slovenski čebelar 19 6 7 LETO LXIX ST. 3 SLOVENSKI GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ ČEBELAR St. 3 Ljubljana, 1. marca 1967 Leto LXIX VSEBINA France Guna: Prišla bo pomlad.....................63 Edi Senegačnik: Spomladanski pregled čebel in krmljenje na zalego s fumidilom B.................68 L. S.: Peter Močnik — osemdesetletnik .... 71 Virmašan: Vzroki slabih čebeljih družin ... 74 R. B.: Nosemavost spomladi 1966 ................. 76 Pavel Brecelj: Kako uničujejo naše čebele . . 77 Leopold Debevec: Maršali, generali, admirali in žuželke — čebele..................................78 Franjo Krištof: Čebelarsko potovanje po Dolenjski in naš izlet..............................79 Julij Mayer: Stranski proizvodi v čebelarstvu (Prevod iz Apiacte)...............................80 Anton Topolovec: Mladina nekdaj in danes . 84 Viktorijan Demšar: Se o velikem čebelarju 18. stoletja Petru Pavlu Glavarju.................88 Utrinki...........................................92 ZDRAVSTVENI KOTIČEK Dr. Leon Kocjan: Pomen bakteriološkega pregleda zimskih mrtvic za zdravje čebel .... 93 Dr. Leon Kocjan: Še nekaj važnih navodil . . 95 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Še o gradilnein satniku. Nove čebelarske knjige. Čebelarjenje med medvedi. Bele čebele. Poraba hrane. Čebelja paša ob robu gozda.................97 NAŠA ORGANIZACIJA Izvleček iz zapisnika 9. seje IO dne 10. janu- arja 1967. Predavanje predsednika Avstrijske čebelarske zveze g. Alojzija Tropperja v Ljubljani. Zbor belokranjskih čebelarjev .... 100 List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 1700 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska ČP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 2000 din, za inozemstvo 2500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 230 din, na 16 straneh 120 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prviin obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 503/8-357 PRIŠLA BO POMLAD... FRANCE GUNA Slovenska zemlje leži v tistem prijaznem podnebnem pasu. kjer se nam leto za letom tako lepo vrstijo štirje letni časi, od katerih je vsak po svoje res važen, zanimiv in privlačen. Prava med njimi pa je seveda pomlad, ki prav sedaj prihaja. Njeno bogato vsebino nam v našem materinem jeziku odlično označuje že sam izraz »pomlad«, pod katerim pojmujemo vse lepo in dobro: sonce /. njegovo blagodejno toploto, upanje na srečo in radost, predvsem pa novo življenje; to pa ui le v naravi, temveč zlasti tudi v naših srcih. Zato je po končani zimi, ki smo se je kljub njeni poeziji nazadnje vendarle naveličali, pomlad še posebno zaželena. Nič čudnega torej, če jo opevajo in kličejo številne ljudske pesmi, ki obenem razodevajo naše hrepenenje po njej. Kdo jih ne pozna, teh naših preprostih, a tako ljubkih prisrčnih in iskrenih pesmic. »Pomladi vse se veseli...«, res — prav vse, staro in mlado, otroci in odrasli. Kako koprni po njej niarsikak bolnik! In starejši ljudje, ti jo znajo še posebno ceniti kakor sonce za goro jim je zatonila mladost, a zdaj naj jim pomlad vrne vsa j delček tistega naj lepšega, kar je za večno izgubljeno. Menim pa, da ui človeka, ki l)i se tako veselil pomladi kot čebelar: za njega ima pomlad še posebne čare, zato gleda nanjo prav po svoje. Saj s pomladjo pride čas, ko znova zaživi njegov uljnjak. Sončen dun, veseli zvončki in mehke mačice pomenijo njemu mnogo več kot drugim zemljanom. Vse te lepote in vrednote doživlja namreč skupno s svojimi čebelicami, torej v dvoje in zato dvojno. Ko uživajo njegove čebelice, uživa tudi on. Sončni žarki imajo zanj dvojno toplino: ko gleda, kako se v ii j ill poigravajo drobne svetlokrilke, obiščejo isti žarki s svojo milino sleherni kotiček njegove duše. Če gre vse po sreči, je marec za naše čebele že kar bogat mesec, saj se včasih celo zalesketa že prvi med v celicah. Ker je zima v vsakem panju bolj ali manj skrčila število delavk, je za to skrčeno število živali že kar dovolj paše. Da bi nam bilo le vreme naklonjeno! Kdor ima spomladansko reso, sme od nje pričakovati že kar lep donos. A kar je še važnejše: dobra paša na resju položi najboljši temelj nadaljnjemu razmahu naših plemenjakov. A kaj, ko sušeč tako rad otepa s svojim repom! »Brezen ima rep zavit«, je zapisal že Valentin Vodnik. Zato pozebejo često prav v tem mesecu velike množine cvetja in prenekatera marljiva in požrtvovalna delavka se ne vrne več v panj. Kakor čebele tako čaka tudi čebelarja v tem mesecu resno delo. Cas zimskega počitka je za nami, torej veselo na delo! Zdaj se bo gotovo že našel topel dan, da kar takoj temeljito počistiš dno vsakega panja. Do sedaj se je nabralo že več ali manj mrtvic, zlasti pa tudi mnogo drobirja od zjedenih pokrovcev. V tem drobirju se bo na debelo zaredil mrčes — voščeni molj, če dna skrbno ne ostržeš. Za šibkejše družine je uničujoče delo voščenega molja ali vešče naravnost porazno. Ko se ta golazen dovolj razpase med drobirjem, navali še na satje in uniči prav vse, kar je nezasedenega. Stranski sati so dobesedno prerešetani, moljeve ličinke pa se zaglodajo celo v les. Nazadnje je v panju le še skromna peščica čebel, proti njej pa roji vešč, ki ob toplih večerih pri vseh žrelih silijo v sosednje panje. V dobro urejenih čebelarstvih seveda ne pride tako daleč. Kdor je jeseni prekril dna panjev z lepenko, ima sedaj na njih pregledne slike prezimovanja posameznih panjev. Vzporedne redi drobirja mu povedo, na katerih satih je družina prezimovala oziroma po katerih ulicah se je zimska gruča pomikala. Pri osirotelih panjih najdeš med mrtvicami včasih tudi matico. Ob večjih kupih mrtvic razmišljaj o vzrokih in jih skušaj na vsak način ugotoviti! Tu ali tam naletiš v kupu mrtvic tudi na mrtvo rovko ali celo miš: škodo, ki jo je naredila, je plačala z življenjem. Če opaziš vlažne slamnice ali rosne stene panja, ne misli, da je čebelam prevroče in jih ne razodevaj! Slamnice in drugo odejo vzamemo iz panja le v toliko, da se na soncu uli toplem vetru dobro presuši, a jo takoj spet denemo v panj. Vedi, da ravno v tem času čebele še posebno potrebujejo toploto in to za razvoj zalege! Janša izrecno priporoča: »Spomladi so še hladne noči, zato je prav dobro zvečer panje s plahtami in s čim drugim odeti..., da se čebele v panju razprostro in lahko več zalege zasedejo in negujejo.« Tu namreč misli odevanje uljnjakovega pročelja oziroma panjskih končnic. Zaradi toplote čebelje družine zduj tudi utesnjujemo; to je koristno posebno za panje, ki jih je zima očutno ali prekomerno izčrpala. Z ločilno (lesko omejimo čebeljo družino le nn toliko satov, kolikor jih lnliko zasede. Drugo nezasedeno satje spravimo v omare, praznino ob ločilni deski pa rahlo nadevamo z oblanjem. Take utesnjene družinice se potem izredno krepko razvijajo, posebno še, če imajo rodovitne mlade matice in dobro pašo. Naslednje važno opravilo je tako imenovani spomladanski pregled panjev. V marcu si hoče biti dober čebelar že popolnoma na jasnem o vsakem svojem plemenjaku. Tu gre predvsem za vprašanje zaloge, matice, zalege, zdravstvenega stanja in satovja. Nekateri opravijo ta pregled skoro prenatančno: sat za salom zlagajo na kozico, kar pa je v tem času za čebelje gnezdo le prekrut poseg, četudi je dan topel. Preudaren čebelar sploh le redkokdaj in to le v najnujnejših primerih izlaga čebelje gnezdo na kozico. Mnogo mu pove že čebelje vrvenje na panjski bradi, pogled v prostor pod satovje ali med ulice. Sat potegne iz panja le na pol, a le toliko satov, da pride do zalege ali medu, pa že ve, kako je z družino. Brezmatični družini dodamo matico ali pa celo rezervno družinico. Preveč oslabele družine, ki jim tudi utesnjevanje ne more pomagati, pridružimo srednjemočnim družinam. Matice, če so dobre, porabimo pri osirotelih družinah, prav zato z združevanji nekoliko odlašamo. Pomanjkljivo zalogo dopolnimo, kot smo povedali že v februarski številki »Čebelarja«. Za vzpodbudo primešamo sladkorni raztopini kako žlico medu. Ce je upravičen sum bolezni — noseme, bomo segli še po nose-maku ali fumidilu, pri čemer pa moramo strogo upoštevati navodila, ki so priložena zdravilom. Krmljenje na zalego v marcu še ne pride v poštev, čeprav bi si jaz za češnjev cvct in za sadno drevje zelo želel že docela razvitih družin. Toda izkušnje nas uče, da je ta zgoden razmali zalege preveč tvegan. Pride nov in dolgotrajen val mraza ali celo sneg. čebele sc zopet skrčijo in zalcpa na periferiji gnezda je obsojena na smrt. V marcu, aprilu ali tudi v maju nam je včasih ostalo že toliko čebel v snegu, da je bilo normalno ogrevanje zalege resno ogroženo. Pri pregledu zalege nas zanima njen obseg in seveda razporeditev po celicah: če je lepo strnjena in se krogi pokrite zalege, ličink in jajčec vrstijo lepo drug okoli drugega, ni pomisleka niti proti zalegi niti proti matici. Tudi s satjem je navadno vse v redu, sicer smo pa že v jeseni pazili na to. Odstranimo le kake stranske plesnive sate, izpraznjene črne ali pa tudi kako preobilno trotovino. Pač pa skrbno pazimo, da bo zdaj v napajalnikih vedno čista tekoča voda in da prav vse svoje čebele usmerimo izključno na to napajališče. S tem si jih ohranimo mnogo več, kot bi si človek mislil. To je posebno važno zlasti ob škropljenju sadnega drevja. Čebele naj bodo svojega napajališča tako navajene, da ne bo niti ena letala srkat strupene rose na sadno drevje ali na trato pod njim. Ob škropljenju sadnega drevja mora biti v današnjem času čebelar prav tako buden in previden kot ob izbruhu te ali one čebelje bolezni. SPOMLADANSKI PREGLED ČEBEL IN KRMLJENJE NA ZALEGO S F U M I DI L O M B* EDI SEN KGAČNIK Topli pomladni sončni žarki so zbudili naravo k novemu življenju. Prvi znaki obujene narave so že tu: zeleneče trate so se pobelile z zvončki, na sončnih legali so že prej pokukale na svetli dan rumene trobentice, na leskovih grmičih so se razpustili alminki, na vrbah pa razcvetele nežne mačice. Koliko veselja in privlačnosti za človekove oči! Vso to lepoto narave so zaznale tudi naše čebelice, saj se je tudi v panjih ob toplih sončnih žarkih porajalo novo življenje. Prvo pomladno cvetje vabi tudi čebele, da se napijejo v nežnih medovnikih sladke medičine in da ponesejo s prašnikov cvetni prah, ta čudoviti beljakovinasti kruhek, ki ga prav zdaj tako zelo potrebuje v panjih se porajajoči mladi naraščaj. Zdaj se začenja delo tudi za čebelarja. Motil bi sc, kdor bi menil, da je treba že kar zdaj vse panje temeljito pregledati. Čebelar bo presojal čebelje družine kar z opazovanjem na bradah panjev in že po samem letu čebel spoznal, kako močan je posamezen panj. Pri tem pa bo lahko ugotavljal. če je v redu ali ne. Panji, iz katerih čebele živahno izletavajo in na povratku prinašajo obnožino, so popolnoma v redu. Obnožina je najzanesljivejši znak, da je v panju že zalega, ki potrebuje sveže beljakovinaste hrane. Prav tako je v redu tudi panj, iz katerega prinašajo čebele mrtvice ali drobir: vse to je znak, da ima čebelja družina čut za red in čistočo. Kjer pa čebele ne izletavajo preveč živahno in tudi ne nosijo obnožine, tam bi utegnilo biti kuj narobe. Prav tako je tudi pri panjih, kjer opazimo na bradi po več majhnih trotov ali celo trotjih spačkov. Tu je postala matica jalova trotovka. V takem panju najdemo potem grbasto zalego. S hitrim posegom vso stvar takoj uredimo: zaležene sate s tako zalego odstranimo, prav tako uničimo tildi matico, panju pa dodamo rezervno družinico z mlado matico. Pake družine mora imeti čebelar vedno na voljo. Rezervne družinice dodamo tudi tistim panjem, ki so izgubili matico in so zdaj brezmatični. Take panje prav lahko opazimo na večer po lepem izletnem dnevu. Pred