KOTIČEK GOSPODA DOBROPOLJSKEGA
Smreka in jelka.
(Priracra.)
Smreka in jelka itnata igle; zato ju ime-nujemo iglasto drevje. Deblo je pri smreki in jelki ravno kakor svcča. Iz smrekine ka-kor iz jelkine skorje sc cedi prav dišeča smola. Veje so pri obeh vodoravne in proti vrhu vedno krajše in tvorijo lep vrh, ki ima podobo stožca. Listi so koničasti in imajo podobo igle. Spomladi pa se na koncih mla-dik prikažejo svetlozeleni listi, ki so pozimi pokriti z mnogimi kožnatitni listki, da ne pozebejo. Obe vrsti dreves imata lesnate češarke, ki so sestavljeni iz mnogih plošč-natih lusk. Pod vsako lusko tiči krilasto seme, da ga veter lažje raznese. Smreka in jelka ostaneta vsc leto zeleni Znana nam je uporaba smrečic ali jelčic za božično drevesce. Les obeh drevcs uporabljajo za stavbe in deske. Skorjo pa rabijo usnjarji za čreslo. Smolo rabijo mesarji in sodarji. Iz smrekovega in jelkinega lcsa delajo tudi pap>ir. Iz smreke in jelke je bilo naše prvo bivališče — zibelka, in bo naša poslednja postelja — rakev. Srarekovo deblo varuje debela rdečkastorjava skorja, ki se na zu-naj prav rada lušči. Jelkina skorja je be!-kaste barve in je gladka. Smrekovi listki so svetlozeleni, čitn so jelkini temnejše barve; smrekovi listki imajo eno os, a jelkini se končujejo v dve osi. Jelkine igle imajo spo-daj dve beli progi, ki jih pa smrekovi ni-majo. Najhujši sovražnik obeh dreves je smrekov lubadar. Smrekovi češarki vise na-vzdoi, jelkin je pa navzgor obrnjen. Smre-kov češarek pade cel na zemljo, jelkin pa se zlušči na drevesu.
Prosim, blagovolite ta spis natisniti v kotiček ,,Zvončka", ker ga prav rad prebi-ratn.
Ivo Kolar, učenec   5. razreda;   doma   Zagradom   št. 4
pri Celju. Odgovor:
Ljubi Ivo!
Primera, ki si jo napisal o srareki in jelki,  mi  izpričuje, da  imaš  za opazovanje
prirode dobro oko! In le dobremu, paznc-mu očesu nc morcjo uiti nobene posebnosti in natančnosti velikc prirode, ki stoji pred nnmi kakor odprta knjiga. Opazujmo jo, občudujmo jo! — Pošlji mi še večkrat kaj podobntga. Uverjen sem, da bodo tudi ostali kotičkarji z vescljem in zanimanjem prebirali take sestavke, se ravnali po Tvo-jem zgledu in prirodo opazovali!
Cenjeni gospod Doropoljski!
Tudi jaz scm se Vam namenil pisati. Sedaj hodim v pcti razred ljudske šole. Naj-Ijubša knjiga mi je Vaš ,,Zvonček", ki ga dobivam v šolski knjižnici. — Tudi sem za-pazil Vaš kotiček, v katerega Vana pišejo razni otroci — ,,učenjaki". Učence petega razreda uči priljubljeni gospod nadučitelj Emerik Moric. Prosim, priobčite moj spis v kotičku gospoda Doropoljskega.
Pozdravlja Vas t narodnim pozdravom ,,Na zdar!"
Alojzij  Zorenč, učenec V. razr. II. oddelka v Sv. Petru pod
Sv. gorami. Odgovor:
Ljubi Alojzij!
Veseli rnc, da si tudi Ti vstopil v krog mojih ,,učenjakov", kakor imenuješ kotič-karje s porednim nasmeškom na ustnihf Vem, da bodo vsi veseli Tvojega lepega poklona, ki utegne zdramiti vse zaspance in zaspanke, da se števiio mojih dopisnikov —  poveča z novimi sotrudniki!
Spoštovani gospod Doropoljski!
Pred nekoliko tedni sem zvedela, da ljubite slovensko mladino. Zato mi ne za-merite, da Vas tudi jaz nadlegujem. Večkrat sem se pripravljala. da bi Vam pisala; na-posled sem začela. Doma sem na veliki ravnini Ptujskega polja. Vas se imenuje Sesttfe.   Šolo   obiskujem v Majšpcrgu,  III.
23
razred II. oddelek. Učimo se več predme-tov; jaz najbolj ljubim: zgodovino, prirodo-pisje, računanje, ženska ročna dela in tudi vaš ,,Zvonček." rada prebirara. Stara sem scdaj 11 lct; tedaj sem bila stara 6 let, brat 4 in sestra 2 leti, ko smo izgubili Ijubo mamico.
