SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) LXII (56) • ŠTEV. (N°) 23
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES • 19 de junio - 19. junija 2003
V V
NEKJE POKOPALIŠČE JE NA HRIBU
Župnik je oznanil, da bo v soboto ob 9. maša za pobite domobrance. Tako, direktno, brez obotavljanja ali zavijanja v tenčico (zapisati se mi hoče: „sin pelos en la lengua”). In zbor se je tudi pripravljal na vajah.
S kora ni bilo videti dosti ljudi pri maši. A so bili, sicer starejši, v zadnjih klopeh oziroma stotih. Zbrano in pobožno je potekala daritev, župnik pa je v pridigi tudi spet z direktnimi besedami omenil tragiko tedanjih dogodkov in pomanjkanje smisla sedanjih „dedičev” tedanjih krvnikov za kako obžalovanje, kaj šele za kako spravo.
Pa to ni bilo vse. V procesiji smo šli med molitvijo rožnega venca še na pokopališče nad cerkvijo, kjer rajni res bliže Bogu čakajo vstajenja. Pri spominski plošči z imeni vseh padlih in pobitih iz vasi, ki spadajo sedaj v župnijo oz. občino, so vihrale slovenska in občinska zastava ter zastava Nove slovenske zaveze. Položili so venec pred spomenik., prižgali svečke, zbor je zapel domovinski pesmi, priložnostne besede, otroci iz osnovne šole pa so recitirali Balantičeve in Kuntnerjevo poezijo. Mislim, da še nikdar ni tako na mestu bila povedana Balantičeva: Nekje pokopališče je na hribu. ..
Ce sem prejšnjikrat omenil, da sem se počutil kot v dvorani Slovenske hiše, potem sem zdaj bil prenešen v katerega izmed slovenskih Domov, kjer so pri pripravi komemoracije sodelovali vsi: svetna, verska, šolska oblast, zbor — torej celotna krajevna (v tem slučaju farno-občinska) skupnost in počastila spomin civilistov in borcev, padlih ali pobitih med komunistično revolucijo v Sloveniji.
Kje je bilo to? Na Škojljici, nekaj kilometrov iz Ljubljane.
GB
Bo še prst žugal proti škofiji?
Mestni odbor Zveze združenj borcev NOV Ljubljana, aktiv veterank, mladi in ženski forum ZLSD Ljubljana so na ljubljanskem Kongresnem trgu proslavljali 60 let ženskih demonstracij proti Italijanom, ki so komunistom prišle prav, da so jih obrnili proti škofu Rožmanu.
Tako so na Kongresnem trgu opozorili, da spomenika ženskim demonstracijam, ki so ga izpred ljubljanske nadškofije odstranili leta 1993, še vedno niso postavili nazaj.
Sedanja ljubljanska županja Dragica Simšič je namreč za volilni golaž opljubila, da bo škofu grozeči prst postavila nazaj pred škofijo, a se je slovenska Cerkev temu uprla.
Zgleda, da tudi sedanjemu predsedniku Slovenije to povračanje v stare čase ni pri srcu, saj hoče ustvariti dobre odnose s Cerkvijo, in a tak prst bi vse prekucnil.
V spomin na omenjene demonstracije so v Ljubljani postavili štiri spomenike, in sicer na Kongresnem trgu pred Kazino, pred predsedniško palačo na Prešernovi, pred nekdanjimi zapori na Miklošičevi in pred ljubljansko nadškofijo.
Slednji je bil leta 1993 umaknjen - z njega naj bi odstranili sporni napis in prst, ki naj bi žalil cerkev -, vendar pa ga kasneje niso več postavili. Po besedah Alenke Gerlovič, ene od udeleženk omenjenih demonstracij, je bil sporni napis na spomenik dodan naknadno, po njenem mnenju pa tudi ni dokazov, da bi škof poklical gasilce, ki so 21. junija 1943 demonstrantke pred škofijo razgnali z vodnimi brizgalkami.
Po drugi strani pa ni nobenih dokazov, da jih škof ni poklical, je še poudarila. Mimogrede, škof je to v Ameriki zanikal.
mimo, da bi bivši penapeti komunisti dosegli zmagoslaven povratek čeprav priškrtnjenega prsta, njih mimo in ljudje vstopajo v Evropo, pa bi se sedaj > mazafi/s kominističnimi balkanskimi lažnimi metodami
Drnovšek obsoja povojne pokole
Prinašamo zanimivo in pomembno novico, ki smo jo dobili od Slovenske tiskovne agencije:
Predsednik republike Janez Drnovšek je 13. junija sprejel Stanislava Klepa in Vinka Vodopivca iz Združenih ob Lipi sprave, ki sta Drnovška obvestila o nedeljski slovesnosti ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah. Klep je poudaril, da gre za slovesnost v čast spoštovanja dostojanstva vsakega posameznika in človečnosti nasploh. Vodopivec in Klep sta opozorila na nujnost obsodbe povojnih pobojev, kritična pa sta bila tudi do neustrezne medijske in javne pozornosti vprašanju sprave in problematiki urejanja grobišč množičnih povojnih pobojev.
Drnovšek je poudaril,
da je naloga predsednika opozarjati na vprašanja sprave in vzpostavljanja strpnih razmerij med Slovenci. Dejal je, da povojne poboje obsoja kot človek in kot državnik in si zato želi, da bi med Slovenci prišlo do iskrene sprave, sprave brez zgodovinskih obremenitev, so sporočili iz urada predsednika republike.
Država mora izvajati takšna dejanja, ki bodo odražala demokratična hotenja vseh državljank in državljanov in izražala spoštovanje do mrtvih ter povrnila pieteto pobitim brez sodnih postopkov, je v pogovoru še poudaril Drnovšek.
Strinjal se je tudi z oceno, da je problematiki sprave in ustvarjanju strpnega dialoga do tega vprašanja v javnosti posvečene premalo pozornosti.
Spravna slovesnost na ljubljanskih Žalah
V spomin na več desettisoč po koncu druge svetovne vojne izvensodno pobitih domobrancev je državljansko gibanje za narodno spravo Združeni ob Lipi sprave 15. junija na ljubljanskih Zalah pripravilo tradicionalno žalno spominsko slovesnost. Zbrane sta med drugim nagovorila upokojeni beograjski nadškof Franc Perko in predsednik gibanja Združeni ob Lipi sprave Stanislav Klep. Po njegovih besedah ima današnja slovesnost poseben pomen, "ker je v sozvočju z etičnimi načeli predsednika republike Janeza Drnovška, kljub resonanci z nekaterimi drugimi oblastnimi organi".
Spominska slovesnost pomeni delno moralno očiščenje Slovenije pred njenim polnopravnim članstvom v evropski zvezi. "Polno katarzo pa bo Slovenija dosegla, ko vse veje njene oblasti ne bodo več opravičevale preteklega državnega terorizma, marveč ga bodo obsodile, kakor ga je v petek obsodil Janez Drnovšek," je še poudaril Klep.
Upokojeni beograjski nadškof Franc Perko je poudaril, da si Slovenija želi spravo, saj brez resnične sprave ne more biti prave prihodnosti slovenskega naroda. Po njegovih besedah je slovenska zemlja veliko grobišče žrtev krivic, fašizma, nacizma in komunizma, ki ga je vodila "največja teroristična organizacija 20. stoletja - komunistična partija", ki mora priznati krivdo.
Na slovesnosti ob Lipi sprave sta sodelovala tudi častni oddelek Slovenske vojske in orkester policijske godbe. Že pred slovesnostjo pa je potekalo tudi bogoslužje pred lipo sprave, ki ga je vodil Franc Perko
Hrvati, pobiti v Sloveniji ZLSD o urejanju grobišč
V uradu generalne državne tožilke Zelenke Cerar so potrdili, da jih je v začetku tedna hrvaški generalni državni tožilec Mladen Bajič zaprosil za informacije in dokumentacijo glede domnevnih množičnih pobojev hrvaških državljanov na slovenskem ozemlju po koncu druge svetovne vojne, s katero razpolaga slovensko tožilstvo. O pobojih je namreč pred kratkim za hrvaški tisk spregovoril nekdanji funkcionar mariborske Ozne Zdenko Zavadlav. V uradu so med drugim pojasnili, da so bili nekateri deli gradiva že posredovani hrvaškemu državnemu tožilcu.
Na vprašanje o tem, ali zaradi njegovih izjav v tisku v uradu generalne državne tožilke razmišljajo tudi o kazenskem pregonu Zdenka Zavadlava (po stari metodi, da ni kriv tisti, ki kaj stori, kriv je, kdor to razkrije! op. ur.), so pojasnili, da "bo pristojno tožilstvo proučilo možnost, da ponovno predlaga preiskovalnemu sodniku njegovo zaslišanje".
Kot je znano, je namreč Zavadlav po odkritju množičnega grobišča pri gradu Bori pri Ptuju, v katerem naj bi bile pokopane žrtve povojnih pobojev, za hrvaški tisk spregovoril o povojnih dogodkih. Med drugim je izjavil, da so pri Borlu pokopani Hrvati, ki sojih maja 1945 pobili pripadniki 3. armade jugoslovanske vojske. Po njegovih navedbah naj bi šlo za
hrvaške državljane, pripadnike ustašev, domobrancev in tudi civiliste, ki so jih zavezniške enote iz avstrijskega Pliberka vrnile v Jugoslavijo. Pripadniki slovenske Ozne in Knoja so ubijali slovenske domobrance, ujete Hrvate pa so izročali 3. armadi, ki jih je prav tako usmrtila, je povojne dogodke pojasnjeval Zavadlav.
V zvezi z grobiščem pri gradu Bori, ki so ga odkrili v prvi polovici maja, o čemer smo že poročali, pa v uradu generalne državne tožilke pojasnjujejo, da glede tega poteka policijska preiskava, ki jo usmerja vodja ptujskega okrožnega državnega tožilstva Peter Čibej.
"Policisti so doslej izprašali nekatere priče in preiskali teren z opremo, ki zaznava kovine. Specialist mariborske bolnišnice pa je potrdil, da gre za ostanke človeških trupel."
