OBMURSKE OKRAJE
Štev. 15 — Leto IV.
Murska Sobota, 10. aprila 1952
Cena din 6.—
Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik Jože Petek Naslov uredništva in uprave: Murska Sobota, Trg zmage 5 — Poštni predaj 52 — Čekovni račun: Narodna banka M. Sobota 641-90332-2 — Naročnina: celoletna 300 din, polletna 150 din, Četrtletna 75 din, mesečna 25 din — Tiska Mariborska tiskarna Izhaja vsak četrtek
Pomnožimo telovadna društva
in število članov
   Na skupščini okrožnega telovadnega odbora za Obmurje, ki je bila 30. marca t. l. v Ljutomeru, so zastopniki društev razpravljali o položaju v telovadnih organizacijah ter kritično pregledali uspehe, ki so bili doseženi na področju telesne vzgoje. Skupščini so prisostvovali zastopniki vseh obmurskih okrajev, slabo so pa bili zastopani povabljeni predstavniki množičnih organizacij. Po poročilih predsednika tov. Holca in ostalih voditeljev je sledila živahna razprava. Prisotni delegati so s koristnimi predlogi dopolnili in potrdili delovni
program ter koledar prireditev obmurske telovadne organizacije, V okrožni telovadni odbor »Partizana« so bili izvoljeni izkušeni telovadci in pionirji telesnovzgojnega gibanja v Obmurju Med njimi sta tudi novi predsednik tov Velnar in tajnik tov. Vrhovc iz Sobote. Skupščina je na predlog delegatov iz Dolnje Lendave odločila, da bo sedež okrožnega vodstva »Partizana« v prekmurski metropoli, v Soboti.
   Zadnje pismo CK naše Partije, ki govori o uspehih in napakah v delu telovadnih organizacij, je spodbudno vplivalo na članstvo telovadnih društev naših obmurskih krajev, pa tudi ostalih množičnih organizacij ter organov lokalnih oblasti, ki so se začele zanimati za delo telesno-vzgojnih organizacij. Sproščeno vzdušje med telovadci in njihovimi voditelji ter partijskimi in drugimi organizacijami je potisnilo v ospredje niz vzgojnih vprašanj, ki so jih telovadna društva doslej zanemarjala. Še več! Stopnjevana kritičnost je v nekaterih društvih pometla z navideznim »mirom« in samozadovoljstvom, ki sta hromila revolucionarnost telovadnih organizacij ter pomagala klubskim in idejno zgrešenim težnjam, da so se zaradi nezadostne budnosti pritihotapile v telovadno organizacijo.
   V kopici slabosti, ki so nastale zaradi mlačnega dela telovadnih organizacij ali pa slabega sodelovanja med njimi ter partijskimi in drugimi organizacijami, stopa v ospredje osnovna pomanjkljivost, t. j. nemnožičnost v telovadnih vrstah. Po podatkih, ki so nam na razpolago, je na področju obmurskega okrožja registriranih
                                                                                          19 osnovnih telovadnih organizacij s 1585 člani.
V preteklem letu se je potemtakem povečalo število telovadečih članov za 932 mladih ljudi. Če upoštevamo, da so se z novimi člani okrepila predvsem nekatera središčna društva (Sobota, Ljutomer, Radgona in novoustanovljeno društvo v D. Ledavi), je uspeh na podeželju komaj kaplja v morje. V telovadnih organizacijah srečamo večinoma stare telovadce, medtem ko mladine, zlasti kmečke, ni na spregled.
   Napak je misliti, da bomo kar čez noč pomnožili vrste telovadcev, da bomo s »kampanjo« napolnili naše telovadnice. Kdor tako misli, je slab računar. V prvi vrsti bo treba poživeti delo v že obstoječih telovadnih društvih, saj je znano, da se nekatera društva nimajo z ničemer pohvaliti. Da je tako, dokazujejo nekateri podatki, n. pr. dejstvo, da so imeli samo v petih društvih letne občne zbore, da ponekod ne plačujejo članarine, da je samo eno društvo poslalo okrožnemu vodstvu prispevek od članarine itd. No, podobnih primerov bi lahko našteli več. Iz tega sledi, da se bo treba povzpeti na prve stopnice in uspeh zagotovo ne bo izostal. Ni dvoma, da na podeželju primanjkuje telovadnic in telovadnega orodja; vendar to ne upravičuje trditve posameznikov, češ da je brez telovadnic nemogoče začeti s telesno vzgojnim delom med kmečko mladino. Tudi na mladinskih deloviščih širom domovine niso imeli »idealnih« telovadnic, toda junaška mladina je kljub tonu telovadila in si utrjevala telo. Iz
njenih zgledov se lahko marsikaj naučimo. Mar v naši vasi ni mogoče začeti z lažjimi atletskimi disciplinami: metom kopja, kroglje, diska, bombe, teki, skoki in drugimi vabljivimi igrami? Kakor povsod drugod, bo treba tudi s telovadbo začeti pri temelju. Naša mladina išče pota do kulturnega razvedela in izživljanja, kar dokazujejo pomnožene vrste gasilcev, ljudskoprosvetnih društev ter drugih vzgojnih organizacij.
V poslednjem času se mnogo govori o četah, ki bodo ustanovljene na podeželju. V četah zbrana mladina bo gojila predvsem sezonske športe ter se tako krepila. Pri ustanavljanju telovadnih čet bo uspeh nedvomno tem, kjer bodo znali poiskati vabljive vzgojne oblike dela z mladino in ostalimi telovadci — začetniki.
   Vzgoja novih telovadnih vaditeljev.
   Da smo na tem področju zaostali za potrebami, je potrdila tudi skupščina. Telovadnega vaditelja in njegovo delo bo
treba bolj ceniti ter mu tudi moralno pomagati. V preteklosti je bilo nemalo primerov, da smo popularizirali delo in uspehe dramskih skupin ter režiserjev, le' redkokdaj pa smo pohvalili telovadnega vzgojitelja, čeprav imamo v naši sredini telovadce, ki zaslužijo priznanje za naporno delo na področju telesne vzgoje. Ta slabost je lahko samo nezadovoljivo vplivala na redke prizadevne vaditelje ter rodila posledice pri vzgoji vaditeljskega kadra. Na področju okrožja so našteli 30 vaditeljev, t. j. 10 odst. potrebnega kadra telovadnih vzgojite-
ljev. Zato je okrožni odbor priredil letos več tečajev za društvene vaditelje in vodnike telovadnih vrst.
  Telovadne organizacije bodo morale poiskati zvezo z učitelji in prosvetnimi delavci. Učitelj, ki ima veselje do telovadbe, lahko mnogo pomaga podeželskemu telovadnemu društvu. Vzoren primer lahko najdemo v Puconcih, kjer imajo po zaslugi šolskega upravitelja zelo delavno telovadno organizacijo, šola v tej vasici je postala središče za telesno vzgojo pionirjev in odraslih mladincev. Pravo nasprotje Pucončanom so Rakičanci; še pred leti dobri telovadci— tekmovalci za fizkulturno značko — se danes zanimajo zgolj za nogomet Rakičansko društvo — sicer pa najdemo posnemalce tudi drugod — se je sprevrglo v ozko, manjšemu krogu dostopno skupino »lovcev« za nogometnimi lovorikami s težnjami od množic izoliranega klubaštva. Ali bo to društvo lahko vzgajalo množico mladine? Resnični nogometaši so tudi najboljši prijatelji telovadnice in splošne telesne vzgoje. Za klubaštvo in druge škodljive pojave pa ne more biti mesta v telovadnih organizacijah, kakor si ne moremo zamisliti dobrega športnika, ki je obšel telovadnico in šolo množične telesne vzgoje.
  Telovadno društvo v Soboti je lani prehitelo sorodna društva po množičnosti svojih vrst, pa tudi po številu prireditev in tekmovanj je med prvimi društvi v okrožju. Pomembne uspehe so dosegla društva v Ljutomeru, Puconcih, Cvejnu, Radgoni in mlado društvo v Dolnji Lendavi. Sobočanci so dosegli lepe uspehe v plavalnih in drugih disciplinah, Ljutomerčani pa so se dokaj uveljavili na republiškem tekmovanju v orodni telovadbi, Lani je teklo v Titovi štafeti nad 4000 ljudi, ki so pretekli 2000 km. Okrožni telovadni odbor je priredil 14-dnevni tečaj za vodnike ženskih in moških vrst, ki ga je obiskovalo in uspešno zaključilo 40 tečajnikov.
  Naša Partija je določila telovadnim organizacijam »Partizan« pomembne naloge: vzgojiti in krepiti telo in duha mladega človeka. Le društvo, ki bo množično zbirališče mladega rodu, lahko ra-
čuna na pomoč družbe. Telovadna organizacija »Partizane obmurskega okrožja si prizadeva uresničiti daljnosežne pobude nase Partije. Ta pripravljenost je prišla do izraza tudi na letni skupščini Med obveznostmi, ki se dotikajo predvsem društvenega življenja, so tudi številni nastopi društev, akademije, družabni izleti, množični nastopi ob Prekmurskem tednu in na II. okrajni razstavi v Ljutomeru, okrožna tekmovanja v mnogih športnih disciplinah, crossi, ter drugi javni nastopi telovadcev pred delovnim ljudstvom.                 -ok.
Slika s telovadnega nastopa leta 1949 — mladinke
Slika s telovadnega nastopa leta 1949 — pionirke
                     Odločna beseda Jugoslovanskega ljudstva
   Mešetarenje s Trstom Je sprožilo ogorčenje med vsem našim ljudstvom. Temu ogorčenju je dajalo duška na ulicah in velikih zborovanjih, kjer je demonstriralo proti italijanskemu imperialističnemu pohlepu po naši zemlji. Ta pohlep je neomejen, kar nam dokazuje preteklost in zgodovina italijanskega imperializma. S Trstom želijo dobiti še Istro, Reko, Dalmacijo in celo črno goro. če bi vse to dobili, bi svoje zahteve še povečali. Čeprav danes ni več Mussolinija, je njegov fašistični duh še ostal med italijanskimi iredentisti, podpirajo pa jih tudi kominformisti.
   Italijanski vladi je uspelo tržaško vprašanje spraviti na dnevni red posebne razprave v Londonu. Pretekli četrtek so se zbrali ameriški, angleški in italijanski zastopniki, da bi rešili tržaško vprašanje. Rešiti so ga hoteli brez sodelovanja Jugoslavije v korist Italije; s tem so poskušali rešiti notranjo krizo v Italiji in sedanjo italijansko vlado pred polomom na prihodnjih volitvah. Toda kdo jim daje pravico, da zaradi tega barantajo s Trstom? Če želijo Italiji pomagati, naj ji sami pošljejo pomoč.
   To je jugoslovansko ljudstvo Jasno in odločno povedalo ter izrazilo pripravljenost, braniti svoje pravice. Pri
tem so jugoslovanski narodi enotni, kot so bili v narodno-osvobodilni borbi, kar so pokazala protestna zborovanja po vseh mestih in tovarnah naše države. Taka zborovanja so se po vseh mestih — ne le slovenskih, čeprav v Trstu živi pretežno slovenski živelj, temveč po vsej državi — nadaljevala iz dneva v dan, v mnogih mestih tudi ves teden. Vsa zborovanja in manifestacije so se odvijale pod parolo: »Smrt fašizmu!« in »Tujega nočemo, svojega ne damo!«                       
  Tako razpoloženje jugoslovanskega ljudstva so morali upoštevati tudi tisti, ki so vsaj za prvo silo hoteli ugoditi italijanskim imperialističnim težnjam. Zato londonski razgovori potekajo zelo previdno in sporočila so zelo skopa. Čeprav so pred začetkom razgovorov sporočili, da bodo razpravljali le o sodelovanju Italijanov pri upravljanju mesta, stvar ni tako nedolžna, saj je italijanska vlada že vrinila svoje sodelavce v tržaško mestno upravo. K previdnosti in odstopanju jih je prisililo javno mnenje, naša odločnost braniti svoje pravice in simpatije vseh miroljubnih ljudi v svetu. Saj je skoraj ves zapadni tisk obširno poročal o govoru maršala Tita v Ljudski skupščini FLRJ o rešitvi tržaškega vprašanja in o borbenem razpoloženju naših ljudi v zaščito svojih pravic.
Ljutomerčani zahtevajo pravično
                                                                        rešitev tržaškega vprašanja
   V četrtek, 3. aprila t. l. je bilo v Ljutomeru protestno zborovanje, kjer je nad 1.500 meščanov in okoliških kmečkih ljudi odobrilo stališče našega državnega vodstva v vprašanju Trsta. Na zborovanje so prišli delovni ljudje iz oddaljenih krajev in zaselkov, med njimi tudi zadružniki iz Ivanjkovcev in okolice. Množica je krenila v povorki izpred Titovega doma na Glavni trg ter med zvoki godbe mestnega KUD protestirala proti vojnohujskaški propagandi italijanske iredente in kominformbirojevcev. Nastopili so tudi pevci treh ljutomerskih pevskih zborov. Pozdravljena od zborovalcev sta spregovorila tov. Štebih, predsednik občinskega frontnega odbora in tovariš Verdev, sekretar OK Partije ter v imenu zborovalcev zahtevala, da je treba rešiti tržaško vprašanje s sodelovanjem jugoslovanske delegacije. Zborovalci so jima pritrdili z burnim vzklikanjem Partiji in državnemu vodstvu. Val ogorčenja zaradi drznosti italijanske reakcije je dosegel višek, ko je spregovoril tov. Medvešček, sekretar mestnega partijskega komiteja ter obudil spomine na težke dni italijanske okupacije, ki jih je kot zavedni primorski Slovenec sam doživel.
