Poštnina platana r gotOTini. Izhaja vsak petek. Leto IV. St. 15. SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Woifova uiica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1’50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 11. aprila 1935. * Os I j A Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Kulturna življenjska moč slovenske manjšine v Avstriji Dr. Jožef Stefan. V nedeljo dopoldan 24. sušca t. 1. so odkrili za stoletnico rojstva na rojstni hiši dr. Jožefu Stefanu, slovenskemu koroškemu rojaku, slovenskemu pisatelju in znamenitemu učenjaku v občini Št. Rupert pri Celovcu spominsko ploščo, ki jo je napravilo dunajsko vseučilišče. Udeležili so se slovesnosti dunajsko vseučilišče, vladni krogi, srednje šole in koroški domoljubi; slavnostni govornik je bil dunajski vseučiliški profesor dr. H. Thirring. Dr. Jožefa Stefana, ki je bil eden izmed prvih fizikov svoje dobe (umrl je 7. I. 1893 na Dunaju kot vseuč. profesor in je odkril fizikalni zakon o izžarevanju, imenovan Stefan-Boltz-manov zakon), je slavila Koroška in pa znanost v Avstriji kot velikega avstrijskega učenjaka in enega izmed štirih najznamenitejših avstrijskih fizikov, ki so nesli avstrijsko ime v evropsko znanost. Prof. dr. Thirring je napisal v »Karntner Tagblatt«, glasilo sedanje avstr, vlade sestavek o dr. Stefanu, ter je opisal Stefanov pomen za avstrijsko znanost in fiziko sploh. Omenil je pa le mimogrede, da se je dr. Stefan v mladosti močno zanimal za slovenski jezik. Od dr. Thirringa kot. fizika tudi ni zahtevati, da bi slavil dr. Stefana, ki je bil že z 28. letom redni profesor fizike na dunajskem vseučilišču, kot Slovenca ali pa da bi poudarjal, da je bil dr. Stefan Slovenec, čeprav je Stefanov učenec Obermayer v Stefanovem življenjepisu ugotovil, da je Stefan tudi še potem, ko ni več pisal v slovenskem jeziku v »Bčelo«, »Šolskega prijatelja«, »Glasnik« in »Novice«, bil še vedno zaveden Slovenec in se je vedno zanimal za slovenski jezik in za slovensko domovino. Udeleženci Stefanove slavnosti 24. III. t. 1., avstrijski učenjaki in vladni organi pa so se gotovo zavedali, da slave slovenskega rojaka, koroškega Slovenca. Dr. Jožef Stefan je postal, ko je bil šele 31 let star, ravnatelj »Fizikalnega instituta« na dunajskem vseučilišču, že 30 let star je postal ud cesarske akademije znanosti in 1. 1878, ko je bil star šele 43 let, pa podpredsednik te akademije. Slovenska narodna pesem (Akademski pevski zbor interpretira pesem Panonije — Sredozemlja — Gorenjske — Dolenjske na koncertu 1. in 5. aprila v Ljubljani.) Na široko se vzpenja lok belokrajinske, koroške narodne pesmi od lanskega velikega koncerta APZ do interpretacije kot tipičnih primerov iz zgoraj opisanih predelov Slovenije. Več kot dve tretjini pograma je novitet po priredbi in z ozirom na prvenstveno izvirno izvedbo. APZ je v tem pogledu vprav razveseljiva izjema med našimi vokalnimi zbori. Panonska pesem nam je posebno draga, doslej skoraj nepoznana se je razgrnila na koncertu v neslutenem bogastvu. »Voznica« in »Lepa Vida« (obe v Tomčevi prireditvi), sta zavidanja vredna zaklada naše folklore. »Flosarji« (O. Dev) pa spominjajo nekje od daleč na ljudi dela ob ruski Volgi. Marolt jo je umel izbrusiti v prosojen, bleščeč kristal. Sredozemeljska pesem je pravcato nasprotje zamaknjenosti panonske narodne duše. »Kralj Matjaž je tipična junaška pesem, v Tomčevi obdelavi je zajeta v širok arhitektonski lik z nedosežnim sijajem tenorskih grl. Preprosta »Barčica« (F. Marolt) plava po temnem morju, ko ljubica zajoka ob slovesu, zbor slika slovo v prečiščenih liričnih barvah zgoščeno preprosto. »Žena - mož'; (Ukmar) je ilustracija šegavega prepira med babo in dedcem. Ukmar je pogodil kar malone z orkestrskimi sredstvi komičnost prizora. Gorenjska pesem je bolj trda, možata in tudi v Večkrat je bil rektor dunajskega vseučilišča. Ko so odkrili 1. 1895 v arkadah dun. vseučilišča doprsni spomenik dr. Štefanu med spomeniki najslavnejših učenjakov Avstrije, je dejal slavni fizik dr. Boltzmann, ki je imel slavnostni govor, med drugim tudi: »Če bi hotel Stefanovo znanstveno delo izčrepno opisati, bi moral opisati ves razvoj fizika v zadnjih 30. letih«. Slavil je Stefanovo vse-obsežnost in povedal, da je slavni angleški fizik James Clark Maxwell sam priznal, da delo dunajskega fizikalnega instituta, ki ga je vodil Stefan, nadkriljuje angleško eksperimentalno fiziko. Stefanovo znanstveno' delo ni bilo priznano le v Avstriji in Angliji, ampak tudi po vsej Nemčiji, na Švedskem v Upsali, v Rusiji in v Franciji. Veliki avstrijski fiziki, ki so segli v svetovno znanost, so bili Doppler, Lohschmitt, Stefan in Boltzmann, kakor je ugotovil sam Thirring. Med temi štirimi vrhovi je eden Slovenec: dr. Jožef Stefan. II. Koschat in Pernhart (Pernat). Slovenski rod na Koroškem je podal še druge duševne vrhove, ki so avstrijsko in koroško ime spravili v širni svet in posebno čez koroške in tudi avstrijske meje. Ne govorimo o starejših dobah,, ko narodne zavesti še ni bilo, ampak o časih, ko je bila ta zavest še živa in se je ostro ločil slovenski rod od nemškega. Tomaž Koschat, rojen 1. 