Kot smo poročali, je na človeške kosti na travniku naletel najemnik, ki ga je letos prvič po 58 letih zo-ral, šlo pa naj bi za grobišče z več tisoč trupli.
V poslanski skupini ZLSD so prepričani, da je predlagani zakon o vojnih grobiščih priložnost, da se zagotovi pieteta do umrlih, saj ustrezno ureja ureditev statusa zamolčanih grobov. Ravnanje koalicije Slovenija, ki je po zavrnitvi njihovih dopolnil protestno zapustila sejo odbora za zdravstvo, je vodja poslanske skupine Miran Potrč na novinarski konferenci ocenil kot poskus politizacije tega vprašanja.
Za poskus politizacije pa v ZLSD ocenjujejo ravnanje opozicijske koalicije Slovenija, ki je s svojimi dopolnili skušala ideološko poseči v predlog zakona o vojnih grobiščih. Kot je na novinarski konferenci pojasnil Potrč, v poslanski skupini soglašajo, da je nesprejemljivo, da mnoge državljanke in državljani, ki so bili usmrčeni med, posebej pa neposredno po drugi svetovni vojni nimajo svojega groba.
Tako so prepričani, da pieteta do umrlih zahteva, da država končno zagotovi pravico do groba tudi vsem tistim, katerih nasilna smrt je bila doslej zamolčana, grobovi pa celo prepovedani.
Kot pojasnjuje vodja poslanske skupine, predlagani zakon predstavlja priložnost, da se to tudi stori. Komisiji je po mnenju ZLSD uspelo najti rešitve za vsa, tudi sporna vprašanja, ki bi utegnila privesti do izkoriščanje in manipulacijo mrtvih za dnevno politiko. V poslanski skupini tako podpirajo predloge komisije, ki presegajo omenjena izhodišča, ki predstavljajo vrednostne sodbe in tudi obsodbe. Prav zato pozivajo vse parlamentarne stranke, da predlagani zakon podprejo. Ob tem pa je Potrč dejal, da bo vsakdo po lastnih spoznanjih vrednotil zgodovino, vsi pa bomo spoštovali mrtve, omogočili pietetni in dostojni pogreb ter neideološko napisali posvetila na grobovih in spomenikih.
Seveda pa se tiho strinja s tem, da grobišča borcev proti komunizmu niso vojaška grobišča, da so kolaboraterska in na njih naj ne govorijo o padlih kot žrtvah revolucije, pač pa, do so bili le "usmrčeni".
			
UMRL JE FRANCE DEJAK ...	... 2	SPOMINSKA PROSLAVA	
		V CARAPACHAYU		... 3
MTO SE NADALJUJE		... 3		
		X. TABOR SLOVENCEV	
JUNIJSKA RAZMIŠLJANJA ...	... 3	PO SVETU		... 4
Umrl je France Dejak, rešenec iz brezna
/Z ŽIVLJENJA
Na dan, ko smo se v Buenos Airesu spominjali naših po vojski pobitih domobrancev in drugih, je dospela vest, da je v Clevelandu preminil France Dejak, eden od tistih redkih, ki so ušli iz jame, da so lahko pričali pred svetom o grozovitostih komunističnih pobojev. V/ njegov spomin objavljamo njegovo grozno zgodbo:
Intervju je bil objavljen v Družini št. 24 leta 1992 in ponatisnjen ob Dejakovi smrti tudi v Družini, št 23, 8. junija 2003. Pogovarjal se je Jože Poličar.
Maja 1945 ste se umaknili skupaj z drugimi domobranci na Koroško. Angleži so vas nato poslali nazaj. Kako je potekala vaša vrnitev?
Najprej so nas z vlakom odpeljali v Kranj, od tam v Šentvid pri Ljubljani in naprej v Kočevje. Osmega junija sem bil tam streljan.
Ali so partizani kaj vedeli o vas?
Dvakrat so me na hitro zaslišali. Menim, da takrat o nas domobrancih
niso odločali domačini Terence so
vprašali, kaj naj naredijo z nami, in ti so samo zavpili: „Pobiti!"
Kako je bilo, ko so vas vozili v Rog?
V Kočevju so nas naložili zvezane z žico na hrbtu po dva in dva skupaj na tovornjak. Približno petdeset nas je bilo.
Ali ste vedeli, kam vas peljejo?
No, rekli so nam, da nas peljejo na zaslišanje... V resnici so nas odpeljali v Kočevski Rog. Jaz sem vedel, kam nas peljejo. Poznal sem pot, ker sem prej delal na policiji v Kočevju. Peljali so nas iz Kočevja mimo Šalke vasi in naprej proti Rogu.
Ali morda veste, h kateri jami so vas peljali?
Skoraj prepričan, da k tisti, kjer je bila leta 1990 spravna slovesnost. Moja hči in sin sta tiste jame slikala in prepričan sem, da sem jo spoznal. (Kasneje ob obisku domovine se mu je zdelo, da je ušel iz brezna pod Macesnovo gorico, Op. FP)
Kako ste se rešili? Ali so vas zadeli, ali ste bili ranjeni?
Zadet sem bil v stegno. Ko so nas pripeljali pred jamo, so nam pobral vezalke, moral smo se sleči, večina ustreljenih je bila popolnoma gola, jaz sam sem ostal v spodnjem perilu. Pretepli so nas in od zadaj porivali naprej. Ko sem bil približno 200 m od jame, me je stražar ustavil z osornim „stoj" in me spraševal, od kod sem doma, kako se pišem, v kakšnih bojih sem bil itd. Ukazal mi je, da ga moram gledati v oči. Takrat nisem vedel zakaj, pozneje pa sem ugotovil, da zato, ker so jih na desni strani jame pobijali s palicami. Ljudi z razbitimi čeljustmi, ki so imeli zlate zobe, so izločili, da so jim zlato pobrali. Ko sem bil pred jamo, mi je stražar naročil, naj počenem, in pripravil puško, da bi ustrelil vame. jaz pa sem takrat skočil v jamo. Ustrelil je za mano in me zadel, vendar me ni krogla resno ranila. Kasneje sem imel zaradi tega težave, saj se je rana brez zdravniške oskrbe inficirala. Mama me je pozdravila z domačimi zdravili.
Ko sem padel v jamo, me je prijatelj, ki je bil že tam, vprašal, če sem živ. Svetoval mi je, naj se umaknem vstran, da me naslednji, ki bo padel, ne bo ubil. Ko so padali še drugi, sem po njihovih truplih splezal do neke skale in se skril na polici. Še prej sem mrtvemu tovarišu vzel srajco, saj me je zelo zeblo. V jami, dvajset metrov globoko, je zelo hladno. Po skali je
tekla umazana voda in namazal sem se z blatom, da bi bil čim manj opazen. Bil sem ves čas pri zavesti. Na begu sem srajco slekel in si z njo zavil noge, da sem lažje hodil po skalnati zemlji in trnju. Vso pot samo v spodnjem perilu. Najhuje je bilo trpeti neznosno žejo. Tistih enajst dni so nam dali komaj kaj vode.
Koliko se vas je rešilo?
Iz jame smo prišli trije - jaz, Milan Zajc in Franc Kozina. Prepričan sem, da smo bili vsi v isti jami. Milan je bil prvi poslan v Kočevski Rog in je ostal v njej tri dni. Ušel je in se ustavil v vasi Otavce blizu Ribnice, mene pa so takrat šele vozili tja dol.
TONE MIZERIT
Kako ste vi prišli ven?
Ko so minirali jamo, je deblo bukve padlo vanjo. Po njej in potem še kakšnih pet metrov naprej po skalah sem splezal ven. Takrat je bila tam straža.
Pa ste jo videli?
Videl in slišal sem jo še v jami, saj so občasno streljali in metali bombe na ljudi, ki so bili še živi. Kakih dvanajst ljudi v jami je bilo takrat še sposobnih za beg. Ušel sem sam okrog polnoči. V jami sem bil od desete ure dopoldan do polnoči. Domov sem hodil vso noč in če cel naslednji dan, bila je sobota.
Bi se lahko še kdo drug rešil iz jame?
Morda. Od desetih dopoldne do večera smo ždeli vsak v svojem kotu in čakali, kaj bo. Tisti dan so jih osemsto pobili. Imel sem občutek, da se bodo zvečer, ko bodo nehali moriti, spustili po vrvi in postrelili še tiste, ki so preživeli. Človek se bojuje za življenje, kolikor more. Bilo je zelo hudo in tudi sam sem včasih pomislil, da bi bilo bolje, ko bi tam ostal. Čez dan sem bil na tisti skali, ko pa se je znočilo, sem se spustil niže in se pogovarjal s preživelimi. Eden izmed njih je omenil rov, po katerem naj bi prišli ven. Šel je po njem, vendar se je moral vrniti, ker ni bilo izhoda.
France Dejak in žena Metka roj. Žagar pred brezjansko Marijo na obisku v domovini I. 2000
Ali ste se vsi poznali od prej?
Ne. Poznal sem štiri fante iz moje vasi, vendar so bilo že mrtvi. Od vsakih sto ljudi je mogoče ostal živ en sam. Ugotovil smo, da je edina možna pot po tisti bukvi navzgor. Poskušali so na več načinov, vendar ni šlo. Prosil sem jih, naj me porinejo, nato sem kot zver nekako splezal do vrha. Ko sem prišel na vrh, sem videl deset ali petnajst partizanov ob ognju. Jaz sem jih videl, oni pa mene ne, saj je bila noč. Ko sem po nekaj metrih stopil na suho vejo, so to slišali. Obstal sem čisto pri miru, da me ne bi opazili. Petnajst metrov stran od njih sem bil. Verjetno so mislili, da je bila žival. Ko so se obrnili nazaj proti ognju, sem po vseh štirih nadaljeval. Tisto pot, tiste grabne, bi gotovo spoznal, če bi se vrnil tja.
Koliko je bilo tam pobitih?
Pravijo, da kakih deset do dvanajst tisoč. Ko sem padel noter, sem padel na sama trupla. Po tistem niso več veliko pobijali, samo minirali so še. Bil sem med zadnjimi.
