Slovensko Ljudsko Gledalište Celje
William Shakespeare
TROILUS IN KRESIDA
Wk, Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
William Shakespeare
TROILUS IN KRESIDA
Slovensko ljudsko gledališče Celje
Gledališki trg 5 3000 Celje
Borut Alujevič, upravnik Stane Potisk, v.d. umetniškega vodje Tina Kosi, dramaturginja Miran Pilko, tehnični vodja
Jerneja Volfand, vodja programa in propagande Tel. +386 (0)3 4264 214, faks 03 4264 220 Urška Zimšek, blagajničarka Tel. +386 (0)3 4264 208
(blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 11.00 in uro pred pričetkom predstave)
Tajništvo
Tel. +386 (0)3 4264 202, faks +386 (0)3 4264 220 Centrala +386 (0)3 4264 200 Spletna stran: www2.arnes.si/slg-ce/
E-mail: slg-celje@celje.si
Ustanovitelj SLG Celje je Mestna občina Celje.
Program gledališča finančno omogoča Ministrstvo za kulturo.
SVET SLG CEUE: Slavko Deržek, Ana Kolar, Mariana Kolenko, Martin Korže, Aleksa Gajšek Kranjc, Miran Pilko, Bojan Umek, Zvone Utroša, Jagoda Tovirac (predsednica)
ČLANI STROKOVNEGA SVETA: Polde Bibič, David Čeh,
Franci Križaj, Anica Kumer (predsednica), Bojan Umek
VSEBINA
Tina Kosi: Zakaj Troilus in Kresida danes?
Jan Kott: Pretresljiva in sodobna Troilus in Kresida
Fotografije uprizoritve Predstavitev novih sodelavcev Predstavitev novih članov SLG Celje
Anekdote
William Shakespeare
TROILUS
IN KRESIDA
Prevod Matej Bor
Režiser Dušan Jovanovič
Dramaturginja Tina Kosi Scenografinja Jasna Vastl Kostumografinja Blanka Ursulov Koreograf Deneš Dobrei Avtor glasbe: Drago Ivanuša Lektor Simon Šerbinek Asistent scenografije Iztok Šoštarič
Premiera: 10. 1. 2003 na Velikem odru.
Igrajo: PRIAM.....
HEKTOR......
TROILUS.....
PARIS.......
ENEJ........
CALCHAS.....
PANDARUS....
AGAMEMNON
MENELAJ.....
AHIL........
AIAKS.......
ODISEJ......
NESTOR......
DIOMEDES....
PATROKLUS...
TERZIT......
ALEKSANDER...
HELENA......
ANDROMAHA..
KASAN DRA...
KRESIDA.....
Igor Sancin Miha Nemec David Čeh Rastko Krošl Bojan Umek Borut Alujevič Miro Podjed Zvone Agrež Primož Ranik Mario Selih Tarek Rashid Stane Potisk Drago Kastelic Uroš Potočnik Renato Jenček Damjan Trbovc Igor Žužek Tina Gorenjak Barbara Vidovič Neva Jana Flajs Manca Ogorevc
Miro Podjed, David Čeh (delovni posnetek)
Vodja predstave Zvezdana Štrakl - Kroflič. Šepetalka Breda Dekleva. Lučni mojster Dušan Žnidar. Tonski mojster Stanko Jošt. Krojači Zdenka Anderlič, Janja Sivka. Dragica Gorišek. Marija Žlbert. Frizerki Maja Dušej, Marjana Sumrak. Odrski mojster Radovan Les. Rekviziter Drago Radakovlč. Garderoberki Amalija Baranovlč, Melita Trojar. Dežurni tehnike Rado Pungaršek. Tehnični vodja Miran Pilko.
I Tina Kosi
ZAKAJ TROILUS IN KRESIDA DANES?
Troilus in Kresida je eden manj znanih in najmanj igranih Shakespearjevih tekstov. Tekst je nastal med letoma 1601 in 1603. Registriran je bil 7. februarja 1603 pri Jamesu Robertsu s pripombo, da jo bo lahko tiskal, ko bo imel avtorizacijo. Literarni zgodovinarji so se prepirali okoli avtorstva dramskega teksta oz. ga niso v celoti pripisovali Shakespearju, nekateri so imeli pomisleke okoli prologa, drugi okoli konca igre ... James Roberts ni igre nikoli natisnil, pač pa sta jo leta 1609 natisnila Richard Eonion in Henry Walleys.
Žanrsko je bil tekst v preteklosti različno definiran. Označevali so ga kot tragedijo, historijo, dramo, tragikomedijo ... Kot historijo so igro označili zaradi njenega zgodovinskega dogajanja, komedijo zaradi slikanja razmer in značajev tako v grški kot v trojanski vojski, tragedijo zaradi Hektorjeve smrti. V bistvu je ta Shakespearjeva drama mračna komedija, ki posega v najgloblje pomene človeškega življenja. Ukvarja se z vprašanji ljubezni in sovraštva, zmage in poraza, časti, pohlepnosti, nesmiselnosti vojne in žrtvovanja človeških življenj.
