(r~ RIMSKI KATOLIK ŠESTI TEČAJ II ZVEZEK VftEJ.UJE IX IZDAJA dr. ANTON MAHNIČ, profesor bogoslovja \il v GORICI A % nu,ARIJANSKA TISKARNA 0 \ % 1894 ,S j; Izhaja vsak trotji mesec. — Volja cel tečaj 2 gld. Listnica vredništva. Osebno neznanemu prijatelju v Istri. Vi ste nam tedaj vrnili list Niste prvi ni zadnji. A česar drugi ne storer storili ste Vi: razločili ste nam v posebnem, brez strasti pisanem listu, kako sodite o »Rimskem Katoliku* in zakaj ga nočete več čitati. Svobodno Vam! A mi smo Vam za odkrito besedo celo hvaležni. Dovoljujemo si pa Vače pismo tu natisniti, ker v njem se nam zdi, da slišimo nekak odmev iz slovanske Istre o našem listu Na posamezne točke bomo pa skušali odgovoriti po svoji pameti Morda naletite kje pri prijateljih na te naše platnice ; ako pa tudi ne, naj jih bero vsaj drugi, ki nas enako Vam sodijo. Vi pišete : Velilastni gospod doktor I Večinoma prebral sem ta zvezek (1.) Vgaja mi v marsičem, a ne v vsem. A) imam že naročenih toliko listov : Slovenca, Dotnolj., D. i S, N. S , S. G., Gl., L, F. D. P., M., in petih društev knjige. Nedostaja časa za čitanje. Ji) Vkljub mnogim vrlinam ne skladam se povsod z Vašimi idejami. Vi imate nedvomno dober namen, a nekoje Vaših idej so neizvedljive, dakle nepraktične. 1) V narodnem oziru se mi Vaša načela ne zde prav dobra, vsaj ne za- dosti odločna. Kjer sem bil v Spodnji Istri, vsak Slovan je proti Vašim nazorom, samo dva svečenika sta Vas zagovarjala, da, dva Ilrvata, a še ta Vas ne čitata. 2) Vaši nekdanji hudi izreki o ženskah, kako bi jih kaznili, so bili neumestni in ste po nepotrebnem strahovito razburili duhove. Neki geometer v R se je najbolj radi tega na Vas srdil ... 3) Vera prava, verska načela, verska odgoja ! Vse lepo, najbolje — i jaz sem tu. A se ne da vse tako vvesti v život, mogoče je le pri posameznikih Svet ni samo- stan. Le jezuvitje so to v Paragvaji mogli, dokler ni bilo zaprek od vlade španske. 4) Sicer sam sveti papež Pij IX je imel v svojih sobanah na pol nage figure, a jih ni dal izbrisati. Vatikanski muzej kake kipe ima! Torej pesnikom in slikarjem se malo oprošča. Znam, da je sv. Karol Boromej take stvari odpraviti vkazal, sploh pa se kaj tacega malo kedaj čita. 5) V poeziji se spodtikatc nad erotičnimi in protiverskimi besedami . . . Bene! Proti veri ne, to je preimenitno. Krščanska bodi veda, kaker reče — naš minister, da je vedno poljska. A najhuji puristi delajo spet krivico. Suminum jus sum- ma saepe injuria. Saj imajo celo' pesmi v brevirju: 01ympus, Tartarus . . . Di- vns Plato paganski in veleum Aristoteles sta le nekako na krščansko zemljišče postavljena. A glejte 1 vjedate se bolj na kat. Hrvate, kaker na »pravoslavne* Srbe, ki so najhuje zlo med Hrvati 6) Tempora tnutantur...............Nekdaj del je Jezus: Propter duritiam cor- dis vestri . . . ego aufem dico vobis. Apostolis ernnt omnia communia. Sv. Gual-bert, sv. Ambrož in stroge pokore nekdaj — a pozneje sv. Frančišek Šaleški, sv. Alfonz — kaj ne v mnogem razlika 1 Neki angleški svetec je dal tolovaje vsmrtiti ravno pred svojo mašo; ni mi simpatičen. — Res tako stroga ni sv. cerkev zdaj ko prej. 7) Duhovniki so obvarovali stare poganske klasike in mnoge grde stavke. Duhovnik Petrarka je najbolj zaljubljene pesmi pel, a ni bil tako silno preganjan. Po celem svetu pesniki ljubavi pesni pojo. I duhovniki tako pojo. Zato se ne sme prestrogo soditi. Hrvatje pravijo, da g. dr. Mahnič hoče leposlovje imeti kaker cerkveni otci. Tok časa se ne da zabraniti. I pobožnega naroda pesmi so čuda zaljubljene. Saj pesnik sam ne misli tako hudo, tudi ne ljud, kaker strogi cenzor 1 8) A za mladost je otrov. Dokle Bog obvaruj njo kaj tacega ! Čuvajmo I Pametne editiones castigatae so za mladež. Sploh nikjer proti veri in ne nemoralno! 7 7 Tako Vi. Mi odgovarjamo: K A) — Res, dosti potrosite za liste ! Vi morate biti vrl rodoljub. Pa v Vaših listih je zastopana le politika in leposlovje. Menimo pa, da možem Vaše vrste in Vašega stanu, možem-izobražencem, kaker ste Vi, ki morajo stati na vrhuncu omike, je dandanes neobhodno potreben vsaj en znanstven ali filozofičen list. Kdor se bavi le z vsakdanjo politiko ali s čitanjem leposlovnih del, misel njegova ne bo nikdar globoče segla, ostal bo plitev. Ravno to je velik nedostatek v seda- Metafizična trojica. Pravo, dobro, lepo. Nad vidnim svetom, v katerem živimo, se vzdiha drusr, O 0 7 nadčutni, metafizični svet. Ta svet obsega kraljestvo idej. Napačno je misliti, kakor bi bila oba sveta — čutnost in nadčutuost, realnost in idealnost — mej sabo tako ločena, da ni mej njima nikakega odnošaja ; marveč čutni svet je vpodobljen po nadčutnem, vidne stvari imajo svoje vzorce v idejah nadčutnega svQta. Kavno tako se naš svet tudi razvija po zakonih, katerim razloga je iskati v metafizičnem kraljestvu idej. Isto velja o človeku. Njegovo življenje se ne more niti naravno razvijati niti spopolnjevati, ako je od-tržemo od nadčutnosti, ako mu luč in krepost ne dohaja iz metafizičnega sveta. V ta svet spada ideja o Bogu, o večnosti, o pravem in dobrem pa njunih nasprotjih, ideja o nevmrljivosti, o prihodnem povračilu itd. — vzemi te ideje iz človeštva, in bodi prepričan, da človeštvo bo Načelo propadati. Da, loči človeka od metafizike — pahnil si ga v nič, v nihilizem, človek m o v a p rej ali p o z n e j n e-hati biti človek! Osodepolen korak, ki ga je storil Kant: razdejal jo kraljestvo metafizike — devetnajsti vek, pred vsem njegov lastni narod, žanje od njegove filozofije nihilizem — verski, umstveni, nravstveni, socijalni nihilizem ! Da, spravite sč sveta metafizične resnice, in potem poskusite, ako vam bo mogoče, človeštvo ohraniti! Človeka naj plemenitejše opravilo, pa tudi najsvetejša dolžnost je torej, da se povzdiguje iz zemeljske realnosti do metafizičnega sveta idealnosti bistrit si razum, razsvitljevat si duha o žaru nadčutnih idej, ki so odsev večne resnice, da mu je mogoče po njih vravnati misel in dejanje. Dandanes se vse uči, se vse predava, o vsem se piše in razpravlja — le to najplemenitejše opravilo človekovo se zanemarja. Važnejše se zdi preštevati noge mrčesom, do- ločevati trdost mineralom nego premišljevati: biva li Bogr sem nevmrljiv ? Metafiziko je Kant pokopal, in naš vek stoje ob njenem grobu kliče : Requiescat in pace ! Posledke čuti Evropa : javne razmere se majajo, življenje postaja negotovo; čoln se je odtrgal od sidra, zasajenega v neomajljivosti metafizičnih resnic — in mi jadramo v negotovo, kamer nas ženo razbesnjeni valovi; pred nami zija prepad ! X luči metafizičnih resnic razumevamo, kakošno bi moralo biti naše življenje; ako smo se od svojega vzora oddaljili, nam metafizika posveti, da se spet k njemu vrnemo.. Metafizične resnice so svetilnica našim stopinjam po poti do> uajvišega . . . Postavili smo na glavo pričujoči razpravi naslov : metafizična trojica. Ta trojica se izraža y besedah: pravo, dobro in lepo. Zvali smo jo metafizično, ker do njenega spoznanja nas privede le metafizično razmotrivanje. Kaker je Bog-stvarnik trojedin ali eden v treh osebah, tako nosi tudi stvar, delo njegovih rok, znak nekake troje-dinosti. Vsaka stvar je na sebi ena in edina, ker kot taka je določeni*, je le to, kar je, in ne drugo. A vsaka stvar je ob enem praya ali resnična, je dobra in je lepa: prava, ker se soglaša z mislijo, katero je Bog od vekomaj imel o njej in po kateri jo je stvaril; dobra, ker odgovarja smotru, za kateri jo je Bog stvaril; in lepa, ker iz uje odsvita modrost Božje misli. Metafizični pojmovi pravega, dobrega in lepega se krijejo : kar je pravo, je tudi dobro, je tudi. lepo. Kaker je Bog vtisnil svojim stvarem trojni znak pravega, dobrega in lepega, tako je tudi človeka obdaril s trojno vzmožnostjo: z razumom, z voljo in z estetičnim čustvom. Vsled tega so stvari v trojnem oziru predmet, s katerim so človek peča: vkoliker so resnične, so predmet njegovega razuma, vkoliker so dobre, predmet njegove volje, a njih lepota živi in plemeni estetično čustvo. Postavil je namreč Bog človeku visoko nalogo, da njegovo stvarjenje nekako nadaljuje v naravi in na sebi, ter tako zida poslopje lastnega spopolnjenja. ki se ima vzdigati do nebes. Konec človekov je v Bogu. V to ga je Stvarnik obdaril z razumom, s prosto voljo iu z lepotnim čustvom. Razum mu širi obzorje spoznanja in mu sveti v kraljestvo idej ; volja ga sposablja, da izvršuje nove tvorbe po vzar-■cih, ki mu jili kaže razum v idejah ; lepotno čustvo ogreva srce in neti ogenj svetega navdušenja, ko jame volja omahovati v težavnih naporih po dobrem. Ako ima pa človek delo Božje v stvarstvu nadaljevati in spopolnjevati, je očitno, da zamore to izvrševati le po onih zakonih, po katerih je Bog sam svet stvaril, katerih znak najdemo vtisnjen tvorbam Božjih rok. Bog je pa reči stvaril v nedeljivi trojici pravega, dobrega in lepega; po podobi iste metafizične trojice mora tudi človek izgotavljati svoje tvorbe : one morajo biti metafizično prave (resnične), dobre in lepe. Metafizično prave so, ako se zlagajo z idejo -Bož'0 in sč zakoni večne resnice; metafizično dobre, ako se zlagajo s konečnimi smotri Božjega stvarstva ; metafizično lepe pa, ako odseva iz njih modrost Božje misli. Razmerje mej pravim, dobrim in lepim. Največe važnosti pri tem je, da prav umemo razmerje, ki se nahaja mej pravim na eni, pa mej dobrim in lepim na drugi strani. Pravo, dobro in lepo je trojica, ki se ne da nikdar razločiti. Pravo je nujna podlaga in pogoj dobremu in lepemu ; nič ne more biti dobro, nič lepo, ako ni pravo t. j. ako se ne strinja se zakoni resnice. Ako prenesemo to na človeška dejanja: človek nikdar ne dela dobro, niti lepo, ako se dejanje ne soglaša z resnico. Kdor prav ne misli, tudi dobro — namreč objektivno dobro — ne dela, niti more biti njegovo dejanje lepo. Nravstveno dobro življenje je mogoče le na podlagi pravega spoznanja ; svetost je plod resnice.1) Zmota pa vede v nenravstvenost, greh je njen naraven sad. Ravno tako je lepo le ono dejanje, ki je dobro, ker le iz njega odseva Božja misel, greh nasprotuje Božji misli, je nje negacija v dejanji, zatorej nelep. To metafizično ') To je metafizični pomen Kristusovih besed: „Posveti jih v resnici «voji.“ — Jan. 17, 17. resnico izražamo uevedoma, kar je dobro, nazivajoč lepo, a. kar je slabo, nazivajoč grdo. Svoj naj viši konkretni izraz pa. dobiva ta resnica v nadnaravnem poveličanji Božjih svetnikov, v katerih se nravstveni dobroti pridruži žar čezna-ravne lepote. Te resnice so prevelike važnosti ; iz njih se izvajajo-temeljna vodila za človeško življenje. Iskanje pravega ali resnice — naša prva dolžnost. Skepticizem v šoli. Misel in življenje. Ako je pravo nujen pogoj in podlaga dobremu in lepemu, je naša dolžnost, da v prvi vrsti skrbimo za p r a v o s t teoretičnega n a z i r a n j a, in za č i-s t o s t principov. Človeka, razu m n e g a bitja, naj-dostojniše opravilo je spoznava 11 j e resnic e. K resnici ga nagiblje razumnost; slede temu nagibu si jo človek stvaril vede. Mej vedami zavzema najviše mesto filozofija, v filozofiji sami pa kraljuje metafizika. Komur niso gotove in jasne metafizične resnice, mu je nejasno, negotovo tudi vse drugo spoznanje ; in ker se življenje ravna po spoznanji, tak ne bo tudi vedel, kako živeti. Drugače bodem mislil in živel, ako vem, da biva osoben, nadsveten Bog, in. drugače, ako sem se prepričal, da Boga ni ; drugače si vravna življenje, drugačno vzgojo ti rja za svoje otroke tisti, ki smatra dušo nevmrljivo in veruje v prihodno življenje, a drugače spet materijalist; kdor ima prosto voljo, kdor veruje, da je njegovo telo živo svetišče sv. Duha, bo drugače-mislil o čistosti in nečistosti, nego oni, ki taji prosto voljo in človeka nima za nič višega kot za popolniše razvito žival. Metafizične resnice določujejo človeško misel in dejanje, one zasegajo vsega človeka, celo njegovo življenje. Da bi tudi naša javna šola sicer nič slabega ne imela, da bi tudi verskemu poduku odkazovala trikrat več ur — mi bi vender morali zahtevati njeno radikalno preosuovo.. Zakaj ? Kaša šola se klanja načelu Kantovega skepticizma, ne veruje v objektivnost metafizičnih stavkov; zatorej ne-more mladine niti pripeljati do i z v e s t n e g a teoretičnega spoznanja niti ji podajati go to/v ih vodil za praktično življenje. Pomanjkanja prave filozofične izobrazbe 110 mor c pri omikancih niti vera namestiti; kajti vera sama se naslanja na filozofično dokazane resnice. Res sicer, da se pri verstvu v naših šolali verske resnice dogmatično vtrjujejo in dokazujejo ; a kaj vse to pomaga, ako se mladina pri filozofiji glede najvažniših vprašanj pušča na cedilu ! Ko smo sedeli na gimnaziji, nismo niti pol dokaza za duhovnost in ne-vmrljivost duše slišali zunaj verske ure; -pač pa nam je vradni filozof, kantovee Linduer o tem vprašanji tako skeptično pisal, da nam je moralo preiti še tisto malo „dogmatične volje11, ki smo jo prinesli od verskega poduka. Naj se ne vporeka : saj tudi verstveni učitelj dogme, kar se da, umstveno vtrjuje. Res. Pa da bi tudi verstveni učitelj nevmrljivost duše se tako evidentno dokazal, vender — semper aliquod haeret, ee ne drugo — 011 nosi kolar, kar pomeni v jeziku, ki ga govori racijonalizem na naših šolah : duhoven govori v mterem svoje „ kaste" ! Filozofijo, ki jo slišijo dijaki iz duhovniških ust, le preradi ideutifikujcjo z vero — a verovati se pravi nič znati! Te besede, ki sc prerade v šali izgovarjajo, imajo resen pomen. Terski učitelj je dijakom le v e r-s k i učitelj; znanja pričakujejo od lajika. Ako jim laji-kova filozofija ne prežene dvoma o Bogu, o duši itd. — bodo vedno omahovali, a vselej raji se nagibali k materi ja -hzmu. Kjer se pa maja naravno spoznanje, sc mora zmajati tudi vera, katera je kot čeznaravno znanje sezidana na temelj naravnega. Filozofijski skepticizem torej, ki se mu klanja naša šola, prvič spodkopava tla veri iu verskemu življenju, drugič pa, kaker smo vže zgore omenili, spodnaša tla tudi naravnemu spoznanju in tira duhove v nihilizem misli in življenja. Zatorej se zdi nam nič manj potrebno, da iz-poznavamo načela prave filozofije kot da verujemo, kar nas sv. cerkev uči; kajti nevera nas nareja sicer večno nesrečne, kriva filozofija pa časno in večno. Sploh se dandanes filozofična izobrazba prenizko ceni, ker se ne premisli, kolike neizmerne važnosti je načelo in teorija za življenje. Naj se tako ali drugače misli o vprašanjih, ki mora j o zanimati vsakega človeka, o tem se malo ali nič ne zmenimo, češ, v tem se mora vsakomur pustiti —- prosta misel. Pa da bi denašnji omikani svet, ki se izobrazi v državni šoli, da bi sploh imel kako misel! Misel ima, kdor misli, a k mišljenju, k ‘ s a m o s t o j n e m u mišljenju žalibog naša šola ne zna privajati dijakov. Dandanes najlepšo polovico svojega življenja presanjamo! Naša šola preveč zaklada spomin z razno snovjo; s pretiranim gojenjem leposlovne literature dovaža domišljiji toliko podob, da pod leposlovno tvarino obnemore miselna moč razumova. Do poznih možkih let živimo v samih zračnih podobah — nimamo misli! Pa — misel je prosta! Bodi prosta! Kdo pa temu vporeka? Vemo pač, da misli ni vstani niti orožnik vkleniti, niti državni pravnik zapleniti. A kljubu temu bi vender morali prevdariti, da je za življenje in za privatni pa javni blagor prevelike važnosti, kake misli imamo, kajti iz misli se porajajo dejanja, iz misli izvirajo hudodelstva, revolucije. Ako si je tedaj država vsvojila šolo, bi morala ona skrbeti, da se mladina ne le navede k mišljenju sploh, ampak posebe še k pravemu mišljenju, in po tem k }> r a v i m mislim, da se vtrdi v p r a v i h načelih t. j. v načelih, ki, vpotrebljena na življenje, obrajajo sad dobrih del v korist države in društva. V to bi se morala obračati v prvi vrsti s k r b j a v ne vzgoje, vse drugo je manj o važnosti. A ravno to je, kar se zanemarja. Kako skrbno čuva cerkev za čistost verskih resnic; eno samo pičico ne odjenja, ko gre za načelo versko razodetih resnic. Zakaj? Zato ker versko načelo je podlaga krščanskega življenja, ako se motimo glede prvega, izgubi tudi poslednje tla, ter zabrede na krvava pota. Isto važnost ima za človeško življenje sploh naravno spoznanje ali filozofija. Država bi ne smela nikdar dopustiti, da se v njenih šolali predava en sam teoretičen nauk, kateri, ako ga na življenje vpotrebimo, obrodi sad slabega dejanja. Dobro. Nevednost in strast. Neodvisna politika. Politika vspeha in koristi. Drugo mesto v metafizični trojici zavzema dobro. Ka-ker je pravo predmet razuma, tako je dobro predmet volje. Dobro je od pravega neločljivo : le vtoliko je kaj dobro, vkoliker so zlaga s pravim. Predno voli volja, mora vselej vprašati razum za svet. Po tem jo Stvarnik vravnal tudi razmerje mej razumom in voljo. Voljo je navezal na razum. Volja ni vstani ničesar poželeti, ako ji ni razum nekako pokazal njenega predmeta Pred voljo sveti razum, in ona se vanj ozira kot v svojega voditelja. Da more volja dobro voliti, se mora ravnati po zakonih pravega, katero se ji javlja po razumu. Je pa dvoje zaprek, ki voljo odvračati od pravega: nevednost ali zmota pa strast. Nevednost zadeva neposredno razum, posredno 'voljo. Nevednost je zavoljo, kar je tema za potnika; ona odjemlje volji luč, da ne vidi, ali sc kaj zlaga s pravim ali ne; v nevednosti volja voli slepo; ker je pa človeška narava popačena in se vedno bolj nagiblje k slabemu, se tudi slepa volja čedalje globokejše pogreza v greli. V zmoti in krivi veri nna nenravstvenost plodovita tla. Druga zapreka je strast. Ona zadeva neposredno voljo samo, katero vleče od dobrega k slabemu. Volja, kateri strast gospoduje, vidi pravo in pozna, kako bi morala delati, n strast jo premamlja, da se nagne na nasprotno stran. Video meliora proboque — deteriora sequor: tako mora v svojo sramoto izpovedati strastnež. Nič bolj ne škoduje nravstvenosti kot nevednost in strast. To velja posebno za politiko. Nevednost zavaža politiko na pogubna pota. Kdor hoče v politiki delovati do-bro, v korist človeštvu, mora pred vsem poznati zgodovino, in sicer ne površno, ampak temeljito ; seznaniti se mora sč zakoni, po katerih se razvija napredek narodov, z idejami, katere preoblikujejo vekom lice. Pa politik mora biti tudi filozofično izomikau. Naj se nam ne smejejo radi tega mogočni kričači-politiki in vredniki ! Govoreč o filozofični izo-miki jemljemo besedo v pravem pomenu. Kdor ni filozofično, načelno izobražen, je slepec, ki se da voditi tujim silam, ne da bi se tega zavedal, slepec, ki ne zna ceniti, koliko moč ima logika, v človeških dejanjih. Ideje, ki obličijo zgodovino, segajo globoče nego petošolska modrost naših vrednikov — ponesrečenih študentov! Gorje narodu, kjer dobijo taki ljudje^ v roke vajeta javne politike ! Še več škodi javnemu blagru politična strast. Od stra* sti prevzet politik je zmožen javno blaginjo žrtvovati lastnim koristim. Strast je nesposobna, da bi mirno in trezno prevdarjala: kaj je dolžnost javno delujočega? je to dejanje pravo in dobro ali ne? kako se to vjema z nravstvenimi zakoni? Strast ne da Človeku premisliti, ampak ga z vso silo povleče za sabo. Kdor je skop, se da podkupiti, da glasuje proti