1845 v Vetrinju pri Ce-enrSI* oT ^zornig je 1. 1857 naštel v Celovcu samem bUOO Slovencev in le 3419 Nemcev — je bil po rodu in bistvu slovenski Rozan. Uporabljal je v svojih pesmih motive iz slovenskih narodnih pesmi iz okolice vrbskega jezera in \z R0ža Koschatova pesem je slovela po vsej Nemčiji. Koschat, ki je umrl na Dunaju I. 1914, se na zunaj sicer ni brigal za svoj narod, toda sovražil ga ni in predvsem ni nikdar trdil, da so njegove pesmi nemške. Za svojo najbolj znano pesem »Verlassen« je Koschat uporabil melodijo slovenskega župnika Franceta Treiberja iz Št. Jakoba v Rožu. liriki svojstvena. »Lambergar in Pegam« (M lome) je ponos junaške pesmi gorenjskega rodu. Sam cesar je vesel takega junaka. Tomčeve priredbe nam množijo doslej tako malo poznano ju-naško-epsko pesem in je iz tega vidika poudariti vrednost njegovega neumornega prizadevanja. »Vojaška« (F. Marolt) je pesem, ki so jo tolikrat prepevali slovenski fantje, ko so nosili svoje kosti na tuja bojišča. V njej se zrcali melanholija in trpka bridkost, ko se trga srce od rodne grude in ljubih v jasni zavesti: »Zdaj sg vidmo zadnjikrat . Maroltova priredba in reprodukcija je pro-dirno prepričevalna in osvojevalna brez sladkoib-nosti in solzavosti. »Potrkan ples« (V. Ukmar) je razigranega in šegavega značaja. Ukmar je zobli-lcoval plesni ritem markantno, priredba zveni v zboru sveže in nepozabno v prehodu, ko slika lirično: »lubca, podej mi roko .. nakar izzveni v ponovnem plesnem ritmu. Ukmar nagiba v orkestralno razpredanje glasbenih misli in je želeti, da nam njegovo ustvarjanje obogati našo skromno literaturo. Dolenjske pesmi glavna oznaka je nenehni humor, ki se poraja v sleherno sekundo. »Čukova gostija« (V. Ukmar) slika živalsko ohcet, prireditelj je za vokalni zbor na moč tehnično težavno razplel motiv: »čuk se je oženil, tralala ...« Pevska grla teh težav ne zmorejo docela, v naši literaturi je ta kompozicija menda vrh po tehnični plati. Ribniška himna« (F. Marolt) začenja z znanim besedilom: »Vre, vre, vre! mi smo Ribnča-nje!« Tolike šegavosti v besedilu in muziki ne slišimo zlepa v vokalnem zboru. Marolt je prekosil samega sebe. Zlasti je podčrtati duhovitost zamisli Najbolj znani koroški glasbenik zadnje dobe je bil tedaj Slovenec po rodu in po bistvu, čeprav ne na zunaj. Največji koroški slikar iz srede preteklega stoletja je bil Marko Pernhart (1824—1871). Pernhart je bil slovenski Podjunčan in se je pisal prav za prav Pernat. V svoji skicirki je pisal opombe po slovensko z nemškimi črkami, ker se v šoli ni mogel naučiti slovenske pisave. Pisal je na pr.: Nebo swetwo, dimasto. Senca no Šwet se malo poznata. Wse siwo, ta wetschi lutsch mesto (Celovec). Ta svvetleschi petsch redetscha itd. Pernhart je naslikal, kakor je živel primeroma kratek čas, 1200 oljnatih slik, med njimi velike gorske planinske panorame. Slikal je tudi na Kranjskem (Triglav, Cerkniško jezero itd.) Pernhart je kot slikar Alp bil slaven po vsej Nemčiji in je bil prvi slikar gorskih pogledov svoje dobe. Koroška dežela še danes varuje njegova dela kot zaklad. Pernhart je bil rojen Slovenec in je ostal do konca dni Slovenec, čeprav ni nastopal pod slovensko zastavo, kakor marsikak nemški ali francoski slikar tudi ni poudarjal z besedami svojega pokolenja. Tudi za Koschata in Pernharta vedo izobraženi nemški Avstrijci, da ju je rodila slovenska narodna manjšina na Koroškem. III. Zahteva avstrijske in evropske kulture. Avstrijski zvezni kancler dr. Schuschnigg je poudarjal pred kratkim, ko je odprl »Ital. kulturni zavod« na Dunaju, da opravlja slabo delo za Svojo narodno kulturo tisti, ki se opira v kulturni politiki na moč in nasilje, da je potrebno, da na kulturnem polju narodi sodelujejo, da sedanja Avstrija veruje v Evropo in da je prevzeta duha zahodne kulture, ker ima Avstrija veliko kulturno poslanstvo. Mislimo, da je zvezni kancler res prepričan o kulurnem poslanstvu Avstrije, ki bi ga lahko imela, če bi sama res dejansko uveljavljala zahtevke notranje kulture in etike, ki jih je Hitlerjeva Nemčija poteptala. Podpirati bi morala rast kulture najprej doma, v svoji hiši. Visoki kulturni poganjki, ki so pognali iz slovenske manjšine na Koroškem, so zrastii v časih, ko se je slovenstvo na Koroškem prebujalo, ko je bil v tretji četrtini preteklega stoletja slovenski del Koroške središče slovenskega kulturnega in narodnega gibanja, ta- recitacijskega govora ob spremljavi zbora. >Kani-galilejska ohcet (Fr. Marolt) je epska slika naših ohceti. Maroltova obdelava je izreden biser, petje g. Puša pa neizumetničeno in plastično, da ima človek resničnega očanca pred seboj. »Furmanska« (M. Tomc) je stanovska pesem veselih in ponosnih furmanov: »... Po šerokeh ceistah vozeja ien tčške uze bžšeja.