slovenski čebelar 19 6 5 LETO LXVII ŠT. 2 SLOVENSKI ČEBELAR glasilo Čebelarskih organizacij SLOVENIJE St. 2 Ljubljana, 1. februarja 1965 Leto L X V11 VSEBINA Naš praznik........................................33 Edi Senegačnik: Čistilni izlet.....................37 Virmašam: O paši, ki je bila, in o ljudeh, ki jili ni več.............................................38 Martin Bnrjan: Kako smo začeli čebelariti trije mladi začetniki....................................43 Dr. A. Eytan: Čebelarstvo v Izraelu................44 Ivan Narobe: Kramljanje o čebelarjenju . . . 46 Franc Kastelic: Vpliv hladu in toplote na čebeljo zalego.......................................41) Lojze Lešnik: Doživljaj pri točenju................51 Blaž Kantušer: Čebelarsko razmotrivanje ... 52 • NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Preprosta sredstva proti čebeljim pikom. Pridelek melon v Kaliforniji. Na razstavi hrane v Hamburgu. Zanimiva ugotovitev. Nesimetrični plodovi zaradi nezadostne oprašitve. »Vzorno« zložene skladani.ee slovenskih panjev. Sladkorna ra2toipina s fumidilom v kantah in cisternah. Dobri gospodarji. Hibridne matice............54 NAŠA ORGANIZACIJA Obračun za Slovenskega čebelarja v letu 1963. Seja izvršnega odbora ZČDS 22. decembra 1964. Občni zbor ČD Maribor-Tabor. Nekaj o delti čebelarske družine v Ljubnem ob Savinji. Po- snemajmo zaslužne čebelarje! Nekaj o najstarejšem čebelarju na Gornjem Krasu...............56 OSMRTNICE Vladimir Mrevlje. Erane Robič. Anion Pajnič. Viktor Vodopivec. Ivan Dovjak..............63, 64 List izhaja vsakega 1. v mescu. Člani, ki plačajo letno članarino 1000 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska ČP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, Jože Rihar, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik: Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 1200 din, za inozemstvo <500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 140 din, na 16 straneh 70 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka žiro-računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesla, 600-14/603-116 NAŠ PRAZNIK Mednarodni teden čebelarjev smo praznovali lani v soboto, 12. decembra. Posebno stransko dvorano hotela Union so do kraja napolnili ljubljanski čebelarji s svojimi družinskimi' člani in prijatelji. Na slovesnost so prišli tudi čebelarji okoliških čebelarskih društev in družin. Že pred začetkom proslave je bilo med navzočimi prijetno razpolbženje, ki ga je še stopnjevalo ubrano petje pevskega zbora ljubljanskih grafikov, ki je pel narodne in umetne pesmi. Predsednik ljubljanske družine tov. Dominik Bric je pozdravil vse navzoče čebelarje, njihove družinske člane in prijatelje. Zvezo so zastopali predsednik tov. Valentin Benedičič, podpredsednik Ivo Majcen, odborniki prof. Raič, Anton Verbič, Vlado Martelanc, Jože Mažgon, Lojze Babnik in drugi. Med ostalimi gosti je pozdravil tudi dva novinarja Dela, in sicer tov. Ceneta Kranjca ter Evgena Juriča. Slavnostni govor je imel urednik tov. Edi Senegačnik, ki je dejal: »Slovenski čebelarji nocoj praznujemo. S svojim praznovanjem se pridružujemo veliki svetovni čebelarski bratovščini, ki je v okviru mednarodne čebelarske organizacije Apimondije našla svojo pravo pot in sprejela njeno geslo: I udi čebele naj zbližujejo in združujejo narode na njihovi poti k miru in mednarodnemu sožitju. Ne samo slovenski, ampak tudi ostali jugoslovanski čebelarji so člani Apimondije. Prav vsi se zavedajo, da je njihova moč le v organiziranem delu. ki ga tako lepo vsklajuje Apimondija na svojih mednarodnih čebelarskih kongresih. Slovenskega čebelarja so že od nekdaj spremljale čebele na njegovi življenjski poli. Ze rimski zgodovinarji poročajo, kako so čebela rili si ari Slovani v svoji domovini. Zgodovinar Valvazor pa v svojih spisih večkrat omenja našega kmeta tlačana in njegove dajatve svetni in cerkveni gospodi v medu in vosku. Vse kaže, da se je naš človek že takrat navezal na te čudovite živa-lice — in da jili ni imel samo zaradi koristi. Čebele so mn nudile več: v težkih tlačanskih dneh so mu bile v tolažbo in razvedrilo, prav tako kot so še danes našemu delovnemu človeku. Ko pride truden domov z dela, je njegova prva pot k čebelam. Pri njih preživlja «voj prosti čas, in se sprosti, tu si nabira novih moči za svoje nadaljnje delo. Ko bi naš človek v preteklosti ne ljubil čebel, bi prav gotovo ne bil tako zelo skrbel za njihov dom. S kakšno vnemo in prizadevnostjo so slikali naši čebelarski očanci končnice svojih panjev in gradili ljubke čebelnjake! Panjske končnice so postale prava umetnina, ki je zaslovela po celem svetu. Nikjer drugje čebelarji tega niso delali. Samo iz takega čebelarskega naroda je lahko izšel veliki mož Anton Janša, prvi čebelarski učitelj na Dunaju. Preprosti, toda talentirani gorenjski kmečki sin je bil slikar in čebelar. Toda o čebelah je takrat že vedel več kot vsi tedanji naravoslovci in čebelarji. Današnji biologi in čebelarski znanstveniki občudujejo njegove spise. Ni pomembnejšega znanstvenega dela, kjer ne bi omenjali našega slavnega rojaka in njegovih dognanj. Naši čebelarski predniki so morali v resnici dobro poznati življenje čebel, sicer bi ne bilo Janše. In kdo bi mogel trditi, da takih ljudi med slovenskimi čebelarji v preteklosti ni bilo še več! Da bi vse to potrdili, omenimo samo znanega čebelarja Lojzeta Bu-kovška z Golega brda pri Medvodah. Lani ga je obiskal znani izraelski čebelarski strokovnjak dr. Eytan in se z njim dalj časa pogovarjal. Čebelar Bukovšek 11111 je razkazal svoje čebelarstvo, plemenilno postajo in govoril o svojih izkušnjah. Ko smo ob slovesu vprašali dr. Eytana za mnenje o našem čebelarstvu, nam je dejal: »Prav nič se ne čudim, da je izšel iz vašega naroda Janša. Tudi tale vaš preprosti čebelar me spominja nanj — in šc marsikdo, ki sem ga srečal med vašimi ljudmi. Čestitam vam, slovenskim čebelarjem, za take ljudi.« Le v tako lepi deželi kot je Slovenija sc je lahko ohranila naša kranjska čebela sivka, ki je po vsem svetu zaslovela kot najbolj pridna in krotka. Vse njene odlične lastnosti so ugotovili tuji čebelarski strokovnjaki in ne mi. Nič ni čudnega, da jih je zamikala domovina te naše čebele. In ko so prišli, so samo strmeli in občudovali njeno lepoto in gostoljubnost ljudi, potem pa zapisali: »Ta dežela je kot nalašč ustvarjena za čebele. Njena polja in gore ter gozdovi so pravi raj za razvoj čebel. Bistre reke in potočki pa napravljajo vso to lepoto še bolj pestro.« Naš dobri znanec in prijatelj Adam Kehrle. eden današnjih največjih čebelarskih strokovnjakov na prodročju čebelarske genetike in vzreje matic, se mi je predlanskim po svojem obisku pri nas v pismu takole zahvalil: »Hvala za vašo gostoljubnost, kakršne še nisem užival nikjer na svetu. Zdaj počivam tu v Bohinju, v tem najlepšem kotičku na zemlji. Narava je ustvarila čudovito lepoto in jo podarila takim ljudem, kot ste vi Slovenci.« Zdi se mi prav, da se nocoj ob našem prazniku vsega tega spominjamo. V preteklih 70 letih so nam naši čebelarski predniki, zavedajoč se vseh pomembnosti strokovne organizacije, ustanovili močno čebelarsko društvo, ki je povezovalo več tisoč slovenskih čebelarjev. Ta organizacija živi in dela še danes, ko je vključenih vanjo 5300 slovenskih čebelarjev. Že takrat so ustanovili svoje glasilo »Slovenski čebelar«, ki izhaja že 66. leto. Nol>en slovenski strokovni list ni učakal tolikšne starosti. Takratni čebelarji so bili umni in skrbni gospodarji, ki so nam zapustili lepo premoženje. Ko smo ga podedovali, smo vedeli, da so to žulji naših delovnih ljudi: kmetov, delavcev, nameščencev, učiteljev in ne vem še koga. Prav zato smo skrbno pazili, da bi premoženje ne samo ohranili, ampak ga še povečali. Pri tem pa smo doživljali hude preizkušnje prav takrat, ko so nam odvzeli vso trgovsko dejavnost in ko smo ostali sami brez vsakih dohodkov. Prišle pa so še hujše reči: tudi našo organizacijo so hoteli vključiti v različna na hitro ustanovljena čebelarska podjetja. Mi. dobri čebelarji in gospodarji, smo že takrat dvomili v uspeh takili nezanesljivih podjetij, ki jim ni bil pri srcu napredek slovenskega čebelarstva, ampak samo trgovina in denar. In imeli smo prav! Vsa ta podjetja so živela le kratek čas. Za seboj so vselej pustila milijonske primanjkljaje in razočaranje ter oškodovane ljudi. Ogromna škoda je šla na račun naše skupnosti. Kje so danes različni Cegoji, Jugoapis, Rog. Agromel in Zavod za čebelarstvo? In nismo še likvidirali teli zadnjih ponesrečenih podjetij, že mislijo nekateri, da bi spet ustanovili nova. Ne v interesu slovenskega čebelarstva, pač pa v svojem lastnem. Tudi naše izvozno podjetje »Medeks« se je moralo z nami vred boriti za svoj obstoj, saj so ga hoteli združiti z Agroinelom. Danes bi Medeksa ne bilo več, podjetje bi prav tako prešlo v likvidacijo kot Agromel. Največjo škodo bi imeli spet slovenski čebelarji. Pri vsem tem si iz srca želimo, da bi nas nihče napačno ne razumel. Naša Zveza je hotela z Agroinelom sodelovati, vselej smo imeli in kazali najboljšo voljo. Slovenskim čebelarjem smo svetovali, naj z njim sodelujejo, če smatrajo za koristno in pametno. Toda pri Agromelu so sc kaj malo menili za našo dobro voljo. Imeli so jo za slabost: Zveza itak umira m še malo pa je ne bo več. Zgodilo pa se je drugače prav po izreku: »Kdor drugemu jamo kopijo ...!« Naša organizacija, prekaljena v hudih časih, je spet ostala. Ostala zato. ker imajo za seboj močno fronto 5300 slovenskih čebelarjev, ki vedo, kako je treba čebelariii in gospodariti. Naša Zveza se dobro zaveda, da opravičuje njen obstoj nenehna skrb za razvoj slovenskega čebelarstva in njeno vsestransko delo in sodelovanje s kmetijskimi forumi. Prav v tem pa je bistvo vse njene vrednosti in ugleda. Napravili smo svoj sedemletni načrt in se z njim vključili v kmetijski plan. Našo organizacijo in njeno neprestano skrb za razvoj in napredek slovenskega čebelarstva so zdaj priznali tudi odločilni kmetijski loruini. Uvideli so, da si sodobnega uspešnega kmetijstva, zlasti pa sadjarstva, brez čebel sploh ne moremo zamisliti. Pri opraševanju velikih sadnih plantaž bodo opraševale sadno drevje predvsem čebele individualnih čebelarjev ob pomoči tistih čebel, ki jih imajo družbena posestva. Doslej smo morali v vsakem govoru ob tem prazniku poudarjati naše nezadovoljstvo zaradi nerazumevanja oblastnih kmetijskih organov do naše organizacije in do čebelarstva sploh. Nocoj pa moram izraziti zadovoljstvo in veselje, ker so odločilni ljudje vendarle uvideli korist, ki jih ima od čebel vsa naša skupnost. Saj tu ne gre le za opraševanje sadnega drevja in drugih kulturnih rastlin, gre tudi za pridelek medu, voska, tu gre za rekreacijo našega delovnega človeka, ki se pri čebelah sprosti in spočije. Ta zadnji moment prav gotovo ni med najmanj važnimi. Pod skrbnim vodstvom našega predsednika tov. Valentina Benedičiča koraka naša Zveza boljšim časom naproti. Tega se zavedamo vsi slovenski čebelarji. V tej zavesti preživimo nocojšnji večer ob svojih čebelarskih prijateljih in tovariših. Pozabimo na vsakdanje skrbi in težave. Nocoj naj bodo naša srca spet vesela, tako kot znajo biti ob vseh čebelarskih praznikih. Prav gotovo imamo letos vzrok za to, da smo veseli. Naj živi naše čebelarstvo v tesni povezavi s slovenskim kmetijstvom! Naj živi Zveza čebelarskih društev z vsemi svojimi člani! Naj medi!