KATEDRA
ŠTUDENTSKI LIST, MARIBOR, 7. 5. 1976 LETNIK XVI ŠT. 11-12 CENA 2 DIN
Ob Prvem maju, mednarodnem prazniku dela in solidarnosti delavskega razreda (pa tudi študentov), čestitamo vsem delavcem in študentom univerze, pa tudi uporabnikom, ki jim vloga in namen univerze nista neznani.
V preteklem letu smo poleg zakona o visokem šolstvu in statutov šol ter množice samoupravnih sporazumov sprejeli tudi zahtevo po uresničevanju določb teh aktov.
Revolucionarna moč študentov se naj izkaže v toliki meri, da v tej pomladi (tudi pomlad; naše univerze) ne bomo mogli več upravičeno govoriti o pasivizaciji in nezai nteresiranosti subjektov v vzgojno-izobraževalnem procesu.
Cilji družbe so tudi naši cilji in naša dolžnost je da jih spoštujemo in združimo vse sile za njihovo uresničevanje. Samoupravljanje na univerzi ne sme in ne more biti ločeno od samoupravljanja v naši družbi.
AIESEC
Za vsakogar veljajo določena merila uspešnosti in zadovoljstva: za nekoga število opravljenih izpitov, za drugega, da je čimbolj družbeno in politično aktiven, za našo organizacijo pa velja predvsem uspešna izmenjava. Če se povrnem na to stičko točko, lahko rečem, da smo uspešni. Zakaj? Odgovor smo dobili na minulem mednarodnem kongresu AIESEC, ki je bil od 29. 2. do 7. marca v Brunenu v Švici.
Vsako leto se na kongresu, ki ga organizira ena izmed držav AIESEC, izmenjajo mnenja študentov iz 56 držav sveta. Ob vrnitvi našega člana s tega kongresa smo izvedeli za rezultate letošnje izmenjave študentov in praks v podjetjih, ki so izredno dobri.
Pri študentih smo bili izmenjani 80 odstotno, pri podjetjih pa 91 odstotno, kar pomeni da pride k nam 19 študentov, 21 pa jih bo opravljalo prakso v tujini.
Pregled po deželah pokaže, da pridejo k nam, to je v mariborske delovne organizačiie, študentje iz tehle držav: Poljske (2), Gane (1), Francije (1), Španije (2), Švedske (1), Švice (1), Finske (1), Irske (1) in iz ZR Nemčije (9).
Naši študentje pa bodo pripravili kovčke za tele drž *e: ZDA, Finsko, Norveško, Poljsko, Italijo, Francijo, Gano, Egipt in ZR Nemčijo.
Iz teh podatkov lahko sklepamo, da prevladuje v obeh primerih ZR Nemčija, ki zavzema v celotni izmenjavi več kot 50 odstotkov. Pri tem pa moram omeniti, da bodo tisti, ki niso bili izmenjani, zagotovo na vrsti drugo leto, vendar naj ne izbirajo zahodno evropskih držav, ki jih je težje dobiti; prihodnost je na VZHODU, predvsem na Poljskem.
Druga pomembna dejavnost AIESEC-a je poletna recepcija. Zato smo prejšnji teden imeli sestanek s predstavniki celjskega in ljubljanskega AIESEC, s katerimi imamo skupen recepcijski program. Dogovorili smo se o konkretnih akcijah, ki jih bomo v najkrajšem času začeli izvrševati. Drugi teden bomo navezali stike tudi z IAESTE na VTŠ Maribor, s katerimi sodelujemo že dalj časa, vendar pa je to sodelovanje malo popustilo. Enako se nam obeta sodelovanje z VŠOD v Kranju, kjer je možnost ustanovitve AIESEC; tako bi se naš pododbor pridobil še en pridruženi pododbor.
Franjo Šaho
X.TRADICIONALNI POHOD ŠTUDENTOV PRAVA SFRJ
Organizator tega jubilejnega pohoda je bila Pravna fakulteta iz Prištine, od 5. - 9. 4. 1976. Študentje, ki so se udeležili že prejšnjih pohodov, so zatrdili, da je bil ta najboljši, tako po organizacijsko-tehnični plati kot po namenu — krepitvi bratstva in enotnosti.
Študentje pravnih fakultet iz vse Jugoslavije, oblečeni v vojaške uniforme, smo bili razdeljeni v pet čet (avtobusov). Vzdušje je težko opisati, lahko pa za primer navedem, da brez petja ni šlo — in sleherni dan so čete tekmovale med seboj v komponiranju četne himne, v številu prispevkov v biltenu .... Obiskali smo mnogo spomenikov, si ogledali proizvodnjo v ozdih na območju Kosova, spoznali utrip življenja na ozemlju z različnimi narodnostmi. V petih dneh smo spoznali Kosovo bolj kot bi ga lahko iz različnih zemljepisnih in podobnih knjig: dohitelo je čas.
Mojca Šuta
Izdaja univerzitetna konferenca zveze socialistične mladine na mariborski univerzi
Gl^rfjn odgovorni urednik Marjan Vešnar
Sekretarka uredništva:
Ema Lampreht Študenti in visoko šolstvo:
Darko Koren, Danica Cmrečnjak, Melita Lampret, Zlatka Novak, Janez Bratkovič, Darinka Benčina
Politika in gospodarstvo:
Brane Srčnik, Drago Pišek, Janko Siranko, Mik Rebernik Kultura:
Lojze Klemenčič, Marija Šuta, Bojan Peče Likovnost:
Mario Vetrih, Silvije Popovič, Dušan Ivanišin
Tehnični urednik:
Marjan Hani
Lektor:
Janez Cundrič
Katedro sofinancirajo: Univerza v Mariboru, UK ZSMS, Izobraževalna skupnost in kulturna skupnost Slovenije, Uredništvo in uprava Ob parku 5, 62000 Maribor, telefon 22-004, tekoči račun 51800—678—81846. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda je 2,00 din (letna naročnina 25,00, za ustanove in podjetja 30,00 din). Tiska ČGP Mariborski tisk, Maribor
Univerzi se dogovarjata
Spričo mnogih vprašanj, ki se nanašajo na obe slovenski univerzi, zlasti ob spremenjeni vlogi univerze v skladu z ustavnimi načeli in zakonom o visokem šolstvu, sta se, da bi uskladili probleme visokega šolstva v Sloveniji in ustvarili temelje za tvorno in tesno sodelovanje, sestali delegaciji Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru, v torek, dne 20. 4. 1976 ob 9.30 uri na Univerzi v Mariboru.
Delegaciji sta usklajevali in se dogovarjali predvsem o tehle vprašanjih:
— uskladitev temeljnih določil samoupravnih sporazumov o združitvi VDO v univerzo in statutov obeh univerz,
— uskladitev med univerzami in Marksističnim centrom pri CK ZKS osnovnih načel o organizaciji in vsebini dela marksističnih centrov pri univerzah ter dogovor o predlogu financiranja obeh centrov,
— dogovor o nadaljnjem razvoju, mestu in vlogi razvojnih centrov pri univerzah,
— dogovarjanje o skupnih nalogah v zvezi z računalništvom,
— uskladitev in priprave predloga kriterijev za financiranje obeh univerz,
— uskladitev stališč v zvezi z izdelavo novih meril za financiranje dejavnosti visokošolskih temeljnih organizacij in delovnih organizacij,
— uskladitev dela habilitacijskih komisij posebej podrobnejših kriterijev in meril pri volitvah visokošolskih učiteljev in znanstvenih sodelavcev,
— dogovor o sodelovanju pri izvajanju reforme usmerjenega šolstva,
— dogovor o spodbujanju VTOZD in VDO v okviru obeh univerz, da bodo skupno in ustvarjalno sodelovale pri ustanavljanju posebnih izobraževalnih skupnosti,
— spodbudile VDO in VTOZD, da bodo v skladu z zakonom o visokem šolstvu usklajevale prestopne pogoje in da se bodo dogovarjale in usklajevale tiste naloge, ki jih citiran zakon posebej določa,
— dogovor o oblikah medsebojnega informiranja,
— dogovor o oblikah stalnega sodelovanja med družbenopolitičnimi organizacijami, UK ZKS, UK ZSMS in ZS,
— dogovor o skupni in usklajeni pripravi splošnih pravnih aktov obeh univerz, zlasti:
poslovnika o delu habilitacijske komisije, pravilnika o nalogah in delu odborov samoupravne delavske kontrole, samoupravnih splošnih aktov delovne skupnosti tajništva obeh univerz (samoupravna organiziranost, pogodba o odnosih med delovno skupnostjo tajništva in VDO združenimi v univerzo).	rektorat
Posvet na univerzi Maribor
Na zadnjem posvetovanju delegatov in predstavnikov letnikov vseh mariborskih višjih in visokih šol, pa tudi kranjske visoke šole, so pod vodstvom prorektorja Mika Rebernika razpravljali o problemih, ki so se pojavili vsporedno z ustanovitvijo univerze v Mariboru.
Najprej je bila na dnevnem redu revizija učnih načrtov na višjih in visokih šolah, glede katere je bilo med drugim rečeno, da bo v bodoče moral vsak predavatelj napisati ali priskrbeti učbenik sam in to po ceni, ki je primerna za študentski žep. S tem bi se naj izognili odvečnemu naštevanju tuje literature.
Govorili so tudi o profesorju kot pedagogu, dobrem strokovnjaku in družbenopolitično aktivnem delavcu. Ker o njegovi družbenopolitični aktivnosti in strokovni sposobnosti študenti ne bi mogli dajati kakih ocen ali kritik, bi pa lahko, oziroma bi naj, razpravljali in ocenjevali delo profesorja kot pedagoga, kar je za nas bistvenega pomena. Kaj nam pomaga dober strokovnjak in slab pedagog, ki ne zna predavati in stvari samo komplicira ali pa abstraktno in nerazumljivo predava?
Jedro posvetovanja pa je bilo posvečeno vprašanju komuniciranja delegatov z bazo. V zvezi s tem so često kritizirali nezainteresiranost študentov, nosilcev delegatskega sistema za probleme, ki so neposredno za njih manj pomembni. Zato je bil del sklepa, da se razpravlja v prvi vrsti o problemih, ki si tičejo študenta, kot so izpitni roki, kvaliteta predavanj glede na zahtevnost na izpitih, študijsko gradivo, učbeniki ipd.
Problem informiranja bi naj rešili tako, da bi obveščali študente med uro, kar pomeni, da bi predavatelj odstopil kakih deset minut na začetku svoje ure, kar bi tudi zagotavljalo večjo udeležbo študentov kot na zborih, kjer je bila udeležba porazna. Tudi šolska glasila, ki so doslej izhajala na šolah neredno, bi naj izhajala redno in bolj pogosto ter vsebovala več študentskih in študijskih zadev in imela manj literarno obliko.
Na nekaterih šolah je več glasil, ki pa naj bi se združila v eno informativno glasilo, tako da bi študent našel v enem samem listu tisto, kar je doslej iskal v dveh ali treh.
Pritožbe so bile tudi glede gradiva za seje. Med drugim smo slišali, da gradivo prihaja neposredno na seje, tako da ga delegati niti ne poznajo in se z njim seznanijo šele na seji. To naj se v bodoče ne bi več dogajalo, kar bo v prid rezultatom seje.
Pojavila se je tudi druga novost, nekaterim že poznana, da se bo študijsko leto začelo 15. septembra. Določitev leta, ko naj bi to začeli, pa je stvar posameznih šol. V splošnem je predvideno 1977. leto. Podaljšana predavanja bi naj razbremenila študenta, ker je, kot vemo, na leto okoli 900 ur predavanj in bi tako dosegli približno 25 ur na teden.	Milan	Šadl
PRTO PISMO
IZOBRAŽEVALNI SKUPNOSTI SLOVENIJE, GOSPODARSKI ZBORNICI SLOVENIJE IN ZVEZI STANOVANJSKIH SKUPNOSTI SLOVENIJE
Že pred leti je konferenca Zveze komunistov Slovenije pri obravnavanju socialne diferenciacije v naši družbi ugotovila, da je pomanjkanje ležišč v dijaških in študentskih domovih eden temeljnih vzrokov neenakega položaja mladih ljudi v vzgoji in izobraževanju. Slovenska družba se je zavedla pereče problematike na področju stanovanjskega standarda dijakov in študentov in je že v srednjeročnem načrtu 1971/75 predvidela gradnjo 3000 novih ležišč, od katerih pa je bilo uresničenih samo 700 ležišč.
V Mariboru smo že v letu 1973 sprejeli program gradnje študentskih domov do leta 1985. Upoštevajoč nujne potrebe in razvoj visokošolskega središča v Mariboru je bila predvidena v srednjeročnem obdobju do leta 1980 tale dinamika gradnje študentskih domov:
1974 250 ležišč
1975 250 ležišč 1978 250 ležišč 1980 250 ležišč
Izobraževalna skupnost Slovenije je potrdila potrebo in nujnost načrtovane gradnje ter je v elaboratu, J<i je bil osnova Družbenega dogovora o nalogah pri sporazumevanju in združevanju sredstev za gradnjo domov za učence in študente predvidela za obdobje 197Б — 1977 izgradnjo dveh Študentskih stanovanjskih stolpičev s po 250 ležišči v Mariboru.
Družbeni dogovor je bil sprejet 26. 5. 1975 in so ga podpisale vse pomembne družbene institucije ter se obvezale, da ,,bodo vsaka na svojem področju oziroma preko svojih organizacij v občini in temeljnih organizacijah združenega dela zagotovili sklenitev samoupravnih sporazumov o združevanju sredstev za gradnjo domov za učence in študente v latu 1975 v višini do 100 milijonov dinarjev."
V družbenem dogovoru so tudi jasno določene obveznosti gospodarske zbornice, Izobraževalne skupnosti in Zveze stanovanjskih skupnosti — da bodo zagotovile, da bo ,,uresničen srednjeročni načrt gradnje domov za učence in študente, ki ga bo do 30. septembra 1975 sprejela Izobraževalna skupnost Slovenije."
Tako družbeni dogovor. Kaj pa resničnost?
Srednjeročni načrt gradnje je bil sprejet s trimesečno zamudo. Samoupravno sporazumevanje ni steklo v vseh občinah. Leta 1975 niso zbrali predvidenih 100 milijonov in začetek gradnje so iz leta 1975 preložili na neki mesec v letu 1976.
O tej neodgovornosti in zavlačevanju gradnje študentskih in dijaških domov je 20. aprila 1976 razpravljal tudi Izvršni komite predsedstva CK ZKS, kar kaže na resnost nastalega položaja. V ilustracijo naj povemo, da so samo v študentskih domovih v Mariboru morali jeseni 1975., zaradi pomanjkanja ležišč zavrniti okrog 300 prosilcev, večinoma iz delavskih družin. Koliko jih bodo morali zavrniti jeseni 1976, ker se gradnja novega študentskega stanovanjskega stolpiča še ni niti pričela niti ni znan pričetek gradnje, je še vprašanje.
Problematika izgradnje študentskega doma v Mariboru je še toliko bolj pereča, ker bodo predvideni stolpiči stali na Koroškem platoju ob novi pedagoški akademiji, ki je že v končni fazi gradnje. Da bi bila gradnja čim cenejša in racionalnejša, bodo namreč imeli bodoči študentski domovi in pedagoška akdemija nekaj skupnih objektov, kot so kotlarna, dimnik, transformator in podobno. Toda z zavlačevanjem gradnje študentskih domov je vprašljiva tudi izgradnja in komunalna ureditev pedagoške akademije.
Mariborski Študentski domovi kot investitor novogradnje študentskih stanovanjskih stolpičev so že trikrat zaprosili izvršni odbor Izobraževalne skupnosti Slovenije za zagotovitev premostitvenih sredstev (1. 10. 1975, 16. 1. 1976 in 24 . 2. 1976), a se tej instituciji ni zdelo vredno niti odgovoriti za njihove dopise. Z lastnimi sredstvi in krediti iz sklada za izradnjo študentskih stanovanj pri Univerzi v Mariboru so Študentski domovi financirali projektno dokumentacijo in delno komunalno ureditev in bi se tako gradnja stanovanjskega stolpiča lahko pričela 1. julija. Toda poletje se bliža, denarja pa še od nikoder.
Študentje smo že siti praznih obljub, ki dežujejo z vseh strani, saj vidimo, da kljub lepim zagotovilom že peto leto ostajamo brez novega študentskega doma v Mariboru. Zanima nas, kdo se igra s socialistično solidarnostjo in odgovornostjo, in ali pri nas ne velja več, da se tega, za kar se dogovorimo, tudi držimo in sprejete obveze izpolnjujemo. Ne trdimo, da Gospodarska zbornica, Izobraževalna skupnost in Zveza stanovanjskih skupnosti niso storile ničesar, trdimo pa da so storile dosti premalo.
Zato ttudentja Univerza v Mariboru ogorčeni zahtevamo od predsednika Gospodarske zbornice SRS tov. Andreja Verbiča, predsednika skupščine Zveze stanovanjskih skupnosti SRS tov. Rudolfa Bregarja, in predsednika skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije tov. Franca Braniselja konkretne in jasne odgovore na tale vprašanja:
1. Kako ste uresničili drugi člen omenjenega družbenega dogovora, a katerim ste prevzeli obveznost usmerjanja in usklajevanja samoupravnega sporazumevanja In skrb za uresničitev sklenjenih sporazumov?
2. Katere organizacije in skupnosti so podpisale samoupravne sporazume, katere jih niso in zakaj?
3. Kako podpisniki samoupravnih sporazumov izpolnjujejo svoje obveznosti in kaj ste storili, da bi se ti sporazumi uresničevali?
4. Zakaj v letu 197Б ni bilo zbranih dogovorjenih 100 milijonov dinarjev? Kako Je bilo mogoče računati na glavni vir financiranja — 0,3% od sredstev TOZD za osebne dohodke — ko pa Je bilo že takrat znano, da bodo ta sredstva na razpolago šele marca letos po zaključnih računih za lato 1975, In kako to. da je Imela Zveza stanovanjskih skupnosti ob koncu lanskega Teta od predvidenih 50 milijonov zbranih komaj 5 milijonov dinarjev?
6.	Koliko sredstev je danes zbranih In kakšen pritok je zagotovljen v letu 19757
5. Kaj nameravate storiti, da se bo začel uresničevati program gradenj študentskih In dijaških domov in kako nameravate zagotoviti, da bomo študentje v Mariboru do leta 1977 zares dobili dva študentska stanovanjska stolpiča kot je predvideno z načrtom gradenj?
Poleg tega zahtevamo od Izobraževalne skupnosti tudi odgovor na dopise Študentskih domov in pojasnilo zakaj Jim doslej še niste odgovorili.
Neposredne in jasne odgovore zahtevamo v imenu 75.000 dijakov in	Univerzitetna	konferenca	ZSMS	v	Mariboru
18.500 študentov, katerih najrevnejši del še vedno ostaja brez strehe nad	Študentski	list	Katedra
glavo, in v imenu vseh tistih tisočih delavcev, ki so nesebično in	Predsedstvo	domske	skupnosti
solidarno podpisali samoupravne sporazume ter zbirajo sredstva, da bi	Študentski	servis
njihovi otroci lahko stanovali v študentskih in dijaških domovihl	KUD	Študent
,K A T E D R A
STRAH PRED NALOGAMI
V tem In preteklem letu »mo se člani zveze komunistov, na nell univerzi veliko pogovarjell o tem, kakina bi bila najboljša oziroma najučinkovitejša oblika naše organiziranosti. Enotni smo sl bili v mnenju, da Je potrebno razbiti težnje po forumskem načinu dela In s tem dati možnost za aktivno delovanje vsem članom. Sodelovanje pri oblikovanju skupne politike na univerzi In seveda samostojno delovanje v delovni sredini pa je dolžnost vseh nas.
SPREJEM - ZRCALO DELA
Da Je sprejem novih članov zrcalo dela posamezne osnovne organizacije ZK na določeni Soli, je popolnoma jasno. Osnovne organizacije, ki so se zbudile In pokazale določeno aktivnost, le ob krepkih sunkih navzdol ali ob prebiranju partijskih dokumentov, se niso mogle pohvaliti z ustrezno politiko sprejemanja novih članov. Tako lahko že več let nazaj opažamo veliko neenotnost pri tem, saj članstvo niha med 11 in 30 odstotki. Nekatere osnovne organizacije so redno organizirale seminarje za novo sprejete, druge ne, vse, ki so organizirale seminarje, pa so to naredile Sele po sprejemu. Sprejemalo se je na podlagi osebnih poznanstev ali pa naštevanju funkcij in Se sedaj niso izdelani kriteriji za preverjanje ali oceno izvajanja nalog pri funkcijah, ki jih navede posamezni interesent. Opaziti je bilo veliko število interesentov med asistenti in absolventi. Na sestanku je mnogokrat potreben pogovor o odgovornosti in nalogah komunistov — čeprav je to v partijskih dokumentih jasno navedeno ...
SESTANKI - MORA ZA AKTIVNE
Sestanki osnovnih organizacij (dovoljujem si majhno posploševanje) so prava mora za tiste, ki redno spremljajo naloge članov ZK, berejo partijsko glasilo ali hočejo Izpolnjevati programe. Sestanki so dolgi in monotoni, berejo se pripravljalni materiali (ker jih članstvo seveda ni prebralo), o materialih razpravlja vedno ista peščica ljudi (v praksi se Izkaže, da tudi tisti niso najbolj aktivni pri realizaciji programa), sestanki se sklicujejo neredno, čeprav je „potreba" pogostejša, na sestankih pride do Izmenjave mnenj, ki bi se morala izkristalizirati že prej — v okviru sekretariata ali aktivov, ponavadi pa so sestanki nesklepčni, in tako tudi brez smisla — vse verjetno zaradi tega, ker ja večina članstva, ki skriva rdeče izkaznice In jih bo verjetno uporabile le pri iskanju zaposlitve, uspavana in neživljenjsko angažirana — ali: akcija ZK se mora potrjevati v svoji sredini z delom na življenjskih problemih, z razreševanjem teh problemov. Tega pa, kakor je videti, nismo znali narediti.
