LOVEC LIST ZA LOV IN KINOLOGIJO Glasilo Lovskega sveta LR Slovenije in Kinološkega združenja za LRS LETNIK XXXII 1949 Uredil ING. MIRKO ŠUŠTERŠIČ Ljubljana 1949 Natisnila tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani VSEBINA »LOVCA« 1949 Avčin dr. France: Nekaj o strelu s šibrami na gibajoče se cilje.................174 Bevk dr. Stanko: To in ono iz živalskega sveta 5, 55, 100, 141, 183, 224, 263, 310, 545, 373, 418 Spomin Viktorja Herforta . . 78 Cestnik Jurij: Iz pripovedovanja lovca Janeza 284 x 318 Cvirn Otmar: Na zalazu ........................30 Lovski terijer — njegov nastanek in uporabnost............155 Njegov poslednji spev .... 281 Zasedanje skupščine Glavne lovske zveze FLRJ in Jugoslovanske kinološke zveze v Skoplju 597 Demoošek dr. Janko: t Ravnatelj Bogdan Pogačnik . 80 Drenig Teodor T.: Kinološki dnevi v Parizu in na Dunaju 1949 ....... 323 Dular dr. Milan: O strupitvi zverjadi ... . 584 Krmišča.......................399 Jukil Vence: Dedovanje lastnosti in zasnov pri psih.....................95 Pravila o dednostih pri psih . . 129 Jamar Janko: Prvič na ruševca..............252 Ka\pus Anton (Tone Podvrečar): O pticah in njih potovanjih 15. 64 110, 147, 196, 229, 274, 315, 351, 381 Kemums Louis: V Jugoslavijo na mednarodno razstavo psov in zborovanje Mednarodne kinološke zveze . Klobučar Drago: Napake pri dresuri ptičarjev Zajcavzdržnost ptičarja . . . Ravnanje s puško na skupnih lovih.......................... Kremenšek prof. Jože: Baškara....................23, Lampreht Robert: Lov in naša petletka . . . . Lovec nekdaj in sedaj . . . . Lavrič dr. Janko: K novemu zakonu o lovu . . . Vzgoja goničev 245, 298, 332, 377, Pri bredi...................... Miklavc Ciril: Zima prihaja................... Perenič Jože: Volkovi........................ Pirc Anton S.: Po Afriki...................34, Kazen kot vzgojno sredstvo . . Naš odnos do divjadi . . . . Kaj smo doslej storili za obnovo naših lovišč................... Pleničar Vladimir (Dinko): S srcem in očesom na lov v kočevske gozdove ............... Primožič Josip: Lori........................... Radišič Božidar: Lov na divje svinje v Bosni 3 279 355 422 72' 169 241 200 414 2 20 158 69 329 394 199 282 76 Skale Janko: Jeleni, ki jih nisem ustrelil 97, 138 Smodej dr. Dušan: Gojitev in skrb za poljska lovišča . 50, 107 Stare Bruno H.: Psi jamarji, njih preizkušnja in ocena......................113, 151 Šušteršič ing. Mirko: O kopitu puške..................75 Razno: Tekmovanje brakov in braikov-jazbečarjev ...................27 Preizkušnje brakov v 1. 1948 . . 28 Zakon o lovu (LRS)...........211 Odredba o izvrševanju lovske pravice v obmejnem pasu . . 217 Pravilnik o tekmovanju za po-končevanje škodljivcev OLS Maribor...................327 Odločba o odškodnini za škodo na divjadi......................357 Iz lovskega oprtnika: 37, 83, 117, 161, 208, 235, 286, 324, 358, 388, 424 Iz lovske organizacije: 46, 87, 125, 168, 208, 296, 327, 392, 427 Kinološke vesti: 47, 88, 128, 208, 240, 296, 328, 360, 428 K - - n .m'bCi/ 3 4/ ^ (up % Januar C. Miklavc Zima prihaja Čez polja lega sršeča slana, ozračje je hladno, na drevesu šelesti zadnji listič in podrhteva kakor človeško srce ob raz-stanku z najdražjim. Priroda je kakor zala nevesta, katera, je po poroki odložila nakit ter zresnila svoj nasmejani obraz, zato-pivša svoje misli v neznano prihodnost. Narava se uda j a molku, liho in srce pogrešata žive popevke ptičic. Zlasti po razigranem cvrčanju lastovk se nam toži, odkar so v pričetku jeseni zakrožile v nebesno modrino; naše oko jih je spremljalo — kdo more biti porok, da se vrnejo, kdo more vedeti, da-li ta ali drugi izmed nas učaka prihodnjo veselo pomlad? Po lesih gonijo psi in pokajo puške. Lovcem na stojiščih podrhtevajo srca, mraza ne čutijo, toploto jim daje upanje na plen v teh zadnjih pogonih poslavljajočega se leta. Morda že v kratkem zamete planine, polja in pota ter ustavi prijetne pohode v prirodo. Pa tudi zimski čas je romantičen in lep za lovca. Lov je težavnejši, utrudljivejši. a zato večkrat uspešnejši, zlasti na roparske živali, predvsem lisice. Ob temnih večerih, ko ne morejo lovci na čakanje, se obiskujejo in ob gorki peči se razživi pogovor, lovski dogodki se vrste v resni in šaljivi besedi, da zajame vse navzoče prijetna ubranost. Mnogo koristnega se nauče mladi lovci na takih večerih, zlasti glede varstva in prehrane divjadi v hudi zimi. Mnogo dobrih ukan se skuje proti lisicam. Ob takih priložnostih se oglase tudi gospodinje, da oštejejo po njihovem mnenju nerodne lovce, ki niso kos predrznim lisicam. Ne le, da ropajo kuretino, tudi hišne mucke gredo z njimi, kar je gospodinjam preveč. Tudi lovska knjiga je ob zimskih večerih, ko počiva delo, dobrodošla. Seči je treba samo v omaro po »Lovca«, ki je prijeten pripovedovalec in lovski vseznalec. Čez leto si »Lovca« morda le površno prelistal, ker te je delo pritiskalo. Zdaj pa utegneš, ko v peči prasketa ogenj, zunaj se oster severnik poigrava s snežinkami in na okno trka drobčkan ciganček-sinica, proseč kaj za v kljun. Tako spokojno je pri duši, da ti ta ubranost privabi na lice rahel smehljaj, ko bereš ali poslušaš. Malo tesno postane pri srcu. kadar čitam v »Lovcu« osmrtnice dragih lovskih tovarišev, ki so se preselili v večna lovišča in se nikoli več ne vrnejo. Pomlad se vrne, lastovke se vrnejo in z njimi cvetje in toplota. Dobrih tovarišev in skrbnih očetov pa ne bo, le drag spomin nanje bo risal pred nami njihove like kakor mraz cvetice na zmrznjena stekla, za katerimi nam je pozimi prijetno — gorko . .. Louis Ker nians V Jugoslavijo na mednarodno razstavo psov in zborovanje Mednarodne kinološke zveze* Odpotovali smo v to lepo deželo iz Bruxelles-a v sredo ob 9. uri zjutraj in preko Pariza, Milana, Benetk, Trsta in Sežane smo končno tudi v petek zjutraj prispeli v Ljubljano, kjer so nas pričakovali delegati. Takoj nato odliod na Bled, enega izmed najlepših kotičkov sveta. Vsi tuji delegati so nastanjeni v istem hotelu, od koder je razgled na slovito jezero: nepozaben prizor. i V soboto zjutraj odhod na razstavo. Tu se pričenja moja naloga: popisati vam kinološke razmere. Ob vhodu na razstavo so nas sprejeli g. minister in drugi predstavniki jugoslovanskih oblasti in prireditveni odbor. Ocenjevanje se je pričelo takoj. Pristojnejše pero, nego je moje, bo podrobneje opisalo razstavo in zbor Mednarodne kinološke federacije, ki se je vršil v ponedeljek dne 13. septembra. Prijavljenih je okrog 700 psov, kar znači veličasten uspeh za prvo mednarodno razstavo. Ta je nameščena na prostoru vojaških garaž, ki ga je vlada ljubeznivo dala na razpolago prirediteljem, v lopali, ki so ob straneh odprte. Vse gradivo je novo in iz lesa — nič čudnega za deželo, kjer je les eden glavnih virov narodnega bogastva; psi so privezani na vrvicah in hrana je pripravljena iz koruzne rumene moke prav okusno. Prav nič ni čudno, da vidimo tako veliko število lovskih psov, ako pomislimo na lepa in velika lovišča v tej državi. Tako ugotovimo v razredu brakov navzočnost štev. 1 do štev.- 288. Čeprav nisem pristojen za ocenjevanje lovskih psov, hočem vendar omeniti, da je imelo mnogo teh psov presvetle oči in lisaste smrčke; gospodje rejci, pozor! Posebno so me zanimali sloviti ilirski ovčarji, ki so nekoliko podobni našim tervuerenskim ovčarjem. Njih telesni ustroj in kosti so mnogo močnejše. Imajo tudi viseče uhlje, kar spada k pasemskim znakom. Opazil sem, da ima nekaj razstavljenih psov pristrižene uhlje, eden njih je imel celo odstrižene. Na svoje vprašanje sem dobil pojasnilo, da branijo ti psi ovčje črede pred volkovi, ki so precej številni v teh krajih, volk pa se brani posebno s tem, da grize ali zgrabi za uhlja. * Te vtise je avtor, ki' je predsednik društva sv. Huberta v Bruxellesu (Belgija), priobčil v št. 70 194S glasila belgijskih kinologov L’Aboi pod psevdonimom »Veterane. Ti psi imajo krepko zobovje, prav primerno za grizenje in lastno obrambo. Navedli so mi psa, ki je zadavil že več volkov; zdi se, da sta dva taka psa v stanu čuvati in braniti številno ovčjo čredo. Pri tej pasmi se razlikujeta dve vrsti dlake: resasta in kratka (poročilo zamenja z resastimi in kratkodlakimi istrijani — op. ur.) meni osebno ugaja bolj resasta; ta je bolj odporna in ti psi laže prenašajo slabo vreme. Dlaka je pepelnatosive barve. Kratko rečeno: to je zelo zanimiva pasma, koristna posebno v tej tako gorati -deželi. Prav zadovoljen sem bil, ko sem videl, da je bila priznana najlepšemu psu te lepe pasme zlata kolajna, ki sem jo imel čast izročiti v imenu Kraljevega društva svetega Huberta. Drugo kolajno istega društva je prejel lovski pes. Prireditelji so ti dve darili zelo cenili, kar me prav zelo veseli, ker zaslužijo vso hvalo, posebno zaradi odlične in izvirne prireditve razstave. Tako sem n. pr. opazil, da so imeli sodniki v vsakem krogu na razpolago strojepisko s pisalnim strojem; opise in ocene so narekovali na mestu in natipkali nato v treh izvodih. Vse je poteklo prav dobro. Bil sem član razsodišča, pa kot tak skoro nisem imel posla. Po podatkih je bilo izdanih v obeh dneh preko 10.000 vstopnic. Lepo vreme — nekoliko pretoplo za nas — je prispevalo k uspehu in tudi k okušanju žlahtnega domačega belega vina. Po zaključku razstave smo se peljali z avtobusom na Bled — krasota — kjer je bil zvečer oficielen banket, ki so se ga udeležili predstavniki oblasti in pooblaščenci tujih držav. Vabilo je bilo lično natiskano na tenkem lesenem listu. Zelo uspel banket, med katerim je predsednik društva, čigar gostje smo mi bili, napil vsem poglavarjem tujih držav, ki so bile zastopane na kongresu. Tej napitnici sem odgovoril jaz kot najstarejši pooblaščenec ih dvignil kozarec na zdravje maršala Tita, predsednika jugoslovanske republike. Ob koncu banketa nas je čakalo prijetno presenečenje: predsednik nam je najavil nastop slovenskega pevskega kvinteta. Nikdar še nisem slišal peti s tako umetnostjo, s takim občutkom. Bila je resnično slovenska duša, ki se je razodevala v teh čudovitih pesmih. Nemogoče je popisati, kaj smo videli v teh dneh, ki smo jih preživeli v deželi, s katero bi bilo zanimivo pobliže se seznaniti. Hočem pa omeniti rahločutno kretnjo oblasti in prirediteljev: od početka kinoloških slavnosti dalje so plapolale na hotelskem pročelju zastave na kongresu zastopanih držav in med njimi sem ganjen spoznal našo državno belgijsko zastavo. Hvala Vam, gospodje, za to pozornost do nas. Naj končno sprejmejo izraze hvaležnega spoštovanja prireditelji teh lepih dni pasjega športa in vsi oni ter vse one, ki so se toliko trudili, da nam pripravijo prijetno bivanje. Omenim naj posebej predsednika dr. Ivana Lovrenčiča z gospo, podpredsednika dr. Janka Lavriča z gospo, generalnega tajnika Teodorja T. Dreniga, dr. Lada Lovrenčiča z gospo itd. Z vneto delavnostjo jugoslovanskih ljubiteljev psov se bo pasji šport v tej deželi ugodno razvijal. Brez dvoma se jim je treba še učiti, toda naj vedo, da so jim veterani popolnoma na voljo za vse podatke, ki bi jih želeli dobiti. Iz vsega srca zapišem: Hvala in na snidenje v Parizu ob prihodnji glavni skupščini Mednarodne kinološke federacije! Dr. Stanko Bevk To in ono iz živalskega sveta (Poglavja iz zoologije za lovce.) I. Ko se je zemeljska obla v davnem praveku toliko ohladila, da so se vodne pare zgostile v tekočo vodo in se je zemeljsko površje jelo strjati v skorjo, se je spočelo prvo življenje. Kakšna so bila ta prva živa bitja, ne vemo, kajti niso se nam ohranila. Vsekakor so morala biti zelo enostavne, majhne in nežne stvarce, zgrajene iz prvotnih organskih spojin, ki so po načinu delovanja današnjih rastlin nastale iz neorganskih, rudninskih. Iz teh pra-bitij so se pozneje zaradi različnih vnanjih vplivov razvile v eno smer rastline z značilnim klorofilom (listnim zelenilom), ki omogoča sestavljanje organskih spojin iz neorganskih, v drugo smer pa živali, ki so to možnost izgubile in se gradile iz organskih rastlinskih snovi. Tako je nastala odvisnost živali od rastlin, ki jo dandanes vsepovsod vidimo. Živali se hranijo posredno ali neposredno z rastlinami in kjer teh ni, tudi živali ne morejo živeti. * ' Živali so se v svojem nadaljnjem razvoju kmalu razcepile v dve smeri. Postajajoč večje so morale dobiti zaradi potrebnega premikanja za hrano trdno ogrodje. To potrebo je možno rešiti na dva načina: ali je trdno ogrodje v živali (notranje ogrodje) ali jo obdaja (vnanje ogrodje). Notranje ogrodje, kakor sta hrustančasti ali koščeni skelet, raste z živaljo, vnanje ogrodje, kakor ga imajo n. pr. členonožci, pa rast ali onemogoča (preobražene žuželke) ali pa se mora z občasnimi levitvami obnavljati (raki). Na naši risbi, ki nam prikazuje glavne stopnje Vek Tvorba (formacija Razvoj živali in rastlin Trajanje Prazgo- dovinski arhaik zanesljivih ugotovitev ni 1.200 milijonov let a', gon ki j enostanične praživali, koralnjaki, roženolupinasti ramenonožci, sledovi črvov; alge, bakterije kambrij trilobiti, apnenolupinasti ramenonožci, spužve, graptoliti, črvi, polži, mehkužci, iglokožci; halu-gaste alge - silur črvi, kolobarniki', praribe stari (paleozoik) devon mahovnjaki, raki dvoklopniki, ribe ščitarice, pljučarice, mno-goplutarice in somi, žuželke, stonoge; prve kopninske rastline (necvetnice) 450 milijonov let karbon prve kopninske živali: krkoni, plazilci; polži pljučarji1, ščipalci, pajki, ščurki, hrošči; razcvit ne-cvetnic (praproti, preslice, lisič-jaki), glive - perm ribe kostnice; storžnjaki trias prvi sesalci'; mahovi jetrenjaki srednji (mezozoik) jura belemniti, veleplazilci (plesio-savre, ihtiosavre), kriloprsti (pte-rosavre), praptiči' (archeopteryx); razcvit golosemenk; uveljavljati se začno klimatične razlike 150 . milijonov kreda hipuriti, ptiči odontorniti, veleplazilci izumirajo; listasti mahovi, kritosemenke (hrast, vrbe itd.), dvokaličnice in enokalič-nice let novi terciar paleocen eocen oligocen miocen pliocen razcvit sesalcev: žužkojede!, glodal er, psi, mačke, sodoprsti, predniki konj, netopirji, poluopice, sirokono.se opice, velblodi, ozko-nose opice, medvedi, človeku podobne opice, prasloni, hijene, konji, negotovi sledovi človeka 50 milijonov let (kenozoik) 3 3 diluvij (pleisto- cen) človek, mamut, jamski medved, lev brlogar, velejelen, veleptič; (vsi +); ledena doba: arktična stepska flora, nato gozd 800.000 let aluvij današnje živalstvo in rastlinstvo, sedanji človek 9.000 let iz razvoja živalstva, vidimo, da moremo današnje živalstvo ločiti v dve glavni veji rodovnika, v živali z notranjim in živali z vnanjim ogrodjem, ki so v vrhovih svojega razvoja na eni strani sesalci in ptiči, na drugi pa členonožci, predvsem žuželke. Časovno nam kaže sprednja tabela pregledno, kako so v zgodovini Zemlje po eni strani nastopale nove živalske'skupine, po drugi izumirale in kdaj se je med njimi pojavil človeški rod. Lovca zanimajo v prvi vrsti one živali, ki spadajo v lov. Vse te živali naštevajo danes lovski zakoni in drugi predpisi o lovu, kakor jih imajo države po vsem svetu. To seveda ni bilo vedno tako. Ko se je pojavil človek na zemlji, ni bilo — kajpak — ne takih ne drugačnih predpisov. Takrat je človek lovil, kakor je vedel in znal, to se pravi, kar je pač mogel doseči z rokami. Bil je lovec kakor n. pr. danes kaka opica. Njegov lov je obsegal v glavnem majhne, počasne živali, ki jih je mogel ujeti z golo roko, torej črve, polže, žuželke, zlasti njihove ličinke, školjke, potem gaščarice, ptičja jajca in mladiče. Do mesj večjih, hitrih ali brambenih živali je prišel pračlovek kvečjemu tako, da je našel žival, ki se je po nesreči ubila ali jo je pobila zver in iz katerega koli vzroka pustila vso ali le deloma snedeno. Takih ostankov je bilo v tistih davnih časih več kakor dandanes in najbrž jih je človek tudi iskal in morda povzročal na ta način, da je z vpitjem in kamenjem odganjal zveri od plena. Čim pa je jel človek rabiti za lov, ki ijiu je bil nujna potreba za njegov obstoj, lovne priprave, primitivno orožje, kakor bat, sulico, kopje, se je mogel lotiti večjih živali, še večjih pa potem, ko so ljudje skupnih prebivališč lovili družno, zlasti z gonjami divjadi v lovne jame in izbrane prepade. V teh časih je tedanji človek raztegnil listo lovnih živali ne samo na večje živali, ampak celo na največje sesalce, ki so tedaj živeli na kopnem. Posameznik teh seveda ni mogel obvladati, pač pa jih je mogel premagati, loveč družno. Tako je dobil lov, ki je bil prej stvar posameznika, simbiotično ali komunistično gospodarsko obliko. Tako se je polagoma dvignil človek z rastočim svojim razumom in vedno večjo iznajdljivostjo nad živali in jim zagospodaril vsaj v toliko, da jih je izrabljal v svojo korist in se jih je znal braniti, če so mu ogrožale življenje. Od veledivjadi, ki je takrat prehranjevala človeka po naših krajih, je v prvi vrsti omeniti divje konje. V Srednji Evropi je tiste čase živelo troje1 vrst divjih konj. Po hribskih tratah se je pasel mali hribski konj, po velikosti podoben našim ponijem; v plečih je bil visok nekako 1,3 m, dlake pa je bil rumenorjave s temno progo po hrbtu. Po najdbah sodeč, je bil za spoznanje večji kakor njegov potomec, ki živi še danes divji v Aziji. Obširnih gozdov se je držal večji gozdni konj, ki je bil iz-prva redek, pa se je tem bolj razplajal, čim bolj je gozd zaraščal ravninske predele. To je bil močan, velik konj, ki je bil v plečih visok 1,8 m. Izpodrinil je liribskega konja v gore in severno ležeče pokrajine. Po travnatih planjavah zlasti vzhodnejših predelov Evrope je živel konj tarpan, večji od liribskega, pa manjši od gozdnega konja. Bil je mišjesive dlake, s kratko, pokončno grivo, kar je vobče znak za divje konje. Konji z dolgo, previsno grivo so podivjane! udomačenega konja, kakor so bili mustangi v Severni in cimaroni v Južni Ameriki. Ti divji konji so zarodniki-evropskih domačih konj. Od njih živi danes edinole še hribski konj, ki ima znanstveno ime Prže-valskijev konj, v majhnem številu po mongolskih stepah. Druge je človek polovil in pobil in jih ni več v prosti naravi. Gozdni konj se je v Evropi obdržal nekako do tridesetletne vojne (1620), zadnjega tarpana (kobilo) pa so ujeli in pobili v stepi ob Dnjepru, ko si je na begu v zasneženi razpoki zlomil nogo. Tamošnji prebivalci so namreč divje tarpane lovili na vse kriplje, ker so jim v zimah praznili njihove senike in ob plemenitvi odvajali iz staj pojave kobile. Mnogo se je pečal diluvialni človek tudi z lovom na mamuta, ki je bil zlasti v mlajši ledeni dobi pogostna divjad v Evropi. Živel pa ni samo na tej celini, ampak prebivališče mu je bilo vse ozemlje od Pirenejev preko Beringovega preliva do Aljaske. v Sibiriji med 77° in 50° sev širine. Ta slon je bil pokrit z gosto, dolgo dlako. Dlaka je bila temno rjastorjava ali skoraj črna z rjasto oseno, na vratu in oprsju dolga do V2 m. Tudi trobec je bil porasel z dlako in le 30—40 cm dolgi rep se je končal z več decimetrov dolgim čopom resaste dlake. Mamut je bil precej večji od današnjega indijskega slona, ki mu je po vnanji obliki telesa zelo podoben pa tudi po krvi soroden, kakor so pokazali kemični preizkusi s krvjo, vzeto mamutu, najdenemu 1. 1901 pri Berezovki v SZ, in indijskemu slonu iz živalskega vrta. Mamut se je hranil z mladikami raznih dreves, pozimi zlasti iglavcev, poleti pa tudi listavcev, zlasti vrb in brez ter s travo. Za slabše zimske čase si je poleti nabral debel kup tolšče r zaplet* ju. Toplo odet je ta slon dobro prenašal tudi zelo mrzlo podnebje. Najdlje se je držal v Sibiriji, kjer najdejo največ njegovih ostankov, pa tudi cela trupla v zmrzli zemlji. Tamošnji prebivalci iščejo zlasti mamutove okle, ki imajo kot »fosilna slonovina« visoko ceno, kajti dajo se dobro obdelovati. Letno se je izvažalo od tam okoli 50.000 kg mamutovih okel. Tudi v Sloveniji so našli mamutove ostanke in sicer 1. 1938 v Nevljah pri Kamniku; ta mamut, dopolnjen z obrisi iz železnega traka, je postavljen na ogled v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Rastline, ki so jih dobili v gobcu in želodcu popolnoma ohranjenih mamutov, kažejo, da podnebje za njegovih časov ni bilo drugačno kakor je danes, kar velja zlasti za Sibirijo, kajti vse te rastline rastejo tudi danes tam. Kakor znano, pa se da ravno po rastlinah presoditi podnebje. Kaj je bilo vzrok, da je mamut izumrl, ne vemo. Primanj* kovanje hrane ali kaka bolezen za ta vzrok ne prihajata v pov štev, kajti vsi najdeni mamuti so dobro rejeni in zdravih organov. Preživeli so se pač in postali žrtev časa, kakor mnoge druge izumrle živali. Nastajanje novih vrst in odmiranje starih je zakon narave. Kot tretja divjad, ki je v velikem odstotku prehranjevala našega prednika pred pol milijona leti, je bil severni jelen, katerega domovina se je do danes zožila na pokrajine v severnem obtečajnem pasu med 60° in 80° zemelj, šir. Svoj čas, za vse ledene dobe je bil razširjen od severnega predela Španije čez Evropo in Azijo do Beringovega preliva, v posebno močnem številu v četrti zaledenitvi.* Po njej se je pomikal iz Zahodne in Srednje Evrope proti severu za ledeniki vzporedno s tem, kakor je v Evropi prehajalo tedanje podnebje v današnje. Našim davnim prednikom je severni jelen dajal ne samo obilico mesa za prehrano,, ampak tudi kožo za oblačilo, zlasti pa s svojim rogovjem material za orodje in orožje. Severni jelen je edina jelenja vrsta, kjer ima tudi košuta rogovje. Kakšen pomen ali namen ima ta izjema med jeleni, še ni nihče povoljno razložil. Za razkopavanje snega do mahov, lišajev in pritlikavih vrb, ki so poglavitna hrana severnega jelena, rogovje ne služi; to delo opravljajo jeleni s sprednjimi parklji, ki so zelo široki in močni. Tudi kot orožje zoper napadalce rogovje ne more kaj prida priti v poštev, kajti vprav na zimo, ko postaja nevarnost od strani volkov večja, odvržejo severni jeleni rogovje, nato pa je skoraj 10 mesecev za boj nerabno, ker raste zelo počasi in je v rasti še mehko. Druge rabe rogovja doslej še niso opazovali kakor za boje samcev v času plemenitve. Rogovje, ki je pri drugih jelenih znak za spol, je * V ledeni dobi' diluvija razlikujemo štiri zaledenitve z vmesnimi med-ledenimi dobami. pri severnem jelenu postalo znak za vrsto. Zanimivo je tudi to, da pri severnem jelenu razvoj rogovja ni v taki zvezi z notranjo sekrecijo mod kakor pri drugih jelenih. Kastriranemu severnemu jelenu, tako samcu kakor samici, zraste prav tako rogovje, kakor da te okvare nima, le prvo leto ga ne osmuče, ampak mu ostane, dokler ga ne odvrže. Po velikosti je severni jelen enak našemu navadnemu jelenu, le nižje končine ima in v zadnjem delu trupla je širji. Krno-prsti segajo do tal. Dlaka je dolga, na vratu daljša kakor drugod in gosta, kakor pri nobeni drugi jelenji vrsti ne. Menja se dvakrat v letu; zimska je najmanj 6 cm dolga in sivorjava, vtem ko je poletna temnorjava. Nekaj posebnega je slišno pokanje ali prasketanje v nožnih sklepih, kadar severni jelen hodi ali teče. Kaj povzroča ta prasket, ni dognano, znan pa je še pri eni jelenji vrsti, namreč pri kitajskem jelenu milu. Od drugih jelenjih vrst so v diluviju živeli pri nas že davno izumrli velejelen, potem naš navadni jelen, dam j ek, srna in pa los. Velejelen je bil mogočna žival z velikanskim lopatastim rogovjem z razponom do 4 m. V več zvrsteh je živel v vsej Srednji Evropi, od Francije do Rusije in od Gornje Italije do Danske. Zaradi svojega ogromnega rogovja ni mogel prebivati v gozdu, ampak le v svetu z redkim drevjem, po lokah in močvarah. Los, ki si je ohranil še nekaj svoje starodavnosti, se sedaj nahaja samo še v severnih deželah, do koder segajo gozdovi. Tudi on ima lopatasto rogovje. Od sedaj živečih jelenjih vrst je los največji; visok je okrog 2 m, dolg pa skoraj tri. Povšeči so mu zlasti močvirni gozdovi, kamor ne more za njim ne človek ne zver. Ljubljanski muzej hrani popoln skelet losa, najden v jami pri Glažuti nedaleč od Ribnice. Tudi rogarji so bili dobro zastopani v onih davnih časih. Od teh je v prvi vrsti omeniti zarodnika našega goveda, evropskega tura. To divje govedo je bilo po telesni obliki podobno našemu domačemu govedu, toda bilo je bolj žilavo in imelo daljšo, sršasto dlako. Biki so bili temnorjavi, skoraj črni, krave in teleta pa svetlejše, skoraj rdečkastorjave barve. Po hrbtu je držala vsem belkasta proga, ki se pojavlja še danes često pri nekaterih govejih pasmah. Trebuh je bil belkast in take barve tudi notranja stran končin, kar pogosto vidimo tudi pri našem govedu. Tur se je držal divje v Evropi še v 16. stoletju, na Poljskem celo v prvi polovici 17. stoletja. Sicer pa je živel tudi v Zahodni Aziji in severnem delu Afrike. Za lov je prihajal tur manj v poštev kakor prej našteta divjad, kajti živeč v čredah je bil s svojimi dolgimi rogmi in napadalnostjo nevaren nasprotnik preganjalcu. Manj plaši j iv kakor konji in jelenjad se ni dal lahko goniti v prepade, primitivno orožje tedanjega človeka pa lovcu ni dajalo upanja na uspeh. Vtem ko je tur prebival po planjavah, se je držalo gozdov drugo divje govedo, namreč z o b e r , ki je bil še močnejši, toda manj številen. V gozdu ga je človek laže zasledoval in pobil kakor tura na planem. Zober je bil rjave dlake, ki je bila na vratu in oprsju zelo dolga. Roge je imel primeroma kratke, precej pokončne, za boj manj sposobne, kakor so bili turovi. V Bja-loviškem pragozdu na Poljskem so ga imeli še do prve svetovne vojne kakih 700 glav, na Kavkazu pa ga je bilo tudi še nekaj stotin v popolnoma divjem stanju. Vojna in povojni čas sta zobra zatrla, saj ga je streljalo vse, zlasti vojaštvo; danes je le še nekaj malega glav po največjih živalskih vrtovih. Zanimivo je poročilo upravnika Bjaloviškega lovišča med prvo svetovno vojno, ki pravi med drugim: »L. 1915 je bilo v lovišču še kakih 120—150 zobrov, okoli 5000 jelenov, nekaj sto dam jekov, mnogo srnjadi in divjih svinj. Do 1. 1918 se je pomnožilo število zobrov na kakih 200 kosov. Nekaj so jih odstrelili nemški oficirji, med njimi cesar Viljem enega, ki je tehtal 800 kg. Ob revoluciji in po njej je streljalo zobra vse vprek in ga pobilo do zadnjega.« Enaka usoda je doletela zobre tudi na Kavkazu, kjer so hodili nad nje celi polki. Mnogo manjši in k ovcam nagibajoči se m o š k a t n i b i k je živel za ledene dobe v pasu od Anglije preko celinske Evrope in Sibirije do vključno Severne Amerike. Danes ga v Evropi in Aziji ni več, samo v Kanadi in Grenlandiji se je še obdržal v majhnem številu in je pod varstvom. Moškatni bik je nizkih, krepkih nog, v plečili visok 1,1 m, dolg pa 2,5 m. Zelo gosta dlaka je po vsem truplu dolga, spredaj pa sega grivasto malo ne do tal. Rogovi so močni, v korenu zelo debeli, razmeroma dolgi, izprva ob glavi navzdol zaviti, nato pa s konico naprej obrnjeni. Parklji so veliki, široki, rep krnjav, skrit v dlaki. Meso ima duh po mošku (pižmu), kar je dalo živali ime. Za Slovenijo je ugotovil moškatnega bika dr. Srečko Brodar, ki je našel v Potočki zijalki na Olševi 10 njegovih zob. Še enega rastlinoejdca moramo omeniti, ki ga danes ni več v Evropi in le še v podobnih oblikah živi v tropičnem podnebju, namreč nosoroga. Daši ne pogosten, je moral biti uvaževana žival, kajti tedanji človek ga je kakor druge lovne živali često upodobil. Kakor mamut je bil tudi nosorog zelo prilagodljiv kli- matskim razmeram. Dolga, gosta, volnata dlaka je pokrivala vse telo, zato je z lahkoto prenašal mraz. Dlaka je bila rjava, svetlejša od mamutove. Okorno telo je merilo v višino 2 m in čez. Podolgasta glava je nosila na nosu do 1 m dolg rog, za njim pa krajšega. Z daljšim je pozimi razrival sneg za hrano. Več trupel tega nosoroga so našli celih, zlasti ono, najdeno 1. 1907 v vzhodni Galiciji pri vasi Staruniji, je bilo odlično ohranjeno, ker je ležalo v kamenem olju. Tudi v Sloveniji so našli ostanke nosoroga, in sicer v Dolarjevi jami pri Logatcu, pri Občinah, pri Kozini v Istri in drugod. Nosorog je živel v parih ali samotarsko. Kot lovna žival ne zavzema posebnega mesta, kajti bil je bramben orjak, ki ga ni bilo lahko ugnati. Z mamutom se je preselil iz Evrope v Sibirijo, kjer je z njim in s sibirskim sorodnikom izumrl v istem času. Diluvialnemu lovcu tudi ni manjkalo gamsa, kozoroga, bobra, zajca (planinskega), svizca in druge, manjše divjadi. Gams in kozorog takrat še nista bila zapustila nižavja, vendar se zdi, da teli plašnih in brzonogili živali tedanji lovec ni mogel kaj prida upleniti. Isto lahko rečemo tudi o gamsovi sorodnici antilopi saiga, katere domovanje je danes Osrednja Azija, pa je v diluviju segalo od tam do Pirenejev. Redki so ostanki evropske prakoze, od katere izvira naša domača koza, in prav tako ovce muflona, ki živi divje na otokih korziki in Sardiniji in je z azijskim arkalom zarodnik domače ovce. Mnogo pomembnejši za lov kakor koze in' ovce je bil stopnik tedanjih zveri, jamski medved ali medved brlogar, kakor to kažejo mnoge izkopanine njegovih ostankov skoraj na vsaki postaji diluvialnega človeka. Prvenstvo med takimi najdbami ima gotovo »Zmajeva jama« pri Miksnici na Štajerskem, kjer so nakopali na vagone kosti tega fosilnega medveda. Tudi pri nas v Sloveniji ostanki jamskega medveda niso redki. Našli so jih v Postonjski jami, v Križni jami pri Ložu, v Zijavki na Mokrici v Kamniških planinah, v Kevdercu pri Predolah, največ pa v Potoški zijalki na Olševi, kjer so izkopali doslej ostankov od več kakor 600 medvedov. V ljubljanskem muzeju je razstavljen popoln skelet jamskega medveda iz Mokriške zijalke ter več lobanj in drugih delov okostja iz raznih krajev. Naš prednik jamskega medveda ni lovil samo za kuhinjo, ampak se je često boril z njim za svojo varnost in pa za svoje bivališče. V pogledu prehrane ostaja brlogar daleč za konjem,, mamutom in severnim jelenom. / Jamski medved je bil precej večji 'od našega rjavega medveda pa vse bolj rastlinojedec kakor ta. To nam kaže predvsem njegovo zobovje, ki mu manjkajo predmeljaki, ki jih pa naš rjavec ima. Proti koncu četrte zaledenitve je jamski medved izumrl; po znakih na kosteh so ga spravile s sveta posledice nekake protinske bolezni. Razen jamskega medveda so bile diluvialnemu človeku v nadlego še druge zveri. Volk in lisica sta hodila glodat odvržene kosti ali sta se celo spravljala na zalogo plena. Da jih človek ni samo odganjal, ampak tudi pobijal, pričajo nekatera cela okostja teh živali iz bližine jam, tedanjih človeških bivališč. Tam se najdejo včasih tudi ostanki rosomaha, katera kun j a vrsta živi danes samo še v severnih deželah. Tudi lev je tiste čase še bival v Evropi in se vsaj do Herodotovih časov (484—425 pr. n. št.) še držal v Grčiji. Ob vodali sta bila pogostna bober in vidra, zajec planinar in druge manjše živali so oživljali obširna, neomejena lovišča našega prednika V diluvialni dobi. (Se nadaljuje.) Tone Podvrečar O pticah in njih potovanjih V sivi pradavnini, ko se je človek pričel razlikovati po svojem vedno bolj razvijajočem se razumu od ostalih bitij, so ga začeli zanimati vzroki prirodnih pojavov, oziroma ti sami, ker od njih je bil odvisen in je odvisen njegov kakor tudi vseh ostalih bitij obstoj. Njega, nomada, klateža, ki se je v glavnem preživljal od lova, so seveda najbolj zanimali taki pojavi, ki so bili v zvezi z obilico in pomanjkanjem hrane, torej divjadi, kakor raznih sesalcev, ptic in rib. Ni še imel udomačenih živali, ki bi mu nudile meso, mleko, jajca in snov za obleko. Če ni bilo divjadi, mu je pretil pogin. Davno pred začetkom vsake zgodovine je že opazoval rhzne pojave v živalstvu, njegova premikanja in potovanja. Posebno pozornost mu je vzbujala ptičja selitev. Ob selitvi je bil plen največji in družina preskrbljena za daljšo dobo s hrano. Če je izostala ali bila selitev nepravilna, je pretila lakota. Ravno zaradi tega si je izmislil o selitvi razne fantastične teorije, ki so prešle v bajke in pozneje v narodne šege in običaje. Razumljivo je, da je pri tem imelo praznoverje velik vpliv. V prvem svitu zgodovine, pri prvih kulturnih narodih starega sveta, Babiloncih, Asircih, Feniča-nih in Egipčanih so prav tako razni pojavi v ptičjem svetu imeli velik vpliv. Iz njih so sklepali o slabih in dobrih letinah, sreči in nesreči. Pticam so pridajali božansko moč, imeli so jih za zastopnike božanstev, a nekatere so častili kot bogove, kakor n. pr. Egipčani ibisa in kragulja. Kdor je ubil ibisa ali kragulja, je zapadel smrti. V staroegiptskih grobnicah so našli balzamirana trupla teh ptic, ki so jih pred tisočletji žreci z vsemi častmi položili k večnemu počitku. Ptičji kult pa ni obstajal samo pri že omenjenih narodih starega veka. Ko so po Kolumbovem odkritju Amerike vdrli prvi španski in portugalski »širitelji evropske kulture in omike« v osrčje centralne Amerike, v države Inkov in Actekov, so pri njih našli razen ogromnih zakladov in visoko razvite znanosti in umetnosti, ki sta v mnogem nadkriljevali mračnjaško učenost osvajateljev, tudi razvit ptičji kult, v mnogem ualikujoč čaščenju ptic pri starih evropskih narodih. Prav tako so častili in še dandanes časte ptice Indijanci Severne Amerike, kakor primitivna ljudstva vsega sveta, posebno Melanezijci, Avstralci, razna plemena Afrike, Eskimi in še celo Laponci, prebivalci skrajnega severa Evrope, katerih navade in praznoverje je lepo opisal švedski pisatelj Axel Munthe v knjigi »San Michele«. Posebno so v navadi na nekih oceanskih otokih ptičji plesi. Te ptičje plese so iz havajskih otokov zanesli Amerikanci, primerno prikrojene, v svoje bare in beznice in od tu v Evropo. Nekateri foxtrott, vals, tango ali kakor se imenujejo vse te plesne umetnije naše dekadentne dobe, ima v zasnovi divji ptičji ples napol divjih otočanov, kar pa je seveda neznano našim damam in matronam ter njihovim kavalirjem. V najožji zvezi s ptičjim kultom je prerokovanje iz ptičjega leta. Ne samo iz konstelacije zvezd, tudi iz raznih pojavov pri pticah, njihovega pričakovanega odhoda ali prihoda, načina leta itd., so v starem in srednjem veku tolmačili modreci, imenovani pri Rimljanih »auguri«, usodo ljudstev in posameznikov. Kakor mnogi rimski vladarji, med njimi vzhodnorimski tiran in samodržec Konstantin, prvi »pobornik kristjan-stva«, so tudi razni cerkveni dostojanstveniki imeli med dvorjani augure, da so pred važnimi podjetji in podvigi napovedali njihov uspešen ali neuspešen konec. Baje še celo Napoleon, hladnokrven in preračunljiv strateg, ni bil prost vsega babje-verstva ter je verjel v predznake zvezd in ptic. Pesniki vseh časov so čutili tajnost ptičjih potovanj in jih vpletli v svoja dela. Naj omenim tu samo našega Gregorčiča, Schillerjevo balado o žerjavih, krasni opis prirodnih prikazni, posebno ptičjih jat, v ukrajinskih stepah pred vpadom Tartarov v zgodovinskem romanu »Z ognjeni in mečem« poljskega pisatelja Sienkiewicza. V mračnem srednjem veku je pojav redkih ptic prestrašil množice celih pokrajin. Iz njega so sklepali na razne ujme, vojno, lakoto, kužne bolezni in druge nesreče. Če so se v hudi zimi pojavile jate pegamov, so bili ljudje prepričani, da so znanilci kužnih bolezni. Pri Nemcih se pegam zato tudi imenuje »Pestvogel« — kužna ptica. Da so krokarji, vrane in sove ptice, ki prinašajo nesrečo, je še dandanes razširjeno med ljudstvom. V »Belokranjski baladi« je Župančič pesniško opisal krakanje črnega vrana. V baladah »Petriče Kerempuha«, ki jih je spesnil Miroslav Krleža, je krokar spremljevalec vseh grozot, ki so jih zagrešili nad ubogim ljudstvom razni grofi, fiškali, prelati in drugi mogotci. Krokar in ostala vranja družina so bili včasih znani kot »ptice vešal«. Nesrečnež, ki je bil deležen krute človeške pravice v obliki zanke iz konopljine, je v prejšnjih časih po nekaj dni bingljal na vislicah in s svojim razpadajočim truplom privabil na gostijo krokarje in vrane; pa tudi srake niso izostale, ki so se spravile nad oči kot posebno poslastico. Popolnoma je razumljivo, da so vojne pohode še v začetku prejšnjega stoletja spremljale ne samo štirinožne mrhojede, kakor volkovi, lisice in podivjani psi, temveč tudi razne ptice, nadejajoč se obilnje požrtije, ker trupla vojščakov in konj niso takoj pokopavali, ampak so po nekaj dni ležala na bojnih poljanah. Prav zato so neke ptice, ki nam vzbujajo strah in zle slutnje.'Ni krokar kriv, če mu gre v slast mrhovina, pa naj bo taka ali drugačna. Sova ni kriva, če v temni noči kliče v bližini hiše, ki v nji leži bolnik ali mrlič in baje z ukanjem privablja ali je že privabila smrt. V hiši pač še brli luč in privlači šoto v svojo bližino. Sedeč v drevju poleg hiše ali na strehi pač kliče in s tem izraža svoje ponočnjakarsko razpoloženje. Človeška fantazija je iz tega napravila bajko, da sova privablja smrt. Če nekaj ni tajinstveno, si to ljudje sami napravijo tudi iz stvari, ki se dajo prav enostavno pojasniti. So pa skrivnosti, ki jih še dandanes ne morejo razložiti učeni možje in bodo mogoče še dolgo ostale tajnosti s sedmimi pečati. Pri različnih velikih katastrofah, ki so zadele cele pokrajine, so že nekaj dni pred njimi opažali, da so ptice v velikih množinah zapuščale dotične kraje. To se je zgodilo pred raznimi potresi, izbruhi ognjenikov in baje tudi pri pojavu kužnih bolezni. Še preden se pojavi potres, postanejo ptice v kletkah nemirne. Ob hudem potresu leta 1895, tako mi je pripovedoval star izkušen možakar in strasten ptičar iz moje domače vasi, so se njegove ptice pevke že dobro uro pred prvim potresnim sunkom, ki pa na Gorenjskem ni bil tako močan' kakor v ljubljanski okolici, z vso silo zaletavale ob stene kletk in se j$ ena pri tem celo ubila. Takoj, ko je prišel prvi sunek, pa so občepele na tleh in razšopirile perje kakor bolne. Tudi drugi dan so bile še vse obnemogle, a potem so spet postale živahne. Da ptice čutijo vreme že nekaj dni naprej, je splošno znano. Zakaj in kako, pa še nikakor ni pojasnjeno. Baje je temu vzrok električna napetost, za katero so ptice in tudi razne druge živali, kakor n. pr. ribe, posebno občutljive. Dokazanega pa v tem pogledu ni prav nič. Mnogo tajinstvenega je še tudi (v ptičjih potovanjih, posebno v ptiči ji selitvi, ki še dandanes kljub velikemu napredku ptiče-slovja v mnogem še ni pojasnjena. Prirodoslovci vseh naprednih narodov si prizadevajo, da bi odkrili čim več njenih tajnosti. Povsod so ustanovljene ptičje opazovalnice, kjer opazujejo posebno ptičjo selitev in zaradi tega obročkajo na stotisoče brzokrilatih < - popotnikov. Neke od teh opazovalnic razpolagajo z obsežnimi zemljišči, kjer gnezdijo vsakovrstne ptice. Preden mladiči zapu-ste gnezdo, jim pritrdijo na nogo aluminijast obroček z imenom opazovalnice in zaporedno številko iz seznama, v katerem so vpi- eo 1949 sani podatki o ptici. V posebne pasti in mreže love odrasle ptice, ki jih prav tako obročkajo in potem izpuste. Latinski pisec Plini j poroča, da je neki rimski športnik iz Volterre v Toskani vzel nekaj lastavic s seboj v Rim, da jih je tam zaznamoval z barvami zmagovalcev v konjskih dirkah ter jih potem izpustil, da bi po zračni poti hitro prispela novica domov. Pred obročkan jem so razni učenjaki, ki so proučevali potovanja ptic, zaznamovali svoje poskusne živalce s tem, da so jim krajšali ali barvali perje, kar je baje delal tudi po Erjavcu znani ljubljanski profesor Schnackschnaperlein, ali pa so jim pritrjevali na nogo ali pero košček papirja s kakim napisom. Posebno uspešni vsi ti poskusi niso bili. Iz leta 1710. vemo za sivo čapljo, ki je imela na nogi več obročkov in je bila ujeta v Nemčiji. Enega izmed obročkov je dobila v Turčiji. Po vsej verjetnosti pa ta čaplja ni bila obročkana v znanstvene, ampak v športne namene. Takrat so še vlastelini, posebno v Orientu, gojili viteški lov s sokoli. Ptico, ki jo je sokol spravil na zemljo, so včasih pustili pri življenju, a so ji pritrdili na nogo obroček za znak, da je že bila v lovčevih rokah. Tako srečo je mogoče imela tudi ta čaplja. Leta 1899. je Danec Mortensen začel sistematsko obročkati in zapisovati štorklje, vrabce in druge ptice, in sicer po še sedaj veljavnih smernicah. Tako je postal pionir praktičnega in znanstvenega obročkanja in njegovemu vzgledu so sledili v raznih delih Evrope in tudi v Zedinjenih državah. Pred prvo svetovno vojno sta bili posebno znani ptičji opazovalnici Rosit-ten in Helgoland v Nemčiji in Odesa v Rusiji. Na rosittenski postaji (nekdanja vzhodna Prusija) je takratni vodja dr. Thie-nemann med drugimi pticami obročkal tudi štorkljo kratko pred selitvijo in še istega leta, takoj po prihodu štorkelj v južno Afriko, je bila štorklja uplenjena na »Rtu dobre nade«, najskrajnejšem delu Črnega kontinenta. Ta dogodek je v tistih časih zbudil med ornitologi veliko pozornost. Dr. Thienemann je na podlagi opazovanj in prejetih poročil o najdbi obročkanih ptic izdal obširno razpravo o ptičji selitvi in narisal zemljevid selitve. Na otoku Helgoland, ki je zaradi svoje lege posebno prikladen za opazovanje selitve severnih ptic, so po podatkih v prirodoslovnem časopisu Kosmos v noči 3. in 4. septembra 1926 našteli nad 75.000 ptic pevk, ki so se selile čez otok. V lielgo-1 andski opazovalnici so v letih 1920—1938 letno obročkali povprečno do 90.000 ptic. Opazovalnica Odesa je imela pod nadzorstvom ptice, ki so se selile iz ukrajinskih step in severne Rusije čez Črno morje v smeri Male Azije, proti Arabiji itd. Pred prvo svetovno vojno so bile manjše opazovalnice urejene tudi v dru- gili državah, a glavni razvoj je prišel šele po letu 1920. Poleg že omenjenih treh opazovalnic so bile pred začetkom druge svetovne vojne najbolj znane ptičje opazovalnice Skovgard pri Viborgu na Danskem, Nat-Hist-Leiden na Holandskem, Stockholm na Švedskem, Sempach v Švici, Praga, Dunaj. Budimpešta, Varšava, Lwov, Leningrad, Kijev, Miinchen, Riga, Helzinki, Wi-thesby, High. Holborn v Londonu, Carigrad in Turin. Francija ni imela posebnih opazovalnic, ampak se je vršilo obročkan je po raznih krajih, a vse z napisom na obročku »I. R. A. Versailles, France«. V splošnem se je pri romanskih narodih dalo opaziti, da za naučna opazovanja ptic niso imeli posebnega smisla, pač pa za praktično stran ptičje selitve zaradi lova, kar vemo posebno o Lahih, in je bila turinska opazovalnica ustanovljena šele 1. 1930. Na Španskem in Portugalskem sploh ni bilo nobene znane opazovalnice, čeprav so ravno predeli Pirenejskega polotoka prav tako zanimivi v pogledu selitve ptic kakor n. pr. otok Helgoland, Dobruča, polotok Krim itd. Rusi so ustanovili več ptičjih opazovalnic na Uralu, v Sibiriji prav tja do mongolskih step. Tudi Kitajci in Japonci so bili v tem pogledu napredni. V Severni Ameriki je »šport« opazovanja ptic zelo razvit ter obstoje v ZDA in Kanadi, pa tudi v ledeni Aljaski razna društva, ki se pečajo z opazovanjem ptic in obročkanjem, a imajo na razpolago tudi velike komplekse zaščitnih parkov, kamor nihče ne hodi na lov in se vsa živana lahko nemoteno od človeške kulture svobodno razvija. Prav v teh neoskrunjenih krajih je najboljša priložnost za naučno opazovanje ptičjega življenja. Na afriški celini, posdbno na njenem severnem delu, je mnogo manjših ptičjih opazovalnic, kakor v Maroku, Alžiru, Tunisu, Egiptu, ne manjka jih pa tudi v notranjosti do ravnika in v Južnoafriški uniji. Ptičje opazovalnice so prav tako v Avstraliji in na otokih Indijskega oceana. (Se nadaljuje.) t Perenič Jože Volkovi Od mnogih kočevskih vasic, ki jih je do tal požgal okupator iz jeze do borečega se slovenskega ljudstva, je tudi vasica Grintovec. Kamor koli te popelje pot v obširne kočevske gozdove, najdeš za lovsko oko mikavne travnike, rebri in doline. Tu in tam vidiš samo še zidovje stavb bivših prijaznih vasic, kar priča, da je bil tod nekdaj kmet, ki je delal skrbno na svoji domači grudi. Danes vlada v teh krajih mir, mir, ki godi naši veliki divjadi. Iz gozdov mogočnega kočevskega Roga se je premaknila velika divjad v te mirne pasove, kjer ji sedaj nudi narava obilo najboljših pasišč. Tudi kralj naše divjadi, medved, se je pomaknil bliže, saj v jesenskem času brez skrbi obišče sadovnjake, kjer si napolni želodec z raznimi sadeži. Kraj Grintovec, ki je oddaljen od Kočevja dobro uro peš hoje, je obdan od širokega pasu pašnikov in goščav, ki sežejo do vznožja Roga. In ravno tu si je tudi volkulja izbrala svoje mirno mesto zase in za svoj bodoči rod, kajti za požrešne mladiče je treba mnogo hrane in te si ropar volk kaj rad privošči iz staleža naše rdeče divjadi in slabotnih divjih svinj. Neredke so zastreljene in nato poginule divje svinje, ki čestokrat uteše glad tej nikoli siti zveri, ki bi brez takih najdb pomorila še mnogo več plemenite divjadi. Volkulja je skrbna mati, njen tovariš volk ji je zvest pomočnik, ki v času hranjenja mladičev noč in dan križari za plenom. V sili je njegova drznost tolikšna, da napade pasočo se drobnico, četudi se ta pase za obljudeno vasjo. Brez strahu se ponoči pojavi v vasi in sname priklenjenega psa z verige. V avgustu 1948 so v hudem strahu pripovedovali poljski delavci v Klečah ob glavni cesti Kočevje—Stari log, da jih je hotela v noči napasti tolpa tulečih volkov. Nekateri so trdili, da je bilo, 10 volkov, drugi zopet, da je bilo 20 volkov. Neki cigan je naštel kar 50 volkov. Vsako teh števil je bilo mnogo pretirano. Strah ima pač velike oči. Ne odbijam trditve, da so prišli volkovi prav do poslopja, kjer so nočevali delavci, kajti imeli so priprtega psa, cigani pa so imeli svoje cucke privezane pri šotoru in pri vozu. Seveda je šlo volkovom za pse, ne pa za ljudi. One dni so se v teh krajih res držali štirje volkovi, ki so tiho križarili. Tuljenje volkov ni izhajalo od teh, temveč od volkulje in mladičev v gnezdu, ki je bilo oddaljeno od Kleč komaj poldrugi kilometer. Da bi se bolj seznanil z volčjo zalego v gnezdišču, sem se spravil na visoko čalcališče, ki je bilo na primernem mestu, oddaljeno od gnezda volkov približno 600 m. Že prvi večer, ko sem prisluškoval, da ugotovim gnezdo, sem se opogumil in sam poskusil s tuljenjem. Zatulim: »UUUUuuuuuuaaaaa!