« Po slavnostnem govoru je recitirala Marinka Senegačnik Gerbičevo pesem »Čebelice, zum zum!« Nato je predsednik Zveze tov. Valentin Benedičič podelil odlikovanja zaslužnim članom naše čebelarske organizacije. Z redom Aniona Janše I. stopnje je odlikovala Zveza tovariša Iva Majcna in Vlada Martelanca. Čebelarji in gostje so pozorno poslušali utemeljitev tov. Benedičiča in navdušeno ploskali, ko je pripenjal odlikovanja obema zaslužnima članoma. Tovariš Ivo Majcen je kljub svoji veliki zaposlitvi vselej našel čas za našo organizacijo. Vodil jo je v najbolj razburkanih časih in prav njemu gre zahvala za to. da je ostala Zveza tako močna, enotna in neokrnjena. Tov. Vladi Martelanc je znan čebelarski prosvetni delavec. Po vsej naši' domovini ga poznajo čebelarji kot odličnega predavatelja, čebelarskega pisatelja in dobrega praktičnega čebelarja, ki je znal vselej združevati teorijo s prakso. Prav zato je imel že pred vojno nad sto panjev in je dosegel v svojem čebelarstvu zelo lepo uspehe. Tov. Benedičič je podelil odlikovanje — red Antona Janše II. stopnje — še tovarišu Dominiku Bricu, dolgoletnemu predsedniku ljubljanske čebelarske družine za njegovo vestno delo in prizadevanje v ljubljanski čebelarski družini. Drugi odlikovanec z redom Antona Janše 11. stopnje je bil tov. Franc Nered, ki vodi že 20 let čebelarsko družino na Viču. Brez njegove moralne podpore in neštetih prizadevanj bi ta družina že zdavnaj prenehala obstajati. Pri njem se že od nekdaj zbirajo stari in 'mladi čebelarji. V svoji hiši je ved no rad sprejemal čebelarje, jim'svetoval in pomagal, če je le mogel. S svojo vedro besedo je zlasti na sestankih, občnih zborih in predavanjih vselej ustvarjal veselo razpoloženje in vlival ljudem optimizem. Ta večer so se spomnili ljubljanski čebelarji tudi dveh svojih najstarejših članov, ki se proslave zaradi bolezni nista mogla udeležiti. Prvi je znani ljubljanski čebelar Jaka Babnik, ki je dobil lepo spominsko darilo. Tudi Ivana Medika so se spomnili z lepo knjigo, v katero so še vpisali vsi ljubljanski čebelarji. Tako se je ljubljanska družina zahvalila obema za njuno dolgoletno zvestobo čebelarski organizaciji. Po oficielnem delu se je pričela zabava, ki je trajala tja v pozno noč. Čebelarji so med seboj prijetno kramljali, obujali spomine in delali načrie za prihodnost. Pismonoša je imel mnogo dela. ko je raznašal šaljivo pošto. Marsikdo si je v njej privoščil svojega soseda in mu ponagajal. Nekaj pa smo la večer vendarle pogrešali. Harmoniko. Med čebelarji je bilo mnogo mladine, ki bi bila rada plesala, in tudi marsikaterega starejšega čebelarja so ta večer po dolgem času spet zasrbele pete, pa se je zato raje sprostil ob steklenici dol )t'eg a vina in v živahnih pomenkih s svojimi sosedi. Čistilni izlet EDI SENEGAČNIK Letošnjo zimo naše čebele dobro prezimujejo. Zadnje dni v novembru so se skoro po vseh naših krajih dobro spreletele iu prinašale celo ob noži no. V februarju pa pride vselej kak topel sončen dan, ko se spet sprelete. Čebelar nestrpno pričakuje ta dogodek in srce mu kar zaigra, ko vidi spet po dolgem času svoje ljubljenke v zraku. Za ta dan pa se mora že prej pripraviti. V bližini čebelnjaka ima v kakem zaboju pripravljeno suho žaganje, seneni drobir, pepel, liistje, slamo alti kaj podobnega. Vse to potrese po snegu kakih 5 do 10 metrov preti čebelnjakom, da čebele ne padajo v «neg, iz katerega se marsikatera ne bi več dvignila. Seveda je moral čebelar okrog čebelnjaka odkidati sneg že takrat, ko je zapadel. Zato so zdaj tla pred panji že suha. Čeprav je zima, ima čebelar vsak dan pri čebelah kak opravek. Včasih zadostuje samo bežen pogled na panje in je že delo opravljeno. Zlasti skrbimo za ptice, da nam ne nadlegujejo čebel. Zato jih vsak dan krmimo, zlasti siničke. Nekaj ur pred čistilnim izletom odstranimo zapahe, če smo imeli z njimi morda priprta žrela. Čebele morajo ob čistilnem izletu neovirano izletavati po vsej dolžini žrela. Ta dan naj obleče čebelar slabšo obleko, pokrije naj se s kakim starim klobukom, kajti čebele ga bodo močno popackale, če bo hodil okrog čebelnjaka. Ko se bodo naše ljubljenke usule iz panjev in zavrtele v zraku, bo začelo deževati. Marsikoga so že pošteno popackale in prav težko je potem odstranil madeže s svoje obleke. Ce obeša v bližini čebelnjaka gospodinja ali pa soseda svoje perilo, jih prosimo, naj ga umaknejo za kako uro, da se ne bodo jezile na nas. Ker so čebele žejne in iščejo vodo, položimo na brade kepice snega, ki se bodo kmalu raztopile. Ob njih se bodo zbrale ter hlastno srkale vodo. Kadar bi ne bilo srnega, lahko narahlo polijemo brade z vodo, tako da ostanejo na njih večje kapljice. To lahko večkrat ponovimo, če je treba. Čistilni izlet je silno važen dogodek v življenju čebelje družine in ena najvažnejših zdravstvenih mer, s katerimi je poskrbela narava za zdravje teh koristnih žuželk. Da je to res, se spomnimo samo na hudo zimo pred dvema letoma, ko je pomrlo pri nas in tudi drugod po svetu na tisoče čebeljih družin prav zaradi tega, ker se pozimi niso mogle spreleteti. Zakaj je čistilni izlet tako važen? Čebele si sproste polno črevesje, v katerem se je nabiralo blato vso zimo. V njem pa so pogosto tudi bolezenske klice, ki se začno pod ugodnimi pogoji razvijati. To se zgodi zlasti takrat, kadar je zima dolga in ni nobenega čistilnega izleta. S posebnimi termometri so opazovali dvig temperature v čebeljem gnezdu. Cim dlje se čebele niso otrebile, tem višja je bila temperatura v panju. Ko doseže 31" C, se začno razvijati trosi noseme v čebeljem črevesju v tako imenovano vegetativno obliko zajedavca. Čebele nam zbole za nosemo. Takoj po čistilnem izletu pade temperatura v gnezdu in matica začne navadno šele sedaj zalegati. Proti večeru, ko so se čebele že vrnile v panje, stopimo pred čebelnjak jii narahlo prisluhnemo. Ce bo kaka družina močno šumela, je prav gotovo brezmatična. Dodajmo ji ob prvi priložnosti rezervno družinico, ki jo imamo pripravljeno za ta namen. Zima ho najbrž spet stisnila čebele v zimsko gnezdo, toda čebelarjevo srce se ho oddahnilo ob zavesti, da so njegove čebele rešene. Zdaj, ko se pojavlja že zalega v panju, je treba najbolj skrbeti za toploto. Ce nismo že jeseni panjev dobro zapazili, storimo to sedaj. Odprimo vratca panjev in preslišimo jih na soncu in vetru, če so vlažna. Prav tako storimo tudi s slamnicami in s papirjem. Vse vrnemo poleni spet v panj, ga dobro zapremo in pustimo potem žival spet v miru do pomladnih dni. Ako nismo še pripravili sladkornega testa, ga napravimo sedaj, da se 1)0 do pomladnih dni uleglo. Čez dober mesec bodo resa, vrbe in prve pomladanske cvetlice že zvabile naše čebele iz panjev in jim nudile prvo ohnožino. Takrat jih bomo začeli tudi krmiti na zalego. Prav je, da je takrat sladkorno testo ali pa dober koslanjevec že nared. O PAŠI, KI JE 1JTLA, IN O LJUDEH, KI JIH NI YEC V I R M A Š A N V lanski osmi številki Slovenskega čebelarja je objavil tovariš Bukovec izčrpno poročilo o ajdi. V njem je navedel vzroke, zakaj ta nekdaj tako modovita rastlina ne medi več in kaj naj bi storili, da bi bili z njo zopet zadovoljni čebelarji in kmetje. V naslednjem bi rad opisal in prikazal medenje ajde na znanem Sorškem polju v njegovem zahodnem delu in o vzrokih upadanja te paše. Nazadnje bi se rad spomnil še nekaterih znanih članov čebelarjev, ki so nas zapustili v zadnjih tridesetih letih. Op isal bom Sorško polje, ležeče ob železniški progi Škofja Loka—Kranj. Tu so vasi Virmaše ter Duh in Žabnica. Čebelarji teh vasi smo bili in smo še danes vezani v glavnem na pašo na tem polju. Tu je bila včasih dobra paša na travniških cvetlicah in glavna jesenska paša na ajdi. V to pašo so poleg domačih letele še pripeljane čebele. Te so vozili iz Selške in Poljanske doline ter z Gorenjskega. V ta namen je bilo postavljenih več velikih čebelnjakov. Danes sta od vseh ostala samo še dva: Miklavčev v Žabnici in Reutkov na Suhi, ki pa ne služita več svojemu namenu. Vse druge so podrli. Ajdova paša je redkokdaj popolnoma odrekla. Skoro vsako leto so bili zadovoljni z njo čebelarji in kmetje. Sejali so je mnogo več kot danes, ker je bilo žito glavni pridelek in ne krompir, kot je danes. Umetnega gnojila niso rabili, zadostoval jim je hlevski gnoj. Tudi ajdo so zelo cenili. Njeno zrno jim je služilo za ljudsko hrano in za živino. Moko so rabili za kruh, kuhali ajdove žgance in ajdove štruklje. Vsako leto je bil na dan sv. Tomaža v Škofji Loki sejem, kjer so prodajali ajdov med in znani medeni kruhek. Tega so največ kupovali revni ljudje. Zdrobili so ga in z njim mazali potice. Ker ni bilo denarja, so si tako pomagali, da je potica vsaj dišala po ajdovem medu. Kje so že tisti slabi, a vendar tako dobri stari časi! Že ])<) prvi svetovni vojni se je vse spremenilo. Kmetje, ki so kol vojaki obhodili veliko sveta, so videli, kako delajo ljudje drugod, da z manjšim trudom več pridelajo in bolje živijo. Začeli so upoštevati njihove izkušnje tudi sami. Uvideli so, da naša zemlja ni najboljša za žito, pač pa izvrstna za krompir. l^ega so sadili zmeraj več in sejali manj žita. Ravno ta sprememba je Vplivala tudi na setev ajde, ker jo sejejo le na žitna polja. S tem se je zmanjšala tudi paša na ajdi. Poraba umetnih gnojil se je večala, a ker so bila to le mešana, niso toliko vplivala na medenje kot danes, ko so v rabi le dušična. Tako je ajda še vsako leto dala vsaj zimsko zalogo. To je bilo do druge svetovne vonje