MENTOR UST Ih SREDNJE ŠOLSKO DlIflSTVO St. 4. ::: Letnik IV ni! Urejuj*- ::i: Za Isto 1911/1912 »Mentor« «* 1911/1912 » IV. letnik « Zvezek 4. Vsebina. Iveri. (Ksaver Meško.) (II.)...................................... 73 Pesem o ljubezni. (M. Facton.).....................................77 Dve pismi. (Pesem.) (Josip Lovrenčič.)..............................78 Življenje na domačem žeravcu. (Prof. Fr. Pengov.) (Konec.) 79 Svetovne uganke. (M. Stular.)................................. . 83 Moj prvi srnjak in še marsikaj. (Lovske slike.) (Fr. Ks. Steržaj.) (Dalje.)............................................85 Iz starega Rima. (Prof. G. Porenta.) ....... 87 Društvo. (Žalostna humoreska.) (črt.)...............................90 Navod za šahovo igro. (Andrej UrSiC.) (Dalje.) .... 93 Drobiž: Naloga za zemljepisce. — Uganke. Uganka za zgodovinarje. — ReSitev zndnjih ugank. - Človek in božje skrivnosti. — Zgodovinske anekdote. — Otokar Kernstock. Koledarček. — Mati svetega veselja. 95—96 □pgggpaacaaaaaaaaanaagganaa Ljubljana. Stari trg 7. Lepa priložnostna darila. Največja In na)bogate)Sa tvornlSka zaloga. Utr budilke od I K naprej; nlkrl- Dohro in poceni ne kupi le pri meni, kar |e obče znanG. • našle lepe anker ure od K 4'SO naprej; »icbrne cll.-rem. ure od 7 K naprej; »rebrne aufcer-rem. ure od ll) K naprej; diamantni pratan ml IX K naj-rej; briljantni nratan od >0 K n»prr| — Lep« novosti v kina- In pravem »rebru po sultanih cenah, Narofajte novi eenlk a koledarjem tudi po poiti »aatanj, — Singerjev! Hvalni atroji od «0 K naprej, tudi n pletenje (pouk brezplačen). Fr. Čuden, trgovec in urar v Ljubljani. Fr. F. Zajec, izprašani optik, Ljubljana, Stari trn 9 priporoča .svoj dobro urejeni optični zavod kakor tudi rnalifn« vrute naočnikov, Sfiipuicov, toplomerov, daljnogledov ital. Popravila oSal, Ačipalcov itd. izvršuje tlobro in ceno t KREGAR & SELJAK. Kupujte edino kremo v korist uiimejnim Slovencem. Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za dijake dve kroni, za druge naročnike Štiri krone na leto. Tlak .Katolllke Tiskarne* v Ljubljani. - Odgovorni laatntk AiojslJ Markei. List za srednješolsko dijaštvo. Letnik IV. Ksavor Meško: Iveri. n Pismo za božične počitnice. Gedanken, die mit Taubenfiilien kommen, lenkon die Welt. Nietzsche: Die stiliste Stunde. 1. Vrata šol so se zaprla. Kajti pred pragom je stal sveti čas, ki razliva čez ves svet čudežni, nebeški blagoslov. Tedaj ste se napravili, da se vrnete v rodne dome. Kako ste se vračali V Da spoznamo vrednost človeka, njegovo težo in lahkoto, je potrebno, da ga opazujemo, ko nas ne vidi, ne sluti v bližini. A tudi na cesti nam neštete malenkosti govore o vrednosti ljudi. Če se ure in ure s kom vozimo, opazujemo njegovo vedenje, poslušamo njegovo govorjenje. Na podlagi teh naredimo zaključek: sodbo, obsodbo. Menda se ne varamo prevečkrat. Kako ste se vračali? Ni dolgo tega, kar sem se peljal iz Celovca domov, v Beljak. V istem kupeju so sedeli trije dijaki; najbrž se vsak večer vozijo domov. Najpoprej so se smejali, kričali in se ravsali, kakor bi bili ušli iz blaznice. Ko so se tega naveličali, so vzeli karte. Vpili so sicer še med kvartanjem, a le bolj v presledkih. Eden pa, največji, pravi Longin z bledim, izpitim licem, je žvižgal iz polnih prsi vso pot, gori do Beljaka. Komaj da si je