« Toliko na dolgo, dokler je bilo kaj zvoka v mehu. Takoj, ko sem končal s svojim tuljenjem, se je oglasila volkulja v gnezdišču z isto pesmijo, le da je bila pristno volčja. Tuljenja volkulje se je udeleževalo pet volčičev, da mi je šlo skozi mozeg. Molčim, mirujem in čakam, kaj bo. Čez približno pol ure slišim nenavadno hojo in šum po travi v smeri proti hrastu, na katerem sem udobno sedel. Prihod volkov je bil točno usmerjen na hrast, vendar so mi dolge veje zakrivale volkove in za trenutek sem mogel v somraku noči videti samo enega. Nato so volkovi odšli v goščo. Okrog 11. ure se zopet oglasim s tuljenjem. Volkulja v gnezdišču je takoj odgovorila in volčiči so krepko pomagali. Takoj nato se vrne eden od odišlih volkov, namerjen naravnost pod hrast. Toda nisem ga mogel ugledati in odšel je. Svoje delo sem torej začel pravilno, toda brez uspeha, ker ima neugnana lovska smola premnogokrat preveč besede. Ob eni uri po polnoči kličem ponovno. Volkulja in mladiči se oglašajo kakor prej. V naslednjih nočeh se poslužim istega načina oglašanja in klicanja in redno vse noči mi je ta svojat odgovarjala. Iz teh ugotovitev sklepam, da volkulja svoje mladiče ponoči skrbno čuva, samec pa je bolj vprežen z donašanjem hrane mladičem. Medtem so volčiči telesno dozoreli in jih je volkulja izvabila na krajše pohode, da se telesno utrdijo in okrepijo za samostojno preživljanje. V času jelenjega ruka je bilo, ko se neke noči spravim v obnovljen senik, da se odpočijem in v seniku, ki je prav blizu mrhovišču, čakam na morebitni prihod volkov. Ob treh ponoči se oglasi volkulja s tuljenjem. Bila je z mladiči na mrhovišču. Takoj se oglasim tudi jaz, odgovor pa sem dobil od druge volkulje, ki je vodila mladiče za vasjo. Na moje tuljenje je ta družina dvakrat pretekla vso vas Grintovec. Žal, da tedaj ni šla ob seniku. Družina na mrhovišču pa se je mirno mastila, ne meneč se za tuljenje one družine volkov, ki je prešla vas in odšla. Nastal je popoln mir. Le tu in tam sem slišal cviljenje volčjih mladičev na mrhovišču. Noč je ginevala in se prelomila v prvo jutrnjo sivino. Odločil sem se, da zapustim senik in grem prežat na ugodno mesto pod vas. Prispevši tja, se oglasim s tuljenjem. Takoj se odzove volkulja na mrhovišču, češ da razume in da pride. Prišla je res z dvema mladičema, vendar tako naglo in predaleč za strel s šibrami. Uspeha ni bilo! Odšli so! Ali naj bi se jezil? Kar je, to je! Tudi z milijon hudiči bi ne bil prav nič popravil. Lovska vest mi je končno najbolje svetovala: »Potrpi, vztrajaj.« Oddaljim se z mesta kakih 20 korakov samo zato, da ne bi stal na kraju smole. In prav sem storil. Tako stojim na novem mestu že nekaj minut, oprezujoč, če ne bo še kaj prišlo. Pestujem puško, pripravljeno na strel in oprezam na vse strani. Rahel šum, obrat glave na desno, puška k licu, strel in prvi ropar volk se zvija na tleh. Takoj nato priteče drugi volčič, ki je mimogrede ovohal mrtvega bratca. Hiter strel in drugi roparček se valja po tleh. Oba volčiča sta spadala k oni družini, ki je v noči odšla v temo. Našla sta najbrže na poti v vasi nekaj odvržene mrhovine in se tam zamudila. In ker sem prej stopil s smole, se je njih prijela in odšla sta za vedno iz naših lovišč. Dva tedna po tem mojem uspehu je bil tov. Joško deležen enodnevnega dopusta. Noč je prebil v Grintovcu, hoteč zalesti volkove. Slišal je tuljenje volkov, jih oponašal in klical do jutra. Mlada volčiča sta najbrž mislila, da ju kličeta starša. Prišla sta pred cev Joškove puške in obležala mrtva. "tovarišem lovcem sem napisal to z namenom, da jim povem: Pred cev lovske puške ne boste priklicali le mogočnega jelena, srnjaka, bojevitega jereba in prebrisano lisico, temveč tudi roparja volka. Poskusite. Našli pa boste s klicanjem tudi volčje gnezdo. Prof. Jože Kremenšek Baškara Kakšnega porekla je bila, ne vem, kajti, ko jo je prinesel navihan vaški šolarček, ji ni priložil rojstnega in krstnega lista in tudi ne domovnice. Iztrgal jo je njeni rojstni hiši — gnezdu in skušal uveljaviti svoj trgovski talent s prodajo še popolnoma gole vrane. Prinesel jo je v vilo, kjer sem stanoval, in jo ponudil za pet krajcarjev v nakup. Moji ženi se je nebogljenka smilila in, četudi sva imela že dogovorjen izlet do Tumova, je padel v vodo, ko je izplačala dečku zahtevani znesek in vzela vrano v oskrbo. Na zaprti verandi vile, kjer je bil pravi cvetličnjak z raznimi kaktejami, ovijalkami in drugimi lončnicami, je stala samo miza z nekaj stolicami in šivalni stroj. Ta veranda je postala novo domovanje našega živalskega prirastka. Na dvorišču je mrgolelo razne perjadi, rejenih gosi, rac, raznih pasem kokoši in pegatk. V leseni stavbi razporejene kletke so bile bivališče čistokrvnih kuncev — belih ruskih in sivomodrih Srebrnjakov, v vrhnjem delu pa so bili golobnjaki. Kot redarji pa so se med to živalsko množico sprehajali trije stasiti novofundlanci — psica Bela z Atosom in Ursusom. Vso to živalsko kolonijo sva imela z ženo v oskrbi. Najin najmlajši prirastek je dobil na verandi največjo oskrbo. Saj je bil oropan skrbnih rediteljev in je zaradi tega to tudi v polni meri zaslužil. Žena je poskrbela za majhno košarico, jo vestno obložila z mehkimi krpami in bombažem in tako neoperjenčku naredila mehkejšo posteljico, kakor jo je imel na hrastu tam nekje v loži, Ko je šivala ali vezla na verandi, je imela to košarico poleg sebe in polnila nenasitno žrelo s svežimi jetri in mesom. Že takrat sem sovražil kot lovec škodljive vrane in ni mi bilo kaj všeč, da se celo v hiši odgaja ta škodljivec. Saj sem na obširnem vrtu v prostem času kaj rad prežal na vrane, ki so preletale vrt, še uril v streljanjti na leteče in tudi marsikatero ustrelil. Ko pa sem videl, s kako nežnostjo žena odgaja to svojo varovanko, kako jo krmi in ponoči pokriva, sem se polagoma s to odgojo sprijaznil in tudi sam imel veselje, ko sem videl, da se iz ogabnega goliča razvija prav lepo žametasto operjena vra- niča. Kmalu sem spoznal, da je samec, ker se je do žene neprimerno ljubke j e obnašal ko z menoj. Pa nisem bil ljubosumen. Upošteval sem to, da sem sam le bolj redko nasitil vedno odprti kljun. Že v prvih dneh odgoje je nastalo vprašanje, kako naj poimenujemo tega novega člana mnogoštevilne in raznovrstne živalske družine. V dneh sprejemanja raznih predlogov je postala vrana že prav lična živalca z žametasto črno glavico. Pa sem ravno takrat obiskoval na univerzi predavanje o turškem jeziku in že imel nekaj besednega zaklada tega jezika. Vedel sem, da se imenuje v turščini glava baš, črno pa kara. Zmagal sem torej s turščino, ko sem poimenoval vrano: Baškara, kar je toliko kot črnoglavec ali črnoglavka. To ime si je v najkrajšem času prisvojila in se na klic, posebno če je bila lačna, v svojem jeziku s »krač tudi odzvala. Hodila je po verandi in kot otrok delala najrazličnejša nezaželena dejanja. Iz začete nogavice je izvlekla pletilke in nogavico s potegovanjem nitke parala, vzela prosto položeno iglo, naprstek, nož ali škarje in jih vtaknila v skrajni, skrit kot verande. Pa je bila že kmalu toliko razvita, da je poskušala letati. Najprvo z mize na tla, nato narobe, s tal na mizo in končno na odprto okno verande. Od tu je več dni samo gledala v širni svet. Nekega dne se je pa odločila za polet iz verande v prvem nadstropju. Vsi smo bili prepričani, da se bo Baškara v najkrajšem času zahvalila za gostoljubje in odgojo in odletela r. jato drugih vran v svobodo. Morala pa je imeti posebno dobro razvit čut hvaležnosti. Letala je okrog vile, posedala po okolišnem sadnem drevju, nagajala kokošem na dvorišču, vedno pa je bila rada v družbi človeka. Vsak večer se je vrnila na verando in sedla na staro rogovilasto vejo, pritrjeno na steno, k nočnemu počitku. Za prehrano nam ni bilo treba več skrbeti. Spoprijaznila se je z vsemi prebivalci dvorišča kmalu tako zelo, da je obirala celo psom riž ali ostanke cmokov s kocin ob gobcu ali se jim pa pridružila kar pri skledi. Iudi se je družila pri skledi s kurami, kjer si je znala z močnim kljunom pridobiti kaj kmalu veljavo. Lastila si je sploh pravico, da si poljubno izbira, komu bo družabnica pri jedi. Posebno rada je pojedala močnate jedi in paziti je bilo treba, da komu ni odnesla kar cel kruhov cmok s krožnika. Čudno pa se mi zdi, da se ni nikdar spozabila nad komaj izleglimi piščanci ali nad mladimi kunci. Tudi jajc se ni lotila, četudi smo delali poskuse, koliko naravnih nagonov je ohranila v civilizaciji. Za posebno slaščico je imela mrhovino. Nekoč nam je poginila kokoš. Zakopali smo jo v kup kompostne zemlje. Baškara je seveda to videla, ker drugače si ne morem misliti, kako bi prišla na to, da je odkopala zemljo in se naslajala s popolnoma razpadlimi, sluzastimi ostanki kokoši in to več dni. Naravno, da je bila potem cela parfumirana, tako da bi ji bil lahko z nosom sledil. Sicer je pa bila zelo čistotna. Vsak dan se je večkrat temeljito okopala in perje se ji je zlasti na soncu svetilo ko žamet. Kakor pa se je vedno rada držala človeka, ji je bilo neprijetno, če smo jo vzeli v roko. Tujcu se sploh ni dala prijeti, četudi ji je lahko prišel z roko na nekaj centimetrov. Spretno pa je vedno odskočila, če jo je hotel zagrabiti. Vsi smo jo imeli radi, dokler nismo prišli na sled njenemu pobalinstvu. Ko je vrtnar sadil sadike solate ali druge zelenjave na gredo, ki jih je jemal s kupčka sadik, mu je delala družbo, pobrala tu pa tam kakega črvička ali deževnika in čakala, da odide. Takoj nato pa je popukala sadike in jih zložila nazaj na kup. Dokler nismo prišli temu na sled, so seveda otroci odnašali kazen za storjeno. Pa je zopet odletela k sosedu na dvorišče, kjer so sušili perilo, ter izruvala količke, s katerimi se pritrjuje perilo na vrvico, tako da je odnašal veter perilo. Često se je tudi potrudila, da je s kljunom navrtavala tanjše perilo. Nagajala je šolskim otrokom, ki so jo večkrat kamnali, s tem. da jih je kljuvala v bose noge ali jim v letu odnašala pokrivala. Gorje pa, če je opazila, da kdo prešteva kovane novce. Kar v letu mu je z dlani izmaknila krajcar ali goldinar. Vse pa, kar je nakradla, je prinašala na verando — njeno bivališče — in tam vestno skrila. Če je kdo kaj pogrešal, mu je bilo treba iskati pogrešano v prvi vrsti na verandi. Res pa je, da ji je treba pripisovati tudi gotove koristi. Tako je n. pr. prežala ob parilnih gredah in marsikateri miški zavila vrat in jo pogoltnila. Ko so prekopavali grede ali orali polje, je bila Baškara vedno poleg in pobirala ogrce in deževnike ter si golšo tako napolnila, da je le s težavo odletela na verando, kjer je dremaje na stalni njeni veji prebavljala. Ko je bila nekako pol leta stara, smo pa opazili, da se na verandi v jutranjih urah pogovarja. Najbolj razločno se je cula beseda: Baškara. Če si odprl vrata, ni bil tam nihče razen Baškare. Ko sem zaznal, da se sama priučuje človeški govorici, ne da bi ji kdo desetkrat ali stokrat ponavljal besede, sem stal včasih po celo uro pred vrati in poslušal. Bile so to posamezne besede in to v češčini — kateri jezik je pač samo slišala, naravno brez vsake smiselne vezi. Ko pa je bila stara eno leto, se ni več sramovala govoriti, in ko so prihajali razni znanci na vrt, je koketno prikorakala pred enega ali drugega do razdalje enega koraka in se predstavila: Baškara. To je bilo večkrat smeha! Pri izrekanju besed, ki jih je očividno težko artikulirala, se je nekako priklanjala, medtem ko ji je perje v podbradku sršelo naprej, da je bilo videti, kakor bi imela bradico. (Pride konec.) Tekme brakov in brakov - jazbečarjev Klub ljubiteljev brakov je v jeseni 194S priredil 6 tekem za brake in brake-jazbečarje. Na tekme se je priglasilo skupno 53 brakov in 9 brakov-jazbeearjev. Pozitivne ocene je doseglo 23 brakov in 4 braki-jazbečarji, kakor je razvidno iz priloženih ocenjevalnih preglednic. V knjigo preizkušenih brakov je bilo na novo vpisanih 16 brakov, v Uporabnostno knjigo brakov-jazbečarjev pa le 1 brak-jazbečar, in sicer: JPB št. 41 — resasta istrijanka ŽUTA, lastnik dr. Pušenjak Stanko, Cerknica: 42 resasta istrijanka ŠUMA-Podgorska, lastnik dr. Lovrenčič, Ivan, Vrhnika; 45 kratkodlaka istrijanka VESNA, lastnik Klub ljubiteljev brakov: 44 — resasti istrijan TARAS, lastnik Jurca Jože, Cerknica; 43 — resasta istrijanka AJDA, lastnik Pišek Jakob, Bevke, p. Vrhnika: 46 — kratkodlaka istrijanka BIBA-Savinjska, lastnik Cinfidemti I ric iz Celja; 47 — kratkodlaka istrijanka AJKA, lastnik Jager Zdravko, Trbovlje; 48 — kratkodlaka istrijanka D IVNA-So draška, lastnik Cinfidenti Fric iz Celja; 49 — resasta istrijanka AZA-Savinjska, lastnica lovska družina Celje; 50 — kratkodlaki istrijan REKS, lastnik Majcen Jože iz Trbovelj; 31 — kratkodlaka istrijanka CICA, lastnik Štrubelj Jakob, Grosuplje; 52 — kratkodlaki istrijan ŽIVKO, lastnik Zaviršek Franc iz Sapa pri Šmarju na Dolenjskem; 53 — kratkodlaki istrijan BORUT-Savinjski', lastn.k Kovač Saša iz Ljubljane, Knezova 16; 54 — resasta istrijanka ČILA, lastnica lovska družina Trebnje; 55 — resasti istrijan BELIN, lastnik Grintal Janez iz Trebnjega; 56 — kratkodlaki istrijan TOMO, lastnik Bulc Franjo iz Mirne. V Uporabnostno knjigo brakov-jazbečarjev je bil vpisan CIGAN, čigar lastnik je Obreza Franc iz Dolenje vasi 114 pri Cerknici. Podrobne ocene in številke vpisa v Rodovno knjigo so razvidne iz objavljenih ocenjevalnih preglednic. V neobveznih veščinah sta bila ocenjena dva braka, in sicer: REKS, čigar lastnik je Majcen Jože iz Trbovelj, v donašanju na suhem, in mu je bilo od 10 dosegljivih točk prisojenih 9; dalje VESNA, ki je last Kluba ljubiteljev brakov, ki je iz čuvanja mrtve divjadi dobila 10 točk, to je vse dosegljive točke. Ljubljana, dne 15. decembra 1948. Klub ljubiteljev brakov Preizkušnje brakov v 1.1948, Predmeti (veščine), vrednostno število, doseženi red in prisojene to k e Tekoča številka Ime psa, pasma, telesna ocena Število vpisa v JRB Število vpisa v JPB Iskanje 8 i <3 4 1 1 Z j 5 5 1 1 c- 5 S 1= ■3 E > v Vedenje ob mrtvi divjadi Nos -i 4 i II O Poslušnost o 2 I .22 a !■ i o J a S o I. Slivnica pri Cerknici, 16.— 17. X. 1948. — 9 tekmovalcev. i Žuta r. i. pd. 353 41 3 12 4 30 3 10 10 3 rt 3 12 4 12 3 21 12 4 22 4 8 157 II. a 2 Rena k. i. d. 619 20 3 9 3 17 3 10 3 12 4 11 2 10 3 7 3 20 3 10 3 15 4 7 128 III. b 3 Šuma Podgorska r. i. odi. 428 42 3 12 4 32 3 12 4 .16 4 10 3 11 3 9 4 22 4 15 3 ,5 4 8 162 I. 4 Vesna k. i. •dl. 546 43 3 12 3 17 2 6 4 15 4 11 3 13 00 3 20 4 14 4 22 4 8 146 n. c 5 T aras r. i. d. 653 44 3 10 3 20 3 10 4 13 3 9 3 12 3 7 3 20 2 5 4 19 4 7 132 III. a 6 Vila Podgorska r. i. odi. 496 18 3 9 3 22 4 14 3 12 4 11 2 10 3 7 3 20 4 15 4 22 4 8 150 II. b II. Plešivica pri Brezovici, 24. X. 1948. — 3 tekmovalci. 7 Pazi r. i. pd. 608 14 3 12 2 16 3 9 3 11 3 8 2 9 4 12 3 18 3 9 2 10 4 7 121 III. a 8 Ajda r. i. p d. 644 45 3 12 2 9 3 12 2 8 4 12 1 5 4 12 2 14 3 9 3 18 4 7 118 III. b 9 Vesna k. i. odi. 546 43 3 12 2 14 3 12 4 16 4 12 3 15 4 12 3 20 4 13 4 21 >* GO 155 II. III. Škofja vas pri Celju, 31. X. 1948. - 9 tekmovalcev. 10 Biba Savinjska 632 46 3 12 2 16 3 10 4 14 4 12 1 4 3 9 3 15 3 10 4 20 3 6 128 III. b 11 A jka k. i. pd. 704 47 3 10 2 11 3 10 2 6' 4 10 3 13 4 12 3 15 4 16 4 22 4 7 132 lil. a 12 Vesna k. i. odi. 546 43 4 14 3 19 4 14 4 16 4 12 4 16 4 12 3 21 4 13 4 22 4 8 167 I.a 13 Divna Sudraška k. i. odi. 418 48 4 13 4 28 3 12 4 16 4 ltž 3 14 CO V) 4 22 3 10 3 18 4 8 161 I.b 14 Aza Savinjska 516 49 4 14 4 28 3 10 3 12 4 12 3 14 3 8 3 21 3 9 4 19 3' 6 153 II. a 15 Reks k. i. d. 511 50 3 12 2 13 3 10 3 10 4 10 4 16 4 12 3 20 3 11 4 20 4 8 142 11. b Predmeti (veščine), vrednostno število, dosežen i red in prisojene točke Tekoča številka Ime psa, pasma, telesna ocena Število vpisa v JRB Število vpisa v JPB Iskanje *< 8 i <3 Način gonje *. 4 1 3 1/> 5 Is H Vedenje ob mrtvi divjadi ^ ? Z 4 'S3 E« g£ :=,= is !c Poslušnost 2 I Število doseženih točk Ocena na preizkušnji IV. Magdalenska gora pri Grosupljem, 7. XI. 1948. — 5 tekmovalcev. 16 Cica k. i. d. 771 51 3 9 4 27 2 8 3 8 4 10 i 5 3 9 3 16 3 10 3 16 4 7 125 ih. 17 Ži oko k. i. d. 817 52 3 12 3 24 3 12 3 8 4 10 2 8 3 9 3 21 3 12 3 18 4 8 142 ii. 18 Borut Sauinjski k. i. odi. 638 53 3 12 4 25 4 16 4 14 4 12 4 16 3 9 4 22 3 12 3 14 4 8 160 i. V. Vel. Gaber pri Trebnjem, 14. XI. 1948. — 7 tekmovalcev. 19 Pik r. i. pd. 472 37 3 12 2 10 3 10 3 9 4 12 3 11 3 8 3 17 3 9 3 16 4 8 122 III. a 20 Čila r. i. d. 607 54 3 12 2 13 3 11 3 9 4 12 2 8 4 10 2 14 3 9 3 16 4 7 121 III. b 21 Vesna k. i. odi. 546 43 4 14 4 25 4 14 4 16 4 12 4 16 4 12 3 21 4 14 4 22 4 8 174 I. 22 Belin r. i. d. 727 55 4 14 4 25 4 14 4 13 4 12 3 11 3 8 3 19 3 9 3 17 4 8 150 II. a 23 Torno k. i. pd. 458 56 3 12 3 17 3 12 4 13 4 12 3 15 3 8 3 20 3 10 3 17 4 8 144 II. b Sodniki: Ivanc Adolf, Kristen Jože, dr. Lavrič Janko, Zupan Ivan. Tekme brakov- jazbečar jev 1. 1948 Tekoča štev. Ime psa, telesna ocena Številka vpisa v ZCR 10 .5, = 5 :Š1Ž a- P 14 u B? 6* 16 > a c"1 |S eti, vred Delo z roparico štev 6 •f II ila. 6 1 1 2 -g 0) = .2 > '■ Odložitev Dosežene torke 12 S" Usta-vi te v Navezan 4 jj I. Slivnica pri Cerknici, 17. X. 1948 — 1 tekmovalec. i Cigan 173 3 3 3 2 — 2 3 2 3 — 181 11. prav dobro 30 42 48 24 — 12 18 4 3 — II. Slovenjgradee, 21. XI. 1948. — 8 tekmovalcev. 2 Taki 82 2 1 0 2 4 3 2 3 87 pohvalno dobro 20 14 0 - 4 24 18 4 3 — priznanje 3 Joki 78 3 2 0 — 2 4 3 3 2 — 113 pohvalno prav dobro 30 28 0 — 4 24 18 6 3 — piiznanje 4 Vardej 152 2 1 2 2 — 4 3 3 3 — 141 posebno pohvalno piav dobro 20 14 32 24 — 24 18 6 3 — priznanje Sodniki: Lavrič dr. Janko, Lovrenčič dr. Ivan, Zupan Ivan. O. C. Na zalazu Poltretjo je odbila ura cerkvice nad Smolnikom, ko tiho odklepam vira ta planinske koče in stopim na piano. Skoro nepredirna tema me objame in malo zastanem, da se mi oko privadi okolju, preden krenem strmo navkreber. Skozi goščo in temo se spotikam ob kamen im zasopi j en opotekam. Toda take malenkosti mi ne grene dobre volje, ko je pred menoj nekaj dni dopusta, ki jili želim posvetiti odstrelu svojega prvega srnjaka. Čez pol ure naporne hoje prispem na vrh, kjer se poit vije skozi mlade smrekove nasade proti preži na Travnatem vrhu. Oprezno stopam po mehki planinski travi ob poti, skrbno pazeč, da preprečim vsak nepotreben šum. Kmalu je gozdič za mano in že korakam čez poseko proti preži. Še me obdaja gosta tema, ko se oprimem lestve in neslišno splezam na vrh, odložim oprtnik, pripravim polrisainico na strel in daljnogled, se zamotam v svoj hubertus in sedem. Gosto temo okrog mene omili tanka svetla proga na vzhodu, ki se čedalje bolj veča. Že dobivajo stvari raizločnejšo obliko, že ločim posamezne štore in drevesa in zdajci se je na vzhodu nebo pordečilo, kakor v gledališču zažari rob gozda pred mamo v magični vijoli-častordeči luči. Počasi in mogočno vzhaja sonce in prebudi prvega zaspančka, ki kakor na znak nevidnega dirigenta začne svojo melodično, tako skromno An vendar tako sladko in opojno arijo — cirp, cirp. Kaj kmalu se mu odzovejo številni pevoi te jutrnje simfonije, ki je nam lovcem tako dobro znana, a jo ostali smrtniki' navadno predremljejo v postelji. Skrbno motrim z daljnogledom rob poseke ob gozdu, ki jo obdaja okrog in okrog; toda nikjer še ni znakov življenja. Ura gre že na polpeto, ko se ob robu gozda pojavi rdeča lisa, ki se oprezno premika proti malinovju. Daljnogled mi uslužno približa očem srnjaka, morda triletnega, z idealno lepim rogovjem. Oprezno pograbi zdaj tu listič malinovega grma, zdaj tam travico, toda neprestano dviga glavo in skrbno oprezuje na vse strani. Mirno se pasi, prijatelj moj — nisi pravi zame. V času zala za velja moj naklep le takim rogačem, katerih potomci bi in e bili v okras lepemu lovišču. Sedaj pa postaja živahnejše, saj izstopa na spodnjem robu poseke več srnjadi. Ko premotrim rdeče lise z daljnogledom, do že ne m, da je srna z dvema mladičema. Oprezno se drže roba gozda in hlastno obirajo sočnato travico ob njem, mladička breskrbno poskakujoč, mati pa oprezno dvigajoč svojo plemenito glavico na vse strani. Hop — glej ga šmenta, tako so me zamotili, da bi skoraj prezrl kozliča, ki je izstopil skoraj neposredno pod prežo. Srce mi udari nekoliko nemirno, toda kmalu se pomiri', kajti tudi ta ni prav L Močan vilar je lepo razvit in z lepo nastavljenima rogovoma. Kar ostane naj dečko, čez nekaj let bo kapitalna trofeja dičila njegovo glavo — morda pa se takrat pomeniva bolj resno. Ves zatopljen sem v minute pod seboj — toda miinute hite in tonejo v večnost — ura pa, ki z neusmiljeno pedantnostjo stroja krči potek tudi takih lepih trenutkov, naznanja čas pričetka dela in že jo pokašljujoč prilomasti v gozd pod poseko, kjer podirajo pohorske velikane, prvi drvar. Be, be, se nekajkrat oglasi in že je, kakor bi' trenil, poseka pod mano prazna. »Zlomkova živad«, slišim razločno kletvico prozaičnega gozdnega moža v svoje orlovsko gnezdo in muzajoč se pripravim k odhodu. Zavarujem puško, se oprtam, sestopim in neslišno odrinem. Pot me vodi skozi malino v je v viisoko smrekovo hosto, kjer gosto posuto iglovje, posamezni otočki dehtečega planinskega mahu im dolge travnate jase blaže in povsem oglušijo zvok mojih korakov, da se premikam po gozdu ko senca. Pok — vejica, ki je ležala skrita v mahu, je ušla moji pozornosti ter se je pod mojo stopinjo prelomila. Ko vkovan obstojim in motrim okolico. Se li motim ali kaj? V razdalji kakih petdesetih korakov opazim med drevesi' svetlo liso, ki je poprej ni bilo tam — nekoliko presvetlo za srnjaka. Oprezno dvignem daljnogled in spoznam gamsa, ki se mirno pase preko moje poti in počasi izgine v goizdu. Ničesar ni zaslutil, ugotovim olajšan in stopim nekaj korakov naprej, ko opazim drugega gamsa, ki se je pasel ob velikem mravljišču, pa mu menda nekaj ni prav. Vznemirjen se ogleduje iln se končno zagleda naravnost proti meni. Nekako neugodno stojim s težo na desni nogi, toda položaja ne morem menjati. Skozi daljnogled opazujem gamsa, .ki bulji in bulji v mene kakih pet minut, tako da sem že ves otrpel. Tedaj se nenadno obrne v nasprotno smer, odskoči prožno na desno, toda se zopet vrne in, odkoraka od mene proti bližnjemu štoru. S sprednjima nogama se povzpne n.a štor in motri okolico pod sabo. Včasih oprezuje tudi nazaj in upira svoj pogled v mene. V grlu začutim žgečkajoče prasketanje in še preden se zavem, zakašljam na ves glas. A mojega prijatelja to ne zmoti' — niti ne ozre se, marveč preži pred sebe, dokler ne odskoči. Olajšan se prestopim. V tej smeri mi ne kaže nadaljevati moje samotne poti, kajti srnjaka mi ni pričakovati tam, kjer se potikajo gamsi; Zato se vrnem iz gozda ter jo ube.rem po mehki gozdnati poti proti niže ležeči poseki Slutnja bližine divjadi me navdaja, da se premikam z vso opreznostjo, komaj zazna tno,. skrbno pazeč na vsako vejico ob poti'. Toda kljub vsej opreiznosti me opazi ostro oko šoje, ki opazuje na vrhu visoke smreke. Glasno hreščeč začne svariti in odfrfota na sosednje drevo-, venomer kričeč, da vznemiri vso okolico. In že zalomasti v grmovju. Dva kosa srnjadi' odskočita, eden id njiju pred menoj preko poti v nižji gozd. Sledim mu s pogledom in kmalu spoznam mladiča, ki' se ustavi v grmovju. Mir, ki je nastal, ga premoti, da se mrlo vekajoč neoprezno vrača po isti poti. Spomnim se piščali in kmalu vabi malčka mil srnin klic. Ne vem sicer, ali srna na ta način vabi mladiče — -to-da -ta mr vsekakor nasede, ker se nri previdno bliža in nezaupljivo motri' čudni štor, ki naenkrat stoji sredi steze, doda v bližini nekaj korakov ga menda prepriča dah po mešanici tobakovega dima in znoja, -da ni našel svoje ljubke matere, pa me v loku -počasi obide in se izgubi r grmovju. Spuščam se po poiti navzdol do .-roba poseke in obstojim ob visoki pre-ži. Ker je vse mirno, se povzpnem po lestvi, da si ob cigareti nekoliko oddahnem. Sonce se je medtem že povzpelo dokaj visoko i:n toplo me objamejo njegovi žarki, ki se jim predajam v prijetni zavesti, da se mi nikamor ne mu-di, ker imam časa na pretek. Toda lovska žilica mi ne da miru, saj utegnem najti srnjaka v globokem gozdu nad drvarsko kočo, kjer sva se že pred dnevi nenadno srečala, pa je bila razdalja za dober strel prevelika, Za-to obidem poseko -in krenem po -lovski stezi okrog vrha proti planjavi, kjer med velikanskimi -smrekami poga-nij-a slastna travica. Veličastna tišina mogočnega smrekovega gozda me zajame ko silen obok prazne cerkve. Niti ptice se ne oglašajo, kakor da bi' onemele pre-d silo velikanov. Tiho, tiho stopam, stopinja za stopinjo z naj večjo opreznostjo. Toda zdaj odrevenim; v razdalji 1-e kakih dvajset korakov pred menoj je z odločno kretnjo dvignil glavo star šesterak. Srce mi ostro požene kri skozi žile, ko zagledam krasno rogovje tega samotarja in že dvignem puško na strel, pomerim na pleče in skrivim prst. Klek se kovi-nasto oglasi sprožilo, srnjak pa odskoči i-n v divjem begu glasno bokajoč izgine v grmovju. Be — be, me izziva še nekaj sekund, medtem ko stojim s puško v roki še ves iznenaden i-n nevoljen nad tem, da mi je odpovedal strel. Toda čakaj me stari, še se utegneva srečati- in tedaj čuvaj svojo dlako! Lovska smola me -iiztrezni im me spo-mni na -to, da tudi moj želodec terja svojo pravico. Zato se -napotim proti' koči, kajti za to dopoldne me je minilo veselje -do lova. Ob skodelici kave in krožniku žgancev skušam najti notranje ravnovesje, k čemer mi nekoliko pripomo-rejo tudi bodreče besede zbranih -tovarišev, ki jiun pripovedujem o svojih dogodivščinah. Žena pa, ki še ni -nikoli videla srnjaka v naravi, me prosi', naj bi jo vzel zvečer s seboj. Ker je vreme ilepo in je upanje, -da bo srnjad izstopila na poseki, ji obljubim. Pozno popoldan se jiapotiva, Obideva nekaj posek, zalezujeva skozi gozdove, končno p-a se povzpneva na prežo. Še so na delu drvarji, zato prižgeva cigareti :in se udobno -razgledujeva. Še osvetljujejo po-seko poslednji sončni žarki, ko utihne žaganje in sekanje drvarjev. V bližnjem kamnolomu zagrmi enkrat, dvakrat i'n odmev se vrača vse tiše in tiš-e iz pohorskih vrhov, dokler ne -nastane tišina. Sonce uga-ša in ugasne in prvi mrak lega na gozdove, ko izstopi na spodnjem robu poseke srnjak in se mirno pase proti preži. Toda spotoma zavije proti' podrti bukvi, izgine za njenim košatim vrho-m in se -nama izgubi izpred oči. Minute nestrpnega pričakovanja minevajo. Neopazno je srnjak za bukvijo zavil v gozd, iz katerega sedaj ponovno izstopa v neposredni' 'bližini preže. Z daljnogledom sikrbno točenim rogovje — šesterak je z lepo razvitim desnim rogom, medtem ko je levi močno zaostal. Polovico nižji je in postrani nasajen, kak tri- do štirileten kozel, potreben za odstrel. Že je puška pri licu, toda mlade smreke ob robu gozda mi zakrivajo cilj za siguren strel. Na robu poseke pa se srnjak obrne in se vrača po isti poti, kakor da bi slutil pretečo nevarnost. Ob golem deblu mlade smrekice obstoji, se nasloni nanj in se počne drgniti' ob njem in tudi rogovje si temeljito oeolia z očiviidnim ugodjem. Kmalu pa se naveliča in zopet izgine v gozd. Ura kaže tri četrt :na osmo, že nekoliko pozno je za dober strel. Naj li ostanem tudi to pot brez plena? Ne — se enkrat izstopi najin srnjak nekaj korakov dalje in to pot zavije brez strahu na jaso. Že mu merim na pleče i;n /prežim na ugoden trenutek. Sedaj dvigne glavo ter se ozre naravnost proti meni', ko že zagrmi strel. Srnjak klecne in. nato nizko držeč glavo s klecajočimi koleni zavije v nesigurnih skokih v gozd, iz katerega slišiva udarec težkega padca. Nema obsediva, nato prižgeva cigareti, ki ju vsa pod vtisom tega dogodka molče pokadiva — moj prvi srnjak! Po nekaj minutah čakanja splezam s preže, da najdem nastreil, Id ga zaznamujem z visokim bukovim vršičkom. Podam se v smeri srnjakovega smrtnega bega in že ga najdem zleknjenega v sočni planinski travi ob robu gozda. Strel v pleče — komaj 50 metrov od nastrela je padel. Ko nosiva že v popolni temi prej tako prešernega gozdnega prebivalca proti koči, mu kresnice ob poti' pri rede skromno baklado. Nekje krikne sova, za 'bukovimi gozdovi nad Ruško kočo počasi vzhaja luna in neslišno tone v večnost eden najlepših dni mojega lovskega udejstvovanja. I _______________ px) Mfhiki Anton S. Pirc Povodni konj Počivamo pod košatim kruhovcem. V vejevju telovadijo opice in mi jih z užitkom opazujemo. Prav nič niso plašne; nekatere prihajajo čisto blizu im nas zvedavo ogledujejo. To so morske mačke, ki so na paši. Zelenkasti kožuščki jim kar dobro pristajajo. Neprijetno je le, da venomer mečejo odpadke hrane na nas in med temi' tudi kak lasten proizvod. Črnci si žele opičjo pečenko, toda jaz opic ne maram streljati, ker mi je še vedno v spominu opičjak, katerega sem pred leti zadel v prsi in ki' je s človeškim izrazom tuge tiščal roko na krvavečo rano, iz katere je curljal življenjski eok. Obljubil pa sem svojim ljudem drugo, bolj izdatno pečenko in priložnost za to se je kmalu nudila. Taborili smo ob reki, 'ki je bila skoro povsem suha, samo tu in itam je še stala voda v obsežnih i:n globokih tolmunih. Ob obali bujna tropska vegetacija, pri tolmunih bambus in trstje. Zamorci so našli sled povodnega konja, ki se je vračal s paše. Sled pelje k enemu večjih tolmunov. Aha, tu se nahaja! Ne traja dolgo, ko zagledam rožnat gobec in črna ušesa nad vodno površino. Veter nagaja in v prihodnjem trenutku je voda spet gladka in mirna. Izberem si mesto, od koder imam dober razgled po vseh globljih delih tolmuna. Tu čakam potrpežljivo. In res, že čez nekaj minut se glava ponovno pojavi, toda takoj se potopi. Kmalu nato se glava pokaže sto metrov dalje in jaz imam časa dovolj za dober strel tik pod majhnimi ušesi. Brez glasu se žival potopi'. Stopim bliže, voda se je pobarvala rdeče in veriga mehurjev se dviga iz globočine. Krdela ribic priplavajo z vseh strani. Torej zadetek je dober. Počasi se vrnem v taborišče, kajti trajalo bo nekaj ur, preden plini' ne dvignejo težko truplo na površino. V poznem popoldnevu poiščem tolmun, komaj deset metrov od obale plava nabreklo truplo povodnega konja. Moji spremljevalci tulijo od veselja, ko zagledajo plen. S kopji udarjajo po vodi' zaradi krokodilov in majhra-brejši odplava do živali, da ji pričvrsti vrv na nogo. Nato potegnejo konja na suho. Medtem se je zmračilo in na razkosanje ni mislit L Drugo jutro je že navsezgodaj celo taborišče na nogah. Samo debel' kuhar je ostal pri svojih loncih in obenem kot straža. Okrog povodnega konja se je zbrala jata jastrebov-mrharjev. Nekaj jih sedi v skupinah na zemlji, drugi' na bližnjih drevesih. Vsi pa čakajo na pojedino. Hijene so bile že ponoči /tu, trdo, žilavo kožo niso mogle načeti, čeprav so se n,a vse načine trudile. Edino pri gobcu so imele inekaj uspeha in pri zadnjici, kjer so izvlekle čreva. Prav gotovo čakajo nekje v bližini, da nekdo močnejši' začne z razkosavanjem. /\mpak danes bodo slabo naletele. Moji ljudje se vržejo ko zveri na mrtvega konja, ki je videti kakor ogromna debela svinja, iz katere štrle masivne noge. Tesno stoje drug ob drugem in spretno odirajo kožo. S posebno pozornostjo slačijo trebušno kožo, ki je odlična za izdelavo sandal. Izredno debelo kožo na hrbtu izrezujejo v prst debelih jermenih, iz katerih bodo izdelali zloglasne biče. Ko je koža odrta, gredo na razkosanje. Krvavo delo jim gre kar hitro od rok. Meso režejo v tanke pasove, da jih potem na soncu posuše. Okrog poldneva je delo končano, kosti' obrane in gora mesa čaka, da ga odneso v taborišče. Beloglavi jastrebi in hijene ne bodo mnogo našli. Po uspešnem lovu se pri taboriščnem ognju tako prijetno pripoveduje. Tober je začel: Med Lindi in Kilvo so pred leti izkopali okamenine, kosti dinosau rije v, ki so nekdaj tu živeli. Neki inženir se je bil spotaknil na kamnu, čigar struktura je bila tako čudna, da ga je takoj spoznal kot okamenelo kost. Kmalu se je pokazalo, da so slučajno naleteli na najdišče kosti predzgodovinskih živali, kar jih je bilo kdaj odkritih. Svetovni prirodopisu! muzej je kmalu poslal znanstvenike, ki so dve leti kopali' in oteli pozabi najdragocenejše najdbe. Iz peska ob obali izsušene reke so izkopali tisoče kosti, ki jih je od nekod reka naplavila. Eden saurijev je menil 35 m v dolžino. Bedrna kost je bila tako dolga, da je segala čez sedem v vrsta sedečih mož. Medtem ko so se ravno vršila izkopavanja, so pribežali v naše taborišče domačini' in nas prosili, naj vendar ustrelimo povodnega konja, ki po njihovih njivah straši. Ta čudna žival, kitboko, kakor jo imenujejo zamorci v svojem jeziku, živi že nekaj časa na suhem kot kakšen nosorog, čeprav je izrazita vodna žival, kar tudi njeno ime potrjuje. Zvečer in zgodaj zjutraj se sprehaja po njihovih nasadih in se pri tem tako čudno ponaša, kakor da v njegovih možganih ni vse v redu. Najbližja voda je bila od tega mesta oddaljena kakih 30 milj. Odkrito priznam, da nisem bil pri volji, da bi se ravno v naj hujši vročini odpravljal na lov. Edino le okoliščina, da se v splošnem smatra povodni konj za bedasto žival in pa, da je zamorskim kmetovalcem mnogo ležeče na tem, da se iznebe nepovabljenega gosta, ki jim brezobzirno tepta obdelane njive in vrtove, me je napotilo, da tega hipopotamu&a spametujem. Slabe pol ure smo rabili do kraja, kjer naj bi' se povodni konj čez dan nahajal. Črnci so nam pokazali kompleks gostega grmovja, kjer baje žival predremlje opoldansko vročino. Ker je bila tod trava visoka in suha in ni bilo nevarnosti, da bi se ogenj razširil, sem ukazal travo zažgati. S puško sem čakal dogodkov, ki naj bi sledili moji strateški potezi. Ogenj, zažgan v največji tišini na raznih oglih, je naglo zajel vse grmovje v dolžini in širini kakih 120 metrov. Ker ni bilo vetra, je cela zadeva krasno gorela in dim se je navpično dvigal proti nebu. Že je ogenj skoraj ves kompleks uničil in sem bil prepričan, da povodnega konja ni v grmovju, ko je hipoma skozi ogenj in dim prisopihal hipopotamus. Pogled na prestrašeno žival je bil tako smešen, da sem stal ko vkopan. Ko nas je žival spoznala, se je kljub na videz neokretnemu telesu naglo obrnila in v nasprotni smeri' odbrzela liki lokomotiva poljske železnice. Takrat pa sem se znašel. Morda malo prehitro sem ustrelil in zato nisem zadel. Debelokožec je le še pospešil svoj galop in izginil v oblaku prahu. Z razočaranimi izrazi so se mi bližali zamorci. Zdaj so bili dokončno prepričani, da je bil povodni konj v zvezi s hudičem, saj je vendar nepoškodovan ušel iz ognja in dima in tudi krogla mu ni mogla do živega. To je v meni zbudilo šele lovsko strast. Odpravil sem se po sledu, ki je peljal v korito izsušene rečice. S n ežnobela plast peska je pokrivala kakih deset metrov široko strugo, obe obali pa je prerasel gost bambus in trnjevo dračje. V ta tesneč se je povodni konj vrinil in tilio čakal mojih daljnjih ukrepov. Imel sem vtis, da se počuti precej varnega, ker je bilo trnje za človeka skoro neprehodno, korito izsušene rečice pa ravno na tem mestu ozko in globoko zarezano. Napadalec je imel težak položaj. Sonce je nia razbeljenem pesku sedelo kakor koklja na jajcih in bleščeča svetloba je slepila. Le fanatičen derviš bi mogel trditi, da se bo kiboko prostovoljno pojavil. Popolnoma pa sem izključil možnost, da bi našel žival v tem zaraščenem peklu, ki se vleče v nedogled. Takrat sem še razpolagal s potrebnimi živci. Imel sein čvrst namen, da rešim povodnega konja brezvodja, krotke črnce pa hudičevega zaveznika. Ostal sem torej na mestu in s polpriprtimi očmi opazoval grmovje. Ker s prostim očesom nisem našel .ničesar, sem vzel daljnogled. Skozenj zagledam nenadno oko povodnega, konja, niti pet metrov pred seboj v gostem trnju. Čim pa sem daljnogled spustil, je vise zginilo in nič več ga nisem našel s prostim očesom, vse je migljalo v tej strašni vročini; Moj puškomoša me je priganjal, naj vendar že streljam, potem pa je tudi on uvidel nesmisel streljanja, ker nikakor nisva mogla ugotoviti, kje je glava. Oprezno sem stopil nazaj, oči' uprte v grmovje. Nastopila je potreba, da se posvetujem s črnimi lovskimi tovariši. Predložil sem jim svoj načrt, ki je bil preprost. Zamorcii naj bi poskusiti s svojim: sekiricami izsekati nekaj vej, da ‘bi se dobil vpogled v notranjost grmovja. Ta poskus pa žal ni uspel, ker je bilo trnje pregosto i.n trdno ko železo. Skočil sem na drugo stran korita. Nekoliko svojih pomočnikov sem nagnal, d.a so metali kamenje v goščavo, trdno prepričam, da bodo žival spodili. Zdaj sem konja dobro videl, toda pred njegovo glavo je bilo nekaj debelih vej in te je bilo treba odsekati, da ne bi krogle odbile. Črnec, kateremu sem to nalogo poveril, je komaj dvakrat vsekal, ko se je povodni konj s široko odprtim žrelom zakadil proti njemu. Stara besnost, o ‘kateri so zamorci toliko znali povedati', se je spet zbudila, ko so mu nemirni ‘ljudje motili opoldanski počitek. Stal sem .dober meter za črncem in le nagel skok me je rešil, sicer bi me bila zver pregazila. Instinktivno sem skočil še dva^ tri metre više na obrežje, puško k 'licu in ustrelil sem, ne da bi meril, v ono grmado mesa,. Strel je povodni konj kvitilral s tem, da je za trenutek obstal, nato pa se je v mogočnih skokih pognali v smeri onega grmovja, kjer smo ga malo prej našli. Zlezel sem, kar se je dalo hitro, z nasipa in iskal svojega črnega solovca. Prepričan sem bil, da najdem le njegovo krvavo truplo. Kako pa sem se začudil, ko je zamorec nenadno staj pred menoj. Bil je še ves iz sebe od presita,nega strahu in barva njegovega črnega obraza je postala siva. Rešil se je tako, dia se je po celem vrgel na trnjev zid, kjer ga konj ni opazil. Zdaj pa hitro za konjem. Predvsem me je zanimalo, če je žival zadeta. Spet so črnci metali kamenje v grm, toda vse je ostalo mirno. Končno sem le pregovorili nekaj hrabrih mož, da so s sulicami podrezali v goščavo. Korak za korakom sem jim sledil, da bi nas zbesnela žival ne presenetila še enkrat. Ko ipa se tudi zdaj ni nič ganilo, se je eden najhrabrejših odločil, da zleze v grmovje. Kmalu smo slišali njegovo veselo vzklikanje. Našel je povodnega konja, bil je mirtev. Krogla iz težke slonovke ga je srečno zadela od za,daij med rebra in mu razbila srce in jetra. Šest dni je ‘trajala pojedina in kadar črnci niso kuhali i'n pekli, takrat so plesali. Vse je prekipevalo od navdušenja, edino oni revež, ki je povodnemu konju tako srečno ušel, ni kazal posebnega veselja. Tretjega dne me je prosil, naj ga odpustim domov, ker im,a ženo in otroke in, če se mu kaj pripeti, bi oni morati od lakote umreti. Jaz osebno njegovim besedam nisem pripisovali nobene važnosti in smejal sem se, ko mi' je pojasnjeval, da takemu gospodarju ne more služiti, ki -se dnevno podaja v nove pustolovščine. Drugo jutro pa ga ni bilo več v taborišču, ponoči je brez slovesa odšel domov. J--2. čovjk&g.a o.phtnika Moje skušnje s strihninom. Pred tridesetimi leti še nismo poznali močnih strupov, ki učinkujejo hipno kakor današnji' cianov-vodik. Vsesplošno so uporabljali za iztrebljanje ropne divjadi strihnin. Pri privatnih dobavah se je mnogi lovec opekel, ker mu je dobavitelj prodal večkrat navadno grenko sol in podobne nedolžne praške. Strihnin je bel prašek v obliki ostrih kristalov in ima zoprn grenak okus-Ako ni dobro zakrit v mesu, ga lisica prehitro ugotovi in grižljaj izpljune. Zadostuje pa že prav mala količina — recimo na noževi' konici — da povzroči smrt katere koli' živali ali človeka. (Smrt nastopi vsled zadušitve, ker krči stisnejo pljuča.) Baje jo učinek pri mesojedih živalih hitrejši in močnejši kakor pri rastlinojedcih. Sam sem strihin prav malo uporabljal. Danes pa imam silen odpor proti temu nečloveškemu strupu. Zastrupil sem več lisic, nobene pa pobral, četudi jih je nekaj poginilo in so se že nerabne našle. L. 1923. ali 1924. mi je odnašala lisica-samica piščance vedno v času, ko sem bil v šoli. Zastrupil sem mrtvi mladj mački na ta način, da sem nasul strhnina pod zarezano kožo. Še isto noč je izginila ena in tretji' dan druga mačka. Od tedaj pa je bil v okolišu mir. Dokler nisem poznal groznega učinka strihnina na žival, še nisem imel posebnega odpora proti njemu. Menda 1. 1924. ali 1925.' pa sem izgubil odličnega lovskega psa, k: je naletel na strihnin. Štiri leta nato sem izgubil drugega psa zopet po strihninu. Pes je še pritaval domov in se tresel v groznih krčih. Ker ni takoj poginil, sem ga skušal rešiti s tem, da sem ga zalival s kravjim mlekom. Podaljšal sem mu samo muke za nekaj ur. Pri teh zastrupitvah pa sem se vendar marsičesa naučil. Starejši' lovci so popolnoma pravilno sodili, da lisica ne pogine pri normalni dozi strupa, ako ima možnost, da se dodobra napije vode. (Volkove bi bilo dobro strupih na prostorih daleč od vode.) Tudi sem opazoval, da postane lisica po zastrupitvi močno grižava. Včasih kar lije od nje, kar se v snegu lahko opazuje. Na podlagi 'teh opazovanj sem hote! drugega psa rešiti. Četudi se mi ni posrečilo, sem se prepričal, da je rešitev možna in da je v prvi vrsti treba strupe v životu čimprej razredčiti. Od starih lovcev sem slišal, da je kot protistrup dobro mleko. Imam odličnega braka-jazbečar ja, ki je obenem tudi dober varuh. To je najbrž krivo, da se ga je hotel nekdo iznebiti. 20. avgusta je v odsotnosti vse naše družine vrgel psu na dvorišče košček zastrupljene vabe. (Pes je bil neoprčen zaprt na hodniku, pa ga je soseda nehote izpustila, da je tekal po dvorišču.) Ugotovil sem, da je prišla žena s hčerko medicinko že deset minut po zastrupitvi domov, jaz pa malenkost kasneje. Psa sta našli negibnega in trdega na pragu, komaj še živega. Ko so krči malo popustili, mu je dala hčerka takoj piti' vode, katero je v zaporednih obrokih slastno polokal. Ko sem sam ugotovil, da je pes zastrupljen najbrže s strihninom, sem pomislil takoj na mleko. Razredčil sem sladko mlečno konzervo v zaporednih porcijah kar v mrzli' vodi. Pes je hlastno pil. Vmes so ga strahovito napadali krči. Pri tem sem še ugotovil, da je vsak trd korak, vsak ropot z vrati, posodo in drugi ropoti' povzročili takoj krčne popadke. Tudi po imenu nisem smel psa poklicati. Vsled te ugotovitve sem položil psa na odeje, ga rahlo božal, po stanovanju pa so morali hoditi v copatah. Kakor hitro so krči popustili, je dobil takoj piti. Posrečilo se mi je, da sem dobil še V* 1 svežega mleka. Dala sva z živinozdravnikom psu tudi ricinovega olja (po receptu zmešan z vazelino), kar pa sploh ni imelo vso noč nobenega učinka. Vsled preobile pijače je bil pes ves napet. Po treh urah je začel močiti — seveda v sobi. Zavoljo strahu, da bo tepen, ker se je ponesnažil v sobi, je dobil takoj krčni napad. Po rahlem božanju se je umiril, šel pa po nadaljnji pol uri že sam, seveda prav težko, na hodnik in močil po načinu mladih psov. Po tretjem močenju — okrog polnoči — si je izpraznil mehur in že malo zaspal. Boj s mrtjo je trajal 6 ur. Od polnoči' dalje se mu je vidno boljšalo in se je šel že ob 3. uri na dvorišče otrebit. Slabejše krče je imel v vedno daljših presledkih, pozneje le še manjše trzljaje. Ko je dobil zjutraj še Vi 1 mleka, je že prav dobro hodil, le zadnji del telesa in zadnji nogi' so bili še precej trdi. Bolj trde jedi je dobil šele opoldne (prežganko z žganci). Popoldne mi je že sledil na prosto in se mu je smrtni boj le malo poznal. Shujšal pa je seveda najmanj za 1 kg. Uverjen sem, da je bilo najboljše zdravilo kondenzirano sladko mleko iz konzerve. Če bi se kateremu pripetilo kaj takega, naj upošteva moje izkušnje. Brezpogojni mir, mleko in even-tuelno voda sta pri zdravljenju odločilna. Zastrupljevalec bo gotovo poskusil zastrupiti psa še drugič. Ubraniti se temu ni mogoče. Rad bi vedel mnenje zdravnikov, če postane pes po zastrupitvi odpornejši' ali občutljivejši, ker je možen ponoven poskus zastrupitve. Tretji dan po zastrupitvi nisem opažal pri psu nobenih posledic več. Žalec, 23. avgusta 194$. Dolinar Ivan učitelj, Žalec. Zakaj ni uspel pogon na volkove v deliblatskih gozdovih. Beograjska »Borba« od 16. nov. 194$ je objavila kritično poročilo o pogonu na volkove, ki se je vršil v delrblatski peščari. Zaradi aktualnosti navajam to poročilo. Deliblatska peščara je kraj v Vojvodini, ki je pokrit z drobnim, potujočim peskom, ki ga vetrovi prenašajo. Poljedelstvo je tam nemogoče, svoj-čas zasajeno trto je zasul pesek in končno so še pred leti ves ta kraj zasadili z gozdom, ki dobro uspeva in zajezuje širjenje peščene pustinje. V tej del-iblatski peščari so torej lovski čuvaji in kmetje ugotovili večje število volkov, ki' so začeli delati veliko škodo okolnim vasem. Zavedajoč se, kakšno škodo lahko povzroče volkovi tam, kjer se razmnože, če se čimprej ne iztrebijo, je uprava za lov pri ministrstvu za gozdarstvo FLRJ organizirala velik pogon. Beograjska lovska zadruga je dobila nalog, da' zbere potrebno število lovcev iz Beograda in iz lovskih sekcij Pančevo, Novi Sad, Subotica, Vršac in drugih mest Vojvodine. Predvideno je bilo, da bo pri pogonu sodelovalo 1300 lovcev in nad 800 gonjačev. Neko nedeljo je posebni vlak prepeljal 1200 lovcev iz Beograda in ostalih mest do železniške postaje Mra-morak—Deliblato, od koder so lovce s kamioni' JA in z vozovi, ki jih je uprava za lov dobila od krajevnih odborov sosednjih vasi, odpravili na določena mesta. Po načrtu, ki ga je naredila uprava za lov, je bilo 22 km dolgo in S km široko lovišče razdeljeno v dva sektorja zaradi boljšega pregleda. Da bi ne prišlo do zmešnjave zaradi obsežnosti terena, sta bili postavljeni dve radio-postaji v sredini, kjer je bilo vodstvo pogona. Tu se je nahajala tudi zdravstvena postaja. Ob določenem času so bili lovci razporejeni na obročni črti. Razmak med njimi bi moral biti 30 m, ker pa jih je nekaj izostalo, se je ta razmak nekoliko povečal. Vsakemu lovcu je bila objasnjena njegova naloga, da ostane skrit in se ne odstrani s stojišča do konca pogona, ker volkovi izkoristijo vsako vrzel, da se prebijejo skozi strelsko črto. Okoliške vasi, ki so dobro razumele pomen akcije, so dale več gonjačev, kakor je bilo predvideno. Razmak med gonjači je bil tudi 30 m in tako ni bilo bojazni, da bi ostali deli gozdov nepregonjeni. Ob 10. uri dopoldan so se gonjači začeli pomikati z obeh strani, dobro razpostavljeni lovci pa so čakali. Po nekaj urah se je pojavila razna divjad, ki so jo gonjači pritisnili. Pogon se je razvijal pravilno brez večjih vrzeli. Prostor med lovci i'n gonjači se je manjšal in le še malo časa je bilo treba, da se gonjači spoje z izbočenimi stranmi strelske črte in da se obroč zapre. Toda tedaj, ko je bila potrebna največja pazljivost, tihota in disciplina, je to med lovci' odpovedalo. Strelci so v trumah jeli zapuščati stojišča obeh črt, se zbirali v skupine, zagoreli so veliki ognji, buknil je hrušč i'n trušč, nekateri so brez cilja streljali in tudi pili so. Cele brigade lovcev so se od- mikale od zapornega obroča in šle lovit zajce, čeprav je to bilo najstrože prepovedano. Na ta način so nastale praznine v strelski črti in nevarnost, da pride do zmešnjave, ki bi lahko dovedla do slabih posledic. V trenutku, ko je bil obroč zaprt, ko so se lovci in gonjači sešli in je bilo treba stopiti v akcijo, ker so se prvi volkovi že pojavljali, ni bilo več strnjenih strelskih črt, niti' trdnega obroča in naravno — tudi nobenega uspeha. Pogon se je sesul v odločilnem trenutku. Uprava za lov je, ko je organizirala ta pogon, vedela, da je ta akcija zvezana z velikimi' stroški, da je bilo treba od itak preobremenjenega prometa oddvojiti celo kompozicijo za prevoz lovcev, da je bilo treba najeti kamione in kriti vse ostale stroške, vedela pa je tudi, da je škoda, ki jo volkovi povzroče našemu gospodarstvu, mnogo večja in da bi uspel pogon opravičil vse stroške. Vse to so vedeli tudi člani' beograjske lovske zadruge in ostalih sekcij. Kljub temu so ta značilni pogon pojmovali neodgovorno, nedisciplinirano in neresno. Lov je gospodarska veja, ki ji naša država posveča posebno pozornost. Če se organizira tak velik pogon in če je znano, kaj se od njega pričakuje, potem bi ne smelo biti takih pojavov nediscipline. Beograjska zadruga' bo preiskala vso zadevo in odgovorne rušilce discipline poklicala na odgovor. Samo tako se bodo mogli ostvariti pogoji, ki bodo zavarovali uspeh takih splošnokoristnih akcij v bodočnosti. Anton S. Pirc. Lovska družina Št. Janž. Na zadnjem lovskem posvetu smo sprejeli načrt vključitve lovske družine v petletni plan. Med drugim smo si zadali nalogo, da bomo v našem glasilu objavljali vse zanimive doživljaje z lova. Zavedajoč se, da so sklepi brez vrednosti, če se takoj ne pristopi k izvajanju, se oglašamo takoj in pozivamo še ostale družine, da nam slede. Opisati hočem, kakšno presenečenje sta doživela naš France iin Jože pri lisičini'. Ne bo pa odveč, če čitalcem oba naša junaka predstavim z nekaj stavki, ker bo tudi to zanimivo. France je bil včasih zelo nestanoviten, zelo hitro se je za kaj navdušil in prav tako hitro je opustil. Navdušenje za kako stvar je pri njem običajno trajalo le nekaj mesecev, toda ta bolezen ga je dosti stala, ker on ni skoparil in je hotel imeti vse kvalitetno. Pred odbrimi 15 leti so sklenili stari lovci, da ga sprejmejo v svoj krog, trdno računajoč, da si France ne bo omislil kak star pihalnik. V tem se niso zmotili, ker nabavil si je lepo novo puško. Toda njihova skrita želja, da bo France tudi kmalu lov opustil in poceni prodal dobro puško, se le ni' hotela uresničiti. V lovu se je stalno izpopolnjeval, postal vnet jerebar, danes so mu pa lisice najbolj pri srcu. Sicer je res, da nam zadnje čase vedno grozi' z opustitvijo lova, ker mu je lovska družina naprtila vsa družinska opravila, a jaz mu smelo brusim r obraz: >France, bolj ti glava sivi, bolj si vnet za lov.c Jože je pa druge vrste tič. Doma je v Gaju, in ta kraj bi se pred leti lahko imenoval »Zajčji gaj«, zato ni čudno, da ima on malo temno lovsko preteklost. Kateri mladenič pa bi lahko opazoval brez slabih namenov zajčke, ki se mu pasejo v streljaj oddaljenem zelniku? Ob jutrnjih i'n večernih urah se je takrat v Gaju često razlegel samoten stjel. Vsi so vedeli, kdo strelja, a priti strelcu do živega, ni bilo mogoče. Zato so lovci naredili salomonsko rešitev in Jožeta sprejeli v svoj krog. Odslej je bil v Gaju mir, Jože je postal dober lovec, nobenega skupnega lova ni opustil in privozil je celo tako daleč, da zelo nerad sam šari po lovišču. Ni čudno, da je danes strah krivolovcev, saj izkušnje iz preteklosti mu tu dosti pomagajo. Smisel za druž- bo, humor in vnetost za lov ga privezujejo na vso lovsko družino. Najbolj sta pa povezana s Francetom, čeprav mu ta često zabrusi: »Jože, ti bi šel na lov tudi tedaj, če bi ti doma hiša gorela.