čebelnjakom malo postojmo in prisluškujmo. Brezmatični panj bo šumel in se ne bo pomiril tako kot drugi. Dobri panji, v katerih smo zazimili večinoma mlade čebele, sploh nimajo mrtvic. Kolikor pa jih morda tudi je, jih čebele same sproti znosijo iz panja. Ce pa se nam kljub vsemu zazdi kaka družina sumljiva, jo le preglejmo. Vedimo pa, da mora biti vsak poseg v čebeljo družino ob tem času kar najhitreje opravljen. Panj odpremo. Hitro ugotovimo, kje je gnezdo, in izvlečemo sat iz njegove sredine. Ce je zalega lepo pokrita in ima panj tudi dovolj hrane, potem je vse v najlepšem redu. Panj hitro zapremo in toplo odenemo. Toplota je zdaj bolj potrebna kot kdajkoli prej. Vlažne slamnice in vratca preslišimo večkrat na vetru in toplem soncu. Nični bolj škodljivo zu čebeljo družino zdaj spomladi kot vlaga v panju. Ko * Radijsko predavanje v Kmetijskih nasvetih prve dni marcu 1967. smo se tako prepričali, da so čebelje družine v redu, se pravi, da niso brezmatične in da imajo dovolj hrane, jih pustimo lepo v miru do toplejših dni. Marljivo pa jih opazujmo še naprej, morda bomo v prihodnjih dneh 'spet kaj ugotovili. Šele ob koncu marca bomo kak toplejši dan očistili panjska dna morebitnih mrtvic. Zdrava čebelja družina jih itak nima mnogo. Kadar pa opazimo večje število mrtvic, takrat s panjem nekaj ni v redu. Najbolje je, da pošljemo čebele v mikroskopsko preiskavo, ki bo ugotovila, če čebele morda niso bolne. Ako so v kakem panju pomrle vse čebele, pa je v njem še dovolj hrane, potem moramo take mrtvice brezpogojno poslati v preiskavo. Satov takih družin pa ne smemo dodajati drugim panjem, dokler ne zvemo, zakaj je ta družina padla. Kadar čistimo panjska dna, lahko pri kaki družini, ki sc nam ne zdi v redu, na hitro pregledamo zalego in zalogo hrane, kakor smo to že omenili. Močno pa bi ga polomil, kdor bi zdaj razdiral čebelje gnezdo in postavljal sate z zalego in čebelami na kozico! Če kdaj. potem potrebuje čebelja družina zdaj kar največ toplote za svoj razvoj. Z globljimi posegi oziroma pregledovanjem čebeljih družin bomo počakali do toplejših aprilskih dni. Takrat bomo posamezne čebelje družine lahko bolj natančno pregledali, če bo potrebno. Ob ugodnem vremenu se bodo čebelje družine prav lepo razvijale: prinašale bodo obilo obnožine, ki je zdaj kar največ potrebujejo za mladi zarod. Tega je namreč v panjih iz dneva v dan več. Iz izkušenj pa vemo, da je skoro vsako pomlad vreme nestalno in nezanesljivo. Zaradi tega čebele ne morejo izletavati. Ce pa morda tudi polete v hladni pomladni dan na pašo ali pa po vodo, se pogosto ne vrnejo več. Tako začne družina slabeti, zaradi pomanjkanja obnožine pa se tudi ne more več tako razvijati, kot bi se sicer morala. Prav v tem času nam čebele rade obole za nosemo. Napredni čebelar skuša nadomestiti nezanesljivo pašo v naravi z umetno. Zato poskrbi, da imajo čebele tudi ob neugodnem vremenu v panjih neke vrste pašo, ki vsaj delno nadomešča tisto v naravi. S tem je mišljeno dra-žilno krmljenje ali z drugo besedo — krmljenje na zalego. Čebelji družini pokladamo sladkorno ali medeno raztopino, lahko pa tudi sladkorno testo, lej klaji pa dodajamo lahko tudi zdravila. Tako opravljamo hkrati dvojno krmljenje: na zalego in še zdravilno. Zadnje čase vse bolj priporočajo zdravilo fumidil B. Ta ima na čebeljo družino dvojni vpliv. V čebelah uničuje vegetativno obliko zajedalcev noseme, če se je pri njih morda pojavila ta bolezen, drugič pa vpliva vzpodbudno na razvoj čebelje družine. Čebele postanejo namreč bolj živahne in delavne, tudi njihova zalega se bolje razvija. Doslej so uporabljali čebelarji v ta namen streptomicin. Fumidil pa je znatno učinkovitejši. V tujini so ga zadnjih deset let dobro preizkusili in o njem mnogo pisali. Naše čebelarje smo že seznanili z njim. Zvezi je uspelo, da ga je naročila in dobila iz tujine. Že nekaj mesecev je na voljo našim čebelarjem. Zdaj spomladi je zlasti važno, da nam starejše čebele, ki so morda obolele za nosemo, ne odmro predčasno. Dobro vemo, tla zalega matica toliko bolj, kolikor več je v čebelji družini čebel. Te namreč nekako narekujejo« matici, koliko naj zaleže. Zato je bistvenega pomena, da ostanejo stare obolele čebele žive do takrat, ko se izvali novi rod mladih čebel. To pa dosežemo v prvi vrsti s fumidiloro. Pri krmljenju z nosemakom se je namreč pokazalo, da starejše, po nosemi močno napadene čebele, takoj poinro. Pri fumidilu pa tega ni. Starejše obolele čebele žive prav tako dolgo kot zdrave. Čebelja družina zato ne oslabi in tako čebele lahko negujejo in grejejo zalego, če je družina dovolj močna. Poročajo, da so panji, ki so dobivali pri krmljenju tudi fumidil, nabrali 30 do 50 % več medu. Fumidil pa dajemo lahko tudi sicer zdravim čebeljim družinam preventivno in zato, da bi se bolje razvijale. Kadar zdravimo nosemo, mora dobiti vsaka družina predpisano dozo zdravila, to je 5 gramov. V preventivne namene in za vzpodbuditev pa je lahko doza tudi manjša. V vsaki steklenički je 25 gramov fumidila. To zadostuje za pet družin (vsaka dobi torej 5 gramov). Vsebino stekleničke raztopimo v kozarcu mlačne vode, ki jo dobro premešamo, potem pa zlijemo v že priprav-Ijno mlačno sladkorno ali medeno raztopino, ki smo ju pripravili v razmerju 1:1. Vsebino dobro premešamo, potem pa jo začnemo mlačno in ne pretoplo pokladati. V sladkorni raztopini obdrži fumidil učinkovitost 4 tedne, v sladkornem testu pa I leto. Pokladamo ga lahko tudi v kovinskih posodah ali pitalnikih. Čebelje družine dobe vsak dan manjše obroke od osminke do četrt litra klaje s fumidilom, in sicer dva do tri tedne, dokler nismo pokrmili vse predpisane ali pa zaželene količine zdravila. Krmimo pa lahko tudi vsak drugi ali tretji dan z dozami po dva do tri decilitra sludkorne raztopine. Prav zadnje čase poročajo, da se je tako pokladanje najbolj obneslo. Lahko dodajamo tudi po pol litra vsake tri dni naravnost v čebelje gnezdo. Izvršimo pa lahko tudi kombinirano pitanje z zdravilno raztopino. Pri tem dodamo najprej od pol do enega litra zdravilne raztopine, nato pa eden do dva kilograma zdravilnega testa. Pri napravljanju testa si zapomnimo, da zadostuje steklenička s 25 grami fumidila za 15.t>kf> sladkornega testa. Z vsebino stekleničkinega pokrovčka, ki drži približno 5 gramov, lahko napravimo pri manjših čebelarstvih 3.125 gramov sladkornega testa. Fumidil raztopimo v kozarcu mlačne vode in ga potem zlijemo v medeno raztopino, ki smo jo pripravili za testo. S krmljenjem na zalogo pa začnemo šele takrat, ko se otopli in čebele že izdatno prinašajo obnožino. To se zgodi pri nas navadno šele zadnje dni marca ali pa prve dni aprila. Odvisno je pač od pomladi. Ker je skoro povsod v naših krajih dovolj obnožine, sladkorni raztopini ni treba dodajati nadomestkov zanjo. Če pa bi kdo to vendarle želel, lahko doda na en liter sladkorne raztopine 5dkg jajčnega prahu, 10dkg posnetega mleka v prahu ali pa 1 del navadnega posnetega mleka. Odlično se je obnesel tudi poparjen pivovarniški kvas. Tovariš Lobnik iz Maribora priporoča krmljenje s kvasom. Klajo pripravi takole: na I kg. popolnoma svežega pivovarniškega kvasa strese 2 kg sladkorja. Zmes se sama od sebe raztopi, zato ni treba dodajati nobene vode. Potem jo premeša in zagreje do 70“ C, da uniči kvasovke. Ohlajeno zmes, ki je podobna popu, potem z žlicami dodaja v pitalnike. Pravi, da se tako krmljenje sijajno obnese. Čebelje družine se nam bodo ob taki skrbi kljub neugodnemu pomladnemu vremenu in nezadostni paši v naravi lepo razvile in potem tudi dobro izkoristile prvo izdatno pomladno pašo. Za to pu morajo biti močne in dobro pripravljene. PETER MOČNIK O S E M D E S ETLETNIK Dne 17. februarja je slavil Peter Močnik, šolski nadzornik v pokoju ter dolgoletni predsednik čebelarskega društva v Mariboru, svoj HO. rojstni dan. Delo na prosvetnem polju in v čebelarstvu, med ljudstvom in za ljudstvo ter udejstvovanje skoraj v vseh kmetijskih gospodarskih panogah je podprlo našega ljubega slavljenca, da je dočakal zdrav in čvrst ter še poln načrtov za prihodnje ustvarjalno delo svoj 80. rojstni dan. Kakor malokateremu danes že starejšemu narodno zavednemu prosvetnemu delavcu tudi njemu ni bila življenjska pot posuta s cvetjem. Marsikaj je moral preživeti in okusiti tudi naš slavljenec. Preživel je dve svetovni vojni. V prvi je okušal preganjanje, v drugi izgnanstvo, obakrat pa seveda moralno in predvsem materialno izgubo. V zadnji vojni ga je okupator oropal vsega, kar si je s težavo in trdim delom pridobil. Izselil ga je z družino v Bosno, v Ljubljani pa mu je medtem umrl edini sin, ki ga je vojna zatekla tamkaj. Po končani vojni se je vrnil v Maribor, kjer se je spet oprijel ustvarjalnega dela s svojo znano energijo in navdušenjem. Peter Močnik se je rodil kot sin malega koroškega kmeta dne 17. februarja 1887 v Strpni vasi blizu Podjune. V Velikovcu je končal učiteljišče. Svoje prvo učiteljsko mesto je nastopil v Št. Petru pri Velikovcu. Kakor večina tedanjih učiteljev na deželi je opravljal tudi on poleg svojega rednega učiteljskega poklica še posle občinskega tajnika. Tako je imel še več priložnosti spoznavali delo in težnje slovenskega koroškega ljudstva Zavedajoč se dejstva, da družita pesem in beseda naše ljudstvo v narodnostni borbi, je ustanovil v svojem službenem kraju pevski zbor »L1SNA« in kmalu za tem tudi čebelarsko organizacijo. Zaradi njegove narodne zavesti in vnetega narodno obrambnega dela med koroškim slovenskim prebivalstvom mu tedanja germanizatorsko usmerjena oblast ni bila naklonjena. Zato je bil leta 1914 premeščen iz slovenskega dela Koroške na Zgornjo Koroško v Flataeli v Mölltalu blizu tirolske meje. Tu je potem ostal do konca prve svetovne vojne. S svojim organizacijskim delom posebno v čebelarstvu in kmetijstvu je nadaljeval tudi (n. Po končani prvi svetovni vojni se je najprej preselil iz svojega službenega mesta v Pliberk. Jasno je, da je spet vzpodbujal ljudi na delo za novo Jugoslavijo, ki je bila prav takrat nastala. Ko je leta 1919 izgubila Jugoslavija oziroma kraljevina SMS koroški plebiscit, se je naselil tov. Močnik kot šolski nadzornik v Ravnali. Tudi tukaj je ustanovil kmalu po svojem prihodu čebelarsko društvo, prirejal predavanja za tamkajšnje čebelarje in jih vzpodbujal. Čeprav je imel kot šolski nadzornik mnogo poklicnega dela v novo osvobojenih krajih bivše koroške dežele, vendar pri vsem tem ni zanemaril čebelarstva in ne sadjarstva. Letu 1928 pa se je iz Raven preselil v Studence pri Mariboru, kjer si je zgradil 1 op dom. Kot šolski nadzornik je ostal ves čas tu. dokler ga ni okupator leta 1941 izselil z družino vred ter ga oropal vsega, kar si je !)il s trudom in pridnostjo pridobil. Po svoji vrnitvi iz izgnanstva je našel le izropano hišo in opustošen vrt. Znova je prijel za delo tam, kjer je bilo najbolj potrebno. Postal je član mnogih političnih in družbenih organizacij. Imel je mnogo predavanj, na katerih je spodbujal ljudi k obnavljanju porušene domovine. Pri poklicni zaposlenosti kot šolski nadzornik pa spet ni pozabil in opustil čebelarstva, čeprav mu je okupator uničil vse čebelje družine in tudi pribor. Znova je začel čebelariti s podarjenimi družinami, za katere skrbi z veliko ljubeznijo še danes. Prve nauke o čebelah in čebelarjenju je prejel že od svojega očeta. To so bili temelji za njegovo nadaljnje strokovno in organizatorsko delo v čebelarstvu. Prvi njegovi panji so bili kranjiči. Ker pa so se začeli tedaj uveljavljati v Sloveniji Žnideršiči, je prešel na te in pri njih ostal do danes. Kjerkoli je služboval, povsod je začel čebelariti ter zbirati okrog sebe mlade in stare čebelarje. Vse je navduševal, jih podpiral pri čebelarjenju (er jilt bogatil s svojimi izkušnjami in znanjem. Po svoji vrnitvi iz izgnanstva je bil spet med ustanovitelji tedanje Čebelarske zadruge, sedanjega čebelarskega društva v Mariboru, ki je bila naslednica predvojne Zveze čebelarjev za Štajersko., Postal je prvi predsednik te čebelarske organizacije, ki jo vodi še danes vneto, spretno in požrtvovalno. Po vojni je bilo prav malo čebelarskih družin in tudi članov. Danes šteje društvo 28 družin s približno 700 včlanjenimi čebelarji, vse io po njegovi zaslugi. Ni družine na tem področju, ki je ne bi bil vsaj enkrat obiskal, pri nekaterih pa je bil celo večkrat. Ob svojih obiskih je imel čebelarska in organizacijska strokovna predavanja. Vzpodbujal je članstvo k nadaljnjemu delu za razvoj čebelarstva na naši severni meji. Pri vsem tem delu pa ga teži zavest, da je v sedanjem času tako malo zanimanja za čebelarstvo med našo mladino bodisi na deželi ali pa v mestu. O tem govorimo večkrat tudi na sejah upravnega odbora, jubilant je že dolgih 22 let predsednik čebelarskega društva Maribor, potem član upravnega odbora Zveze čebelarskih društev v Ljubljani, bil je tudi član uredniškega odbora Slovenskega čebelarja. Sodeloval je pri izdaji knjige »Sodobno čebelarstvo«, kjer je objavljenih tudi nekaj njegovih razprav. V domačem kraju deluje v raznih političnih in gospodarskih organizaci jah. Osemdesetletni jubilant je neumoren in vsestranski delavec. Omenimo naj še njegovo sodelovanje z raznimi spodbudnimi in strokovnimi članki pri listih in revijah Mir. Korošec, Sadjar in vrtnar, Slovenski čebelar ter raznih pedagoških strokovnih revijah. Vsi njegovi članki so zanimivi, poučni in kar je važno, vedno aktualni. To naj bi bili bežni podatki iz njegovega plodnega delovanja na pedagoškem kakor tudi na gospodarskem, zlasti pa na čebelarskem področju. Mariborsko čebelarsko društvo je ponosno na svojega zaslužnega jubilanta ter želi neumornemu in dolgoletnemu vestnemu predsedniku še obilo zdravja, življenjske sile in današnje svežosti ter zdrave preudarnosti. Zeli, da l)i še dolgo predsedoval ter ostal tako delaven in vzpodbuden, kakor je bil vse svoje življenje. j ^ Urednikova pripomba: Čestitkam se pridružuje tudi Zveza, ki želi v imenu vseh slovenskih čebelarjev zares zaslužnemu jubilantu še mnogo zdravih in zadovoljnih dni med njegovimi hvaležnimi čebelarji ob naši severni meji. Nuš zaslužni jubilant med svojimi čebelarji VZROKI SLABIH ČEBELNIH DRUŽIN VIIIMASAN Močne čebelje družine so ponos in up vsakega čebelarja. Ponosen nanje jih rad pokaže. Take družine lahko nekaj dosežejo v paši in le od njih je odvisen donos medu. Prezimijo dobro, seve. če imajo iudi dovolj mladih neizrabljenih čebel. Zato bo vsak dober čebelar skrbel, da bo imel v svojem čebelnjaku le res močne družine. Toda dostikrat pa vso najboljšo voljo in skrb čebelarja prekrižajo vzroki, zaradi katerih začno družine slabeti, namesto da bi bile močnejše. Pogosto nastanejo v družini sami. včasih pa tudi izven nje. Vplivajo na nazadovanje čebelje družine in pri tem je čebelar brez moči. Največkrat je vzrok slabega razvoja stara, že izrabljena matica, la sicer še zalega, vendar je zalezenih jajčec premalo, da bi lahko nadomestila izgube čebel. Nad tri leta stara matica ni več na višku svoje moči in največkrat odpove. To lahko opazimo po raztreseni zalegi, ko je med zalego dosti praznih celic. V takem primeru začutijo čebele same, da bodo propadle, ako si ne bodo pomagale same. Za svoj obstoj si pomagajo čebele same. Matico prisilijo, da zaleže pripravljene matičnike, staro matico, ki so ji doslej posvečale vso svojo skrb in pozornost, odstranijo in si vzpodrede iz založenih matičnikov ali tudi iz mladih ličink novo matico. To je tako imenovano tiho preleganje, ki se izvrši tako, da čebelar navadno niti ne ve zanjo. Največkrat opazi to zamenjavo šele takrat, ko hoče sam zamenjati staro matico, a opazi lepo strnjeno zalego mlade matice. Ker pa čebele vedno ne prelegajo, mora poseči vmes čebelar in pravočasno zamenjati staro matico z mlado. Če to opusti, panj vedno bolj slabi in končno propade. Pomanjkanje hrane je tudi vzrok propadanja družin. Pomanjkanje lahko nastopi vsak letni čas. Najraje se pojavi spomladi, posebno še, če čebel nismo zazimili z zadostno zalogo. Tudi poleti se primeri, da zaradi dolgotrajnega slabega vremena odpovedo vse paše. Takrat ne dobe ne medu ne cvetnega prahu. Stari plemenjaki se še kako prebijajo, ker imajo morda kake rezerve v panju. Najslabše je v takih primerih pri rojih. Vsajeni so večinoma na prazno, tj. na same satnice. Zdaj morajo graditi satje, gojiti zalego, torej skrbeti za to in še zase. Ako jim v takih primerih krepko ne pomagamo, je njihov obstoj v nevarnosti. Pomagajo si same s tem, da omeje ali popolnoma prekinejo zalego. V zadnji stiski použijejo še nepokrito zalego, pokrito pa izmečejo. Ako je panj že tako daleč, ga lahko reši smrti od lakote le še izdatna čebelarjeva pomoč. Tudi neprimerna zimska hrana, katere posledica je griža, lahko močno oslabi čebeljo družino. Za tako hrano smatramo smrekov, hojev, kostanjev med in razne mane. Te vrste medu vsebujejo preveč neprebavljenih snovi. Ako čebele nimajo pozimi več izletnih dni, da se »trebijo, zbolijo za grižo. Kjer imajo čebele ta med, ga je treba jeseni odstraniti in nadomestiti s sladkorjem. Ne smemo se zanašati na mile zime, ker te so redke. Ako je zaradi griže družina že močno oslabela in je vse satje ponesnaženo, je najboljše zdravilo zanjo žveplo. Vsako zdravljenje take družine je nesmiselno. Tudi vremenske neprilike nam dostikrat povzročajo, da so družine slabe. I o se pojavlja skoro vsako pomlad. Ko se pokažejo prve cvetlice, ki nudijo čebelam cvetni prah, se usipajo iz panjev in iščejo kruhka za zalego. Ko so v najlepšem letu. se hipoma pooblači, pogosto nastane vihar z dežjem ali celo s snegom. Le redkim sc posreči, da dosežejo svoj panj, na tisoč in tisoč jih ostane zunaj, kjer na mrzlih ileli otrpnejo in pomro. I udi poleti se večkrat primeri, da jih preseneti nenadna nevihta in dosti j ili ostane zunaj. Proti tem naravnim pojavom je še tako skrben in izkušen čebelar brez moči. Nevarno je tudi pozno poletje, ko tudi še tako skromna paša odpove. 1'cdaj preneha matica zalegati. Stare čebele odmirajo, mladih je zmeraj manj in družine slabe. Za vzimljenje pa moramo imeti le močne družine. In ni druge pomoči, kot da začnemo že julija ali avgusta dražilno krmiti. S tem prisilimo matico, da zopet pridno zalega, da bo tako čim več mladih čebel za zimo. Tudi pri nas smo začeli s tem delom. Kakor kaže, ga bo moral vsakdo, kdor ne vozi drugam na jesensko pašo, še nadalje uporabljati. Jesenska brezpušna doba je zelo nevarna za ropanje. Naravni nagon čebele je, da vedno išče. kje bo kaj zanjo. Če najde, vzame, če ne gre zlepa, pa s silo. A od ropanja nima koristi ne ropar ne napadenec. Koliko Topli sončni žarki že vabijo čebele iz panjev nu prve pomladne cvetlice čebel se pri tein uniči! Vidimo jih v brezpašni dobi tudi na stojnicah, kjer prodajajo sadje in grozdje, ki ga v rojili obletavajo. Toda tudi prodajaln ne stoje pri tem prekrižanih rok in jih uničujejo, kakor vedo in znajo. Tudi pri sadnih stiskalnicah jih mnogo uničijo. Tako uničevanje izletnih čebel močno vpliva na razvoj in moč čebelje družine. Tudi pomladansko dražilno pitanje lahko več škodi, kot koristi, posebno, če se začne prezgodaj. Vsak čebelar, ki čebelari na stalnem mestu ali prevaža, mora točno vedeti za začetek paše in po tej uravnavati pitanje. To se začne 42 dni prej, kar je pri nas v začetku aprila. Ce je med tem pitanjem vreme vsaj kolikor toliko ugodno, je to pitanje za razvoj ugodno. Ob slabem vremenu jo to lahko usodno za razvoj. Zaradi pitanja matica bolj zalega, zato je tudi poraba cvetnega prahu in vode večja. Čebele silijo v vsakem vremenu iz panjev, mnogo jih ostane zunaj. Namesto da !>i se družina dobro razvijala, slabi. Čebelar s skrbjo vse to opazuje in ne ve, kaj naj bi storil. To je le nekaj vzrokov, da imamo še vedno poleg močnih družin tudi slabiče. Nekoliko si lahko čebelar sam pomaga, vse drugo pa mora prepustiti naravi, da opravi ona po svoje. NOSEMAVOST SPOMLADI 1966 R. B. Vsako leto na jesen pokladain svojim čebelam nosemak kot preventivno sredstvo proti nosemavosti. Uspehi so očitrai. Čebele lepo prezimijo in spomladi se lepo razvijajo brez vsakega znaka bolezni. Pripominjam, da prezimujem pretežno na sladkorju in pazim na obnavljanje satovja. Tudi lansko jesen sem ravnal tako. Čebele sem imel poleti v Hrušici na hojevi paši, ki pa je bila dokaj slaba. 26. avgusta sem prepeljal čebele na Vipavsko, kjer jih prezimujem v čebelnjaku. Večino hojevca sem iztočil. Nato sem pokladal sladkorno raztopino z nosemakom in so matice še enkrat dobro zalegle. Dodal sem zadostno zimsko zalogo in vzimil prav močne družine. Spomladi so se dobro razvijale. Februar je prinesel že prvo obnožino in tudi kako kapljo medičine. 20. februarja sem opazil pred nekaterimi panji zadovoljno večerno brenčanje. Razvoj sc je nadaljeval vse do 17. aprila. 18. aprila pa so škropili nekateri kmetje s strupenimi sredstvi češnje v cvetju in v dveh dneh je padlo okrog 60 % čebel. Ker pa so imeli panji mnogo zalege, so se začele popravljati. Okrog 9. maja je pričela cveteti akacija. Čebele so jo dobro obletavale, toda paše niso izrabile zaradi pomanjkanja delavk. Toda še ena neprijetnost se je nepričakovano pridružila! 15. maja sem opazil pred čebelnjakom precejšnje število čebel, ki so lazile po travi. Kaj naj bi bilo? Nosemavost sem izključeval; mislil sem na pršičavost, toda drža kril je bila v redu. Odpravil sem se do sosednjih čebelnjakov in tudi tam opazil enak pojav, bilo je še več mrtvic. Z avtom sem se odpeljal proti Novi Gorici, ker me je zanimalo, kako je z zadevo pri drugih čebelarjih. Tudi tam sem opazil to. le v manjši mori, razen pri nekem čebelarju iz Kranja, ki je pripeljal čebele na akacijo v Panovec. Slučajno sem ga dobil pri čebelah. Bil je ves potrt, saj je pripeljal močne družine, tu pa so silno oslabele: medišča so bila prazna čebel in seveda tudi medu. Pripovedoval mi je o lem, kar sem opazil sam drugod. Obljubil sem mu. da lioin dal čebele v mikroskopsko preiskavo in da bom poročal v Slovenskem čebela rj u. Obljubo šele sedaj izpolnjujem. Ker imam čebele kolektivno zavarovane, sem poslal vzorce na Zavarovalno skupnost v Ljubljano in odgovor je bil: »Močna nosema.