   Z zborovanja so poslali protestni resoluciji Ministrstvu za zunanje zadeve pri vladi FLRJ ter študentom ljubljanske' univerze. V resoluciji zunanjemu ministrstvu, je med drugim rečeno:  »Prebivalstvo ljutomerskega
okraja podpira politiko našega državnega vodstva ter se pridružuje izjavi tov. Tita, ki je na zadnjem zasedanju Ljudske skupščine odločno povedal, da brez sodelovanja Jugoslavije ni mo-
goče rešiti tržaškega vprašanja.« Ljubljanskim, študentom, ki so opomnili našo javnost na dolžnost do tržaških Slovencev, pa so odgovorili: »Naš odgovor je preprost Zahtevamo samo to, kar je naše, in od naših zahtev niti za pedenj ne bomo odstopili. Naj vedo italijanski hujskači, da si lahko znova polomijo noge na naši, s krvjo prepojeni zemlji.«            —ok—
                                                                                  ... in Lendavčani
  Tudi v Dolnji Lendavi so se preteklo soboto zbrali pred hotelom »Krona« delovni kolektivi iz vseh podjetij ter nameščenci iz ustanov, da bi izrazili svoje ogorčenje zaradi pohlepa italijanskih imperialistov po naši zemlji. Tam so se pridružili tudi dijaki iz lendavske gimnazije, učenci iz industrijske šole; niso pa manjkale niti gospodinje, upokojenci in drugi prebivalci Lendave. Tako se je tudi sedaj prebivalstvo na skrajni meji naše države pridružilo vsemu jugoslovanskemu ljudstvu ter zahtevalo pravilno in pravično ureditev tržaškega vprašanja.
                                                                                Protestno zborovanje v Apačah
  V torek, dne 1. aprila je bilo v Apačah veliko protestno zborovanje proti izpadom italijanskih fašistov, iredentistov in Vidalijevih kominformistov v Trstu in raznih mestih Italije. Na zborovanju so govorili predstavniki OF, AFŽ, ZB, LMS ter je ljudstvo Apaške kotline ogorčeno protestiralo in izražalo zvestobo naši domovini, KPJ in maršalu Titu.
Laže je bolezen preprečiti, kakor jo zdraviti
     Se vedno je med nami mnogo ljudi, ki se za razne preventivne (varnostne) ukrepe pred boleznimi ne zmenijo mnogo. Zdijo se jim nepotrebni in to tako dolgo, dokler ne zbolijo Takrat pa jadikujejo, iščejo zdravil pri raznih mazačih ali tekajo od zdravnika do zdravnika v želji, da bi prav tako hitro, kot so zboleli, tudi ozdraveli. Toda mnogi se prepričajo, da je laže bolezen preprečiti, kot jo ozdraviti Z malo truda, pazljivosti in dobre volje bi se lahko obvarovali pred boleznijo. Bolezen pa jim povzroča velike skrbi, mnogo truda in premnogokrat tudi velike stroške. Posebno v primeru težje in nalezljive bolezni.
     To so mnogi ljudje že zdavnaj spoznali, zato so razmišljali kako bi prepre-
čili bolezni, ki povzročajo mnogo skrbi in stroškov ne le bolnikom, temveč tudi skupnosti. Tako so določili 7. april za mednarodni dan zdravstva. Iz zgoraj povedanega je razvidno, da ta dan niso nameravali zdraviti bolezni s pospešenimi močmi, temveč seznaniti in poučiti ljudi, kako se naj varujejo pred boleznimi. Tu pridejo v poštev predvsem nalezljive bolezni, proti katerim se mora človeštvo najbolj tvoriti, da se ne bi razširile.
  Tako so tudi v soboškem okraju izdelali načrt, kako bi to svojo nalogo čim bolje izvedli. Ker pa je na podeželju težko vse te naloge opraviti v enem dnevu, je svet za ljudsko zdravstvo pri OLO sklenil, da bodo razna predavanja po vsem okraju ves teden. V samem mestu bosta dve predavanji, in sicer na
Ljudski univerzi ter v Tovarni perila. Ti predavanji sta važni za vse prebivalstvo brez ozira na starost in spol. Gotovo bo odziv velik — kdo pa si ne želi ostati zdravi Podobna predavanja bodo tudi na podeželskih šolah in to predvsem, kako se obvarovati TBC, davice in tifusa. Zdravnika in medicinske sestre pa bodo imeli predavanja za odrasle.
   Največje zlo in povzročitelj nalezljivih bolezni je nečistoča. Zato bo dan zdravstva organiziran v tem smislu. Poleg raznih predavanj bo ženska sekcija pri OF poskrbela, da se v ciganskih naseljih, ki so prav posebno zanemarjena, v Pušči in Borejcih, naredi po en vzoren vodnjak in eno stranišče, da bi tamkajšnjim prebivalcem pokazali, kako si je treba te stvari urediti. Gotovo bo vse to delo, ki ga ta teden že opravljajo, rodilo trajne, koristne posledice.
Kmečke delovne zadruge
                                                                 so se v lanskem letu okrepile
  V ponedeljek je v Ljubljani zasedal Republiški zadružni svet. Iz poročila pomočnika predsednika Sveta za kmetijstvo in gozdarstvo tov. Jožeta Ingoliča je razvidno, da so se kmečke delovne zadruge v Sloveniji v lanskem letu kljub nekaterim razbijačem gospodarsko okrepile. Lani so v Sloveniji ustanovili 11 novih KDZ, vendar s tem število zadrug ni porastlo, ker so se
nekatere zadruge združile. V letošnjem letu pa so ustanovili spet tri nove zadruge. Lani se je število družin v zadrugah povečalo za 482, število družinskih članov pa za 2.161. To dokazuje, da so se mnogi ljudje že prepričali o gospodarskem napredku zadrug, zato pristopajo.
  Delovne zadruge v Sloveniji razpolagajo danes s takšnimi površinami kot skupno vsi slovenski srednji kmetje. Gospodarski napredek zadrug pa se odraža v povečanju temeljnih sredstev za 530 milijonov din, v zgraditvi 133 raznih objektov in gradnji 93 objektov, ki jih bo treba letos dokončati, v nabavi mnogih strojev kot 113 traktorjev, 105 traktorskih plugov, 44 traktorskih kosilnic in mnogih dru gih večjih in manjših strojev. Zato so se lani dohodki zadružnikov povečali v primeri z letom 1950 za 81 odstotkov in je. čisti dohodek vseh zadrug v Sloveniji  znašal nad milijardo dinarjev. Še večje uspehe bodo imele z uvedbo gospodarskega računa, katerega uvaja že 220 zadrug, in po izvedeni arondaciji, za katero je bilo danih že nad 60 predlogov, ker bo. obdelava večjih površin lažja in boljša in obdelovalni stroški bodo manjši.
GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA
Stran 2
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 10. aprila 1952
Delavci se borijo za rentabiliteto podjetja, učvrščenje discipline ter proti lenuhom in kradljivcem
   Od kar je delovni kolektiv v podjetju Nafte Dol. Lendava lansko leto iz svoje sredine izvolil delavski svet — ta pa upravni odbor, kateri je vodil in upravljal to širno podjetje v preteklem letu — se je stanje vidno izboljšalo. Tako se danes delovni kolektivi na poedinih obratih vse češče zanimajo za gospodarsko stanje podjetja, živo diskutirajo o družbenem planu, o utrditvi discipline med delavci s pripombami, da se mora vsakega lenuha in tistega, ki se celo drzne pri podjetju nekaj vzeti za svoje osebne koristi, takoj odpustiti od službe, a za njegovo umazano delo predati sodišču. Delavski svet, kakor tudi upravni odbor, mnogo skrbi za dvig produkcije in znižanje proizvodnih stroškov. Zato morajo v tekočem letu v podjetju mnogo investirati za tehnično izpopolnjevanje samega vrtanja kakor tudi eksploatacije nafte! Kajti delavstvo se dobro zaveda, da s starimi napravami ne more znižati proizvodnih stroškov in tudi dvig produkcije je počasnejši.
   V minulem letu je podjetje imelo vidne uspehe. Tov. Gerenčer je s svojo brigado pri vrtanju postavil nov rekord vrtanja na jugoslovanskih naftinih poljih. Za ta uspeh je dobil nagrado — zapestno uro, ostali člani njegove brigade pa so dobili obleke in čevlje. Na ta uspeh in rekord v vrtanju — saj so vrtino izvrtali v 25 dneh — je ponosen celotni kolektiv podjetja.
   Ta kolektiv pa je imel tudi druge uspehe. Tako se opaža, da je v zadnjem času oživela dejavnost sindikalne organizacije. Na sestankih z zanimanjem diskutirajo o posameznih obratih, o odnosu delavcev do dela in ljudske imovine, o delovni disciplini, o političnem delu izven podjetja, o kulturno-prosvetnem delu itd. Razumljivo, da pil tem ima veliko zaslugo partijska organizacija v podjetju. V zadnjem času so se delavci skrbno pripravljali za volitve v novi delavski svet. Izredno uspeli sestanek je bil na obratu vrtanja, kjer so po daljši živahni diskusiji predlagali za kandidate znanega vrtalnega mojstra Salka Hukiča, Džuro Premoša, Franca Gerenčerja in podobne. Pri izbiri kandidatov pa niso upoštevali samo, da bi volili najboljše izmed najboljših temveč, da bodo tudi sorazmerno zastopani delavci in uslužbenci.
   Tako pripravljeni so pričakali 28. marec, dan volitev delavskega sveta. Z jutranjo budnico so že ob četrti uri zjutraj obvestili celotni kolektiv in Lendavčane, da je napočil za njih pomemben dan, ko si bodo volili vodstvo podjetja. Vsa volišča so lepo okrasili s cvetjem, zelenjem, državnimi in partijskimi zastavami. V zgodnjih jutranjih urah so začeli delavci prihajati na volišča. Tako je skupno prišla izmena znanega vrtalnega rekorderja Franca Gerečerja na volišče takoj po 5. uri zjutraj, čeprav so delati začeli šele ob 7. uri. Vrtalna brigada Salka Hukiča nikakor ni hotela zaostajati in je že volila ob 7. uri zjutraj, takoj po konča, nem delu. Djuro Premuš, znani jugoslovanski rekorder v vrtanju, a sedaj obratovodja vrtanja, je glasoval takoj ob 6. uri zjutraj, čeprav stanuje 16 km od volišča. Lep primer požrtvovalnosti je dal Geza David iz Lakoša, ki je na
bolniškem dopustu in je s težavo izpolnil volilni listič; kljub temu je bil med prvimi. Svojo predanost in zavest do podjetja, vlade, Partije in domovine je pokazal celotni kolektiv, saj je do 12. ure glasovalo že 90% upravičencev, a volitve so zaključili ob 15. uri popoldne s 100% udeležbo. Tako so izvolili svoj delavski svet, kateremu so poverili bodoče upravljanje podjetja.
   Delovni kolektiv, združen v svoji sindikalni organizaciji, pa tudi energično nastopa proti vsem kršilcem discipline in raznim škodljivcem. Tako so delavci odkrili tatvine, ki sta jih zagrešila Josip Panič in Franč Zamuda, ter ju predali sodišču. Sedaj pa pozdravljajo pravično sodbo okrajnega sodišča (o kateri smo že poročali v zadnji številki) ter obljubljajo, da bodo še bolj budno pazili in pravočasno odkrili nepoštenjake, preden bi lahko povzročali tako občutno škodo, kot sta jo imenovana. Nepoštenih ljudi ne marajo med seboj; kajti tl jim povzročajo škodo, pred ljudmi pa kvarijo ugled vsemu kolektivu.
                                                                                                                                                                                                                                     R. L.
                                                                                         Ljudska skupščina FLRJ je sprejela novi zakon o ljudskih odborih
  V torek je Ljudska skupščina FLRJ končala peto redno zasedanje, Zadnji dan svojega zasedanja je obravnavala predlog novega zakona o ljudskih odborih in ga z velikim odobravanjem tudi sprejela. Po poročilu referentov obeh zakonodajnih odborov je v pomenu in posebnostih novega zakona o ljudskih odborih govoril tudi tov. Edvard Kardelj. Sprejeti zakon je zvezni splošni zakon; na osnovi načel tega zakona pa bodo republike izdale svoje republiške zakone. Tudi nova administrativno-teritorialna razdelitev in novi volilni sistem za ljudske odbore bosta določena z republiškim zakonom.
Nekaj o dedovanju v Prekmurju
   Naša ljudska oblast nam je takoj po osvoboditvi prikazala in dokazala, da pri nas lahko živi in se zaposli vsak delovni človek. Zato se ni treba več trgati za posamezne dele zemljišč po smrti staršev, kakor nekdaj, ko je v kapitalističnem družbenem redu grozila gospodarska kriza in z njo v zvezi brezposelnost, ki je prekmurskega delovnega človeka vezala na košček zemlje, čeprav na njej ni mogel živeti kot kmet. Ne živimo več v času, ko bi posamezni grofje zaposlili delovnega človeka le za del letne dobe, kakor se je dogajalo nekdaj, ko bi se delovni človek lahko zaposlil le na sezonskem poletnem delu, pozimi pa bi se moral vračati na košček svoje zemlje. Sicer tudi sedaj imamo še mnogo sezonskih delavcev; to pa predvsem zato, ker se ljudje te navade še niso otresli, zato jih radi iščejo iz vseh krajev naše države.