in tudi mod njo paša na njej ni odrekla. Kakšni so bili donosi v zadnjih tridesetih letih, nam najbolje pokaže Naslednja slika. Podatke sem vzel s svoje opazovalne postaje v Virmašah pri Škofji Loki. Kar hitro lahko vidimo, kako je bilo. Donos 5 kg 10 kp 15 ki! 20 ki; 1933 i«m 1935 1936 1937 1738 1939 1940 1941 1942 1943 1944 1943 1946 1947 1948 1949 1930 3931 1932 1933 1934 1933 1936 1937 1958 1959 1960 1961 1962 Po drugi svetovni vojni .so sc razmere naglo slabšale. Izrojenost ajde i'ii vedno večja poraba umetnih gnojil, zlasti dušika, sta storila svoje. Sejejo jo vedno manj. Ljudje so se preobjedli in jim ajdova moka ni več dobra. Ustanovili so zadružna kmetijska posestva. Ta se leto za letom širijo in osvajajo vedno več kmečke zemlje. Vsa ta zemlja, ki pride v njihovo lasi. je za čebelarje brez pomena. Ajde sploh ne sejejo več, ker jo imajo le za plevel. Medeči plevel' med žitom uničujejo s škropljenjem in tako nimajo čebele na takem polju nobene paše več. Poglejmo še malo. kako je bilo in kako je danes s čebelarstvom v najbolj napredni vasi na Sorškem polju, v Zabniei. Da čebelarstvo ni donosna kmetijska panoga, se najbolj vidi tukaj, kjer v celi veliki vasi' ni niti enega kmeta čebelarja. Po vojni je bilo še šest čebelarjev, od teh pa je bil le eden kmet. Ta in še trije so že umrli, tako da čebel a ri t a danes le še dva žolezničarja-upokojenca. Naslednje vrstice naj bodo v spomin umrlim članom čebelarjem, ki so bili med nami. pa jih zdaj ni več. Prvi nas je zapustil Matevž Vilfan, po domače Polencev oče. Rodil se je v sosednji vasi v Dorfarjih in se priženil v Žabnic-o. Njegov oče je imel večje čebelarstvo. Ko je po njegovi smrti prevzel posestvo mlajši sin. ki ni imel veselja do čebel, jih je prevzel' Matevž in preselil v Zabnico, kjer je čebela ril do smrti. Kranjiče je predelal na premično satje. Večkrat mi je tožil, da bi rad postavil nov čebelnjak in začel z AZ-panji. ko bi imel zet le malo veselja do čebel. Rad bi videl, da bi ostate čebele še po njegovi smrti pri hiši. Edini sin mu je umrl v rani mladosti. Bil je razumen čebelar, čebelic so mu biJe v veselje in za oddih po težkem kmečkem delu. Žal sta mu zadnja leta odpovedala vid in sluh. Težko je čcbelaril, a opustil jih ni. Kmalu po njegovi smrti so odšle tudi čebele od hiše in s tem tudi zadnji kmet čebelar iz Zabnico. Njemu je sledil šolski upravitelj v pokoju Anton Vidic. Čcbelaril je še v službi in tudi kot upokojenec jih ni opustil. Oebcle je imel na šolskem vrtu. a med otroki ni mogel zbudili veselja do čebel. Danes mladine 110 mika več čebelarstvo, pač pa motorizacija in kino. Njegove čebele je prevzel sin, ki čebelari z njimi še danes. Nekaj lot za njim smo se poslovili od tretjega čebelarja Antona Vilfana. Bil je znan daleč naokoli, saj jo na invalidskem vozičku prevozil vso bližnjo in daljnjo okolico. Po nesreči je v mladosti ohromel, rabiti je mogel le desno roko. Sam so je izobrazil, bil je zastopnik DOZ-a in spreten risar stavbnih načrtov. Čebela riti je začel po prvi svetovni vojni, čebele mu jo oskrbovala sestra Marjana, on jo delo samo nadzirat. Po težki operaciji je umrl v ljubljanski bolnišnici, a pokopan: je bil na domačem pokopališču v Zabniei. Od čebel je obdržala sestra samo en panj kot spomin nanj, vse drugo je prodala. Letošnje leto smo izgubili še enega člana, župnika Jožeta Verceta. Kot sin Dolenjske jo prišel leta 1920 v Zabnico in tu ostal do smrti, torej celih 41 lot. Kmalu je začel tudi čebel a riti in ostal zvest čebelam do konca. Kot vsi duhovniki pri nas jo moral tudi on med okupacijo zapustiti svojo laro. Vojno je preživel v svojem rojstnem kraju. Po vojni se je takoj zopet vrnil in pasel duše in čebele. Hudo bolan je šel iskat zdravja v novomeško bolnišnico, kjer ga jo dohitela smrt. Prepeljali so ga v Zabnico in jo pokopan na Sorškem polju, kjer je delal toliko let. Tudi čebelarji smo se poslovili od njega z lepim vencem. Rajni ni čebelaril na veliko in ni iskal dobička pri čebelah, v njih je našel le sprostitev po delu in težavah. Bil je ves čas zvest član naše dmžine. Tako st a ostala danes v celi Zabnici le še dva čebelarja upokojenca. Tema se imajo danes Zabničani zahvaliti, da lahko iz svojih vrtov uživajo sadje. Ka j bo pa potem, ko še ta dva odideta za drugimi? Nobenega mladega čebelarja ni za njima! Naj mi tovariš urednik oprosti, da sem zašel s strokovne na čisto osebne stvari. Človek se tako rad spomni starih znancev in veselih ur. ki jih je prežive! z njimi. Poglejmo še. kako je bilo z ajdovo pašo v letu 1%5. Ta mi bo ostala v spominu do smrti. Star kmečki pregovor pravi, da sej pšenico v blato, a ajdo v prah, ako hočeš, da ti povrneta v zlatu. Ajdo so tako sejali v prah. Bila je huda suša, da je le deloma vzklila, posebno tista, ki je bila pozneje sejana. I ežko smo čakali dežja in upali, da nam bo dala zopet enkrat vsaj zimsko zalogo. Res smo dobili 20. avgusta potreben dež in z njim po gorah tudi sneg. Žalosten sem gledal bele gore, ker iz izkušenj vom, da če gora avgusta belo kapo dobi, tisto leto ajda ne medi. In tudi je bilo tako. Dobili smo še nekajkrat dež, ajda je lepo rastla in cvetela, a medila ni. Vsako dopoldne so se čebele usule nanjo, pobrale roso z nje in bilo je konec. Enajsto uro je bilo že vse mirno pred panji, nobenega duha in nobenega ropanja. To je trajalo do srede septembra in ves ta čas so dobile reci in piši: minus 2 kg. In kar je tudi čudno: ajda je obrodila kot že več let ne. Do sedaj je držalo pravilo: »Če čebela ne dobi na ajdi, tudi kmet nima kaj od nje.« Letos so toliko letele nanjo, da so jo dobro oprašile, čeprav niso dobile na njej ne medu ne cvetnega prahu. V zadnji številki poroča tov. urednik, da je ponekod dobro medila, da so nabrale zimsko zalogo in so nekateri celo točili. Kje je ta srečna dežela? Mogoče Dolenjska? Srečni čebelarji in ne zavidam jim tega. Zelo dobro so je letos tudi pri nas obneslo pitanje za kraje brez jesenske paše. Tudi pri nas smo prišli v tak položaj, da bomo prisiljeni to delati, če hočemo zuzimovati močne družine. Res je delo in precej stroškov, a se splača. Ali ni bolje za zrinili močne družine z množico mladih neizrabljenih čebel kot slabiče? Kako bomo delali v bodoče? Pri nas je vsako leto nekaj paše na pravem kostanju. Ob ugodnem vremenu dobe na njem nekaj medu in dosti obnožinc. Po končani paši iztočimo medišča in vanj prestavimo iz plodišča vse sate z medom in obnožino. V plodišče damo prazno iztočene sate iz medišča. S tem dosežemo, da ima malica zopet dosti prostora za zalega nje in da pride kostanjev med, ki ni dober za zimsko hrano, v med.išče, iz katerega ga lahko pozneje izločimo, če ga niso čebele morda medtem, že porabile. Vse sate, ki ne sodijo več v plodišče, bodisi da so prestari ali kaj pokvarjeni, pri tem izmenjalno. Bolje in laže opravimo to sedaj kot šele po končani jesenski paši. Ko je to opravljeno, pripravimo medeno testo. Najbolje je pitati s tem, ker ga čebele lepo počasi spravljajo v satje. S tem pitanjem ne razburjamo čebel in lahko delamo tudi v brezpašni dobi. Ker nima duha, se tudi ni bati ropanja, /a testo rabimo čist tekoč med in sladkorno moko. Napraviti testo ni nobena umetnost, kdor ga dela prvič, naj vpraša že izkušenega čebelarja. Letos sem to napravil in ni mi bilo žal. Panji so bili jeseni lepi in močni, kor so imeli vos čas pašo ne v naravi, pač pa v panjih. Za zalego so poleg medenega testa porabile skoraj ves med in cvetni prah iz mietdiišča. Cvetnega prahu so imele po tri do štiri polne sate in vos je šel. ker ga v naravi ni bilo. l’o končani jesenski paši sem pregledal vse panje. Bilo je še dosti zalege in polovična zimska zaloga, lo sem dopolnil s sladkorjem in zazimil močne družine, ki bodo, vsaj upam. kos vsaki zimi. To je približna) slika jesenske paše na Sorškem polju. Te ni več niti za domače, kaj šele za tuje čebelarje. Ko smo pred leti z referentom za čebelarstvo okraja Kranj pregledovali in določali ajdova pasišča in število panjev zanje, sem že takrat izrazil dvom. da bomo morali čebele kmalu opustiti, če ne bo nobene paše več. Malenkost ajde ne zadošča več niti za domače, kaj šele za tuje. To so uvideli tudi čebelarji, ki so prejšnja leta vozili v ajdo. Poiskali so si boljša pasišča ali pa ostanejo s čebelami doma. Prevozi so dragi in da bi vozili čebele samo na sprehod, se ne splača. Za denar, ki bi ga dali za prevoz, si kupijo raje sladkor. Tako je bolj pametno. Jesenske paše pri nas ni več in kakor kaže, bo tudi druga paša kmalu odpovedala. Kmetijska posestva se stalno širijo; v načrtu imajo prevzem vsega polja, kjer smo in kjer že sedaj z vedno manjšim uspehom čebela rimo. Kaj bomo storili? Opustili čebelarstvo ali se stalno selili z njimi po pafiiščih? Kaj bo bolje, bo pokazala prihodnost. Cebelanka Olga Ovuka iiz Sarajeva čebelari s 60 amerikanci na Igman plainini in ima odlične uspehe KAKO SMO ZAČELI CEBELARITI TRIJE MLADI ZAČETNIKI MARTIN BUIiJAN Lani som si kupil pri čebelarju Štajerju roj, ki je telil a 1 štiri kilograme. Stajer mi je povedal, da se malokdaj zgodi, da bi bil i*oj tako težak. Tudi moj prijatelj Bruno si je kupil pozneje roj. ki je bil nekoliko lažji, in sicer pri istem čebelarju. Bruno je vsadil roj v eksportovca, jaz pa v dunajčana. Tudi Branko si je kupil roj teden dni pozneje. Čebele so liitro zgradile satnice, matice so liitro zalegle vse sate, ki jih je bilo veselje pogledati. Brunove so imele vedno enak prostor, ker jim ni odvzemal zalezenih satov, da bi jih dal v medišče. Sprva je imela njegova matica več dela, saj je morala ves prostor naenkrat žaleči, potem pa je imela premalo prostora. Zato so se v njegovem eksportovcu čebele bolj počasi razvijale. Jaz pa sem svojim čebelam v dunaj-čanu sprva pustil le toliko satov, da jih je matica zalegla, potem pa sem jih sproti dodajal. V mojem panju so se čebele hitreje razvijale kot v Brunovem eksportovcu. S tem pa ne rečem, da so dunajčani boljši, kot so eksportovci. Oba sva želela, da bi imela čim več rojev in seveda tudi čim več medu. To pa je tudi nemogoče: kjer so roji, tam ni medu, kjer pa je med, pa ni rečeno1, da ni rojev. Tako nama je rekel sosednji stari čebelar. Panj sem pregledal vsakih štirinajst dni. Boj je postajal iz dneva v dan močnejši in tako manjšal svoj prostor. Ko je napolnil ves panj, je začel graditi matičnike. Mislil sem, da hoče preleči. Zato sem mu pustil vse matičnikc. Niti na misel mi ni prišlo, da bo rojil. Neko lepo