INFORMIRANJE JE PREMALO
Da je informiranje pomembne prvina za angažiranje članstva, je že stare resnica, ki pa vedno ne drži. Tako smo na VEKŠ uporabili vse oblike: od pismenih vabil, plakatov, internega radia in osebnega obveščanja — rezultat ni bil nikoli rožnat. V času sestankov je bilo veliko članov prezaposlenih, bolnih ... čeprav so še pred sestankom hodili po šoli ali posedali v buffetu. Torej: sama informacija je brezvredna, če ne prinaša ničesar. Na začetku smo sicer (kakor tudi vse osnovne organizacije), in predolgo je bilo obdobje pasivnosti (mislim vsega članstva — ne forumov), nepreverjanja, da bi bilo možno napraviti boom. In še — nepreverjanja ja mogoče tam kjer ni natačnih sezmov članov in ob stalnih selitvah. Osnovna organizacija ZK mora imeti na vsaki šoli svoj prostor z urejeno dokumentacijo — le tako bo lahko razdeljevala osebne zadolžitve in jih tudi preverjala.
STRAH PRED NALOGAMI
Med članstvom je opaziti tudi poseben problem. Najbolj aktivni — ali pa tisti, ki so bili aktivni ves čas — prejemajo nove naloge. Samo ti so namreč vidni, ved* no so nam na očeh in nanje se človek lahko zanese. To pa ni prav, če s tem ustvarjamo molčečo večino. Tako se je zgodilo naslednje: sekretariat je pripravil operativni program in razdelil naloge med predsednike komisij, ki so imeli nalogo izbrati tudi člane komisij. Uspeh ni bil kaj prida, saj so predsedniki pozneje napravili programe svojih komisij sami in potem na veliko tarnali, da imajo preveč dela, da jim je nemogoče napraviti toliko v tako kratkem času — in ob vsem tem še samil In še: naloge, ki so bile postavljene, niso bile neživljenjske, saj so zahtevale izdelavo kriterijev za ocenjevanje uspešnosti našega dela v posodabljanju vzgojno izobraževalnega procesa in razvoju samoupravljanja na šoli.
POLITIZACIJA
Predvidevam, da je za nastanek pasivizacije kriv še en fenomen. Ničesar ne znamo več rešiti po samoupravni poti — ne da bi o tem prej razpravljal
politični aktiv univerze, šole, sekretariata ali celotne osnovne organizacije. Morda bi bilo v tem primeru dobro pogledati, kateri samoupravni organ ni sposoben opravljati svoje naloge In kako se da zagotoviti vpliv naših članov v tem organu. Mislim, da je ta nepravilnost najlepše vidna pri ZSMSS, kjer smo ustanovili problemske aktive In se od takrat zanašamo na njih — da bodo opravili naše delo!
NERESNOST
Morda mi bo kateri od starejših aktivistov zameril, vendar mislim, da se kaže dokajšnja mera neresnosti pri sprejemanju posameznih programov. Tako smo se že navadili, da je treba vsak korak vnaprej programirati, ta program dvakrat ali trikrat predelati, ga popraviti... potem pa je že čas, da pristopimo k programiranju novih nalog. In prav neprijetno se počutimo, če nima naš program več točk kot drugi.
Nekaj lanskih nalog, (seveda neuresničenih), ki smo sl Jih tako zadali (ne da bi preučili, če smo Jih sposobni uresničiti) na univerzi (pri komiteju), ni bilo:
— skupaj s predsedstvom VK ZSMS obravnavati materialna vprašanja študentov (našteto več ... nerešeno: štipendije In prehrane),
- v aprilu seminarji za novo sprejete,
- obravnava uspešnosti dela aktivov komunistov ... zlasti študentov v predsedstvu VK ZSMS, Katedri, KUD Študent, pokrajinskih klubih ...
— 00 ZK naj ohranijo pregled nad angažiranostjo komunistov ( ... mentorstvo, obštudijske dejavnosti, izvenšolska angažiranost študentov ...)
— ideološke komisije, MC in marksistični krožki — organizirajo skupno posvetovanje o problematiki razvoja marksističnih kroškov In analizirajo marksistično izobraževanje študentov,
— ocena informiranosti (Katedra in druga glasila),
— problem delovanja visokošolskih organizacij (sredi aprile),
— študentje v samoupravljanju visokega šolstva (sredi majo),
— problem delitve OD na MVZ — kritika meril ... (v drugi polovici aprila),
— zbrati interesente za dopolnilno marksistično izobraževanje v okviru MC, sestaviti program . ..
— inicirati svobodne katedre po šolah ...
— ugotoviti potrebo proslavljanja zgodovinskih dogodkov .. .
— ugotoviti stanje informiranosti po šolah (posveti),
— ugotoviti pretok informacij med Združenjem in šolami,
— ugotoviti stopnjo in način informiranja delegatov ...
Upam, da mi dalje ni treba naštevati. Najbolj pa me je pritegnila naloga c/3 komisije za ideološko delo, ki se glasi: Izvajati idejnopolitično diferenciacijo med učitelji in študenti na konkretnih družbenopolitičnih in delovnih akcijah ... mislil sem ... pa nisem pogruntal, kaj pomeni.
In za konec: kako dolgo se nam bodo ne-člani, pa tudi bolj glasni člani, smejali zaradi tega. Ali ni bolje zapisati le tri naloge — pa izpolniti morda štiri, kot pa na papirju dokazovati, da vemo, kaj moramo delati.
vem
Slovesna podelitev Kidričevih nagrad je bila 12. aprila ob 11. uri v domu družbenih organizacij.
Slavnostna prireditev! Zame pa res neka prireditev ni slavnostna, če je tu črna obleka in kravata, še manj mesto izročitve nagrade in prisotnost nekaterih oseb. Plehke podelitve tudi ne reši nastop okteta APZ Boris Krajger.
Morda se je slovesnost izgubila, ko sem videl, da je Kidričeva nagrada v bistvu le bela kuverta, v kateri so trije ali štirje petstotaki in list trikrat preloženega papirja z natipkanimi podatki.
Sistem podeljevanja nagrad pa je daleč od slavnostnega. Zanimiv je bil le slavnosfni govor — Vojka Ozima, sekretarja UK ZK, ki med drugim pravi, da je logika družbenega razvoja v zadnjih letih izpostavila zlasti odnos mladine do znanosti. „Zavedati se moramo', da so mladi strokovnjaki in znanstveniki tisti, ki iščejo in odkrivajo nove poti v družbi. Težnja po združitvi znanosti in proizvodnje in s tem dvig proizvodnje materialnih dobrin, bo realizirana samo takrat, ko se bo polagala pravilna pozornost na poglaviten dejavnik, človeško znanje."
Na podlagi vse večjih družbenih zahtev po reformi visokošolskega študija je potrebna po razvoju raziskovalne dejavnosti našla svoje mesto tudi v zatonu o visokem šolstvu, v statutih šol in partijskih aktih. Raziskovalno delo, ki bi ga lahko imenovali tudi tretja dimenzija pri izgradnji ,,pravilnega" znanja strokovnjaka, je bilo doslej v učne programe vključeno zgolj formalno.
V družbi je opaziti, da o reformi govorimo šele takrat, kadar določena organizacija dela, ne da pa predvidenih rezultatov, ki bi se morali dokazovati in utemljevati v širši družbeni praksi. Reforma, ki je le nujnost nekega stanja, ne bo prinesla nikakršnih dolgoročnih rezultatov, sploh pa ne takrat, če za to ni zagotovljenih materialnih možnosti. S takim reformiranjem smo na žalost pričeli v visokošolskem vzgojno izobraževalnem programu, predvsem uresničevanje reforme z uvajanjem raziskovalnega dela. Osnova za delovanje so le zahteve in želje družbe, ki si želi, da mora bodoči strokovnjak zadovoljevati potrebe progresivne prakse, ustvarjalnega angažiranja in vključevanja v nove smeri dela v okviru samoupravnih organizacijskih družbenih oblik.
Vse to je že Lenin predvidel, ko je govoril na kongresu ruske komunistične mladinske partije: ,,V nepismeni državi ni mogoče graditi komunizma. Ni zadosti, da izdaja sovjetska oblast ukaze ali partija predlaga gesla, ali da enostavno določimo število najboljših strokovnjakov, da opravijo svoje delo. Mladi rod se mora lotiti tega."
Danes se študent srečuje s spoznanji, ki bi jih moral dobiti že med študijem, šele v praksi. Takrat, ko doživi svojo renesanso, ko dozori njegova osebnost in ko dozorijo njegove potrebe, je že izgubil veliko časa, ki bi ga lahko posvetil ustvarjalnemu delu. Z zahtevo po posodobitvi študija pa se je poleg slabosti študijskega procesa pokazala tudi širša družbena pomanjkljivost, zajeta v nerednem in neaktualnem spremljanju družbenega razvoja.
Marx, ki trdi, da je znanost „materializirana sila znanja" pravi: Narava ne ustvarja strojev, ladij, železniških prog, električnih telegrafov itd.
Vse to so naredile človeške roke in človeški možgani, to je materializirana sila znanja. Človeških možganov pa ne gre uporabljati samo za spreminjanje tehnologije dela, ampak tudi za spremembe na področju človekove zavesti, morale in etike ter človeške družbene organiziranosti in vsebine njegovega obstoja, odnosov do sočloveka.
Veljalo bi uporabiti Ronsseaujevo misel:	„Edino relativno
samostojna, vse druge prakse preraščajoča in zajemajoča spoznavna praksa je lahko povezala človekovo izkustvo v celoti in ga organizirala v vsej njegovi širini in globini. Posebno vlogo v tem oblikovanju vse-človeškega izkustva pa ima znanstveno spoznanje najsplošnejših zakonitosti".
S to mislijo podpiramo vsa dejstva, ki se pojavljajo.
Vsemu temu skuša slediti naša mlada samoupravna univerza; in ta je letos že trinajstič nagradila študente za samostojno raziskovalno delo (prvič v okviru univerze).
In kdo so letošnji nagrajenci:
VISOKA EKONOMSKA KOMERCIALNA SOLA
Nagrado prve stopnje so dobili: Janislav Kobal, Jože Zagožen, Pavla Peče, Franc Bizjak, Vinko Grabnar, Tomaž Seljak in Marjan Vešnar.
Nagrado druge stopnje pa so dobili: Jasna Sernc, Rado Horvat, in Vili Rinaldo.
visoka Sola za organizacijo dela
Nagrada prve stopnje: Janez Zeni.
Nagrada druge stopnje: Ignac Vukovič.
VISOKA TEHNIŠKA ŠOLA
Nagrada prve stopnje: Iztok Potrč, Branko Černej, Alojz Rakovec, Stanko Horvat, Drago Rataj, Milan Vlaht, Ivan Goznik in Emil Žerjal.
Nagrado druge stopnje: Rudolf Petan, Drago Naberžnik, Božidar Branilovič, Franc Krabonja, Albreht Teichman, Franc Leber, Stane Tepej, Miro Milanovič, Janez Kaltnekar, Janez Tomc.
PEDAGOŠKA AKADEMIJA
Nagrada prve stopnje: Karolina Kovačič, Franc Požgan.
Nagrada druge stopnje: Peter Brumec.
viSja pravna Sola
Nagrada prve stopnje: Zvonko Martinek, Marija Suta, skupina Stane Iršič-Vlado Ježovnik —Vladimir Šedivy, skupina Franci Ramšak —Judita Tihec-Bojan Grubar-Stanka Potisk.
Nagrada druge stopnje: Tomo Jarni.
VIŠJA AGRONOMSKA SOLA	™	orl
'?0nviS6:
Nagrada prve stopnje: Rado Klančar, Vojko Cej.
Nagrada druge stopnje: Jože Klinc.
Ob tem se sprašujem, kakšen, stimulans je vplival na te ljudi. Vemo, da na izkušnje, delo pa tudi na zmotno prepričanje precej vpliva tudi stimulans. Kot najpomembnejši stimulans bi pri študentih uporabil moralno priznanje, kot je npr. demokratizacija pedagoškega procesa, ali pa formalno moralno priznanje v obliki priznanj, kot so diplome, plakete ipd.
KAKO PA JE Z NAŠIMI NAGRAJENCI?
Ti so na žalost moralno nepriznani, edino, če je naloga taka, da se da takoj uporabiti v proizvodnji. Denar v teh količinah ni nikakor priznanje ali stimulans za nadaljnje delo, niti denar naj ne bi bil stimulans!
Prepričan sem, da bi se vsak Kidričev nagrajenec odrekel enemu petstotaku v zameno za plaketo univerze, kot to počnejo že na nepomembnih strelskih tekmovanjih.
Nagrada, ki nosi ime dolgoletnega revolucionarnega borca za pravice delavskega naroda, narodnega heroja, je za vsakega posameznika osebni zaklad. Denarja gotovo ne bom d#jal v ta osebni zaklad. List papirja, pa še tega trikrat preloženega, pa me bo sram dati med moje zaklade.
LOJZE KLEMENČIČ
Med nami ni verjetno nikogar, ki ne bi imel kakršnekoli bolj ali manj posplošene predstave o humanem odnosu do drugega spola - predstave v smislu „vzajemno spoštovanje, enakopravnost ...” Približno tu pa se naša domišljija konča. Če pridemo v položaj, da moramo ta human odnos pokazati, je že težje: prizadevanja se skrčijo na odpiranje vrat, dajanje prednosti pri vstopu, ponujanje stolov in še na nekaj takih lepih, pokroviteljskih gest. Me ženske se npr., namesto s humanostjo zadovoljimo s kavalirstvom (upam, da kakšna emancipirana študentka ne bo prizadeta), tam, kjer ga ni, pa smo tudi zadovoljne, češ „saj smo enakopravni, kajne?" Pri moških je položaj iz znanih razlogov nekoliko drugačen: ne dajemo jim prednosti pri vstopu, ne odstopamo jim sedežev (vsaj mladim ne), glede vrat pa mislim, da je tu že prišlo do bistvenih sprememb: videla sem namreč že nešteto študentk, ki so pridrževale vrata svojim moškim kolegom. Prav zares se nočem spotikati ob te lepe, stare tavade, povedati hočem samo, da niso vredne počenega groša, dokler se ne bo nekaj premaknilo v naših moških in ženskih glavah ter se ne bomo zavedli, da so te moške in ženske glave predvsem človeške glave, da smo tudi zato tu, da se spoštujemo, da si pomagamo, da smo tovariški drug do drugega. V tej luči bodo kavalirske geste dobile drugačno barvo — bolj iskrene bodo in tu pa tam se bo kakšna ženska dokopala do spoznanja, da je tudi moškemu lahko všeč, če mu pomagaš iz težkega plašča.
Human odnos se ne rodi med črkami zakona, pa če je ta še tako pravičen, niti si ga ne bomo pridobili, če bomo poznali vso imenitno teorijo. Mi sami se moramo spremeniti, mi — to so moški in ženske v enaki meri. Mislim, da bi morali najprej sami pri sebi razčistiti vprašanje bioloških in psihičnih razlik med spoloma: namesto, da bi jih spreminjali, jih vse preradi delimo na „večvredne" in „manjvredne". Znati bi morali ločiti naravne biološke razlike med spoloma in njihove logične posledice, tiste pridobljene, privzgojene v dolgih tisočletjih neenakopravnega socialnega položaja. Pa ne samo v dolgih tisočletjih — še dandanes nam jih vcepljajo. Dejstvo, da so moški pehali ženske v podlpžnost in pokorščino (in jih marsikje še danes), ni biološki zakon, temveč družbena zloraba neke biološke vdanosti (npr. telesna moč in velikost), kar je čisto nekaj drugega, kot trditev, da so ženske že po naravi določene, da služijo možu. Res pa je, da so večino žensk vzgajali v miselnosti, da se morajo nasloniti na kakšnega moškega, ali pa jih celo navajali k temu, da v kali zadušijo čut samostojnosti in se navzamejo le tistih navad, ki spodbujajo pokroviteljske nagone moških. Nekaj imam proti moškim, ki hočejo vedno in povsod dokazovati svojo „moškost", prav toliko pa tudi proti ženskam, ki so tako rade šibke, nemočne, nebogljene in pomoči potrebne itd. Nekaj imam proti tem zvijačam, sprenevedanjem, ponarejanju, neiskrenosti (pomislite npr. na 8. marec — takrat smo vse „ljube in spoštovane žene", dan kasneje in vse naslednje dni pa že ne več tako ljube in spoštovane,). Pred kratkim je nekdo rekel: „Ženske so za maraifledjv krive same". Ženske prav gotovo niso bile krive za svoj podrejeni socialni položaj, v katerem so se znašle s propadom materinskega prava in ga Engels imenuje svetovni zgodovinski poraz ženskega spola. Mož je postal gospodar tudi v hiši, žena je bila ponižana, zasužnjena; postala je suženj moževega poželenja in zgolj orodje za zaplojevanje otrok. To težko breme je nosila skozi vsa obdobja zgodovine do danes. Odvrgla ga je v družbah, kakršna je naša, kjer je ženski zagotovljen enakopraven socialni in ekonomski položaj. Vse to se nam zdi samoumevno — in vendar: zakaj je pasivnost še vedno ena od ženskih „odlik"? Zenske se že prav pogosto obnašamo, kot da bi nam bila naša zgodovinska pogojenost (in krivičnost) posebno pri srcu. Raje se podrejamo, poslušamo može, razpravljamo pa raje ne. To prepuščamo „pametnejšim" moškim, me pa se skrivamo v polžje lupine — tudi v primerih, ko gre za naše, ženske interese. Od moškega še vedno pričakujemo, da bo predvsem naš zaščitnik, kot prijatelj in tovariš pa nas nikakor ne zanima. O ženskah, ki se odmikajo v drugo skrajnost in bi ves moški rod najraje „odpravile”, samo to: domovina tega gibanja je Amerika, znane so pod imenom ferministke, skupno pa jim je to, da smatrajo moške za svoje naravne sovražnike; ne borijo se z njimi, temveč proti njim. Kaj pa moški? Tudi oni se radi oklepajo svojih tradicionalnih vlog ali tistega, kar pod tem razumejo, radi verjamejo, da ženska beseda ni tako tehtna, ker je „nelogična, preveč čustveno obarvana, ne zadene bistva problema, pač pa se ustavlja ob nepomembnih malenkostih, je preveč sugestivna in zato podvržena vplivom", itd, itd.
In kako naj bi bilo? Za gesto bom uporabila besedi, ki sem ju napisala že na začetku: vzajemno spoštovanje. Mogoče zvenita besedi nekoliko sterilno, mogoče sta izgubili sijaj, ker smo ju prepogosto slišali in bolj redko uresničevali. Pa vendar, uporabila ju bom zato, ker je to prvi in osnovni pogoj razvoja vsake napredne družbe: družba je tako dobra, kot so dobri medčloveški odnosi, ki vladajo v njej.	Jelka Muzlovič
MARKSISTIČNI CENTER
Svet marksističnega centra pri Univerzi v Mariboru se Je sestal na svoji prvi seji v četrtek. 22. aprila. V svetu so delegati mariborskih vitjih In visokih tol ter druibenopolltlčnlh organizacij.
Delegati so Izvolili nov sekretariat centra In vodje sekcij. Zvone Cajnko Je postal predstojnik centra, Franci Pivec vodja sekcije za marksistično Izobralevanje, Vladimir Sruk vodja sekcije za literaturo In publicistiko, Ivan Janko vodja pedagoške sekcije, MatJal Mulej vodja sekcije za raziskovanja, za marksistične krotke na Univerzi pa Je zadolžen Bojan Orubar.
V obdobju treh let In pol. odkar obstaja, se Je center srečeval z mnogimi -kadrovskimi In finančnimi telavaml. Delo se Je odvijalo predvsem v okviru sekcij. Taktne oblike dela bodo prevladovale tudi v bodoče.
Sekcija za marksistično izobralevanje bo izvajala programe marksističnega Izobratevanja učiteljev, programe poglobljenega ttudlja marksizma (za profesorje In ttudente) In pripravljala cikluse predavanj. Sekcija za literaturo In publicistiko bo izdelala predlog za knjižno nabavno politiko, ocenila položaj marksistične literature in spodbujala Izdajo gradiv (podobno kot knjigo Vranlckega). Sekcija za pedagoško delo bo preučila itudljske načrte družboslovja, sodelovala grl sestavljanju ttudijsklh načrtov za marksizem na drugi stopnji (VTS In VPS) In sodelovala pri izboru tem za seminarska dela ttudentov. Sekcija za raziskovalno dejavnost bo Jeseni sestavila program na osnovi konkretnih potreb tol In Univerze.	1
Marksist
Marksistične krožke bo treba ustanoviti na šolah v najkrajšem času. Center bo v ta namen pripravil Izhodišča za delo v krožkih.
V delo sekcij se moramo aktivno vključiti tudi študenti. Marksistični center ni ustanova na visoki ravni, ki bo razdeljevala marksizem naokrog, ampak ustanova, kjer bomo skupaj lahko uresničevali naloge in potrebe s področja marksizma.
Boris Sovič
ko
Da se nam vsiljuje vprašanje o vlogi in mestu univerze v neki urbani sredini (mestu, regiji ali pokrajini), izhaja iz nekdaj pojmovane avtonomne ustanove „hrama znanosti", dvignjenega nad vsakdanjo „banalnost" ter problemi ljudi, drugih institucij in subjektov družbe. Ta dvignjena poza je nekdanjo univerzo postavljala v eksteritorialni položaj, ki ni imel prav nobenih vezi s krajem, kjer je bila locirana.
Samoupravni koncept družbe takšne univerze ne more sprejeti. Nobena družbena institucija — pa tudi univerza ne — ne more biti izven relacij samoupravne družbe; končno nobena institucija ne more biti izven neposrednih vezi naših dveh osnovnih samoupravnih vzvodov: temeljne organizacije združenega dela in krajevne skupnosti.
BREZ OBREMENITVE IZ PRETEKLOSTI
Skozi tak položaj je treba gledati tudi odnos mariborske univerze do svoje okolice (mesta in širše). Mariborska univerza je nova in neobremenjena s starimi pojmovanji o univerzi, zato so odnosi z občino Maribor jn drugimi občinami že doslej bili dobri — ne oziraje se na to pa bi navedel vse tiste dimenzije, ki morajo povezati socialistično samoupravno univerzo s svojim okoljem:
Kot znanstvena institucija mora z raziskovalnoznanstvenim delom učiteljev kot študentov vplivati na reševanje posameznih ekonomskih, samoupravnih, pravnih, organizacijskih in drugih problemov, ki se javljajo v občini. K znanstvenoraziskovalnemu in aplikativnemu delu pa'morajo pritegniti tudi druge kadre izven univerze. To razsežnost svojega delovanja mora univerza resda raztegniti na širši fronti (Slovenija in Jugoslavija) pri čemer vendarle v največji meri lahko koristi predvsem kraju, kjer je locjrana (kjer se učitelji najlažje spoznajo s konkretnimi pojavi). Projekt Slovenske gorice je prav značilen takšen primer.