   Zato je nerazumljivo, čemu še nadalje borba za pridobitev malenkostnih deležev zemlje, kakor nam to razkrivajo vsakodnevni primeri pri prevzemu dediščin. Če pogledamo, kakšno premoženje je podedoval posamezni dedič družine Maučec iz Gančan po pokojni materi, se moramo čuditi. Svojim sedmim otrokom-dedičem je zapustila pol
orala zemlje, razdeljene v 17 parcelah, od katerih so nekatere že tako majhne, da je dedič dobil le eno desettisočinko parcele v naravi 28 kvadratnih centimetrov zemlje. Ali tolikšen košček zemlje predstavlja še sploh kakšno praktično vrednost, saj ni dovolj velik, da bi lahko vsaj stal na svojem deležu? Nič manj kričeč primer delitve kmečkega posestva pomeni delitev zapuščine Marije Mlinarič iz Ižakovec, kjer je sedem dedičev dedovalo vsak po štiri are zemlje od ene skupine parcele. Nadalje je v Moščancih po pokojnem Karlu Rituperju dedovalo kar pet dedičev, od teh trije nekmetje, 48 arov zemlje, da je vsak dobit komaj devet arov. V Melincih so prevzeli dediči pokojnega Stefana Peteka, ki jih je bilo šest, premoženje, obsegajoče štiri kvadratne metre zemlje v treh parcelah. Prav nič niso na boljšem dediči Verone Šnajder iz Petanjcev, ki so dobili vsak po 13 kvadratnih metrov zemlje, potem, ko se je parcela delila na šest delov.          
   Zakaj ne bi v vseh navedenih in sličnih primerih prevzel celotno posestvo rajši le eden od dedičev, ostale pa izplačal? Tako bi se preprečila škodljiva delitev naših, že tako preveč deljenih malih kmečkih posestev, posamezni dediči pa bi le prejeli neko praktično vrednost.
   Če upoštevamo te okolnosti in nujne posledice, ki temu morajo slediti, se ni prav nič čuditi pojavom kriminalitete kaznjivih dejanj zoper življenje in telo. Takih dejanj je sorazmerno še vedno največ, saj je v preteklem letu imelo soboško okrajno sodišče okrog 100 takih primerov, kjer so se medsebojno stepli in telesno poškodovali solastniki, ki so prevzeli male koščke zemlje, od katerih bi vsi radi imeli kar največ koristi. Ker pa narava tega ne daje, ker noče in ne more zrasti, se želijo okoriščati na škodo drugega, kar neti prepir v hiši. Čas je, da uvidimo vse slabosti in posledice takih delitev ter ne zahtevamo nesmiselno delitev zemlje, s čimer škodujemo sebi in vsemu našemu gospodarstvu.
Podeželsko ljudstvo si želi
                                                                      društev Ljudske tehnike
   Dasi je na podeželju na področju ljutomersko-radgonskega okraja nad 30 kmečkih delovnih zadrug in več državnih posestev, se Ljudska tehnika v teh socialističnih postojankah še ni uveljavila. Že lani se je mnogo govorilo in pisale o tem, da je treba Ljudsko tehniko usmeriti na podeželje, toda do dejanj ni prišlo. Če pogledamo v gasilska in prosvetna društva, bomo kaj kmalu ugotovili, da so se okrepila z novimi člani in mladino. Čeprav je Ljudska tehnika po svojem značaju množična in za mladino vabljiva organizacija, je treba odkrito priznati, da jo kmečki ljudje skorajda ne poznajo. Prvi korak so napravili v gornjeradgonskem okraju z ustanovitvijo kmečkih tehničnih društev v Rožičkem vrhu in na drž. posestvu v Črešnjevcih. Ta društva so pričela s
 praktičnimi tečaji. Mladinci se uče obrezovati in cepiti vinsko trto ter drugih del v vinogradništvu. V vseh zadrugah so pogoji, da po zgledu Crešnjevčanov udarijo temelje vzgojni organizaciji naših zadružnikov. Tehnična društva naj bi poučila kmečke ljudi o agrotehničnih ukrepih v kmetijstvu ter vseh znanstvenih pridobitvah na področju poljedelstva in drugih kmetijskih panog. Na vaseh je mnogo kmetijskih strokovnjakov in borcev za večji hektarski donos; le-ti bodo lahko pomagali v tehničnih društvih. Kmečki ljudje naravnost pričakujejo strokovno pomoč in se bodo prav gotovo včlanili v društva. Uspeh bo nedvomno odvisen od tega, kako jih bomo znali pridobiti za izobraževalno delo.
   V organizacijah Ljudske tehnike se je udomačilo nepotrebno jadikovanje o pomanjkanju materiala. Res je, da še nimamo vsega dovolj; toda nasproti jadikovanju je treba postaviti več samoiniciative in stvar se bo premaknila z mrtve točke. V klubih, kjer poznajo več dela in manj tarnanja, se lahko pohvalijo z delovnimi uspehi. Praksa iz preteklosti je prepričljivo potrdila, da se tudi s skromnimi sredstvi da mnogo napraviti. V društvih, kjer radi tarnajo, ponavadi niso sposobni, da bi čuvali društveno imovino. Pomorsko brodarsko društvo v Ljutomeru, ki je praktično ustanova za ribolov na Muri, je dopustilo, da so razni nepridipravi poškodovali društvene čolne. To društvo še vedno tiči pri registraciji. V nekem klubu ljutomerskega okraja so slabo čuvali društveno vozilo in ga prepustili vplivu
vremenskih neprilik, čeprav bi ga kot člani Ljudske tehnike lahko popravili. Vsi ti primeri kažejo, da bo treba skrbneje paziti na društveno imetje.
  Na nedavni skupščini, ki so se je udeležili zastopniki osnovnih organizacij Ljudske tehnike obeh okrajev, so pregledali delo organizacije v minulem letu ter sprejeli vrsto pomembnih sklepov. Med drugim bodo letos ustanovili tehnična društva v delovnih zadrugah ter krožke mladih tehnikov v osnovnih šolah in gimnazijah.
                                                                                                                                                                                                 —ok—
Mnogo in kljub temu premalo
   V Soboti je bila sklicana skupščina Rdečega križa združenih okrajnih odborov Sobote in Dolnje Lendave. Skupščine se je udeležilo veliko število delegatov iz obeh okrajev, prisostvovali pa so tudi predstavniki oblasti in množičnih organizacij.
   Iz obeh poročil upravnih odborov je bilo razvidno živahno poslovanje, kakor kažejo uspehi, ki so jih organizacije med letom dosegle. V lendavskem okraju imajo zajetih v krajevne odbore RK 2300 članov, v soboškem pa 5748 članov. Diskusija Je pokazala, da je večina krajevnih odborov živahno delovala ter se udejstvovala v tečajih za prvo pomoč, PAZ, ob časti nabiralnih akcij, proslav, vojaških manevrov itd. Med najboljšimi odbori v soboškem okraju so: Gornja Lendava, Beltinci, Tišina, Križevci in še mnogi drugi. Na novo so začeli delati odbori v Bokrači, D. Slavečih, Krogu, Melincih in Adriancih. Sektorski funkcionarji niso povsod opravljali svojih dolžnosti, zato je delo tu in tam slonelo le na poedincih.
   OO RK v Soboti Je med letom poslal večjo skupino slabotnih otrok v počitniško kolonijo, izvedel Teden matere in otroka, Teden RK, TBC itd. V tem času so obiskali bolnike in obdarovali trojčke v Rogaševcih. V šestmesečnem tekmovanju so v soboškem okraju imeli 4 tečaje za prvo pomoč, med katerimi je najboljše uspel v Soboti pod vodstvom dr. Pečana. Dobri tečaji so bili še v Beltincih in v nekaterih predelih lendavskega okraja, kjer je obiskovalo tečaje za prvo pomoč 163 mladincev. Med letom so v poedinih krajih, kot v Beltincih in KDZ Tešanovci, organizirali službo prve pomoči, v katero se je vključila predvsem mladina. Velik uspeh so dosegla predavanja v Tednu matere in otroka, saj je bilo samo v soboškem okraju 95 zdravstveno poljudnih predavanj. Pri tem pa se je slabo izkazala Sobota, kjer je prišlo ob neki priliki na predavanje dr. Starca
le nekaj nad 20 ljudi in še to največ iz vrst poklicnega zdravniškega osebja. Pomembne uspehe ima Podmladek RK, ki je med prekmurskimi pionirji res množična- organizacija. Tako so v lendavskem okraju na 32 šolah ustanovili higienske aktive, ki skrbe za čistočo pionirjev. V vsem okraju pa je vključenih v Podmladek RK nad 3200 otrok. Po živahni diskusiji, v kateri so delegati obravnavali organizacijske prijeme bodočega dela, so sklenili, da bodo predvsem skrbeli za porast članstva, vzgojo podmladka, izboljšanje zdravstvenih razmer itd. Ob zaključku je skupščina odposlala GO RK sledečo resolucijo:
   »S skupščine RK združenih okrajnih odborov v Prekmurju Vam pošiljamo tovariške pozdrave. Po pregledu opravljenega dela obeh odborov RK skupščina ugotavlja v delu gotove pomanjkljivosti, ki jih bomo v bodoče odpravili. Obljubljamo, da bomo z novim elanom delovali za razširitev članstva, vzgojo človekoljubnega, požrtvovalnega človeka, ki bo z ljubeznijo pomagal graditi našo socialistično domovino ter pomagal v prevzgoji naših ljudi. Okrepili bomo borbo proti mračnjaštvu, posebno pa proti reakcionarnim nazorom poedinih versko usmerjenih sekt, Ki se pojavljajo na našem terenu. Posebno pozornost bomo posvetili vzgoji PRK s tem, da bodo nudili odbori RK vso pomoč podmladkarjem. V celoti se zavedamo nalog in potreb RK na naši severni meji države. Storili bomo vse, kar je v naših močeh za razvoj RK in naše socialistične domovine.«
   S 1. aprilom so za učence v gospodarstvu predpisane nove nagrade in sicer v prvem letu učenja 3000 din, v drugem letu 3500 din in v tretjem letu 4000 din mesečno. Predpisane nagrade morajo plačevati državna in zadružna gospodarska podjetja ter delavnice, podjetja družbenih organizacij in tudi privatni delodajalci.
KRATKE VESTI
  V    začetku aprila so v ladjedelnici »Uljanik« v Pulju splovili 7 obalnih , potniških ladij. Tri bodo dograjene in izročene prometu konec julija, ostale pa bodo dokončali do konca leta. To so prve potniške ladje, ki smo jih zgradili v naših ladjedelnicah. Vsaka bo lahko vozila po 800 potnikov s hitrostjo po 15 milj na uro ter bodo naše najhitrejše potniške obalne ladje.
  V   imotskem okraju sadijo murve, ki jih rabijo za gojitev sviloprejk. Čeprav imajo mnogo murvinih dreves, so člani kmetijskih zadrug sklenili, da bodo v prihodnjih petih letih njihovo število povečali na 120 tisoč. Lani so jih posadili blizu 35 tisoč. Tako bodo povečali rejo sviloprejk, ki jim prinaša lepe dohodke. Lani so v imotskem okraju pridelali okrog 2.600 kg svile, ki so jo plačevali rejcem sviloprej po 300 do 350 din za kg.
  V    reškem pristanišču so dvignili že 15 potopljenih ladij. Dviga jih »Brodospas«. Ker pa je morje ponekod globoko do 40 m in ni bilo točno znano, koliko ladij je bilo v pristanišču potopljenih med vojno in na katerih mestih, je delo kilo težavno. Ladje so morali najprej poiskati. Pri raziskovanju morskega dna je inženir Bauman prehodil v potapljaški opremi nad 30 km in si ogledal 26 potopljenih ladij.
  Materialno zavarovanje delavcev in uslužbencev začne veljati od 1. aprila. Po tej uredbi so zagotovljeni vsem, ki ostanejo brez službe ne po lastni krivdi, prejemki v višini 50% tarifne postavke ali njegove zadnje plače tako dolgo, dokler ne dobe primerne zaposlitve, ki bi odgovarjala njihovim sposobnostim in znanju. Če primerno zaposlitev odklonijo, zgube to pravico. Za pridobitev te pravice je potrebno, da so bili do poteka odpovednega roka v delovnem razmerju najmanj dve leti neprekinjeno, ali po 15. maju 1045 skupaj najmanj pet let in da so se po preteku odpovednega roka prijavili pristojnemu biroju za posredovanjem dela.
  Med Egiptom in Anglijo se še niso pričela resna pogajanja. Menijo, da niti ne morejo kaj trdnega skleniti, dokler sedanji egiptovski predsednik ne uredi svojega položaja v državi. To pa bodo pokazale šele volitve, ki bodo prihodnji mesec, kajti nasprotniki se tudi pripravljajo na borbo.     
  Spor med Francijo in Tunizijo pred Varnostnim svetom. Ker se sami ne morejo sporazumeti, je 11 azijskih in afriških držav predložilo ta spor Varnostnemu svetu. Na seji Varnostnega sveta je francoski delegat nastopil proti temu, da bi to vprašanje sprejeli na dnevni red. češ da je v Tuniziji že vpostavljen red in mir. Odločitev so preložili na prihodnjo sejo. Salah Bakuš, ki je sprejel mandat za sestavo nove tunizijske vlade, te še ni mogel sestaviti, ker voditelji raznih strank nočejo sodelovati. Zato je sestavo vlade odložil do odločitve v Varnostnem svetu.