« Tomc je podčrtal tri momente: težka fura rine v klanec, na robu obstoji, v gostilni se razvije razigranost in erotična napetost med mladim furmanom in brhko kelnarco. Fura odrine v svet. Prireditelj slika s svojimi barvami te momente in ustvarja nov zaklad naše prirejene narodne pesmi. »Od žegnanega britofa« (M. Marolt) le pesem procesije pogrebcev, ki gredo na sodni dan pred božji prestol. Tomc se je tu kar najtesneje naslonil na narodno in je radi tega njegov uspeh priredbe izreden. Njegova pesem je sklepna v obsežnem sporedu. Akademski pevski zbor hvaliti bi bilo povsem odveč. Kako je priljubljena njegova interpretacija nazorno priča dvakrat napolnjena Unionska dvorana z nekako 4 tisoči vernih poslušalcev. Oba koncerta^ pomenita v letošnji koncertni sezoni po-novni višek reproduktivnega glasbenega ustvarjanja med Slovenci. V sebi hranita toliko novih pozitivnih dognanj in uspehov, ki ne more biti danes dovolj ocenjeno. Vsekakor je sedaj naloga tistih, ki imajo vpliv, da omogočijo APZ-u turnejo v ino-stranstvu. Prebogati so zakladi, da bi izplahneli v dveh večerih, pretežko je bilo delo zbora in še posebej zborovega pevovodje Fr. Marolta, da bi zatonila izpeta pesem v pozabo... Ob koncu moram podčrtati napor, podati s sle- krat ko je slovenski rod na Koroškem živel še polno življenje. Kulturne ustvaritve ustvarjajo le živi, svobodni ljudje, in le svoboden rod, ki svobodno diha, rodi posameznike z globoko duševnostjo. Stefan, Koschat in Pernhart so zrastli iz slovenskih koroških tal, ko ni bil pritisk nemštva še tako hud, kakor je postal v poznejših letih, t. j. po letu 1880. Odkar .je začelo cveteti odpadništvo, ni iz slovenske koroške zemlje mogel zrasti človek, ki bi pomagal zidati evropsko kulturo. Sedanja Avstrija hoče in zagovarja evropsko kulturo. Svobodno in polno narodno življenje koroške slovenske manjšine je stvar, ki je v zvezi s splošno in s tem z evropsko kulturo. Vprašanje slovenske manjšine v Avstriji ni le vprašanje mednarodnih obvez in krščanske pravičnosti ter evropske vesti, ampak vprašanje kulturne rasti. V današnjih časih, ko grozi pogin pravi evropski kulturi od vseh strani, ni vseeno, če izgine ljudska skupina, ki je sposobna soustvarjati evropsko kulturo v Obračun Dvoje je jasno za vsakega slovenskega Bojevnika: prvič da je ravnal odlx>r »Boja« popolnoma svojevoljno, ko je postavil nekakšen Bojevniški volilni odbor, za katerega Bojevniki še danes ne, vedo, kdo je v njem, drugič da je stanovsko-faši-stični program Ljotica popolnoma nasproten duhu bojevniškega programa. In tako se je moglo zgodili, kar se je zgodilo: Proti volji slovenskih Bojevnikov postavljeni volilni odbor je, zlorabljajoč bojevniško ime, izbral za svojega političnega vodnika srbskega politika Ljotica, čigar program je od vseh programov nosilcev sedanjih državnih list gotovo najbolj nasproten programu slovenskih Bojevnikov: svoboda, pravičnost, mir, to se pravi programu, ki je za pravo ljudsko demokracijo in zoper vsak fašizem in nacionalizem. Bojevnikom dolgo časa sploh ni šlo v glavo, da je mogoča takšna zloraba njihovega imena se strani ljudi, ki so jim poverili vodstvo svojih zadev in izvajanje svojega programa: preveč premomiselni in prostodušni, preveč zaupljivi so bili. Le tako je šele postalo mogoče, da so se v njihovem imenu nekateri bojevski odborniki pogajali za poslanske mandate, zdaj s tem, zdaj z onim. Če bi bili Bojevniki kaj takega le od daleč slutili, gotovo bi jih bili že davno pognali iz svojih vrst. Toda nazadnje so le spregledali njihovo početje in se zganili, in če so nekaj časa preveč omahovali, so postali zato zdaj bolj odločni: dve tretjini krajevnih skupin sta se izrekli zoper osrednji izvršilni odbor Boja in njegovo politiko in zahtevali, da se takoj skliče zbor delegatov, ki naj odloči o tem, da nima nihče pravice, sklepati v bojevniškem imenu kakršnekoli politične zveze ali kupčije. Ge bi imel odbor Boja po eni strani mirno vest, po drugi pa demokratično zavest, da ni in ne more biti drugega, kakor izvrševalec volje svojega členstva, bi bil pač že davno sklical delegate. Toda ta odbor najprej nima mirne vesti. Kajti prav dobro ve, da se je g*rdo pregrešil