vesti in proti koristi onih, katere zastopa, piše in govori, kaker se mu plača. Kdor je slavohlepen, mu je sveto vsako orožje, bodi še tako strupeno, vsako sredstvo, bodi še toliko neuravstveno, da le ž njim vniči političnega nasprotnika. Koliko zmešnjave je pri nas provzro-čila politična strast, koliko zaslužnih mož izpostavila javnemu zaničevanju, koliko jih vničila ! Politika zahteva dandanes zase nekako izjemno stanje: biti hoče neodvisna od Boga, od vere, od nravstvenih zakonov, in seveda neodvisna tudi od cerkve, od papeža in škofov! In da bi se ta zahteva navidezno opravičila, da bi nje voditelji bili nedotakljivi, jo obdajajo z bleskom narodnostne ideje, same sebe pa oklicujejo za prvoboritelje te ideje, za izvrševatelje narodove volje! Kar se v imenu narodnostne ideje ali narodove volje počne, je vse sveto, plemenito, tudi da bi se rušili najsvetejši Božji in človeški zakoni ! Strast tudi to! Narod nima nikakih absolutnih pravic, nego le one, ki mu jili je podelil Bog, kateremu je narod ravno tako podložen, kaker posamui udje njegovi. Tudi „volja“ narodova je ravno tako podvržena volji Božji, kaker volja posamnikov spadajočih k narodu. Zatorej pa bodi narod še tako številen, še tako mogočen in napreden — B o g ga je stvari 1, in nikdar mu ni dovoljeno karkoli ravnati proti zakonom, ki jih je Bog dal vsemu človeštvu brez razlike narodnosti. Taki zakoni, taka prava, katera je politika devetnajstega veka tolikokrat žalila, so: lastninsko pravo, zgodovinsko pravo, svoboda vesti, družinsko pravo itd. Politika, koji je narodna volja nad Božjo, je slaba, ker neprava, kajti ona dejanski vporeka resnici: Bog je gospodar narodov — Blagor narodu, katerega Gospod, Bog njegov! ‘) ‘) Ps. 32, 12. Sem spada, tudi poglavje o politiki vspeha t. j. o politiki, katera se ne da brzdati od Božjih zakonov, ampak se ravna vedno po tem, kar jej donaša večih koristi. Taka politika greši proti pravemu, zatorej ni dobra, akoprav je navidezno j n za hip koristna; kajti trajne koristi ne more obroditi dejanje, ki nasprotuje volji Božji, izražajoči se v nravstvenih zakonih. Ta politika se poslužuje raznih ne-nravstvenih sredstev ; najnavadniša so laž, zvijača in sila. Politika vspeha je posvetila v 19. veku materijalistično načelo o' pravu dovršenega dejstva. Ti so izrodki politike, ki se je izneverila načelu pravega in resnice. Politika povrni se k pokorščini naravnega in krščanskega prava, k načelom, katera čista in cela učijo papež in škofje, in v soglasji ž njimi -— duhovni! To in nič več pomen ja naše vmešavanje v politiko. Mi ne iščemo "vodstva v politiki sebi, ampak pravim načelom; ka-ker brž bode poslednje zagotovljeno — prepustimo vam veselega srca politične liste, politična društva, politična zastopstva ! Lepo. Umotvor brez misli. Umotvor brez prave misli. Golost realnega življenja v umetnosti. Grdo v umetnosti. Neodvisna umetnost. V metafizični trojici na tretjem mestu se nahaja lepo. Kaker dobro, tako je tudi lepo neločljivo od pravega; kajti lepo je pravzaprav odsvit Božje misli ali ideje v stvari ; misel je pa izraz pravega ali resnice. Tako je določil lepoto Nže stvari filozof, Platon : pulehrum est splendor veri. Lepoto misli nam čutno vpodablja umetnost. Po dvoji obliki, v kateri se nahaja in razvija čutni svet, namreč po času in prostoru, se tudi lepe umetnije delijo na dvoje: slovesne in obrazne. Prve vrste umetnije se dandanes naj-bolj gojijo v tako zvanem leposlovji t. j. v slovstvu, ki si je postavilo nalogo lepoto idej kazati v besedi človeški, bodisi vezani ali nevezani. Mikalo bi nas o leposlovji na daleč in široko razpravljati. Pa omejiti se hočemo na nekatera načelna vprašanja v smislu naslova, ki smo ga postavili na glayo pričujoči razpravi. Lepo je odsvit pravega ' najbolj učeni in razsvit-ljeni možje, v privatnem življenji vzgledni katoličani, kaker Man-zoni, Cesare Oantu, Rosmini, Ventnra in tisoč druzih, so se z. vsem mladiniškim ognjem ogrevali za revolucijo proti posvetni državi papeževi, ne da bi videli, h kakemu kcncu mora tako-gibanje priti Se le zdaj, ko je delo dovršeno, in ko so začeli socijalisti in radikalci krinko metati z obraza, še le zdaj se vračajo k pameti in se začnejo organizovati proti rastoči soci-jalni nevarnosti. V Španiji se bojujeta katoliški in masonski ali brezverski princip vže od časa Napoleonovega. Vže kolikokrat je bila legitimna, katoliška reč blizu zmage, a vsakrat se je vmes vrinil nesrečni katoliški liberalizem, kateri vzdržuje v Španiji, v tako-odlično katoliškem, vitežkem narodu ono breznačelno, polovičarsko, katoliško ljudstvo dentoralizujočo vlado. Leta 1878 je legitimni kralj Don lvarlos, zastopnik čistega katoliškega načela, stopil na špansko zemljo. Mesto za mestom je posedel. Narava se mu je vdala, povsod ga je narod začel pozdravljati za svojega kralja; a glej, nesreča je hotela, da je ravno takrat v Franciji na krmilu stalo liberalno katoličanstvo. S Francoskega je vlada Karlosu delala vsakeršiiih ovir, podpirala španjske radikalce. Slednjič so še španjski „zmerni“ katoliki podali francoskim roko in tako vjalovili katoliško podjetje junaškega kralja. Nikdar več se ne poyrne prilika tako vgodna za katoliško Španijo. Še zdaj se narod pokori, žrtva antikrščanskih framasonskih spletk ! Res, šiba Božja — liberalni katolicizem, kaker ga je večkrat imenoval Pij IX! Isto nesrečno vsodo je liberalno-katoliška kuga prizadela Franciji. Ako sploh kdaj, bil je francoski narod po nesrečni vojski z Nemčijo voljan od pogubnih principov 1789 vrniti se k načelom sv. katoliške cerkve. Pač ginljivo je, kako je 1. 187S poslanska zbornica javno sklenila, da se ima na Montmartru v Parizu sezidati Srcu Jezusovemu narodno svetišče. Tedaj so se-začela vstanovljati katoliška vseučilišča; katoliška zavest se je J) Huyttieus. Discussions du Cougris national v. 1. p. 602. probujala, možje so vstajali s krepko besedo, nevstrašno pote-zajoč se za prava katoliške cerkve. A reč je spet začela zastajati ; nesrečni liberalizem francoskih katoličanov, ki je nekdaj podpiral prestol Filipa Orleanskega, ki se je zavezaval z svetohlinsko, v bistvu masonsko politiko Napoleona III, ta liberalizem je tudi zdaj vstavil ter počasi pomagal zadušiti katoliško gibanje na Francoskem. Meseca maja 1873 je moral liberalni Thiers odstopiti od predsedništva. Zbornica je za predsednika republike izvolila Mac-Mahoua. Vanj so katoličani stavili velike upe ; res, mož je bil za-se dober kristijan, odličen vojak, a mož polovičnih načel, katoliško-liberalnega mišljenja ! Da bi si takrat Francija na čelo postavila celega moža-katoličana, bi bila naj-brže vkrenila na drugo pot kot jo najdemo dandanes. Pa Francija je še močno bolehala za staro boleznijo, tako močno, da celo škofje, kot je bil Dupanloup, so tirjali od Henrika V, naj prizna narodu ^svoboščine" 1. 1789, ako hoče zasesti prestol francoski! Mac-Mahonovi ministri so bili istega duha: monarhisti, a nestalni v principih, večinoma pristaši zmernega liberalizma, prepričani, da principi velike revolucije se dajo soglasiti s „silabom“, sicer pa pripravljeni prej odpovedati se poslednjemu nege prvim. Tako so spet katoliško-liberalni čveterniki pomagali radikalcem voz izvleči iz blata, v katero jim je bil zagazil, in Francijo bo stalo spet britkih skušenj in prevratov, preden se povrne tje, kjer je bila 1. 1873. Nič častniše vloge ne igrajo katoliški liberalci v Avstriji. Tudi pri nas se vže dolgo bije boj mej liberalizmom in katoliško resnico ; ta boj bi bil vže davno pri kraji, in bi bil gotovo končal se zmago Božje stvari, da ni bilo tudi pri nas nesrečnega polovičarstva, ki toliko ljubi mir in — spanje, ki se s toliko vestnostjo izogiblje načelnostnih prepirov. Kako lehko bi bilo za vselej vreči liberalni zistem 1. 1873, ko je liberalizem z velikanskim dunajskim polomom in z drugimi žalostnimi vspehi dozar-jal svoj britki sad! Odločnosti je manjkalo, manjkalo je mož celih načel. To slabost katoličanov je dobro poznal Stremayer in drugovi pa drugi ministri, ki Avstrijo vladajo do dandanes. To našo novejšo, res žalostno dobo označuje slaven zgodovinopisec tako: „Vedeli so liberalci, kako je mej katoličani veliko takih, kateri, polni golobje p r i p r o s t o s t i,‘) so se kazali zadovoljni z v s a k o majhno koncesijo, in so bili pripravljeni vsako zlo, ki se je le na pol izvršilo, vzeti za herojično dejanje in kot znamenje poboljšanja."2) Od časa do časa pade z vladne mize kaka mrvica katoličanom, kaka nebistvena odredba n. pr. naj se vradniki na Telovo vdeležujejo procesije, naj se šolska mladež vzgaja „versko-nravstveno,“ naj se ‘) Pieni
  • Strauss trdi, da so naša evangelja bila spisana še le sredi II. stoletja od neznanih pisateljev po ljudskem nezanesljivem poročilu, ker manjkajo verodostojne priče iz I. in iz prve polovice II. stoletja, ki bi evangelja že takrat omenjale. Po tem takem bi bil postanek krščanstva popolnoma v meglo zavit in o njega Božjem začetniku bi ne vedeli nič gotovega! Ta trditev ,se mu zdi tako jasna in dognana, da bi velikodušno celo svojo hipotezo žrtvoval, ako bi se mu nasprotno dokazalo. Dobro! Mi sprejmemo stavo. — Dokazati hočemo, da so naša evangelja res pisaua od onih mož, katerim jih krščanstvo toliko stoletij sčm prilastit je. ‘) O liberalnem katolicizmu velja soilba, ki jo je v Parizu izrekla Sorbona o 1. 1644 izišli knjigi Teof. Bracliet-a „Le pacifique veritable" : ,Ti ljudje, ako kdaj cerkev Božjo .. očitno (aperto Marte) napadejo, povspešujejo zmago sv. cerkve; ako pa skriti prežijo, ne le da zmago zadržujejo, ampak v tem tudi plenijo, neprevidne ranijo, nestanovitne zapeljujejo," Dr. Mahnič. David Friderik Strauss. III. Pobija se teorija o evangeljskih mitih. 2. Štiri evangelja so avtentična in nepokvarjena. J Dokaže pa se avteucija (pristnost) kake knjige se zunanjimi in notranjimi dokazi. Zunanje dokaze imenujemo vse one-priče začasnih ali pozneje živečih pisateljev, ki z jasnimi besedami omenjajo avtorja ali dobo kake knjige ali pa se kakersi-bodi na knjigo in njen zaderžaj ozirajo, ne da bi je izrecno i-menovali. N o t r a n j i dokazi pa so nam vsa ona znamenja, ki se v knjigi sami nahajajo in dajo sklepati na njen izvir (poče-tek) ; vsaki knjigi je namreč vtisnjen značaj njenega pisatelja kaker n. pr. otroku podoba očetova, ali kaker Francoz pravi : Le style c’est 1’ homme. Preiskujmo najprej zgodovino rokopisov, kateri so nam ohranili prvotni tekst. Da se originali (avtografi), pisani od evangelistov samih na papir ali per-gamen, do sedaj niso mogli ohraniti, razumel bo lahko vsak. Mesto teh pa imamo p r e p i s e (apografe). Grški tekst vseh 4 evangeljev ali vsaj posameznih odstavkov se nahaja po Scr-ive-nerjevem1) mnenju v 1000 rokopisih, izmed katerih stavljajo kritiki dva ("nekateri celo tri, namreč vatikanski, sinajski in aleksandrijski kodeks) v IV. stoletje, eden (palimpsest sv. Efrenia)> in 10 sancijalnih v V, druge v VI. — X. stoletje. Noben klasik se ne more ponašati s tolikim številom ohranjenih rokopisov in samo malo rokopisov je, ki izvirajo iz II — III. stoletja p r e d Krist. n. pr. neki odlomki Platonovega Fedona, Homerove llijade in Aristotelove Politeje (iz I. stol.), ki so se našli v e-gipčanskih grobovih. Da nemarno starejših evangeljskih rokopisov, vzrok je najbrž Dijoklecijanov vkaz iz 1. 304, da naj se kri-stijanom svete knjige sežgo. Res je, da prepisi, naj si bodo še tako stari in mnogoštevilni, ne zadostujejo, da bi se avtencija in nepokvarjenost kake knjige dokazala. Zatorej je treba drugih dokazov. Kdaj so bila evangelja spisana, je težko natanko določiti. Katoliški teologi uče, da je sv. Matevž pisal v letih 40 — 50, sv. Marka 52 — 62, sv. Luka 61 — 63, sv. Janez okoli 1. 100. Nemški racijonalisti stavljajo te letnice nekaj više ter menijo, da so bila evangelja dovršena v 1. 70 — 100. Mej najstarejšimi rokopisi evangeljev in mej zadnjim evangelistom (sv. Janezom) imamo torej 250 let praznote, katero je treba, se zgodovinskimi pričami napolniti. V ta namen hočemo rabiti ista sredstva, kakeršnih se poslužujejo lilologi, želeč dokazati avten-cijo kakega klasika, namreč zunanje in notranje dokaze. Med zunanjimi dokazi je poglavitna tradicija ali ustno sporočilo t. j. vse one javne in zasebne priče, ki omenjajo naša evangelja za časa njih postanka pa do njih najstarejših prepisov. Najprej naštejmo one sv. očete in cerkv. pisatelje, ki omenjajo ob enem vsa štiri evangelja. 1) S c r i v e n e r, Introduclion to tlie critic of N. T. ed. 3. p. 75; glej, C o r n e 1 y, llistor. et critic. Intrcduetio vol I. p. 300. Sv. Iren e j, rojen v Aziji v letih 133 — 140, učenec sv. Polikarpa in Papije (torej dveh učencev sv. Janeza evangelista/, pozneje sloveč škof v Lijonu (177 — 202), piše, da čez -celi svet razširjena cerkev sloni na štirih evangeljih kaker na štirih stebrih.1) Na drugem mestu iste knjige nam pove sv. Irenej, kedo in kedaj je pisal posamezna evangelja. /Pako je Matej mej Hebrejci izdal v njih jeziku knjige evangelje, ko sta Peter in Pavel v Rimu evangelje oznanjevala in vtemeljevala cerkev. Po njih razhodu (odhodu) je tudi Marka, učenec in tolmič Petrov, izročil nam v pismu (pismeno) to, kar je Peter oznanjeval. L u-k a pa, spremljevalec Pavlov, je, v pismo položil od njega ozna-ujevano evangelje. Pozneje je tudi J a n e z, učenec Gospodov, ki je celo na prsih njegovih slonel, izdal evangelje, v Efezu a-zijskem bivajoč".2) Ta priča obsega v sebi tradicijo lijonske, smirenske in efežke cerkve ter sega noter do apostolskih časov. Tradicijo a 1 e k s a n d r i j s k e cerkve nam je ohranil učeni Klement aleksandrijski (f 217), ki v svoji knjigi Stromates aprokrifnim evangeljem nasproti stavlja „štiri evangelja, katera so nam izročena po sporočilu."3) Na drugem mestu, katero nam je ohranil Evzebij, očak cerkv. zgodovine (H. E. VI, 14), razlaga Klement aleks., zakaj in ob kaki priložnosti sta pisala sv. Marka in Janez. Iz več njegovih citatov razvidimo, da je imel pred seb'oj cvang. sv. Mateja, Luke in Janeza.1) Njegov učenec, jekleni Čiri g e n, takisto omenja 4 evangelja pisana od Mateja, Marka, Luke in Janeza, sklicujoč se na tradicijo, ter pravi, da samo ta vesoljna cerkev brez vgovora pripoznava.') Poslušajmo, kako so sodili o postanku naših evangeljev afriški kristijani.* Kartažan T e r t u 1 i j a n, oče cerkv. latinščine (f 240), piše zoper krivoverca Marcijona tako-le: „Evan- ‘) Quoniam enim quatuor regionos muiuli sunt, in quo snmus, et qua- tuor principales spiritus |t. j. vetrovi), et disseminata est Ecclesia super om- nom terram, columna autem 6t firmamenturn Ecclesiae est evungelium et spiritus vitae ; consequens est, quatuor habere eam eolumnas, uudique flantes inoorruptibilitatem et vivificnntes homines. Ex quibus manifestum est, quoniam qui est oranium artifex V e r b u ni, qui sedet super Clierubim et continet Omni«, declaratus hominibus, d o d i t n o b i s q u a (1 r i f o r m e Evangeli-u ni, quod uno špiritu continetur. S. Iren. C. haereses, 1. III, c. 11, n. 8. 2) S. Iren. C. haer. III, 1. cfr. Euseb. H. E. V, 8. 31 Ulemens. Alex. Stroni. III, 13. *) Primerjaj n. pr. Psedag. 1. I. c. S z mesti sv. Jan. I, 1 Mateja XIX, 17. Jan. XV, 1, 2 itd. Strom. 1. II, o 15. Mat. V, '28. Strom. II, e. il. Mat. V, 8, 28. Strom. III, c. 7. Mat. XIX, 12. Strom. 1. IV, c 9, Mat. X, 32, Mark. VIII, 38, Luk. XII, 8, II, 12, Strom. VI, 8, Mat. XIII, 25. *) Sicut ex traditione nccopi de quatuor ovangoliis, quae sola in uni-■versa Doi eeclesia, quae sub coelo est, citra controversiam admittuntur. O r i-g e n. Commont. in Matth. apud Euseb. U. E. VI, 25. geljev pisatelji so apostoli, katerim je Gospod sam dal nalogo-oznanjevati evangelje, in možje apostolski, ne sami, ampak z apostoli vred in za apostoli .... Med apostoli nam delita vero Janez in Matej, med apostolskimi možmi jo obnavljata Luka in Marko.“') Tudi v Rim n so bila evangelja v IT. stoletju znana. Leta 138, kmalu ko je vladati jel Antoniu Pij (138 — 161). spisal je sv. Justin, imenovan filozof in mučenik, svojo apologijo v obrambo kristijanov, v kateri se nahaja toliko evangeljskih dogodkov in govorov, da je moral pisatelj te le iz naših evange-ijev vsprejeti. Razlagaje cesarju krščansko službo Božjo opomni,, da so tako „apostoli v svojih z U a m e n i t o s t i h, k a t e r e se imenujejo evangelja, kot od Jezusa jim naročena sporočili *‘2) Nadalje piše isti apologet, da se shajajo v nedeljo vsi (kristijani), ki stanujejo v mestih ali pa na deželi, na nekem skupnem kraju, in da se tedaj čitajo ,.z n a m e n i t o s t i“ (me-morabilia) apostolov ali pa spisi prerokov.3) Torej so v prvih časih krščanstva ob nedeljah kaker dandanes čitali evauge-lja in odstavke starega zakona (liste). Tz tega tudi razvidimo,. da sv. Justin evangelje vzporeduje knjigam st. zakona in da jim priznava kanonično veljavo. Strauss in Tnbinžani vvidevši moč Justinovih besed v prid sv. evangeljem, zvijajo se na vse mogoče kriplje, da bi te vni-čili, češ, da je sv. Justin svoje citate, ki so evangeljskim p o p o 1 n o m a s 1 i č n i, vzel iz kakega drugeg a evangelja,. ki se dandanes ne nahaja več, ali pa da jih je zajel iz ustnega sporočila. Smešen izgovor! Zakaj pa se tisto „ naj starejše", gotovo imenitno evangelje ni ohranilo in so prvi kristijani mesta njega (po Straussovih mislih) sprejeli ponarejeno evangelje od neznanih pisateljev, ne da bi se kedo bil zavedel in temu oporekal ? Tolika je moč Justinovih dokazov, da celo Strauss pripo-znava. da so za časa sv. Justina evangelja sv. Mateja, Marka in Luke bila znana.4) Ker pa sv. Justin ne citira evangeljev doslovno (ad verbum), meni, da je moral imeti ta apologet poleg naših evangelijev še druge. Vbogi Strauss še tega ne ve, da so stari (tudi klasiki) le splošno citirali, ne pa natančno, navadno le iz spomina, ne pa doslovno. T e r t u 1 li a n u s, ndv. Mareion. IV, 2. S. Justin M. Apolog I. c. «6: ol yaQ ditoaroloi iv roig y£Vops~ voig vndvTcSv djcofivrjfiovevfiaaiv d Kukshat EvuyythK. *) S Justin. 1. c. tOp. omn., Colonine 1686 p 98). *) Tudi Hilgenfeld, eden najbolj naprednih racijonnlistov, to priznava pišoč: Es unterliegt keinem Zvveifel, dass er (sv. Justin) nuoh (neben Mattli. u. Marcu«) da« Lucas-Evangelium gebraucht babe ; sogar der Gebrauch. dea Johannea-Evangeiium’a wird schvvsr abzuvveisen soin. Einleitung p. 66. Nadalje vprašamo Straussa, kako bi se upal filozof in mučenik sv. Justin v javni apologiji, cesarju posvečeni, sklica vati se na apokrifna (podložena) torej neverojetna evangelja ? — Da je poznal sv. Justin samo 4 naša evangelja. priča tudi njegov učenec T a c i j a n, ki je bil poleg Teofila. škofa antijohijskega (1. 168.) prvikrat vsa štiri evangelja zbral v harmonično celoto „Diatessaron“. Vrh tega označuje sv. Justin v drugi svoji knjigi (Dialog, cum Tryphone c. 103) dovolj jasno pisatelje teh »znamenitosti11 t. j. evangeljev, pripotnnivši: „v znamenitostih, katere so bde pisane od apostolov in njih spremljevalcev.11 Kdo ne vidi v teli besedah označenih apostolov Mateja in Janeza, ter Marke, spremljevalca sv. Petra, in Luke, spremljevalca sv. Pavla? Tu vsak lahko spozna vso lahkomiselnost in svojevoljnost Straussovih dokazov11 proti pristnosti evangeljev. Celo sloveči protestant,ovski kritik Konst. Tischendorf je takim tajilcem in zavijalcem zgodovinskih prič zasluženo v obraz zasolii besede : „to se pravi zgodovini in zdravi pameti v obraz biti.111) Da so bila evangelja in sploh skoro vse knjige n. z. Rim-cem znane in rabljene, priča M n r a t o r i j e v tragme n t, pisan v Rimu okoli 1. 