« Je torej nosemak odpovedal? Ali sem ga mar pokladal prezgodaj na j esen? Rad bi slišal mnenje drugih čebelarjev. KAKO UNIČUJEJO NAŠE ČEBELE 1’AVEI. BRECELJ Čebelarje iz Ajdovščine in njene bližnje okolice so pregnali tako, da so s svojimi čebelami postali pravi brezdomci. Njihovi stari in novi čebelnjaki so postali brezpomembni. Kje so stezice, ki so nekdaj bile do naših čebelnjakov? Čebelarji ne morejo več obiskati svojih čebelic, ko pridejo domov iz službe utrujeni in žele poiskati razvedrila pri svojih ljubljenkah. Ne morejo več opazovati teh marljivih, koristnih in čudovitih živalic. Več kot sto let stara čebelarska tradicija v našem kraju se je morala za več kilometrov umaknili od lastnega doma ali pa prepustiti čebele kruti usodi —- poginu. Žalostna pesem se je začela kmalu po osvoboditvi, ko so ustanovili v bivši predilnici tovarno sadnih sokov, likerjev in marmelade Fructal. Razumljivo je, da uporabljajo take tovarne v glavnem sladkor, ki v jesenski brezpašni dobi privablja čebele. V oddelke, ki predelujejo sladkor v prehrambene artikle, imajo vse žuželke prost dostop. Največ je pri teli sladkih zakladih čebel, ki se potem ustavijo na stranskih oknih, kjer žalostno poginejo. V letu 1%0 je Slovenski čebelar poročal in tudi dnevni časopisi (celo tuji!), kako so čebele pregnale delavce iz tovarne, tako da so jo morali zapreti za nekaj dni. Pred tovarno so namreč po svoji neprevidnosti razobesili mokre, vreče od sladkorja. Takrat so v tovarni Fructal uničili več sto kilogramov čebel z vodno brizgalko in čebelarsko društvo je resno nastopilo ob pomoči občinskega gospodarskega odseka. Na žalost je takratni predsednik društva ostal brez podpore zainteresiranih čebelarjev. Čebelarje je vse to res močno prizadelo. V čudnih časih živimo! Letni časi se spreminjajo: jesen je poleti, poleti je jesen. Točno tako je bilo tudi lani. September in oktober sta bila z znatno večjo nadpovprečno temperaturo in sončnim sijem. Čebelarji se vračajo domov s praznimi panji z bližnjih in daljnjih pasišč ali kvečjemu le s skromno zimsko zalogo prav v žrelo tovarne Fructal. Več kot toliko ne moremo po- vedttti. Veni pa, da so bili v naši republiki v nekaterih industrijskih krajih podobni primeri, ki so jih pravično rešili. Mogoče imate vi, tov. urednik, k temu kako pripombo? Ur. op.: Pred leti smo imeli nekaj podobnega v tovarni bonbonov Šumi v Ljubljani. Stvar smo pravično uredili in se lepo pogovorili z vodstvom podjetja, ki je plačalo čebelarjem odškodnino. Nu zahtevo sanitarne inšpekcije pa je moralo podjetje opremiti vsa okna z mrežami. Zuto se kaj takega ni več pripetilo. I udi v Vašem primeru bo morala tovarna tako storiti. Vaša čebelarska organizacija naj odločno nastopi in se poveže z občinskimi organi, ki morajo poskrbeti za to. da tovarna čebel ne bo uničevala. Bodite odločni in nepopustljivi! MARŠALI, GENERALI, ADMIRALI IN ŽUŽELKE — ČEBELE LEOPOLD DEBEVEC 1 Ameriški general Gruenther, bivši poveljnik oboroženih sil severo-atlantskega pakta (NATO), ni bil le velik vojak in vojskovodja, temveč tudi prizadeven entomolog (žuželkoslovec), ki je precej svojega prostega času porabil za preučevanje življenja žuželk. Tako je nekoč tudi v razgovoru s svojim gostom in pomočnikom v službi, admiralom Radfordom zajahal svojega priljubljenega »konjička« ter svojemu pomočniku admiralu na dolgo in široko pripovedoval drobne zanimivosti iz življenju mravelj in čebel ter njihovi družbeni ureditvi: ...»Mravlje, a tudi čebele živijo v presenetljivo razumno urejenih združbah ali skupnostih, kjer je vse delo posameznic natančno določeno in razdeljeno. Podobno kot ljudje se tudi one ravnajo po določenih zakonih; imajo celo svoje posebne organe, ki skrbijo za red in varnost, za obrambo skupnosti pa je pripravljena kur cela armada! »Admiral Radford je svojega predstojnika ves čas pozorno poslušal, nazadnje pa je skeptično pripomnil: »je že vse lepo in prav, le eno mi ne gre povsem v račun, kako morejo živalice vse to opraviti brez — mornarice...!« 2 Znani ruski maršal Timošenko ali Tim, kakor ga kličejo bližnji znanci in prijatelji, je strasten ribič. Kot pravi Ukrajinec preždi po cele dneve svojegu prostega časa ob bregovih tihih rečic z ribiško palico \ roki. Prav tako nikakor ne skriva svoje velike navezanosti na čebele. Na vrtu ob svoji vili v okolici Moskve ima obsežen in lepo urejen uljnjak. Čebele oskrbuje redno sam in Maeterlinckova knjiga »Življenje čebel« stoji v njegovi knjižnici na častnem mestu prav poleg učbenika moderne strategije generala Dragomirova, enega največjih ruskih strategov 19. stoletja. Hudobni jeziki sicer trdijo, da se Timošenko, ki pred sovražnikom ne pozna strahu, vendarle rud izogne računanju enačb z dvema neznankama. l im ima precej nasprotnikov, ki mu zavidajo predvsem njegovo popularnost med ljudstvom, in med temi je tudi nekdanji Stalinov ljubljenec maršal Vasiljevski. Ko je bil Vasiljevski nekoč pri I imošenkn na obisku, si je dovolil grobo pripombo, ki je merila na pomanjkljivo izobrazbo domačina. češ da maršali, ki se nikoli niso ukvarjali z algebro in geometrijo, ne morejo biti kaj prida vojaški voditelji. Timošenko ni trenil z očmi in je žaljivko »preslišal«. Ko pa so kmalu nato na sprehodu po vrtu prišli mimo čebel, je stopil Tim k prvemu panju, ga odprl, vzel iz njega lep meden sat, ga pokazal gostu ter, obrnivši se k svojemu adjutantu, povsem mirno dejal: »Poglejte. Klimek, tele čebele niso študirale ne algebre ne geometrije, pa vendar izdelujejo voščene celice v dovršeno pravilnih šestero-kotnikih —■ v obliki, ki je natančno preračunana in najbolj smotrna ter najprostornejša ob najmanjši porabi materiala in prostora... Vso matematiko čebelam odlično nadomešča naravni nagon, instinkt. Instinkt pri nas ljudeh pa je predvsem lokavost, premetenost. Človek z zdravim instinktom (udi v vojaških rečeh laže in prej pogodi pravo in boljšo rešite\ kot kak domišljav, učen degeneriranec!« je zaključil Timošenko in pomežiknil na prevzetnega gosta, ki si je ves zamišljen s pretirano natančnostjo ogledoval bujno cvetočo vrtnico ... ČEIiELARSKO POTOVANJE PO DOLENJSKI TN NAŠ IZLET FRANJO KRIŠTOF — PREBOLD Leto dni sva se pogovarjala s tovarišem Primožičem o krožnem potovanju z mopedi prek Dolenjske. In tako je prišla dogovorjena nedelja. Mopeda sta bila nared in ob desetih dopoldne sva zapustila Prebold in še tisti dan po lepih in slabih cestah prispela v Mokronog, seveda precej izmučena. Bila sva potrebna okrepčila in počitka, kar sva zlahka dobila. Drugi dan, t. j. v ponedeljek, je bilo lepo sončno vreme. Zato sva že ob šestih zjutraj zasedla svoja zaprašena konjička, ki sta naju popeljala k izviru Krke, v Stično in Šentvid. Tam sva zopet prenočila. Ta dan sva obiskala več čebelarjev, med njimi tudi tov. Marolta iz Stične, ki pa na žalost ni imel svojih ljubljenk doma, ampak v akaciji na Primorskem. Lepo so je bilo pogovarjati z izkušenim čebelarjem, ki nama je med drugim povedal, da tudi akacija na njegovem pasišču ne medi tako, kot bi morala. Pake slabe čebelarske novice sva slišala tudi od drugih čebelarjev na Dolenjskem, da to leto ni naklonjeno čebelarjem oziroma čebelicam. Torkovo jutro je bilo deževno, toda kljub temu sva šla na pot. Bila sva razpoložena kot ta deževni dan. Premočena do kože sva prispela v Šmartno pri Litiji in tam prespala. V sredo sva obiskala tudi znanega čebelarja Žunka v Litiji. Pogovor je takoj stekel, seveda o čebelicah. Zraven je prisedla tudi njegova žena. ki je obenem njegov dobri čebelarski pomočnik. Postregla nama je z dobro domači slivovko. Le škoda, da je čas tako bežal. Ze sva morala spet na pot. Naslednji dan sva srečno prispela v Prebold, oboga- tena z lepimi spomini na Dolenjsko in najboljšimi vtisi o čebelarjih. Sprašujem se, če so res vsi ljudje tako dobri in prijazni kot čebelarji. Na prvem družinskem sestanku sva poročala o najinem potovanju, o čebelarjih in znamenitostih, ki sva jih videla na poti. Ker pa je naša čebelarska družina imela v svojem programu tudi izlet, se je odločila za približno isto pot. Dne 11. septembra smo prispeli ob devetih v Mokronog, se okrepčali in si ogledali trg, ki kaže še mnogo sledov zadnje vojne. Potem nas je gostilničar tov. Dev popeljal v pet kilometrov oddaljen vinograd z zidanico in nam postregel z dobrim domačim cvičkom in čevapčiči. Med nami je bil na izletu tudi naš predsednik tov. Blaznik, ki je star 80 let in čebelari že nad 50 let. Gotovo je občudovanja vreden možak! Razpoloženje in veselje se je vidno stopnjevalo. Seveda ni manjkalo šal, pesmi in smeha. Tov. Hočevar je obljubil, da bo vzel s sabo harmoniko in nam ka j zaigral. Ko smo se že peljali, smo ga vprašali, kje ima harmoniko. V šali nam je odgovoril, da je čebelar in ne nosi rad s sabo čmrljev. Pozno popoldne smo zapustili Devovo zidanico. Zamudili smo se in zato nismo mogli videti vsega, kar smo si želeli. Ogledali smo si še grad Bogen-šperk, nekdanji Valvazorjev dom. Take izlete priporočam tudi drugim družinam. Zdi se mi, da to še bolj povezuje člane in obenem priteguje tudi mladino v naše čebelarske vrste. STRANSKI PROIZVODI V ČEBELARSTVU PREVEDEL JULIJ M A Y E R Apimondia — Mednarodna zveza čebelarskih združenj — je izdala v šestih mednarodnih jezikih prvo številko svojega glasila Apiacta z zanimivimi članki priznanih čebelarskih izvedencev z vsega sveta. V pričujočem članku povzemam izvajanja, ki jih je priobčil agronom Alin Ciiillas, nagrajenec francoske akademije, pod naslovom »Vloga in pomen stranskih proizvodov v čebelarstvu: pelod, matični mleček, čebelji strup, zadelavinax Od pradavnih časov je bil med edini proizvod, ki ga je človek jemal čebelam. Sele pred nekako 15 leti so se najprej raziskovalci, potem šele čebelarji praktiki začeli zanimati za tako imenovane stranske proizvode čebel. K tem stranskim proizvodom štejemo po vrstnem redu njihove koristnosti: obnožino, matični mleček, čebelji strup in zadelavino. Obnožinn ali pelod. Brez dvoma je obnožina naj zanimivejši proizvod čebelje paše. V bolniški prehrani ga uporabljajo nekako šele 10 let, vendar zaradi naravnega nastanka že izpodriva nekatera zdravila, ki z njimi kemična industrija preplavlja tržišče. Kot znano, je pelod namenjen za prehrano mladih žrk in čebele ga nabirajo na raznem cvetju. V teku leta nabere panj 20—30 kg obnožine, torej precej nad lastno potrebo. Najprej so prišli ameriški čebelarji na misel, da so odvzeli čebelam del obnožine, ki jo prinašajo v koških zadnjih nog. V ta namen so uporabljali smukalce, v glavnem posebne kovinske ali plastične zaporice. Najbolj preproste so kovinske zapore z majhnimi okroglimi petmilimetrskimi odprtinami, ki jih natikamo na žrela. Ko se čebele plazijo skozi ozko režo v panj, se del obnožine osmuka v podloženo posodico. Družina pri tem ne utrpi nobene škode, ker so ugotovili, da odvzamejo ti smukalci le desetino nabranega peloda. Čebelar torej lahko pridela na leto 2—3 kg obnožine na panj. Razume se, da dosežemo lahko tudi večji učinek. Nekateri čebelarji na francoski Ažurni obali dosegajo tudi do 5 kg na panj, tako naberejo na leto tudi več ton. Osmukana obnožina vsebuje okroglo 18 % vlage, kar onemogoča njeno konzerviranje. Zato jo moramo brezpogojno osušiti. Za to pa uporabljamo dve sušilni napravi: 1. sušilce z infrardečo lučjo, po vseh vidikih so to najboljši, ker sega sušenje v globino peloda. 2. sušilce z električnimi upori, ki pa morajo biti opremljeni še s termostatom na 45° C, ker obstoji nevarnost, da se pokvarijo učinkoviti elementi v obnožini, če seže temperatura preko te stopinje. Ne smemo namreč pozabiti, da je pelod živa in občutljiva snov, ki jo moramo čuvati tako pred vlago kot pred vročino. Suho obnožino moramo temeljito pregledati, da odstranimo vse tuje primesi. Hranimo jo v aluminijastih posodah vHermiburius«, kjer se brez škode več mesecev obdrži. Količina osmukanega peloda je zelo različna, kar je odvisno od pašnih cvetlic. Nekatere rastline nudijo obilo peloda: oljna repica, koruza, kostanj in različne akacije; druge zopet zelo malo: pomarančevec, limonovec, 111.111-darinovec in sivka. Največji donos (20—150 gramov) na panj dosežemo navadno ob lepem toplem vremenu med deveto in deseto uro zjutraj. Obnožino moramo vsak dan sproti pobirati, ker se bi sicer pokvarila. Pelod vsebuje: — nekako 35 % proteinov, ki niso drugo kot nitrobeljakovine; — 15—20 % aminskih kislin, kot so cystin, histidin, triptofan, metionin, fenilanalmin, threonin, arganin, isoleuzin, leuzin, lysin, valili in glutamin-ska kislina; — dalje nekako 40 % glukocidov ali sladkor vsebujočih snovi; — nadalje vsebuje tudi vitamine. Vse B vitamine: tintiamin, riboflavin, pyridoxin, nikotinamid, pantotensko kislino. C vitamin — aktivne karoti-noide. A vitamine itd. Vsega skupaj najdemo v pelodu 9 vitaminov. 