malo oddahnil, ko so se skregali, če je kateri izmed lepe deteljice goljufal ali poskusil goljufati. Žvižgal je fini gospodič najbrž zaradi mene. Bes, ljubo mi ni bilo. Glava me tako vsak dan boli, v kupeju me je še bolj; in ves brevir tistega dne som še imel moliti. A če je mladič mislil, da me 4a s svojo sirovostjo jezi, se je hudo motil. Človek take olike me ne more žaliti; vobče nikogar! Visoko cenim in spoštujem naše slovensko dijaštvo. Zato ne morem ne o enem izmed Vas misliti, da bi se kdaj vedel tako nizko. Ne, ker bi se ponižali s tem pred drugimi, a sami pred seboj bi se ponižali, sami sebe bi omadeževali. In ni sramot-nejšega in nižjega na svetu, nego če kdo samega sebe potisne v blato in se mora sam soditi in z zaničevanjem — obsoditi. Kaj naj počne v življenju človek, ki sam sebe ne spoštuje, celo spoštovati ne more! * * * Vračali ste se. Nekaj čudovitega je v vrnitvi. Vsa duša se vzvalovi, vsa drhti v tihem, napetem pričakovanju. Kakor napolni hišo božjo skrivnost velikega praznika, tako napolni srce tajna svečanost, pomešana s sladkim nemirom. Oko seva srečno; a iz solnčne sreče zablisne zdaj zdaj izraz resne zamišljenosti. Njim tako, ki se vračajo z živimi, mladimi srci, s čistim očesom. Ker le prepogosto se zgodi, da se srce v svetu v nekaj kratkih letih postara, otrpne in otopi. In oko se v življenju tako lahko skali. Ti se vračajo s povešenimi glavami, z mrkimi očmi. V mraku tone življenje za njimi, in na cestah pred njimi je senca. Še luč iz domovine, še žarki spominov izza mladih dni, še klic ljubezni težko čakajočih duš jim ne ogrejejo mrzlih src, jim ne razjasnijo mrkih oči. Ko bi se nikoli ne vračali taki! Blagor njim, ki jim srca ostanejo večno mlada. Vso svojo srečo nosijo s seboj, dostikrat nevede, raj na zemlji. Mladi ostanite! To je sreča vseh sreč! * * * Vrnili ste se. Kdo Vam je stopil prvi naproti? Kdo Vas je pozdravil naj-srčneje, z najbolj srečnimi očmi? Vaše matere! Ker vsak dan Vas je že pričakovala; vsak dan Vam je hrepenelo njeno srce naproti; vsak dan je ljubeče oko strmelo po cesti; Vas je iskalo. In Vaš podrav? Ali je bil najčistejši in najtoplejši žarek ljubezni, užgan ob neomejenem spoštovanju in ob vroči ljubezni do nje, ki Vas je v solzah rodila? Vrednost človeka se ceni po njegovi ljubezni do matere! Da Vaša vrednost ne pade, jih ne nehajte ljubiti. Kakor oltarju v cerkvi se jim bližajte. Eno samo imate. Druge enake Vam ves svet ne more dati ... 2. Vrnili ste se. Stopili ste pod rodni krov. Ogledali ste se po znani sobi, tovarišici Vaše mladosti, prijateljici Vaših iger, priči mladostnega Vašega veselja in kratkih mladostnih žalosti, lahkih oblačkov na jasnem nebu, ki jih razžene najnežnejša sapica tople besede, en sam soln-čni žarek iz ljubečega srca. Ogledali ste se po sobi, z velikimi, napol začudenimi, napol srečnimi očmi. In oživela Vam je v hipu pred dušo Vaša mladost; pravljice mladih dni so Vam stopale iz vseh kotov naproti. Nenadoma ste bili spet princi in kralji. Ker v pravljicah smo vsi knezi ali kraljeviči ali kralji. Sreča vsega sveta komaj odtehta srečo, ki jo uživa srce, dokler je še tako nepokvarjeno, da se more vračati v kraljestvo pravljic. Te poti nikoli ne pozabite, nikoli je ne razdrite za seboj. Z zlatom je posuta, blesteči biseri jo razsvetljujejo. Nikjer ni druge slične v