Poraja se vprašanje, kateri vrsti publike je bila namenjena, saj je igra za preproste množice prezahtevna, preveč satirično intelektualna, prav tako pa ni mogla biti dvorna igra, saj bi verjetno žalila »deviško kraljico«, ki je bila takrat že v svojem sedemdesetem letu. Najverjetneje je bila namenjena študentski publiki, posebej študentom prava, ki so v svojih internatih prirejali različne divje zabave in tudi predstave. Sama po sebi je posmeh romantični ljubezni in ironiziranje pravnih aktov, ki so jih v elizabetinski Angliji vršili z velikim ceremonialom, čeprav je prestavljena v drug čas in drugo okolje.
Glavna vira za nastanek drame sta bili dve deli; prvo je delo Williama Caxtona The Recuyelt of the Historyes ofTroye, ki je prvič izšlo leta 1469 in doživelo do časa nastanka drame še pet izdaj. Ta knjiga je bila v elizabetinskem času daleč najbolj popularno branje o trojanski vojni in je bila mnogo bolj brana kot Homerjevi epi. To so bile srednjeveške verzije bojev iz časa trojanske vojne. Druga je bila Chaucherjeva srednjeveška zgodba o ljubezni med Troilom in Kresido, ki se v različnih pesnitvah pojavljata že prej. Pri Homerju je Troilus že omenjen, Kresida pa še ne; v Historii de Exicidio Trojae sta oba že prisotna, vendar še ne ljubimca; ljubimca postaneta šele v delu Benoita de Saint-Maureja, Boccaccio je dodal lik Pandarusa. V
času od srednjega veka do renesanse je ljubezenska zgodba doživela številne transformacije, kar se je predvsem kazalo na liku Kreside, ki iz romantične junakinje postaja vse bolj vlačugarska, nezanesljiva ženska, sinonim ženske nezvestobe.
Čas dogajanja je postavljen v sedmo leto trojanske vojne, ko sta zmaga ali poraz zdaj na strani Grkov, zdaj na strani Trojancev. Na obeh straneh je bilo ubitih mnogo mož. Dogajanje se prične v času Ahilovega bojkotiranja spopadov, saj je jezen na poveljnika Agamemnona, ker je moral vrniti sužnjo, ki mu je pripadla kot vojni plen. Od tega trenutka dalje se izogiba bojev, sedi v svojem šotoru in se zabava s prijateljem in ljubimcem Patroklom. Grki vedo, da brez Ahila ne bodo zlahka premagali Trojancev. Tako se zvijačni Odisej domisli, da ga bodo lahko privabili nazaj v boj, le če bodo ranili njegov ponos. Zato v ospredje potisnejo Ajaksa kot največjega in hkrati najbolj neumnega junaka grške vojske.
Trojanska vojna je predstavljena kot neumna ekspedicija za neko ničvredno žensko. Vsi junaki, tako grški kot trojanski, so prikazani kot maloumni, zabiti, samovšečni, primitivni in bahavi cepci, ki si ne zaslužijo nič boljšega kot smrt na bojišču. Ahil je neviteško kujav, Ajaks ne sodi med posebno bistre, Odisej je prekanjen, vendar ničvreden značaj. Tudi trojanski tabor ni nič boljši. Neodločni Priam jih ne more voditi v boj, razvratni Paris se bojev raje izogiba, princ Troilus misli več na ljubezen kot na bitke. Le Hektorje prikazan kot junak in pozitivna, trezna, razmišljujoča in tudi čustvena osebnost. Igra je satirična kritika vojne, hierarhije v vojski in razmer v njej. Lažni
heroizem vseh udeležencev je vseskozi tekom igre osmešen, posebej vtem izstopa likTerzita.
In prav v povezavi z vojno se kažejo močne vzporednice z današnjim časom. Vsaka vojna potrebuje opravičilo. Razlogi za vojno se navadno skrivajo v materialnih dobrinah, pa naj gre za zlato, trgovske poti, nafto ali kaj drugega. Helena je le pretveza grške potrebe po zavojevanju mednarodnih trgovskih poti, danes se nam vsem na očeh dogajajo podobne pretveze, ki so le želja velesil po obvladovanju sveta.
Vzporedno z vojnim dogajanjem teče ljubezenska zgodba med trojanskim princem Troilusom in lepo Kresido. Ta zgodba je svojevrstna parodija zgodnejšega in neprimerno slavnejšega Shakespearjevega teksta Romea in Julije. Vzporednice so najvidnejše ravno po prvi skupaj preživeti noči.
