O pozivnih pravdah.
(Dalje.)
II. O pozivu pri nameravani stavbi.
Kar se tiče pristojnosti za to pravdo, tako to vprašanje ni bilo nikdar sporno, ker iz določeb §-a 72. ob<5. sod. r. in Najv. odi z dne 11. marcija 1860 in just. min. uk. z dne 17. marcija 1860., št, 67 drž zak, brezdvorano izhaja, da je pristojno tisto sodišče, v čigar zemljiški knjigi se nahaja zemljišče, kjer se namerava stavba.
Glede postopanja velja vse ono, kar sem navajal za pravdo zaradi hvalisanja, kajti, kakor bode iz nastopnega razvidno, veljajo dotične določbe tudi za pravdo, o kateri je tu govor. Uvesti je torej pri sodnih dvorih pismeno postopanje po smislu določeb §§-ov 68. in 69. obč. sod. r., pri okrajnih sodiščih pa redno ustno postopanje in v poslednjem slučaji se bode rešilo tožbe glasilo: Na to tožbo določa se narok v redno ustno obravnavo itd. s pristavkom, da naj pri njem pozvanec odgovarja, ali pa dotlej vloži pozvano tožbo.
Tu hočem govoriti le o dveh vprašanjih: 1.) jeli odgovor na to pozivno tožbo dopusten? 2.) ali res pozvana tožba ne more biti „actio negatoria"?
1. O dopustnosti odgovora na to pozivno tožbo.
V knjigo judikatov pod št. 118 (Gl.-U. št. 10520) vpisalo je najvišje sodišče ta-le svoj plenarni sklep: „Proti pozivni tožbi pri nameravani stavbi je dovoljen ugovor, da poziv ni dopusten."
Pomenita ta odločba je konečno rešila v judikaturi in literaturi jako sporno vprašanje, je li na to tožbo dovoljeno, vložiti odgovor, ali pa je tožbo takoj vročiti pozvancu, da vloži pozvano tožbo.
11
162 O pozivnih pravdah.
Razlogi, katere navaja ta odločba, so tako prepričevalni in v pravu utemeljeni, da bode to vprašanje težko še kedaj sporno. V bistvu povedo, da je po zadnjem odstavku §-a 72. obč. sod. r. postopanje v tej pozivni pravdi isto, kakeršno je postopanje v pozivni pravdi zaradi hvalisanja, da prvi odstavek ^^-a 72. določa le petit tožbe in način, kako jo je instruvovati, prav tako, kakor tudi § 66. obč. sod. r. določa le petit pozivne tožbe zaradi hvalisanja, a postopanje samo je označeno v §-u 68. in nasled.
Ako se vender-le nekoliko bavim s tem uprašanjem, storim to zato, da se razvidi njega prejšnja zgodovina.
Glede literature kažem na članek dr. Kirschbaura-ov v št. 43. in 44. „Ger. Halle" z leta 1889. in le pripominam, da je uže Kompass v 15. zvezku „Jurista" (1. 1840., str. 70) odločno zastopal mnenje, da je odgovor na pozivno tožbo pri nameravani stavbi vedno dovoljen.
Kolikor daleč sega zbirka Glaser-Ungerjeva, je najstarejša odločba v tej reči z dne 18. marcija 1853, št. 2584, Gl.-U. 958, ki je tudi vpisana v knjigi za judikate pod št. 1. Ta odločba izreka, da je odgovor dovoljen le tedaj, ako je iz tožbe razvidno, da bode pozvanec ugovarjal posest zemljišča, odnosno zidu, kamor je postaviti novo zgradbo, kajti po §-u 323. obč. drž. zak. posestnika ni moči siliti, da pove naslov; v vseh drugih slučajih pa je odgovor nedopusten, ker je postopanje po §-u 72. obč. sod. r. čisto drugo mimo onega po §-u 66. obč. sod. r. — Na tem stališči je tudi poznejšnja odločba z dne 3. julija 1855, št. 6437, Gl.-U 110.
Z odločbo z dne 1. julija 1856, št. 5441, Gl.-U 205, pa se je uže krenilo na drugo, pravo pot. Ta odločba dopušča odgovor sploh, ker je postopanje po §-u 72. isto, kakeršno je po §-u 66. obč, sod. r.