življenju. ♦ * * Vrnili ste se, telesno. Pozneje se boste čestokrat vračali v duhu, v mislih, v hrepenenju. Tudi v tem je sreča; čestokrat tudi bolest. Kdor se nikoli ne vrača, je mrlič ob živem telesu. Vračali se bodete, ko boste ob svetih večerih samotni v življenju, osameli v tujem svetu. Morda pride vsakemu kdaj taka sveta noč. Tudi njim, ki bodo stali sredi šumnega življenja, v vrtincu veselja. Globokim, mislečim dušam pride najbolj gotovo. Ker te bodo najbolj osamljene. Vse veliko stoji samotno v svetu. Jezus iz Nazareta je bil zapuščen in osamel, ko se je povzpel na veličastni svoji poti na vrhunec, na križ. Le svete žene so ostale ob njem in čist mladenič. Ker prav ljubiti zna le neomadeževano žensko srce in čista moška duša. In le resnična, nadčloveška ljubezen se ne ustraši velika samote in bridke zapuščenosti. Ko boste v sveti noči sedeli samotni v svoji sobici, tedaj se oglasi s čudno govorico Vaša duša. Naj lepše misli Vam razodene, odgrne Vam najvišje skrivnosti. Ker vse veliko, skrivnostno in sveto se rodi v tihoti, v samoti, v tiho misleči, ponižno poslušajoči, otroško občudujoči duši. V tistih čudežno sladkih in neskončno bridkostnih urah boste molili, ljubili in — odpuščali, če bi tudi sicer nikoli ne mogli. Najlažje pa odpusti otrok! Zato se boste v tistih urah vračali in postanete spet otroci. Blagor pa majhnim in ponižnim, ker njih je kraljestvo božje ... * * * 4a* V mislih se čestokrat vračam. Spominjam se tako jasno kakor malokaterega dogodka iz mladosti prve vrnitve ob Božiču iz tujine. Naš sosed, moj bivši učitelj Matija Skuhala, tudi kralj Matjaž imenovan, je prišel po mene. Imel je v Ptuju sorodnike. Te je obiskal; na povratku bi naj mene vzel s seboj. Po šoli sva se odpravila na pot. V gosti zimski megli sva korakala iz mesta in po široki cesti doli po Ptujskem polju. Kmalu naju je objel mrk mrak, ki se je naglo zgostil v temno, vlažno noč. Matija je bil zelo zgovoren: gotovo je pri sorodnikih dobil dobro kapljico. A govoril je same resne besede. Še sedaj bi mogel pokazati mesto, kjer mi je — na pešpoti iz Dornave proti Polen-šaku — rekel: „Ko prideva domov, stopiš k očetu in k materi in jima poljubiš roke. Mnogo se trudita zate.“ Iz staroRa litina: Klavdijev vodovod. Od tega hipa sem tiše stopal ob njem ali za njim. Vso pot sem razmišljal o teh besedah. Doma je bilo že temno, ko sva se vrnila. Ker naju dolgo v noč ni bilo, so mislili, da Matija prenoči pri sorodnikih, in prideva šele drugi dan. Oče je prišel odpirat. Storil sem, kakor mi je bivši učitelj zapovedal. Slišal sem, kako se je očetu tresel glas, ko se je proti Matiji opravičeval, zakaj da so legli in niso čakali. Oče naju je vedel v sobo. Stopil sem k postelji materini in sem tudi materi poljubil roko. Naglo se je v tem sklonila k meni, poltiho je zaihtela. Zdaj spi na pokopališču pod Sv. Tomažem. Tudi učitelj Matija. Vsak sveti večer se vračam v misli pod rodni krov; vsako sveto noč se spominjam tega večera. * * ♦ Ali so že minili prazniki? Kdaj so — sveti angeli, blagoslov deleč — odplavali z neslišnimi perutmi mimo in so se potopili v brezbrežni ocean večnosti? Naglo odbeži solnčni žarek, dolgo peče solza v očeh. Vekomaj je bilo tako, vekomaj bo tako. Kaj so govorili Vašim dušam? Kaj so njih čudežne skrivnosti, polne večne ljubezni in nebeškega