Vodnikova
Dne 30. junija t. L se je razkril v Ljubljani krasen spomenik pesniku Vodniku, ki je na vse strani narodnega življenja zasnoval novo ali sedanjo dobo Slovencem. Imenuje se zaradi tega po času prvi pesnik slovenski; v resnici pa je bil on tudi prvi narodni buditelj in prvi, ki je gojil tudi za politiško teženje toliko obsežne ob-zore, da zadoščujejo popolnoma tudi sedanjim težnjam. Vodnikovega narodno-politiškega obzorja ni še prekoračil noben Slovenec, pač pa je bilo do današnjega dne takih voditeljev, kateri se niso pospeli do obsežnega narodno-politiškega mišljenja po času prvega vodnika slovenskega, pesnika Vodnika. Ta začetnik slovenskega prebujenja in prerojenja je sezal s svojim duševnim pogledom čez ozke meje slovenske narodnosti ter je čutil dobro, da Slovenci morejo predstavljati primerno in vredno skupino še le v združbi s krvnimi brati Srbohrvati. Oduševljenje za skupino, kakoršno je bila oživila za hip Napoleonova doba, kaže, da se je Vodnik držal vsaj takih nazorov, kakor Srbohrvatje pred 200 leti, ko so poslednji želeli biti združeni s Slovenci pod jednim in istim členom Habsburškega doma, ko bi ta slavni dom kedaj delil svoje kronovine med razne svoje člene. No, Slovenci imajo v sedanji dobi vsaj skupen vzor, cilj in teženje, da bi bili združeni v jedno narodno skupino z jednim glavnim zastopom za vse narodne in narodnostne zadeve. Vodnik, najpopularnejši pesnik slovenski, jih vedno spominja na tak vzor in spominja na nepretržno stremljenje do takega cilja.
Narod slovenski se je toliko prebudil, da sedaj v obče ume vzornega vodnika Vodnika. Zato je ta narod tudi umel vabilo, naj se udeleži slavnosti razkritja spomenika Vodnikovega v Ljubljani. Poslal je narod zastopnike društev in pojedincev na slavnost v Ljubljano. Vsi i Slovenci od Mure in Drave do Jadranskega morja, od Triglava in Soče do Kolpe in Sotle so odposlali zastopnike častit pesnika, ki je uže pred 80 leti vzkliknil: »Drava, čegava? Soča, čegava je? Jih bomo var'vali, j
slavnost.
Kdo jih če pit?" Koroških Slovencev deputacija je štela nad sto členov, med temi večino preprostega naroda. Zasluženi rodoljubi raznih vrst in stopinj so prihiteli iz vseh pokrajin slovenskih k pomenljivi slavnosti. Srbohrvatje so poslali deputacije z Reke in iz Pulja, in tudi nekaj Čehov je bilo prisotnih. Da pa se je ves slovenski narod udeležil v duhu Vodnikove slavnosti, dokazuje tudi to, da je došlo od raznih stranij okolo 150 brzojavk. Med brzojavnimi pozdravi pa so tudi taki, ki so došli od drugih slovanskih bratov.
Ljubljana sama je bila pokazala praznično lice, ko se je povsod olepšala z zastavami. Došle goste je s pravo gostoljubnostjo sprejela in postregla; raztegnila je slavnost na tri dni, a ta ni bila predolga: tako krasno in popolno so se izvrševale točke za točko izvrstno osno-vanega vsporeda. Ves čas slišal se je govor slovenski, in slovanski, kakor so bile točke godbe in pesmij odbrane iz slovanskega duha.
Vladal je vzoren red in mir ; vladalo je veselje in obče zadovoljstvo. Bili so svoji med svojimi, in Slovenci iz drugih pokrajin so britko čutili razlike politiškega polo-ženja, katere jim ob mejah niti dandanes ne dovoljujejo, da bi se razvijali brez vsakaterih zaprek. Tudi Ljubljana ima življev dovolj, kateri nasprotujejo slovenski narodnosti, ali pokazalo se je vsaj ob tej priliki, da Slovenci smejo tu družiti in radovati se na podstavi ustavnega zakona, dovoljujočega svobodno snovanje društev in svobodno zbiranje in shajanje, v tem ko se po drugih slovenskih pokrajinah krči ista svoboda z raznoterimi razlogi, katerim dajejo moč najbolj nasprotniške pretveze ali pa tudi politiški nerazum visoko postavljenih mož.
Vodnikova slavnost je vzbudila veliko radost, ko so se deležniki preverili osebno, kaj more že sedaj lastna moč.
Bronasti kip Vodnikov na visokem marmornatem stojalu predstavlja mojstersko delo uma slovenskih umetnikov ; glava pesnikova je pravi tip kranjskogorenjskega Slovenca-
27
Okolo 300 pevcev je izborno izpelo pred spomenikom slavnostno kantato. Slavnostni govornik je dal svojemu govoru klasiško obliko, igralci domači so odlično izvrševali uloge primernih iger, govorniki pri velikem banketu so vsak po svoje znali ugreti in navdušiti poslušalce ; na konec se je krasno izvršila narodna veselica na vrtu pri domu v Šiški, kjer je bil rojen slavij eni Vodnik., Položili so vence na gomilo pesnikovo, zapeli v prisotnosti obilega naroda. Govorili, peli in molili so ter vzbujali v sebi razna čustva radosti in nade, zado-voljnosti in želja za nadaljnje delovanje in napredovanje. Kakor vselej, dal je narod tudi ob tej priliki Bogu, kar je Božjega, cesarju, kar je cesarjevega, in sebi, kar pri-staje njemu kot takemu.
Praznik je bil občenaroden, vseslovenski, in priznavali so, da slovenski narod ni imel v novejši dobi še srečnejšega zgodovinski pomenljivega dne. Posebne knjižice in pesmi so razkrile uže naprej pomen razkritja Vodnikovega spomenika. Domače novine so razpravljale praznik na razne strani, ter so pisatelji in govorniki obudili razne spomine iz prošlosti.
Primerjali so prošlost in sedanjost, napredek od Vodnikove dobe do sedanjih dnij, kazali na narodno puščavo in puščobo pred stoletjem in povoljni razvitek ter razmerno živahno gibanje v sedanjosti. A prav za prav je Slovencem še živ spomin Vodnikove dobe in različnih stopinj stoletnega napredka vsega naroda. Kar je bilo Slovenstvo v obče za dobe Vodnikove, take razmere so približno dejanske še dandanes po raznih kotih, kjer bivajo Slovenci na Koroškem, da ne govorimo o popolnoma zatrtih in zapuščenih Slovencih na Beneškem. Kakor za Vodnika v obče je bil narod duševno mrtev, jednako je mnogo Slovencev na Koroškem in sosebno še na Beneškem, ki ne poznajo slovenskih pismenk, či-tanja slovenskih knjig. V drugih pokrajinah je šolsko in znanje na narodni podstavi uže bolje in zavest narodna tudi bolj ali manj probujena; ali razlike omike in narodne zavesti so vendar take, da jih niti v desetletjih ni možno poravnati popolnoma. Živi so torej svedoki, ki predstavljajo Vodnikovo dobo in poznejše razlike do sedanje dobe. Ali ravno to, da je narod spal pred 100 leti, da se sedaj zbuja in da je tu pa tam uže krepko zdram-Ijen, navdaje Slovence z nado, da bo napredoval narod tudi tam, kjer ga še sedaj pritiska tuja moč in oblast k nadaljnjemu spavanju. In Koroška sama je poslala k Vodnikovi slavnosti razmerno veliko število naroda, ki kaže s tem, da se piobuja in uže umeva druge najože brate, ki lomijo okove na poti do probujenja in razvijanja.
Deželni zastopnik koroških Slovencev je pri slavnostnem banketu sam govoril pravilno slovenščino ter se zahvalil slovenskim državnim poslancem iz drugih pokrajin, da se potegujejo za koroške Slovence, kateri nimajo, da si jih je 130.000, nobenega zastopnika v držav-
nem zboru. Dva teh poslancev sta takoj odgovorila na izrečeno zahvalo, obečavši, da slovenski poslanci bodo tudi nadalje složno postopali ter zagovarjali ustavna prava vseh Slovencev, naj si bivajo v kateri pokrajini koli. Ti zastopniki hočejo torej zagovarjati ne samo pokrajinske interese, ampak tudi narod v celoti, slovensko narodno skupino ne glede na geografske ločnike ali mejnike. S tem se približujemo slovenskemu programu, ki so ga Slovenci nazglašali že za Kromeriškega državnega zbora, torej ob začetku, ko se je imela podeliti ustava. V soglasju s tem je tudi slavnostni govornik povdarjal duševno jedinstvo, duševno Ilirijo. In narodni avto-nomisti nimajo drugega pred očmi, kakor omogočenje takega duševnega jedinstva. Poslednje se ne more namreč vspešno izvrševati, ako ni juristiškega skupnega organa, ki bi zagovarjal, kar veže ves narod duševno, kar bi pospeševalo njegovo duševno jedinstvo ali kazalo dejanske plodove »ljubezni do skupnega jezika in napredka".
Glede na skupno hrepenenje slovenskih državno-zborskih zastopnikov, potegovati se za slovenski narod vseh pokrajin, je njih podpiranje deželnih avtonomistov, namreč Poljakov, Staročehov in nemških konservativcev, naravnost nasprotno, protislovno in kaže naj večo nedoslednost s tem, da isti poslanci ne hodijo skupno, n. pr. z dr. Gregorcem, zastopnikom štajerskih Slovencev, kateri odločno in dosledno zagovarja ne samo cilj, ampak tudi sredstvo, t. j. narodno avtonomijo. Ona dva slovenska državna poslanca, ki sta ob Vodnikovi slavnosti pred zastopniki vsega slovenskega naroda in v prisotnosti srbohrovaških deputatov potrdila složno postopanje vseh poslancev v interesu skupnega slovenskega naroda, sta pri svoji doslednosti dolžna, da pomagata nastopiti pravo pot, pot, ki vede do narodne avtonomije; drugače ostane vzor brez trajnih dejanskih sledov vsega napenjanja.
Srbohrvaški odposlanci, zlasti dr. Barčič z Reke in g. Jakič, urednik Puljskega tednika »II Diritto Croato", so govorili v zmislu Vodnikovem, ko so povdarjali potrebo dejanske vzajemnosti med Srbohrvati in Slovenci v srečnih in tužnih dobah. Našli so odmev v odgovora slovenskega rodoljuba.
Bolj ali manj vsi govori ob Vodnikovi slavnosti so imeli poseben značaj, in bi jih niti ne umeli, da bi ne poznali sedanjih razmer in duševnega razpoloženja slovenske javnosti. Sovrag zunanji je zasejal ljuliko na domače polje, in hoteli so in še hočejo zadnjih dveh let napraviti razpor med delavnimi rodoljubi slovenskimi. Vtihotapiti hočejo med narod razlike in nasprotja, katerih ni, in za katera ni nikakih uslovij. Zlasti bi radi umetno ustvarili liberalne in konservativne, krščanske in brezbožne Slovence, Staroslovence in Mladoslovence, katerih prvi bi se neki držali hvalisane zapadne, drugi pa od nasprotnikov slovanskih zaničevane, zasmehovane vstočne kulture.
Proti takim nameram so se odločno obračali govorniki Vodnikovih slavnostnih dnij. Glede na to, da sosebno od više duhovščine piše neugodna sapa in tuli celo hurja proti narodnim in kulturnim težnjam slovenskega naroda, je celo slavnostni govornik (Wiesthaler) pomenljivo o svečeniku Vodniku povdarjal te-le besede: „Ta dušni pastir sicer ni ne duhovni, ne konzistorijalni svetovalec, ne beneficijat in ne kanonik, a to je mož, to je svečenik po božji volji, to je pravi blagovestnik K r i s t o v." Jednako so branili drugi govorniki narodno delovanje in so pobijali ozko-srčna načela, ki se razširjajo celo glede na književnost in vso umetnost. Kako daleč in hudo so že zagazili od više strani podpirani gorečnjaki, razvidno je najlepše iz povsem sedanjemu položenju na Slovenskem primernih besed, katere je župnik Ljubljanskega sv. Jakoba, č. g. Rozman, spregovoril koncem banketnih govorov, ko je z Vodnikom svečenikom slavil svečeniški stan ter konečno med naj-večim odobravanjem zastopnikov vsega slovenskega naroda izgovoril z globokim čustvom med drugim naslednje besede: »Draga gospoda, podajmo si roke k bratovski spravi, bratovski ljubezni! Naj že vendar pade stena, katera nas hoče ločiti v konservativce in liberalce, stare in mlade! Duhovnik sem in Slovenec sem — to je moj ponos: Tako bodi vsak na svojem stališču!
K sklepu rečem: O da bi slavljenec današnjega dne, veliki Vodnik, pri Bogu izprosil Slovencem in Slovanom sploh dar bratovske ljubezni, miru, jedinosti, da bi bili mi vsi, naj si bivamo v Kranjski, Koroški, Štajerski ali kjerkoli, bratje med seboj vedno jednega srca, jednega duha!"
Te besede so vnele srca vseh, ker so zadele na pravo struno; radost je prikipela do vrhunca in je izvabila solze zadovoljstva, da je v najhujših skušnjah narodu Bog obranil še takih svečenikov in zagovornikov pravih načel, prave jedinosti.