Institucije univerze se enakopravno vključujejo v samoupravno organiziranje in so sestavni del družbenopolitične skupnosti občine, kjer ima univerza svoj sedež. Tu se mora kazati vpliv učiteljev in študentov na reševanje problemov občine in obratno, da občina hkrati z vsemi ostalimi subjekti naše družbe bdi nad delovanjem univerze.
JNIVERZA_in_DRUŽBA_UNIVERZA_in_DRUŽBA_UNIVERZA_in_DRU?BA_UNIVERZA_in_D
|Na to temo, ki predstavlja sedaj še vedno rak rano v našem in družbe-Inem razvoju, bo študentski list KATEDRA pripravil v maju okroglo mizo, Iza katero bomo poskusili rešiti naslednje nejasnosti:
I- sodelovanje družbenopolitišnih organizacij na univerzi in občini,
I- vloga univerze v usmerjenem izobraževanju in skrb občine za ta proces I- študentje - delegati v samoupravnih interesnih skupnostih,
I- vključevanje uporabnikov v kreiranje posodabljanja pedagoškega proce
I sai
I- odgovornost ožje družbene skupnosti za socialni status študenta, kako občina usvaja vizijo "učeče družbe" in še sto drugih bolj in manj pomembnih vprašanj...
5a okroglo mizo bodo povabljeni vodilni družbenopolitični delavci 'Občini in univerzi.
parno, da nam bo odkrit pogovor razjasnil in uspel rešiti vse,
ČLANI UNIVERZE - ČLANI DRUŽBENE SKUPNOSTI
Univerza se enakopravno z vsemi ostalimi subjekti vključuje v družbenopolitično življenje občine. Člani kolektiva učiteljev in študenti so enakopravni občani z enakimi ali celo večjimi obveznostmi v družbenopolitičnem življenju občine tako z neposrednim delom v krajevni skupnosti kot na nivoju vseh družbenopolitičnih organizacij, ZK, sindikata in ZSMS.
Vloga študentov ZSMS ima še prav poseben pomen saj morajo le-ti kot bodoči intelektualci doprinašati svoj pomemben delež v organizacijskem in vsebinskem delu z mladino in to ne le na področju univerze ampak širše.
Pomembno vlogo ima Univerza za občino v.kadrovskem smislu. Čeravno sprejema na študij slušatelje odkoder koli je vendarle normalno pričakovati, da bo-večji del študentov univerze iz tega območja. To mora slej ko prej zapolniti eno največjih vrzeli te regije, to je pomanjkanje kadrov in prav spričo velikega števila razpoložljivih potencialnih kadrov postaviti ta element gospodarskega napredka kot odločujočo komparativno prednost bodočega razvoja.
OBOJESMERNA POVEZAVA
Povezava z združenim delom bi prav gotovo sodila v vrh tega naštevanja. Univerza in šole znotraj nje so sestavni del združenega dela, znotraj katerega morajo veljati medsebojni vplivi. Združeno delo (tako materialne kot nematerialne sfere) mora imeti svoj neposredni vpliv na delo univerze kot mora univerza vplivati na njihovo delo. To se mora odražati deloma skozi ustanovitelje, vendar pomembnejše preko direktnega kontakta univerze in šol, ki se mora kazati v konkretnem delu za organizacijo združenega dela, v prehajanju učiteljev iz prakse na univerzo in obratno, z neposredno prakso študentov v združenem delu, z vplivom na učni program, profil strokovnjakov itd.
Univerza ustvarja svojo — področno interesno skupnost — to pa ne izključuje njene povezanosti v republiški izobraževalni skupnosti tudi s temeljno izobraževalno skupnostjo, v kateri bo univerza vplivala na njeno delo in hkrati spoznavala to skupnost tudi s svojim delom. Tu bi kazalo iti še dalje, saj bi bilo treba najti vezi z vsemi tistimi temeljnimi izobraževalnimi skupnostmi, iz katerih prihaja večina študentov na mariborsko univerzo.
т т оводшш
NALOGE ZSMS NA UNIVERZI V MARIBORU.
SKLEPI SEMINARJA NA POHORJU - UVELJAVLJANJE TEH SKLEPOV
prejet 'sklep, da so naloge s področja jejnopolitičnega usposabljanja, SLO in a, socialne varnosti Študenta, vzgojno dola, kulture in Športa,- obvezne in □st prevzamejo 00 in predsedstva 00 in evanje so osebno odgovorni predsedniki tih svetov ZSMS.
s področja organiziranosti in razvoja, t sklepov, ki niso samo nujni in brez politična organizacija, ampak zahtevajo ki naj bi delale na tem področju, Se niti oilo treba izvršiti do IS. ali 30. aprila.
nerealno postavljeni in da jih tudi v . Posledica teh neizvršenih sklepov je ta, i kdo samoiniciativno pričel reSevati, ker
ja nenehno izvrševati. To je bilo vsem ih je treba reSevati, pa nihče ne ve zanje, miadanska utrujenost, naloge so zanje 2e nca pa se ubada s tradicionalnimi j", pa Se to samo posamezniki. Mnogi s na konference Se niti videli niso, kje je Sne so ob, tem naloge predsednika UK, ph kaj ve? I Sekretar, ubogi sekretar), še la žalost Se vedno reSuje z jamranjem in
iti, lahko trdimo, da do danes Se ni nihče ha ž iiost poraja misel, da-so „mladinci" a — se pravi plačano zabavo. To jim na prisiljeni" sodelovati. V tem pa nemara ega, kar so sami ugotpvili, da morajo. So >a bo brez glave zletel sigurno na tako dol, kljub temu, da v življenju Se ni letal, m na seminarju, so vodstvenim organom ii", ne vejo za delo., Purana »• nekako kako mladinskega funkcionarja naučiti,
e. Treba je popisati vse člane in njihove ba je popisati vse funkcije in nosilce teh 'a, ki pa ga ni mogoče najti, ko pa se,le sklep je čisto nekaj novega in navadnega: začetku leta. Po tem sklepu pa se nam .akcijski finančno ovrednoteni koledar"? o:: Popis članstva v ZSMS ..... aloga, da se morajo povezovati 00 z 00 boljSanje delti in negrupaclje dela na čeprav je vsem jasno, da 10 mladincev da bo z delitvijo dele na več ljudi: prvič sznikov in drugič se bb Izboljšala tudi
NALOGE
tudi instrument
skupno z zdru uvajanju novi te v, uvajanju p historicizma, fei programi ostal ii sestavi učnega samoupravnega znanstveno razi; aktivnega sodelc uresničevanju | učbenikih.
dru
adu
predmetom spodarstv.: /, odprav
m
Na'
Iti srn;
sprejeli vsi delavci in so enak. Upravičeno fe tel Zdi se, da nihče nima pc Proces pa tače dalje in vi
Nikakor pa zdajSnj anketami, ki nimajo n zaželjenih rezultatov, omenjenega kot pa v anf
NALOGE NA PODRC DRUŽBENE SAMOZAJ
Edino področje, ki realizacija je vidna že v r napravila prve: korake. I PODROČJU SOCIALN istim naslovom;
Mala gora nalog na problematike, kjer prot nič. Ne bo nič novega, govorili 2e lani in predla teh problemov, pa do da obljub. Položaj kaže na da bodo tudi naslednje skupaj tako vleče? 2ato strani in kaznoval tiste, bilo moč najti. Zavedati status Študentov, študen
^LOŽNEGA
NOSTl
<iobravna iTI 1ГУРКП
Očju Štipendiranja, i zahtevajo takojSnji
i nove roi el Še hihči
лrtjike in prohranbenu šitav, delo pa se čisto nalbgah in problemih.
za rei
fcil akcijo n
okrog ane irj se vsa » ravj jih n)
amo ii tu
njegova nato. Izgovor si je po šoldh, ta
narediti. Jasr
sklepov? To so pustili za bo ute čase. jH NA i PODROČJU SAMOUPRAVLJANJA, iljb resno. Mogoče samo osem napisanih nalog, raviti zopet do 15. aprila. Pa to 15. april je : drugih nalogah. Obrnili smo vse leksikone, pa ikaj naj bi bil ta 15. april tako pomemben, čj < bo reševala komisija za samoupravljanje, ki no na UK ZSMS in katere predsednik je stalno r ni komisij za samoupravljanje po Žalah. Ni se edati tega, da je ravno ustanovitev takih komisij ji zdaj, ko ima vse na dlani, nič ne dela! Slab sedaj, ko je prva naloga ustanovitev teh komisij ja UK ne ve, kaj je njena naloga In kej mora Jb tem tudi do realizacije ostalih nalog ne bo ili sklepi namenoma napisani taloke: „opredeliti i, razmisliti je potrebno" ... . Verjamem, da ja nimajo b čem informirati.
, da bo komisija še naprej spala, da bo še naprej i ponovili, kar so že drugi pred njo dvakrat ali
: l Г.
„ITICNEC
USPOSABLJANJA
NALOGE NA P Naloge za
JU KT ijfe |
TU
Niki
ni čutiti v študentskem Življenju, ne nudite mu suče okoli prireditev „aprihmoj", pa tudi tu še ji bodo prireditve prešle stare okvire. Komisija : komisijo za obštudijske dejavnosti In prir« preimenovanje še ni vse. član te komisije je tudi upredeljene vloge, niti ga ni čutiti med Študen spremembe. Kaže, da te tega nihčo no zaveda.
,o nkrc
sto
akcij. Komisij učno ničesar. Vse se : izjalovilo upanje, dž e bo sicer preformirala v Jitve, toda to formalno KUD Študent, ki pa nima i. Nujno zahteva korenite jdi športna komisija ne bg rešila svojih problemov in nalog z ustanovitvijo športnega društva. Njena naloga bi ‘bila predvsem v organiziranosti študentov za šport in rekreacijo, nikakor pa ne v ustanavljanju športnih društev po šolah, ker bo s tem nastala samo drobitev že obstoječih oblik. Športno društvo bo zadovoljevalo potrebam samo na ravni univerze. Bo pa tudi racionalnejše. -
h bo komisije Informiranja; dijska postaja.
e idejnopolitična komisija na. UK ZSMS, držijo rokov. Obiskali so že vse srednje šole Univerzi in po šolah ter o šolah samih. Sicer ne prinese pomladi. Ena od njihovih nalog je za konferenco RK ZSMS. Predlagali bi jim material, predelajo še vse ostale. Upravičeno o, da je ta komisija.le pričela delati, in kar je
NALOGE NA PODROČJU INFORMIRANJA
Nikjer pl napisanih nalog. Napisani So mrho mediji, uporabljala. Ne želi uvesti novosti. Togo se drži klnr-ič Edina pozitivna ugotovitev je ta, de je potrebna samostoj To pa j* tudi vse.
Nikjer nismo zasledili zapisanih nalog, ki bi jih moral imeti problemski aktiv ZK v predsedstvu UK in drugih že ustanovljenih problemskih aktivih po 00. Ob obstoječem stanju, ki pa niti ne bi smel dopustiti, se ta aktiv še ni lotil svoje naloge..Prepričani smo, da ima plan delo. Samo zakaj se ga ne drži in ne izvršuje svojih nalog? Ustanovljen je bil, da bo priskočil na pomoč takrat, ko UK 00 ali KS ne bodo mogli več simi reševati problemov.
Zdaj jo ta trenutek! Toraj:. aktiv opravi halogo, za katero si ustanovljeni
LOJZE KLEMENČIČ
NEDONOŠENČEK
° ali koliko sprejetega se uresniči
zavedamo/ se, da pr^kti W k ant j e na praks i\/ niso bili v^rdno j	Ш	j
^^Bzaposleni tako, kot J bi	Ш	j	T	^
morali... ugotavlja/men	■	/	'
tor za prakso iz VTŠ, enaA>
Ш pa- trdijo tudi vsi ostali direk	1	1
Ш torji ali^predstojniki. Od zavedanja Ш do izboljševanja stanja pa je dolga pot.'\
»Vsi mentorji in ostali iz vrst pedagoškega r kadra so leporečni, kakor statuti šol in dole čbe zakona o visokem šolstvu... leporečni d£ se uspe čTovek večkrat celo samo-prepri$ati v stanje fantastične urejenosti... tako dolgo, dokler ne zasliši glasu študentov. In komu lahko verjamemo? Tistim, ki sestavljajo govore za širše množice in se hvalijo s tem, kaj je bilo zapisanega (v tem ali onem programu; ali sklenjenega ali onim (študentom), ki jih ures ničevanje teh sklepov prepriča v to, da o ure sničevanju sploh ne moremo govoriti...	.■
hvaliti bi se lahko pričeli s tem, kaj je bi { lo narejenega, če bi seveda kaj naredili...
W naša univerza, ki je mlada tudi po izkuš j Bnjah, si' stanje deklarativnosti zaenkrat i B še	lahko dovoli...	kfcko bo	pa takrat, ko	A
WL	bo praksa zahtevala svoj	glas tudi pri	M
programiranju pedagoškega procesa...
^Naši profesorji so skovali rek, ki ^k:~" ^se glasi: VSAKOGAR SREČA NEKOČ PA Ж MET; MLADINO	PA ČELE	V STAROSTA;	■.
^^saj je vso	njihovo	delo usm|B
■^rjeno v uresničevanj^^B ^^^tega reka...
NEDONOŠENČEK - ALI:	KOLIKO	ZAPISANEGA SE URESNIČI
V današnji „nosilni" temi smo se spustili na zelo kočljivo po-cjrpčje. Želeli smo preveriti kje je tako lepo zapisana in v govorih poudarjena obvezna šolska praksa — oziroma, kakšno pot je prehodila in ali so ji že vsaj malo zrasla krila.
V ta namen smo poslali v začetku februarja na vse šole prošnje z vprašanji — pa nič! Akcijo smo ponovili v marcu in šele preko osebnih kontaktov prejeli nekaj odgovorov: od direktorja Višje agronomske šole (VAŠ), direktorja Visoke tehniške (VTŠ), direktorja Pedagoške akademije (PA) in vodje enote za redni študij Maribor Visoke ekonomsko komercialne šole (VEKŠ), medtem, ko smo odgovor iz Višje pravne zaman čakali (da ne govorimo o Visoki šoli zp organizacijo dela). Te odgovore smo dopolnili z intervjuji uporabnikov iz raznih delovnih organizacij in seveda, kar je najvažnejše. z anketo med študenti (kjer je pa zopet izpadla VPŠI).
Direktor VAŠ: dr. Stojan Vrabl
Na vaša vprašanja pošiljam naslednje odgovore:
1.	Do sedaj je bila to naloga pedagoško-raziskovalnega sveta šole. v katerem so bili učitelji in študentje. Predlog programa je izdelala študijska komisija, sprejel pa ga je P RS. Po novem statutu, ki je sedaj v fazi uveljavljanja, je to naloga sveta šole. Program obvezne prakse je del študijskega programa, oz. učnega načrta, za katerega je kompententen svet šole. Kaže, da bo tudi v bodoče osnutek programa obvezne prakse izdelala študijska komisija, o njem bosta razpravljala zbor študentov in izvršilni odbor, dokončen program pa bo sprejel svet.
2 Razen obvezne prakse, ki sestoji iz enomesečne počitniške prakse in praktičnih vaj, oz. proizvodnega dela kot sestavnega dela učnih programov večine predmetov, je seznanjenje s prakso omogočeno še zlasti s kratkimi ekskurzijami in rednimi ogledi najnaprednejših in proizvodno najbolje organiziranih kmetijskih organizacij združenega dela in zasebnih kmetij kmetov — kooperantov, s konkretnimi razlagami proizvdonih procesov na teh obratih, v katerih sodelujejo strokovnjaki iz proizvodnje, s konkretnim sodelovanjem študentov pri anketiranju posameznih kmetij in s pripravo programov za preusmeritev teh kmetij.
3. Dosedanje vključevanje uporabnikov pri kreiranju učnih programov je bilo dobro, vendar ne po formalni poti preko delegatov, oz. preko organov šole, ampak zlasti v obliki anket in razgovorov z diplomanti šole, ki že delajo v proizvodnji, in s strokovnjaki ter vodilnimi delavci iz OZD. Tudi v bodoče želimo šolo popolnoma odpreti navzen in bomo učne programe izpostavili kritikj združenega dela, vse sugestije pa bomo v največji možni meri upoštevali. Vprašanje je, kakšne oblike bomo morali poiskati, da bomo do teh sugestij in mnenj prišli. Ali bodo pri tem delegati uporabnikov v svetu in drugih organih šole resnično lahko vplivali tudi na kreiranje učnih programov, je v velikj meri odvisno tudi od njih samih, zlasti pa od dojemanja nalog teh delegatov. Najbrže pa se ne bo mogoče zadovoljiti les sodelovanjem delegatov uporabnikov pri delu šole, ampak bo treba pojem uporabnika razumeti širše in resnično iti v posamezne organizacije ter tam razgrniti učne programe. Gotovo bo tudi v bodoče treba sugestije za sestavo učnih programov dobiti od posameznih odgovornih ljudi ali strokovnjakov v OZD. Interes OZD kot celote je v naših razpravah in mnenjih često idealiziran, pri čemer pozabljamo, da so te organizacije največkrat tako okupirane z vsakodnevnimi lastnimi problemi, da se enostavno ne utegnejo poglabljati v podrobnosti učnih programov neke šole. Za primer naj naveden, da smo naš razvojni program, v katerem smo predstavili tudi učni načrt predvidene druge stopnje, poslali prav vsem delovnim organizacijam in TOZD kmetijstva v Sloveniji s prošnjo, da nam dajo nanj pripombe. Prejeli smo le eno samo kritično mnenje, pa še to od kmetijskega inštituta Slovenije iz Ljubljane. Pri tem je šlo le za osporavanje potrebe po drugi stopnji agronomije v Mariboru, ne pa za kritiko programa in učnega načrta.
4. Zlasti v tem, da mora biti ves pedagoški proces vzgoja za delo, v zmanjševanju deleža predavanj „ex cathedra" in v povezovanju predavanj, vaj, delovnih vaj in seminarjev v celoto, v sodelovanju študentov pri raziskovalnem delu, v vključevanju več praktičnega dela v pedagoški proces, v vključevanju sodobnih načinov in moderne tehn logije, skratka v vsem, kar lahko v osnovi spremeni današnji klasični pedagoški proces, ki omejuje študenta na pasivnega poslušalca, v vsem torej, kar lahko čim hitreje privede do cilja, da je pedagoški proces ustvarjalen in neposreden delovni odnos med učiteljem in študentom, v katerem je le znanje objekt.
5. Razen že uveljavljenih oblik, ki so bile že do sedaj dokaj intenzivne, še zlasti redno sodelovanje strokovnjakov — praktikov v pedagoškem procesu in resničen vpliv združenega dela na kreiranje učnih programov in učnega načrta.
Predstojnik za redni študij Maribor mr. Dušan Radonjič
Pošiljam Vam kratke odgovore na anketo, ki ste nam jo poslali marca.
1.	Program obvezne šolske prakse po letnikih je različen, študentje prvega letnika opravljajo splošno prakso, študentje drugega letnika specializirano prakso, medtem ko se praksa študentov četrtega letnika izvaja na osnovi seminarja Za izdelavo programa je zadolžen pedagoško znanstveni svet, sprejme pa ga svet šole.
2 Poleg obvezne šolske prakse, kot neposredna oblika zbliževanja študentov s prakso, je za študente drugega in četrtega letnika obvezna tudi strokovna ekskurzija, ki jo pripravijo predstojniki posameznih smeri. Med ostale oblike povezovanja študentov s prakso naj omenimo še prakso manjšega dela študentov, ki jo posamezni štipenditorji predpišejo svojim štipendistom, O načinu izvajanja te prakse, času trajanja ipd. šola nima pregleda.
3. Dosedanje vključevanje uporabnikov pri kreiranju učnih programov je bilo dokaj borno, čeprav se je VEKŠ tozadevno v preteklosti pogosto posvetovala s predstavniki delovnih organizacij. Novi Zakon o visokem šolstvu pa je ta odnos definiral povsem drugače, kot je to bila dosedanja praksa. Sorazmerno kratek čas dela v duhu novega Zakona še ni mogel dati otipljivih rezultatov, vendar pa lahko pričakujemo, da bodo uporabniki eden od osnovnih nosilcev vsebine novih učnih programov.
4. Osnova za revolucijo (v kolikor je to ustrezen izraz) v pedagoškem procesu je brez dvoma v uporabi sodobnih pedagoških metod inv njihovem izpopolnjevanju. Razumljivo pa je, d a morajo tudi za to biti dani ustrezni pogoji (finančna sredstva, ustrezno število Učiteljev ipd.)
5. Oblike povezav s prakso so lahko različne. Osnovne oblike povezovanja pa bi bile v glavnem naslednje:
— povezovanje s prakso v smeri kreiranja učnih programov podiplomskega študija
— povezovanje v smeri kreiranja učnih programov podiplomskega študija
— povezovanje v smeri aplikativno-raziskovalnega dela za potrebe uporabnikov.
Naša želja je, da se sodelovanje o praksi razvija na vseh navedenih osnovnih področjih.
S tovariškimi pozdravil
V	N
Povezovanje visokošolskih temeljnih in delovnih organizacij s prakso
Dekan VTS
Dr. Bruno Štiglic, dipl. ing. el.
glede na vaša dva dopisa, v katerih postavljate nekaj vprašanj, vam sporočam, da bi ne želel preko ankete odgovarjati na vprašanja o vključevanju uporabnikov v delo šole, o revoluciji v pedagoškem procesu ipd. Menim, da se je treba o takšnih vprašanjih obsežneje pogovoriti, kot Je mogoče preko ankete. Pripravljen sem na takšen razgovor, hkrati s predstojniki v TOZD naše šole.
Glede na problematiko organiziranja in izvajanja obvezne šolske prakse, moram žal ugotoviti, da je dosedaj nismo uspeli rešiti v naše zadovoljstvo. Kljub nekaj poskusom ni uspelo organizirati enotnega programa prakse za naše praktikante študente v organizacijah združenega dela. Razlogov v organizacijah združenega dela je več, eden izmed njih pa je tudi želja po boljšem zaslužku med prakso, ki ga je mogoče doseči na proizvodnih delovnih mestih. Študenti praktikanti mnogokrat le nadomestijo delavca, ki je na dopustu.