Toda koj leto pozneje, namreč z odločbo z dne 4. junija 1857, št. 4878, Gl-U. 374, pa se je to stališče uže zapustilo in se je princip prej navedenih dveh odločb še mnogo poostril. Ta odločba zametuje sploh vsak odgovor na pozivno tožbo, češ, da obči sodni red strogo razlikuje pravo pozivno postopanje od postopanja zaradi nameravane stavbe, kajti obravnava vsako postopanje v posebnih oddelkih in §§-a 66. in 72. imata tudi različna določila za pristojnost, potem je določbo §-a 72. poznejšnji dvorni dekret z dne 5. marcija 1787, št. 641 zb. pr. zak. toliko
o pozivnih pravdah. 163
premenil, ker je dovolitve za stavbe prositi pri političnem oblastvu, katero naj zasliši mejaše in sosede, poskusi poravnavo in še le, ako se poravnava ne doseže, zavrne stranke na pravno pot; in tako po taki obravnavi pred političnim oblastvom niti govora ne more biti več o dokazu, da se je hvalisanje res dogodilo, torej tudi ne o odgovoru na pozivno tožbo in o pravnem vprašanji glede upravičenosti stavitelja v pozivno tožbo.
Kakor dosihdob, omahovala je judikatura tudi poznejšnja leta in poprijela se sedaj jednega, sedaj drugega navedenih treh načel.
Prvo načelo, da je odgovor dopusten, ako se ugovarja posest, izraženo je v odločbah z dne: 5. decembra 1865, št. 10258, Gl.-U. 2332; 31. marcija 1869, št. 3338, Gl.-U. 3357; 29. decembra 1869, št. 14326, Gl.-U. 3614; 30. decembra 1872, št. 12629, Gl.-U. 5194; 9. februvarija 1875, št. 1225, Gl.-U. 5623; 14. aprila 1880, št. 4184, Gl.-U. 7945; 14. julija 1880, št. 10655, Gl.-u 8092; 26. aprila 1882, št. 3902, Gl.-U. 8965 ; — drugo načelo, da je odgovor sploh dopusten, v odločbah: z dne 9. oktobra 1875, št. 11437, Gl.-U. 5886; 17. julija 1877, št. 8712, Gl.-U. 7737; 3. decembra 1878, št. 13333, Gl.-U. 7779; 25. avgusta 1880. št 9515, Ger. Z. št. 72 de 1882; 16. marcija 1887, št. 2936, Ger. H. št. 9 de 1888 (ta odločba uže po uvodno navedenem judikatu); — a tretje načelo v odločbi z dne 23. januvarija 1878, št. 15189, Gl.-U. 6813,
Prepirno je bilo tudi vprašanje, je li dopustiti odgovor, ako stavitelj sega v pravno posest pozvančevo. Odgovor dopuščale so odločbe z dne: 6. julija 1871, št. 503, Gl.-U. 4220; 30. aprila 1872, št. 871, Gl.-U. 4589; 9. avgusta 1882, št. 9041, Gl.-U. 9077; 19. septembra 1882, št. 8136, Gl.-U. 9094 Odločba z dne 27. julija 1875, št. 7158, Ger Z. št. 82, de 1875 ta odgovor zametuje in spoznava pozivno tožbo za upravičeno, ker zakonita domneva govori za prostost lastnine staviteljeve, torej mora ugovarjatelj servituto še le dokazati, a to mu je storiti s pozvano tožbo.
Tudi vprašanje je bilo sporno, kako rešiti pozivno tožbo tedaj, če se odgovor sploh, ali pa samo zaradi posesti ne smatra izključenim Odločbe v Gl.-U. št.: 4589, 5194, 7779, 9886 in v Ger. Z. št. 3 de 1876 določajo, daje tožbo rešiti strogo po §-u 72, ker s tem še ni izrečeno, da je odgovor nedopusten; odločbi
11*
164 O pozivnih pravdah.
Gl.-U. št.: 3614, 9077 pa zahtevata rešila po §-u 68. obč. sod. r., tako torej, da se pozvancu nalaga vložiti odgovor ali pa pozvano tožbo
Tudi to vprašanje je rešeno z uvodno navedenim judikatom, ker določa, da je tožbo rešiti po §-u 68. obč. sod. r.