Vodnikova slavnost se v njenem svečanem delu ni mogla završiti boljše in lepše, nego z navedeno apostrofo. Dejatelji narodovi pa so se z množico poslovili v nadah do boljših dnij. Naj dejanski zasijejo narodu mučeniku, katerega slavljenec je sam pretrpel vsled nerazuma in zavisti mučeništvo. No, „narod je prisegel o slovesni priliki razkritja spomenika svojega vodnika Vodnika, da hoče še bolj nego doslej v bodočnosti vsegdar zvesto izvrševati duševno oporoko njegovo ter mu s tem zgraditi lepši in trajnejši spomenik, nego je oni od brona in marmorja", ki so ga v Ljubljani razkrili 30. junija 1889 pred licejem.
O slovesnem odkzritji spomenika
VALENTINU VODNIKU.
Rodu slovenskemu dan zazoril najslavnejše zmage:
Sam je ob svojih močeh dvignil se kvišku na luč!
Veke in veke prežil, oblastnim služabnik narodom, Jarem nasilstva nose ovčje krotak je Sloven;
Bede ga reši nebo, duha prebudi mu srčnosti,
Jarma žulečega prost sam si je zopet gospod.
Bojnega jekla ni ded slovenski vihtfl za vladarstvo, Ali po levje srdit rojstvena branil je tla.
Potomci vredni smo mi umrših pradedov-junakov, »Vera in cesar in dom" geslo velja tudi nam.
Svojim na svojih nam tleh utrfplje srce od ponosa: Mali Slovenije rod duševno je zmagovit.
Dokaj blesti se imen iz listov povestnice naše, Sleharni zemlje rodov dike jih svoje bi zval.
Jednemu genijev teh hvaležni je narod Slovenov,
Poznim zanamcem na vzor zgradil česti spomenik.
Komu neznano pri nas ime li očeta Vodnika,
Ljubljenca divnih modric, svojih prvaka je let? Mnoga rojakom za njim že zvezda sijala svetlejša,
Vender poznejše zlatfl prve je sestre odsev. Strune Vodnikove glas, dramflo, veselje, tolažbo, Narod je slušal zavzet, pesniku hvalo dajoč, Slišal iz njega je ust domače dežele usodo,
Vdihnil mu on je krepost, da ne obupaj nikdar. Da, ne obupaj, Sloven, če hipno se skrije ti sreča,
Vnemlji Vodnikov te duh, hodi junaški naprej! Trudov si svojih dozdaj učakal vesele plodove, Orji in sej in požel blagoslov bodeš stoter. Ako povzdigi domu žrtvujemo dušne kreposti, Ako ljubezen srca zvesto ohranjamo zanj: Trajnejši naše dokaz slavitve je mojstra Vodnika, Nego sta marmor in bron, času begočemu plen.
Jos. Cimperman.
Slovenski praznik ob meji italijanski.
Skromno društvo slovenskih tlačanov je blagoslovilo 7. julija t. 1. v Gorici svojo zastavo. Dejanje samo na sebi ni kaj izrednega; a razmere, v katerih živi slovenski narod v obče in ob mejah nemških in italijanskih posebe, dajejo tudi takemu aktu poseben pomen, in blagoslovljenje zastave, ki se je vršilo navedenega dne v Gorici, je tako karakteristiško, da pomen njegov označuje ves boj, ki ga imajo Slovenci in Srbohrvati na jugu sosebno z italijanskim življem.
Goriška sestavlja s Trstom in njegovo okolico ter z Istro tako imenovano avstrijsko Primorsko, katero ima c. kr. namestnika v Trstu, deželne zastope pa v Trstu, Poreču in Gorici. Goriška deželica šteje nad 130.000 Slovencev in okoli 70.000 Lahov (53.000 Furlanov in ostalino Italijanov). Gorica sama kot glavno mesto ima med svojimi 20.000 duš dobro četrtino Slovencev, ki govore materin jezik, še več tisoč pa takih prebivalcev, ki, slovenskega pokolenja, so se že potujčili po jeziku in po duhu. Okolo in okolo mesta Gorice prebivajo samo Slovenci, in oni preživljajo z uvažanjem in izvažanjem raznoterega blaga z večine mesto Gorico, katero je vsled deželne osnove tudi in sosebno Slovencem glavno mesto.
Slovenski živelj v Gorici je bolj delavskega značaja in kot tak v ozki zvezi občenja in zavisnosti od laškega življa. Ta slovenski živelj je, kakor ves slovenski in slovanski rod za rodom, skromen v svojem vedenju, pošten in delaven. Brez organizacije, je pod vlijanjem tujih gospodarjev, tujih nazorov in običajev; z večine se izgublja in pogublja v tujstvu, in samo srečni slučaji rešujejo pojedine člene in rodovine narodnega pogina. Nobena doba pa slovenskemu tlačanu ni bila glede na potujčenje narodnosti in jezika toliko nevarna, nego sedanja, ko tuji živelj nastavlja vsakoterih mrež za potujčevanje. Masa naroda slovenskega, kjer prihaja brez narodne zavesti v mesto, navadno brez pomisleka zajde v iste mreže, iz katerih najde malokedaj rešilno pot povrata med svoje ljudi.
Tako položenje, take nevarnosti so napotile na Primorskem slovanske rodoljube, da so ustanovili najprej v Trstu, potem pa v Gorici delavska društva. V Trstu so ta društva uže za možke in ženske oddelke osnovana, in število členov je jako znatno. Društva so osnovana tako, da podeljujejo duševne opore in gmotne ali denarne podpore. Ta dvojestranski namen popolnoma odgovarja potrebam slovenskih delavcev in delavkinj, ki dohajajo na razna dela in službe v primorska mesta.
Ravno to pa, da se slovenska množica krepi tudi duševno, da polagoma dobiva večo narodno zavest po takih društvih, ravno to je vzrok, da so tem društvom nasprotniki oni, ki izpodkopujejo v obče slovansko narodnost in njen jezik. Ne kot delavska podpora društva, ampak kot osnove, ki namerjajo rešiti slovanski živelj,
so ona na poti slovanskim nasprotnikom. Ko bi taka društva delila samo podpore denarne, a poleg tega pri-rejevala veselice s tujimi plesi in tujimi pesmimi, ne bodlo bi narodnih nasprotnikov; česar ne morejo prenašati, je v društvenih namerah, izobraževati narodno množico ter jej obujevati narodno zavest. Iz tega je razvidno, kje je težišče slovanskih delavskih društev po sedanji osnovi, in kam jim je gledati, da se nikdar ne izneverijo svojim prvotnim namenom. A umevno je s tega stališča tudi vse, kar so doslej pretrpela zlasti Tržaška in potem Goriško delavsko društvo. Vendar pa ni morda v vsej Avstriji društva, katero bi imelo tako zgodovino s svojo zastavo, kakor Goriško društvo.
Goriško delavsko društvo je dobilo zakonito potrjena pravila kot »Slovensko bralno in podporno društvo v Gorici" 1. 1882. S poukom in primerno prirejenimi zabavami z jedne strani ter z jednako prikladno osnovo za gmotno pomoč z druge strani, je to društvo uže leta i 1884. imelo toliko moči po svojih členih, da je namer-jalo istega leta blagosloviti svojo zastavo. Ali nasprotniki so znali stvari opisavati tako, da so zmagali oni, in ta zmaga je bila toliko laža, ker je bil na vsem Primorskem zavladal sistem, kateri ni bil ugoden narodni jednakopravnosti nasproti veliki večini slovanskega prebivalstva teh dežel. Zajedno je nedostajalo državnozbor-skih zastopnikov s Primorskega, ki bi bili stvari opisali po pravem pomenu razmer, ki so bile neugodne jednako tudi skupno državnim in dinastiškim interesom. Tako se je dogodilo, da je moralo Tržaško delavsko društvo slovensko dati si blagosloviti svojo zastavo po hudih borbah in uslovjih.
Goriškemu slovenskemu društvu pa so omejili leta 1884. spored blagoslovljenja tako, da so rajši odnesli slavnost, in to odlaganje, ker ni imelo pravega narodnega zastopnika v državnem zboru, se je ponavljalo od leta do leta. V državnem zboruje namreč opisaval zastopnik goriških Slovencev, da vlada popolen mir med obema prevladaj očima narodnostima v deželi. Vsled tega ni mogel razmer označevati, kakoršne so bile resnično, in kakoršne je začela osrednja vlada sama spoznavati bolje, nego so jih opisavali zastopniki italijanski in, kakor rečeno, tudi zastopnik goriških Slovencev.
Konečno — post tot discrimina rerum — potem ko so posezale celo »bolezni" in »kuge" vmes kot nepremagljive ovire, je prišlo po hudih prirejenih in naravnih nevihtah in zimah, po okuženem ozračju toliko zdravo poletje 1889, da so objavili dan blagoslovljenja zastave slov. bralnega in podpornega društva v Gorici. Narod pa je preživel toliko odlokov in odlogov te slavnosti, da ni več rad veroval, da se bo ista vršila dejanski. V resnici so hoteli nasprotniki italijanski zopet storiti vse, da bi se zaprečila ta slavnost, in zbirali so podpise na mestno starešinstvo, in zastopstvo Goriškega mesta je še zadnji trenotek telegrafski obrnilo se do si.
■c. kr. ministerstva notranjih poslov, da bi prepovedalo isto slavnost. Toda osrednja vlada se ni več ozirala na take intervencije, in člen XII. drž. osnovnih zakonov, kateri dovoljuje državljanom zbirati se in snovati društva, je pokazal svojo moč s tem, da mu je dala država tudi potrebno dejansko podporo.
Omejil se je sicer vspored slavnosti ali ne mnogo bolj nego nasprotnikom samim, ki so praznovali lanskega leta v jednakem društvu jednako slavnost. »Liberalizem" italijanski ni hotel poznati ustave za Slovence; dosegel je s tem, da se je njemu lani omejila slavnost v okvir dvorišča, kakor letos v okvir vrta Slovencem.
Narod slovenski na Goriškem je stvar umel, se udal ter došel na povabila in naznanila v obilem številu k slavnosti. Došel je na stotine, skupno na dva, tri tisoč duš, došel je po nasvetih in brez nasvetov mirno in se vedel ne samo mirno, ampak od začetka do konca prav vzorno, kakor pripoznavajo sama c. kr. vlada, policija in nepristranski Italijani in Nemci, ki so se osve-dočili osebno o dogodku.
Akt sv. opravila blagoslovljenja pa je bil po svoji skromnosti ne samo veličastven, ampak tudi presunljiv. Pomislimo! Na prostornem obzidanem vrtu znanega hotela goriškega vise po drevesih cesarske in narodne zastave; v ozadju, kjer je oder z ostrešjem za raznotere godbe in veselice, je postavljen preprost, z zelenjem olepšan altar s primernimi podobami ob lesenih stenah.
Na ta vrt dojde množica kakih tisoč duš. Došli kumica, družice, gospoda obstopijo ospredje in strani al-tarja; svečenik brez asistencije. svečenik, ki je predsednik društva, začne tiho mašo; v ozadju altarja zapojejo pevci mašne pesmi s spremljevanjem na harmonij: vse je tiho, posluša in pošilja molitve k Bogu, ki je podelil, da je narod, skromen narod, dočakal tega toliko zaželenega dne. Sv. daritev se vrši, kakor v obče preprosta sv. maša, razmerno naglo, in ko prečita svečenik sv. evangelj, obrne se proti zbranemu občinstvu, prečita istemu sv. blagovestje v slovenskem jeziku. Svečenik čita tiho in potem začne moliti Očenaše jednako tiho. On moli najprej za vladarja in cesarsko hišo, za posrednike slavnosti, za žive in umrle dobrotnike društvene. A ne drugega? O da, sredi molitve, tretji Očenaš je posvečen narodom, ki so vznemirjeni, da bi Bog narodom in državi na korist podelil potrebnega sporazumi j en j a in miru! In narod slovenski moli z vzdih-Ijeji, da bi Bog Delivec milostij uslišal njegovo gorečo molitev, ko trpi narod, ta mirni, pohlevni prepohlevni narod največ zaradi narodnostnega nemiru. Svečenik je molil ta Očenaš mirno, kakor druge, a tu so se morale človeku solze uliti, ko bi bil iz samega kamenja. Kajti več pač ne more človek storiti, kot to, kar je sam Odrešenik storil na križu, ko je molil za svoje sovrage. Nam se zdi, da je bil ta trenutek molitve najganljivejši in v takem kontrastu z vsem položenjem, kakoršnega ne doživimo lahko z nova.
Kaka je ta molitev in pa dejstvo, da, kakor se je glasila pozneje jedna napitnica, v Gorici s Slovenci ne ravnajo niti kakor z gosti! Gosta imenujejo avtohtonni narod na Goriškem, in kedar je izvrševati gostoljubnost, niti te ne poznajo oni naseljenci, kateri dohajajo v Gorico s tujega, iz tuje države ter bogate in se rede ob slovenskem delu!
Še kumico so pregovarjali po novinah, da bi odstopila; ali ona, visokorodna gospa grofinja Lanthieri, je prezirala take preblage želje; bolehna, ni mogla priti
osebno, dala pa se je nadomestiti. Slavnostni govor (govornik g. E. Klavžar) je v jedrnatih potezah slikal značaj in položaj slovenskega naroda. Označil je pomen društvene zastave, katera je po pravilih in sedaj dejanski belo-modro-rudeča s podobo sv. Cirila in Metoda, s črno-rumenim trakom. Rekel je, da bela barva pomeni nedolžnost slovenskega naroda, ker se nikdar ni zagrešil nasproti svojemu geslu, da modra barva kaže na vsestransko zvestobo tega naroda, in da se njegovi sinovi nikdar ne potikajo kot begunci*) in nelojalni hujskači proti domovini in cesarstvu, in da rudeča barva pomenja ljubezen do Boga, cesarja in samega sebe. Sv. Cirilu in Metodu pa kot zaščitnikoma društva pa je priporočil društvo**), da bi je ta slovenska blagovestnika varovala pred potujčenjem in vsakaterim neslovanskim vplivom, ter da bi izprosila vsega, česar potrebuje slovenski narod. S tem in pa s povdarkom, da se slavnostnega dne ne more narod veseliti popolnoma, ko mu je slaviti slavnost v mejah, provzročenih po narodnih nasprotnikih, napravil je govornik globok vtis na nagnjeteno občinstvo.