usmiljenja, pisale v Vaša srca? Ali se motim, če upam, da samo mehko usmiljenje, samo toplo ljubezen? Vsaka zmota, vsaka prevara je grenka. Ne dejte, da se varam! * A šum Silvestrovih veselic, kako se je ta dotaknil Vaših duš? Ali ste hrepeneli po njih, se jih udeleževali, jih uživali v žejnih požirkih? In ste ob tem šumu vse tajne klice srca preslišali? Ne, ne! Usmiljenja vredne bi se mi dozdevale mlade Vaše duše. Za mnogo bogastva bi bile ogoljufane, mnogo sirotnejše bi stopile v novo leto. Šum in plehka radost duše morita. In to som spoznal v življenju: Najgloblje so tihe, molčeče duše... * In leto ste videli umirati. Kaj je govorilo Vašim dušam v tihem, skrivnostnem svojem umiranju? Mislim, da ste slišali in umevali glas umirajočega. Najglasnejša je tiha govorica umirajočih, najgloblje pade v dušo njih jecljajoča beseda. — In ta beseda? „Delajte! Porabljajte čas! Skoparite z njim kakor najhujši skopuhi!“ Vse Vaše delo pa Hog blagoslovi I =—te M. Pueton: Pesem o l|ubeznl. Žarki zarje nu obzorju rde, mehko sijejo v mlado srce, mehko godba srčnih strun doni. — Hrepenenje v prsih se budi, da po volji in povelju Tvojem pesem o ljubezni spet zapojem, ki so z njo mlado srce poji, ženo starcu Se solze v oči, ki z vsakim pevcem vred umre, spet z vsakim se rodi, začne. Josip Lovrenčič: Dve pismi. i. V bleščeč sijaj tujine hrepenelo mi je srce in moglo ni verjeti besedam, mati, da le mrzlo sveti in da me v njem trpljenje bo objelo. Sedaj spoznanje bridko je vzcvetelo in z žalostjo Ti moram razodeti, da kot nikdar srce mi hrepeneti v prijazno gorsko selo je začelo. Tam doli je ljubezen, je dobrota, iskrena vera, ki nas osrečuje, a tu — sovraštvo hodi svoja pota, dobroto trpka zloba premaguje in mesto vere s spremljanjem krohota se dan za dnevom zmota nam vsiljuje! II. Ne boj se zame, mati, prevelika ljubezen do Teb6 poganja cvete, da bi pozabil Tvoje nauke svete, ne boj se, nisem šibka trepetlika! Ko v duši vstane Tvoja draga slika, ki jo vzljubilo je že nožno dote, so zopet v meni vso moči razvneto in kar bi mo vpropdstilo, so vmika. Ti moli zamo, draga mati, moli! Verujem, Večni usliši vzdiho Tvoje in sin se vrne sročon kot nikoli, da je premagal trde, težko bojo, ki v njih obupano premnogi pade in ž njim, o ž njim vse solnčnolope nade. Prof. Fr. Pengov: Življenje na domačem žeravcu. (Konec.) Prozaične živalce, katerih že itak ni drugega nego usta in želodec, pa imajo pri izsesavanju rastlinske krvi še priganjače po vrhu. Vsi poznate veliko ljubezen, ki vlada med našimi ušicami in med mravljami. Čudno pač, da cvete ljubezen tu, ker mravlje po svoji inteligenci in družabni gibčnosti tako visoko nadkriljujejo to bedasto čredo ušic. „Prijateljstvo“ pa se to razmerje ne sme imenovati, kajti ušice ne odgovarjajo na prijazno nagnjenje mravelj; čustva so ušici sploh deveta briga, kakor vsak drug slučaj njenega življenja. In v tem slučaju imajo ušice tudi prav; kajti ljubezen mravljincev je le skrajni egoizem in sebičnost. Spremimo danes mravljo na njenem obisku pri ušicah! Kakor bi se jim kdove kako mudilo, hiti truma mravelj navzgor po deblu mlade jablane; če zasledujemo pot, bomo prišli kmalu preko vej in vejic do nežnih, mladih listov. Na teh čepi tiho in brez glasu kot mala vojska v kralj Matjaževi votlini na spodnji strani perjiča ljudstvo aphidov; rilčke