sončno nedeljo med počitnicami pa mi je dal ta prvec še en roj. Ysadil stem ga spet v dunajčana. Matica sc je liitro sprašila in začela takoj zalegati. Tudi ta roj se je začel lepo razvijati, kmalu je bil panj poln. Tisti dan, ko je rojil moj panj, je prišel Bruno povedat neki fant, da ve za roj. Bruno pa tega meni niti omenil ni, jaz pa njemu tudi ne. Ko1 je prišel potem k meni, se je začudil, ko je videl, da iz letava j o čebele pri dveh žrelih. To ga je zelo presenetilo, prav tako pa tudi mene, ko mi je povedal, da ima tudi on roj, ki ga je bil ulovil. Roji so se razvijali vse do jeseni. Ajda je zelo dobro medila. Kot sem zvedel od starejših čebelarjev, so nabrale družine po 6 kg, čepra»v je bilo v okolici Apač posejanih samo nekaj njiv. Takoj po ajdovi paši sem začel krmili. Prijatelja Bruna sem opozoril, da je prišel čas krmljenja, toda on se za to sploh ni zmenil. Oba roja sem dobro nakrmil; vsakemu sem dal 8 kilogramov sladkorja in en kilogram medu, ki sem ga vzel iz medišča. Pako sem oba panja zazimil in dobro zadelal s papirjem, ko je pritisnil mraz. Bruno pa je krmil svoje čebele šele sredi novembra. Čebele niso hotele jemati sladkorne ra/jtopine. Zato jo je nalil kar v satovje. Pa tudi to ni dosti pomagalo. Decembra se je šel v Mursko Soboto učit za mizarja, jaz in Branko pa hodiva še v šolo. I rdno sem prepričan, da bodo moje čebele dobro prezimile. Za Brunove Pa dvomim. Zdaj, ko čebele mirno počivajo, imamo najlepšo priložnost za učenje in branje čebelarske literature. Domov sem si prinesel 50 številk Slovenskega čebelarjti, ki jih bom počasi prebiral. Če bo bral kak mlad čebelar te moje vrstice, naj pove, če sem dobro oebelaril. Tudi sam naj se oglasi in kaj napiše, da bomo potem mi presodili njegovo delo. Čebelarstvo v izraelu I) R. A.EYTAN, BEER VAAQOV, IZRAEL A H je Izrael še vedno dežela, v kateri se cedita mleko in med? Biblija, knjiga judovske zgodovine, priča o tem, da »o se Judi že pred 2000 leti ukvarjali s čebelarstvom. Ze takrat so visoko cenili med in kar največje hvale je bila deležna ta dežela, ki so ji rekli, da teče v njej mleko in med. Ime prerokinje Deborah izvira iz besede »dvora« in pomeni po naše »čebela«. Z vstajo in povratkom judovskega ljudstva v staro deželo so med drugim začeli razvijati tudi to panogo kmetijstva. Pred 50 leti so se začeli Judi vračati v svojo staro domovino in komaj 15 let je minilo, odkar so dosegli tudi politično neodvisnost. V Izraelu je okrog 700 čebelarjev, ki imajo 60.000 panjev. Površina zemlje meri 21.000 kur. Velik del te zemlje je sedaj še neobdelana puščava, kjer ne raste razen bodičastega grmičevja prav nobena flora. Zato je seveda čebelja paša bolj skromna, ker pride preveliko število čebeljih družin na en sam kvadratni meter. Izrael ima danes dva in pol milijona prebivalcev; na tisoč prebivalcev pride 26.9 panja. Izraelski kmetje so se prav kmalu vživeli v poljedelstvo, zlasti pa v čebelarstvo. Ker j im je manjkala vsaka tradicija, je bilo to celo v njihovo korist, la ko jih vsaj niso ovirale nazadnjaške ideje starega načina čebelarjenja. Prav zato so se lahko hitro oprijeli naprednega čebelarjenja, ki so ga spoznali v drugih deželah. Tako je prišlo do neverjetnega napredka v kmetijstvu. Kmet, ki je bil evropsko vzgojen in razgledan, je postal popolnoma napreden. Brez vsakega dvoma in vsakih ovir je bil takoj pripravljen sprejeti moderne in boljše načine dela in jili seveda preizkusiti. Ni čuda, da so zato panji kakor tudi vsa mogoča kmetijska oprema moderni in standa rizirani. Povprečni donos na panj je 20 kg. Ta razmeroma visok donos je pripisati dejstvu, da izkoristi 75 % vseli čebeljih družin pašo na limonah, pomarančah in grapefruitu. So tudi panji, ki so stalno v teh nasadih, mnogo pa jih pripeljejo ob času cvetenja tudi od drugod. Citrusi imajo neverjetno veliko količino nektarja. Zaradi umetnega namakanja odpove paša le redkokdaj, mogoče samo takrat, če je bilo pozimi premalo dežja. V hribih in v drugih predelih znašajo donosi od 12 do 15 kg. ostali donos pa nadomestijo seveda plantaže citruisov. Velika čebelarstva, ki prevažajo čebele, imajo povprečno donos 50 do 35 kg na panj in dosežejo pogosto tudi do 60 kg. l aka čebelarstva, ki imajo okrog 500 čebeljih družin, so opremljena z najmodernejšimi pripravami iu stroji. Čebele prevažajo z velikimi tovornjaki, ki so najcenejše in najboljše prevozno sredstvo. Prevozi so izredno hitri zaradi odličnih cest. Prevažajo z odprtimi žreli. Največ avtomobilov ima prikolice, ki peljejo s seboj tudi električne generatorje, s katerimi potem povežejo tudi točila za meti in črpalke, ki avtomatično dvakrat precedijo med in ga potem potisnejo v tanke. Imamo pa tudi mehanična dvigala., s katerimi dvigujemo panje na tovornjake. Vse tehnične olajšave nam znižujejo ceno medu. Čebelarji ne dobivajo sladkorja za prehrano čebel po znižanih cenah. Kupujejo sladkor v trgovinah po običajnih grosističnih cenah. Pri nas porabimo na leto 8 do 10 kg sladkorja za krmljenje ene družine. Kadar imamo veliko sušo ali pa kadar g iv za zastrupitev čebel zaradi škropljenja, dodamo čebeljim družinam še nadaljnja dva do tri kg sladkorja. Letos je cena medu 0,85 dolarja. Izvažamo ga ne. V Izrael so uvozili v zadnjih letih iz Amerike italijanske čebele, ki so nadomestile našo domačo luido in negospodarsko čebelo. Oh pomoči čebelarskega inštituta kmetijskega ministrstva in ob sodelovanju čebelarskih organizacij smo načrtno zamenjali več tisoč matic. Glede vzreje je čebelarstvo v Izraelu še nekoliko zaostalo, če ga primerjamo na primer z mlekarstvom ali živinorejo, kjer je Izrael na drugem mestu na svetu, takoj za Združenimi državami. V zadnjih letih pa je tudi tukaj nastopila sprememba: začeli smo z umetnim osemenjevanjem in država sama je ustanovila posebno plemenilno postajo. To nam daje upanje, da bomo tudi v vzreji čebeljih rodov dosegli prav kmalu dobre rezultate. Ker seni se v Jugoslaviji zelo navdušil za kranjske čebele sivke, sem so odločil, da jih bomo preizkušali tudi v naši državi. Vključili smo jih že v vzrejni program. Kdo ve, morda pa se bo kranjska čebela tudi pri nas vživela ter obnesla in v bodočnosti tekmovala z italijansko. Skupina goriškili čebelarjev na resi v Liki KRAMLJANJE O ČEBELARJENJU IVAN NAROBE Čebelarimo vsak po svoje, uspešno ali ne, kakor kdo more in zna. Sčasoma si pridobi vsakdo izkustva, kaj je boljše ali slabše. Kdor dobro opazuje naravo in ji zna tudi ugoditi, kakor je prav, bo s premišljenim ukrepom pospešil njen razvoj v svojo korist. Vsa narava se spreminja in ob vsakem času kaže drugačno podobo. Prav tako čebele ali pa vreme. Primera je vegasta, pa zato ne sodi niti zdaleka na isto raven. Vendar si je oboje zelo podobno po tem, da niti za eno ali drugo ne moremo po dosedanjih izgledih nezmotljivo napovedati za leto naprej, npr. kakšno bo vreme oziroma kako se bodo obnesle čebele. Pač pa moremo po preteklem letu vsako stvar le analizirati in ugotavljati, kakšen je rezultat ob koncu. Ob izkustvih se, ali pa tudi ne. potem prilagodimo načinu dela. npr. pri čebelah. Čim bolje smo opazovali potrebe čebel in j im ugodili, toliko bolje se počutijo in tem večji uspeh moremo pričakovati od njih. Da bi spoznali, kaj je boljše ali slabše, so nekateri čebelarji delali že različne poskuse. Vedno so bili, so in tudi morajo biti ljudje, ki poizkušajo razne nove ali pa stare, že davno preizkušene in zaradi neuspeha opuščene stvari. Načeloma je prav, da se vsaka nova stvar najprej temeljito preizkusi in utrdi v večletni praksi. Če se stvar obnese in so rezultati pozitivni, potem pa je prav, da zve za novost tudi javnost. Nesmiselno ter gospodarsko in moralno škodljivo pa je vsako domislico, pogosto niti ne izvirno, razglašati za splošno koristno in uporabno. Škodljivo zlasti zato, ker se novotarije oprimejo predvsem tisti čebelarji, ki so šele začeli čebelariti. Če sledi uspeh, je prav, sicer pa človek izgubi veselje, popusti v vnemi in pogosto je konec čebelarjenja. Namesto da se množe vrste čebelarjev, se redčijo, zlasti po slabih letinah. Ne žalujmo za njimi! To so ljudje, ki so mislili samo na sladki med in na dobiček od čebel. Pozabijo pa oskrbovati čebele z vsem potrebnim. Redno pa je med začetniki nekaj takih, ki predvsem iz prirojenega nagnjenja do čebel vztrajajo in po morebitnih prvih neuspehih polagoma večajo število panjev. Na pravi poti so. Z leti in z večanjem števila panjev si vsi pridobivamo potrebno znanje. Brez predhodne izobrazbe pa je sploh nesmiselno nabavljati čebele. Zanjo nismo v zadregi. Na voljo imamo čebelarske knjige in glasilo. Tudi v starejših letnikih Slovenskega čebelarja, ki so po zmerni ceni naprodaj, more dobiti vsak začetnik prenekateri koristni napotek. Vse to je bilo napisano iz prakse. Če upoštevamo te nasvete, se izognemo i'z-gubam* često neprimerno večjim kot so stroški za starejše letnike. O tekočih sodobnih izsledkih pa mora biti poučen vsakdo, kdor hoče uspešno čebelariti. Zato naj bo vsak čebelar tudi včlanjen proko družine in društva v čebelarski organizaciji. Tudi ta nam je potrebna, prav tako pa enotnost. Ne mislimo toliko o enakem sistemu panjev; te naj uporablja vsakdo pač tiste, ki se mu bolje obnesejo, pač pa glede čebelarske organizacije. So ljudje, sami sebe imajo za napredne, ki o sistemu panjev in o čebelarski organizaciji nimajo jasnih pojmov. Oboje spravljajo na en kup, s tem ko mislijo, da je vzrok privrženosti k AŽ-panju večine organiziranih čebelarjev v tem, ker je la panj med Slovenci v večini. Alii pa zaradi tradicije? Nikakor ne. Iz naše čebelarske literature se more vsakdo prepričati, da «o preizkušali naši1 predniki razne sisteme panjev, med njimi tudi LR-panje, še preden so začeli čebelariti v AZ-panjili. Zakaj se niso razširili že takrat amerikanci na račun drugih panjev? Se pač niso obnesli. K ;> k o pa je dandanes? Včasih se zve kaj malega o rezultatih. Vsekakor pa premalo glede števila panjev, postavljenih po širnih paisiščih. Če so gospodarski rezultati ugodni, opravičujejo obstoj čebelarstva. Mnenja sem, da je ob gospodarskih uspehih družbenih čebelarstev zainteresirana tudi družba, saj je kot investitor tudi dolžna skrbeti za gospodarsko naložbo sredstev. Pred leti je bilo veliko napisanega v prid LR-panjem. ki naj bi nadomestili Žnideršiče. Največji nesmisel in gospodarsko neosnovano pa je po mojem mnenju delati reklamo za neko stvar zato, ker je zanjo na voljo toliko in