Tudi takšno delo ima nekaj prednosti, vendar bomo skušali ponovno s sodelovanjem uporabnikov delegatov upeljati enoten program prakse. Poleg dvomesečne prakse skušahno omogočiti študentom seznanjanje s problematiko v organizacijah združenega dela z ekskurzijami. Drugih oblik seznanjanja študentov s prakso trenutno ni.
S tovariškimi pozdravil
Raziskovalno delo na vseh področjih je eden temeljnih dejavnikov, potrebnih za uspešen in hiter razvoj naše samoupravne socialistične družbe. Raziskovalno delo je v Sloveniji združeno v okviru visokošolskih in v okviru samostojnih raziskovalnih organizacij in v raziskovalnih organizacijah v proizvodnji. Iz statistične obdelave podatkov (Visoko šolstvo in raziskovalno delo v SR Sloveniji, Komunist 1975, Ljubljana) je razvidno, da se 75% raziskovalnega dela financira neposredno na podlagi svobodno izmenjanega dela z gospodarskimi in drugimi organizacijami, 25 % pa prek raziskovalne skupnosti Slovenije, ki poleg posebnih interesov zagotavlja pri raziskovanju tudi prisotnost splošnih družbenih interesov. Iz raziskav je razvidno, da je financiranje samostojnih raziskovalnih institucij vedno bolj žalostno (manjše) in da se zaradi povečanih bruto osebnih dohodkov in materialnih stroškov zelo zmanjšuje obseg raziskav, za katere ni več denarja, in se ti instituti le s težavo preživljajo. To temo bomo obdelali drugič, danes pa pogljemo, kako je s povezovanjem visokošolskih in raziskovalnih organizacij med seboj in s prakso.
V zakonu o visokem šolstvu je zapisano, da lahko praviloma vsaka visokošolska temeljna organizacija organizira v takšni ali drugačni obliki raziskovalno dejavnost. Raziskovalne organizacije na šolah so, vendar. . .
Raziskovalno delo v okviru visokošolske temeljne organizacije poteka na dva načina:
— skupno raziskovanje VTO,
— raziskovanje posameznih profesorjev.
V obeh oblikah dela razen v redkih primerih študentje ne sodelujejo pri raziskovalnem delu, če pa, opravljajo mehanska opravila (npr. sortiranje), za kar je po mojem skromnem mnenju dovolj poznavanje abecede in recimo končan 4. razred osnovne šole. In zakaj pravzaprav študentje ne sodelujejo pri raziskovanju ttako, kot je treba?
Z raznih strani (tudi od profesorjev) vedno znova slišimo, da študentje niso sposobni za kakovostno raziskovalno delo.
Drugi trdijo, da bi raziskovalno delo s študenti zahtevalo preveč časa.
Tretji pravijo, da študentje niso zainteresirani za takšno delo. Četrti menijo, da bi raziskovalno delo študente oviralo pri študiju itd.
Ali je vse to res?
„Fundamentalno znanstveno delo naj se razvija predvsem v okviru univerze in z njo tesno povezanih inštitutov. To je ugodno tudi zato, ker se na njej srečuje relativna miselna neobremenjenost in intuicija najmlajših raziskovalnih kadrov in študentov z bogatim znanjem in izkušnjami starejših." (že omenjeni vir). Tisti, ki pravi, da študentje nismo sposobni kakovostnega raziskovalnega dela, zapira oči pred resnico in postavlja raziskovalce v naši družbi neprimeren, elitistični položaj. Ali ni diplomska naloga samostojno raziskovalno delo študenta na visoki šoli? Žalostno je, da je edino in da ga študent opravi šele ob zaključku študija, namesto da bi z raziskovalnimi metodami živel v celotnem času svojegštudija in po končanem šolanju odšel v prakso pripravljen, z izdelanim instrumentarijem za raziskovalno delo v praksi.
Profesorji in asistentje delajo na svojem temeljnem področju, to je vzgojno izobraževalnem procesu — in na raziskovalnem področju. Resje, da bi morali v primeru skupnega raziskovalnega dela s študenti le tem posvetiti več pozornosti in časa kot doslej, ko je profesor predaval in ocenjeval na izpitu, asistent pa je imel vžje in čital seminarske naloge, vendar pa bi raziskovalno delo študentov profesorje prav zagotovo časovno razbremenilo, saj bi delali nekatere raziskave namesto profesorjev. Pojavila bi se nova kvaliteta vzgojno izobraževalnega procesa, to je ustvarjalno delo v njem — to pa je tisto, za čimer že dolgo težimo.
Trditev, da študentje za raziskovalno delo niso zainteresirani, ngjtrži, vse dokler se študentje sami ne opredelijo. Tu pa se znajdemo pred osno^pim problemom samoupravljanja v temelju vzgojno izbraževalnega procesa^ pred problemom oblikovanja tega procesa v okviru osnovne delovne sredine študentov, to je letnika in skupine, in sicer pri vsakem predmetu.
Danes lahko rečemo, da je samoupravljanje v vzgojno izbraževalnem procesu na šoli sicer dobro zastavljeno, da pa sta njegova organizacija in izvajanje v osnovi zgrešena, zato ker se študentje in profesorji o skupnih problemih pogovarjajo preko svojih delegacij, v raznih komisijah, odborih, svetih itd., namesto da bi se o temeljnih problemih dogovorili v bazi (vsakoletna splošna kreganja o izpitnih rokih). Ko bo ta problem rešen in se bodo študentje in profesorji nekega letnika in skupine na začetku leta pri vsakem predmetu dogovorili o načinu in metodi študija, se bodo lahko prav tako odločili za skupno raziskovalno delo, in če študentje še potem ne bodo hoteli sodelovati, potem lahko rečemo, da za to nimajo interesa.
Če bo raziskovanje tako zastavljeno, potem ni bojazni, da bi študente raziskovalna dejavnost ovirala pri študiju.
Tudi vsi drugi ugovori so pri natančnejši obravnavi brezpredmetni in služijo resnično le tistim silam v naši družbi, ki hočejo tako ali drugače zavirati njen razvoj.
Zato se morajo visokošolske raziskovalne organizacije in visokošolske temeljne organizacije na takšnih osnovah in s takšnimi pristopi povezovati s prakso in tako z izsledki svojih raziskav koristiti družbi kot celoti in tudi poskrbeti za samoupravni in strokovni razvoj študentov, ki študirajo zato, da bodo lahko s polno odgovornostjo skrbeli za pravilen razvoj naše družbe v prihodnje.
Jani Siranko ,
.PRAKSA.
*:Г:к:
::s:is
::::::
Ssasss
... PO POTI ANKETE
Na osnovi slučajnega vzorca (baziral je na: ustreznem času za zajetje čimvečjega števila študentov in prostem času izvajalcev ankete, ki so imeli pri izbiri le-tega proste roke), ki je bil le okvirno opredeljen: na anketna vprašanja ne morejo odgovarjati študentje, ki na praksi še niso bili in, iz ankete smo izključili študente četrtih letnikov (zaradi neresnosti), je anketa zajela predvsem študente prvega in drugega letnika in to: na VEKŠ je bilo anketiranih trideset študentov prvega in štirideset študentov drugega letnika, na PA trinajst študentov drugega letnika oddelka biologija in kemija, na VTŠ so bile zajete tri TOZD: elektro, kemija in gradbeni, na VAS pa ' dvajset študentov drugega letnika oddelka za poljedelstvo in živinorejo.
Odgovorilo je na vsa vprašanja preko devetdeset odstotkov študentov, anketno polo pa so izpolnili vsi.
KAKO DO PRAKSE
Na prvo vprašanje, kdo te je seznanil s programom obvezne šolske prakse so odgovori zelo različni, čeprav je znano, da imajo vse šole zapisane in v naprej pripravljene programe za vsak letnik, oziroma za vsako smer posebej. Tako je kar 20 odstotkov študentov prvega letnika VEKS odgovorilo, da jih s programom ni seznanil nihče in da so odšli v delovne organizacije nepripravljeni — ne da bi sploh vedeli zakaj, medtem, ko so študentje drugega letnika že slišali za programe, saj jih je preko devetdeset odstotkov priznalo, da so bili obveščeni s programom. Za obveščanje o obvezni (o koristih in o načinu opravljanja) šolski praksi pa so najbolje poskrbeli na PA, kjer je 100 odstotkov študentov zapisalo, da jih je s programom prakse seznanil mentor in na VAŠ, kjer je ta odstotek dosegel 80. Na VTŠ ugotavljajo, da študente v večini primerov nihče ni seznanil s programom prakse, le redke pa profesor.
Na podlagi tega se nam vsiljuje ugotovitev, da je programiranje in organiziranje obvezne šolske prakse odtujeno študentom, saj je njihova glavna preokupacija, kako najti delovno organizacijo, ki jih bo voljna sprejeti za mesec ali štirinajst dni, ne pa kaj in kako delatjin kaj zajeti (vsmislu spoznavanja prakse in primerjave z memorirano teorijo) v okviru te prakse, Do takšne napake lahko pride le pri sedanjem načinu programiranja prakse, ko program za prakso sestavijo mentorji, ga dajo v pretres na pedagoško raziskovalni svet ali eventuelno tudi na študijsko komisijo, namesto, da bi program pripravili pedagoški delavci s študenti skupaj v okviru kateder, medtem ko bi šola lahko prevzela odgovornost samo za dogovor z delovnimi organizacijami.
PRAKSA JE NAJBOLJŠI POČITEK
O tem, „kaj si delal na praksi", nam verjetno ne bi bilo potrebno govoriti, saj je vsem jasno, da je praksa še vedno nedokončana farsa (brez umetniškega navdiha) ali kaos, ki ga zna tako lepo opredeliti kibernetika ali teorija sistemov. Toda, ker smo pričeli obtoževati in ker nam dajejo odgovori na to vprašanje najbolj konkretne argumente ,,za proti" praksi v tej obliki kot se izvaja do sedaj, bomo uporabili tudi te odgovore.
Vprašanje je bilo razdeljeno na več podvprašanj. Da so delali po programu je trdilo kar 100 odstotkov študentov PA in 80 odstotkov študentov VAŠ in samo en študent prvega letnika VEKŠ. Ostali pa so povedali tako: študentje VEKŠ so kar v 20 odstotkih igrali kurirje ali kuhali kavico, v 80 odstotkih pa so opravljali druga dela. Študentje VTŠ pa so poudarili da so v večini primerov opravljali prakso v svoji stroki in le nekaj študentov, ki je opravljalo druga dela (pri VTŠ ne moremo uporabljati odstotkov ali številk, ker so nam oddali opisne odgovore na anketo). VEKŠ, kot nosilka razvoja povezav s prakso se je torej pri kvaliteti opravljanja prakse odrezala najslabše. Ta „druga" dela, niso dela iz stroke, v kolikor lahko kot delo (v smislu spoznavanja prakse ali potrjevanja teorije) sploh priznamo preštevanje sponk ali pisanje kartic, pa dvigovanje slušalke „biti deklica za vse”, pač pa so dokaz slabe organizacije obvezne šolske prakse (govorili so celo,
da brez potrjene prakse ne moreš dvigniti diplomel) in obenem tudi dokaz slabe in nepravilne povezave univerze z združenim delom (v krepkem tradicionalnem smislu). Vse skupaj pa je potrdilo študentskega razmišljanja o zafrkanciji brez vezel
NISMO DELAVCI
Velika anarhija pri opravljanju obvezne šolske prakse se kaže tudi pri odgovorih o tem, v kolikor se je moral spoštovati delovni režim posamezne delovne organizacije. Študentje VEKŠ trdijo, da jim kar v 30 odstotkih ni bilo potrebno upoštevati delovnega časa ostalih, študentom VAŠ v 75 odstotkih in študentom PA v 70 odstotkih. Študentje VTŠ trdijo, da so vsi morali upoštevati reden delovni režim. Ta anarhija se kaže potem tudi pri samostojnem izbiranju delovne organizacije. Dovolj je namreč, da se v klasu pohvali en študent, da je prišel v delovno organizacijo, prebral samoupravne akte, napisal dnevnik in odšel domov — ostali čas prakse je prelenaril doma — in drugo leto bo ta delovna organizacija imela lepo število prosilcev, ob tem pa jim seveda nič hudila. Primer ni izmišljen, potrjujejo pa ga že zgornji podatki.
NAJBOLJ ZAŽELJENA OSEBA
Med prakso se študentje dolgočasijo, zabijajo čas v štiri stene ali pa se učijo o tem, kako je najbolje priti do dobre plače s čimmanj dela; prepuščeni so sami sebi in kvarnim vplivom, ki se znajo razviti v „obveznem" prostem času. Mentor iz šole je študente VEKŠ obiskal v borih 40 odstotkih, študente VAŠ v 55 odstotkih, študente PA v 60 odstotkih, študentje VTŠ pa trdijo, da v večini primerov nihče (mentor je obiskal le tiste, ki so opravljali prakso na šoli).
Tako se slab vtis ob programiranju in obveščanju o praksi tudi s tem ne popravi. Verjetno bi bilo dobro pričeti z razmišljanjem organizirane obvezne prakse, kjer bi v eni delovni organizaciji bilo več študentov (da ne bi bilo samoobtožb — kje pa morem vse obiskati . . .). Tako bi se lahko mentor iz šole in mentor iz delovne organizacije sproti dogovarjala o potrebnih novostih in koordinirala delo s študenti. To pa je zaenkrat le še sen.
_____________________________________________________________________J
r
PRAVO PRAKSO
Na vseh šolah obstaja zahteva, da je po opravljeni praksi treba oddati dnevnik ali poročilo o praksi na podlagi katerega se ocenjuje uspešnost opravljanja prakse. Se ena neumnost, da težja ne bi mogla biti. Študentje VEKS kar v polovici primerov pišejo dnevnik na praksi, ostali doma, medtem ko so pri preverjanju dnevnikov mnenja različna.
študentje VEKŠ trdijo, da jim v skoraj 80 odstotkih pregledajo dnevnik mentorji, študentje VAŠ se tega zavedajo v 60 odstotkih, študentje PA v 70, tehnikom pa so dnevnik pregledali na praksi in v šoli.
Preko 50 odstotkov anketiranih študentov VEKŠ je odgovorilo, da se o dnevniku nihče ni pogovoril z njimi, isto trdi 70 odstotkov študentov VAŠ in 100 odstotkov študentov PA. Študentje VTš pritrjujejo temu s trditvijo da v večini primerov ni bilo pogovora o dnevniku.
Nekaj nepravilnosti, ki nas lahko takoj zbodejo v oči. Birokracija se je na naši univerzi že tako razrasla, da si dovoljuje ocenjevati uspešnost opravljanja obvezne šolske prakse na podlagi dnevnika, ki ga je moč napisati v enem popoldnevu (po programu, ki je dan); vsi študentje niti ne vedo, da dnevnik mora oceniti mentor (pedagog), ki ne dovoljuje, da študent odda samostojno delo, ki ga je opravil v delovni organizaciji (v korist delovne organizacije in razvoja znanja študenta — primer z VEKŠ, ko je študent oddal projekt in prejel zato negativno oceno za prakso . . .), ki popravljajo dnevnike s polletno zamudo in podobno.
K temu spletu nepravilnosti pa lahko prištejemo še pogovor o praksi. Kak namen - če ga sploh ima — ima praksa in pisanje dnevnika, če študent ne dobi povratnih informacij, če ne ve, kje ga je polomil in kaj lahko drugič popravi, če ne ve zakaj je prakso sploh opravljal!
Človeka iz prakse
TEORIJO ZA KLOBUK
O tem koliko teorije je lahko kdo uporabil na praksi sedaj več ne bi mogli ugibati. Dovolj je če prečitamo še enkrat odgovore na vprašanje o programu in o delu na praksi, pa tudi o obisku mentorja, pa se nam ob naslednjih podatkih ne bo treba niti čuditi. Študentje VEKŠ so ugotovili, da kar v skoraj 80 odstotkih ne morejo uporabiti nič (ali pa zelo malo) v šoli pridobljenega znanja, študentje VAŠ se jim pridružujejo s skoraj 60 odstotki, medtem ko so študentje PA zapisali da so lahko precej teorije uporabili kar v 95 odstotkih. VTŠ prav tako ni problematična — uporabnost znanja se pri njih giblje od 40 do 60 odstotkov.
Torej: zakaj praksa, če ne prinaša prav nič drugega od formalnega posiljevanja študentov z določenimi neumestnimi zahtevami šole. Nekdo bo trdil, češ, kaj pa študentje vedo, koliko teorije se da uporabiti in koliko ne, to so samo subjektivna mnenja. In prav to je precej vredno. Vsak posameznik se na tem širnem svetu šola zato, da si pridobi določeno znanje (stopnja izobrazbe — titula je samo zunanji odraz - forma I) in da bo s tem znanjem lahko operiral v določeni stroki. In kdo lahko bolje od njega samega preceni koliko nepravilno vsiljenega znanja je uporabljivega in kje se mora šele pričeti učiti. Prav gotovo ni primerna metoda golega memorira-nja — to smo že spoznali, prav tako pa ni v redu (ker zmede študenta) dajati možnost študentu da preverja to znanje v pogojih indiferentnosti okolja do njegovega znanja.
Poleg tega, da si študentje želijo opravljati obvezno šolsko prakso na višjem strokovnem nivoju pa imajo še naslednje pripombe:
— v delovnih organizacijah bi se lahko bolj zanimali za svoje praktikante,
— prakso želijo opravljati v različnih sektorjih delovne organizacije zaradi odločitve za nadaljnji študij,
— da se jim na praksi poda metodologija uporabnosti teorije,
— da se na praksi ne bi le seznanjali z „zabušavanjem in opravljf njem",
— nekdo ugotavlja, da bi lahko vse kar je opravil v štirinajstih dne. i strnil v en delavnik,
— seznanjanje s celotnim poslovanjem podjetja in ne le preganjanje
časa,
— na praksi bi morali upoštevati tudi, da študentje nismo tisti, ki morajo opravljati dela, katerih se ne ljubi drugim,
— velike so časovne izgube z iskanjem prakse,
— takšno prakso, kjer bi upoštevali, da nisi iz osnovne pač pa iz višje šole (torej manj pokroviteljsko!) . . .
Skratka, študentje so nezadovoljni. In to povsem upravičeno. Komur se dandanes še ljubi opravljati nekaj, kar je brez efekta, kar je celo brez osebnih koristi.
Praksa v okviru vzgojnoizobraževalnega sistema bi naj bila nekaj popolnoma drugega. Bila bi naj res praksa prežeta s teorijo ali pa vsaj možnost spoznavanja prakse skozi komparacijo teorije, ne pa formalnost zaradi tega, da se pač lahko pohvalimo, da so naši študentje povezani z delovnimi organizacijami in da jih izobražujemo za in na osnovah prakse.
Takšna praksa, kot smo jo prikazali je slaba vest naše univerze, ki jo bo treba čimprej in z vso resnostjo odpraviti.
V nadaljevanju prečitajte kaj o praksi in praktikantih pravijo uporabniki.
Marjan Vešnar
DNEVNIK JE POMEMBEN
Zelo enotna mnenja vseh študentov pa smo zbrali pri odgovoru na vprašanje kakšnega mentorja želiš: mentorja iz prakse ali mentorja iz šole. Le 70 odstotkov anketirancev iz VAS je odgovorilo, da bi se zadovoljilo šele z obema, medtem ko se je velika večina študentov vseh ostalih šol odločila za mentorja iz prakse. In tako je pravi Profesor ima možnost podati svoje znanje v rednem vzgojnoizobraževalnem procesu (v katerega prakso zaradi slabega prizvoka doslej še ne bi vključevali), mentor iz prakse pa nuditi študentu osvežitev in noveliranje te teorije. Zaradi tega pa so potrebne bolj tesne in načrtne povezave med šolami in združenim delom. S svojimi odgovori so študentje dokazali da niso več pripadniki mita o vsevednem profesorju pač pa da žele preverjati tudi njegovo znanje.
Pri anketi *o sodelovali:
VEKŠ: predsedstvo KS ZSMS in komisija za Studijska vpraSanja VAŠ: Janez Bratkovič PA: Jelka Muzlovič
VTŠ: Osteri Marjan, Ivanetič Sonja, Kmetec Zora, Vogrinec Vilko
r
In kaj menijo uporabniki
Vsi vemo, da naša praksa še zdaleč ni tisto, kar je zapisano v naših statutih; da pod imenom obvezna praksa marsikje še razumejo kuhanje kavic, dviganje telefonske slušalke, prenašanje pošte itd. Tokrat smo se odločili, da povprašamo v organizacijah združenega dela tako imenovane uporabnike
— kako čutijo povezanost univerze z združenim delom in v čem so bistveni vidiki te povezave?
— ali so po njihovem mnenju študentje dovolj teoretično podkovani, ko pridejo na prakso?
— so po diplomi dovolj usposobljeni za delo in kaj storijo oni za to?
Naj začnem s „cvetko" tovarno LILET, kjer so mi odgovorili, da zaradi pomanjkanja ustreznega kadra — ljudi, ki bi bili mentorji- študentom na praksi — do sedaj niso imeli praktikantov. Seveda pa upajo, da se bo v bodoče obrnilo na bolje.
Tudi v tovarni Zlatorog ni bilo sreče. Ker je bil mož, ki bi mi lahko odgovoril, odsoten, se nihče ni čutil „poklicanega", da bi kaj povedal. Po mojem mnenju pa tudi niso imeli dosti pojma, kaj bi rada. Mar to pomeni, da se s praktikanti ukvarja en sam človek?
V ŽGP, TOZD Prometni sekciji, je bilo že bolje:
Ludvik Krajčič: „Povezavo z Univerzo čutimo v večji možnosti pridobivanja kadrov. Čutimo jo tako, da dajemo štipendije in da študentje prihajajo k nam na prakso. Tako je teorija povezana s prakso. Študentom pridobljene izkušnje na praksi pomagajo pri teoretičnem študiju. Glede znanja študentov bi si upal trditi, da ni zadostno. Sicer nam je jasno, da študent tukaj ne bo delal čudežev, in vemo, da je prišel k nam nabirat znanje, ne pa dajat. Cilj je nasproten — da s teoretičnim predznanjem lažje pridobiva prakso in pride pozneje bolje pripravljen v službo. Njegovega teoretičnega znanja niti ne preverjamo, je pa to baza za dojemanje prakse< Po diplomi pa — dispozicije dobiva s prakso, s prakso se tudi lažje pozneje vključi v delovni proces. V pripravniški dobi pa je je jasno, da niso pripravljeni, da so pa čimbolje, prihajajo prej na prakso."