    Seje občinskih odborov
  Na področju, bivšega gornjeradgonskega okraja bo po novejši ureditvi le devet občin. Novi občinski odbori OF so že povsod imeli prve redne seje ter se pogovorili o bodočem aktivnejšem delu frontne organizacije. Na sedežih novih občin pa so bile konference dosedanjih KLO in odborov množičnih organizacij. Takšne uspele konference so bile v Apačah, Radencih, Benediktu, Zg. Ščavnici itd. Povsod so predvideli tajnike novih občinskih ljudskih odborov ter se pogovorili o nastavitvah ostalih potrebnih uslužbencev.
                            —jh
                                                                                     Kaj pa avtobus?
  Snega že zdavnaj ni več in človek bi dejal, da bo avtobus po tolikih mesecih vendar že enkrat našel pot do Tomaža. Pa vse kaže, da je to postal le sen vseh nas. Obljubljali so nam avtobusno zvezo z Ljutomerom, kjer imajo ljudje precej opravkov, zdaj pa še zveze s Ptujem ne moremo dočakati. Živimo v krasnem zatišju, odrezani od sveta in razmišljamo, kdaj se nas bo kdo spomnil.                  -ak.
Naročajte
͵͵LJUDSKI GLAS´´
Kolar Vilko:
V vzhodni Nemčiji se ni nič spremenilo
      V sovjetski okupacijski zoni Nemčije je zopet zagospodoval totalitaren sistem. Popolnoma organiziran in močno oborožen, je fizično in ideološko zrel, da ga Sovjeti izkoristijo za svoje imperialistične namene, kakor ga je Hitler  pred poldrugim desetletjem.
  Vzemimo za primer, da je leta 1936. nek prebivalec sedanje vzhodne zone Nemčije zaspal in da se je leta 1951. zopet prebudil.
   Ob prebuditvi zve od svojega starega prijatelja, soseda, kako se je vse spremenilo v času njegovega petnajstletnega spanja. Hitlerjev tretji Reich je premagan in uničen, velik del nemške domovine je zaseden od ruskih vojakov in sedaj, po osvoboditvi, vlada mir in obstoji nova »Nemška demokratična republika«. Nastala je »nova doba miru, napredka in blagostanja«.
   In kljub temu je pod navidezno masko novih besed in uniform v resnici ostala scena presenetljivo neizpremenjena.
   Ko je naš zaspanec nagovoril drugega soseda, ga je ta molče pozdravil s poznanim migom z glavo, ki so ga iznašli v tretjem Reichu in ki so ga
krstili »nemški namig«, S tem namigom, oziroma bolje rečeno tajinstvenim pogledom okrog sebe, so se hoteli zavarovati, če le ni kje v bližini vohun, je hotel tudi sedaj sosed opozoriti našega znanca, da se od leta 1936. ni v bistvu ničesar spremenilo — vohuni so namreč na vsakem koraku kot nekoč.
   Povsod so isti mladi »esesovci«, s svojimi hladnimi obrazi, črnimi škornji, istimi uniformami in kapami, korakajo z istim znanim prusovskim korakom, samo pod novim imenom »Volkspolizei«. Množica mladine, ki je prej nosila kratke hlače in rjave športne srajce ter je z bobni, fanfarami in rdečimi zastavami s kljukastim križem, kričeč in pojoč bojne pesmi, pozdravljajoč z iztegnjeno roko in dlanjo ob vsaki priliki korakala po mestu, je samo spremenila barvo srajce v modro, snela je kljukaste križe z zastav in pozdravlja sicer z iztegnjeno roko, vendar s stisnjeno pestjo, a imenuje se namesto »Hitlerjugend« »Freie deutsche Jugend«. Gestapa ni, več, ampak namesto njega obstaja nova ustanova z istimi nalogami »Statssicherheitsdienst«.
   Naš zaspanec je zvedel, da bo takoj, če pade tem ljudem v oči, proglašen
za »ljudskega sovražnika«, aretiran in mučen, dokler ne bo priznal zločina, katerega sicer ni storil, vendar ga obtožujejo. Nato mu bo prisodilo »ljudsko sodišče« zapor, ali pa bo odposlan v koncentracijsko taborišče, v težjem slučaju pa v Sovjetsko zvezo, v Sibirijo, odkoder ni več povratka.
  V vaški gostilni bo lahko naš zaspanec sedel na skupnem sestanku, kakor v »starih časih«. In kakor se mu zdi, sliši iste, glasove in vidi iste ljudi, ki govorijo in v svojih govorih hvalijo in poveličujejo »največjega prijatelja naroda«, »največjega misleca vseh časov« in slično, ki »obtožujejo in razkrinkujejo« sovražnike in reakcionarje, anglosaksonske imperialiste in izžemalce, različne mednarodne klike in vojne hujskače in vsem Nemcem obetajo boljše življenje, čim bodo vsi ti inozemski zločinci in njihovi tajni domači pomagači likvidirani. Na koncu pa bo naš znanec slišal dolge sezname tistih, ki se navdušeno priznavajo in se bodo borili za dosego teh ciljev in to od profesorja do hišne gospodinje, od gimnazijskega dijaka do grobarja. Torej isto prav isto, kot pred petnajstimi leti. »Nič se ni spremenilo«, si misli naš znanec in je skoraj hud na soseda, ki mu je govoril o velikih spremembah.
 Prehod od nacističnega diktatorskega režima k sedanjemu kominformovskemu, ki je organiziran po moskovskih
zgledih, ni nastal z enostavnim menjanjem etikete ali voditeljev. Potrebno je bilo šest dolgih let pretenj, čistk, intrig in pritiska od zunaj, da bi Nemcem, ki so bili komaj rešeni ene diktature, vsilili drugo in to z voditelji vred importirano z vzhoda.
  Sedaj leži vsa oblast trdno v rokah Walterja Ulbrichta, generalnega sekretarja informbirojevske »Sozialistische Einheitspartei Deutschlands«, ki stoji neposredno pod vlado in vodstvom Kremlja, saj je ob priliki proslave Stalinove sedemdesetletnice stal na častni tribuni na njegovi desnici. Vsi ostali od Piecka, Grottewohla, do raznih sekretarčičev in izvrševalcev navodil, so brezpomembni dn so samo izvrševalci sklepov, ki so prišli preko Ulbrichta iz Moskve.
  Ta monopolna oblast se danes drži samo s pomočjo ruskih »osvobodilnih« bajonetov, s pomočjo terorja, ki je prevzel iste metode, kot jih je imel Hitler in to imenujejo danes »socializem«.
  V vzhodni Nemčiji so danes trije razredi. Na čelu stojijo člani kominformovskega SED, poudarjam kominformovskega, ker kdor ni kominformovski pristaš, čeravno je napredno usmerjen, je izdajalec. Okrog milijon jih je po številu, ki so na zahtevo Rusov podvrženi stalnim izpitom in čistkam. Ena tretjina članov je bila v zadnjih dveh letih izključena. Med
žrtvami takih akcij so bili v prvi vrsti ljudje, ki so emigrirali iz nacistične Nemčije in bili dolga leta nacističnega režima v zapadnih deželah, pa tudi taki, ki so bili v Sovjetski zvezi in se danes ne strinjajo s politiko vladajočih asov. Vzrok, da postaneš žrtev čistke, je lahko tudi ta, če imaš sorodnike ali prijatelje v Zapadni Nemčiji, torej v. lastni domovini, samo na drugi strani Labe, ali pa v kaki zapadni državi. Vsak tak je torej takoj obsojen kozmopoliti enega mišljenja in vržen na rešeto, skozi katero gotovo pade. Tudi taki primeri so predmet čistke kot n. pr.: nekega zdravnika iz Thüringije so osumili, da pada pred zapadom na kolena, ker je od tam dobil penicilin, ga dal nekemu spolno bolnemu pacientu in mu povedal, da ga je dobil na zapadu, ker ga v vzhodni zoni ni; ali pa študent iz Halla, ki je priznal, da je prečital nekaj strani iz Adama Schmidta; in učitelj na neki leipziški šoli, ki je uporabljal neko staro številko angleškega lista »National Geographic« za izpopolnjevanje svojega znanja angleščine. Vsak vzrok je dober, čeprav je smešen kot navedeni, in že si osumljen izdajstva.
  Za temi pridejo vsi tisti, ki so sicer pokazali svojo lojalnost, vendar so podvrženi strogemu političnemu opazovanju, preden bodo toliko lojalni, da bodo sprejeti v vodilni razred.
                                                                                                                                                                                                               (Konec prihodnjič.)
Murska Sobota, 10. aprila 1952
»LJUDSKI GLAS«
Stran 3
VESTI IZ OBMURSKIH KRAJEV
                                                                                  Opozorilo naročnikom!
    V zadnji številki smo vsem naročnikom priložili položnice in vsem, ki dolgujejo naročnino, na naslovni strani zraven naslova z rdečim pripisali številko, ki pomeni koliko dolgujejo. Zato prosimo, da zaostalo naročnino čimprej nakažete, po možnosti pa tudi za nekaj mesecev v naprej, kajti drugače bomo dolg morali izterjati, kar Vam bo povzročilo nepotrebne stroške.
                                                                                                                                                                      Uprava »Ljudskega glasa«.
                                                                                     Resni so vzdržali
  Kmetijska šola pri Tomažu je zaključila letošnji pouk. Od vpisanih 12 fantov in 16 deklet je do konca vztrajalo le 9 fantov in 11 deklet. Upravičeno sta izostala le dva, ostali pa so bili nad šolo razočarani. Starejši so po nekaj dneh vrgli puško v koruzo, ker niso hoteli sedeti v klopeh skupaj z mlajšimi. S tem so napravili škodo sebi in šoli. Odrekli so se znanju, v šoli pa bi s svojo resno vnemo in mirnim vedenjem prenekaterikrat krotili mlade nemirneže. Izostali pa so tudi mladi, katerih ni privedla želja po izobrazbi, temveč so hoteli izkoristiti ure v šoli za zabavo in se tako izogniti delu doma. Kdor pa je vzel šolo resno, jo je obiskoval redno in jo uspešno končal. To se najlepše vidi iz končnega uspeha. Od 20 jih je bilo 8 odličnih, 8 prav-dobrih in le 4 dobri.
  Kmetijska šola je za letos končana, toda vezi med predavatelji in mladino s tem niso prenehale. Pevke hodijo redno k pevskim vajam, v juniju pa si bodo ogledali Osojnikovo zadrugo in državno posestvo v Ormožu. M. K.
                                                                                  Pomladanska setev na državnem posestvu
  Do prvega aprila so na državnem posestvu Črnci v radgonskem okraju posejali ves oves, 1 ha rdeče pese, posadili 1 ha in pol krompirja, 1 ha rdečega korenja, 5 ha jare pšenice, 4 ha detelje, 1 ha strnišnega korenja. Ogradili so tudi 1 ha obsegajoči zelenjadni vrt Vse ostale površine, namenjene za pomladansko setev, so preorali in pognojili že jeseni. Nedavno so zaključili tudi arondacijo zemljišč ter zaokrožili na delovišču v Črncih okrog 400 ha površine. Poškropili so vse sadno drevje in ga tudi primemo očistili. V vinogradih Novi vrh so v polnem razmahu pomladanska vinogradniška dela. Na pred kratkim dobljeni ekonomiji na Tratah bodo te dni posadili 6 ha sadonosnika s srednje-debelimi pritličnimi jablanami Nedavno je kolektiv državnega posestva Črnci izvolil novi delavski svet s predsednikom tov. Umekom.        — jh.
    Otrok zakuril v kozolcu
  Dne 5. aprila 1952 v jutranjih urah je začelo goreti pri Ludviku Casarju v Križevcih. Pri hiši je bil doma le stari oče z enim otrokom, ki se je igral v kozolcu in pri tem zažgal kup slame. Ko je to opazil stari oče, je hotel požar preprečiti, vendar je bilo prepozno, plamen je švignil na streho. Sosedje so opazili, ko je bilo že vse v plamenu. Rešili so le živino, gospodarsko orodje, stroji, seno in slama pa je zgorelo. Vsled vetra se je ogenj razširil tudi na sosednjo delavnico kovača Kolomana Čahuka, katera je tudi pogorela do tal. Omeniti je treba, da je najbolj požrtvovalno branila razširitev požara mladina predvojaške vzgoje. Škoda znaša nad 100.000 din, kar pa bo le delno krito z zavarovalnino.
  To naj bo resno opozorilo staršem, da bodo pazili na svoje otroke, da ne pridejo do vžigalic.

                                                                                          PERTOČA
  Tudi pri nas se pripravljajo za sodelovanje na Prekmurskem tednu. Tov. Maričeva bo izdelala lep dožnjek, a razen tega bodo nekatera dekleta spletla več okraskov iz slame, ki jih bodo razstavila na razstavnem prostoru.
  Tudi akcija za gradnjo kulturnega doma v Soboti napreduje in smo začeli zbirati prispevke.
                                                                                          CANKOVA
  Naše izobraževalno-umetniško društvo bo do Prekmurskega tedna priredilo kulturen nastop. Nastopila bo dramatska skupina, pevski zbor, ki šteje 36 članov in članic ter naši šahisti. V kratkem bomo ustanovili TD »Partizane, ki bo, če bomo pravočasno dobili vaje za nastop, ob priliki Prekmurskega tedna tudi nastopili v Soboti.
  Akcija za kulturni dom v Soboti je že v teku. Naš sektor bo precej prispeval, ker se zavedamo važnosti takega doma za vse Prekmurje. Prispevali bomo v denarju in materialu.
                             —ic.