Troilus: »... Spat pojdi, spat. In naj ti sen zatisne te lepe oči, da se v njem izgubiš kot dete brez skrbi.«
Kresida: »No, torej zbogom.«
Troilus: »In zdaj spat -«
Kresida: »Si me sit?«
Troilus: »V posteljo, brž.«
Kresida: »Si me že sit?«
Troilus: »Oh, Kresida, ko ne bi dan nemirni, ki ga drami škrjančkov glas, že drznih vran plašil, ko bi noč krila še zdaj strast ljubezni, ne bi še šel.«
Kresida: »Prekratka je bila.«
Troilus: »Ta coprnica! Ko želiš, naj mine, se vleče kot pekel, ko bi dal vse, da ostane, pa beži bolj jadrno kot misel. - Prehladiš se in potem boš huda name.«
Kresida: »Kam? Da, taki ste vi moški. Trapa! Da sem se branila, bi še ne hodil stran.« (IV, 2).
Še manj romantično je Troilusovo prepričevanje Kreside, ki jo bodo odpeljali v grški tabor, naj mu ostane zvesta:
»Jaz se zanesem, da si zvesta, dvomim pa o svoji vrednosti: jaz sem slab pevec, pri plesu okornih pet, zanič kramljač, gubim pri vsaki igri - oni tam, veš, pa so pravi mojstri v teh stvareh.
Jaz pa vem dobro: v sleherni od njih preži tih, nemo-besedljiv hudič, ki zvito zapeljuje. Vendar ti se mu ne daj.« (IV,4).
V	tem svetu ljubezen ni vrednota, ki bi lahko preživela. Tudi ljubezen med Parisom in Heleno, ki ju vidimo skupaj le v enem prizoru, ne kaže posebnih ljubezenskih nežnosti, saj se ona več ukvarja s Pandarusom, ki ga zapeljuje pred očmi moža, do Parisa pa je ves čas nekoliko osorna in ga neprestano zbada.
V	svetu te drame so prikazani različni tipi ženskih oseb. Prva je ikona, mit že za časa svojega življenja - lepa Helena, vendar ji v samem tekstu Shakespeare nameni le en prizor. Ona je zapeljivka, vlačuga - nosilci tega mnenja so Grki in Trojanci. Nasprotni pol predstavlja zvesta in ljubeča Andromaha, Hektorjeva žena. Kasandra je s svojim vedenjem in napovedovanjem konca Troje, norica, ki je nihče ne jemlje resno in zaradi tega tragična junakinja. Shakespeare se najbolj podrobno ukvarja s Kresido. Likom ženske, ki je sprva predstavljena mladostniško, skoraj pubertetniško. Takoj po prvi ljubezenski noči, pa se iz plašne in sramežljive deklice prelevi v žensko, ki hipoma pozabi vse obljube, postane sinonim za nezvestobo in po nekaj urah svojega Troilusa zamenja za Grka Diomeda.
Igra je sodobna zaradi svojega cinizma, polna je zbadljivih domislic in na humoren način prikazuje človeško pokvarjenost, nizke in neumne značaje. Pri tem Shakespeare mojstrsko obrne vsako še tako pozitivno stvar v nekaj negativnega in svetu ne daje nobenega upanja; iz vsega pa se še bridko norčuje.
j Jan Kott
PRETRESLJIVA IN SODOBNA TROILUS IN KRESIDA
V ospredju je intonacija buffo. Veliki Ahil, herojski Ahil, legendarni Ahil se valja po ležišču s svojo moško priležnico - Patroklom. Ta pederast, prepirljiv kot stara prekupčevalka, je bahač in bedak. Neumnejši od njega je samo še Ajaks, velik kup mesa s ptičjimi možgani. Iz teh dveh orjakov, ki sta ljubosumna drug na drugega, se norčuje ves tabor. Oba sta strahopetca. Po Shakespearu je vse to še premalo. Ahil in Patrokel se gresta v svojem šotoru ko dve opici oponašanje kraljev in voditeljev. Saj pri Shakespearu dostikrat norci oponašajo vladarje. Vendar je tu roganje še bolj kruto in ne prizanaša nikomur. Junaki se delajo norce in so norci. Samo resnični dvorni norec ni norec. On iz kraljev dela norce. Pametnejši je. Sovraži in roga se.
»Agamemnon je osel, ker se mu da komandirati Ahila; Ahil je osel, ker se pusti komandirati Agamemnonu; Terzit je osel, ker služi takemu oslu; Patrokel pa je osel že od rojstva« (11,3).
Krog norcev se zapre in še celo Nestor in Ulikses se za hip pogrezneta v to splošno norčevstvo; sta par starih klepetulj, ki ne znata dobiti vojne brez pomoči dveh silakov, ljubosumnih drug na drugega.