« Letos v januarju sta France in Jože obhodila lovišče in zvesti Adi ju je spremljal. Adi se je kmalu zgubil v gošči' in iz plitve lisičine je z zamolklim laježem privabil oba lovca. Obema je bilo takoj jasno, da se Adi pod zemljo obdeluje z zvitorepko, in ker je s svojo vztrajnostjo že marsikatero pregnal iz varnega brloga, sta sklenila s pripravljenimi pihalniki nagraditi njegovo prizadevanje. Dolgo nista čakala, ko se potegne lisica iz luknje v goščavo. France je komaj utegnil pokaditi ji v slovo, a brez uspeha. Adi je še kar naprej robantil po jazbini medtem, ko sta se oba lovca pogovarjala o njuni polomijadi. Toda glej presenečenje! Iz luknje se potegne druga lisica, ki izgine presenečenima lovcema brez lovskega pozdrava. Adija še sedaj' ni na spregled in France že premišljuje, kako bi rešil svojega mi-ljenca, ko plane na svetlo krasen lisjak, za njim pa vztrajni preganjalec. Tudi tega nista naša junaka dostojno sprejela. Lahko si mislite, s kakšnim obrazom je pripovedoval France na lovskem posvetu ta doživljaj. Vnela se je prava debata, mnenja in nasveti so kar deževali, a so si bili tako nasprotni, da sem se oglasil še sam s preizkušeno metodo. Bilo je lanske jeseni v lovišču Zagradec ob Krki. Obstreljena lisica je ušla dvema preganjalcema v luknjo, ki je bila v ilovnatem svetu in precej globoka ter se je iz nje čul le slab lajež. Na posvetu ob luknji so predlagali, da izhod obstopimo in da čakamo s pripravljenimi puškami, medtem ko bosta dva kopala. Uspel sem pregovoriti ostale, da bo uspeh zelo dvomljiv, ker je sama lisičina v goščavi in streljati ne bo čas, zato so mi poverili vodstvo. Izhod sem zastavil z v zemljo zataknjimi palčicami in sicer tako na redko, da se je videlo, če se je kaj pojavilo pred izhodom. Nato se je pričelo kopanje, im ko je bila izkopana dobrega pol metra globoka jama, se je pojavil pred izhodom prvi pes. Hitro sem odstranil par palčic in ga potegnil ven, nakar sem izhod na novo zastavil. Malo kasneje prileze zaden-ski drugi pes, braneč se ofenzive li-lice. Tudi tega sem spustil ven in palčice namestil na svoja mesta. Po nekaj udarcih s krampom se oprezno pojavi lisica ob izhodu in si ogleduje zamre-žitev. Samo glavico je pomolila do palčic in pripravljeni' lovec ji je poslal smrtonosni strel. Spustil sem psa v luknjo in nato s psom potegnil na svetlo tudi mrtvo lisico. Seveda bi bilo bolj lovsko, če bi jo podrl strel na begu, toda danes, ko po naših loviščih tako neusmiljeno gospodari lisičji rod, sem muenja, da za pokončevamje lisic ni izbirati sredstev in načinov. Gomila. Lisica in njena pota. V naši vasi so imele gospodinje velike skrbi s kokošmi, ker ni bilo noči, da ne bi izginila kakšna putka in da ne bi kokošji vrišč motil nočno tišino. Na ta račun sem kot lovec čul dosti pikrih besed, kajti vse moje prizadevanje, prijeti tatu, je bilo brezuspešno. Nastavljal sem pasti, stal na preži, a nepridiprav se je pojavljal vedno tam, kjer me ni bilo. Prve dni maja tega leta, ko sem se neke nedelje zgodaj zjutraj vrnil z dela v bližnjem rudniku, sem vzel dvocevko in šel v lepo spomladansko jutro. Nisem še napravil 20 korakov, ko zapazim izza 'sosedovega hleva temno senco. Na moje presenečenje spoznam lisjaka. Pa tudi ta je mene opazil in je takoj izginil za hlevom ter se potegnil proti bližnjemu gozdu. Za strel je bil že predaleč. Po kratkem preudarku mi šine v glavo: Tukaj sem ga pregnal — iskal si bo zajtrk drugod. Napravil sem velik ovinek ter sem se za robom neke njive, ki je ležala za gospodarskim poslopjem sosednjega kmeta, skrbno prikril in prežal. Poteklo je komaj .nekaj minut din že, opazim ušesa, nato glavo in celega ■lisjaka, kako se plazi' proti kokošnjaku, kjer je pravkar petelin bahaško kikirikal. Prav nič se ni' zavedal nevarnosti. Ker je bil za strel predaleč, sem neopazno menjal svoje mesto na rob gozda, ki je bil poslopju najbližji, kjer naj bi lisjak ubral svojo pot. Čakam pet, deset, petnajst minut, pa sem se začel previdno plaziti' proti poslopju. Po dobrih 20 metrih, ko se nekoliko dvignem, zagledam lisjaka, kako čepi pred kokošnjakom in požira sline, ker ni mogel do pečenke za zaprtimi vrati. Za dih kasneje je lisjak obležal v ognju. Na mah sem postal junak dneva in vaških gospodinj. Po nekaj dnevih pravkar opisanega dogodka sem se zvečer okrog 7. ure s puško namenil na kraj, kjer sem že večkrat slišal neupravičene strele. Ko pridem že precej visoko v hrib, je jelo lahno deževati in sem se že mislil vrniti. Vendar me je dolžnost, da ugotovim vzrok poJka.nja v tem kraju, gnala naprej in prispel sem do maile gozdne jase. Ker dež le ni prenehal, sem se naslonil na drevo ter se zatopil v lahni šum dežja. Ko tako slonim, me iz polsna zbudi šum ina nasprotni' strani jase. Že izstopi lepa vitka srna. opazuje in se mirno začne pasti. Prvo ugotovim, da je veter proti meni. Sedaj šele zapazim, da je poleg srne še nekaj živega — mladič. Kako lepa slika za lovca! Po nekaj minutah srna pozorno dvigne glavo in začne striči z ušesi. Nekaj ni v redu, si' mislim, človek ali roparica. Hkrati zleti z glasnim kre-gom kos iz malo više rastočega grmovja. Nehote pripravim puško za strel. Tedaj zagledam, kako se lisica — grda v svojem mokrem kožuhu — previdno plazi proti srninemu paru. Ker jo je srna prepozno zapazila, ni mogla z mladičem več pobegniti. Mladič se ji je stisnil pod trebuh med zadnji nogi, srna pa je začela prestrašeno cvileč stokati. Ob tem nenavadnem dogodku sem pozabil na strel, delno pa tudi iz radovednosti, v svesti' si svoje puške. Sedaj se je lisica z dolgim skokom pognala proti srni, da ugrabi mladiča. Toda srna, čeprav brez orožja, se ni dala oplašiti in se je postavila v bran t6r besno, udarjala s prednjima nogama proti roparici. Lisica je obkrožala srnji par, vendar mladiču ni mogla zlepa do živega. Sam sem se znašel v neugodnem položaju, ker v tem vrtincu nisem mogel uporabiti puške. Videl pa sem, kako lisica vedno drzneje in hlastneje napada. Vest mi je začela očitati, zakaj nisem takoj spočetka lisico ustrelil, ker jo sedaj ne morem. Besno sem zavpil, toda moj krik je boreča se divjad preslišala. Ko zavpijem drugič, je šele lisica odskočila za kakih 15 korakov in spet obstala. Tedaj pa je že počil strel in njena zločinska duša ee je preselila. Srna je po strelu odskočila samo nekaj korakov ter v moje veliko začudenje obstala ter se obrnila prav proti meni. Nobene bojazni n: kazala in imel -sem občutek, da me je gledala s tako hvaležnostjo, kakor človek, ki ga rešiš iz smrtne nevarnosti, in kakor da bi mi hotela reči: »Hvala ti', lovec, tega ti ne pozabim.c Jaz pa bi ji bil rad povedal, da spoštujem njeno zvestobo do mladiča in njeno hrabrost in da sem kot 'lovec storil mnogo manj kalkor ona sama. Še ko sem si" natovorili lisico, ni bežala, in ko sem bil že precej oddaljen, sem jo še vedno videl, kako je gledailu za menoj ... Morem li od človeka pričakovati' večje hvaležnosti, kakor mi jo je izkazala ta žival? Gregorc Anton, rudar, Leše. Lov na orle. Leta 1941. je bilo. Lep poletni dan v juniju opazujem pred hišo prelepo naravo. Naenkrat zagledam nad mojo vasjo Poče, da krožita orla, ki' naglo zavijata proti Poreznu, v neko skalovje. Pomislim za trenutek, a moje 21 letno lovsko udejstvovanje me je premagalo. Vzel sem puško in se podvizal, da bi čim-prej zasledil razbojnika. In res, kmalu sem prišel do cilja. Na lepem zagledam, da orla krožita nad menoj. Iznanadilo me je, kar sem prvič doživel v toliko letih izkušenj, da sta se kralja ptičev hotela braniti’ s kamenjem. Sklepal sem, da imata gotovo v bližini mladiče. Ko pridem bliže, zagledam v steni nekoliko suhljadi Lovska strast me je gnala kar naprej in res, z višine zagledam v gnezdu tri1 mladiče. Ogledoval sem še ima pol obraščene živalce, a sem se kmalu odstranil, z namero, da 'najprej pobijem stara, nato pa poberem mladiče. In res, počasi se splazim v majhen grm, oddaljen dober streljaj od gnezda z namenom, da tam pričakam -starca, ko prineseta vedno l-ačnim mladičem hrano. Kmalu zagledam samico. Čudno se mi je samo zdelo, zakaj samca toliko časa ni. Raje bi bil njega prej ustrelil, ker je bolj zvit. Zlezem bolj na prosto, opazujem, gledam, in kaj zapazim. Za hrbtom se mi privali kamen. Opazujem dalje in na hrbtu ležeč zagledam samca, da mirno plava nad menoj. Žal je bil za "strel previsoko. Naenkrat pa spusti' zopet kamen v bližino mene. Glej ga ptiča, sem si mislil, tu gre pa zares. Čakal sem do mraka, a starca se nista približala' na strel. Za drugo jutro povabim s seboj Močnika Franca, doma i'z sosednje vasi Goirje. Po poti mu pripovedujem doživljaj prejšnjega dne in po kratki uri hoda sva -dospela do gnezdišča. Francu rečem, naj počaka pod veliko bukvo, jaz pa se splazim bolj v bližino, v gost grm. Čakava potrpežljivo, tiho, kakor zna samo pravi lovec in 1 Najbrž samo dva. — Ur. kmalu prileti samica. To ustrelim. Skoraj pol ure preteče, ko me začne moj tovariš klicati'. Kaj 'ntiki se je zgodilo, si mislim. In res, isto kakor včeraj jaz, je danes doživel France. Samec je spustil kamen ravno pred njega. Ponosen sem bil istočasno, da se je o vsem mojem doživljaju sam prepričal. Čakala sva še dolgo, a samec se ni hotel približati. Zato pobe-reva mladiče im odideva. Naj opišem še drug primer. Bilo je istega leta septembra. Šel sem gledat, če morda kje le čaka kale dolgo-uhec. Dospem pod naš ponosni Porežem Tam so tri kmečke hiše, po domače Zapoške. Ko sem bil še nekoliko oddaljen od hiš, slišim, da neki fantič žvižga. Hotel me je opozoriti. Ogled a di se in vidim nizko v grapi krožiti dva orla. Nemudoma se pritisnem k tlom i'n ko priplavata kakih 40 m nad mano, ustrelim. Prepričan seim bil, tla moj Strel ni imel uspeha, ker sia se ptiča naglo spustila okrog hriba v dolino pod menoj. Kaj kmalu sem pozabil na to in z lovsko potrpežljivostjo mirno čakal, kdaj mi moj zvesti Kuti prižene zaželenega zajca. Namesto zajca zagledam orla, kako se vzdiguje z ranjeno samico v krempljih. Prinese jo kakih 50 metrov visoko, nakar se zopet spusti na zemljo. Malo počakam, in isto se zopet ponovi. Vsa mojia pozornost se zopet obrne na orla. Pozabim na psa, na zajca in se hitro pomikam navzdol. In g-lej, že vidim od daleč samico, kako sedi na nekem štoru. Skrivaj se približam in opazujem, kaj se bo nadalje zgodilo. Naenkrat, sam ne vem od kje, prileti samec, in že je pri samici, da bi jo zopet odnesel. Tisti hip seveda moja puška ni mirovala, nakar sta bila v moje veliko veselje oba moj plen. Sedej Andrej, Lovska družina Cerkno, Slov. Primorje. Tajna gorske prirode! Bilo je nekoč, ko sem šel prvič na ruševca. Mnogo sem slišal o malem petelinu, o škar-jevcu, o črnem svatu. Toda ime ne poda nikake prave predstave, ime pove le, pod katero značko je registriran v pri-rodopisnih in lovskih knjigali. O tem črnem svatu ne moreš govoriti v poletnih dneh. kajti takrat ne moreš podati tega, kar čutiš v mrzlih pomladnih jutrih, ko te zajame magična ljubezenska pesem črnega svata ter te omami tako, da ne čutiš niti mraza niti utrujenosti in neprespane noči. To je mali čarodej z neverjetno magično močjo, katera te zajame, ko prvič slišiš njegov glas. ter ne zapusti pravega lovca do groba. Vedno se ponavlja vpliv tc črne magične moči, ko kopni sneg in prično brsteti prvi poganjki češnje, ter te izpusti šele junija, ko je daljši in toplejši dan. Kadar sem v teh dneh zjutraj, ko je še temačno, buden, začujem prvo drobljenje taščice, nato pa ču-šu ču-šuuu. Bilo je nekoč, ko me je zajela ta čarobna opojnost, katere je kriv Jože. ki me je učil že gamse zalezovati. »Enkrat pa moraš priti na ruševca.< me je vabil ‘Jože, ko sva se srečala. Bil sem zelo zaposlen ter se mi ni prav nič dalo laziti za malim ptičem, Vedel sem itak, kakšen je in da poje spomladi v hribih, sem tudi čital. »Boš videl,< je nadaljeval Jože, »kako piha in pleše.« Ko sem se še izmotaval, je pritisnil na mojo planinsko žilico. Jože je pač vedel, kakšen sem. »Ne veš, kako so krasna takale pomladna jutra, in slikal boš lahko, nazaj grede bova šla čez Oltar v Ciperje, tam so vedno gamsi, sigurno jih bova videla.« »Pa pridem, sigurno.« Gamsi in lep planinski izlet, to me je vleklo bolj ko petelinček, katerega lahko spraviš v žep nahrbtnika. V soboto zvečer sediva z Jožem v lovski koči, kuhava in kramljava. Jože je bil ves praznično razpoložen, takega sem do takrat le malokdaj videl. Pripovedoval mi je kar naprej le o črnem ženinu. »Veš, zaklon je že pripravljen, vendar bova morala mirno sedeti, ruševec vse vidi; pravijo, da ima na vsakem peresu oko; samo da se ganeš, pa odleti. Prišla bova še v temi in čakala; dokler ne zapdje taščica, še lahko govoriva, ko pa bo odpela, kmalu prileti. Boš slišal, kako dela ču-šu čuššuu čušuu.« Jože je nekaj časa pihal, nato pa je pričel gruliti in potem kokati, da sem se mu čudil. Takrat se mi ni skoraj zdelo vredno o tem toliko govoriti. Drugo jutro me je Jože prebudil zelo zgodaj. Dve uri sva dobro hodila; kljub mrzlemu vetru sem bil pošteno poten. Jože je nesel luč, jaz pa sem šel za njim. Spotoma sem premišljeval lovčevo usodo in nespamet, v kateri te takle mali črnuh zbebi. da sredi mrzle noči zapustiš toplo ležišče in tavaš z lučjo po gori za njim, pri tem pa nisi niti siguren, da ga ustreliš. Povzel sem besedo. »Ti, Jože. pa če ga ne dobiva?« »Brez skrbi,« odgovori Jože, »sigurno je najin.« Bila sva že visoko blizu rastišča. »Tiho, prav tiho, da ne sprožiš kamenja.« Prelezla sva še ozko prodišče, nato strm sneg in obstala. »Tu za to skalo bova zlezla,« mi pokaže Jože. Sedež je bil na robu velike planje, katera se je razprostirala pod nama in levo od naju. Planja se imenuje »Petelinje«. Sedež je bil na skalni polici, na kateri je raste! srednje velik mecesen; ta je s svojimi spodnjimi vejami, katere so bile precej goste, tvoril dober zaklon. Ura je bila tri, videlo se je jako malo, samo bele lise snega so nakazovale prostor, sicer pa je bilo vse sivo. Lahen veter je hladil najine kosti, zopet sem se spomnil lovčeve usode, nato pa na sinočno pripovedovanje Jo-ževo, kako bo zapela taščica, kako bo nato priletel in zapihal. No, meni ne boš dolgo pihal, sem si mislil, pomerim te pa se zvališ, potem pa gremo nazaj v kočo. Prične se daniti, taščica zapoje pod nama tako nežno in živo obenem, da sem pozabil na mraz. Takoj nato za-čujem prelet in zopet vse tiho. Napenjal sem oči, toda opazil nisem ničesar. Ču-ššuu ču-ššuu, ta prvi glas je plačal ves trud in ves mraz. Ta ču-šu je bil tako mehak, tako žametast, tako milo se glaseč in proseč, da me je vsega premamil. Nato pa ššuu, glas ko da ga dajejo hoje v gori, kadar jih zamaje lahen poleten vetrič. Kadar sem bil v planinah ter sem imel priložnost slišati ta šepet hoj, sem se kar usedel in poslušal. To je ena izmed plemenitih govoric gorske prirode. Cu-ššu ču-ššu ču-ššu, tako nežno se je glasila svatovska pesem plemenitega sina planin, da sem bil ves zamaknjen. Videl sem majhno črno senco na snegu, strmel sem vanjo ter se čudil čudovitim glasovom, ki so vzbujali take občutke v meni. »Sedaj je čas, streljaj,« je zašepetal Jože. Kot zločinec se mi je zdel ta Jože, kako naj streljam na to plemenito bitje! Strmel sem in poslušal, bil je že popolnoma dan. Ker se nisem 'zganil, me Jože pocuka: »Tak, streljaj vendar!« Petelin je odletel. »Zakaj pa nisi streljal?« se je hudoval Jože. »Saj je bil predaleč,« sem' se lagal. »Kje neki, to ni več ko trideset korakov,« mi dokazuje Jože. »Pa se je tudi slabo videlo,« sem se dalje izgovarjal. »Pa drugič,« me tolaži Jože, »saj boš še prišel.« Res sem prišel še petkrat tisto leto, vsakokrat z večjim veseljem in z večjo strastjo. Vedno pa sem se vračal brez petelina. »Ti* imaš pa res smolo,« so pravili. »Kako, da ga ne dobiš?« Joži pa se je menda vseeno zdelo, da nekaj ni v redu z menoj. Saj sem vsakokrat imel petelina pred puško, če ni priletel takoj, ga je pa Jože priklical, in če petelin ni hotel prileteti na pihanje* je na kokanje sigurno priletel. In res nekaj takrat ni bilo v redu, kajti ta mali čarodej me je tako omamil, da sem ga prvo leto le občudoval. Obsojen pa sem bil že takrat, ko sem prvič začul ču-ššuu, da bom vsako pomlad, dokler bom mogel, ko bodo cvetele češnje, lazil z lučjo po gori ob zgodnji uri zato, da bom slišal njegov magični ču-ššuu in se dal opajati od črnega magičnega svata. Andrej.* Prvič na divje race. Dne 22. decembra 1946 je bila mrzla decembrska nedelja, ko smo bili na lovu pri sosednji lovski družini Slovenja vas. S čuvajem našega lovišča Janezom, kot izkušenim lovcem, sva prišla v razgovor o divjih racali, češ, snega še ni, a zima pritiska vedno bolj. Janez pravi: »Kaže, da bodo v našem potoku ob večernih urah že race.« Povabil me je, da se naslednjega dne pred prvim mrakom zglasim pri njem. Vesel sem bil in dobro se mi je zdelo, da me je Janez povabil na pr.vi ogled na bistrooke race. Ponedeljek, 25. decembra 1946, oblačen dan, mrzel sever piha skozi obleko, da sega do kosti, ko sem v popoldanskih urah končal s svojim delom in se naglo odpravil proti domu, boječ se, da ne bi zanjudil dogovorjenega prvega mraka, kakor je Janez naročil, da že morava biti na mestu. Doma hitro, skoraj mimogrede zamenjam aktovko s puško, klobuk s kapo in že sem obrnil kolo z dvorišča. Janez me je že pričakoval na dogovorjenem mestu ter mi v pozdrav rekel: »Sem že mislil, da te ne bo; sedaj pa le hitro spravi kolo in greva — pozno je že.« Naglih korakov kreneva ob potoku proti mlinu, kjer naju je čakal Ivan. Janez nam takoj odkaže stojišča, meni pa še posebej kot novopečenemu lovcu daje razna navodila in nauke o zadržanju in ravnanju na lovu na divje race, ki so zelo tenkoslušne in bistrooke za vsak najmanjši gib. Nato še reče: »Če bo treba, tudi poklekni in se skrij za trstje, puško pa imej vedno pripravljeno za strel, ker tukaj bodo čisto gotovo priletele. Čim bo pa popolnoma tema, pridi gor, za menoj,« je še dodal in odšel. Na stojišču sem si polomil vejice ter napravil malo prostora, da v primeru kake kretnje ne bo preveč zašumelo. Čakal sem popolnoma mirno, gledal v vodo, poslušal v zrak ter sem čisto pozabil na mrzli veter. V mislih so mi rojile Janezove besede, kako naj rav- nam, če bom slišal, da lete race. Iz tega premišljevanja me zbudi levo od mene glasen štrbunk v vodo. Postal sem pozornejši ter pokleknil na desno koleno ter si podložil debelo rokavico. Nekaj trenutkov za tem že čujem po zraku frfotanje in že se spuščajo pred menoj v vodo štiri race. Puška je bila pripravljena, srce bije, da so še menda race cule, roka se. trese ter ugibljem, v katero naj bi pomeril. Izbral sem racaka na desnem krilu in skrivil prst. Pok in race se z glasnim truščem dvignejo v zrak, ustreljeni racak pa se premetava po vodi. Kakor sem bil vesel uspeha, tako sem se bal, da mi še odplava po vodi. V veselem razburjenju sem takoj poklical: Janez, Janez! in ker nisem dobil odgovora, sem takoj razumel, da moram biti tiho. Plen sem si hotel zasigurati ter spet pomerim v premetavajočo se kepo na vodi. Desna cev sabotira — mddtem pa se je racak umiril in tudi izginil izpred oči. Gledal sem napeto, kam se je zavlekel, ter se stoje pritisnil k debeli jelši. V tem napetem gledanju v temo vidim, kako po sredi potoka nekaj plava proti vodi, kar pa v temi nisem razločil, kaj bi bilo. Zdelo se mi je, da je plaval moj ustreljeni racak in kazal iz vode samo glavo. Vzdramil me je strel iz Janezove puške, ki je bil daleč na gornjem koncu pod vasjo. Sedaj šele mi je postalo jasno, zakaj se Janez ni odzval mojemu klicu, ker je bilo zelo daleč. V mislih ugibajoč, ali je Janez pogodil enega ali kar dve raci z enim strelom, slišim kakih 20 metrov od mene štrbunk v vodo. Komaj sem razločil črno piko, hitro sem v temi pomeril in sprožil. Po vodi je zafrfotalo in spet vse utihnilo in se umirilo. Čakal sem nestrpno, ali je kaj plena ali ne, ter popolnoma pozabil, da je že zdavnaj tema in da bi bilo treba iti proti Janezu. Iz te zamaknjenosti me je vzdramil Janez, ki je prišel po nasprotnem obrežju ter me vprašal, kaj sem stre- ljal in če sem kaj dobil. Povedal sem mu, da sem obakrat streljal na racake, in naznačil, kje bi naj bil prvi in kje drugi racak. Pregledal je teren in našel lepega racaka, ki je padel z drugim strelom. Prvega pa zaradi teme ni mogel najti. Počakal sem, da je Janez šel do mlina in prišel na to stran vode. Medtem je prišel k meni tudi Ivan ter sva skupno počakala Janeza, ki mi je izročil moj prvi plen, lepega racaka, češ, drugega bom poiskal jutri, pri dnevu. Tudi Janez je imel lepega racaka. Prižgali smo si cigarete ter krenili proti domu. Ivan je med potjo robantil in se jezil, da sva ga postavila tja, kamor ni nič priletelo. Janez ga je potolažil, češ, bo pa drugič on streljal, pa midva ne. Občutil sem tiho in prijetno zadovoljstvo, ko sem se s prvim plenom vračal proti domu. Cestnik Jurij, Zg. Hajdina. Iz lovske organizacije t Mlinarič Franjo, poštni' inšpektor v p. in naš - lovski tovariš je 9. septembra 1948 v čakalnici zdravnika v Slatini Radenci nenadoma preminul. Rodil se je leta 1891. v Središču ob Dravi. Službujočega v rodnem kraju je zatekla okupacija. Kot zavednega Slovenca so ga Nemci junija 1941 z njegovo družino preselili' v Srbijo, od koder se je vrnil leta 1945. v Sredi- šče ter takoj nastopil zopet službo na tukajšnji pošti. Letos je nastopil svoj zasluženi pokoj. Pokojnik je kot dober in zvest svetovalec užival med ljudstvom veliko zaupanje in spoštovanje ,kar je pokazalo veliko spremstvo na njegovi zadnji poti. Lovci smo zgubili z njim prijetnega, dragega nam družabnika in tovariša in solzne so nam bile oči, ko smo polagali zeleno vejico na prerani grob. Slava Tvojemu spominu! —r. f Ivan Blažič Globoko nas je zadela vest da je moral, čeprav tako mlad, 27. nov. 1948. umreti naš dragi tovariš Ivan, posestnik, roj. 14. 12. 1903 v Žiireh. Pošten, odkrit, nesebičen in iskren tovariš se je priljubil vsakomur, kdor ga je poznal. Kot zaveden, interesom naroda predan borec je v težkih dneh okupacije neumorno sodeloval v OF,. v NOV in postal 1943. leta član KPS. Trpljenje v -fašističnem ujetništvu mu je vcepilo kal bolezni’, kateri je moral podleči. Čeprav oslabljen je tudi po osvoboditvi vložil vso voljo in vse sile v delo za korist skupnosti kot prvi predsednik NOO Dob rečeva, pozneje kraj. ljud. odbora Žiri in predsednik Lesne zadruge 'Žiri. Kot velik ljubitelj planin, gozdov, vnet opazovalec in učenec narave, kot dolgoleten lovski tovariš, saj je bil lovec od svoijega 17. leta, vedno prisrčno veder i:n nasmejan, bo nam lovcem ostal Ivan zmeraj v najlepšem spominu. Žirovski lovci. Lov za skupnost v Mariboru. Na svojem rednem okrajnem zboru so lovci OLS v Mariboru sklenili, da v jesenski in zimski lovski kampaniji oddajo za skupnost i'n sicer za oskrbo delavsko-nameščen, skih restavracij v Mariboru ves plen enegia lovskega dneva. Izvedba te akcije in njena organizacija je bila poverjena odboru OLS, ki je na svoji seji sklenil, da se skupni' lov izvede v počastitev zgodovinskega dneva republike 29. 11. 1948. Kot dan skupnih lovov v ta namen je bila določena nedelja 21. 11., medtem ko se je plen oddajali in zbiral v hladilnici mestne klavnice ves teden do vštevši 27. novembra. Tako so v nedeljo dne 21. novembra 1948 pokale puške po Slovenskih goricah oid št. lija do Košakov, po Ptujskem polju od Sv. Miklavža do Sp. Polskave, po Pohorju in Kozjaku, naslednje dni pa so nanosili odposlanci lovških družin, ki so se skoro hrez izjeme akcije disciplinirano udeležili, 169 zajcev in 5 srn v skupni teži preko 700 kg. Vsa divjad je bila ob predaji izplačana po uradni ceni. Akcija je bila v povezavi' z gospodarskim odsekom MLO skrbno pripravljena in brezhibno .izvedena. Koteks je vse kože prevzel kar sveže in jih obračunal z lovsko zadrugo. Namen -akcije je bil v celoti dosežen in divjačine je zadoščalo za enkratno dodelitev vsem d el a vsko - n a meščanski m r es ta vr a c i j am v Mariboru. Čeprav s-t-alež divjadi v naših loviščih še za enkrat ne nudi možnosti za redno pre-skrbo -prebivalstva z divjačino v večjem obsegu, bo vendar slej ko prej to izvedljivo. Ne le nedeljski zajec v lovčevem gospodinjstvu, marveč korist za v-se -delovno ljudstvo je vidik, s katerega naj iz- hajajo 1 o vsk ogos po d a r s ki ukrepi. Lovci Maribora in okolice so s svojo akcijo -storili prvi korak na novi poti im s tem doka-zal-i', da se zavedajo tudi svojih dolžnosti -dio skupnosti. O. C. Kinološke vesti Moji vtisi s VI. mednarodne razstave psov v Ljubljani. Čisto odkritosrčno priznam, da sem se prav po otroško veselil lanske mednarodne razstave psov v Ljubljani. In nisem bil razočaran. Organizacija je bila dobra in isto-tako razstavljeni pasji material. Le zanimanje -s strani lovskih družin je bilo premajhno i'n bi prav gotovo vsaka družina lahko poslala na razstavo svojega delegata, kar bi ji prav gotovo olajšalo nabave čistokrvnih lovskih psov. Začnimo kar pri istrijancih, ki so bili zastopani v precejšnem številu in odlične -kakovosti. Med balkanskimi braki je bilo nekaj prav tipičnih psov. Tudi kraški braki so nudili sliko še ne izenačene pasme. Bil pa bi čas, da bi se tudi za to pasmo kdo pobrigal, saj je naš,a domača rasa i'n v lovskem pogledu prav nič ne zaostaja za istrijanci. Ker lovijo z -njimi predvsem primorski tovariši, upajmo, da se bo med njimi kdo znašel, ki' ji bo posvetil m-alo več pažnje. Številni so bili resasti' istr-ijami, ki 'so že zelo izenačeni, le da se pri njih pojavlja pre-bujina odlakamost in s tem v zvezi svilena dlaka. D.a se je ta lepa pasma ohranila, j6 predvsem zasluga dr. Lovrenčiča, našega velikega lovca i'n kinologa. Zelo prijetno sem bil presenečen nad velikim številom in prav dobro kakovostjo brakov-jazbečar jev. Največji uspeli je dosegla psarna »Hrastnik« z lanskim leglom —• štirje psi odličnjaki. Začudilo pa me je, da psarna »Hrastnik« ni dobila nobenega darila. Bilo je še več psov iz ZČR s prav dobrimi ocenami in nekaj psic iz ZČR z odličnimi ocenami. Dolžnost kluba ljubiteljev brakov je sedaj, da vse te rejce pritegne in pravilno usmeri vzrejo brako v-jazbečar jev s tem, da takoj določi psicam iz ZČR pravilne plemenjake. Pri ocenjevanju brakov-jazbe-čarjev sem opazil, da se predvsem tolerirajo težki in visoki psi, ter ima dr. Lokar v svoji knjigi »Naši psic prav, ko pravi, da bomo na ta način vzredili previsoke brake-jazbečar je. Bervarji so bili zastopani le v skromnem številu. Zelo pa so me razočarali jamarji. Dr. Lokar pravi, da je lo.vska slava jazbečarjev v zatonu. S takimi jazbečar ji - po d ga na r j i, ki jih razstavljajo danes, bo le malokateri lovec zadovoljen. Zato bi' svetoval vzrejevalcem jazbečarjev, da opustijo vzrejo psov-pritlikavcev in se oprimejo srednje-težkega jazbečarja, kateremu lovska slava še ne bo zašla, dokler bo kaj lisic v naših loviščih. Kot močen konkurent jazbečarjem so nastopili lovski 'terijerji, katerih je vedno več in tudi zanimanje zanje raste. Pri tej rasi bodo pač morali paziti na to, da ostane v lovskih rokah in ne postane športni ali luksuzni pes. Kar sem videl kratkodlakih in resastih foksterijerjev, ki so bili sicer uvrščeni med lovske pse, bi me težko kdo prepričal, da je kateri teh psov že bil v lisičini boj z lisico ali jazbecem. Ta pasma, izgloda, je za lov izgubljena in je postala privesek načičkanih in našminkanih gospodičen. Tudi nemški ptičarji so me razočarali'. Po večini šibke postave, slabih kosti, slaba dlakavost, nervoznost itd. In to naj aportira zajca, lisico ali raco iz mrzle jesenske vode? Vse drugače nemški ostrodlakarji, mirne močne živali, ki so že na prvi pogled simpatične. Izgleda, da bodo nemški ostrodlakarji pričeli izpodrivati krat-kodlakarje. Ugajale so mi tudi' madžarske vižle, ki' pa imajo, kakor izgleda, precej angleške krvi v sebi, kar bo tudi jamstvo za njihov dober nos.. Pri poem triih bo treba pričeti s poživitvijo krvi od drugod, ker z domačim materialom ne bomo dosegli uspehov. Isto velja za seterje in španjele. Posebno lepih špringer španijelov je malo in bo treba uvoziti, ker so sprin-ger španijeli za naša lovišča prav prikladni. Športnih psov ne bom omenjal, ker nas lovce ne zanimajo. Omenil pa naj bi nekaj drugega. Vsak razstavijalec ali obiskovalec bi se moral zavedati, da so na mednarodni razstavi tudi inozemski delegati, ki' opazujejo dogajanje okrog njih samih z bolj budnimi očmi kakor mi sami in so gotovo opazili našo veliko narodno sramoto — pijančevanje. Mednarodna pasja razstava ni veselica ali gostilna. Tega bi se moral zavedati prireditelj sam in omejiti' točenje alkoholnih pijač. Kos. Mednarodna kinologija. Kakor je že znano, je glavna skupščina leta 19-18 na Bledu poklicala na predsedniško mesto Mednarodne kinološke zveze (Federation Cynologique Internationale) za poslovno dobo 1948/49 g. G. Guilbert-a, predsednika Francoske kinološke zveze itn je določila, da se bo glavna skupščina leta 1949 vršila v tej državi. Francoska kinološka zveza je določila svojo mednarodno razstavo na 26., 27., 28. in 29. maja 1949 v Parizu Razstava bo v dveh serijah po dva dni Glavna skupščina F. C. I. bo v Parizu, bodisi v teh dneh, bodisi tik pred njimi ali za njimi. Nova psarna: Prijavlja se v zaščito psarna »PRIMOSTEK«, za vse vrste ptičarjev, lastnik tov. Lokovšek Ivamr Jam, p polkovnik v Ljubi jami, Bleiweiso-va 32. Zaščita psarne postane pravo-močna, če me bo v roku štirih tednov nobenih- ugovorov. Zvezni tajnik. JF Februar Dr. Dušan Smodej Gojitev in skrb za poljska lovišča Ko sem v povojni dobi obiskal razna poljska lovišča in izpraševal tovariše lovce, kako je s staležem divjadi, to je jerebic, fazanov in zajcev, sem cul povsod isto pesem, isto jadikovanje »jerebic ni nič, fazanov in zajcev pa zelo malo, ne vemo, kaj bo, če bo šlo tako naprej«. Spraševal sem dalje, kaj so storili za gojitev divjadi in kako skrb posvečajo lovišču? Tovariši so prišli v zadrego in ostali po večini z odgovori na dolgu. Seveda, če bo šlo tako naprej, potem res ne vemo, kaj bo! O gojitvi divjadi se je sicer v tem glasilu že svoječasno pisalo, vendar z vstopom novih tovarišev v našo zeleno bratovščino, in teh ni malo, je treba marsikaj znova opisati, zaradi česar naj ta sestavek velja predvsem njim, starim lovcem pa naj bo vzpodbuda, da tudi oni napišejo njim o tem ali onem nekaj vrstic. Kaj razumemo pod gojitvijo divjadi in skrbjo za poljska lovišča, je težko točno opredeliti; gotovo pa ta pojma zajameta vso tisto našo dejavnost ali tudi opustitve, ki streme za tem, da se divjad v našem lovišču čim bolj razmnoži, poleg tega pa seveda tudi čim lepše in pravilneje razvije. Ker pa so poljska lovišča različna, tako glede na podnebje, geografsko lego, sestavo tal, kakor tudi na rastlinsko hrano, zato tudi ni mogoče podati za vsa poljska lovišča in gojitev divjadi v njih enotno, za vse veljavno pravilo. Za vsako lovišče posebej je treba proučiti vse spodaj opisano in glede na to posebej izbrati in uporabiti za to lovišče tisto, kar je najbolj koristno. Če pa hočemo gojiti divjad in temu cilju ustrezajoče skrbeti za pravilno ureditev lovišč, potem moramo biti predvsem lovci, in sicer pravi lovci. Zavedati se moramo, kaj je lovsko pravično, in si ne smemo domišljati, da smo postali pravi lovci že s tem, da smo dobili lovsko karto in orožni list. Kdo je pravi lovec? l isti, ki živi z naravo, ljubi divjad v lovišču in ne pobije vsega, kar mu pride pred puško. Tisti, ki skrbi za pravilen in številu v lovišču se nahajajoče divjadi primeren odstrel ter ne zapusti lovišča z nastopom lovopusta ter se vanj ne vrne šele, ko ta izteče. Če je zima še tako kruta, pa četudi je že lovopust za vso divjad, ni mesto pravega lovca doma ob topli peči, temveč v lovišču. Kajti tedaj šele vidimo in spoznavamo, kako se bori divjad za svoj življenjski obstanek, tako zaradi pomanjkanja hrane kakor tudi zaradi pomanjkanja skrivališč. Tedaj šele spoznamo, kako malo prave lovske zavesti ima v sebi tisti, ki r takih časih divjadi ne pomaga. Če torej lovska družina ne sklene, da se zaradi gojitve ta ali ona vrsta divjadi sploh ne bo streljala, potem mora pač za vsako vrsto divjadi v poljskem lovišču določiti, celotnemu številu dotične vrste divjadi v lovišču, primeren odstrel. Na dlani je torej, da nam je za to potrebno predvsem vedeti, koliko je te ali one vrste divjadi v lovišču, torej kakšen je stalež te ali one divjadi v našem poljskem lovišču. Pri tem razumemo, kako neobhodno potrebna nam je prava statistika o divjadi. Seveda pa morajo biti te ugotovitve čim bliže resnici, gotovo da ne popolnoma točne, ker je to nemogoče. Ne smemo pa pri tem postavljati previsokih številk zato, da morda lahko na družinskem posvetu določimo čim večji odstrel. S tem varamo sami sebe, kajti odstrel mora biti le staležu divjadi primeren!‘Zakaj to naglašam? Neka lovska družina s številnim članstvom ima v zakupu lovišče, katerega del, kakih 1500 ha, tvori poljsko lovišče. Na družinskem posvetu so po dolgem prepričevanju enega samega člana, da je treba zajca dve ali vsaj eno leto sploh zaščititi ali vsaj odstrel omejiti, sklenili s popolnim nerazumevanjem, da naj se omeji le odstrel tako, da sme vsak član odstreliti v lovskem letu 1947/48 le pet zajcev. Da, zares neverjetna zaščita zajca; sedaj tudi v Ljubljani ne morejo reči, da nismo pravi lovci itd., tako so po glasovanju modrovali ti tovariši. Tovariši, ali se čudite, da v tem lovišču že v prvem mesecu dovoljenega lova na zajca ne najdete niti dlake več?! To lovišče 200 zajcev, kolikor bi jih bilo dopustno po družinskem sklepu odstreliti, še nikoli ni imelo, mirno pa lahko trdim, da jih tudi nikoli ne bo imelo, zlasti ne. če bodo v tej lovski družini vladali taki pojmi o zaščiti in gojitvi. To je mrharstvo, hkrati pa brezvestno zapravljanje ljudskega premoženja. Lov danes ni in tudi ne sme biti samo šport, lov je danes važen faktor v narodnem gospodarstvu, vključen v petletni plan, ljudsko premoženje, s katerim je treba gospodariti kot dober gospodar. Tega se moramo lovci zavedati. Tako pojmovanje lova, kakor opisano, pa je nelovsko, obenem pa tudi protizakonito, saj nam je zakonita dolžnost, predvsem divjad gojiti, ne pa ubijati in s tem iztrebljati. Tako početje ni kvarno samo za dotično lovišče, temveč tudi za vsa sosednja lovišča. Kajti, kaj pomaga, če sosednje lovske družine divjad še tako goje, ko pa zajec, fazan ali jerebica meja lovišča ne poznajo in prehajajo čez mejo v smrt. Res je tudi, da povsod ni tako. Poznam nekatere lovske družine, ki so stalež divjadi dvignile na predvojni in še več. Če hočemo torej divjad gojiti, moramo predvsem ugotoviti stalež za vsako vrsto divjadi, nato pa določiti primeren odstrel, pod pogojem, da je površini lovišča že dejanski stalež primeren. Če ga ni, se moramo za eno ali dve leti vzdržati odstrela, da tako dosežemo namen. če hočemo hitreje do cilja, bomo v lovišča vlagali živo divjad. Pri tem je treba paziti, kako in kdaj vlagamo, da niso izdatki in trud zaman. Zajce vlagajmo januarja — v primeru hude zime v začetku februarja. Vlagamo jih zjutraj na polja v bližini gozdičkov ali remiz, v katere smo prej položili nekaj šopov detelje, repe in korenja. Zabojčke z zajci prinesemo na mesto izpuščanja, položimo mirno na tla, jih previdno odpremo, se tiho odstranimo ter z daljave opazujemo, kako dolgo ulici brez vznemirjenja zapuščajo zabojčke in capljajo proti gozdičku. Čez dan se tako izpuščen dolgouhec malo giblje — zvečer pa najde položeno ,hrano in ostane tam, kjer smo ga izpustili. Jerebice vlagamo v lovišče po parih navadno v marcu, ko ni več snega. Ako opazimo, da je v lovišču preveč petelinčkov, jih skušamo poloviti ali pa spustimo več samic — odvisne samce pa porabimo v juniju za adoptiranje po kokljah zvaljenih jere-bičk in fazanov. Jerebice spuščamo pod večer. Mnogo enostavneje in plodonosneje je vlagati mladiče. V ta namen si moramo priskrbeti oplojena jajca fazank. Ako ta jajca prenašamo iz kraja v kraj, potem posvečajmo temu prenosu vso pažnjo, ker bo sicer neuspeh. Ko dobimo jajca iz gnezda, jih vložimo v kako mehko snov, najbolje vato. Pazimo pa, da se pri prenosu ne bo temperatura jajc preveč spreminjala, niti dvignila previsoko s tem, da bi jih imeli v kaki posodi na pretoplem kraju, niti preveč padla s tem, da bi pri prenosu posodo izpostavili kakemu prepihu. Zlasti pazimo na to, da se jajca ne pretresejo, ker so sicer za nič. Ko sem pred leti dobil jaca fazank, sem si pripravil kartonski zabojček, katerega dno sem prekril s tri prste debelo plastjo vate. V to sem vložil jajca, vendar tako, da je bil med njimi zadosten presledek. Tako vložena jajca sem nato prekril s plastjo vate. Ves čas hoje in vožnje sem zavoj držal v rokah in ko sem prišel z njimi v lovišče, sem jajca oddal takoj že za to valjenje pripravljeni koklji pri lovskem čuvaju. Vkljub vsej pazljivosti je bil uspeh le 64%. Še preden seveda dobimo jajca, si moramo zagotoviti kokljo in če le mogoče v lovišču, v katerem nameravamo mladiče izpustiti. Izvaljene fazane moramo krmiti prvih 14 dni s svežimi mrav-ljinčnimi bubami (jajci) in s sesekljanimi, trdo kuhanimi kurjimi jajci in sesekljanim rmanom. Ako smo se pa odločili, da vložimo odrasle fazane, potem naj bo razmerje 1:2—3, torej 2 samca na 5 samic — to pa zaradi tega, ker je samec zaradi žive pisanosti perja bolj izpostavljen roparicam in ujedam in obstaja nevarnost, da ostanejo kure brez petelinov, ako bi spuščali 1:4 ali 5. Fazane spuščamo konec februarja ali v začetku marca, kar odvisi od zime. Spuščamo jih v gozdičkih z gostim podrastkom, popoldne pred mrakom. Paziti moramo, da fazani iz zabojčkov oziroma košar ne zlete, temveč stečejo. Zato postopamo enako kakor pri zajcih ali jerebicah. Ko smo namreč prinesli košare na mesto, ki smo ga izbrali za izpustitev, košare mirno na eni strani odpremo in se tiho odstranimo. V zaklonih pripravimo seveda že pred izpustom več krmišč s hrano, ki je fazanom najljubša. To je važno zaradi tega, da fazani, ko prično naslednje jutro brskati za hrano, to tudi takoj v svojem zaklonišču ali v neposredni bližini najdejo. Pri izpustu žive divjadi je prav priporočljivo, da to obročkamo. Tako o izpustu kakor tudi o obročkan ju obvestimo sosednje lovske družine s prošnjo, da nas o gibanju izpuščene divjadi v njih lovišču obveščajo. Gojitev divjadi zahteva poleg čuvanja in vlaganja še tri med seboj povezane pogoje, ki so: 1. mir v lovišču, 2. učinkovito pokončevanje roparic in 3. zadostna hrana in zaklonišča. Divjad se počuti dobro in ostane rada tam, kjer ima mir. Gotovo je namen lovopusta, nuditi divjadi v lovišču mir. Prav na to polagajo lovci veliko premalo pažnje in s psom šarijo dan na dan po zakloniščih. Ne pomislijo, kako s tem begajo in plaše divjad. Če ti že žilica ne da miru, vsaj psa »ob nogi« in ne stikaj za divjadjo v grmovju in drugih zaklonih, temveč le s poti in steza opazuj, kaj se v lovišču dogaja, in dobro pomeri na roparico ali pohajaškega psa ali mačko. Naravnost brezvestno pa je za »vajo« goniti divjad, ki se navadno konča s pokončanjem. Odpraviti skušajmo tudi grdo navado miših kmetov, da jem-, ljejo s seboj na polje psa vseh mogočih zaplotniških križanj. Kmet namreč tam mirno dela, za svoje ščene se pa ne briga. Psu postane dolgčas, pa si privošči zabavo, da požene zajca — brejo zajko in tako vsak dan več. Če pa enkrat divjad ujame, ne pozna več meje ter postane strah lovišča, katerega reši le puška. Pa tucli v času lova ne vznemirjajmo preveč divjadi. Ker je članstvo nekaterih družin številno, priporočam, da naj se na družinskih posvetih določijo dnevi v tednu, v katerih je izvrševanje lova v lovišču prepovedano, pa bodisi s psom ali pa brez njega, ker bodo sicer take lovske družine imele kmalu prazna lovišča in to celo brez streljanja. (Pride konec.) Dr. Stanko Bevk To in ono iz živalskega sveta (Poglavja iz zoologije za lovce) (Nadaljevanje.) II. Sodobni lov je urejen po načelih umnega gospodarstva; mora se torej izvajati tako. da stalno donaša ljudstvu kar največje koristi. Naloga lovcev, ki so jim lovišča izročena v upravljanje, je v glavnem ta. da privzgoje zdravo divjad v naj večjem številu, ki še ne povzroča občni ne škode drugim gospodarskim panogam, oziroma da storjeno škodo preplača z mesom in kožo. Z gojitvijo divjadi gre vzporedno zatiranje lovskih škodljivcev, najsi so to zveri, zajedalci, bolezni ali neupravičen lov, oziroma lov z neprimernimi sredstvi. Glavna vodila, po katerih naj se lovec ravna pri lovu, dajejo lovski zakoni in drugi predpisi o lovu. Najvažnejše je določilo o lovopustih, kajti z njimi je na najbolj uspešen način zagotovljen razplod koristne divjadi. Nekaterim vrstam, katerih zastopniki so postali redki, ali vsaj samicam teh vrst je odrejen lovopust vse leto ali je daljši kakor za pripadajoče samce, da bi se mogla ta divjad pomnožiti na stalež. ki je primeren za naša lovišča. Živali, ki pri nas spadajo v lov, so iz živalskih redov sesalcev in ptičev. Lov rib in rakov je urejen s posebnim zakonom o ribarstvu. Po našem lovskem zakonu spadajo v lov, če jih navajamo po znanstveni razdelitvi živalstva, ti-le sesalci: Razred sodoprstov: rod svinj : divja svinja: rod prežvekovalcev: a) rogarji: kozorog, gams; b) jeleni: navadni jelen, damjek, srna. Razred glodavcev: rod zajcev: poljski zajec, planinski zajec, kunec; rod veveric : navadna veverica, teku niča; rod miši : hrček. rod psov: lisica, volk; rod mačk : ris, divja mačka; rod kun: kuna zlatica, kuna belica, dihur, kepen, podlasica, vidra, jazbec; rod medvedov: rjavi medved. Od teli štejemo v veliki lov: jelena, damjeka, srno, kozoroga, gamsa, divjo svinjo, medveda, risa in volka, druge pa v mali lov. Sesalci se ločijo od vseh drugih živali po tem, da so pokriti z dlako, zato jih imenujemo tudi dlakarje. Navadno je z njo pokrito vse telo razen onih delov, po katerih hodijo ali se z njimi oprijemajo. Zajec, severni medved, kuna zlatica in še nekateri drugi sesalci pa so tudi na teh mestih porasli z dlako. Malo sesalcev je, ki jim je dlaka zaradi načina njihovega življenja ali podnebja odveč in je zato pokrnela. Taki sesalci so n. pr. slon, nosorog, povodni konj, kiti, pasavci, na Sundskih otokih živeči netopir cheiromeles, ki je popolnoma gol, "ter gledalec heterocephalus iz Abesinije, ki razen brčic in trdih kocin na kopalnih nogah nima nobene druge dlake. Med sesalci, ki žive pri nas, nimamo nobene take izjeme. Navadno razločujemo le dvoje vrst dlake, namreč resasto daljšo nadlanko in mehko, krajšo, zavojito podlanko. V novejšem času pa so ugotovili še tretjo vrsto, tako imenovano vodilno dlako, ki je posejana med oni dve vrsti. Najprej so jo našli pri študiju lisičjega