Pri banketu je bila napitnica na cesarja, kumico, družice krasotice itd. V neoficijalnem delu je napil prof. Spinčič, dež. poslanec istrski, prisotnemu slovenskemu pesniku Simonu Gregorčiču, kateri je v verzih označil trud in napil predsedniku praznujočega društvenika dr. theol. Gregorčiču. G. Mate Mandič, urednik „Naše Sloge", predsednik Tržaškega delavskega društva, je povdarjal kot načelnik Tržaške deputacije, sestavljene iz gospej in gospic in gospodov, da je Goriška svečanost in slavnost ob takem času, ko se gode pri primorski vladi osebne spremembe, ter je izrazil nado, da z osebami se spremeni tudi sistem, in da se mora poslednje zgoditi ne zaradi Slovanov, ampak pred vsem v dinastiškem interesu.
Na večer je došlo k slavnostni besedi ogromno število naroda iz mesta in okolice; veselica se je izvršila najpovoljniše, ker je bil spored krasen, in so ga izvrstno izvrševale ženske in moške moči. Godba je bila veteranska, katera je oduševljala tudi s slovanskimi komadi občinstvo. Pozno v noč so se še le razhajali gostje in udeležniki, kateri vsi so hvalili srečen dan. Narod pa, ki zaradi obilosti ni mogel biti ves na vrtu, gledal je zadovoljno ter polnil ves dan dotično ulico.
Vsa slavnost kazala je lice lojalnosti in narodne zavesti, moči in nemoči in poštenega reda. Gosposka in omikanci vsake narodnosti niso niti pičice zasledili, da bi se spodtikali, pač pa so vprašali, kako je neki to, da se tako poštenemu, mirnemu in dostojno vedočemu se delu mestnega prebivalstva morejo delati take zapreke, take zdražbe proti njemu.
V resnici, zmaga moralna je na slovenski strani, za narod slovenski na Goriškem je bila ta slavnost dejanski praznik naroden, ker v duhu se ga je udeležilo
*) »Vsi člani našega naroda so zvesti državi; nikdo naše krvi se ne klati kot vojaški begunec po drugih državah, nikdo bb ne »kriva — živeč od milosti domačinov — kot velcizdajalec po sosednjem kraljestvu : Naša zvestoba je naš največi ponos. „Dob se lomi, skala poka, hrib se omaja in hrast, zvestoba Slovenca ne gane.
**) Ta vzvišeni pomen naj ima torej za nas naša trobojnica, in sveta blagovestnika Ciril i'i Metod, kojih podoba krasi našo zastavo, naj nam izprosita milost pri Vsegamogočnem, da v tem zmislu vedno zvesti ostanemo svojemu društvu, da se božji blagoslov, ki se zdaj podeli naši zastavi, dobrodejno razlije po vsem društvu, po vsem slovenskem narodu, in da trajno počiva nad našim mestom in našo deželo, da se razkade oblaki razpora med someščani in sodeželani dveh tu živečih narodnostij, in se pevrne mir in sprava — toda sprava na podlagi popolue enakopravnosti".
vse slovensko prebivalstvo goriške dežele. Ta praznik, kdor pozna njegov pomen, pozna zajedno pomen vseh narodnih slavnostij na Primorskem; ta praznik je pravi tip vseh jednakih praznikov slovenskega in srbo hrvaš-kega naroda ob italijanskih mejah in med italijanskimi sodeželani. Nastale bi pa boljše dobe tudi za Slovane, ko bi potegnil drug veter na vladnem krmilu. Ali Slovana, tudi primorskega, more rešiti na prvem mestu lastno delo. Na Goriškem imajo Slovenci najbliže in
najlepši zgled narodnega delovanja pri bratih Slovencih v Trstu, in pri bratih Slovencih in Srbohrvatih v Istri. Na trge in mesta so opira tuji živelj; tu najbolj tujci slovansko množico; z oporo na mesta razglaša slovanske kraje, kakor da bi bili italijanski; tu torej je treba postaviti zajezo, in taka zagvozda so pri odraslih delavska vsakovrstna društva, katerim je poleg gmotne vedno duševna podpora pred očmi. Na delo, bratje, z umom in dlanjo!
Spomini na prvo zborovanje učiteljske „Zaveze'
n.
Letos o Veliki noči vršilo se je prvo zborovanje te »Zaveze". Zborovanje bilo je dvojno: zborovanje »za-vezne delegacije" v mestni dvorani zvečer 22. aprila in »glavno zborovanje" v čitalnični dvorani 23. aprila. Kakor se je pa že nekje drugje poudarjalo, soglašamo tudi mi, da bi morala biti »zavezna delegacija" najviša uprava učiteljske »Zaveze", kajti to učiteljsko združenje je osnovano na podstavi že obstoječih okrajnih in drugih društev, in zastopniki vseh društev so »zavezna delegacija", torej tolmači in pravi zastopniki vsega v »Zavezi" združenega učiteljstva. Tudi druge okolnosti nas prisilijo, ako se hočemo izogniti raznim neprilikam, da popravimo zavezna pravila tako, kakor je nasvetoval in tudi zadostno utemeljil svoje nasvete dopisnik na 113. str. letošnjega »Popotnika".
Zvečer 22. aprila smo se zbrali delegati osemnajstih učiteljskih društev v mestni dvorani lepe Ljubljane, da ustanovimo »Zavezo" in jo postavimo na trdna tla na podstavi sicer kaj spretno sestavljenih pravil. Tu smo si gledali pobratimski v lice tovariši od Drave, Save in Savinje, od Soče in kršne Istre, in vsi od prvega do zadnjega smo se prav od srca veselili srečnega snidenja. In vsi smo čutili prav živo, kako potrebni in od velike koristi so taki sestanki, da se ukorenini bratska vzajemnost in medsebojna ljubezen med vsem slovenskim učiteljstvom, da neposredno spoznavamo svoje nade in jade, da bodemo toliko laže skupno delovali za jedne in iste blage namene. Zaman pa smo se ozirali po nekojih tovariših naših, ki so si v slovenskem svetu pridobili že nekaj slave in spoštovanja, ki so učiteljstvu s svojo delavnostjo na književnem polju zares v ponos; izbrani so bili za delegate — no naše oči jih niso videle ne pri zborovanju delegacije in ne pri glavnem zborovanju. No, stvar je že znana; ali učiteljstvu ni v čast! Ako se taki gospodje toli malo zanimajo za taka svečana trenotja, najvažnejša v učiteljskem javnem gibanju, potem se pa res ne smemo čuditi, da se drugod ne zanimajo še z isto gorečnostjo, ki je potrebna, če hočemo impo-novati kritikujoči javnosti.
Delegacija je volila upravni odbor, kateremu je izvolila za predsednika gospoda Fr. Stegnarja, ki je vsemu
! učiteljstvu slovenskemu jako simpatična avtoriteta. O drugem besedovanju in razgovarjanju zavezne delegacije naj ne govorim, ker ni to namen tem »spominom". Le toliko naj opomnim, da je delegacija izbrala za zavezno glasilo učiteljski list, Mariborskega „Popotnika". Jaz sam za svojo osebo nisem zadovoljen z onim nedoločnim sklepom, ampak morali bi se o tem natančneje dogovoriti in določiti. Zato svetujem to-le: 1.) »Popotnika" naj kot društveno glasilo izdaja in zalaga »Zaveza"; 2.) Urednik naj le ostane dosedanji marljivi in spretni tovariš gosp. Nerat, no temu naj »Zaveza" določi letno plačo, kakor tudi naj odloči primerno svoto za nagrade marljivim pisateljem. Vsak delavec je vreden plačila, toliko bolj pa dober pisatelj, ki se mora najpoprej sam mnogo učiti, potem pa truditi se s pisanjem. Učiteljstva gmotne strani niso ravno presvetle, in primerne nagrade bi močno spodbujale nadarjene učitelje do književnega delovanja; koristile bi torej književnosti in lajšale nadarjenim posamičnikom gmotne težave. 3.) Zavezno glasilo naj z bodočim letom začenši izhaja v obliki »Slovanskega Sveta", kajti dosedanja oblika nikakor ne bode zadoščevala za pedagogiške in šolske razprave, no poleg teh za mnogobrojna poročila iz »Zaveze" in vseh v tej združenih društev. Učiteljstva slovenskega ni malo, in ker bi se na list naročala tudi druga narodna društva, bi list utegnil imeti okolo 1000 naročnikov. In ker bi se v tem glasilu gotovo naznanjali (inserovali) razpisi učiteljskih služeb na vsem Slovenskem, bi se dohodki še povečali, tako da bi učiteljstvo prav lahko imelo list, ki bi ne bil v nečast našemu stanu. To so moje misli. Upravni odbor naj stvar premišljuje, da nas ne prehiti novo leto. Dobro bi bilo, če bi tudi posamična društva izrazila svoje misli o tej važni zavezni zadevi.
Dne 23. aprila je bilo pa glavno zborovanje. Dvorana čitalnice Ljubljanske bila je kmalu polna. Med odličnimi udeleženci videli smo župana stolnega mesta Ljubljane, ki je pazno sledil dnevnemu redu ; pozdravil je tudi zbrano učiteljstvo v imenu mesta.
Dr. Jos. Vošnjak pa je imel do učiteljstva jako krasen in pomemben nagovor, polagajoč mu na srce, da bodo izročeni otroci ne le dobri ljudje, ampak tudi dobri Slovenci in Slovani. Učiteljstvo je z oduševljenjem odo-
feravalo besede skušenega narodnega borilca. Prešlo se je k dnevnemu redu.
Gosp. prof. L. govoril je dve uri jako zanimivo o učni metodi računstva. Za neučitelja je bilo to mučno, no učiteljstvo je pozorno sledilo korenitemu razlaganju slovenskega pisatelja prof. L. Neučiteljem se res mnogokrat smešno zdi, čemu da treba toliko truda in uma, da naučimo otroka, koliko je 3 + 8. In vendar! G. profesor udaril je na neko novo struno, in zdi se nam, da bi ne bilo napačno, ako bi začeli vsaj za poskušnjo uva-ževati nasvete omenjenega gospoda govornika.
Za tem govornikom stopil je na oder učitelj A. G., ki je imel govoriti o važnih in tudi kočljivih vprašanjih; naslov svojemu govoru je dal »Slovenskega uči-teljstva težnje ob preosnovi ljudskošolskega zakona". Že ta naslov je boječe dušice splašil tako, da so vprašale, ne bo li tu morebiti govora o »verski šoli." Čemu ta strah? če vsi stanovi od kraja povedo svoje misli, čemu bi ravno učiteljstvo molčalo? Samo dobrohotno moramo soditi, pošteno misliti in določno izraziti svoje stališče, potem se ni treba bati javne kritike. Govornik je jako na obširno osnoval svoj govor o vseh točkah, kjer si kake preosnove želi učiteljstvo v korist šole, naroda in tudi v korist svojega stanu. Glede splošnih načel, katerih šola ne sme žaliti, povdarjal je versko in narodno šolo — samo ne v istem zmislu, kakor so to poudarjali tu pa tam tudi pri nas na Slovenskem. Šibal je silno ostro tisto neumestno rovanje proti šoli in uči-teljstvu, katero se je toli strastno pridigovalo tudi pri nas pod krinko »brezverske" današnje šole. Nekaj potez iz tega dela govora priobčila sta »Slov. Narod" in »Popotnik". Konečno pa je predlagal naslednjo resolucijo, ki se je tudi soglasno sprejela: 1. Mladina bodi vedno razdeljena po verskih skupinah in 2. Učitelj mora biti iste vere z mladino.
Zaradi te resolucije so se židovski časniki penili od jeze, ker je zares protisemitska, kar je govornik poudarjal. No svečano moramo ugovarjati židovskim sofistom, ki so pripovedovali svetu, da je slov. učiteljstvo sprejelo ono resolucijo po pritisku duhovščine. Ne, niti v najmanjšem pogledu! Slovensko učiteljstvo samo goji brez pritiska od kogarkoli najboljše nade za narod svoj. In ravno zato je sprejelo ono resolucijo ter je iz istega vzroka popolnoma nasprotno nekim težnjam nemških konservativcev.
O narodni šoli pa govornik ni mogel dosti govoriti, ker ni bilo to po volji vladnemu zastopniku. Učiteljstvo si je pridobilo tudi v tem pogledu svoje skušnje, in če ne more povedati svojih mislij ter povedati in utemeljiti svojih nasvetov, ni temu ono krivo. Govornik je hotel povdarjati, da ni zadosten samo slovenski pouk, ampak da mora tudi vzgoja sloneti na podstavi narodnih svojstev osnovane pedagogike. Toda ta del govora priobčil
je »Slov. Narod" in posnetek tudi »Slov. Svet". Upamo, da so si ga slovenski učitelji tudi tako izkoristili.