Pa v Troji? Stari zvodnik in mlado dekle gledata, kako se bojevniki in kraljevski sinovi vračajo od majhne praske za mestnim obzidjem. Za ta dva vojne ni. Nista je opazila. Vidita le parado moških. In v Troji je še Helena. Shakespeare jo pokaže samo v enem prizoru, že prej pa Pandarus pripoveduje, kako se je ob oknu objemala s Troilusom in mu pulila kocine iz mladeniške brade. Buffo intonacija se je spremenila, postala je bolj rahla, a nič manj ironična. V grškem taboru so kot opice drug drugega oponašali krvavi in mastni bedaki, veliki in težki zarobljenci. Tu se parijo dvorni imetniki. Parodija ostane, spreminja pa se njena snov. Paris kleči pri Heleninih kolenih kakor v viteških romanih. Paži igrajo lutnjo ali citre. Toda ti srednjeveški gospe iz viteških romanov pravi Paris Helenca, pri Shakespearu Neli. Prelepa Helenca, grška kraljica, zaradi katere se bije trojanska vojna, dela dovtipe kakor kurbca iz londonske krčme. Ta buffo nastavek velike parodije, anahronizmov in aktualizacij v delu, napisanem eno leto po Hamletu, preseneča. Offenbachova Lepa Helena iz leta 1601. Toda Shakespearova Troilus in Kresida nista Lepa Helena.
Kajti tisto, kar tu zares preseneča, ni ta buffo intonacija, pač pa njena nenadna prekinitev oziroma bolje pomešanje z zelo grenko filozofijo in strastno poezijo. V grškem taboru si nihče ne dela utvar. Vsi vedo, da je Helena cipa, da je to vojna zaradi rogonosca in vlačuge. Tudi Trojanci to vedo. Priam ve in Kasandra ve, celo Paris ve in zagotovo ve Hektor. Eni in drugi vedo. In kaj zato, če vedo? Vojna traja že sedem let in bo še trajala. Helena ni vredna niti ene kaplje grške in trojanske krvi, ki se tu preliva. In kaj zato? In kaj sploh pomeni: Ni vredna?
Menelaj je rogonosec, Helena pa cipa. Ahil in Ajaks sta burkeža. Toda vojna ni buffonada. V njej padajo Trojanci in padajo Grki in v njej bo padla Troja. Junaki kličejo bogove, toda bogov v Troilu in Kresidi ni. Bogov ni in tudi fatuma ni. Zakaj je potemtakem vojna? Saj se je vendarle na obeh straneh ne udeležujejo sami bedaki. Nestor ni bedak, tudi Ulikses ne, celo Agamemnon ne. In niti Priam niti Hektor niti po absolutnem hrepeneči Troilus. Nemara v nobeni od Shakespearovih dram junaki sebe in sveta tako silovito in strastno ne analizirajo kakor tu. Izbirati hočejo pri polni zavesti. Filozofirajo, toda to ni niti lahka niti navidezna filozofija. In tudi ni samo retorika.
Od prvega do poslednjega prizora teče v Troilu in Kresidi velik spor, ki ga kar naprej prekinjajo norčije, spor o smislu in ceni vojne, o eksistenci in o ceni ljubezni. Lahko rečemo še drugače: spor o eksistenci moralnega reda v okrutnem in nerazumnem svetu. Hamlet, kraljevič danski, se je znašel pred isto preizkušnjo.
Vojna traja naprej. V njej se med seboj pobijajo Trojanci in Grki. Če je vojna samo pobijanje, je svet, v katerem eksistira vojna, absurd. Toda vojna je in traja dalje, zatorej ji je treba dati smisel, da se reši smisel sveta in lestvica vrednot. Helena je vlačuga, a Helena je bila ugrabljena s soglasjem Priama in trojanskih voditeljev. Vprašanje Helene je postalo vprašanje Troje. Helena je postala simbol ljubezni
Bojan Umek, David Čeh
Manca Ogorevc, David Čeh
Tina Gorenjak. Rastko Kraši
Renato Jenček, Igor Žužek, Primož Ranlk, Miro Podjed, Mario Šellh, Neva Jana Flajs, Miha Nemec, David Čeh
Damjan Trbovc, Mario Šellh, Renato lenček
in lepote. Helena bo cipica šele takrat, ko jo bodo Trojanci vrnili Menelaju, ko bodo sami priznali, da je cipica ter da ni vredno umirati zanjo. Kakšna je cena dragulja? Trgovec ga tehta na tehtnici. A dragulj ima lahko še drugo ceno. Ceno strasti, ki jih je prebudil; ceno, kakršno ima v očeh tistega, ki ga nosi. Ceno, ki mu je bila dana.