zoper voljo in program slovenskih Bojevnikov in da mu bo njihov zbor enodušno izrekel nezaupnico. Ali z drugimi besedami: iz njihove namišljene veljave jih bo prvi delegatski zbor pogreznil v politično ničevnost. To pa je tisto, česar bi zdaj pred volitvami ne mogli prenesti, zdaj ko gre za poslanske mandate, ko so hernim programov stilno zaključen večer. Maroltovo delo v tej smeri je bilo od vsega početka plo-donosno in poučno. Uspehi se kažejo mnogo kasneje v poglobljenem umevanju glasbe vobče. V našem razrvanem in neorganiziranem glasbenem življenju je seveda mnogo ovir in hotenih omalovaževanj, vendar se danes delo APZ ne da tajiti, tudi v onih vrstah, ki žele trajno stanje čitalniških zborov in njenega razvoja. Za naš tednik je še važno poudariti delo za pravo slovensko lice, ki ga je ohranil narod vsa stoletja, čeprav mnogokrat močno zabrisano po tuji navlaki. V naših dneh, ko si nasprotuje in bori za nadvlado toliko naziranj, je vredno poglobiti se v študij naše biti — tudi v narodni pesmi! Dober kažipot sta bila oba koncerta in razkošno opremljen koncertni program, z uvodno besedo (Boris Orel, Božo Vodušek, Rajko Ložar, Anton Skubic, Franc Marolt, Ivan Cankar). Tipografsko opremo je oskrbel akad. kipar Fr. Gorše. Zlasti iz inicialk veje duh domače grude. (Podrobno poročilo o koncertnem uvodniku glej »Akademski glas«: 1. III. št. 11, 23. marec 1935.) A. S. Janez Kocmur: Nekaj spominov ' T? (Nadaljevanje.) Spočetka sem se hotel dotakniti Šukljeta le mimogrede, saj sem na tem, da orišem le najpomembnejše slovenske govornike. Ali skušnjava je bila prehuda — podlegel sem jej. Ni mi žal. Pri dosedanji oceni sem se popolnoma ognil njegovih »Spominov« in drugih spisov, ki se jih lotim pozneje, vzporedno s »Spomini« Hribarjevimi. Že po spisih, ki sem jih bil dozdaj vzel za podlago, se spozna Šuklje kot, recimo — samosvesten, za ka- Avstriji, ki hoče biti nositeljica te kulture. Koroški Slovenci kot kulturni krog so pravi in resnični posredniki med Avstrijo in vsemi Slovani. Zato je poprava krivic, ki so jih pretrpeli koroški Slovenci zadnjih 50 let in popolna narodna svoboda koroških Slovencev v vsem ozemlju, kjer so bili še 1. 1880 našteti Slovenci in kjer govore ljudje doma slovenski jezik ter ustanovitev slovenskih šol v vseh teh krajih, kulturno in to splošno kulturno vprašanje. To povemo predvsem kulturnim krogom v Avstriji in sicer tistim vrhovnim pred-staviteljem avstrijske kulture, ki imajo evropski glas, da dopovedo to tistim ljudem v Avstriji, ki še danes delajo zoper pravično rešitev manjšinskega vprašanja na Koroškem, čeprav imajo nekateri vladni krogi vsaj namen, začeti reševali lo vprašanje, da dopovedo tistim, ki so našteli lani na Koroškem le samo še 26.738 Slovencev, da so napravili veliko krivico avstrijski in evropski kulturi. z Bojevci tovarišu« Ljotiču obljubljali tisoče bojevniških glasov. Pa tudi sicer so se navzeli že toliko faši-stovsko-diktatorskega duha, da spoštujejo zgolj voljo tistih ljudi, ki so pripravljeni, ubogati jih in da ne prenašajo svobodne besede. Odtod tiste prezirljive opazke glede na lastno členstvo, ki je bilo strahovito zavedno, dokler jim je pritrjevalo, ki je pa postalo na mah popolnoma nerazsodno, ko , jim po pravici ne zaupa več. Toda slovenski Bojevniki niso tista topa množica, za katero so jo imeli bojevski generali. Zdaj, ko so spoznali, kam bi jih hotel zvoditi Boj, so postali odločni, in prav nič ni videti, da bi hoteli komurkoli še verjeti zgolj na lepo besedo. To čuti tudi odbor Boja. Začel se je umikati. Kar čez noč Izredni zbor delegatov ob 10. uri (lop. 14. aprila t. 1. Ker osrednji izvršilni odbor >;Boja (010), v katerem imajo večino gg. Fabijančič, Kuster, Šturm in njih pripadniki, ki hočejo spraviti slovenske Bojevnike« v volitve za listo srbskega politika Ljotica, zoper kar so vsi pravi slovenski Bojevniki, ki so danes še vpisani v organizacijo »Boj«, noče sklicati izrednega zbora delegatov krajevnih skupin slovenskih Bojevnikov, je pa to storil sedaj nadzorstveni odbora Boja. Vsi pravi slovenski Bojevniki naj se udeleže tega zbora delegatov ter poskrbe, da bodo prišla načela slovenskih Bojevnikov: »Svoboda, pravica, mir« do veljave in da jih ne bo nihče več mogel zavreči. Nadzorstveni odbor »Boja je razposlal krajevnim skupinam sledečo okrožnico 8. aprila t. 1.: Tovariši! Banovinski nadzorstveni odbor je pretresal v svoji seji dne 3. aprila t. 1. razmere v naši organizaciji s posebnim ozirom na znano odprto pismo prvega podpredsednika Boja« tovariša Staneta Vidmarja. Nejasnost in vznemirjenost v organizaciji, zlasti pa dejstvo, da se je pozivu tov. Vidmarja odzvalo že v teku enega tedna daleč nad polovico vseh naših skupin in pismeno zahtevalo ta- kršnega se ima tudi sam. Ljudski jezik ima za taka svojstva drugačne izraze. Če ga je oficielnn slovenska ljudska- stranka prijemala z rokavicami, je iskati vzroka v tem, ker je bil posvečen v mnoge njene skrivnosti. Bolje prijatelj v hiši, nego sovražnik zunaj hiše , pravi pregovor. Tudi pokojni Anton Kristan je rekel nekoč: Čemu naj bi dal, da mi laja cucek v hišo? Raje ga vzamem k sebi, da bo lajal iz hiše na druge...