Govornik je prestopil kar k drugim točkam, ki zadevajo učiteljstvo samo, ker je vladni zastopnik izjavil, da ne dovoli kritike sedanjih šolskih zakonov, kakor tudi ne političnih razgovorov. Govoriti pa ni možno o preosnovi šolskih zakonov, ako se ne označijo in presojajo današnje napake; ravno tako ne, da bi se ne dotikali političnih vprašanj, ki se silijo sama v šolo. Učiteljstvo pa molči!
Ob ostalih nasvetih bile so kaj živahne debate, pa j so se sprejeli blizu brez spremembe. Toda še mnogo bode ! treba premišljevanja o takih predlogih, še več pa truda in naporov, predno se izvrše vsaj približno. Vstrajno de-lujmo in vse bode! Ako učiteljstvu slovenskemu prisijejo jasnejši dnevi, potem bode mnogo bolje tudi v mnogih drugih narodnih obzirih. To naj bi si zapomnili vsi razumniki slovenski.
S tem in po živahnih debatah o mnogih nasvetih, katere je priobčil »Popotnik" v 11. št., se je završilo glavno zborovanje v pogledu na vse prijetno in v zado-dovoljnost navzočega učiteljstva. Udeležniki so videli, da je prvo zborovanje »Zaveze" obrodilo povoljen sad in da je dalo mnogo gradiva v premišljevanje. Dal Bog, da bi bilo i nadalje tako, vedno boljo in bolje!
Med zadnjim govorom presenetil je navzoče pomenljiv dogodek. Odposlanec goriškega učit. društva izjavil je na dano povelje . . ., da se odposlanca tega društva ne udeležita o verski in narodni šoli ne glasovanja in ne debate. Na to sta ostentativno odšla med glasnim mrmranjem navzočega učiteljstva, ki je dejalo: »Kako pa da nam Goriško pošilja med mnogimi častnimi zastopniki učiteljskega stanu tudi take strahopetneže, ki se boje celo razgovorov o teh najvažnejših pojavih v našem šolstvu? Po kaj sta pa prišla v Ljubljano? Čemu smo si osnovali »Zavezo?" — Dopisnik v »Soči" je dejal, da sta imela odposlanca — prosto roko. S takimi delegati bi morala »Zaveza" kmalu zaspati!
Drug neprijeten dogodek, ki je zagrenil vsem navzočim bivanje v Ljubljani, vršil se je po dokončanem glavnem zborovanju, izvoljeni prvosednik g. Feliks Stegnar se je namreč odpovedal in zahvalil na zaupani mu časti, ker je bil zares hudo bolan. Vse učiteljstvo je sprejelo to novico z najsrčnejšimi željami, da bi se kmalu povrnilo zdravje vrlemu tovarišu. Toda ko smo izbirali novega predsednika — vse polno ugovorov in izgovorov ; ponujali smo to čast zaporedoma vsem v Ljubljani živečim in navzočim učteljem, — nihče se ni upal sprejeti je. Rotili smo gospode, da naj vendar rešijo sramote zbrano učiteljstvo, ki je od daleč prišlo, — vse zaman. Čuli smo mnogo hudih, gibajočih govorov, no gospodje v Ljubljani se niso dali omečiti. Dejalo se je : »Zunaj dežele smo osnovali »Zavezo", prihiteli smo v največem številu izza kranjskih mej in vi nas tu v središču pu-
ščate na cedilu! če se pod sedanjo vlado bojite — — potem niste vredni, da smo prišli sem k vam v Ljubljano! Žal nam je, da smo si izbrali to mesto za naše središče, ki nam slabo plačuje našo vnetost. Trikrat žal za pravila, ki so tako sestavljena, kakor da je tukaj vse v redu, da pa zdaj tukaj niti »Zaveze" prav ustanoviti ne moremo itd." In prvosednika nismo dobili! Taka je ta stran Ljubljane!
To je tako razburilo duhove, da se mnogo učiteljev ni udeležilo niti banketa. Čemu tudi? Kaj naj bi s tem proslavljali ? In banket bil je najhladnejši, kar jih je bilo v Ljubljani. Kdo je kriv? Ali učiteljstvo? Ne, ne! Dosti t Nadejali smo se več, no zadovoljni bodimo, da je bilo vsaj toliko. Pri bodočem zborovanju bodo delegati že vedeli, kaj jim je storiti.
Rombonakj.
f Orest Feodorovič Miller.
Iz Rusije. (Izv. dop.)
Slavjanoljubi izgubili so v teku manj nego jednega leta dva najvidnejša in najsposobnejša moža. Vladimir Ivanovič Lamanskij molči kakor ubit, odkar se je odrekel od redakcije »Izvestij" vsled nekaterih intrig v »Obščestvu". 1. junija pa je v Petrogradu skoropostižno umrl Orest Feodorovič Miller; ko je šel po penzijo, udaril ga je na ulici mrtvoud, in prenesli so domu uže mrtvega. Miller bil je rodom Nemec; rodil se je v Re-velu, in prva odgoja njegova bila je nemška. No v po-sledstviju bil je on jeden iz najbolj celih ruskih ljudij, in ko mislim o njem, spominjam se nehote ranjkega Levstika in Zamika, o katerih smrti ne morem misliti nikdar inače, kakor z duševno boljo. Ta dva prava Slovenca bila sta po svojem značaju popolnoma podobna Lamanskemu in Millerju: iskrena, sarkastična in svojej ideji udana brez obzira na okolščine.
Miller se je rodil v 1833. letu; okončavši srednje obrazovanje v Varšavi, postopil je v Petrograjsko vseučilišče, prošedši kurs historiko-filologiškega fakulteta, prodolžal je zanimati se za nauko in v 1858. 1. bil je udo-stojen stopinje magistra ruske slovesnosti; magisterska disertacija nosi zaglavje: »O nravstvennoj stihiji (element) v poeziji." Njegov trud »Opit (poskušnja) istori-českago obozrenija russkoj slovesnosti" izdal se je ne-kolikokrat. V 1870 zaščiščal je disertacijo »Sravniteljno-kritičeskija nabljudenija nad slojevim sostavom narodnago russkago eposa. Ilja Muromec i bogatiri (junaki) kijev-skije" — in dobil je učeno stopinjo doktorja ruske slovesnosti. Ko je bil izbran v rednega profesorja, čital je posebno o narodni slovesnosti. V pametnikih narodne slovesnosti iskal je najprej živega žmisla, žive duše, ana-lizoval jih je, stremil se je pogledati v duhovni svet naroda, ujasniti si njega ideale, pokazati njih veliki pomen in smisel.
Uže v 1865. 1. izdal je Orest Feodorovič brošuro »Slavjanskij vopros v nauke i žizni", na sledeče leto natisnil je v »Dnevi" Aleksova članek: »O narodnom na-pravljenji v prepodavanji i v izučenji otečestvennago jazika", kateri bi s koristjo čitali učitelji slovenskega jezika.
V 1867. 1. o času slavjanskega shoda povodom moskovske etnografske razstave pokazal se je Miller iskrenega, gorečega slavjanofila v svojih ognjevitih govorih. Tu mi pozvolite reči dve besedi in parenthesi. Ko čitam knjigo o tem slavjanskem shodu in razne govore predstaviteljev slavjanstva, nehote se vprašujem: Kaj se je doseglo od vsega tega, v čemur se je takrat rotil n. pr. dr. Rieger? Koliko takratnih gromkih fraz prešlo je v dejanje? A glavno: koliko takratnih govornikov more zdaj brez srama čitati svoje govore pred 22 leti! Rusi — Lamanskij in Miller — nista niti na vlas odšla od takratnih prepričanj, to sta dokazovala dozdaj v vseh svojih dejanjih. Mnogi drugi pa so poslali svoja srce na prodaj v — Berolin!
Ob času srbske in turške vojske udeleževal se je Miller onega uvlečenja in one agitacije, ki je zavladala takrat v ruskem občestvu, in gromko je govoril tedaj, ko se je unižalo na znamenitem berolinskem kongresu rusko dostojinstvo in se odločevala osoda dragih njega srcu slavjanskih bratov.
Miller bil je častni člen »Slav. blag. Obščestva", kjer je, vkupe z Lamanskim, igral prvo ulogo. Kot profesor bil je, kakor i Vladimir Ivanovič, jako popularen ; njegove lekcije obiskovale so se mnogočisleno. kajti bil je Miller blesteč efekten govornik. Bil je srednje postave, plečast, z veliko plešo na glavi, hodil je trdo in po koncu, ko je zagovoril javno, oduševil je vse slušatelje; govoril je gromko, govor se je takorekoč lil in očaroval vsakega, kdor je slušal, taka je bila njegova sila in prepričanje.
Njega poslednje delo bilo je »Russkije pisatelji posle Gogolja" — to so lekcije, ki jih je čital v viših ženskih tečajih. Knjiga je izvestna nekaterim svečenikom na Slovenskem, kakor mi je to osebno znano, in lahko še poročam, da je bode vsakdo čital z naslajenjem in koristjo.
Pred dvema letoma moral je Miller zaradi rezke besede rektorju vseučilišča podati v odstavko. Govor je šel o nekem bednem študentu, za katerega se je Miller potegnil. Ta odstavka bila jo hud udar za študente, ki so Millerja obožali kot profesorja in kot — v višji sto-
pinji dobrega človeka ; oddajal je bednim svojim učencem poslednjo kopejko. Enkrat, tako pripoveduje jeden njegovih bivših slušateljev, prišel je k njemu študent in ga prosil denarja, češ, tri tedne razen klobase nič ne jem. „Eto užas, eto užas, eto užas!" zakričal je Miller, vzel se za glavo in začel hoditi bistrim (naglim) korakom po sobi. „Nič vam ne morem dati. Verujte, sam sedim brez kopejke," rekel je obupano. Tu mu prinese krojač nov frak. Miller mu iztrga frak iz rok in ga daje študentu, rekoč: »Berite, golubčik, založite!" Ta fakt, ki ga pripoveduje v »Saratovskem Listku" sam ta študent, dovolj karakterizuje plemenito srce pokojnika.
Tudi svojim rodstvenikom je Orest Teodorovič vselej po magal. „Ni hčere, ne sina" ni po plemenitem možu. Mislil je vedno, kako bi stvoril dobro bližnjemu, in tako je pozabil ženiti se," pravi o njem jeden njegovih koleg. Umrl je ubožec v krajni bednosti; ko so mrtvega hoteli obleči, v njegovem stanovanju celo čistega perila niso našli!
Slavjanstvo sploh, ruska mladež poseba — oba prelivata gorke solze nad mogilo moža, ki je bil vzor rodoljuba, učitelja, prijatelja in dobrega človeka. Bodi mu
zemljijica!	?r
■
Ignacij.
Slika iz zapadne Prusije. Iz poljščine preložil —ki—.
Godilo se je to pozno v jeseni 1882. 1. Noč je bila mračna, celo nebo bilo je pokrito z gostimi oblaki; ni svitloba meseca, niti nikaka zvezdica ni razsvetljevala s svojim migljajočim žarom goste naokrog razgrnene teme. Ozračje bilo je prenapolnjeno ulage, zapadni veter pometal je ostanke uvenelega listja. Mimo šuma, vetra in šelesta listje, nikak živ glas ni vznemirjal nočne tišine. Celo psi, zvivši se v klobčič, so le tiho renčali na vsak sumljiv šum. Da bi šli iz svojega ležišča, ni se jim prav nič prilegalo.
Vas Slivnica (Sliwirice) med Torunom in Dzialdo-vem, bila je pogreznena v globoko spanje. Pred očmi po-hajalca na tleh so se jedva površno videvale postave koč (bajt) in dreves, razstavljenih poleg pota. V jedni mali koči samo, na koncu vasi, bliščala se je luč. V blesku, prodirajočim skozi okno, je mimogredoči razločil uže pred hišico mali vrtič z nekolikimi koši (panji) čebel, klet v zemljo izkopano, ali „parsk", kakor jo tam imenujejo in poleg nje pesjak.
V koči še niso spali. Na ognjišču je plapolal ogenj in razširjal po mali izbici prijetno toploto. Njegov miga-tajoči žar padal je na začrnele stene nizke in tesne izbice. Včasih je veter močneje zapihal, odtrgane deske na čelu hišice so zaropotale, slabo priprto okno je za-klopotalo in skozi njegove špranje in zalepljene šipe je naval jesenskega zraka prebijal se v notranjost izbe, pro-vzročujoč hlad in dreget. V tem času je ogenj na ognjišču živejše zaplapolal in njegov krvavi žar padel je na obličje Krista, po trpljenju razorano, toda polno ljubezni, na blagoslovljeno to kopijo slike Murilla, visečo na nasprotni strani.
Zar njegov padal je tudi na drugo lice z ničmanje bolestnim izrazom. Na deski, katere jeden konec je slonel na širokem ognjišču, ležalo je truplo mlade žene. Roke na prsih prekrižane, lice drobno in bledo s pravilnimi, dasi tudi podolgovatimi črtami, usta ozka in zasanela, bolestno stisnena, dodajala so njeni slabotni postavi veli-
častven mir in malone svetost. Blesk migetajočega ognja padal je na njeno obledelo lice, igral okolo njenih usten in očij, da se je moglo časih skoro dozdevati, da mrlič živi, da odpira oči, da se smehlja.
Okolo mrliča, po stolih in klopeh, sedelo je nekoliko sklonjenih, zaspanih starih ženic. Odpravljale so tako imenovano »pusto noč" pri mrliču.
„Przez Twoj pot, o Jezu drogi, \Vyzwol dusze z meki drogiej *)
O Jezu!"
začela je peti jedna z navzočih s tresočim in tenkim glasom in
„Przez Twoj pot, o Jezu drogi, Wyzwol dusze z meki drogiej"
ponovile so za njo tovarišice, budeče se iz snu, s podobnim glasom.