'Pelod vsebuje tudi nekatere hormone in zdravnika Chauvin in Lenor- mand sta dokazala celo prisotnost antibiotikov. Torej je pelod zelo bogat dragocenih snovi in če je osušen in stisnjen, je zelo koncentriran ter vsebuje zelo majhen odstotek \lage. Iz dietetičnih vidikov vpliva pelod ugodno na delovanje želodca in drobovja. Ozdravl ja tako najtrdovratnejše zaprtje kot na j trpežnejšo drisko, vzbuja tek do jedi, preprečuje hujšanje in izboljšuje splošno počutje. Pred kratkim sta bili odkriti še dve novi lastnosti peloda. Dva švedska znanstvenika, Erik Ask Upmark in Gosta Jonason, sta dokazala, da izvleček iz peloda — in Umevno tudi samo pelod — izborno vpliva na zdravljenje motenj prostate, če bolnik redno jemlje 5 do 10 gramov pelodnega zdravila. Osebno poroča dalje: Pa .še drugo zanimivo zadevo so mi prod kratkim sporočili: Neka dama v Lyonu je hudo obolela za sladkorno boleznijo. Analiza urina je pokazala 48 gramov sladkorja na liter. Po naključju je dama čitala eno mojih knjig in je začela dnevno uživati 30 gramov navadne obnožine. Že po mesecu dni so ugotovili, da je sladkor v urinu padel na 6 gramov na liter. Pred kratkim pa mi je sporočila, da se je vsebina sladkorju na liter znižala na I gram. Ta dosežek je izreden in vreden, da ga objavim.« Matični mleček je prvi opisal okrog leta 1760 nizozemski znanstvenik Schivammerclam. ki je v knjigi »Biblija narave« zapisal: »Opazoval sem hrano matičnih žrk. Podobna je zvarku škroba in je lahko kiselkastega okusa.« Matični mleček je dejansko izključno le hrana mladih matičnih žrk. Kot je dokazal nemški znanstvenik dr .J. Lunzer leta 1912. nastaja matični mleček v golšnih žlezah mladih čebel, nekako 6 do 14 dni starih. Izredna hranilna vrednost tega hraniva je očitna iz dejstva, da se teža žrke v petih dnevih poveča za 1800-krat v naravi ne najdemo nikjer podobnega primera. Poleg tega je znano, da živi matica, katere žrka je bila hranjena z matičnim mlečkom, 3 do 5 let, medtem ko doseže čebela, katere žrka je prejemala navadni krmilni sok, v pašni dobi največ 45 dni starosti. Na prvi pogled matičnemu mlečku ne bi prisodili posebne hranilne vrednosti. Vsebuje namreč: — 60 % vlage, — nekako 12,34% proteinov, nekako 6,46 % lipidov, — nekako 12,49 % glukocidov, in skoro 3 % snovi, ki jih doslej še nismo mogli ugotoviti, ki pa bržčas vsebujejo skrivnost čudovitega učinka matičnega mlečka. Mnogoštevilni ameriški, nemški, ruski in francoski znanstveniki so matični mleček skrbno preiskovali in v njem odkrili naravnost ogromno raznih vitaminov: vse B vitamine plus biotin in inosidol, C vitamine ali askorbinsko kislino, A vitamine (preprečuje infekcijo) in E vitamin (rod-nostni vitamin). Slednjič vsebuje še hormone in številne oliso-mineralne snovi in skoro iste uminske kisline, ki so navedene pri pelodu. Splošni vpliv matičnega mlečka je antimikroben in antibiotičen, in sicer močno vpliva na mvcobukterium tuberculosis (glej dela Chauvinu, Hinglaisa, Ganliereja, Langladeja, Hellenu in drugih). Zaradi velike količine dragocenih snovi bi morali z matičnim mlečkom delati še poskuse zu človeško dietetiko in terapevtiko. Ne glede na bučno in pristransko reklamo, ki mu je svoj čas v Franciji, posebno pri zdravnikih, močno škodovala, moramo priznati, da so z. matičnim mlečkom dosegali zanesljive in priznane učinke v bolnišnicah in pri zasebnikih. Zelo učinkovit je kot povzročitelj apetita, opazovali so precejšnje naraščanje rdečih krvničk pri slabokrvnosti, ima ugoden vpliv pri poapnjenju žil, pri krvnem pritisku, pri sladkorni bolezni ter še pri mnogih drugih obolenjih. Najvidnejši pa so bili uspehi pri dojenčkih in starih osebah pri pojavih ostarelosti in oslabelosti. Mirno lahko trdimo, da je pomladil osebe s pojuvi ostarelosti in jim vrnil gibčnost. Zaradi izredno visoke koncentracije moramo matični mleček zelo previdno dozirati. Na splošno označujemo dnevni obrok 50 miligramov kol nuj učinkovitejši. Najbolje se obnese, če matični mleček v naravni obliki (velikost pol navadnega graha) držimo pod jezikom, ker je ta način raztapljanja naj učinkovitejši. Pred približno 15 leti je bil matični mleček v Franciji prava redkost in je stal gram nekako 5000 starih frankov. Ta izredna cena pa je naglo padala, pač v zvezi z izboljšavami pri pridobivanju. V glavnem pridobivamo matični mleček tako, da presadimo žrke, mlajše od 3b ur, v voščene ali plastične celice in jih vsadimo brezmatič-liemu panju. Pravzaprav je to umetna vzreja matic. Tretji dan odstranimo žrke in zberemo matičnike. Vsak matičnik nam da od 100 do 250 miligramov matičnega mlečka. Na Francoskem so sc nekateri čebelarji specializirali za pridobivanje matičnega mlečka. Dva od njih pridobita ob ugodni letini 100 do 150 kg matičnega mlečka, za katerega imata zagotovljen odkup. Čebelji strup zavzema posebno mesto med stranskimi proizvodi v čebelarstvu, ker je njegovo zbiranje vezano z mnogimi težavami, ki pa so v glavnem že odstranjene. Čemu čebelji strup? Ker je od nekdaj znano, da so čebelarji — z redkimi izjemami — vurni pred revmo. Celo še več, mnogi revmatični bolniki ozdravijo kot po čudežu, če jili čebele opikajo. Mnogokrat se to zgodi po naključju. I udi druge bolezni so s čebeljim strupom ozdravljive in po mnenju kanadskega kirurga dr. Saineja bi morali v to vrsto šteti naslednja obolenja: Polyarthritis — vnetje sklepov (revma), degenerativno obolenje vretenc (izrastki na hrbtenici), nekatera obolenja zunanjega živčevja, otekline, izpuščaji, naduho itd. Toda ti bolniki morajo prenašati čebelje pike, ne da lii se pojavile alergične motnje. Nadalje je znano, da je čebelji strup najmočnejše sredstvo za razširjanje ožilja, ter nuj se uporablja pri nekaterih srčnih obolenjih in pri poapnjenju ožilja, ko se morajo žile razširje-vttti zaradi boljšega prelivanja krvi. Posebne lastnosti čebeljega strupa so zahtevale posebno terupevtiko apipunkcijo, ki sicer na Francoskem še ni močno v rabi, je pa zelo razširjena v Češkoslovaški, v Sovjetski zvezi in v Kanadi. V teh deželah so na razpolago zdravila z oznakami kot virapin, forapin in podobno, ter jih bolnikom predpisujejo. Prej so pridobivali čebelji strup, da so posamezni čebeli odstranili želo. Neko podjetje v Illertissenu na Nemškem se je specializiralo, da na ta način pridobiva čebelji strup. V sodobni tehniki pridobivanja pa uporabljajo elektriko šibkega toka in čebele ostanejo žive. Toda učinek je zelo majhen, ker dobijo od deset tisoč čebel komaj en gram strupa, poleg tega pa postajajo čebele zelo bojevite. Zadelavinu je pravzaprav produkt iz dveh različnih izvorov: I. iz notranjega izvora. Po raziskavah nemških strokovnjakov (Kiislen-macher, Philip, Weck) in drugih sestavljajo po vseh videzih zadelavino smolnati preostanki medičine ob prebavi. Vse nove celice in mnogokrat tudi letvice satnikov prepleskajo čebele s to snovjo. 2. iz zunanjega izvora. Čebele nabirajo zadelavino na popju nekaterih dreves. V punjih, ki stojijo v gozdnatih predelih, najdemo mnogo več zade-lavine kot v nižinskih panjih. Sestava zadelavine je večstranska in zelo različna, pač po mestu nabiranju. Ponavadi čebelarji ne posvečajo zadelavini dovoljne pozornosti. Z običajnim segrevanjem postane zadelavina mehka in zelo raztegljiva ter jo lahko porabljamo kot kit ali zamnzko v čebelnjaku. V denaturirauem špiritu se naglo raztopi v izborno prevleko za vse kovinske predmete, ki jih čebelar uporablja — od točila do metle. Pred leti so zadelavino močno uporabljali v medicini. Med vojno z Buri so jo množično uporabljali zaradi njenega antiseptičnega vpliva. Z zadelavino namazane obveze so polagali na rune, ki so se potem naglo in lepo celile. Slednjič sem dal pred kratkim putentiruti porabo zadelavine za izdelavo kozmetičnih pripomočkov in lepotilnih krem. Dozdevno je porabljal zadelavino tudi slavni Stradivari, ko je pripravljal lak za svoje gosli in baje zuto njegovi izdelki tuko čudovito zvene. To bi bile nekako lustnosti stranskih proizvodov v čebelurstvu, ki jih vse premalo upoštevamo. Kljub temu so zelo velike važnosti, kor predstavljajo v čebelarstvu kar upoštevanja vreden dohodek. Ti stranski proizvodi pomagajo k boljši gospodurnosti obrata in delajo čebelarjenje privlačnejše in reutabilnejše. (Prevajalčev pripis: Pisec v vsem članku niti enkrut ne omenja voska, ki je bil vseskozi poleg inedu glavni proizvod pri čebelah. V dolgih stoletjih je bil celo važnejši kot med, saj so vosek porabljali 'za sveče, skoro edino nekaj vredno razsvetljavo pred petrolejko.) MLADINA NEKDAJ IN DANES ANTON TOPOLOVEC Dragi urednik pa tudi bralci, ne zamerite, če bo ta moj članek malo obširnejši. Sem prav sedaj že 60-letnik in roka ter glava sta že bolj trda. V vseh teh letih sem marsikaj doživel in tudi preživel. Že v svojih najzgodnejših otroških letih sem sc zanimal za naravo in njeno življenje, ko menda niti hlač še nisem trgal. S čebelami sem začel nekako živeti kot otrok. Dobro se še spominjam, da je bilo lepega vročega poletnega dne. Moji starši so na travniku sušili seno. Jaz otrok sem hodil in se igrul v senci pod vrbjem ob travniku tik ob robu kak meter širokega, toda poleti navadno praznega potoka. Kar naenkrat zagledam na nizki vrbi tik nad svojo glavo nekaj živega, velikega, česar še nikoli nisem videl. Ne spo-minjam se, ali sem korak odstopil ali pristopil bliže ter trenutek gledal občudoval ter ugotovil, du je to roj velikih muh. V strahu, še bolj pa v veselju nad najdbo sem pogledal hitro okrog sebe po travniku za svojimi varovalci. Ker je travnik velik, sem bil daleč od njih, toda kljub temu sem stekel, kolikor sem kot otrok mogel, urno do njih. Medtem sem jim že od daleč kričal in z rokami kazal, k je sem našel na vrbi veliko črnih muh. Seveda ni moglo biti drugače. Oče me je prijel za roko in vsi smo šli gledat mojo najdbo. Tisti, ki so to poznali, so ugotovili, da visi na vrbi velik roj. Seveda je bilo to zanje novo delo. Naš stari sosed na drugem koncu sadovnjaka je imel takrat tudi včasih kar dolgo vrsto čebeljih družin v slamnatih koših. K njemu je nekdo stekel po koš. Kmalu je bil koš' nad visečim rojem. Spomnim se na soseda s tlečimi cunjami v rokah in z dolgo kadečo se pipo v ustih. In tisti roj se je počasi preselil v nastavljeni slamnati koš. Ko smo šli proti večeru slovesno proti domu, smo nesli s seboj moj roj v slamnatem košu. Po nasvetih soseda, izkušenega starega čebelarja, so koš s čebelami postavili doma ob hiši. Menim, da mi ni treba dokazovati, da sem naslednje dneve po cele ure presedel prav blizu ob košu ter gledal, opazoval in prešteval vračajoče se čebele, kolikor sein jih videl, kako so nosile pisane hlebčke na nogah. Posebno sem opazoval tiste velike, ki so bolj brenčale in nikdar nič prinesle. Pozneje sem zvedel, da so to troti —-lenuhi. Še sedaj se čudim in se ne spominjam, da bi me v tej otroški radovednosti kaka čebela pičila. Bil sem presrečen z njimi. Morda so bile tudi one z mano, pa so mi prizanašale. Pozneje sem vedno bolj pogosto zahajal po opravku ali po materinem naročilu ali celo na skrivnem prav po otročje k že omenjenemu staremu čebelarju sosedu. Ta hiša je od moje rojstne oddaljena le kakih 200 metrov. V lepih poletnih dneh sem vedno najprej stopil pred hišo, kjer je imel svoje panje — koše postavljene ob plotu na v zemljo zabitih stebričkih. Stali so v ravni vrsti kot vojaki. Oviti so bili s škopno slamo, ki je bila zgoraj povezana. Vse to je bilo pokrito s starimi lonci kakor kakšna glava s čelado. Število teh panjev se je ravnalo po letini. Včasih jih je bilo tudi dvajset. Lahko si predstavljate, da je bilo to v lepih poletnih dneh za moja mlada ušesa prelepo bučanje, posebno če je kak panj rojil. Pri teh obiskih se nisem nikdar pozabil ozreti tudi na svisli prednje hišne stene tik za panji, kjer je bil zgoraj pod streho vzidan leip sv. Florjana. V roki je držal vedro z vodo, vselej