« Po mojem mnenju gre Šukljetu znaten del zaslug za to, da velja Lampe še danes za naj večjega strupenjaka tiste dobe. Če se izvzameta škof Jeglič in generalissimus Šušteršič, ostaneta samo še dva, ki sta znala nastopiti popolnoma samostojno in avtoritativno: Krek in Lampe. Odtod tolikšen srd nanju. Krek se v svoji širokosti ni spuščal v podrobnosti, Lampe pa je zaradi položaja, ki ga je zavzemal, bil v to prisiljen. V štiriletni dobi svojega delovanja v deželnem zboru ob strani Šuklje-tovi se je razvil do take višine, da je znatno prekosil svojega mojstra. Na svojem mestu so bili tudi Andrej Kalan, dr. Žitnik, dr. Vladislav Pegan in še nekateri — večji del ostalih pa so bili zgolj komparzi. Žitnik, na zunaj koščen in trd, je bil po svoji čudi prej ovca ko oven. Manjkalo ni tudi poslovnih mož. Zadnja leta, ko se je delalo s polno paro, so bili nekateri naravnost v napotje; izločiti jih pa ni kazalo radi njihovega dobrega slovesa pri volilcih. Franceta Povšeta n. pr. je dregnil Krek ob vsaki priliki; nekoč ga je nagnal celo s »kravo«. Kaj čuda, če je v takih razmerah bil Lampe skoraj edini, ki je mogel nastopiti v bran gospodarske politike večine deželnega zbora. Kot deželni »finančni minister«, kakor so ga splošno imenovali, je bil tudi najbolj poklican in sposoben za to. Pač je bil poleg njega še dr. Vladislav Pegan, je zmanjkalo Glavnega bojevniškega volilnega odbora. Takole zgodbico pripoveduje o tej stvari »Prelom : »Glavni bojevniški volilni odbor je korenito proučil vse možnosti, ki se nudijo našim tovari-šem-volilcem. Odločil se je, da postavi v vsej Sloveniji lastne kandidate na državni listi, katere nosilec je naš tovariš Dimitrije Ljotič. Po tej končno-veljavni opredelitvi je »Glavni bojevniški volilni odbor« spremenil svoje ime v ,Glavni volilni odbor Ljotičeve liste za dravsko banovino1« ... Prelom še pravi, da ta naslov točneje odgovarja odločitvi in namenu. Toda kateremu namenu? Namenu »tovarišev-volilcev/ ? Ti »tovariši-volilci« so pa vendar po »Prelomu samem Bojevniki. Če misli »Prelom«, da se je zloraba bojevniškega imena nehala s tem, da je njihovo ime črtal iz naslova volilnega odbora, ko pa jim na isto sapo dopoveduje, da je to vendar njihov bojevniški volilni odbor, če ‘»ugotavlja« istost svojih in Ljo-tičevih »pogledov na potrebe in bodočnost Jugoslavije in našega naroda« in pripoveduje, da je »tovariš Ljotič naš, popolnoma naš po svoji duši in po svojih načelih«, ko pa se vsak Bojevnik že, pri površnem branju Ljoticevih političnih nazorov lahko prepriča, da jih ni večjih nasprot-stev, kot med programi Ljotica in Jugoslovenske akcije na eni in programom Bojevnikov na drugi strani — potem je jasno, da ne moremo označiti vsega tega besedovanja drugače, kakor za nov poskus, zavajati zaupljive ljudi. Slovenski bojevniki pa bodo poskrbeli, da ostane ta poskus ponesrečen poskus. Na drugem mestu priobčujemo sklep nadzorstvenega odbora »Boja , ki sklicuje za prihodnjo nedeljo zbor delegatov. Slovenski Bojevniki pričakujejo od njih, da ne bodo popuščali. In da sodijo in obsodijo zlorabo svojega imena in izdajo svojega programa, kakor gre: z izključitvijo vseh krivcev iz svojih vrst. * slovenskih Bojevnikov v Ljubljani v Trgovskem domu. kojšnje sklicanje zbora delegatov, potrjuje nadzorstveni odbor v prepričanju, da je sklicanje delegatov v resnici nujno in neodložljivo. Banovinski nadzorstveni odbor je, vršeč svojo dolžnost, pozval predsedstvo 010, da skliče za soboto dne 6. t. m. sejo 010, na kateri naj bi 010 sklenil ugoditi zahtevi skupin po sklicanju zbora delegatov z zahtevanim dnevnim redom. Predsedstvo javlja v svojem dopisu na podpisanega predsednika nadzorstvenega odbora, da radi odsotnosti predsednika in več členov predsedstva ni bilo mogoče ustreči želji in da je glede sklicanja banovinskega zbora delegatov na izredno skupščino do eventualne vmesne seje 010 veljaven sklep večine navzočih na poslednji seji 010 z dne 28. marca t. 1., ki določa dan in dnevni red zborovanja. Ker bi zbor delegatov s takšnim dnevnim redom (samo poročilo predsedstva) gotovo prav nič ne koristil razčiščenju razmer v »Boju« in ker bi vsako zavlačevanje razčiščenja samo poglobilo nesoglasja in povečalo nezadovoljstvo do