                                                                                       DOLNJI SLAVEČI
  Tudi pri nas se pripravljamo na razstava ki bo v Soboti ob priliki Prekmurskega tedna. Izdelali bomo več dožnjekov, nekaj okraskov iz slame in precej umetnih cvetlic. Glavno besedo bo imela pri tem naša tov. Šarkanjeva, ki je znana v našem okolišu po svojih kvalitetnih izdelkih.
                KUZMA
  V Kuzmi se ljudje zanimajo za Prekmurski teden. Tov. Kroič je že zaprosil okrajni odbor za 2 kvadratna metra prostora za njegove izdelke iz lesa. Želi izdelati orača in še nekaj manjših predmetov. Prav tako noče za njim zaostajati tov. Hašai, ki bo izdelal nekaj kvalitetnih predmetov iz zemlje. Pripravljen pa je izdelati tudi predmete po naročilu, na kar opozarjamo naše podjetje »Potrošnik«.
                                                                         Tudi invalidi se uveljavljajo v javnem življenju
  V ljutomerskem okraju so pred dnevi končali z letnimi konferencami članov krajevnih organizacij vojaških invalidov. Na zborovanjih so zabeležili 90% udeležbo članov ter ugotovili, da je invalidska organizacija v lanskem letu precej napredovala.
  Mnogi invalidi so včlanjeni v množične organizacije in aktivno pomagajo pri krajevnih akcijah, prostovoljnem delu in uresničevanju nalog ljudskih odborov. Pri Tomažu so invalidi prispevali 1000 udarniških ur pri gradnji spomenika padlim borcem ter zadružnega doma, v Ljutomeru so našteli 2500 udarniških ur, v Križevcih 800 udarniških ur itd., za Dom kulture v Trstu so darovali lepe vsote denarja ter izkazali pomoč tolminskim Slovencem — žrtvam snežnih plazov. V nabiralni akciji so se izkazali zlasti invalidi na Kogu, pri Tomažu in v Ljutomeru. Na letnih skupščinah so sprejeli nove obveznosti ter se odločili, da bodo letos redno plačevali članarino. Med organizacijami, ki jih štejejo za najboljše v okraju, sta vaška odbora pri Tomažu in na Kogu, zlasti zaradi tega, ker sta na čistem z lansko članarino. V Veržeju bodo invalidi letos priredili srečolov, čisti dohodek pa razdelili med revne člane.   —ok—
                                                                                            Malomarnežev nikjer ne marajo
  Ferdo Vresk je bil zaposlen kot šofer pri Okrajnem avtoprevozništvu v Gor. Radgoni od l. 1949. Zaradi pijančevanja je bil stalno grajan na vseh sestankih podjetja, kar pa ni nič zaleglo. Ker niti v treznem stanju ni skrbel za svoje vozilo in pazil nanj, je v preteklem letu uničil generalno popravljeni tovorni avtomobil znamke »Saurer« z nosilnostjo 6 ton, s katerim je prevozil le okrog 10.000 km. Zaradi tega mu podjetje ni zaupalo več nobenega kamiona in mu je dalo večmesečno ustmeno odpoved službe s
   pripombo, naj si drugje poišče službo.
  Ko je letos v začetku februarja zapadel velik sneg, je podjetje poslalo šoferja Ferda Vreska s šesttonskim kamionom orat sneg na republiško cesto, ker trenutno ni bilo drugega šoferja. Vresk je vozil po Gornji Radgoni brez vode v motorju tako dolgo, da se je motor od vročine razbelil in ustavil. V tako vroč motor je nalil mrzle vode, vsled česar je glava motorja počila za okrog 75 cm. Zaradi nujnega oranja snega ga je podjetje poslalo na delo z drugim kamionom, kateremu pa je popolnoma zvil šasijo v zadnjem delu.
  To je le nekaj dejstev, s katerimi je šofer Vresk povzročil podjetju nad 300.000 din škode. Vprašamo se, zakaj se inšpekcija dela pri OLO poteguje za take ljudi, kateri po mnenju našega delovnega kolektiva ne spadajo za krmilo motornega vozila, ampak pred ljudsko sodišče, kjer bi morali odgovarjati za storjena kazniva dejanja.
  Kljub temu, da šofer Vresk nekaj mesecev skoraj ni nič delal, ni ostal brez plače, kot je v 12. štev. 20. marca bilo objavljeno, da je bil zaradi tega odpuščen, ker se je pritožil, da ni dobil pripadajočih mu 70 odstotkov od svoje plače. 1. januarja 1952 je prejel pri podjetju skupno z otroškimi dokladi in preračunanimi industrijskimi boni 16.402 din, 1. februarja 11.360 din in 1. marca 10.114 din.
  Podjetje pa res zaposluje enega šoferja iz Črešnjevec, katerega starši posedujejo precej zemlje, toda ta je eden izmed najbolj treznih, poštenih in strokovno sposobnih šoferjev, kateri bi zaslužil ob koncu leta nagrado, ne pa obrekovanje. Primer Vreska pa kaže, kakšno škodo lahko povzroči malomaren človek. Zato se pri zaposlitvi ne more gledati le na premoženjsko stanje, temveč tudi na vestnost pri delu.
                                                                                          Okrajno avtoprevozništvo Gornja Radgona.
                                                                        Delo
gospodarskega pomočnika?
  Pri ljutomerskem prevoznem podjetju so bili do nedavnega zaposleni štirje gospodarski pomočniki (konjarji), čeprav je imelo podjetje le tri pare vprežnih konj. Upravnik Lojze Zavratnik je iznajdljivo izkoristil razpoložljivo »rezervo« v podjetju. Njegovi sostanovalci so lahko često opazili pri podjetju zaposlenega Lebarja, ki je moral po nalogu svojega upravnika opravljati gospodinjska dela, nositi vodo v kuhinjo, pospravljati sobe, brisati prah s pohištva ter hraniti vse upravnikove svinje. Gospodarski pomočnik brez »portfelja« je tako razbremenil upravnikovo ženo, vendar se je sčasoma hlapčevanju uprl. Prepir med »gospodom« in služabnikom se je končal z odpustom Lebarja. Zavratnik je odstranil nezaželenega upornika. Po najnovejših vesteh je Lebarja zamenjal pri »gospodinjstvu« njegov sotovariš, ki se je pokazal sposobnega, da poleg težkega dela pri konjih pohlevno služi svojemu upravniku. Izkoriščanje se torej nadaljuje!
 Ali je gornjim navedbam potreben še komentar?
                                                                                          Puška ni igrača
  Vsled neprevidnosti in v šali pri uporabi orožja se je že mnogokrat zgodila nesreča. Še bolj nevarno pa je, če do orožja pridejo otroci. Tak nesrečen slučaj se je zgodil v Radencih pri Francu Zemljiču, kjer je 13-letni sin Milan ustrelil svojo 2-letno sestrico Zdenko. Ko je bil Milan s sestrico sam v sobi, si je žaželel ogledati očetovo lovsko puško, ki je bila v nezaklenjeni omari. Približala se mu je Zdenka, ki bi se tudi rada igrala s puško in prijela za cev. Milan je, nič hudega sluteč, v šali sprožil oba petelina. Puška je bila nabita in otrok je obležal mrtev. To naj bo ponovno opomin vsem, ki imajo orožje, da ga bodo skrbno shranili pred otroki.                -er.
  Maščevanje zaradi resnice
  Večji kmet Jožef Kovačec iz Rucmanec, ki poseduje 27 ha obdelovalne zemlje, ni zmožen, da bi obdelal svoje posestvo. Zato je dal zemljo v najem štirim družinam, ki mu jo morajo odslužiti bodisi z napornim delom na posestvu ali pa z denarjem. Najemninski pogoji so za stranke izredno neugodni. Neka ženica s številno družino, ki je najela pri Kovačecu 81 arov veliko njivo, mora zanjo odslužiti letno 28 delovnih dni. Ker zaradi otrok ni mogla redno na delo, je leta 1950. plačala gospodarju 12 delovnih dni v znesku 1500 din, lani pa 12 delovnih dni v znesku 2100 din, medtem ko je v vsakem letu po 16 dni delala na gospodarjevem posestvu. Da je najemnina previsoko zaračunana, je razumljivo. Kovačec je hotel izkoristiti težke socialne razmere pri bližnjih viničarskih družinah, kar mu je z oderuško rento tudi uspelo.
  Pri zadnjem popisu zemljišč je krajevni ljudski odbor v Trnovcih poklical tudi najemnike ter jih povprašal o najemninskih pogojih. Prizadeta ženica je na ljudskem odboru odkrito povedala, kako jo izkorišča njen gospodar. Toda, odkritosrčnost se ji je maščevala! Ko je Kovačec zvedel, da so njegovi najemniki razkrili njegovo oderuštvo, je obiskal prizadeto ženico in svoje viničarje ter jim odpovedal najemnino. Viničarju je celo zapovedal, da se mora izseliti iz viničarske bajte.
  Kako dolgo bo še Kovačec izkoriščal svoje žrtve?                —ok—
                                             Po doslej uspešnem delu se pripravljajo za Teden kulture
  Dramska skupina kulturno-umetniškega društva »Ivan Kaučič« v Ljutomeru se je v letošnji sezoni vidno uveljavila na ljudskem odru. S svojim plodnim delovanjem zasluži ime mentorja podeželskih igralskih skupin, saj jih strokovno usmerja ter jim pomaga s strokovnimi nasveti in literaturo. Mnogo pozornosti posveča izbiri iger; na ljutomerskem odru prevladujejo sodobna dramska dela domačih in tujih avtorjev, ki jih spretni igralci vešče oživljajo in z igralskim čarom posredujejo množici hvaležnih gledalcev. Igralska družina šteje 45 članov, ki so si znali pridobiti množico prijateljev, ne le med domačo publiko, temveč tudi med podeželskimi gledalci, ki radi obiskujejo kakovostne predstave naših odrskih junakov. Tudi v njihovem krogu ne gre brez težav in osebnih žrtev. Če nanese pogovor na notranje življenje v skupini, se kaj radi potožijo, da je v njihovi sredini premalo delavcev in mladine. Toda, mladi člani sekcije, med njimi tudi Vajenci, se pridno urijo v igralski umetnosti — pripravljajoč se — da bodo lahko nadomestili svoje vzornike — starejše tovariše.
  Napredni učitelj, tov. Slavko Stopar, odlikovanec z Ordenom dela, si je z veščo roko režiserja pridobil nemalo zaslug na področju kultumo-prosvetnega dela; je duša v sekciji, ki je pod njegovim idejnim in strokovnim vodstvom požela obilo uspehov v dramatiki. Ni menda gledalca, ki ne bi poznal Janeza Žagarja, nosilca glavnih vlog, dobrodušnega odrskega junaka Slavka Senčarja, Stanka Batisto, Jožeta Osterca, režiserja in igralca Miroslava Benčika, Marico Rajhovo, Pavlo Maričevo, Mimico Zadravčevo in ostale ljudi z odra. Čeprav so amaterji, žrtvujejo svoj prosti čas igralski umetnosti, za hvaležne obiskovalce dramskih prireditev. Režiser tov. Stopar nam je ob neki priliki razodel, da je delo požrtvovalnega igralca težko oceniti; svojo sodbo lahko da le človek, ki pozna njegova osebna prizadevanja, ki z njim živi... S skopimi besedami je mogoče povedati, da zahteva vsaka drama po 20 vaj in desetine prostovoljnih ur požrtvovalnega dela poslednjega igralca. Drugače ni uspeha na odru ne pred gledalci!
  Ljutomerski igralci nastopajo na prenovljenem odru v dvorani Doma kulture. Njihovo poslanstvo so olajšali številni delovni kolektivi mesta in okolice, ki so z denarnimi sredstvi pomagali društvu pri ureditvi dvorane; hvaležni pa so tudi tov. Cimermanu, ki je skrbno vodil preureditvena dela. V letošnji sezoni se je sekcija predstavlja občinstvu s štirimi igrami ter zabeležila 12 predstav, ki jih je obiskalo 3000 gledalcev. V jeseni
je nastopila s Finžgarjevo dramo »Razvalina življenja«. Dramo je režiral tov. Stopar. Igralci so svoje vloge posrečeno podali ter priklicali pred gledalce resnično kmečko življenje v dobi, ki jo riše veliki pisatelj. K uspehu so pripomogle tudi lično izdelane kulise. Drama je zaradi kakovostne izvedbe doživela tri predstave, kar je pomemben uspeh, zlasti če pomislimo, da je bila uprizorjena na številnih podeželskih odrih.
   V    veselje pionirjem in cicibančkom so pri Novoletni jelki uprizorili Gasperijevo čarobno pravljico »Divji mož« ter s pravljičnimi junaki navdušili mlade gledalce. Igrico so na željo staršev dvakrat ponovili.
   V    režiji Miroslava Benčika je bila uprizorjena Goldonijeva veseloigra »Krčmarica Mirandolina«. Igralci so na tej predstavi dokazali, da obvladajo zahtevne vloge Žaljivcev in nenavadnih odrskih junakov. Uspeh igralcev so podkrepile tudi dogodkom prilagojene in lično izdelane kulise ter oprema igralcev. Veseloigro so dvakrat ponovili.
   Mladinski dramatski odsek je v počastitev Dneva žena razveselil mamice in ostale gledalce z otroško igrico »Sneguljčica« v režiji tov. Lintnerjeve. Mladi igralci, ki so nastopali kot glavne osebe, palčki, zajčki in vile, so dobro obvladali svoje vloge ter želi pri publiko obilo priznanja. Podčrtati je treba zasluge režiserja, ki se je potrudil, da je igrica dosegla svoj namen, in pa njegovo iznajdljivost, saj so vse oblekce sešili doma.