kožuha, nato pa še ugotovili pri mnogih drugih sesalcih. Ta dlaka je največkrat še daljša od nadlanke in se loči od nje po tem, da je skoz in skoz enako debela, vtem ko je nadlanka v korenu tanjša in šele nato odebeli. Mnogi sesalci imajo še četrto vrsto dlak, namreč tako imenovane tipalne rese, ki jih poznamo najbolje na zgornji ustnici. Te rese so v zvezi z živci in z njimi žival tipa. Podobne tipalne rese so ugotovili pri velikem številu sesalcev tudi drugod po truplu, tako n. pr. pri veverici na trebuhu, kjer služijo za otipanje podlage, po kateri pleza, potem pri mački v zapestju, pri zajcu, kuncu, lisici i. dr. raztresene po raznih, bolj eksponi-ranih delih trupla. Iz navedenih primerov moramo sklepati, da imajo živali te tipalne dlake tam, kjer je tip za življenje potreben: zverem, ki grabijo plen s sprednjima končinama, v zapestju, plezalcem na trebuhu in notranji strani končin, tistim pa, ki se skrivajo v gošči ali jamah, po onih delih telesa, ki pridejo najprej v dotiko s skrivališčem. e. Tipalne rese na zgornji ustnici služijo živalim zlasti za to, da izmerijo z njimi ozke prostore, če so zanje prehodni. To so v glavnem živalj^ ki hodijo po goščah, po rovih, skozi razpoke itd., kakor so mačke, kune, lisica, zajec i. dr. Dlaka je kožna tvorina; koža se vrečasto vgreza in iz dna rastejo potem stanice, ki porožene. Del dlake, ki tiči v koži, je dlačni koren, iz kože pa gleda dlačna betvica. Navadno je dlaka gladka, ravna ali zavoj ita ter krožastegg, eliptičnega ali jajčastega prereza, včasih pa ima kratke izrastke ali je kakor iz lončkov sestavljena. Tako dlako imajo n. pr. netopirji, ki jim iz oblike- dlak lahko določimo vrsto. Tu in tam najdemo tudi dlako z dvema vrhoma, kakor pri svinjah, ali z vretenasto odebeljenim vrhom, kakršno dlako imajo mravljinčarji. Glavni pomen dlake je očividno ta, da varuje žival pred vnanjimi neprilikami. V prvi vrsti ščiti dlaka kot slab prevodnik toplote žival pred mrazom in sicer tako, da zadržuje izžarevanje toplote iz telesa. Sesalci (in tudi ptiči) imajo namreč stalno toplo kri in sicer v mejah med 36° in 39° (ptiči 40° do 45°C). Te meje se ne smejo prekoračiti, razen pri zimskem spanju, niti navzdol niti navzgor, sicer trpi žival na svojem zdravju. V tem pogledu je važna zlasti podlanka, kar se nam kaže v tem, da je posebno gosta pri onih sesalcih, ki žive v mrzlem podnebju. Dlaka varuje žival tudi proti dežju in ranitvam, trdna in dolga je na mestih, ki so napadom bolj izpostavljena. V posebni meri ščiti dlaka, če je bodičasta (jež, ježek, ježevec). O pomenu grive, ki jo imajo nekatere 'Vrste sesalcev, si nismo na jasnem, prav tako tudi ne o pomenu brade, ki jo vidimo tu pa tam ob spodnji čeljusti ali pod njo. Morda koristijo v bojih samcev, ker je o njih zn&no, da se klofutajo. Dlačne tvorbe, kakor so podaljšane rese na gamsovem hrbtu ali grive divjih ovc in pavijanov, brade koz itd., moramo smatrati za spolne znake, posebne važnosti pa jim ne moremo pripisovati. Čopasti ali žimasti rep je nedvomno priprava za otepanje muh in drugih pikajočih žuželk. Zanimiva je razlika med konjem in oslom, kako odganjata z repom nadležni mrčes: osel vihti skoraj samo na desno in levo svoj rep, konj pa opleta z njim tudi navspred po truplu; zato pa osel odganja muhe več s kopiti kakor konj. Večina zveri, pa tudi nekateri drugi sesalci (n. pr. svinja) naježijo hrbtno dlako, kadar napadajo ali se branijo. Pri tem navadno izbočijo hrbet. Pri naježeni dlaki so videti večji, kar \ morda vpliva na napadalca, skrivljeni hrbet pa je napeta vzmet, pripravljena, da sproži skok. Dlaka, ki smo doslej o njej govorili, je zrasla živali, ko je doraščala. Prvo dlako pa dobe vsi sesalci že v materinem telesu in se v njej večinoma rode. Od tod si moremo razložiti, da imajo mnogi mladiči dlako vse drugačne barve kakor pa odrasle živali. To zarodkovo dlako izmenjajo nekatere vrste sesalcev prej, druge pozneje. Lisičji mladič jo ima do 14 tednov, srnjaček kakega pol leta, prav tako dolgo pujsek itd. Tudi človek ni izjema, vendar izgubi zarodno dlako že mesec dni pred porodom in se porodi že z drugo, redko in volnato mehko. Če pogledamo po izvoru sesalcev, vidimo, da so se odcepili od skupne veje plazilcev. Ti pa niso imeli dlake, ampak luske, kakor jih imajo tudi današnji njihovi potomci. Kdaj so dobili prvi sesalci dlako namesto lusk, je težko reči, laže bi se dalo razložiti, zakaj so jo dobili. Po vsej verjetnosti so bili prvi sesalci ponočne živali, kajti bili so majhni in malo brambeni. V mraku in temi hodeč za hrano ali iška j e se zaradi parjenja si samo z očmi niso mogli dosti pomagati. Za orientacijo jim je bilo torej treba kakega drugega čutila in ta je v prvi vrsti tip, ki vodi v mnogih primerih živali po temnih prostorih. Tudi človek se ga v taki priliki poslužuje, tipaje predse z rokami. Čutila za tip naj so, da dobro služijo živali, na onih mestih trupla, ki pridejo pri premikanju najprej v dotik z okolico, in tipala naj bodo daleč iz trupla. Tako so se prasesalcem na takih mestih postavile dotlej priležne luske pokonci in s svojim vrhom sprejemale vtiske ter jih s svojim spodnjim koncem oddajale v koži živčnim končičem. Ti so jih prevajali možganom. Ti novi, obilni dražljaji so po eni strani morali povzročiti rast možganov, po drugi pa večati življenjsko silo, to je urnejše presnavljanje, kar je rodilo višjo telesno toploto. Da pa ta pridobljena telesna toplota ne bi preveč uhajala, kar bi pomenilo izgubo na življenjski sili, je nastala potreba po sredstvu, ki bi oddajo telesne toplote zadrževalo. V ta namen so za luskami pognale dlake kot zadrževalec toplotnega izžarevanja. Dlaka je potem prevzela tudi nalogo tipanja in luske so pokrnele. Pri mnogih sesalcih stoje še danes dlake v taki razvrstitvi, kakor da stoje za vrstami lusk. Nekateri sesalci so do danes ohranili prvotne luske (luskavci), pri nekaterih pa se najdejo še njihovi ostanki. Tako je n. pr. pri mladih lisicah koža v ledjih še luskasto nagrbana in tudi nekateri glodalci imajo v svoji koži še vidne ostanke nekdanje luskavosti. Značilno za sesalce je nadalje to, da se hranijo njihovi mladiči z mlekom svoje rodnice. Navadno mladiči sesajo, vendar ne vseh sesalskih vrst, kajti vse samice niti nimajo seskov. Tako se pri »dojitvi« uleže samica kljunaša na hrbet, mladiča pa iztiskata mleko iz luknjic v kožni žleb, ki ga stara zgubanči v ta namen po sredini trebuha, in ga tam poližeta. Samici kljunatega ježka se cedi mleko v vrečico, kjer se godi v jajcu izleženi mladič, da ga tam posrka. Tudi kitovi mladiči prav za prav ne sesajo, ampak se nepredušno prilepijo z gobcem na sesek in stara jim štrca mleko v usta. Seskov utegne biti preko 20, najmanj pa sta dva. Podeljeni so lahko po vsem spodnjem delu telesa ali pa so le v dimljah, na trebuhu ali na prsih. Zaradi posebnega načina življenja se seski preselijo tudi na druge dele telesa; tako jih ima samica ježevca za pleči, kjer ni bodic, natrija ali koipu skoraj na hrbtu, da doji lahko tudi v vodi, glodalec heterocephalus za komolci, kjer so varni pred poškodbami, ker ta kratkorepec živi in rije v pesku; luskavec,'leteči maki in nekateri netopirji imajo seske v pazduhi, kubanska nadrevesna podgana capromvs ali hutija na stegnih in prav tam živeči žužkojed solenodon celo na zadku. Prav različno je pri sesalcih trajanje nosečnosti. Če se ne oziramo na stokovce (kljunaša in ježke), ki ležejo jajca, nosi najdlje slonica, namreč 628 dni, najmanj časa pa miš, 21 dni. Za nekaj najbolj znanih sesalcev navajamo trajanje nosečnosti v dneh, pri čemer računamo ta čas od prve oplemenitve do poroda. Znano je namreč, da samci nekaterih sesalskih vrst skačejo tudi potem še, ko je samica že oplojena. Lev 105, divja mačka 63, domača mačka 56. Progasta hijena 91. Volk 65, lisica 63, pes 63. Kuna zlatica 62, dihur 60, k ep en 74, podlasica 45, vidra 65. Rjavi medved 214. Zajec 50, kunec 28, hrček 22, veverica 28, siva podgana 22. Konj 340, osel 560. Domača svinja 120, divja 125. Govedo 280, zober 271, razne antilope po velikosti od 183 do 250, gams 150, koza 152, ovca 152, jelen 236, los 245, severni jelen 242, dam j ek 233, žirafa 450, dromedar 365. Srna in jazbec imata od naših sesalcev v pogledu nosečnosti svoje posebnosti. Srnin prsk pade v konec julija in začetek avgusta, mladiči pa se poležejo proti koncu maja, torej 40 tednov ali 280 dni potem, ko je srna bila oplojena. Ta dolga nosečnost je razumljiva le, če vemo, da oplojeno in nadrobljeno jajčece 4V’ mesece počiva in se začne nadalje razvijati šele od sredine decembra. Zametek rabi za svoj popoln razvoj prav za prav le čas od srede decembra do konca maja, to je kakih 160 dni. Skoraj isto je z jazbecem, toda doba njegovega parjenja je bolj razsežna kakor pri srnjadi, traja namreč od konca julija tja v oktober. S pričetkom zime začne zarodek rasti in je zrel za porod februarja ali marca. Nosečnost traja torej pol leta ali nekaj več. Na bistveno drugačen način kakor srna in jazbec zategnejo porod netopirji v čase, ko je dovolj hrane in boljše vreme za mladiče. Samci se sparijo s samicami že jeseni, toda semenčice ne oplode jajčec, marveč spojene v kepico počivajo do spomladi v maternici. Po končanem zimskem spanju, torej spomladi, se šele jajčeca oplode, tako da se rode mladiči konec maja ali v začetku junija. Izločivši izjeme posnamemo iz navedenih primerov, da večje živali navadno dlje nosijo kakor manjše, obratno pravilo pa velja za število mladičev: manjši sesalci imajo po več mladičev ali jih imajo po večkrat v letu, večji pa manj in na daljšo dobo. Kar se tiče načina, kako samec oplodi samico, je to skoraj pri vseh sesalcih enako. Samec zaskoči samico oprijemajoč se je s sprednjimi končinami. Pri nekaterih vrstah otrdi spolovnik samca že pred vložitvijo v maternico, pri drugih pa otrdi in se poveča šele v njej. Te živali potem nekaj časa visijo, kar je znano o pasjih vrstah. Za premagan j e mehaničnega odpora imajo spolovniki takih samcev v sebi spolovno kost, ki je v vseh primerih podolgovata, sicer pa različne oblike. Izjeme od načina oploditve so redke; o ježu in bobru pravijo, da se parita v legi trebuh ob trebuhu, o velblodih pa, da opravi to samec sedeč na stegnih za ležečo samico. Sesalci se hranijo različno: nekateri samo z mesom, drugi samo z rastlinami, tretji pa uživajo obojno hrano. Od naših dla-karjev, kar jih spada v lov, so rastlinojedci prežvekovalci in glodavci, mesojedci pa zveri razen jazbeca in medveda, ki jih z divjo svinjo štejemo k vsejedcem. Pri tem je treba pripomniti, da lisica in kune uživajo prilično tudi razne plodove, veverica pa se loteva mladih ptičev in ptičjih jajc. S čim se kaka žival hrani, nam kaže njeno zobovje. Sesalci, ki prihajajo za naše lovce v poštev, dobe dvakrat zobe; prvo zobovje je mlečno, nestalno, drugo je stalno. Zobje opravljajo različno delo: ti strižejo ali stržejo, drugi trgajo, tretji lomijo ali meljejo. Razlikujemo zato tri vrste zob: sprednje, dletaste sekalce, koničaste podočnjake in grbaste kočnjake. Kočnjake delimo v predmeljake in meljake. Mladič v svojem mlečnem zobovju nima meljakov; ti zrastejo šele s stalnim zobovjem. Zobovje, ki ima vse tri vrste zob, imenujemo popolno. Mnogi sesalci nimajo popolnega zobovja; glodalcem manjkajo podočnjaki, prežvekovalcem pa zgornji sekalci in podočnjaki, podočnjaki spodnje čeljusti pa so lopatasti in v službi sekalcev. Izmed zveri imajo največ zob zastopniki pasjega rodu. Volk, lisica, domači pes imajo v zgornji čeljusti na vsaki strani po 3 sekalce, 1 podočnjak, 4 predmeljake in 2 mel jaka, v spodnji pa en meljak več, vsega skupaj torej 42 zob. Razen podočnjakov, ki z njimi zver trga plen pa jili rabi tudi za orožje, sta posebno močno razvita zadnji zgornji predmeljak in prvi spodhji meljak. Visoka, od strani stisnjena imata podolžno ostrino in se gibljeta tesno drug ob drugem, da delujeta kakor škarje. Tem pravim zverskim zobem pravimo lomilci. Predmeljaki stoje na redko, tako da segajo zobje obeli čeljusti drugi med druge; tem zobem pravimo vrzeljaki. Meljaki za lomilci so široki in grbasti, zato jih imenujemo grbače. V zasnovi imajo tudi medvedje toliko zob kakor psi, toda nekaj vrzeljakov izpade, zato ima dorasel medved manj zob kakor-pes. Ker se hranijo medvedje več z rastlinami kakor z mesom, so tudi lomilci široki in topogrbasti. Pri kunah je število vrzeljakov 3 ali 4, odvisno od vrste; grbačev pa imajo v zgornji čeljusti na vsaki strani po enega, v spodnji pa po dva. Najmanj zob med zvermi imajo mačke: po 3 sekalce, t podočnjak ter 4 kočnjake v zgornji in 3 v spodnji čeljustni polovici. Rogarji imajo v zgornji čeljusti na vsaki strani po 6 koč-njakov, v spodnji pa še 3 sekalce in L podočnjak, ki pa je, kakor že rečeno, pritisnjen k sekalcem ter opravlja njihovo delo. V razliko z rogarji imajo jeleni navadno še krnjave podočnjake v zgornji čeljusti, vendar ne vsi in ne vedno. Kot vsejedec ima svinja vse vrste zob; podočnjaki so Orožje. V vsaki polovici zgornje in spodnje čeljusti so po 3 sekalci, 1 podočnjak, 4 predmeljaki in 3 meljaki; skupaj 44 zob. - Zelo značilno je zobovje glodalcev; spredaj sta dva dletasta zoba glodača, za njima pri zajcih še dva majhna naslanjača, potem pa je velika vrzel do kočnjakov, ki jih imajo veverice po 5 v zgornji, po 4 v spodnji polovici čeljusti, zajci pa po 6, oziroma po 5. Preglednica zverskega zobovja Zversko pleme Obrazec po vrstah zob Obrazec po opravilu zob sekalci podoč- njaki kočnjaki sekalci podoč- njaki kočnjaki ineljaki ineljaki ljaki lomilci grbači Psi 3 i 4 2 3 i 3 i 2 3 i 4 3 3 i 4 i 2 Medvedi 3 i (4) 2 3 i (3) i 2 3 i (4) 3 3 1 (4) j 2 Kune 3 i (4) 1 3 i (3) i 1 3 i (4) 2 3 i (4) t 1 Mačke 3 i 3 1 3 t 2 i t 3 i 2 1 3 i 2 i 0 Preglednica zobovja prežvekovalcev in glodalcev Sesalsko pleme (rod) Sekalci Podoč- njaki Kočnjaki Sesalsko pleme (rod) Sekalci Podoč- njaki Kočnjaki ineljaki meljaki meljaki meljaki Rogarji 0 3 0 i 3 3 3 3 Za j ci 2 "T™ >• 0 0 3 2 3 3 Jeleni 3 111 3 3 Veverice i 0 2 3 3 i 3 3 I 0 1 3 Svinje 3 t 4 3 1 lrček i 0 0 3 3 i 4 3 i 0 0 3 Glavna naloga zob je, da hrano raztrgajo v majhne kosce, oziroma jo zmeljejo in premešajo s slino. V ustih zmleto hrano žival požre in požiralnik jo potisne v želodec. Kakor so se" zobje prilagodili kakovosti hrane, tako se je tudi želodec. Najbolj enostaven želodec, kakor ga imajo mesojedci, je jajčasta vreča debelih sten z vhodno in izhodno odprtino; ta ima zaklopnico in se imenuje vratar. V želodčnih stenah so žleze, ki izločajo prebavne sokove, in sicer so različne pri vhodu, na dnu želodca in pred vratarjem. Ti sokovi delujejo kemično na hrano tako, da jo razstavijo v tiste sestavne dele, ki so topljivi v vodi, kajti samo v vodi raztopile snovi morejo skozi stene črevesa v kri. Od teh v kri prevzetih sestavin sestavlja potem žival nove spojine, namreč razna tkiva in drugo, iz česar je. Vsaka živalska vrsta sestaja iz svojstvenih, zanjo značilnih spojin in te more tvoriti le tedaj, če se hrana razstavi v take osnovine, ki ne kažejo več posebnosti druge vrste. Rastlinska hrana je teže prebavljiva kakor mesna in vsebuje tudi manj hranilnih snovi, zato je je treba mnogo, da se žival nasiti. Želodec rastlinojedcev je zaradi tega zelo velik; posamezni njegovi deli postanejo po svojem delu samostojni oddelki in tako nastane sestavljeni želodec rastlinojedcev. V to smer se je med sesalci, ki žive pri nas, najbolj razvil želodec prežvekovalcev, ki se mu je pridružil še obsežni požiralnikov izrastek za začasno hrambo použite hrane. Tako potem ločimo na prežvekovalskem želodcu štiri dele. Na paši površno požve-čeni zalogaji pridejo skozi požiralnik v omenjeni izrastek, ki mu pravimo vamp. Od tod se pomikajo v kapico, kjer se sprimejo v oblaste kepice. Kadar hoče žival prežvekovati, bruha kepice v usta, kjer jih premleva in dobro premeša s slino. Iz ust se nato cedi hrana v devetogub, od tod pa v siriščnilc. Ta del izloča prebavne sokove, prebava pa se nadaljuje tudi še v črevesu. Na črevesu ločimo najprej tenko črevo, ki prihaja potem v debelo črevo. Na prehodu se pritrja čevast izrastek, slepo črevo, ki je često zelo dolgo in n. pr. pri zajcih doseza dolžino telesa. V slepem črevesu se razkraja zlasti staničnina, ki tvori stene rastlinskih stanic, in sicer s pomočjo posebnih bakterij. Pri medvedu, več gledalcih, opicah in človeku je slepo črevo zakrnelo v plitko vrečico s črvastim izrastkom. Čreva rastlinojedcev so razmerno velikosti telesa daljša kakor mesojedcev, Zajec n. pr. ima 11 krat daljša čreva kakor truplo, volk le 4 krat. Domača mačka in domači pes, ki sta se privadila tudi rastlinski hrani, imata razmeroma daljša čreva kakor divja mačka oziroma volk. Debelo črevo se z danko končuje v zadnjici. Tu se izločajo neprebavni deli hrane. Trdnim iztrebkom daje obliko konec črevesa: za mnoge sesalce je ta oblika značilna. Tone Podvrečar O pticah in njih potovanjih (Nadaljevanje.) Obročkarstvo je važna panoga ptičjega opazovanja, na njegovi podlagi se lahko ugotove smeri in pota selitve. Vse opazovalnice pa seveda razpolagajo tildi z drugimi pripomočki za opazovanje, kakor preciznimi daljnogledi, fotografskimi aparati, žarometi, pripravami, kjer krmijo ptice, različnimi pastmi itd. Da mora biti v vsaki opazovalnici s strokovnimi knjigami dobro založena knjižnica, ki je vedno na razpolago ornitologom ali ptičeslovcem in njihovim asistentom, je samo po Sebi razumljivo, kakor tudi dobro urejeni arhivi, kjer se shranjujejo vse važne listine — sporočila, fotografije, diagrami in drugi razni zapiski. Po vsem sodeč je ob času ptičje selitve v nekaterih opazovalnicah pravi veleobrat. Vse opazovalnice so v normalnih,časih v stalnih medsebojnih stikih in imajo v svojem okolišu razpredeno gosto mrežo opazovalcev amaterjev in dopisnikov. Vzdrževanje res dobro urejenih opazovalnic je draga zadeva in so si jih svoj čas lahko ustanavljali samo petični narodi. So pa one tudi odsev ljudske omike in kulturne stopnje posameznih narodov. Na strani 294. trinajstega letnika Lovca (1926) je v oprtniku obvestilo o ustanovitvi »Ornitološkega observatorija v Ljubljani«. Iz obvestila je razvidno, da se je k temu koraku odločila sama država, da bi se nadaljevala opazovanja ptičjega življenja sploh in selitve posebej. Opazovanja so bila prenehala v letih 1887—1888. V 14 članski kuratorij, ki naj upravlja observatorij, so bili imenovani vidni zastopniki vede, kmetijstva, gozdarstva in lovstva. S tem, da je bil ornitološki observatorij ustanovljen v Ljubljani šele avgusta 1926, pa ni rečeno, da se od leta 1888 dalje niso vršila ptičja opazovanja. Pri nas je bilo vedno dovolj idealnih ljubiteljev prirode, ki so žrtvovali prosti čas in denar za opazovanja, različne naravoslovne zbirke in publikacije, čeprav niso mogli pričakovati od tega niti pohvale, kaj šele gmotnih koristi. Država je bila Slovencem mačehovsko razpoložena tako v avstrijskih časih kakor v predaprilski Jugoslaviji. Različne znanstvene ustanove, knjižnice, muzejske zbirke itd. smo večinoma naredili s svojim denarjem. Naši znanstveniki so izdajali poljudne spise in tudi naučne razprave na svoj riziko, večkrat v samozaložbi, v kolikor niso prevzele izdaj teh del Slovenska matica, Družba sv. Mohorja in druge podobne ustanove, ki prav tako niso imele profitarskih ciljev, ampak jim je bil edini smoter napredek in povzdiga ljudske omike. Seznam prirodoslovnih publikacij omenjenili družb lahko s ponosom pokažemo svetu, ker smo poldrugmilijonski narodič razmeroma več naredili, kakor »kulturni« Angleži, Nemci, Italijani itd. S tem torej, da je bil leta 1926 ustanovljen v Ljubljani »državni« ornitološki observatorij, je bila odpravljena neka kulturna sramota, ki je nismo zakrivili sami. To sem omenil, da bo čitatelj vedel ceniti delo naših prirodoslovcev, med njimi posebno ornitologov. Koliko truda in koliko ljubezni do narave in svojega naroda je imel naš prvi klasični naravoslovec Fr. Erjavec, ko je po večletnem proučavanju izdal pri Družbi sv. Mohorja »Domače in tuje živali v podobah«. Kako idealno so opisani naši krilati prijatelji v III. delu »Ptice« 1. snopič itd. 1870. Gorenjec Dežman, poznejši renegat »Desclnnann«, ki ga je ambicioznost in častihlepnost spravila na pot narodnega izdajstva, je bil kustos ljubljanskega muzeja in znan ptičesloveč. Njegove razprave so bile cenjene pri ornitologih drugih narodov, žal le kot nemškega znanstvenika Avstrijca, ne pa kot slovenskega kmečkega sina. Dežman je umrl 11. marca 1889 in s tem. oziroma že leto pred tem, so prenehala tudi »uradna« opazovanja ptičjega življenja v deželi Kranjski. Vsem starejšim lovcem znani muzejski preparator in asistent Ferdinand Schulz je-izdal leta 1890 »Seznam do sedaj na Kranjskem opazovanih ptic«. Dr. Janko Ponebšek je izdal mnogo publikacij in znanstvenih razprav o pticah. Posebno so znane njegove »Ujede«. Žrtvoval je vse, delo in denar za širitev ornitologije med ljudstvom, za izpopolnitev ptičje zbirke ljubljanskega muzeja, priznanja pa ni bil deležen. Zapustil je več še neobjavljenih ornitoloških razprav. Otomar Reiser, po poklicu gozd. inženir, je dolgo časa bival v Bosni ter se je posebno zanimal za ptice Balkana. Njegove razprave, posebno ona o ornito-favni Grške (Solun in okolica) je splošno znana. Leta 1925 je opisal ptice iz okolice Maribora. Mnogo zanimivih poročil o pticah, posebno o njihovem prihodu in odhodu, je bilo vedno v Lovčevem »oprtniku«. Stalni poročevalec je bil »ptičji« župnik Šašelj, a sodelovali so tudi mnogi drugi ljubitelji prirode in člani zelene bratovščine. Tudi dnevni listi so imeli večkrat zanimiva poročila o pomladanski in jesenski selitvi ptic. Poljudna revija »Življenje in svet«, ki pa je leta 1939 zaradi pomanjkanja denarja morala prenehati, je redno prinašala sestave ptičeslovne vsebine. Toliko o razvoju ornitologije pri nas. Pri Hrvatih je bila stvar mnogo na boljšem. V nekem pogledu se je očitovala večja samostojnost, imeli so že mnogo pred nami svojo univerzo in vse njej pripadajoče zavode. Pod njenim okriljem je bil leta 1901 osnovan ornitološki observatorij, ki od takrat dalje vodi ali je vsaj vodil točne strokovne zapiske o opazovanju in selitvi ptic. Hrvati so imeli več znanstvenih listov prirodoslovne vsebine —■ naj omenim tu samo »Prirodo« — v katerih so se obravnavala tudi ornitološka vprašanja. Pri roki imam knjigo »Ptice, prirodopisne i kulturne crtice«, kj jo je sestavil dr. Stjepan Gjurašin, Zagreb, Naklada Matice Hrvatske 1901. Verjetno se je pri izdaji te knjige Gjurašin ogledal pri našem klasiku Erjavcu, ki je bil nekaj let profesor na zagrebški realki. Marsikateremu slovenskemu lovcu so tudi znane živalske novele vzornega naravoslovca dr. Miroslava Hirtza. Ornitologija v Srbiji, ne vem, če je imela pred letom 1914 oziroma pozneje v predaprilski Jugoslaviji kakšno opazovalnico. Mnogo let sem prebiral list »Lovac — Organ Uprave saveza lovačkih udruženja u Beogradu«, kakšnih posebnih člankov o opazovanju ptic pa v njenrnisem zasledil. V Makedoniji je od leta 1923 dalje deloval na ornitološkem polju kustos zoološkega oddelka skopskega muzeja dalmatinski rojak dr. Stanko Karaman. Proučeval ni samo ptice, temveč tudi druge živali, posebno ribe. Izdal je mnogo znanstvenih razprav ter je znana njegova, knjiga o makedonski ihtiofavni (ribah), kjer ugotavlja neke posebne vrste postrvi v vodah egejskega izliva. Bil je tudi ustanovitelj društva ribičev v »Južni Srbiji« in zoološkega vrta v Skoplju. V »Glasniku skopskog naučnog društva« iz leta 1929 je objavil razpravo »Ptice okoline Skopi ja«. V uvodu k tej razpravi pravi pisec: »O pticah Južne Srbije imamo iz predvojnih časov zelo malo del. Temu so bile vzrok slabe varnostne razmere pod Turki v teh krajih. Zato so ornitologi rajši odšli v Grčijo, v okolico Soluna. Grško ornitofavno so proučevali poleg mnogih drugih tudi člani sarajevskega muzeja, ter je znani ornitolog Reiser, kakor že rečeno, izdal veliko delo o favni Grčije. V okolici Soluna so delovali Drummond, Eiwes, Buckley in Th. Kruper. Edini, ki je proučeval tudi ptice Južne Srbije, je bil angleški konzul v Bitolju Mc. Gregor, ki je v dveh letih, kolikor je bil v Bitolju, proučil in publiciral ptice iz okolice Bitolja. Šele prva svetovna vojna je omogočila obsežnejša proučevanja ptic teh krajev. Z nemškim vojaštvom je prišla tudi tako imenovana »Makedonska komisija za proučitev zemlje«, sestavljena od samih strokovnjakov, med katerimi sta bila znana učenjaka Doflein ter L. Miiller, ki se je najbolj zanimal za ptice teh krajev. Zbrala sta bogat ornitbloški material in tega je po vojni obdelal sistematsko Stresemann, medtem ko sta biološke in zoografske podatke dala Miiller in preparator Aigner. Poleg te komisije so samostojno proučevali ptičjo favno Južne Srbije tudi drugi, tako J. Gengler, R. Schlegel in Viereck. Vsi ti so objavili svoja opazovanja med irojno ali nekoliko pozneje v strokovnih listih Nemčije. Z druge strani so prišli z angleškim vojaštvom angleški ornitologi in tudi ti so nam zapustili lepa dela o pticah angleške fronte in ozadja, večinoma iz okolice Dojranskega jezera in južneje do Soluna. Med njimi omenim Sladena, ki je posebno proučeval ptice, ki gnezdijo okoli Ardjanskega jezera, ter Clarke j a in Harrisona.« — Ptice iz okolice Ohridskega jezera, Prespanskega jezera, območja Črnega Drima, Korabskega gorovja, Bistre, sploh iz zahodnega dela bivše Bitoljske oblasti je študiral dr. Nikola Ne-zlobinski, upravnik Doma narodnega zdravja v Strugi na Ohridskem jezeru. Uredil si je v Strugi lep zoološki muzej in večinoma sam tudi napravil vse preparate. Marsikatera ptičja redkost je bila spravljena v st ruškem muzeju. Strokovnjaki različnih narodnosti so samo zaradi muzejskih zbirk prišli v Strugo in se posebno pohvalno izrazili o preparatih ptic. Nezlobinski se je bavil tudi z obročkan jem, opazovanjem ptičje selitve. Zapiske o izsledkih je poslal beograjskemu muzeju. Kolikor mi je znano, material ni bil objavljen. Straškemu lovskemu združenju je bil Nezlobinski dragocen mentor, imel je zanimiva strokovna predavanja, ki so mnogo pomagala, da so redke ptice prišle v muzejske predale. Preprosti kmečki, arnavtski lovci so dobili temeljne pojme o ptičeslovju, hranjenju uplenjenih ptic, opazovanju itd. ter so z dobro voljo sodelovali z upravnikom muzeja. Ptičje opazovanje ni nikakor čisto znanstvena panoga učenih zoologov ali posameznih ornitologov-amaterjev, večinoma laikov, katerih nas je mnogo lovcev in ribičev. Ono ima svoj praktičen pomen in sicer mnogo večji, kakor si marsikdo misli. Ta pomen se kaže v teni, da se izsledki ornitologi j e koristno uporabljajo v zdravstvu, kmetijstvu in lovstvu, čeprav se lovstvu pri nas še danes z mnogih strani oporeka koristnost in važnost v narodnem gospodarstvu. Naj navedem samo nekaj odstavkov iz razprave »Varstvo ptic«, ki jo je objavil pokojni gozd. inženir Jos. Rustia v trinajsti knjigi že spredaj omenjene revije »Življenje in svet«: »V utemeljitev, da zagovarjam varstvo ptic, naj v kratkem navedem njihove koristi. Iz etičnih, estetičnih in gospodarskih razlogov je človek dolžan težiti za tem in skrbeti, d a se zrušena harmonija v naravi spet postavi. V t naravoslovnem pogledu nam usmiljenje, hvaležnost in pravičnost nasproti pticam narekujejo skrb za njih varstvo. S krasoto perja, prelepim petjem, posebno za časa snubitve in valjenja, s svojo ljubkostjo sploh so ptice pridobile našo ljubezen in naklonjenost. Iz gospodarskega vidika lahko smelo trdim, da bi se sadjarji, vrtnarji in gozdarji zaman trudili, preprečiti velikansko škodo po mrčesih, če ne bi bilo zvestih pomočnic v vrstah ptic...« Ornitolog Rud. Zimmermann pravi v svoji razpravi »O koristnosti in škodljivosti naših ptic«: »Korist in škoda sta za enkrat le še zelo negotova pojma! Narava jih ne pozna, v njej ima vsako bitje, pa naj je še tako majhno in neznatno, svojo vlogo in če te naloge ne izpolni, trpi skupnost. Edinole človek, sebičnež, ki je prepričan, da je vse kar zunaj zeleni in cvete, lazi in frči, ustvarjeno samo za njega, da bi vse to izkoristil do onemoglosti, je iznašel ta dva pojma in uravnava po njih vse, kar je narava ustvarila, v dve veliki skupini. Žal redkokdaj pravično. Malenkostna škoda, ki jo je prirodno bitje napravilo samo po-edincu, in krik, ki ga ta poedinec zažene, večkrat zadostujeta, da to prirodno bitje pride v črne bukve in da se pozabi mnogo večja korist, ki jo ima to bitje kot neobhoden člen celokupnosti.« Pomislimo samo na spore, ki glede koristi in škode vrane obstoje med lovci in kmetijci. V teh sporih nastopajo ornitologi kot sodniki, čeprav vedno niso preveč objektivni. Oni bi morali biti pravični tudi v odnosih, ki so ihed človeštvom in pticami. Iz sprednjih vrstic je razvidna ne samo praktična, ampak tudi častna vloga ptičeslovja. Bok-polrisanica (7 X 57R—16), ki jo je pri strelu s kroglo razneslo 1. 1947 tov. Pejaku z Jesenic in ki je pri tem zgubil vso levo roko. Pri preiskavi devetih nabojev so ugotovili v vseli smodnik Rottweiler št. 2 ali 3 s 3.2 g. Puško je pregledali Tehnološki institut ljubljanske univerze po dveh stroko vin jakih, kos jekla te puške pa tudi inozemski strokovnjak. Splošno mnenje je, da je jeklo puške zelo slabo, grobo v zrinu in je nesrečo predvidoma pripisati materialu. Anton S. Pirc Kazen kot vzgojno sredstvo Človek, ki ni sposoben vzgojiti svojega psa z dobroto, ga vzgaja pač s pretepanjem. V svojem življenju sem srečal različne pasje značaje: veselo-razigrane, razumno-resne, kričave, rezervirane, pretepaške, hinavske, naivne in strahopetne. Vsak človek ima psa, kakršnega zasluži. Kdor pozorno opazuje, kako posamezniki ravnajo s svojimi psi, ho pač v večini primerov moral ugotoviti, da se značaj psa vse premalo upošteva. Večina gospodarjev smatra psa za živ stroj in ga vzgaja, ne da bi se poglobil v posebnosti njegovega značaja. Ne moremo dovolj poudariti, da je pes individij, ki čuti veselje, žalost, strah, ima voljo do dela, energijo, in da lahko koristi svojemu gospodarju, ki to dejstvo upošteva. S tem doseže, da pes dela z veseljem, kar nedvomno izboljša kakovost njegovega dela. Predvsem navedimo nekaj napak, ki jih psorejci delajo. Mnogi med njimi mislijo, da jih pes ne sliši, če mu ne dajo povelja s kričanjem. Tu se je zgodila že prva nesreča. Zakaj rjoveti? Pes sliši, to je znanstveno ugotovljeno, od 30 do 80 krat bolje kakor človek. Vsako povelje, ki ga damo pod normalnimi pogoji psu s kričečim glasom, povzroči našemu gojencu fizično neugodje in doseže navadno ravno nasprotno od tega, kar želimo. Naša želja pa je, da bi pes postal ubogljiv. Če dajemo psu povelja z navadnim glasom, prijazno, tako rekoč »človeško«, dosežemo s tem, da nas pes raje uboga in da z večjo pozornostjo pazi na naša povelja. Poleg tega učinkuje povelje, dano z močnejšim glasom, kot kazen, ki v mnogih primerih nadomesti za oba dela neprijetno pretepanje. Ne pozabimo, da poleg fizične sile na psa vplivajo tudi psihološki učinki, med katerimi je ostro povelje najbolj učinkovito. Na lovu neredko srečamo lastnika psa, ki brez uspeha žvižga, kliče in maha in se na vse mogoče načine trudi, da bi priklical psa, ki morda dvajset korakov dalje mirno in ravnodušno ovohava kako brezpomembno reč, ki ga slučajno izredno zanima. V tem primeru ni grajati psa, pač pa lastnika, ki ga je s slabo vzgojo naredil trdoslišnega. Znano je, da pes močne šume, ki jih pogostb sliši, dojema vedno manj, dokler se jih popolnoma ne privadi. Tako se pes, na katerega stalno kričimo in mu vsakih dvajset korakov žvižgamo, privadi teh glasnih povelj v taki meri, da se že komaj zmeni zanje. Ta pojav se imenuje trdoslišnost in je v praksi zelo neprijeten. Zato navadimo psa, da reagira na čim rahlejša povelja, ker tako laže vplivamo nanj, tudi kadar je tako daleč, da ga z roko ne dosežemo, da ne postane rokoplah. Star indijski rek pravi: Samo bedak tepe svojega psa. Ta rek, čeprav je mnogo resnice v njem, ni treba dobesedno jemati. Pes je živo bitje, ki ima svoje nagone, ki pa niso vedno in v vsaki obliki uporabni za gospodarja. Zato je včasih seveda potrebna tudi fizična kazen, ki naj dovede te nagone v sklad z gospodarjevimi potrebami ali pa vsaj v znosen okvir. Vsakdo pa se mora zavedati, da je pri smotrni vzgoji te nagone možno vpreči v korist človeka in da je delo, pri katerem so glavna gonilna sila ravno ti nagoni, po kakovosti najboljše in na j zanesljivejše. Zato dobro premislimo, preden uporabimo fizično kazen, da ne zatremo te tako dragocene nagone v psu in da ne naredimo iz njega bitje brez volje, ki apatično reagira na povelja. Res je, da si ne moremo predstaviti vzgoje ne pri človeku in tudi ne pri živali brez kaznovanja. Kazen je pač vzgojno sredstvo. Gre končno samo za način. Če že ne gre drugače ter moramo uporabiti fizično kazen, storimo to čim bolj redko, kajti čim bolj je redka, tem učinkovitejša je. Saj imamo na razpolago še kazen izgnoriranja. Ta vrsta kazni se lahko stopnjuje. Po storjenem grehu psu prepovemo vsakdanji sprehod ali prisotnost v sobi gospodarja. Taka kazen je zelo občutna. Pes je občutljiva žival in če ni otopel v pre-šablonski dresuri, si tako kazen zapomni dolgo časa. Iz svojega izkustva vem. da se pozneje ogne vsaki priložnosti, ki bi imela za posledico ponovitev te kazni. Kot skrajno sredstvo še vedno ostane fizična kazen. V svojem in v interesu psa jo uporabimo le, če že ne gre drugače. Kaznujmo psa vedno neposredno v zvezi z dejanjem in ne dajmo mu možnosti, da‘bi kazni ubežal, kajti inteligenten pes bo kmalu spoznal, da je urnejši od človeka, ter se bo po storjeni pregrehi vedno reševal z begom, bal se bo nas. Ta pojav imenujemo rokoplahost. Vsakdo ve, do kakih neprijetnih prizorov pripelje rokoplah pes svojega gospodarja na cesti. Osnovno načelo nam bodi: Nikoli ne kličimo psa k sebi. da bi ga kaznovali. Kadar koli pride k nam, naj ima občutek, da je pri nas varen. Če se tega načela vestno držimo, bomo dosegli, da bo klic za psa pomenil ugodje. Navadil se bo, da na vsak klic pride k nam. Imel bo dober apel. Z dobrim apelom se veča zaupanje do nas. Vedno, kadar ga kličemo, ga pohvalimo, ko pride in kmalu mu ho postalo jasno, da se mu nikoli nič hudega ne pripeti, kadar ga pokličemo. Torej, če je pes pogrešil in zaslužil kazen, potem ga ne kličimo k sebi, da bi ga kaznovali, ko pride k nam. Stopimo k njemu in ga kaznujmo na mestu, kjer je grešil. Trd »fuj«, ki ga bolj redko podkrepimo z udarcem z bičem — nikdar z roko — bo sčasoma deloval na velike razdalje ravno tako prepričljivo kakor sam udarec z bičem in nas rešil nepotrebnega pretepanja, ker nima želenega učinka in je surovo. Še nekaj bi bilo treba čisto na kratko povedati. Pri mnogih lastnikih psov je ljubezen do živali pomešana z dobro porcijo egoizma. Taki ljudje ne cenijo psa po živalskem merilu, temveč kakor jim pač trenutno najbolj ugaja. Ravnokar je bil pes še »priden«, ker je poslušno donašal, pet minut pozneje pa je hinavec, trma, ker zaradi gospodarjeve nerodnosti ali iz kakega drugega vzroka ni izvršil povelja tako, kakor je gospodar želel. Potruditi se moramo, da bi našo domačo žival bolj razumeli. Priznati moramo, da je človek včasih od sile nepravičen. Če se pes, ki spi v zaklenjenem hodniku, oglasi namesto ob sedmih, kakor po navadi, enkrat že ob petih zjutraj z zahtevo, da ga izpustimo na dvorišče, tedaj marsikateri »ljubitelj« živali kar pobesni, ker mora iz tople postelje. Najraje bi zadavil brezobzirno ščene. Pri tem pa ne pomisli, da je prav za prav pes obziren proti svojemu gospodarju in je lajal zato, da ne ponesnaži stanovanja svojega zaščitnika. Mlad pes ima druge pojme o življenjskih radostih ko človek. V svoji razposajenosti ogloda nogo politiranega stolčka, ali si privošči gospodarjevo copato, morda tudi ukrade klobaso, ki jo je gospodinja pozabila na nezavarovanem prostoru. Morda se je pri sprehodu pognal za kosom papirja, ki ga veter tako zapeljivo prenaša, in se vrne šele čez četrt ure, ker je srečal pasjega brata in se z njim poigral ali pa duhtečo sestrico. In posledica: gospodar ga kaznuje, tepe, ker je nediscipliniran, pri tem pa se ne potrudi, da bi se poglobil v krog občutkov svojega štirinožnega prijatelja. Mnoge napake bi se pokazale, gledane s te perspektive, kot nepomembne in bi prihranile psu marsikatero nepotrebno kazen. Skušajmo razumeti svojega psa, predstavljajmo si, kako on gleda na življenje, in mu podajmo naše probleme tako, da bodo njegovemu pasjemu razumu dostopni in vzgoja bo lahka, prijetna. Tako si bomo prihranili mnogo jeze in razočaranja, kar pa je najvažnejše, imeli bomo psa. ki bo delal z veseljem, in ne sužnja. ?t Prof. Jože Kremenšek Baškara (Konec.) Prav kmalu se je pa naučila izgovarjati cele smiselne stavke. Tako smo se ji večkrat smejali, ko je na ves glas kričala: pane inženyr, pojd’te k obedu! (gospod inženir, pojdite li kosilu), kar je večkrat slišala, ko so klicali svaka na kosilo. To pa je kričala včasih zgodaj zjutraj — pač se na uro ni razumela. Ko pa so v drugi jeseni, ko je bila Baškara že založena s precejšnim besednim zakladom, preletavale vrane nad vrtom, se jim je večkrat pridružila. To pa je bil pravcati cirkus. Baškara jih je nagovarjala s človeško govorico, kar je njene divje sorodnice tako razkačilo, da so zagnale vrišč, kakor če zagledajo sovo. Bržkone jim inteligenca, ki si jo je pridobila v človeški družbi, ni ugajala. Le malo časa se je mudila v njih družbi in se zopet vrnila domov. Čudno se mi zdi, da jo spolni nagon ni odtujil hiši. Bila je očividno samec in stasitejša ko katera koli v naravi živeča vrana, saj pa ji tudi ni bilo treba pozimi zmrzovati in stradati — imela je vse leto dovolj in tečne hrane. Žal, da nisem strokovno dognal spola. Govorica Baškare bi pa bila tudi kmalu usodna za vaško nevesto. Sedel sem na vrtu in čital časnik. Po cesti mimo vrta prikorakajo, kakor sem pozneje dognal, ženin z nevesto in ženinov oče ter nevestina mati. Šli so v sosednje mesto, da tam opravijo vse potrebno za poroko. Baškara, posebno dobro razpoložena za blebetanje, jih začne obletavati, sede prednje na cesto in pred njimi koraka kot kak četovodja. Ko jo dobite, se zopet dvigne in jih obletava. Ves čas pa na vse grlo kriči: Baškara •—■ maškara, maškara — Baškara. Družba se ustavi in začel se je prepir. Oče ženina je trdil, da je ta črni ptič sam hudič, ki natolcuje nevesti, da je maškara. Nekaj torej z nevesto ne more biti v redu. Nevestina mati je hitela zagovarjati hčerko. Smejal sem se. Da pa njihova debata ne zavzame resnih posledic, sem jim pojasnil, da je to ukročena vrana, ki se je priučila govorici in da je to zgolj naključje, da je sedaj trdovratno ponavljala ravno besedo: maškara. Pomirjena je družba nadaljevala svojo pot. Prišla pa je tretja, za Baškaro usodna jesen. Listje je z drevja že odletavalo in jesenski vetrovi so se ž njim poigravali. Baškara je sedela na stari hruški pred vilo, jaz pa sem obrezoval živo mejo na vrtu. Tik ob vrtu pelje široka cesta. Po cesti pa pride nedeljski lovec v novi lovski obleki z vso lovsko opremo in psom fermačem. Šel je s poljskega lova prazen. Videl sem ga sicer, pa mi niti na misel ni prišlo, da bo streljal po Baškari tik ob vili, ko bi prav lahko prestrelil šipe. Zazrl sem se v svoje delo. Naenkrat pa poči strel nekaj korakov od mene. Baškara, po strelu zadeta, se spusti z drevesa in z žalostnim glasom »kra« pade približno streljaj daleč v polje. Na povelje: nesi, zdrvi fermač ponjo. Nič manj hitro pa stečem jaz ob živi meji do vrat in na cesto. Istočasno s fermačem sem bil tudi jaz pred »lovcem«. Beseda mi je od razburjenja zastala v grlu, zato pa je namesto mene spregovorila Baškara. Fermač jo je korak pred lovcem položil na tla. Postavila se je na noge, desno perut je imela povešeno in iz izlitega očesa je močno krvavela, vendar pa se je priklonila in spregovorila: Baškara. Da ste videli tega moža! Mislil sem, da ga zadene kap. Nesrečnež, sem mu rekel in nisem poslušal besed opravičevanja, še manj, da bi ga opozoril na lovske predpise, kje se sme streljati. Pobral sem ubogo Baškaro in odhitel domov, da jo pregledam, če ji bo še pomoči. Ko sem jo pregledal, sem ugotovil, da je dobila tri šibre št. 10 in to eno v prsi samo v meso, torej brez nevarnosti, druga ji je prebila končni sklep peruti, tako da so ji postala vodilna peresa nerabnaT tretja pa je prebila oko in ostala nekje v glavi. Sestal se je družinski sosvet in ugibali smo, kaj je narediti. Ali naj ubožici prikrajšamo muke in jo usmrtimo, ali naj jo poskušamo ozdraviti. Pa se oglasi njena vzgojiteljica: pustite Baškaro meni, jaz jo ozdravim. Baškara je dobila mesto v spalnici žene. Na stolu poleg-postelje jo je imela ponoči in ji devala obkladke, ji mazala rane z maslom in sam ne vem več, na kak način jo je končno res pozdravila. Bila je sicer na eno oko slepa, vendar sem imel vtis, da teže pogreša perut kakor oko. Bila je kar nekako otožna, četudi so se ji rane že popolnoma zacelile. Pa ni obupala nad življenjem. Z neverjetno energijo si je sama operirala — zdravo perut. Na prestreljeni peruti sem ji moral sam izvršiti operacijo s tem, da sem ji odstrigel zdrobljeno koščico s tremi vodilnimi peresi. Ozdravljena je poskušala vzleteti, pa je vedno padala na ono stran, kjer sem ji amputiral perut. Ni imela več ravnotežja. Žival pa je sama potulitala, da si mora prikrajšati zdravo perut za enako količino. Kaj mučno jo je bilo gledati, kako ši je več dni iz zdrave peruti pulila končna peresa. Da bi bil kirurg, bi ji bil gotovo njeno mučno operacijo olajšal. Pa je le zmagala. Že po nekaj tednih si je vpostavila perut no ravnotežje in začela z vajami v letanju. Najprej raz stol na tla in nazaj na stol. Torej iste vaje ko v nežni mladosti. Po nekaj mesecih je že obletela vilo. Vsi smo bili kar ginjeni, ko smo opazovali prvi polet, pri katerem je veselo kričala: Baškara, maškara. Besedo maškara si je zapomnila, ker smo ji večkrat rekli: Ti nisi Baškara, ti si maškara. Pripominjam, da je besede izgovarjala glasno in jasno, ne tako nerazločno, kakor sem slišal izgovorjavo pri nekaterih papigah. Le črko »r« je izgovarjala nekako tako, kakor jo izgovarjajo Korošci, tako nekako pogrkuje ali goltniško. Ko ji je enkrat uspel uravnovešen polet, sicer nekoliko okornejši zavoljo krajših peruti, je postala zopet živahnejša. Vkljub temu pa ni več delala onih pobalinstev kakor prvi dve leti. Postala je nekako modra. Prišlo pa je vroče poletje četrtega leta. Zopet sem bil zaposlen na vrtu in ker mi je Baškara že prav dodobra prirastla k srcu, sem jo kaj rad opazoval v njenem početju. Sedela je na drogu, položenem čez bazen na vrtu in dremala. Prav srečo sem imel, da sem jo opazoval prav v njenih zadnjih trenutkih. Pri delu sem naredil pavzo, prižgal cigareto in gledal Baškaro. Ni mi še dotlela cigareta, ko je dogorela življenjska lučka Baškare. Omahnila je v bazen, pa ni dala od sebe nikakega glasu, kakor nikoli ne, če se ji je kaj neprijetnega zgodilo. Hitro sem ji priskočil na pomoč, pa ni.bilo več pomoči. Negibna je ležala na vodi. Ni torej utonila, ampak je že mrtva padla v bazen. Sodim, da jo je zadela možganska kap, kar ni čuda, ko je imela v glavi šibro. K temu pa je mogoče prispevala še velika poletna vročina. V razgovorih z raznimi ljubitelji živali, ki so odgajali sive vrane in jih učili govorice, sem dognal, da je bila Baškara izredno talentirana. Kakor sem od te dobe postrelil že veliko število vran — po šegavi Baškari mi je pa še danes žal. M. S. O kopitu puške Ustrezna zgradba puškinega kopita, zlasti za šibrenice, je najmanj toliko važna, kakor cevi same. Lovci pravijo, da cevi usitrele, a kopito zadene. Vsak strelec na premikajoče se cilje inaimreč ve, da pri takem streljanju ne merimo v pravem pomenu besede, kakor na primer pri riisanici z muho in kobilico ali s strelnim daljnogledom, marveč strel vržemo. Strelec gleda dejansko le cilj, tekočo ali letečo žival in ko ta pride v ugoden položaj za strel in v primerno strelno razdaljo, strelec vrže puško k licu in ustreli' oziroma 'to stori le nekaj trenutkov pred oddajo strela. Puška mora strelcu sedeti, to se pravi, da je njegovemu telesnemu ustroju glede dolžine kopita, usločenosti (useda) puške, krivine kopita tako prikrojena, da se prilega, to je, da je puška, ko jo vrže strelec k licu, že sama po sebi pravilno u pe r je na, i namer jen a na cilj. To velja predvsem za puške na šibre, katere je treba, zlasti pri letečimi, bliskovito vreči k licu im tako rekoč brez merjenja tudi že streljati. Drugače je pri risainicah, katere počasi dvignemo, trdno upremo v ramo, dlje časa merimo s pridržanim dihom im navadno streljamo z inaprožilom. Pri risainicah je važno natančno merjenje, torej oster vid, pri šilbrenioaih pnilležno kopito, ki se vrže k licu, da zdrsne preko puške le bežen pogled na cilj in že sledi strel. Ako je treba s puško loviti muho oziroma cilj, je to znamenje, da se puška oziroma kopito ne prilega. S tako puško lovec ne more biti dober in hiter strelec, zadetki so redki ali slabi i:n lovec zgublja vesolje. Če cevi streljajo normalno, je vsem takim nevšečnostim krivo kopito, ki se me prilega. Bodisi, da je prekratko ali predolgo, premalo alt preveč usločeno (ukrivljeno) in premalo ali preveč zavito, to je, da je kopito od premice, ki jo potegnemo po puškini šibiki približno za polovico debeline kopita upognjeno na ven, zato da pride ob pritisku lica na kopito oko v merilno os. Široke pnsi (rame) zahtevajo bolj zavitd^kopiito. Imenovane oblike in dimenzije kopita SO' docela odvisne od telesne zgradbe. Dolge roke, široka ramena, širina prsi spredaj od pazduhe do pazduhe, kratek vrat, navpična oddaljenost očesa od ključnice, globoke prsi n. pr. rabijo daljše kopito z manjšim po veso m, usedom, ukrivljenostjo in večjo zavrtostjo. Dolžina kopita je odvisna od dolžine roke in je enaka spodnji lakti od notranjega kota pravokotno upognjene roke do konca stegnjenega kazalca, merjeno po notranji strani roke. Priložnost kopita moti na primer debelejša zimska obleka, na katero naj bo kopito prikrojeno: Zdaljšanje kopita samega (nemško, lice in' ročaj: belgijsko, brez lica; angleško, brez kape na koren kopita. Kdor torej želi puško, ki se bo prilegala njegovi postavi (zgradbi telesa), naj v tovarni ali puškami preizkusi, kake oblike in dimenzije kopito mu služi. Moderne puškarne imajo modele za take preizkušnje. Kupec z raznimi