tišči globoko v sočno listno blazino in slastno sesa. Nekoliko v stran sedi neka tovarišica bolj sama zase, ki uganja separatistično politiko. Črna mravlja si obeta od te največ; približa se ji in jo pozdravlja čudno tresoč in mahajoč s tipalnicami. Ker pa se neumno bitje prav nič ne zmeni za njeno uljudnost, sklene mravlja predstaviti so na drugačen način. Dobrohotno stegne tipalke v loku navspred in boža zeleno stvarco, ki se trese tolste nasičenosti. Vsled novega občutka upre počasi epikurejska hči svoje velike mrežaste oči proti rjavi prili-znjenki in vztrepeta parkrat prav na kratko s tipalnicami kakor bi hotela reči: „A, tako!“ — a precej zopet pozabi na obisk in sesa mirno naprej. Zvita mravljica pa dreza naprej: „He, he, draga! Kako si vendar lična in okroglolična; imaš dober želodček, kajne? In kako lepo si zrastla izza poslednje levitve! Gotovo imaš pripravljeno lepo zalogo medu? Ušica: „1 no!“ Mravlja: „Lepo je, ti trebušček, kajne, sedeti tako-le brez skrbi in dela sredi obilne gostije? Tu in tam malo pozabavljati in obirati kako tovarišico iz sosednega lista! Radi mene le mirno počivaj in uživaj! Ne kratim ti sladkega življenja!“ Pri teh besedah pa postaja mravlja tako nekam okorna in štorklasta; na široko odpre kleščate čeljusti, dvigne glavo in se približa medeni cevki ušice na koncu telesa. Ta mobilizacija vendar le vpliva tudi na ušico, ki jo oblije kurja polt, da dvigne še dosti urno zadek za 90° na kvišku ter se zasuče okoli svojega rilčka, ki tiči še vodno v listu, kakor okrog nepremične osnice. l’o — SO- je za ušico tista Arhimedova točka, o kateri trdi tudi sama: zlog, nf/azM, xai ri)v yfjv xivi)aM. Seveda mravlji to ni povšeči; čudno se posvetijo njene temne oči, pa za sedaj se še premaga; nasmehne se ji, dvigne eno izmed prednjih nožič na pot, da se ta ne more umikati in reče s poudarkom (gorenji čeljusti pa se med tem križata bliskovito — pomembno kot dve damaščanki): „Draga, tvoj med gotovo ni kaj prida, no, zato rada grem!“ Šele na tako očitanje se bedasto zasveti obraz blodne živali in mesto odgovora se pocedi iz konca telesa kot topas rumena kapljica medenega nektarja. Mravlja zadovoljno pokima, stegne po darilu široki, ščeti-nasti jezik in kapljice ni več. „Lepo je bilo in dobro, dete moje, še enkrat!“ zaprosi sladkosneda. In res se pocedi še ena kapljica, ki izgine za prvo. Mravlja, dobro vedoč, da pri tej neumni živini ne dobi ničesar več, priloži nehvaležna dobrotnici robato brco in štorkld k drugi rejeni ušici, kjer se prične ravno opisani prizor znova. Ker je beračev iz bližnjega mravljišča brez števila in se noben ne da odpraviti brez daru, morajo nadomeščati ušice darovani sok, ki so ga napravile vendar-le zase in za svoje mladiče s tem, da izsesavajo toliko pridneje rastlinske sokove. Toda, kam smo zašli! Saj vendar nimamo praprotnega semena v žepu, da bi slišali pogovore živali ali jih celo razumeli. Pa četudi ne; če bi govorile naše znanke na kodrajočih se listih napadene jablane, bi govorile pri svojem značaju tako in ne drugače. Jesenske krilate ušice so silno trdožive. Kolikokrat jih utegnemo opazovati še tedne potem, ko ponoči že zmrzuje; ob dnevih, ki kažejo do 4° H mraza jih še lahko opazuješ, kako lazijo po zmrznjenih listih in mladih popkih. Sredi črnih mrtvakov, v okolici bolj podobni groznemu