pripravljen pogasiti ogenj, če bi se pojavil na hiši. Ta kij) sv. Florjana je bil glinast izdelek sorodnika lončarja iz te družine; vse je bilo lepo v primernih barvah pološčeno. To je bilo silno vabljivo za radovedne nenasitne otroške oči. Prišla je prva svetovna vojna. Moj oče je bil takoj vpoklican. Ostala sva sama z materjo in dve majhni sestrici. Moja otroška leta so prav takrat toliko naštela, da sem začel hoditi v šolo. Bilo je žalostno, vse neurejeno. Marsikje, kakor tudi pri nas, so ostali doma samo otroci z materjo. Delavcev ni bilo moč dobiti. Jemali so nam vse: živež, zrnje, živino in druge stvari. Moje čebele oziroma družine so se do takrat že precej razmnožile. Kolikor je bilo dela s čebelami v koših, mi je pomagal sosed. Jeseni smo že lizali med in včasih hodili okrog z otečenimi jeziki. Če ni pravega gospodarja pri hiši, se vsako tako gospodarstvo hitro izrodi. Tako se je zgodilo tudi z mojim čebelarstvom. Čez kako leto ali ua vajetih«, da nam ne roje. Ves trud pa bi bil zaman, ko bi samo enkrat opustili tedenski pregled družin v tem kritičnem času. Gradilni sat uspešno uporabljajo mnogi prevaževalci, nekateri pa ga bolj iz ko-modnosti odklanjajo kot nepotrebno zlo. Najbolj sc obnese gradilni sat kot predzadnji tik ob gnezdu. Nekateri pa ga imajo tudi kot kraini sat na levi ali desni strani. Z gradilnim satom v plo-dišču čebele tudi ob slabih pašah prisilimo. da pokažejo, kaj nameravajo. Gradiln'e sate v okencih izdelujejo le ob zelo dobrih pašah. Na tem mestu so nepraktični, ker jih moramo pred vsakim prevozom izrezati. Pogosto je treba čebele v naglici prepeljati, z izrezovanjem pa bi imeli kar nekaj ur dela. Pri meni sc je gradilni sat odlično obnesel. Imam jili na desni strani v plodišču in sicer je to predzadnji sat. Polovica satnika je predeljena z podolžno letvico: eno polovico zažičim s satnico. druga pa je prazna in jo izrezujem. Ne pozabimo pa pri tem še eno zelo važno korist. Ce imamo v panju gradilni sat. nam čebele lepo izdelujejo satnice in nikjer ne najdemo nobenega sata. ki bi bil iznakažen s trotovino. Lani nalašč nisem dal trem punjem gradilnega satnika. V plodišču so potem čebele napravile trotovino na drugih lepih satih. In še nekaj si zapomnimo! Gradilne sate izrezujemo tedaj, ko so v njih že ličinke, ki plavajo v mlečku. Mlade čebele dojilje morajo namreč oddati svoj mleček in si s tem sprostiti krmilne žleze. Vzrok rojilneniu razpoloženju je prav v prenapolnjenih k rini ln ili in voskov n ih žlezah. Ce čebele v panju ne morejo graditi satja in si sprostiti svojih krmilnih žlez, bodo silile k rojenju in tudi rojile. Z izrezovanjem gradilnili satov, z dodajanjem satnic in rednim prestavljanjem pa odlično postrežemo čebelji družini, ki nam zato prav gotovo ne bo rojila. Izrezane gradilne sate takoj pretopimo v sončnem topilniku ali pa jih stisnemo v kepe iu prekuhamo ob prvi priložnosti. Ne odlašajmo pa predolgo, ker sc bo sicer satje zaradi razkrajanja ličink usmradilo. E. S. Nove čebelarske knjige. Lani je ob koncu poletja izšla v Nemčiji knjiga, ki jo je ves čebelarski svet nestrpno pričakoval. Naš dobri znanec in prijatelj Adam Kelirle je končno le izdal svojo že pred leti napovedano knjigo z naslovom »Auf der Suche nach den besten Bienenstüin-men«. (Tskal sem najboljše čebelje rodove). V knjigi je objavil vsa svoja dosedanja poročila o potovanjih, dodal pa še nove zaključke in ocene o vrednosti posameznih čebeljih ras, ki so jih vzrejali. križali in potem opazovali v Buck-fastu. Knjigi je napisal uvod profesor dr. Ruttner iu med drugim poudaril, da je delo brez dvoma posebnost v sodobni čebelarski literaturi, brat Adam pa izredni mož, ki je doslej največ storil na področju vzreje in selekcije čebel. V prvem delu je Kehrle opisal svoje poti po širnem svetu: Potovanje v Francijo. Švico, Avstrijo, Italijo, na Sicilijo, v Nemčijo — (leta 1950). Leta 1952 pa jc bil v Alžiriji, Izraelu, in pri nas v Sloveniji. Leta 1954 je bil spet pri nas. Leta 1959 je obiskal Španijo in Portugalsko, leta 1962 Malo Azijo, Turčijo, Egejske otoke in ponovno Jugoslavijo (Banat). Egipt, in Libijsko puščavo. V drugem delu ocenjuje posamezne čebelje rase po svojih dolgoletnih opazovanjih in izkušnjah. Knjiga ima 127 strani in je izšla v založbi Walmar. (Walinar, Verlag. Zell. Weierbach) Iz knjige bomo ob prilož- nosti ponatisnili oceno nušc kranjice in banatske čebele. Kot nam piše brat Adam, je prva izdaja te knjige že pošla, pripravljajo pa drugo. Zanjo je po vsem svetu veliko zanimanje. Letos bo izšla tudi v angleščini. E. S. Čebelarjenje ined medvedi. Pod tein naslovom je objavil znani ameriški čebelarski list American Bee Journal zanimiv članek o tem. kakšne težave imajo ameriški čebelarji na Floridi s tem sladko-snednežem, ki jim dela velike preglavice in tudi škodo. Na Floridi je namreč ogromen naravni park. v katerem so gozdovi zaščiteni. Tu raste bujno rastlinstvo. Tudi živali so zaščitene. Nič ni čudnega, da je v takili gozdovih odlična čebelja puša. Toda čebelarji bi tu ne mogli čebelariti, ko se ne bi znali uspešno branili proti tem kosmatincem. Medvedi so panje že po nekaj dneh razbili in čebelarji so našli potem samo še trske. Možje pa so nato panje stisnili v eni vrsti in jih povezali z debelimi jeklenimi pasovi. Kosmatinec pa se ni dal ugnati in je bil bolj pameten kot čebelarji: odtrgal je čelne strani panjev in potem z lahkoto pobral iz njih sladko vsebino. Čebelarji pa kljub temu niso odnehali: ogradili so stojišče z močno bodečo žico. Toda navihani sladkosnedneži so izkopali pod njo jamo in tako spet prišli do panjev. Zdaj so čebelarji pred pokončno žično ograjo razprostrli bodečo žico še kak meter na široko po tleh. Toda tudi to ni pomagalo. Borili so se dalje. Spustili so v žico električni tok in postavili na njej še strašilne svetleče bombe, ki so močno pokale. Toda medved se ob dotiku žice še zmenil ni za električni tok. če ni bil preveč močan. Ko so se strašilne bombe razpočile in močno zasvetile, je sicer odskočil, toda kmalu se je spet vrnil. Bombe so pokale dalje, on pa jo je korajžno mahnil skozi žico in opravil svoje delo. Šele ko so spustili potem v žico zares močan električni tok. so medvede ugnali. Toda kljub temu prihaja medved vsak dan večkrat do žice in jo poli pa. Ko ga udari tok, se spet umakne. V notranjost ograde pa ne sili več. Lahko si predstavljamo, kakšne stroške imajo čebelarji s takimi pasišči. No, pu jo je neki čebelar le zagodi! tem nepridipravom. Na več metrov visokih močnih tramih jc zgradil neke vrste oder, kamor je postavil panje. Tja gori pu medvedi ne pridejo in čebele so tam na varnem pred njimi. E. S. Bele čebele. Kadarkoli govorimo o čebelah, mislimo vedno na našo sivk o. Zato ni nič čudnega, da so odkrili leta 1957 v naravi belo čebelo, in sicer na irskem otočku Inishbeara. Odkrili so jo na prav nenavaden način. V Angliji je kuhanje žganja močno obdavčeno, zato otočani skrivaj kuhajo na črno. Da ne bi ostanki brozge z svojim duhom privabljali carinikov, zlivajo »kuharji« preostanke kuhe v ozke špranje med skalovjem. Toda vonj po sladkobi privablja čebele in med njimi je čebelar T igli e opazil belodlukaste čebele. Zasledoval je njihovo letenje in našel je tudi njihovo gnezdo. Prenesel je čebele na svoj otok in začel gojiti bele matice nove pasme. Eno tako oplojeno matico so prenesli v Anglijo in jo dodali čebelji družini normalne barve. Na pomlad 1958 so jo čebele ugonobile in čebelar jo je našel pred žrelom, čeprav so bile mladice v tem panju tudi bele. Tudi nova matica, hčerka dodane matice, je bila bela, vendar je zalegala le normalno temne čebele. Njeni troti so pu bili beli. Na otoku Inishbeara še vedno živijo bele čebele. Imker Freund 1961 J. M. Poraba hrane in telesno izrabljanje pri proizvodnji voska. Dr. Weiss iz Er-langenu je znanstveno raziskoval, koliko sladkorju porubijo čebele zu gradnjo določene količine voska. Takole poroča: Po končani jesenski paši smo poskusne družine ometli v prazne panje, kjer smo jim nudili le ozke osnove sutnic za gradnjo. Kontrolne družine pa smo ometli nu popolnoma izdelano satovje. Odslej smo vse družine enakomerno pitali z isto sladkorno raztopino. Po določenem času smo vse družine ometli s teh satov, du smo lahko ugotavljali, kolikšne so bile zaloge in iz tega smo lahko sklepali, koliko hrane so čebele porabile, da so izdelale 1 g vosku. Kjer so bile razmere normalno ugodne, so čebele porabljale 4 do 5 g sladkorju za 1 g vosku. Pri nižjih zununjih temperaturah in pri šibkejših družinah je bilu porubu mnogo večja. Tudi majhne družinice so porubljule mnogo več hrane. Nobene ruzlike pu nismo mogli opuziti med domačo črno nigro in med sivo karniko. Enako tudi nismo mogli ugotoviti nobene razlike v porabi hrane in gradnji voska pri družinah, ki so prosto letale in prinašale obnožino in med tistimi družinami, ki smo jih gojili pod šotori in niso prinašale obnožine. Zu proizvodnjo vosku je torej pelod brez pomenu! Poskusne čebele, ki so si morule med pitanjem zgraditi novo satje, so nu tein sutju tudi prezimovule in so se nu pomlad prav tako dobro razvijale kot tiste, ki smo jili ometli nu že izdelano satje. Izločevanje voska in njegova predelava v satovje torej ne pomeni nobene fiziološke izgube. Ko smo ugotavljali porabo sladkorju in iz tega nastale zaloge, smo ugotovili, da so skoro vse družine, ki so gradile sutovje, zustuvile in gojile novo zalego, kontrolni panji na izdelanem satovju pu ne. Iz tegu sklepamo, du gradnja satovju ugodno vpliva na splošno počutje družine. V praksi so sicer že opazili, da tiste družine, ki mnogo gradijo, navadno dajejo tudi mnogo medu. Vendar gradnja satovja ne vpliva naravnost na donos medu. Domnevati moramo le, da se družine splošnega dobrega počutju izborno razvijajo in postanejo sposobne, da dobro grade in »pridelnjo« mnogo medu. Cusopis za znanstvene raziskave v čebelarstvu 1965 J. M. Čebelja paša ob robu gozda. Zastopniki gozdne uprave in Luksemburške čebelarske zveze so se dogovorili, da bodo pri ureditvi gozdnega plašča ob hostali v državni lasti uporabljali grmovje in drevesa, ki medijo ali dado pelod. Na skrajnem robu gozdnega plušču bodo uporabljali nizko grmičevje. Nuto bodo sudili tuku drevesa, kuterih višinu bo na-naščalu do dreves v gozdu. Globina gozdnega plašča bo znašala dvajset metrov. Strokovnjaško ga bodo uredili s sodelavci gozdne uprave. Tudi zu rastlinsko ogra-jevunje in olepševunje kumpingov naj se uporabljajo primerne rastline, koristne za čebele. S. H. IZVLEČEK IZ ZAPISNIKA 9. seje IO dne 10. januarja 1967 Ponujena zemljišča in objekie za čebelarsko šolo bomo v kratkem pregledali. Pogodbe z Grafoimpeksom za souporabo nezasedenih prostorov še nismo sklenili. Podjetje Grafoimpeks smo morali opozoriti im njegovo pismeno izjavo, da prevzame omenjene prostore v najem s 1. septembrom 1966. Izplačevanje nagrad opazovalcem opazovalnih postaj za gozdno medenje je v teku. Glede prodaje pisarniških prostorov na Miklošičevi cesti 30 smo v dogovoru z Medeksom. Slovaški čebelarski organizaciji, ki namerava letos v mesecu juliju obiskaii Slovenijo, smo poslali zaželene informacije. Tečaja za vzrejo matic, ki je bil 27. in 28. januarja v prostorih Zveze, sc je udeležilo 54 čebelarjev - članov Zveze. Tečaj je lepo uspel. Predavala sta prof. Senegačnik in tov. Lobnik iz Maribora. Glede panjskih končnic, ki jih ima Zveza začasno v Etnografskem muzeju v Ljubljani, sta se zglasila pri direktorju dr. Kuharju predsednik in tov. Verbič. Sporazumeli so se zaradi prenosa teh končnic v čebelarski muzej v Radovljici. Kakor smo obveščeni, ni nobenih ovir več za zgraditev primerne hišice na ple-menilni postaji pod Zelenico. V njej bodo