Pri glavi ranjce, na rudeči škrinji, z modrim pokrovom, kjer so bile naslikane bele in žolte cvetlice, sedela je ženska z rokami, na kolenih sklenjenimi, nemara okolo petdeset let. Popevati ni pomagala, toda v očeh ji je bilo videti, kako se je odbijalo to nezaslišano petje ob njena ušesa. Pogled bil ji je uprt v nasprotno ležeče ognjišče, toda njena duša bila je očevidno nekje daleč.
O čem je mislila Andrejeva ? Ha! težko je to znati. Nemara je baš spomin razgrinjal ji pred očmi dogodek onega razkošnega trenutka, ko jo je pred tridesetimi leti njen Andrej, objemši jo, poprašal, hoče-li biti njegova? On je bil kočijaž v Slivnici, a ona služila je v gradu za deklo. On, mlad in vzrastel, bil je smoter javnih in skritih nadihljejev slivniških deklet; nad njo pak ni bilo gibčnejše plesavke in delavke v celem tem kraju, in uže od davna sta se rada videla. On šel je baš iz družinske
*) Po tvojem potu, o Jezus dragi, osvobodi dušo strašne
muke.
kuhinje, a ona se je vračala z mlekom iz hleva, ko sta se srečala v veži. Bilo je uže precej somračno. Pa jo je objel in stiskajoč k sebi rekel z glasom, tresočim se od strasti:
„Neža, ali mi je kdo naredil ali kaj, toda ko te vidim, da se mi tako nekako zdi, da to ha!"
„Kaj boš neki govoril, Andrej," odvrnila je Neža, trudeča se, ga lahno odriniti od sebe; »vsaj jaz ti ne verjamem."
»Bog vidi, Neža, ko ti pravim, da brez tebe mi je vse življenje nič. Hočeš li biti moja?"
Neža ni nič odgovorila ter se le strastno pritisnila k njemu. Bližnjo nedeljo šla sta oba v gospodarjevo sobo. Andrej sklonil se mu je do kolen, poljubil mu roko in najavil mu svojo prošnjo. Vsa zarudela storila je tako tudi Neža. Gospod Neživecki bil je svojim ljudem dober gospodar, zadovoljen ž njihovo službo. Torej je takoj privolil in obečal poiskati prazno bajtico. Šest teduov pozneje pospremil je Andrej svojo Nežo v novo stanovanje.
Neža je bila delavka, da jo je bilo treba iskati, in pri tem se je v gradu naučila marsičesa, kar ji je- prišlo sedaj prav. Zgodaj je vstajala in šla krmit prašičke, platno belit na »plehi", okopavat korun, kravi podat krme. Vrhu tega je znala prati, šivati in likati, torej je tudi njena delavnost in znanje spremenilo v kratkem njiju stanovanje v skromno zavetje sreče, ki je vstopila črez nju prag. Andrej, kolikor mu je dopuščala služba, bil ji je v gospodarskih stvareh zvesta pomoč. Torej, ako je šel kdo skozi Slivnico, takoj mu je po svojej či-stoti in rednosti padla v oči majhna bajtica na koncu vasi, z ukusno oskrbljenim vrtom tam spredej in z ne koliko panji čebel.
Samo glede otrok nista uživala prave sreče. Dal jima je Bog istinito uže v prvem letu zakonskega življenja hčerko, ki je jedva preživela tri dni, pa zapustila to dolino solz. Odslej je Andrej malone vsako leto vozil modre babice iz bližnjega mesta, toda otroci prihajali so na svet bolehni ter umirali kmalu po svojem rojstvu. Andrej bil je vsled tega žalosten, a še huje je tugovala Neža. Naposled je vendar boljša sreča zasmijala se na njiju zakonsko življenje: v šestih letih zakona obdarila je Neža Andreja s hčerko, katera, kakor se je zdelo, prinesla je nekaj več moči za življenje seboj na svet. Lizika, tako so jo dali krstiti, živela je tri dni, živela teden, živela mesec jeden in drugi. Andrej ni verjel svoji sreči. Kolikorkrat je le utegnil, odtrgal se je od dela ter stopil v bajto, da bi vsaj za trenutek pogledal v zibelko ter se prepričal, da Lizika živi in jo pogugal na rokah. Gospod se je hudoval, češ, da je postal Andrej malo maren za službo, toda v ostalem znal je pojmiti njegovo roditeljsko srečo. Andrej prosil je odpuščanja, obetal po-boljšanje in s podvojeno silo posegal za delo, da bi odgnal od sebe vsake druge misli. Ali če le nekoliko ur ui videl svoje Lizike, uže ga je nekaj posiloma vleklo
k njej. Naposled je čas, ta nepresežni pomiritelj vseh čustev, prinesel tudi njegovemu očetovskemu srcu pomir-jenje. Andrej se je svoji novi sreči privadil in postal vnovič najvnetejši in najmarljivejši služabnik svojega gospoda.
Lizika živela je povsem tako, kakor je otrokom v teh letih navada. Do konca šestega leta rastla je v naj-veči svobodi z ostalimi vaškimi otroci, več na ulici in na polju, nego doma. Ko je dovršila šesto leto, peljal jo je oče v šolo, priklonil se učitelju do kolen in ga prosil, da bi hotel sprejeti otroka. Učitelj bil je še jeden od tistih redkih prikaznij davne dobe, ki so preživevši na jednem mestu več desetin let, zrastli se svojo občino in odgojili nekoliko pokolenij. Učil je nekdaj tudi Andreja. Lizika bila je kaj nežen otrok z bledo poltjo in nenavadno delikatnih črt na obrazu. Toda v njenih, kot plavice modrih očeh bival je izraz inteligencije in duševnih zmožnostij, ki je nehote prijemal za srce. Učitelj gledal je zadovoljno smehljaje se na njo skozi svoje velike naočnike, pobožikal otroka po bledem licu in po-trkavši Andreja po rami, rekel:
„Nu, le mirni bodite, bomo uže videli, kaj se bo dalo iz nje napraviti."
Andrej je v znamenje zahvale stisnil učitelja za kolena in pomirjen odšel, popustivši Liziko v šoli.
Lizika imela je bistro glavico. V kratkem je postala okras slivniške šole. V čitanju in pisanju je hitro prekosila še starejše otroke; iz katekizma odgovarjala je dobro in pogumno, računila urno in gibčno, a v petju ni bil nikdo boljši od nje. Ko so otroci skupno zapeli: »Leti po ravani vitez na konju" ... je njen čisti, zvoneči glasek donel kakor napeta srebrna struna, po katerem so se ravnali tudi ostali otroci. Takrat je učitelj, na stran položivši gosli in odrivajoč na čelo velike naočnike, zadovoljen klical:
»Tako, tako, dobro, Lizika, dobro; ko pride na po-skušnjo gospod dekan, pa ne bo nedostajalo nove slike in še pohvaljena bodeš."
In ko je prišel na poskušnjo v družbi šolskega oglede gospod dekan je v resnici dobila podobico, bila pohvaljena, in Andrejevo srce je rastlo.
Ko je Lizika dovršila štirnajsto leto, pač ni bilo vzroka pridrževati jo še dalje v šoli. V spričevalu bilo je pohvalno omenjeno zlasti njeno vedenje in marljivost. Treba bilo je pomisliti na daljšo njeno osodo. Mati jo je oblekla v najboljšo obleko in pospremila jo v mesto. Lizika je brez težave našla službo pestunje (pesterne). Toda Andrej je hodil celi dan mračen, s pobešeno glavo, požirajoč solze, ki so se mu udirale iz očij, in ko se je na večer vrnil domu, glasno se je razjokal. Tožilo se mu je za dekletom, naduha ga je začela daviti. Delo mu ni šlo od rok, na večer je zašel v krčmo in — kar se ni zgodilo poprej — vidno ukajen vračal se domu. Nekoč, ko se je ulegal spat, reče svoji ženi:
»Veš kaj, Jadviga, ali tega ne prenesem, ali kaj. Brez Lizike, kakor bi pol duše odletelo človeku. Pojdem in vzamem dekle nazaj, ako ne z lepa, pa z grda!
Na srečo nasilja ni bilo potreba; na tretji dan po tej izpovedi vrnila se je o poludne Lizika domu. Za službo v mestu bila je sicer kaj pripravna, toda preslaba. Odslej ni zapustila Slivnice. V dvoru (gradu) našlo se je za njo laže opravilo; pošiljali so jo kam, ali pa je opravljala lahka dela v hiši in na vrtu, za katera ni trebalo toliko telesnih, kakor duševnih močij. Njene mirne, nežne zmožnosti, njena naklonjenost k služabnikom in njena neprisiljena delavnost, pridobile so ji vseh srca. Jeziti se na njo ni bilo možno. Ko je s svojimi modrimi, drobnimi očmi pogledala na človeka, pomirjala se je tudi največa razjarjenost. Celo sam gospod oskrbnik, debel, plešast človek, kateri ves dan ni vrgel biča iz rok, ko je v večer prišel in ga obešal nad posteljo, rekel je večkrat:
»Ej, ti čarovnica zakleta; Bog ve, kako rad bi dal poplesati mojemu bičku po tvojem hrbtu, za to, ker ves dan nič ne delaš, marveč samo pohajkuješ okolo dvora. Toda ko obrneš v človeka svoje zaklete oči, pak v tem ne vem, kam je prešla moja jeza."
Med temi, v katerih se je srce topilo pod učinkom gazelinih očij Elizabete, ni bil najposlednejši Kuba, žga-njičar imenovan. Brhak in živ, bil je desna roka žganje-kuharja in, kakor se je govorilo, znal je vse umetnosti, kako se je treba ravnati pri finančni preiskavi. Pri sovrstnikih pridobil si je dokaj veljave ne samo vsled svoje bistroumnosti, marveč tudi vsled tega, ker je bil znan kot najprvi pretepač v celi okolici. Odkod je bil, tega nihče gotovo ni vedel. Govorilo se je celo, da je beračil s svojim dedom, dokler ni prišel v Slivnico. Staremu Andreju njegovo prilizovanje nasproti Elizabeti ni prav nič ugajalo, kajti že od davna mu je bil zopern. Toda Kuba našel si je lahko pomoč. Zanj je govoril celo sam žganjekuhar. A gospod žganjekuhar bil je kaj vpljivna oseba v Slivnici, da se je bilo njegovim zahtevam upreti jako težavno, zlasti ko je pridobil še celo gospoda samega za svoj načrt. S težkim srcem je naposled Andrej privolil.
Toda vsekakor mu ni bilo dano učakati unukov. Bilo je ob času košnje. Leto bilo je nenavadno mokro, in vode so se na široko razlile. Gospodarji so bili pri-morani bolj krasti nego odvažati s polja svoje pridelke. Služabniki so po cele tedne pohajkovali brez dela okolo skednjev in hlevov; gospod oskrbnik, da bi si ohladil svojo jezo, hodil je rohneč in pljuvajoč naokrog ter metal kletve in udarce, kjer koli mu je bila prilika, in gospod Neživecki, da bi ne slišal dežja, ki je padal na okna, in ne videl, kaj se godi na polju, zaprl se je v svojo čum-
nato in zaglobil se z nenavadno strastjo v čitanje dnevnikov. A zato, ko je katerega dne pokazalo solnce svoje jasno obličje, morali so konji in ljudje storiti toliko več, kajti ob tem času gospod oskrbnik ni poznal šale.
Voz Andrejev bil je težko naložen. Na mokrem travniku so se kolesa udrla, konji obstali; ni pomagalo ni natezanje ni tepenje. Treba je bilo voz izpotegniti. Nekoliko ljudij pograbilo je za kolesa, sam gospod oskrbnik vzel je vajeti v roke. Andrej pak, ki je bil še močan, zlezel je pod zadnjo os in s plečami vzdigoval. Konji so poskočili, voz se premaknil in srečno prepeljal na trdnejši svet Toda Andreju, ko je izlezel izpod voza, postalo je slabo, in jedva je z napenjenjem vseh močij vstrajal do večera pri delu.
»Neža," rekel je, stopivši na večer v hišo, — »daj mi ali žganjice s salom ali kaj. Nekako slabo mi je, križ me boli in mrzlica me trese. Poškodoval sem se danes pri senu, in toliko da me to ni popolnoma potlačilo." —
Neža žganjice ni imela, toda ko je pogledala na Andreja, ji je kar srce strepetalo. Izraz njegovega lica, bil je spremenjen, zarumenel in malone začrnel.
„Oh, Marija pomagaj!" zakričala je osupnena, »revež moj, kak si?"
Andreju je bilo jedva moči se sleči. Izpotegnila mu je z nog premočene škornje, položila ga v postelj in pokrila z dvojno odejo ter pokladala mu pogrete cunje k nogam. Elizabeta je na vso moč zdirjala v grad. Ko se je vrnila, pogreli sta mu lipovega cvetja ter drgnili mu križ s špiritom, v katerem je bila namočena kafra. To zdravilo, zdelo se je, prineslo mu je nekoliko olajšave. Jenjal je stokati, jenjal tarnati, le časih pa časih se je pritožil, da mu sapa zaostaja. Konečno se je zdelo, kakor bi bil zaspal
Elizabeta šla je spat v stransko sobico, Andrejeva, sedeča na škrinji, pri postelji moža, začela je dremati. V tem je bolnik zakašljal, zasopnil se in kakor v vro-činici skočil po koncu v postelji. Andrejeva je priskočila k njemu. Andrej zakašljal je v drugič, in potok krvi mu je bruhnil iz ust. »Jezus, Marija, pomagajta!" zakričala je Andrejeva s presunljivim glasom. Priskočila je tudi Elizabeta, in obe ženski begali ste zmešani sem in tje. Andrej ležal je bled na postelji, težko je dihal, a odeja in vajšnica bili ste obliti s krvjo. V tem je znovič skočil po koncu, prijel se za srce, in zopet mu je nov vrelec krvi bruhnil iz ust.