Hektor ve vse o Heleni in skoraj vse o vojni. Ve, da je po naravnem zakonu in po zakonu naroda treba Heleno vrniti Grkom. Pa da razsodnost pravi: vrniti. Hektor pa tudi ve, da bi vrnitev Helene pomenila odpoved vsem vrednotam, ki jih Troja brani in ki Troja veruje vanje. Pomenila bi izgubo obraza, priznanje, da se dragulj tehta na tehtnici in je vreden samo toliko, kolikor zlata dajo zanj trgovci. Da imajo prav kramarji in obogateli ladjarji, ki menijo, da je mogoče kupiti vse: ljubezen, zvestobo, celo čast. Vojna traja že sedem let. Za Heleno so ljudje že umirali. Vrniti Heleno bi pomenilo razvrednotiti vse te smrti. Hektor izbira zavestno; ni mlad zanesenjak kakor Troilus, niti ni noro zaljubljen kakor Paris. Ve, da so Grki močnejši in da se lahko zgodi, da bo Troja zravnana z zemljo. Izbira kljub razlogom razuma in proti sebi. Kajti razum je zanj kramarski. Hektor ve, da mora izbirati med fizičnim in moralnim uničenjem Troje. Hektor ne more vrniti Helene.
Ta spor pa ne poteka v praznem prostoru. Troilus in Kresida je od vsega začetka sodobno, moderno delo, porogljiv politični pamflet. Troja je bila Španija, Grki so bili Angleži. Vojna je trajala še dolgo po porazu Nepremagljive armade in ji še kar naprej ni bilo videti konca. Grki so trezni, težki in brutalni. Vedo, da se bije vojna zaradi rogonosca in cipe, in ni jim treba dopovedovati samim sebi, da umirajo za zvestobo in čast. Oni pripadajo že drugemu, novemu svetu. Trgovci so. Znajo računati. Zanje ta vojna res nima smisla. Trojanci se trmasto držijo svojih smešnih absolutov in srednjeveškega kodeksa vojskovanja. Anahronistični so. Vendar iz tega, da so anahronistični, še ne izhaja, da se ne bi znali braniti. In da se morajo vdati. Vojna je brez smisla, toda tudi vojno brez smisla je treba dobiti. V tem je tudi Shakespearov realizem. Ulikses je realist, praktik, racionalist. Celo matematiko zna. V svojem velikem govoru se sklicuje na Evklidov aksiom:
»... nič biižje kot brezkončna konca dveh paralel...«(1,3).
Ta racionalist je ideolog in on prireja sistem za prakso. Na pomoč pokliče vso srednjeveško kozmogonijo in teologijo. Govori o načelu hierarhije, ki vlada nad vesoljem, soncem in planeti, zvezdami in zemljo. S to nebeško hierarhijo se sklada zemeljska hierarhija stanov
in dostojanstev. Hierarhija je naravni zakon, porušenje hierarhije pa je zmaga sile nad zakonom, anarhije nad redom. Smisla te vojne zaradi rogonosca in dekline se ne trudijo rešiti zgolj predstavniki fevdalne mistike. Vojno branijo tudi racionalisti. V tem je grenka modrost in velika pikrost Troila in Kreside.
Hektorje idealiziran v smislu viteza srednjeveških križarskih pohodov. Ko vidi, da ima Ahil skrhan meč, odstopi od dvoboja. Ahil pa fevdalne tankovestnosti nima več. Izkoristi trenutek, ko Hektor odloži meč in sname šlem; ubije ga s pomočjo Mirmidoncev. Troja pade, kakor je padel Hektor. S svojimi utvarami o časti in zvestobi je bila anahronizem v novem, renesančnem svetu, kjer zmagujeta moč in denar. Hektorja ubije neumni, nizkotni in strahopetni Ahil. Nihče in nič ne more rešiti smisla te vojne.
Vojna je osmešena. Tudi ljubezen bo osmešena. Helena je vlačuga. Kresida prestopi v grški tabor in postane vlačuga. Ta prestop Kreside h Grkom ni samo akcija v igri, to je tudi velika metafora.
Kresida je ena od najpresenetljivejših Shakespearovih figur, mogoče prav tako presenetljiva kakor Hamlet. In tako kakor Hamlet ima tudi več obrazov. Ne da se zapreti v eno samo formulo.
navadnega, da je skoraj niti ne opazi in da nikoli o njej ne govori. Kresida je še nedotaknjena, vendar o ljubezni in o postelji ve vse ali se ji vsaj zdi, da ve. Notranje je svobodna, prisebna in pogumna. Renesančna je, stendhalovska je kot kaka Lamiel in je mlado dekle iz srede XX. stoletja. Cinična je, ali bolje, hotela bi biti cinična. Preveč je videla. Grenka je in porogljiva. In strastna je, svoje strasti se boji in sram jo je, da bi jo priznala. Še bolj jo je sram čustev. Nezaupljiva je do same sebe. Prav v tem nezaupanju, v varovanju razdalje, v potrebi po analizi - je naša sodobnica. Posmeh je njena obramba.
Pri Shakespearu ni nikoli figur brez situacij. Kresida ima sedemnajst let in njen lastni stric jo ponuja Troilu, ljubčka ji pripelje k postelji. Cinična Kresida pa hoče biti bolj cinična od strica; grenka Kresida se posmehuje ljubezenskim izpovedim, strastna Kresida prva izzove poljub. In prav v tem hipu zgubi vso svojo trdnost; nežna je, sramežljiva in plašna, spet ima svojih sedemnajst let.
