VRTEC Stran 27 Cvetinomirski: ZGODBA O DEŽNIKU. Pako se je torej zgodilo! Sklenil sem, da to opišem zdaj L na svoja stara leta. Zgodbo o dežniku. Koblarjev Jernej je bil edini sin bajtarja Koblarja. Zivel je daleč od vasi, v temačni gošči širnih gozdov pod $ Kumom. Matere že ni imel več; umrla rau je pred šestimi f leti za jetiko. Ker je rasel Jernej sredi goščave, sredi pod-I magolniških gozdov, ki so mnogokrat bučno vršali, ni prišel | kdove kolikrat v dotiko z ljudmi; prav tako pa tudi njegov oče ne. Obadva sta živela kakor ločena od sveta, kakor dva puščavnika v pušči. Oče je bil že sila star in bradat; skoro do pasa mu je segala široka, metli podobna, vejnata in košata brada. Brki so mu bili pa dolgi in gosti, da so mu segali še daleč preko ušes. Tih in mrk je bil; malokdaj je govoril. Fant Jernej je bil pa živahen; petnajst let mu je šele bilo. Toda človek bi mu jih bil prisodil dvajset — tako je bil krepko razvitega života. Edino kozo Crnko, je pasel dan za dnern na solnčnem pašniku vrh Magolnika. Ukal in pel je ter se razgovarjal s svojimi najboljšimi prijatelji -— ptiči. Mnogokrat pa je zablodil po cele popoldneve širom prostranega pašnika. Hodil sem, hodil tja, na desno in na levo, in kdo ve kaj premišljeval. Kar same od sebe so se mu izgubljale misli v sivo daljavo . . . Clovek bi iztegnil vrhu Magolnika roke vsaksebi in bi hitel s svojimi mislimi po hribu navzdol in bi se skril v nemirno mofje gozdov in gošč, ki se raztezajo noter do doline in po dolini naprej še kdo vedi kam v daljne, .neznane, temne kraje ... Tako je premišljeval včasih Jernej in je strmel podse na gozdove. Bilo je toplega spomladanskega večera, ko je prignal Jernej svojo Črnko s hriba domov. Segnal jo je v hlev in zapahnil z oprezno roko široka vrata — »da bo bolj varno!« si je del natihem. Nato se je pa ročno zasuknil in odhitel k bajti. Toda bajta je bila zaprta. Vsa okna temna, dimnik na slamnati strehinenavadno skrivnosten. Jernej je dolgo oglc-doval dimnik, in zdelo se mu je, da sikajo iz njega v strogih črtah temni plameni, pomešani z rdečitni kroglicami, ki se menjavajo tudi z zlatimi gumbi. Pa je še enkrat pristopil k durim in pritisnil oprezno na kljuko. Vse zastonj — duri s6 bile zaklenjene. »Zaklenil se je oče, revež, in zdaj spi!« je dirnilo Jerneja tako hladno po udih, da je zadrgetal za hip. Približal se ie zopet oknu; povzpel se na prste in pogledal skozi ozko odprtino med črno zaveso in oknico Tema je bila v sobi, nepro-dirna tema kakor v rogu. Jernej je napenjal zenico, da bi razločil vsaj Stran 28____________________VRTEC____________________Leto 51 peč v kotu. Pa vse zastonj. Prav ničesar se ni dalo opaziti; še velika hrastova miza ne. Samo v najbolj skritem kotu, pod čelešnikom — samo tam in nikier drugje — tako se je zdelo Jerneju — se je svetilo dvoje krvavordečih oči. Ogenj teh oči je bil plapolajoč in nemiren in je od časa do časa pojemal... »Morda škrat sam!« se je zgrozil Jernej in omahnil. Skoraj strah je bilo Jerneja. Odšel je prožnih, skočnih korakov po prijazni, z drobnim, belim peskom posuti stezi mimo bajte in mimo iileva, pa je dospel do mahovitega prostora pod visoko košato smreko, ki je stala bolj osamljena sredi gošče. »Kam je izginil oče?« se je vprašal ves začuden. »Še vsak večer je bil doma; na klopici pred bajto je sedeval zvečer, kadarkoli sem pripeljal kozo Crnko s hriba domov . .. Zdaj ga pa ni ? Ali ga morda več ne bo? . . .« V tem premišljevanju je legel vznak na mah pod smreko in si je podložil z rokami kodrasto glavo. Kodre je pa imel Jernej nadvse bujne in lepe; viseli so mu kakor svetli valovi še daleč preko tilnika na ramena in na hrbet. Bolj je bil podoben devojki kakor fantu. Oči je imel velike in temne, ustnice široke, kakor od cinobra Lica kakor dvoje svežih jabolk; obrvi pa poševno izrastle kakor Japonke. Na smreko je tedaj priletel kos, sedel na vršiček in glasno zažvižgal. >Le poj, kos!