150. Celo krivoverci, ki so rabili in pačili evangelja za svoje krivoverske namene, pričajo o starosti in pristnem izviru teh svetih knjig. Vže sv. Irenej je to resnico sprevidel in zapisal znamenite besede: »Tako trdno so vtemeljena naša evangelja, da celo krivoverci zanje pričajo in da vsak. zajemaje iz njih, skuša dokazati svojo (krivo) vero.11-) Tako piše katoliški škof živeč v drugi polovici II. stoletja, sodeč o prvi njega polovici. In ta prva polovica II. stoletja, V kateri so živeli gnostični krivoverci, je ravno tista doba, iz katere hočejo denašnji racijonalisti dobiti orožja, da bi pobili pristnost naših evangeljev. Ali morda Irenej. ki je le par desetletij za temi krivoverci živel, ni mogel bolje vedeti o postanku in zlorabi evangeljev, ko Strauss in oholi nemški profesorji, o-semnajst stoletij pozneje živeči ? J. Knabenbauer S. J. sklepa iz tega, da je bilo takrat prepričanje o apostolskem izviru evangeljev tako jasno in neovrgljivo, da so morali celo krivoverci le na ti podlagi svojo krivovero zidati. V ta namen so namreč evangeljske tekste silovito krčili, pretvarjali in zavijali, ali nobenemu ni prišlo na misel eno ali vsa štiri evangelja kot nepristna zavreči.3) Tudi poganski filozof C e lz, ki je za časa Hadrijana in ‘) Const. Tischendorf, \Vann wurden unsore Evangelicn verfasst ? Leip' z'g 1866 p. 43. 2) Š. Irenacus, adv. hner. 11, 7. 3) Stiinmen a. M. Laach Bd. 23, p. 120. Antonina živel (v prvi sredi II. stoletja) in je krščansko vero strastno napadal ter zvijačno sramoti! v znani knjigi A6yog () Vprašamo, ali so vsi ti klasiki zategadelj nepristni ? Recimo, da bi evangeljev nobena davna zgodovinska priča ne omenjala, vendar bi morali iz njih zadržaja sklepati, da so bili spisani v onem času, v kateri je stavlja tradicija. S tem pridemo do notranjih dokazov, s katerimi hočemo dognati pristnost evangeljev. Prebiraje liste evangeljev moramo brž priznati, da so jih mogli pisati samo očevidci t. j. taki, ki so bili navzočni pri dogodkih. Tako živo, nazorno in nadrobno pišejo evangelisti, toliko zgodovinskih, kronologičnih, topografič-nih. arheologičnih in osebnostnih podrobnosti nam podajajo, da more le oni, ki se je s pametjo skregal, tem pisateljem verodostojnost odrekati. Kedor tako natančno piše, izpostavlja se nevarnosti, da ga lahko kontroliramo in kot lažnika zasačimo. Pa primerjajte pisavo evangelistov pisavi Zendaveste, budističnim legendam, Talmudu, Homeru, jugoslovanskim junaškim pesnim, iu videli bodete gorostasni razloček. Tu je vse megleno, okrašeno, brez reda in zveze. Tu se nikdar ne pove, kje in kdaj se je to ali ono zgodilo, in tudi če se pove, ponavljajo se navadno zmerom iste stereotipne fraze, ki bijejo zgodovini v obraz. Ugovarjalo bi se nam, da znajo tudi romanopisci in apokrifnih knjig pisatelji historično obliko posnemati. Zakaj bi neki evangelistom to bilo nemogoče ?■ — Kako bi za Božjo voljo bili zmožni neolikani judovski ribiči, ki niso znali še dobro grškega ne, tako finega sleparstva? Ce njih pisava vender človeka gane, kar celo E. Renan in drugi neverci priznavajo, temu ni, vzrok umetni njih slog, tudi ne vzlet fantazije, ampak plemenita preprostost njih pripovedovanja in gola resničnost dogodkov. Nadalje trdimo, da evangelisti, tudi če bi bili hoteli, niso mogli slepariti. Saj se dejanja Kristusova in njegovih u-čencev niso godila v kakem skrivnem kotu, ampak javno, v pričo neštevilnili prič, prijateljev in sovražnikov. Iu ker so evangelisti kmalu po smrti Kristusovi jusali, moralo je takrat še mnogo ljudi živeti, ki so Kristusa videli in slišali. Kako bi se bili upali evangelisti pisati proti občno znani stvari, ne da bi se jim vgovarjalo, kaker so n. pr. vgovarjali cerkv. očetje apo- ‘) Dr. Stepli. Pa w lički, Der Ursprung des Christonthumn, llainz 1883 p. 60 in 84; T eu f f e 1 • S c h w abe, Gesehichte d. 10111. Littoratur IV. Aufi. 1882 ; Sittl, Griooh. Litteraturgesch. 1834 — 1887; B i r t, Das antike Biichenvesen, Marburg. krifnim knjigam ? To bi bilo tako neumno, kaker če bi danes hotel kdo trditi, da smo Avstrijci pri Kraljevem gradcu 1. 1806. zmagali.1) Nadalje bi bilo pisatelju v II. stoletju po Kr. popolnoma nemogoče tako nadrobno pisati o političnih in soci-jalnili razmerah Palestine, o osebah in krajih, o navadah in o-bičajih, posebno pa o denarjih, ki so bili takrat v rabi, ker je Palestina po razrušenju Jeruzalema in vničenju judovske države dobila vse drugačno lice. To bi bil še le čudež, ko bi kak grški zgodovinar ali judovski rabin v II. stoletju pišoč o Kristusu vse tako natanko zadel, da bi mu denašnji zgodovinarji ne mogli dokazati zmote. Tudi vzvišeni nauki, dogmatični in moralni, kateri se nahajajo v eyangeljih, so nam nov dokaz o resnicoljubnosti e-vangelistov. Ti nauki namreč presegajo obseg človeškega razuma in torej niso mogli biti izmišljeni od preprostih ribičev. Krščanski nauki in skrivnosti daleč nadkriljujejo nauke vseh filozofov in celo judovsko vero st. z. Torej ne ostaja druzega, kaker da so evangelisti te nauke od Božjega Sinu sprejeli in nam jih odkritosrčno sporočili. Nadalje vprašamo, kako so mogli ti preprosti judje, med katerimi je bil samo sv. Luka, (rodom pogan in zdravnik) nekoliko izobražen, sestaviti tako idealno podobo našega Zveličarja ? Morda poreče kdo se Straussom: to podobo Mesije so si evangelisti priredili poleg preroških mest st. zakona. Poleg te hipoteze bi morali biti evangelisti izvrstni pismouki, prekanjeni sleparji, veči in zmožuejši zavijalci svetopisemskih mest in zgodovinskih prič kaker Strauss sam. Kako neumna je ta trditev, spozna se iz tega, da so Judje r a v n o n a s p r o t n e g a M e-s i j e pričakovali, kralja zemeljskega, ki bi je odrešil jarma rimljanskega ! I)a so Judje in celo apostoli imeli res tako krivo mnenje o Mesiji pričajo e v a n g e 1 j a (Mat. 20, 21 — 23 ; Mark. 10, 65; Jan. 19, 14 — 15; 18, 33. AA. 1, G), Jož. Flavij (Bell. jud. VI, 5, n. 4), S ve ton (Vespas. c. 4), Tacit (Histor. Ib V, c. lil). In vendar so si vkljub temu nevede (?) izmislili podobo trpečega Mesije?! Konečno vprašamo, ali so mogli ti možje lagati brez kake koristi? da, dati celo življenje za svoje prepričanje? Vže prej ko so jeli apostoli pisati, so bili od judovskega višega zbora v ječo vrženi, bičani, zasmehovani, in vendar jim teh sauj o Kristusu uiso mogli izbiti. Ne samo apostoli in evangelisti so evan-gelje Zapečatili sč svojo krvjo, ampak tudi njih nasledniki, papeži, učeni škofje in pisatelji, kaker sv. Ignacij, Polikarp, Lin, Klet, Klement, Ksist, filozof Justin, Dijoniz areopažki itd. ; vsi ‘) Celo Straussu so tako sleparstvo zdi nemogočo. Leben Jesu II Aufl. I. p. 9i. ti in celo neštevilo krščanskih mučenikov so se svojo smrtjo potrdili ono vero v Kristusa, katero so zajemali iz evangeljev. In nobeden od teh ni vedel ničesar o sleparstvu evangelistov? — To je neverojetno in hipoteza o „sleparstvu“ je popolnoma neznanstvena. Ne, ne! Evangelisti niso nobeni sleparji, ampak so, kaker pravi zadnji in največi izmed njili, sv. Janez namreč, sporočili nam to, kar so siišali in videli se svojimi lastnimi očmi, kar so razvideli in kar so njih roke obtipale“ (I. list sv. Jan. I. 1). In če tudi dva izmed njih, namreč sv. Marka in Luka, nista bila apostola, sta vendar občevala z apostoli in drugimi sovremeniki Kristusovimi ter se natanko dala od njih podučiti, kaker £v. Luka v začetku svojega evangelja pravi. 3. Evangelisti ni nilcaker ne nasprotujejo drug drugemu in tudi ne sočasnim posvetnim pisateljem. Strauss smeši evangelja, češ, da si neprenehoma v svojih poročilih nasprotujejo in v obraz bijejo sočasnim posvetnim pisateljem. Mi katoliki ne moremo nikaker dopustiti, da se evangelisti motijo ali lažejo, drugače bi ne bil j pri pisanju od sv. Duha navdihnjeni. Če se torej nahajajo v njih nasprotja, so le navidezna (antiofanije), ne pa prava (autiologije). Treba le dobro rabiti hermenevtična pravila, in vsa nasprotstva zginejo. Vže sv. Avguštin je v tem obziru zapisal zlato pravilo: „Tam (v sv. pismu), če je kaj absurdnega, ne sme se reči: pisatelj te knjige se ni držal resnice, ampak je ali kodeks pokvarjen ali se je prestavljavec zmotil, ali pa ti ne razume ‘S) Za Straussa in njegove somišljenike velja večinoma tretji od tu naštetih slučajev. Nočemo in ne moremo tu razvozlati vseh navideznih nasprotstev, katere Strauss nahaja v evangeljih. Kdor se hoče o tem natančneje podučiti, naj vzame v roke kak katoliški komentar novejšega časa. Samo v par vzgledih hočemo osvetliti Straussovo puhlo znanje in sofistiko. Sv. Matej pripoveduje v II. poglavji o prihodu treh kraljev v Betlehem k novorojenemu Zveličarju sveta ter konča to pri-povest, da je sv. Jožef po njihovem odhodu z Marijo in njenim detetom pobegnil v Egipet, da bi krvolok Herod Jezusa ne vino-rih Sv. Luka pa piše v svojem evang. II. 22 — 39, da so po 40 dneh očiščevanja Marijinega nesli Jezusa v Jeruzalemski tempelj, kjer sta ga Simeon in Ana slavila kot odrešenika sveta, ter da, „ko so vse dovršili poleg zapovedi Gospodove, vrnili se v Galilejo v njih mesto Nazaret.“ Strauss trdi, da se ta dva ‘) S. Augustin contra Fuustum II, 2. dogodka med seboj izključujeta, torej da se nista nikdar zgodila in da sta le izmišljotina evangelistov ali pa bajka v evangelja sprejeta.’) Mi pa pravimo, da se dasta obe evangeljski pripove-sti lepo združiti in da sta obe resnični. Sv. trije kralji so prišli še le za eno ali za dve leti v Betlehem Jezusa počastit, torej je med tem časom lahko bil v templju darovan, ne da bi Herod o tem kaj zvedel ker je bila cela ta slovesnost le zasebna. Za to prav piše sv. Luka, da se je sv. družina po darovanju Jezusa vrnila v Nazaret. Ali tu niso ostali, ampak vredivši svoje opravke podali se zopet v Betlehem, kjer je bil Jezus rojen in kjer bi moral biti po njih mislih tudi odgojen kot sin Davidov, (lez eno leto, morda ravno na obletnico rojstva Kristusovega so prišli v Betlehem trije kralji. Ko pa je bil malo ur prej zvedel Herodež o Jezusu in sicer po treh kraljih, ki so ga bili prej v Jeruzalemu obiskali, je sv. družina še isto noč pobegnila v Egi-pet. Na to še le je dal Herod vsmrtiti nedolžne otročiče „od d v e h let in še niže stare, poleg časa, katerega je bil zvedel od kraljev.“ Mat. II. 16. Tako so to stvar razlagati vže nekateri cerkv. očetje in dandanes: Knabenbauer, Fillion, Oornelj, Grimm in drugi. To razlago podpira tudi to, da kažejo stare podobe (v katakombah), ki predstavljajo prihod treh kraljev, Jezusa vže kot fantička in je po besedah sv. Mateja (II, 22) sv. družina vrnivši se iz Egipta hotela nastaniti se v B e 11 e-h e m u. Brž na prvi strani evangeljev nahaja Strauss protislovje. Matej namreč izpeljuje v svoji knjigi rodov Jezusa po Jožefu iz Davidove rodbine, a na konci istega poglavja (I, 25) piše Matej, da ni bil sv. Jožef naravni oče Jezusov, marveč da je bil od sv. Duha čeznaturno spočet. Čemu sploh treba dokazati, da je bil Jožef iz rodu Davidovega, če ni bil on oče Jezusov ? — Odgovor je lahek. Marija I)., mati Jezusovega je b la hči dednica (Erbtochter) in se je morala kot taka po judovskem zakonu poročiti v svojem rodu. Če pa je kot hči dednica morala vzeti sorodnika sv. Jožefa, je s tem ob enem dokazano, da je bila tudi ona iz taistega rodu. Sicer je pri knjigah rodov zadostovalo 1 e g a 1 n o (postavno) sorodstvo (po adopciji), in pred postavo je sv. Jožef res veljal kot oče Jezusov. Da Matej ni-kaker ne namerava Jožefa kot pravega očeta Jezusu pripisati, sledi dovolj jasno iz zadnjih besed iste knjige rodov: „ Jakob pa je rodil Jožefa, moža Marije, od katere (ne: katerega) je rojen Jezus11. (Matej I, 16). Strauss et consortes hočejo dokazati protislovje med Matejem in Luko glede pradedov Jezusovih. Ali navidezna ta nav-skrižnost se lahko poravna, če se pomisli, da podaja Matej le- ') Leben Jesu f. d. deutsche Volk II Aufl. p 384. galni rodopis (namreč pokoljenje Jožefovo,) Luka pa naravni rodopis (t. j. pokoljenje Marijino.) Nekatera dejanja in nauki Kristusovi se v evangeljili večkrat ponavljajo, n. pr. Kristus je dvakrat izgnal iz templja prodajalce (Jan. II. 13 in Mat XXI, 12), dvakrat bil dd žene maziljen (Luk VII, 37 sr. Jan. XII, sq.), večkrat slepe ozdravljal, prihajaje in odhajaje iz Jeriha, itd. Neverni kritiki tu zopet zmagoslavno vpijejo: Glejte, kako si evangelisti nasprotujejo ! Ali vgovarjalci ne pomislijo, da se na teli evangeljskih mestih pripovedujejo sicer podobni, a popolnoma različni dogodki. Zatorej ni čuda. da se ne vjemajo, ker so različni. Pravo nasprotje bi bilo le tedaj, ko bi isti pisatelj nasprotno trdil o isti stvari v istem obziru. A smelo rečemo, da kaj tacega ne nahajamo v evangeljili. Saj tudi posvetni zgodovinarji o i-stem dogodku govoreči podayajO različne okoluosti in se nikdar od besede do besede ne strinjajo. Kdo bo pa zategadel te dogodke tajil in je bajkam prišteval? Na tak način bi se malone vničila vsa zgodovina! Dovolj je, če se priče v glavnih stvareh, v bistvu vjemajo. Vrh tega je treba pomisliti, da ima vsak evangelist, opisujoč Kristusova dela in reke, drugačen cilj pred očmi in da o-bravnava sicer isto stvar pa z drugačnega stališča, v drugačnem sporedu, načinu in slogu. Konečno opozarjamo še, da je bil evangelistom glavni namen podati svetu verske in moralne nauke Kristusove, ne pa pisati zgodovino. Kaj pa sledi iz teh navideznih nasprotij, ki se nahajajo pri našilu evangelistih ? To, da so evangelisti pisali s a m o-stalno in neodvisno, ker, če bi se bili prej sleparski pogovorili, bi ne bili pustili teh nasprotij jn navskrižnostij v svojih spisih, ampak bi vsi po enem kopitu pisali. Evangelja omenjajo toliko kronologičnih, zgodovinskih, geo-grafičnih in političnih podrobnostij, da nam je zmerom mogoče o lijih natančnosti v tem obziru prepičati se. Koliko razlagalcev vernih in nevernih je te podatke preiskovalo, o njih dvomilo in celo pobijalo, a dandanes, ko je Božja previdnost odprla v novih najdbah in izkopaninah nove vire, so se skazali resni-č n e. Trdi Strauss bi si bil lahko prihranil marsikatero blamažo, ako bi bil hotel nekaj let počakati. Kako so pred leti racijonalisti skušali osmešiti sv. Luke vest o ljudskem popisovanju, katero je bil izvršil za časa Kristusovega rojstva Sulpicij K viri n, predsednik, Sirije in sicer na povelje cesarja Avgusta! Strauss, Renan, Mommsen, Schiirer in drugi so širokoustno trdili, da se je tu sv. Luka .zmotil za celih 10 let, ker je bil Kvirin, kakor Jožef Flavij pripoveduje, še le 10 let po Kr. rojstvu predsednik Sirije, namreč takrat, ko je bil 1. 759 (760) u. c. Arhelaj od cesarja odstavljen in se je njegova dežela združila z rimskim cesarstvom. Ali dandanes je dokazano, daje K viri n bil dvakrat predsednik sirski in sicer ravno za časa rojstva Kristusovega 1. 750, ko je vporni rod Homadenov v Ciliciji podjarmil. Sicer je med Tojstvom Kristusovim in med prvim predsedništvom Kvninovim skoro eno leto razločka in stvar zarad pomanjkanja virov do .sedaj ni še dognana, ali to se da lahko poravnati, če se vzame, da so to ljudsko popisovanje bili vže njegovi predniki začeli, on pa nadaljeval in dokončal. Še najbolj verojetno razlago tega vprašanja nam je podal učeni dr. Stefan Pa\vlicki, profesor na jagelonskem vseučilišču v Krakovem v svoji vže imenovani sloveči apologiji »Ursprung des Christenthums,“ ki je izšla v mnogo jezikih.1) Drugo mesto sv. Luke, nad katerim izliva Strauss svoj žolč in strupen zasmeh, se glasi tako-le: „V 15. letu vlade cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat deželni oskrbnik Judeje, Plerod tetrarh Galileje, Filip njegov brat tetrarh Itureje in dežele Tra-honitide in Lizanija tetrarh A bile n e pod vi širni duhovni Ano in Kajfo je izšlo povelje Gospodovo do Janeza, sinu Zaharije, v puščavi.“ (Luk. III. 1 — 2.) Vže iz tu nakopičenih imen se lahko razvidi zgodovinski značaj in resničnost e-vangelistova. Ta imena niso izmišljena, ampak se nahajajo tudi v posvetni zgodovini, posebno pri judovskem pisatelju Jožefu Flaviju. V tem tekstu se Strauss posebno spodtika nad L i z a-nijo, o katerem sv. Luka pravi, da je vladal v Abileni pri Damasku oni čas, ko je javno nastopil sv. Ivan Krstnik (okoli 30. leta p o Kr.), kateri pa je po trditvi Straussovi bil brez dvoma vže 30 let pred Kr. po nasvetu Kleopatre od Antonija v-morjen.2) Ali ko je smešil oholi Strauss sv. Luke »zgodovinsko vednost" — osmešil se je sam. Ako bi bil pazljivo čital Jožefa Flavija (Ant. XIX, 5,1; XX, 7, 1. Bell. Jud. II, 12, 8), bi se bil lahko prepričal, da je tetrarhija Abilenska pripadala pred 37. letom p o Kr. res nekemu Lizaniji in da se je po njem tako imenovala. A Lizanija I. (za časa Antonija in Kleopatre) ni s t o 1 o v a 1 v A b i 1 i, ampak kaker njegov oče Ptolemej v Kalcidi (Chalcis) in njegovo celi Libanon obsegajoče kraljestvo se tedaj ni moglo imenovati po malem delu njegovem, namreč po vasi Ahili. Abila se je še le poznej od tega kraljestva odcepila in bila dana onemu {mlajšemu) Lizaniji, o katerem govori sv. Luka. Da je živel za 1) Pawlicki Op. c. p. 127. Primeri o tem vprašanja Wetzer u. Welto K. Lexikon II AuH. pod besedo Census ; Cornely, Introductio in U. T. U. vol. III. p. 152 sqq. Vigouronx, Le K. Testament Pariš 1890 p. 81 sqo. Riess, Oeburtsjalir Christi, Freiburg 188*' p. 66. sqq. Zumpt, Wieseler itd. 2) Strauss, Leben Jesu IV Auflage, I. p. 341 sq. Leben lesu f d. deut-ascho Volk, p. 336. časa Tiberija, (torej ravno v onem času, kaker piše sv. Luka) res neki Lizanija, tetrarh Abilenski, je dokazal — čujte ! — E. Renan na podlagi dveh blizo Ahile (1. 1737) in Balbeka (1823) najdenih napisov.1) Celo protestantski profesor dr. Emil Schfire r, ki v svoji učeni knjigi skuša na vse kriplje dokazati, da se je sv. Luka omenjajoč ljudsko popisovanje za rojstva Kristusovega zmotil za 10 — 12 let, pripoznava, da ima tu (govoreč o Lizaniji) sv. Luka popolno m £ p r a v.a) Tako pobija eden racijonalist druzega! Tem bolje, da jih nam ni treba pobijati. Zgodovinska vrednost sv. Luke se je v teh dveh slučajih pokazala v najlepši luči, in naš evangelist je dobil celo od nevernikov zasluženo zadostilo. Tako se bo najbrž zadostilo tudi drugim mestom evangeljskim, ki dandanes niso še-razvozlana. Strauss zametuje e v a n g e 1 j e t u -d i zaradi tega, ker njihovih pripovestij ne potrjujejo posvetni zgodovinarji. Sočasni pisci grški in rimski molče o evangelistih in o Kristusu, ki je vendarle glavna oseba evangeljem. Še le za cesarja Trajana (98 — 117) se omenjajo kristijani in sicer pri Tacitu (Annales 1. 15, 44.), pri Svetonu (vita Neronis c. 1(5, vita Claudi c. 25) in pri Pliniju mlajšem v znanem pismu, Trajanu pisanem (1. X ep. 97.) — Na to odgovarjamo : a) Mnogo literarnih del, pisanih v I. stoletju, se je vže zava-d slabe snovi, na kateri so bila pisana, pozgubilo ali pa so bila na vkaz cesarja Teodozija ml. in Justinijana vničena. (Pan-dect 1. 