Sonja Zinauer — PRIMAT:
„Zaenkrat nismo bili povezani z Univerzo. V bodoče pa to pričakujemo preko naših predstavnikov na Univerzi.
Študentje znanje povezujejo s prakso — znanja tukaj ne uveljavljajo. Seveda pa je njihovo znanje različno — odvisno od posameznika. V prakso jih uvajamo po določenem programu, v redu je, na primer, da nam VEKŠ pošlje program, s čim se mora študent pri nas seznaniti. Po diplomi nihče ne pride pripravljen, zato je tudi pripravniška doba. Po šestih mesecih pa se uveljavijo.
Rada bi še nekaj pripomnila: Študentje prihajajo februarja, takrat pa imamo največ dela (bilanca), zato je to najbolj neprimeren čas, da bi se jim lahko posvetili. Zato bomo sprejemali samo svoje štipendiste."
Franc Turičnik — STAVBAR
„Stavbar se ne zapira vase. Skrbi za poglabljanje in razvoj samoupravljanja v delovni organizaciji, veliko članov delovne skupnosti pa deluje v različnih samoupravnih organih zunaj podjetja, tudi v samoupravne organe Univerze je izvofjenih več naših članov (tov. Breznik je predsednik sveta šole na VEKŠ, jaz sem član sveta VTŠ, TOZD gradbeništvo ).
Po dosedanjih izkušnjah so študentje teoretično dovolj usposobljeni, da se dokaj hitro vključujejo v operativno delo, v vsakdanjo prakso, v marketing sektorju ali v temeljni dejavnosti, t. j. gradbeništvo. Po ocenah, ki so jih izrekli mentorji, je velik odstotek pravdobrih in odličnih. Mislim pa, da ni dovolj, da pride študent z izredno bogatim teoretičnim znanjem, potrebno je še marsikaj, s čimer lahko v kratkem času doseže uspehe, npr.: osebna prizadevnost, ambicija, da bi svoje znanje čimprej uskladil s praktičnimi potrebami. Izredno pomembno je, kako se v času pripravništva usposablja oziroma prizadeva, kako mu mentorji nudijo pomoč in kako starejši, izkušeni mladim pomagajo. Če kažejo mladi ustrezno zanimanje, z ustreznim pristopom, izkušeni praktiki pa jim nudijo ustrezno pomoč, se mladi diplomanti hitro uveljavljajo.
Vse to je odvisno od medsebojnih odnosov; če so starejši voljni nuditi pomoč (nihče ne pride moder na svet), je ta premostitev iz teorije v prakso dokaj lahka. Lahko se pohvalimo, da imfijo starejši pri nas veliko razumevanje do praktikantov in pripravnikov. Menimo pa, da bo treba za pripravnike še mnogo storiti. Izpopolniti bo treba načrte, saj se stvari izredno hitro menjajo pri tako dinamičnem družbenem razvoju.
Šola je in bo konzervativen element, ne more vnašati najnovejših izsledkov, zakonitosti in zakonov, gospodarstvo pa, če hoče napredovati in dobro poslovati, mora slediti najnovejšim tehnično poslovnim izsledkom in poslovati z najnovejšimi zakonskimi predpisi.
Tega pa šola svojim študentom ne more dati iz prve roke. Prav zaradi tega bi se morala univerza še tesneje povezovati z gospodarstvom in bi morebiti našli obliko, da bi študente napotili z ustreznimi temami v podjetje, z nalogo, da dpbijo materiale o teh temah (znanstveno-tehničnih) in jih v seminarski obliki vključujejo v študijske programe. Če bo prišla vspodbuda iz višjih in visokih šol v Stavbar, si bomo prizadevali, da bomo takim željam poskušali po najkrajši poti ustreči. Pri nas imamo izredno razumevanje za izobraževanje kadrov, dokaz — na spisku vseh rednih in izrednih izobraževancev je ta hip ena tretjina zaposlenih."
Zaključek? Eno je teorija, drugo pa praksa. Mislim, da ta pregovor tudi tukaj velja. Zaenkrat so še redke delovne organizacije, kjer študentje opravljajo prakso tako, kot si jo zamišljamo. Upajmo, da se bodo v bodoče stvari zares obrnile na bolje. Visoko šolstvo mora postati bolj harmonično usklajen sestavni del samoupravno organiziranega združenega dela, združeno delo pa mora prevzeti neposredno odgovornost za razvoj visokega šolstva ter za vključevanje mladine in delavcev v sistem permanentnega visokošolskega izobraževanja. Ali kot je rekel tov. Kardelj: „Čim večji prispevek bo znanost dala praksi, tem več bo praksa sposobna dati znanosti v njeni celoti."
Iz pogovora z Brankom Simonovičem — vodjo kadrovskega oddelka v DO Elektrokovini v Mariboru.
„V okviru poklicnega usmerjanja se v naši delovni organizaciji trudimo, da bi si v času opravljanja obvezne šolske prakse praktikanti nabrali kar največ. Zato v našo delovno organizacijo sprejmemo povprečno 500 - 600 praktikantov na leto iz vseh višjih in visokih šol, srednjih šol in celo iz osnovnih šol. Vsem tem mladim ljudem seveda med prakso nismo mogli postreči z vsem, vendar so bili sodeč, po njihovih izjavah z opravljanjem prakse pri nas zadovoljni, saj smo jim, če smo le uspeli, organizirali mentorstvo, ki pa, to moram priznati, je bilo stihijsko in odvisno od posameznega obratovodje. Čas prakse je za nas nekoliko neprimeren, saj moramo tedaj, ko je največ dela iskati praktikantom mentorje. To pa je težko.
Praktikante seznanjamo s celotnim postopkom proizvodnje in pa seveda tudi s samoupravljanjem v delovni organizaciji. Vključujemo jih v določene informativne skupine, vendar smo opazili, da so v njih le pasivni opazovalci, ker se je v tako kratkem času težko vživeti v takšno delo.
Praktikanti ne smejo biti za delovno organizacijo vir dohodka, biti morajo učenci, ki praktično preizkušajo pridobljeno znanje. Za opravljanje šolske prakse pa bo treba najti skupno sistemsko rešitev, kajti le tako io bo moč izboljšati."
Danica Cmrečnjak
Darko Koren
C Marles — vodja kadrovsko socialnega oddelka Jože Florjančič:
„Obvezna šolska praksa v naši delovni organizaciji je še vedno na precej šibkih nogah. Upamo, da bomo uspeli skupaj z izobraževalno službo v okviru kadrovsko socialnega sektorja pripraviti program za uspešno obvezno šolsko prakso, ker imamo precej lastnih štipendistov. Menim, da letos vseeno ne bo mogoče šolske prakse uskladiti z izobraževalnim sistemom. Premalo smo povezani s temeljnimi visokošolskimi delovnimi organizacijami v okviru univerze. Sami pripravljamo nekatere kadrovske analize, ki so nam prav za opravljanje obvezne šolske prakse nakazale določene smernice.
O sami praksi pa: „Študentu poskušamo v času prakse nuditi vse, kar je v naši moči. S tem mislim strokovno vodstvo, skratka to, da že v času študija mlad človek postaja dober delavec in dober samoupravljalec.
Kljub hotenju pa imamo tudi težave, saj v času rokov za obvezno prakso največkrat ne moremo priskrbeti zadovoljivega števila mentorjev."
Marjan Cirer — vodja izobraževalnega centra v TAM Maribor — skupnost tirnih vozil — Studenci
„April je že, šole pa se s svojimi potrebami po praktikantskih mestih, ki jih lahko nudimo, še niso oglasile. Študij brez prakse ni študij in prav šole morajo sodelovati z DO na tem področju bolj kot do sedaj in priskrbeti bolj življenjske programe prakse, da jih bomo v času opravljanja prakse lahko resnično realizirali, ne pa da so programi neživljenjski in jih je praktično nemogoče uresničiti. Tako je praksa dobro izpeljana samo, če praktikant resnično želi delati. Mi mu nudimo vse, kar je mogoče, vseeno pa je pri praktikantih opaziti tudi določeno indolentnost, ko mu je praksa vidno v breme, ker se mu križa z izpitnimi roki. Torej je čas neprimerno izbran zanj in pa tudi za delovno organizacijo, ki ne more v razdobjih prakse priskrbeti dovolj mentorjev za spremljanje praktikan-tovega dela.
Skratka: šole morajo pripraviti realen možen program za praktikantovo delo v delovni organizaciji in ta se bo potem potrudila, da bo praksa v redu potekala. Tako pa je povezava med delovnimi organizacijami in šolami pomanjkljiva, in dokler se ne bomo vsega skupno pripravljali, ne bomo mogli govoriti o uspešno izvedeni obvezni šolski praksi."
^Marksizem in pedagoški proces
Dialektični materializem zaitopa svojstveno tezo, da je vse obstoječe materialno ali produkt materije na raznih stopnjah njenega razvoja. Uporablja dialektično metodo, ki temelji na najsplošnejših zakonih: zakon spremenljivosti in razvojnosti, zakon prehoda kvantitativnih sprememb v kvalitativne in obratno, zakon negacije negacije in zakon enotnosti in boja nasprotij.
S temi izhodišči se zavzemamo za svobodo znanosti in za kulturno, odgovorno in kritično obravnavo vseh spornih vprašanj iz znanosti. Razvita znanstvena kritika, zasnovana na marksizmu kot osnovnem principu teoretičnega in idejnega delovanja, mora postati temeljni način visokošolskega življenja in temeljna metoda za reševanje in dialektično preseganje protislovij v znanosti in družbi. To je tudi edina pot obračuna z zgrešenimi in razvoju nasprotnimi težnjami v znanstveni teoriji in njeni praktični realizaciji. V bitko za socialistično vzgojo in marksistično izobraževanje se mora vključiti celotna družba. Bistveno je, da v prihodnje poleg šolskega sistema vsi družbeni dejavniki enotno in skladno uresničujejo socialistične družbene vzgojno izobraževalne smotre.
Nujno se je zavedati, da smo se dolgo po klasičnih, nemarksističnih metodah učili razmišljati nepovezovalno, necelovito, nedinamično — in zato napak. Zavzemamo se za oblikovanje miselnih izhodišč materialistične dialektike, predvsem zavesti, kako je posameznik premalo sposoben, da bi zajel vso celoto z vseh nujnih vidikov v svoje razmišljanje in kako je nujno stalno upoštevati dinamičnost dogajanja ter bistveni pomen informacij.
Marksizem kot sistem znanstvenega spoznavanja o objektivno obstoječem materialnem svetu (naravi, družbi in človeškem mišljenju), kot dialektično—materialistični pogled na svet in znanstvena metoda analize, proučevanja in interpretacije zakonitosti razvoja družbe — odnosov, procesov in pojavov se na visoki šoli nikakor ne more obravnavati in nanašati samo na nekatere predmete. Nasprotno — kot pristop in metoda mora biti zajet v celotnem študiju. Vsekakor moramo omogočiti dovolj prostora predmetom, ki zajemajo fundamentalna znanja marksistične teorije in metod, kakor tudi tistim, ki posredujejo njen zgodovinski razvoj. Ti predmeti morajo biti v funkciji študija stroke na šoli, prav tako pa je pomembno, daje vsak posamezni strokovni predmet marksistično postavljen in družbeno opredeljen. Kajti poleg ostalega sistema samoupravnih družbenih odnosov predpostavlja ne samo poznavanje svoje ožje stroke, ampak tudi razumevanje objektivnih in družbenih pogojev in zakonitosti, v katerih je treba delovati kot strokovnjak. Razen tega lahko pomeni vsako zapiranje v sfero ozke strokovnosti ali kakršnokoli oddaljevanje stroke od tega, kar se dogaja v delovni življenjski sredini kakor tudi v širši družbeni skupnosti, prikrito nasprotje z družbo.
Skratka, gre za to, da je potrebno sistematično in dolgoročno razvijati interdisciplinarno zasnovano marksistično družboslovje, ki bo vse bolj učinkovit sistem marksistične družbenoekonomske analize in ocenjevanje. Povsem jasno je, da visokošolska institucija ne mor biti kos svojemu poslanstvu, če ne razvija svojim potrebam in smotrom ustrezne marksistične teorije. Pri vsem tem pa imajo visokošolski učitelji izredno pomembno vlogo kot vzgojitelji in organizatorji ter usmerjevalci raziskovalno pedagoškega procesa. Za rezultate ter za ideološko usmerjenost pa morata nositi odgovornost tako učitelj kot tudi študent.
Problematično je, da velika večina študentov, ki se vpisujejo na višje in visoke šole, nima niti osnovnih znanj s področij marksistične filozofije, zgodovinskega materializma in znanstvenega socializma. Zanimivo je, da je to znanje skrajno skromno, nesistematično, celo pri maturantih gimnazij, ki se s to problematiko srečujejo pri posebnih učnih predmetih, kot sta to filozofija in sociologija. Tako poskuša predmet „osnove marksizma" po eni strani nadoknaditi tisto, kar je bilo s tega ali onega razloga zanemarjeno, po drugi strani pa skuša biti izhodišče za nadaljnje specifično oblikovanje marksistične miselne kulture študentov. Ker pa so sedaj uvedli na srednjih šolah učni predmet „socialistično samoupravljanje s temelji marksizma", bo to imelo v prihodnjih letih tudi določene neposredne posledice na višjih in visokih šolah. Predvsem ne bo več potrebno, upamo, posredovati osnov in bo predmet vse bolj postajal obča teorija družbenih ved.
Problematika prisotnosti in razvoja marksistične misli na katerikoli pedagoški in znanstveni ustanovi je nedvomno neskončna. Porajajo se nova in nova vprašanja, ki zahtevajo ustrezne odgovore. Razmisliti kaže o •(formiranju komisije, ki bi se sistematično, vsestransko in vedno ukvarjala s to problematiko v okviru šole. Številna vprašanja bi bila lahko tudi predmet posvetovanj med fakultetami in visokimi šolami.
Kako uspeva uvajanje marksistične misli v pedagoški proces in kakšne so metode, sem vprašala mr. MATJAŽA MULEJA, profesorja VEKŠ.
„Naj poudarim, da ne gre za navajanje marksističnih kategorij in risanje pičic z rdečo kredo po tabli. Gre za vzgojo, ki ne bo vodila k pozitivizmu. Kot je rekel prof. Pivec — pozitivizem pomeni sprejemanje dejstev po površinskih značilnostih brez vsakega samostojnega in kritičnega pogleda, brez poizkusa, da bi kaj spremenili in izboljšali, s tem pa omogočanje metafizičnega gledanja, ki bi pomenilo zapiranje vase, obstajanje pri nespremenjenih programih, kot da v svetu ni razvoja in gibanja. Gre tudi za napadanje idealizma, ki bi se lahko kazal (v šoli) v trganju šole od ostalega
16  -------------------------------------------------------------------------------------
združenega dela, in mnenja, da je univerzitetni človek nekaj drugega. (Pred kratkim so v neki radijski oddaji nenehno poudarjali, da pesmi, ki jih berejo, niso pisali intelektualci, ampak navadni ljudje. To je nematerialistično in neučinkovito.)
UPORAB Ul VO IN SISTEMATIČNO
„Če bi matematik svoje specialno znanje razlagal tako, da ne bi videla ne študent ne on povezave med matematično teorijo in človeško realnostjo in uporabo te teorije v realnosti, potem je razlaga zagotovo nemarksistična; povsem enako velja za vse druge stroke. Če bi kdo učil, da mora imeti npr. inženir popolnoma proste roke pri odločanju, ker ima pač strokovno znanje, bi izpustil izpred oči, da ima ta inženir samo del strokovnega znanja in da za odločitev ni pomembno, razen čisto izvršnih problemov, samo strokovno znanje, zlasti pa ne samo en tip strokovnega znanja. Takšno tehnokratsko mnenje bi bilo očitno tudi nemarksistično in neučinkovito, ker bi omogočalo samo enostransko reševanje problemov in bi vodilo samo do polovičnih resnic — te pa so hujše kot čiste laži. Nemarksistično bi bilo, če bi študentu dali samo sposobnost uporabljati neke recepte, ne pa ga učili o njih kritično in ustvarjalno razmišljati, če bi mu dajali samo teoretično ali samo aplikativno znanje v ozkem pomenu besede. Vse to skupaj bi mu morda celo sistematično jemalo sposobnost, da razvije in izrabi svoje naravne kapacitete, predvsem pa sposobnost za vlogo aktivnega samo-upravljalca in s tem sposobnost za celovito odločanje o samem sebi, ne samo parcialno. Vse kar ne vodi h kritičnosti, ustvarjalnosti, samostojnosti in sposobnosti, da se ne upošteva celota značilnosti, razlogov za dogajanje In celota njegovih posledic, bi ocenil za nemarksistično. Gre torej za uporabo in razvijanje marksistične dialektične metode, ki pa pride v poštev povsem zanesljivo v vseh področjih človeškega znanja in dejavnosti, ne samo v družbenih vedah in družbenem življenju. Dva skrajno preprosta primera:
— v politični ekonomiji stalno poudarjamo pomen odnosov, ki v resnici povezujejo dele v celoto in so zavoljo tega bistvenega pomena za to, kakšne značilnosti bo celota imela. Ali ne velja enaka temeljna logika tudi za kemične spojine in stroje?
— Trije zakoni materialistične dialektike opisujejo dogajanje:
1. enotnost nasprotij — razlogi dogajanja
2. prehod iz kvalitete v kvantiteto — način dogajanja
3. negacija negacije — rezultat posamezne faze dogajanja
Tega smo dokaj vajeni, kadar govorimo o družbeno zgodovinskih epohah. Vendar, kaj ni povsem enako, ko gre za nastajanje Izdelka iz proizvodnih faktorjev v tehnološkem procesu. Očitno je torej potrebno, da znamo in hočemo povezati kategorija, ki smo jih spoznavali ločeno." MARKSIZEM V AKCIJSKEM PROGRAMU
„Na VEKŠ-u smo pravkar sestavili kratkoročni akcijski program za uresničitev stališč in sklepov glčde marksistične miselnosti v naših študijskih programih.
Kot smoter smo postavili, da vsak študent In vsak pedagog vgrajuje marksistično teorijo in dialektično metodo v svojo miselnost in v osnovo svoje metode dela. Kot cilj pa smo postavili, da se v učnem načrtu, pedagoških metodah In učnih pripomočkih zagotovi:
1. marksistična in samoupravna miselnost in metodologija za njeno razvijanje;
Z socialistična družbeno ekonomska logika ekonomistov;
3. osnovna logika ekonomistov;
4. temeljno metodološko znanje za specializirano izvršno delo organiziranja, vodenja in izvajanja raznih opravil ekonomistov."
USTREZNE PEDAGOŠKE METODE
„V ta namen pa se morajo pedagoške metode usmeriti v:
1. teoretične osnove za marksistično poglabljanje;
Z usposabljanje za aplikativno uporabo teh teoretskih osnov;
3. usposabljanje za povezovanje znanj Iz različnih predmetov v celovito znanje in interdisciplinarno sodelovanje (ocena s stališča stopnje interdisciplinarnosti in idejnosti);
4. spodbujanje k samostojnemu kritičnemu razmišljanju študentov v pedagoškem procesu (razvijanje samostojnega ustvarjalnega dela med študenti);
5. usposabljanje za samostojno ustvarjanje predlogov za odločitev.
Za prvo fazo dela na tem področju bi bilo treba ovrednotiti obstoječe programe in metode z vidika vprašanja, kako jih razvrstiti glade na to, na katero izmed postavljenih zahtev dajejo odgovor bolj, na katero manj. Konkretno
1. Aktivi komunistov po letnikih (po potrebi tudi razporejeni v delovne skupine) naj za vsak predmet, s katerim so se že seznanili dajo zgoščeno opisno oceno z vidika vsakega od postavljenih vprašanj In z vidika neposredne vgrajenosti materialistične dialektike.
2. Enako naj napravijo aktivi komunistov pedagogov po katedrah.
Oboji naj bi delo končali tako, da zberejo dosežene ugotovitve, zlasti
kritične, in izoblikujejo predloge, kako spremeniti in izpopolniti učni načrt, učne programe in pedagoške metode.
Prepričan sem, da bi bilo to izvedljivo na vseh visokih šolah."
Danica Cmrečnjak
PARIŠKA POMLAD 1976
Na francoskih univerzah je spet zavrelo. Po nemirih spomladi in poleti 1968, ko so se francoski študentje uprli konzervativni univerzi in pravilom, ki so jim kratila osebno svobodo in onemogočala aktivno sodelovanje v kulturnem in političnem življenju Francije, je študentski upor zvodenel in študentsko gibanje se je pasiviziralo. Študentje niso reagirali na gospodarsko krizo, ki je zajela Francijo kaj kmalu po prihodu Giscarda d'Estainga na oblast, niti se niso vključili v njena nemirna družbenopolitična dogajanja. Zato so postali za politične stranke in vlado nezanimivi — vse do začetka letošnjega leta.
SPORNA REFORMA VISOKEGA SOLSTVA
Januarja so v Parizu v uradnem listu objavili besedilo zakona, ki najavlja za prihodnje študijsko leto reformo visokega šolstva, zlasti njegove tako imenovane druge stopnje. Predvidena reforma je razgibala študentske organizacije, protestom proti reformnim posegom pa so se pridružili tudi njihovi profesorji in leve politične stranke.
Po zamisli avtorjev bi naj reforma drugostopenjskega študija zbližala univerze z življenjem in odpravila velika neskladja v študijskih usmeritvah. Francoske univerze so dobile naziv „tovarne brezposelnosti", diploma je postala celo ovira za zaposlitev, saj se na univerzah šolajo predvsem diplomanti filozofskih ved, pravniki in arhitekti. Z reformo visokošolskega študija hoče vlada usmeriti študente v gospodarstvo, administracijo, marketing in podobne usmeritve, ki so bile doslej praviloma v domeni privatnih šol. Dosegli bi naj torej, da bi univerze šolale ljudi, ki jih potrebuje gospodarstvo in ki se bodo po končanem študiju lahko tudi zaposlili. Takšna reforma bi bila brez dvoma logično sprejemljiva za vse študente, ki si želijo izbrati poklic v določeni panogi in se po šolanju tudi zaposliti, če je ne bi kazilo nekaj bistvenih napak.