« ga je pohvalil Jernej in se mu nasmehnil kakor "otroku. Kos se ubogal in je požvižgaval dalje. Jernej je pa ležal na mahu kakor ubit in je poslušal ptičje petje-Otožni so bili ti glasovi in mili, kakor da igra kdo na gosli ali na citre. Polumrak je že dremal nad goščavo in nad gozdovi, tako da je razločil Jernej iz daljave samo temne obrise bajte in hleva. Zdelo se mu je, da čuje tudi meketanje koze Crnke. Kakor v skrivnosten pajčolan ¦je bilo zavito samotno domovje; posebno dimtiik je čepel kakor hudi duh na slamnati strehi. Toda tudi temna okna so bila mrka in osorna, kakor da prebivajo za njimi črni, veliki mački z zelenimi očmi. . . »Izmed vseh ptičev je kos najlepši in tudi najlepše poje!« je pre-sodil Jernej v hipnem pomisleku. In še bolj pazno je poslušal žvižganje z visokega vršiča. Pa ležanja je bil kmalu sit. Dvignil se je in ie sedel na mehki mah tako udobno kakor kralj na prestol. Srce mu je vriskalo in pelo, an bilo mu je, kakor da je na itnenitni svatbi. Sam ženin presrečen, ki mu čestita vse omizje ... »Saj sem vesel in ne žalosten!« je hipoma spoznal. »Se malo manjka pa pričnem plesati, kakor da mi igra na harmoniko Kurent sam.« Mojega očeta pa le ni od nikoder —! Jokati bi se moral, jokati, pa ne ismejati in misliti na ples ob taki uri, trpljenja polni.. .« Vstal je in se ozrl naokrog. »Oče!« je zaklical v mračni gozd- Leto 51 _________________VRTEC ______________Stran 29 Odgovora pa ni bilo od nikoder, Jernej je onemel. »Oče! Ste?« je vprašal še enkrat z gromkim glasom v goščo. Odgovor — gluha tišina. Jernej se je vendar pomiril. »Očeta še ni —! Pa morda še pridejo . . . kako sem pač neumen da se tako bojim in trepečem! . . Znabiti so šli v trg in se vrnejo šele pozno ponoči. . . Lahko je to — zakaj se nisem spomnil tega že prej?« Potolažil se je. Ozrl se je na smreko. »Kar poj še, kos, poj še!« je rekel ptiču na smreki. Zlatokljuni pevec je žgolel naprej. Iz polmraka se je tedaj prikazala pisana šoja. Jernejeva velika prijateljica — znanka še izza mladih dni. V smešnem poletu se je spustila iznad gozda nizko k zemlji, da gre spat. Jernej je imel šojo nadvse rad. Saj je imela tako krasno perje in je grčala tako prijazno, po otročje . . , . »Soja, šojka! Spat se spravi!« je stopil Jernej tihih korakov protinji. Šoja je še bolj zagrčala in zletela v goščo. »Spat je šla; ubogala me je!« se je razveselil Jernej. — Kos na smreki je pa le še zvižgal svoje otožne . . . Zdajpazdaj je zategnil s cvilečim glasom, da bi napravil neskladen konec svojim pesmim. Toda njegovih ptožnih pesmi ni bilo kmalu konec — lajna je drdrala naprej, vedno z istim začetkom, vedno z istim svršetkom. Jernej se je oddaljil od smreke- Sel je s tihimi koraki navzdol proti domu. Roke je imel prekrižane na hrbtu, glavo upognjeno na prsi kakor sedemdesetleten starec. Tikoma bajte je obstal. Završelo je nad njim rezko, mrko. Ozri se je Jernej. Zapazil je nad seboj jato srak. Frfotale so okrog dimnika kakor zlokobne vešče iz močvirja. Pa niso dolgo frfotale. Prav kmalu so zvihrale v goščo — jezične lisoperke, nepoboljšljive jezičnice. »Jezičnice jezične!« se je razjezil Jernej že takoj v prvem hipu, ko je zagledal te srake nad bajto. »Kako ti ta spak vrši in dela vrišč.,. Hentajte no!« Sklonil se je globoko do tal. Pobral je okrogel kamen in ga za-lučal v močnem zamahu za srakami, ki so bile že na poletu proti gošču Pri tem je imel pa srečo. Eno izmed srak je le zadel. Telebila je na tla. Jernej jo je pobral in si jo je dejal v naročje kakor mati otroka. »Sraka, sračica!« jo je pobožal po glavi in po perutnicah. — (Konec prihodnjič.j,