Sledi še pogovor o skrivanju doma, pobegu v Avstrijo, vračanju po ljudi v Slovenijo in težavah domačih.
Videl sem, slišal sem... pričam
Nadaljujemo z objavo besedila, ki ga je zamislila, zbrala in dopolnila Ivana Tekavec za letošnjo osrednjo domobransko proslavo.
JAZ SEM DREVO
Pozimi, nago, čakam na toploto, da me ovije. Rado imam sonce, rado živim v svetlobi. Videl sem ko so padali. Takrat ni bilo svetlobe. Le jok je sprejemal njih korake. Oh sonce, luč, pridite k meni! Ovijte me, odenite me, da ne bo smrt prevladala petje ptic. Jaz, drevo, hočem živeti! Ne maram zalivanja s krvjo nedolžnih, pač pa petje preživelih.
Drevesce - moj bratec
Herman Germ
Moj bratec drevesce kako se imaš?
Tako trudno si in bledo.
Si bolno žalostno
te ne pustijo pri miru?
Vsak dan
nas tlači moreča megla!
Prav imaš bratec drevesce sonca primanjkuje.
Kaj le kaj bo iz naše domovine?
Kajne bratec človek, če bi le mogli, šli bi drugam, a držijo nas korenine.
Predsedniška ofenziva na raznih področjih se nadaljuje. Na splošno ljudje soglašajo z nastopom vlade. A mnogi se sprašujejo, do kdaj bo vlada vzdržala napor te „intenzivne nege".
Bolje rat nego pakt? (Mlajši, prosite za razlago svoje starše). Ena izmed predsednikovih obljub za časa volilne kampanje je bila, da ne bo delal paktov s „korporacijami'\ Na videz skuša to tudi izpolniti. V tej smeri lahko vidimo njegovo ofenzivo v vojski, spremembe v vrhu Federalne policije, napad proti predsedniku vrhovnega sodišča in še kateri drugi poseg. Ob tem se je marsikateri opazovalec spraševal, kdaj bodo prišli na vrsti sindikati, ena najmočnejših korporacij v Argentini. Že prejšnji teden je Kir-chner izvedel ofenzivo na PAMI, socialno organizacijo upokojencev. Sedaj lahko rečemo, da je to prvi spopad s sindikati. In ta primer nam mnogo pove.
Nekaj podatkov. Ni čudno, da se je od vse javne strukture vlada najprej vrgla v PAMI. Socialna organizacija upokojencev je največja te vrste. Ima okoli 3,5 milijonov članov in letni proračun znaša 2.700 milijonov pesov (za časa konvertibilnosti, dolarjev). Korupcija je neznosna. Po eni strani gre velik del proračuna v administrativne stroške. Kot primer: vsak od direktorjev (11 jih je) ima
8.000	pesov plače, poleg dodatnih 4.000 za stroške in pot ni no in ogromno za „svetovalce". Vsak direktor z ekipo tako mesečno stane državo kar 50.000 pesov. A hujši je problem pogodb. Cene zdravstvenih storitev so izredno visoke, ker se del stroškov „povrne" v žepe direktorjev, sindikalistov in raznih »posredovalcev". To vemo vsi in vsi dosedanji kandidati in predsedniki so obljubili, da bodo »napravili red", pa tega ni storil ne Alfonsin, ne Menem, ne De la Rua niti Duhalde. Bo Kirchner lahko prebil to steno osebnih, sindikalnih in podjetniških interesov?
Prednost dialogu. Vlada se zaveda važnosti tega problema. Če ji uspe zadevo rešiti pozitivno, bo to izredna zmaga in gotovost ljudske priljubljenosti. A Kirchner ve, na kaj se je spravil. Zato po eni strani grozi z intervencijo (osnutek v parlamentu, da sme direktno poseči v PAMI, ki je javna, a ni državna ustanova), po drugi strani pa se pogaja s CGT in ponuja dialog. Zahteva zamenjavo sindikalnih direktorjev. Sedanja dva sta povezana z zloglasim Barrionuevom, predsednik pa bi pristal na nova, manj kompromitirana in bolj dovzetna do potrebnih sprememb.
Razbito sodišče. V ofenzivi na vrhovno sodišče pa vladi dobro kaže. Zadevna parlamentarna komisija je
že prejela tožbe proti predsedniku sodišča (dr. Julio Nazareno), in pripravlja obtožno izjavo, katero bo poslanska zbornica brez dvoma odobrila. Ker ima vlada v senatu večino, je končna obsodba zagotovljena. Vprašanje je le, če bo postopek prišel do konca, ali bo Nazareno prej odstopil. On ima namreč tudi v samem zboru težave. Skušal je sprožiti protiofenzivo v obliki vladi nevarne resolucije o redolarizaciji, pa v devetčlanskem organu ni mogel nabrati potrebnega števila glasov.
Bomo reprivatizirali? Tudi o tem je bilo govora med kampanjo. Gre v prvi vrsti za podjetja, ki imajo v skrbi večino področij javnih storitev. Sem spadajo pošta, električne kompani-je, voda, plin, telefoni, avtoceste, železnice itd. Po eni strani je vlada zamrznila cene za tri mesece. Drugo pa je zadeva nadzorstva in zlasti vprašanje, v koliko so podjetja izpolnila točke podpisanih pogodb. Prav zaradi pomanjkanja nadzorstva je prišlo do hudih prekrškov in neizpolnjenih pogojev. Zlorabe so bile na dnevnem redu. V mnogih primerih ni prišlo do obljubljenih investicij. Če so prekrški grobi, bo vlada enostavno odvzela konce-zijo in osporavani sektor ponovno privatizirala. Tudi na tem področju naletava na zaslombo prebivalstva in logično nasprotovanje prizadetih podjetniških skupin. A postopek so že sprožili, najprej v primeru privatiziranih letališč.
Politični premiki. Zadnjič smo omenili, da se je v borbo povrnil bivši predsednik Menem. A po sedanjih ugotovitvah mu ne kaže preveč dobro. Po eni strani so se menemistični poslanci, ki so doslej nastopali samostojno, vrnili v »skupni hlev" peronistične poslanske skupine. Po drugi pa so v stranki sestavili mogočno Komisijo za politično akcijo, a v njej ni mesta za Menema. Celo v prej prijaznih mu krogih že govorijo o »menemizmu brez Menema".
Zopet volitve. Letošnje leto je kar posejano z raznimi volitvami. Tako bodo v nedeljo 24. avgusta prebivalci prestolnega mesta glasovali za novega »šefa" (župana) avtonomne mestne vlade. Glavna kandidata sta sedanji vodja levičar Ibarra in pa sredinski podjetnik Mauricio Macri. Ankete kažejo zelo enak položaj z nekoliko prednosti Macrija. Kirchner uradno ne podpira nobenega, a je očividno bliže Ibarri. Izid je važen, ker govorimo o drugem največjem volilnem okrožju v državi, kjer je v prvi rundi predsedniških volitev zmagal Lopez Murphy.
Prestolnica je bila vedno »leva". Se bo sedaj tehtnica obrnila?
CARAPACHAY
Doživeta spominska proslava
V nedeljo 8. junija po sveti maši smo se v Slovenskemu domu v Carapa-chayu spomnili naših mučencev, domobrancev. Vsi navzoči so dobili skromno brošuro s sliko Kočevskega Roga ter Teharjev z Balantičevimi verzi in besedilom pesmi "Moja domovina".
Predsednik doma, Franci Žnidar je povezoval točke programa. Ob pesmi "Oj, Doberdob", so stopili na oder preživeli domobranci in prižgali svečo v spomin padlih za domovino. Z minuto molka smo se spomnili vseh, ki so dali življenje v tistih časih.
Poudarek spominskih besed je temeljil na dejstvih, storjenih na slovenskih tleh s strani slovenskih komunistov, ter množične likvidacije, ki je bila "del načrta za popolno uničenje določene skupine". Spomnili smo se tudi škofa Antona Vovka, kako so ga noč za nočjo zasliševali in poniževali.
Vnuki domobrancev so prinesli na oder prižgane svečke ter jih položili pred grob, narejen z zelenjem pod visečim križem ter domobranskim grbom. Medtem smo slišali pesem "Oj slovenska zemljica". Vsaka svečka je imela svoj pomen: za pobite v Kočevskem Rogu, v Teharjah, na
Krimu, za mobilizirance v nemško vojsko ter za ostale pobite in pometane v množična grobišča.
Andrej Žnidar je čustveno podal pesem hčerke mrtvemu očetu ki je bila prebrana v Ljubljani, na Žalah ob lipi sprave, junija leta 1989, ob priliki prve domobranske proslave v Sloveniji. Nato je naš dušni pastir, dr. Jure Rode, na kratko zmolil molitve za vse pokojne.
Končno smo vsi skupaj zapeli pesem "Moja domovina" ob spremljavi posnete pesmi.
Naj povem še to, da so bile pesmi, katere smo poslušali, izvirni posnetki iz leta 1944. Peli in igrali so slovenski domobranci, ki so bili vrnjeni in pomorjeni eno leto kasneje.
Ne smemo pozabiti, da je bilo v tridesetih dneh meseca junija napisano najstrahotnejše poglavje slovenske zgodovine. Zato je prav, da spomin ne utihne. Dokler bomo živeli Slovenci v Argentini, toliko časa moramo opravljati proslave in se spominjati žrtev komunistične revolucije na Slovenskem in moliti za njihov večni pokoj.
Naši domobranci — naši slovenski mučenci, prosite za nas !
Marjana Pirc
SFZ
iz
Slomškovega doma iz Ramos Mejie
TAZOMO
JUNIJSKA RAZMIŠLJANJA
Ozadje vetrinjske tragedije (2)
MARKO KREMŽAR
Ker govori povelje, naj se omenjene osebe razorožijo, se po vsej verjetnosti ni nanašalo na tiste, ki so že predali orožje precej dni prej in toliko manj na civiliste. Najverjetneje je, da je bil to odgovor na poročilo, da se bližajo južni meji britanske okupacijske cone oddelki hrvaške vojske, ki je bila neposredno pod nemškim poveljstvom. Znano je bilo, da se je 14. maja
200.000	hrvaških vojakov in neznano, a verjetno še večje število civilistov, bližalo Koroški v upanju, da se s predajo Britancem rešijo pred divjanjem Titovih partizanov. Ta skupina Hrvatov je bila na meji pri Pliberku zavrnjena dne 15. maja 1945, to je dan po Robertsonovem povelju (26).