modeli msiriierja na cilj, tarčo, ki jo puškar drži pred očesom iin skozi luknjico sredi tarče opazuje, kako lovcu pade puška k licu, to je, če puška, pravilno vržena k licu — brez merjenja kaže v cilj. Seveda to velja le za že izvežbane strelce, ki znajo s puško pravilno ravnati in vse gibe za strel avtomatično izvajajo, ne pa za začetnike, ki se šele vadijo v strelskih prijemih, pravilni drži puške, telesa itd. Te opombe sem namenoma napisal brez podatkov za dimenzije kopita, ker se to raivma, kakor rečeno, [K) telesni zgradi)! osebe, čeprav povprečno veljajo neke dimenzije za podobne postave ljudi. (Navadno je dolžina kopita okrog 55 cm.) Gče namreč za težnje, da nekdo doseže vsaj nadpovprečno veščino v streljanju, ki je na splošno precej skromna. Važno vlogo pri tem imajo tudi trša ali mehkejša sprožila, oblika kopita samega (nemško, lice im ročaj; belgijsko, brez lica; angleško, brez obojega). Če preizkušamo priležnost puške s tem, da jo ponovno vržemo k licu in se puška pri dvigu k rami zatika ter ne kaže v cilij, j-e kopito dolgo. Če se puška :ne dotika rame in jo moramo ob ramo šele pritegniti, je kopito kratko. Če vidimo ob prisloinu puške k licu vso šibiko, je puška premalo ukrivljena, narobe je preveč usločena, če ne vidimo vse muhe oziroma nekaj centimetrov šibike ob ustju cevi, ali je kopito premalo-ali preveč zavito, da oko ne pride v črto po sredini šibike, o-ziroma da muha me pade v sredino hrbta -na robu celina. Za začetnike je dobro, da se vadijo v ciljanju s puško, dokler puška ob \ hitrem prislonu k licu sama po sebi', brez posebnega merjenja pravilno ne kaže na »izbrani cilj. Ni- napačno, če take vaje ponavljamo ob vsaki' priložnosti in tudi v sobi, kajti spretnost čim hitrejšega dviganja puške k licu v različnih telesnih držah da le zadostna vaja ob pravilnih prijemih in držah puške im telesa. R ad-iš i-č Božida r, Kobilje Lov na divje svinje v Bosni Leta 1923 sem služboval v Bosni, v malem mestecu Gorazdi, ki leži v dolini' Drine, v bogati, lepi in plodni pokrajini. Vse naokrog so mali griči, obrasli večinoma s hrastovim), ponekod z bukovino. V nižjih legah so bogata plodna polja. Tu uspeva vse kakor na Vardarju. Poleg vseh vrst -sadja, jabolk, hrušk, breskev, marelic, češenj, šipka itd., uspevajo tudi smokve. Enaiko pa tudi' pšenica, koruza, 'krompir kakor v Banatu ali Bački. V Goraždii na- primer v maju požanjejo ječmen, dajo seme sosedu v Čajnici, mestecu, ki je oddaljeno komaj 18 km, kjer ga še isto leto posejejo, in požanjejo. Goralžda leži' namreč 240 m nad morjem, dočim Čajnica 800.. V Gorazdi po setvi ječmena posa-de koruzo ali krompir, ki je drugi pridelek v enem letu na -isti njivi. Gorazda je ob železnici' Ustip-rača-—Foča. Tedaj še železnice ni bilo. V takih okoliščinah do-bi-m nekega d-ne leta 1923. pred božičem telefonsko naročilo iz Sarajeva, da organiziram za -nedeljo lov na divje svinje. Pokličem starega lovca Fejza Fejziča in druge ter j-i-m razložim, kje in kako se bo lov vršil. Med -dvema hriboma ob Drini se vleče komaj 200 m širok travnik, po katerem teče precej močan potok, ki žene -nekaj kmečkih mlinov. Fejzo je razpostavil goste po njiih važnosti in činu ob tem potoku. Mene je srečen naiključek postavil -na stojišče po-d kopico sena, ki je bila za kaka dva metra dvignjena od zemlje, da je živina ne more doseči. Pod senom ni bilo snega in zato je bilo stojišče udobno. Snega je bilo namreč dovolj in tudi mraza. Imel sem lep pregled. Km-ailu poči puška-, zatem druga in tretja, znak, da se je pogon začel. Vsi lo-vci mrzlično čakajo, kaj še pokaže iz gozda na travnik. Zaslišim tudi glas znanega -psa na prašiče Sar-ga -ter sem bil gotov, da so svinje v pogonu. Naenkrat s-e začne na treh ali štirih stojiščih živahno streljanje. To mi je bilo v veliko zadoščenje, da se je 'pogon posrečil in da so ugledni gostje prišli do strela. To je odvrnilo tudi mojo pozornost, da nisem ves čas motril travnika pred seboj, na katerem je ležal čez koleno debel sneg. Ko zopet pogledam po snežni belini, vidim, da se vali, oziroma skače po snegu velika črna kejia. Daleč je bilo, zato sem odložil amerikanski viinšester z breneke-naboji in prijel za karabin- Dolgo časa lovim črno gmoto ina muho. Oddam zaporedoma štiri strele. Merjasec se obrne z brega in gre počasi dalje. Kar zaslišim iz nasprotne strani brega, da kriči pastili, ki je krmil koze, da naj ne streljam več, ker je svinja padla.. S težavo sem gaizil sneg za merjascem, ki se je medtem zavlekel v trnov grm, kakor mi je pastir s hriba kričal im mi dajal .navodila, v kateri smeri naj grem. V roki sem nosil k a rabim in se boril z globokim snegom. Nenadoma, tri metre pred menoj, skoči iz grma črna pošast naravnost proti imeni. Priznam, da sem bil od hipne prikazni prestrašen iin zmeden. Vendar sem dvignil puško in ustrelil, pa ne vem, če sem odbil kako dlako. Zato repetiram in znova pritisnem. Toda puška napravi sklep, ker je bila prazna. Na dober meter pred menoj se pošast postavi- v borben položaj in mi grozi z 20 cm dolgimi čekani. Odmikam se ritensko in pri tem grabim po žepu za novami naboji Medtem dobim sunek v levo nogo din zverina je bila pri' meni. Na srečo je bil v bližini hrast, za katerega sem odskočil, nameril na merjasca in sprožil. Ta sede v sneg m se čez čas zgrudi. Takoj potegnem dragoceni lovski nož in odrežem merjascu mode, ki so tehtali pol kg. Niti nisem pazil, kaj se je zgodilo z nogo, v katero sem dobil sunek. Ko izvlečem nogo iz snega, sem videl, da je moj škorenj prerezan 15 cm na dolgo in zraven, nogavica in v koža, tako da mi' je kri curela v Škorenj. Povedati moram pri tem še zgodbo o dragocenem lovskem nožu, katerega sem pri tej -priložnosti žali zgubil, ker sem ga v razburjenosti odložil v sneg in ga v snegu poteptal tako, da je bilo vse iskanje zaman. Leta 1922 sem bil na lovu s prijateljem, nekimi begom iz Sodiča v Bosni, ki je ustrelil veliko divjo svinjo, potegnil svoj lovski nož im zabodel svinjo, nato mi pa ponudil krvavi nož za spomin. Nož je bil dolg 25 cm, ročaj iz slonove kosti, okovan z zlatom z vdelanimi dragimi kamni. V slonovo kost je vrezan Carigrad. Delo je bilo ročno. Presenečeno gledam svojega prijatelja, ker nisem mogel verjeti, da mi ponuja tako dragocenost. Beg mi pojasni, da noža, ki je rezal »do m lizat, to je prašiča, kot muslimani noče več limeti, četudi bi bil vreden vse Šali če. Noga me je jela vedno bolj peči in čutil sem, da je škorenj vlažen od krvi. Pustil sem plen v snegu in se vlekel nazaj na stojišče, kjer sem vzel svoij vinšester ter se dalje prebijal skozi sneg na zbirališče. Že zbrani in veseli družbi sem povedal dogodek. Takoj so mi gostje, ki so bili vešči zdravilstva, nudili prvo pomoč, drugi pa so šli po plen. Počakal sem o ib mlinu pri ognju ob turški ka.vi, da so se vrnili lovci, s plenom, ki je bil tudi edini v tem pogonu. Merjasca smo ocenili na 280 kg, a tehtnica je pokazala 240 kg. V najboljšem razpoloženju smo se namerili proti domu. Lovec Risto je dobil pri znancu konja, ki je potegnil merjasca do Dri/ne in na splav. Na, željo lovskih gostov iz Sarajeva sem jim oddal merjasca, pa so mi zanj stisnili v roko 1000 d:in. Polleg tega sem vsako leto prejel brezplačno lovsko karto. ?? S. B. Spominu Viktorja Herforta Dne 10. novembra pr. 1. smo pokopali v Stepanji vasi pri' Ljubljani vse prezgodaj umrlega tovariša, muzejskega preparatorja Viktorja Herforta. katerega oseba je ozko povezana z našo lovsko organizacijo. Če listamo po letnikih našega glasila »Lovec«, naletimo prav pogosto na ime pokojnika, pa to ne samo kot dopisnika din poročevalca, ampak tudi kot odbornika in zlasti člana delovnih odsekov, kadar je bilo treba krepko prijeti za delo ne samo s peresom ali živo besedo, ampak vzeti v roke tudi orodje, kakor so to zahtevale razne lovske prireditve, razstave, zabave, tradicionalni lovski plesi in drugi prikazi lovske in kinološke dejavnosti naše organizacije. Takrat je bila tehnična izvedba vseh teh prireditev v veščih rokah strokovnjaka Herforta in bila vedno izvršena mojstrsko. In takih prireditev ni bilo malo ne samo v Sloveniji, tudi v Zagrebu in celo v daljnem Tipskem. Zdaj ga ni več med nami, moža neumorne delavnosti, zvestega tovariša, poštenega lovca, skrbnega očeta iln srčno dobrega človeka. Naj mu bo košček zemlje, ki je v njej želel počivati, tam, od koder se vidi na njegovo priljubljeno Polhograjsko hribovje, lahek in naj ostane spomin nanj pri vseh, ki smo ga poznali, trajen, hvaležen, svetal. Viktor llerfort je bil rojen 30. julija 1882 v Ljubljani kot sim tovarniškega delavca -suknarske stroke. Že delčku so bile privlačne brežine Ljubljanice, tolmuni v njej ter rastlinsko goščav j e ob njenem toku, kjer je opazoval živali iin jih zbiral. Kot šotorček osnovne šole je že poznal vse živali svojega okoliša^ Dorasel je zamenjal lok in pračo s puško in vstopil v vrste zelenega tovarištva. Končavši javno risarsko šolo na tedanji državni šoli za lesni obrt v Ljubljani, se je .posvetil tapetniški in dekoraterski stroki’. Obenem se je učil preparatorske umetnosti pri slovitem preparator ju na deželnem muzeju Ferdinandu Schulzu in si tu pridobljeno znanje izpopolnil še v laboratoriju mojstra Alberta na Dunaju. Leta 1911 se je pokojni Harfo rt osamosvojil z lastno delavnico za tapetniške din preparatorske izdelke. Toda zmagala je ljubezen do narave im smisel za umetnost, ki se bolje kaže v preparatorski stroki. Zato se je docela posvetil tomu poklicu. Kot preparator je razširil svoj laboratorij im sloves njegove delavnice je v kratkem času segel preko mej Slovenije. Leta 1916 je sprejel preparatorske službo na muzeju, kjer je opravljal vse posle preparatorja im fotografa na prirodopisnom in arheološkem čddelku, taiko v zavodu samem kakor na terenu. Leta 1944 je bil prideljen Prirodoslovnemu muzeju. Tu je mogel svoje obširno znanje še bolje udejstviti, ker je svoje delo mogel osredotočiti na živalstvo. Razstav ki v tem muzeju so skoraj vsi izdelki njegovih rok in pričajo o njegovem podrobnem poznanju živalskega življenja i:n njegovem umetniškem občutenju. Njegovo mojstrsko delo je diluvialmi mamut, katerega ostanki so bili izkopani leta 1938 v Nevljah pri Kamniku. Na višku preparatorske umetnosti so biološke skupine iz 'alpskega visokogorja in one z barske ravnine ter cela vrsta prikazov iz življenja sredogorskih in nižinskih živali. Nešteto sesalcev, ptičev, kač, krko-mov, rib in drugih živali, ki so razstavljene v muzeju, dokazuje, da je vse te živali opazoval pokojni Herfort v naravi, saj je ves svoj prosti čas prebil v naravi s puško, da!jnogledom in fotografsko kamero. Lov je bil pokojnemu Herfortu druga polovica opravkov, ki so polnili njegovo delavno življenje. Bil je 'lovec pravega kova, skrbnik svoji divjadi in njen zaščitnik. Lovišče Črni vrh v »Pograjskih« hribih je bilo mnogo let v njegovih -skrbnih in veščih rokah. Tja je za-haja-l najrajši in -navadno -sum, ker je bolj ljubil tihi za-laz in vabljivi klic kakor hrupne br-akade. Bolj mu je prijalo prema-gaiti z. bistroumnostjo ostročutno divjad kakor čakati nanjo, da jo priženejo pred cev lovski pomagači. V' posnemanju živalskih oglaskov je bil pokojnik prava mojster. Privabljene živali je pa cesto pričakal le s fotografskim aparatom in uspelega fotografskega (»os-netka je bil bolj vesel kakor oplenjene divjadi. Naravnost nedosegljiv je bil v klicanju jerebov. Saj pa je poznal življenje tega giilzdaliinlčka -ne samo iz gozda, ampak v vseli potankostih tudi iz svojega doma, kjer je vzredil celo gnezdo lin imel torej redko priložnost, proučiti jerebovo življenje od -izv-alitve naprej, saj so mu peli in brbljali v sobi in na vrtu. Na svoje lovske pohode je jemal Ilerfort redno pomočnika, psa. »Kar ii manjka v nosu in nogah,-!: je cesto dejali, »to ti' doda dober lovski pes. Z .njim skupaj si šele cel lovec.« Navadno si je držal braka-jazbečar ja, ki ga je znal izučiti za psa za vse. Opazovanja v lovišču in dognanja v svoji delavnici' je redno objavljal v »Lovcu«. Do leta 1930 najdeš v njem nad 20 kr-ajših in daljših poročil din ugotovitev. Odtlej so njegovi sestavki- redkejši, ker je odslej prepustil pero doraslemu sinu, ki je poslej pisal članke o izsledkih -in preiskavah v očetovem laboratoriju, kjer sta mu pomagla sinova, eden me-dioinec, drugi preparatov Od daljših takih sestavkov omenjam: Nova hipoteza o določitvi starosti petelinov, Skrivnost petelinjega petja, Starost divjih petelinov, Pomenek o zobeh, Zakaj prihaja jereb na klic, itd. Daljši samostojni spis pokojnega Herfo-rta in menda zadnji' je v letniku 1946 in ima naslov »Lov-če-v izprehod v muzeju«. Za učno -knjigo »Naiš lov« je bil Ilerfort napisal obširno razpravo »Lovski -plen in ravnanje z njim« in o enakem predmetu je govoril tudi v ciklu predavanj svoječasnega Ljubljanskega lovskega društva. Mirne narave, ustrežljiv in prikupnega vedenja je bil pokojnik dobrodošel vsaki družbi. Iskreno smo se razveselili, če je stopil med nas z vedno dobrodušnim nasmehom. Sam pa je bil tudi vedno vesel, če smo ga obiskali na -njegovem prijaznem domu, 'ki si ga je postavil -na Kodeljevem s svojo marljivo zakonsko družico Josip-iino i-n o-d leta 1907 tam z njo srečno živel do -svoje prerane smrti-. Težko i-n bridko nam je, -da ga je iz naših vrs-t tako zgodaj iztrgala neizprosna smrt. Ave, anima candida! »Lesoui so bolestno z n ječali. Ko smo looca o prerani grob djali.c t Ravnatelj Bogdan Pogačnik Zvečer 23. XII. 1948 je umrl predsednik Okrajnega lovskega sveta r Mariboru in ravnatelj bivše Union-banke tovariš Bogdani Pogačnik. Rodil se je 24. X. 1894 v Podnartu na Gorenjskem, gimnazijo je dovršil v Kranju. nakar je ipostal bančni uradnik v Trstu. V začetku prve svetovne vojne je bil nameščen kot poročnik v tako imenovanem .»Malem Beogradu«, to je v Rušah pri Mariboru, v žarišču vseslovanske propagande. Že tedaj je občudoval in užival lepoto pohorskih planin, ki iso ga zvabile nazaj na zeleno Štajersko, kjer je posvetil vse svoje poznejše življenje ogroženemu lovstvu na skrajni severni meji naše lepe domovine. V Rušah je bil na glasu kot neustrašen borec za vseslovansko idejo ter je bil zaradi tega degradiran in kazensko p‘remešeen na rusko fronto, kjer je ob prvi priložnosti prešel k Rusom. Tamkaj se je potem boril v boljševiški vojski. Kasneje se je končno vrnil kot ruski kapetan-dobrovoljec v svojo domovino ter se naselil v Mariboru. V letih po prvi svetovni vojni so bile lovske razmere na Štajerskem v kaotičnem stanju. Štajerski lovci so bili večinoma narodno mlačni in nezavedni, saj jih je n. pr. na ponoven poziv SLD v Ljubljani le malo pristopilo in še dolgo niso mogli razumeti važnosti lovske organizacije. Bogdan je vedel, da je lovstvo izredno važen gospodarski in dr ža v no po 1 i ti čn i faktor na naši severni meji ter zdrav, zabaven in prijeten šport. Zato je začel zbirati pod zeleno zastavo naše obmejne lovce, dosledno in smotrno uvajati red in disciplino v našo zeleno bratovščino, spočetka kot navaden član »Podružnice SLD v Mariboru«, leta 1926 že kot odbornik, 1929 pa kot predsednik Slovenskega lovskega društva, sekcije Maribor. Redke osebne vrline in lastnosti so mu utirale pot v njegovem življenju. S plemenitostjo srca, mirnim in ljubeznivim nastopom, prikupi j ivimi družabnimi' in občevalnimi formami je osvajal simpatije vsakogar. Bil je iskren in dober prijatelj vsakemu tovarišu zelene bratovščine. Za vsakega je imel dobro, prijateljsko besedo in mu pomagal. Zato ga je vzljubila in spoštovala vsa maša zelena bratovščina. Menda je le malo obmejnih lovcev, ki bi' ne bili njegovi pobratimi. Bil je v pravem pomenu besede lovski tovariš. Tako je postal Bogdan kmalu duša SLD v Mariboru in je tvoril trdno os obmejnega lovstva, okoli katere so se vrtele in sukale vse lovske zadeve. Bil je poosebljeno SLD, na katerega je padalo vse, dobro im slabo, na njega se je obračal vsak lovec, če je kaj težilo njegovo lovsko srce. Edinstveni so bili lovski dnevi, katere je uvedel Bogdan na naši severni meji'. V vsakem vremenu, poleti in pozimi, kadar je bilo dogovorjeno, je hodil s svojimi predava tel ji-lovci po Pohorju in po Kozjaku, po Dravskem polju in po Slovenskih goricah na te lovske sestanke, katerih so se lovci udeleževali v častnem številu. Otvarjal je te sestanke s primernim uvodom ter dejal: »Mi prihajamo k vam, ker vi vsi in e morete priti k nam, vsi pa radi slišite pravo i:n iskreno lovsko besedo.« Ti lovski dnevi, na k ate r Si je. vsestransko vzgajal lovce in vsajal v dovzetna lovska srca ljubezen do narave in pravo pojmovanje in j en e tajne, so postali popularni in so bili vzgojno zelo važni ter so mnogo pripomogli k medsebojnemu spoznavanju in zbliževanju. Velika je bila njegova briga za poklicne lovce in lovske paznike, za katere je organiziral izpopolnjevalne tečaje, skrbel je za zboljšanje njihovega gmotnega položaja z raznimi podporami in nagradami za pokomčavanje ujed in drugih škodljivih ptic in psov-klatežev. Bill je tudi med ustanovitelji »Zelenega križa«, vpeljal je kolektivno zavarovanje proti nezgodam in jamstveni škodi, za kar so se premije /plačevale že v članarini. Prirejal je sijajno uspele lovske razstave, zabave in plese, katerih čisti donos se je uporabljal v imenovane podporne namene. Uspešno in izdatno je sodeloval tudi pri sestavi nove zakonodaje. Uvajal je pozimi sobno streljanje, poleti pa strelne vaje in tekme na strelišču. Sad njegovega truda je bilo sporazumno sodelovanje SUD s strelskimi' družinami. Pospeševal in podpiral je vsestransko kinološke zadeve itd. Poleg vseli teh skrbi in poleg vsega tega velikega dela pa je bil vzoren soprog in nad vse ljubezniv in skrben atek svoji družini. Ni' pa zanemarjal svojega- poklica in je vestno in odlično izpolnjeval vse dolžnosti- zaupanega mu vodstva velike banke. S takim neumornim in plodonbsnim delom je dosegel Bogdan v Mariboru najlepše lovsko-kulturne uspehe. Vzgojil je na severni meji prave in zavedne lovce in utrdil med njimi narodno zavest in lovsko pravilno izvajanje lova ter s tem dvignil sloves naših lovišč na -doslej naj višjo stopnjo. S -tem je znatno pripomogel, da je imelo SLD med jugoslovanskimi lovci vodilno vlogo, ter se je slovensko lovstvo lahko vzporedilo z lovstvom-'v ostalih lovsko naprednih evropskih državah. V priznanje teh velikih zaslug za organizacijo in dvig.lovstva v Sloveniji je izvolilo SLD v Mariboru na občnem zboru dne 2. marca 1959 Bogdana Pogačnika za častnega člana. To najvišje odlikovanje je bilo prvo iin do sedaj edino, ki ga je podelilo SLD v Mariboru. Bil je tudi podpredsednik zveze lovskih društev Slovenije in odbornik glavnega saveza lovcev v Beogradu. Prišla pa je druga svetovna vojna s svojimi, strahotami, ki tudi Bogdanu ni prizanesla. Okupator ga je izselil in mu odvzel vse, kar je imel v Mariboru. Moral je tudi on s svojo družino hoditi mod okupacijo po tisti trnjevi poti, po kateri je šlo toliko in toliko zavednih Slovencev. V trdni veri v vstajenje in svobodo je pričakal novo Jugoslavijo, ter se je s podvojeno silo lotil dela. Nenehno se boreč za povzdigo lovstva, za veselje in užitek svojih lovskih tovarišev, ter v neumorni brigi za čim boljše uspe vanj e vseh stanovalcev naših zelenih gozdov in poljan, pa je ta mož nesebičnega velikega dela pod pezo prevelikega truda in napora končno klonil ter omahnil v prerani grob •.. V slovenskem lovstvu je nastaila s smrtjo Bogdana Pogačnika boleča vrzel, ki je dolgo ne bomo mogli preboleli. Pred hišo žalosti se je od pokojnika globoko občuteno poslovil poslc-vodeči podpredsednik Okrajnega lovskega sveta tov. Otmar Cvirn, sodnik okrožnega sodišča v Mariboru. V imenu prostovoljnega gasilskega društva v Mariboru, čigar častni predsednik je bil Bogdan, je spregovoril prelepe besede v slovo tov. Milan Klemenčič. Gasilska četa pa je pripravila pokojniku veličastno pogrebno spremstvo, kakršno Maribor že ni videl dolgo let ter je prepeljala krsto na njegov zadnji dom v Podnart-Ovsiše na Gorenjskem, kjer se je v imenu Lovskega sveta LR Slovenije poslovil od zaslužnega lovskega tovariša tov. Ivan Zupan. Dragi Bogdan! Težki so bili trenutki ločitve, ko smo izročali tvoje zemeljske ostanke domači zemlji, ki si jo tako goreče ljubil. Tvojim vzorom in zgledom bo ponosno sledil bodoči rod slovenskih lovcev, da ho tako dvigal krasote in bogastvo naše slovenske zemlje in jo skrbno čuval. Med zelenimi bukvami in gabri, v okrilju borovih in smrekovih vrhov in ob tajinstvenem šušteli ju veličastne gozdne samote se te bomo vedno spominjali z željo, da bi se razlival nad teboj, dragi Bogdan, oni mir, katerega si vedno želel. Zeleno smrekovo vejico na tvoj grob! Večnaja ti pamjat! Foto Slaoko Felicijan, Ribnica u čovjke&a o.phfrdka Dober plen. Leto 1947. mu zapleni milica eno lovsko puško, ker ni mogel dokazati njenega izvora. Temu je sledil odvzem orožnega lista. Lani pa se tej smoli pridruži še ito. da je treščil r lovopustu po zajcu, rarvmo ko sta bila dva člana Markovske družine na polju. Večje smole res ni treba. Sicer je nosil za vse slučaje motiko na rami; a takšni prevari lovec ne nasede kar tako. Kljub zanikanju, da ni slišal nobenega strela v bližini, vidi v svojo grozo, kako se dosti lovec obrne ]>o njegovem sledu naravnost v pšenico, kjer je on malo prej odvrgel puško. Mrzel srh in kurja polt sto ga pognala nemudoma domov. Drugi tovariš, n. žvižgom priklican in o najdbi informiran, sede takoj na kolo itn hiti po ovinkih . proti hiši osumljenca. V bližini je imel to srečo, da vidi žei»o, oprtano z vrečo, ko *e je odpravljala s kolesom na drugi kanec vasi. Vsebina v reče je izda jala zloženo puško. Skrivaj je zasledoval ženo in dospevši na cilj, se uleže na prežo in tako potrpežljivo , čaka do polnoči, dokler ni bilo v hiši prosveto vanja konec. Ko ugasne v sobi luč. pride na. dvorišče gruča ljudi, ki se, meneč, da je zvrak čist, glasno pogovarja, kam je treba v 'kolarniči orožje tkriti, da ga nepridipravi ne bi našli. J^ovec takoj obvesti starešino lovske družine, to pa hajd z avtom v Ptuj po ostale tovariše. Nazaj grede dvigne lovskega paznika iz postelj tl, nned potjo pa še funkcionarja O F. Zbujeni osumljenec je zelo nerad odprl. V hiši mu pojasnimo vzrok prihoda s pripombo, da smo obiskali že njegovega tasta, ki je vse priznal. Zmeden in presenečen prizna, da je najdena puška njegova last, s katero je streljal sicer po zajcu, a ga je zgrešil. Na prigovarjanje žene pove, kje im kani je s pomočjo nje An tasta skril municijo in puško. Po sestavljenem zapisniku, katerega je podpisal, smo z nijim obiskali tasta, ki je seveda debelo gledal in mi mogel verjeti neumnosti, ki jo je napravil bedasti sim. Brez izgloda na izhod iz zagate, je mož le šel v kolarnico po skrito puško. Ali zlodej vodi, kaj je Prelogu padlo v glavo, da ga je spremil1 k oni shrambi. Gospodar hiše se je otepal vsiljivca, toda nič ni pomagalo, dokler ni prišla na dain omenjena puška. Nezadovoljen z eno seže iz radovednosti še sam v luknjo im glej, v začudenje obeh potegne še drugo na svetlo. Na dnu predala pa lso bili smodnik, šibre, naboji in drug pribor. Desna cev jo bila basana. Mož je izjavil, da je puško izorni prošlo leto na njivi. S plenom smo bili kar zadovoljni. P. M. Delo lovskega tatu. V ponedeljek 28. avgusta 1948 je šel lovski čuvaj lovišča Zagorje, tov. K. v Slačnik na obhod po lovišču. Zaslišal je strel v smeri vasice Ravne, me .daleč od Zagorja. Ker je, mislil, da je streljal tovariš iz družine, ni polagal na to pozornosti. Čez kakih deset minut po strelu mu udari' na uho žalostno in pretresljivo srnje vekamje, ki mu takoj vzbudi sum. Tov. K. se podviza in v bližini srninega Tekanja sliši' pokanje suhljadi in šum bežečih koralkov. Storilca v goščavi' ni videl, niti ga ni hotel dohiteti. Na pozorišču je našel okrvavljeno srno mladico, ki je imela na zatiiniku 8 cm dolgo svežo rano, globoko do vratnih vretenc, narejeno z bodalom. Zločinca je tov. K. zmotil, ko je klal svojo žrtev. S šibrami je bila namreč srna sveže ustreljena v pleče in sprednjo levo nogo. Sprednja desna noga pa je bila pri kolenu odstreljena in se je držala le še s kožo i'n kito; ta rana je bila bržkone od strela, ki ga je zločinec oddal pred tednom dni, ker so bili v omrtveli odstreljeni nogi" že črvi in ličinke. To se je zgodilo ob pol dvanajsti uri dopoldne v bližini naselja, kar dokazuje drznost storilca. Take zločinske sence se predrzno rogajo zakonom, odredbam in poštenim lovcem. Ta čuvaj je našel nedavno v lovišču razpadlega srnjaka šesteraka in mladiča srnico, ustreljeno s šibrami. Apeliramo na vse sosednje lovske družine, da tudi one poostrijo kontrolo v loviščih, da bomo takim zločincem prišli do živega. Leskovšek Anton. V Vipavi poje kos januarja. Slišal sem prvič leto-s v trgu Vipavi kosovo petje 3. januarja zjutraj. Začudil sem se, a nisem se mogel prepričati, da je to kos. Ker pa stanujem tiik vrta, v katerem sem slišal 'to petje, sem večkrat trsti dan odpri okno ter ponovno slišal 'to petje. Petje ni bilo tako močno kakor v marcu, zdelo se mi je, kakor da se kos uči Omeniti moram, da je bil vlažen, meglen dan ter da je iz inegle rosilo. — Termometer je kazal + 14° C. Trudil sem se, da bi tudi videl zgodnjega pevca, a se mi ni posrečilo. Pel je v smrekah na vrtu. Naslednjega dne sem ponovno slišal petje. Bilo je precej močno. Na vsak način sem hotel videti pevca. Nisem še stopil iz stanovanja, sem že opazil vrh lile v ne »trebe, tik zraven smrek kosa, kako se je ponašal s svojim petjem. Tudi ta dan je bil deževen. Tretjega dne se je vreme spremenilo. Dež je ponehal, megla se je dvignila, začela se je vipavska »burja«. Tega dne kos ini pel. Da bi bolje ugotovil januarsko kosovo petje, sem vprašal lastnika vrta, lovca Hriba Ivana, kaj je novega na njegovem vrtu. Odgovoril je: >Kos mi poje v vrtu, vredno je, da poročamo v Lovcu.« Mirko Jež. Vipava. Iz našega lovišča. V času gnezdenja ptic se moramo lovci še posebno zanimati za gnezda roparic, katere delajo zelo veliko škodo v naših loviščih. Ta roparska perjad se je v naših loviščih močno ukoreninila za časa okupacije; dela nam veliko škodo na divjadi kakor -na jerebicah im fazanih. Okupator nam je uničil precej divjadi, kakor zajce in srne, ne pa ujed. Naša naloga je, da zaščitimo našo divjad, kar je je še ostalo, pred roparicami in dvignemo lovišča tako, da nas ne bo nikd-ar in nikoli pekla vest, da smo iztrebili' in uničili še tisto, kar je ostalo. To je dolžnost lovcev, zato »naperimo puške prvenstveno na škodljivce — ptice roparice. Nekega dne sva šla z lovskim tovarišem po lovišču, pa se nama star kmečki oča pritoži, da mu kragulj odnaša piščeta. Vprašala sva ga, v kateri smeri ga vidi', odleta!!. šla sva v naznačeno smer v gozd ter pozorno pregledovala drevje. Na veliki bukvi sem opazi 1 gnezdo in na tleh vise belo, dokaz, da gnezdo ni prazno. Poklical sem tovariša, na kar sva se skrila v gosto grmovje in čakala, da pride kragulj s samico pitat svoje mlade. Ni bilo dolgo, ko je počila puška in kragulj se je zvrnil z gnezda. Drugi dam sva prišla, da bi dobita še samico in mladiče. Samica je res prišla, a ne v tako bližino gnezda, da bi bilo mogoče streljati. Čakala sva tri ure, a vise zamain. Mladiči 60 venomer cvilili. Po-novno sva hotela doseči gnezdo, a vse zaman. Morala sva se brez plena vrniti- Tretji dain se mi je posrečilo splezati po drugi bukvi tako visoko, da sem mogel videti v gnezdo. V gnezdu so bili trije injatjioi mrtvi. Razsodila- sva, da je samica raje pustila poginiti mladiče, kakor da bi' se približala. Z. J. — Vič. Jež in divja svinja. Lovski tovariš Kamp Jože iz lovske družine Draga-•tuš pri Črnomlju mi je pripovedoval veselo zgodbo, ki jo je doživel lani neko noč pri' čakanju v sosedovi koruzi, ki jo je obiskoval ščetinar. Bila je že tretja noč, ki jo je prečni ob trdnem sklepu, da mu črn uh ne sme uiti. Toda tretja noč mu je postala že trda, lovil ga je spanec in je tud; nekoliko zadremal. V snu je čul, da nekdo šari okrog njegove glave i'n ko se zdrzne iiz spanja, zagleda ježa, ki se je postavil pokonci, češ kaj je živega v pozni noči. Tako se je z ježem zabaval, da je na spanec pozabil. Kmalu zatem zagleda proti' mesečini kakih 200 metrov daleč, da se nekaj črnega plazi preko sosedove njive, ki je bila zasajena z ajdo, proti njivi s koruzo. Drem mu je docela prešel in spoznal je, da gre ščetinam Kmalu je začel lomiti storže koruze in čimbolj se je bližal, bolj ga je jež nepremično opazovali, kaj da namerava. Tako je prišel ščetinar na kakih 12 metrov in lovec je ustrelil in nato še enkrat, svinja pa pokonci in v koruzo. Ker je bilo v sami koruzi precej temno, ga ni mogel zasledovati' in je počakal, da se je zdanilo. Kakih 200 metrov daleč je ležal mrtev merjasec, ki je tehtal 157 kg. Pravi pa, da ne bo nikoli pozabil svojega zvestega čuvaja ježa, ki ga je tako- rekoč zbudil iz spanja, da ni še tretjo noč zastonj čakal. Lovci, posnemajte tega tovariša. Rade Jože, P-redgrad. Smolo ima lovec Jaka, zajček smuknil je v gozd. Jaka, Jaka, oj ti spaka, imel boš zopet post. Le počakaj ti hudir, ko prideš spet v moj revir. Vzamem te na muho in dobil jo boš za uho. Tovariši, pazljivo na divjad, da ne ukani vas zeleni škrat. To Vam Jakove so želje, če vas strast na lov zapelje. J. D. Osluševci. Ali naj cepimo pse proti steklini? Dnevni tisk je objavil opozorilo oblasti o obveznem cepljenju psov proti steklini, kakor se je izvršilo lani. To opozorilo je dobro in koristno. Ob koncu zadnje svetovne vojne je bilo mnogo psov od okupatorskih vojakov izpuščenih, ker jih niso mogli vzeti domov ali v ujetništvo. Ti psi, nadaljuje opozorilo, so podivjali in se še sedaj potepajo skupaj z volkovi po gozdovih. Slišijo se celo glasovi, da niso več varne* ovčje črede. Mišljenja sem, da je* potrebno postaviti vsako stvar na svoje mesto. Neverjetno in, rekel bi, nemogoče je, dia hi se psi klateži pridružili tolpi' volkov. Znano je namreč, da sta pes in volk brezkompromisna sovražnika. V krajih, kjer volkovi še niso iztrebljeni', ugrabi volk raje od vsake druge živali domačega psa čuvaja. Torej ne bo držalo, da se volkovi .in podivjani psi — čeprav ovčarski psi ali volčjaki — združujejo v tolpe in lepo složno decimirojo črede naših kmetovalcev in pastirjev. Kakor seiii velikokrat osebno imel priložnost opazovati, se vsak ptičar, brak ali sploh lovski pes ustraši, če v gozdovju pride na volčji sled. Še močno obstreljenega volka se te zverjadi nevajeni lovski psi boje in redki so braki, ki si upajo ranjenega volka napasti in dokončati. Drugače je s pastirskimi psi, ovčarji, ilirskimi in šarplaninskimi čuvaji čred, ki se že po svoji ostrosti' razlikujejo od delno degeneriranih »policijskih« psov. To so čisto naravni, nepokvarjeni psi, ki se brez premisi jan j a vržejo na volka., kjer /koli' ga izslede. Navadno ga tudi premagajo, ee jim ne odnese pete. Volkovi se boje teli psov in. se s strahom približujejo čredam, ki so pod varstvom teh psov. O sožitju med volkovi in psi torej ue more biti' govora, če pa le pride do sožitja in celo do križanja, tedaj se to dogaja pod izrednimi pogoji. Moj prijatelj M., ki je bil obmejni komisar v Subotici, je vedno fantaziral o križanju psa-volčjaka z volkom, da bi vzredil neko ostrejšo pasmo volčjakov. Hotel je torej storiti nekaj, kar je sodobna znanost o dednosti že zdavnaj ovrgla. In tako je tudi bilo. Ko je iz Bosne dobit kakih šest tednov starega volka, mu je hitro pridružil enako staro psico volčjaka, plemenitega rodu. Živalci sta se hitro sprija-teljili in skupaj jedili iz ene posode. Volk in psica sta v ograjenem prostoru pred očmi vse Subotice rasla in dorasla. Ko sta bila godna za parjenje, se je to izvršilo brez komplikacij. Psica je vrgla 4 križance, ki so bili materi bolj podobni ko očetu volku. Značaj pa je bil bolj volčji, ker so mladiči' — trije samci in ena samica — bili potuhnjeni, zahrbtni, plačljivi. Tudi pozneje, ko so odrasli, so morali biti na verigi, sicer bi delali^škodo na vseh straneh. S psi se ti križanci nikakor niso hoteli družiti, temveč so prijazno repkajoče pse, ki' so se približali zaradi spoznavanja in ovohava- nja, zahrbtno napadali in okluli. Njihovo lajanje je bilo hripavo, ponoči pa so najraje čisto po volčje tulili. Dva samčka sta v starosti pol leta poginila, tretji je izginil neznano kam, edino samica je ostala. Ko je dorasla, so jo plemen,ili z volčjakom, mladiči1 pa niso odgovarjali pričakovanju v pogledu značaja. M. je v visokem čutu odgovornosti celo leglo z materjo vred uničil. Toliko o potepanju podivjanih psov z volkovi. Kar pa se tiče cepljenja, je to vsekakor nad vse važno i,n prepotrebno, ker se ta nevarna bolezen pojavlja na našem podeželju bolj pogosto kakor mislimo. Koliko primerov je, da od stekline oboleli pes čuvaj žalostno pogine na svoji' verigi, ker njegov lastnik bolezni ni spoznal, obenem pa je bil toliko brezskrben, da ni vprašal za nas vet živi no,zdravn ika ali vsaj ljudi, ki' malo več vedo. Res so navadno prve žrtve steklih psov naši čuvaji, ker so priklenjeni in se od stekline bolnemu psu ne morejo ogniti. Cesto nimajo niti dobre pasje hišice, v katero bi se lahko zatekli, ko prihrumi tak tekač »Amoka«. Če pa je pes cepljen proti steklini, tedaj se po dosedanjih izkušnjah ni bati. da bi obolel in prenašal bolezen na druge živali in ljudi. Toda ne gre samo za pse čuvaje, za nas lovce pridejo v poštev v prvi vrsti lovski psi. Lovski pes je še v večji1 nevarnosti od stekline. Vse pasme lovskih psov, ptičar, brak, jazbečar, pridejo na lovu do ranjene lisice. Če je ta bila steklu, bo verjetno psa oklala in okužila. Tudi ob mrtvi lisici se pes lahko okuži, posebno brak, ki se na lovu pogosto rani na nogah, repu in gobcu. Lovski pes obhodi po tridesetkrat več poti kakor njegov gospodar in zato je več 'nevarnosti, da pride v stik s steklimi' ži valmi. A. S. P. Naš starešina ob Silvestru 1948. Na Štefanovo je pohorske lovce zopet z neodoljivo silo potegnilo v gozdove. Pogledat so šli za divjadjo v hrib. ]>oln temnih smrek in jelk, ob rečici, ki je bogata gibčnih in rejenih postrvi. Sam starešina se je prerival skozi prhek sneg i'n poleg mnogih članov tudi pes Vajdič. Mraz je rezal v obraze, a ni mogel motit: razpoloženja in šal, ki jih je zbijala družba. Po zametenem kolovozu, ki so ga naši predniki' modro speljali naravnost v hrib in breg, se je pehal starešina, moder, pošten in skrben gospodar, ter poslušal Vajdiča, ki je bevskaje gonil pod njim v jarkih. Kar zapazi1, da se navkreber proti njemu žene rjavo telo. Obstane in, pripravi puško. Ej, VaMič je, si misli in povesi puško. Tisti Valdič se pa hipoma okre-ne in v dolgih skokih prha skozi Sneg. proč od starešine. Ni vrag, prešine lovca, ko vidi košato metlo, ki' zganja r lešeevju na obronku. Da, lisica, pravijo, ima dolg, košat rep! In starešina r eni sapi osmodi dvakrat po tisti' ne-pasji' dlaki: Radovednost mu je z lahkoto pomagala skozi debel sneg do nastrela, kjer je na veliko veselje in presenečenje našel lisjaka, čisto mrtvega. Vzhičen si oprta kosmatega prvenca in jo udari nazaj po {>oti' in navkreber. Na ovinku ob mogočni bukvi ga sreča drugi Valdič. Obojestransko presenečenje ustavi starešino, zverina pa postavi možica. Tudi to ni Valdič, saj ima prekratek rep in z dolgimi pokončnimi ušesi striže kakor osel, in ce!o po" barvi mu je podoben. Zverina mora pasti... Sklep. Sklep! Starešina je vneto pritisnil in nato bolj debelo gledal kakor dolgouha prikazen. To je osvestilo oba. Lovec je bil prevzel vlogo raztresenega profesorja, ko je po strelih na lisico pozabil nabiti puško, siva prikazen pa lastnosti strahopetnega zajca, ki jo je jadrno pobrisal. Pri tem je pokazal svoj kratki repek v znak, da ni lisica, pa tudi ne Valdič, ki je za zajcem vpil voščijo za srečno 1949! C. M. Dve z enim strelom, namreč divji svinji, je uplenil lovski tovariš Zalar Tone iz Borovnice. Na pogonu na div- je svinje jc streljal s kroglo iz risanke na staro svinjo, ki je padla r ognju. Kako pa je bil srečni' strelec presenečen, ko je prišel do mrtve svinje, in je za njo zagledal letošnjega pujska, ki ga je podrla ista krogla kakor mater. Naključje v naključju je bilo, da je stal pujs ravno v črti strela oziroma da je strelec ravno prav pogodil. To je dokaz, da lovci tudi brez latinščine »denejo kaj zanimivega. G. L. Iz lovske organizacije t Grilca Ivana, vnetega ptičarja, strastnega ribiča in vztrajnega rejca dobermanov, je poznal malone vsak Ljubljančan, če drugače ne, {>o njegovih psih, brez katerih se je redko pokazal na ulici. Po rojstvu Kraikovčan (* 25. IV. 1875) je prinesel že na svet veselje do lova ptičev in rib, katero prirojeno veselje mu je še podžigal oče, ki je bil ribič po poklicu. Ker pa ribiči ja ni mogla vsem.. nuditi kruha, je vstopil Ivam v službo k železnici, kjer je služil do svoje upokojitve leta 1913., ko se je ponesrečil. Z Ivanom Grilcem je legel v grob mož, ki je dodobra poznal ptičji svet. Da je napisal svoje spomine na lov rac, cip in šoij, bi bili dragocen prispevek k zgodovini ptičjega življenja na Ljubljanskem barju ob koncu minulega stoletja. Kot ribiča sta ga zanimala posebno sulec in ščuka, ki sta ga zvabila tud: k hrvaitskim vodam. Najbolj pa se mu je priljubila belokranjska Lahinja, kateri je izvabljal celo metrske ščuke. S kinologijo se je bavil točno 30 let. Ves čas je ostal zvest dobermanom. Ge je le mogel, se je udeležil pasjih razstav. Kadar ni šlo drugače, si je izposodil zanje denar. Svoje psice je vodil parit v Avstrijo in Nemčijo. Večina naših dobermanov je šla skoz: njegove roke. Na svetinje, ki jih je dobil na pasjih razstavah, je bil zelo ponosen. Shranjeval jih je pod steklom in imel obešene nad svojo posteljo. Pri paejereji je šel z veseljem vsakemu na roko. Posebno vesel je bil, če je — večkrait čez mesece — izsledil ukradenega psa. Veselje gospodarja nad vrnitvijo ljubljenca mu je bilo plačilo za trud. Umrl je na štefaaije minulega leta. Zaradi njegove ljubezni do živalstva in njegovega značaja mu je zagotovljen med nami lep spomin." L. Tovarišem lovskih družin goriškega okraja. Dragocena pridobitev v okviru NOB je med vsemi drugimi svoboščinami v naši ljubljeni Jugoslaviji tudi lovstvo. To osvoboditev v pogledu lovstva zna posebej še ceniti lovec in ljubitelj prirode, a s še bolj zvrhano mero pa mi Primorci, kateri smo pod prekletim fašistovskim snopom celo večnost ječali in krvaveli. Zato, dragi tov. lovci in ljubitelji prirode, dolžnost vseh nas je, da kakor druge gospodarske panoge tako tudi lovsko gospodarstvo dvignemo na ono raven, kaitero od nas zahtevata narod in zakon in od katere bo imela koristi splošnost. Da to dosežemo, nam je potrebno podvojiti skrb za lovski naraščaj, za s po z na vanje vsebine zakonov, negovanje in zaščito koristne divjadi ter čimprej iztrebiti roparice in ujede. Kajti le tako se bo zopet pričel polniti kokošnjak naših skrbnih gospodinj ter vzporedno s tem naravni' hlevček naše koristne divjadi. Vzporedno s tem še posebej omenjajo in prosijo naši lovci, katerim so dana lovišča v zakup in oskrbo, da bi se tudi' drugi sodržavljani spoznali z lovskimi predpisi, se po njih ravnali in zaščiteno divjad pri miru pustili in si' je ne lastili ter na lovca in lovstvo z drugimi »očali« gledali kakor pod jarmom okupatorja. Z željo vidnejših uspehov na polju medsebojne organizacije in socializacije ter dviga koristne divjadi v letu 1949 vam iskreno želim zdravje in kličem na udarniško delo! Lovski zdravo! Stepančič Ivan-Tita, predsednik Okr. 1. s. Gorica—Renče. Kinološke vesti Občna zbora. — 21. februarja 1949 Klub ljubiteljev športnih psov in 28. februarja 1949 Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev. — Vsakokrat v gostinstvu MLO pri Slavi ji v Ljubljani, Gosposvetska 6, in sicer ob 19.30 uri. Dnevni red običajen. Evidenca psov. Pozivamo vse lastnike psov, da sporoče, katere pse in komu so jih oddali ali če so psi poginili' ali izginili. Navedejo naj pasmo, spol, ime in vpisno številko. Dopise na naslov: Vodja rodovne knjige psov v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino 36. Zvezni tajnik. Alfonz Mazlu Fazan Uvod Če govorimo o fazanu, imamo v mislih lovno ptico, čeravno večino vrst fazana gojimo v Evropi le kot lepotično perjad v zaprtih prostorih. Tudi naš lovni fazan, ki živi sedaj prosto v naravi, je potomec onih fazanov, ki so preživeli stoletja v voljerah. Od tam je bil izpuščen v naša lovišča, v katerih se je moral prilagoditi docela drugim razmeram, v kakršnih je živel v jetništvu, oziroma v prvotni domovini. Sposobnost prilagoditve drugim razmeram je njegova največja vrlina, ki nam daje možnost, da ga naselimo in gojimo v vseh naših loviščih, razen v visokogorskih. Ker te lepe, za lov in lovsko gospodarstvo važne divjadi ne poznamo dovolj, se lovci vse pre- malo trudimo, da bi jo naselili v vseh loviščih, kjer koli razmere gojitev dopuščajo. Svoj čas so veleposestva gojila fazane v posebnih, v ta namen nasajenih zakloniščih, imenovanih fazanje remize, ki so morale biti v ravnini, določene velikosti, nasad pa v nekem razmerju po vrsti drevja in grmičevja, glede na lego itd. Pozneje se je vse to izkazalo kot nepotrebno, ker se fazan počuti najbolje v manjših mešanih, toraj prav nič urejenih gozdovih v bližini polja. Pojem lovni fazan je precej neopredeljen, ker ne moremo natančno določiti, da je neka vrsta fazana lovni fazan, druga pa lepotična ptica. V njegovi pradomovini je vsak fazan lovna žival, pri nas je vsaka vrsta fazana naseljena. Naš najstarejši fazan je colchicus; pozneje šele so bile izpuščene v lovišča še druge vrste, ki jih sedaj smatramo kot lovne. Poleg tega je, na primer, kraljevi fazan za nas lepotična ptica, medtem ko imajo na Škotskem kraljevega fazana že davno v prosti naravi, ki odlično uspeva skoraj brez vsake umetne nege. Pri nas, zlasti na Dravskem polju, kjer je fazan najbolj zastopan, imamo potomce štirih, petih vrst, ki so bili naseljeni še za časa Avstro-Ogrske. Danes pa so med seboj tako križani, da jim v mnogih primerih ne moremo niti določiti prvotne pasme. Na Angleškem so vrste lovnih fazanov pestrejše, ker so tam naselili več pasem in k tem še umetno privzgojili križance kot nekake podvrste. Zato lahko trdimo, da se bodo tudi pri nas sčasoma vrste lovnega fazana še pomnožile z nasaditvijo drugih pasem. Čeprav vemo, kakšne vrline in kakšne zahteve ima ena ali druga pasma, katera izmed teh je za naše razmere najprimernejša, ne moremo trditi, da ni drugih pasem, ki bi se mogoče pri nas še bolje obnesle. Glede na to, da v pravi domovini fazana (Aziji) žive vrste fazana v visokogorju, kjer pokriva naravo mesece in mesece sneg, torej v istih življenjskih razmerah kakor naše belke, lahko gojimo upanje, da bo čas prinesel gorskega fazana tudi v naše visokogorje. Tako omenja amerikanski prirodopisec Beebe med fazani kot podvrsto ithaginis fazana, ki živi v visokem gorstvu vzhodne Himalaje do 5000 m nadmorske višine. Ptica je velika kakor naš gozdni jereb, sivo-zelene temeljne barve s krvavordečimi lisami. Dosedanji poizkusi njegove preselitve v Evropo pa so se ponesrečili zaradi prevoza skozi topli pas, ker ta fazan ni prenesel vročega podnebja. V sedanji dobi aviatike, pa ni rečeno, da bi ne bila možna uspešna preselitev. Kakor sem že prej omenil, bo gotovo še mnogo vrst fazana, ki so nam če neznane ali vsaj poznane komaj po imenu in katere bi mogoče še z večjim uspehom lahko vzgajali v naših terensko in klimatsko tako različnih revirjih, saj fazani, naseljeni po naši domovini, še daleč niso naselili vsega ozemlja, kjer jim je dana možnost obstoja. Narobe lahko trdimo, da so to komaj skromni poizkusi, udomačiti fazana v naših loviščih. Želeti je, da to lepo divjad, ki nam nudi pri pravilnem in racionalnem izvrševanju lova poleg velike gospodarske koristi toliko užitka, gojimo in nasajamo, kjer koli so razmere ugodne. Ker je ta razprava namenjena v prvi vrsti tovarišem zelene bratovščine, začetnikom kot priročnik in pouk, starim gojiteljem fazanov pa kot zeleni listi moje nad dvajsetletne gojitve in lova na fazane, se bom omejil le na one vrste, ki žive pri nas kot naš lovni fazan. Domovina in vrste fazanov Že na prvi pogled spoznamo, da lepi, živopisani fazan ni pri nas doma. Njegova domovina je tam, kjer je narava bolj darežljiva s pestrimi barvami. Od Črnega morja preko Kavkaza, ob Kaspiškem morju po Kirgiziji, Turke-stanu, preko širne Kitajske in Japonske do Pacifičnega oceana je njegova domovina. Najdemo ga v nižinah, da, celo v močvirjih, v plodnih ravninah, hribih, gorah in visokogorju, v sklopu silne Himalaje do 5000 m nadmorske višine. Na otoku Formozi živi čistokrven in nosi po otoku ime. Zaradi prirodnih ovir, visokih gora, ki se razprostirajo podolž in povprek ter zapirajo prehode iz ene pokrajine v drugo, so ostale v tej deželi vrste fazanov čistokrvne, čeravno jih je na desetine. Češki (bakreni) fazan —- Colchicus (Z dovoljenjem dr. C. NVissela — iz njegove knjige Fasanenzucht) Svoje ime nosi fazan po reki Fazis v Mali Aziji (danes se reka imenuje Rion), od koder naj bi bil prišel v Evropo, kamor naj bi ga bili prinesli Stari Grki s Kavkaza. Ob pohodih Argonavtov naj bi ga bil prinesel njih vodja Jazon. Že Aristofan omenja Atenca Aleagora kot velikega gojitelja fazanov; prav 'tako tudi Aristotel večkrat omenja fazana. Na Apeninski polotok so ga prinesli Rimljani, skoraj gotovo iz Grčije. Plinij omenja fazane, ki so jih tedaj gojili na Apeninskem polotoku rimski mogotci v voljerah kot lepotične ptice. Ko se je razbohotilo v Rimu razkošje, so pri pojedinah servirali fazana. Tedaj so poznali vzgojo fazanov že toliko, da so hranili fazane z mravljinjimi bubami in valili jajca z domačo kokošjo. Z rimsko kulturo se je tudi fazan širil po Evropi in prišel celo v severno Afriko. V osmem stoletju je bil fazan že v Franciji, pozneje na Češkem in Angliji. Čehi so kmalu zasloveli kot odlični gojitelji fazanov, njih fazani so bili zelo cenjeni ter je bilo povpraševanje po čeških fazanih veliko. Iz Češke so se širili v ostale dežele, kjer so jih še vedno gojili le v voljerah kot redko in dragoceno lepotično ptico. Prvotni fazan, ki je bil prinesen v Evropo in se je razširil po vsem kontinentu ter Britanskem otočju, je bil fazan colchicus. Ime nosi po tedanji deželi Colchida onstran Helesponta. Po zaslugi čeških gojiteljev in razpečevalcev ga imenujemo tudi češki fazan (dr. Kurt v. Wissel v knjigi Fasa-nenzucht). COLCHICUS, češki, celo bakreni ali črnovrati fazan, pa tudi pravi plemeniti fazan imenovan, živi še dandanes v svoji prvotni domovini na južnem Kavkazu. Po glavi in tilniku je temnozelene, kovinasto bleščeče se barve. Po grlu je modročrn. Prsi, trebuh in oplečje so kostanjevorjave barve, ki se bakreno blišči. Skoraj vsa peresa so bolj ali manj črno obrobljena. Pisanec — Versicolor (Z dovoljenjem dr. C. VVissela — iz njegove knjige Fasanenzucht) Hrbet je tudi bakrenorjav. Repna peresa so kostanjevorjave barve in črno pasasta. Lica in nadočje pokriva gola bradavičasta živordeča koža. Pri sluhovodu ima po nekaj daljših, nazaj obrnjenih peresc, ki jim pravimo usesca. Letalna peresa so rjava, nekoliko zeleno blesteča. Belega obročka okrog vratu nima. Čistokrvnega colchicusa le še redko najdemo v naših revirjih, čeprav je živel stoletja kot edini zastopnik svojega plemena v Evropi. MONGOLICUS (grivnjač) ali po naše mongolski fazan ne nosi popolnoma upravičeno svojega imena, kajti njegova domovina komaj še sega v zahodno Mongolijo in se razprostira v glavnem po Kirgiški stepi. Je to najmočnejši zastopnik naših fazanov, precej krepak in skoraj bi rekel čokat, če smemo ta izraz rabiti pri fazanih. Glava in vrat sta bolj modrozeleno kovinasto blesteče barve ko pri colchicusu. Trup, oplečje, prsi in trebuh so temno bakreno blesteči, peresa, zlasti na prsih, bolj izrazito črno obrobljena. Peruti ima svetlorjave, medlejše barve ko colchicus. Spodnji del hrbta in trtica nagibljeta na zeleno barvo. Ušesca so komaj vidna, vrat obroblja precej širok bel pas, ki spredaj ni sklenjen. Mongolski fazan je od vseh pri nas živečih vrst najbolj priporočljiv. Kot močna, trša ta ptica je zelo odporen za vremenske razmere. Ker je zelo plodovit, je možno, da z njim prej dosežemo želeni stalež v lovišču. Ima še to dobro lastnost, da je v lovišču stalen in ne menja rad bivališča, če ima pogoje za življenje. Njegova divjost in silna previdnost pa ga ščitita, da ne pade zlepa roparicam v kremplje. Imel sem priložnost, videti na stotine mongolskih fazanov, ki so vzbujali pozornost zaradi svoje velikosti in teže. Bili so iz Madžarske, ki je kot goji-teljica fazanov do zadnjega prvačila na našem kontinentu. Mnogi so tehtali blizu dva kilograma. Mongolski fazan (grivnjač) — Mongolicus (Z dovoljenjem dr. C. Wissela — iz njegove knjige Fasanenzucht) Mongolec je bil zadnji importiran v Evropo, čeprav so fazana pod tem imenom že prej gojili, vendar tS ni bil pravi mongolec, ker se je ime zaradi nepoznavanja te vrste močno zlorabljalo. Pravega mongolca, ki ga pri nas danes imamo, je pripeljal v Evropo Hagenbeck, lastnik svetovno znanega zoološkega parka v Stellingenu in veletrgovine z divjimi, zlasti eksotičnimi živalmi, komaj v letu 1901. TORQUATUS ali kitajski fazan je bil prvi za colchicusom importiran v Evropo. Njegova domovina je zelo obširna. Sega od notranje Mongolije na jug Kantona in od Rumenega morja do kitajskega Visokogorja. Vrat in grlo sta zelenokovinaste bleščeče barve, prsi kostanjevorjavi, zgornji del hrbta, trebuh in rep pa bolj svetlorjave barve. Spodnji del hrbta s trtico in nekaj peresc v perutih so svetlomodre barve. Včasih je trtica sivomodra, celo zelenkasta, ker imamo več variant torquatusa v njegovi širni domovini. Beli obroček na vratu, ki ni nikoli strnjen, je v tilniku večkrat prekinjen. So celo čistokrvni kitajci, ki nimajo belega obročka, ampak ga naznačuje le nekaj belih peresc. Teme je sivorjave barve, ušesca pa temna. Kitajski fazan se loči od ostalih vrst po stisnjenem trupu in svoji vitkosti. Kokoške mongolicusa in colchicusa težko ločimo med seboj, včasih niti oko strokovnjaka. Ločimo pa lahko od teh dveh kokoško torquatusa po vitkejšem trupu, zelo svetlih punčicah in vobče mnogo svetlejši rjavi barvi. VERSICULOR, ali po naše pisanec, je krasna ptica, ki jo bomo le redko* kdaj našli čistokrvno. Pred dobrimi sto leti je bil prinesen iz Japonske na Angleško. Od prvega para, ki je prišel na Angleško, je kokoška poginila in tako so pisanca petelina križali s kokoško colchicusa. Potomce so zopet križali z edinim čistokrvnim versiculorjem, ki so ga imeli. Iz tega se da sklepati, da že v začetku nismo mogli vzgojiti čistokrvnega versiculorja. Belega obročka na vratu nima. Teme in tilnik sta zelenobleščeče barve, po vratu in prsih pa modrojeklenozelene. Ob straneh, po hrbtu in trtici je zelen, bedra in zadek so rjava. Ušesca so temnozelena, rep pa kakor pri vseh doslej opisanih fazanih rjav in črno pasast. Kakor vsi petelini ima tudi on gola, bradavičasta, živordeča lica. Krilna peresa so bolj temnorjava, letalna peresa pa svetlorjava. Pisanec je zelo plodovit, vendar zahteva suho pomlad, ker so zlasti kebčki močno občutljivi za vlago, vsaj v najzgodnejši mladosti. Angleži ga gojijo in križajo z drugimi vrstami, ker je izboren letalec in zahteva veščega strelca. PHASIANUS PRINCIPALIS (fazan princa Valeškega) je zastopnik fazanov brez belega obročka okrog vratu in ima močno svetle peruti. Omenjam ga tu, ker bi mogoče prišel v poštev za gojenje v nižinah ob močvirjih, koder druga vrsta fazanov ne bi uspevala. Zelo rad se zadržuje v trstičju ob vodah in mu ni nujno potreben gozd. Za revirje brez gozda, kjer prevladuje močvirje, je zelo priporočljiv. Gojitev valeškega fazana se je prav dobro obnesla v Nemčiji. TENEBROSUS ali temni fazan nima belega obročka okrog vratu. 