   Dramatska sekcija se z veliko vnemo pripravlja na Teden kulture, ki bo v času II. razstave izdelkov lokalnega gospodarstva v Ljutomeru. Na sporedu ima tri zahtevne igre: Scheinpflugovo veseloigro v 3. dejanjih »Okence«, ameriško dramo Janes Gowwa v 3. dejanjih »Globoko so korenine«, ki opisuje rasno diskriminacijo črncev v Ameriki in sodi med najboljše ameriške drame, ter Levstikovo-Kreftovo tragedijo v 5. dejanjih »Tugomer«, ki jo bo uprizorila na prostem. Veseloigro bo režiral tov. Benčik, »Tugomera« in ameriško dramo pa tov. Stopar.
   Zaslužni igralec in član dramatske 
   sekcije tov. Veno Vilar slavi letos 30-letnico svojega plodnega dela v dramatiki. Ljutomerčani in soigralci se bodo spomnili svojega prijatelja in sodelavca z uprizoritvijo Jurčičevega »Desetega brata«, v katerem nastopa tudi jubilant. Dramo bo režiral tov. Žagar, predstava pa bo 17. aprila t. L jubilantu čestita vsa naša javnost z željo, da bi Še mnoga leta preživel v krogu svojih odrskih ustvarjalcev.
                                  -ok-
„Zakonci stavkajoʻʻ v Slatini Radenci
  V kratkem presledku enega meseca so nas člani dramatskega odseka IZUD Slatina Radenci v tem letu že drugič prijetno zabavali. Tokrat so uprizorili J. Pohla (iz nemščine prevedel F. Lasič) veseloigro v treh dejanjih »Zakonci stavkajo«. Že sam naslov dela, ki pritegne k sebi igralce in gledalce, je privlačen. Kratka vsebina: med mladimi in starimi zakonci pride do nesporazuma in nesoglasja, ki ga podpihuje hinavsko pobožnjaška županja, tako da pride končno med zakonci do stavke, ki se, razen za županjo, za vse srečno konča. Komične scene se vrstijo od prizora do prizora, in se stopnjujejo od dejanja do dejanja.
  Za učinkovit uspeh igre je potreben gladek potek igre, ki so ga igralci tam, kjer se jim ni bilo treba boriti z besedilom, tako v igri kakor v kretnjah dosegli. Manj se je to posrečilo nekaterim igralcem, posebno moškim, tam, kjer so morali paziti bolj na šepetalca, kot na igro samo, kar velja posebno za tretje dejanje, ki zahteva zaradi hitro menjavajoče se situacije in skupinskih nastopov vso koncentracijo na tempo igre same.
  Režiser M, Veršič, ki je režiral tudi prvo igro, je pravilno podčrtal to bistveno potezo igre ter vdihnil v igralce konvencionalno kmečko življenje, ki pa ga Je motila pri nekaterih, posebno pri moških igralcih neskladnost v obleki, ki je bila, bi rekel, včasih prej gosposka, kakor kmečka. Tudi nekateri rekviziti, kot uporabljanje modemih angleških pip in druge podobne pomanjkljivosti, gredo bolj na račun igralcev, kot pa režiserja. Težave so tudi z la-
suljami, ki bi bile ponekod potrebne ter bi uspeh igre še povečale.
  Od posameznikov moramo posebej omeniti dobro igro očeta Tomaža, njegove žene Barbe, hčerke Tilke in končno tudi Toneta. Prijetno nas presenetila s svojo naravno igro nova moč v vlogi Korenke. Pa tudi ostali igralci, kakor županja, zakonski pari Šipar, Čipek, dalje Pohlinka, Žakar, Bohek in župan, so doprinesli vsak po svoje k uspehu. Požrtvovalnost režiserja in igralcev igralske skupine IZUD Slatina Radenci, ki žrtvujejo lepo število ur v prid kultumo-prosvetnega dela, je vsekakor hvalevredno.         -ki-
  Sadjarji pozor!
  Državno posestvo Rakičan pri M. Soboti ima na zalogi večje količine prvovrstnega sadnega drevja sledečih vrst:
  VISOKODEBELNE JABLANE: bobovec, krivopecelj kanada, mošanckar, zlata parmena, baumanova reneta, carjevič, beličnik, grafenštanjc, damasonka.
  PRITLIČNE:
a) jablane: beličnik, jonatan, prinčevo, mošanckar;
b) hruške: klapovka, viliamovka, filipovka, pastorjevka, dilovka.
                                                                               MALI OGLASI
  Beseda din 5. Za pismeno dajanje naslovov je priložiti din 20.
Kmetovalci, vinogradniki! Na zalogi ima-
mo seme jare grahorice, lupine za krmo in zeleno gnojenje ter lucerno in krmni grah. Cene so zmerne, zato pohitite, dokler zaloga še traja. Priporoča se Semenska postaja, Ljutomer, Miklošičev trg 1.
Kompletno kovaško orodje proda Ivan Poredoš, Filovci 12, p. Bogojina.
Dvanajstletno dekle Irena Dah iz Mur. Sobote se je odpeljala 2. aprila z ženskim kolesom znamke »Viktoria«, oblečena v rdeč plašč in visoke črne čevlje, neznano smer. Če bi jo kdo videl, naj sporoči najbližji postaji Ljudske milice.
Sadna drevesca, jabolčna, s srednje visoko krono, za sajenje na stalno mesto, odličnih sort in vegetativne podlage EM II, IX, XVI, po konkurenčnih cenah, vam nudi gospodarstvo Podgradje pri Ljutomeru.
Prodajalka v slaščičarni z večletno prakso išče službe kjer koli. Naslov v upravi lista.
Molierov ,,Skopuh“ na soboškem odru
   Pretekli petek se je Sobočanom predstavila dramatska družina MKUD »Daneta Šumenjaka« z duhovito Molierovo komedijo »Skopuh«. O tem nastopu bi hotel spregovoriti nekaj besed.
   Zasledujoč delo tega društva, se mi zdi pravilno, da vsako leto posega za težjimi deli in postavlja svojo družino pred težje odrske zahteve. Moram pa priznati, da sem v začetku mislil, da so vendar zašli v pretežke zahteve za svoje igralce. Toda prireditev je pokazala, da je ta družina sposobna nastopiti tudi z zahtevnejšimi deli na odru in so gledalci bili ugodno iznenadeni nad kvalitetno izvedbo tega dela. Treba pa je poudariti, da je svoj nastop družina zelo vestno pripravljala celih pet mesecev, še nekaj je vplivalo na dobro izvedbo. Zaprosila je in sprejela pomoč svojega profesorskega zbora, ki se je tudi veliko trudil, da bi prireditev čim boljše uspela. Tega se dramatska družina tudi zaveda in se je zahvalila pred prireditvijo vsem, ki bo ji pomagali pri njenem nastopu. Takšen odnos mladine do pomoči od raslih je vse hvale vreden.
   Režijska zamisel je bila posrečena. Nobeden izmed igralcev ni niti trenutek premišljal, kako se bo kretal na odru. Vsak je vedel, kje je njegovo mesto, kdaj mora nastopiti, kdaj mora stopiti v ospredje, kako je treba tvoriti skupine na odru itd. Seveda so posvetili veliko skrb izgovarjavi No, tu in tam je malo spodletelo, toda v splošnem so lahko vzor ostalim dramatskim družinam.
Nekoliko manj je uspelo kriti besede z dejanji. Treba je pač upoštevati, da ta mladina nima še bogatih življenjskih izkustev in da je to prirodno.
   Nekaj besed bi posvetil mimiki, gibanju po odru in igri s predmeti Mimika teh mladih igralcev, zlasti pa nosilca glavne vloge, Horvata, je bila iznad vsakega pričakovanja. Horvat je navdušil gledalce s svojo vlogo skopuha. Kakor igralsko tako tudi življenjsko je bil prepričljiv. Vsa njegova duševna čustva so se jasno odražala tudi na njegovem obrazu, v njegovih kretnjah in gibih.
   Razen njega moram poudariti igro Merklina kot njegovega sina, Elise, ki jo je upodobila Megličeva, igro Štermanove kot mešetarke, pa tudi Lipiča kot komisarja. Ostali so bili za nijanso slabši od teh. Katona kot Valere je pokazal veliko volje do igranja, toda nekoliko je bil premalo življenjski v govoru in kretnjah. Tov. Šternova bo morala malo več modulirati svojim govorilnim organom in tako jasnost izgovarjave prilagoditi svojim kretnjam, ki so bile dobre. Spačeva kot Mariane, je še mlada in se bo še razvila. Njen lik Mariane je bil zelo ugoden, kar se tiče zunanjosti, toda igralsko Se ni dorasla ostalim.
   Kar se tiče oblikovanja značajev, je bil vsekakor Horvat najboljši. Megličeva se ni mogla v začetku bolj sprostiti zaradi slabše soigralke Katone. Merklin je zelo dobro nastopil zlasti v medsebojnih prepirih z očetom. Glavačev Ansel-
me je bil topel in prav očetovski. Lipič kot komisar je zadržal resnost predstavnika oblasti.
   Tempo predstave je ugajal. Rekli bi, da je šlo kakor po vrvici. Dobro je bilo, da se je pred javno prireditvijo vršilo nešteto vaj, kar je tudi pravilno. Nekoliko se pozna starost posameznih igralcev ozir. večja izkustva in ti so nekako bolj silili v ospredje.
   Še nekaj besed o sceni, kostumih in luči. Vprašanje scene, ki je v dveh, treh dejanjih enaka, so rešili zadovoljivo z ozirom na sredstva, katera so imeli na razpolago. Nekaj stvari so prinesli iz Maribora, a nekaj so nabavili v Soboti. So pa tudi objektivne težave s samim odrom, ki nima višine. Sreča, da igra sama ne zahteva drugega kot sobo. Kostumi so bili okusni in društvo ni štedilo stroškov za njihovo obrabo, kar bo plačalo v Mariboru. Mogoče je bilo nekoliko premalo svetlobe in so tu in tam, pri posameznih scenah, bile nepotrebne sence, toda to je tudi objektivna težava odra, ki ni grajen za take nastope.
   Mislim, da družina lahko nastopa v vseh sosednjih okrajnih centrih ter vseh večjih odrih našega podeželja, kar je tudi z vzgojne strani zaželeno.
                                                                                                                                                                                                                             Novak Anton
Stran 4
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 10. aprila 1952
M. Kokolj:
   Odmev „kikindske afereʻʻ v Soboti
(Ob smrti Jovana Popovića)
   Letos sredi februarja je v Beogradu umrl srbski pesnik, pisatelj in kritik Jovan Popovič. Pokopali so ga z velikimi častmi, ker si je mnogo prizadeval, da bi se pri nas razvila in zmagala socialistična kultura. Zanjo se je začel boriti že v predaprilski Jugoslaviji, zanjo je iskal in organiziral sodelavce med vsemi našimi narodi. Viden uspeh teh naporov je bil izid zbirke jugoslovanskih socialnih pesmi. Popovič jo je izdal leta 1929 v svojem domačem kraju Veliki Kikindi pod naslovom »Almanah tovarišev«. Zaradi revolucionarne vsebine almanaha so šestojanuarski oblastniki zaplenili knjigo, sodelavce pa obtožili protidržavne dejavnosti in jih postavili, pred sodišče. Politični proces, v katerega je bilo zapletenih 28 jugoslovanskih revolucionarnih pesnikov, je znan pod imenom »kikindska afera«.
   O soudeležbi slovenskih pesnikov v tej zadevi je obširno pisal Mile Klopčič v Ljudski pravici dne 14. julija 1951. Zaradi popolnosti ga dopolnjujem z okoliščinami, ki sem jih razbral iz uradnih spisov bivšega srezkega načelstva v Soboti. Sodelavca omenjenega almanaha sta bila namreč tudi pesnika Vinko Košak in France Onič, tedanja profesorska pripravnika na soboški gimnaziji; zato je razumljivo, zakaj so niti preiskave vodile iz Kikinde in Ljubljane tja do notranje uprave v Soboti.
   Iz soboških aktov razberemo naslednje:
   Gradska policijska kapetanija v Veliki Kikindi je dne 14. avgusta 1929 sporočila policijski direkciji v Ljubljani, da je preiskala stanovanje tamkajšnjega književnika Jovana Popoviča ter pri njem našla pismo književnika Franca Kozarja. Po njenem mnenju je iz pisma razvidno, da se je Kozar pečal z razširjanjem komunistične propagande, saj navaja, da mu je znan pesniški ciklus »Poslednji sprevod rudarja Mihelina«, v katerem se manifestira težnja po osvoboditvi delavskega razreda, obenem pa prosi Popoviča, naj ga po možnosti poveže z rusko literaturo, predvsem s pesnikom Majakovskim. Kot nadaljnji dokaz Kozarjevega širjenja komunistične propagande navaja spis še to, da je Kozar poslal Popoviču svoje pesmi kot prispevek za neki almanah, ki je »prežet s komunističnim duhom«. Policijski kapetan je k spisu še priložil primerek zaplenjenega almanaha, ki je na vnanji strahi navajal poleg drugih sodelavcev iz države tudi imena slovenskih pesnikov in sicer: Ivana Grahorja, Alfonza Gspana, Mileta Klopčiča, Vinka Košaka, Franca Oniča, pok. Srečka Kosovela, Vladimira Premruja, Toneta Seliškarja in Franca Kozarja. Ker je torej šlo poleg Kožarja še za soudeležbo drugih slovenskih pesnikov pri nedovoljenem almanahu, je kikindska policija z omenjenim aktom opozorila ljubljansko, naj tudi ta preišče svoje področje, kot je to storila sarajevska, ki je že pozaprla vse tamkajšnje sodelavce almanaha.