Da ne bi bilo dvoma o namenu vrhovnega poveljstva glede beguncev, je dne 17. maja maršal Alexander izdal povelje, da naj se jugoslovanske begunce in ujetnike z južne Avstrije premesti v 'District one' (okrajšano Diston), to je v severno Italijo. Zaradi tega imena imenujejo ta odlok 'Diston order' ali 'povelje Diston'. V njem Alexander pojasni, da je na območju Dis-tone že 11.000 Jugoslovanov (srbski prostovoljci), ostalih 24.000 pa naj tja premestijo. To število odgovarja celoti vseh slovenskih, srbskih in celo hrvaških, vojaških
in civilnih beguncev v Vetrinju. S tem je bilo Robertsonovo povelje dokončno pojasnjeno (32). Kasneje je gral. Robertson izdal nalog, naj prepeljejo prav tja tudi razorožene vojake nemške SS. Te so tja res prepeljali in jih kasneje izpustili (37).
Od 17. maja, ko je bilo izdano povelje Diston (Diston order) so bila vsa povelja Alexandovega štaba povsem skladna v tem, da je treba jugoslovanske disidente obvarovati pred Titom (327).
Alexandrovo povelje Distone (Diston order) poudari, da bo dokončna namestitev teh beguncev odločena na ravni vlade. Da ne bodo vrnjeni, je bilo Titu jasno, ker je dal Churchill že 29. aprila navodila, katera je Alexander posredoval svojim poveljnikom v Italiji in Avstriji 2. maja, in sicer, naj bodo protititovske enote razorožene in nastanjene v begunskih taboriščih ter da bo končno odločala o njih namestitvi vlada. (32)
Kasneje, 23. maja, je bilo iz Alexandro-vega štaba poslano 15. armadnemu zboru naslednje naročilo, ki le potrjuje prejšnja navodila: 'Noben Jugoslovan, ki je prišel v roke zavezniških vojakov, ne bo vrnjen v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanski vojski proti svoji volji. V tem so zapopadeni četniki, ustaši, Hrvatje, Slovenci in razni begunci ter disidenti, vključno ženske in
otroci. Vsi omenjeni bodo prepeljani in varovani v primernih taboriščih' (35).
Poveljstvo 5. korpusa a je ukrepalo drugače, e 15. maja, dva dni pred podpisom povelja o vračanju jugoslovanskih protikomunistov Titu, se je brigadir Low sestal s Titovim predstavnikom polkovnikom Hočevarjem z namenom 'koordinirati delovanje obeh vojsk'. Hočevar je hotel med drugim, da bi imele Titove enote nadzor nad vsemi taborišči, kjer so bili jugoslovanski begunci, kar je Low zavrnil.
Sprejel pa je, kot je zapisal ta dan, da bodo čimprej vrnjeni v Jugoslavijo vsi Hrvatje (30).
V arhivih britanske Foreign Office pa je shranjeno povelje 8. armadi, 'naj ne sklepa nikakih dogovorov z jugoslovanskimi poveljniki'. To povelje je prejel 5. korpus 17. maja. Na sestanku s polkovnikom Ivanovičem, ki je nadaljeval pogovore pričete s Hočevarjem, sta dne 19. maja dobila Keightley in Low zagotovilo, da se partizani umaknejo s Koroške. Verjetno je bil ob tej priložnosti tudi govor o vračanju vseh Jugoslovanov (okrog 25.000), ki so bili pod
nadzorstvom 5. korpusa. Partizani so se res umaknili s Koroške do 21. maja. Dva dni kasneje, 23. maja, so pričeli Britanci izročati iz Vetrinja Hrvate, za njimi pa Srbe in Slovence (36). Večina teh je bila pomorjena takoj po izročitvi.
Lowov in Keightle-yev dogovor s polkovnikom Ivanovičem so vsi trije slavili z večerjo, o kateri je Keigtley poročal generalu McCre-eryu, vendar ni omenil vsebine dogovora. Tako je bil dogovor o vračanju izpeljan, na da bi bilo to znano poveljstvu 8. armade (33).
Isti večer, ko sta generala Low in Keightey gostila Ivanoviča v Celovcu, je misija britanskega skupnega štaba v Washingtonu (British joint staff Mission) takole poročala šefom štaba v Londonu glede položaja v južni Avstriji: 'Četniki naj se razorožijo in nastanijo v begunskih taboriščih..., tudi bi bilo napak vračati Hrvate jugoslovanski vladi, dokler se odnosi z njo ne razčistijo. Predlagamo, da se tačas ravna s Hrvati kot z vojnimi ujetniki' (34).
Nadaljevanje prihodnjič
Charles Keightley, poveljnik 5. korpusa na Koroškem
. mtmm
SLOVENCI V ARGENTINI
6. IN 7. KOLO. SAN JUSTO, 14. JUNIJA
Komaj so osnovnošolci zapeli mladinsko himno in sneli slovenski prapor, je sanjuška mladina obesila mrežo in pripravila šjaortno dvorano za 6. in 7. kolo MTO-ja leta 2003.
Pristavska dekleta so z zmago 2-0	(25-16;	25-8)
presenetile nasprotnice iz Slovenske vasi in tudi publiko.
Nepoznana in brez vsake volje je Sanmartinska ekipa izgubila tekmo proti Sanjušča-nom 2-0 (25-14; 25-20)
Carapachajčanke so okusile zmago proti Ramoščankam 2-0 (25-12; 25-7). Upamo, da to ne bo zadnjič na turnirju.
Fantje iz Slovenske vasi so imeli apneno in peščeno igro. Apnena je bila zmaga proti Sanmartinčanom 2-0 (25-10; 25-17). Peščena pa igra proti Pristavčanom 2-0 (25-14; 25-11)
Podobno je bilo z dekleti iz San Martina, saj so izgubile proti San Justu 2-0 (25-18; 25-20) in korajžno premagale Slovensko vas 2-0 (25-22; 25-22) S časom postajajo fantje iz Carapachaja močnejša ekipa, saj so proti Pristavčanom izgubili v drugem setu z najnižjo razliko. Končni izid je bil 2-0 (25-14; 28-26). Isti dan pa so premagali ramoško moštvo 2-0 (25-14; 25-14) Dekleta s Pristave so z zmago 2-0 (25-20; 25-14) proti Carapachaju po vsej pravici direktno prešle v polfinale.
Enako srečo sta imeli sanjuški moštvi, ko sta premagali ramoški ekipi 2-0. SDO(25-11;	25-18) ter
SFZ(25-15; 25-22)
Igra utrujenih Pristavčanov in Sanmartinčanov se je zaključila z zmago prvih 2-1 (14-25;25-21 ;5-15) Omeniti moramo, da sta te dve ekipi odigrali kar tri tekme v enem dnevu.
Čez teden dni boste v tem tedniku lahko prebrali kroniko o kvalifikaciji za definitivne tekme turnirja.
Nasvidenje!
SDO iz Slovenske vasi v Lanusu
MTO - 5V 6. in 7. kolo
Kvalifikacijska doba se je končala. Vsaka ekipa se je pomerila z ostalimi. Dvakrat z moštvi, ki so sestavljali vsako skupino, enkrat pa z moštvi druge skupine.
V četrtfinalih in polfinalih ni možnosti za pomote.
Vsako stvar ob svojem času. Najprej bomo opisali 5. kolo, ki se je odigralo 24. maja v San Justu:
Lepo je bilo, saj so se ta dan vse ekipe predstavile in uspešno odigrale tekme.
Prva igra je bila med fanti San Justa in Carapachaja. V prvem setu so bili Sanjuščani nejevoljni, po drugi strani pa so njihovi nasprotniki pokazali, da so dobro organizirana ekipa, ki nas bo kmalu presenetila. Končni izid je bila zmaga sanjuškega moštva 2-1 (20-25; 25-15; 15-7)
Ramoški ekipi sta izgubili proti izkušenim Lanuščanom.
SDO (25-9; 25-8) ter SFZ (25-10; 25-17). Omeniti moramo, da se igralci ramoških ekip prenavljajo, to se pravi, da sta ekipi sestavljeni z zelo mladimi igralci, toda lahko opazimo voljo in navdušenje in pričakujemo lahko v prihodnosti dve močni moštvi.
Dekleta iz Carapachaja imajo težave za sestavo ekipe, ker jim primanjkuje igralk. Na pomoč sta jim priskočili dve dekleti, ki ne sodelujeta pri nobeni drugi ekipi, in so se pomerili proti Sanjuščankam.
Izid igre je bil 2-0 (25-14; 25-23) za Sanjuščanke.
Rezultat tekme med fanti San Martina in Pristave je 2-0 za Sanmartinčane (25-15; 25-14).
Zanimiva je bila igra med dekleti San Martina in Pristave.
Pozitiven in naporen izid za Pristavčanke: 2-1 (18-25; 25-20; 10-15) nam dokazuje rast sanmartinske ekipe.
Zmagi obeh ekip iz Slovenske vasi proti Carapachaju sta nam dokazali, da so Lanuščani resni kandidati za podij.
SDO s Pristave iz Castelarja
Huda zima na Slovenskem leta 1929
Tukajšnja občila poročajo o hudih snežnih zametih v Andih in o mrzlem valu, ki prihaja k nam.