Iskreno Vas pozdravlja
Katarinka Žunkoviccva. Odgovor:
Ljuba Katarinka!
Pet let je od tedaj, kar Ti je umrla ljuba mamica. Ah pozabila je nisi in je nc pozabiš nikoli. Tako globoko sc vtisne v člo-veško srce spomin na mater — na tisto bitjc, ki jc in ostanc otroku najdražjc na svetu! *
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Preden Vam kaj pišem, Vas lepo po-zdravljam. Danes Vam pišem prvikrat par bcsed Vaš ,,Zvonček", ki ga dobivam pri gospodu učitelju, jako rad čitam, posebno o vojni na Baikanu. V šoli se_ učim pridno. Najrajši se učim slovcnski. Šola se priče-nja ob 8. in traja do 11. ure. Hoditn v VI. šolsko leto enorazrednice v Velikih Žabljah pri Ajdovščni sredi   lepe   Vipavske  doline.
S spoštovanjem Vas pozdravlja vdani Alojzij J ej čič. Odgovor;
Ljubi Alojzij!
Res je lepa Vipavska dolina! Kamor seže oko, povsod plodovito polje, bele vasi, bogati vinogradi. Solnce je toplo in prijazno, da ni skoro nikoli ostre zimc. Samo kadar prisope huda burjc, takrat je treba bežati v varno zavetjc domačega ognjišča, odkoder lahko razdivjanki — stržemo korenček! In tudi Vipanska dolinajedel slovenske zemljc!
Ccnjeni gospod Doropoljski!
Danes Vam pišem prvič. Hodim v 4. razred ljudske šole pri Sv. Lovrencu v Sl. goricah. Najbolj mc veselt zgodovina, petje in čitanje. Jako se veselim, ko pride ,,Zvon-ček." Ali Vam smcm že večkrat pisati? Pozdravlja Vas
Maks F a r k a š . Odgovor:
Ljubi Maks!
Vprašuješ me, ali mi smeš še večkrat pisatir Gotovo! Prav Ijubo mi bo. Povedati pa moraš kaj novega in zanimivega! Saj si že v 4. razrcdu, in taki možje vedo marsi-kaj modrega, kar utegne zbuditi zanimanje nas vseh.Torej kar piši!
Blagorodni gospod Doropoljski!
Danes sem se odločil, da Vam pišem svoje prvo pismo. Priložil sem tudi povest in sliko:
O ciganu, ki je zakril solnce.
Bilo jc v starih časih. Za deveto Poro je ležala mala vas. V tej vasi je stanoval cigan. Otroci so ga radi dražili. Nekega dne jc bil poscbno hudo razjarjon. Hotel sc je zato maščevati. Drugo jutro je vstal žc pred solnčnim vzhodom. Vzel je svojo rjuho,
ki je na njej ležal in si jo privezal okolo pasa. Splezal je na drevo. Od tod je skočil na bližnje drevo. Tu je razgrnil rjuho in jo držal v zraku, da ni moglo solncc, ki jp ravno vzhajalo, prodreti s svojimi žarki {¦ vas. V vasi je biia tema, in ljudje niso mo-gli delati. Začeli so moliti in molili so tako glasno, da jih je slišal cigan na gori. Za-smilili so se mu Ijudje, zato je zložil rjuho in zletel z gore v vas. Ljudem je potem vse odpustil, a obljubiti so mu morali, da ga ne bodo več dražili. Bili so mož-beseda.
Prosim, ako bi to pismo priobčil v ,,Zvončku."
S spoštovanjem
Janko K n a p i č, učenec   a. razrcda  ljudske  šole  na Vidmu
ob Savi. Odgovor:
Ljubi Janko!
Priobčujem Tvojo povest in podobo. Ako dotični vaščani Tvojo povest dobe v roke, se bodo gotovo jezili, ko vidijo, kako jih je opeharil ta prebrisani cigan. AH pa se bodo z raano vred smejali. — Ako kaj zveš o tem, mi pa sporoči. — Tvojo drugo podobo ,Joško gre na lov" priobčim pozneje.
Zahvala.
Veliko dolžnost čutim, izreči zahvalo gospodu Antonu Brezovniku v \;ojniku za za krasno vczano knjigo z zlato vrczanimi bescdami' ..Zakaj ? Zato! — Anton Brezov-nik — A. Š.". ki jo je podaril imenovani gospod pisatelj sam za moje pismo, priob-čcno v ,,Kotičku g. Doropoljskega" (,,Zvon-ček" št. 9.) in ki jo bom hranila kot dra-gocen spomin.
Obenem sem dolžna zahvalo gospodu nadučitelju I. Kelcu za darovano krono, ki sem jo vložila v hranilnico.
Torej še enkrat: presrčna zahvala in vcsclo Novo leto obema ljubiteljema mladine od Avguste Šinigojevo.