bojišču ali pokopališču nego kraljestvu rojenic, ležejo samice svoja zimska jajca. In še na tem mrtvaškem polju zalezuje njihovo življenje krvi-željna hijena, majhna ličinka neke muhe-trepetalke (Schvvebe-fliege, Syrphus). Le malokdo še ni videl te muhe, ko visi kot pribita lepega solnčnega dne v zraku, švigne nenadoma v stran, da zopet obvisi na videz nepremično, v resnici pa neznano hitro utripajoč s krili. Te muhe polagajo jajca v bližino ušičnih naselbin. Zelenkaste ali rdečkaste ličinke, zelo podobne majhnim pijavkam, se prisesajo z zadnjim koncem na list, sprednji del pa stezajo kot kače na vse strani, tipajoč za plenom in ko dotipajo ušico, si jo prisesajo na usta in v zraku jo držeč izsesajo življenje iz nje. Čudna smrt! Izsušeni meh vrže Polifem čez glavo med trumo še živečih sorodnic. Najlažo najdeš tako zeleno ličinko z belo progo na hrbtu na jablanah in vrtnicah. Nevedneži obirajo te prekoristne stvarce raz vrtnice, meneč da so škodljive gosenice, na kar uganjajo listne ušice še bolj nemoteno svoje vragolije. Ti pa, mladi naravoslovec, seveda ne moreš postati žrtev take zmote, ker se predobro zavedaš znakov prave gosenice. Ličinka muhe ali zaplivek (Made) nima ne nog, ne glave, kar vse ima gosenica (Raupe). Muh-trepetalk je mnogo vrst, večinoma so črne ali kovinsko zelene, na zadku rumeno ali belo pasaste ali pegaste. Posebno ene vrste ne smemo prezreti. O nji pripoveduje bistrovidi opazovavec narave: „l)ne 28. septembra sem naletel na znamenit prizor iz živalskega življenja. Videl sem ušico rumeno-rjave barve in primeroma zelo dolgih tipalnic, ki je dirjala brez miru po jabolčnem listu sem-tertja. Na hrbtu je nosila breme. Misleč, da je morda jajce, ki se je slučajno prilepilo, vzamem povečalno steklo in to mi je odkrilo zaplivek trepetalke, krvoločno hijeno, jezdečo svojo žrtev v smrt. Tedaj mi je prišla na misel pesnika Freiligrath-a „Levja ježa“, katere mikrofotografijo sem imel pred seboj. . . Zagend, uuf lebend’gem Throne sehn sic (ten Gebieter sitzen Und mit acharfer Krallo seines Sitzes burite Polster ritzen. Rastlos, bis die Kraft ihr schwindet, muss ihn die Giraffe tragen; Gegen einen solchon Reiter hilft kein Buumen und kcin Schlagen. Taumelnd an der \Viiste Saume stiirzt sie hin und rochelt leise. Tot, bedeckt mit Staub und Schauine, wird das Rot) des Reiters Speise.“ Sočutje se ti vzbudi do krasno pisane, uboge žrtve v libijski puščavi, ki umira hropeč v strahotnih kleščah pustinjskega kralja. Toda v naši panorami je drzni jezdec ušice naš najzvestejši zaveznik v boju zoper legije najškodljivejših žužkov, zato prepuščamo brez sočutja, da gre narava svojo pot. Druga zelo koristna sovražnica listnih ušic je pikapolo nica; posebna ljubljenka otrok, ne samo slovenskih, ampak tudi pri drugih narodih, ki nadevajo hrošču ljubka in značilna imena, n. pr. božja kravica (pri Angležih: lady-lirds, pri Francozih: betes de la Vierge). Koristna pa ni dorastla žival sama, ampak v prvi vrsti le njena ličinka, stegnjena živalca s tremi pari nog na oprsju in močnimi kleščami v čeljustih; obleko nosi višnjevo — sivo, črno in rdeče pikasto. Prav lahko boste naleteli nanjo na cvetlicah, ki stoje čez poletje na oknu, kakor tudi na bubo, ki visi z zadnjim koncem prosto pripeta na listu, podobno ličinkam drugih hroščev, dočim se zabublja zaplivek