Verjetno mi zato prihaja v spomin leto 1929, ko je bila v Sloveniji ena najhujših zim prejšnjega stoletja. V začetku februarja tistega leta v Sloveniji skoraj ni bilo kraja, kjer ne bi toplomer zabeležil vsaj -25°C. Najbolj mrzlo je bilo v Dobrniču na Dolenjskem, kjer so imeli manj kot 31° pod ničlo, v mnogih krajih je bilo več dni pod -30° mraza. Zmrznile so reke in vodnjaki, po mestih pa so popokale vodovodne cevi. Zmrznile so reke Mura, Krka v Novem mestu in Kokra, ki je zmrznila do dna. Ljubljanica je zledenela od brega do brega, kar so takoj uprabili otroci, da so se drsali po ledu. Včasih pa se je led vdrl in drsalci so bili deležni hladne ledene kopeli. V višje ležečih krajih so bile vasi zaradi snega odrezane „od sveta". Zelo hudo je bilo v Trstu in na Krasu, kjer je poleg mraza divjala močna burja, ki je odnašala cele strehe. Hudi snežni zameti so zavirali promet na cestah in železnici. Zemlja je zmrznila čez 1 m globoko. Mraz je vdiral tudi v rudnike v Trbovljah in Hrastniku, kjer so še 32 m pod zemljo visele ledene sveče. Zato so si morali rudarji ovijati noge z vrečami, kadar so šli v rove. Zmrznile so živali, zmrznili so poljski pridelki in tudi vino v sodih je zledenelo. Divjad v gozdovih ni imela hrane, zato so živali vdirale v hleve in staje. V tistih časih so mlekarice še raznašale mleko po domovih in namesto, da bi ga vlivale v kanglice, so ga morale sekati po kosih! Najhuje je bilo, ko je pričelo primanjkovati kurjave za kuhanje hrane in gretje prostorov. Ker so si morali naši predniki že v jeseni pripraviti premog in drva za vso zimo, niso pa računali, da jih bo doletel tak hud maraz, so zaloge hitro pošle. Novega kuriva pa si skoro ni bilo možno nabaviti, zato so bili ljudje prisiljeni plačevati zanj vsako še tako visoko ceno. Pomanjkanje domačega premoga je povzročilo povpraševanje po šlezij-skem, katerega pa zaradi snežnih zametov niso mogli dovolj navoziti. Zato so zaprli mnoge šole in tudi javne urade, saj niso mogli ogreti prostorov.- Mnogo ljudi je zbolelo, med njimi 1.300 rudarjev v Trbovljah. Ljudje so prihajali v bolnišnice s hudimi ozeblinami. V gozd po les si nihče ni upal zaradi lačne divjačine, pa tudi prsti na rokah so ozebli, kakor tudi nos ali uhelj. Kmalu je pričelo primanjkovati hrane, petroleja, soli in vsakršnega kuriva. Ljudi se je pričel polaščati obup. najbolj pa so trpeli siromašnejši sloji tako zaradi bornih bivališč, še bolj pa zaradi bornih dohodkov.
Tako piše Janez Kajzer: „V Ljubljani je stalo tik ob Ljubljanici deset iz pločevine, starih vrat in zabojev zbitih barak. Za šolo na Prulah je bilo deset enakih bivališč, ki vanje niti najsiromašnejši kajžar ne bi zaprl svoje koze, kakor so rekli sodobniki. Reveži si niso mogli kupiti premoga in drv, zato so kurivo nabirali po kolodvorih, cestah in gozdu. Toda gorje jim, če jih je zalotil stražnik. Za oblast in ljudi so do smrti ostali tatovi!"
Mraz, kakršnega v Ljubljani niso pomnili stoletja, je trajal skoro do konca februarja. Zato so mnogi menili: „Sibirija prihaja k nam! Ledena doba se bliža!"... Isto leto
je vsa Evropa trpela zaradi mraza in zimskih nezgod. Na Češkem so zabeležili celo 41° pod ničlo. Mednarodni vlaki so vozili v večdnevno zamudo, ker se je para v ceveh lokomotiv sproti spreminjala v led! Močnemu mrazu pa so sledili snežni plazovi in poplave.
Po raznih virih pripravila D-ova
V Buenos Airesu je zima mila. kadar toplomer pokaže okrog nič stopinj Celzija, se nam prileže topla juha ali vroča obara in še kaj. Zato nam je Pavla Kovač Škraba za hladne jesenske ali zimske nedelje pripravila sledeči jedilnik:
Novi člani SAZU
SLOVENSKE
REZANCI ZA GOVEJO JUHO
Na 1 jajce (zadostuje za 5 oseb) potrebujemo 120 g moke
Iz moke in jajca zamesi precej krepko testo, dobro ga ugneti, napravi hlebček in pokrij s krpo. Naj počiva pol ure. Pomokaj in hlebček razvaljaj na tanko, ko se nekoliko osuši, prereži čez pol, zvij in zreži kolikor moreš na tanko.
Zakuhaj v vrelo juho in ko je 7 minut mimo, daj na mizo. Opomba: med valjanjem ne mokaj preveč, ker to juho skali.
ZELJNATE KLOBASICE (SARMA) Z GOVEJIM MESOM
Zadostuje za 4 osebe. Nadev: 500 g zmletega govejega mesa, 200 g kuhanega riža, 2 stroka česna, malo popra in soli. V posodo daj olje in žlico moke; ko zarumeni, dodaj kislo zelje in zalij vodo. Kuhaj približno 20 minut; odstrani polovico zelja. Zeljno glavo razdeli na liste, obreži jim rebra in jih popari. Poberi jih iz vode in nadeni z nadevom.
Zloži klobasice eno zraven druge, nato pokrij z zeljem, ki si ga prej odstranila; to naj se kuha pol ure. Serviraj s krompirjem.
KVAŠENI FLANCATI
Kvašeno testo: 600 g moke, eno žlico soli, 60 g masla, 50 g sladkorja, ribano limonino lupino, 1 žlico ruma, 3 rumenjake, sladkor za posipanje, olje za cvrtje. Zamesi kvašeno testo in ga dobro pregneti. Vzhajano testo zvrni na pomokan prt, narahlo potresi z moko in zvaljaj za prst na debelo. Zvaljano testo pokrij in pusti, da vzhaja na mizi vsaj 15 minut. Testo s koleščkom nareži na pravokotnike in v vsakega naredi tri zareze. Pokrij s prtom in pusti, da vzhaja. Flancate daj v vroče olje, posodo pokrij, nato flancate obrni na drugo stran in ocvri odkrite. Ohlajene potresi s sladkorjem.
Pavla Kovač Škraba
Popravek: V 20. številki Svobodne Slovenije je v receptu „Kruhovi cmoki" po Mariji Remec pravilno „...pri-deni še 2 žlici moke (ne mleka!)
X. TABOR SLOVENCEV PO SVETU
V soboto, 14. junija je Izseljensko društvo Slovenija v svetu pripravilo že X. Tabor Slovencev po svetu v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.
To svojo osrednjo letošnjo prireditev je društvo posvetilo vstopanju v Evropsko zvezo, seveda z naslovom Slovenija ob vstopu v Evropsko zvezo — novi izzivi.
Bralci bodo oprostili, če je prvi del, maša in pozdravi, poročan bolj po programu kot po doživetju. Bil sem namreč na domobranski proslavi v svoji občini, kot je drugje popisano.
V zavodski kapeli je mašo daroval
mm.
W 21» I/O
SRADiiVtO NA
pomožni škof msgr. Anton Uran, odgovoren za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Slovenski škofovski konferenci, somaševali pa so tudi nekateri izseljenski duhovniki.
V zavodski dvorani pa je potem potekal drugi del. Navzoče sta pozdravila najprej Boštjan Kocmur, predse-dik SVS, in Črtomir Špacapan, državni sekretar v Uradu RS za Slovence v zamjstvu in po svetu, nato pa še drugi v imenu raznih skupnosti in organizacij, med njimi prof. Tine Vivod. Začetek je popestrilo tudi glasbeno sodelovanje kvinteta Ventus.
Osrednji program je vodil in povezoval Matej Erjavec.
Kot prvi je spregovori I Andrej Engelman, državni sekretar pri službi vlade Republike Slovenije za evropske zadeve, iz osrčja organizma, ki ga je vodil in privedel Slo-
—-
venijo v EZ Janez Potočnik, sedaj minister v vladi. Z računalniško video predstavitvijo je razlagal probleme Slovenije pri sklepni fazi pogajanj in iskanje njih rešitev, kaj še manjka in kako naprej do 1. maja 2004.
Za njim so povedali svoje misli Slovenci iz sosednjih držav, ki so že v EZ, in eden, čigar država je sprejeta v istočasju s Slovenijo.
Spregovoril je Zdravko Inzko, koroški Slovenec v avstrijski diplomatski službi, veleposlanik in direktor za mednarodne odnose z vzhodnoevropskimi državami. Inzkova postavka je, da so si tako Slovenija kot druge članice pristop priborile z dvema temeljnima kamenjema: namreč z borbo in kulturo. Njihovi narodi so morali preživeti mnogo bojev in trpljenj, da so se izvili iz dolgoletnih (stoletnih) osvajalskih, okupatorskih režimov in lahko zaživeli v svojem, lastnem političnem domu. Ves ta čas pa so bogatili svet z osebami, ki so pripomogle k razvoju in napredku prebivalcev Evrope. Obenem pa je z vstopom v EZ tudi poravnana krivica, ki ji je bila storjena v Jalti, ko je bila samovoljno razkosana. Vsekakor pa je mnenja, da je članstvo v EZ nuja, ki je ni mogoče obiti, da ni druge variante — in to kljub njenim pomanjkljivostim. Kot glavno pomanjkljivost je navajal ureditev in pravice narodnih Nad., na 6. str.
Akademik France Bernik je bil na skupščini Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) izvoljen za častnega člana. Dr. Bernik je Akademijo vodil celo desetletje, med letoma 1992 in 2002.
Člani SAZU so na drugi skupščini v letošnjem letu, vodil jo je predsednik SAZU akademik Boštjan Žekš, poleg tega izvolili skupaj 27 rednih, dopisnih in izrednih članov.
Novi izredni člani SAZU so Marijan Pavčnik, Slavko Splichal, Andrej Inkret, Zinka Zorko, Tadej Bajd, Franc Gubenšek, Niko Grafenauer, Marko Mušič, Uroš Skalerič in Franc Strle.