Razvidi se iz tega, kako je omahovala judikatura, omahovala, ker ni mogla dobiti trdne podstave temu postopanju in se je menilo, da je v §-u 72. prekršeno procesuvalno načelo „audi-atur et altera pars". Nedosledno je bilo, da se je odgovor dopuščal le tedaj, ako pozvanec ugovarja posest. Pripoznati niso hoteli analogije mej tem pozivnim postopanjem in postopanjem „ex lege diffamari", zatorej tudi ni opravičeno sklicevati se na dv. dekr z dne 15 januvarija 1787, št. 621 lit. c, kajti ta dekret je izišel jedino le k pozivnemu postopanju zaradi hvaUsanja. Določba §-a 323. obč. drž. zak. pa ne ustanovlja procesuvalnih določil, nego le materijalno hranilno sredstvo za posestnika. Kon-sekventno bilo bi jedino tožbo, „a limine" zavrniti, ako se je iz priloge tožbe, zapisnika o lokalnem ogledu razvidelo, da mejaš ugovarja posest. Toda tega niso štorih, ker so vender čutili, da mora mejaš pridobitev posesti dokazati, ampak rajši so ustvarili procesuvalno abnormiteto in dopustili odgovor le, ako se je pričakoval ugovor posesti, tedaj samo za jeden slučaj.
Celo kruto pa je bilo, da so se pozvancu izključili vsi pro-cesuvalni ugovori. Da so ti ugovori možni, to pač ni dvomno. Kirschbaum navaja ugovor nepristojnosti, nedostatnost pasivne legitimacije in to, da izjava pozvančeva v zapisniku o lokalnem ogledu ni prav zapisana in zato pozivna tožba napačno zasnovana. Možni pa se mi vidijo tudi ugovori: „rei judicatae", „rei in judicium deductae", „litis pendentis". „Res judicata" na pr.: če zemljišče, katero je z jedno stavbo zazidati, obstoja iz več parcel, ki so vpisane v raznih zemljiških knjigah in pozi-vatelj izgubi pozivno pravdo pri jednem teh sodišč, potem pa vloži tožbo pri drugem sodišči; „lis pendens": če pri več ta.kih sodiščih vloži tožbe; „res in judicium deducta": če vloži pozivno tožbo, potem pa po preteklem roku vloži novo tožbo, mesto da bi prosil naj se naloži večno molčanje.
o pozivnih pravdah. 165
2. Ali pozvana tožbanesme biti „actio negatoria"?
Povod, da razmotrivam to vprašanje, daje mi odločba viš. dež. sodišča Graškega z dne 20 majnika 1891, št. 2900, pri-občena v „Slov. Pravniku" z leta 18!» 1, št. 7. Po tej odločbi mora pozvani tožitelj dokazati, da mu uže sedaj pristojajo pravice proti nameravani stavbi; to, da se sklicuje na prostost lastnine, nikakor ne zadošča, ker se tej prostosti protivi jednako vredna toženčeva prostost, da s svoj.o lastnino poljubno razpolaga in bi moral torej tožitelj dokazati, da je pridobil pravice, utesnjujoče toženčevo lastnino, in iz tega izhaja, da pozvana tožba ne more biti negatorna servitutna tožba, ker je ni moči smatrati za „provedenje pravic, pristoječih proti stavbi".
Ta odločba kategorično izraža, da pozvana tožba ne more biti nikdar „actio negatoria". Iz utemeljitve, da mora tožitelj (pozvanec) dokazati, da je dobil pravice, utesnjujoče toženčevo lastnino, pa tudi izhaja, da mora biti vedno „actio confessoria", ter da so izključeni vsi drugi pravni temelji.
Koj tu pripominam, da nisem mogel dobiti nobenega naj-višjesodnega judikata, ki bi pozvanim tožbam odkazoval tako ozko okrožje. Uže na prvi hip osupne nazor, kateri izraža višje dež. sodišče Graško in kateri, kolikor je meni znano, v svojem pravorečji tudi dosledno zastopa, in zato bodi dopustno, da se nekoliko natančneje bavimo ž njim.
Temelj pozvani tožbi so tisti ugovori, zaradi katerih se je pozvani tožitelj pri lokalnem ogledu upravnega oblastva protivil stavbi. Da se torej določi predmet pozvanih tožba, treba dognati, kaki ugovori pristojajo mejašu proti nameravani stavbi.