trepetlike v smokvam podobnih sodčkih v bližini kraja, kjer je obhajala ličinka svoj symposion. Polonični ličinki zelo podobna je tenčičarice, obe skupaj pa ličinki volkca (Ameisenlowe, Myrmecoleon Formicarius) in to ne samo morfološko, to je po vnanji podobi, ampak tudi biološko, to je po svojem življenju. Mrežokrila tenčičarica (Florfliege, Chrysopa perla) mi jo zelo ljub gost po zimi, ko jo srečam ne enkrat, ampak opetovano na oknu kot znamenje, da zgine gotovo zoprna mi zimska mrtvaška 4b odeja in se umakne zelenemu življenju pomladi. Živalca sama je silno nežna; bledo zelene barve; krila so prozorna in prevlečena z zelenimi žilicami, nič drugega nego prefin pajčolan, po katerem nosi živalca tudi ime. Čudovito lepo se svetijo oči, kadar poletava žuželka tako-le meseca decembra zvečer okoli električne žarnice (baš ko to pišem, imam krasno Neuroptero pred seboj). Če opazuješ umotvor sestavljenih očesec pod povečalnim steklom, se ti blesketa kot loščeno (polirano) zeleno zlato ali brušeni briljanti z brezštevilnimi zrcalastimi ploskvami. Tenčičarica sama živi le par dni in menda ta čas tudi ne uživa nobene hrane. 1'a je v mojem stanovanju, v Št. Vidu tako navaden gostje pripisovati temu, ker je po dolgih hodnikih ob oknih vse polno cvetlic in toplina centralne kurjave izvablja pred časom živalce iz jajec. Kratke urice življenja porabi samica zato, da skrbno spravi na varno mesto svoja jajca. Kakor polonica si poišče tudi ta kraj, ki je znan kot letovišče listnih ušic. Ker pa so požrešne ličinke poloničine velika nevarnost za njena jajca, zato jih nasaja tenčičarica na dolge, kot las tenke peclje, s katerimi ozaljša liste. Laik bi mislil, da so to majhne glivice. Po teh finih drogovih plezati je nemogoče tudi najboljši telovadki izmed plenečih ličink. Komaj izlezle stopijo ličinke tenči-čarice raz svoj majajoči se tron na list žeravčev. Tu se bavijo z istim roparskim poslom kakor ličinka polonice, a še z veliko večjim uspehom. S špičastimi, votlimi kleščami prime tak vitez mehko ušico, jo nabode in v takem objemu izsesa; zato potrebuje komaj pol minute. Tako lahko uniči na uro nad sto ušic in v par dneh je lahko očiščen lep rožni grmiček. Ušici niti na misel ne pride, da bi bežala pred pogibeljo; zanjo je to „španska vas“ in ni ga bitja, ki bi šlo z bolj stoičnim mirom smrti naravnost v žrelo, kakor gre ravno bedasta ušica. Po svojem poslu je prejela ličinka tenčičarice ime ušični volkec (Blatt-lauslovve). Tudi majhne rdečkasto-rjave stenice z rumenim srčecem na hrbtu so zelo koristne naše zaveznice v boju zoper listne ušice, četudi se ne moremo sprijazniti z njihovim zoprnim duhom. Cela vojska najezdnikov (Ichneumonida, Schlupfvvespen) pometa in davi z velikim uspehom med milijoni ušic. Slednji polagajo svoja jajca v sladka telesca ušic, kar le-te seveda mirno pripustijo, da potem, razjedene od znostraj, v mukah poginejo. Doslej imenovanim našim prijateljicam, kakor tudi raznim ptičkom (stržkom, penicam, rdečerepkam, ščinkovcem), ki uničijo po letu veliko tisočev škodljivih listnih parazitov velja naš današnji poslednji pozdrav. Pri tolikem številu zaveznikov, se, moj ljubi žeravec na oknu no boj! Lehko boš še dolgo zelenel in cvetel! M. Štulur: Svetovne uganke. „Kako je nastal govor ?