»...Najraje bi umrla!
Kot z uma sem! Ne vem, kaj govorim!« (111,2).
To je eden od najglobljih ljubezenskih prizorov, kar jih je Shakespeare napisal. Balkonska scena med Romeom in Julijo, vsa v eni in isti intonaciji, je le ptičje ljubezensko gostolenje. Tu pa je vse.
V tem sestanku Troila in Kreside je nameravana okrutnost. Združil ju je zvodnik. Njuno prvo ljubezensko noč spremlja njegov pritajen porogljivi smeh.
Za ljubezen na tem svetu ni prostora. Od začetka je že zastrupljena. Tema vojnima zaljubljencema je bila dana ena sama noč. In to edino noč so jima pokvarili. Odvzeli so ji vso poezijo. Umazali so jima jo. Kresida ni bila opazila vojne. Vojna jo je presenetila o svitu po prvi noči s Troilom.
»...Počakaj prosim! -
Vi moški, nikdar nič ne čakate -
Neumnica, da sem se dlje branila,
Potem bi zdaj počakal!« (IV,2).
Pandarus je ponujal Kresido kot blago. Zdaj jo bodo kakor blago prodali Grkom v zameno za ujetnika, trojanskega generala. Takoj mora odtod, še to jutro, po tej prvi noči. Kresida je stara sedemnajst let. Ena sama taka izkušnja je dovolj. Kresida pojde h Grkom. Toda to je že druga Kresida. Doslej je za ljubezen vedela iz domišljije. Zdaj jo je spoznala. V eni noči. Surovo so jo zbudili. Videla je, da je svet prepoln podlosti in krutosti, da bi bilo vredno braniti karkoli. Med potjo v grški tabor se ji že Diomedes priporoča na brutalen način.
Potem jo po vrsti poljubujejo vojskovodje, starci in kralji. Veliki in slavni: Nestor, Agamemnon, Ulikses. Spozna, da je lepa in da zbuja poželenje. Še je sposobna posmeha. Vendar pa že ve, da bo postala vlačuga. Samo prej mora še vse uničiti. Niti spomin ne sme ostati. Dosledna je.
Pred odhodom h Grkom je s Troilom zamenjala rokavico za rokavico. Pustimo ta srednjeveški rekvizit. Prav tako bi bila lahko zamenjala s Troilom prstan, ne gre za realije. Gre le za sam simbol zvestobe. Še tisti večer zahteva Diomedes od Kreside, naj mu da Troilov rokavec. Ne da bi morala. Saj bi tudi brez tega lahko postala Diomedova ljubica. A ne more drugače. Mora najprej ubiti v sebi vse. Kresida gre spat z Diomedom tako, kakor je šla lady Ana spat z Rihardom, ki ji je ubil moža in očeta.
V tej tragikomediji sta dve veliki norčevski vlogi: sladki norček Pandarus v Troji in grenki norec Tersites v grškem taboru. Pandarus je dobrodušen tepček, ki bi rad vsem pridobil naklonjenost neba in vsakemu paru bi rad pripravil posteljo. Živi, kakor da je ta svet velika farsa. A tudi njega še čaka krut udarec. Ta stari zvodnik bo še jokal. Vendar ta jok ne zbuja usmiljenja ne sočutja.
Samo bridki šaljivec Tersites je prost vsakršnih utvar. Ta zna sovražiti in svet vidi kot mračno grotesko:
Miho Nemec, David Čeh, Neva lana Flajs. Rastko Kroži (delovni posnetek!
»Krakal bi kot vran; krakal bi nesrečo, krakal nesrečo! Patrokel bi mi dal vse na svetu, da bi kaj zvedel o tej cipi! Noben papagaj ne bi dal toliko za slasten mandelj, kot bi dal Patrokel za pripravno lajdro! Pohota, pohota! Zmerom samo.- vojne in pohota! Samo to je zmerom v modi! Naj jih pobere najbolj črn hudič!« (V,2).
Mislimo si drugačen konec Othello. Da ne ubije Desdemone. Ve, da bi ga lahko varala, in tudi ve, da bi bil sposoben umoriti jo. Jagu prizna, da ima prav: svet je pokvarjen in podel, če je tak, da je Desdemona lahko varala, da je on lahko verjel o njeni nezvestobi in da bi jo on lahko umoril. Potem umor ni več potreben. Dovolj je oditi.
V tragediji umirajo junaki, rešen pa je moralni red. Njihova smrt potrjuje eksistenco absolutuma. V tem delu pa za čudo niti Troilus sam ne umre, niti ne ubije nezveste Kreside. Nobene catharsis. Niti Hektorjeva smrt ni povsem tragična. Ta junak plača za lepo potezo in umre, obkoljen od Mirmidoncev, zabode ga strahopeten ustež. Ta smrt je tudi posmehljiva.