takšne mere, da bi imelo lahko usodne posledice za celo združenje, je banovinski nadzorstveni odbor po svoji funkciji dolžan razčistiti situacijo in omogo- nič manj živahen in osovražen; ali on je nosil meščansko suknjo, ki še jej je marsikaj oprostilo. Njegovo delo je bilo bolj tiho, a zato nič manj važno; največ zaslug mu gre pri vzgoji kmetov za samostojno upravljanje občinskih in sploh javnih zadev. Težki letniki Samouprave govore zanj. Duhovniška suknja in ozračje tiste dobe je priba-vilo Lampetu sloves največjega strupenjaka v Slovenski ljudski stranki. Po krivici. Kolikokrat sem si želel slovenski socialni demokraciji samo enega takega človeka! Duhovniška suknja, pa tako neznaten človeček v njej — kdo bi se še ukvarjal z dokazi, če se lahko lopne po osebi. Taktika, ki zanjo ni treba rnožgan. Ozračje, že tako nasičeno z eksplozivnimi snovmi, je postalo z izpadom Šukljeta še bolj napeto. En sam sunek lahko poruši v trenutku več, kakor more zgraditi stotine pridnih rok v dolgi dobi. Ali stavba, zgrajena na žuljih kmečkih množic, se še zamajala ni; udarec je zadel ob granit, da je ostala roka otekla do danes. Nasprotnik se je oklenil Šukljetove brošure z obupom brodolomca, grabečega za vsako razbitino ladje na viharnem morju. Strasti so se razvnele do boja z nožem; nastala je najpodivjanejša doba v zgodovini slovenskih strankarskih bojev. Blato in kravjek, jajca in črnilo, poleno in nož so zamenjali stvarne dokaze, ki jih že prej ni bilo dosti. Vrednost osebne časti je padla pod ničlo. Lampe se je moral v pravem pomenu besede obdati s telesno stražo pred napadalci. Vdanost in zvestoba, ki jo je zagotavljal Šuklje v svoji brošuri Slovenski ljudski stranski in njenim načelom, je bil kaj čuden poljub na čelo resnici. Veliki duhovni v na-rodno-naprednem taboru so ga dobro razumeli. V zadregi sem radi silnega gradiva, ki naj ga predočim. Večkrat že napisano črtam, da se stvar ne zavleče preveč. Če sem kljub temu še vedno SLOVENIJA Stran H čiti ozdravljenje. Ker OIO kljub zahtevi več kakor zadostnega števila skupin in kljub zahtevi nadzorstvenega odbora, ne skliče zbora delegatov, kakor mu to predpisujejo pravila, banovinski nadzorstveni odbor v smislu čl. 14. pravil s tem sam sklicuje izredni zbor delegatov za nedeljo 14. aprila t. 1. r Ljubljano, Trgovski doni, ob 10. uri dopoldne z dnevnim redom; lv Poročilo nadzorstvenega odbora, 2. razprava o razmerah v organizaciji,-• 3. volitve, 4. sprememba pravil, 5. slučajnosti. Predkohferenca delegatov pa bo v soboto 13. aprila ob ‘20. uri v Trgovskem domu. Delegatom, ki pridejo v teku popoldneva v soboto v Ljubljano, bodo za pojasnila na razpolago odborniki Ljubljanske skupine bojevnikov v Trgovskem domu od 16. ure dalje. Overavljanje pooblastil za delegatski zbor se nriene 14. t. m. ob 8. uri v Trgovskem domu. Da bo kljub overavljanju pooblastil mogoče točno ob desetih otvoriti zbor delegatov, banovinski nadzorstveni odbor prosi, naj se vsi delegati kar mogoče kmalu po osmi uri javijo v Trgovskem domu zaradi overitve pooblastil. Opozarjam vse skupine, da morajo imeti vsi delegati pravilno izstavljena pooblastila svoje organizacije. Če zastopa delegat več glasov, mora biti to v pooblastilu izrecno povedano. Glavni delegat vsake skupine mora imeti s seboj tudi seznam članstva in v njem zabeležke o plačani članarini. Skupine, ki so v zastanku s članarino, lahko prinesejo denar s seboj in plačajo zaostanek pri blagajniku tovarišu Zupanu, ki bo do pričetka zborovanja posloval. Če le možno oa uredite te zadeve že v soboto. Kot delegati naj pridejo odločni, ueomahljivi bojevniki, ki bodo znali ločiti zrno od plevela in ki morajo tudi brezpogojno vztrajati na zboru do konca. OPAZOVALEC Dr. Henrik Tuma Legel je v grob slovenski mož, kakršni so tudi pri velikih narodih redki. Dr. Henrika Tuma ni več. Omahnil je dobesedno- sredi dela v trenutku, ko bi slovenskemu narodu bil najbolj potreben. Dih je zastal, srce se skrčilo v boli ob vesti, da je odšel v nepovrat tisti, ki je še včeraj stal med nami ko hrast. Poln vedrega upa in bogatih načrtov. Moža silne volje in globokega znanja, demokrata po žitju in bitju, velikega borca za vse, kar je slovenskemu ljudstvu drago in sveto, ni več. Nehalo je biti srce, čigar veličine si postajamo svesti šele tedaj, ko leži utrujeno in hladno na mrtvaškem odru. Padel je tvorec in borec, vzor-značaj, neutruden delavec na vseh poljih narodnega, gospodarskega in kulturnega življenja. Slovenski narod mu je bil trpeča mati, ki jo je ljubil iz vSe globine svoje velike duše in delal zanjo do poslednjega utripa. Neomajen ko skala navzgor, mehak ko vosek do potlačenih in porušenih. Utelešena odločnost in volja, blagost