   Ljubljanska policija je ukrepala po sporočilu kikindske, a zaradi vzrokov, ki jih je Klopčič navedel, šele čez nekaj časa, t. j, meseca oktobra. O Kozarju, stalno bivajočem v Hrastniku, je obvestila pristojno srezko načelstvo v Laškem. Klopčiča je že 8. oktobra aretirala zaradi neke druge zadeve v zvezi s komunistično propagando in ga prepeljala v beograjske zapore. Pri Grahorju, Gspanu, Premruju in Seliškarju, ki so vsi bivali v Ljubljani, je dne 13. oktobra izvršila hišne in osebne preiskave, da ugotovi, ali se pečajo s komunistično propagando. Ob tej priliki je našla samo pri abs. filozofu Grahorju gradivo, ki je potrjevalo, da se Je udejstvoval v komunistični ilegali in ga zato priprla. Pri ostalih treh ni našla ničesar, kar bi jih obremenjevalo, zato jih je pustila na svobodi. Za Košaka in Oniča pa je dognala, da ne bi-
vata več v Ljubljani marveč v Soboti, kjer sta že bila nastavljena kot suplenta na gimnaziji.
   Zato je ljubljanski policijski direktor poslal dne 13. oktobra nujen dopis s rezkemu načelstvu v Soboto z naročilom, naj izvrši preiskavo pri obeh osumljencih ter mu nato pošlje prepise zapisnikov o zaslišanju, ker bo »proti slovenskim sotrudnikom omenjenega almanaha odposlal na državno sodišče za zaščito države v Beogradu predmetno prijavo v svrho odločitve, da li je podana podlaga za kako kazensko zasledovanje odnosno pri katerem sodišču naj se kazensko postopanje uvede«.
   Po tem naročilu je soboški srezki načelnik G. L. dne 16. oktobra izvršil preiskavo pri obeh suplentih, ni ju pa mogel zaslišati, ker sta prav tedaj opravljala diplomske izpite na vseučilišču v Ljubljani. Na Košakovem stanovanju so orožniki zaplenili »rokopisna teksta v zabranjenem Almanahu natisnjene pesmi »Fabrike« in »V predmestju« ter 12 rokopisnih, proti obstoječemu socialnemu redu ščuvajočih, v komunističnem duhu spisanih liričnih sestavkov«. Preiskava pri Oniču je ostala brez uspeha. Naslednjega dne je srezki načelnik poslal poročilo o storjenih ukrepih ljubljanski policiji in mariborskemu velikemu županu ter jima predlagal, da »bo na gimnaziji eventualno treba namestiti nove moči«.
   Ljubljanska policija je takoj poiskala Košaka v Ljubljani ter ga po izvršeni hišni preiskavi zaslišala (19. oktobra). Košak je pred policijo zanikal, da bi bil komunist ali pa se kakor koli ukvarjal s politiko. Dejal je, da se je udejstvoval poleg svojega študija samo kot književnik. O svojem sodelovanju pri Almanahu pa je izjavil, da se je Popovič sredi leta 1928 pismeno obrnil na slovenske književnike s prošnjo, naj mu dado na razpolago nekaj svojih socialnih pesmi za almanah, ki ga namerava izdati. Pristal je na to, da sme Popovič natisniti pesmi, ki jih je že objavila ljubljanska revija Mladina. Dalje, je dejal, se za to zadevo ni brigal in je šele ob zaslišanju zvedel, da je Almanah natisnjen. Kakšno tendenco naj bi imela pesniška zbirka, o tem pa, da ni imel pojma in je svoje pesmi dal na razpolago v dobri veri, da gre za korektno stvar. O pesmih in rokopisih, ki so jih zaplenili soboški orožniki, je pojasnil, da je šlo za pesmi, ki so bile že vse objavljene, torej tudi dovoljene po oblastveni cenzuri, oziroma na rokopise, ki predstavljajo samo koncepte za pesmi ter potemtakem ne morejo biti komu nevarne.
   Ker policija ni več našla Oniča v Ljubljani, je dne 24. oktobra poslala prepis zapisnika o Košakovem zaslišanju srezkemu načelstvu v Soboto z naročilom. naj enako zasliši tudi Oniča, nakar bi oba protokola in zaplenjeni material predložili Državnemu sodišču za zaščito države v Beogradu.
   Pri zaslišanju dne 5. novembra je tudi Onič najprej ponovil srezkemu načelniku nekaj izmišljenih rečenic, kakršne so bile običajne pri ilegalcih, češ, da ni imel nikakršnih komunističnih namer. Nato je dejal, da ga je z »mučno afero« povezala »edino od slučaja napletena nit«, ko je privolil, da iz njegovih rokopisov pride nekaj pesmi v almanah jugoslovanske socialne lirike, ki ga je nameravala izdati skupina mlajših literatov pod uredništvom neznanega mu Popoviča. S pesmijo »Košnja«, ki je izšla v Almanahu, je hotel le simbolično naznačiti obrise prihoda novega kulturnega preporoda.
   O nadaljnjem poteku preiskave v naših aktih ni več sledu, pač pa zvemo iz Izvestij soboške gimnazije, da je ministrstvo za prosveto že v začetku januarja 1930 razrešilo oba suplenta službe na zavodu.
   Košak in Onič sta v svojih pesmih nasprotovala taki ureditvi družbe, v kateri »človek ni več človeku brate,
kjer »eden je ogrnjen v škrlat, drugi pa skoraj je nag«. V eni izmed zaplenjenih pesmi pravi Košak: »Kako bi ljubil bogatina, ko vidim pod njegovim oknom siromaka, ki od gladu se je zgrudil sred tlaka«. Prepovedani verzi Še govore, da je pesnik čutil, kako »tam v predmestju se nova bodočnost kuje«, da »tam v predmestju se dežela z mestom brati«. Zaradi take ocene tedanje družbene stvarnosti nista mogla biti dobro zapisana pri oblastnikih ter nista mogla priti do državne profesorske službe po dovršenih študijah. Šele po posredovanju njunega znanca Staneta Meliharja, ki je kot nekdanji profesor in javni delavec v Soboti užival ugled pri mestni občini, sta dosegla nastavitev na samoupravnih razredih tamošnja višje gimnazije; teh pa ni vzdrževala država marveč sami starši združeni v šolskem kuratoriju pri mestni občini. Sele tako sta se mlada absolventa in književnika dokopala do kruha, a tudi na težko priborjenem službenem mestu v Soboti nista ostala dalj ko tri mesece. Policija jima je bila takoj za petami, razrešili so ju službe na šoli ter odgnali v preiskovalni zapor.
   Iz pripomb na aktih se da sklepati, da Je srezki načelnik hotel ob tej priliki izraziti tudi sum o Meliharjevem pravilnem zadržanju in ga očrniti pri ljubljanski policiji.
   Donesek iz soboških arhivalij h »kikindski aferi« je skromen, vendarle dovolj kaže; kako so se zapletali v mreže buržoazne policije oni kulturni in prosvetni delavci, ki so ostali na strani delovnega ljudstva In bili njegovi glasniki. Obenem nam priča, kako daleč je segla Popovičeva organizacijska dejavnost, da je vznemirjala še soboške policijske oblastnike.
KMETIJSKI SVETOVALEC
                                                                       Pravilna saditev okopavin
   Med glavne kmetijske rastline v Sloveniji prištevamo okopavine, in sicer krompir, koruzo, peso, zelje in drugo. Te nudijo našemu kmetovalcu večji del njegove hrane, pridelek za prodajo in njegovi živini najboljšo krmo. Zato je razumljivo, da naš kmetovalec posveča največjo skrb prav tem rastlinam, kljub temu pa ne dobi pričakovanega ali zaželenega pridelka.
   Pri nas se še vedno preveč greši pri gnojenju in saditvi. Okopavinam gnojimo navadno spomladi pred saditvijo. Ta čas pa nima vsak kmetovalec dovolj vležanega gnoja, da bi ga mogel nuditi krompirju, koruzi, pesi in še zelju, ker ga je večino že jeseni podoral. Zato gnoji z nezrelim gnojem, ki ga je zbral v teku zime. in posledica je, da mu okopavine ne uspevajo tako, kakor želi. Vzrok neuspelih tiči v tem, da surov gnoj še ne vsebuje potrebnih in hranilnih snovi, ki jih rastlinske korenine lahko takoj vsrkajo. V takem gnoju se morajo snovi šele razkrojiti, drobnoživke jih morajo predelati in raztopiti se morajo v vodi, da postanejo dostopne rastlinam. Ta priprava pa traja v zemlji precej časa, zato opazimo, da mlade rastline gladujejo v dobi, ko bi najbolj potrebovale dovzetno hrano. Surov hlevski gnoj torej ni primeren za spomladansko gnojenje okopavin, pač pa moramo rabiti tedaj le dobro vležan, razkrojen in masten živinski gnoj.
   Za okopavine moramo gnojiti Jeseni e hlevskim gnojem, da se v zemlji razkroji do spomladi. Ker pa to vedno ni mogoče, uporabljamo spomladi le zrel gnoj; če pa tega nimamo, pa raje umetna gnojila. V ta namen je prikladen nitrofoskal, ki je mešanica apnenega dušika, superfosfata in kalijeve soli ter tako vsebuje vse štiri hranilne snovi za rastline: dušik, fosfor, kalij in apno. Če pa imamo surov hlevski gnoj, ki ga moramo spraviti v zemljo, tedaj pomagamo mladini okopavinam s čilskim solitrom, ki takoj deluje in pripravi setve do bujne rasti v mladosti, medtem ko dobijo v poznejši dobi do-
volj hrane iz hlevskega gnoja. Tudi gnojnica zelo dobro učinkuje na mlade setve, ker vsebuje mnogo že raztopljene rastlinske hrane.
   Rastlinska hraniva dušik, fosfor, kalij delujejo na rastline različno. Tako vplivajo dušičnata gnojila (gnojnica, čilski soliter, apneni dušik) na rast listov in steblovja, fosforna gnojila (superfosfat, kostna moka) na utrditev steblovja in zorenje ter daje kleno in debelo seme, kalijeva gnojila (kalijeva sol) povzročajo močan razvoj korenja in gomolja ter tvorijo škrob in sladkor. Iz tega je razvidno, da rabijo mlade rastline spomladi največ dušične hrane, pozneje pa kalijeve in končno fosforjeve. Pravilno gnojenje je torej za množino in kakovost pridelka največje važnosti.
   Nič manj važna ni pravilna saditev. Z njo ne zvišamo samo pridelkov, ampak si prihranimo tudi mnogo dela, oziroma zelo pocenimo oskrbovanje okopavin, ki zahtevajo zrahljano zemljo, prosto plevela. Pletev, okopavanje in osipavanje povzroča spomladi največ dela in tudi največ stroškov. Če pa kmetovalec ne opravi tega ob pravem času, se mu njive zaplevelijo in pridelek Je pičel. Ker pa je prav v tem času največ dela, ni čudno, če marsikateri kmetovalec ne zmore vsega in mu okopavine ostanejo neoplete. Zato tako pogosto opazimo zanemarjene in zapleveljene njive okopavin.
   In vendar moramo okopavine pleti in osipavati vsak čas, prav hitro in z malimi stroški. Za to delo so najbolj primerni okopalniki, planeti in osipalniki, pa naj bodo iz tvornice ali izdelek vaških kovačev. Vsako orodje je dobro, da le primemo izvršuje delo in da prihrani čim več na času in stroških. Z okopalnikom, z enovprežno živino in enim delavcem napravimo v enem dnevu več kot z desetimi delavci pri ročnem delu.
   Toda za uporabo takega orodja je potrebna saditev ali setev rastlin v primerni razdalji in v vrstah, da gre delo brez škode in hitro od rok. Vrste sajenega krompirja, koruze, pese in zelja morajo biti 50 do 60 cm narazen, rastline v vrstah pa 25 do 30 cm. Tako zasajene okopavine dobijo v zemlji dovolj hrane, nad zemljo dovolj zraka in prostora, da se lahko nemoteno in bujno razvijajo. Tako zasajene njive je lahko oskrbovati, zemljo imeti zrahljano in čisto plevela ter rastline brez prekomerne zamude časa osipavati. Po potrebi gremo lahko vsak teden z okopalnikom skozi vrste, da bo zemlja zrahljana in očiščena plevela, brez posebnih težav z najmanjšo izgubo časa in delovnih moči.
   Če bomo pri gojitvi okopavin tako postavali, smemo pričakovati bogate pridelke pri čim manjših oskrbovalnih stroških. Razen tega nam bo preostajalo vedno dovolj časa za druga dela, ki v isti dobi silijo kmetovalca, da zgodaj vstaja in pozno lega, da mora izvršiti vse ono. kar od njega zahtevajo njive, travnike, sadonosniki, vinogradi in vrtovi.                        S. J.
                                                                                                 Tudi vino v prahu
   Francoski vojaki že zdavnaj dobivajo dnevne obroke vina. Vsakemu vojaku gre na dan liter vina. Vino je namreč sestavni del vsakega obroka povprečnega Francoza. Za vojsko gredo torej v Franciji velikanske količine žlahtne kapljice. Prevoz in razdeljevanje tolikšnih količin vina sta delala razdeljevalcem velike preglavice. Ljudje pa so iznajdljivi in francoska vojaška uprava si je znala pomagati iz te stiske. Odslej bodo dobivali francoski vojaki vino v prahu. Nedavno so namreč v Franciji odkrili način predelovanja vina v prah. V zavitku velikosti cigaretne škatlice bo prašek, ki bodo iz njega napravili vojaki 6 litrov vina normalnega okusa in maligana.