3 cod de Trinit. Novell. 44. 1.) h) Rimskim politikom in filozofom se je zdela nova krščanska vera toliko vredna ko sto drugih takrat v rimskem cesarstvu vladajočih, posebno v I. stoletju, ko ni bila še tako razširjena, da bi bila nevarna državi. Nova sekta, kateri so pripadali večinoma vbogi in sploh ljudje niže vrste in katere vstanovnik je bil neki judovski rabi, je komaj zaslužila pozornost oholih filozofov in mogotcev.'Torej se ni čuditi, če se rimski in grški pisatelji ne pečajo s krščan- sko vero v svojih spisih. Vendar, hvala Bogu, imamo nekaj posvetnih dokumentov, ki pričajo, da je bil Kristus zgodovinska oseba in da je njegova vera bila vže v L stoletju znana. ‘) Primeri, Vigouroux, Le N. Testam. Pariš 1890 p. 130. E. Renan, Jldmoires de 1’ Academie des Insuriptions 1807, part. II. p. 68 — 69 in pag 80. 2) E. Schiirer, Geschichte d. jiid. Volkes im Zeitalter J. Clir. Leipzig * 1890 II AuH. I Th. p. 603. Prvi rimski zgodovinar, slavni Tacit (j- 119.), je v svoji knjigi Annales ovekovečil Kristusovo ime in dal spričevalo njegovi zgodovinski resničnosti. Vredno je, da navedemo to znamenito mesto : „Neron (cesar) je z izbranimi mukami trpinčil ljudi, ki so se navadno imenovali kristijani. Ime so dobili od Krista, ki je bil za vlade Tiberija na vkaz Poncija Pilata o-skrbnika vmorjen. Ta nagnusna prazna yera, v začetku nekaj malega zadrževana, je zopet prodrla, branove podrla in se nalik divjemu potoku razlila ne samo po Judeji, kjer je imela svoj izvir, ampak tudi po Italiji in je vdrla celo v Rim.“ (Annal. 1. 15, 44). Iz tega mesta Tacitovega se da sklepati, da je bilo v ž e nekaj desetletij preteklo, kar je bil Kristus svojo vero vstanovil. Avtentična Acta Pilati so se sicer zgubila in dan denašnja so le podložena, a tudi ta pričajo, da je rimski o-skrbnik Poncij Pilat res bil služabno sporočil cesarju Tiberiju v Rim o dogodkih, ki so se bili zgodili zadnje dni v Jeruzalemu. Da so ti akti Pilatovi obsegali ne samo križanje Kristusovo, ampak tudi njegove čudeže, pričata Tertulijan ') in Justin mučenik pišoč : „I)a se je to res tako zgodilo, lahko raz vidite iz aktov, ki so bili pod Pilatom spisani."2) Tu se sklicujeta dva cerkv. pisatelja vpričo (tesarja in izobraženega občinstva na javne akte Pilatove, znamenje, da so takrat avtentični ti akti res obstojali. Ne moremo si misliti, da bi ta dva vestna kršč. učenjaka bila zamenila apokrifne akte s pristnimi, če so sploh apokrifni vže takrat bili podtaknem, ko tega ni bilo treba. Tudi Jožef Flavij (Flayius Josephus), imenitni pisatelj judovski, živeč za časa apostolov, ni smel molčati o tako imenitni osebi svojega časa. katteršna je bil Kristus. Sloveče mesto pričajoče o Kristusu, ki se nahaja v njegovih »Starinah judovskih" (Antiquitates judaicae XVIII. 3) in ki je bilo vže Origenu (c. Celsum I, 47), Fusebiju (H. E. I, 11; Dem. evang. III, 7) in sv. Hijeronimu (de seript. eccl. c. 13) znano, sicer dandanes malokdo več kot popolnoma avtentično zagovarja. Veči del učenjakov trdi po pravici, da je to mesto interpolirano t. j. da je jedro sicer pDstno, a da je pozneje od krščanskih prepisovalcev bilo razširjeno.5) Vredno je, da navedemo to znamenito Flavijevo pričevanje y slov. prestavi: .,V tistem času nastopi Jezus (moder mož, če se ga sploh sme imenovati moža : ker je bil), izvrševalec čudežnih del (učenik ljudi, Ivi veselo sprejemljejo resnico.) In on je spravil mnogo Judov ') Apnlog. adv. Genfces c. Ut, Op. O. Col on. Agrip. 1017 p. 37. 2) S. Justini opera, Colnnine 1686, npolog. II. p, 70. 3) Primeri: 9. A. Miillor, Christus bei Jos. Fiavius, Innsbruck, Wa- gner 1890. kaker tudi Grkov na svojo stran. Ta je veljal za Kristusa. lit akoravno ga je Pilat, ovajenega od naših viših, na križ bil obsodil, vendar niso prenehali oni, ki so se ga prej držali. (Ker on se jim je prikazal tretji dan zopet živ, kaker so od Boga. razsvitljeni preroki to in tisoč drugih čudežnih rečij o njem bili izrekli.) Se dandanes ni prenehalo ljudstvo krščansko, ki je dobilo po njem ime.‘“) Da pa je Jož. Flavij moral v svoji knjigi res o Kristusu govoriti, priča drugo mesto iste knjige (Ant. jud. XX, 9.), v katerem nazivlje sv. Jakopa brata J e-z u s o v e g a, imenovanega K r i s t u s.f) (Je pa je t o mesto avtentično, mora biti tudi prejšnje,, ker si ne moremo misliti, da bi bil Jož. Flavij glavno osebo svojega časa tako kratko in nejasno označil. Vrh tega bi bilo čitatelju to drugo mesto popolnoma nerazumljivo, ko bi pisatelj ne bil prej kje omenil J. Kristusa. Saj omenja celo Ivana Krstnika in je bivajoč na dvoru cesarjev Flavijev, v katerih rodbini je krščanstvo cvelo, gotovo slišal o Kristu in njegovih čes-tilcih. Seveda se nahajajo kritiki, ki tudi to (drugo) mesto Jož. Flaviju odrekajo, češ, da bi tak ljubljenec cesarjev ne smel tako pisati o judovskem Mesiji, ne da bi se bil Rimljanom zameril/) Ali proti temu dokazovanju moramo pripomniti, da bi morali biti pokvarjeni vsi rokopisi Jož. Flavija „Starin“ vže v III stoletju in da izgovor nasprotnikov tudi nekaj dokazuje. Če res Jož. Flavij iz obzira do Rimljanov, takratnih gospodarjev, Judom ni smel govoriti o Kristu kot Mesiji in vsta-novniku Rimcern nagnusne sekte krščanske, potem takem njegov molk ne škoduje naši stvari, marveč nam velja kot negativen dokaz. Če je tu judovski pisatelj res moral molčati o Kristu, zakaj pa nam očitate, da on o Kristu le molči ? — Imenitna priča v tej stvari je tudi jud Tr i f o n, s katerim se je pričkal sv. Justin. Trifon pravi v znanem dijalogu, da pozna e v a 11 g e 1 j a, d a j i h j e čital večkrat, pa dane more sprejeti evangeljskega nauka, ker bi s tem tajil Mojzesa in preroke.4) Lahko bi še naveli kot dokaz zagrizene napadovalce krščanstva, cinike in epikurejce n. pr. Lucijana samosatskega, Kre-scencija filozofa, Frontona Afra, ki so v drugi polovici II. stoletja smešili Kristusa in kristijane — pa dovolj ! Kdor se hoče prepričati, ima tu vže dovolj dokazov. Snov nam je čez mero narasla in treba se je bližati kon- cu. Ker nam ni mogoče na vse Straussove vgovore odgovarjati, naj zadostujejo k sklepu in cumulo še ti-le. ‘) Opomn.ja. Besede v oklepajih so intorpolirane. ') ^vavag nuQayuya)v slg «i!ro (to avvtdgiov) rov aifskrfov 'IijOov rov Xsyofievov Xqigtov. 3) Dr. E. Schurer op. c p. 458 sq. ‘) S. Justini dialog, cura Tryphone c. 10.) 4. Drugi dokazi, ki vničujejo Straussovo hipotezo. Da je hipoteza o evangeljskih mitih popolnem neznastvenar se razvidi tudi iz bistva mita ali bajke. Kedaj nastanejo miti ? — Samo v predzgodovinski dobi, v tako zvani pesniški dobi kakega naroda. Bajke so mladostne sanje narodov, ki se skadi-jo, kedar se narod zave in začne reflektirati. To pa se zgodi navadno vže tedaj, ko začne narod pisati in se likati. Zatorej nahajamo narodne pravljice in bajke v prozajičui in pesniški obliki le v temni predzgodovinski dobi n. pr. Ilijado in Odisejo pri Grkih, Nibeluiige pri Nemcih, narodne pesni o kraljeviču Marku pri Srbih itd. Ivedar se bo omika v Bosni in Hercegovini razširila, kakor n. pr. v Dalmaciji, se take pesni več ne-bodo skladale in celo stare pozabile. V zgodovinski dobi se dogodki zapisujejo natančno, ne pa več z onim stereotipnim vvo-dom, s katerim pričenjajo bajke n. pr: „enkrat je bil„es war einmal ein Konig„Zivel je svoje dni... „V starih, starih časih u Navadno se okoli kakega junaka (Orfeja. Herkula, Siegfrieda, kralj. Marka) razvije le e n a vrsta pripovedek in le nekatere poteze njih delovanja se stereotipno ponavljajo. Bogate raznovrstnosti, reda in zveze zastonj iščeš pri bajkah ; vse je neverjetno, nedoločno, megleno in se živo fantazijo prepredeno. Kristus in apostoli pa so živeli v zgodovinskem času in na zgodovinskih tleh. Evangelisti pišejo, kaker smo pri sv. Luki videli, sč skrupolozno natančnostjo, kedaj je bil Kristus rojen, kedaj je javno nastopil njegov predhodnik sv. Janez Krstnik, kod je hodil naš Zveličar,, kedaj in kje je ta ali oni čudež storil, s katerimi judovskimi strankami se je boril, kdaj je trpel in vmrl itd. Glavno pozo-rišče njegovih duhovitih govorov in čudežnih dejanj je bil — posebno zadnje dni — Jer u zale m, glavno mesto Palestine,, v katerega ulicah so se srečevali judovski pismouki in duhovni,, rimski vojaki in oblastniki, sirski in egiptovski kupci. Indov-ski narod je bil vže davno (vže pred Mozesom) prestopil prag svoje pesniške dobe in se je za časa Kristusovega, zaigravši svojo samostalnost, bližal poginu. A rimska država se je tedaj grela na solncu svoje slave in veličja. Grški jezik in grška o-mika sta bila zavladala na celem vshodu. — Farizeji in Sadu-ceji, Herodijani in narodni zeloti so se mej seboj prepirali in zedinjali zoper skupnega sovražnika - - Rimljana. — Verski dvomi in vprašanja, posebno o Mesiji, svetopisemski in politični prepiri so bili takrat v Jeruzalemu na dnevnem redu. Vprašamo tedaj, ali se je mogla na takem mestu in v takem času in pri tako materijalističnem narodu, kaker je judovski, roditi bajka sama ob sebi? Ravno tako 11 e, kaker je v naših časih to nemogoče. Zgodovinske priče ustne in pismene bi vsak tak poskus nemogoč naredile. Če bi bilo to res mogoče, kaker Strauss želi, po tem bi se *koro vsaka zgodovinska oseba smela štet i za bajko. Tako so 11. pr. poleg Straussovih načel a proti Straussu dokazali, da ni bilo ne Luterja, ne Napoleona, in da je celo Strauss sam — bajka ! ‘) Vsaka bajka potrebuje stoletij, da se razvije, razširi in v-■domači. Koliko časa je trebalo, prej ko je kralj Matijaž ali kraljevič Marko dobil tako obliko, kakeršna se nam kaže v narodnih pesnih ! Na podlagi te premise hočemo zdaj dokazati, da se ,,evangeljski mit" ni mogel razviti v tako kratkem času, kaker misli Strauss. Kaker racijonalisti sami uče, so bila pisana naša evaugelja v 1. 70 — 100, in sicer po ustnem sporočilu in nekaj tudi po zapiskih. Okoli 1. 70. pa je živelo še mnogo starih ljudi j, ki so .v svoji mladosti (v 20 — 30. letu.) našega Zveličarja videli in slišali. Od Kristusove smrti 1. 03. pa do početka evangeljev bi bilo po tem vtakem le 37 let, v katerih bi se bil celi mit o Kristusu razvil. Če bi se torej po preteku teh let kateri upal stopiti pred svoje sovremeuike s ponarejenim životopisom Kristusovim, bi mu gotovo vgovarjali oni stari ljudje, ki so Kristusa videli in slišali, posebno pa vsi Kristusovi sovražniki. Se manj pa bi bili ti ponarejeni evangelji prodrli v vse krščanske cerkve, ker so apostoli (takrat še živeči) in njih nasledniki krščanski nauk kot največi zaklad hranili in pazno varovali. Pa naj dandanes kedo poskusi ponarejati zgodovinsko resnico dogodkov, ki so se pred 40 leti zgodili n. pr. trdeč, da je bil recimo Garibaldi svetnik, da je čudeže delal itd. — videl bo, če mu bodo ljudje verovali in ne marveč zaprli ga v norišnico! Najlože in najkrajše se Straussu sapa zapre z dilemo, katero predlaga v ta namen J. Knabenbauer S. 1. Ta u-čenjak sklepa takole: Kristus je delal čudeže ali pa jih ni delal. Če je delal čudeže, so ga po pravici šteli za Mesijo in 0-liramli vsako njegovo besedo in delo globoko v spominu. Apostoli in njih nasledniki so gotovo strogo pazili, da se ustno sporočilo ni pokvarilo. Če pa Kristus ni nobenih čudežev storil, kuko, vprašamo, so mogli ljudje o njih govoriti, kako je mogel kdo o njih pisati, ne da bi mu drugi vgovarjali ? Porečeš morda se Straussom : Judje so na podlagi sv. pisma st. z. pričakovali, ') Glej : Ilagon. Boweis, dass Dr. M. Luther nie existirte, Berlin 1838. Dus Leben Nnpoloons kritisch gopriift, Leipzig 18'tfi. Dr. Ivayser-lingk: „Dr. Strauss u. sein Buch, oine Suge des XIX Jalirhundertos11 v Literaturbl. znm Morgeublatt 1H86 N.o 79. Dobro jo jo zasolil Straussu F. Crulich v knjižici : Botrachtungen iiber den Versuch, das Leben Jesu in oino Sage zu venvandeln. Leipzig 188i> p. 18. pišoč: die Strausg’sche Ansicht vnn Entsteliung der Evangolien aus lauter spateren Dichtungen ist selbst die w i-dernatUrlichste Dicbtungl (la bo Mesija delal čudeže. Jezusa Kr. pa so imeli za Mesijo, zatorej so si lahko v glavo vtepli, da jih je res storil. No, v tem slučaju bi bili Judje res pravi bedaki, da so Jezusa šteli za Mesijo, če res ni storil tega, kar so od 11 j e g a pričakovali, temveč jih še le prevari!.1) Celo zgradbo Straussovih lažij in sofizmov vam je tu podrl katoliški mislec v par stavkih! Ufi, (lfi misliti je treba, a ne slepo verovati vsakemu sleparju, Ri hodi k nam v ovčjem 0-blačilu ! Vgovarjalo se nam bode, da so v onem času vendarle nastala apokrifna e v a 11 g e 1 j a. Ali ta evangelja niso proizvod narodnega življenja, pisani cvet narodne domišljije, ampak so navlašč od krivovercev, torej z določenim 11 a m e 11 o m spisana. Neki zakotni pisači so namreč hoteli zadovoljiti radovednosti kristijanov, videč, da naša evangelja le malo poročajo-o mladosti našega Zveličarja ter so zverižili poleg jako dvomljivega sporočila, a tem bolj plodovite svoje domišljije neka e-vangelja, ki so našim pristnim nekaj podobna. Vrh tega so krivoverci, ne nahajajoč v naših evangeljih dokazov svojim zmotam, sami zmislili neka dejanja in govore Kristusove ter jih zvarili v evangelja, ki se zovejo apokrifna ali nepristna. Dandanes štejemo okoli 40 takih evangeljev, ki nosijo imena apostolov n. piv protoevangelje sv. Jakopa, evang. mladosti J. Kr. (arabsko,), evang sv. Tomaža, Nikodema, Tadeja, Petra, Andreja, Jerneja, Barnabe itd. in celo — Judeža Iškarijota! Ali ta zakotna evangelja od sv. očetov kot nepristna ožigosana, se niso nikdar v kat. cerkev sprejela ter so se večidel v teku časa pozgubila. Nekatera so se vendar razširila med lahkoverno in radovedno ljudstvo ter se vdomačila v narodno slovstvo. Tako imajo Cehi,. Rusi, Srbi in Hrvatje mnogo teh apokrifnih knjig.2) In na ta zakotna evangelja se sklicujejo Straussovci, češ, da naj bodo dokaz, kako se je evangeljska bajka po ustnem sporočilu razvijala in bila poznej od neznanih pisateljev vrejena in zabeležena. Nasprotniki pa pri tem ne pomislijo, da pričajo ravno apokrifni evangelji o avtenciji, nepokvarjenosti in zgodovinski resničnosti naših 4 evangeljev. Ivaker namreč luč v temi lepše sveti in se dobro blago poleg slabega bolje spozna, tako se razvidi tudi resnica poleg zmot m lažij. Prečitaj le eno stran kake apokrifne knjige, in dejal boš pri sebi: To ne more biti resnica, to je le neslano berilo, a ne sveta knjiga ! In ker so sv. očetje ‘) 1. Knabenbauer, Commentar, in ovang. sec. Matth. Pariš 1893 p. 508 sq. 2) Primeri: E. Kozak, Bibliograpliische Uel>ers'cht der bibliscb-apo-kryplien Literatur bei den Slaven, v časopisu Jubrbucher f. protest. Literatur 1891, p. 127 — 158. Posneto po prof. Jagiču. in cerkv. predstojniki svoje vernike svarili pred temi zapeljivimi knjigami ter njih zmote pobijali in jih nikdar v kanon niso sprejeli — akoravno so bile nekatere izmed njih dobre — je pač razvidno, s kako skrbjo je pazila prvotna cerkev na svete knjige, da se niso pokvarile in pomešale z nepristnimi. Res, pravi čudež bi bil, če bi se pri takih razmerah vrinile v kat. cerkev knjige neznanega izvira, polne laži in gorostasnih pregreškov v obraz bijoče cerkv. nauke! Tu je treba pomisliti, da je na cerkvene knjige pazila cela cerkev (hierarhija), a ne samo e-den ali drugi knjigar. Čemu so sploh apostolski nasledniki r a z-1 o če vali med avtentičnimi in apokrifnimi knjigami? Zakaj se v resnici nobeno apokrifno evaugelje , celo nedolžno protoevan-gelje Jakopovo od cerkve ni sprejelo v kanon ? Kako — pra-šamo poslednjič — so mogle sploh nastati legende o Kristli, ako on ni zgodovinska oseba, ki je izredno na sovremenike Vplivala ? — Po tem takem apokrifna evangelja še le potrjujejo ■{per contrarietatem) avtencijo naših evangeljev ter pobijajo Straussovo hipotezo. Za Boga ! kaj p a j e bajka na svetu sploh p r o-v z r o č i 1 a ? Ali je katera vže premagala svet, kaker krščanstvo ? Otročja pravljica, proizvod narodne domišljije dopada otrokom in starim' baburam, katerim vzbuja žalostne in vesele spomine. K večemu bodo junaške narodne pesmi kakega lahkovernega Don-kihota vzbudile k junaštvu. Ali vehcega, svet potresujočega ni še rodila nobena bajka. Od ust do ust živi nekaj časa, dokler ne zgine s starimi ljudmi v grob, v tem ko nastopa „en narod ves nov“. Jezus Kristus, včlovečeni Bog pa je z lastno močjo, se .