in sočutje. Vse živ- obširen, naj mi čitatelji oprostijo; kajti hočem orisati dobo, ki je v Cankarju rodila misel za obsežno izobraževalno delo med slovenskim delavstvom. Misel ustanovitve »Vzajemnosti , predhodnice mnogih delavskih izobraževalnih organizacij na Slovenskem, tako tudi sedanje Svobode«, je zra-stla v njegovi glavi. Da predočim tisto dobo kar najbolj nazorno, sem iz prvotno nameravanega skoka iz njegove dunajske sobice napravil kar celo ekskurzijo po domovini. Šukljetova brošura se je spremenila v Slov. Nai’odu v možnar najtežjega kalibra. »Slov. Narode je igral kaj čudno vlogo, odkar je bil docela v rokah dr. Tavčarjevih. Bil je glasilo Narodno-napredne stranke in ni bil. S »Slov. Narodom v rokah je bil Tavčar gospodar položaja v stranki tudi takrat, ko je bil njen načelnik Ivan Hribar. Tavčar sam je bil zagonetna zmes neke čudne naprednosti in plehkega nacionalizma. Priznaval je krščansJci svetovni nazor — hodil je celo v cerkev — besno je pa sovražil duhovščino, kolikor ni bila na glasu kot liberalna. Ali tudi te se je najraje ogibal. Številne socialnodemokratične protikatoii-ške shode, prirejene 1. 1906 širom Slovenije zoper tedaj zborujoči katoliški shod v Ljubljani, je finansiral on osebno na roke Etbina Kristana, oziroma je poravnal stroške zanje. Tisti dan je ves dan vihrala raz kupolo ljubljanskega Narodnega doma med dvema slovenskimi trobojnicama tudi rdeča revolucionarna zastava. Jaz sam sem tedaj s prijateljem Jožetom Berdajsem govoril pri Tučku v Novem mestu na shodu, ki ga je organiziral sedaj že pokojni sedmošolec, pozneje slušatelj prava, Vladimir Sch\veiger iz Novega mesta. Čudno: dr. Tavčar sam se ni upal na dan z barvo. Tavčarjev drugi jaz v uredništvu Slov. Naroda je bil Miroslav Malovrh, ki ga izvrstno očrtuje Ivan Hri- Tovariši! Zavedajmo se, da je ta zbor delegatov odločilne važnosti za nadaljnji razvoj našega gibanja, zato Vas prosimo, da se zbora polnoštevilno udeležite in dokažete s svojo discipliniranostjo in enodušnostjo, da so bojevniki zreli možje, ki znajo trezno in samostojno razsojati in odločati, pa tudi energično napraviti red v lastnih vrstah. Poudarjamo, tovariši, da je to sklicanje definitivno in v skladu z vsemi predpisi, da se torej zbor vrši, četudi bi kdorkoli nasprotoval temu. Ne dajte se begati več nikomur, pa četudi bi si izposodil firmo organizacije. Nadzorstveni odbor se je odločil za sklicanje delegatskega zbora, ker je na žalost moral ugotoviti popolno manjkanje dobre volje pri vladajočih členih 010, ki tudi spričo tako jasno izražene volje ogromne večine člen-stva nečejo uvideti svoje zmote in škode, ki jo prinaša takšno postopanje. Mi ne moremo dopustiti, da se gazijo temeljni pojmi demokracije v naši ljudski organizaciji in da se ubija v ljudeh vera v poštenost in čistost naših stremljenj. Vse zakonite formalnosti so urejene, pa Vas prosimo sedaj, da s polnoštevilno udeležbo dokažete svojo zvestobo bojevniškim načelom in programu. »Boj« mora ostati čist in močan, »Boj bo pa po očiščenju še močneje razvil svoje sile in poglobil svoje stvarno delo za lepšo bodočnost naroda. V boj torej za naša sveta načela, v boj za naš »Boj«! Za banovinski nadzorstveni odbor prof. Mirko Ratej, predsednik. Banovinski zbor delegatov „Boja“ Banovinski nadzorni odbor »Boja« objavlja, da se bo zbor delegatov vršil v nedeljo, dne 14. t. m. nepreklicno brez ozira na vesti, ki se razširjajo od kakršnekoli strani in na kakršenkoli način. ljenje en sam deloven dan. Prav posebno mu je bilo pri srcu delavstvo, ki mu je bil ves domač, ko svoj med svojimi. Njegova beseda na govorniškem odru je sekala jeklo, v sodni dvorani trgala verige in okove z glasom preroka. Kot prijatelja delavstva mu gre mesto poleg Ivana Cankarja. — Leta 1924. ga je pregnala italijanska okupatorska oblast iz Gorice. Odšel je zadnji med zadnjimi. S solzami v očeh. Najtežja pot v njegovem življenju. Poslej je živel v Ljubljani, tiho in skromno, a nezlomljen in delaven ko mravlja. Ni se obdajal z vencem narodnega mučeništva. — Dasi marksist, je stal vedno v prvih vrstah borcev za pravice slovenskega naroda. »Slovenija« ga je štela med svoje najodličnejše sodelavce. Pazno je zasledoval njen razvoj in se veselil vsakega njenega napredka. Več njegovih stvari še izide. Tudi svoje spomine, ki jih je začel pisati, nam je namenil. — Ob njegovem odru stoji v duhu združen ves slovenski narod, tisti narod, ki ga je vedno nosil v svojem srcu. Klanjajo se njegovim manom vse tiste neštete množice, ki jim je s svojo kleno besedo tolikokrat vlival vero v boljšo bodočnost. Klanjajo se kršne planine, brda in gorice to- in onostran meja. — Preblizu nam je še, prevelik je njegov lik, bar v prvem zvezku svojih Spominov«. Mož je imel strupeno pero; najbolj je bil v elementu, kadar je mogel udariti po »farjih«. Bil je pa tudi grešni kozel , da si je Tavčar lahko umil roke, če je švignilo poleno mimo cilja. Tisti čas za »Slov. Narod : ni bilo dobe kislih kumaric« — Malovrh ga je dobro zalagal z žveplenim vodikom. Strankarske boje je poostroval tedaj tudi splošni politični položaj v državi. Razširjena volilna pravica je razgibala prej skoraj brezpravne in zato večinoma brezbrižne delavske množice. Če je do 1. 