toliko denarja. Dobro blago se samo hvali. Gospodarski uspeli in prednost pred drugimi je zanj najboljša reklama. Če bi se ravnali po tem pravilu, bi se obvarovali marsikatere izgube v vsem slovenskem čebelarstvu. V peti številki lanskega čebelarja smo čiitali članek Josipa Kalaliniča pod naslovom: Naše perspektive. Tam je nazorno opisano, po kakšni poti naj bi šel razvoj čebelarstva. Omenjeni članek, pa tudi mnogo drugih, naj bi bil navodilo našim gospodarstvenikom. Med temi in vsemi čebelarji, ki pa naj bodo organizirani, mora biti čim tesnejše sodelovanje. Pot sodelovanja je osrednja pot, ki je prava. Vsako družbeno čebelarstvo, ki ne bi priznavalo zasebnim čebelarjem nobene veljave, ali pa privatna čebelarstva brez sodelovanja z organizacijo, so v nevarnosti, da spodlete. Če bi imela družba namen pospeševati čebelarstvo, naj dela tako, da bo čutilo korist vse čebelarstvo. Potem bo tudi čebelarstvo še bolj koristilo narodnemu gospodarstvu in zunanji trgovini kakor dandanes. Saj oprašujejo čebele vsepovsod, ne glede na njih lastnika, če jim le ni predaleč, bodisi da so to sadovnjaki okrog hiš in po vrtovih ali družbeni plantažni nasadi. Prva možnost sodelovanja je prosvetljenost. Za izobrazbo ne bi bil problem. Imamo dobre strokovnjake, le podpirati je treba nji11 delo. Naše glasilo mora bili poučno za vsakogar, še bolj pa bi bilo, če bi povečali njegov obseg m pritegnili k sodelovanju dobre praktike in raziskovalno službo, ki je na tem področju še ni. Razni tečaji in seminarji, dalje vzorni šolski čebelnjaki in čebelarske razstave bi mnogo pripomogle k pospeševanju čebelarstva. Po mnogih naprednih državah pa uživa čebelarstvo neposredno pomoč države, s •ein da dobiva za preživljanje čebeljih družin v brezpašnih dobah in za zimo neobdavčen sladkor. To je prijemi ji vo merilo, po katerem presojamo, v koliko sc kje gospodarstveniki zavedajo pomena čebel za dvig kmetijske proizvodnje ni s tem tudi /,a povečanje narodnega dohodka. Za vse naštete dejavnosti v čebelarstvu bi bilo treba morda eno tisočinko teh investicij, ki jih danes prejema kmetijstvo. Vrednost čebeljega dela pri opraševanju kulturnih rastlin pa bo zaradi večjih uspehov v sadjarstvu desetkrat večja. Po vsem tem sodeč, vidimo, kako pomanjkljiva je pri nas splošna ljudska izobrazba in spoznanje o koristi čebel. Koliko tvegajo pri tem čebelarji, in od tega ima skupnost največjo korist, nihče ne pomisli! Ko jc treba po slabi čebelarski letini, in te so zadnja leta že kar na splošno, oskrbeti čebele z zadostno zimsko zalogo, je marsikdo v zadregi, kako naj to opravi. Primer: čebele imajo v panjih komaj polovico zimske zaloge. Ali naj pri tem čebelar zmanjša število družin na polovico ali pa naj kupi potrebno količino sladkorja? Če ne odloči za prvi ukrep, ki je cenejši, bo spomladi za opraševanjc sadnega drevja in jagodičevja manj družin. Cvetovi pa morajo biti temeljito oprašeni. sicer se razvije plod enostransko. Da trpi pri tem kakovost, ni treba dokazovati, kvečjemu je treba pojasniti sadjarjem vzrok tega. Torej je treba že jeseni poskrbeti za zadostno število čebeljih družin v zgodnji pomladi. Potreben je sladkor, zanj pa denar. Čebelar često niti ne računa pri tem, koliko ima izgube. Meni pač. da bo prihodnje leto boljše. Pa ni. In spet naslednje ne. Veliko usmiljenje in še globlji žep mora imeti čebelar, če hoče iz leta v leto ohranjati čebele. In korist, čigava je večja? Njegova ali sadjarjeva? O tej so pisali že mnogo strokovnjaki. Pa kot vidimo, še sedaj ne vedo zanjo zlasti tisti, ki bi to morali vedeti. Nekateri čebelarji gredo po srednji poti. Ker varčujejo, dajo za zimo čebelam manj kot deset kilogramov zaloge. Če je spomlad taka. kot je bila lani, bo za silo zadosti. Kadar pa je pomlad zgodnja, se družine prej razvijejo na račun zimske zaloge, posebno ob cvetenju češnje, ko je obnožine v izobilju. Zaloga hrane pa vidno koprni. Zato ni nič čudnega, če porabijo čebele ves med ravno v maju, ko tako rado nastopi večdnevno deževje. Ko se spet zjasni in odpirajo jablane velike cvetove, prav takrat često v panjih trepetajo čebele in se poslavljajo od življenja. V tak položaj zaidejo najmočnejše družine, ki bi sicer najbolj pomagale pri opraševanju. Kdor je pogosto pri čebelah, bo sicer preprečil nesrečo, vendar pa ne bo dosti koristi od takih čebel, ki so bile zaradi lakote do skrajnosti izčrpane. Še kot otrok sem pred zadnjo vojno slišal od nekega čebelarja, da je umrlo v maju nekemu čebelarju vseli 18 panjev čebel, ki jih jc bil pripeljal spomladi na pašo, ko so cvetele češnje. Takrat tega nikakor nisem mogel dojeti, kako je kaj takega mogoče. Danes pa razumem, kakšen je pogosto položaj ob cvetenju sadnega drevja. Če je vreme slabo, vmes pa le tu in tam za nekaj ur posije sonce, bodo čebele obiskovale cvetje. Prinašale bodo tudi obnožino, medičine pa nič ali pa tako malo, da nič ne zaleže. Če že preje niso imele obilo hrane, je konec neizbežen. Dalje mi je pravil tisti čebelar, da se je proti koncu maja vreme ustanovilo, začela je mediti smreka tako, kot radi pravijo starejši čebelarji, da je medil vsak kol. Kaj izgubi potem čebelar in za koliko je prikrajšana skupnost, je težko dopovedati. Vsega tega pa ne hi bilo, ko bi vsi čebelarji že jeseni oskrbeli čebele z zadostno zalogo hrane. Čebele niso še nikdar pomrle zato, ker so imele preveč hrane. Ko to pišem, je zima, časa dovolj za pogovore in razmišljanje, pa tudi za izobrazbo. Prav je, da se medsebojno spoznavamo in izmenjavamo misli in izkušnje, da vsak daje od sebe to, kar spozna, da jc koristno zanj in bi utegnilo koristiti tudi drugim. Če pa se bomo zapirali sami vase in tarnali, da z muhami ni nič, potem pa res ne bo nič. To me jc napotilo, da sem napisal nekaj skromnih ugotovitev o čebelarjih in čebelarjenju, kot si ga zamišljam v prihodnosti. VPLIV HLADU IN TOPLOTE na Čebeljo zalego FRANC KASTELIC Ni»j opišem nekaj svojih izkušenj, kako prenaša zalega hlad in toploto V hudi zimi leta 1928—1929 po dobri hojevi in slabi ajdovi paši sem čebele v jeseni leta 1928 pravilno zapazil in zazimil z zadostno zimsko zalogo, pozabil pa sem zapaziti en AZ-panj, ki je bil zunaj čebelnjaka in ki ni imel drugega kakor samo streho nad seboj. Pokrite ni imel niti matične rešetke. Zima je bila huda, temperatura stalno pod 0° C, pogosto tudi —30° C in cele tri mesece čebele niso izletavale. 2 e v februarju so pričele matice z zalaganjem. To se je videlo, ker so se panji močno potili skozi žrelo, kjer je vlaga zmrzovala v led, ki sem ga moral večkrat odstranjevati z nožem, da so čebele lahko dobivale zrak. Marca leta 1929 jc bil prvi toplejši dan za zasilni hitri pregled čebel. Družine so imele dva do tri s«ite zalege vseh starosti. Tudi neopaženi panj je iuiel tri sate zalege. Seveda sem ga ob tej priložnosti opažih Glede porabe medu nisem opazil razlike od opaženih panjev, pač pa je bil ta panj od znotraj najbolj vlažen. Od stropa so visele kapljice, v letu 1929 pa je bil med najboljšimi. I.eta 1954 sem bil s čebelami na letni paši v Bosni v vasi Seonica, 12 kilometrov jugovzhodno od Duvna. Vas Seonica ima 800 m nadmorske višine, okoliške gore pa so kar čez 1000 m visoke. Lepega julijskega dne pride k meni neka ženska, ki mi pove, da je našel njen sin pastir čebele na hribu v skalovju. Prosila me je, če bi mogel na kakršenkoli način dobiti te čebele iz votline. Rad sem pristal na to. Naslednje jutro smo odšli v hrib in jih našli. Krasno so izletavale iz skalne votline, odprtina je imela kakih 5 cm premera, iz nje pa je vlekel hladen zrak; to je bil znak, da je imela ta votlina zvezo s kako večjo niže ležečo jamo. Skalovje samo je bilo skrilasto, tako da se je dalo s krampom in železnim drogom razkopavati. Ko odprem votlino toliko, da sem dosegel družino, sem začel trgati si tako- pripomogli k rentabilnosti čebelarstva. Kako pa je v tem pogledu pri nas? Veliko se govori, piše in planira, ostane pa le zapisana želja. Osnovanje večjih državnih čebelarstev (Čego. Jugoapis. Zavod za čebe-larsivo. Agromel) se je izkazalo kot nedonosno in za splošno čebelarstvo škodljivo in zavirajoče (širjenje bolezni in povzročitev znižanja cen medu in voska), da ne govorimo o velikih stroških, ki gredo na račun skupnosti. Znano je, da je število čebelarskih začetnikov bore majhno. K.je je temu vzrok? Cene panjev in drugih čebelarskih potrebščin so tako visoke, da jih začetnik ne zmore. Nasprotno so pa cene čebeljih proizvodov tako nizke, da pokažejo preprosti računi nerentabilnost čebelarstva. Prešeren bi nam danes gotovo zapel: »Slep je. kdor se s čebelarstvom ukvarja!« Za pospeševanje in vzdrževanje čebelarstva pri nas bi bilo potrebno določiti za med im vosek gospodarske cene, ki bi vsaj približno ustrezale cenam tega blaga v sosednjih državah oziroma stari normi, da ima med isto ceno kot surovo maslo. Čebelarskim začetnikom bi bilo treba pomagati z regresom pri nabavi panjev in čebelarskih potrebščin. Prav tako tudi starim čebelarjem, ki imajo dotrajane panje pa ne zmorejo stroškov za nabavo novih. Menim, (hi bi bil tak način za državo cenejši in, uspešnejši kakor snovanje državnih velečebe-larstev, saj tvorijo privatni čebelarji večino. Tudi so ravno privatni čebelarji tisti, ki so in bodo čebelarili ne glede na donosnost čebelarstva. Pravi čebelarji smo — na srečo in nesrečo — trmasti idealisti, ki ne glede na dobiček trdovratno in vztrajno rinemo naprej. Menim, da je tudi tisti imel po svoje prav, ki je trdil, da sc samo norci bavijo s čebelarstvom. To je bil začetnik špekulant, ki je po dobri letini začel, ob slabi pa nehal čebelarili. Dognana resnica pa je, da bomo čebele morali vzdrževati, čeprav ne bi imeli neposrednih koristi od njih, ker so posredne koristi z opraševanjem rastlinstva velike važnosti za obstoj človeštva. Ameriški čebelar slovenskega rodu M. B. Nickel son nam je poslal nekaj lepili posnetkov svojih panjev. Pravi, o zaključeni razstavi izroči čebelarskemu muzeju v Radovljici. V navedenem znesku so zajeti stroški za odkup, transport predmetov itd. Sklenili smo, nuj se čebelarski muizej v Radovljici razbremeni za navedeni znesek, predsednik naj pa s Fr. Resmanom v Radovljici ugotovi, če so bili v Kranju razstavljeni predmeti v redu izročeni čebelarskemu muzeju v Radovljici. /veza je odkupila od podjetja »Liko«. Pravnega nasledniku nekdanjega podjetja Zveze »Mizarstvo Vrhnika«, za čebelarski muzej 22 različnih panjev in čebelarskih predmetov. Sklenili smo. na j se, v kolikor muzej že ima kak tak predmet, odprodajo po nabavni ceni, ostali pa naj se ob prvi priložnosti pošljejo muzeju v Radovljici'. Od Biološkega inštitutu Medicinske fakultete nabavljenih sedem mikroskopov so doslej prevzela čebelarska društva Radovljica, Zagorje, Postojna in Celje, im sicer vsako po en mikroskop. Zveza lina še tri mikroskope z manjšimi poveča vanni. Na naše posredovanje glede vozno olajšave za skupinska potovanja naših članov po železnici nam je Zajed niča j u gosi ov eniški h železnic sporočila, da se vprašanje vseli voznih olajšav še proučuje. Predsednik se je pri Sekretariatu za šolstvo sporazumel, da bo Sekretariat Priporočil •ustanavljanje čebelarskih krožkov v redni objavi, ki jo pošilja na šole. Skladu za pospeševanje založništva smo ponovno pisali, naj nam sporoči pismeno rešitev naše prošnje za finančno pomoč Slovenskemu čebelarju. Prosili smo ga, naj nam sporoči, kako kaže glede pomoči v letu 1965. Na pismeni predlog A. Pcrkavca glede objavljanja iizišle čebelarsko literature v naši reviji izjavita Slavko Raič in Edi Senegačnik, da bosta skrbela zn objavo nemške oziroma angleške in francoske literature. Knjižnica posluje sedai zelo težko zaradi pretesnih prostorov. Izda ja čebelarskega koledarčka se po mnenju navzočih članov izvršnega odbora ne bi obnesla, ker je še s članarino težko. Stalne Grča nam je v pismih 7. 