•svojim naukom in milostjo prenovil zemlje obraz. Iz semena njegovega je vzrasla sv. kat. cerkev, ki obsega vse čase, vse narode. On si je vseh plemenitih in resnico iskajočih srca pridobil. Največi veleumi in filozofi, najslavnejši umetniki, najpopol-nejši svetniki so našli v evangeljih resnico, mir in tolažbo svojim hrepenečim srcem ter so napojeni s krščanskimi ideali stvarjali dela in umotvore, kakeršnih še ni videl svet. Krščanska vera je se svojim duhovnim orožjem prevrgla širno rimsko cesarstvo, navdihnivši družino in državo z novim življenjem, vzdignivši vednosti in umetnosti k plemenitejšim ciljem, združivši vse narode z vezmi ljubezni in enakopravnosti v skupno cerkev Sv. kat. •cerkev je sč svojim vzvišenim naukom in milostjo svojega vsta-novnika oplemenitila človeštvo. Da, cela evropska omika je sad krščanstva ! J. Kristus — rodom jud, preganjan in vmorjen na najsra-motnejši način, judom, samim v škandal in poganskim filozofom V zasmeh — je vendar zmagal vse nevere in krivovere, vse učenjake in priproste, ter si pridobil vseli srca tako, da je nešte-vilo mučenikov dalo zanj svoje življenje. Milijoni in milijoni -vernikov so skozi 18 stoletij dušno živeli od tega nebeškega kruha. Vprašamo zdaj Straussa, ali je ta velikanski, izredni, čez-naturni včinek, kakeršnemu ni para v zgodovini, provzročila — bajka ! ? Materijalisti sami priznavajo, da vsak včinek tirja enakovreden vzrok, torej tirja izreden včinek izreden vzrok, tirja Božjo moč. Potem takem greši Straussova hipoteza zoper prvo načelo vse vednosti, zoper načelo vzročnosti (prin--cipium causalitatis). Vsa Straussova ,,filozofijau je torej nesrečna — blodnja! Sklep. Kuj so vam zdi o Kristusu ? Cegav sin je ? — Ti si Kristus, sin živega Boga ! (Mat. 16, 16) Dokazali smo, da so čudeži mogoči. Da še več ! Čudeži niso samo mogoči, ampak celo' potrebni, ker brez njih bi se ne bila krščanska vera, ki nasprotuje pokvarjeni človeški naturi, razširila. Saj bi bila spreobrnitev sveta brez čudežey najyeči čudež, kakerje vže Dante (parad. XXIV, 100) pel. Če so pa čudeži mogoči, potem so, kaker Strauss sam priznava, evangelja avtentična in nasprotno. Mi smo vrh tega skušali dokazati, da so evangelja avtentična, ne oziraje se na to Straussovo koncesijo. „Sin Žival. — Isto moramo reči o živalskem življenji. Žival ima vse, kar se nahaja v lastlini, a vrhu tega še nekaj : notranji princip gibanja, zaznavanja in samovoljnega občutka. Ako pa vprašamo, od kod izhaja ta princip, nam v imenu vede odgovarja Flourens : „Življenje ne izhaja iz smrti; življenje poganja le iz življenja." „Da bi imel življenje določiti, rekel bi: življenje je stvaritev. Vsaka življenjska kal odgovarja misli, katera se izraža v organizaciji11 — nadaljuje Olaud Bernard. To pa ne pomenja nego : od rastline do živali ni prehoda ; žival presega, po bitji rastlino, zanjo treba posebnega stvarstva. Vse mogoče se je sicer poskusilo, da bi se rešila Darvinova samosvojim, stvoritev, po kateri se baje iz gnjilih rastlinskih snovi porajajo črvi in druge živalice, a kemično tizikalični poskusi, katere so priredili Flourens, Claude, Bernard, Cuvier, Liebig, Al. Humboldt, Quaterfages, posebno pa Pasteur na izrecno naročilo francoske akademije, so očividno dognali, da oni nazor je skoz in skoz napačen. Vsak le poluomikan človek bi se po teh poskusih Liebig, Chemische Briefe 20. iporal smramuvati z darvinisti in njih nezmiselno teorijo o samo-svojni stvoritvi le od daleč pomežikovati! Spočetek živenjskih bitij je nerešljiva vganjka, pri kateri ne moremo nego apelovati na nedoumno moč stvarnikovo ') Človek — Še veči je prepad, ki loči človeka od živali. Materijalisti sicer to todovratno tajijo in glavni njih napori medijo na to, da hi človeka z živaljo identilikovali; pa brezvspe-šno — zavrača jih veda ! Darvin proglaša onega, ki si početka človekovega ne more drugače misliti nego da se zateče k vsemogočnosti Božji, za divjaka. Kaker bi pisali zgodovinsko genealogije, z isto gotovostjo naštevajo darvinisti prednike človekove iz živalstva. Hitckel je ■določil njih število na edenindvajset. Začenši seveda pri opici gredo nazaj do vrečarja, od tega do monotremov, do rib — naša pljuča so se prestvarila iz ribjega plavnega mehurja — do ganojidov itd. in, ker se, kaker sploh menijo, ne da dvomiti o resničnosti Laplace-vega in Hersehel-ovega sistema, trdijo nekateri, da so prvi naši pradedje bili plinasti! A pristna veda je dognala, da se nahaja mej opico in človekom v anatomičnem, fizijologičnem, intelektualnem, nravstvenem 'in verskem oziru neskončno narazje. Itazmerje mej človekom in opico se je poslednjih let na vse strani raziskavalo in ■osvetljevalo, in na vseh straneh se je znanstveno konstatovala bistvena razlika mej obema, tako da početek človekov neoblio-dno zahteva nov, neposreden čin vsemogočnega Stvarnika. Tako n. pr. stoji človek po konci, noge njegove stopajo enostavno in trdno po tleh ; pokončna glava zre proti nebu. 0-pica bi ga rada posnemala. Zdi se, kaker bi uje hoja bila manj popolna nego človekova, vender pa še prava hoja. Nikaker 1 0-pica pleza, a ne hodi. Owen je izpeljal, da noga opičina ni niti noga, ampak roka, kaker je lastna živalim plezalkam. Blainville je našel na sami roki človeški toliko bistvenih posebnosti, da se mu vže radi teh prehod od opice do človeka zdi neprestopen. Glavna trdnjava, iz katere so darvinisti odbijali nasprot-niške napade, so bili opičini možgani, češ, ti so prepodobni človekovim,. nego da bi dalo se dvomiti o sorodstvu obojih. Prav zato so nekateri fizijologi, mej njimi posebno Bischoft’ in Aeby — s čudovito vstrajnostjo in duhovitostjo začeli preiskavati ter primerjati opičiue in človeške možgani. Dognali so neovržno, da oboji možgani, ako" se jih presoja znanstveno, nimajo nič skupnega mej sabo. Koj pri rojstvu se zde sicer malce podobni, kaker hitro pa se začno razraščati, gredo narazen ; njih razvoj se vrši na povsem nasprotno stran. Pa tudi v onem prvem času je razlika mej človekom in opico [vselej neprimerno veča nego mej opico in ostalimi živalmi. B. Ootta. Gen. 1. 13 sq. Isto se je dognalo o vseli družili telesnih delih — prišlo se je do popolnega prepričanja, da vže anatomija stavi mej človeka in opico razliko, koja se ne da nikdar zravnati. „I)ovršili smo svojo studijo — tako sklepa Aeby — spoznali smo, da je: človeški tip otok na samem, kateri se v ničemer ne dotika sosedne kopne zemlje sesalcev11. Tako govori anatomija, kaj pa še le, ako si ogledamo fizijologično stran! Vzemimo le človeški govor. Vsaj šesttisoč let je, odkar se je človek po govoru ločil od opice. Zakaj tedaj opica vže tako dolgo zaostaja ? Cujmo, kaj odgovarjajo na tO' darvinisti ? „Ako opice členito ne izgovarjajo besed, je razloga iskati v tem, da ne čutijo potrebe po t«m“ !l) Odgovor jih obsoja ! Res — pristno znanstven odgovor! Recimo : členiti govor,, kaker je človeški, izraža misli in čustva; ker so .tedaj opice nezmožne tega govora, sledi, da nimajo ni misli ni čustev. Njih govor je ■nečlenit zvok, ki ne izraža nič določnega ; torej tudi zaznavanje, kateremu odgovarja, ne more biti določno ali duševno. V človeku je duševni princip — v opici ga ni ! Kam pa še le pridemo, ako hočemo govoriti o vedah, o-verstvu, o nravstvenih pojmih in nagibih v človeku, sploh o duševnem njegovem razvoji in napredovanji! Kje zapazujemo kaj: takega pri opicah ali družili živalih ? Res sicer, da so materialisti hoteli vse verske in nravoslovne misli, vso nadčutno vedo razglasiti za nekak bolesten izrodek, za prazno domišljanje človeških možgan. A od kod to, da se ta duševna bolezen javlja, le na človeški naravi, živali pa si še dozdaj niso osnovali niti verstva, niti nravoslovja, niti znanosti ? In so li res ti pojavi človeškega mišljenja, te veličastne duševne zgradbe, katere občudujemo na verstvenem in vednostnem polji, samo le prikazki sanjarske domišljije ? Kako bi potem teorija, bodisi verstvena ali vednostna, tako plodovita bila v svoji vporabi na življenje ? Kaj bolj vblažuje, kaj bolj spopolnjuje in vtrjuje človeka nega vera? Zakaj izročamo vsa veča počeija, vsa odličniša mesta y javnem življenji znanost n o izobraženim možem, ki so si teoretično mu izbistrili, ne pa nevednim kmetom, ki nikdar niso knjige brali? Vže to nam spričuje. da vednostna teorija ima objektivno vrednost; da torej ni nedostatna ali bolestna piikazen na človeški naravi, ampak poganja iz pozitivnih, naravnih tal v človeku. Zatorej moramo v človeku iskati principa, ki ga pogrešajo živali. Ker je pa veda duševna, mora tudi oni princip biti duševen. Človek je torej duševno bitje, žival ni, človek se od živali bistveno loči, torej ue more iz nje izhajati, marveč za njegov početek moramo vzeti poseben stvarilen čin Božje vsemogočnosti.2) Dr. Mahnič. ') Dally, L’ordre (les primates et le transformisme 21 s) Pri teh „razgovorih“ smo se posebno držali vže zadnjič omenjene injige: Bougaud, Religion u. Irreligion. Cerkvena oblast v avstrijski ljudski šoli. Das Schnhvesen ist und bleibet allzeit ein politicura. Cesarica Marija Terezija. 28. septembra 1770. In keinem Staate ujem nevednost; pa skuša se celo tudi sicer nevnicljivc prve pojme o resnici in nravstvenosti zbloditi in, goječ strasti, voljo oslabiti. Najviši dar, ki je sicer neizcrpljiv vir pravega napredka in navdušenja, vero, je petrograjska vlada ponižala v plodno sredstvo demoralizacije.1) »Bivajo ljudje, ki le zunanje pripadajo ruski razkolni cerkvi, ki ne verujejo v njeno pravost, uiti v moč zakramentov, bodi, ker so sploh vsako vero v nadnaravnost zavrgli, ali pa ker so v srcu še Židje, katoličani, luterani ali sploh drugoverci . . . Prisiljeni šo od vlade s»ojo dušo vmazati s hinavščino, svojo glavo vpogibati tujim bogovom, v katere ne verujejo. Sam sem poznal mlade može,, popred Žide, sedaj ruske razkolnike, katerim vsiljeno jim razkolništvo vzbuja čustva, koja vzbuja zdravemu človeku na pleče privezani mrlič (vvhose senti-ments towards their adopted Church resemble those which a go-uug healtly man might be supposed to eutertain tovvards the corpse strapped on his back for the remainder of his life.) Se Ben Ezriuova »smrtna pesem» bi slabo izražala brezmejno sovraštvo in stud do ruske vlade in cerkve, kateri v teh ljudeh polje. Tako postane navadno celo življenje ruskega podanika e n a, velika’, dolga, ostudna — la z.'j A iz razkolne cerkve, katere faktični poglavar je car, ni več izhoda — kaker ne iz pekla. Carske postave to zabranjujejo.*) Da bi Armence demoralizovala, je petrograjska vlada provzročila — razkol, vsilivši jim za patrijarha (s katolika«) moža, katerega pravoverni Armenci nočejo priznati. Židje se ne navajajo v razkol s podukom, prepričanjem, ampak s fizično silo, se sredstvi, katerih si ni upal rabiti uiti Julijan odpadnik.4) Kako tirajo «v pravo čredo« katoličane? Lanin, kaker videti iz knjige njegove, katoličan, piše,-kako petrograjska vlada katoličane »preobrača:« Slepa vera v vraže je v Rusiji — pravilo. Otroška vernost je redka. Ako se kje ta pojavi, davi se jo tako dolgo, da se spremeni v slepo vero praznih navad m nerazumljivih obredov . . . Zunanji svet zve iz vladnih glasil navadno le suh rezultat n. pr. »toliko in toliko katolikov zjedinjene ruske cerkve so sveti sinod ponižno prosili, da bi bili vsprejeti v naročje pravoslavne cerkve, in prošnja se jim je najmilostljivejše vslišala.« Tako se navadno glasi jedrnato poročilo — a vsigdar brez izjeme so s tem spo- ‘) L. c. 73. 2I L. c. 69. 3) L. c. 69. *) L. c. 70, jene grozne reči, ki glede barbarstva nimajo para. Kaj stavek «v Varšavi je zopet mir» pomeni, vedo starejši še sedaj živečega roda prav dobro. Jaz sem imel priliko bliže opazovati, kako se k razkolu preobrača, morem toraj zanesljivo pričati . . . Prebivalci celih ž > i p n i j (parish) gredo n. pr. kot dobri katoličani spat, a o petelinovem petji zvedo, da bodo močno kaznovani, češ, da so vero zatajili, ker so v katoliško cerkev hodili, a ne v razkolno. Stvar je taka : Plačani agenti so pregovorili priposte kmete, da bi podpisali, kaker so jim zatrjevali, voščilo carju ali kateremu drugemu udu carske družine — a v resnici je bila prošnja za prestop v razkol. Tako je bil cel dekanat «spreobrujen.» Zopet: Katoliški duhovnik prestopi skrivaj v razkol in tira za seboj celo vas, ne da bi ljudstvo niti vedelo, teni rnanje, ker je obred zjediujencev in razkolnikov skoro do pičice isti. Cele mesece hodijo k bogoslužju, opravljanemu po razkoinem duhovniku, ne da bi vedeli, uiti slutili, da so i oni vže «spreobrnjeui» t. j. razkolni; ko zapazijo, je v ž e pre kasno. Seveda se mnogi kmetje vpro, pa petrograjska vlada pošlje jih v Sibirijo ali na bregove belega morja 1 Drugi se od strahu potuhnejo, hinavci postanejo, hodijo javno v razkolne cerkve, a skrivaj prejemajo sv. sakramente v rimsko-katoliških cerkvah, ali po koteh in brlogih, kjer preoblečeni katoliški duhovniki sakramente delijo, sklepajo zakone skrivaj po obredu kat. cerkve, bodi da njih postavne žene se javno pred carsko postavo smatrajo za priležnice, njih postavni otroci pa glede dedščine itd. kot nezakonski.1) Na tak način ('preobračajoč® podanike spodkopava petrograjska vlada v ljudstvu prepričanje v objektivnost resnice, tira je baje v razkolno cerkev, a v resnici v hinavščino in skepticizem. Tudi vzgojo je petrograjska vlada tako vredila, da mora, koliker je od nje odvisno, sama robska, brezdušna, brezvoljna bitja porajati. «Ruska mladina se vzgaja v duhu, kateri ji nikdar ne more razjasniti uje razmerja do d r u ž i n e, d r u-š t v a, domovine. Poduk obstoji le v kosih dvomljive vrednosti. Kako je treba mladino navajati, da sebe brzda, resnico, pravico ljubi, kako treba izrodke raznih strasti, tudi če boli, izrezati, moralno moč vtrjati, nagone plemeniti, obzorje reči, katere mladina ijubi, razširjati in posebno. z lastnim vzgledom mladino vzgajati — o vsem tem se v Rusiji še dandanes nima pojma.8) !) «Many of the peasants prove refractory and are deported to Siberia or to the const of the White Sea. The remainder, a\ved but not convinced, gra-dually take to a life of hypocrisy, openly worship in the Orthodox Church, pri-vately receive the Sacrament in Roman Catholic places of worship, or in holes and coners visited by disguised priests of that Communion ; marry secretly ac-cording to their old customs, and consent to have their wives publicly treated as concubines and their children handicapped as bastards.» L. c. 75. 2) 1. c. 290. 8 Pred petimi leti je carski minister poslal gubernatorjem tajur. nalog, nenravnosti dijakov ne natanko jemati — pač pa strogo, neizprosno zadušiti vsako gibanje ali nezadovoljnost nasproti vladi. S tem vlada naganja k nemoralnosti ! — Ta «opomin» ni ostal brez sadu, kaker je neki ruski dijak pred letom o svojih tovariših bridko tožil v «Daily Telegraf. »l) Za. Aleksandra II. je bilo po raznih ruskih učiliščih dokaj vrlih profesorjev, a Aleksander III. je te «liberalne» odpustil. Njih nasledniki niso sicer bogsivedi kako učeni, za to pa nemoralni i n k a r gorijo za to, da se absolutizem ohrani. To zadnje pa je glavno v Rusiji. Od leta 1884 postavlja raznim vseučiliščem vlada sama profesorje. Popred so si jih vseučilišča sama izbirala. Neki sotrudnik »Novoje Vremja» toži, da glede nravnosti, so professorji z dijaki povprečno na isti stopinji.2) Pred petimi leti je vlada dala študentom neke «nadzornike». Da ti nimajo naloge nadzorovati nravnost dijakov, ampak le njih politično mišljenje, se razvidi vže iz tega, da so mej temi «nadzorniki» tudi znani bivši natakarji, lakaji po nesramnih hišah. Neki moj znanec,, profesor, pripoveduje Lanin, se je radi tega pritožil kuratorjn. vseučiliščnemu in zastopniku naučnega ministerstva. Ta pa jer omenjeni slučaj čuvši, od smeha na sofo pa! in rekel: «Ti so- ravno pravi ljudje, da te potepe, dijake, nadzorujejo in jim kažejo pot, katero imajo hoditi.«>a) Jeduo najostudniših sredstev, s katerim bi petrograjska vlada-rada preprečila, da bi ljudstvo svoje bede ne pojmilo in v vgodnem. času ne mislilo na prevrat, je vže od dobe Ivana Groznega — pijančevanje. Ivan Grozni je po carstvu vstanovil carske krčme. Te so morale določeno množino vodke stočiti v določenem času. Od začetka se je ljudstvo in duhovščina vpirala. Ker je pa pritisk trajal, se je ljudstvo pijančevanju privadilo. Dandanes je tako daleč prišlo, da se občine, v katerih se dalje časa opaža t r e z n o st, imajo na sumu, da so v p o r n e. V nekem vladnem organu je bilo brati vprašanje deželskega policaja, ali naj se trezno živeči kmetje imajo za blagoslov ali naj se ž njimi dela kot z nevarno sekto. A tudi dandanes ruska avtokracija rada vidi, da se ljudstvo-pijani. Svoj kredit nasproti tujim državam kupuje z groznim plačilom. «Več kot ena tretjina t. j. čez 275 milijonov — pravi Lanin. -- državnih dohodkov se staka od davka na «vodko«, in vlada noče, da bi se ta dohodek zmanjšal; da, od leta do leta celo-rase. Leta 1880 znašal je 2237,, milijonov, leta 1889 pa 275, torej je zrasel v devetih letih 23°/0! Kmetu, koji ne pije, se ne zaupa, in treba le namigniti, da ni vladi zvest ali da ni dober 9 L. c. 37. *) L. c. 26. s) L. c. 40. razkolnik, iu pogubljen je. Krčmarji redno ob jednern tudi denar posojujejos. Te vlada, če le niso Židje, ne trpi samo, ampak podpira. Vodka teče v potočili, in 253>/4 milijonov, kojih vlada potrebuje — so kmalu na razpolago. Na ta načiu sicer jagnjeta trpe žkodo, vender voleje se nasitijo .... To je mogoče, le ako je ljudstvo nevedno, kar avtokratična vlada dobro ve, zato pa ona thdi skrbi, da ljudstvo nevedno ostane. V Porkovskem okro-gu izda vlada za šolstvo celih 350 r. na leto! (Vraduo poročilo SazonOvovo). In v istem krogu je 700 krčem in žganjarij, ki imajo na leto 2,000.000 prometa! Izmej teh žganjarij so se mnoge odprle proti izrečni, soglasni volji kmetov. A vlada se je sklepom vaških starešin vstavila, in je se silo žganjarje v vas postavila! Kaker «Evropski Vestnik* okt. 1890 str. 778 piše, je pred kakimi 5 leti občina Ploskovo jednoglasuo sklenila prodajalce žganja pregnati iz vasi. Da bi se sklep vresuičil, stražili so kmetje oboroženi s kolči na vshodu v vas drug za drugim po dnevu iu po noči. Ko je prišel kak prodajalec žganja, so ga nevsmiljeno por gnali, odkoder je prišel. To je trajalo več dni, dokler ni prišla •carska policija iu ni žganjarja se silo v vasi in-š ta lova la! Primerjaj tudi Sazonovovo vradno poročilo.!) Glede na nevtajljiv fakt, da ruska vlada povspešuje radi dohodkov —• pijančevanje, piše celo «Graždaniu» 14. febr. 1889: «Kaj ni rusko ljudstvo v že zadosti zapalo pijančevanju? Ni 1 i cerkev in država vže zadosti greha, nenravnosti, vmazanosti, z loči u o v vsake vrste se navzela? Ni li neizogibna posledica fizična propast naroda, o mehčanje možganov, duševna topost, popolna poguba ?»s) I. Kralj. V L. c. £69. 2) The only question now is whether the Russian people have not by this time been sufficiently plied with drink ; whether the Church and State have not already imbibed poison enough in the guise of sins, crimes, every species of fil-thiness and immorality, ali categories of criminal horrors, the physical degene-Tation of the people, progressive paralysis, softening of the brain, idiotcy, and ruin,» L. c. 18. Giovanni Pierluigi da Palestrina. Njegov životopis in pomen v cerkveni glasbi. „Palestrinin zlog.“ ‘) Vže je temu 400 let, kar je prominol Palestrina, cerkvene-glasbe velikan. Nedosežen v cerkveni glasbi, pravi sin katoliške-cerkve, čist značaj, očiščen in vblažen v britkostih in v trpljenju, poln zaupanja v Boga, pri kojem je vselej iskal pomoči, pač zasluži Palestrina, da se ga ob štiristoletnici s hvaležnostjo spo-minamo in njegove zasluge o cerkveni glasbi vredno .ocenimo. Vsojam si tedaj čestitim bralcem „Rimskega Katolika" ob kratkem naslikati življenje in delovanje največega cerkvenega glasbenika zato, da se povzdignejo ne le njegova za katoliško cerkev iu cerkveno petje zaslužljiva dela, marveč tudi da se-vnamejo srca za toli potrebno pravo cerkveno petje. Giovanni Pierluigi da Palestrina rodil se je v mestu ena-cega imena, v starem Praeneste, po najnovejših gotovih virih 1.. 1514. Prve nauke o glasbi dobival je v Rimu, kjer se je tudi dalje šolal in izšolal do one dovršenosti, ki diči njegova dela. .0 njegovem zasebnem življenju se ne da veliko povedati. Bil je skromen, tih in pobožen mož. Večino življenja preživel je v Rimu; videl je prestolovati mnogo papežev (od Leona X do Klementa VIII — nič manj ko 15), kojim je z vso gorečnostjo in vdanostjo služboval. Njegovega delovanja najslavnejša doba je bila tedaj, ko je zložil delo neprecenljive vrednosti „Missa Papae Marcelli.“ Spisal je nadalje še 78 maš, motete,. himne (slavospeve;, ofertorije in žalostinke (lamentacije) za celo cerkveno leto, mej drugimi „Magnificat“ po osmerih cerkvenih tonih. Vse to mu je pridobilo včliko slavo in splošno občudovanje med sovrstniki, a pri potomcih si je po pravici zaslužil imenovan biti na grobnem spomeniku „Princeps musicae" t. j knez glasbe. Kaker skoraj vsi umetniki tedajnega časa, imel se je tudi naš velikan cerkvene glasbe z marsikaterimi nevšečnostmi boriti ; največ sitnosti pa mu je prizadevalo zalaganje skladeb,. katerih veliko množino ni mogel spraviti v svet zaradi velikih stroškov. Njegovo pravo umeteljniško delovanje je začelo z letom 1544,. ko je bil ravno 30 let star. Leta 1551. pa je bil imenovan za ‘) Ta razpravica se naslanja na Avg. Viljem Ambrosovo zgodovino glasb«. kapelnika (pevovodje) pevskemu zboru v Vatikanu. Tri leta kasneje — 1554 — izdal je prvo veliko delo. knjigo maš : „Jo-annis Petri Aloisii Praenestini, in Basilica s. Petri de Urbe Capellae magistri: Missarum liber primusV Delo je obsegalo štiri-glasne maše: Ecce Sacerdos magnus ; O regem coeli; Vir-tute magna: Gabriel Arcliangelus, in petglasno mašo: Ad coe-nam agni providi. Tako je živel Palestrina pri vednem delu, spoštovan od prijateljev in nasprotnikov, podpiran od svojega pokrovitelja Leona X. kot kapelnik papeževega zbora, dokler ga ni papež Pavel IV. „manu propria“ t. j. s svojeročnim podpisom z dne RO. julija 1555. iz službe odpustil Pa vže 1. oktobra 1555. poklicali so zopet Palestrino za kapelnika v Lateransko baziliko, in iz te dobe imamo njegova imenitna „Improperia.