Elizabeta vrgla je na-se lahko spodnjico in jokaje oddirjala v dvor. V dvoru še niso spali; gospod zasli-šavši, kaj se godi, ukazal je urno zapreči in oddirjati po zdravnika. Toda zdravnika uže več ni bilo treba, predno so utegnili napreči, je Andrej umrl.	(Dalje prih.)
Pogled, po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
„Slovanski Svet" stopa s 13. št. v drugo polovico leta. Zahvaljujemo se vsem rodoljubom in rodoljubkam, kateri so nas podpirali doslej moralno, duševno in gmotno. Iz lista samega vidijo, kako potrebna nam je ta trojna podpora, ker delajo nam zapreke na vse strani na slovenskih tleh, najbolj z obrekovanji in lažmi. Najbolj so zbegavali čč. p. n. duhovščino ter jo odganjajo od lista na načine, kakoršni niso še bili doslej med Slovenci v navadi. To dosezajo sosetno s tem, da skušajo, kako bi naš list ne prišel v roke čč. gg. svečenikov; to sicer ni pošteno ali jako modro, ker potem se ne morejo isti preveriti sami o kakovosti lista in pa o odgovorih, ki jih daje list na neosnovane napade. Tako se nadejajo dalje ribariti v motni vodi, katero so zmotili sovragi slovenski in vsega Slovanstva, da so zaslepeli tisti, |ki sedaj po Slovenskem v soglasju s tujim na-sprotstvom hočejo zavajati narod in spravljati v propad, kateri je cilj nasprotnikov naših. Toliko bolj nas veseli, da se naobraženstvo vseh stanov na Slovenskem čim dalje bolj zaveda svojih zadač, ki jih ima nasproti skupnemu narodu. Na naobraženstvo slovensko brez razlike stanu smo se opirali od početka, in ta opora, kakor se nadejamo, bo vedno krepkejša in širša. Somišljenikom našim pa priporočamo, da pospešujejo širjenje »Slovanskega Sveta", kolikor bolj skrbe nasprotniki naši, da bi ostal list tujec v domači deželi. Resnica je, da ta skrb je jako velika.
Deželnozborske volitve. Na Goriškem so zmagali v velikem posestvu proti kandidatom od nasprotne stranke slovenski kandidatje: Dr. Aleksij Rojic, dr. Lisjak, Andrej Kocijančič. Politiško društvo »Sloga" je igrala tudi tu nevarno ulogo, kar potrjuje sama »Soča", katera je bila prepustila svoje predale izključno samovolji Sloginega predsedništva. Poslednje je namreč vabilo na posvetovanje volilce, ob jednem pa v istih vrstah kategorično zapovedovalo, da naj vole, kakor hoče isto si. predsed-ništvo. To in druge spletke so bile naobražen del velikega posestva razjarile, in »Slov. Jezu" se je zahvaliti mnogo, da ni prodrl kak kandidat od nasprotniške stranke. Sicer pa je si. predsedništvo razvidelo, da ne velja njegov ukaz več toliko, kakor nekdaj, ko vplivni rodoljubi niso še imeli toliko odprtih očij, kakor sedaj po britkih, za narod na Goriškem škodljivih skušnjah.
Na Kranjskem so izvoljeni v kmečkih občinah: Ogorelec, Povše, dr. Poklukar, V. Pfeifer, Dragoš, Višnikar, Pakiž, Detela, Klun, Lavrenčič, dr. Vošnjak, Kavčič, Svetec, dr. Papež, Žitnik, Kersnik. »Mir" pravi: »Pri toliki razprtiji in velikem številu kandidatov je vendar še ta sreča, da nikjer ni prodrl kak nemškutarski kandidat". Kakor je soditi iz raznoterih objav in izjav, vedla se je letos Ljubljanska okolica slabše, nego kateri si bodi kraj na Slovenskem. Moralne zaušnice, javno prizadete, niso vplivale na volilce. Stvari se pa morajo izjasniti, ker Slovenci vendar ne morejo trpeti, da bi se morala celo javno teptala, kakor pri drugih narodih z zapadno kulturo, katera kaže do korenine toliko gnjilavi.
V skupini mest in trgov na Kranjskem so voljeni : dr. Tavčar, Jos. Gorup, Stegnar, Šuklje, c. svetnik Murnik, Grasselli in po ožji volitvi Ivan Hribar. Poslednjega so bili pustili na cedilu v Ljubljanski okolici, mesto Ljubljansko samo pa se je spomnilo njegovih zaslug, katere ima za Ljubljano in v obče kot jeden najmar-ljivejših in zasluženejših delavcev na narodnem polju. Moralna škoda pa je vsekakor, da so se bile vnele hude agitacije, vsled katerih ni bil sprVa prodrl Ivan Hribar, in da sta propadla tudi dva druga narodnjaka. O ljubezni, o kateri se je govorilo ob Vodnikovi slavnosti, ni dejanskih dokazov, katere bi bile utegnile dati zadnje volitve, pač pa so začeli zopet udrihati po liberalizmu, anarhizmu, materijalizmu in še drugih — izmih, zakovanih na hrbet zavednih rodoljubov. Vidi se, da hodijo dobro v šolo v »Vaterland", kateri še celo po svedoštvu pohlevnega »Mira", kaže čim dalje sovražno lice Slovanom. Želeli bi v interesu slovenske narodnosti in ž njo združenega mišljenja, da gospoda ne bi igrala z ognjem, kakor-šen mečejo med nas najljutiši sovragi vsega Slovanstva od Spreve tje do sicilijanskega ostrova. Fraze pa, katere se rabijo, kakor da bi mislečega naobraženstva ne bilo več med nami, pridejo na rešeto tudi od naše strani.
Koroških Slovencev je bilo pri Vodnikovi slavnosti v Ljubljani 116, med njimi 97 kmetov in posestnikov iz raznih krajev slovenske Koroške. Položili so jeden venec na Vodnikovo gomilo, drugi pa z dragocenimi trakovi v narodnih barvah z napisom : »Pesniku Ilirije oživljene — oživljeni slovenski Korotan. Dne 30 junija 1889." Koroški nemški listi pa se hudujejo zaradi tega, da so Slovenci od ondi dospeli v takem številu k slavnosti Vodnikovi v Ljubljano. »Mir" pristavlja: »Da smo Slovenci razcepljeni na toliko dežel, to jim zelo ugaja, in da nas ločijo tudi gore, to jim je sladka tolažba. To je kažipot za naše politične voditilje, kaj jim je storiti: Slovence na k ater i k ol i n a čin z druži ti v j ed n o deželo, po tem nam je težiti". Ta izrek nas jako veseli, ker kaže, da tudi koroških Slovencev je tr dna volja, deliti osodo drugih slovenskih bratov v jedni sami skupini, katera ima zmisel in rešitev samo tedaj, ako je organizovana za Slovence posebe, oziroma z drugimi Slovani povečana, torej na podstavi narodne avtononije.
Kranjsko gimnazijo, da bi obstala še nadalje ter se povečala na višo gimnazijo, je dr. Tavčar kaj dobro zagovarjal, ko se je predstavljal svojim volilcem. Dokazal je, da, ako se odstrani gimnazija v Kranju in napravi drug tak zavod v Ljubljani, bo poslednji osnovan na nemški podstavi ter naravnost služil v ponemčevanje slovenske mladine. Kajti gonili bi slovenske dijake na nemški zavod z izgovorom, da na gimnaziji, kakor je osnovana v Ljubljani sedaj, ni več prostora. Kandidat, sedaj že izbrani deželni poslanec dr. Tavčar je rotil drž. poslance, ako imajo zares kaj rodoljubnega srca, naj se potegnejo za prevažno stvar, za ohranjenje in povečanje Kranjske gimnazije.
Slavnost »Slovenskega bralnega in podpornega društva" v Gorici je bila pred kratkim toliko krasna in srečna, da italijanskim listom ne da miru niti potem, ko je dovršena. Jedni jo devajo na nič, jo ponižujejo, zasmehujejo, kakor da bi bila spodletela popolnoma; drugi jo povzdigujejo ter s tem kažejo na nevarnost slovenskega življa, kateri da se zna krepiti s primerno organizacijo. Ko bi ne vedeli, da so zasmehovalci, ki pišejo
■članke, na zunaj zaresni možje, bi takih izjav niti ne pomilovali. Vse so storili »liberalni Italijani", da bi slav-nosti v obče nikdar ne bilo, in dosegli so vsaj to, da se je omejila na pohleven program. Ščuvali so neolikano množico, tako da je morala dati gosposka potrebnih varovalnih organov. Slovenska množica teh za se ni potrebovala, ker je mirna, pohlevna ; a Lahi opisujejo to tako, kakor da bi oni varni ne bili. Ker so oni zakrivili, -da je bila društvena svoboda omejena, trdijo sedaj, da so doživeli Slovenci celo vrsto »zmot, ponižanja, pobitja." Čemu vse take laži? Odgovor daje goriški liberalno-iidovski list, ki piše: »Delo je dokazalo; je dokazano zajedno, da slovenstva v Gorici ni bilo in ga ne bo nikdar nego v prenapetih glavah peščice stremljajočih fanatikov in njih slepih orodij." Vsa laška namera gre torej na to, da bi zatajili pred svetom eksistencijo slovenskega in v obče slovanskega življa po primorskih mestih. A Slovanom neugodna statistika pripoveduje, da slovanski živelj je na Primorskem v veliki večini< in na Goriškem je nad 130.000 Slovencev nasproti 70.000 Fur-lanom in Italijanom, in v Gorici sami je dobra četrtina Slovencev. Slovenci pa bodo skrbeli, da njih obstanka ne bo poštevala samo statistika, ampak tudi ustava, zakon in gosposka, kateri vsi so postavljeni jednako-merno tudi za Slovence.
Baron Depretis, dosedanji c. kr. namestnik v Trstu, je šel zaradi zdravja v pokoj, in je imenovan dosmrtnim udom gosposke zbornice. »Deutsches Volksblatt" imenuje politiko zadnje dobe na Primorskem »Beschvvichtigungs-politik". V Praški »Politik" piše nek Nemec, da baron Depretis je bil dober kot administrator, nikakor pa ne kot politik. V poslednji lastnosti da je živel v zmoti, misleč, da živi leta 1849./49., potem ko so se razmere jako spremenile. V tej zmoti da je nastala velika škoda državi na Primorskem, ko se je nelojalna stranka okrepila; vsled tega da bo imel naslednik veliko težav, da vsaj nekoliko popravi, kar je zakrivila dosedanja blizu desetletna politika, ki se je razločevala od politike osrednje vlade. »SI. Nar." pravi, da, ko bi se bila nadaljevala politika, katero je bil pričel baron Pino, bilo bi na Primorskem vse drugače, ugodnejše državnim interesom, in bi kazala narodna jednakopravnost drug obraz, kakor po sedaj. Židovski nemški listi pa zopet nasprotujejo temu, da bi država varovala na Primorskem bolje svoje interese ter govore o nevarnosti, da se bo pritiskalo morda na italijansko kulturo. Dunajskim židovskim glasilom bi bilo želeti, da bi njih uredništva užila nekoliko take kulture, kakoršna se kaže po raznih mestih in trgih od italijanske strani nasproti Šlovanom. Slovanski državni poslanci jim utegnejo podati prilično še teoretiške lekcije o tem, kako se dejanski izvršuje posebno poglavje italijanske kulture, katero poglavje je kazalo jednako moč tudi do 1859, oziroma 1866 po lombardobeneških pokrajinah nasproti avstrijskim mišlje-nikom in raznim c. kr. služabnikom.
Ako trdijo, n. pr. pl. Plener mlajši, da nekateri postulati nemških liberalcev so zajedno zahteve drž. interesov, imajo primorski Slovani dejanske razloge za trjenje, da varovanje in izvrševanje narodne jednakopravnosti nasproti Šlovanom ni samo ustavna dolžnost, ampak postulat državnih in dinastiških interesov. To je tako očitno, da je jasno narodom celo tujih, oddaljenih držav, samo liberalnim Nemcem ne, ki žive v Avstriji in izročajo zaradi sovraštva celo Nemce, na Primorskem, Italijanom.
Prevz. g. Jakob Maksimilijan Stepischnegg, knezo-škof lavantinski, rojen 1815, v škofa posvečen 1863, je umrl 28. junija t. I. v Mariboru. Poznan je bil kot plemenit in milosrčen. Med njim in pokojnim knezoškofam Slomškom je bila velika razlika, in to so občutili najbolj štajerski Slovenci. Ali za šestdeset let je bila še doba, ko so imeli na Slovenskem v obče bolj ali manj dobre, tudi v narodnem pogledu modre vladike. Zadnji čas pa se nastavljajo na škofovske stolice po Slovenskem taki svečeniki, ki ne poznajo ali nočejo poznati duha časa, ki nimajo sami pravih svetovalcev ali pa samo ne-odkritosrčne prijatelje, in prijatelje celo tujih narodnostij. Najnovejši viši dostojanstveniki na Slovenskem popolnoma nočejo poznati resnice, da jih tuji vplivi uporabljajo za nazore in namene, ki nikakor ne morejo biti ne slovenskemu narodu, ne katoliški cerkvi koristni. Da bi ti vladike poznali samo neksus, v katerem se jim opisuje in priporoča ta ali ona točka, pa bi jo obrnili na boljšo pot, ako so blagohotnega srca in v resnici krščanskega duha, katerega vsaj pri 1 ali dveh sedanjih vladikah na Slovenskem ne zanikujemo. Takim je samo pravega pouka treba o stvareh, o spletkah, ki so na nitih, sezajočih daleč preko mej našega cesarstva. Kjer pa blagohotnega srca in pravega duha ni, tam se ve da tudi politiško in obče razsvetljenje nič ne pomaga.