V redno članstvo Akademije sta v I. razredu za zgodovinske in družbene
vede napredovala Alenka Šelih in dr. Marijan Zadnikar, v 2. razredu za filološke in literarne vede je bil v redno članstvo izvoljen dr. Matjaž Kmecl, v 3. razredu za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede sta redna člana poslej Ivan Bratko in Janez Levec, v 4. razredu za naravoslovne vede je v rednega člana napredoval Ivan Kreft, v 5. razredu za umetnosti Lojze Kovačič in v 6. razredu za medicinske vede Matija Horvat.
Izvoljeni dopisni člani so Hans-Dietrich Kahl (1. razred), Reinhard Lauer (2. razred), Jean-Marie P. Lehn, Sibe Mardešič in Roy T. Severn (vsi 3. razred), Norb-ert Elsner, Ljudevit llijanič in Jean Nicod (vsi 4. razred) in Božidar Kos (5. razred).
Nov spomenik v Ljubljani
Na prvem peronu ljubljanske železniške postaje so svečano odkrili spomenik znamenitemu irskemu pisatelju Jamesu Joyceu, ki je leta 1904 na poti v Trst s s svojo ženo Noro pomotoma zapustil vlak v Ljubljani in tako prečul noč v tej prestolnici.
Spomenik je delo kiparja Jakova Brdarja, čigar spomenik Rudolfa Maistra stoji le nekaj metrov proč od železniške postaje. Spomenik Jamesa Joycea sta odkrila veleposlanik republike Irske Gary Ansbro, ki je v nadaljevanju bral iz avtorjevih del, in državni sekretar na ministrstvu za kulturo Vojko Stopar. Kulturni program so oblikovali trio Con brio in slovenski pisatelji Andrej Blatnik, Andrej Skubic, Dušan Šarotar, Aleš Pogačnik in drugi.
James Joyce (1882-1941) se je rodil v Dublinu, od leta 1888 se je šolal v jezuitskem kolegiju Clon-gowes Wood, kasneje je študiral filozofijo in jezike. Leta 1902 je odšel v Pariz, da bi študiral medicino in naravoslovje, tam pa se je seznanil z literarnim simbolizmom in realizmom. Leta 1904 je dokončno zapustil Irsko in se v Trstu, Parizu in Zuerichu preživljal kot novinar in učitelj. Joyce sodi med najpomembnejše romanopisce 20. stoletja.
Med njegova najvplivnejša dela literarni zgodovinarji prištevajo kratke zgodbe Ljudje iz Dublina in romane Umetnikov mladostni portret, Ulikses, Finneganovo bdenje ter zbirke pesmi Komorna glasba in Zbrane pesmi.
MED KNJIGAMI
Zorko Simčič: Človek za vse čase
Zorko Slmčlt
ČLOVEK
Med oglasi v Ljubljanski Družini ter v članku v reviji Demokracija smo zasledili, da je slovenski pisatelj Zorko Simčič, ki se je vrnil iz Argentine v Slovenijo, v založbi Družina izdal novo knjigo.
Demokacija pravi:
Na	predstavitvi	na videz	drobne, a	vsebinsko	bogate
knjižice	Človek	za	vse čase	je	njen avtor Zorko	Simčič
dejal, da je bil Anton Martin Slomšek, o katerem knjižica govori, najbolj blag in hkrati najbolj stroga osebnost v slovenski zgodovini. S knjigo je hotel spodbuditi bralce ,
da bodo laže o našem svetniškem kandidatu odkrili	njegove	malo
znane	kreposti.	Naši
učitelji pa tudi zgodovinarji so nam ustvarili podobo Slomška kot blagega, konservativnega človeka, včasih kar dobričino, ki je pač, kakor je nekdo dejal, "Blažeta in Nežico ves čas samo po glavi božal." Ko pa se Slomšku približaš, se odkrije vse kaj drugega. Simčič: "Mar ni Slomšek celo za slovenskega kristjana dostikrat še vedno 'veliki neznanec?"
				mmmmammmmtmmmmmmatmmmammKmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm
NOVICE IZ		SLOVENIJA MO		ESLOVENIA, Ml TIERRA
V SPOMIN NA ANTONA FOERSTERJA
Veleposlanik Republike Slovenije v Pragi Drago Mirošič je v kraju Osenice, približno 120 kilometrov severovzhodno od Prage na rojstni hiši "slovenskega narodnega skladatelja" češkega rodu Antona Foersterja odkril spominsko ploščo. Slovesnost je bila v okviru regionalnega festivala Osenice 2003, na katerem nastopajo pevski zbori s Češke in iz tujine. Iz Slovenije sta na prireditvi nastopila pevski zbor, ki nosi skladateljevo ime, iz Ljubljane, in mešani pevski zbor iz Žalca.
POL STOLETJA AVSENIKOV
Letos mineva pol stoletja od rojstva ansambla bratov Avsenik. Ansambel je v dolgih desetletjih delovanja posnel več kot 50 albumov in prejel eno diamantno, eno platinasto in 31 zlatih plošč. Posneli so več sto skladb, pretežno polk in valčkov, med katerimi jih je veliko že ponarodelo. Ansambel je prenehal delovati leta 1990, izročilo harmonikarja, skladatelja in vodje ansambla Slavka Avsenika pa v zadnjih letih ohranjata sinova Grega in Slavko ml.
RAZPIS ZA REFERENDUM
Volivke in volivci lahko od ponedeljka dalje na upravnih enotah podpišejo obrazce podpore za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o noveli zakona o prekrških zoper javni red in mir (novela namreč med drugim ne obravnava več prostitucije kot kaznivo dejanje). Skladno z zakonom o referendumu in ljudski iniciativi je namreč za razpis referenduma potrebnih 40.000 podpisov podpore, ki jih morajo pobudniki zbrati do vključno torka, 8. julija. Če bo Alešu Primcu, pobudniku razpisa referenduma proti dekriminalizaciji prostitucije, uspelo zbrati zadostno podporo, bodo volivke in volivci o vprašanju odločali v drugi polovici septembra.
Slovenci v Italiji
PO SVE
TUDI POLJSKA REKLA: JA!
Na referendumu o vstopu v Evropsko zvezo, ki je potekal na Poljskem, je po končnih uradnih izidih za vstop države v Ez glasovalo 77,45 odstotka volivcev, 22,55 odstotka pa vstopu nasprotuje. Referendum je veljaven, saj je volilna udeležba dosegla 58,85 odstotka, kar je bistveno več od
prvotnih pričakovanj.
"Vračamo se nazaj v Evropo. Na ta trenutek smo dolgo čakali in to je dobra novica tudi za Evropo," je dejal poljski predsednik Aleksander Kwasniewski.
"To je eden najpomembnejših dogodkov v tisočletni zgodovini Poljske," pa je menil poljski premier Leszek Miller.
SLOVENCI
DVE LETI BREZ SMUČI
Slovenski smučar Primož Skerbinek, pri katerem so na dopinški kontroli 28. marca našli sledi metabolita stano-zolola, ne bo smel tekmovati naslednji dve leti. Protido-pinška komisija Smučarske zveze Slovenije je Zaradi mladosti tekmovalca ter njegovega obžalovanja izrekla najnižjo možno kazen.
140 LET SOKOLSTVA
Športno društvo Narodni dom Ljubljana praznuje častitljivo 140. obletnico delovanja. Program društva se v zelo dolgem in plodnem obdobju ni bistveno spremenil, saj je še vedno v ospredju splošna vadba, v okviru programa pa se prepletajo tudi vrhunski šport (zlasti športna in ritmična gimnastika), moderne zvrsti, aerobika in razne borilne veščine. Športno društvo Narodni dom si še danes prizadeva ohraniti nekdanjo sokolsko telovadno tradicijo in ni pozabilo na misli, ki jih je na sokolskem zletu leta 1922 ob ustanovitvi izrekel Vladimir Ravnikar: "Hočemo telesno lepoto, pa tudi notranjo lepoto, lepoto duše in duha."
NAJBOLJŠI LETOŠNJI REZULTAT
Svetovna dvoranska rekorderka Velenjčanka Jolanda Čeplak je na atletskem mitingu za super veliko nagrado v Ostravi na Češkem zmagala na 800 m in s časom 1:57,76 dosegla najboljši letošnji rezultat na svetu.
NA STADIONIH NI PRERIVANJ
Po podatkih Združenja klubov 1. SNL je slovenska prvoligaška igrišča v pretekli sezoni obiskalo 228.500 gledalcev ali povprečno 1.306 na tekmo, kar je nekaj več kot lansko sezono (1.162). Največ obiska na domačih tekmah je imela Vega Olimpija s skupaj 42.750 gledalci (2.525 na tekmo), kar je skoraj trikrat več kot v sezoni pred tem, ko je bil skupni obisk ljubljanskega moštva le 15.000. Olimpiji sledi Maribor Pivovarna Laško s 40.400 gledalci (2.376 na tekmo), kar pa je manj od pretekle sezone (50.100). Manj gledalcev je bilo v Kopru, kjer je bil obisk 17.300, v pretekli sezoni pa 31.500. Najmanj ljudi si je ogledalo tekme v Novi Gorici, skupaj 8.700 ali ubogih 544 na tekmo.
Italija je za svoj pristop k Angloamerikancem v 1. svet. vojski dobila bogato plačilo - Slovensko Primorsko. Ceni se, da je dobila kakih 300.000 Slovencev. To je bila tretjina slovenskega naroda. Takoj po ra-pallski pogodbi je pričela s poitaljančevanjem.
Najprej se je nekaj Slovencev umaknilo v jugoslovanski del Slovenije, bilo jih je kakih 70.000.
Italijani so bili prepričani o manjvrednosti slovanskih ras in so tako tudi ravnali. To je prišlo do viška, ko so 13. 7. 1920 fašisti požgali slovenski Narodni dom, sedež osrednjih političnih, kulturnih in gospodarskih organizacij Slovencev.