12. in 19. 12. 1964 predlagal nove pogoje za posojilo. ki mu ga je dala Zveza, da bi si zgradil lastni dom in potem izpraznil stanovanje, ki smo ga kopji i na Cankarjevi cesti. Odbor sklene soglasno, da mu sporočimo sklep upravnega odbora z dne 22. 11. 1964. dalje da so naša sredstva po programu izčrpana, da se zaradi tega Zveza sumu obrača za pomoč na oblastne organe, ker je sicer ogroženo izvrševanje njenega programa, da je delo Zveze ovirano, ker pogodba še ni izvršena in se Zveza še ni mogla vseliti v kupljene prostore, in da je v njegovem interesu, da se pogodba^ ki jo je sklenil z gradbenim podjetjem Tehnogrud«, čimprej izvrši. Predsednik prečita pismo L Nama rja z dne 5. 12. 1964. v katerem terja Zvezo za 249.406din in 556 litrov bencina. Sklenili smo, da se nakaže L. Namarju po sodbi okrožnega sodišča v Ljubljani od 2. 2. 1962. potrjeni s sodbo 'Vrhovnega sodišče SRS v Ljubljani z dne 3. 7. 1962 in s sodbo Vrhovnega suda Jugoslavije z dr.e 51.5.1963 60.323 dinuirjev. Obenem mu bomo pojasnili, da je s tem njegova zadeva za Zvezo zaključena. Po 2.odstavku 9. čl. Pravilnika o podeljevanju odlikovanj plača stroške za odlikovanje praviloma podelitelj. Glede na stroške za izdelavo posameznih vrst znakov in p is me n ih diplom določi odbor plačilo stroškov za posamezne vrste odlikovanj. Za red Antona Janše I. stopnje prevzame stroške Zveza, ki edina lahko podeljuje to odlikovanje. Za red Antona Janše 11. stopnje — srebrni znaik in srebrna čebelica v šatulji ter pismena diploma — se plača r>000 din. Za red Antona Janše III. stopnje — bronasti znak in bronasta čebelica ter pismena diploma — pa se plača 2000 din. Sklenili smo, da bosta zastopala Zvezo na XX. mednarodnem čebelarskem kongresu v Bukarešti predsednik in urednik. Edi Senegačnik in S. Smrajc pripravita kalkulacijo za petdnevni izlet v Bukarešto za čebelarje-izletnike. E. Senegačnik pripravi sporazumno in s sodelovanjem dr. Nežke Snoj čhnprej utemeljitev za uvoz fumidila B za zatiranje nosemavosti. Zdravilo bomo uporabljali tudi pri vzreji matic. Ob koncu smo sklenili, naj se barvni diapozitivi, ki jih ima Zveza, razvrstijo in dopolnijo po predavalnih temah, npr. medovite rastline, opravila pri čebelah, prevažanje itd. Upmva ZCDS OBČNI ZBOR CD MAR1BOR-TABOR Dne 12. decembra 1964 so sc zbrali člani ČD Maribor-Tabor pri »Novi Gorici« na svoj letni občni zbor. Udeležilo se ga je 25 članov, 4 pa so se opravičili, ker so bili službeno zadržani. Zal ni bilo med nami našega večletnega predsednika, ki je moral nenadoma v zdravniško oskrbo na Pohorje. Želimo mu skorajšnje okrevanje in čimprejšnjo vrnitev v naš krog! Zbora sta se udeležila tudi zastopnik društva tovariš Močnik in zastopnik ČD Pekre-Studenci tovariš Gajšek. Namesto odsotnega predsednika je vodil občni zbor zbor tov. Hribar Jože, ki se je uvodoma spomnil v juniju 1964. umrle članice Julijane Verdonikove, katere spomin so počastili navzoči z eno-m in u tn im molkom. Izčrpna poročila o delovanju družine so podali tov. tajnik Koren Karl. blagajnik Hribar Jože in gospodar Wolfgruber Lazo. Po poročilih se je razvila obširna in živahna debata, v katero so posegli tov. Hribar, Pušauer, T.azar. Kovačec, Wolfgruiber in drugi. V njej smo razčistili marsikatero nejasno vprašanje. Zastopnik društva tov. Močnik je pojas- njeval in odgovarjal na vprašanja navzočih člunov ter podal nekaj nasvetov o izboljšanju čebelje paše. Govorili smo tudi o nujnosti čebelarskega zakona, ki naj ga skuša naša Zveza čimprej uresničiti, posebno sedaj, ko imamo v Beogradu Savez pčelara, ki bi moral biti za ta zakon prav tako zainteresiran kot vsak član naše čebelarske organizacije. Obširno debato je sprožilo tudi vprašanje o nabavi posode za med iz bele pločevine, ki ne oksidira. Zelja je lepa, žal zaenkrat še neizvedljiva, ker take pločevine ni moč dobiti v naših trgovinah. Dobro bi bilo. če bi se za to vprašanje pozanimala tudi naša Zveza, da bi končno le dobili boljša in bolj higienska spravila zu med. Po končani razpravi o poročilih smo izvolili nov odbor, v katerem so Hribar Jože, Koren Karl. Lazar Tone, Žlender Vinko, Majerič Alojz. Wolfgruber Lazo, Pliberšek Jože. Benko Franc, Železnikar 1. in Pušauer Štefan. Odbor se bo konstituiral na svoji prvi redni seji. kjer borno izvolili tudi delegate. Po izčrpnem dnevnem redu je zaključil tov. Hribar dobro uspel zbor z željo, da bi bilo prihodnje leto bolj uspešno, plodno in medeno, kar so sprejeli člani z odobravanjem. Po zboru se je razvil ob zvokih godal naših članov prijeten družabni večer. Člani so še dolgo posedeli v prijetni družbi in »razdrli« marsikatero pametno. Tone Lazar NEKAJ O DELU ČEBELARSKE DRUŽINE V LJUBNEM OB SAVINJI Malo je znanega o gornjesavinjskili čebelarjih vse od tedaj, ko je zamrla trgovina s čebelami. To pa je bilo v tistih časih, ko so naši stari čebelarji in njih očetje še čebelarili v .tako priljubljenem panju — kranjiiču. Takrat skoraj ni bilo kmetije v Zgornji Savinjski dolini, kjer ne bi imeli poleg ostalih poslopij tudi ličnega čebelnjaka, napolnjenega s kranjiči. Ti so bili skoraj vedno lepo poslikani. Ljudski umetniki so tu pokazali vse svoje sposobnosti. Toda časi se spreminjajo. Usahnila je trgovina s čebelami, kranjiče so zamenjali moderni panji s premičnim satjem, večinoma so bili to Žnideršiči, saj se pri nas ameriški panj že v preteklosti ni mogel uveljaviti. Moderen panj je za- Udeleženci predavanja v Melisah J' te va 1 od čebelarjev več znanja im boljše poznavanje razvoja in življenja čebelje družine. Mnogi čebelarji, vajeni Primitivnega panja, so svoja čebelarstva opustili; seveda so k temu pripomogle se slabe letine in nekaj tudi čebelje bolezni. Problemu upadanja števila eebelarstev Posveča čebelarska družina Ljubno vso 'Pozornost že od začetka svojega obstoja, pružima skušu pritegniti vse čebelarje, ki še nitso člani naše organizacije, da se vključijo v organiziramo delo. Ugotovili smo, da je v hudi zimi 1962/l%> padlo največ družin pru\ pri čebelarjih nečlanih. Čebelarska družina Ljubno organizira 'sako leto več predavanj, in sicer iz najrazličnejših področij sodobnega čebelarstva. Vsa ta predavanja organizira z namenom, da dvigne strokovno znanje svojih članov. Tako je organizirala družina 10. maja 1964 predavanje o vzreji matic. Predavanje je bilo pri čebelnjaku enega naših najstarejših čebelarjev — Pri Jamniku v Moliš ali. Predaval je predavatelj čebelarskega društva Celje, tovariš Fegeš. Za predavanje o vzreji matic se je odločila družina zato. ker pri Ljubnem v Savinjski dolini se zavedamo pomena dobrih matic v čebelarstvu. Predavanja se je udeležilo lepo število čebelarjev, ki so z zanimanjem sledili predavatelju. Potem so se zapletli v živahno razpravljanje in z zadovoljstvom smo ugotovili, da je predavanje res doseglo svoj namen. Po tem predavanju so načeli čebelarji sami še vprašanja z drugih področij čebelarstva, predvsem o pašnih razmerah. Čebelarji so ugotavljali, da je naš pridelek medu čedalje bolj odvisen od gozdnega medenja, kajti pri nas je vedno manj paše na travniških cveticah in to predvsem zaradi rane košnje. Razpravljali smo tudi o škropljenju sadnega drevja in drugih kmetijskih kultur. Č ebelarji moramo žal ugotavljati, da nam vsako pomlad družine oslabe zaradi škropljenja, ki ga opravljajo kmetijske zadruge. O škropljenju sploh ne obveste čebelarjev, saj bi pogosto lahko škropile ob primernejšem času. Vse kaže, da se pri nas razne kmetijske organizacije, ki se neposredno ukvarjajo s sadjarstvom, vse premalo zavedajo splošnega pomena čebelarstva, ki mora danes prav tako najti svoje mesto v sodobni kmetijski proizvodnji. Ob koncu predavanja nas je obiskal tudi tovariš Šlander, ki je imel predavanji! v Gornjem gradu. Nato smo priredili majhno zabavo in ob prijetni besedi v veseli družbi za kratek čas pozabil na slabe letine in pomislili na boljše čase, ko bomo tudi mi. čebelarji dni žime v Ljubnem, z zadovoljstvom gledali uspehe svojega nesebičnega delai Jože Grudnik POSNEMAJMO ZASLUŽNE ČEBELARJE! Dvainosemdesetletni Franc Vovk, član čebelarske družine Radovljica, je vsekakor posnemanja vreden. Rodil se je dne 14. 5. 1883 v Hraščah pri Lescah. 