Pokojni knezoškof je bil vsaj plemenit in v obče moder, in on je veljal naposled med Slovenci kot najboljši škof, ki je še zadnje dni pred smrtjo izjavil svoje prepričanje, da dober svečenik in pa rodoljub, ljubitelj svojega naroda, sta pojma, ki ne nasprotujeta drug drugemu. Vprašanje je sedaj, kdo bo naslednik na stolici v Mariboru. Samo na spodnjem Štajerskem je pod to vla-dikovino kakih pol milijona Slovencev in le malo tisoč Nemcev. V interesu državnem je, da zasede to stolico vladika, pravičen in tak, kakoršnega zahteva potreba ogromne večine prebivalstva. Dovolj je nezaupanja med narodom, katero se vedno povečuje nasproti višim dostojanstvenikom ; vsled tega se ne krepi pobožnost in vera. Pravi vladika utegne pospeševati verske interese v veči meri, nego ves konservatizem, kakoršen razpravljajo fevdalno nadahneni nemški konservativni listi.
Ivan Belec, župnik pri sv. Duhu nad Krškim (Dolenjsko), znan slovenski pisatelj, je umrl, 10. junija t. 1. v 39. letu življenja. Pisal je mnogo v »Ljub. Zvon", »Slov. Narod" in v »Slovenca". V poslednjem je priob-čeval razne članke o narodnem gospodarstvu, katerih jeden oddelek se je posebe ponatisnil z naslovom »Kmetom v pomoč." Znal je slovanske jezike jako dobro, in je bil še poslednji čas sam naročen na razne liste severnih bratov. Za rusko-turške vojne je na podstavi ruskih novin redno sestavljal za »SI. Nar." daljše in krajše dopise in poročila z bojišča. Po vsem je soditi, da je sa-mostalno premišljeval stvari ter ni slepo prisezal na besede onih domačih tovarišev, kateri izpodkopujejo narodu tla na hujši način, nego more to storiti kruti narodni nasprotnik. Blag mu spomin!
b) Ostali slovanski svet.
Sv. Cirila in Metoda podobo je natisnil 5. julija t. 1. na 1. strani v krasnem okvirju »Velehrad", osrednji organ narodne stranke češkomoravske. Podobo je narisal strogo po zgodovinskih podatkih akademiški slikar g. Karol Žarek iz Strebetic in izvršil litografiški zavod g. L. Klabusaya v Holeševu. Slika je natančna, po grško-slovanskem slogu, »kakor se imata, pravi »Velehrad", sv.
blagovestnika slovanska slikati in častiti. „Križ, kateri drži z vzdigneno desnico sv. velikoapostol Ciril (cb. Khphjut.), je pravi ali izvorni križ krščanstva, križ troramnat, zvest odznak tega križa, na katerem je umrl Odrešenik in ga je našla cesarica Carigrajska sv. Helena. Pergamen, kateri drži v levici sv. Ciril, obseza na staromoravskem (staroslovenskf m) jeziku cirilski napis, kateri se čita na latinskih črkah: »Načalo premudrosti strach G(ospo)din" (Začetek modrosti je strah božji). Niže pa je v cirilici sta-roslovenska azbuka. Sv. mitropolit Velegrajski Methodij (cb. Meeortifi) drži v rokah knjigo Gospodovo, na katere odprtem listu se čita na staroslovenskem jeziku: „Bt> haiajit 6t cjiobo" (V načale be slovo, v začetku je bila beseda).
Za Češko vseučilišče v Pragi se je razglasila nova naredba naučnega ministra glede na izpraševalni jezik pri teoretiških državnih preskušnjah. Pri pravno-zgodo-vinski državni preskušnji smejo kandidatje svobodno izbrati si izpraševalni jezik tako, da morejo napraviti pre-skušnjo izključno v nemškem ali izključno v češkem jeziku ali v pojedinih predmetih v nemškem in češkem jeziku. Glede reprobacije ali obroka za ponavljanje veljajo tu obče določbe. Glede na judicijalno in državnoznanst-veno državno preskušnjo pa ostanejo določbe razglasa od 29. jun. 1882 v veljavi, vsled katerih kandidatje, kateri so se reprobovali zaradi nezadostnega znanja nemškega jezika, ne smejo ponavljati preskušnje pred koncem šestih mesecev.
Nekoliko se ta naredba bliža jednakopravnosti, toda po vsem ne. V obče trdijo, da je ta sprememba razglasa od I. 1882 izvršila se na korist Staročehom, katere so na kmetih pri dežolnozborskih volitvah premagali Mladočehi.
Staročehe so premagali na kmetih Mladočehi pri deželnozborskih volitvah, ker so ti prodrli z 29, Staro-čehi samo z 18 kandidati. V mestni kuriji so dobili Staročehi pa 24, Mladočehi le 9 poslancev. Vsled zmage Mladočehov, kateri so prodrli s svojimi kandidati celo proti Zeithammerju, Bravu, Trojanu, in je celo sam dr. Rieger zmagal z malo večino, nastalo je sedaj pravo zmerjanje od staročeških glasil. Ali Čehi so v neugodnem položenju zaradi kurije velikega posestva. Treba je čakati, kako se zasuknejo stvari.
0 jubileju Vett nov, ki doslej gospodujejo na Saksonskem , se izražajo poljski listi različno. Dziennik Poznanski spominja, da vse države Vettinov bile so v obče slavjanska zemlja. Ta jubilej nas spominja na gibelj (pogubo) slavjanskih narodov. In specijalno našo poljsko politiko spominja ta praznik mnogih grehov proti plemenski solidarnosti in slavjanski vzajemnosti. Treba je le pogledati na zemljepis, ki kaže stare in sedanje meje slavjanstva, da umemo, kako morje krvi in solz je tu prelito. Naj bode to za nas previdnost in nauk! No v Poznanji občutijo Poljaki kaj je tujstvo; avstrijskih Poljakov zgodovina pa ni zmodrila, ker se jim godi predobro. Oni nimajo časa ukrepati o slovanski solidarnosti, ampak jedino o tem, kako bi uvajali več nemščine po srednjih šolah.
Nemških konservativcev žuganje v „Grazer Volks-blatt" se glasi med drugim tako-le: „Ako bodo Mladočehi jednako zmagoviti tudi pri prihodnjih državnozbor-skih volitvah, potem je državnozborska večina razkropljena, ker najbrže nemški konservativci ne bodo v kolobarju, katerega vez (Kitt) so mladonacijonalci. Jako dvomimo, da bodo nemški konservativci pripravljeni jemati Mladočehom kostanje iz ognja pro nihilo. Ako je jim
že dati se tlačiti, udajo se vendar rajši omikanim Nemcem, nego Mladoslovanom, gorečim za rusko omiko."
Kdo je kriv, da so dobili Mladočehi tako moč, malone nadmoč nad Staročehi? Poleg Poljakov nemški konservativci, ki hočejo imeti „nacijonalni mir", ne da bi privolili v uslovja, ki zagotavljajo tak mir. Histo-riške individuvalitete so vzor nemškim konservativcem, in te ugajajo jedino Nemcem in Poljakom. Da pa bi se bratili konservativni Nemci rajši z liberalnimi Nemci, nego z onimi Slovani, kateri hočejo napraviti zares mir, stalen nacijonalni mir v državi, tega nam ne potrebuje oznanjati graški konservativni list: to smo vedeli uže kedaj, že tedaj, ko ni bilo nič slišati o Mladočehih. Resnica je, da nemški konservativci niso jemali kostanja iz ognja Slovanom, pač pa ti njim, in bi bili radi, da bi Slovani hodili do konca v ogenj za nje. Ker niso hoteli Staročehi sprevideti tega, jih je pa narod opomnil, da so na krivih potih. Sicer pa mi ne zagovarjamo programa Mladočehov, ker tudi isti ne vede do cilja, do narodnega sporazumljenja in miru. Konstatovati smo hoteli tudi ob tej priliki, da nemški konservativci so nasprotniki pravega Slovanstva, ker hočejo potopiti in zveličati vse v zapadni romansko-germanski kulturi.
Slovesno zborovanje je imelo 11. maja (st. st.) St. Peterb. Slavj. Blagotv. Obščestvo, h kateremu je pristopilo zopet novih členov. Po odpevanju pesmi sv. Cirila in Metodija je bilo prečitanih vt č krasnih razprav. Prof. M. O. Kojalovič je govoril: „0 501etju zjedinjenja zapadno-ruskih unijatov; prof. Palmov je prebral svojo razpravo: „S 1 a v j a n s t v o pred 1000 leti in sedaj." Slovesnost, pri kateri je bilo mnogo viših tudi cerkvenih dostojanstvenikov, se je sklenila zopet s petjem na čast sv. Cirila in Metodija.
Krožek (društvo) za očiščenje ruskega jezika od tujih besed so osnovali v Petrogradu. Kar je sosebno rusko plemstvo polagoma in brez potrebe zaneslo v bogati jezik ruski, začelo se bo sedaj po potrebi pravilno trebiti. Med živimi jeziki ima slovanski najbolj razvi-jalno moč v sebi, in med temi je zopet ruski po vseh notranjih in zunanjih uslovjih (pogojih) najbogatejši in krepkejši, da se sam iz svojih zakladov najlaže in siste-matiški razvija na vse strani. Društvo za čiščenje ruskega jezika je torej pozdravljati s kulturnega stališča kot srečen začetek delovanja na prevažno stran.
Uživani latiny v zapadni cirkvi nema važnych du vodov. (Rabljenje latinskega jezika v zapadni cerkvi nima važnih razlogov). Tako se glasi naslov članka, priobče-nega v 6. št. Praškega „Vychoda", ki se končuje z besedami : „Na čem tedaj naši latinizatorji snujejo samo-spasiteljnost latinščine v cerkvi? Ona ni bila v cerkvi prvotni, cerkveni spisi, pisani z latinščino, so prevod iz grščine; ona ni klasiška, ampak jezik, ki je že propadal, polna grecizmov, pozneje tudi germanizmov, ona je bila samo državni jezik nemškega cesarstva sredovečnega; ona je davila vsakatero narodno literaturo, in škoda iz tega je nastala tudi nam Čehom nepovračljiva — in zato pustite latinščino temu, kateremu pripada, živim je ne vsiljujte!"
Dvestoletnico osvobojenja Like inKrbave od Turkov hočejo Srbohrvati brez razlike veroizpovedanja praznovati in sicer 4. in 5. dne meseca avgusta t. 1. V ta namen se je osnoval v Gospiču osrednji odbor, ki hoče skrbeti, da bo proslava osvojenja primerna in dostojna.
Umrla je 8. junija v Peterhofu blizu Petrograda Nadežka Dimitrijevna Zajončkovskaja, rojena Hvoščin-skaja, ki je izvestna v ruski literaturi pod imenom Vsevolod Krestovski-psevdonim. Rodila se je v Rjazani v 1825. I., v literaturi pojavila se je prvi krat v 1847. 1. z majhno povestjo v stihih. Z začetka 50. let do 1859 pisala je v »Oteč. Zapiskah" celo vrsto romanov in povestij, ki so izšli v 1859. 1. v posebnem izdanju. Nje sočinjenja so jako zaduševna in polna najtanjše analize. Gromko slavo si je pridobila v 1860. I. s svojim romanom »V ožidaniji lučšago" (V pričakovanji boljšega), ki je bil natisnen v »Russkem Vžstniku". Posle tega je pisala vedno in v vseh perijodičnih izdanjih, in brez spora je ta pisateljica prva iz vseh ruskih pisateljic. Najboljši je njen roman »Bolšaja Medvedica", ki je proizvel senzacijo v ruskem občestvu in postavil pisateljico v vrsto prvih svetil ruske literature. V 1887. 1. prazdnovali so nje častilci njen 40letni jubilej. Poslednja leta bila je bolehna, no pisala je vedno, in poslednja povest »Vjuga" pojavila se je celo v januvariju t. 1. Osoda te ženske je jako tragična: žila je vedno bedno in umrla v nizki, majhni, črni od dima sobi na okrajini Peterhofa; oblečena v črno brezcenno obleko, z lesenim križem v roki, ležala je v leseni rakvi. Malo ljudij jo je spremljalo k poslednjemu počitku, dasi Peterhof ni daleč od stolice. Da, žalostno !	? !
Dimiter Lazič, srbski rodoljub, je zapustil 100.000 dinarjev na popolno u-trojstvo vseučilišča v Belgradu. Ta znesek se prišteje k zalogu, ki ga je odločil v ta namen Ilija Kolarac, in Srbi, ki imajo doslej »Veliko školo" v Belgradu s pravoslovnim, bogoslovnim in modroslovnim oddelkom, nadejajo se, da dobe kmalu popolno vseučilišče, prvo na Balkanskem poluostrovu.