Reformo poskušajo izvajati v času gospodarske krize in velike nezaposlenosti, ko je med več kot milijonom brezposelnih ljudi danes nekaj sto tisoč intelektualcev, in ko bi po tako zamišljenem študiju dobil zaposlitev šele vsak peti diplomiranec. Reforma tudi ni povezana z drugimi reformami, ki bi globlje posegle v družbenopolitično bistvo Francije, kjer je diploma še vedno najpomembnejša sestavina družbenega statusa. Študente je razburil tudi način izvajanja reforme z dekreti in okrožnicami, še bolj pa njeno bistvo, ko bi se naj univerza tesno povezala z gospodarstvom in administracijo ter preko posebnih „tehničnih odborov" dajala diplomante, ki jih okolje potrebuje. Univerza ni več nositeljica izobraževanja na najvišji ravni za vse, ki si tega želijo, temveč postaja servis in selektor, ki se je podredil interesom „delodajalcev". S predvideno reformo postaja univerza, kot trdi levica, „univerza velikega kapitala". Andrč Непгу, vodja levičarske Francoske nacionalne zveze študentov pravi: „Smo proti učenju za ekonomski sistem, ki ga odklanjamo!"
STALIŠČA FRANCOSKIH ŠTUDENTOV
Da bi nam bili razlogi upora francoskih študentov proti predvideni reformi visokega šolstva razumljivejši, si oglejmo njihova mnenja in stališča kot jih je v svoji anketi ugotovil NOUVELLE OBSERVATEUR. Po tej anketi je 67 % francoskih študentov mnenja, da bodo z uspehom dokončali študij. Ostali mislijo, da so njihove šanse precej slabe (20 %) ali zelo slabe (12 %). 51 % jih misli, da bodo težko ali zelo težko našli zaposlitev. 63 % francoskih, študentov meni, da so v privilegiranem položaju v primerjavi z mladino, ki je že zaposlena. Na vprašanje, kateri najpomembnejši ukrep bi veljalo izpeljati v visokem šolstvu, je večina anketiranih študentov odgovorila: vsakemu občanu zagotoviti študij, če to želi. Večina študentov (82 %) 'tudi ni zadovoljna z načinom sodelovanja študentov v delu in upravljanju na univerzi. Velik odstotek študentov (74 %) smatra, da so študentski dnevi najprimernejše obdobje, da sp mlad človek zanima za družbene probleme. Za politiko se zanima 79 % študentov, med katerimi jih samo 15 % podpira vladna stališča, ostali so pripadniki ali simpatizerji opozicije. 36 % francoskih študentov je v določenem delovnem razmerju, kar na svoj način daje sliko o njihovem materialnem položaju in je tudi eden izmed vzrokov njihovega revolta.
PODPORA LEVIH STRANK
Kot že rečeno, so študentske proteste podprle leve politične stranke in sindikati, prav tako tudi del profesorjev. Komunistična partija Francije je doumela resnost študentskih zahtev, kar kaže tudi izjava njenega Političnega biroja:......Nova	širina	tega	gibanja	je	izraz	nemira	in	nezadovolj-
stva množice študentov, ki so soočeni z vse težjo in težjo situacijo. Poslabšanje življenjskih in študijskih pogojev, povečanje plačanega dela, vprašlji-vost univerzitetnih ustanov samo poudarja socialno razločevanje. Več kot polovica študentov nikoli ne pride do diplome, večina ostalih ne more dobiti zaposlitve po svojih kvalifikacijah. Z druge strani pa smo priče dobesedne asfiksije univerze in okrepljenega omejevanja svobode . . . Reforma druge stopnje študija bi za največje število študentov pomenila razvrednotenje izobraževanja, njegovo izpostavljanje negotovostim ekonomskih pogojev in odločitvam delodajalcev. To bi pomenilo množično eliminacijo študentov.
Kaže torej, da leve stranke in sindikati ne bodo pustili študentov ob strani kot leta 1968, pač pa da jih bodo „izkoristili" v svojih akcijah za globljo preobrazbo francoske družbe. V prihodnjem mesecu bo izredni kongres Socialistične partije Francije, posvečen sodelovanju levih sil na prihodnjih volitvah, saj so leve sile zaradi socialno naglašenega programa vladajoče koalicije prisiljene sodelovati, podpora študentov pa jim lahko samo koristi.
Ministrica za univerze Aliče Saunier-Seite vztraja na reformnih dokumentih in ni pripravljena popustiti. Ker po „ugotovitvi" vlade študentje niso doumeli bistva reforme, jo je pripravljena le razlagati in pojasnjevati. Na študentske zahteve je vlada odgovorila, da imajo študentje, tako kot vsi drugi, pravico stavkati, da pa od reforme ne bo odstopila.
In študentje so šli na ceste. Upor je že zajel dobro polovico izmed 75 francoskih univerz, v Parizu je približno 17.000 študentov in srednješolcev demonstriralo skupaj s profesorji; to pa so v zadnjih tednih že tretje študentske demonstracije.
Mik Rebernik
K A T f D R A
študentje doma
Socialistični študentje v Avstriji so odločno proti preštevanju manjšine, ker tega 7. čl. OP ne dopušča. Reakcionarno dejavnost treh strank v parlamentu najostreje obsojajo, saj stranke poskušajo razdvojiti manjšine.
Borijo se tudi za Izboljšanje socialnega statusa študenta. Ne zahtevajo privilegijev, temveč se upirajo le socialni politiki, ki služi interesom posedujočih.
Študentsko naselje Veljko Vlahovič — Beograd.
,,Ključ uspeha pri delu študentskega naselja je v enotnem delu vseh družbenopolitičnih organizacij v naselju in pa seveda študentov. Vedno smo skrbeli, da smo dolgoročne Interese študentov uresničili", je dejal sekretar aktiva ZK v največjem študentskem naselju v državi Vldan Srsenovlč, ko so to „mesto v malen^r obiskali najvidnejši pršrtnfta v n Гк I družbffno političnih organizacij SR Srbije, mesta Beograda In Univerze v Beogradu.
Sekretar IK CK ZK Srbije Ivan Stambolič je delo družbenopolitičnih organizacij v naselju zelo dobro ocenil.
Je tako tudi pri nas?
117 štipendistov Titovega sklada, ki študirajo na Univerzi v Sarajevu, Ima v indeksu poprečno oceno od 8 do 10. Indeksi so v pravih rokah, je dejal rektor sarajevske univerze, dr. Branko Besarovlč, ko je imel s temi študenti razgovor o problemih, s katerimi se srečujejo na Univerzi.
Na Filozofski fakulteti v Beogradu so se spoprijeli z reformo visokošolskega študija. Prišli so do spoznanja, da je reforma izvedljiva samo s pomočjo profesorjev in študentov. Ničesar ne bo mogoče reformirati, če bodo vsi študentje gledali na fakulteto kot na popolnoma tujo institucijo, nujno potrebno za formalno potrditev znanja, ne pa živeli z njo in zanjo. Prav tako pa bodo morali profesorji spremeniti svoj odnos do študenta.
18
MALO NA SPLOŠNO
Med študentove' obveznosti, ki jih ima kot redni študent, sodi prav gotovo obštudijska dejavnost. Prvobitna v tem sklopu pa je njegova družbenopolitična dejavnost. Primarna je zaradi tega, ker se tako študent izobražuje tudi na področju, ki mu potem koristi kot neposrednemu samoupravljalcu, in družbi, ki z njim pridobi novega aktivista — v tej smeri že izobraženega in zmožnega prevzeti naloge, ki mu jih združeno delo daje.
V tozdih ves čas mnogi mislijo, (med aktivisti), da je za njihovo izobraževanje potrebnega veliko časa, da je pretežko zasnovati vse novitete samoupravnega socializma in se poleg tega izobraževati še z marksizmom (teorijami filozofov prejšnjega časa). Med delavci pa krožijo teorije, da ti aktivisti preveč zanemarjajo delovne obveznosti.
Med nami študenti je problem nekoliko drugačen. Če navežem svoj članek na članek Janija Miljenoviča iz prejšnje številke Katedre, je jasno, da tudi študentje nimamo preveč časa za družbenopolitično delo. Vendar kot objekti — subjekti v vzgojnoizobraževalnem procesu mnogo laže sprejmemo nove oblike, ki nam jih daje družbenopolitično delo. Izhajam iz dejstva, da je študent človek, ki študira. Na navade in oblike v vzgojnoizobraževalnem procesu je navajen, torej zna študirati, ima več možnosti in predvsem večje sposobnosti pravilnega in hitrega vrednotenja podatkov (njegova metodologija vrednotenja je v plus — minus, dočim delavčeva v minus — plus varianti). Delavec, nevajen študijskih navad težje razume literaturo kot študent, ki je v študijskem raziskovalnem procesu.
SEDAJ PA ZARES
Študent po ugotovitvah Janija Miljenoviča porabi 10 ur na dan za študij, poleg pa naj bi se še športno, kulturno in predvsem družbenopolitično izobraževal — delal kot aktivist, če jaz dodajam še ure za šport, kulturo in družbeno politično delo, lahko ugotovimo, da študent nima niti ure spanja. In res je tako: med mladimi študenti aktivisti, je dosti takih, ki prebedijo marsikako noč, bodisi ob študijski bodisi ob marksistični literaturi.
Izhajajoč iz tega naj ugotovim, da je treba študentovo delo v družbenopolitičnem delu pravilno vrednotiti in okarakterizirati; povsem isto je z delavčevo angažiranostjo. Poleg študija normalno opravljati še družbeno politično delo je po podatkih nemogoče oziroma mogoče, vendar v škodo študiju.
Med študenti aktivisti poznam dosti pridnih in marljivih študentov, ki poleg študija še aktivistično delajo. Njihove ocene so v povprečju nizke. Pa ne samo ocene, tudi njihov čas študija je ponavadi daljši (pavziranje, kasne diplome). Zakaj? Prav gotovo ne zaradi lenobe, marveč zaradi prenatrpanosti delavnika. Ti študentje obiskujejo dejansko dve fakulteti. Primarna je tista, kamor so se vpisali, sekundarna pa šola družbenopolitičnega dela. In ena od druge ni nič manj pomembna, marveč se obe neposredno združujeta v oblikovanju psihosocialnega karakterja bodočega delavca združenega dela.
KAKO PA ZDAJ
Največji problem je obisk predavanj in posredno zaradi tega pasivizacija študentov. Da pa se „razmiga" uspavane študente, je potrebno spodbuditi in pritegniti čimveč študentov v vrste aktivistov. To pa zato, ker jih je sedaj malo, dela pa veliko. In ne samo dela. Znano je namreč, da so uspešni aktivisti obremenjeni z več funkcijami. Če bi na primer študentom aktivistom nudili določene olajšave pri študiju, bi jih bilo v teh vrstah več in tako bi se delo porazdelilo na več ljudi; pri tem pa je najpomembnejše to, da bi bilo delo opravljeno temeljiteje in v krajšem času.
KONKRETNO
V indeks bi naj na zadnjo stran napisali: ta tovariš je aktivist, in sicer: predsednik kulturne komisije, komisije za šport, informiranje, predsednik 00 ZSMS itd. Da pa ne bi prišlo do pragmatizma, naj bi napisali:
uspešno dela na področju zakaj lahko je biti aktivist na papirju,
težko pa res dober in predvsem delaven, ustvarjalen aktivist. To uspešnost naj bi ugotavljale in v indeks vnesle 00 ZSMS in 00 ZK. Tako bi te tovariše predavatelji lahko spoznali, saj profesor ne. more poznati vsakega študenta posebej.
IN KAKŠNO NAGRAJEVANJE
Nikakor ne brez izpita ocene v indeks, marveč določene olajšave — predvsem opravičilo za izostanek od predavanj, vaj in podobno, možnost večjega števila izrednih rokov, in to tako dolgo dokler študentovo družbeno politično delo ne bo vključeno v vzgojnoizobraževalni proces (podoben primer poznajo že na beograjski univerzi). Vse pa naj bi bilo le moralni stimulans in nikakor opravičilo za nedelavnost ali celo simulantstvo študentov. Kontrola in ocenjevanje dela aktivistov naj bi bila čim strožja, da ne bi prišlo do okoriščanja.	Janez	Bratkovič
inv svetu
V domu kulture v študentskem naselju Veljko Vlahovič so konec preteklega mesca odprli politično šolo, ki jo obiskuje okrog 150 študentov. Osnovni namen šole je idejnopolitično usposabljanje in bogatenje marksističnega znanja, ki ga bodo študentje lahko z uspehom uporabili pri delu v OO ZK.	*
SEMINAR ZA DELEGATE -VTŠ
Idejnopolitična komisija pri KS ZSMS - VTŠ je pred kratkim organizirala seminar za delegate študentov v samoupravnih organih VDO In VTOZD. Seminar je bil razdeljen na dva dela. Teme so bile Izbrane tako, da bi delegatom kar najbolj koristile pri vsakdanjem delu. Predavatelji so bili iz vrst profesorjev, študentov In družbenopolitičnih delavcev.
V prvem delu seminarja (sobota, 10. april) so delegati poslušali predavanja o vlogi družbenopolitičnih organizacij v samoupravnem organiziranju (Č. Stropnik), o zakonu o visokem šolstvu (J. Tekovc) In o samoupravnih organih VDO In VTOZD ter o njihovih pristojnostih (M. Jamnikar). V drugem delu seminarja (sobota, 17. april) pa so bila na vrsti predavanja o delegatskem sistemu v občini, republiki In zvezi (D. Najdič), o delegatskem komuniciranju (B. Sovič) In o kratkoročnih In srednjeročnih nalogah (M. Rebernik In B. Štiglic).
Po vsakem predavanju je bila živahna razprava. Nekaj stališč: ZSM je skupaj z ZK odgovorna za vsebino dela v samoupravnih organih. Aktivno mora sodelovati pri evidentiranju delegatov. Sklicevanje zborov študentov In naloga 00 ZSMS.
Pregledati Je treba samoupravne akte in pripraviti pripombe za dopolnitve in spremembe.
V roku 14 dni je treba sklicati sekretarje letnikov in delegate na posameznih VTOZD z namenom, da vzpostavijo sistem komuniciranja med študenti In delegati. Do konca maja je treba izdati že nekaj poročevalcev z novicami s področja samoupravljanja. Delegate, ki nevestno opravljajo svoje dolžnosti, bodo predstojniki VTOZD poklicali na odgovornost.	Boris	Sovič
Lovimo muhe, spuščamo slone
Nekako tako lahko obeležimo tudi ozadje polletne finančne krize pri KS ZSMS na VTŠ. Minilo je nekaj let, odkar smo bili tudi študentje vključeni kot enakopravni tvorci v preosnovani družbenopolitični sistem, ter smo tako dopolnili doslej nastajajoče temelje samoupravne družbe. Vseeno pa kaže, da ni vse tako idealno, kot je bilo zastavljeno; še več — pokazale so se celo težnje, ki jih prej ni bilo opaziti. Kje tiči zajec?
Združitev zveze mladine in zveze študentov v enotno zvezo socialistične mladine je odpravila marsikatere slabosti, ki smo jim bili priča v preteklosti, toda na drugi strani je postavila nove probleme, ki se jih zavedamo že danes in jih je treba rešiti pred poldnem. Toda temu sami študentje nismo kos, kajti resnici na ljubo postaja študent vedno bolj ,,bilateralno" bitje, razpet med študijem in samoupravnimi prizadevanji na višjih oziroma visokih šolah.
Denar, denar in zopet denar je problem, ki tare nas vse, pa tudi širše družbenopolitične skupnosti. Za študente, točneje za njihovo normalno komuniciranje z drugimi družbeno političnimi organizacijami, znašajo stroški tako malo v primeru z ostalimi izdatki, da bi človek lahko preslišal tudi omenjene številke. Vendar pa je prav to problematično dejstvo pripomoglo k temu, da je bilo delo KS ZSMS na VTŠ ob koncu leta 1975 manj stabilno kot doslej. Čutiti je bilo nezadovoljstvo med študenti, žal le med tisto peščico, ki se trudi, in dela za celotni študentski spekter, kajti prodaja stare dokumentacije, vabil, zapisnikov itd. nam je pripomogla k temu, da naše delo ni popolnoma zamrlo. Ravno prodaja papirja nam je dala pogum, na katerega smo pozabili v finančni stiski, kajti odgovorni na visoki tehniški šoli so našo zares minimalno finančno pomoč odklonili z izgovorom, da na šolo sploh ne pritekajo sredstva, namenjena za financiranje ZSMS. Tako smo študentje ostali na cesti s starim papirjem pod pazduho, kot desetletni fakini, primorani hoditi po svoji poti in iskati sleherni dinar.
Torej seje tudi „bilateralna" dejavnost študenta zopet razširila in tako postajamo vse univerzalnejše sredstvo za pot v prihodnost. Prav star pa-pjr, ki ga je KS ZSMS prodal, je omogočil, da je bila študentska pisarna vsaj enkrat temeljito pospravljena. Toda če bomo še dolgo čakali na potrditev finančnih planov v posameznih TOZD, bi bilo dobro, da študentje pričnemo še s širšo akcijo čiščenja in prodajanja papirja iz kabinetov ter celo tudi že preperelih skript iz neushaljivih zalog. Vrnimo se še za hip nazaj na interno študentsko porabo in jo primerjajmo z nekaterimi perečimi razsipanji denarja, ki jih, kot kaže, še vedno nihče ne nadzira. Kaj kmalu lahko ugotovimo, da je poteza, s katero smo se srečali študentje na VTŠ, nepotrebna in nerazumljiva. Pravzaprav se nam to doslej še ni pripetilo, toda, kot kaže, se še lahko. Čeprav smo prišli v družbenem razvoju daleč, nam še vedno ni logično, kako lahko težnje posameznikov zavrejo prizadevanja družbe. Dokler bo tako, si nikakor ne moremo ustvarjati pogleda v vrhunsko družbo, temveč se dejansko srečevati z iluzijami za prihodnost.
Dotiranje ZSMS je za študente VTŠ nepoznano. Ni jasno, od kod dotekajo sredstva, kolikšna so, ali sploh dotekajo ipd. In sedaj naj bo zopet študent pobudnik za bitko lastnega obstoja in raziskovalec tam, kjer sam ne more storiti prav ničesar, oziroma naletijo njegove pobude in prizadevanja na gluha ušesa. Usklajevanja interesov se ponavadi križajo tam, kjer je to mogoče, zato si torej lahko razbijemo glavo, toda stvar se ne bo spremenila, kajti besede odgovornih očitno zastrašujejo vse, ki se pojavijo pred njimi. Takšen je torej trenutni položaj, ki prav gotovo ni razveseljiv in ne bo, dokler bo potekalo zastavljeno delo nenačrtno in prepočasi in dokler bodo študentje v ZSMS (točneje nekaj študentov) gledali svojo uspešnost z velikimi, največkraj prevelikimi očmi. Sramota je, da mora posameznik garati za več sto drugih bodočih strokovnjakov, ki naj bi doprinesli k razvoju naše družbe. Tega je gotovo kriva tudi družba, ki še vedno kaže rebra, kamor se lahko obregne vsakdo, ki mu nista po volji sodobna družba in dosedanji razvoj. Neučinkovitost, ki je pereč problem v organizaciji združene mladine, pa stopnjuje že itak nezavidljivo delo ob kadrovskih pokazateljih. Torej ostaja študent še vedno monopol časa, materialnih dobrin in celo posameznikov? Dominanten položaj torej nikakor ne more več zaživeti in nadkriliti samoupravljalca ter ga potisni*' v ozadje, kljub temu da se še srečujemo 2 napačnimi tendencami?
Predsodki o uspešnosti so stopili v glavo tako delavcem kot ^udentom in težko jih bo premagati, še zlasti zato, ker so našli prostor lam, kjer smo najmanj pričakovali. Neresnost študentov in lagodnost odgovornih ne vodita nikamor. Vsi se zavedamo, da je nujno potrebno oekaj ukreniti, vsi ostajamo pri besedah kot povsod, pri pravilnih in Pozitivnih besedah, toda pri mrtvih dejanjih, ki ne spremenijo položaja.
Tradicionalno brucovanje se je sprevrglo v bitko za pokritje izgube in tako nikakor ni opravičilo svojega namena, četudi se je sprva organizatorjem krepko smejalo. Toda neresnost je tudi tokrat zahtevala svoj davek, ki je bil grčavo težko sprejemljiv za šolsko blagajno, zato je tudi natančnejša.ureditev brucovanja za prihodnje leto nujna. Študentje
marsikdaj pozabijo na svoj status ter se spremenijo v cirkuškega klovna, ki ima programe le za uro predstave.
Ob koncu velja apel k večji strpnosti, disciplini in resnosti dela v ZSMS na VTŠ ter prav tako beseda, da je financiranje ZSMS nujno treba urediti s skupnimi močmi odgovornih in prizadetih. Zakaj je financiranje potekalo do omenjenega termina dobro in zakaj se čuti pomanjkanje denarja le na VTŠ, pa sta vprašanji, o katerih velja razmisliti. Univerza gotovo ni formalnost, zato je položaj treba urediti v prihodnje tako, da bodo dotacije redno dotekale na vse šole, ne glede na njihov administrativni sestav in specifiko.	Brane Srčnik
Strokovno in družbeno politično izobraževanje v EM Hidromontaža
Vest iz delovne organizacije; prva med našimi delovnimi organizacijami nam je sporočila o novih premikih na področju izobraževanja in financiranja tega izobraževanja delovna organizacija EM — hfidromontaža. Upamo, da bo takšnih dopisov še več:
Izobraževalno dejavnost v naši delovni organizaciji delimo na:
1. Štipendiranje
a) redno
b) izredno
2. Dopolnilno strokovno tehnično in družbeno ekonomsko izobraževanje
a) pri zunanjih izobraževalnih institucijah
b) lastna izobraževalna dejavnost
ŠHIPENDIRANJE - REDNO
Letos bomo štipendirali na visokih šolah 2 štipendista, na višjih šolah 2 štipendista, na srednjih šolah tehniških 3 štipendiste in na poklicnih šolah 45 štipendistov. Tako bomo v letošnjem letu štipendirali skupaj 11 štipendistov na visokih šolah, 12 štipendistov na višjih šolah, na srednjih šolah tehniških 15 štipendistov ter na poklicnih 120 štipendistov. Za redno štipendiranje smo predvideli 1.956.000,00 din to je za kadrovske štipendije, ki jih določa samoupravni sporazum o štipendiranju učencev in študentov, katerega podpisnik je tudi naša delovna organizacija.