Groteska je krutejša od tragedije. Tersites ima prav. In vendar, kaj zato, če ima prav? Tesites je podlež.
Iz knjige Eseji o Shakespearu.
PREDSTAVITEV NOVIH SODELAVCEV SLO CEUE
DENEŠ DDBREI
Diplomiral je na Akademiji umetnosti v Novem Sadu na oddelku za igro. Nato je bil zaposlen kot igralec v Narodnem pozorištu v Subotici, kjer je delays številnimi režiserji Janezom Pipanom, Vitom Tauferjem, Radetom Šerbedžijo, Harisom Pašovićem, Ljubišo Rističem, Nado Kokotovič, Davidom Gothardom ...
Z Ištvanom Ladičem je leta 1987 formiral Letni bioskop pozorištno udruženje. Od leta 1989 je član Narodnega koreografskega centra v Orleansu v skupini Jozsefa Nagyja.
Igral je v številnih filmih, med njimi so najpomembnejši Erdos Pčl: Gondviselćs, Balžzsčva: Panon csucs, Božo Šprajc: Felix, Jeles Andržis: Jdzsef šs testvšrei... Za film Gondviselćs je v Riu de Janeiro dobil nagrado Zlati tukan za najboljšo glavno vlogo. V predstavi L'uent dans le sac je na MESS-u prejel Zlatni vjenac.
Bil je koreograf in režiser številnih predstav, pogosto je sodeloval z Ištvanom Ladičem v Letnem bioskopu, kjer so nastajale različne predstave, med njimi velja posebej izpostaviti gledališki predstavi Danilou Kiš: Balćzs Attila in Solanam Tuberossum, plesni predstavi Tomato ou Ttomato in Hu die, kjer je bil Dobrei koreograf skupaj z Istokom Kovačem in Julyienom Hamiltonom. V zadnjem času smo lahko pri nas videli njegovo koreografijo v predstavi Romeo in Julija, ki jo je režiral Dušan Jovanovič v SNG Drami Ljubljana.
Deneš Dobrei je tudi avtor različnih razstav, občasno se ukvarja tudi s fotografijo.
Po študiju grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je še eno leto študirala na Šoli lepih umetnosti v Bratislavi in leta 2002 končala magisterij iz scenografije in kostumografije na AGRFT v Ljubljani.
Razstavljala je na številnih skupinskih in samostojnih predstavah doma in v tujini. Za njo je že več scenografij v plesnem in dramskem gledališču. Najpomembnejše so scenografije predstav Hiša (Plesni teater Ljubljana), Mary Poppins (Lutkovno gledališče Ljubljana -Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana), Noži v kurah (SNG Drama Ljubljana), Ekshibicionist (SNG Drama Ljubljana) ...
V SLG Celje je prvič sodelovala ob koncu prejšnje sezone v predstavi Celjski grofje.
Dela tudi kot kostumografka in oblikovalka lutk. Za predstavo Noži v kurah je leta 2001 dobila nagrado za najboljšo scenografijo na Festivalu malih odrov na Reki na Hrvaškem.
DRAGO IVANUŠA
Drago Ivanuša je že kot študent Akademije za glasbo začel sodelovati z AGRFT in gledališkimi ustvarjalci. V zadnjih letih je avtor glasbe številnih gledaliških in plesnih predstav. Največ sodeluje z Dušanom Jovanovičem, Sebastijanom Horvatom, Meto Hočevar... Plesne predstave je delal s koreografi kot so Istok Kovač, Matjaž Farič, Tanja Zgonc ...
Sodeloval je tudi pri celovečernih filmih, med katerimi so najbolj znani Burgerjev V leru, Cvitkovičev Kruh in mleko in Kozoletov Pornofilm.
Napisal je glasbo za več dokumentarnih in kratkih igranih filmov ter za televizijo.
PREDSTAVITEV NOVIH ČLANOV SLG CEUE
NEVA JANA FLAJS
Rodila se je v Litiji, obiskovala je gimnazijo Ledina. AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, je končala leta 1999 z diplomsko predstavo Vilinček z lune in Zajčevo Medejo (vloga Medeje). Za vlogo Klopčiča v 7. semstru Akademije v Shakespear-jevem Snu Kresne noči je prejela študentsko Severjevo nagrado.
Sodelovala je v Koreodrami Ljubljana v predstavi Slavec in vrtnica, v SNG Drami Ljubljana v predstavi Berenika, na otroškem festivalu v Radovljici v predstavi Lisica in jež in v Gledališču Škuc z monodramo Ime mi je Damjan. Igrala je v številnih kratkih filmih: S/ne, kaj bi še rad, Krt v vrtcu, Noč v hotelu in v celovečercu Triptih Agate Schwarzkobler. Od 1. septembra je zaposlena v SLG Celje in je v letošnji sezoni že nastopila v predstavi za otroke Vitez na obisku.