Kronologija srbska. Peterburški »Kraj" je posvetil svojo 24. št. in literarno prilogo zgodovinskemu prazniku. Konečno je pridal poleg pesmij in razprav tudi Kronologijo Srbsko, kakor so storile to n. pr. tudi „Nar. No-viny". Ta kronologija je naslednja. Sedmo stoletje: Srbi se naselijo v Miziji za cesarja Heraklija. Deveto stoletje: Srbe vladajo župani, nekoliko nezavisni od Carigrada; na zapadu se dotikajo cesarstva Karola V. 1078. 1. Mihal župan Čete, dobi korono iz Rima. 1162. 1. Ne-manija je župe združil v celoto. 1219. 1. Sava, prvi nadškof cerkve srbske. 1222 1. Štefan Nemanič, »prvovenčani" kralj srbski. 1335. 1. Smrt Štefana Dušana V., kralja Velike Srbije. 1389.1. 15. julija Bitva na Kosovem polju in smrt carja Lazarja, 1444. 1. Pad Varne. 1459. 1. Popolno podjarmljenje Srbije od Turkov; del Srbov seza do Ogerske pod vladanjem lastnih despotov. 1463. 1 Pad Bosne. 1526. 1. Bitva na Mohaču. 1683. 1. Pobitje Turkov pod Dunajem od Sobieskega. 1690. 1. Srbi se selijo iz Stare Srbije na Ogersko pod vodstvom patrijarha Arsenija Černojeviča. 1711.1. Smrt poslednjega srbskega »Despota" Jurja Brankoviča v ječi avstrijski. 1718. 1. Traktat po-žarevski Turčije z Avstrijo. (Srbija je do vojne 1737 do 39. 1. v rokah Avstrije). 1739. 1. Novo izseljenje Srbov v Avstrijo pod patrijarhom A. Šakabentom. 1740. 1. Sto-petdeset tisoč Srbov gre na Rusko. 1791. 1 Mir sistovski. 1804. 1. Vstaja srbska pod Jurjem Petrovičem Črnim. 1812. 1. Mir v jBukareštu. 1813. 1. Turki vzamejo znova -Srbijo; Jurij Črni zapušča kraj. 1815. 1. Novo vstanje pod Milošem Obrenovičem. 1817. 1. Skupščina narodova v Belgradu razglaša Miloša knezom Srbije. 1826. 1. Konvencija akermanska Rusije s Turčijo: Rusija zagotovi srbske priboritve. 1829. 1. Mir adrijanopoljski. 1830. 1. Ha-
tišerif sultana Mahmuda pridržuje Turčiji trdnjave v Srbiji. 1838. 1. Ustava omejuje samo vladanje Miloša. 1839. 1. abdikacija Miloša; Milan II. umre istega leta; Mihael Obrenovič III. 1842. 1. Mihail III. zapušča Srbijo; razglašenje Aleksandra Karagiorgieviča (ime Jurja Črnega) knezom Srbije. 1858. 1. Skupščina vrže Aledksandra s prestola; Miloš Obrenovič se vrača v Srbijo. 1860. 1. Smrt Miloša; Mihail Obrenovič III. knez srbski. 1862. 1. Turki bombardujejo Belgrad. 1867. 1. Vse trdnjave, vzete od Turkov, prehajajo v roke Srbske. 1868. 1. Knez Mihail III. umorjen. Regenstvo. 1869. 1. Razglašenje od Ristica izdelane ustave srbske. 1872. 1. Milan Obrenovič IV. zasede prestol. 1875 -1878. 1. Vstaja v Bosni in Hercegovini. 1876. 1. Vojna s Turki. Prostovoljci ruski. 1877 — 1878 1. Druga vojna za svobodo. 1879. 1. Kongres berolinski, Srbija nezavisna; zasedanje Bosne in Hercegovine od Avstrije. 1882. 1. Srbija kot kraljestvo, velika skupščina proglasi Milana kraljem. 1885. 1. Vojna srbsko-bulgarska. 1888. 1. Kralj Milan da novo ustavo. 1889. 1. Odpoved kralja Milana. Regenstvo (Ristič, Belimarkovič, Protič).
črna Gora. 1360. 1. Knez Balša, nezavisni vladar Zete po smrti carja Dušana. 1485. 1. Ivan Črnojevič preseli se na Cetinje, stavi tam cerkev in samostan. 1516. leta. Njegov siu in naslednik zapušča zemljo, in črno Goro vlada narodni sovet in vladika. 1516—1697. 1. Vladanje vladik iz raznih dinastij. Vladika je sočasni naj-viši duhovnik. 1697—1851. 1. Vladanje iz dinastije Petro vičev Niegušev. 1852. 1, Danilo Petrovič Nieguš, knez I črnogorski. 1860. Knez Nikola. 1876—1878. 1. Vojna s Turki.
Sibirska žalezna draga (cesta). General Annenkov, znani strojitelj Zakaspiške železne drage, je izdelal načrt zidanja sibirske železne drage in ga je izročil komisiji 45 vojaških in stavbnih inženirjev. Dolgost te nove drage bo imela 7.200 vrst ali nad 1000 milj. Sedaj se potrebuje 45 dnij iz Londona preko Brindizija in Sueza v Pekin, po sibirski železnici bo možno priti iz Londona v Pekin v 18 dneh. Rusko ministerstvo potij občenja je uže sprejelo ta načrt, in general Annenkov meni, da dovrši stavljenje te drage v 3 letih za znesek 300 milijonov rubljev. Meseca oktobra t. 1. začnejo delati to železnico ter menijo torej, da se otvori 1. 1892.
KNJIŽEVNOST.
Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik. Slovenski mladini spisal Peter Bohinjec, kapelan v Ljubljani. Izdala in založila »Družba sv. Cirila in Metoda" kot III. zvezek svoje knjižnice. 59 str. 15 kr. komad. 100 izodov skupaj po 12 kr. Knjižica je namenjena in pisana v resnici za mladino. Vodnik s podobo, posneto po sedaj odkritem spomeniku v Ljubljani, se predstavlja v knjižici kot dijak, kapelan, učitelj, mrlič, pesnik, pisatelj, slovničar, zgodovinar, starinar in nabiralec narodnega blaga, kot človek in značajni slavljenec.
Bonpocbi (piuioeo(pili u ncuxojioziu (Voprosy filoso-fiji i psichologiji), s soudeležbo Moskovskega Psicholo-gičeskega Obščestva. Tako se bo imenoval nov list, ki bo izhajal od 1. novembra t 1. naprej pod uredništvom prof. N. Iv. Grota. Priobčeval bo spise in članke o logiki in znanstveni teoriji, etiki in filozofiji prava, estetiki, historiji, filozofski zgodovini in metafiziki, filozofiji nauk, kritiške članke o delih zapadno-evropskih in ruskih mo-droslovcev in psihologov; obče preglede literaturnih del
teh znanstvenih oddelkov; kritiko o delih umetnosti in znanstva ; prevode klasiških del vseh dob na ruski jezik. Časopis bo izhajal 4krat na leto v zvezkih po 12—15 tiskovnih pol. Na Ruskem bo stal časopis 6 r. 50 kop., za dijake samo 4 r. Naročati se je n. pr. na redakcijo časopisa „Ruskaja Mysl". Sotrudnikov bo mnogo ruskih strokovnjakov. S tem listom stopijo Rusi tudi v filozofiji v vrsto drugih velikih narodov z jednakimi podjetji.
Pri Slovencih je očital dr. Mah nič tako imenovanim Mladoslovencem, da niso spisali še nič znatnega na polju filozofije. Mi odgovarjamo za nje, da, tudi ko bi bilo to čisto res, so imeli oni popolnoma prav, in so ravno s tem dokazali, da poznajo slovenski razvoj, slovenske razmere bolje, nego oni, kateri se baha z navajanjem tega in onega nemškega filozofa. Kar je možno pisati o filozofiji na Slovenskem, obseza jako malo glede na vero indiferentnih poglavij. Kdor pa piše kaj več čez meje teh poglavij, ne piše filozofije, ampak ponajveč kake špekulacije ali premišljevanja na podstavi tez, o katerih bi bilo filozofu še le dokazovati, da je možno postavljati take teze kot aksijome ali postulate in principe. Filozofija ima dandanes take zadače, katerih se pri Slovencih niti dotikati ni, in ako kljubu temu meni dr. Mahnič, da on filozofuje ali da ima on s kakim tovarišem predpravico za to, je to pač njegovo mnenje, s katerim nam ni treba biti soglasnim. Sovetujemo pa dr. Mahniču in tovarišem, naj spšejo kaj za novi ruski časopis; ako jih bodo pripoznali tam, da so spisali kaj novega, kaj popolnejšega od dosedanjih mislecev in preiskovalcev znanstvenih načel, potom smo mi prvi, kateri se jim odkrijemo kot množiteljem in popolniteljem filozofskih resnic ali celo filozofskih sistemov. Eklektiki, ka-kakoršni so se doslej pojavili pri Slovencih, nekako v takem zmislu in veliko pohlevnišem, nego je obdeloval Ciceron grške filozofske špekulacije, po našam razumu še ne zaslužijo imena filozofov. Toliko kot lekcijo onim, ki jo zaslužijo.
„Svoji k svojim," vesela igra v jednem dejanju, katero je spisal g. dr. J. Vošnjak za Vodnikovo slavnost, izšla je v tisku (v Nar. Tisk. v Ljubljani) in prodaja se po vseh knjigarnah po 30 kr. izvod. Ker je igra pisana v pravem narodnem duhu in tudi dovršena v obliki, bode gotovo našla mnogo čitateljev. Posebno še nanjo opozarjamo one čitalnice, katere goje tudi dramatiko, ker igra ne zahteva nobenih posebnih dekoracij in se lahko igra tudi brez Vodnikove apoteoze, katera je dodana bila le za Vodnikovo slavnost.
Najstarši pomnik jezika litovskega od leta 1512 z litavskim tekstom je v „Beitrage zur Kunde der indogerman i schen Sprachen" je objavil profesor W. Nehring. Tekst obseza snovi iz narodnih pesmij.
Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain. (Poročila muzejskega društva za Kranjsko.) II. letnik. Izdal odbor muzejski. Ljubljana 1889. Založilo muzejsko društvo za Kranjsko. 9°, VI 382 str. Pridejana je arheologiška karta za Kranjsko. Leta 1866. je bil izšel I. in sedaj II. letnik. V predgovoru naznanja odbor, da bodo poročila obsezala tudi zgodovinski del, ker muzejsko društvo se je zjedinilo z zgodovinskim društvom. S temi poročili hoče društvo
stopiti v zvezo z jednakimi društvi našega in zunaj našega cesarstva. V bodoče hoče objaviti tudi književno poročilo (Literaturbericht) o delih, pisanih v slovenskem in nemškem jeziku, in se zdi primerno zlasti poročilo o slovenski literaturi, da se seznani tudi širši literarni svet o tej na mnogo strani drugače neznani književnosti. Zlasti iz zgodovinskih razprav priobči tudi „S1. Svet" nekaj zanimivih podatkov.
Na Vidov-dan 1389 -1889. Piešni serbskie o Kosovskim boju w nowym przekladzie Izydora Kopernic-kiego z przedmovva T. T. Ježa. Krakow 1889, naklad ksiegarni Gebethnera i Sp., str. 109. Izdajatelj poklanja bratom Srbom »niešmiertelne piešni o Kosovvie", v predgovoru pa govori o zgodovini srbski od postanka do bitka Kosova in označuje epos srbski.
Vozom, M. Comumdn. (Gogolj N. Sočinjenja). T. I. Izid. 10. Tekst po lastnoročnih rokopisih avtorja in po prvih izdanjih njegovih del. Moskva 1889. 8° + 712: str., 1 portr., faksim. in 1 ris. 12.000 izvodov. Za 5 zvezkov 8 rub. 50 k.
PyccKa/i OuOniomeMu. (Russkaja biblioteka) M. E. Saltykov - Ščedrin Km,ima AHHa JlbBOBHa (knjažna Anna Ljbovna). Iz „Gubernskich Očerkov). 1) PoslednjajaBorba. 2) Duma. A. V. Koljcova. — BtPOHKa (Vjeročka). A. P. Cechova. Zvezek VI. za 1. 1889. Cena za 12 snopičev celo leto 2 gld. 40 kr, Adresa: V Levovu, Bljacharskaja ulica 11.
r. K JcnencKiu. Opyt objasniteljnavo izloženija jevo cočinjenij Oresta Millerja. 240 str. St. Peterb. 1889. Cena 80 k.
Opomnja izdajateljstva. P oštevajoč gmotno stanje ter mnogotero izražene želje slovenskega učittljstva, znižamo ceno »Slovanskega Sveta" na 1 gld. 8 > kr. za pol leta, torej kakor dijakom, onim gg učiteljicam in učiteljem, katerim se zdi tudi kaj takega olajšava. Kdor izmf d učiteljstva želi dobivati list po znižani ceni, naj se ravna po tej izjavi, ne da bi bilo treba česa. opomniti pri naročbi.
»Slovanski Svet"
izhaja po dvakrat na mesec, vselej 10. in 25. dne meseca, in se pošilja naročnina izdajatelju „Slov. Sveta" v Gorico.
Naročnina znaša: za celo leto ... 4 gld. — kr. za pol lela ... 2 „ — „ za četrt leta . . 1 „ — „
Za ljubljanske naročnike in dijake velja: celoletno ... 3 gld. 60 kr. poluletno ... 1 „ 80 „ četrtletno . . — „ 90 „
Upravništvo »Slovanskega Sveta",
,,SLOVANSKI SVET' izhaja 10. m 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld 80 kr in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici
ulica Barzellini 4.
Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik : F r a n P o d g o r n i k. — Orednik : Janko Pajk.