2e ime nam pove, da je fazan temen. Po vratu, prsih in deloma po trebuhu je temno-modrozelene barve, po hrbtu zelene, proti trtici svetlejše barve. Peruti so umazanozelenomodre barve, ušesca zelena. Kokoško dobro ločimo od ostalih po razmeroma temnejši rjavi barvi. Gojitelji fazanov so gotovo že čuli o srebrnem fazanu kot lovni ptici. Srebrnjak je precej močan in odporen. Med dobrimi lastnostmi, ki jih sicer ima, je slaba edino ta, da je zelo nasilen in velik pretepač. V dobi rastitve odbija in preganja vse peteline ter nam lovišče preveč vznemirja. Kot čistokrven, dvomim, da bi bil za naša lovišča primeren. Imel sem priložnost, opazovati takega pretepača v voljeri. S silno bojevitostjo, ki mu je lastna, je strahoval mnogo večjega in močnejšega pava. Gojitelji skušajo vzgojiti primernega križanca s kokošmi drugih pasem. Njegovo odpornost bi radi ohranili pri križancih. Zato lahko govorimo o srebrnjakovem križancu kot fazanu bodočnosti. (Se nadaljuje.) v. J. Dedovanje lastnosti in zasnov pri psih Rodove čistokrvnih in plemenitih psov moremo stalno izboljševati tako glede barve, odlakanosti, telesne zgradbe kakor glede vsakršnih lastnosti na ta način, da poiščemo plemenjaka takega čistokrvnega rodu, ki ima prirojene one zaželene vidne ali ugotovljene lastnosti, ki pri psih niso v zadostni meri razvite. Kratko bi rekli, da parimo z namenom poplemeni-tenja rodu najplemenitejšega predstavnika z najplemenitejšo predstavnico iste pasme. Tudi na ta način in ob najskrbncjši izbiri ne najdemo dveh idealnih tipov, ker kinologija stremi za stalnostjo poplemenitenja, pa tudi ker ima lahko eden od izbranih plemenjakov prekrite, nezaželene lastnosti ali zasnove, katere potomci lahko podedujejo. Res da ne more biti vsak gojitelj psov ali lovec specialist za vzrejo psov. Vendar nas razmere silijo, da se posvetimo radikalni obnovi v vzreji čistokrvnih psov, da čistokrvnost v rodovih in v pasmah ohranimo ter vsakršne pomanjkljivosti popravimo s pravilno izbiro pri parjenju. Lovski tovariš F. zapazi, da nepoznani vaški kužki postopajo okrog domačega dvorišča ter jih spravi v zvezo z morebitnimi obiski pri njegovi psički Piki. Brž odhiti k najbližjemu lovskemu tovarišu ter ga poprosi, da mu posodi za pokritje Pike lepega Lovčka. F. do sedaj ni imel priložnosti, pa morda niti volje, da bi se pravočasno pozanimal, kateri pes bi kot plemenjak njegovi Piki sploh ustrezal. Morda se je le kdaj na skupnem lovu zagledal v lepa Lovčkova ušesa, pri tem se pa spomnil kratkih ušes svoje Pike. Sparimo jih! Lovček ne bo s tem na svojih lepih ušesih ničesar zgubil, a Pikini mladiči bodo podobni obema in pri tem imeli še lepa ušesa sosedovega Lovčka. Taki in podobni nazori prevladujejo še med lovci in rejci psov. V splošnem najdemo prav redko jasne predstave glede praktične uporabe pravil o dedovanju. Res, da najdemo lovskega psa, ki je n. pr. po nečistokrvnem očetu iz čistokrvne matere podedoval v glavnem izgled po čistokrvni materi in sem in tja celo kake njene lovske sposobnosti ali pasemske posebnosti. To so izjeme, ki potrjujejo le pravilo in nič več. Zato pa že njegovi potomci tembolj pokažejo nečisto mešanico zaplotništva. Rejcem psov je predstava o tako imenovani dominanci težavna zadeva. Po današnji vedi in po Mendelovih pravilih dedovanja poznamo dedovanje lastnosti in zasnov, ki so dominantne ali po domače rečeno vladajoče, očite, vidne. Nasprotne od teh so recesivne — prekrite, nevidne. Pri križanju nosilcev nekih dominantnih in recesivnih zasnov se kažejo in vračajo recesivne, t. j. prekrite zasnove pri potomstvu v kasnejših generacijah. Zato se moramo sprijazniti z dejstvom, da pri parjenju čistokrvnih psov, ki so nosilci dominantnih — vidljivih zasnov in recesivnih — prekritih zasnov, ne moremo pričakovati čistega razmerja 3:1 po Mendelu, temveč redno in praviloma enako število potomcev z dominantno in z recesivno zasnovo ali barvo, ker sta dva od štirih mešana. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so vsi potomci brez izjeme že nosilci prekrite — recesivne zasnove. Jasno nam mora biti nadalje, da se tako imenovano Mendelovo pravilo vsekakor pokaže, toda le pri kontroli potomcev neštevilnih legel, ter je rezultat poedinega legla za potrditev pravila nepomemben. Mnogi rejci domnevajo po prejšnjih nazorih dedovanja neko individualno potenco, t. j. da so v naravi različno močne dedne lastnosti ali zasnove. To je ravno tako zgrešeno kakor je napačno mnenje, da so dominantne — vladajoče lastnosti ali zasnove dedno močnejše. V vzrejni praksi nastopajo pa ravno recesivne — prekrite lastnosti ali zasnove, ki se prav trdovratno vračajo v potomstvu, ko jih rejec želi odstraniti ali izključiti. Zato marsikateri rejec smatra to trdovratno zadržanje recesivnosti za posebno močno ali celo za prevladujočo. Če je dejstvo, da teoretsko čiste pasme v smislu vede o dedovanju v živalski vzreji sploh ni ali da se le izjemoma in slučajno najde, trdi kinologija, da za neko prevladujočo zasnovo homozygotni rodovi sploh ne obstajajo. Za pravilno izbiro roditeljev pri vzreji psov v praksi si moramo osvojiti naslednja pravila: Odstraniti dominantne — vladajoče barve, lastnosti in druga svojstva, če so nam nezaželene, je lahko. V ta namen je pri paritvi treba le odstraniti oziroma izključiti vse poznane in po rodoslovju spoznane prednike — nosilce teh nezaželenih lastnosti. Privzrediti dominantne — vladajoče zasnove je v praktični vzreji težko ali celo nemogoče, ker se vedno ne spoznavajo nosilci — predniki recesivnih zasnov. Čista vzreja neke barve, odlakanosti, lastnosti ali zasnove sploh je mogoča le, če gre za recesivne barve, odlakanosti, lastnosti ali zasnove sploh, ker se zaradi nepoznanja nosilcev take recesivnosti dominantno-vladajoče nastrojene barve, odlakanosti, lastnosti in druge zasnove ne morejo docela čiste vzrediti. Na koncu bi navedli še zanimivo in manj poznano ugotovitev, da sta za recesivno pojavljanje katere koli zaželene ali nezaželene zasnove v potomstvu vedno odgovorna oba prednika, t. j. oče in mati sta nosilca take zasnove, pa če je taka zasnova pri enem ali drugem predniku vidna ali nevidna. Viri: W. K. Hirschfeld, Die Vererbung der Haarfarbung. — N. A. Iljin, Der Ziichter. — H. K. Englert, Zeitschrift fiir Hundelorschung. Skale Janko Jeleni, Jti jih nisem ustrelil Besedo, oziroma naslov mi je vzel z jezika afriški raziskovalec, ki pripoveduje v neki prejšnji številki našega časopisa o levih, ki jih ni ustrelil. Seveda se moji doživljaji ne vrte okoli glavarja pustinj, džungel in step, temveč le okoli pohlevnih jelenov in jelenčkov, katerih tudi nisem ustrelil. Predolgo sem odlašal in spravljal na papir svoje prigode s to rogato in zanimivo divjadjo, tako da se je naslov z levi pojavil prej kakor ta moj z jeleni. Vendar pa ne bom spreminjal naslova in naj ostane, kakor sem prvotno krstil svoje prigode. Strast do lova me je držala v kleščah v taki meri, da je vse vrelo v meni. Ne mislim reči, da je bila to strast do pokončevanja stvarstva, do plena za vsako ceno. Daleč, zelo daleč sem bil od te, milo rečeno, bolne strasti. Hrepenel sem po doživetju v naravi z divjadjo, po vsem lepem in plemenitem, kar more nuditi narava pravemu lovcu. Rad priznam, da je višek doživetja pri lovcu pravilen strel na zrelo divjad. Vendar sem’vedno cbčutil po strelu, če je pogodil, svojevrstno tesnobo. Sentimentalnost ni dobra pii lovu, vendar je bolje, da je je nekaj, kakor prav nič, ker surova strast lovca pomeni pogin divjadi. Zavest, da hodim v gorskih predelih, ki so polni vsakovrstne divjadi, zaupane mi v dobrih in hudih časih, v naravi ki dehti po življenju, kopajoči se v zlatih sončnih žarkih ali pa vkovani v led’ in sneg in bičani od divje burje, me je vezala bolj ko mrtvo meso plena Jeleni so hodili na njive. Po večini so bili pridelki pospravljeni, le repa in korenje in kar je bilo drobirja, je ostalo na njivah. Nešteto sledov je pričalo, da hodi jelenjad na njive pobirat, kar je kmetič pustil. Podnevi jt ne vidiš, ko pa leže noč in ni iz vasi čuti nikakega ropota in šuma več, takrat se jelenjad približa polju. Prva izstopi košuta, za njo mladič. Preden’ se košuta za ta korak odloči, se temeljito prepriča, če je varna. Ob robu odprtega sveta stoji mirno ko kip; tudi po cele četrt ure lovi veter v široko razprte nozdrvi. Le malo daha po človeku da ulovi, je že ni. Tisto noč je ne bo na polje. Če ji pa. sapa ne pove nič sumljivega in se čuti varno, se spusti na polje v drncu, za njo mladič. Če košuto spremlja jelen, kar je v jeseni in zimi zelo pogosto, ta sledi na polje dobršen čas kasneje. Šele ko se košuta že mirno pase in ne kaže nilcake vznemirjenosti, priteče jelen in hlastno pobira in ruje repo ali korenje. Žre in cmoka tako, da ga slišiš dokaj daleč. Vedno pa ni jelen v družbi, tudi sam pride na repjo pojedino. Seveda uporablja pri tem vse mogoče ukane in varnostne ukrepe, preden se zaupa nezavarovanemu polju. Na eni njivi se ne zadržuje dolgo in hitro opravi svojo južino. Nekatere njive so mu priljubljene in jih rad obišče, drugih se ogiblje, čeprav je na njih še dosti hrane. Čudna so včasih njegova pota in če bi ne bila, bi bilo kaj enostavno upleniti jelena in danes, bi bil že popolnoma iztrebljen iz naših lovišč. Ko sem videl polja, katera obiskuje jelenjad, sem bil uverjen, da uplenim jelena prvo jasno noč v ščipu. Samo prvič se mi je Dijana nasmejala, potem pa dvajset let ne več. Nešteto jasnih, mrzlih večerov je bilo treba, da sem dvignil risanico z daljnogledom, le dvignil pravim, to pa je še daleč od strela in zelo, zelo daleč, da si smeš zatakniti za klobuk smrekovo vejico. Nekaj dni pred ščipom je vrglo za ped snega, zjasnilo se je in mraz je pritisnil. Iz lovišča mi je bilo sporočeno, da več družin jelenjadi redno obiskuje njive in po sledovih sodeč so zraven tudi močni jeleni. Tako sporočilo, jasne in svetle noči so me podkurile in trije tovariši se domenimo, da gremo na čakanje. Dva sva imela risanici, tretji pa le šibrenico. Seveda, da bi streljal jelena s šibrami, ni bilo misliti, zato mu je bilo dodeljeno čakališče dokaj daleč od njiv v gmajni. Skupina njiv, katero je obiskovala jelenjad, je dolga štiri sto, široka pa kakih dve sto metrov. Obrobljena je s široko živo mejo in leži med visoko in gosto gmajno, katero križa nešteto steza in stezic med leskovjem in brinjem. Skozi gmajno je kaj rada prihajala jelenjad na njive posebno v zimi, ker je med potjo obirala priljubljene ji leskove in brezove abranke. Posebno rad se je teh stezic posluževal zajček in ne izvzeto tudi lisica. V gmajno se je tu in tam zatekla še kaka divja svinja. Tovariš na gmajni torej ni bil brez upanja na strel in z veseljem in upom se je spravil v širok brinjev grm ob dvakratnem križišču stezic. Drugi tovariš je zasedel rob gmajne ob njivah, kjer je jelenjad preskakovala živo mejo, vdirajoč v polje. Sam sem se pa zasidral nad njim, na mali vzpetini, prav tako ob živi meji. Za hrbtom mi je bila lesa in sledovi so kazali, da tudi skozi leso hodi družina jelenjadi, pri kateri je močan jelen. Nad in upanja je bilo cel koš. Noč je bila prekrasna in svetla, da bi lahko čital navodila za uspešno čakanje jelena. Čeprav je mimo mene švrknil marsikateri zajček, postavil možica in mi voščil prijetno zabavo, so bile ure dolge. Utrinjale so se zvezde in pri vsakem utrinku sem si želel lovskega blagra. Pravijo, da če se utrne zvezda in si takrat kaj želiš, se ti želja gotovo izpolni. Na polju zaveka in bolestni stoki počasi zamro v mrazu. O, rjava grdavša, ti pa ne žreš repe! Po zajčku je. Skozi daljnogled zapazim med zasneženimi brazdami lisico, ki jadrno zapušča kraj ropa. V gobcu vleče plen. Če ne bi čakal jelena, dragica rjavka, bi ti voščil dober tek z jeklenim zrnom, tako pa moram na žalost zamižati. V daljavi za hribom so peli vasujoči fantje. Sem in tja je prinesla burja medle glasove, pomešane z udarci ure. Težko sem štel, ker je poleg mene v meji šuštelo listje. Polnoč! Danes torej ne bo nikake prigode. Ves trd in premražen vstanem, vzamem stol — sedel sem na navadnem stolu narobe tako, da sem ga bil zajahal in imel roke na naslanjalu, kar je za strel kaj pripravno, ker se lakti opro na gornji rob — in se tiho splazim skozi leso k tovarišu na gmajni, kakor je bilo dogovorjeno. Tovariš pod menoj je bil že tam. Že od daleč sem zapazil, da se je moralo nekaj pripetiti. Ker pa ni bilo strela, sem takoj domneval, da je najbrže dobil obisk, kakršnega ni pričakoval. Saj se rado pripeti, če nimaš puške, da se moraš otepati divjadi. »Vidita, tamle pri prvem grmu je obiral kapitalen jelen abranke, pravim kapitalen, štirinajst parožkov je imel. Imel sem dovolj časa, da sem jih desetkrat preštel. Kar ni in ni hotel zginiti, tako sem bil že živčen, da se mi že dihati ni več dalo. Vrag je pa še košuto in mladiča prinesel. Jaz sem pa pestoval tale pihalnik. No, končno se je vendar tropič oddaljil in za gotovo sem računal, da pride na polje.« Tovariš se mi je smilil. V srcu sem mu bil hvaležen in cenil sem ga. Med desetimi lovci bi bil morebiti komaj eden, ki ne bi ob taki priložnosti zapodil jelenu šibre pod kožo. Dogodek me je pogrel in nisem hotel z njima spat. »Štirinajsterak, kapitalen,« mi je brnelo v ušesih. Morda pa bo vendarle prišel na repo. Vsaj videl ga bom. Hitro sem se odločil, voščil tovarišema lahko noč, pograbil stol in kmalu sem bil na prejšnjem mestu tik ob živi meji. Če ni vrag, jelen pride gotovo na polje in trdno sem bil prepričan, da noč ne bo brez doživetja. Ostro je začela vleči burja in globlje je zlezla glava v kožuho-vinast ovratnik. S priprtimi očmi sem se prepustil prelepim sanjam, a pri tem čim bolj priostril ušesa. Najmanjši šum mi ni ušel. Kako bom zaklical zaspanima tovarišema: »Imam ga, poglejta ga, milijon parožkov ima, vidva se pa grejeta v postelji, zaspanca!« Kam bom le del rogovje, ki bo ogromno, soba je pa majhna in rogovile že vise na treh koncih. Skratka, jelen je bil že kar moj, čeprav ni beline na njivi kalila nobena senca. Pod menoj, tam, kjer je prej sedel tovariš, zahrka. Mislil sem, da se je po ovinku tudi on vrnil. Da bi me vsaj opozoril in hrkati mu tudi ne bi bilo treba. Če ne misli resno, je. bolje, da leži v postelji. Zopet zahrka, tokrat že bliže ob meji. Kaj vraga, če ni kak tih družabnik, si mislim in trdneje primem puško. Že vidim temno gmoto, ki se preriva skozi leščevino, obirajoč abranke. Neprestano hrka. Vraga, jelen! Bil je že tik mene, samo živa meja naju je ločila. Nisem se smel premakniti, ker je bil oddaljen le nekaj metrov. Polni lunini žarki so osvetlili široko jelenovo glavo. Joj, kakšno rogovje, kako se svetijo bele konice 1 Še dihati si nisem upal. Za hrbtom je itak lesa in skozi njo bo prišel na mojo levo stran. Le mirno kri in moj boš, jelenček. Hlastno obira abranke in hrka, v meni pa vre in srce razbija ko kladivo. Še v ušesih sem čutil udarce. Jelen se počasi odmika, toda ne proti lesi. Leskovi in brezovi abranki ga vlečejo globlje v gmajno. Izginil je, le košuta in tele sta bila še vidna. Prelepe sanje so se razblinile. Tiho vstanem, smuknem skozi leso in zaigram na zadnjo karto. Zalezel ali prestregel ga bom v gmajni, si mislim. Res sem jelena še videl med zasneženim grmovjem, vendar na siguren strel ni bilo misliti. Na koncu koncev se pa vsa družina uleže na malem gričku sredi gmajne med brinjeve grme. Zaradi vetra nisem smel spremeniti smeri, ker bi jih »prepodil in vznemiril in bi se gotovo, vsaj jelen nekaj dni ogibal gmajne. Preko lepih sanj napravim končno križ, stol pustim kar tam, kjer je bil, in se zadovoljen vrnem k počitku. Ko stopim skozi vrata sobe, kjer sta tovariša spala, me eden zaspano vpraša: »Je kaj bilo, ali ga imaš?« »Imam, imam, pa le lep doživljaj, jelena pa drugič; zjutraj več.« In že sem v snu zopet zalezoval jelena... (Pride konec.) Dr. Stanko Bevk To in ono iz živalskega sveta Poglavja ia> zoologije za lovce (Nadaljevanje.) III. Od naše dlakaste divjadi je najbolj znan zajec, vendar pripovedujejo o njem nelovci pa tudi lovci marsikaj, kar ni resnično ali pa temelji na napačnem pojmovanju živalskega življenja. Tako še ni izginila niti iz strokovnih šol bajka, da spi zajec z odprtimi očmi, češ da so njegove veke prekratke, da bi mogel z njimi pokriti zrkla. Vsak lovec, ki dobi zajca v roke, se lahko sam prepriča o neresnici te trditve in z zanesljivimi opazovanji je tako v prosti naravi kakor zlasti po živalskih vrtovih že davno dognano, da zajec popolnoma zastre oči z vekami, kadar spi. Res pa je zajca težko presenetiti v spanju, ker ima izvrsten sluh; najmanjši šum ga zbudi in ko ga zagledaš, bulji z odprtimi očmi in puhne iz loža šele tedaj, ko se mu vidi položaj nevaren. V ložu se zajec ne izda z nobenim giboni; tudi z očmi ne gre za teboj, zato ga težko ugledaš, poleg tega tudi barva njegovega kožuha ni taka, da bi ga mnogo ločila od mesta, ki si ga je izbral za ležišče. Že to, da se zajec spusti iz loža v beg šele takrat, ko je nevarnost že prav blizu, kaže, da ni tako silno plašljiv in boječ, kakor se to trdi o njem in da je prišel celo v pregovor. In tudi po drugih opazovanjih moremo reči, da nikakor ni bolj boječ kakor večina drugih živali. Srna, gams, pa tudi kuna, lisica in volk prav tako pobegnejo pred človekom, psom ali drugim zalezovalcem, morda še na večjo razdaljo kakor zajec. Saj vemo vsi, kako blizu mu pride ptičar, preden skoči pred njim. Ugnan zajec se pošteno brani: grize in otepa se bolj kakor volk, ki se v takem primeru strahopetno stisne v kak kot, da ga lahko pobiješ s krepelcem. Kakor večina drugih živali brani tudi zajka svoje mlade kar junaško, če jih napade vrana ali manjša ujeda. O kaki posebni boječnosti pri zajcu torej ne moremo govoriti, je pač tak kakor druge manjše živali, ki nimajo za bran posebnega orožja. Napadati pa zajcu ni treba, saj se hrani izključno z rastlinami, ki so mu na voljo brez odpora. Življenje mu rešuje pred zalezovalci beg kakor večini rastlinojedcev. Teči pa zna, kadar beži, izdatno, da ga dohaja samo dober pes-tekač. Sicer pa postane zajec tam, kjer ga nihče ne preganja, kar domač in drzen ter se ne boji človeka ali živali. Kakor pa de vajo zajca v nič, kar se tiče poguma, tako- mu pripisujejo preveč bistroumnosti v zavajanju psov, kadar ga gonijo- po Sledu. Pravijo, da dela umetne pentlje, da teče po sledu nazaj in potem daleč odskoči in na razne druge načine meša sled; podobne obhode in zahode da napravlja tudi, preden skpči v lož. Celo trdijo, da dolgo gnan prežene iz loža drugega zajca, da gredo potem psi za tem, on pa se lepo pritisne v tuje ležišče in se reši nadaljnjega preganjanja. To so deloma izmišljotine in plodi domišljije ali pa posplošenja kakega redkega primera. Res je edino to, da zajec za dnevni odpočitek ne leže kamor koli, ampak si pripraven prostor izbira ter zaradi tega kraj, kjer namerava leči, prehodi in pregleda. Tudi zna zajec v teku trenutno izpremeniti smer, napravljati tako imenovane kljuke, kar ga vsaj začasno reši preganjanja. Spomina zajcu ne moremo odrekati, zato se tam, kjer je že večkrat pokalo po njem, drugače vede kakor tam, kjer ima popoln mir. Rad udari med gonjači nazaj, ali se dvigne iz loža daleč pred psi in se po lisičje umakne iz revirja. Obnašanje starega izkušenca je vse drugačno kakor kake rokavice ali tričetrtinarja, ki še nimata slabih izkušenj. Čutila ima zajec dobro razvita. Za tip mu služijo predvsem dolgi brki v zgornji ustnici. Okusa mu ne moremo odrekati, saj ne žre vseh rastlin od kraja, ampak jih izbira; zlasti dobro loči lubje grmov in dreves, med katerimi mu je jablan najljubša. Voh sicer ni kaj posebno razvit, toda toliko vendar, kolikor ga potrebuje; za parjenja se iščejo zajci z nosom po vonju izločkov posebnih žlez na zadnjici. Sluh je zelo oster; z velikimi uhlji ujame zajec vsak šum in tanke dlake v njih, ki jih zaziblje tudi zelo šibek zvočni val, mu povedo smer, od katere prihaja. Zajec tudi dobro vidi, kar že pričajo primeroma velike oči; zlasti vsak premik takoj zapazi, kakor vse nebrambene živali, kar je zanje važnejše kakor razpoznavanje predmetov. Oči so postavljene bočno v glavi, skoraj nasprotno, tako da znaša osni kot 170°. Zato vidi zajec skoraj krog in krog sebe, seveda, največ le z enim očesom, samo predmete, ki so ravno pred njim, vidi z obema očesoma. Zaradi tega more samo te predmete presojati po njihovi oddaljenosti, kar pa je desno in levo, vidi vse v eni ravnini in ne ve ločiti, kaj je blizu, kaj daleč. Vtem ko gre druga naša divjad po plemenu samo enkrat v letu, se zajci gonijo razen pozimi tako rekoč vse leto. Zajka ima zato trikrat ali štirikrat v letu mlade, če je vreme posebno ugodno, celo petkrat. Prvi mladiči se poležejo navadno že marca meseca in ti »marcolini« so jeseni že spolno zreli. Svoje mladiče, ki pridejo z odprtimi očmi na svet, doji stara tri tedne. Zajci samci so zelo pohotni in napram zajkam nasilni; mnogo samcev zajko hudo zdela, včasih celo do smrti. Ko se zajec goni, mu prilezejo moda iz trebušne votline v mošnjico, po paritvi pa se pomaknejo spet nazaj. V tem času zato zajca od zajke po spolovilih ni lahko ločiti, zlasti ko je zajkin ščegetalec zelo podoben samčevemu spolovniku; pogledati je pač treba malo globlje, kjer se vidi pri zajki vhod v maternico. Zajčev želodec je sicer enojen, toda del za vhodom je zelo velik in služi za začasno shrambo. Na paši si namreč zajec na hitrico nabaše ta del želodca in to hrano prebavlja šele v ložu, ko mu počasi leze v prebavljalni del. Zajec je čista žival; kadar se čuti varnega, si snaži kožuh, da se mu ne spolsti. Spomladi dobi novo dlako, zato je takrat živejših barv kakor pozimi, ko si je bil v gošči in ob bilkah odrgnil temne vrhove nadlanke. Kadar se zajcu mudi, teče jako hitro, do 80km na uro; pri tem dela neverjetno' dolge skoke. Tudi v višino skoči zelo visoko; videli so ga, da je preskočil 2 m visoko pregrajo, kar je samo za 40 cm manj, kakor je doslej skočil najboljši konj. Po visokih gorah in severnih pokrajinah zastopa našega nižinskega zajca planinski. Pozimi ga je kaj lahko spoznati, ker je bel, poleti pa ga ločiš od nižinskega zajca po vse bolj sivi dlaki. Planinski zajec je nekoliko krajši od nižinskega, ima pa daljše končine in širša stopala; uhlji, položeni po glavi, ne dosezajo konca gobčka. Ker se prično planinski zajci pariti šele maja meseca, imajo samo dvakrat ali trikrat v letu mlade. Kunec ali k r a 1 j i k je pri nas le domača žival, po mnogih drugih deželah pa živi tudi divje. Grebe si rove v zemlji in živi v družbah. Samica ima od pomladi pa tja v jesen na vsakih pet tednov mlade, ki pridejo slepi in goli na svet. Kjer se kunci razmnože, povzročajo veliko škodo. V južnih predelih Afrike je pogosten rdečevrati kunec, več vrst kuncev ima Amerika, med njimi eno, ki živi po močvirjih in izvrstno plava. Zajčji rod delimo v dva podrodova: v prave zajce in zajce-piskače. Oboji imajo za zgornjima glodačema še po dva majhna zobka naslanjača ter na sprednjih nogah po 4, na zadnjih po 5 prstov, sicer pa se ločijo po tem, da imajo piskači sprednje in zadnje končine skoraj enako dolge in da repka skoraj ni videti. V miocenu, pliocenu in plejstocenu so živeli piskači tudi v Srednji Evropi, potem pa so se pomaknili na vzhod; samo ena vrsta, namreč 14,5 cm dolgi mali piskač, sega zahodno do Volge, je torej še evropejec. Sibirski piskač je dvakrat večji in se drži gora. V Aziji je še več vrst zajcev-piskačev in tudi Amerika ima svoje vrste. Od gledalcev spadajo pri nas v lov še veverica, tekunica in pa hrček, naši predniki pa so lovili še bobra in svizca, ki jih zdaj po naših krajih ni več. Od nelovnih glodalcev naših krajev je pomemben veliki polh, ki nastopa, kadar gozdno drevje, zlasti bukev, dobro obrodi, v velikem številu. Veverica je vedno živahna živalca naših gozdov, kakor malokateri drug sesalec. Njena domovina je širna: prebiva po vsej Evropi, preko Urala po vsej južni Sibiriji do Altaja in Zadnje Azije. Na Kamčatki, v Kavkazu in na Krimu je ni. Barva kožuha je po raznih pokrajinah različna; sibirska n. pr. je pozimi siva in sliči le v poletni obleki naši rjavki. Sicer pa tudi naše veverice niso vse enakih barv, celo mladiči istega legla so včasih raznobarvni. Veverica je za vreme zelo občutljiva; nareja si gnezda s streho, kamor se umika pred padavinami; najrajši si popravi vranje gnezdo, ki ima trdno dno iz dračja, prsti in ila. Mladiče (3—7) ima skoraj vedno v drevesnem duplu, ki ga mehko postelje. Veverica je nadrevesna žival. Pleza izvrstno, navadno v vijugi okoli debla, poganja se sunkoma in se prijemlje v razpoke lubja obenem s kremplji vseh štirih nog. Z veje na vejo skoči do 5 m daleč, pri čemer ji košati rep služi za padalo in krmilo. Veverica, ki so ji vzeli rep, je mogla preskočiti komaj daljavo 2 m. Hrana veverice je zelo različna: plodovi, semena, brsti in listi, gobe — tudi strupene —, ptičja jajca, male ptice, včasih si napolni želodec tudi z mrčesom, gosenicami. Če je sita, si znaša zaloge; gobe natika na vejice. Veverica je velik gozdni škodljivec. Daši ima veverica precej zasledovalcev, ki jim ugaja tudi nam okusno veveričje meso, med njimi v prvi vrsti kuna zlatica in ptice ujede, jih je kako leto vendarle preveč. Ujed, kun in drugih zveri, ki so uravnale ravnotežje, je vedno manj. Iztrebil jih je človek, zato pa je njegova dolžnost, da vzpostavlja naravno ravnotežje s svincem in železjem. Ta njegova dolžnost upravičuje lov, ki ga smatra marsikdo le za neopravičeno poseganje v naravo ali za surovo streljanje in uničevanje živali. Na osnovi tega nazora naj zato lovci ne štedijo z nabojem na veverice, kjer so se močno zaredile. Sorodne veverice poletuše imajo kožno gubo, ki se jim razpenja ob bokih med sprednjimi in zadnjimi končinami podobno kakor letalna mrena netopirjem. Guba,'ki jo poletuše pri skoku razpno s končinami in je porasla z dlako, služi kot drsna ploskev po zraku. Ruska 1 j u t a g a je doma v severovzhodnem delu Evrope in skoraj po vsej Sibiriji. Nekoliko je manjša kakor naša veverica, splava pa v skoku 20—30 m daleč. V vzhodni Indiji in na Cejlonu živi poletuša tagnan, ki je tolikšna kakor domača mačka. Iz Severne Amerike je najbolj znana poletuša asapan, ki je kakor vse poletuše ponočna žival. Podnevi se skrivajo poletuše v duplih, ponoči pa gredo za hrano. Kar je veverica v gozdu, je tekunica v svetu brez drevja. Rusi ji . pravijo suslik in od tam se je razširila na zahod in prišla tudi v našo zvezno državo; v Sremu in Vojvodini ni redka. Najrajši ima odprt svet, kjer si koplje pod zemljo rove; rovi z obsežnejšim kotlom na dnu so 1—1.5 m globoki, samcev plitkejši kakor samic. Kotli so nastlani s suho travo in merijo kakih 30 cm v premeru. Tekunice žive družno, vendar ima vsaka zase posebno prebivališče. Rovi nimajo nasipov. Tekunica je vitkega 22—24 cm dolgega trupla, težka je ‘A kg; rep meri 7 cm. Zgoraj je rumenkastosiva, spodaj rjastorumena. Samica nosi 25—30 dni in poleže v aprilu ali maju 3—8 mladičev. Ti ostanejo do jeseni pri rodnici, nakar si izkopljejo svoje rove. Naslednjo pomlad so že zreli za paritev. Tekunica zimo prespi v svojem kotlu, kamor si je znosila v ustnih mošnjicah precejšno zalogo. Mnogo jih pomori mraz ali zalije snežnica. Tekunica se hrani s koreninami in semenjem, s poljskimi sadeži pa tudi z mišmi in pticami. V svoje ležišče znaša rada svetle predmete, kamenčke, koščke porcelana in druge take reči. Meso je užitno, kožušček da dobro krzno, zato jo strastno love. Če je rov obljuden, spoznaš po smradu, kajti preden gre tekunica v rov, spusti ob vhodu seč. — Sorodni b a j b a k ali peščenik je prebivalec stepi in je razširjen od južne Poljske proti vzhodu do Amurja. Dolg je preko Y» m. Koplje si dolge rove z ležiščem, kjer ob naneseni zalogi prespi zimo. Hrček je škodljivec obdelanega sveta, zlasti rad se drži žitnega polja. Kakor tekunica si izkoplje podzemeljsko ležišče, kjer prespi zimo ob svoji zalogi. Hrčki žive vsak zase. Če ne more pred zasledovalcem takoj v rov, se togotno postavi po robu tudi večji živali; sedeč skuša prijeti nasprotnika z zobmi. Hrani se z rastlinami in manjšimi živalmi. Ko žito zori, ga znosi velike množine v ustnih mošnjicah za zalogo v rov, često do 50 kg, pa tudi fižol in grah, zlasti pa laneno seme znaša tja. Hrček je zatrepanega trupla do 30 cm dolžine, repek je 5 cm dolg; zgoraj je dlaka rjavorumena, po trebuhu in po notranji strani končin pa skoraj črna. Samica nosi 20 dni, mladičev ima 6—18. Hrčke izkopavajo zlasti pozimi, sicer ga love v pasti. Meso je dobro, kožuh tudi poraben, zlasti kot podloga. Največji danes živeči glodavec je bober; starec je skoraj lm dolg in doseže težo do 30 kg. Rep je plosk, do 30 cm dolg, pokrit z luskami, med katerimi so posamezne dlake. Po obliki je podoben strešni opeki (bobrovec). Velja za delikateso. Noge imajo po pet prstov; drugi prst na zadnjih nogah ima dva kremplja. Dlaka je zelo gosta, bledorjave barve, na končinah temnejša kakor drugod. Krzno je dragoceno. Ob zadnjici pri spolovilih je posebna žleza z dišečo bobrovino, ki so jo rabili v zdravilstvu. Bober je povodna žival, ki si stavi iz polen in vej stavbe v vodi ali pa si na visokih bregovih koplje globoke rove s kotlom za počivališče. Pozimi ne spi. Danes ga v naši državi ni več, do leta 1865 so se še držali pri Zemunu na Donavi in Savi. V Srednji Evropi še čuvajo kolonijo ob Labi in ob Roni pri Avignonu, sicer se nahaja v Evropi v severnih pokrajinah in v Sibiriji; povsod, kjer ga ne ščiti zakon, je postal redek. Bolj pogosten je bober v Severni Ameriki, namreč vrsta kanadski bober, ki pa je po telesni obliki in načinu življenja zelo podoben evropskemu. Tudi svizca (mar mo tiče) ni več v našem predelu Alp, dasi po nekaterih drugih predelih ni redek, kjer je lov nanj omejen. Živi pa tudi v Pirenejih in Karpatih. Svizec je podnevna žival, ki ljubi sonce, zato se ne naseli na severnih pobočjih gora, kjer prebiva v pasu od 1600—3000 m visoko. Svizci si delajo dvojne rove: poletne, kamor se skrivajo v nevarnosti, in zimske, kjer v družbi prespe 8 mesecev dolgo zimo. Preden gredo spat, pomore menda vse bolne tovariše, ki bi jim poginuli okužili zimski stan. Samice poležejo v juniju ali juliju po 4 ali 5 mladičev. Dorasel svizec je 'h m dolg, rep pa meri 11 cm. Love ga zaradi kožuha, mesa in masti, ki velja pri gorjancih za zdravilno mazilo. Jeseni so svizci zelo tolsti, imajo do 3 kg masti pri telesni teži 6—7 kg. Med glodalci moramo omeniti še p i ž m o v k o ali o n d a t r o, ki se je v zadnjim desetletjih pritepla k našim vodam od severa. Ondatra je doma v Severni Ameriki v pasu med 30° in 70° sev. šir.; največ je je v Kanadi in Alaski, kjer jo v množinah love zaradi krzna. Iz tega vzroka so jo 1. 1906 uvedli na Češkem, od koder se je razširila na vse strani. Je škodljivka in tudi v krznu ni toliko vredna kakor amerikanka. Pižmovka je podobna podgani, ima skoraj 30 cm dolgo truplo in prav tako dolg rep, ki je z bokov stisnjen in služi pri plavanju poleg nog za pogon. Sprednje noge imajo po 4 prste in bradavičast palec, zadnje po 5 prstov, ki so pri dnu zvezani s plavno kožo in imajo toge plavalne ščetine. Uhlji so kratki, skoraj skriti v dlaki. V bližini spolovil se nahaja hruškasta žleza, ki izloča na zunaj belo, oljnato snov, dišečo po pižmu. Če je breg visok, si kopljejo v njem rove, sicer pa stavijo zavetišča iz trstja in drugega rastlinja ter blata. V aprilu in maju je prva paritev; njej jih v letu sledi več. Mladičev je vsakikrat 3—6. Pižmovka se hrani s povodnim in obvodnim rastlinjem pa tudi z ribami, školjkami in drugimi živalmi, ki žive v vodi. Če se obrnemo od razreda gledalcev, ki vsi štejejo v mali lov, k razredu sodoprstarjev, najdemo v njem zastopnike velikega lova: divjo svinjo, rogarje in jelene. O divji svinji je prinesel Lovec 1948 obširno monografijo, zato o njej tukaj ne bomo govorili. Rogarje zastopata v našem lovskem zakonu kozorog in gams. Kozorog je bil prej divjad skoraj vseh alpskih pogorij, danes pa je njegovo naravno bivališče omejeno prav za prav samo na pokrajino Aosta ob Gran Paradižu v Grajiškem delu Alp. Pri nas so ga naselili v okolju Ljubelja 1. 1902, kjer se je precej razmnožil in držal na Begunjščici, Košuti in Babi. Obe svetovni vojni sta ga močno izdesetili in danes je morda še nekaj ostankov te veledivjadi v naših gorah. Po lovskem zakonu je kozorog vse leto v lovopustu. Kozorog je močan, poldrug meter dolg zastopnik kozjega plemena, postane težak do 100 kg. Značilni zanj so zlasti rogje, ki zrastejo kozlu do 1 m dolgi; srpasto so navzad ukrivljeni in poVprek debelo nagrbani. Življenju v skalnatem svetu visokih gora je izvrstno prilagojen: trša te, mišičaste noge so obute v trde parklje, ki se močno krečijo in oprimejo najožje police; kozorog prečka tudi stene, ki jih gams ne zmore. Prsk pade v mesec januar; pet mesecev po paritvi skoti koza enega, redko dva mladiča. Ze nekaj ur po porodu teka mladič za rodnico po skalovju. Kozorog se uspešno pari z domačo kozo, križanci so plodni. V razliko od drugih kozorogov moramo reči našemu kozorogu alpski kozorog, kajti druga gorstva imajo tudi kozoroge, seveda svoje vrste. Tako živi po gorah srednje in severne Španije španski kozorog ali kabramontes, kakor mu tam pravijo; roge ima vijakaste in brez grb. V Kavkazu živita dve vrsti kozorogov: pravi kavkaški kozorog prebiva na Elbrusu in v zahodnem delu tega pogorja, okroglorogi kozorog pa v vzhodnih predelih; ta se nagiba po svojem telesnem ustroju že nekoliko k ovcam. Teke ali sibirski kozorog, ki je v truplu med vsemi kozorogi najmočnejši, je doma v Altajskem in Sajanskem velegorju, v Arabiji, največ na Sinaju pa beden ali sinajski kozorog. Tudi Afrika ima svojega kozoroga in sicer v najvišjih gorah Abesinije. Kozorogi in sorodne koze so doma samo v starem svetu; Amerika in Avstralija nimata svojih vrst. Razlike med kozorogi in kozami so majhne in skoraj le v rogeh. Rogje kozorogov so spredaj ploski in navadno povprek grbasti, kozji rogje pa imajo spredaj rob in so brez grbin. Gams ali divja koza je edini zastopnik rodu antilop v naših krajih. Obdelanemu svetu se je ta divjad umaknila visoko v gore in je zaradi svojega nevarnega bivališča postala podnevna žival. Navadno se pasejo gamsi zjutraj in proti večeru, v opoldanskih urah in ponoči pa počivajo. Gams vidi bolje kakor jelenjad in srnjad, toda poglavitni njegov čut je voh; ta in pa tanki sluh ga največ vodita v življenju. V zadnjem koncu je gams nekoliko višji kakor v plečih in ima tam tudi mišičevje bolj razvito, zato uspešneje in rajši teče v hrib kakor navzdol. Kadar gams beži, dela po potrebi skoke tudi do 7 m dolge in se more pognati na 4 m visoko od tal. Ob robu zelo trdi, prožni parklji so ozki in dolgi ter se močno krečijo; gamsu omogočajo' zanesljivo stopinjo po gladkih čereh in poledenelem snegu. Že 2 cm širok rob zadostuje, da se gams povzpne po njem v višino. Gams doseže visoko starost, če se srečno izogiba lovčevim kroglam ali ga ne podsuje plaz; cenijo, da živi do 30 let ali še dlje. Do 15. leta se redno plodi. Koze poležejo konec maja, včasih šele v začetku junija, mlajše imajo po enega, starejše pa po dva mladiča; zelo redko se primerijo Lovec 1949 105 trojčki. Mladiču zrastejo v prvem letu pokončni rožički do 5 cm visoki, v drugem letu se mu daljšajo in prično kriviti v značilno obliko. Roglji stoje gamsu na čelnici skoraj v pravem kotu; vse bolj so torej nagnjeni navzpred kakor pri drugih rogarjih. Jeseni izmenja gams svetlejšo poletno dlako s temnejšo, skoraj črno zimsko. Ta izmenjava gre precej hitro, vtem ko dobiva poletno le polagoma od prve pomladi globoko tja v poletje. Gamsi žive v tropih, ki jih navadno vodijo starejše koze; stari kozli samotarijo in pridejo le na zimo v prsku k tropom, da oskrbe razploditev. Da si gamsi postavljajo posebne straže, kadar se pasejo, se ne ujema s točnimi opazovanji, res pa so zlasti starejše živali tudi med pašo zelo čuječe. Če zasluti nevarnost, udari -s sprednjo nogo ob tla in zabrlizga skozi nos in potem pobegne ves trop s pasišča. V želodcu gamsov je večkrat najti oblaste tvorine, tako imenovane bezoare, ki prijetno diše in so jim svoj čas pripisovali čudežno zdravilno moč. Te oble so po večini iz požrte dlake in deloma iz rastlinskih nitastih delov, ki niso prebavljivi in jih pobere žival s pašo. Dlaka pa pride v usta in želodec z lizanjem. Vemo, da koza obliže mladiča, ko se moker porodi', da ga osuši, da se gams sam rad liže, kamor doseže, in da za prska oblizuje kozel izbranko po glavi, vratu, plečih in zlasti po spolovilu. Požrta dlaka se v želodcu sprime in spolsti, oblasto obliko dobi od valjanja po želodcu, trdo pa jo zlepi smola od rušja in razni izločki rastlin, ki jih gams popase. Poleg bezoarov je veljala svoj čas za zdravilno tudi gamsja srčna kri. Lovci na gamse so iz prerezanega srca posrebali kri, češ da jim okrepi mišice in poostri čute ter varuje pred vrtoglavostjo. Podobne vraže so imeli razni narodi; tako so pili lovci in vojaki na Japonskem kri neke kače, Grenlandci so jedli srce svojih sovražnikov, Indijanci v Andah so lokali kri kondorjev itd. Gamsja domovina so Alpe, živi pa tudi po drugih gorovjih naše zvezne republike, potem v Abrucih, Karpatih, Pirenejih, na Kavkazu, v Tavriji in Georgiji. Na Himalaji živi podobna gorska antilopa, v Ameriki pa gorska koza, ki je na tej celini edini zastopnik gamsjega plemena; popolnoma je bela, spredaj grivasto odlakana in na spodnji čeljusti ima kozjo’ brado. Gamsu sorodna antilopa sajga, ki je v ledeni dobi živela po vsej Srednji Evropi, v 18. stoletju še do Karpatov, se stalno umika proti vzhodu. Danes je nam najbliže še v Kalmiški stepi ob dolnji Volgi. V rod antilop spadajočih gazel je veliko število. Mnogo vrst jih živi v Afriki. Rogje rogarjev so kožna tvorba; nastanejo tako, da mladiču na dveh mestih odebeli koža na čelu; spodnja plast kože kosteni in se spoji s čelnico v • stebriček; koža na stebričku spodaj neprestano roženi in tako raste rog okrog stebriča navzgor in se obenem debeli. Rogje so zato stalni in se ne omlajajo kakor pri jelenjadi in srnjadi. Poznamo edinole enega roga rja, ki letno odvrže roge vsaj v prvi življenjski dobi. To je vilorog, z znanstvenim imenom antilokarpa, ki živi družno v prerijah Severne Amerike. Stari rog izpodrašča nov rog, ki raste na korenu starega, in ga toliko časa izpodriva, da ga sname in odpahne. Rogje so podobni nekoliko gamsjim rogljem, pa imajo pri dorasli živali spredaj izrastek, kar je tudi edinstveni primer med rogarji. Dr. Dušan Smodej Gojitev in skrb za poljska lovišča (Konec.) Največji sovražnik in uničevalec divjadi v poljskem lovišču so gotovo roparice, pa bodisi letajoče kakor razne ujede — kragulj, skobec, kanja — med katere za poljska lovišča prištevam tudi vrane, ali pa tekajoče — štirinožne kakor lisica, kune, dihur, podlasice, klateče se mačke itd. Roparicam brezkompromisno smrt, pa naj bo poleti ali pozimi. Lovske družine, ki bodo to pravilno izvajale, bodo kmalu videle uspeh svojih prizadevanj. Vse premalo pažnje polagajo lovci zlasti na sicer navidezno nedolžne vrane, ki v poljskem lovišču napravijo več škode kakor vsaka druga roparica. Torej smrt vranam! Kako uničujemo vrane, je bilo v glasilu, letnik XXX — 1. 1947, št. 8, izpod peresa lovskega tovariša Hanzlovskyja M. popisano. Najučinkovitejši se mi zdi način z zastrupljenimi kokošjimi jajci. Danes mi bo še morda kdo ugovarjal, da je preveč zahtevano, da odtegnemo prebivalstvu toliko in toliko hrane zaradi pokončevanja vran, kakor tudi, da pomeni nabava nekaj sto jajc preveliko finančno breme za lovsko družino. Mislim, da niti prvi, niti drugi ugovor povsem ne drži. Pomislimo namreč, kakšno škodo naredi ena sama vrana na polju! Kar se pa tiče drugega ugovora, sem na posvetu neke lovske družine čul način, kako si je kokošja jajca priskrbela brezplačno. Da je vrana škodljiva poljedelstvu, ve dobro vsak kmetič in če mu obrazložiš, da namerava lovska družina v lovišču, kjer ima tudi on svoje njive, pokončevati vrane, kar da bo v veliki meri koristno tudi njemu, bodi brez skrbi, da boš v ta namen dobil brezplačno1 nekaj jajc. Tako so si tovariši te lovske družine med seboj razdelili nalogo, da vsak član obišče eno vas v lovišču, in v nekaj dneh je bilo zbranih dovolj jajc — brez izdatkov. Pametno, kmet in lovec roko v roki za skupno korist. Kako pripraviš odnosno zastrupiš jajce, je bilo že ponovno opisano v našem glasilu. Sicer ti pa svetujem, da prepustiš zastrupitev jajc veščaku (drogeristu ali lekarnarju), ako tega ne preskrbi Lovska zadruga. Zastrupljena jajca morajo imeti napis »strup«. Najugodnejši čas za polaganje jajc je zgodnja pomlad, tedaj ko v lovišču perjad še ne gnezdi. Ko tako zastrupljena jajca odneseš v lovišče, jih položi v travo ali deteljo' v nekaka umetna gnezda, ki jih za to sproti napraviš. V tako gnezdo položi 3—4 jajca, vendar tako, da bodo iz zraka dobro vidna. Koliko zastrupljenih jajc je treba pripraviti za poljsko lovišče, je pač odvisno od velikosti lovišča, zlasti pa kolikšna je v njem vranja sodrga. Ko polagaš jajca in napravljaš umetna gnezda, tam kjer se vrane najraje zadržujejo, pazi na to, da te pri tem delu vrane ne opazujejo, ker so bolj prebrisane, kakor si mislimo. Vrane ne poginejo na mestu, ko izkljuvajo jajca, ker strup ne učinkuje takoj, temveč šele po nekaj urah. Po navadi jih najdeš ob vodi, kjer so si zadnjič gasile žejo, s tem pa pospešile učinkovanje strupa. Zelo uspešno, obenem pa tudi lepa priložnost za začetnike v vaji streljanja na letečo perjad, je pokončevanje ptic roparic s pomočjo sove uharice. Ker pa je lov z uharico v letniku XXX, 1. 