shranjevali razne predmete, ki so potrebni pri vzreji matic. Odposlali smo več dopisov v inozemstvo: v Čehoslovaško, Avstrijo Nemčijo, Italijo in Anglijo. Marjan Murn z Jesenic se nam je ponudil kot amater za f i I mn n je poučnih čebelarskih filmov. Določena sta urednik prof. Senegačnik in inž. Sivic, da se z njim seznanita in pogovorita o nadaljnjem delu. Rajko Leve nas je obvestil, da je pripravljen pomagati z raznim materialom pri morebitni gradnji čebelarske šole. Veterinarski znanstveni zavod v Ljubljani organizira enodnevno posvetovanje o čebeljih boleznih v zveznem merilu. Obvestili ga bomo, da se udeležimo tudi mi tega posvetovanja. Na proslavo 80-letnice Petra Močnika v Mariboru sta povabljena predsednik Benedičič in tov. urednik. Delegati, ki so se udeležili občnih zborov čebelarskih društev, poročajo, da so bili prav vsi zelo dobro obiskani. PREDAVANJE predsednika Avstrijske čebelarske zveze g. Alojzija Tropperja v Ljubljani V nedeljo, dne 29. januarja 1967, je predaval našim čebelarjem v mali dvorani hotela Union o avstrijski čebelarski organizaciji predsednik Avstrijske čebelarske zveze g. Al. Tropper. Čebelarji so napolnili dvorano do zadnjega kotička; kakih 50 jih je moralo pa poslušati predavanje v prostorni avli pred dvorano. Predsednik ZCDS je v pozdravnem nagovoru na kratko pojasnil dosedanji razvoj medsebojnih odnosov obeh sosedskih čebelarskih organizacij. Glede na to, ker še ni vse naše članstvo seznanjeno, kdaj in kako je prišlo do teh stikov, priobčujemo v celoti njegov pozdrav. Na splošno željo poslušalcev — bilo jih je vsega kakih 250 — bomo priobčili v naslednji številki Slovenskega čebelarja tudi celotno predavanje. Naš predsednik je pozdravil gosta takole: »Danes imam prijetno dolžnost, da lahko pozdravim v naši sredi kot prvega čebelarskega predavatelja iz zamejstva v zadnjih 25 letih predsednika Avstrijske čebelarske zveze g. Alojzija Tropperja. Predaval nam bo o avstrijski čebelarski organizaciji, o njenih nalogah in ciljih. Vodstvo naše čebelarske organizacije se že nekaj let ukvarja z raznimi organizacijskimi vprašanji in problemi. Zn svoje delo bi radi našli tako organizacijsko obliko, ki bi najbolj ustrezala našim razmeram in hkrati omogočala večji napredek našega čebelarstva, ki ima tako bogato tradicijo. Tako smo se leta 1963 na XIX. mednarodnem čebelarskem kongresu v Pragi seznanili podrobno s strukturo organizacije čehoslovaških čebelarjev. Njihova organizacija je zelo dobra, včlanjenih ima ihkI 90 % čehoslovaških čebelarjev in ima pri svojem delu /ares lepe uspehe. O tem smo dokaj obširno pisali tudi v našem čebelarskem glasilu. Nekatere določbe i/. statuta njihove organizacije smo prilagojene našim razmeram vnesli tudi v pravila naše organizacije. Z vodstvom Avstrijske čebelarske zveze smo se seznanili leto pozneje na mednarodni vrtnarski razstavi leta 1964 na Du-naju. V okviru le razstave je namreč priredila Avstrijska čebelarska zveza lepo čebelarsko razstavo, ki jo je združila z rednim letnim zborovanjem avstrijskih vzrejevalcev čebel. V pozdravu na tem zborovanju sem med drugim omenil, da imata obe sosedski organizaciji, avstrijska in naša. nekatere podobne čebelarske probleme, ki bi jih laže in bolje reševali, če bi jih urejali skupno. Leta 1965 smo povabili Avstrijsko čebelarsko zvezo in Deželno zvezo za čebelarstvo na Koroškem kot našo najbližjo sosedo na otvoritev obnovljenega čebelnjaka Antona Janša na Breznici. Naš slavni čebelarski rojak je bil namreč prvi učitelj na prvi čebelarski šoli na Dunaju. Ob tej priložnosti smo predlagali skupno zdravljenje čebelje pršiča-vosti vzdolž državne meje na mejnem odseku Spodnje Koroške in Štajerske. Jeseni tega leta smo se udeležili na povabilo Avstrijske čebelarske zveze delovne konference deželnih referentov za zdravstvo čebel na štajerski čebelarski šoli v Gradcu. Na tej konferenci smo dobili vpogled v organizacijo zatiranja čebeljih bolezni in v takratno stanje čebeljih bolezni v Avstriji. Po poročilih deželnih referentov sem tudi jaz na kratko poročal o pršičavosti čebel v območju čebelarskega društva za Maribor in okolico. Sporazumeli smo se. naj bo naslednji sestanek zaradi dokončnega dogovora v Mariboru, in sicer tako pravočasno, da bi mogli začeti s skupnim zdravljenjem že spomladi leta 1966. Dne H. marca 1966 je bil sestanek v Mariboru. Na njem je bil sklenjen dogovor o skupnem zatiranju čebelje pršičavosti in hude gnilobe čebelje zalege v t km širokih conah vzdolž obeh strani državne meje na mejnem odseku Spodnje Koroške in Štajerske tja do tromeje / Madžarsko. Podrobno je bil določen uidi način obveščanja o žariščih čebeljih bolezni na obeh straneh državne meje. Dogovor je trajnega značaja. Mariborskemu sestanku so sledili medsebojni obiski krajevnih čebelarskih or- ganizacij na obeh straneh državne meje. Medsebojni odnosi se razvijajo živahno, čebelarji se med seboj osebno spoznavajo in sklepajo prijateljstva, kar je osnovni pogoj za uspešno skupno delo. Nobenega dvoma ni. da smo s tem opravili pomembno delo v korist čebelarstva v obeh sosednjih deželah. Pri tem se mi zdi potrebno, da poudarim in ugotovim zlasti tole: 1. Medsebojne odnose iu sodelovanje razvijamo na osnovi pristnega prijateljstva in resnične demokracije. I.e tako sodelovanje je porok za uspešno skupno zatiranje navedenih čebeljih bolezni. 2. Vse kaže. da se bo sodelovanje že v bližnji prihodnosti razširilo tudi na vzrejo in odbiro čebeljih rodov. ~i. S sprejetjem delovnega programa naše zveze za 200-letno spominsko obdobje Antona Janša od njegovega odhoda na Dunaj konec leta 1766 do njegove smrti leta 177i se bo sodelovanje razširilo tudi na čebelarsko kulturno področje. Skratka, naša čebelarska organizacija se uspešno vključuje v mednarodno delilen dela na področju čebelarstva. Obetajo se namreč v kratkem tudi že stiki z italijanskimi iu madžarskimi čebelarji. Predavatelj nam je poslal svoje predavanje vnaprej tako pravočasno, da smo ga lahko prevedli iu imate prevod v rokah. Zato predlagam, da prevajanje odpade. Tolmačili bomo po predavanju vprašanja in odgovore ter diapozitive. Tako bomo lahko smotrno izkoristili tesno odmerjeni čas. Se pred začetkom predavanja bi rad čestital predavatelju k visokemu odlikovanju. ki mu ga je podelila Avstrijska zveza čebelarjev ob slovesni otvoritvi pete avstrijske čebelarske šole na Koroškem preteklo jesen. Podelila mu je svoje naj višje odlikovanje — zlato Wcipplovo medaljo za njegove izredne zasluge za avstrijsko čebelarstvo. Nato ga bom naprosil. da začne s predavanjem.« Zadnji odstavek v pozdravu je ponovil predsednik Benedičič v direktnem nagovoru v nemščini. Čestitki so se pridružili tudi poslušalci z živahnim odobravanjem. Nato je začel predsednik Tropper s predavanjem. Predavatelj je žel za svoja izvajanja in za krasne barvne diapozitive topel aplavz. Zveza je poklonila predavateljevi soprogi lep narodni šopek, povezan s slovensko trobojnico, predavatelju pa ličen miniaturni gorenjski če- belnjaček, delo našega člana Konrada Seiferia. Nato se je predsednik naše Zveze za-livalil predavatelju in ob zaključku poudaril, da prispevata s takim sodelovanjem obe čebelarski organizaciji tudi k splošni krepitvi dobrih odnosov prebivalstva v oben sosednih deželah v smislu novoletnih želja deželnih glavarjev Štajerske in Koroške dr. Krainerja in Hansa Sime ter predsednika izvršnega sveta SR Slovenije tovariša Janka Smoleta. Ob zaključku naj pripomnim še to, da nam je poklonila ob tej priložnosti Avstrijska čebelarska zveza po svojem predsedniku za izobraževanje naših čebelarjev serijo barvnih diapozitivov s področja biologije čebel in pojasnili v tiskani brošurici, za kar sc ji tudi na tem mestu zahvaljujem. Iz razgovora s predsednikom g. Al. Tropperjem sem nadalje zvedel, da Avstrijska čebelarska zveza redno oskrbuje tudi grob našega slavnega čebelarskega rojaka Antona Janša in da polaga nanj občasno tudi vcnce. Kaj smo pa doslej storili mi? Val. Benedičič ZBOR BELOKRANJSKIH ČEBELARJEV Dne 22. januarja 1.1. je bila na železniški postaji v Črnomlju čakalnica I. razreda nabito polna čebelarjev, ki so se zbrali na občnem zboru svojega društva. Predsednik društva tov. Tvan Biček je odprl občili zbor ter prisrčno pozdravil vse navzoče, še posebno pa delegata Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani tov. Vlada Martelanca ter zastopnika Kmetijske zadruge v Črnomlju tov. Janeza Banovca. V svojem poročilu je prikazal delo upravnega odbora v minulem letu. Upravni in nadzorni odbor sta imela 6 sej. Člani odbora so razpravljali zlasti o organizaciji opazovalne službe za gozdno medenje. Ustanovljena je bila opazovalna postaja v Srednji vasi pri Črmošnjicah. To opazovalno postajo vodi tov. Jaklič Franc, ki je razumel prošnjo našega društva in jo je uspešno vodil. Poročal je Zvezi in našemu društvu o donosih s hoje in travnikov. Tov. Jakliču se za njegovo delo lepo zahvaljujemo. Upravni odbor je v preteklem letu sklenil, da moramo pregledati zdravstveno stanje čebel. Ugotovljeno je bilo. da se na vsem področju Bele krajine ni pojavila nobena bolezen. Tudi ni bilo zaslediti kakih zastrupitev čebel s strupenimi sredstvi ali s tovarniškimi plini. Naše društvo ima 6 čebelarskih preglednikov z uspešno opravljenim tečajem. Letos so se prijavili na tečaje, ki jih je priredila Zveza, 4 člani našega društva, od tega kar trije iz družine v Metliki. Upravni odbor društva je izdelal tudi kartoteko vseh čebelarjev in čebelarstev na teritoriju Bele krajine. Bila je poslana Zvezi v Ljubljano ter družinama na Vinici in v Metliki. Sedaj lahko z malo truda najdemo podatke za vsakega čebelarja in tudi tehnično delo naše organizacije je mnogo laže voditi kot prej. Čebelarske družine že poročajo o manjših spremembah. To je dokaz, da razumejo bistvo in namen kartoteke ter tudi tehnični način vodenja. Če kartoteke ne bomo dopolnjevali in vodili po navodilih, vse težavno delo pri sestavljanju ne bi bilo imelo nikakršnega smisla. Pred vojno je bilo v Beli krajini več kot 4000 AŽ-panjev, sedaj jih imamo le 2867. Čebelarstvo pri nas ne uživa take pozornosti, kakršno bi moralo. Kmetijske organizacije gojijo plantaže raznega sadnega drevja. Vse sajenje, škropljenje in še mnogo drugega dela bo zaman, če ne bodo prispevale svojega deleža tudi naše čebelice. Čebelarji moramo še bolj strniti svoje vrste in se organizirati v močni organizaciji, ker bomo le tako dosegli tisto mesto v naši družbi, ki nam gre. Delegat Zveze tov. Vlado Martelanc je ohvalil polnoštevilno udeležbo članov, ovedal je, da Zveza pridno utrjuje čebelarske organizacije, vendar tudi njej ne gre vse gladko pri pristojnih organih. Led pa se je začel topiti. Potem je predaval tudi o vzreji in izbiri matic. Poudaril je, da je prav matica tisto bitje, od katerega je odvisen ves uspeh čebelje družine. Zaradi tega naj bo čebelar previden zlasti jeseni in naj ne zazimlja starih in slabih matic. 7.e naši stari očanci so bili pri izbiri matic natančni, saj so jeseni zažveplali vse tisto, kar ni prineslo medu in je bilo slabo. V upanju, da bodo naše čebelice dobro prezimile in nam letos poplačale ves naš trud, tudi za preteklo leto, smo se čebelarji polni načrtov in trdnih sklepov o vztrajnem delu v organizaciji in v čebelnjakih v popoldanskih urah vračali na svoje domove. Matija Weiss ALBERT BERGOČ Tragična smrt mladega nadarjenega čebelarja Alberta iz Trnja pri Pivki nas je vse, ki smo ga poznali, globoko pretresla. Odšel je od doma z motornim kolesom, da bi prisostvoval sestanka čebelarske družine Pivka. Zaman so ga zbrani čebelarji pričakovali. Po nesrečnem naključju je z motornim kolesom trčil v nasproti prihajajoči avto. Ni še bil 27 let star. Imel je polno lepili načrtov za prihodnost. Že v zgodnji mladosti je povezal ljubezen do cvetnih livad s čebelami in to s takim veseljem ter navdušenjem, da je postal vsem znancem čebelarjem svetel zgled, saj ga le-ti niso zaman imenovali »naš drugi mladi Janša.