Osrednja slovenska politična stranka je bila Edinost, ki se je udeležila prvih volitev leta 1921 pod imenom Jugoslovenska narodna stranka. V goriškem okrožju je dobila 60% glasov, v tržaškem 8% - zmagal je italijanski narodni blok. V Istri so dobili tudi le 21% glasov. Slovenska stranka je dobila 5 mandatov.
Medtem so fašisti pričeli priseljevati Italijane iz juga države.
Pričeli so s terorjem, pretepanjem pa tudi z uboji. Iz mest so čete s kamioni odhajali na podeželje, kjer so kot kazenske ekspedicije uničevali vse, kar jim je prišlo pod roke. V letu dni je bilo porušenih 134 poslopij, med njimi 100 sedežev slovenskih kulturnih društev.
Leta 1924 so na volitvah Slovenci obdržali le dva mandata.
Slovenski liberalci so imeli politično društvo Edinost z dnevnikom, organizaciji Prosveto in Zvezo prosvetnih društev in vrsto drugih športnih, šolskih in mladinskih društev in tudi več gospodarskih. Krščanski socialisti v Gorici so iz-
dajali dva dnevnika, imeli so osrednjo Prosvetno zvezo (8826 članov), Zadružno zvezo (75.0000 članov), Mohorjevo družbo, ki je tiskala samo za Italijo - Katoliško tiskarno itd.
Fašistična vlada je leta 1926 uvedla totalitaren fašistični sistem, ki ga je vzdrževala z nasiljem. Sprejeli vrsto ukrepov proti Slovencem. Vse slovenske šole - bilo jih je kakih 400 - so morale postati italijanske, slovenske učne moči so bile premeščene na jug ali pa upokojene. Ustanovili so vrsto italijanskih organizacij za slovenske otroke, slovenščino so odpravili iz sodišč, javnih uradov, celo za nagrobnike je bila predvidena samo italijanščina.
Spreminjali so slovenska krajevna imena, enako je bilo s priimki, ki naj bi se „povrnili v staro pristno italijanščino." Pozneje so spreminjali celo osebna imena.
Končno so ostali Slovenci brez vsakega slovenskega dnevnika, medtem ko so knjige izhajale z veliko težavo. V Beneški Sloveniji so prepovedali slovenski jezik celo v cerkvi - pridige.
Seveda so Italijani naleteli na odpor. Prva organizacija je bila TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Ta je izvedla kakih 100 nasilnih dejanj, napadov na patrulje itd. zato so na prvem tržaškem procesu na smrt obsodili Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, ki so bili ustreljeni na Bazovici. Usmrtili so tudi Vladimirja Gorana. Na drugem tržaškem procesu leta 1940 je bilo devet oseb obsojenih na smrt (štirje so bili pomi-loščeni, na Opčinah pa usmrčeni Tomažič, Bobek, Vadnal, Kos in Ivančič.
Veliko Slovencev se je pred terorjem umaknilo v svet, predvsem v Argentino.
PISALI	SMO	P
Elecciones parlamentarias
El 25 de abril de 1848 se dieto una constitucion. El documento habfa sido preparado por el emperador. En la constitucion se hablaba de elecciones parlamentarias. Las mismas se Ilevaron a cabo en el mes de junio. El derecho al voto lo teman los varones mayores de 24 anos. Los que no teman terrenos propios o un oficio no podfan votar. Tampoco podfan votar los obreros. De este modo voto solamente un 13% de la poblacion. Hubo disturbios y una gran proporcion de aquellos que podrfan votar se abstuvo de hacerlo. No eligieron a ningun sacerdote ni a ningun castellano. Mas o menos la mitad de los elegidos se preocupaba por los problemas eslovenos. Casi todos eran de tendencias polfticas de izquierda.
El primer asunto del parlamenta fue la abolicion del deber de los campesinos a dar parte de su trabajo.
El 3 de diciembre de 1849 ocupo el trono el sobrino de Fernando, Francisco Jose de 16 ahos.
La comision de asuntos constitucionales recibio una serie de posibles planes para reformar a Austria. Se acogio la propuesta de dividir el pafs a la manera antigua. Este modo coincidfa con los Ifmites de las nacionalidades. Para los eslovenos tema validez solamente para la zona de Estiria (la parte eslovena abarcaba solamente un tercio de su territorio). Finalmente se logro llegar al esbozo de la constitucion. Sin embargo el gobierno disolvio el parlamenta.
Nuevamente el gobierno dieto una constitucion sin consulta previa. Sin embargo esta vez se recalcaba la igualdad de todas las naciones de la monarqufa.
De todos modos se volvio al absolutismo monarquico de manera paulatina. La autoridad del emperador se restablecio con el triunfo sobre los hungaros y con la liberacion de Venecia. Con el la Austria habfa guerreado durante mucho tiempo. El 31 de diciembre de 1849 quedo sin efeeto la constitucion mediante un decreto del emperador. De este modo el emperador podrta gobernar a su antojo.
OSEBNE
Umrli so: v Ramos Mejfji Slavec Smole (81), v Quilme-su Danica Kalan por. Dfaz (48) in v San Justu naš dopisnik iz Rožmanovega doma Tone Šušteršič (85).
Naj počivajo v miru!
SPOMINSKA PROSLAVA
Vsakoletna počastitev stoji vsako leto pred težkim problemom kje dobiti v tem glavnem sezonskem času po zmogljivi ceni dovolj veliko dvorano, da bi lahko zajela vso množico Slovencev, ki se hočejo ta dan pokloniti spominu mučencev. Tudi letos so bile težave, a končno smo dobili dvorano San Jose na Azcuenagi.
Kot je pripravil oder režiser Willenpart, je pred belim ozadjem stal s krizantemami pokrit katafalk. Spored je sestavil Igor. Z Igorjevim besedilom se je junak poslovil od katafalka, za odrom je zapel Gallus, pred odrom pa je odigral na violini Alojzij Šonc s spremljavo Alojzija Geržiniča na klavirju Francka Ave Mario.
Letošnji govornik je bil Emil Cof. Govor tega aktivnega
DAROVALI SO V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: gospa Berta Šproc, Buenos Aires, 100 pesov. N. N., Buenos Aires, v zahvalo ob priložnosti Seminarja za učitelje v Sloveniji, 240 pesov.
Bog stotero povrni.
jugoslovanskega oficirja in pozneje domobranskega bataljonskega poveljnika je prevevala enaka pieteta do soborcev kot do onih, ki so bili pokončani v duhovni obrambi, in do onih, ki so bili žrtve golega sovražnikovega besa. Razgrnil je pred nami strahotno podobo: od padlih žrtev jugoslovanske države ob bombardiranju v pričetku vojske, do onih mučenikov, ko jih komunisti pobili po vojski. Posebej se je spomnil atentatov po mestih, postreljenih nekomunističnih talcev, umrlih internirancev, žrtev komunističnih divjanj po podeželju, padlih prisilnih mobilizirancev v nemški vojski, na Hrvaškem in v Srbiji umrlih izgnancev, padlih vaških stražarjev in četnikov. Spomnil se je v borbah padlih domobrancev, pa tudi brezmočnih prisilnih partizanskih mobilizirancev. H koncu se je spomnil še hrvaških in srbskih vojakov, pobitih na slovenskih tleh.
Nato je izza odra zazvenela Gallusova Gloria, Tine Kovačič pa je recitiral Igorjevo Zvonovi svobode. Nato je sledil stavek iz Haendlove sonate, ki sta ga zaigrala Šonc in Geržinič. Večer se je končal z izborom Osanovih slovenskih narodnih vojaških pesmi.
MM
Svobodna Slovenija št. 24; 18. junija 1953
SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE / Director: Valentin B. Debeljak / Propietario: Asociacion Civil Eslovenia Unida / Presidente: Alojzij Rezelj / Redaccičn y Administration: RAMON L. FALCON 4158 -C1407CSR BUENOS AIRES - ARGENTINA / Telefon: (54-11) 4636-0841 / 4636-2421 (fax) / e-mail: esloveniau@sinectis.com.ar / debel jak@netizen. coni. ar
Glavni urednik: Tine Debeljak ml. / Za Društvo ZS: Alojzij Rezelj / Sodelovali so še: Tone Mizerit, Gregor Batagelj, Miriam Jereb Batagelj, TAZOMO, Marko Kremžar, Ivana Tekavec, Pavlina Dobovšek, Pavla Škraba, Marjana Pirc. / Mediji: STA, Demokracija.
Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 70, pri pošiljanju po pošti pa $ 95; obmejne države Argentine 110 USA dol.; ostale države Amerike 125 USA dol.; ostale države po svetu 135 USA dol.; vse za pošiljanje z letalsko pošto. Z navadno pošto 85 USA dol. za vse države.
Čeke: v Argentini na ime,.Eslovenia Libre", v inozemstvu (bančne čeke, ne osebne) na ime ,,Antonio Mizerit".