1947, št. 9, tega glasila izpod peresa lovskega tovariša Antona I. Pirca že opisan, ne bom tega opisa ponavljal. Kako pa pokončujemo štirinožne roparice, je bilo v tem glasilu tudi že precej pisano in se za izpopolnitev tega članka le sklicujem na dotične opise, katere naj si tov. novinci ponovno prečitajo. Kakor je važno pokončevanje roparic v poljskem lovišču, je prav tako važna za gojitev divjadi skrb za nje hrano in zaklonišča v zimskem času. Pomislimo namreč na zimo, tedaj ko polje pokrije sneg, iz katerega na polju ne štrli niti bilka niti veja. S čim naj se tedaj poljska divjad hrani, kje naj najde potrebna skrivališča pred roparicami in končnoi, kje naj sploh noči. Temu se pridruži po navadi še hud mraz, in še sneg dobi trdo skorjo, ki jo komaj ti s palico prebiješ. Če to vidiš v lovišču in pomisliš na ubogo divjad, se čudiš, kako sploh žival prebije tako zimo. Na polju ugledaš jerebico, ki od onemoglosti ne more. več leteti, vidiš zajca, ki ga je samo še kost in koža. Nisi človek, če taki revščini ne pomagaš. Pomisli, koliko roparic preži vsako noč na obnemoglo, premrlo divjad, kolikim zajčkom, jerebicam ali fazanom stisne ledeni mraz življenje. Pravi lovec misli na divjad vse leto ter že poleti pripravlja vse tisto, kar ji je pozimi nujno po-trebno, hrana, zaklonišča. Najenostavneje pripravimo oboje s tem, da v poljskem lovišču posadimo ali posejemo tiste rastline, ki so sposobne v najhujši jdmi kljubovati mrazu in snegu in nuditi divjadi dobro zeleno hrano ter varna zavetišča in zaklonišča. Zato ni potrebno, da bi Jovske družine imele ne vem koliko njiv. Ozki pasovi ob stezah in poteh, bregovi jarkov in potokov, kos travnika, kjer trava slabo uspeva, nekaj pedi zemlje med njivami, vsak košček zemlje je za to pripraven. Če nisi lastnik zemlje, si izprosi dovoljenje, saj boš s tem samo koristil. Primerna taka rastlina je topinambur (Helianthus tuberosus in macro-phyllus),. amerikanska podzemska hruška, pri nas poznan kot amerikanski krompir. Ta uspeva povsod ne glede na kakovost tal. Rastlina požene do tri metre visoko, ima velike liste in ne rabi nikake nege niti nam je ni treba vsako leto znova saditi, ker se množi sama dalje z gomolji, ki so obenem izvrstna zimska hrana za divjad. I let. S tovarišem Tonetom sv^ pozneje še večkrat trčila skupaj; a polovice izkupička srnjakovega, kakor sva se tedaj dogovorila, še nisem prejel, da bi si vsaj sedaj kupil hlače, ki mi jih je takrat raztrgal srnjak. Ta smešen in obenem resen dogodljaj naj bi bil vsem, zlasti mladim lovcem v opomin, da naj bo puška vedno v brezhibnem redu. S slabimi puškami in s slabo pripravljenimi naboji lovci samo obstrelijo divjad, ki gre v zgubo in edino lisice pridejo na svoj račun. Ž. L., član lov. družine »Slavnik«, okr. Sežana. Medvedje — strah delavcev Leskove doline. Bilo je lepega in ranega jutra, nekako v zadnjem tednu novembra 1948, ko sem se odpravljal na službeni obhod po Leskovi dolini. Po cesti, katera se vleče od križišča Prevagleja za Ostrvco sem se počasi približeval delavskim kočam in hlevom. Ko sem se že popolnoma približal temu naselju, začujem močan hrušč, katerega so dvignili vozniki in nakladači, ker se je pojavil v koči voznikov medved, strah delavcev Leskove doline. * Ce morda tudi tehtnica ni imela lovske mrzlice? — Ured. Požuril sem se do kraja hrušča, da bi si tudi jaz od blizu ogledal to strahovito žival. In res sem videl, kako je kosmatinec prinesel skozi vrata vrečo koruznega zdroba, da jo vzame s seboj. Kar je bilo boljšega, kakor na primer sladkor, slanina, je pojedel že v koči. Dodobra sem se ga nagledal in njegove norčije, prepričan — da ga nfe bo več na obisk. Ni minulo več kakor štiri ure, ko sem se ob 13 vračal mimo izropane koče, pa začujem, da v hlevu poleg koče nekdo prav močno sopiha. Bil je namreč delavec, ves preplašen od zopetnega obiska medveda. Zadovoljen, ko sem mu naznanil, da medveda ni več v koči, mi je začel pripovedovati, kaj se mu je pred kake pol ure pripetilo. »Bližal se je namreč čas kosila, ko sem se napotil v kočo, da skuham zase in za dva tovariša. Ko pa pridem po cesti do naselja voznikov, začujem v koči ropotanje s posodo ter odpiranje skrinje. Mislim si, tu bo kosilo že kuhano, jaz grem pa šele kurit. Da se o tem prepričam, zavijem s ceste proti koči: Janez, ali si že skuhal?’ Janez je bil namreč pomočnik voznikov in hkrati tudi kuhar. Ko pa ni bilo odgovora, se približam koči ter še enkrat povprašam. Nato pogledam skozi vrata ter vidim, da v koči ni Janez, temveč medved pred svojo branjarijo, odprto skrinjo s hrano ter razmetano posodo. V tem hipu se postavi zverina na zadnji nogi ter plane proti meni. Jaz jo ves preplašen uberem proti hlevu, ki je bil na srečo odprt. Dobro sem zapahnil vrata za seboj in jih nisem odprl, dokler nisi prišel ti in me rešil tega strahu.« Vesel, da se je za enkrat rešil pred to hudo živaljo, je izjavil, da ne bo šel v bodoče nikoli več sam kurit, ter nikoli več brez sekire po gozdu. V naslednjih dneh po tem dogodku sem imel še nekaj doživljajev. Zvedel sem tudi, da je imela skupina voznikov svojega medveda, kateri jim je cele dneve stražil hlev in kočo, čistil umazan lonec od polente ter pojedel vse ostanke nji- hove hrane. Bil jim je tako rekoč čuvaj, jedel jim je skoraj iz roke. Lep doživljaj sem imel v Zvernjaku, kjer sem videl medveda, ko je vdrl v kočo voznikov, jim vse razmetal in požrl vso hrano. Zasačil sem ga ravno, ko je privlekel zadnjo vrečo koruznega zdroba iz razbite skrinje ter z njo zbežal. Takih in podobnih primerov se je dogodilo v revirju še več; zato mi je dalo misliti, da je teh medvedov-roparjev več, kar sem približno tudi ugotovil, in sicer prvega za Ostrvco, drugega v Zvernjaku, tretjega v 4. odd. pri Majdnikovi skupini, četrtega v Vavkovcu. Tako imajo vsak svoj revir, po katerem operirajo, izvršujejo rekvizicije in rope ter vdirajo v koče poštenih delavcev gozdne uprave Knežak. Strah pred medvedi pa je v zadnjem času upadel, ker ni bilo delavcev več v gozdu, poleg tega pa so se tudi medvedje za to leto bržkone že dovolj odebelili ter odšli v brloge na svoje zimsko spanje. France R-k, Knežak, 18.1.1949. Nezgoreli smodnik. Mnogi lovci vprašujejo, zakaj brezdimni smodnik — naj-brže velox — ob strelu s šibrami ne zgori docela in ostane celo v cevi. Za vsak brezdimni smodnik — ker ima sleherni nekoliko drugačne lastnosti — je praviloma predpisana posebna netilka (kapsel), da je učinek smodnika normalen. Danes netilk ne moremo izbirati in porabljamo netilke, kakršne dobimo. Pri velox-smodniku kaže, da so netilke, ki jih uporabljamo za ta smodnik, preslabe, to je, da ne dajo zadostno močnega plamena, da bi se smodnik pravočasno in na vsej površini v naboju vžgal. Ob nezadostnem vžigu je namreč brezdimni smodnik, v primeri z živostjo zgo-renja črnega smodnika, razmeroma len. To vidimo, če smodnik prosto prižgemo z vžigalico. Brezdimni smodnik zgori eksplozivno kakor črni le, če je eksplozivno prižgan, to je s plamenom z nekim pritiskom. Če se to ne zgodi, razvijajoči se plini delno eksplozivno zgorelega smodnika potisnejo naboj šiber prej v cev in iz cevi, preden zgori ves smodnik. Ker pa v cevi ni več in vedno vžigalne temperature, da bi se vnela preostala zrnca smodnika, ostanejo v cevi. V cevi pa zaostanejo zato, ker se je ves pritisk plinov medtem sprostil že skozi ustje cevi, ko je čep zapustil ustje. Čep, ki cev bolj ali manj nepredušno zapira, deluje pri svojem premiku od nabojišča do ustja bolj ali manj kot bat zračne se-saike. V cevi nastane za hip zmanjšan zračni tlak (vakuum) ih ko čep zapusti cev, udari zrak vanjo, torej zračnp gibanje v nasprotno smer strela, to je v cev. Zaradi te struje ostanejo zrnca ne-zgorelega smodnika v cevi in tudi dim, ki bi ga sicer moral pritisk hkrati s šibrami izpihniti iz cevi, če bi ne nastal zgoraj opisani pojav. Da odstranimo nezgorevanje enega dela brezdimnega smodnika, okrepimo netilno silo netilke s tem, da na netilko nasujemo najprej 0.3 g do 0.5 g črnega smodnika. Kdor polni tulce sam, je to lahko. Pri že gotovih nabojih je to neprijetno in zamudno delo. Razen tega deloma uničimo klobučevinaste čepe, ki jih je težko dobiti, medtem ko so čepi iz lepenke za brez-dimne naboje neporabni. Kdor si hoče za enkrat prihraniti razna razočaranja pri streljanju, je edina pomoč, da si pripravlja naboje sam s primerno skrbnostjo in natančno tehtnico. Sumi. Strupljenje lisic letošnjo zimo. Ker je stalež lisic v marsikaterem lovišču zelo velik in je škoda, ki jo ti največji uničevalci male divjadi povzročajo, precej občutna, si naši lovci in lovski čuvaji na vse načine prizadevajo, da njih število zmanjšajo. Najuspešnejše sredstvo za uničevanje lisic so seveda cian-vodikove ampule, katere si vsak lovec, oziroma vsaka lovska družina, lahko nabavi pri Lovski zadrugi v Ljubljani. Vkljub uspešnemu učinkovanju teh ampul pa se letos mnogi strupitelji pritožujejo, da nimajo zadovoljivega uspeha. Za strupljenje je najprimernejši čas zima in z njo sneg in mraz. Zato vsak, ki namerava strupiti, že jeseni navaja lisice na stalne prostore, kjer jih bo potem na zimo strupih V ta namen nosi na pro- store razne odpadke mesa, rib in dr. Ko pa zapade sneg in pritisne mraz, tedaj je čas strupljenja. V koščke mesa, ubite ptiče, miši ali suhe hruške vložene ampule položi na prostoru, katere mu lisice najbolj obiskujejo. Čez dan ali dva lisica zastrupljeni košček mesa gotovo pregrizne in pade na mestu, ali pa največ 40 do 50 korakov vstran. 'Mila zima, brez snega in mraza, kakršna je letošnja, pa je za strupljenje zelo neugodna. Lisice, ki dobe drugje v naravi dovolj hrane in so site, naših prostorov sploh ne obiskujejo ali pa zastrupljene koščke mesa odnašajo in zakopavajo. Kot ovira pri strupljenju so ponekod tudi šoje, ki strup ravno tako odnašajo s prostorov in na bližnjem drevju meso izkljujejo. Pri tem ampula izpade in se tako zgubi. Glavni vzrok našega neuspeha je torej mila zima. Zato si moramo prizadevati, da v pogonih uničimo čim več lisic. Želeti pa bi bilo, da bi se v »lovskem oprtniku« oglasili še drugi strupitelji in kaj napisali o svojih uspehih ali neuspehih in o načinih strupljenja. Klemenc J. — Rakitna za Krimom. Divje svinje. Gozdna uprava v Rogatcu je 20. jan. 1949 priredila v revirju Log pogon na divje svinje. S spretnim vodstvom se je discipliniranim lovcem posrečilo, da so uplenili tri divje svinje. Sodelovala je tudi Nar. milica. V Žetalah se je na zadnjem pogonu izvršil tudi lovski krst, tako da je bilo zabave in dobre volje zvrhano mero. Čeprav divje svinje delajo občutno škodo, bi ta lovski užitek in zanimivost naših gozdov neradi pogrešali, če bi divje svinje docela iztrebili. Avguštin Štefan, Rogatec. Iz Zasavja. V januarju 1. 1948 smo lovili divje svinje, ker so ljudje iz naselij vedeli povedati o mnogih svinjah, ki se pojavljajo kar v krdelih. Tisti dan je snežilo in ležal je že pol metra debel sneg. Postavili so me v žleb med dvema hriboma, tako da sem stal tik ob opuščenem rudniškem jašku, kjer so pred mnogimi leti iskali svinčevo rudo. Ko sedim na lovskem stolčku s pripravljeno puško na kolenih in prisluškujem daljnim glasovom gonjačev, zapazim, okrenivši glavo nazaj, da gazijo skozi sneg v razdalji kakih 120 m štiri svinje. Mravljinci so mi zagomazeli po životu. Ko vstanem, da bi streljal, zajamem s cevmi sneg in tako mi je prva najmočnejša svinja ušla, ker je bila na muhi in ceveh kopica snega. Preden sem obrisal sneg, sem komaj ujel predzadnjo svinjo, ki je strel nazna-čila. Takoj porinem nov naboj v tro-cevko, a na svinje, ki so se pokazale za hip kakor bežeče sence med drevjem na kakih 200 m, nisem mogel streljati. Bile pa so le tri. Ko se prerinem na nastrel, kjer je bil sneg umazan, sem zagledal v bližini palo svinjo. Zgrabim jo za nogo ter vlečem za robom jaška, pazeč, da bi ne zdrsnila vanj. Toda v strmini mi spodrsne in oba sva se peljala naravnost proti žrelu jaška. V zadnjem hipu sem spustil plen in se rešil za deblo, a svinja je zdrsnila v jašek. Po naključju je obtičala na prhlih tramovih samo kakih 5 m globoko. Medtem je minil pogon in z došlimi tovariši smo svinjo izvlekli tako, da smo speli jermena pušk in z njimi po velikem trudu izvlekli plen. Za tem smo tisti dan uplenili še 4 svinje. Dermota Janko, Litija. S počenim loncem nad petelina! Pridi, petelin pripravljen! Tako se je glasila brzojavka, ki mi jo je poslal starešina solčavske lovske družine. Urno sem pripravil svojega železnega konja ter puško in nahrbtnik. Dobro obložen sem se podal 10. aprila 1948. leta na pot preko Črnivca, Gornjega Grada v Solčavo. Med potjo sem vedno imel pred očmi petelina in slišal njegov slavnostni telep-telep. Bila mi je dolga vožnja, akoravno sem bil že ob 15. uri tam. Radostno sta me sprejela tov. Mirko in Vester in me lovsko pozdravila. Začudeno sem ju vprašal, če vendar še ne gremo nad petelina. Odkimala sta, češ petelina imamo privezanega. Pozorno sem ju motril, ker sem vedel, da sta oba precej muhasta in da bi mi mogla katero zagosti, tako da bi se mi povrnila šala, ki sem jo sam pred leti napravil z nekim lovcem in raco. Po krajšem razgovoru sta me povabila v lovsko sobo, kjer smo se z nekaterimi že čakajočimi lovci prisrčno pozdravili. Na mizi se je lesketalo svetlorumeno štajersko vino, bili so že vsi nekoliko dobre volje od žlahtne kapljice. Med kramljanjem smo se dogovorili, da gremo zvečer do Suhodolnikovega stanu, kjer nočimo in ob 1 ponoči odrinemo do Suhodolnikove pastirske koče. Kar je vino sklenilo, to je dejanje storilo. Ura se je pomikala proti 6, ko vprašam, če gremo ob 8. Dobil sem odgovor od Vestra: »Mirko, prinesi še en Štefan!« In tako je začel rumeni štajerc lesti v glavo in izgubil sem upanje, da bom videl petelina. Okoli 10 sem jih pripravil, vse precej dobre volje, z Mirkom na čelu, k odhodu. Ko smo bili že precej visoko pod Raduho, se Mirko spomni, da je pozabil lonec za kuhanje čaja. »Počakajta me tukaj, za pol ure se vrnem,« in samo slišali smo za njim lop, lop, lop. Vester in jaz sva sedela, kramljala, dokler naju ni Mirko zbudil. Oboroženi z loncem smo se na Suhodolnikovem stanu ustavili za eno uro in zopet krenili naprej. Ob pol 1 smo prišli na cilj, kjer bi moral biti petelin. Mirko mi je takoj pokazal, kje mora petelin peti, kakor se je pozneje tudi izkazalo. Šli smo v kočo, odložili in prižgali svečo ter pripravili ogenj. Med tem časom sem razvezal nahrbtnik in izvlekel zelenko žganja ter vina, da se po naporni poti malo okrepčamo. Vester se oglasi: »Ogenj imamo, skuhajmo čaj ali pa vino,« s čimer smo bili takoj sporazumni. Takoj ulijem zelenko vina v lonec, ki je stal na tleh. Ko vzdignem lonec, je bil lahek in prazen. Mislil sem, da sta mi izpila Mirko in Vester, medtem ko sem imel opravka s svojim nahrbtnikom v drugem kotu. Mirko pogleda v lonec in reče: »Luknja!« ter ga vrže skozi vrata ven v smer, kjer bi moral peti petelin. Tako ni bilo ne vina, ne lonca. Spravili smo se na žganje, ki se je v zelenki hitro sušilo. Ob 4, ko bi bilo treba odriniti, Mirko in Vester za-spita od napornega dela pri zelenki. Ko preudarjam, kaj bi, zaslišim telep-telep. Roka mi je segla po puški in prav narahlo se pomikam na vrata, ki so bila na pol odprta. Gledam na visoke me-cesne, a ne zagledam nič. Zopet telep-telep. Pogledam za glasom in vidim petelina, ki je hodil okoli počenega lonca in celo glavo vtikal vanj. Najbrže mu je dišalo vino. Sedaj ali nikoli in pok zleti preko Raduhe. Strel je prebudil tudi Mirka in Vestra, ki sta skočila na vrata ter videla ležečega petelina in trkljajoči se lonec po bregu. Vester pobere petelina, a Mirko skoči za bežečim loncem, ki sem ga le mimogrede obstrelil, češ tudi ta je trofeja. Pozneje sem zvedel, da je bil ta lonec začetek pripravljalne dote, ker je tedaj Mirko hotel zlesti v zakonski jarem. Pa je bil morda zopet počeni lonec vzrok, da ni. Vsekakor pa priporočam lovcem, ki hočejo dobiti petelina, da gredo po luknjasti lonec k Mirku in plen bo — v loncu. Kozjek Franc, Ljubljana. Iz lovske organizacije t Kozjek Franc je 21. februarja 1949 nenadoma preminul. Bil je predsednik KLO Log in član Lovske družine Log, rojen 12. decembra 1913. Na zadnji poti so ga spremili mnogi domačini in lovski tovariši. Ob grobu se je od dragega Franceta poslovil starešina Lovske družine Log. Naj Ti bo v mnogo preranem grobu lahek počitek in naš trajen spomin! Z. t Pirjevec Jožef, posestnik v Mahničih, nas je po dolgi hudi bolezni za vedno zapustil, star komaj 61 let. Bil je zvest član Lovske družine Kras-Dutovlje. Leta 1923. se je pred fašisti izselil v Ameriko, a se je 1. 1926. moral zaradi zdravja vrniti. Zvestemu tovarišu in borcu proti fašističnemu okupatorju naj bo časten spomin in lahka osvobojena domača zemlja. T. I. arja t. 1. v Markovcih niže Ptuja pokopali. Pokojni je lovsko žilico podedoval po svojem očetu Pavlu, ki je bil svoj čas lovski čuvaj dornavske graščine. Umrli Martin je bil član lovske organizacije od leta 1928. Okupator tudi njemu ni prizanesel, saj mu je odvzel puško in oba sinova, ki se nista več vrnila. To je našega Martina globoko potrlo, da je končno omagal. Dragi Martin, ne bomo Te pozabili, saj si bil naš najboljši tovariš, pravi lovec in poštena slovenska korenina. Slava Tvojemu spominu! Lovski tovariši, C. t Kostevc Mihael, posestnik v Podgorju v Pišecah, je po dolgotrajnem trpljenju preminul 13. januarja 1949. Kakor marsikateremu očetu, je tudi njemu kruta vojna ugrabila dva sina v cvetu mladosti. Do groba ni tega prebolel. Okupator ga je popolnoma izropal in le duha prisotni in odločni ženi se je posrečilo oteli lepo domačijo pred požigom. Kako spoštovan in priljubljen je ranjki bil, je pričal veličasten pogreb. Ob odprtem grobu se je od lovskega tovariša poslovil naš starešina lovske družine tovariš Hočevar Maks. Nič več ne bomo z njim lovili in nič več nas ne bo vabil v svojo vinsko gorico na zadnji pogon. Kako vesel je bil, f Tovariša Plohla Martina, starega lovca in lovskega čuvaja, smo dne Sl.janu- ko smo ga v njegovi bolezni v lovskem odmoru obiskali na njegovem gostoljubnem domu in mu poročali o lovskih dogodivščinah. Potem si nas pa v mislih spremljal. Tedaj je bilo težko Tebi, dragi Mihael, ko smo odhajali, sedaj je še teže nam, ko si odšel Ti. Lovska salva, ki Ti je odjeknila v zadnje slovo, naj nas veže s Teboj v trajnem in častnem spominu. Naj Ti bo lahka domača zemlja! M-d. t Pleskovič Emil. Na svečnico 1949 smo ga spremljali k večnemu počitku na pokopališče v Laškem. Vse svoje petdesetletno vzorno službovanje je prebil v fi-nančno-davčni stroki v Laškem. Iz Mokronoga, kjer je bil doma, je prinesel živo nacionalno slovensko zavest, ne- upogljiv značaj in odločen nastop. Kdor je služil raznim avstrijskim režimom, ta ve, kaj je pomenilo, ostati zaveden Slovenec v tej službi, kolikim šikanam nemškega šovinizma je bil izpostavljen in koliko preganjanj, ponižanj in zapostavljanj je moral prenesti. Vsi poskusi narodnih nasprotnikov, vreči Pleskoviča in ga spraviti iz Laškega, so se izjalovili zaradi njegove strokovne sposobnosti in priljubljenosti med ljudstvom. Neumoren in požrtvovalen narodno-politični in kulturni delavec je bil pa predvsem lovec. V naravi, pri divjadi je bilo njegovo sr- ce, tam je’ iskal razvedrila in odmora. Bil je eden izmed najboljših jerebarjev. Po prisrčnih in ganljivih govorih na grobu so se lovci s salvo iz lovskih pušk poslovili od nepozabnega in spoštovanega tovariša. Dragi Emil, naj Ti bodo pohodi po večnih revirjih prijetni, kakor so Ti bili v naših domačih loviščih! f Vidali Viljem. 14 dni po pogrebu Pleskoviča smo spremili na domače pokopališče njegovega dobrega lovskega in našega zvestega tovariša Viljema. Mnogo let je spremljal kot veder družabnik svojega prijatelja na lovskih potih — pa tudi v grob. V 53. letu ga je pobrala mučna bolezen. Častno so se poslovili lovski tovariši tudi od njega, ki mu bo ohranjen ob Emilu trajen spomin. F. R., L. d. Laško. t Hauptman Lojze. Zopet je posegla v našo zeleno bratovščino smrt ter nam iztrgala lovca, kakršnih v današnjih časih ne hodi mnogo po naših loviščih. Po hudi dolgotrajni bolezni je preminul dne 15. XII. 1948 v Rutah. K večnemu počitku smo ga položili na pokopališču v Puščavi. Rad bi mu bil izpregovoril nekaj besedic v slovo ob grobu, a žalost mi je stisnila grlo. Zato mu tukaj zapišem, kar mi čuti srce: Dragi Lojze, ostrmel sem nad kruto novico, ker zdelo se mi je skoraj nemogoče, da si nas zapustil. Bil si lovec, to se pravi močna veja na drevesu naše bratovščine. Pravim lovec, prav za prav gojitelj in varuh divjadi v pravem smislu. Tvoja puška je malokdaj spregovorila. Tvoje oko je božajoče počivalo na divjadi in bil si zadovoljen, če si jo videl na lovu ali v lovopustu. Spominjam se, če so se pritoževale gospodinje, da je divjad uničila fižol ali kakšno drugo kulturo, kako si jim s smehljajem odgovoril: »Žival je tudi potrebna malo priboljška,« ali pa si jim z drugimi šaljivimi besedami pregnal jezico in jih pomiril. Zapustil si očeta v visoki starosti ter sestre, kateri bodo vedno pogrešali Tebe, ki si jim nenadomestljiv. Mi lovci smo zgubili nesebičnega in pravičnega dragega tovariša, lovca-gojitelja kakor treba. Zrušil se je steber naše puščavske lovske družine ter lovske organizacije in neumoren varuh ter zaščitnik divjadi. Dragi Lojze, v času brakad Te bomo še posebej pogrešali, ker si poznal vse stečine divjadi. Sam pa sem zgubil najboljšega tovariša, s katerim me je prijateljstvo združilo v vsakodnevnih pomenkih, seveda predvsem o lovu in divjadi. Zgubil sem dobrega učitelja o lovskem znanju in veščinah, ker sem bil sam še zelenec. Naj Ti bodo te vrstice zadnji pozdrav poleg zelene vejice, ki smo Ti jo položili v grob, obložen z gozdnim zelenjem. Ob odprtem grobu smo stali Tvoji tovariši potrti in solze so nam trepetale v očeh, ko nam je srca stiskala nema bolest... Zadnji lovski pozdrav!' Bodi Ti lahka svobodna slovenska zemljica, katere vreden in zvest sin si bil... Vsem, posebno nam lovcem, pa boš ostal v svetlem spominu. Lojze Murko, Puščava. Kimološkc vesti Mednarodna kinologija. Glavna skupščina mednarodne kinološke zveze (Fede-ration Cynologique Internationale — F. C. I.), ki ima svoj sedež v Bruslju, se bo vršila letos v Franciji, in sicer v Parizu konec meseca maja. Francoska kinološka zveza (Societe Centrale Canine) je določila svojo medna- rodno razstavo psov vseh pasem v dveh serijah, in sicer I. serija: lovski psi, psi za dom in hrti na 26. in 27. maja, II. serija: ovčarji, delovni (službeni) psi, teri-jerji in jazbečarji na 23. in 29. maja 1949. Kinologija drugod: Avstrijska kino- loška zveza (Oesterreichischer Kynologen Verband) priredi svojo mednarodno razstavo psov vseh pasem 5. in 6. junija 1949 na Dunaju (Wien). Kinološka sekcija — Sv. Huberta kluba Luksemburg (Saint-Hubert Club-Section Canine Luxembourg) priredi svojo mednarodno razstavo psov vseh pasem 19. junija 1949 v Luksemburgu. Kinologija v FLRJ. Kinološko udru-ženje NR Hrvatske v Zagrebu je imelo dne 30. januarja 1949 ustanovni občni zbor. Izvoljen je bil sledeči odbor: dr. Kester Oto, dekan, predsednik, Radosavljevič Tanasije, podpredsednik, Stopar Bogdan, tajnik, odborniki: Basarič Lju-ban, Bernetič Ernest, Juranič Jandro, Mikulik Stjepan, Pavlič Vladimir, Richter Ivan, Srdič ing. Dušan, Šljivarič Djuro, Vukelič dr. Edo in Wiirth dr. Dragutin. Nadzorni odbor: Andrašič Drago in Horvatič Vurgil. V imenu JKS-a sta se zbora udeležila Lovrenčič dr. Ivan in Drenig T. Teodor, v imenu KUS-a pa Lavrič dr. Janko. KUH ima v planu za 1949 razstavo psov vseh pasem v jeseni in kinološki tečaj za sodniške pripravnike meseca marca in aprila, ter smotro psov vseli pasem 24. aprila 1949 v Zagrebu. Sodniški pripravniki: Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev je prijavil kot sodniškega pripravnika za vse vrste jazbečarjev in terijerjev Berislava Pavušeka, Curnovec štev. 9, pošta Sromlje. Novi psarni: Prijavlja se v zaščito psarna »JELENCA« za vse vrste brakov, lastnik Jager Zdravko, Trbovlje 1, Loke štev. 122, in psarna »POHORSKA« za vse vrste jazbečarjev m terijerjev, lastnik Konrad Mirko, Maribor, Pregljeva štev. 6. Zaščita teh psarn postane pravo-močna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov. Zvezni tajnik. April v. J. Pravila o dednostih pri psih V stremljenju za obnovo našega lovskega gospodarstva je treba članstvo lovskih organizacij (družin) zajeti v močno povezanost za skupno delovanje v vseh vprašanjih lovstva. V interesu skupnosti mora zginiti lovska sebičnost. Pri ljubezni za naravo in divjad je potrebno mnogo več zanimanja za lovsko kinologijo. Lovci morajo priti do prepričanja, da je za pravilno lovsko izvrševanje lova neobhodno potreben dober lovski pes. Brez dobrega psa ni mogoče pravilno loviti, ker ni vseeno, koliko obstreljene divjadi gre v kvar s tem, da je ne poiščemo, ali da je brez dobrega psa ne moremo najti. Isti pes ali zastopnik iste pasme ne more ustrezati hkrati za poljski in za vodni lov, za lov v gozdu in po hribih oziroma po grmiščih. Izbira ustrezne pasme psa je lovcu tem lažja, čim bolje pozna posamezne pasme, in ve, kaj sme in kaj more od posameznega psa pričakovati. Neizkušenemu mlajšemu lovcu nikakor ni mogoče priporočati, da si nabavi psa, ki je v državi redek, ali redko zastopanih pasem, ker je izbira plemenskih psov za nadaljnjo vzrejo težka, posebej zavoljo izgub takih psov v pretekli svetovni vojni, sicer pa zavoljo splošnega pomanjkanja čistokrvnih psov. Mlajši lovec bi napravil tudi tedaj veliko napako, če bi si nabavil brez premisleka in brez sveta to, kar bi bilo ravno pri roki, ne da bi pri tem pomislil, če so sploh dani pogoji za uspešno vzrejo ravno tiste pasme. Razen razmer posameznega lovišča je pri izbiri pasme odločilna le sposobnost lovca in ljubitelja psov. Enkratni, vsekakor večji »izdatek za čistokrvnega psa nam daje skoraj stoodstotno jamstvo za dobrega psa, ker so čistokrvnemu psu prirojene vse tiste pasemske lastnosti, ki jih deduje iz roda v rod in je treba lovcu pasemske lastnosti samo še z vzgojo in dresuro prebuditi in z dobrim vodstvom utrditi. Zato je naša dolžnost, da gledamo na čistokrvnost naših lovskih psov in s tem obdržimo stanje tistih pasem na čim boljšem nivoju. Nikoli ne smemo pozabiti, da ima pri vzreji psov vzrejna izbira prednost pred naravno izbiro, a da je za uspešno vzrejno izbiro, razen ljubezni do pasme, potrebno mnogo požrtvovalnosti, srečne roke in temeljno poznanje kinologije. To je poznanje osnovnih pravil dednosti morfoloških form ali oblik, fizioloških značilnosti, to je onih lastnosti, ki so ponajveč pogojene od posebnosti možgan in živčnega sistema, kakor vztrajnost, zgodnja zrelost, relativna popolnost zgodnje zrelosti, to je voh, vid, sluh ter plodnost, intelektualna zmožnost sprejemanja, gibčnost. Nadalje tudi značilnost patološke vrste, kar se odraža v zdravem temperamentu, dobri organski konstituciji (dolga življenjska doba, odpornost proti bolezni itd.). Na splošno n e moremo spoznati vzrejne vrednosti nekega psa zgolj iz njegovega rodoslovja — rodovnika. Za poznanje njegove vzrejne vrednosti ni dovolj, da po rodoslovju poznamo samo neka njegova pokolenja po posameznih prednikih, ki so eventualno na kakih smotrah ali razstavah dosegli dobre ali odlične ocene zunanjih oblik. Psihološke, duševne lastnosti, kakor vid, voh, sluh, plodnost, vztrajnost in podobno, nadalje patološke lastnosti, so res skoraj redno vezane na zunanje oblike. Po tem moremo v mnogih primerih iz same zunanjosti psa, iz njegovih kretenj, temperamenta in organske konstitucije sklepati na njegove notranje vrednosti ali odlike. Vsekakor je potrebno, da za pravilno izbiro poznamo razen zunanjih oblik tudi notranje odlike prednikov. Za pravilno oceno vzrejne vrednosti kakega psa je isto tako neobhodno potrebna kontrola njegovih potomcev, zlasti če in v koliko kažejo njegovi potomci dejansko zaželene oblike, znake in lastnosti prednikov. Ravno tako je jako važno, poznati tudi odlike bratov oziroma sester tistih psov. Ker imajo vse prenosljive lastnosti isti izvor kakor dve stanici prednikov, ki ustvarjata nvo samostojno lastno bitje, si moramo zapomniti najvažnejše pravilo pri vzreji psov, da jedro pravilne vzreje leži v odpravljanju dednih napak. Svetovni kinolog Charles Hugo, ki se lahko ponaša s svojo petdesetletno prakso v vzreji psov, trdi, da se nikakor in nikoli ne morejo izravnati napake v obliki ali lastnostih kakega plemenskega tovariša z nasprotnimi, t. j. preizrazitimi oblikami ali lastnostmi drugega plemenjaka. Notorno je znano, da mladiči podedujejo očetove in materine napake, oziroma očetove in materine odlike. Vse to pa po naključnem dejstvovanju nekih faktorjev, enih manj, drugih bolj. Po tem se moramo držati načela, da je treba medsebojno pariti samo čistorejne pse čim boljših lastnosti s psi enakega plemena. Le to ustreza znanosti, ker so v oplojeni jajčni stanici roditeljev determinirane njihove in njihovih prednikov lastnosti. Posamezni činitelji namreč v tej stanici dajo, kot neka svojstvena sila, smer razvoju ter posredujejo, da se razvije tipično oblikovan organizem, ki je zopet tudi sam nosilec tistih tipičnih oblik in lastnosti. Zanimajo nas n. pr. barve pri naših psih. O teh je znanstveno dognano, da se zlasti temne barve kažejo dominantno, t. j. prevladujoče, nasproti svetlejšim barvam. Rdeča pomeni toliko kakor pigmentacija (barvanost). Rdeča, rumena in rjava barva so alelomorfne, to je v nekem dednem raz- merju k črni in beli ter napram tema dominantne (prevladujoče). Če majhni beli znaki oziroma belina pomenijo latentno (skrito) šekavost, potem iz tega sledi, da mali beli znaki deloma izpadejo kot napačna barva in da živali z malimi belimi lisami nikoli nimajo enobarvnih potomcev. Tako nam je razumljivo, zakaj je ravno bela barva do vseh najbolj odporna, ter se da izločiti samo z naključnim dejstvovanjem nekih medsebojno neodvisnih, a svojstvenih (posebnih) sil. Manjši beli znaki pri psih so v dednem razmerju nasproti enobarvnati in napram njej recesivni. Zavoljo* tega se kažejo majhni beli znaki pri mladičih enobarvnih prednikov kot napačne barve. Pri tem velja pravilo, da enobarvni psi z majhnimi belimi znaki ne morejo nikdar roditi čisto enobarvne mladiče. Iz kurioznosti navajamo rezultat nekega križanja pri setrih: F/l F/2 F/3 Črni seter parjen z rdečim setrom črni mladiči 3A črni potomci 1U rdeči potomci 'A črni 7s rdeči 1 100 °/o rdeči potomci t. j. (dominir. (v razmerju 2:1 t. j. (homozygoti, vzeto homozygoti) heterozygoti) da so 2 krat recesivni) Gorenjim izvajanjem in pravilom po dr. H. Englertu slede vse različne barve psov celo po natančno določenem sistemu posameznih medsebojnih barvnih odtenkov (nians) pod pogojem čim čistejše njihove dednosti. Ako bi se ostale oblikovne ali fiziološke lastnosti natančno ravnale po tem pravilu, načinu in enakem razmerju (ne da bi se cepile), bi ljubitelji psov imeli v vzgojni izbiri skoraj matematične račune. O tem so v znanosti še mnoga različna mnenja, pa čeprav nepobitno stoje Mendelova pravila o dednosti glede dlakavosti, oblik, lastnosti in podobno. Poglejmo nekoliko, kako je z dednostjo dlakavosti pri psih. Nam vsem je znana nestalnost zlasti ostre dlakavosti pri vseh pasmah. Če se združijo faktorji, ki slučajno somerno skupaj učinkujejo in stvorijo tako odlakanost, je to dominanta enega faktorja, ki se navadno kmalu pojavi zaradi cepitve. Ostrodlakost je sicer produkt gladkega kratkodlakca in kodrastega psa (ne dolgodlakca). Neštetokrat se v praksi dogaja, da se ostrodlaki psi v potomcih neizbežno vračajo k enemu svojih prednikov njihovih davnih pratipov. To se dogaja ali kaže predvsem v popolnem nedostatku ostro-dlake brade ali na mladičih z zgolj kratkodlakostjo. V drugih primerih se mladiči rode iz čistokrvnih ostrodlakcev in jim je dlaka kuštrava — kodrasta. Za ohranitev dobre ostrodlakosti na potomcih je v omenjenih primerih treba z veliko skušenostjo v vzreji psov osveževati kri s parjenjem v dlakavosti najboljših plemenjakov. V trdovratnih primerih, ko se mladiči vračajo na dlakavost enega od pratipov, nikakor ne smemo iskati izboljšanja dlakavosti v neposrednem (ravnočrtnem) parjenju s psom dolge dlakavosti. Za uspeh bi morali poiskati najboljšega ostrodlakega psa istega plemena, ki je sam v dlakavosti neoporečen in v svoji pasmi odlično ostrodlak, čigar potomci pa so od primera do primera kazali zgolj tendenco vračanja k bolj ali ostreje dlakavim prednikom, in bi z njim parili. Za ohranitev mešano dlakastih je potrebno, da od časa do časa sežemo po zvrsti kratkodlakih, ali še bolje, da parimo subjekte istega porekla — toda z razcepljenim poja- t vom, to je tistega, ki se je vrnil h kratki dlaki, z onim, ki se je vrnil k pudlom — a ne neposredno s pudlom. Dednost v dresuri, po okolici ali v individualnem življenju pridobljenih lastnosti, priznani biolog in strokovnjak na kinološkem polju prof. Weiss-man ne priznava. Trdi, da za podedovanje pride v poštev samo dediščina, t. j. ono, kar se že kot zasnova nahaja v združenih spolnih (klicnih) stanicah roditeljev.* Medtem pa mnogi strokovnjaki v genetiki (znanost o dednosti) odločno zastopajo mnenje kakor dr. Menzel, dr. A. Pann, prof. Henseher in drugi, da se v nekih primerih in na nek nepojasnjen način iz roda v rod podedujejo in preneso v neštetih generacijah prisvojeni običaji, navade in metode. To stališče, ki ga ne priznava vsa znanost v dednosti, upravičujejo ti n. pr. z obnašanjem ptičarjev, katerih pasma je v neštetih generacijah zgubila svojo samoniklost (prvotnost) v načinu sledenja in napadanja divjadi. Ptičar ima namreč že kot mladič in brez dresure v mnogih primerih lastnost, da brez nadaljnjega ne posnema metode divjih canida, t. j. da ne goni in ne napada divjadi, da skoraj brez posebne dresure smotrno preišče polje pred lovcem in na distanco stoji pred divjadjo. Ako moramo priznati, da nam pes bastard, ali produkt naključja ali priložnosti, požre sleherni dan prav toliko, kolikor čistokrvni pes, nima smisla, da zgubljamo čas z dresuro bastarda, ki nas more morda samo slučajno — izjeme potrjujejo pravila — nekako zadovoljiti. Sicer pa moramo vsi stremeti, da napredujemo v vzreji zgolj čistokrvnih psov, ker bomo sicer z vzrejo pasemsko nečistih lovskih psov zbastardirali še ono peščico plemenskih psov, s katero razpolagamo, in bomo tako lovstvu samo škodovali. Viri: Wellmann O.: Poizkusi križanja s kratkodlakimi itd. — Iljin M. A.: O dedovanju barve itd., 1931. — L. Platte: Brezdlaki psi in križanje itd., 1925. — H. Nachtsheim: Od divje živali do domače živali, 1936. — Ch. Hugo - Briissel: Izbor po dedovanju. — Dr. H. Englert: Dedovanje barve dlake pri psu; in drugi. * Ta nazor zavračajo dialekt, materialist, nauk Lamarcka in Darvvina ter praktični dokazi Mičurina in iLysenka. — Ur. Prijatelja Foto Slavko Smolej Alfonz Mazlu Fazan Iz življenja fazana (Nadaljevanje.) Trup vseh fazanov (v mislih imam vedno- le vrste fazanov, ki so pri nas lovna perjad) je nekako stisnjen, bolj slok ko pri ostalih kurah. Noge so močne in gole, prsti razmeroma dolgi, kar bi dalo sklepati, da so prilagodeni bolj za mehka tla, da se jim preveč ne vdira. Samec nosi ostrogo, ki je tem močnejša, izrazitejša in večja, čim starejši je. Kakor vse kure, spadajo fazani k mahovcem; mladiči se namreč izvalijo pokriti z mahom. Temeljna barva mladičev je rumena s črnimi progami. Samca imenujemo na kratko petelina (zlasti tam, kjer ni gozdne kuretine), samico kokoš ali kuro-, mladiče pa kebčke. Že v prvem tednu dobe kebčki na perutih peresca. V petem ali šestem tednu, kar pa je precej odvisno od vremenskih razmer, so kebčki že operjeni in se vidno ločijo po spolu. Mladi petelini dobe na vratu blesteče perje, medtem ko putke ohranijo svojo medlorjavo barvo, ki jih varuje pred zalezovalci (varovalna barva). Pri starih kokoših postane barva perja bolj živa. Sčasoma postane perje podobno petelinjemu. Pojavlja se najprej na glavi in vratu, pozneje po vsem telesu. Takim kuram zrastejo tudi ostroge. To so jalovke, ki jih moramo odstraniti, ker motijo potek rastitve in gnezditve. S pestro barvo je jalovka izpostavljena sovražniku, ki jo za obstoj plemena brez škode odstrani. Izmed vseh fazanovih čutov sta najbolj razvita sluh in vid. Njegova posebna odlika pa je ta, da se prilagodi vsem življenjskim razmeram, kar je redkokateri divjadi lastno. In ravno ta lastnost nam daje možnost, da lahko fazana gojimo tako daleč od njegove prvotne domovine in ob tako različnih pogojih. To dejstvo pa nam je hkrati tolmač za njegovo obnašanje, ki se nam vidi včasih neumno, oziroma nerazumljivo. Prav možno je, da je po prirojenem nagonu njegovo ravnanje primerno in pametno v razmerah njegove domovine. Včasih se nam zdi njegovo obnašanje bedasto, nepremišljeno, a mu po našem mnenju neumno ravnanje večkrat reši življenje. Če ga iznenadimo, v prvem trenutku počene, kmalu začne stopicati, kakor da ne ve, v katero smer bi se oddaljil, zatem pa jo ubere v nasprotno smer prišle nevarnosti in v primerni razdalji se dvigne v zrak. Ko je namreč počenil, je hotel izrabiti prirodno obrambo, varovalno barvo, ki ga -v njegovi domovini delno ščiti. Zavedajoč se po skušnji, da pri nas to ne zaleže, se odloči za beg. Dokler se ne odloči, v katero smer naj pobegne, se pomika sem •n tja, ker se mu najbrže dozdeva, da je mirovanje brez kritja nevarna zadeva. Ko odbeži po tleh, dojame, da ga sovražnik vidi in mu sledi, zato se odloči za odlet, ker je prišla nevarnost po zemlji. Mar ne pripisujemo zajcu prebrisanosti, če se na polju ne da izgnati in vztraja v ložu, dokler ne gresta gonjač in smrtonosna puška mimo njega? Koliko zajcev si je s tem rešilo življenje! Če fazan stoji nepremično, skrit in ga ptičar pokaže lovcu, ki ga dvigne in ustreli, mislimo, da ni pametno. Sicer pa nikdar ne vemo, od kod je prišel in si izbral zaklon. Dober poznavalec fazanov ve, da si zna fazan večkrat pomagati iz zadrege in ga ne bo imel za neumnega. Res je, da kure ne spadajo med posebno pametne živali, da bi pa trdili, da je fazan najneumnejša žival, bi mu najbrže delali krivico. Fazan je plaha ptica, zato* se rada drži v goščavah, v podrasti v gozdu, v kopinju in raznem gostem in nedostopnem trnju. Nerad se pokaže na golem polju. Le če ga silijo razmere, kakor pomanjkanje hrane v gozdu in goščavah, zapusti te in gre na prosto ‘in golo polje. Tudi sonce, zlasti jutrnje, ki mu posebno godi in mu je gotovo nujno potrebno, ga zvabi na piano ali polje. Enako kakor sončne kopeli, potrebuje in ljubi prašne (peščene) kopeli. Te so mu nujna potreba, da se reši neprijetnega in nadležnega mrčesa. Na polju, na gozdnih presekah ali ob . vodi si poišče pesek ali prah, se- operuši tako, da si izgrebe plitko globel, počene in s peruti tolče po pesku ter si ga spravi med perje. Nato se zlekne in stegne noge. Tako ždi mirno, da mu je opazovalec kar nevoščljiv nad ugodjem, ki ga uživa. Ako mu gozd ne nudi dovolj hrane in je tam na daleč ne najde, gre na polje in se oddalji tudi za kilometer. Na polje odleti zjutraj, se tam zadrži ves dan, če ima dovolj kritja, in komaj zvečer se vrne v gozd. Pri iskanju hrane in vsakem početju je previden. Nenadno obstane, prisluškuje in si ogleduje vso okolico. Če zasliši glas, po katerem sklepa, da se približuje nevarnost ali celo opazi nevarnost od daleč, previdno zapusti goličavo ali polje in se pritisne v grm. Ako opazi sovražnika blizu in ni daleč do goščave, hitro pobegne peš v grmovje, od koder se neopazno in previdno umakne od preteče nevarnosti. Če mora prečkati kolovoz ali ožjo čistino, vedno prej obstane in oprezuje, nato pa hitro smukne preko in marsikateri novinec ga bo iskal tam, kjer ga že davno ni več. Fazan se zelo nerad dvigne v zrak. Kaj rad se zanaša na noge, ki so krepke in vztrajne ter ga zelo* urno neso v varno zavetje. V gostem bodičastem in neprehodnem grmovju se počuti varnega. Pred dobrim psom bo vzdržal celo uro ali še več. V takih okoliščinah se pritisne k tlom in mirno opazuje ravnanje psa. Tudi lovca pusti k sebi in skoro bi si upal trditi, da dobro ve, da ga lovec ne vidi. Ako se čuti varnega v kopinju, se ne gane, tudi če mlatiš s palico po kopinju komaj meter od njega. Večkrat sem imel priložno*st, da sem prijel zdravega fazana, ki mi ga je pokazal dobro šolan pes. V gosti travi, komaj pedenj visoki, porasli z mladim kopinjem, mi je stal pes na fazanko. Misleč, da z njo nekaj ni v redu, sem jo hotel ujeti. Psu sem ukazal, naj leže, nato sem slekel suknjo in z njo pokril fazanko. Paznik je držal suknjo na eni strani, na drugo sem položil puško, a fazanka je vse to mirno vzdržala. Ko pa sem polagoma segel pod suknjo, mi je fazanka prav mimo roke mirno smuknila izpod suknje in na pet šest korakov odletela popolnoma zdrava. Lovili smo v snegu. Iz pogona je zletel fazan in sedel v visoko travo, pokrito s snegom, ter se zaril v travo pod sneg. Zapomnil sem si mesto, kamor je sedel, a preden sem prišel do njega, sem ga že izgubil. Šele pes mi ga je pokazal. Izpod trave in snega je bil viden konec repa. V neposredni bližini sem glasno ukazal psu, naj leže, odložil sem puško in počasi segel v smer, kjer sem domneval, da ga primem za trup. Mirno je pustil, da sem ga rahlo pritisnil k tlom ter ga potem krepko prijel. Bil je popolnoma zdrav. Fazan ni vztrajen letalec. Z ropotom se dvigne v zrak in je tedaj kaj lahka tarča; drugače je, ko doseže primerno višino in v naglem letu šine preko poseke. Tedaj ne moremo trditi, da slabo leti. Njegov dolgi rep prevara začetnika in navadno je strel prekratek (zakasni). Navadno prenočuje fazan na drevesu. Drevo, katero si je izbral za prenočišče, uporablja stalno, če ga nihče ne preganja in če uživa mir. Menja ga le po letnem času. Pozimi rad prenočuje v košati smreki, ki ga brani mrzlih vetrov. Tedaj sede kaj rad na nižje veje, včasih komaj meter od tal. Navadno ne spi ob deblu, rajši proč od tega, tako da v primeru bližajočega se sovražnika čuti tresljaje veje in pravočasno odleti. Rad ima, da ga zgornja veja krije. Brani ga deloma pred padavinami in skriva pred nočnimi ujedami. Ko zleti na gred, se oglasi z njemu lastnim kovinastim glasom, ki bi se ga z besedami izrazilo: »kro-kok! koo-kok!« ali »kae-kekl«. Tudi zjutraj, ko odleti s svojega nočišča, se enako oglaša. Na pašo prileti, zvečer, ko gre spat pa pride pod drevo peš in od tu se z ropotom dvigne na gred. Če ga pes zasleduje in mu je blizu za petami (zlasti ranjen v perut, ko beži pred psom), se tudi rad .oglasi z bolj tihim: »kook!