« Kako je bil pokojni Albert priljubljen, je pričal njegov pogreb. Udeležila se ga je velika množica prijateljev in znancev ter njegov grob zasula s cvetjem. Čebelarska družina Pivka je izgubila z njegovo prerano smrtjo zvestega člana, ki si je nenehno prizadeval, da bi postal čebelar. Zato pa je imel tudi uspehe. Ni ga več med nami. Težko nam je, posebno pa še, če pomislimo, da ljube čebelice, ki jih je imel tako rad, ne bodo več v njegovem skrbnem varstvu. Dragega pokojnika se bomo vedno spominjali kot dobrega čebelarja in človeka, ki je prezgodaj zapustil naše vrste. J. S. VLADO KLANJŠEK JULIJ SILIČ Dne 8. januarja 1967 nas je za vedno zapustil julij Silič, član čebelarske družine Šempeter pri Gorici. Rodil se je 5. oktobra 1906 v Šempetru pri Gorici. Čebe-iaril je že od leta 1925. liil je mirnega značaja, zaveden Slovenec in dober čebelar. Italijani so ga že 1933. leta internirali. Ro sc je po petih letih vrnil, ni imel več čebel. Nabavil je druge, toda že po dveh letih je moral znova v internacijo. Tretjič je začel čebelariti kot invalid po drugi svetovni vojni. Julij je bil povsod priljubljen in do svoje smrti vnet čebelar. Oba čebelarja bomo vsi člani čebelarske družine ohranili v dobrem spominu. Ivan Krajnc, tajnik družine JANEZ TAPEH Dne 8. januarja 1967 nas je za vedno zapustil dolgoletni čebelar in član čebelarske družine Maribor-Center, potem pa član čebelarske družine Kamnica-Bresterni-ca tovariš Janez Tapeh, kmet i/. Šobra. Rodil se je 27. septembra 1876. Kol mlad fant je začel čebelariti najprej v koših, potem pa v A2-panjili, ki jih je imel 12. Čebelariti je začel že leta 1907. Bil je vnet čebelar in rad je pomagal drugim. Ni poznal sebičnosti, bil je odkrit; kar je vedel o čebelah, to so vedli tudi drugi čebelarji. Čebelarsko društvo za Maribor in okolico mu je letu 1963 podelilo častno diplomo ob 50-lctnici čebelarjenja. Leta 1964 je zbolel. Svoje ljubljenke je moral prodati. Težko se je ločil od čebelic, ki jih je imel tako rad. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Čebelarska družina Kamnica-Rresternica se je rodil 29. maja 1901 v Steverjanu pri Gorici, umrl pa je 11. decembra 1966 v Šempetru pri Gorici. Čebelaril je od 1935. leta. Zaradi svoje narodne zavesti je bil leta 1941 interniran. Ko se je po končani vojni vrnil, ni več našel svojih čebel. Začel je čebelariti znova. Bil je dober čebelar in še boljši tovariš, zelo tih in skromen do svoje smrti. Zato je bil povsod, zlasti pa med čebelarji, zelo priljubljen. IVAN BERVAR Krutu usoda jc posegla v vrsto odbornikov čebelarskega društva Celje. Nepričakovano je dne 21. novembra 1966 preminil po kratki in mučni bole/ni požrtvovalni odbornik našega društva tov. Ivan Bervar, star 60 let. Rodil se je 19. junija 1906 v Vojniku v družini obrtnika kovača. Po končani tehniški srednji šoli se je kot strojni tehnik zaposlil v Železarni \ Muti. pozneje kot tehnični vodja tovarne v Zrečah, lam pod zelenim Pohorjem je vzljubil čebelice in takoj postal član čebelarske organizacije. Leta I‘>4-7 se je zaposlil v Emajlirki v Celju iu tam delal kot gospodarski svetnik do svoje prerane smrti. V odboru čebelarskega društva Celje je vneto in požrtvovalno sodeloval dobrih sedem let. Poznajo ga čebelarji obsežnega celjskega območja, saj je rad hodil mednje na občne zbore in tudi na strokovna predavanja. Bil je dve leti tudi predsednik celjske čebelarske družine. V naših vrstah je ostala neizpopolnjena vrzel in pogrešali bomo pokojnikove dobre nasvete in njegov vedri nasmeh. Čebelarsko društvo Celje MAKS ROŽEJ Dne 5. avgusta I960 je zlasti vse nas čebelarje pretresla sest, da je umrl Maks Rožej, upokojenec ravenske železarne in čebelar od rane mladosti. Z njiin je izgubila čebelarska družina Ravne na Koroškem svojega dolgoletnega in zvestega člana. Rodil se je tovarniškemu delavcu dne 18. septembra 1911 v Podkraju pod Uršljo goro. Po končani osnovni šoli je šel v tovarno, kjer je prekinil delo samo med vojno, ko je šel v partizane. Leta 1964 jc odšel v pokoj. Takrat je trdil, da se bo sedaj lahko še bolj posvetil čebelam, vendar je (o njegovo željo pretrgala zahrbtna bolezen in prerana smrt. Mnogo prezgodaj je zapustil svojo ženo in nepreskrbljene otroke, svojo zelo lepo urejeno domačijo in svoje ljubljenke — čebelice. Ob pogrebu je bil čudovito lep dan. kakršnih smo imeli lansko poletje tako malo. Najbolj nam jc bilo hudo. ko smo ga spremljali na zadnji poti mimo njegovih dveh čebelnjakov. Ob njegovem grobu so se poslovili od njega štirje govorniki, tovarniška godba pa mu je zaigrala žalostinko. Ivan Dretnik, Ravne na Koroškem JANEZ ŠPIJNT Sneg je pokrival poljane, ko smo dne 21. januarja 1967 v Kresnicah spremili k zadnjemu počitku Janeza Špunta, dolgoletnega odbornika čebelarskega društva l.i-lija. Janez Špuni se je rodil v Kresnicah 4. maja 1894. Čebel a riti je začel leta 1920. V kresniškem okolišu je bil eden najuglednejših čebelarjev stare generacije. Bil je gostilničar »Na griču« v Kresnicah do leta 1948. potem se je pa zaposlil v kresniški apnenici. Takoj po osvoboditvi je postal odbornik društva Litija in terenski poverjenik za kresniški okoliš. Zelo vestno se jc udeleževal vseh sej in sestankov. Bilo je že kar prislovično, da prav on ni nikdar manjkal. Zato smo bili začudeni, da ga na občni zbor 8. januarja ni bilo. Ko smo zvedeli, da je bolan, smo ga sklenili čimprej obiskati. Toda nepričakovano jc umrl iu tako smo šli lahko samo še na pogreb. Bil je vnet za vsako dobro stvar v naši organizaciji. Na zadnji noti so spremljali dragega pokojnika poleg sorodnikov še številni prijatelji in znanci, med njimi tudi mi čebelarji; predsednik našega društva se je od njega poslovil ob odprtem grobu s svojim govorom. S težkim srcem smo se litijski čebelarji poslovili od dragega tovariša, toda spomin nanj bo ostal vedno med nami. I.7.. UMRLA STA Josip Stojkovič in dr. Milan Podgornik. Oba sta bila pred vojno znana iu ugledna ljubljanska čebelarja. Na stara leta nista več čebelarila, zato se obeh zaslužnih mož ni nihče spomnil v našem glasilu. To ni prav. Osmrtnici bomo objavili, ko bomo zbrali podatke o obeh pokojnikih. POROČILO ZA JANUAR V prvi polovici meseca je bila povprečna temperatura zraka od — 2° C do -)- 10° C. Snežiti je začelo že ob novem letu, vendar ni padlo toliko snega, da bi se obdržal dalj časa. Sneženje se je večinoma spremenilo v deževje, kar je povzročalo neprijetno snežno brozgo. V drugi polovici meseca sc je temperatura zraka nekajkrat dvignila do -j- 13° C, kar je bilo v prid čebelam, saj jih je sonce izvabilo, da so izletele in se otrebile. Poročevalci poročajo: Breg-Tržič: Upam, da čebele dobro prezimujejo. Triurni izlet je bil 27. januarja normalen. Zerov nica-P o stojna: V prvi polovici meseca je bilo mrzlo s snegom. Druga polovica je bila razmeroma suha in topla. Po 80 dneh mirovanja so čebele spet izletele in se otrebile. Rogatec: 15. januarja je bil snežni vihar, 23. januarja pa lep in topel dan, da so čebele izletele in se otrebile. Lovrenc na Pohorju: 27. januarja je bil delno izletni dan. Na snegu ni bilo videti mnogo iztrebkov. Kaže, da so zdrave. Selnica ob Dravi: V prvi dekadi je zapadlo 73 cm snega. Snežna odeja je trajala 30 dni. Poraba medu je normalna. Kakšne bolezni nisem opazil. Izlet je trajal pet ur. Kraj opazovalnice Donos ali poraba v Skupno pridobil ali porabil dkg Srednja me- sečna toplina «C Dnevi I. 11. III. izletni 1 deževni i s snežno odejo Sončni st) v urah mesečni tretjini dkg Breg—Tržič —20 -20 —30 — 70 — 3,0 i 1 14 123 Dražgoše—Šk. Loka . . —40 — 40 —30 — 110 — 3.4 i 3 31 85 Zerovnica—Postojna . . - 5 —30 —45 — 80 — 2.1 i 3 26 106 Rogatec — 10 — 10 — 10 — 30 — 2.3 i 2 23 45 Lovrenc na Pohorju . . —25 -25 —30 — 80 — 2,9 i — 31 112 Selnica ob Dravi . . . — 8 — 10 -14 — 32 — 5 — 30 132 Lovrenc na Drav. polju — — — — — — — — — Cezanjevci—Ljutomer . -60 -60 - 40 —160 — 3,0 — 4 30 6: Bučkovci—Videm ob Ščavnici — — — — — — — — — Prosenjakovci—M. Sobota —20 -20 -40 - 80 — 1,9 2 7 28 108 M. Polana—Lendava . . — — — — — — — — — Svibnik—Črnomelj . . — — — — — — — — — Iška vas —20 —30 —50 — 100 — 4,0 5 3 20 101 Škofije pri Kopru . . — — — — — — — — — Pušča—Bistra—Zagreb . Povpreček — — — - 82 — — — — — ZA PLEMENILNO POSTAJO A. JANŠA POD ZELENICO so darovali: Čebelarsko društvo na Vrhniki 15.000 S din, udeleženci tečaja za čebelarske preglednike 14.700 S din, udeleženci tečaja za vzrejo matic 10.730 S din in čebelarska družina Ljubljana 10.000 S din. Vodji plemenilne postaje se vsem darovalcem iskreno zahvaljujeta. IZ UPRAVE Zadnji rok za oddajo listov v vezavo ie 15. murec 1.1. Pohitite z oddajo! — Zaloga fumidila - B je pošla. V približno 14 dneh prejmemo nadaljnjo pošiljko. Navodilo za uporabo streptomicina, posnetega mleka in jajc v prahu ter pripravljanje medenega testa so bila priobčena na strani 105—109 Slovenskega čebelarja 1964 in na strani 82 Slovenskega čebelarja 1962. Za uporabo fumidila-B pa na straneh 4—7 Slovenskega čebelarja 1965 in v tej številki na str. 68. Pri Zvezi lahko dobite posneto mleko in jajca v prahu. Priporočamo oboje zlasti čebelarjem, ki čebelarijo stalno ali začasno na gozdnih pasiščih, kjer je premalo obnožine ali pa je sploh ni. Vse naše člane, ki še niso poravnali letošnje članarine (naročnine), prosimo, da obiščejo blagajnika družine (društva) in urede to čimprej. Zveza uraduje ob delavnikih od 7.30 do 13. ure in ob četrtkih tudi popoldne od 15. do 18. ure. Čebelarsko društvo Ljubljana vsako sredo od 9. do 12. ure; čebelarska družina Ljubljana pa vsak četrtek od 9. do 12. ure, vsi v Zvezini pisarni, Ljubljana. Cankarjeva 3/11-desno. Telefonska številka 20-208. VABILO Redni letni občni zbor čebelarskega društva Kranj bo v nedeljo, dne 12. marca 1967 ob 9. uri v prostorih gostilne »Pri lovcu« (Fink) z običajnim dnevnim redom. Vsi vljudno vubljeni! CD Kranj OBVESTILO Zaradi pravilne in enakomerne razporeditve pripeljanih čebel na akacijevih pasiščih naročamo vsem prevaževalcem družbenega in privatnega sektorja, da prijavijo svoje prevoze čebelarski družini v Veržeju najpozneje do 1. maja 1967. Čebele morajo biti brezpogojno zdrave. Prijavam je treba priložiti potrdila o zdravstvenem stanju čebel. Pozneje prispelih prijav ne bomo upoštevali. Čebelarska družina Veržej Tovariš Ivan Leskovec, prejeli smo vaš dopis z naročilom in fotografijo, toda brez naslova. Prosimo, da nam ga sporočite. IŠČEM družabnika s 7500 N din za razširitev čebelarskega obrata. Plačam višje obresti ali pa delim polovico medenega pridelka. Vse drugo po dogovoru. Jožef Cernejšek, upokojenec in čebelar, pošta Laporje pri Slovenski Bistrici. PRODAM 10 naseljenih AZ-panjev na 9 satov. Janez Iluš, Ljubljana, Milana Majcna 52. PRODAM 15 naseljenih AZ-panjev. Naslov na upravi SC. PRODAM 20 naseljenih AZ-panjev, oinaro za satje in zložljiv čebelnjak za 24 panjev. Srečko Gostinčar, Kranj, Križnarjeva 3. PRODAM zaradi selitve čebelnjak za 30 AZ-panjev in 13 dobro zazimljenih čebeljih družin z vsem čebelarskim orodjem. Karel Erjavec, Otočec ob Krki št. 3. PRODAM 20 čebeljih družin na 9 satov brez panjev in 50 izdelanih praznih satov. Peter Zupan, Zalog 57, Cerklje na Gorenjskem. KUPIM 12 rabljenih nenaseljenih AZ-panjev na 11 ali pa 10 satov. Aleksander Jovanovič, Lekovac, J. M. brigade br. 193/A, SR Srbija KUPIM 5—10 nenaseljenih, dobro ohranjenih AZ-panjev na deset satov. Šušteršič Milan, Murska Sobota, Arh. Novaka 15.