28 let je bil v železniški službi, nato pa leta 1937 upokojen. Od tedaj sc je ves posvetil čebelarjenju. Takole je začel čebclariti in še čebelari: Stric mu je leta 1898 podaril dva roja, ker mu je ogrebel 30 rojev. Še isto leto jih je s stričevimi odpeljal na ajdovo pašo. Po štirih letih čebelarjenja je že prodal šest k ran ji če v. Cebelariti je začel v kranjičih. saj je bil tedaj ta način čebelarjenja za gorenjske čebelarje kolikor toliko donosen. Lahko in dobro so prodali čebelarji razvite plemenjake, ko so bile deželne meje odprte za našo iskano sivko. Težke prvec so pokupili medarji že kar na ajdovih pasiščih. družinam z ostarelim satovjem in dosluženimi maticami je žaJ v prejšnjem stoletju in tudi še prva leta tega stoletja žveplo prekrižalo nadaljnji razvoj. Izrezano medeno satovje so čebelarji ob gorki peči zmečkali v tako imenovani mentergi, da je čisti med odtekel v škafe, ostanke satovja pa so v gostih vrečah iz konopnene vrvice stisnili v stiskalnicah iz močnih jesenovih hlodov. Jako dobljeni med je bil najboljši pitanec za spomlad, ker je stiskalnica stisnila iz satovja tudi cvetni prah, ki se je pomešal v med. Toda Franc Vovk, napredni čebelar, je način čebelarjenja kaj kmalu preusmeril. Cebelariti je začel v Ambroži-čevih panjih s premičnim satjem. Po Lakmajerjevih naukih je poskusil tudi v amerikancih, ki se pa po gorenjskih krajih niso obnesli. Leta 1912 je obiskoval v Ljubljani tečaj o naprednem čebelarjenju in oprijel se je čebelarjenja v AŽ-panjih. Panje — 50 komadov — si je napravil kar sam in še danes v njih uspešno čebelari. Do zadnjih let je stalno prevažal čebele na gozdna, akacijeva, ajdova in druga pasišča. Skrbno si je za-beleževal uspehe. Tehtnico za pod panj uporablja že od leta 1912. Rad je pomagal čebelarjem z nasveti. Nekaj let je upravljal znano Kunaverjevo čebelarstvo na Selu pri Žirovnici. Tudi skupne prevoze na pasišča je organiziral, kar je bilo na vozovih kaj trudapolno delo. Kaj zanimivi so njegovi zapiski o uspehih čebelarjenja, ki jih je vodil vse od leta 1905 do leta 1960. Kot najboljši ima označeni leti 1922, ko je dosegel povprečni donos 50 kg, v letu 1959 pa je dala najboljša družina v AZ-panju 44 kg. Zapisano ima tudi, da je bil najboljši donos 5 kg lipove medičine na dan. Razumljivo, da se je kot napredni čebelar takoj vključil v čebelarske organizacije in ima vse letnike Slovenskega čebelarja od leta 1912 vezane v svoji knjižnici. V slovenskega čebelarja je napisal tudi marsikaj iz svojih izkušenj in doživljajev. Nikdar ni počival in- vedno je stikal za novostmi v čebelarjenju po raznih knjigah, predavanjih in tečajih. Udeležil se je že prvega tečaja za vzrejo matic. Rad se je pogovarjal s pozinaniini čebelarskimi veljaki na občnih zborih Zveze čebelarskih društev in ni nobenega zamudil. S pokojnim Strgarjem iz Bitenj. Šprahovčeviin Janezom«, sta se poznala že takrat, ko je delal Strgar še škafe in preden je začel čebelariti. Poznal se je seveda tudi z vsemi tedaj živečimi izvozniki čebel, rojev in matic, saj jc tudi sam rad posegal v konkurenco. Skrbel je za izobrazbo svojih sočebe-larjev. Ze leta 1947 je pripravil okoliškim čebelarjem pri svojem čebelnjaku tečaj za vzrejo matic in pozneje še dvakrat. Kot referent za vzrejo matic pri svojem čebelarskem društvu je vodil plemenilno jostajo in to tri leta na Pokljuki in dve eti v dolini Drage. Postaje je obiskoval večinoma peš, četudi že 70-letnik. Točno statistiko o vzrejevaleih in odstotkih oploditve hrani še danes za ves čas od leta 1947 do 1952. Obiskovali so ga razni čebelarski strokovnjaki, domači in tudi inozernci: dva Angleža, en Francoz, en Poljak in več Avstrijcev. Brez njegove matice ni odšel nihče. Kot odbornik in referent za vzrejo matic se je stalno udeleževal mesečnih odborovih sej društva in jih vedno poživljal s svojimi bogatimi nasveti. Že dvakrat je obiskoval tečaj za čebelarske preglednike. Prav tako pa je kot strokovnjak sodeloval pri kuhi voska in izdelavi satnic. Ob ustanovitvi čebelarskega muzeja v letu 1958 je prvi poklonil čebelarske starine. ki jih še vodno zbira. Kot tak je 'sakakor zaslužil odlikovanje Antona Janše II. stopnje, ki mu ga je ob 80-letnici izročilo čebelarsko društvo. 7.c p rej pa gu je za zasluge odlikovalo s plaketo. Modro je zaključil razgovor: Narava že poskrbi, da nobeno drevo ne zraste do neba, pa tudi noben čebelar ne postane bogataš. Pri skrbnem čebelarjenju pa muhe le primaknejo k skromni železni-' čurski pokojnini.r Ob tako lepem življenjskem jubileju čestita tovarišu Vovku tudi Zveza čebelarskih društev Slovenije v imenu vseh slovenskih čebelarjev. Posnemanja vreden je tudi ugledni član CD Radovljica Ivan Šetinc, rojen 1880, štajerske dežele sin. Na Jesenicah se je zaposlil leta 1907. Najprej so ga navdušile planine in gorski velikani okrog Jesenic. Postal je delaven član Planiiinsikega društva im bil 15 let njegov Predsednik. Njegov zvesti član pa je še danes, o čemer naj priča tudi tale dogodek: Ko je P lan insko društvo Jesenice leta 1962 praznovalo 50-letnioo otvoritve koče na Tiičariiei na Vršiču, se je udeležil proslave tudi 82-letni Šetinc z ostalimi soustanovitelji. Zanimivo je, da je znašala starost šestih udeležencev ustanoviteljev 437 let. Velikemu ljubitelju narave je bila blizu tudi ljubezen do čebel. Njegov stari oče je bil čebelar in tudi sosed v njegovi rojstni vasi. K njemu je kot otrok rad zahajal in ob rojenju je tolkel na koso. ko je bil roj v zraku. Taka je bila tedaj navada. Zelo mm je ugajal mod, ki ga je dobil za opravljeno delo. Osnovne nauke o čebelarstvu je dobil Pri sosedu, ki se je rad pogovarjal o čebelah, njihovem življenju, delu in koristih. Ko se je na Jesenicah usidral kot upravnik Bratovske skladnice tedanje KI D, se je začel zanimati za čebelarstvo. Leta 1925 je dobiil dva kranjiča. s katerima je začel čebelariti, in postopoma se je povzpel do naprednega čebelarja. Seveda se je takoj vključil v takratno po prvi svetovni vojni močno okrnjeno čebelarsko podružnico na Jesenicah. Obiskoval je predavanja tedanjega referenta za čebelarstvo Jožeta Okorna, Avgusta Bukovca im drugih. Navezal je takoj tudi stike z ostalimi okoliškimi čebelarji, zlasti s pokojnim Janom Strgarjem, Žumrom in drugimi. Kot agilen planinec je postal tudi agilen član čebelarskih organizacij in jim ostal zvest do današnjih dni. S sodelavci je predvsem dvignil članstvo v svoji čebelarski podružnici od 8 na 55 ter tako zbral skoro vse čebelarje v okolišu v družini, ki še danes -slovi kot najbolj delavna v društvu. Zelo hitro se je razvijal in že leta 192" je rlazstavljal na Ljubljanskem, velesejmu in bil odlikovan s srebrno kolajno za med. Ob branju tuje in domače literature, s predavanji in s praktičnim delom se je povzpel do naprednega čebelarja prevaževalea, vzrejevalca matic in končno do predavatelja na sestankih čebelarskih družin. Vselej je na svojih predavanjih poudarjal, da sta red in čistoča predpogoj zdravega čebelarjenja. To se je zrcalilo tudi v njegovem čebelnjaku. Še pred osmimi leti si je omislil 18 povsem novih A2-panjev, da je bil pogled im čebelnjak enoten in delo enostavnejše. Seveda je bil ves čas svojega čebelarjenja tudi zvest član organizacije in do nedavnega tudi predsednik ali tajnik čebelarske družine in odbornik čebelarskega društva. Njegovo tajniško delo je bilo vzorno. Ta lepa lastnost je prešla zdaj na novega tajnika jeseniške čebelarske družine. Posebna njegova odlika, ki naj bi se oprijela slehernega čebelarja, pa je bilo vestno opravljanje prevzetih obveznosti. Po sili razmer se je moral leta 1948 kot upokojenec umakniti z Jesenic v Planino pod Golico in šele leta 1962 mu je uspelo, da se je vrnil na Jesenice. Ves ta čas je bil odibornik CD v Radovljici, katerega upravni odbor je imel vsako prvo nedeljo v mesecu sejo v Radovljici. Še pred peto uro se je moral odpraviti na pešpot do Jesenic, da je pravočasno prišel k seji. In to ga ni motilo, tudi ko je bil 80 let star. Prišel je vedno s tehtnimi predlogi, zlasti k sejam okrajnega odbora za zatiranje čebeljih bolezni. Bil je točen kot le malokdo. Prav zato je tudi prejel odlikovanje Antona Janše 11. stopnje, ki mu ga je izročilo čebelarsko društvo Radovljica. Tovariš Šetinc naj bo vsem našim čebelarjem, zlasti pa mlajši generaciji, svetal zgled požrtvovalnega in nesebičnega čebelarskega delavca. Želimo mu, da bi še mnogo let ostal med nami in s svojo kleno besedo vzpodibujal naše čebelarje. Svojo globoko hvaležnost pa uiti izkažimo s tem, da se bomo ravnali po njegovih besedah in se še bolj oklenili naše organizacije, katere zvesti in vzorni član je tovariš Šetinc še danes. CD Radovljica NEKAJ O NAJSTAREJŠEM ČEBELARJU NA GORNJEM KRASU V Vogljah pri Repentabru živi Rudolf Ravbar (p. d. Oštirjev), star 82 let. Naš Rudolf čebelari že 64 let. Cebelariti je začel v kranjičih kot vsi takratni čebelarji. ker tukaj sploh ni bilo drugih vrst panjev. Ko pa so prišli AZ-panji, si jih je takoj nabavil in postal napreden čebelar. Leta 1902 so mu čebele pomrle. Takoj spomladi si je nabavil dva kranjiča, ki sta bila tisto leto na ajdovi paši do kraju polno. Takrat so sejali ljudje mnogo ajde, ki je'tudi vsako leto medila in napolnila panje. Ker je bil pri hiši kamnolom, ki ga imajo še danes, je bilo malo več »cvenkae kot drugod. Med prvimi na Krasu je imel kolo in z njim se je vozil okoli in obiskoval čebelarje. Nekoč je kupil zelo dolg naseljen kranjič, ki ga je jeseni izpraznil, prežagal na dvoje in tako naredil iz njega dva- Pripeljal ga je domov na kolesu. Tako si je množil čebelice, do katerih je imel veliko veselje in ljubezen, še sedaj vozi čebele na gozdno pašo v okolico Postojne. Prav rud jih potem obiskuje s svojim pridnim vnukom Radkom, ki ga je že naučil cebelariti. Kaj drži našega čebelarja Rudolfa po-koncu čilega in zdravega toliko lot? Vsak dan zaužije eno do dve žlici medu. ki je znano zdravilo in okrepčilo telesu. In še nekaj! Vsak dan popije tudi kak kozarček terana, ki ga tudi priporočajo zdravniki starejšim in oslabelim ljudem. Tov. Ravbarju želimo, da bi ostal na jesen svojega življenja še vedno tako čil in zdrav ol) čebelah, medu in — teranu.. J. Škerlj Vzorno urejen čebelnjak za 24 AZ-panjev 62 VLADIMIR MREVLJE FRANC ROBIČ V nedeljo 11. oktobru letu 1964 smo pokopali Vladimirja Mrevljeta na pokopališču v Dornberku. Čebelarska družina Šempeter pri Novi Gorici je izgubila z njim zaslužnega člana in odličnega sodelavca. Pokojni Vladimir se je rodil na Taboru 2. januarja leta 1904. Osnovno šolo je obiskoval v Dornberku. Med vojno je bil v odredu »Speciale« interniran na Sardiniji. ' o vojni je bil prvi predsednik kmetijske zadruge v Dornberku. Cebelaril Je iz veselja in ljubezni do čebel. Bil Je umen kmetovalec in velik ljubitelj narave. Kot dolgoletni tajnik družine je mnogo storil za napredek čebelarstva in tovarištva med nami čebelarji, zato ga bomo zares težko pogrešali. Na dan pogreba smo si ogledali tudi njegov čebelnjak. Vreme je bilo čudovito: Jesenska narava je oblila z vso svojo krasoto ta prelepi del slovenske zemlje. Vas labor leži na razvalinah starega gradu. Na njih stoji tudi Mrevljetova hiša. Ce smo hoteli priti do čebelnjaka, smo morali skozi klet. V njej smo občudovali volike sode, ki so bili polni najboljšega vipavskega vina. V jesenskem soncu se