“ Po skoraj šestletnem delovanju v imenovani baziliki je dobil 1. marcija 1561. veliko, boljšo službo kot pevovodja Liberijanske bazilike (S. Maria Maggiore, in v tej službi je ostal 10 let) — do 31. marca 1571. V tem času svojega delovanja pripomogel je mnogo, da ni cerkveno petje propadalo ko drugod. Vže taki at so bila različna mnenja o figuralni glasbi pri službi božji, katerih ta čas zborujoči Tridentinski zbor ni mogel preslišati že zato ne, ker so se očetje tega slavnega zbora namenili predrugačiti ne le življenje in ravnanje duhovnov in laji-kov, ampak tudi očistiti in vravnati cerkvene obrede, in z obredi obnoviti in oživiti edino pravo cerkveno obredno petje po vzoru velicega papeža Gregorija I. Vsi navzoči prelati skoraj so bili prepričani, da glasba in petje, posebne pa gregorijansko petje, je tako združeno s službo božjo, da se mora ceniti ne samo za olepševanje, ampak za nist-ven del katoliških obredov. Dasiravno so bile vse tedanje bogate in umeteljne cerkvene figuralne skladbe vglasbene na podlogi motivov gregorijanskih maš, antifon in starodavnih veličastnih hinincv, bati se je vendar bilo, da se gregorijanski duh v svoji lepoti in čistosti ne bo mogel dolgo časa ohraniti. Da bi tedaj gregorijansko petje v katoliški cerkvi dobilo prejšnjo moč in veljavo, da bi se spet po katoliških cerkvah razlegalo nebeško, srca poslušalcev k pobožnosti vnemajoče priprosto petje, sklenil je Tridentiski zbor nova sredstva. Vpraša pa morebiti ta ali oni častitih bralcev, v čem pa prav za prav obstoji veličastna moč in veljava gregorijanskega petja. Gregorijanskega petja glavni pomen je, da se v čiste m, p r i p r o s t e m, na tanko d o 1 o č e n e m i n enakomernem tonu besede svetih obredov v s r c i h vernikov jasno in umljivo odmevajo, kajti čim pro-stejša je melodija, tem uniljivejse se da pomen besedi izraziti. Lahko pa vsaki le nekoliko izobražen pevec spozna, da, ako se v skladbah z vso umeteljnostjo, z vsemi le. mogočimi sredstvi le na to gleda, da se brez ozira na umevnost in vsebino teksta, brez ozira na naglas in pomen besedi le godba izpopolni do najviše stopinje, da pri takem ravnanju ni mogoče omenjenega cilja doseči. In to je ravno dalo očetom cerkvenega zbora povod, pokvarjeno cerkveno petje prevstrojiti. To imenitno nalogo izvršiti se je zdelo vsem lahko, ker ni bilo druzega treba, nego omejiti vso cerkveno glasbo in petje na gregorijansko podlogo. Začeli so tedaj najpoprej pregledovati in popravljati o b r e d-<111 e in pevske k n j i g e Za to važno opravilo ni bilo pa takrat sposobnejšega moža ko Palestrina, in res, pooblastil ga je papež Gregor XIII, „da naj z vso mogočo pazljivostjo pregleda in popravi napake obrednih njig na podlogi najstarših in najboljših rokopisov nahajajočih se v Vatikanu.“ Palestrina je delo začel in nadaljeval do smrti; za njim je prevzel in dovršil to imenitno delo slavni glasbenik Janez Gridetti še le 1. 1582. Kaker je sv. pismo, prestavljeno po sv. Hijeronimu z imenom „Vulgata," imelo biti veljavno za vse katoliške kristijane, ravno tako so imele služiti na novo pregledane in popravljene pevske in obredne knjige kot vzor pravega cerkvenega petja, od katerega bi se ne smel nihče samovoljno oddaljiti. Figuralne glasbe, katera je vže takrat bila zelo priljubljena in od največih glasbenikov veliko cenjena, katera je ž dibog tudi dandanes od posvetno izobraženih cerkvenih skladateljev preveč čislana, očetom cerkvenega zbora ni bilo tako lahko zavreči. Sploh so se slišale od vseh strani pritožbe, da je tekst napevov neumljiv. O tem govori imenitni škof Viljem Lindanus takole: „Pri najboljši pazljivosti mi ni bilo mogoče razumeti ne ene besede od onega, kar se je pelo, in to zato, ker se je s ponavljanjem posameznih zlogov in besedi vse zmešalo v neum-Ijivo celoto. Bilo je slišati bolj pouličen krik ko pravo cerkveno petje.“ Po tem takem ni bilo toraj čuditi se, da je Tridentinski zbor v svoji 22. seji takole sklenil: „Ab ecclesiis vero musicas eas, ubi sive organo, sive cantu lascivum ant impnrum alitjuid miscetur — arceant, ut domus Dei vere domus orationis esse videatur ac dici possit“ t. j. iz cerkvenega petja naj se izločijo takšne skladbe, v katerih bi bilo kaj nespodobnega ali razuzdanega1) — bodisi v orgij a n j u, bodisi v petju, da bo hiša božja v resnici hiša molitve.* ‘) Pod imenom „razuzdfuiega“ umeti je bilo najbrž ono napeve in skladbe cerkvene, katerim melodije so se povzele iz ljudskih posvetnih pesmi. Vendar ni bilo do zdaj na tanko določeno, kateri napevi in skladbe se imajo k »nespodobnim11 prištevati; in tako je vsa stvar prišla še enkrat v pretresovanje v 24. seji cerkvenega zbora. Cerkveni očetje so skoraj enoglasno sklenili, da naj se 42 propozicij dotične seje predloži (kaker je bilo v navadi) cesarju Ferdinandu I. v odobrenje. Od tu došel je na to imeniten in za celo cerkveno glasbo pre važen odgovor, „d a naj se figuralne glasbe od cerkvenega petja popolnoma n e izključi, ker pogosto vernike k pobožnosti zb uj a.“ Po tem odgovoru izvolil je Trid. zbor komisijo osmerih u-dov (med njimi kardinale in prijatelje glasbe), katera naj bi vso to stvar resno razpravljala. Po dolgem posvetovanju prišli so do sklepa: i) da naj se izključi od cerkvenega petja vsaka maša, katera je vglasbena iz napevov posvetnih ljudskih pesmi ; 2) da je vse vmešavanje ptujih besedi v cerkvene skladbe strogo prepovedano ; 3) da so pri službi božji pripuščeni le moteti s tekstom potrjenim od cerkvene oblasti. Ostalo pa je še imenitno vprašanje, kaj bi trebalo storiti, da bi bile svete besede pri petju popolnoma umljive. Nekateri so mislili, da stvar se da lahko rešiti, ker se v Palestriuinih skladbah, posebno v njegovih ,,Improperiih ‘, vsaka beseda čisto in jasno ume. Pevci pa so bili druge misli; rekli so namreč, da kjer je tekst bogatejši in mnogoličnejši (kaker n. p. v „Gloria“ in „Credo“), mora biti tudi napev saj nekako u-meteljno okrašen, da petje ne postane preveč enakomerno in e-nolično, in to da je ravno vzrok, da so besede včasih malo umljive. Če pa že hočemo govoriti o tehniki umetnega petja objektivno, dostaviti moramo, da čista in jasna umljivost besedi je najprej in edino odvisna od načina, kako dolični pevec bodisi sam bodisi v zboru vokalizira t. j. lcako p o s a m e z n e s a m o-glasnike i z g o v a r j a.1) Da bi se vsaj poskusilo, kako daleč bi bilo mogoče doseči umljivost besedi, poklicala je komisija mojstra Palestrino, kateri je že takrat slul med sovrstniki glasbeniki posebno po svojih „Improporih“, in zlasti po svoji maši „Hexakord“ imenovani (katera je zložena nad besedami Guidona : ut re mi fa sol la, odtod tudi ime). Na srce so mu položili, „da naj vse svoje dušne moči v to svrho porabi, da bi papeži in kardinali svoje niklo- ‘) Večkrat imamo priložnost opazovati, da je poslušavcu včasih teže umeti mašnika, ki evangelje peva v tonu lekcije (kateri pa slabo vokalizira), nego pa vrlo komplicirano fugo pevskega zbora, v kat.erej se vsaka beseda razločno in jasno sliši, ako vsaki pevec v zboru besede čisto izgovarja, dasiravno je vse polno naj bogatejših melodij in šuma različnih glasov. lijenosti glasbi in petju ne odrekli". Palestrina je delo začel z navdušenostjo pravega umeteljnika. Predno pa je svoje delo pričel, je molil: „Domine, illumina oculos meos t. j. o Bog, razsvetli mi oči“ — in Bog je blagoslovil njegovo delovanje. Vglasbil je namesto ene naročene t r i šestglasne maše, katere je komisiji predložil. Taktika, katero je v kompoziciji porabil, kazala je velikega genija. Prva maša je bila prav v priprostein, enakomernem, starodavnem zlogu zložena; v drugi pa se je videla vže bolj umeteljna in bogata oblika. V tretji maši pa, katero je v spomin siniti velikega papeža Maicella II. imenoval „Missa Papae Marcelli“, povzdignil sc je do vrhunca svoje umeteljniške dovršenosti. I)ue 28. aprila bila je prva poskušnja 3 navedenih maš v pričujočnosti 8 kardinalov in komisije in mnogo odličnih glasbenih umeteljnikov- Zanimanje poslušalcev raslo je pri vsaki maši bolj in bolj, in vskipelo v največo navdušenost pri tretji maši. „Evo pravi cerkveni zlog* — klicali so poslušalci navdušeni in od veselja objemali presrečnega mojstra. Kar je vse tako navdušilo, ni morda n o v c e r k v e n zlog, ampak rajska milina lepili melodij, nadzemljska čistost glasov. Zmaga je bila sijajna Kardinali izrekli so enoglasno : „naj pevovodje in pevci zvesto vporabljajo te in podobne skladbe za službo božjo1'. Vsled teli skladeb imenovan je bil Palestrina ,,papeževim skladateljem* s mesečno plačo 9 skudov. Tako je postal Palestrina, če ne ravno „reformator, pre-vstrojeyalec“, saj praktični voditelj in srečni tolmač pravega cerkvenega zloga. O tem zlogu, ki se po velikem mojstru imenuje „P a 1 e s t r i n i n zlo g'', prihodnjič dalje. L. L. Slovenskim bogoslovcem. n. „Perinde perniciosum csse puto utiles arcere atque iimtiles intvoduceve.“ Chrijsost. De Saccrdotio. I. III. 15. Dragi moj mladi prijatelj 1 Šli ste za mojim svetom in prišli ste do nekih vrat, pri kojili ste nehote obstali, pomišljajoč se, ali bi potrkali in vstopili. „ Vrata duhovne hiše ! Kako bo, če se zapro za menoj ?“ — A kako ste neki prjšli do onega veko-vitega zidovja in do onih vrat zapornic, Vi svobodoljubni, visoko leteči mladenič ? Vdali ste se moji vodilni misli, da ste vstvar-jeni za večnost in ne za čas, za nebo, ne za zemljo. Ko mož v misli vtopljen gredoč po poti ne vidi in ne sliši nič, niti prav ve, kam gre, ste tudi Vi došli do duhovne hiše in bili bi nevede vstopili, da niso bila vrata zaprta. Zato so menda tako skrbno zaprte bogoslovnice, da ne bi kedo vstopil nehote ali nevede ! Vi pa ste sami obstali in si rekli: „Kaj to misliš ? Ako bi vsi tako mislili, bi šli vsi v samostan, in tedaj bi bilo ob svet. Ako bi ljudje gledali vedno v nebesa, morali bi sploh pod nič ceniti, kar je posvetno, narodno, domovinsko, človeško. Kdo bi še smel za blagom in častjo? Vrni'se tedaj!- Prijatelj moj mladi, ne delajte si brezpotrebnih skrbi. Sami pač čutite, da so Vaše misli krive, menite pa, da tudi moje načelo ni pravo ali vsaj pretirano je, pravite. Zakaj.? Moj svet je bil, da bi pri izbiranju poklica gledali na svojo pravo srečo, ker sicer Vam ves svet nič ne velja. Misel o pravi sreči, ki ne mine, dandanes skoraj pozabljena, je vže več njim preumila glavo in prestvarila srce. To načelo je najbolj jasno od vseh, kar jih je bilo kedaj zapisanih. Tudi Vas je probudilo iz sanj, ali vzbudilo Vam je preveč občutkov. Ako bi šli za čutom, bi gotovo zašli: občutek je morebiti svet in blag, občutek je človeški, ali človek se mora vender ravnati po zdravi pameti, po treznem razumu, a ne po občutku. Mogoče je res, da vera in hrepenenje po večni sreči vzbudi vsakemu možu, ki se v življenju bori. taki občutek ko Vam, da najrajše pusti vse posvetno robotanje in otepanje, pa naj gre molit v samoto, ali pamet ga vstavi. Pamet je božji glas. in Bog si ne nasprotuje. Bilo bi pa gotovo proti pameti, ako bi šli vsi ljudje v samostan. Sreča, za katero se gre, ni v samostanu niti v bogoslovnici ni vradih ni v vojski ni na cesarskem prestolu Večna sreča je v nebesih. Toda v nebesa pelje pot od vseh strani, iz vseh stanov in poklicev. Kdor si je tedaj vže izbral poklic in živi v njem, naj si ga ne prebira, ker ako je bila božja volja, da si ga je izbral, r.e more biti božja volja, da naj si ga prebere. In res si prebirajo ljudje poklic ali iz svojeglavnosti ali iz samoljublja ali iz lenobe ali iz častiželjnosti ali lakomnosti. Izbran poklic je vez, ka tere ni dobro raztrgati brez očitnih razlogov in čistih namenov. Ljudje torej, ki so vže vezani, ne morejo v samostan niti v bo-goslovnico. Takih vezanih pa na službo, na dom in družino, na določene dolžnosti, takih pravim je ogromna večina, ki tedaj ne more iii ne sme v samostan. V samostan smejo le svobodni, neodvisni, nezadolženi ljudje, kojim ne brani ni občestvo, ni služba, ni prisega, ni vladar, ni dom ali žena in otroci, oče ali mati Tak prost človek ste Vi; ali kar je Vam svobodno, je večini prepovedano. Porečete morebiti, da je mladina z večine svobodna in bi tedaj po mojem načelu morala v samostan. V bogoslovnico ven- der ne more večina, ker nima zapovedane izobraženosti. Ali tudi mej izobraženci je le malo poklicanih v bogoslovnico. Ljudje so ljudje in ostanejo ljudje iz mesa in krvi. Mej vsemi najdete prav malo njih, ki bi hoteli ali mogli živeti ko angelji. Gospod je sicer v obče priporočil in pohvalil angeljsko življenje ljudem iz mesa in krvi ali dostavil je znamenite besede: Vsi ne razumejo tega priporočila — Non omnes capiunt verbmn hoc. To se pravi : ljudje ostanejo ljudje. Nasvet dan 'človeštvu od Boga včloveče-nega, od Boga v mesu in krvi živečega, je plemenito zrno, ki ne raste na planem polju ali v gozdu, ampak ko rahlo cvetje le v toplih cvetličnjakih božje milosti. Cvetličnjaki ne morejo iz-premeniti naličja polju ali gozdu, tako je devištvo dika človeštva in občestva dobri duh, ki pa.ne more izpremeniti občestvu podobe. Non omnes t. j. množica ne pojmi devištva, le nekateri, kojim je dano od zgoraj. Množica živi, kaker se rodi, v krvi in mesu, le posebno izbrani in izvoljeni se osvobodijo in p*oduhovijo da živijo ko angelji božji — sicut angeli Dei. Predno si kdo to življenje izbira, mora trezno premisliti in ne sme po občutku izbirati, ker če kje velja, velja o tem, da :..................od nedelje. do druge šestkrat se srce vname. ‘) Nikar se torej ne bojte za človeški zarod in ne delajte si skrbi brez potrebe za svet, katerega ne bo še tako iz lepa konec, radi samostanov in bogoslovnic gotovo ne 1 Veseli me, da ste sami od sebe došli do spoznanja, da je duhovno življenje vzoino, da je duhovni poklic res vzvišen in gotovo najlepši. Tako morajo vsi misliti, ki prav mislijo. Načelo o namenu človeštva nas povzdigne in v luči tega načela se nam vidijo vsi poklici lepi, ali najsijajniši in najlepši je duhovni poklic. Iz tega pa ne. sklepajte, da ste vanj poklicani ali pa da so vsi poklicani v samostan. Večina gotovo ne, ker ljudje so ljudje in niso angelji. Treba pa je, da odložite še nekatere krive pojme o poklicu v duhovski stan. Vam se zdi vse zgolj subjektivno, človeško. „Poklic je nagnjenje, veselje, koje kdo ima do duhovskega stanu in življenja. Če človek želi, pa je poklican. Če osmošolec hoče, ima poklic. Poklic je po iz volji “ Ni tako, mladi prijatelj ! O poklicu v druge stanove ne govorim. Imejte o njem svoje mnenje. Toda poklic v duhovno življenje je božji klic. Bog, ki je po svoji premodri previdnosti vstanovil mašništvo, izbira tudi osebje. Ni tedaj res, da je duhovni poklic po človeški izvolji, da je zgolj nagneuje ali veselje, duhovni poklic je od Boga. Bog sam je spisal imenik poklicanih duhovnikov. Vprašati se Vam je le, ali je tudi Vas vyrstil mej izvoljene in poklicane duhovnike. To je prvb vpra- ‘) Prešeren, Nova pisarija. sanje, nikar ali se Vam ljubi ali ne. Zato pa tudi ne morete tega vprašanja rešiti po občutku, ampak po razumu in razsvit-ljenju od zgoraj. Rad bi Vas o tem prepričal, da Bog sam izbira osobje al-tarjn in svetišču. — O duhovnem osobju stare zaveze pač ni naj manje dvojbe. Sv. pismo nam pripoveduje prejasno, da je sam Bog izbral pleme Levitov za božjo službo. Ob enem je Gospod izključil vse druge ljudi od altarja in svetišča. Izvoljenim duhovnom je tudi določil obleko in obred maziljenja in posvečenja. — Ko je prišel na svet pravi duhovnik, veliki svečenik vesoljnega človeštva, Jezus Kristus, Bog in človek, srednik mej Bogom in ljudmi, je tudi sam osubno izbiral služabnike novega altarja in še izrecno zagotovil: „Jaz vem. katere sem izbral . . . Jaz sem Vas izbral, in ne vi mene". Sam je aposteljne pregovoril, da so zapustili posvetno delo in šli za njim. „ Pojdite za menoj in napravil Vas bom za ribiče, ki ljudi lovijo". Sv. Mateja je našel sedečega na mitnici in poklical: ,Pojdi za menoj". Matej je vstal iu je šel za njim Tako je Jezus sam izbiral osobje altarju nove zaveze. — Ko je Gospoda vse častilo in slavilo, ko so ga hoteli proglasiti za kralja izraelskega, kojemu se je imel pokoriti ves svet, se je marsikedo ponujal Gospodu za apo-steljna in blagovestnika, želeč sedeti mu na desni ali levi, toda Gospod ni izbral onih, ki so se sami izbrali, ampak one, koji so bili izbrani od božje previdnosti. Gerazenec, iz kojega je izbi-čal množico hudičev, je Jezusa prosil, da bi smel ž njim t. j. da bi ga vvrstil mej aposteljne. Gospod je to ponudbo odklonil in rekel : Pojdi domu in pripoveduj svojim, koliko dobroto ti je naredil Bog.. Poleg te imamo še dve taki ponudbi zapisani v . novem zakonu, kojih Gospod ni sprejel. Mislimo si pa, koliko jih je bilo, kajti slavljencem se vsakdo rad ponuja za spremni-ka in pobočnika. Gospod pa je izbral, kogar je sam hotel. Tega mnenja, da Gospod sam izbira duhovno osobje, so bili tudi aposteljni. Ko je bilo treba postaviti na izpraznjeno mesto nesrečnega Judeža drugo osebo, so prosili Boga, naj jim razodene, koga si je izbral. Čeprav so sami izbirali in postavljali škofe, so veuder to delali z zavestjo, da izbirajo samo one osebe, koje si je izbral sv. Duh.-) Sv. Pavel je zapisal občno pravilo apostoljskih volitev: „Nikedo si časti ne jemlji sam, ampak samo kedor je od Boga poklican ko Aron." 3) Cerkev ima isto zavest. Ne morem Vam sicer navesti nobene slovesne definicije, ali cerkveno prepričanje je gotovo. Vsi imenitni cerkveni učeniki povdarjajo to in primerjajo krščansko mašništvo se starim levitskim duhovstvom. To mnenje o poklicu ') Tit. I. b Dej. Ap. XI. 3) Hebr V. je tudi v bogoslužnih knjigah katoliške cerkve prav jasno zapisano Izrecno pravi cerkev, da so aposteljni izbrali dijakone po navdihnenju od sv. Duha (Špiritu sancto auctore) ') in da tudi sama izbira zavestno le one, ki so vže od Boga izbrani. Ta je občna cerkvena zavest, ki navdaje vse duhovno osobje, da so izbrani in posvečeni od Boga. Te zavesti nam ne vzame nobena sila in nobena znanost. Včasih bi človek res sodil, da je poklic zgolj naklučje. Kdor ne razume pregovora : človek obrača, Bog obrne, bo morebiti dvomil o božjem poklicu. Vaš znanec X, v mladosti veseljak, je imel izdelane načrte za življenje. O duhovnem poklica se mu ni sanjalo. Še nadlegoval je sošolce, ki so menili v bogoslov-nico, kar je tem lože delal, ker je bil vedno spočit. Ni se namreč rad učil. Toda zgodilo se mu je, česar ni pričakoval. Podrlo se mu je pri zrelostnem izpitu, kar je mladeniča tako vda- rilo, da skoraj ni upal več med sošolce. Zdaj je vže duhovnik, vedno veder in vesel, vnet za sv. poklic. — Dragi mladi prijatelj ! Takih slučajev je vže bilo brez števila pa jih še bo. Človek obrača, Bog obrne, ali kedo more proumeti božjo previdnost?! V naših očeh je oni poklic naključje, pri Bigu pa ni naključja. Bogu služijo tudi malostne stvari za visoke namene. Včasih je bolezen, včasih nesreča ali vboštvo, ki pripelje mladeniča k altarju. Sv. Petra si je gotovo sam Jezus izbral, ne vem pa, ali bi bil ostal, da je bil bogat človek. Če bi kedo vrgel mej mladeniče, ki so na potu k altarju, obilo novcev, nič ne mara, da bi marsikedo zapustil altar, čeprav je bil od Boga poklican. Ni čuda, če se cerkvi tako godi, saj se tudi Zveličarju ni bolje godilo. Za trideset srebrnikov ga ni samo zapustil, ampak celo izdal resnično poklican apostelj. Poklic je pa vender- le dejanje božje previdnosti. Po tem pojasnilu vedeli boste sami, kako popraviti čudni vgovor proti poklicu : ,.Ako bi Bog izbiral, izbiral bi vedno le dobre in izbiral bi obilo duhovnikov svoji cerkvi. Ne bilo bi torej slabili duhovnikov in ne bilo bi pomanjkanja. Od kod tedaj 10 dvojne zlo, ako Bog sam izbira duhovno osobje ?