Z našimi štipendisti organiziramo tekom leta razne oblike kon-taktiranja v obliki sestankov ali posvetovanj s štipendisti:
— visokih, višjih in srednjih šol
— učencev poklicnih šol II. in I. letnikov
— učencev poklicnih šol III. letnikov
PRIPRAVNIKI
Delavci, ki prvič pridobijo lastnost delavca v združenem delu, potem ko so končali srednjo, višjo ali visoko šolo, se razporedijo na ustrezna delovna mesta kot pripravniki. Vsi pripravniki morajo pred nastopom na določeno delovno mesto brez izjeme opraviti pripravniški staž na gradbišču (pripravniški staž traja v naši delovni organizaciji 1 leto). Izjeme so le ženske. Pripravnik se usposablja po programu pripravništva, usposabljanje vodi mentor, zadnjih 6 mesecev pa se razporedijo na predvidena delovna mesta.
izredno Štipendiranje in lastna izobraževalna dejavnost
Gospodarski položaj in potrebe same narekujejo povečano aktivnost dopolnilnega izobraževanja in lastne izobraževalne dejavnosti. Tako omogočamo delavcem izredno šolanje pod pogoji, ki jih določa samoupravni sporazum (plačilo šolnine, študijski dopust itd.), delavec pa se obveže, da bo po končanem študiju ostal v delovni organizaciji za dobo izrednega študija.
V letošnjem letu bomo izredno štipendirali na visokih * šolah 7 delavcev, na višjih šolah 10 delavcev in na srednjih šolah 20 delavcev. Tako se bo v letošnjem letu izredno šolalo na visokih šolah 17 delavcev, na višjih šolah 22 delavcev in na srednjih šolah 37 delavcev, kar bo v 1976 letu stalo našo delovno organizacijo 245.000,00 din.
Z izgradnjo novih prostorov na Studencih (učilnica, delavnica) so možnosti lastne izobraževalne dejavnosti še večje. Tako nameravamo organizirati naslednje strokovne tečaje:
— strokovne tečaje proizvodnih delavcev (redni tečaji varjenja, specialni tečaji za varjenje visokolegiranih jekel, cevarski tečaji, začetni tečaji za plamensko varjenje in rezanje... itd.)
— atestiranje in prekvalifikacija varilcev
— tečaji in seminarji za operativni kader na gradbiščih (seminar za vodje gradbišč, tečaj za poslovodje in brigadirje).
Razen teh oblik izobraževanja se poslužujemo tudi uslug, ki jih nudijo zunanje izobraževalne institucije, tako v glavnem nekje zadovoljujemo skoraj vse potrebe po strokovnem in družbeno političnem izobraževanju v naši del. organizaciji.
REFERAT ZA IZOBRAŽEVANJE:
Kulturna dediščina majhnega naroda
Slovani so kot veliko ljudstvo nastali z dolgotrajnim mešanjem raznih	V borbi s plitvostjo, nizkostjo in sramoto svojega Casa so v slovenskem
med seboj zelo razlikujočih se plemenskih skupin že v zadnjih stoletjih pred	narodu slutili sile, ki se bodo razvile in ustvarjale lepše in častnejše dni.
našim štetjem Domnevajo, da so že takrat prebivali na ozemlju med Vislo ali	Menda še nikdar nismo tako močno občutili, da so Prešeren, Levstik, Jenko,
celo Odro In Dnjeprom In Donom Č) najstarejši dobi slovanstva neverno	Murn, Kette in Cankar ustvarjali za nas, da so svoje delo namizročill kot
veliko. Prva zanesljiva poročila imamo iz prvega in drugega stoletja našega štetja, in sicer od rimskih piscev, ki so Slovane Imenovali „Veneti". Bizantinski pisci šestega stoletja pa že delijo zakrpatske Slovane na zahodno od Dnjestra živeče Slovane in na vzhodno od Djestra prebivajoče Ante. Podobni vzroki, ki so sprožili premike drugih barbarskih, zlasti germanskih plemen, so povzročili tudi razselitev in naselitev Slovanov daleč zunaj njihove prvotne domovine. Tako je za nas važna predvsem naselitev Južnih Slovanov, oziroma njihovega zahodnega krila, katerega potomci smo Slovenci.
Takšna je pot razvoja našega naroda, ki pa je prenešeno staro kulturo začel v novih razmerah razvijati v novo „Slovensko kulturo''. Kultura tistega časa ,je resda obsegala predvsem jezik, pesem, šege in navade, ki pa so vendarle pomembna in edina prava kulturna podlaga današnji priznani, izoblikovani slovenski kulturi.
Cankar je slovenske kmečke puntarje iž 16. stoletja označil za prve kulturne delavce, ki so se v svojem boju za zemljo in svobodo borili tudi za slovensko kulturo. Da, ne samo zapisovalci brižinsklh, stiških in drugih •rokopisov pa Trubar, Dalmatin, Bohorič, temveč tudi slovenski kmet, tlačan ' in izkoriščanec je čutil potrebo po „svoji" kulturi, ki je nemški fevdalec v svoji srednjeveški miselnosti v resnici ni mogel razumeti. Prav ta kmetova družina je dala sinove sloufenske kulture, ki so resnični velikani današnje kulture.
V svojem govoru o slovenskem ljudstvu in slovenski kulturi, ki ga je držal tržaškim delavcem, je naš resnično veliki Cankar dejal, da bo prišel dan, ko bo vse, kar so delali in za kar so trpeli naši kulturni velikani v preteklosti, postalo last svobodnega ljudstva.
Da, ta dan je tu. Naše pokolenje ga je ustvarilo s svojo herojsko borbo, ki ji ni primere v zgodovini slovenstva. In prav naše pokolenje v svoji strastni ljubezni do svobode in do napredka pričenja prav spoznavati vso vlagorodnost misli in vso veličino duha, ki sta našemu Prešernu narekovali njegovo Zdravljico, vso samozavestno vero v slovenskega človeka, iz katere je rastel Levstikov Martin Krpan, vso globoko predanost slovenskemu delovnemu ljudstvu in slovenski narodni stvari, ki je iz Cankarja napravila našega največjega narodnega vidca, čigar beseda je prva opredelila glavno silo in nakazala smer našemu slovenskemu narodnemu gibanju.	,
Menda nikjer na svetu niso kulturni velikani tako malo ustvarjali za svojo sodobnost, ki ni mogla doumeti, kam sega njihova napredna misel, in tako veliko za bodočnost svojega naroda, kakor prav pri nas, pri Slovencih.
Študent - knjiga
(Nadaljevanje iz prejšnje številke)
nimam Casa
Nisem še srečala študenta, ki ne bi vzdihoval zaradi pomanjkanja časa. Res je, da predavanja in vaje zahtevajo od študenta precej najbolj aktivnih dopoldanskih ur (če jih obiskuje), da ponavljanje predavane snovi doma utruja in si zvečer najbolj želi takšne oblike sprostitve, ki ne zahteva napora, najmanj pa miselnega. Pa tisti študentje, ki vidijo predavalnico od znotraj npr. dvakrat na teden? To so neresni študentje, ki čakajo samo diplomo, ali pa vedno preveč zaposleni (nikoli izpeta pesem) študentski funkcionarji.
V kolikor pa se čas vendar najde - ko se na lepem znajde v svoji sobi brez skript, ki jih moraš preštudirati, brez družbe (prijateljev na klepetu), ko ni na sporedu nobenega veseljačenja, ko ne ve, kaj bi počel sam s seboj, povprečen študent začne brati. Najprej časopisje, če še ni zaspan, pa tudi knjigo, vendar nujno takšno, ki ne zahteva posebno miselnega napora. Knjiga preprosto ni študentova potreba, je le ena od oblik sprostitve oziroma pomagalo proti dolgčasu, pogosto šele takrat, ko so vse druge oblike sprostitve izčrpane. Zato tudi študent ne posveča posebne pozornosti izbiri knjige - izbere po nasvetu prijateljev tako čtivo, ki mu pomaga pregnati dolgčas.
REKLAMA BOLJŠA OD DOBREGA GLASU
Jasno je, da komunikacije so nujno faktor obveščanja in so zato neizogibne. Toda obveščanje o izidu kake knjige, privlačnost reklame, njene odzivnosti, vse to je odvisno od finančnih sredstev, ki jih založnik vloži vanjo. Založnik hkrati pozna okus kupca, zato izdaja in reklamira taka dela, ki jih bo lahko prodal. S svojim izborom del seveda v veliki meri kroji okus bralca ter se prilagaja svojemu programu — in obratno. Knjige vrh vsega
oporoko.
Velika dediščina, ki so nam jo zapustili slovenski glasniki napredka in narodne svobode, je naša, pripada slovenskemu ljudstvu In nihče nam te dediščine ne тотб vzeti. Naš narod je to resnico doumel. O tem nam priča naravnost pobožno spoštovanje, ki ga vidimo pri naših ljudeh, kadar pogovor nanese na duhovne prednike našega osvobodilnega boja med znamenito narodnoosvobodilno borbo.
Aktualna je primerjava nekaterih današnjih „sodobnih" kulturnikov, z nekaterimi kulturniki iz narodnoosvobodilne borbo, ki jih je okarakterizlral pokojni tovariš Boris Ziherl, ki navaja: „V vojski in na terenu včasih naletiš na ljudi, ki tudi kulturno .ustvarjajo', prevzemajo ali pa dobijo funkcijo kulturnika, prirejajo slabe mitinge, na katerih so pretežno na sporedu njihova lastne dela. In če koga od njih vprašaš, ali ne bi kazalo sem ter tja tudi kaj iz Prešerna, Levstika, Jenka ali Iz kakega drugega slovenskega klasika postaviti na spored, ti samozavstno odgovori, da so to zastarele, če ne že kar reakcionarne stvari. Čas da zahteva novih stvari in pod temi .novimi' stvarmi navadno razume svoje proizvode, v katerih ni ne duha in ne talenta. Proizvode slovenske ljudske tvornosti, nerodne pesmi in druge bisere naše folklore ocenjuje ozkosrčno in se pri tem včasih celo sklicuje na marksizem-leninizem, o katerem razen imena tudi ne ve kaj dosti več. Na prvem mitingu, ki ga priredi, pa slišiš bojevite pesmi in napev kakega pošvedranega nemškega šlagerja. Vsi ti ljudje močno spominjajo na tiste, .pisatelje' žalostnega spomina, ki so včasih v imenu ,proletarske kulture' preklinjali vse, kar je bilo pred njimi v kulturi ustvarjenega, to pa predvsem zato, ker je visoka kvaliteta te kulturne dediščine izničila brezkvalitetno spolzkost in plitvost njihovih lastnih del. Ne moremo reči, da bi bilo takihnezdravih pojavov na terenu, in v vojski veliko, toda vsekakor so in dokler so, se je treba proti njim kar najodločneje boriti."
„Kadar opredeljujemo svoj odnos do naše kulturne dediščine ne smemo 1 pozabiti na besede, ki jih je nesmrtni Lenin izrekel o kulturi socialistične epohe. Nova kultura mora biti po Leninovih besedah „zakoniti dedič Vsega resnično lepega in velikega, kar so kulturni delavci preteklosti ustvarjali pod težkimi pogoji duhovnega zatiranja in materialnega izkoriščanja.”
Ali se zavedamo, da podobna nevarnost grozi tudi nam, pa ne samo v vrstah študentov? I Tudi dandanes je opaziti takoimenovane „pisatelje žalostnega spomina", ki sledeč modernim strujam kulturnega sveta v svetu zahajajo v kalne vode, kar pa ni prav in pošteno že zaradi naših kulturnih velikanov in njihove dediščine, ki jo prevzemamo nase. ‘ BOJAN PEČE
niso poceni — kot bi pričakovali spričo uspešne prodaje. Ne nazadnje pa cena knjig, po katerih so bili na primer posneti filmi, knjig, ki imajo, .zdravniško" vsebino, in nazadnje tudi skript, ki so v študentskem domu zelo priljubljena - cena teh „artiklov" sploh ni pomembna pri izbiri knjige. Naj navržem še eno globoko misel: verjetno čas vse ljudi (ne le študente) tako preobremeni in delo tako vkalupi, da niso sposobni sprejemati globljih stvari od kruha in mleka ter piknikov.
Malo resneje: samostojnost odraščajočega človeka, kar se tiče izbire čtiva, posegartja po knjigi kot človeku potrebni kulturni dobrini, je tako omajana in razbita, da se poprečen študent ne more upreti razvpiti reklami. To pomeni, da se ne bo sam napotil lepega dne v knjižnico in se šele taru odloči za dobro knjigo.
CENA
Ko sem spraševala študente o razlogih, zakaj tako malo berejo, so nekateri navedli tudi ceno knjig — pa še resno so mislili. Vendar sem v teh odgovorih čutila bolj opravičevanje, majčkeno slaba vest jih je dajala, ker tako malo berejo, in so morali najti opravičilo.
Cena je pomemben dejavnik za tiste bralce, ki želijo imeti knjigo doma na polici, vsem na očeh. Res je, da nekatera dela želiš imeti doma, toda mirno lahko sklepam, da med študenti ni toliko zbirateljske strasti, oziroma da se količina prebranih knjig ne bi prav nič zvečala, četudi bi jim vsak dan postavili pred vrata zaželeno število knjig. Knjižnice so namreč dovolj dobro založene, da lahko vsak dobi tisto delo, ki ga želi, tudi čas ga pri čita-nju ne preganja, saj jo lahko obdrži cel mesec. Ljudje im^jo različne konjičke, za katere so pripravljeni seči globoko v žep. Veselje do branja (potreba po branju) pa je ena od redkih oblik izkoriščanja študentovega prostega časa, ki ne zahteva posebnih finančnih sredstev.
Čas in cena sta torej izgovor, stanje pa popravi reklama, ki pa bralca polagoma navaja na nezahtevno čtivo. Tisti, ki izdajajo knjige, dobro vedo, kakšno delo velja prestaviti bralcem. Ni pa rečeno, da dobrih knjig sploh ni, ali da zanje ne zvemo, ker se naslovi nikjer ne pojavljajo. So bolj „zadaj" — za sladokusce, ti jih bodo gotovo sami odkrili.
Mojca Šuta
NIKOLA MARTIČ se je rodil 1938. lete v vasi Višiči blizu Čapljine. Končal je študij grafike, sedaj piše pesmi in se ukvarja s slikarstvom. Objavil je tele zbirke pesmi: Vrtovi zemlje humske, Bogumilska bajka in poemo Znamenja.
Dolgo sem bival v samoti. To je bil vek velikega zanosa s pisanjem. Ko sem izpisal neobičajne in vzvišene besede, sem potoval proti rojstnemu domu.
Rokopisi, polni mrzlice, In pesmil Venele so pod konico svinčnika in se pri tem naslanjale na neka skrivna sporočila, ki jih ni mogel nihče razvozlati.
V samoti je kopnel slika sveta,
moj stavek seje rušil,
besede so se podvajale, izmikale so se smislu,
ki sem jim ga bil namenjal.
Končno, besede so se začele deliti na zloge, na črke, na neke nemirne znake, iz katerih nisem mogel ničesar več narediti.
In ko je kazalo, da sem ostal že brez upa, sem se znašel doma. In ljudje moje krvi so me spoznali. Prihajajo z ornic, z vonjem prsti, iz vinogradov, z ribolova se vračajo.
Nekateri so prišli prav iz otroštva, smehljali so se. Slišim, kako kapljajo z njihovih ustnic enostavne besede.
Vprašujejo:
Ali si nas slavil v svojih pesmih? Nisi menda pozabil...? Rojen si v dimu kot mi.
— Se vedno vas nisem proslavil — sem iskreno priznal. — Zažgal sem svoje rokopise.
In človek, ki je prebival v neki drugi deželi, je videl, kako je zarja zanetila ogenj v domovih siromakov.
' -V
J,
Še v največjih mukah «e človek »pomni peiml. Kot oni, ki »o mu vzeli »vobodo, zapoje nesrečni človek.
Pomaga »I z udi, celo z rebri, medtem ko te mu vse telo dviga In spušča
na prstih nog ... A ustnice nezmotljivo zbirajo besede.
Nihče ne ve, kal se dogaja takrat v lijaku grla,
Se manj, kaj v pljučni mreni ali srcu. (Duše ne bomo niti omenjali, da bi srd zadržali na kar največji razdalji).
Ampak jaz, ki sem slišal takšno pesem, se ne morem premagati. Naslanjam uho na to pahljačo zrje, pretkano z vonjem noči.. .Prerokbe so nehvaležne.
Dvigujoč in spuščajoč telo na prstih nog si pri tem pomagam z udi, rebri, celo s koreni las in notranjimi organi: ppjem...
V srcu je kri, v pljučih Je zrak, v grlu beseda...
PEVEC
Noč vpreže dragocene žrtvene predstave
Ne boj se, tako ljubezen razpleta lase otroštva in meč zarje razširja nad svetom modrost sna
In moje srce, nasiteno z bridkostjo, bdi na meji osvita — jutranje ladje večere
A kaj veš ti o ljubezni, kadar ljubiš, lepa hči noči, nič ali le to, da je videti plovbo sna nad našimi malimi hišami na pobočjih
Ne boj se, tako krvavijo zenice prostora, kakor voda barve majske zlatice.
Človek gre ob kaduljinem bregu. Njegove misli so viteške, vsake primerjave so osvobojene. Osvobojene krili On poje, pa hkrati ne ve, kako je sanjava smrt.
Tako dolgo mu vonj grize nosnice, opajajo ga vetrovi davnine .. .On f re vedno enako po isti stezi, govori in poje.
O čem pojejo lepa človekova usta, oblikovana s hrano poljuba in govorice? — O smrti, tak je odgovor. A kaj človeka spodbuja k petju?
Za vse, ki so z nami živeli, bo to ostala skrivnost.
(Stare knjige spoštujejo skrivnost bolj od resnice.)
A jaz, ki izpisujem te besede v pohvalo zemskim stvarem, se ne morem pomiriti s tem.
In moja usoda je čisto negotova.
Prevedla: Jasna Arko, študentka PA prof. dr. Mate Šimundič
Mg
KATEDRA
t
VZGOJA - FILM - VZGOJA
Danes vse pogosteje opažamo, da se mladi zatekajo v kino, ker nimajo iti kam drugam. Hodijo v kino, da jim mine čas, da se ob komedijah nasmejijo, ob grozljivkah in kriminalkah tresejo in vesternih prepirajo med predstavo, kateri od tekmecev bo osvojil lepo lastnico „SALOONA". Morda se bo kdo začudil, zakaj nisem omenila obnašanja mladih ob glasbenih filmih. To je dokaj težka naloga. Prvič je takih filmov zelo malo, če pa se kateri pojavi, si ga ogledajo samo starejši ljudje ali nekoliko „starokopitna" mladina. Če se pa že slučajno kdo izmed mladih znajde ob takem filmu, se navadno zlekne v stol in ob prijetni glasbi zaspi. Zelo zanimivo je, da je na takih predstavah izredno tiho, za razliko ob burnih in zelo nemogoče komentiranih ostalih zvrsti današnje filmske umetnosti.
Toda če se spustimo v globlje razmišljanje in film primerjamo z gledališko predstavo, ki nas zavestno vzgaja, ugotovimo, da ima tudi film neko globljo nalogo od dveurne zabave. Ta vloga je zelo pomembna, imenovali pa bi jo vzgoja s pomočjo filma. Doslej je film vedno ostajal zunaj kulturne vzgoje, vendar ne povsod. Ponekod so čutili dolžnosti do vzgoje občinstva in so s posebnimi filmskimi predstavami krepili tisto vrsto občinstva, ki je prišlo filme gledat zavoljo umetnosti in miselnih sporočil. V Mariboru so s tovrstno filmsko vzgojo očitno v zaostanku. Da bi to popravili, bi morali organizirati posebne filmske predstave za različno občinstvo, ki bi ga bilo treba s spremno besedo opozarjati na filmske sestavine, ki jih je vredno posebej gledati. Ob tem bi se gledalec, ki mu gre sedaj v kinu le za sprostitev radovednosti, usmerjanje v kriminal, erotiko in grozljivost, naučil gledati film kot nekaj, v čemer bo poleg zabave in sprostitve našel tudi kakšno plemenitost ali pa vsaj iskro, ki ga bo nemara usmerila k razmišljanju.
In kaj se zgodi z nami, z našo duševnostjo, ko sedimo v kinu in se pred nami na platnu zapleta in odpleta zgodba. Podzavestno si med množico igralcev poiščemo enega ali dva, ki sta nam všeč, ki ju primerjamo z našimi življenjskimi sopotniki in nazadnje tudi s svojo osebnostjo. V njihovih dejanjih, ki jih analiziramo v mislih, iščemo skupne poteze in točke s svojimi vsakdanjimi opravili. V določenem liku vidimo sebe v različnih položajih, se vživimo v vlogo in jo pravzaprav v psihičnem pomenu odi-
gramo tudi mi. V nasprotju s tem pa najdemo lik, ki nam ne ugaja in ga primerjamo z osebami iz svojega življenja, ki jim nismo naklonjeni. V dejanjih, ko hudobija zatira zlo, nas podzavestno pritegne dobro in v svoji zavesti uničujemo zlo. Ob podobnih situacijah v lastnem življenju se nam v mislih odigra ta boj in poskušamo prav tako kot takrat ravnati pravilno. Poskušamo se izenačiti s posameznimi liki, z njihovim mišljenjem in ravnanjem. Vendar nam to malokrat uspe, če nam sploh uspe. Navadno odnehamo že na začetku poti, ker ugotovimo, da v življenju ni takih okoliščin, kot so prikazane v filmu.
Prav tako opažamo, da danes občinstvo ,,ne zna" gledati filmov. Ob gledanju čaka samo viške in padce dogajanja, oz. posameznih likov. Tako ne spremlja filma zbrano in mu postane ob umirjenem toku dogodkov dolgčas. Začno se komentarji. Če pogledamo katerikoli film, opazimo, da ne ohranimo mirnih živcev, ampak divjamo v kino zato, ker živimo pod nenehnim pritiskom nenavadnosti in morda še legende, ki jo je posamezni film spravil v življenje. Ob tem pa prezremo vse tiste smeri režiserjevega filma, kjer se na platnu ne kaže samospektakularnost, temveč kjer se skriva podrobnost, ki je lahko ključ k pametnejšemu, zbranejšemu in ne hi* steričnemu dojemanju filmskega dela.