Kalessa v XIX. zvezku jjJurista" z. 1848. 1., na str. 203 in nastop, dopušča ugovore: a) kateri izvirajo od služnostne pravice mejaševe proti zemljišču staviteljevemu, b) ki izvirajo iz solastninske pravice zemljišča, na katerem se namerava stavbo. — Uže iz dopustnosti poslednjega ugovora izhaja, da pozvana tožba ni vedno „actio confessoria", ampak da je lahko tudi „negatoria". Kalessa pristavlja, da drugih ugovorov ni uvažati in da je ne glede na nje dovoliti stavbo.
166 O pozivnih pravdah.
O tem piše tudi Mihael Schuster v svoji knjigi „Bau-recht" (189), katere pa nisem mogel dobiti in zato njegovih nazorov ne morem navajati.
Jaz razvrstil bi vse ugovore, ki niso strogo javnopravnega značaja, tako-le:
1) ugovori, snujoči se iz pravic mejaša na staviteljevi predmetni nepremičnini. Ti ugovori so: a) da je mejaš posestnik ali lastnik ozir. solastnik te nepremičnine, b) da je posestnik ali vsaj upravičenec kake služnostne pravice, bodisi afirmativne, bodisi negativne na tej nepremičnini.
2) ugovori, ki izvirajo iz lastninske aU posestne pravice mejaševega zemljišča.
Da se je na podlogi ugovorov pod 1) v stanu protiviti sta-vitvi, to pač ne bode dvomno, kajti stavitelj z nameravano stavbo očividno in neposredno sega v pravice ugovarjateljeve. Seveda pa je potreba, da ti ugovori niso samo prazni izgovori, in zatorej mora ugovarjatelj pred lokalno komisijo dovolj posvedočiti jih. Treba mu bode navesti verojetnih razlogov, da je on lastnik zemljišča, nasprotnik pa le posestnik ali naopak, potem, da je posestnik kake služnostne pravice, ali pa vsaj upravičenec, n. pr. da ima le naslov, posesti pa še ne.
Težje pa je z ugovori pod 2), kajti tu se bode ugovarjatelju boriti skoro z nepremagljivo oviro, katero mu staviti določbi §§-ov 364 in 1305 obč. drž. zak. (qui suo iure utitur, neminem laedit). Ti ugovori mogo biti:
a) Stavitelj sega z nameravano stavbo neposredno v lastnino ah posest mejaša, n. pr. da sega v ozračje sosedovega zemljišča, da porabi v stavbo njegov zid, da odtaka vodo (kap-nico) na njegovo zemljišče itd. — To so takozvane „nepo-sredne immisije". Da tako seganje v sosedovo lastnino ni dopustno, to ni bilo nikdar dvomno, in zato je ta ugovor mejašev vsekakor dopusten.
b) Stavitelj sega le posredno v lastnino sosedovo („ posredne immisije"), to pa zopet stori na dvojni način:i)
') Unger „Zur Lehre vom osterr. Nachbarrecht" v Grunhutovi ,.Zeit-schrift" 13. zvezku.
Dotike prava in naravstva. 167
a) ako dejanje, katero lastnik čini na svoji nepremičnini, vpliva na sosedovo nepremičnino le s posredovanjem naravnih močij, n. pr., da zrak zanaša dim ali prah iz tovarne na sosedovo zemljišče, to so posredne substanci-jalne immisije (Unger); P) ako z dejanjem, katero čini lastnik na svoji nepremičnini, neposredno nastane neugoden vpliv na sosedovo nepremičnino, na pr. lastnik koplje na svojem zemljišči tako globoko, da se podere sosedov zid (Unger na-zivlja te immisije „Ruckwirkungen".) Od teh dveh vrst posrednih immisij pa je razlikovati tako-zvane „aemulationes" (zvrsevanje lastninske pravice samo zato, da se soseda draži), o katerih v nas ni toliko sporno, da so dopustne; natančneje o njih glej v nižje navedenih Magesovih člankih „Ueber Nachbarrecht".
Ali podajo take „posredne immisije" sosedu razlog, da se protivi nameravani stavbi, to je zavisno od tega, na kako stališče se kedo postavi v vprašanji o takozvanem, v nas toliko spornem „sosedskem pravu". Le ob kratkem hočem navesti nazore naših avstrijskih literatov, potem pa judikaturo najv. sodišča.
(Dalje prihodnjič.)
I. Kavcnik.