Oblikovanje in tisk: TALLERES GRAFICOS VILKO S.R.L. / Estados Unidos 425 - C! I0IAA/ Buenos Aires Argentina - Tel.: 4362-7215 - Fax: 4307-1953 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar
Correo Argentino Sue. 7	FRANQUEO PAGADO Cuenta N° 7211
	R. Nac. de la Propiedad Intelectual N° 881153
	
MALI OGLASI	
TURIZEM Bungali v Bariločah. - Bungali ILIRSKA nudijo 3-sobna stanovanja z vso opremo, vse leto po odlični ceni. Tel. 02944-441814. E-mail: ilirska@bariloche.com.ar
Letalske karte, rezerva
xggy	hotelov,
najem avtomobilov in izleti po svetu H. Yrigoyen 2742 - San )usto Tel. 4441-1264 / 1265 ADVOKATI Dr. Vital Ašič, Odvetnik Parana 830, 5.nadstr. - Buenos Aires. Prijave na: Tel./faks:	4798-5153.	e-mail:
estudioasic@cpacf.org.ar DOBOVŠEK Č asociados odvetniki. Zapuščinske zadeve. Somellera 5507,	(1439)
Buenos Aires. Tel/Fax: 4602-7386. E-mail: jdbovsek@perseus.com.ar dr. Marjana Poznič - Odvetnica -Uradna prevajalka za slovenski jezik Lavalle 1290, pis. 402 - Tel. 4382-1148	-	15-4088-5844-
mpoznic@sfanet.com .ar dr. Franc Knavs, dr. Bernard Knavs, dr. Veronika Knavs — odvetniki - ponedeljek, torek, petek od 16. do 20. - Tu-cuman 1455 - 9. nadstr. "E" - Capital -Tel. in faks: 4374-7991 in 4476-0320. dr. Lilijana Kožar, odvetnica; Av. Co-rrientes 1250, 5° F, Capital. Torek in četrtek od 16. do 19. Tel.: 4382-9216
VALUTNI TEČAJ V SLOVENIJI
18. junija 2003
1 EURO 233,52SIT 1 U$S dolar 197,75SIT
Našim zvestim naročnikom
Poldrugo leto krize, ki smo jo prestali v Argentini, je bilo polno gospodarskih težav za posameznike, društva in podjetja. Svobodna Slovenija ni bila izvzeta in še vedno s težavo nadaljuje svoje delo. Devalvacija nas je hudo prizadela. Cena v tiskarni, vezana na papir in druge večinoma uvožene prvine, se je dvignila za 47%, medtem pa smo bazično naročnino povišali komaj za 15%. Tudi drugi stroški so močno porastli. Sedanja cena 70 pesov ni dovolj, da bi krili vse stroške. Ne moremo pa znova povišati naročnine, ker je veliko naših bralcev odvisnih le od minimalne pokojnine in ne bi mogli prenesti nikakršne povišice. Tudi oglasi so se zelo zmanjšali, ker so naša društva prav tako hudo prizadeta.
Zato se obračamo na tiste, ki jih kriza ni toliko udarila, ali one, ki so si opomogli s sedanjo delno reaktivacijo, da nam priskočijo na pomoč. Vsak dar v naš tiskovni sklad bo dobrodošel. Prav tako bo pridobitev novih naročnikov olajšala naše stanje. Tako boste pripomogli, da bomo še naprej mogli opravljati poslanstvo slovenskega neodvisnega tednika, ki povezuje rojake in društva v Argentini in po svetu.
Uredništvo in uprava
Pred dvanajstimi leti smo Slovenci dobili svojo državo.
Zato bomo skupaj slavili
PRAZNIK SLOVENSKE DRŽAVNOSTI
v soboto, 28. junija 2003 v Slovenski hiši v Buenos Airesu
ob 19. uri sv. maša za vse pokojne in žive slovenske javne delavce ob 20. uri slavnostna akademija v dvorani in prijateljska večerja
Vstopnice por $ 15.- v predprodaji v Slovenski hiši in pri predsednikih slovenskih Domov.
Pravočasno lahko tudi rezervirate nakaznico na tel: 4636-0841
Vsi rojaki prisrčno vabljeni!
Naš dom	San	Justo
"Blagor vam, ki zaradi pravice preganjanje trpite: Nebeško kraljestvo si pridobite!"
DOMOBRANSKA PROSLAVA
v nedeljo, 29. junija po slovenski sveti maši
Polaganje venca pred spomenikom Franceta Balantiča. Spominska akademija v dvorani:
• Slavnostna govornica: Angelca Klanšek
• Odrski prikaz: Obred v počastitev slovenskih mučencev ob obletnici množičnega pokola domobrancev
NAŠ DOM SAN JUSTO Nedelja, 22. junija oh 16. uri		
T	O M B O L	A
	1. dobitek: BARVNA TELEVIZIJA 20"	
	ter mnogo lepih in bogatih dobitkov	
	Prisrčno vas pričakujemo!	
OBVESTILA
SOBOTA, 21. junija:
Redni pouk na Srednješolskem tečaju RMB, ob 15. uri
v Slovenski hiši.
NEDELJA, 22. junija:
Spominska proslava na Pristavi, po sveti maši. Spominska proslava v Hladnikovem domu v Slovenski
vasi, po deveti maši.
Tombola v Našem domu v San Justo ob 16. uri. SOBOTA, 28. junija:
Praznik slovenske državnosti v Slovenski hiši. NEDELJA, 29 Junija:
Spominska proslava v Našem domu v San Justo, po sv.
maši.
Procesija sv. Rešnjega Telesa v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia ob 16.
NEDELJA, 6. julija:
Alojzijeva proslava slovenskih šolskih otrok, ob 16. uri v Slovenski hiši.
ČETRTEK, 10. julija:
Redni sestanek Zveze slovenskih mater in žena ob
16.30 v Slovenski hiši. Razgovor z Lučko Jereb Oblak. PETEK, 18. julija:
Seja Medorganizacijskega sveta, ob 20. uri v Carapac-haju.
NEDELJA, 20 julija:
Srečanje molilk in molilcev Živega rožnega venca, v
Slovenski hiši.
ZA SM
Kupec: „Te žemlje so včerajšnje, jaz pa želim današnje."
Prodajalka: „ Potem pridite jutri."
Kako se začne gorenjski kuhinjski recept?
„Najprej si sposodi..."
Policaja najdeta v Shakespearovi ulici umorjenega človeka. Ko hočeta napisati poročilo, reče prvi drugemu: ,,Kako se napiše Shakespeare?"
Drugi: „Ne vem. Nesiva ga hitro na Vodnikovo cesto."
X. Tabor Slovencev...
Nad. s 4. str.
manjšin, polje, na katerem pa je Slovenija lahko zgled drugim članicam (n.pr. Franciji in Grčiji). V zvezi z odprtimi mejami, ki pa so odprte navznoter, je omenil zaskrbljenost „obmejnih" držav, kot je Poljska in tudi Slovenija, ki bosta morali uvesti vizume za državljane, ki so do sedaj imele prost prehod (Poljska z Ukrajinci, Belorusi; Slovenija s Hrvati, Bosanci). Skrbi ga pa, da Evropa nima svoje duše, svojih sanj, kot jih imajo ZDA (american dream).
Ivo Jevnikar, časnikar na slovenskem Radio Trst A in publicist, bivši deželni svetovalec Slovenske skupnosti Julijske krajine-Furlanije, je oprl svoje razmišljanje na dve besedi: upi in strahovi. Kot up je navedel, da se bo z vstopom v EZ na nek način izpolnila ideja Zedinjene Slovenije, saj Slovencev na tem področju ne bodo več ločevale meje. Med strahove pa je naštel predvsem možnost, da italijanski val pljuskne na slovensko območje in pokupi zemljo in podjetja, da izsili uvedbo dvojezičnosti celo v Novi Gorici, da se proces asimilacije pospeši. V tej zvezi je omenil mnenje nekaterih, da se matična država premalo zanima in podpira slovensko manjšino v Italiji, da pa je tudi nizka narodna zavednost pri osrednjem narodnem telesu. Ravno nasprotno pa se dogaja pri sosedih, kjer je Italija po vstopu v EZ začela mrzlično oživljati državne
praznike z vojaškimi paradami, gojiti naravnost če-ščenje italijanske zastave, itd. Slovenija mora odločiti, kaj je narodnost. Če to ni vrednota, bogastvo, potem zanjo ni treba skrbeti.
Predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Himok je vse svoje poglede vezal na izključno gospodarske posledice vstopa v EZ in možnosti za razvoj manjšine, ki se pretežno ukvarja s poljedel-sko-gozdarsko, torej kme-
POPRAVEK
V zadnji številki Svobodne Slovenije se je vrinila pomota. V Osmrtinci za pokojno Olgo Bavčar roj. Saksida, mora pravilno pisati, da je iz Sela na Primorskem.
Bralce prosimo, da napako popravijo, prizadete pa, da nam oprostijo.
tijsko dejavnostjo. Gospodarski razvoj, izobraževanje redkih razvijajočih se podjetnikov naj bi vpihnil novega kisika v vse delovanje narodne manjšine na Madžarskem.
Kot zadnji pri okrogli mizi je govoril Jurij Paljk, glavni urednik tednika Novi glas iz Gorice, sicer pesnik. Ravno ta njegova danost je odločila, da je bil njegov pristop čisto drugačen, besedno sočen in simpatično ironičen. Tudi on je omenil zaskrbljenost, da matična država ne podpira v zadostni meji pravic manjšine, da se obe državi menita (in zmenita) mimo manjšine, čeprav je nekoč bila izrečena fraza, da je manjšina most med obema narodoma, obema državama. Vprašal se je tudi, kakšna bo usoda zamejskih Slovencev, če pa meje ne bo več? Kot poglavitni greh slovenskih oblasti je navedel porazno odločitev, da so dvojezični primorski univerzi določili sedež v Kopru in ne v Novi Gorici. S tem pušča odprto polje, ki ga bo Italija hitro zavzela in verjetno kmalu spremenila že delujoči izpostavi tržaške in videmske univerze v novo/samostojno goriško univerzo. Kot pravi izziv za Slovenijo pri vstopu v EZ pa je navedel, če je pripravljena, zmožna narodnega odpora do izgube svoje zavesti, in gojenja slovenskega jezika, samobitnosti, izročila, kulture.
Bogate misli govornikov je zaključil krog vprašanj, ki so jih stavili poslušalci. Oglasil se je tudi prof. Lojze Peterle, ki se je bil vrnil iz Bruslja in povedal nekaj novosti v zvezi z zadnjimi odločbami pri EZ.
Sledil je družabni del, razgovarjanja prisotnih, ki se že dalj časa niso videli. Pri kosilu so sodelovale harmonikarice Zupan, katere so najbolj navdušeni poslušali kar med plesanjem poskočnih polk in valčkov. Številna prisotnost (bivših in sedanjih) »Argentincev" je kosilu dala poseben južnoameriški pečat...
GB
Pet Slovencev v deželnem parlamentu
V novem deželnem parlamentu Furlani je-J u I i jske krajine Italija bo sedelo kar pet predstavnikov slovenske manjšine: Mirko Špacapan (Slovenska skupnost), Tam-
ara Blažina (Levi demokrati), Igor Dolenc (levi demokrat), Bruno Zorzin Spetič (Stranka slov. in italijanskih komunistov), in Igor Canci-ani (komunistična prenova).