“ Bog izbira duhovno osobje, ali vsaki izvoljenec tudi sam izbira, ker Bog nikogar ne sili. Poklic ni posilstvo, še zapoved ni. Poklic je povabilo in ponudba, katero človek mnogokrat odkloni ali prezre. Bog skrbi za svojo cerkev po očetovski, ali po sili ne naganja ljudi k altarju. ako sami nočejo. Pomanjkanje pa je zares veliko, veče nego. se misli. Koliko duhovnega osobja, koliko redovnikov in redovnic pogrešajo katoliški narodje: y cerkvi, v šoli, v bolnicah, v milosrčnih zavodih! A koliko jih še le manjka onim narodom, kjer se nauk Kristusov z nova oznanja ! In vender bi ne pogrešali ni enega, ako bi ') Pontif. Kom. Do ord. iliac Tsi razumeli božji poklic. Naj bi le en tlel zavrženih deklic se posvetilo evangelju, kako bi se namnožilo na stotisoče posvečeno osobje v samostanih, v šolah, v bolnicah itd. Naj bi le en del mladeničev, ki živi segnijejo, predno dorasejo, zavili v bogoslov nico, ne bilo bi pomanjkanja pri altarju. Naj bi le en stoti del onih krepkih mladeničev in mož, ki čisto brez vsake občestvene koristi rožljajo s sabljo po ulicah, naj bi šli, pravim, oznanjat rajše Kristusov evangelij in z evangeljem duhovni napredek in preporod narodov, kako bi se spremenilo zemlji obličje : v Ameriki, v Aziji, v Afriki! Posebno iz nekaterih stanov se poklici čisto izgubljajo. Iz plemstva n. pr. skoraj ni več duhovnega osobja. In vender je imela katoliška cerkev ravno iz plemstva najodličniše duhovnike in redovnike. Veliko njih je sicer iskalo v sv. obleki visoke ■časti in bogate službe, a res je tudi, da se zdaj ravno iz plemstva izgublja mnogo poklicev, ki se ne dado nadomestiti. — A še bolj pogrešamo duhovnikov — meščanov. Ta izguba je prevelika, posebno za dušno postirovanje v mestih. Kmečkega stanu sinovi si le s težavo priborijo oni vpliv in zaupanje, katero meščanski sinovi yže najdejo. Od tod je deloma ona osamljenost dušnih pastirjev v mestih. — Tudi je v obče obzorje meščanov -od mladosti širje, občevanje z gospodo bolj naravno, ponos veči, zanimanje za imenitna vprašanja bolj živahno. Kmečki sinovi vzrasejo včasih v pretesnih razmerah, da bi mogli vselej razumeti potrebe ir. naloge meščanstva. Menim, da velika večina svetnikov, važnih za kulturni napredek krščanskih narodov, niso bili iz kmečkega stanu: Pavel, Anton p., Atanazij, Ambrož, Leon I, Gregor I, Ivan Zlatoust, Benedikt, Avguštin, Bazilij, •Ciril in Metod, Nikolaj 1, Štefan kralj, Damijan, Bernard, Frančišek Seraf., Dominik, Tomaž Akv., Ignacij, Franc Borgia, Šaleški, Ksaver, Karol B, Jožef Calasanza, Janez od Boga, Franc Caracciolo, Kamil de Lellis, Jeronim Emilijan, Janez de Lasalle, Alfonz. Naštel sem le nekaj bolj znanih imen, ki pomenijo vsako za se cele narode. Živeli so sicer v radovoljnem vboštvu, ali od domi so bili iz imovitih in častitih, meščanskih in plemenitih obitelj. Ako pa dandanes skoraj ni več duhovnega osobja iz takih obitelj, mislite si lehko neprecenljivo škodo katoliškega napredka. Nekoliko se sicer nadomesti ta nedostatek s tem, da se zdaj sploh šola učence v večih mestih in da se vsaj nekatere ■duhovne pošilja na vseučilišča, toda z večine se ne dožeza, česar se nima od domi. Posebno se pregreša one povzetnosti in ■odvažnosti, ki odlikuje sinove imovitih meščanov. Kdo je pač kriv, da se toliko tisoč poklicev izgubi ? Naj več je kriva temu nekrščanska odgoja učeče se mladine. Gimnazije vzgajajo mladino tako, da ob koncu osme šole ne ve prav, ali veruje v Kristusa ali ne. Poguma sicer še nima reči, da ne veruje, ali tudi nima poguma, da bi rekel, da veruje. Kjer pa ni vere v Božjo osobo Jezusa Kristusa, tam ne more biti ljubezni in navdušenja zanj in za njegov evangelij. Kjer nimajo mladeniči toliko poguma, da bi javno pokleknili ali se prekrižali ali molili na glas ali nosili pri sebi znamenja odrešenja ali posvečenja, ni pač verjetno, da se bodo žrtvovali za posvečenje drugih Za yzore, kojih ni v glavi in ne v srcu, se nikedo ne-žrtvuje. Na naših gimnazijah bi se izšolalo več svečenikov Zena ali Apolona ali Venere nego Kristusovih, ako bi moderno maliko-vavstvo imelo bogate altarje kaker staro. — Ali tudi sicer nam vzgajajo mladino tako, da jej napolnijo-srce s posvetnimi željami in s posvetnim veseljem. Evangelij modernega humanizma t. j. evangelji posvetnih vzorov, koji bero-ginmazijici, pravi: Das Driiben kanu mich wenig kummern, Schliigst du erst diese Welt in Triimmern, Die Andre mag darnach entstehen, A u s d i e s e r E r d e q u e 11 e n m e i n e Freuden.j Mladina, ki išče veselja in sreče samo na tem svetu, ni za. altar, na kojem se daruje daritev sv. križa z opominom, da dari-Jec mrtviči in žrtvuje Bogu tudi samega sebe. Taka mladina gre za posvetnim evangelijem, ki pravi dosledno : „LaB in den Tiefen der Sinnlichkeit Uns gliiliende Leidenschaft stillenV) Žali Bog, da najde mladina mnogo prilike, da po tem novo-šolskem evangeliju tudi živi. Koliko mladeničev, ki so namenjeni za prve službe v občestvu vprav, gnije od one pregrehe, koji ni lepega imena v nobenem jeziku. Ta kuga zamori najplemenitiša srca in jemlje altarju. največ osobja. Nekateri tako propadejo, da niso več za duhovno življenje, drugi zopet izgubijo vse veselje in krepost, da mrjejo od hrepenenja po ženskah, s kojimi se potem vsedejo, kaker je zaljubljenim in blebetavim babjakom navada .... Taki mehkužneži niso za duhovski stan, ker duhovnik mora imeti moško srce! Vrhu tega navdaja mladeniče neka stojična mogočnost in nadutost, da previsoko segajo v željah in načrtih. Abiturijent ali vseučiliščnik I. leta čuti v sebi dvornega svetovalca. Poznej se ve da poniža pokončno glavo, ko ga priklenejo v zaduhlo sobo, kjer zapisnike prepisuje. Težko pa jim je v bogoslovnico, kjer jih čaka veliko dela in žrtve, a malo priznanja in časti. M Faust. i. *) Ibiil. Kdor se preveč čuti, kdor se navzame ošabne misli o svoji ..izobraženosti-1 ali „genijalnosti“, se bode nerad privadil vbo.š-tvu Kristusovemu. Znamenje našega veka je nepokornost in ypor-nost, a znamenje Kristusovo je križ pokorščine. Zastava vpor-nosti in ošabnosti odvaja ljudi od Kristusa in altarja. Dragi mladi prijatelj! Menim, da me razumete, saj morda •sami dobro veste, zakaj gubi mladina veselje do duhovnega življenja in dela, Vi živite v sredi mej mladeniči, o katerih Vam pišem. Želim le, da dobro premislite, kolika izguba je izguba poklica. Kdor vedoma odkloni božjo ponudbo, je vreden pomilovanja. Navadno je greli in slepa ljubezen sveta, kar mladeniča zapelje, da odbije to neizmerno milost božjo. Zatorej taki mladeniči skoraj nikoli nimajo sreče, naj se obrnejo kamerkoli, kaker da niso več vredni milosti, ker so eno preveliko milost zavrgli. In koliko je celo nedolžnih mladeničev, ki nespametno zapravijo duhovni poklic, ko oni bogati mladenič, kateremu je Jezus ponudil apostoljstvo ? Od prve mladosti je pobožno živel po božjih zapovedih in radoveden je vprašal Gospoda, kaj naj bi še storil ? Gospod je mladeniča milo pogledal {r\yanr]GEv avvov) l) in mu je rekel: Ako hočeš biti popolnoma, pojdi, prodaj, kar imaš, in idi za menoj in imel boš zaklad v nebesih. A mladenič? Ko je to slišal, je žalosten odšel. Kam ? K blagu; bil je namreč silno bogat.') Nesrečnež ! Kje mu je zdaj ime in blago ? Ima je drugi! Gospod pa je še dostavil, da se boji za njegovo zveličanje. 3) Kaj bi mu bili pa Vi rekli, da ste vse to videli in slišali? To recite zdaj sebi. Vedoč, da Bog sam izbira osobje al-tarju, prosite ga, naj Vam razodene, jeli tudi Vas poklical ali ne. Bog pa Vas razsvitli in varuj, da si poklica svojevoljno ne vsvo-jite ali pa nespametno odklonite. Dr. J. Pavlica. Mark. X. 21. ») Mark. X. 3) Ibid. v. 23. Nekatera krščanska govorniška pravila. Spisal P. Jurij Scherer T. I.1) 1. Noben propovednik ne imej propovedne 11 a 1 o g e za neznatno stvar, no za nalogo važno^ vzvišeno in slavno, ki pripada pravzaprav škofom, kaker se vsakemu škofu reče, ko mu pri posvečevanju podajo evangelij : „V z e m i evangelij, pojdi in p roli o ved u j ljudstvu, ki je tebi izročeno!" Enako spričuje tudi Tridentinski cerkveni zbor, še le nedavno končani, da prva naloga škofov je, da bi oznanjevali evangelij Kristusa Jezusa (Efež. 4, 11, 12j. Kdor toraj Božjo besedo javno o-znanjuje, je v tej zadevi namestnik škofov in vrši škofovsko delo. Tega bi se morali spominjati posebno oni, ki si domišljajo, kaker da bi imeli prepovedovati sami redovniki in priprosti, revni duhovniki in kaker bi to bilo škofom in prelatom v nečast in sramoto, dočim jim vendar nič tako ne pristuje' kaker leca in spovednica. „K a k o lepe so na gorah noge njega, ki oznanjuje in p r i d i g u j e mir, ki pridiguje zveličanje," (Iz. 52, 7) pravi prerok Izaija; in sveti apostelj Pavel pravi, da starejši (t. j. duhovni), foateri dobro vladajo, so vredni dvojne časti, v posebno oni. ki delujejo z besedo in učenjem (I. Tim. 3, 17). Čemu toraj mnogo govoriti? Prepovedovati ali o-znanjevati besedo Božjo je angeljsko opravilo, kaker se imenujejo propovedniki v sv. pismu angel ji (Malah. 2, 7) ; in kaker se sv. Pavel zahvaljuje Galačanom, da so ga evangelij o-znanjujočega sprejeli kaker angelja (Pal. 4, 14). Kdo bi se toraj opravila ali dela angeljskega sramoval? 2. Propovedniki naj se za goyor pridno pripravljajo in naj brez priprave n e s t o p a j o n a. 1 e c o ; kajti nekateri še le iz postelje vstajajo ob nedeljah, kože zvoni k službi Božji, ter oblekaje in napravljaje se si brž kaj v glavo vbivajo, kar bi povedali svojim poslušalcem. — Kako ‘) Jurij Scherer se je porodil 1. 1539 v Sclnvatzi na Tirolskem, pristopil 1. 1559 k družbi Jezusovi, bil potem rektor Dunajskega kolegija in propovednik nadvojvode Matije. Propovednik je bil čez 40 let in sicer v veliki slavi — posebno v Linču. Vmrl je 1. 1605. Omeniti je, da se v malem spisu nahaja nekoliko opazek za tedanji čas važnih. Vendar dobi v njem vsak. čitatelj voliko prekrasnih mislij in zdravih naukov. V češki jezik je te vrstice prevel Ignacij Beč&k, duhovni pastir. Citati so podati po slovenskem Aliolli-ju. Opozarjam na prelepe primere! Op. prelagateljeva. bi take v naglici pvipravljane prepovedi mogle imeti vspeli ? Kako bi mogle biti čvrste in jedrnate ? Kako bi mogla komu, zlasti če ima slab želodec, dišati hrana, ki jo je kuhar tako zvaril in predložil ? Mnogi pove raz leco take neslanosti, govori stvari tako nenaravne in zmedene, dasi na oko učene, da je čudo, če ne ohole pričujoči poslušalci. Prerok Jeremija imenuje-onega »prekletega, kdor Gospodovo delo opravlja nezvesto (Jer. 48, 10). Jaz propovedujem — povem odkritosrčno — sedaj že nad 41. leto, toda te spretnosti si nisem vendar še pridobil, da bi si upal *ex abrupto“ in kaker iz rokava kako propoved imeti. Nisem nikdar hlepel po slavi, katero nekateri govorniki iščejo v tem, da govore brez priprave, in tudi si je ne želim — ne rečem za slučaj, ko bi bila skrajna sila. Potem ne dvomim, da bi Bog pomagal in da bi vse nedostatke in vse neprevidnosti blagovolil dopolniti. Ko se pripravljam za propoved i n j o spis u-j e m, m i c e 1 i teden k temu komaj zadostuj e1), in ko sem se pripravil, koliker sem mogel, bije mi vendar na leci iz početka srce od bojazni in straha, in sicer ne le pred knezi T kralji in cesarji, no tudi pred meščani in kmeti. Nedokuhana hrana je neokusna in nezdrava: propoved, ki ni kaker tiče skrbno pripravljena, se bode težko poslušalcem posebno dopadala, in tudi jim ne podeli dovoljnega vžitka. 3. Govornik, ki h o č e z v s p e h o m p r o p o v e d o-vati, najživivzglednoin n e s v a r 1 j i v o, t a k o da s a m dela, k a r d r u g e u č i, po vzgledu govorniškega prvaka Kristusa Jezusa, o katerem piše sv. Luka, da ,.j e z a-čel delati in učiti (Dej. ap. 1, 1). Naj se toraj najprej pokaže dejanje, potem naj naslednje učenje. Zato pravi sv. apo-stelj Pavel: „T i oznanjuješ, da se ne sme krasti, i n. kradeš; ti praviš, da se ne sme prešestovati, in p r e š e s t u j e š !“ (Rim. 2, 21 — 22). In po psalmistu Gospodovem pravi Bog grešniku: »Zakaj ti oznanjuješ moje pravice in jemlješ mojo zavezo v svoja u s t a ? S a j s o v r a ž i ž moje svarjenje, in zametuješ mojo besedo! Ko si videl tatu, si tekel ž njim in si se družil s p r e š e s t n i k i“ (Ps. 49, 16 — 18).. Sv. Pavel zapoveduje Timoteju, da bi bil »vzgled verni m v besedi in obnašanji, vljubezni, v veri, v čisto s ti“ (I Tim. 4, 12). Prekrasno piše tudi sv. Jeronim: »Glej, da ne bodo tvoje propovedi rušila (izpodkapala) dejali j a, da ti ne bode govorečemu v cerkvi vsak odgovarjal skrito v svojem srci: „Aj! zakaj sam ne delaš, kar učiš ?“ Aristoteles-pa pravi: „V rečeh, ki se tikajo vedenja in nravnosti, so bolji pomočki dejanja nego besede.11 In druga dva pogana ') Podčrtali smo mi. Op. prelag. (pravita): „Takrat se vse godi redno in vzorno, ko sodnik (kritik) sam dela, kar drugim veli delati11 (Ovid) Naproti temu zopet je „sramota, ako se nahaja učitelj v taki napaki, kakeršno kara na drugih11 (Cato). Resnica je: poslušalci ne smejo po besedah Kristusa Gospoda (Mat. 23, 3) opazovati, kako propove-nik živi, temveč poslušati, kar prepoveduje; a vender znana vsoda mu ne prizanese: Mladi raček je rekel nedkaj staremu raku, ki ga je začel učiti, da bi hodil naprej, ne nazaj : »Ljubi oče, idi naprej ti, jaz pojdem za teboj!“ 4. Ako je propovednik mož p r i d e n in o d-kritosrčen k a k e r v življenji in tako t u di v besedi in če kljub temu opaža le neznaten v s p e h p r i s v o j i h ovčicah i n p o s 1 u š a 1 c i h, naj se zate radi svojega truda ne žalosti niti ne ■obupuje; ker plačilo in krona nebeška ga prav gotovo čaka. Sv. Gregor Veliki Domieijana, nadškofa armenskega, tako-le tolaži : „Četudi mi je žal, da ni cesar perzijski sprejel sv. vere, vendar mi je to v neizmerno radost in tolažbo, da ste mu oznanjevali vero krščansko ; kajti, četudi ni bil fon) vreden biti razsvetljen, vaša svetost vendar dobi za oni govor zasluženo plačilo. Četudi gre črni zamorec v kopel in zopet črn odhaja iž nje, kopelin lastnik zato vendar dobi plačilo11.1) — Temu podobno piše sv. Ciril Aleksandrijski : „Lahko bi si kdo domišljal, da bi bilo nevspešno, nehvaležno delo, katero je potrebno za propoved, če ni našla poslušalcev in ne prepričala njihovega razuma. A to ni tako ; zakaj kdor daja dober svet in ne preneha dobro svetovati, je zadostil svoji dolžnosti, in pla-■čilo mu ne uide. Ali uveri poslušalce ali ne, to ni od njega odvisno, ne od njihove volje. Propovedniki naj se toraj, kar se tiče oznanjevanja Božje besede, ne žaloste in naj ne obupajo, ampak naj Božjemu Veličastvu prepuste, česar ne mogo sami opraviti. Kaker kmetje, ki polje s pljugom preorjejo in seme o-sejejo, narede, kar je njihova naloga, zarod (rast) pa izroče Božjim rokam, ravno tako naj propovedniki Božjo besedo pridno razsevajo. Naj se potem zarodi (kar so želeli.), ali ne — naj se prepusti milosti Božji in to tem bolj, ker iz nerodovitne zemlje ima kmetovalec škodo; propovednik pa plačila za delo, kaker tudi za dobro svojo voljo in namen zasluženega nikdar ne zgubi. Zraven tega mora biti tudi tolažba krščanskega govornika, ■da prav nobena propoved ni brez vžitka, ker Gospod pravi po preroku Izaiju: „1 n kaker pada dež in sneg z neto a, in se gori ne vrača več, ampak napaja zemljo in jo namaka ter jo dela rodovitno, da seme daja sejalcu in kruh vživalcu; taka ‘) Kdo zahteva lepših primer ? 1) o moja beseda, ki pride iz mojih ust; o 11 a se 11 e bo vrnila k meni prazna, ampak opravila bo karkoli hočem, in srečna bo v tem, za kar jo pošljem.11 (Iz. 55, 10 — 11.) Skušnja uči, da seme Božje besede v srca nekaterih ljudi j vrženo včasih kali še le po desetih, dvajsetih, ali tridesetih letih — in sadje rodir kaker taki ljudje, po milosti Božji na pravo pot pripeljani, sami o sebi pripoznavajo: „Pred toliko in toliko letih sem slišal v propovedi to in ono, to mi je dalo prvi povod, to me je najprej napotilo, da sem premišljal o svojem poboljšanji." In taki znajo lepo ponavljati misli iz propovedi po tridesetih ali štiridesetih letih. Razsipajte toraj, krščanski govorniki, 1111 ežo Božje besede-smelo v morje in ne nehajte loviti; riba, ki se ne vlovi danesr vlovi se morda jutri. Kdor se ne zaplete letos v mrežo, pride vanjo morda prihodnje leto. , 5. Propovedniki! Ne bodite neprizanesljivi in surovi, j e z a v i in zamerljivi, ko karate-in opominjate prosto ljudstvo in meščane; tudi j ih ne pitajte z 11 eu 11111 e ž i, tu 111 p c i, p o ž r e š-n i k i, 1 e n u h i, hudobneži, 111 a 1 o v r e d n e ž i in kaker se vsa ta k r a s n a i m e n a i n p r i i m k i z o v e j o. Tem manj se smejo (govorniki) o prelatih in vrhovnostih nespodobno in nevljudno izraziti, ampak naj sočutno, z nježnim srcem, z važnostjo grehe vseh stanov karajo. Tudi ne sme pro-poyednik prekoračiti meje, ko se spravi nad krivoyerce in ko-govori o njih ; zakaj krščanski propovednik mora je raje s temeljitimi dokazi pridrževati, ne pa z mnogimi psovkami in obsodbami delati še bolj trdovratnih. Saj niti nadangelj Mihael šeni drznil, kaker pravi sv. Juda apostelj v syojem listu (Jud. 1, 9) izgovoriti sodbe preklinjevanja (blasphemiae) nad samim hudičem. — Tako je menil tudi sv. Gregor Nazijanški rekoč : „Mi nismo v poučevanji nevajeni in neskušeni; tudi ne dražimo svojih nasprotnikov s psovkami in žaljivimi besedami, kaker gotovo-delajo mnogi. Oni se ne bojujejo z verskimi členi, ampak z 0-niini, ki se drže verskih, pokrivajoč z jeznimi besedami puhle in jalove dokaze, kaker morski pajek,1) ki spušča pred seboj neki črn sok, da bi ribam všel in bil neviden. Mi pa se za Kristusa bojujemo in s tem dokazujemo, da se borimo po vzgledu svojega mirnega in ljubeznjivega Odrešenika.“ In zopet: „Kar se tega tiče, menim in tudi dajem vsem duhovnim očetom in varuhom krščanskega nauka- ta-le svet, da ne ni s surovostjo odpojujejo misli in src svojih protivnikov, ni z mehkostjo jih delajo trdo-yratnejših; v stvareh sv. vere naj se vedejo modro in previdno in nikaker naj ne prekoračijo meje mirnosti.41 ‘) Menim, da: Tintenfiscli (Saepia officinalis.) V zmerjanji, preziranji in očitanji prepuščajmo govorniki katoliški prednost razkolnim predikantom, ker je dovolj znano, da so v tej ne preveč slavni umetelnosti znameniti odličnjaki, da celo v tej zadevi hudiča samega prekose. C. Ravno tako skromen in miren mora biti govornik, ko oznanjuje katoliški na u k, posebno ko ga o z n a n j u je poganom in nevernikom. Nekateri poslušalci še potrebujejo mleka, drugi zopet krepkeje h r a n e. . „K a k e r otročičem v Kristus u“, piše ■sv. apostelj Pavel Korinčanom (I. 2, 1. 