je jvetilo Grad išče, kjer je pol »goriški slavček« Simon Gregorčič, in zares prelepa p bila ta dan vsa Spodnja Vipavska doma, kot da bi se hotela še sama poslovili °d svojega zvestega sina. Na prisojni legi okrog čebelnjaka je cvetelo ogromno krizantem. ki jih je bil posadil blagi pokojnik — za svoje slovo. Množica, ki ga je spremljala na zadnji Poti, je pričala o Vladimirjevi priljubljenosti. Na grobu sem mu spregovoril kot predsednik družine m njegov prijatelj. Ljudje so jokali za Vladimirjem, ki ni poznal sovraštva, marveč samo delo >n ljubezen. Izgubili smo odličnega čebelarja. tovariša, narodnega vzgojitelja m velikega narodnjaka. Slava mu! Ivan Kranjc Dne 17. julija 1964 nas je po krajši bolezni za vedno zapustil priljubljeni posestnik in čebelar v Srednjem vrhu nad Kranjsko goro Franc Robič, po domače Kocjan. Rodil se je 21. septembra leta 1891. Na njegovem gorskem kmečkem posestvu pre-luija čebelarstvo že desetletja iz roda v rod. Franc je že kot otrok vzljubil čebele in dolga leta čebelami skupaj z očetom. Po očetovi smrti pa je za tiste čase čebelaril v večjem obsegu s kra-njiči. Ko so pri nas vpeljali AŽ-panj, se ga je Robič takoj oprijel. Ta novi panj pa mu zaradi gora ni ustrezal. Zlasti pri prevažanju so se pokazale težave. Omislil si je svojevrsten panj v višini dveh kranjičev s premičnim satjem na devet satnikov. Ta panj je predelil v sredini v .matično rešetko tako, da je bilo spredaj plodišče, zadaj pa medišče. Taiko sestavljeni panji so mu nadomestili Žnideršiče in v njih je čebelaril do svojo smrti. Z njimi je bil zadovoljen, saj so ustrezali gorski paši. Robič je bil družaben in ustrežljiv. Kdorkoli se je zatekel k njemu po pomoč, mu je ustregel. Posebno čebelarji prevaževalci se ga bodo spominjali, saj je pri prevažanju čebel na pašo vedno skrbel za primerno zabavo. To jo bilo še takrat, ko so prevažali čebele z vozovi in je šlo vse bolj počasi kot danes. Robič je bil zvest član naše čebelarske organizacije. Kakor je sam z ljubeznijo čebelaril, tako je vzgojil tudi svojega sina Franca v vzornega čebelarja, ki je sedaj na kmetiji njegov naslednik. Gotovo bo prav tako uspešno čebelaril. Kako je bil pokojni spoštovan med svojimi sosedi in prijatelji, je pokazalo številno spremstvo na njegovi zadnji poti. Vsi čebelarji v Zgornji savski dolini ga bomo ohranili v najlepšem spominu. Čebelarska družina Kranjska gora ANTON PAJNIČ 2e drugič je bela žena posegla s svojo koščeno roko v vrste ustanoviteljev čebelarskega društvu Jiibnica. Od 51 članov ustanoviteljev je čebelarsko društvo Ribnica v pičlem letu svojega obstoja izgubilo že dva svoja napredna in vneta člana. Dne 24. avgusta 1964, samo en dan pred prvo obletnico društva, je umrl za srčno kapjo ustanovitveni član Anton Pajnič i/. Jurjeviče št. 34. Rodil se. je 4. oktobra 1906 in se izučil čevljarske obrti. Takoj po osvoboditvi leta 1946 je nabavil uekaj čebeljih družin in začel ob marljivem branju čebelarske literature moderno čebel ari ti. Pri tem je močno vzljubil čebelice, ki so mu postale vzor tudi pri njegovem življenjskem delu in poklicu. Kaj kmalu je uvidel, da se mora čebelarstvo tudi v naši dolini čvrsto organizirati. Zato je postal nad vse vnet organizator in pristaš ustanovitve čebelarskega društva v Ribnici. V tem pa je za čebelarstvo ribniške doline največji pomen in zasluga Antona Pajniča, čigar spomin bo vedno živel med ribniškimi čebelarji. Fr. Levstek VIKTOR VODOPIVEC Goriški čebelarji smo v nedeljo 6. decembra leta 1964 pokopali zaslužnega in naprednega čebelarja na pokopališču v Zaloščali. Umrl je Viktor Vodopivec, uslužbenec na železniški postaji Branik. Pokojni Viktor se je rodil 20. septembra 1919 v Zaloščah pri Dornberku. Po končani osnovni šoli se je izučil obrti. Mlad je moral v italijansko vojsko. Bil je v Grčiji in v Afriki, od tam pa je prišel prostovoljno v NOV. Od Splita preko Gospiča im Oguliina je v hudih liojili prišel do Primorske. Po demobilizaciji je šol v železniško sliužibo, kjer je zaradi svoje prizadevnosti im nadarjenosti zelo hitro napredoval. Služboval je kot vlakovni odpravnik v Bosni, Hrvaški in Istri im po raznih postajah Slovenskega Primorja. V prostem času je čebelariil in mnogo delal. Zgradil si je lep dom, dobesedno sam. Bil je mojster za vsako delo. Miiru ni poznal in počitka zanj ni bilo. Rahlo zdravje in veliki napori so ga spravili v prerani grob. Primorski čebelarji smo z njimi izgubili umnega čebelarja in dobrega prijatelja, trije nedorasli otroci in soproga pa dobrega očeta in zvestega moža. Na domu sem ob krsti spregovoril kot predsednik družine in povedal nekaj besed v slovo. Ljudje so jokali ob pogledu na osirotele otročičke, ki jih je pokojni Viktor tako zelo ljubil. Ivan Kranjc IVAN DOVJAK Neizprosna smrt je dne 2®. novembra 1964 iztrgala iz naših vrst Ivana Dovjaka. dolgoletnega člana čebelarske, družine Ljubljana. Bil je star 68 let. Rodil se je v številni družini v Razorih blizu Dobrove pri Ljubljani. Živel pa je pozneje z družino v šiški, kjer si je postavil svoj lastni1 dom. Delaven kot je bil, je delal v več podjetjih, nazadnje je bil upokojen kot pismonoša. Počitka pa tudi potem, ko ga je bil tako potreben, ni poznal. Večkrat je govoril: »Zdaj ni čas za to. bom že v grobu počival.« Čebele je vzljubil pred 35 leti in jih pozneje s čebelarskimi tovariši redno prevažal na različne paše. Čebela ril je z 20 AZ-panii’. Zelo rad je prebiral Čebelarja, na katerega je bil naročen od začetka čebelarjenja. Pri čebelicah pa je redno našel prijetno razvedrilo po napornem delu. Ljubil jih je tako, da je še tik pred smrtjo neprestano spraševal, če so v redu zazimljene. Bil je tudi odličen sadjar in marsikak sadovnjak v okolici iso negovale njegove pridne roke. Talko je preminil »Matijevčkov Johani«, skromen, marljiv in skrben kot čebelica za svojo družino, odločen v boju za napredne ideale, predvsem pa — poštenjak. Takšnega borno tudi ohranili v trajnem spominu. Čebelarska družina Ljubljana K. A. POROČILO ZA DECEMBER 1964 December je bil izredno topel, posebno v prvi in srednji mesečni dekadi. Sele proti koncu tretje dekade sc je vreme spremenilo in jc začelo tudi v nižinskih krajih snežiti. Snežna odeja je pokrila vse opazovalne postaje. Povprečna najnižja temperatura je bila 1,5° C. Opazovalnici Breg-Tržič in Svibnik-Črnomelj poročata, da je bilo skoraj ves mesec megleno in vlažno vreme, ki najbrž ni koristilo čebelam. Čebele so se spreletele dvakrat samo v Selnici ob Dravi, enkrat pa v Mali Polani-Lcndavi in v Svibniku-Črnomlju. Pri drugih enajstih opazovalnicah ni bilo izleta. Čebele so porabile zelo malo hrane, povprečno 58 dekagramov. Zima je bila doslej ugodna za prezimovanje, zato niso nikjer opazili kakih neugodnih Posledic. Upajmo, da bodo čebele dobro prezimile. Donos ali poraba v Skupno Srednja Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice I. II. Ill pridobil ali porabil o •5 o mesečni tretjini dkg 0 1,0 1 8 19 17 Iška vas — 10 — 10 — 10 — 30 — 1,0 — 11 14 20 Škofije pri Kopru . . Pušča—Bistra .... — 40 — -to — 50 — 130 1,9 — 9 11 9 Povpreček — - — — 58,0 i ~ — — — VSEM ČEBELARSKIM DRUŠTVOM SODELAVCE Naprošamo vas, da nam sporočilc do 20. februarja 1.1., koliko komadov kartotečnih kartonov naj vam pošljemo za ureditev čebelarske kartoteke. Kot osnovo za izračun potrebne količine kartonov vzemite po tri komade za vsako čebelarstvo, organizirano, neorganizirano. tako individualno' kakor tudi družbeno in za vsak šolski krožek. En komad bo ostal pri čebelarski družini. Čebelarska društva bodo izpolnila kartone v dvojniku in odstopila kopijo Zvezi. Navodila za izpolnjevanje kartoteke in obrazca, na katerega boste vpisali potrebne podatke, ki jih boste nato prenašali v kartotečne liste, vam pošljemo skupaj s kartotečnimi kartoni. V kolikor kako društvo nima čebelarskih družin kot npr. CD Zagorje, naroči samo po dva komada za vsako čebelarstvo. Kartoteko prejmete brezplačno. Uprnvn ZCDS TAJNIKE IN PREDSEDNIKE čebelarskih družin in društev prosimo, naj nam sporoče imena tkstih članov, ki so odpovedali naš list, v samem seznamu ali posebej z dopisnico. Ne zadostuje samo izpuščanje imen takih članov. Uprava IZLET NA KONGRES V BUKAREŠTO Doslej se je prijavilo 40 čebelarjev. Vožnja z brzovlakom tja in nazaj stane okrog 23.000 dinarjev. Prijave še vedno sprejemamo. Ur>ravfl ZVEZA IMA V ZALOGI stare letnike Slovenskega jih oddaja po znižani ceni. nevezani letnik 1949 . . nevezane letnike 1930, 1951 1954 po ................... nevezana letnika 1956. 1957 Sodobno čebelarstvo I. del Sodobno čebelarstvo II. del Razglednice panjskih konč Razglednice v originalnem ovitku —. 10 kom . . . Načrta stalnih in zložljivih belnjakov od............... Pri večjem odkupu ima zine in društva popust. čebelarja, ki in sicer: 100 din 200 din 400 din 2.000 din 3.300 din 50 din po 500 din . 50—100 din jo člani, dru- Slovenskega čebelarja naprošamo, da nam pošljejo obenem s prispevkom za naš list tudi. številko svojega žiro računu pri komunalni banki. Če jim pa tega po veljavni odredbi zveznega sekretarja za finance ni treba imeti, naj pri-lože vsakemu prispevku takole izjavo: »Izjava. Od i. januarja tega leta pa do danes nisem imel skupaj s tem prejemkom diri (navesti naslov in znesek prejemka) toliko dohodkov, da bi bili presegli 100.000 dinarjev in bi bil zaradi njih moral odpreti žiro račun. Zato ga nisem dolžan odpreti. (Lastnoročni podpis avtorja prispevka.)« Uprava Slov e n skega čebel a r j a V TISKOVNI SKLAD Slovenskega čebelarja so nadalje darovali: M. Kovač, Cerovo, 300 din. neimenovani iz Radovljice 2000 din, CD Lendava 300 din, Pavel Pivk iiz Žirov 1000 dinarjev, Jože Habič iz Ljubljane 330 din. neimenovani iz Ljubljane 1000 din in Jaka Babnik iz Ljubljane 5000 din. Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo! ČEBELARSKO DRUŠTVO RADOVLJICA bo imelo svoj redni občni zbor v nedeljo, dne 28. februarja ob 8.30 dopoldne v veliki sejni dvorani skupščine občine Radovljica. Vljudno vabimo vse člane, dobrodošli pa so tudi nečlani. Odbor ČEBELARSKO DRUŠTVO LITIJA vabi vse čebelarje člane in nečlane s področja občine Litija na s.voj redni letni občni zbor, ki bo v nedeljo, 14. februarja v gostilni Liiulner v Litiji. Začetek ob 8. uri. Pridite! Odbor PRODAM okrog 500 kg prvovrstnega in garantirano zdravega kostanjevca za spomladansko krmljenje na zalego. Cena po dogovoru. Čebelarji dobe lahko tudi manjše količine. Naslov v upravi li«ta.