ŠPORT
   Mura—Kladivar 1:1 (1:1)
  Tudi to pot ni uspelo moštvu Mure premagati svojega nasprotnika in so se morali zadovoljiti le z neodločenim rezultatom. Enajstorici nista pokazali ničesar posebnega. Že tako slabo igro je kvaril še sodnik Perko iz Ljubljane, ki je oškodoval s svojimi odločitvami obe enajstorici.
  Prvi gol so zopet dosegli domači po Ludviku Norčiču in to je bilo vse. Kmalu za tem je uspelo Celjanom po Stamenčiču rezultat izenačiti predvsem po krivdi ožje obrambe. Priložnosti, ki sta jih imeli obe napadalni vrsti za dosego gola, pa so ostale neizkoriščene. Predvsem napadalci Mure so imeli nekaj lepih prilik, od teh eno najlepšo nekaj minut pred koncem prvega dela igre.
  Tudi v drugem polčasu je najprej domače moštvo zamudilo več priložnosti za dosego gola, pozneje pa tudi napadalci gostov. Vsekakor je pa domača enajstorica imela v tem po asu precej več od igre, vendar pa strelca na vrata ni bilo.
  Pri gostih je najbolj ugajala krilska vrsta, predvsem srednji krilec. Vratar ni imel posebnega dela. vendar je nekajkrat uspešno posredoval. Za prejeti gol ne nosi krivde. Igralci so bili na splošno precej disciplinirani.
  Pri domačem moštvu se Je odlikoval predvsem Deškovič, kakor tudi ostala krilca. Napadalna vrsta razen Zelka ni pokazala ničesar posebnega. Hrastelj, ki je po daljšem času zopet branil vrata Mure, je zadovoljil.
  Kakor že omenjeno, sodnik Perko ni zadovoljil, kar je vplivalo na igralce in gledalce. Najbolj vročekrvni so sodnika zmerjali z nedostojnimi izrazi, kar bi lahko odpadlo in ni nikakor v rast soboški publiki, predvsem nekaterim mladincem, ki so ga poskušali ob koncu fizično napasti.
                                                                                          V Puconcih so ustanovili nogometni klub
  Mladina iz Puconc in Gorice se je že dalj časa zanimala za nogomet Zato so na iniciativo nekaterih mladincev in tudi starejših ustanovili nogometni klub »Branik«. Klub so ustanovili z namenom, da bi se med kmečko mladino Še bol) razširilo zanimanje za nogomet in sploh telesno vzgojo kakor je to nakazano v pismu CK KPJ.
  Brez velikih priprav in treninga so se predzadnjo nedeljo pomerili z enajstorice »Ledave« iz Černelavec. Mlado in neizkušeno moštvo »Branlika« se je do konca borilo požrtvovalno in uspešno proti dobri postavi »Ledave« ter tudi zasluženo zmagalo. Rezultat 5:3 pomeni mnogo za mlado moštvo in ga bo še v naprej v nadaljnjih srečanjih vzpodbujal k uspehom.           BaVe.
                                                                                              Ptičja iznajdljivost in požrtvovalnost
  Londonski listi so zabeležili zanimiv primer iznajdljivosti v ptičjem rodu. Na vrhu nekega drevesa je bilo kosovo gnezdo s tremi mladiči. V bližini je nastal požar, ko so se šli otroci gasilce in so zažgali slamo pod drevesom. Ko se je ogenj razplamtel, je kosovka nemirno letala okrog gnezda, kakor da pričakuje od nekod pomoči. Naposled, ko so plameni že segali do višine gnezda, se je samica trikrat močno zaletela vanj in vrgla iz njega po vrsti vse tri mladiče. Mladi kosi še niso znali letati, toda v višini kakih šest metrov so razprostrli še na pol gola krila in srečno prijadrali na tla blizu ognja. Mati jo takoj začela frfotati okrog njih in jih kriti pred morebitnim sovražnikom. Potem pa jih je napodila, da so odskakljali pod bližnji grm, sama pa se je začela ozirati, kje bi jim pripravila nov dom.
GRIČKI VANC:
15
BRATOVA KRI
   »Če je oče tako trmast, sem jaz tudi,« mu je odgovorila odločno. »Nobenega drugega ne maram, samo tebe, ker samo tebe ljubim.«
   Prišla sta do jarka, katerega sta morala preskočiti. Zato sta se za trenutek spustila izpod rok. Ko je Anica skočila za njim in jo je ujel v svoje roke ter jo pritisnil k sebi, jo je vprašal:
   »Zakaj pa prav mene tako ljubiš?«
   Stisnila se je k njemu in ga objela okrog vratu in zašepetala:
   »Sama ne vem, zakaj. Zdi se mi, da si ti najboljši človek na svetu.«
   »Kako moreš to preceniti, saj se skoraj štiri leta nisva videla?«
   »Spominjam se še od prej, preden si šel k vojakom. Štirinajst let mi je bilo, ko si bil na vojaškem naboru. Kljub temu se dobro spominjam. Se spominjaš, ko so se stepli na proščenju pri fari? Orožniki so zaradi tega skoraj vse nase fante gonili po vasi in jih zasliševali, ker so se pridružili pretepačem. Za tebe pa so ljudje pripovedovali, da si pameten, ker se pretepu veš izogniti. Pa tudi drugače ni bilo slišati, da bi se kje pretepal«.
   »To je le fantovska kri,« jo je zavrnil Jože, čeprav je bil vesel tega priznanja. »Taki pretepači še niso vsi slabi ljudje.«
   »Kateri se ne pretepajo, pa so le boljši,« je rekla Anica. Nekaj časa s
   molče stopala in ugibala vsak po svoje Iznenada pa je Anica vprašala:
   »Se še spominjaš, kako si se zavzel zame na paši, ko so me pastirji nagnali od ognja?«
   »Malo še.«
   »Tako hitro pozabiš,« mu je hotela očitati, vendar besede niti malo niso zvenele očitajoče.
   »Ti pa dobro pomniš.«
   »Ker sem že neštetokrat o tem razmišljala,« je odvrnila Anica veselo. Nato je pripovedovala, kako so jo pastirji, fantje, ki so bili istih let, nekateri pa še mlajši od nje, nagnali od ognja. Bilo je tisto jesen, ko je Jože odšel k vojakom. Tudi on je ob gozdu pasel domače krave. Pihal je hladen jesenski veter, zato so se pastirji tiščali ob ognju. Ko so jo nagnali, jo je povabil k ognju ter oštel pastirje. Rekel jim je, da ji ne smejo govoriti: »Ta je županova, ki ima pravico le za nekatere«, ker ona ni nič kriva, če oče komu ni storil prav. Ker je Jože bil odrasel fant, so se ga pastirji bali in so jo pustili pri ognju. »Od takrat sem se te vedno spominjala in sem mnogo mislila nate. Zdelo se mi je, da razumeš človeka, kot če bi mu videl v srce in tudi pomagaš rad.«
   »Lepi spomini,« je dejal Jože in vzdihnil, ko jih je primerjal s takratno trdo resničnostjo. Zakaj ni še enkrat tako mlad in bi se vse to začelo znovič!
   »Ti spomini so me vedno veselili. Zdelo se mi je. da si mi s tem izrazil svojo ljubezen, čeprav mi o njej nisi črhnil niti besedice. V otroški sramežljivosti ti nisem upala povedati, kaj sem čutila do tebe. Ljubila pa sem te in sem verjela, da tudi ti ljubiš mene. Sanjala sem o tem in te sanje so po-
zneje postale resnica. Na to je gotovo vplival tudi oče. Takrat je drugače mislil o tebi kot danes. Dobro se še spominjam, kako je v moji navzočnosti rekel: Ta Korenčkov pa je presneto pameten. Orožniki nimajo z njim nikoli opravka. Zato se mi je zdelo, da bi tudi on bil ponosen nate.«
   »Tako je bilo včasih,« je vzdihnil Jože.
   »Da, tako je bilo včasih; zato sem upala, da oče ne bo nasprotoval najini ljubezni. Upala sem celo, da bo oče postal drugačen, ko ne bo več župan. Pa je še vedno isti, gospodovalen, nepopustljiv. Zato ga mnogi ljudje ne marajo, le iz strahu ali v sili se mu dobrikajo. Pa saj to sam veš... Tudi mene to strašno muči.«
   »Kaj naj torej storiva?«
   »Ne vem, Jože. Ti si v življenju več izkusil, pa odloči. Dela se ne bojim; saj sem tudi doma morala mnogo delati. Čeprav smo imeli hlapca in deklo, je bilo vedno mnogo dela. Morali smo delati, le oče je bolj redko prijel za delo, ker je vedno imel druge opravke ... S teboj sem pripravljena iti kamor koli.«
   »Nameraval sem zidati, če bi se poročila. Pa ne vem, če bom imel dovolj denarja,« je pomišljal Jože.
   »Pa ga greva prislužit,« je hitro pristavila.
   »Bi šla z menoj v Francijo?« je vprašal hlastno.
   »Zakaj pa ne.«
   »Tvoji starši se bodo protivili.«
   »Če nama ne dovolijo se poročiti, je tako vseeno, kaj bodo storili.« Stisnila se je k Jožetu. Kljub vsem nevšečnostim se je v njegovi bližini čutila srečno. Najsrečnejša pa bi bila, če bi ji starši dovolili, da bi se z njim lahko
poročila. Dalje ni mislila; bila pa je prepričana, da bi skupno z Jožetom premagala vse življenjske težave.
  »Kaj pa reče mati?« je vprašal Jože.
  »Mati bi še privolila, pa se boji očeta.« Pripovedala je, da je mati večkrat žalostna zaradi takega očetovega ravnanja z družino in drugimi ljudmi.
  »Bi še malo počakala, morda se bo oče omehčal,« je predlagal Jože. »Če ne, pa spomladi lahko odideva v Francijo. Prisluživa še nekaj denarja in čez leto ali dve si sezidava hišo... Potem pa bova že kako živela; ljubezen premaga vse.«
  Prišla sta do prvih hiš, ki >0 obkrožale cerkev. Ob potoku za sadovnjaki sta plašila neke ljudi.
  »Gotovo so taki zaljubljenci kot midva,« je dejal Jože, ker se je Anica ustrašila.
  »Ali pa še srečnejši,« je dodala Anica. »Nekateri se iz previdnosti ali sramežljivosti tako dolgo nočejo pokazati pred ljudmi, dokler se za gotovo ne zmenijo.«
  »Zato pa je božična noč kot nalašč za zaljubljence in take snubce,« se je smejal Jože.
  »V nedeljo bomo slišati s prižnice, koliko se jih je nocoj zmenilo.«
  V vas nista hotela iti skupaj, da se ne bi dajala ljudem v zobe in da njenega očeta ne bi še bolj razjezila. Sicer sta dolgo pomišljala, pa sta le sklenila, da bo bolje, če ne. Zato sta počakala Jožetovega brata Ivana in Črepinjekovo Reziko, ki sta prihajala od zadaj.
                                                                                                                  XV.
  »Bil bi kar zadovoljen, če bi se izpolnil ljudski rek: Kakor na Novo leto, tako vse leto! Kajne, Marica, da bi nam
teknilo, če bi vsako kosilo bilo - tako obilno in tako okusno kot danes,« se je pošalil Korenčkov oče, ko je odložil vilice in si brisal mastne prste.
   »Morda pa še enkrat bo,« je odgovorila hči, ki je že nestrpno čakala, da bi lahko hitro pospravila mizo. Čeprav je v jutru bil oster mraz, je opoldne sonce vabilo ljudi iz hiš. Zato je Marica želela čim prej opraviti svoje delo, da bi potem lahko odšla na sonce.
   »Tako se tolažijo skoraj vsi reveži,« je nadaljeval oče. »Čeprav bi bila zadnja kokoš, bi jo gospodinja zaklala za Novo leto, samo da bi za kosilo lahko postregla družini s kokošjim metom... Ljudje se silijo z jedjo, čeprav bo mnogim pozneje primanjkovalo, kar danes preveč porabijo. Malinekova Klara je svojim otrokom danes gotovo postregla z vsem, kar je hiša premogla, človek bi mislil, da je prišel v hišo premožnega kmeta, če bi sedajle vstopil. Kdaj pozneje pa morda niti fižola ne imela, da bi nahranila otroke.«
   »Kaj jim oporekaš; tudi ti si danes želiš kaj boljšega,« ga je zavrnila žena.
   »Saj jim nočem oporekati, ko smo skoraj vsi enaki,« je popravil gospodar. »Sicer pa nam še ne gre tako hudo, čeprav se boljšega ne bi branili. Kaj hočemo! Jutri se bomo spet zadovoljili z zeljem in fižolom ali repo... Zato pa rečem, da tudi ml in Malinekovi in drugi imamo pravico si vsaj za Novo leto privoščiti kaj boljšega. Da smo le danes zadovoljni, čeprav bo jutrišnji jedilni list spet po starem.«
   »Zahvali boga, da imaš še toliko, ko pa so drugi le večji reveži,« je rekla gospodinja, da bi popravila nerazpoloženje, ki pri takem ugibanju lahko nastane.
                                                                                                                                                                                                            (Nadaljevanje sledi)