2), „dal sem vam ni 1 e k a piti. ne jedi; n i s t e (bili) še n a m reč z a-n j o, pa tudi še zdaj niste, ker ste še m e s e n i“. „Š e veliko vam imam povedati; toda zdaj ne morete nositi11, je rekel Kristus Gospod ljubim svojim učencem (Jan. 16, 12). Te besede razklada sv. Gregorij Nazijan-ški in pravi: „Glej! kako polagoma in počasi se vrši posvečenje in kako koristno je v teologiji (oznanjevanji Boga) poslušati dober svet, da ne izjavimo vsega naenkrat, in tudi ne zakrivamo in tajimo vsega do samega konca: zakaj prvega ne sme se hvaliti, drugo bi pa naše ljudi od nas odvračalo". Tega mnenja je tudi Origen, ki pravi: „Učencem in začetnikom se ne sme iz prva globokih in neumljivih skrivnostij zaupati, ampak mora se ž njimi govoriti o zboljšanji nravnosti ter o začetku duhovnega življenja in proste vere11. Kavno tako meni tudi sv. Pavel: „0 d tega imam veliko govoriti, k a r j e pa težko razlagati, ker ste slabi postali za poslušanje. Zakaj ko !• i imeli učeniki biti zavoljo časa, je ■spet potreba vas podučiti, kateri da so prvi nauki Božjega r a z o d e n j a ; in ste taki, kateri m 1 e k a potrebu j e j o, in ne močne jedi. Sle d n j i namreč, k a t e r e m u se mleko d a j a, ni vajen pod u-čenja pravičnosti; zakaj otrok je še. Za popolneje pa m o č n a j e d, z a t i s t e, k a t e r i i m a j o z a v o 1 j o navade vajene p o č u t k e razločiti dobro in hudo" (Hebr. 5, 11—14). Zraven tega spričuje Evstahij o Pintu, ki je korintskemu škofu Divis-u pisal tako le: »Ljudstva se ne sme rediti z samim mlekom, da bi je na sodni dan dobil kaker ■otroka, ampak rediti se je mora z močno hrano, da bil (ljudstvo) rastlo v duhovnem življenji". Modri propovednik bode vedel, Kako se ravnati v tej zadevi po okolnosti in razmerah svojih ovčic. 7. P r o p o v e d n i k i naj radi molijo, kaker aposte-Iji združujejo oznanjevauie Božje besede in molitev: „Mi p a“, pravijo, „s e b o m o m o 1 i t v e in službe besede držali" <(De. ap. 6, 4). To je ona prava lestvica Jakobova, po kateri nngelji stopajo navzgor in navzdol. Z molitvijo1) stopa angelj to je cerkveni govornik gori k Gospodu Bogu; oznanjujoč besedo Božjo pa stopa navzdol — k ljudstvu. Molitev daja sveti besedi duhovnikovi tako moč in silo, da mnogi propovednik, ki je vdan molitvi, s petimi besedami globeje gane srca poslušalcev, nego drug molitvi ne vdan kričač s celo ploho besedij. Gotovo se ne nikjer čita, da bi bil sv. Aleksander, vladika carigrajski, velikega krivoverca Arija premagal'z govorom in prepričal z dokazi, ampak da ga je zmagal z molitvijo, kaker o njem spričuje sv. Gregor Nazijanški in drugi. Zato sv. Avguštin prav lepo spominja propovednike, da bi poslušalce tudi z molitvijo k sebi vabili in klicali: ,,Ljubi bratje! Pravim vam, kličite k sebi ljudstvo z vzdihovanjem, ne s prepirom, kličite je z molitvami, kličite je vabeč, kličite je s postom itd.“ Kristus Gospod je po dnevu govoril, ponoči pa vstrajal v molitvah, da, včasih je celo noč prebil v molitvah. Njegovemu ljubemu apostelju Jakobu se je strdila od mnogega in gostega klečanja, ker je molil, koža na kolenih, tako da je bila kaker veliblodja. Kaker je hrana brez soli neokusna, tako tudi prepoved, ki ni z molitvijo zabeljena. 8. Propovednik naj-dobro pazi, da ga ne izpodkopa ljudska h v a 1 a, i n d a b i s e n e prevzel t a d i s v o j e v 1 o g e i n n a d a r j e n j a, k i m ujeda r o-v a 1 Bog. Čim več milosti je. dobil od Boga, in čim bolj se ljudstvo k njegovim govorom zateka, tem ponižneji bodi pred Bogom in ljudmi; s ponižnostjo bode vsak dan vrednejši večjih ter gostejših darov in milosti. Nekateri govorniki ne vedo od samega napuha, kako korakati, kako stati ali govoriti, ne iščejo z „vzvišenimi" besedami na leci nič druzega, nego samo hvalo in čast. Toda Prosper stopa z drugo tvarino nasproti govorniku in pravi: „Govornik naj se ne zanaša na vzlet in lepoto besedij, ampak naj ves vspeli svoje prepovedi oslanja na d o k a ze in moč resnice nima sebe hvaliti in tudi se ne veseliti radi ljudstva kričečega in ga hvalečega; veseli naj se raje solz svojih poslušalcev. Govornik ne gledi, kako ljudstvo roke spenja in radosti vriska, ampak raje, kako vzdihuje in jo-ka“. Kristus Gospod se je dal vsem propovednikom, da vsemu krščanskemu ljudstvu za vzor in vzgled ponižnosti, ko je rekel: „U č i t e se od mene, ker sem k r o t a k in iz srca poli i ž e 11“ (Mat. lo, 29.) 9. P r o p o v e d n i k i ne smejo preveč kričati, k a k e r b i b i 1 i č e d n i k i a 1 i p 1 a v c i n a morji; zakaj p r e s i 1 n i krik nema druzega nasledka, kaker da propovednik š k o d i s a m s e b i i n tudi poslušalce m. Človeški posluh je zelo občutljiva naprava. Kričač samemu sebi življenje krati in drugim. Ljudstvo tudi mnogo !) Posebno s premišljevanjem (meditacijo.) bolje razume govornika, ki govori z mirnim glasom, nego onega, ki preveč kriči. Seve, ni mala umetnost svoj glas na leci pridrževati in ga, kaker tiče, znati rabiti. Ni dobro celo propoved. govoriti z e 11 i m glasom in naglasom, ker glas se mora tu zvišati, tam zopet znižati glas mora biti včasili ostrejši, včasih pa zopet ljubeznjivejši, kaker zahteva narava stvari same in tvarine, ki se izraža v govoru. Povzdignjeni glas — če se ga povzdigne o pravem času, budi veliko pozornost in mehča (vzrušuje) človeška srca. — Ko je Gospod Jezus nekdaj govoril pred veliko množico, je rekel: rK a t e r i ima ušesa za poslušanje, naj posluš a !“ (Mat. 13, 43). Potem lahko sodimo, da Kristus Gospod ni nikoli enako kričal celega svojega govora, ampak da je povzdignil glas, ko ie rekel: , K a te r i ima ušesa z a poslušanje, naj posluša!" Taki govorniki, ki v propovedi svoj glas zelo napenjajo in prenapenjajo, težko včakajo visoko starost, zato ker sebi škodijo, si zdravje spod-kopujejo in ljudstvo, privadivši se kriku, lepo dremlje, kaker pes poleg nakovala, na kojem se kuje ; to pa se ne godi tako pogostoma, ako govornik zna svoj glas pridrževati in brzdati. — Tak lepi in mirni glas, kakfer tudi notranje občutke govornikove so sami pogani visoko cenili. Prebivalci na otoku Rodos se niso mogli načuditi pisanemu govoru, katerega je imel Demosten zoper Ešina. „Kaj bi vi pa še-le rekli" —• jim odvrne Ešines, „ko bi sami tudi slišali, ko je govoril"?'. — In zato je mnogo, prav mnogo na tem ležeče, kaku kdo zna svoj glas ovladati. 10. Govorniki naj ne bodo šaljivci, razlagalci pravljic in basni, ampak naj oznanjujejo Božjo besedo in sicer s posebno važnostjo in spoštljivostjo. Vtrujene poslušalce kedaj razveseliti z malim vzgledom kratkočasnim, ki je v dotiki z govorom, ni prepovedano. .Toda na smešno in šaljivo ves svoj um navlašč porabljati, da si s tem ljudi privabiš in pomnožiš število poslušalcev, ni prav. To spada na druga mesta in ne na leco. Tako opominja sv. Pavel Tita, da bi dajal „v vseh rečeh samega sebe n vzgled dobri ii del, v n a u k u, v č i s t o-s t i, v resnobnem obnašanji; n a u k b o d i z d r a v. n e s varljiv; da se bo nasprotnik sramoval, ker ne bo imel kaj hudega od nas reči" (Tit. 2, 78b 11. Propoved n iki naj ne govore predolgo časa, posebno ne ob veliki vročini ali v vel i-k e m m r a z u. Bolje je, če pusti poslušalce, dokler imajo slast (do Božje besede) in bi radi še poslušali — nego našičene, ali prenasičene in prenapolnjene. Bolje je, da ljudje reko: „Jaz bi bil tega gospoda poslušal še tri ure !“ nego, če reko : „0h! danes pa ni bilo-ni konca ni kraja"! Kaker ptiči najbolj diše, ako so hitro na masti ocvrti, tako tudi se mora nehati propovedovati, dokler je govornik še razpoložen in dokler si poslušalci tako rekoč oblizujejo prste, sicer bode vse prepečeno. Izvežbani plaveč na morji ve za gotovo, kedaj mora priti Božji milosti1* izbrati, kar je grdo, za predmet lepe umetnosti ! Nikar pa misliti, na naš Aškerc v svoji pesni ni nič lepega, ampak od kraja do konca se kaže neplemeniti, uekrščan-ski namen škofom eno zasolit, češ. oni ne poznajo krščanske ■ljubezni, oni niso aposteljni pravega krščanstva! S škofi seveda so zadeti tudi vsi oni, ki z g. Aškercem nečejo v tabor liberalcev ! Da nismo mi izvzeti, zna se samo ob sebi. Kdo ne razume takega govora v ..Ljubljanskem Zvonu**, na mestu, kjer se je tiskal roman „4000“. iz ust Antona Aškerca!! Pa cela smisel legende je — poganska. Pesnik ne more vtajiti, kako mu je žal po vmirajočem poganstvu. Da bi tako gorel ža krščanstvo ! Klasičen je pa sklep ! Glej, na oltar Perunov glavo svojo Polaga prvi Trdoslav pod meč . . . Za njim tri tisoč bratov, sester pada — Tri tisoč v raji je mučencev več. Govorimo kot verni katoliški kristijani, kakeršen je gotovo tudi duhoven Anton Aškeic. Kot katoličani verujemo, da pot v raj odpira le edino zveličavna katoliška vera, ne pa poganstvo. Da bi pa smrt za hudiče (oinnes dii gentium rdaemonia — tako sv. pismo), bodi tudi slovanski hudič Penin, pripeljala h kroni mučeništva, zdi se nam res grozovito — iz ust katoliškega duhovna! In da je g. Aškerc duhove 11, ve danes ves slovenski svet, vedo tudi dijaki. Tak duh preveja letnike ..Ljubljanskega Zvona". Ali se ta duh zlaga z onim, v katerem hočejo slovenski stariši, da se vzgajajo njih sinovi, pa tudi z onim, kateremu nočejo državni zakoni, da se mu nasprotuje — naj bi premislili oni, katerim je Bog izročil v odgojo slovensko mladino. Pa take liste in knjige sme še vedno brati mladina na srednjih šolah — „Zvon“ ni še prepovedan na ljubljanski viši gimnaziji, kjer se je izključil ..Rimski Katolik", ki si je glavno nalogo postavil v to, da take liste in njih nauke zavrača, pobija. Strup tedaj smejo piti naši dijaki, a protistrupa ne smejo vzeti ! Za ta pot le toliko. Naj bi se blagovoljno prevdarilo, kar smo pisali. Upamo tedaj, da se tam, kjer se je vradno izključil „Rimski Katolik", ravno tako vradno prepove »Ljubljanski Zvon“. Ako bi se to ne zgodilo, bomo še na druge načine dokazali, da naš list ima vsaj toliko pravice do glave in do srca slovenskih dijakov kot je ima naš stareji leposlovni list- Dr. Mahnič, vrednih „ Rimskega Katolika „Slovenski Narod“ je prinesel na naš poziv v zadnji številki „Rimskega Kato-J lika" (glej stran j 26.) dne 28. febr. naslednjo izjavo: Dr. Anton Mahnič in ^Slovenski Narod". —' Gospod Tone s Kala ni imenovan škofom Krškim, dasi se mož obnaša sedaj tako, kaker da bi, izbran škofom, ne bil pobegnil v puščavo, kaker nekdaj svetniki, koje so le s težavo preprosili, da so prevzeli škofje breme. Ponižnost ni bila nikdar vrlina dra. Antona Mahniča in zatorej nam' je umljivo, da gospod sedaj nekako zameri sv. Očetu v Rimu, ker ga ni imenoval škofom na Krku! Svojo jezo pa zliva nad našim listom, češ, da naj mu dokažemo, da je omadeževane preteklosti in da je že bil obilokrat mora 1 i č n o obrcan. Počasi, gospod Anton ! Cernu razobešate tukaj svoje zasebno življenje ? Radi pripožnamo, da ste zelot, a sicer v tem življenji poštenjak in tudi do cela nesebičen človek. Kar pa se tiče javnega Vašega delovanja — in samo to pride tukaj v poštev — pa še vedno trdimo, da ste si s svojimi pretepi — bodisi na bogoslovskem, bodisi na literarnem polju — omadeževali svojo preteklost. In če ste tudi časih vsled svojega kričanja obdržali zadnjo besedo — moralična premaga pa vender-le ni bila na vaši strani. Sveti duh izbira škofe ter jih imenuje po Rimskem papežu. Pri ti priliki, dasi so vaši prijatelji na vse kriplje-naglašali, da bi bil dr. Mahnič škof po duhu sv. Pavla, šel je Sv. duh mimo, ter pustil dr. Antona Mahniča pri strani kaker berača, ki ni vreden milega daru. In mi, ki smo dobri in vestni katoličani, se tega veselimo, ker Rog nas varuj takih škofov, kaker bi bil dr. Anton Mahnič ! Toliko v odgovor zadnjemu „Rimskemu Katoliku"! Za mlade pisatelje so dalje darovali : P. n. g. Malenšek Martin, župnik pri Sv. Petru v Ljubljani ...*..,................................ „ „ „ Hvalica Anton, župnik-dekan v Šempetru pri Gorici......................................... „ „ „ Perinčič Karol, kurat v Soči..................... „ „ „ Brence Ivan, župnik pri Sv. Gregorji . . . , Na znanje gg. dijakom ! Spet so nam nekateri gg. gimnazijci poslali nekaj nalog, mej njimi tudi iz Ljubljane. Kaker smo naznanili vže zadnji pot, ne želimo, da bi ljubljanski gimnazijci odslej več občevali z nami ali z našim listom ; kajti to jim je vradno prepovedano, pa tudi mi nočemo, da bi se nas sumilo, kaker bi šolsko mladino napeljavali k nepokorščini. Ako bi nam pa hoteli dijaki z d r u-z i h gimnazijev kaj poslati, bomo radi sprejemali in spise, ki ■bodo kaj vredni, v posebni „dijaški prilogi" spet priobčevali. gold. 4 n 3 „ 3 „ 1 rji omiki. Sicer pa — v Vašo mošnjo nočemo sedati! Hoteli bi Vam le priporočiti v Čitanje tudi kak znanstven list, ne pa, tla bi to moral biti ravno «R. Katolik« f K K) — Pišete, da se ne skladate povsod z našimi idejami, največ radi tega ne, ker so nepraktične 1 Poslušajmo ! i) V narodnem oziru Vam nismo dovolj odločni! Od kod veste to? Morda so res tudi Vas preverili, da preklinjamo narodnostni princip, učeč, da je narodnost od lutdiča ? To so nam namislili naši obrekovalci — na svojo vest. Ali morebiti ste v listu samem našli izjav, radi katerih bi nas smeli sumičiti radi narodnostnega mišljenja ? Mi nismo dovolj narodni?! Morda radi tega ne. ker ne trobimo v en rog sč »Slovanskim svetom?« Ali ker nismo prišli še tako daleč, da bi slovenstvo iden-lifikovali se sokolstvom? Res, kričati ne znamo tem več pa delamo. Koliker je v naši moči, se trudimo mladino napeljavati, da bi gojila materin jezik; pred vsem jo pa spodbujamo h gojitvi resniših, viših ved, dobro vedoč, da le teme- ljito izobražena, značajna mladina more biti kos nevarnostim, ki pretijo in bodo pretile slovenskemu življu Pa tudi slovanstva ne črtimo. Mi smo vže veliko ruskih, čeških, hrvatskih, poljskih slovnic in druzih slovanskih knjig razdelili mej slovensko mladino; ker smatramo za dobro 'n potrebno, da naša mladež poznava, ljubi tudi druga slovanska plemena (Tudi nima noben drug slovenski list bolj obče-slovanskega lica, nego naš, čeprav je toliko »rimski« ! Sploh menimo, da mi veliko bolje skrbimo za narodnost nego naši liberalni nasprotniki, tlasi se zdi, kaker bi jo oni za vse veke vzeli v zakup Naša misel je, da Slovenci bi morali manj govoriti, tem bolj pa pridno delati, rečem še enkrat — delati. Obdajajo nas mogočni, omikani narodi. Kdor misli da bo z «živio»-kriki zajezil tuj tok, ki čedalje bolj preplavlja našo Slovenijo, se močno moti. Marveč skrbeti moramo, da se pred vsem duševno iz omika mo in v kr ep im o, da se moralno ojačimo. Kjer mejita dva naroda, omikaneji, napredniši vedno potiska onega, kije manj omikan. Ne jezik, ampak duševna sila določuje, kateri narod se bo širil na škodo drugega. Poznamo na naši meji vasi, ki so po čitalnicah, po narodnih plesih, po narodnih «besedah» — velenarodne, v katerih pa kljubu temu slovenska narodnost rapidno propada ! Zakaj ? Preveč kričači smo, vpijemo, pijemo, zapravljamo — in to je vsa naša slovenščina! Ako hočemo, da nas bodo tujci spoštovali, učimo se logično misliti, dosledno, vstrajno delati, značajno živeti. Skrbimo, da postane naš jezik počasi posoda visokih misli, vzvišenih čustev Vže naši slovarji pričajo, da smo še, kar se tiče više, filozofične izobrazbe — otroci, kmetje. Kako ozko je naše duševno obzorje ! In tako revščino naj bi tujci občudovali, naj bi nas spoštovali! Dajte nam vender, da ljubimo narod po svoje ! Naša ljubezen mu gotovo ne donese nesreče. Nam ne gre v glavo, kako bi mogla narod pripeljati k pravi slavi, k pravi sreči združba, kaker se je nedavno na Ilrvatskem osnovala Narodnemu razvoju moramo podložiti nekaj pozitivnega ; narodu katoliškemu je pa pozitivna podlaga vže dana to pa le v krščanskem načelu. Prazne sanje, v katerih se zibljejo Hrvatje, obetajoč si sijajne bodočnosti od zveze, katero je spojilo ne krščansko načelo, ampak gorko hrv a tsk o-nar o dno čustvo! Kdor ne zbira v Kristusu — raztresa. Zato se razdvaja, razpada in gine tudi hrvatstvo čedalje bolj potapljajoč se v madžarstvu. Za vstrajen, nesebičen boj vzgaja le katoliška cerkev. Kdor si v nji značaja ne vjekleni, se vda oportunizmu t. j. politični sebičnosti, ki izdaja narod in njegove koristi. To pot bo hodila lirvat-ska, dokler se ne obudi v nji stranka, ki zapiše na prvo mesto: katoliško načelo zbiraje pod svojo zastavo ne Hrvate brate po krvi in govoru, ampak Hrvate brate po veri in načelu. Te stranke bode bodočnost hrvatska. Tako razumemo mi narodnost! — Pravite, da v vsi Spodnji Istri nas zagovarjata le dva Hrvata, a še ta nas ne čitata! Sicer je pa vsak Slovan proti našim nazorom ! Na to odgovarjamo : liog pomagaj ! Menimo pa, da ako nas prijatelja ne čitata, nas tem manj čitajo neprijatelji; a menimo tudi, da so večinoma ravno rudi tega neprijatelji naši, ker nas ne čitajo in ne poznajo. Svojo sodbo o nas so povzeli iz «Edinosti», iz »Sl. Naroda« in druzih liberalnih listov. Slišali so eno plat zvona, ako jim je kaj do resnice, morali bi še drugo. Dokler tega ne store, niso sploh pristojni sodniki. — Prihodnjič dalje. OBSEG l* « ' r-‘ 2 ' ' ■■ II. zvezka ,.RIMSKEGA KATOLIKA" k > ■ * ■* 1 $ ' * , i) j, / /, ; • - % J*g . » Metafizična trojica: Pravo, dobro, lepo — Razmerje mej pravim, dobrim in lepim — Iskanje pravega ali resnice — naša prva dolžnost. Skepticizem v šoli. Misel in'življenje — Dobro. Nevednost in strast. Neodvisna politika. Politika vspelia in koristi —* Lepo. Umotvor brez- misli. Umotvor brez prave misli. Golost realnega življenja v umetnosti. Grdo v umetnosti. Neodvisna umetnost .... Najnovejša socijalno-politična revolucija pa cerkev in država : Filozofija in verstvo najnovejše revolucije — Duhovni in njih delež v najnovejši revoluciji — Dbllinger — Oveterniki najnoyejše revolucije ........ David Friderik Strauss: ‘Pobija se teorija o evangeljskih mitih — Sklep ..... Ne bojmo se precerkvenega mišljenja: Narodno krščanstvo — Dobrote, ki prihajajo narodom od cerkve — Cerkev in papeštvo v boji za prostost in neodvisnost Evrope — Katoliška cerkev — ču-vateljica polit/iške svobode — Ali je protestantizem pospešil politično prostost ? — »Večne” ideje francoske revolucije pa politična svoboda! Apologetični razgovori: Početek rastlinskega, živalskega in človeškega življenja. Kaj pravi o tem j materijalizem, pa kaj učita sv. pismo iii vera ? — / Kaj odgovarja na to pristna veda'? — Kako sodi J pristna veda o samosvojui stvoritvi ?• / Cerkvena oblast v avstrijski ljudski šoli . ‘Ruško ljudstvo v babilonski sužnosti . . Oipvanni Pierluigi da Palestrina: Njegov životopis in pomen v cerkveni glasbi. »Palestrinin zlog” . Slovenskim bogoslovcem................................ Nekatera krščanska govorniška pravila Almanak hrvatske bogoslovne mladeži Raznoterosti: Kaj sme slovenska mladina brati — in česa ne sme brati — »Slovenski Narod” — Za • mlade pisatelje — Na znanje gg. dijakom .