Kje naj iščemo vzrok za tako ravnanje? Morda ravno v šoli, saj je tam filmska umetnost in vzgoja s pomočjo nje še v začetnih fazah ali ju še sploh ni.	Melita	Lampret
Gledališče in glasba
Zarodki gledališča segajo v prazgodovinski čas. V prvotni primitivni skupnosti so ljudje s plesom slaviti dober lov in si skuSali pridobiti naklonjenost skrivnostnih sil narave. V praobliki vsebuje gledališka igra element oponašanja, predstavljanja kakega pojava ali bitja, kar je še danes temeljna prvina igranja. Prav z gledališčem, ki pa je bilo takrat v tesni zvezi z religijo, je človek primitivne skupnosti poskušal razrešiti skrivnost sveta in svojega obstoja.
Sčasoma je gledališče vedno bolj postajalo prostor za atrakcije in zabavo. Predstave so uprizarjali v amfiteatru podobnemu stadionu. V srednjem veku so bili edini predstavniki pravega gledališča poklicni potujoči igralci-mimiki, ki pa so bili zelo redki. V času baroka so gledališče preselili v dvorane z razkošnim odrom in zamotano mašinerijo. '
Gledališče današnjega časa še zmeraj živi v zaprtih dvoranah, ki so se ohranile iz prejšnjih stoletij, ustanavljajo pa tudi številne eksperimentalne odre, mala sobna gledališča avantgardne smeri .. .
Resnična umetnost prevzame vsakogar, ga pretresa in prepriča. Ob raznolikosti občinstva (od kmetov, delavcev, intelektualcev, študentov pa vse tja do nižješolske mladine) se poraja različni okus obiskovalcev gledališča in s tem različno zanimanje za določeno zvrst. V socialnem sestavu občinstva prednjači mladina, za njo delavsko občinstvo, intelektualci, kmečko občinstvo in ostali. Povem naj, da je umetnost za vse samo ena. Predstava je nam vsem enaka, lahko pa si jo vsakdo izmed nas drugače razlaga po svojih inteligenčnih sposobnostih. Vtisi vsakega posameznika po predstavi so drugačni-različni.	Gledalci	se prepustimo dinamič-
nemu slikovitemu odrskemu dogajanju. Svojo naklonjenost ob koncu pokažemo z dolgim ali krajšim aplavzom, ki pa je ponavadi prav prisrčen. Tako pa je občinstvo dokazalo, da je predstavo doživelo in sprejelo z nekurtoazno naklonjenostjo.
Naj se v nadaljevanju dotaknem še glasbe, ki je eden izmed faktorjev, ki med današnjo mladino opravljajo nadvse pomembno vzgojno poslanstvo, da bi imel vsak izmed mladih lepšo, kulturnejšo in bogatejšo mladost. Mladini so danes namenjene tri četrtine operne in koncertne dejavnosti. Pravzaprav pe je zanimanje med mladino za operno in simfonično umetnost slabo. Krivda oziroma vzrok pa je prav na nas mladih-zaradi popevkarstva. Ta komercialna zvrst je za mladino privlačnejša kot opera. Sicer pa opera prednjači pred simfonično umetnostjo.
Potrošniška družba je z reklamo v tisku, radiu in na televiziji povzdignila popevkarje v idole množic, zlasti mladine.
Kako izjemno domiselna in mnogovrstna je glasbal Kako veličastna in božanska zna bitil Želja poslušalstva pa je zmeraj le samo uživati v njej. Glasba je torej „naravnost", ki neposredno „napada" čutne sposobnosti človeka prek predstav: njegove živce, njegovo celotno čustveno sposobnost, tako da se mu izpremeni ritem bitja srca, ali mu zastaja dih . .. Glasbe zna prek melodije v ritmični povezavi dobro podajati človekovo počutje, tisto čutno-čustveno razpoloženje v njegovem telesu, ki ustreza njegovim predstavarr\ pogledu na svet, ljudi, zato pa tudi na človeka samega. Vse to pa glasba dosega čudno intimno, brez objektivnosti; demonstrira neskončno mnogovrstne vezi, ki človeka vežejo z okoljem.
Pri gledanju televizije, poslušanju radia in branju časopisa dobim vtis, da so mnogo važnejši popevkarski festivali in sorodne glasbene prireditve, ki ponavadi nimajo niti poprečne umetniške vrednosti, medtem ko se o Operi In njenih ustvarjalcih zelo malo poroča. Opera je v rokah ustvarjalcev in čaka na pripravljenost poslušalcev. Vendar pa lepo petje ne zadostuje več. čemu potem sploh opera? Dosedanji krog poslušalcev je naveličan tudi nesporno umetniških kvalitetnih opernih del. Bilo je in bo tako, da opera ni cenena
XVI. SUSEJ
Parodija: Kako napisati učbenik
•v, .	xvl-	*r*i®nja študentov elektrotehnike Jugoslavije od 19. 4. d
23.4. 1976 v Poreču se Je prvič udeležila tudi Visoka tehniška šola Iz Maribora z 4 Udeleženci. Sodelovalo Je več kot 1600 študentov s 17 elektrotehniških šol Juge slavlje. Ze v uvodnem delu tekmovanja se Je Izkazalo, da Mariborčani ne morejo pričakovati posebno dobrih rezultatov, saj so bile ostale ekipe mnogo bolj pr pravhene. KI ub temu so nas razveselili košarkarji z osvojenim šestim mestom.
Pohvaliti velja organizacijo prireditve, saj so se srečanja odvijala brez nepr« vilnosti, klub študentov tehnike iz Beograde (KST) pa je s svojimi celodnevnim programi popestril elektriado, kije bila letos v znamenju 120-letnlce rojstva Nike le Tesle. Pokrovitelj srečanja Je bilo podjetje Rade Končar.
Študentke in študentje so se pomerili v košarki, rokometu, nogometu, od ■Jut' l	namiznem tenisu, streljanju, crossu, na tekmovanju v znanju, v iz
v.etL* kulturno zabavnlh programov, priredili so tudi koristno Izložbo skript vse elektrotehniških šol Jugoslavije, Izbrali najboljšo umetniško fotografijo, izdajal biltene z aktualnostmi dneva In športnimi rezultati.
Elektriada Je v celoti Izpolnila svoj namen: povezava študentov elektrotehnl ke Jugoslavije.
Drago Ret«
Učbenik - to je sen mojega življenja. Napisati takšen učbenik, da bo uporabljen za študente, obenem pa bo potrdil moj doktorat in mi dvignil ugled (pa zbudil tudi zavist) med mojimi ambicioznimi kolegi.
TEHNIČNI PRIPOMOČKI
Za dober učbenik so potrebni dokajšnje število tehničnih svinčnikov, gora, papirja, pisalni stroj in pametna tipkarica, ki je obenem tudi poceni (to zadnjo je najteže dobiti). Poleg teh tehnično — izvajalnih pripomočkov pa so za dober učbenik potrebni še gora tuje in domače (najmanj sto knjig!) literature, lektor in priden prevajalec.
PISANJE
Z malo domišljije in dobre volje bi lahko bralec sam pogruntal, kako se piše ,,dober" učbenik, saj mu recepte za to ponuja vsaj sto primerkov že napisanih in izdanih učbenikov. Ker pa je bralec prelen in mu je treba vsako stvar na nos prinesti, bom delo pri pisanju učbenika opisal preprosto — s tem pa, naj mi moji kolegi oprostijo, izdal nekaj poslovnih skrivnosti.
Za dober učbenik je treba poznati nekaj zlatih pravil, ki so kon-junkturna že lep čas:
ZLATA PRAVILA:
1. Moja titula: učbenik je veliko (ali več) vreden šele po prejemu naziva ,,dr." Takrat nihče ne more oporekati njegovi strokovnosti, saj bi s tem zanikal mnenje komisije, ki mi je priznala doktorat. V komisiji pa so sami priznani strokovnjaki. Najmanj pa lahko takšnemu učbeniku oporekajo nevedni študentje, ki želijo s svojimi pripombami tako ali tako le provocirati in se frajerirati. Moj ,,dr." pred priimkom je mnogo več vreden od mgr. ali dipl. saj so to stopnje izobrazbe, kjer omagajo in zaspijo umski lenobneži (pa pustimo raje kolege pri miru!). ,,Dr." pa je važen tudi za oljpinstvo, ki bi o mojem učbeniku bralo v kakšni strokovni reviji — pa čeprav le deset vrstic.
2. Naslov: za dober učbenik je potreben tudi ustrezen naslov. Nikakor ne moremo uporabljati slovenskih besed, saj bi se tako delali norca iz znanosti. Za naslov so potrebne lepo zveneče — za uho prijetne — tujke, ki navdahnejo bralca z grozo pred globoko strokovnostjo mojega znanja (in s tem zopet dvignejo moj ugled, hal).
3. Obseg: učbenik mora biti debel. Ste že kdaj videli tepca, ki bi za obvezen učbenik porabil dve ali tri leta, in potem izdal knjižico s sto stranmi? Mislim, da ne, saj bi ga sicer kolegi linčali. Najbolje je obseg učbenika meriti po dekagramih — tako okoli kilograma in pol težak učbenik ze delno ustreza znanju kakega strokovnjaka.
4. Poglavja: za dober učbenik je potrebno veliko poglavij — snov mora biti vendar pregledna. Zaradi tega je bolje, da uporabljate lepe, debele naslove in ogromno kratkih poglavij, ki zmešajo štrene še tako vnetemu bralcu ali študentu, ki se želi snovi naučiti na pamet. Učbenik mora naučiti študenta intuitivnega učenja, tako da ne bo samo buljil v papir in pričakoval vseh rešitev le tam.
5. Literatura: k številnim poglavjem spada seveda tudi številna literatura. Nikar se, moj naslednik pri pisanju učbenika, ne daj zavesti nekaterim modernim piscem učbenikov, ki navajajo literaturo od strani do strani. To ti vzame preveč časa, pa še literaturo (ali vsaj posamezne citate) je treba poznati. Dovolj je, če zbereš množico knjig in prepišeš kazalo.
6. Interdisciplinarnost: najlepša beseda moderne dobe. Vsaka stvar mora biti interdisciplinarna, saj je šele takrat znanstvena. To pa zahteva v mojem učbeniku čimveč citatov iz različnih strok. Nič lažjega kot to, saj vendar nismo ,,fahidioti", pa tudi učbenik tako pridobi na vrednosti. Zakone sedanje dobe moramo uresničevati!
7. Uvod: občutljiva stvar v znanstveni senzibilnosti. Uvoda nikar ne napišite sami, dragi kolegi. Verjetno imate prijatelja, znanstvenika, ki je vse te faze razvoja že prešel in ima za sabo vrsto učbenikov. Povejte mu, kakšen uvod naj napiše, in naredil vam bo uslugo. Zavedajte se, da je uvod dokaz vašega znanja in potokaz, ki bo sigurno spremenil bralca v vašega vernega zagovornika.
. . . DO UČBENIKA . . .
Učbenik bi naj bil . . . saj veste kakšen! Takšen pač, kakršnega bom napisal.
Učbenika ne morem izdati, če je na knjižno — znanstvenem trgu ustrezna literatura za moj predmet. Toda kdo drug bi lahko napisal ustrezen učbenik za moj predmet, če ne jaz. Mojega znanja nihče ni dosegel, vsi so preveč plitki, preozki in premalo sistematični, pa tudi moji samoupravni socialistični teoriji ne ustrezajo. Zatorej: učbenik moram napisati jaz in vsaka komisija bo sprejela to trditev na osnovi Zgornjih dokazov.
. . . ZA MOJE ŠTUDENTE:
Vidite, vse to počnem za moje drage študente. Naj spoznajo moj učbenik, naj spoznajo moj predmet in naj me cenijo zaradi tega. Nikoli sicer ne bom razpravljal z njimi o svojem učbeniku, niti jim ne bom povedal, zakaj je nastal. Za njih je tako ali tako obvezen in nobenega smisla nima, da bi jim to prikrival.
. . . NOVITETE
V znanosti je vsak dan precej novega, nekaj pa uspe pogruntati tudi meni. Posamezna poglavja v mojem učbeniku tako hitro zastarijo in treba je napisati nov učbenik — pri tem pa moram biti pazljiv. Nov učbenik mora biti še strokovnejši (več tujih izrazov), debelejši in še z daljšo navedbo literature.
In — ničesar lepšega ni v življenju profesorja, kot če se lahko po desetih letih ozre na polico in poboža s pogledom cel meter svojih učbenikov.
vaš prfoks
King Kong kontrolira: „Kaj, študenti samoupravljalci?! Kje vidite ta fenomen?"
VE KS Maribor Maribor. 22. 4,1970
Uredništvu KATEDRE 62000 MARIBOR Ob parku 6 Prosim Vas, do v Izoglb do.		laolj obj	r
cenjenem časopisu naslednjo: V Katedri z dno 9, t, m. jo	no stri	anl st. 1	I5 pod rubi
„Malo v zabavo" bilo dano or	taliza o	i obsegu strani u£	
priponi po kov 20 posamezno prc	»dmete	. Načelu	io se etrlnji
do je snov preobsežno, zarodi t	ego jo i	tudi sve	t VEKS spr
sklop, do jo trebo preglodati uči	il načrt	in učne	
črtati Iz njih vse ono kor je oc	ivoč, k'	ar so p*	□navija, ka
preobsežno itd. Smotrom pa,	da je t	roba pr	i vsaki oni
		tnivor pi	
napačnih predstav: Nisem i	10 spu	Ščal v	ugotavlja
resničnosti glede drugih prodr	notov 1	učnega	načrta VE
prokontrollrol pa som navedbo	o pr »dr	netu, kl	ga predavt
Transport s transportnim zavore	>van jen	t. Napis	ano jo bilo,
je treba preštudirati 665 strani •	če pa s	e.štejem	io itranl, kl
je treba preštudirati po objevai	l VEKS	\, znaša	to štovlio
strani. Pisep članka je verjetno	poleg i	itranl ek	,ript seštel
strani knjige ,,Zavarovanje blaga v trar		iBportu"	, od katere
je predpisanih (In objavljenih) le Smatram, da bi sl moral	121 stre pisec,	mi, prodno	nekaj napi
ogledati objavljana programe, alf čo ja predmet že abaolvlral, priti vsa| na prvo predavanja, kjer učitelj Obrazloži v kratkem snov, učne pripomočke in, poglavja, ki Jih ja, treba preštudirati, Pomote za preko 43% navzgor je vendar prehuda I
prof. dr. Danilo Požar
Švedska (doplsnlitvo Kata—Krahi: ob sedanjem nedefiniranem poloiaju natega gospodarskega razvoja predlagalo Svedl, da bi vsa stavbe bank In trgovska hiie spremenili v hotele. Tako bi prilil do nekaj hotelov Super A kategorije, reilll pa bi se tistih, ki ne vedo. kje Je njihovo mesto v novi družbeni ureditvi.
Portorož (Kate—Krahl: čuvaji v caslnu so Javili, da so prejinjl teden opazili sumljivo osebo. Velika vsota Ja na ruleto stavil mlad bradač s perfektnim znanjem treh tujih Jezikov. Pri preverjanju Identiteta se Je pokazalo de Je bil to itudent naie univerze, ki Je za pol lata nazaj dobil solidarnostno itlpendljo pa revež ni vedel kaj bi z njo.
VEKS (Kata —Krah: Krpanov list) v opozorilo vsem profesorjem, da naj pusta mrtva pri miru le nastal tale vic: Магх In Engels se sprehajata po vrtu. Engels Je žalosten, ker mu ne uspe razvedriti Marsa. Marx ves mračen koraka poleg Engelsa In na vsa vpraianja odgovarja samo z odsekanimi gibi rok. Po daljiem času aa sa le naveliča Engelsovega nadlegovanja In mu resno odgovori: „Pusti me pri miru, saj vidli, da itudlram Sruka" (profeeor VEKS — osnova marksizma).
Ljubljana (Kate—Krah od nalaga tajnega dopisnika): Republlik! Izvrini svat Je sprejel zakon o pocenitvi obveznega čtiva za delavce: razni zakoni In pravilniki o razmerjih v združenem delu . . . Strogo Je bilo določeno, da posamezna knjiga ne sme dosačl 200 din. En mesec po sprejetju tega zakona so knjigarne Javile, da sedaj knjig do 200 din več nimajo, da pa prodajajo knjiga nad 300 din. RIS Je veael takine reiitvel (o obveznem čtivu pa se vam Ja verjetno sanjaiol).
Beograd (»talni dopisnik Iz Kats-Krahove dislocirana enote Borbe) z najnovejiiml podatki lahko zalo razveselimo naie bralce (potencialne doktorje znanosti): nad 80 odstotkov znanstvenikov (dr. znanosti) živi In dala v Beogradu: niti ana tretjine znanstvenih Izsledkov ne Izrabimo v gospodarstvu: 43 odstotkov dr. znanosti dela v institutih. 39 odstotkov na fakultetah 13 odstotkov pa v gospodarstvu. Glada na konjunkturna gibanja lahko ugotovimo, da se gospodarstvo te nesrečne itevilke zlepa na bo reillo.
Ljubljana (Kata—Krah): Zavod za zaposlovanja Je sprejel direktivo (Iz УГ**. nezepo.slenlh mladih strokovnjakov In tistih, kl so zaposleni kjerkoli) In Jo tudi upoiteval. SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) se bo odslej Imenovala ZASU (Zveza adaptiranih starčevskih umov).
Kljub pogostim obljubam republiškega sekretarja RK ZSMS Zdeneta Malija predsedstvo UK ZSMS Maribor Se do danes ni videlo 9 (devet) starih milijonov dinarjev redne namenske dotacije za 1975. leto za Študentske dejavnosti, ki jo mariborski Študentje prejemajo že vrsto let iz republiškega proračuna. Upamo, da se z letoSnjo dotacijo kaj takega ne bo zgodilo Upamo, da bodo tisti, ki smo jih volili pri svojem delu tudi bolj odgovorni, upamo . .
V prihodnji številki vam bomo predstavili sindikat In njegovo vlogo na naši univerzi in samoupravno delavsko kontrolo v visokem Šolstvu.
амштттшшштшшштштшвшштшттшшттшштшшттттшштшшттт Bralke In bralci
Uradnlitvo Katedre Je prepričano, da med vami žive Se neodkriti svetovni mojstri dramske umetnosti. Ds vaši talenti ne bi zaspali razpisuje Katedra natečaj za naJboljSo dramsko delo dljekov ell Študentov Ipe tudi drugih mledlncev). Vsa nagrajena dela (nagrade bodo bogate — knjižne) In ostala, kl bodo ustrezala normativom veččlanska ocenjevalne komisije, bodo uprizorjena na mariborskem eksperimentalnem odru KATETEAR. Vsi, kl imate pogum (In tega vam ne sme manjkatll) sedite k mizi In pISIte. Dela pošljite do 16. junija na urednlSkl odbor Katedre. Ob parku 6, 82000 Maribor. Rezultati bodo objavljani konec junija v Katedri.
I
Večer je 13. aprila 1976 objavil vest, ki bo prav gotovo zanimala vse študente:
„Nekaj študentov z univerze v San Joseu v Kaliforniji si je plačevalo stroške študija z dohodki od pornografskih filmov, ki so jih posneli v študentskih domovih. Režiser je dobil 200.000 dolarjev, „igralci" so bili študentje in študentke."
Po našem skromnem mnenju so ti študentje iz Kalifornije kar domiselni in bi pri sedanjem stanju naše štipendijske politike veljalo kaj podobnega vpeljati tudi pri nas.	•
ŠTUDENTKE IN ŠTUDENTJE, KI IMATE TEŽAVE S ŠTIPENDIJAMI, IZKORISTITE PRILIKOI ZA SCENARIJ BO POSKRBELA REPUBLIŠKA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST, FILM PA BO SNEMALA SKUPNA KOMISIJA PODPISNIC DRUŽBENEGA DOGOVORA 0 ŠTIPENDIRANJU.
POZIVAMO VSE MLADE LITERATE IN TISTE, KI BI TO RADI BILI
8.	maja 1976 bo Katedrina kulturna rubrika pripravila posvet z mladimi literati. Na posvetu bomo poskusili opredeliti in uvrednotiti delo in dela mladih literatov. Spregovorili bomo tudi o njihovem uveljavljanju.
Ocenili bomo tudi dosedanjo vlogo Katedrine literarne priloge OBRAZI, jo dopolnili, če pa ugotovimo, da ne ustreza več, se bomo dogovorili za novo obliko.
Zategadelj vabimo vse, ki ustvarjajo na področju literature, pa tudi vse, ki čutijo kaj več ob prebiranju teh del, da se udeležijo našega pogovora.
Upamo tudi, da se bodo našega posveta udeležili tudi vsi povabljeni, že priznani in afirmirani literati.
OB NOVEM ZAKONU O ZAVAROVANJU PLAČIL MED UPORABNIKI DRUŽB.SREDSTEV
SPOŠTOVANI REMITENTI
Oglašam se vam kot trasat v zvezi s plačilom parcele in vam pošiljam indosirano menico, saj sami veste, da so ukinjeni poboti in kompenzacije, kakor tudi asignacije in cesije. Hotel sem vam poslati menico (vem, da mora biti opremljena z imenom remitenta, podpis trasantanta in podobno), pa ne vem, ali bo ta znesek pri vas za repromaterial oziroma za investicijo. Tudi na bariran ček nisem pozabil, pa so pri SDK odločno protestirali. Saj veste, če se ček zgubi, sledi postopek za mortizacijo.
Kaj? Menico? I A, mislite menično golico? Pustiva to samo za primer: kot transant sem pozval trasata naj vam kot mojemu remitentu (pustiva akceptanta, avalista, indosanta, domicilijat in domicilijanta pa seveda avalel) Žal je bila menica polna indosamentov, zato sem predložil alonžo.
Namenoma sem pustil diskont ali eskont, saj vas ne bom več moril. Prosim vas le, da ne sprožite regresne tožbe in upoštevate splošne uzance, ker sem za vas otvoril akreditiv na obrazcu 73.
Za to upniško razmerje vam ponujam instrument - garancijo. Sanacija ne pride v poštev. Treba bo pa vsekakor podaljšati valuto in izvršiti diskontni obračun.
Lep pozdrav — vaš vdani trasat Srečko Logar