PRIMOŽ RANIK
Rodil se je leta 1972 v Ljubljani. Končal je AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda.
Že v času študija in kasneje je sodeloval v različnih gledališčih. V MGL je sodeloval pri predstavah Mož, ki si ne upa, Antonij in Kleopatra, Aforizmi in 1821, igral je v Žurki za punce (Kulturni dom Črnuče), v predstavi za otroke Bing, bang, bong in skupaj z Urošem Potočnikom v Futerliftu. V SNG Drami Maribor je sodeloval pri Don Kihotu, Čarovniku iz Oza in Drakuli.
Od 1. septembra je zaposlen v SLG Celje, kjer je že nastopil v predstavi za otroke Vitez na obisku.
Igral je tudi v filmih, in sicer v Zupančičevih Barabah, Tanovičevi Nikogaršnji zemlji in Slakovem Prešernu.
Uroš je že kot mlad igralec imel izjemno uspešno pot pred filmskimi kamerami. Nastopil je v številnih kratkih filmih: Maruška, V soju noči, Mesto umora, Plaža, Syria, Rop stoletja. Sam je režiral dva filma, v katerih je tudi igral Poligon in Tine Trenutnik. Igral je v več celovečernih filmih. Glavno vlogo Boruta Rejca je imel v Slakovem filmu Pet majskih dni. Nastopil je še v Struptihu, Poletni idili, Čamčatki, Outsiderju, Temnih angelih usode, Patriotu in Zvenenju v glavi.
V gledališčih je sodeloval v MGL, in sicer v predstavah Galilejevo življenje, Rešeni, Antonij in Kleopatra, 1821. V PG Kranj je igral v Policiji, v SNG Drami Maribor pa v Don Kihotu, Čarovniku iz Oza, Čaju za dve. Pogosto je nastopal v MKD Pedenjmožic Kamnik. Igral je v Rokgre teatru v predstavi Kupite, kupite, znižano, znižano.
Ukvarja se tudi s prevajanjem, adaptacijo in režijo dramskih tekstov. Tako sta nastali predstavi Štoparski vodnik po Galaksiji (DŠBB in KUD Pirati) in Futerlift (Frank teater).
veterino, se je vpisal na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, kjer je diplomiral leta 1997.
UROŠ POTOČNIK
Rodil se je leta 1971 v Ljubljani. Po končani srednji šoli za
ANEKDOTE
V uglednem gledališču je William Shakespeare igral kralja. Stal je na odru čisto blizu stranske lože, v kateri je sedela kraljica Elizabeta. Kraljica je hotela preskusiti, ali je mogoče zmesti velikega pisatelja in igralce, in je vrgla na oder svoj robček. Shakespeare (kralj na odru) je pravkar nekaj ukazal svojemu služabniku, ko pa je zagledal robček, je z dostojanstvenim glasom še pripomnil: »Preden pa to storiš, poberi tamle robček naše sestre!«
Med vajo je William Shakespeare opazil igralca, ki se je pogovarjal z lepo, mlado damo. Iz radovednosti se jima je približal in slišal, ko je ona rekla:
»Ob desetih potrkajte trikrat na vrata, in ko bom vprašala, kdo je, recite: Richard lll.l«
Veliki dramatik, ki je na vso moč ljubil ženske, je prišel četrt ure prej; spustila ga je v hišo in - bil je srečen.
Ob dogovorjenem času je prišel pravi ljubimec. Shakespeare je odprl okno in z nežnim glasom vprašal, kdo je.
»Richard III.,« se je glasil odgovor.
»Richard lil. je prišel prepozno,« je zaupno dejal pisatelj,
»William Osvojevalec je trdnjavo že zavzel.«
Ansambel: Zvone Agrež, David Čeh, Neva Jana Flajs,
Tina Gorenjak, Renato Jenček, Drago Kastelic, Rastko Kraši, Anica Kumer, Simona K. Ličen, Barbara Medvešček,
Miha Nemec, Manca Ogorevc, Miro Podjed, Stane Potisk, Uroš Potočnik, Primož Ranik, Tarek Rashid, Igor Sancin, Mario Selih, Jagoda Tovirac, Damjan Trbovc, Bojan Umek, Barbara Vidovič, Igor Žužek.
Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje Letnik 57, sezona 2002/2003, številka 5 Izdaja Slovensko ljudsko gledališče Celje.
Vse pravice pridržane.
Za izdajatelja Stane Potisk Urednica: Tina Kosi Lektor: Simon Šerbinek Fotografije: Damjan Švare Oblikovanje: Triartes - Jože Domjan Tisk: Grafika Gracer Naklada 2.000 izvodov Celje, Slovenija, januar 2003
SLG Celje si pridržuje pravico do spremembe programa.