1907. bil delavec, pa tudi kmet, samo posreden volilec, sta poslej oddajala svoj glas neposredno v lajni volitvi. Delavec je postal državljan. Volilna preosnova sicer ni bila idealna, je pa kljub temu preobrazila položaj iz osnove. Ni več zadostovalo, stopiti šele ob volitvah pred veljake ali poslati nad volilce tako imenovane »pse volilne priganjače«. Kandidat je moral pred volilce in razložiti svoj program; če je že bil poslanec, pa tudi položiti račun o svojem delu. Volilni shodi so bili velikega vzgojnega pomena; na njih se je krepila državljanska zavest, rastel je čut soodgovornosti na javnem življenju. Za marsikaterega kandidata so bili ti shodi prava peklenska kopel. Shod je lahko sklical vsak volilec, kadarkoli in kjerkoli, ne da bi bil moral prositi za dovoljenje zanj; zato so bili večinoma dobro obiskani. Iz strahu pred tem rešetom volilcev je marsikateri kandidat raje zatajil svoj pohlep po poslanskem mandatu. Kandidiral je lahko vsak, brez kakšnih formalnosti; edina omejitev sta bila starost in neoporečnost. Povedati je bilo to treba le svoji okolici, izdati letak, objaviti v časopisu ali sklicati shod, pa je bila kandidatura opravljena. Seveda so odločali program, osebnost kandidatova in — volilci. da bi ga mogli že zdaj prav pojmiti in oceniti njegove zasluge. Njegov duh sega daleč v bodoče rodove. Naj mu bo lahka sveta slovenska zemlja, ki je zanjo živel, trpel in na njej umrl! Njegov zgled nam bodi oporoka, ki jo hočemo izpolnjevati po vseh svojih najboljših močeh. Fašistično stanovstvo vsiljujejo Bojevski generali se razumejo na vsa pihala: od čiste demokracije, pa do stanovstva, tistega sta-novstva, ki je postal v fašistični Italiji in prav tako fašistični Nemčiji zadnje zavetišče diktature. In potem, ko je svoje dni slavil Prelom celo Masa-ryka, tega najvidnejšega zagovornika demokracije, to je dobesedno vlade ljudstva, poroča o govoru »tovariša« Jeriča, člena orjunske naslednice Ju-goslovenske akcije, ki je najprej jedrnato in kratko »rešil hrvaško vprašanje: Hrvaško vprašanje kakor tudi vsa druga vprašanja v tej državi ne bi obstajala, če bi se rešilo socalno vprašanje«... In ker so pri Jugoslovenski akciji sploh za kratkost in jedrnatost (levo glej!), je na isto sapo in minuto »rešil še socialno vprašanje: »Brez stanovske ureditve države, oz. brez gibanja od spodaj navzgor, ne bo zboljšanja v tej državi.« Kako se bo uredila država stanovsko cd spodaj navzgor, to vedo razen »tovariša« Jeriča k večjemu še tovariši od Boja. Po navadi urejujejo stanovsko državo od zgoraj navzdol, v Italiji Mussolini, v Nemčiji Hitler. Nikjer nismo brali, da bi bilo imelo ljudstvo pri tem kako besedo, razen da je smelo vpiti zraven Evviva il duce« in »Heil Hitler . Tudi si ne moremo prav predstavljati, kako bi se tako urejevanje od spodaj navzgor sploh moglo rešiti. Ali tako, da se bo ljudstvo samo zbralo v stan, zavrglo svoje človečnostne in državljanske pravice in prepustilo kakemu samozvanemu vodniku, da misli zanj in ga vodi — proti primerni nagradi seveda? Ne, slovensko ljudstvo tega prostovoljno ne bo nikoli storilo. Kajti ni še padlo tako nizko, da bi ne znalo misliti samo in samostojno ter storiti, kar je prav. Vsaka taka hlapčevska miselnost je našemu ljudstvu tuja, celo zoprna. Te hlapčevske miselnosti je k večjemu še med delom naše inteligence nekaj, ki sicer dobro ve, da pomeni sta-novstvo izdajo ljudskih pravic, ki pa upa, da bo v tej izdaji in z njo dobila od tujcev za plačilo službe vaipotov. Zato pa tudi ne bo nikoli stanovske ureditve »od spodaj navzgor«. In prav tako ne bo naše ljudstvo nikoli dovolilo takega urejevanja od zgoraj navzdol. In če bi mu jo utegnil kdo vsiliti, bo to pač vsiljena stvar, in ljudstvo bo delalo z njo, kakor se pač dela s sleherno vsiljeno stvarjo. Več obzirnosti in stvarnosti pri poročanju! (Dopis.) 0 dveh nesrečah v zadnjem času so listi zelo pretirano poročali. 0 prvi je pisec tega slučajno či-tal poročilo o dveh časnikih, ki sta oba enako za 70% zlagano poročala. — 0 drugi nesreči pa je pisalo kar četvero dnevnikov in dva tednika. Vseh teh šest listov je zajelo informacijo iz istega vira, BMP—f —II^P! I