“ — Materialisti za odgovor na to vprašanje niso bili ravno v posebni zadregi. Hitro in z velikim veseljem so se oprijeli I)arwinove hipoteze, ki je modroval, da se je tudi govor razvil iz opičjega bevskanja. Darwin si je mislil tako-le: Morda je bila kedaj kaka nenavadno prebrisana opica, ki je morda dajala svojim tovarišicam svarilna znamenja pred kako sovražno živaljo s tem, da je posnemala glas, rjovenje, tuljenje, renčanje dotične zveri in da je bil morda to začetek govora. Toda nasprotniki ne pomislijo, da se vsi ti „morda“ ne dajo dokazati. Tudi če bi bilo takih „morda“ en milijon, ne spravijo skupaj niti enega samega „gotovo“. Ravno nasprotno: vsak naslednji „morda“ stoji na slabših nogah. Iz starega Rima: Costijeva piramida. Slavni l)u Bois Reymond je bil toliko pošten, da se ni tako po cigansko izvijal pred tem vprašanjem, temuč je rajši možato priznal: „ignoramus — ne vemo11. Pa poglejmo si malo natančneje materialistično naziranje glede postanka govora. Kni se zavzemajo za „teorijo posnemanja"; češ človek je kot „potomcc opice“ posnemal živalske in druge prirodne glasove in si je na tej podlagi ustvaril jezik. Kot dokaz navajajo onomato-pootične izraze, t. j. tiste besede, ki skušajo posnemati naravni glas, n. pr. grom, šum, piš, stok, mukati, razgetati, mijavkati, kukati, cviliti itd. Toda: na ta način se dado razložiti samo onomatopoetične besede, vse^druge so še vedno uganka! Dalje so te besede vkljub posnemanju vendar členovite, t. j. sestavljene iz členov: samoglasnikov in soglasnikov. Pri dotičnem živalskem ali naravnem glasu pa v najboljšem slučaju komaj razberemo kak pokvečen samoglasnik, soglasnikov pa nikdar. Izvzeti je treba seveda dresuro, pri kateri se nekatere živali, n. pr. papiga in škorec, priuče približno človeško in razločno izgovarjati nekaj besed. — Toda to ni govor. Govoriti se namreč pravi: izražati misel. Dresirana žival pa ne ve, kaj izgovarja. — Sam sem videl in slišal škorca, ki je bil naučen izgovarjati besedo „lačen“. Pa čim bolj je bil sit, tem bolj je ščebetal, da je „lačen“. Tudi še potem, ko se ni zmenil več niti za najboljšo pičo. Živali torej, dasi imajo večinoma za govorjenje pripraven organ, ne govore, ker nimajo razuma in ne mislijo. Kdor pa nima nobene misli, je tudi izraziti ne more. Isto pravi slavni vseučiliški profesor fiziologije in filozofije v Lipskem, Viljem Wundt: „Auf die Prage, vvarum die Tiere nicht sprechen, bleibt also die bekannte Antvvort, weil si nichts zu sage n h a b e n, die richtigste“. Lepo je rekel tudi eden največjih jezikoslovcev, Maks Muller, profesor v Oxfordu na Angležkem: „Jezik je naš Hubikon, in ni je živali, ki bi se kdaj drznila prekoračiti ga“. Drugi so čutili težave te teorije, zato pa so se rajši zatekli pri razlagi o postanko govora k takozvani „teoriji medmetov". Pravijo namreč: početek govora je bil v tem, da je „potomec opice" v svoji otroški dobi dajal svojim čustvom in naravnim, potrebam nehote, spontansko in instinktivno izraza s primernimi vzkliki, kakor jim pravimo sedaj „medmeti — interjekcije“. Tako n. pr. pravijo na Belokranjskem, ako se kdo speče „pec“, ki se izgovori kot „pc“. In po tej teoriji bi morali razlagati besedo „peč“, ker peče. Ali kdo se ne bo temu smejal, ko ve vsak, kdor se z jezikoslovjem bavi, da je naš pečem v sorodu z grškim m;ao5 2. Tb7 4 Ka« (uko Kcfl sledi 3. Tb7 — b6 + K -f l>