« ali kaekl«. Pred samim psom ne odleti daleč. Kaj rad beži peš in če ga pes dohaja, se oglasi in zleti na najbližje drevo. Na lajanje psa, katerega prav zvedavo gleda z drevesa, se tudi včasih oglaša. V tem primeru večkrat, najbrže po razpoloženju, pusti lovca čisto pod drevo. Če sem nujno rabil fazana, sem takega petelina spodil. Mnogokrat pa sem naletel na trdovratneža, ki je vztrajal na drevesu, in sem ga moral obmetavati s suhimi vejami, češarki ali grudami, da bi ga spravil v let. Fazan pa je mirno sedel na veji ter se obračal za mimo njega letečimi predmeti, kakor da se stvar njega ne tiče. šele če sem zadel vejo, se je odločil za let. Navadno pa so bili streli za takimi fazani luknja v zrak. Ako pa fazan odleti pred psom, kar se večkrat zgodi, na nižje drevo, komaj dva metra visoko', ne vzdrži prihoda lovca. Dokler fazanka vodi mladino in ta še ni godna, da bi zletela na vejo, kakor tudi ves čas valitve, prenočuje vedno na zemlji. (Nekatere vrste fazanov v njih prvotni domovini gnezdijo na drevesu.) Zato nam ne sme biti čudno, če tudi petelin ostane včasih preko noči na zemlji. Sam sem bil spočetka u ver jen, da prenočuje fazan le na drevesu. Tudi čital nisem o tem do tedaj kaj drugega. Pozneje, ko sem prišel v fazanje revirje, sem se uveril, da petelin prenočuje večkrat rta tleh. V gostem grmovju z visoko travo, najraje na otokih, kjer je manjša nevarnost, da bi se sovražnik približal peš, mi je pes večkrat pokazal petelina. Spomladi in jeseni sem rad pohajal na kljunačji sprelet in ostajal do trde teme v lovišču. Ob takih priložnostih se mi je pes rad zataknil kar mimogrede v kak grm, pa je že stal — kakor se je pozneje pokazalo, na petelina. Rad prenoči fazan tudi v trstičju. Zato mislim, da gozd ni niti nujno potreben, če hočemo gojiti fazane. Večkrat sem opazil fazane, ki so prenočevali na nizkem drevju ob vodi, čeprav so imeli do gozda komaj streljaj. Gozd je potreben fazanu, da mu nudi zavetje. V gozdni podrasti se skriva, v gozdu si poišče mesno in rastlinsko hrano, slednjo zlasti v zimi. Ako mu to nadomestimo, bi uspeval tudi brez gozdov. V svoji domovini je fazan izrazito gozdna kura, z izjemami nekaterih vrst, ki pa še niso inportirane v naša lovišča. Pri nas pa prištevamo fazana k poljskim kuram. Moral se je pač prilagoditi razmeram. Njegov način življenja pri nas je tak, da navadno prenočuje v gozdu, si išče v njem hrano, se v njem skriva in prihaja na poseke ali na rob gozda zaradi sonca in peščenih kopeli. Če mu tega, kar nujno rabi, gozd ne nudi, si poišče to na polju ali narobe. Iglavci imajo premalo podrasti, zemlja je pokrita z iglicami in ne nudi hrane. Fazan v takem gozdu zgolj prenočuje, vse ostalo si poišče na polju. Če najde primerno drevo ali višje grmovje, kjer brez skrbi lahko prenoči, se ne bo zmenil za gozd vse dotlej, ko pritisnejo severni mrzli vetrovi. Šele tedaj bo iskal zavetja v gozdu, zlasti v iglastem. Kadar govorimo o stalnosti fazanov v revirju, ne smemo razumeti tega dobesedno. Sicer govorimo tudi o našem dolgouhcu, da je zvest svojemu bivališču. Vendar ni to tako. Rad se vrne v svoj rojstni kraj, če ga pa stalno nadlegujemo in vznemirjamo, tudi on pobere šila in kopita, pa se preseli v mirnejši kotiček. O jerebici ne govorimo kot selivki in vendar menja po potrebi svoje bivališče, da ne govorim o pravi selitvi, ki jo jerebice včasih izvedejo in se nikoli ne vrnejo. To je najbrže še gon, ki ga ima jerebica kot stepna ptica. Fazanov se loti nemir v poznem poletju, ko je polje prazno. Tedaj je kritična doba in dobro je, če imamo v tem času pripravljena krmišča, ker fazane vznemirja prazno in golo polje, to je pomanjkanje dobrega kritja, ki so ga bili navajeni, in pomanjkanje hrane, zlasti mrčesa, ki je z žetvijo domala izginil. Ta velika in skoro nenadna sprememba gotovo vpliva na fazana in nam bo razumljivo, zakaj so fazani ravno v tem času nemirni. Drug kritičen čas se pojavi v zimi, ki pa ni niti toliko nevaren, če smo količkaj poskrbeli za naše varovance. V zimi pridržimo fazane s primernimi in dobro urejenimi krmišči. Da se fazan rad klati po okolici, je razumljivo. Selitev fazana ni nič drugega kakor iskanje boljših življenjskih pogojev, tako za hrano kakor za gnezdišča. Zato se včasih seli prav daleč. Ato mu pa priskrbimo vsega, kar potrebuje, bo ostal, kjer smo ga naselili. Saj nam tudi gobarji in grabilci listja poženejo celo zajca iz gozda. Toda zaradi tega si ne bomo belili glave. Zajec se umakne in se povrne prav gotovo, če vznemirjanje kraja na traja predolgo. Enako je s fazanom. V hudi vročini ne išče mrčesja na uvelem, suhem polju, ker ga ne najde dovolj. Zato se prestavi na osojno stran, kjer je več vlage. Ko pritisne mraz, se vrne in si poišče prav primeren prostor, da ga ogreva zimsko sonce. Kaj rad ima pozimi strme prisojne bregove, kjer sneg hitro skopni. Tam brska med listjem in pod grmovjem ter si išče mesne hrane v obliki bub, polžev in drugega mrčesa, če se ta ni pregloboko zakopal. Fazan živi v mnogoženstvu. Zato moramo paziti, da imamo' pravo razmerje spolov v staležu. Preveliko število petelinov je bolj škodljivo kakor premalo. Fazan je zelo potenten in brez škode ter z uspehom oplemeni do deset kokoši. Vendar ni primerno, če bi hoteli urediti stalež v tem razmerju, saj v lovišču nimamo vseh možnosti, da bi natančno uredili razmere po spolu. Računati moramo z naključji, ki jih ne moremo preprečiti. Od zime, ko' nehamo loviti, pa do rastitve so fazani še vedno izpostavljeni raznim nezgodam. Tudi štetje fazanov se ne more izvršiti tako natančno, kakor na primer pri parkljasti divjadi. Vkljub vestnemu nadzoru in uničevanju škodljivcev se lahko pritepe kragulj ali druga roparica, pa nam odnese ravno nujno potrebnega petelina. Zlasti ob pomladni selitvi ptic se z njimi pojavijo razne ujede v večjem številu. Če je lovišče dobro zasedeno, gotovo ostanejo ujede vsaj nekaj časa pri nas in to je dovolj, da nam zdesetkajo perjad ter nam postavijo vse naše račune na glavo. Običajno in najprimernejše razmerje fazanov na prostem je: 1:5 ali 1:6. V primeru, da od treh družin zmanjka en petelin, bo ostalo razmerje 1 :7 oziroma 1 :9, kar bo še tudi v redu. Vsekakor pa je razmerje 1:2 ali 1:3 slabo in to zavoljo tega, ker petelini preveč nadlegujejo kokoši, se preveč pretepajo med seboj ter motijo potek rastitve, pozneje celo valitve. Kakor vsi petelini, se tudi fazani ob rastitvi hudo pretepajo*. Sloga, ki je bila med njimi ves čas, ko je vladala zima, se ob prvih toplejših žarkih zrahlja, kakor da bi bile spone, ki so jih v hudi zimi vezale, iz ledu in bi se na soncu raztalile. Sredi ali v začetku marca postanejo fazani nemirni, krmišča niso več tako obiskana. Če se na njih srečata dva petelina, se že skušata uveljaviti. Stegnjen in našopirjen vrat ter srep pogled v nasprotnika je prvi znak sovraštva. S kljuni se še ne obdelujeta, pač pa se ne srečujeta rada. Nekega jutra, ko sonce topleje pogleda na še hladno zemljo, se na jasi oglasi votel in kratek ropot peruti ob močne prsi. Takoj nato se oglasi daleč slišen hreščeč: »kroo-kokl«. Ob robu gozda se oglasi drugi, tam tretji in lovcu se širi srce, ko sliši, da se na vseh primernih prostorih vrši rastitev. Petelini pojejo, udarjajo s perutmi ob život in odskakujejo od tal, kakor ruševec v planini. Da se to ne vrši mirno, nam dokazuje tu pa tam najdeno petelinje perje. Boj za obstanek, za nadmoč in potomstvo se bije med fazani precej ostro. Tako skrbi sama narava, da zmaga močnejši, da bo zarod krepkejši in odpornejši. Hvaležne gledalke teh viteških bojev so skromne kokoške, ki se zmagovalcu rade vdajo. Premaganec si išče drugod in v drugih bojih sreče in utehe. Tako si petelin včasih krvavo pribori svoje rastišče, ki ni samo prostor, kjer se rastitev vrši, ampak je navadno tako velik, da v njem tudi gnezdijo vse njegove kokoške. Premagani petelini, ki so povsod odbiti, si izberejo novo rastišče, kamor si privabijo kure, če jih je v revirju dovolj, sicer se morajo izseliti ali utihniti in hoditi v tuj zelnik. Petelin nastopa kot kavalir vse dotlej, dokler se mu kokoši voljno vdajajo, sicer je velik nasilnež. Rašenje traja le trenutek. Posebnih ceremonij pred rašenjem fazan ne pozna. Dokler traja rastitev, ostane fazah pri kurah. Prve ležejo jajca kure v drugem letu starosti, šele za njimi mladice in stare. Preden kokoš znese prvo jajce, si poišče primeren prostor za gnezdo. Pri izbiri gnezdišča je večkrat zelo površna. Ob deblu drevesa, kamor posije za nekaj časa sonce, ob kolovozu v gozdu, v grmovju, visoki suhi travi ali na poseki si izbrska malo globel v zemljo, na polju pa najrajši v ozimnem žitu ali v detelji. Če je predpomlad topla in mokra, preraste trava ozimna žita in tedaj si fazanka kaj rada napravi gnezdo v travi, česar si lovci ne želimo. Gnezdo je zelo enostavno. Navadno je to samo plitva jamica, in še ta popolnoma gola. Ko znese jajce, gnezdo z nekaj listi ali suho travo, s tem, kar pač raste v okolici, malo zakrije, da ga ni takoj opaziti. Jajca nese zaporedoma s presledkom enega dneva ali celo vsak drugi dan. Slednje delajo navadno zelo stare kokoši in je zato število njih jajc razmeroma majhno. Mlada kokoš znese 16 do 18 jajc, stara komaj 6. do 8. Skale Janko Jeleni, ki jih nisem ustrelil (Konec.) Bilo je nekako v začetku novembra in sneg je zgodaj pobelil vrhove planin. Tudi srednje gričevje je bilo narahlo pobeljeno. Bil je siv in pust dan. Nebo se ni hotelo zjasniti in ribniška burja je neprestano puhala, trgala ovelo listje in ga znašala v zatišja. Pogled v pokrajino ni bil prikupen in zdelo se mi je, da je narava utrujena, podobna zgaranemu človeku, ki je odvrgel oguljeno obleko in se spravlja v listje spat. V meni pa ni bilo ne puščobe ne sive jeseni. Sedel sem ob oknu lovčeve hiše in si delal plan pohoda. Z jerebi je bilo skoraj konec in ni kazalo, da bi se potikal za to perjadjo. Tudi vreme ni kazalo, da bi imel količkaj uspeha. Srnjaki se barvajo in marsikateri je že odvrgel, torej tudi ta divjad ni bila zanimiva. S psom za zajčki bi bilo danes dobro, a kaj hočem z zajcem, če bi ga uplenil, ko pa ne grem še domov? Torej tudi nič. Ven grem, križem kražem po lovišču! Nove in sveže sledove bom videl, če ne v snegu, pa v sveži, po dežju naneseni ilovici po starih poteh in drčah. Trocevko vržem čez ramo in za lovčevim čebelnjakom zavijem v hosto. Grič za čebelnjakom je bil kakor dobro založena staja, kjer je imela srnjad zlasti pozimi dosti robidovja in ji ni bilo treba stradati. Že koj v začetku so sledovi kazali, da so prečkali pot tri srne in srnjak. Preden sem se spustil čez vrh v dolino, zapazim pasočo se srno brez mladiča in srnjaka. Srnjak je imel še rogovje in je bil šibek mlad šesterak. V dolini je bilo nekaj njiv močno razhojenih od jelenjadi. To noč so imele obisk, toda gostba je bila skromna. Le nekaj drobnih rep je samevalo. V mokri zemlji so bili jasno vtisnjeni parklji močnega jelena in šibke mlade košute. Oče-starina si je gotovo izbral za spremstvo mlado košutico, da mu ni bilo pri prežvekovanju čez dan dolgčas. Sled je vodil preko senožeti onstran doline strmo navzgor v debelo jelovo hosto. Tudi moja pot je bila preko senožeti v najidealnejši predel lovišča. Hoste so se menjavale s senožeti, vse skupaj pa je bilo zvezano z nepretrganim gozdom z divjimi dolinami in prepadi. Divjad ni bila izpostavljena gladu ne v poletju ne v zimi, čeprav so zime tam zgoraj ostre in okrutne. Malinja in robidovja je v izobilju, podrast pa je leskovina in mehek les. Na senožetih sem videl še tri srnjake in pet srn. Srnjaki so bili normalni mladi šesteraki. !Čudil sem se, da je bila srnjad na senožetih, ko so bile zasnežene. Na pohodu sem presledil enajst sledov, ki so vodili iz doline po senožetih v vrhove. Kakor temni trakovi so se vlekli po nizkem mokrem snegu. Vse vprek je bilo zastopano. Po večini košute in mladiči. Le dvoje močnih sledov je bilo zraven. Dva jelena sta spremljevala tropo. Toda vprašanje je, če je bila ta domneva pravilna. Zame je bilo zelo važno, dali sta hodila jelena s tropo, ali sama. Iz okolnosti tega nisem mogel razbrati in prepustil sem rešitev naključju. Vrh senožeti, kjer je bila ta najožja, in preden sem zavil v les, sta hodili to noč dve divji svinji. Obema se je mudilo, kar se je dobro poznalo iz odtiskov. Pri vstopu v hosto je bil zopet sled jelena. Vodil je od vrha senožeti ob robu hoste in zavil pod menoj v grmovje. Po natančnem ogledu sledu sem bil prepričan, da je tu šel isti jelen, oziroma eden od onih dveh, katerih sledove sem videl pri tropi. Sedaj mi je bilo jasno, da sta jelena hodila zase in da se je tropa košut in telet vračala z nočnega pohoda brez jelenov. Ta dva sta šla prej ali pozneje in nista bila v zvezi s tropo. Nebo je bilo še vedno mrzlosivo in oblaki so viseli nizko. Burja se je skoraj popolnoma polegla, česar sem bil zelo vesel. Uho me je moglo velikokrat opozoriti na bližino divjadi, kar je bilo očem prikrito. Strme senožeti so me zasople in privoščil sem si nekaj požirkov čaja z žganjem. Šum, kakor da bi nekdo skladal drobna polena, me zmoti. Nisem mogel ugotoviti, ali prihaja iz hoste pod mano, ki je kakih 800 metrov globoka, ali s senožeti nad mano, obdane od lepe stare jelovine. Hitro- stlačim termovko v nahrbnik, ker sem se hotel prepričati, kaj je moralo to skladanje pomeniti. Poznal sem vsako ped lovišča in vedel sem, da daleč na okrog ni nihče napravljal drv, ne sekal to jesen ali poletje. Tudi polharji to niso, ker polhov to jesen ni bilo. Previdno- in neslišno se premikam po skalnati stezi na rob hoste. Tresk-tresk, ne vem kako bi imenoval ropot, katerega sem slišal. Zvoki niso bili več podobni zvokom skladanja drv. Zvenelo je bolj kakor udarci debele palice ob palico, ki pade včasih tudi na mehko. Od senožeti je prihajal ropot. Imel sem še kakih dvajset metrov do roba gozda, ko zapazim na senožetih med malimi golimi grmiči dve rjavosivi gmoti, ki se sunkoma premikata. Nisem mogel takoj ugotoviti, kaj bi bila ta velika premikajoča se kupa. Ker je burja prejenjala, so padle megle in vse je bilo kakor polito z mlekom. Zelo slabo se je videlo-. Krčevito sem držal trocevko, ker sem domneval, da so pred menoj svinje, ki rijejo po zemlji. Za trenutek se ločita gmoti in s treskom navalita drugi proti drugi. Takoj mi je bilo jasno — boreča se jelena sta, ki plešeta po snegu in grmičevju. Prekrasno! Še nikdar prej nisem kaj takega videl. Mišičasti trupli trepetata, se stegujeta in krčita, sama sila in moč jih je. Prekrasna situacija za risarja. l(o blisk se eden jelenov oprosti sovražnikovih rogovil, hrbet se mu skrči in že butne z vso silo poševno pod prsi in pleča tekmeca. Grgrajoči glasovi se čujejo. Visoko se dvigne jelen in že se zavali v umazan, razteptani sneg. Po vsem životu sem se tresel, kakor da bi bil jaz ta nesrečnež, ki mora čutiti sovražnikovo surovo moč. Prišel sem, kakor sem domneval, ravno h koncu, ko se je odločeval boj, in bil priča, kako jelen jelenu zada knock-out. Vse se je odigravalo bliskovito. Bliskovit napad in protinapad. Bliskovit padec in tudi tak beg. Ker je bila senožet malo vzbočena, nisem po padcu premaganca več videl. Ostal je na steptanih senožetih samo eden — močan dvanajsterak. Tudi temu se je mudilo-. V dolgih prožnih skokih je zavil med jelke. Še dolgo sem gledal na kraj, kjer se je vršila zame nad vse zanimiva borba. V rokah sem še vedno krčevito držal puško. Da bi streljal, mi ni padlo v glavo. Vse bi pokvaril in bi ne videl konca. Za navadnega smrtnika kakor sem jaz, je bil to višek lovskih užitkov in nad vse sem bil hvaležen usodi, da me je pripeljala ob pravem času na kraj tako redkega lovskega doživetja. Ko sem se umiril, sem pogledal bojno polje in si zadal vprašanje, kako to, da sta se jelena spoprijela v tako poznem času, ko je pojatev že davno minila. Tu ni šlo za ljubice, šlo je najbrže za prostor. Kukanja ni bilo slišati ne pred bojem ne po boju. Iz prsi se jima je valilo le globoko- surovo grgrajoče renčanje. Ta boj ni bil brez posledic. Premaganec je obupno krvavel. Močen krvavi sled se je vlekel po vlažnem snegu po na pol zarastlih senožetih daleč tja v drugo stran rebri. Mesec in pol po tem dogodku sem ustrelil jelena, ki je imel na plečih, nad levim očesom in po rebrih globoke, že zaceljene rane. Domnevam, da je bil to premaganec. Uverjen sem pa, da so bili sledovi, ki sem jih prečkal zarana na senožetih, tiri teh dveh jelenov. * Najlepša doživetja z jeleni sem imel po večini takrat, ko jih nisem nameraval loviti. Tako je bilo tudi to pot. Z lovcem sva se domenila, da poskusiva, če bi še kak srnjak priskočil na klic. Bilo je namreč že pozno, nekako 17. ali 18. avgusta. Ni mi bilo do uplenitve kakega srnjaka, vendar pa sem bil odločen, če se pokaže močan zrel srnjak ali pa kak skaženec, da ga pritisnem. S sončnim vzhodom sva bila že daleč v lovišču. V nižinah se ni noben srnjak odzval na klic, zato sva se pomikala vedno više, in res, v višinah je bilo bolje. Priskočila sta dva srnjaka, oba lepa, dokaj močna šesteraka. Škoda bi jih bilo in jih nisem streljal. Iskal sem vse drugačne srnjake in najljubši bi mi bili taki z zveriženim rogovjem, ali pa tisti, ki se je klatil po lovišču in sploh ni imel rog. Videl sem ga nekolikokrat, vendar pa vedno tako, da nisem mogel oddati nanj strela, ali sem ga pa na zalazu zamenjal za srno. Tudi na klic se do- sedaj ni odzval in vprašanje je, če mu sploh seže v srce pivkanje iščoče srne. Po izdatnem opoldanskem počitku sva klicala tu in tam, brez uspeha. V pozni popoldanski uri je priskočil srnjak, ki je bil zrel za odstrel. Stal je v šopu mladih smrek in strel, ki sem ga oddal, je bil slab. Smrekova vejica, ki je bila zadeta pred ciljem, je odnesla izstrelek tako, da je bil srnjak zadet v mehko. Po padcu se je dvignil in izginil v grmišču pod rebri jo vrha. Zelo težko ga je bilo zasledovati, ker je svet tam skalovit in porastel z visokim rumeno cvetočim zeliščem. Podrto strohnelo drevje, gosta podrast in divjina zastira vsak daljni pogled. Večkrat sva ga dvignila z bolniške postelje, vendar nisem mogel oddati usmriitvenega strela. »Tako ga ne bova dobila,« reče lovec. »Pojdite na rob med skale, jaz vam ga bom pa pritisnil. Leži prav gotovo prav spodaj v kaki dolinici, kjer je dosti lapuha in tistih smolnatih rož.« Misel ni bila napačna in odločil sem se, da zasedem prehod na vrhu griča med skalami. Ločiva se z lovcem. On gre po ovinkih v dolino, jaz pa na vrh med skale. Omeniti moram, da je med skalami nekaj zelo dobrih prehodov za divjad, ker je onkraj roba planota z dobro pašo na starih posekah. Po teh prehodih je veliko sledov razne divjadi. Prave steze je shodila divjad, posebno jelenjad in divje svinje. Še preden sem prišel do prehoda, sem spodil dve košuti. Z velikim truščem se zapodita po skalnatem bregu navzdol. Vrh skal se dobro zagozdim, tako da sem videl prehod in še nekaj metrov naprej. Če bo prišel srnjak tod, je gotov. Prepričan pa nisem bil, da bo ranjeni srnjak, in to še celo v mehko, ubral pot navzgor. Poskusimo! Če ga bo lovec dobro pritisnil, se lahko zgodi. »Pazite, gor gre,« začujem daleč doli iz doline. Bil sem pripravljen na srnjaka, toda to, kar sem zagledal, ne, na to res nisem bil pripravljen in sem samo zijal. Kamni se valijo, čuje se lomast po suhih vejah, in v tem trušču se pripode kakih dvajset metrov od mene jeleni. Šilarji, deseteraki, šesteraki, kapitalni jeleni in sploh vse, kar že more biti med jelenjadjo in se imenuje jelen. Sami jeleni in cela šuma rog. Koliko jih je bilo, točno res ne vem. Več ko petnajst jih je bilo gotovo, ker do ducata sem štel. Predpredzadnji mi je vzel sapo. Ne dolge, vendar pa debele zakrnele veje z dolgimi parožki, temni in razkrečeni rogovi so vplivali porazno name. Najpra-vilneje povem, če rečem, da sem zijal ko tele v nova vrata. Vsa drhal je defilirala mimo mene čez skale in posekovino najbrže k vragu v goste. Tega dogodka nisem rad omenil, ker zelo zadaja po lovski latinščini, vendar sem ga opisal, ker je resničen, in pogled na to divjad v takem številu je bil tako veličasten, da ga do podrobnosti ne morem popisati, ker ne najdem primernih besed. Le kdor nosi v sebi lovsko srce, ve kaj takega ceniti in biti usodi hvaležen, da mu včasih odkrije snovanje vsemogočne narave... Dr. Stanko Bevk To in ono iz živalskega sveta (Poglavje iz zoologije za lovce) (Nadaljevanje.) IV. Najlepša naša divjad so zastopniki jelenjega rodu: mogočni navadni jelen, živobarvni damjek in ljubka srnjad. Rod jelenov delimo v dva podrodova: v pižmarje, ki so brez rogovja, in v prave jelene, ki nosijo vsaj občasno rogovje. Prvi podrod ima samo enega zastopnika, pol metra visokega p i ž m a r j a, ki živi po srednjeazijskih gorah od Gilgita v Himalaji do kitajske province Kanon in od južne Sibirije do mongolskega gorstva. Podočniki gornje čeljusti so veliki in mu štrle iz ust. Ob spolovilu ima mošnjičasto žlezo, ki se v njej nabira dišeči mošek ali pižem, kar mu je dalo ime. Pravih jelenov je mnogo vrst po svetu. Najmanjši vseh je čilski pudu, ki je v plečih visok samo 34 cm; rogovje mu je vse življenje samo šilasto. Prav tako rogovje ima tudi južnoameriški mažama, samo stopnjo vilarja (roguljaka) pa doseže prav tam živeči huemulu in pa azijski muntjak. V odprtem svetu Brazilije, Paragvaja, Urugvaja in severne Argentine prebivajoči pampas-jeleni ne pridejo čez šesteraka kakor azijski rusa-jeleni, brazilski močvirni jelen pa ne čez deseteraka. V Severni Ameriki je zelo navaden jelen belorepec, ki ima sicer nizko, pa zelo močno rogovje. Največje rogovje v Ameriki imajo vapiti (do 1,62 cm dolgo), ki žive tam v mnogih zvrsteh. Njihovo okence ob zadnjici je zelo veliko in rumenkaste barve. Pleme vapiti živi tudi v Aziji; manjši so kakor ameriški, pa imajo višje rogovje. Altajskega vapitija drže tamošnji prebivalci pogosto v ogradah zaradi rogovja, ki ga prodajajo zlasti na Kitajsko kot sredstvo za dvig spolnosti. Tibetanski jeleni imajo zelo razprto rogovje. Zanimivo je, da ostanejo njihovi mladiči dlje lisasti kakor naših jelenov, kašmirskega jelena ali hangula celo štiri leta. Vse življenje lisast je damjek ali 10' p a t a r ; so pa tudi enobarvne zvrsti, rjavi, beli, črni damjeki. Mladiči vseh zvrsti so lisasti. Danes drže v Srednji Evropi damjeke kot lovno žival večinoma v oborah, popolnoma prosto pa živi na Španskem, Sardiniji, Grškem, Mali Aziji, v Algiru in Tunisu. V Perziji in Mezopotamiji je doma neka posebna vrsta damjeka. Kakor so dokazale izkopavine, med drugimi tudi tiste, ki so jih našli pri Bihaču iz mostiščarske dobe, je živel damjek tiste čase tudi pri nas. Menda so jih Rimljani spet uvedli v Evropo. Damjeki gredo po plemenu oktobra, novembra meseca; samci se oglašajo s kolcanju podobnim glasom; en samec zadostuje za osem samic. Košuta nosi približno 8 mesecev. Damjek meri v dolžino 130—140 cm; rep je 16—19 cm dolg; v plečih znaša višina 85—90 cm; zadnji konec trupa je nekoliko višji od sprednjega. Če primerjamo te mere s povprečnimi merami navadnega jelena, naše jelenjadi, ki znašajo 170—200, 15, 120—150 cm, vidimo, da je naš jelen precej večji in močnejši, pa tudi v kretanju je mogočnejši in stasitejši. Zlasti rukajoči jelen je s svojim brnečim glasom veličastna, občudovanje vzbujajoča divjad. Naši jeleni se plemene septembra in oktobra meseca. Košuta se goni dva do tri dni, toda ne gonijo se vse obenem, zato traja rukanje dlje časa. Mladiči, ki jih poležejo košute konec maja ali v začetku junija, so kake tri dni nebogljeni in se ne premaknejo z mesta; čez teden dni pa že tekajo za rodnico. Do jeseni so rdečkastorjavi z belkastimi lisami, potem pa postanejo v barvi dlake starim enaki. Do tega časa jih stara tudi doji. Jeleni imajo več vnanjih žlez: na spodnjem očesnem kotu je v kožni gubi žleza solznica, ki izceja rjavo, strdljivo snov, jelenji bezoar; potem je na vnanji strani stopala zadnjih nog žleza, pokrita s ščetko daljših dlak, in podobne žleze imajo mladiči ter košute na čelu; podobna žleza je tudi na spodnji strani repka, posebna pa med parklji, ki masti roženino. Kar je jelenov v republiki Sloveniji, so menda mešanci bavarskih in karpatskih jelenov. Razširili so se iz obor, kjer so jih gojili nekateri veleposestniki. Danes nahajamo stalno jelenjad v gozdovih nad Tržičem, ob Kokrski dolini, še več v Snežniškem gorovju; nekaj jih je na Krimu in Mokrcu; opažajo se tu pa tam po drugih krajih Dolenjske in Notranjske, pa tudi v okolju Uršlje gore ter v Prekmurju, kamor zahajajo iz sosednjih madžarskih gozdov. Vse bolj razširjena je pri nas srnjad. Kjer je v lovišču količkaj strnjenega gozda z mešanim sestavom, se drži ta divjad. Živi v tropičih. Od jelenjih žlez sta solznica in žleza med parklji zakrnjeni. Srnjad se prska med jeleni najbolj zgodaj; že konec julija skačejo srnjaki. Jeseni, novembra meseca postanejo srnjaki spet nemirni in gonijo srne, toda do oploditve kljub takim poskusom ne pride. Ta neplodni jesenski prsk je menda ostanek davnega pravega prska, ki se je iz nekega vzroka toliko časa pričenjal prej, da je prišel zdaj v avgust oziroma julij. Posledica tega je zelo dolga nosečnost srn, ki smo o njej že govorili. Mladiči so lisasti in ostanejo taki do jeseni, ko dobe drugo, zimsko dlako. Osem dni potem, ko so poleženi, jih jemlje stara že s seboj, ko gre na pašo, nekaj dni pozneje pa so povsem okretni in tekajo okoli nje. V drugem mesecu starosti začno že z mehko zeleno hrano, toda pri sesku ostanejo še do srede zime. O življenju srnjadi in njeni gojitvi govori obširno in temeljito knjižica ing. M. Šušteršiča, zato o tem tu ne bomo razpravljali. Srnjad je doma po vsej Evropi in velikem delu Azije; proti vzhodu postaja do neke meje večja in ima močnejše rogovje z več parožki, potem pa postaja spet manjša in v Mandžuriji je prav taka kakor naša. Večje, 1,4 m dolge in 85 cm visoke, so srne že v južnih predelih evropske Rusije, posebno grčavo rogovje z več odrastki pa ima tianšanska divjad. Največji zastopnik jelenjega rodu je ameriški los iz vzhodno ležečih gozdov Severne Amerike; v plečih je visok do 2,35 m, dolg pa do 3,2 m; lopatasto rogovje dosega razpetino ne dosti manj kakor 2 m. Evropski los je manjši, pa vendar težji od navadnega jelena, dandanes živi samo še v severnih gozdnatih predelih Evrope in Azije. Svoj čas je bival tudi pri nas, kakor priča n. pr. njegovo okostje, najdeno v jami pri Glažuti, ne daleč od Ribnice. Od dlakarjev štejemo v veliki lov poleg pri nas živečih sodoprstarjev še tri zastopnike zveri, namreč risa, volka in medveda. Od teh je ris že izginil iz slovenskih lovišč. Pred sto leti so tu še marsikaterega uplenili, morda zadnjega leta 1869. Nahaja pa se še v južnovzhodnih predelih naše zvezne države, potem v Karpatih in severovzhodnih pokrajinah Evrope. Prebiva po obširnih gozdih, kjer se rad drži na drevju, od koder napada večje živali; manjše zalezuje tudi po tleh in jih grabi, kakor vse mačke, v skoku. Zato so mu potrebne bistre oči, postavljene spredaj v glavo, da more presoditi z njimi razdaljo do živali, ki jo namerava naskočiti. Osni kot oči znaša pri njem, kakor pri mačkah sploh, le 10°, torej malo več kakor pri človeku in opicah, kjer sta očesni osi vzporedni (kot 0°). Kot zver mraka in noči ima ris z drugimi zastopniki mačjega rodu razaste zenice, ki se v mraku razširijo. Pod očesno mrežnico je v očeh mačk zrcalu podobna odsevnica, zato se v temi oči svetijo. V popolni temi seveda tudi mačke ne vidijo; takrat si pomagajo s tipalnimi ščetinami, ki jim rastejo po gobcu, in pa s sluhom, ki je izvrstno razvit. Voh je slab; mačke iščejo plen z očmi. Ris zraste preko . 1 m dolg in 75 cm visok; končine so kakor za mačko izredno visoke in šape zelo velike; rep je kratek (15—20 cm) in na koncu kakor odsekan; teža doraslega risa je 40 in več kg. Dlaka je na hrbtu rdečkastosiva, na trebuhu bela; po bokih in hrbtu so rjavosive lise. Nekateri različki nimajo lis. Značilni za pleme so dlakasti čopki na vrhu uhljev in brada pod lici. V deželah okoli Sredozemskega morja živi tako imenovani španski ris ali pardela, ki ima črne proge in mnogo svetlih lis. Tudi drugi kontinenti, z izjemo Južne Amerike in pa Avstralije, kjer sploh ni mačk, razen importi-ranih, imajo svoje posebne vrste risov. Najbolj znani so naslednji. V Severni Ameriki so doma: kanadski ris ali pišu, potem rdeči ris in pa progasti ris, ki daje posebno lepo krzno. Ob velikih rekah Afrike in južne ter zahodne Azije prebiva močvirski ris, ki ima v rjavem kožuhu temne, povprečne proge, v pustinjah obeh teh delov sveta pa pustinjski ris ali karakal, ki ima posebno dolge čopke na uhljih, pa je nekoliko manjši od našega risa. Po nekaterih azijskih deželah ga uporabljajo za lov. Pogosteje kakor s tem risom love divjad Azijci, zlasti Indijci, z leopardom čito, ki je velika mačja zver z mnogimi črnimi lisami po trupu; med sesalci je vsaj za nekaj časa najhitrejša žival. Z njim love tako, da ga na vozičku pripeljejo v bližino divjadi, mu tam snamejo vrečico z glave in bodrijo na napad. Čita se priplazi do divjadi in jo v skoku napade; če jo zgreši, se požene za bežečo divjadjo, jo dohiti in zgrabi za grlo. Nad 500 korakov navadno ne dirja za živaljo«, ker se hitro upeha; mačke niso vztrajni tekači. To vidimo lahko pri domači mački, ki nikoli ne teka za plenom, ampak ga zalezuje ali preži nanj. Prav tako dela divja mačka, kvečjemu še, da plane na žrtev z drevesa. Tudi sicer sliči divja mačka v načinu življenja domači mački, dasi ni njena zarodnica, pač pa se pari z njo in so križanci plodni. Zato je umevno, da so mnoge domače, oziroma podivjane mačke podobno pisane kakor divje. Razločijo se najlaže po tem, da ima divja mačka na vnanji strani prstov zadnjih nog kaka 2 cm široko, krožasto črno liso, košat, na koncu kakor odsekan rep in navadno svetlo liso na vratu. Zveri love svoj plen vsaka sama zase. Izjeme so redke; mednje spada volk, ki pozimi lovi družno, ko so se manjše živali poskrile. V tem letnem času se zberejo volkovi v trope in ne uide jim zlepa žival, ki so si jo izbrali za žrtev. Sklicujejo se s posebnim zavijanjem in si na lovu pomagajo drug drugemu. Sicer pa si niso uslužni, zlasti ne, kadar se gonijo; takrat se tepo in koljejo za samice, da često teče kri. Starejši volkovi se gonijo od konca decembra do srede januarja, mlajši pa nato. Volkulja poleže navadno 4—6 mladičev; rodi v kaki nepredirni gošči ali si izgrebe jamo, ali pa izrabi kako jazbino, ki si jo primerno poveča. Kjer ni naravnih zaklonišč, si volkovi vobče izgrebajo jame, kamor se preko dneva skrivajo; v južnoruskih stepah so take jame često po 2 m globoke. ha Naš volk je siv z nagibom v rumeno, po hrbtu in zlasti v plečih črnikast. Po krajih in podnebju izpreminja barvo pa tudi velikost. Črni volkovi niso redki in tudi beli se dobe v severnih pokrajinah. Volk je vztrajen v hoji; ugotovili so, da prehodi v eni sami noči celo do 70 km. Nekateri naravoslovci trde, da volk v največji jezi zalaja, če je to tako, potem ima lajanje domačega psa izvor v svojem zarodniku volku. Rjavi medved, naša največja zver (2—2,2 m dolg, do 300 kg težak), ni pa največji od vseh medvedov. V velikosti ga prekaša že severni ali beli medved, ki zraste do 2,8 m dolg. Največji medved pa je kadiak od Beerin-govega preliva; doseže 3 m v dolžino; postal je zelo redek. Redek je postal tudi grizli iz severozahodne Amerike; podoben je našemu medvedu, pa je za kakih 30 cm daljši. Do 2 m dolg je črni medved ali baribal, ki je razširjen po vsej Severni Ameriki. Črn z belo liso na vratu je šobasti medved Prednje Indije in Cejlona; dolg je 1,8m. K medvedom štejemo tudi tako imenovane male medvede z dolgim repom, od katerih sta najbolj znana azijski panda in ameriški šup ali peričar. Prvi je zgoraj rdečerjav, spodaj pa črn; rep je zelo košat in povprek pasast; drugi je znamenit zato, ker hrano umiva, preden jo založi. Nista mnogo večja od domače mačke. Naš rjavi kosmatinec se hrani izvečine z rastlinami; povšeči so mu zlasti želod, žir in drugi gozdni sadeži, zahaja pa tudi v polja med oves in ajdo. Če ne najde dovolj rastlinske hrane, se loti živalske, in če se te privadi, postane mesojedec, nevaren divjadi in domačim živalim. Znano je, da je medvedu med posebno pogodu. Če je zima ostra, jo medved prespi v brlogu; tam tudi skoti medvedka dva, tri, včasih tudi štiri mladiče, ki ostanejo slepi 4—‘5 tednov; v četrtem mesecu toliko dorastejo, da gredo za materjo. Parijo se medvedi poleti ali v pozni pomladi, različno po podnebju. Medvedka je zrela za zaskok mesec dni. Vse druge zveri, ki jih našteva naš lovski zakon, so divjad malega lova. Od njih je med lovci največ govora in pripovedovanja o lisici. Tudi basni in pripovedk je največ o njej in celo v pregovore je prišla njena zvitost, prekanjenost in drznost. Vendar lisica ni nič drugačna kakor druge živali, ki prav tako, kakor ona, izrabljajo izkušnje, da sebi in mladičem ohranijo življenje. To dela vsaka žival po svoje, največ v posledični zvezi s svojimi zatiralci. To pa je v naših krajih za- lisico skoraj edinole človek in zato so mu nemara lisičji odnosi do njega bolj vidni kakor drugih živali. Lisica je najbolj razširjena zver v Evropi. Naseli se na vsakršnem svetu; ne manjka je ne v gozdu, ne v polju, ne v stepi in ne v močvirjih. Kjer ni naravnih votlin in jam ali jazbin, si sama izkoplje podzemeljsko prebivališče. Tam počiva, se pari in rodi. Pa ne izključno; kjer je varna, rada spi tudi na soncu in pari se tudi izven jame. Pri tem se obnašajo lisjaki kakor psi; samice tudi nosijo tako dolgo (60—63 dni) kakor psice. Preden lisica poleže, pripravi za mladiče mehko ležišče, največ iz lastne dlake, ki jo napuli na trebuhu, pričenši ruvati pri popku, pa tja do vratu. S tem obenem odkrije seske, da so laže dostopni mladičem. Teh je navadno 4—6; 14 dni so slepi. Po 4—6 tednih začno zapuščati rodišče, da se pred njim sončijo in igrajo. Ta čas jim stara donaša za vajo manjše žive živali, vtem ko jih dotlej preskrbuje z večjimi, umorjenimi. Menda se tudi oče lisjak briga za mladino, zlasti če je osirotela. Lisica je tako v barvi dlake kakor v obliki telesa zelo spremenljiva. Evropske lisice n. pr., ki so jih naselili v Avstraliji, da bi pomagale zatirati kunce, ki so se tja pripeljani zelo razmnožili in delali ogromno škodo, so se v tamošnjem podnebju tako spremenile, da so danes bolj podobne japonskim lisicam kakor našim. Mimogrede povedano, z njimi tudi niso dosegli pričakovanega uspeha, ampak so postale te lisice nevarne kokošji reji in drugi perjadi ter morajo zdaj avstralski prebivalci poleg kunca uničevati še tega škodljivca. Ravno tako je srebrna lisica samo barvni različek severnoameriške rdeče lisice, ki je zvrst naše navadne evropske. Danes goje srebrno lisico po mnogih farmah zaradi kožuha, ki ga drago prodajajo. Še dražje so tako imenovane sinje lisice; to so one posamezne obtečajne lisice ali pešci, ki na zimo ne pobelijo, ampak jim siva poletna dlaka samo nekoliko pomodri. Najnovejši proizvod rejcev krznašev so platinaste lisice, ki so menda križanci srebrne lisice in lajke, ruskega psa. Tudi evropska lisica ni stalna v barvi; krznarji razločujejo zlato lisico s čisto belim grlom in belim koncem repa, potem čadavko s sivim grlom, črnim koncem repa in mnogimi črnimi dlakami v kožuhu, da je videti kakor okajen, močvirsko lisico s temnim trebuhom, križasto s temno progo po hrbtu in preko pleč itd. V Aziji živi več vrst pravih lisic; najbolj razširjena je stepska lisica ali korzak, ki živi v vseh pokrajinah od Kaspiškega morja do Mongolije. V tropičnih pokrajinah ni pravih lisic; tako jih ni v Južni Ameriki, v Afriki pa ne južno od Sahare; v Egiptu je pogosta nilska lisica, v Severni Ameriki pa že omenjena rdeča lisica in tako imenovana hitra lisica. Lisice so pleme zverskega rodu psov; vse ostale doslej še ne omenjene lovne zveri pa spadajo v rod kun. Ta rod ima po vnanji obliki telesa kaj različne zastopnike, saj je pa tudi njihovo življenje različno: te žive največ po drevju, druge pri tleh, zopet druge se drže voda in nekatere žive deloma pod zemljo. Tako lahko razdelimo kunji rod v prave kune, vidre in jazbece. Od kun, ki žive po naših krajih, štejemo k pravim kunam, to so kune z dolgim, vitkim trupom, kuno zlatico, kuno belico, kepena (hermelina), podlasico in dihurja; vidra je zastopnik povodnih kun, jazbec pa onih, ki imajo svoj stan pod zemljo. Razen teh kun živita v Evropi še močvirska norka in pa gozdni prebivalec rosomah. Norka je postala v Evropi redka. Kar pride njenih kožic na trg, so izvečine kožice sibirske norke ali sorodnega minka iz Severne Amerike, oziroma japonske in kitajske norke, iz katerih dveh dežel izvažajo letno do 200.000 kož. V Severni Ameriki imajo mnogo farm, kjer rede minke zaradi krzna; letna proizvodnja znaša kakih 30.000 kož. Vse te kože se imenujejo v krznarstvu kolinski. Rosomah, ki je živel v ledeni dobi v Srednji Evropi do Alp, se je umaknil v severne dežele. Ta zelo požrešna žival napada po risje z drevja tudi največje tamošnje sesalce. Dolg je do 85 cm in ima košat, do 15 cm dolg rep. Vse kune imajo ob zadnjici smradne žleze. Najbolj učinkovite take žleze imata severnoameriški skunk ali smradljivec in južnoameriški suriljo. Naš smraduh dihur močno zaostaja za njimi v tem pogledu. Mnogo večji od našega dihurja je virginski dihur, ki je doma od Aljaske do Kalifornije; doseže dolžino 90 cm in ima do pol metra dolg rep; samica si za mladiče naredi gnezdo na drevesu. Najbolj cenjeno kunje krzno je krzno sibirskega sobolja. Postal je redek in se danes nahaja samo še v težko dostopnih gozdovih severovzhodne Azije. Vidra zraste do 1 m dolžine, med prsti ima plavalno mreno; loveč ribe in rake izvrstno plava in se potaplja, pri čemer ji služi rep za krmilo; plen požre na kopnem. Za dobro ped daljša, pa dvakrat težja od nje je morska vidra ali kalan, ki daje zelo cenjeno krzno, krznarji ji pravijo kamčadski bober po njeni domovini, sicer pa napačno, ker ni z bobrom v sorodstvu. Doma je na azijskem in ameriškem obrežju severnega Tihega oceana, a je postala redka. Da ne izumre, jo ščitijo lovni dogovori ined prizadetimi državami. Kunje pleme jazbecev nagiba že k medvedom, kajti jazbeci stopajo po vsem podplatu in so zatrepanega, medvedjega trupa. Notranji ustroj telesa, oblika glave in zobovje pa so kunski, zato jih prištevamo v kunji rod. Jazbeci si kopljejo podzemeljske stanove, kjer navadno predremljejo dan, v mraku pa jih zapuščajo, ko gredo za hrano-. Večino zime prebijejo v svojem stanu v trdnem spanju. Pravo zimsko spanje pa to ni, kakor tudi ni medvedovo ali veveričje, kajti manjka mu glavnih znakov za zimsko spanje, ki so: znižanje telesne temperature, otopelost čutov, redko utripanje srca, redko dihanje in prenehanje prebave. Najbolj znani pravi zimospavci so svizec, jež, polh in njegovi ožji sorodniki ter netopirji. Povod za zimsko spanje so morali dati v davnini poslabšani življenjski pogoji, v prvi vrsti primanjkovanje hrane. Obletno spanje je potem prišlo v podedljivo navado, ki se je uvrstila v ritem življenja. Danes zimskega spanja ne povzročajo več vnanji vzroki, ampak notranja pobuda, ki jo sproži vsako leto ob določenem času dozorelo sredstvo-. To sredstvo je najbrže poseben pobudnik iz ščitne (golšne) žleze, kajti ugotovljeno je, da se ta žleza jeseni precej zasuši in spomladi po spanju spet nabrekne. Živali v zimskem spanju preneha presnavljanje skoraj docela; s tem pade telesna toplota na toploto okolja, se z njo dviga in z njo pada. Sesalec je v tem pogledu postal podoben živalim z nestalno toplo krvjo-, kakor so vretenčarji, plazilci, krkoni in ribe. Vendar ohlajenje ne sme iti pod 4" C, kajti potem ne morejo- tolšče več izgorevati. To izgorevanje pa vzdržuje življenje in če preneha zaradi ohlaje, toplokrvna žival pogine, zmrzne. Živali z nestalno toplo krvjo preneso mnogo nižje ohladitve; v mrazu namreč ne spe, ampak otrpnejo, to se pravi, vse življenjske funkcije prenehajo. Ribo smeš ohladiti na —15° C, žabo- na —20°, stonoge na —50°, polže pa še bolj, in vendar ožive, če jih polagoma otajamo. Spečemu sesalcu še utriplje srce in kri mu -kroži po žilah, tudi dihanje se ni ustavilo, toda vse to se vrši silno počasi. Svizci n. pr. dahnejo komaj 15 krat na uro in srce temu primerno udarja zelo poredko-; kisika porabijo 40 krat manj kakor v budnem stanju. Kri postane gostejša, ker izloči vodo; v njej se kopiči ogljikov dvokis, ki povzroča nekako narkozo. Vse to preneha, ko poide čas spanja in se je medtem ogrelo ozračje. Zimospavec se zbudi in začne spet normalno budno življenje. Tone Podvrečar O pticah in njih potovanjih (Nadaljevanje.) Kako močno pa je pri nekaterih pticah razvit selitveni, nagon, nam o tem spet pripoveduje Floricke: V gnezdih bregulj v peščeni jami je bilo še v septembru mnogo mladičev. Poletje je bilo mokro, hladno in revno- na žuželkah. Zaradi tega se je valitev zakasnila. Približal se je čas selitve. Lačni mladiči so čivkajoč zahtevali hrane, ki so jo jim donašali stari. Od dneva do dneva so roditelji postajali bolj nemirni. Vnema pri hranjenju je vedno bolj popuščala. Stare je vsak dan bolj vleklo na skupna zbirališča k veselim letalskim vajam z ostalo tovarišijo, in nekega dne jih je zmanjkalo. Zaman so čakali mladiči na hranitelja ter so poginili od lakote. Pri kmečkih lastovicah je bilo pa nasprotno. Prav tako kakor pri breguljah, je bilo v septembru še mnogo poznih legel. Kljub vedno večjemu pomanjkanju hrane so skušale lastovice na vse načine spraviti otroke na noge in jih usposobiti za življenje. Tako so zamudile čas selitve in zašle v predzimske viharje v Alpah, ob katerih vznožju so v množicah poginile, ker niso imele moči za prelet. Mladiči pa sploh niso bili sposobni za pot in z vso gotovostjo zapisani smrti. V nekem takem primeru je dala zbrati ljubiteljica ptic na severnem podnožju Alp obnemogle mladiče, ki so jih nahranili z ličinkami mokarja ter z drugo primerno pičo, jih toplo zavarovane spravili v košare ter jih z brzcem poslali skozi predor Sv. Gotharda v toplejšo Italijo. Primer kmečkih lastovic, ki so do zadnjega vztrajale pri mladičih, je dirljiv in simpatičen, medtem ko je lahkomiselno in kruto zadržanje bregulj s »sentimentalnega človeškega stališča« vredno vse obsodbe. Kljub temu je bilo obnašanje bregulj nasproti mladičem edinole pravilno in v prid »ohranitvi vrste«, ker je, čeprav so bili žrtvovani mladiči, ki bi tako ali tako ostali nesposobni za življenje, obvarovalo vsaj stare pre dpoginom in jih ohranilo za ploditev v prihodnjem letu. Narava pač vedno skrbi samo za obstoj vrste, a se za blagor ali gorje poedinca nikakor ne briga. V oktobru se navadno pojavijo pri nas kljunači. Večina jih pride k nam z ruskega severa, Finske in Laponske. Nekaj časa ostanejo pri nas, čeprav niso preveč gostoljubno sprejeti, in se po nemirnem oddihu in počitku nekoliko decimirani odpravijo dalje proti jugu. Opazovanja so dognala, da se jim ne mudi ravno preveč in da po vsem videzu nimajo trdno določenega cilja. Navadno se odpravijo na daljno pot proti koncu novembra, neki še pozneje. Ustrelil sem kljunača že na Silvestrovo-, našel sem ga pa tudi januarja v naših gorenjskih gozdovih. Večina jih v zelo široki fronti polagoma odleti proti jugozahodu in proti jugo-jugozahodu — torej ravno Lahom v roke, ki jih seveda komaj pričakujejo kakor mnogo drugih selivk. Prosto-rninski obseg njihovih prezimovališč je zelo obširen. Na Angleškem in Irskem prezimujejo tam izvaljeni kljunači, pridružijo pa se jim čez zimo tudi še drugi s skrajnega severa Evrope. Mnogo kljunačev prezimi tudi v južnozahodni Franciji. Karaman omenja v razpravi »Ptice o-koline Skoplja«, da je kljunač pogost na jesenskem prehodu, bolj redek v pomladi, a manjši del prezimi v okoliških hribih. Zadržujejo se po vlažnih krajih, grmovju ter ob potokih in zvečer se večkrat spuste v nižino, ob zori se vrnejo. Če nastane hud mraz, ostanejo tudi čez dan po vrbovju ob Vardarju; ko mraz popusti, zginejo. Pomladna selitev je, kakor kaže, nekako okoli sredine marca, in ko je ob tem času nenadno pritisnil mraz (19. marca 1928) — kar sem svoj čas opisal v Lovcu — jih je bilo po vrbovju nad Skopljem več sto. Ker je mraz tudi nenadno popustil, so v dveh dneh izginili. Kljunačevo gnezdo so našli tudi že na Pohorju in v Kočevskem rogu; sam sem videl dva kljunača 20. avgusta 1934 v nekem gozdiču pod Skopsko Črno goro. Po Karamanu v sami okolici Skoplja ne prezimi mnogo kljunačev, zato pa je idealno prezimovališče tok Vardarja od Velesa dalje, posebno pri izlivu Bregalnice v Vardar, pred sotesko Demirkapija in potem za to sotesko dalje proti Djevdjeliji in Solunu, Strumičko polje in okolica Dojranskega jezera. Povsod tu so namreč loke z malimi gaji in gosto podrastjo, a podnebje je zaradi vpliva toplih vetrov od Egejskega morja zelo milo, medtem ko ima skopska kotlina izrazito kontinentalno podnebje, prav tako okolica Štipa in Ovčje polje. Mnogo kljunačev torej ostane v naši Makedoniji, neki pa potujejo dalje do obal Male Azije. Severna Afrika je le v manjši meri cilj njihove selitve. Le ozek pas ob obali si kljunači izberejo za zimski stan, a v notranjost celine ne gredo. Podrobna raziskovanja so dognala, da kljunači niso izraziti selivci, ker vedno bolj pogosto ostanejo čez zimo že v severnejših legah. Mnogo kljunačev, ki so pozimi pri nas v Sloveniji, se skoro gotovo ni izvalilo na severu, ampak pri nas. To je dokazano, da mnogo teh ptic, ki v Sloveniji prezimijo, tu tudi vali, kakor sem že omenil za Pohorje in Rog. Prav isto drži za Koroško in Štajersko. Reden pojav te vrste pa so kljunači v Slavoniji, Vojvodini in južnem Ogrskem. Po vsem tem sodeč, se razvija kljunač iz selivca v klateža, če že ne v stalno ptico naših krajev. Ne sme se namreč zavračati kot neutemeljena domneva, da se kljunač prilagodeva počasi našim klimatskim okoliščinam, kar se posebno da opaziti pri tistih, ki so se izlegli pri nas in v naših zmernih okoliščinah tudi prezimijo. Divji golobi, grivar, duplar in skalni golob so večinoma izraziti selivci. Kljub temu pa posamezni grivarji tudi v najhujši zimi ostanejo pri nas, posebno taki, ki so se izlegli v bližini človeških selišč, po velikih velemestnih vrtovih, nižinskih gozdovih, ob rekah in drugih bolj ugodnih krajih, kjer tudi pozimi najdejo kolikor toliko hrane, da se skromno prebijejo skozi najhujše mesece. V dunajskem Sschonbrunnu, znanem živalskem vrtu, ki pa ima velike komplekse starega drevja in široke livade, so ugotovili še celo to, da se pozimi pojavijo v njem grivarji, ki so zagledali luč sveta v dunajski okolici kakor v Dunajskem lesu, na Golovcu in drugih obrobnih hribih mesta. To so dognali s pomočjo obročkanja mladičev. Njih selitev torej ni na daleč. Ko pritisne mraz, kratek polet v nižino, z dežele v mesto in zadeva je urejena. Na starih kostanjih, hrastih, oziroma pod njimi se že kaj najde za želodec. Mogoče je potrebna tudi kakšna preusmeritev v hrani, a v glavnem, da se izdrži čez zimo-. Duplar je bolj južna ptica kakor grivar. Postal je redek, ker je vedno manj votlih dreves za gnezditev. Pogost je še na Gorjancih in od tod dalje v gozdovih Hrvatske, doli do Balkana. Po Karamanu je duplar pogost tudi pozimi v okolici Skoplja, oziroma se preseli iz okolnih gozdov v bližino mesta in proti Ajvatovskemu močvirju, vtem ko grivarji vsi zapuste skopsko polje in gredo na jug. Prav to sem sam opazoval za okolico Ohrida, Spodnjega Kosova in Štipa z Ovčjim poljem. Naenkrat se pojavijo velike jate grivarjev, navadno proti kraju oktobra, in spravijo na noge lovce. Čez noč jih zmanjka in z njimi vred tudi tistih, ki so bili tu čez poletje. Ne zadržujejo se v Makedoniji, ampak jo poberejo naravnost čez morje proti Mali Aziji in Severni Afriki. Naš domači golob je udomačenec skalnega goloba; človek ga je v stoletjih izmaličil na vse mogoče načine, tako da se pri mnogih sploh težko spozna, da so res golobi. Pri domačem golobu je selilni nagon popolnoma zamrl. Tudi tisti, ki žive na svojo roko na pol divje kakor frančiškanski v Ljubljani ali kapucinski in »lintvernovi« v Celovcu, so vsak občutek za zapustitev okoliša rojstnega mesta popolnoma izgubili in ne gredo niti na kmete, kaj šele v tujino. Pravi skalni golob je pa še dandanes večinoma selivec in zapušča pozimi tudi take kraje, kjer bi lahko brez posebnih težav prezimil, in gre na jug. Če se pa domači ali na pol divje živeči golob pridruži skalnim golobom, kar se večkrat dogaja tam, kjer ta golob živi, kakor pri nas na Krasu, v Dalmaciji itd., potem tudi on potuje z ostalo druščino ob času selitve. Grlica je pri nas izrazita ptica poletja. Pojavi se navadno šele v začetku maja in se poslovi že sredi septembra. V Lovcu sem pa bral, da je bila grlica opažena predlanskega leta (1946) še 18. novembra v ptujski okolici. Tudi v Makedoniji, posebno v nižinskih predelih ob rekah je mnogo grlic, mnogo več kakor pri nas in že od konca avgusta dalje, posebno pa v septembru se njihovo število do odhoda na jug stalno množi. Karaman pravi, da se grlice pojavijo v okolici Skoplja šele prve dni maja (7.—10. maja), oziroma takrat je glavni prelet proti severu, in da je na jesen zadnje videl 8. oktobra. Jaz sem jih opazoval v nižini Katlanovskega jezera tudi še prve dni novembra, ko sem lovil kljunače, ter je to pač morala biti neka zakasnela jata s severa. V kletkah sem imel, ko sem služboval v Strugi, tri grlice. Tudi pri njih se je ob času jesenske selitve pojavil nemir; prhutale so in se zaletavale ob stene in ta nemir je trajal navadno po tri do štiri dni, potem pa so se pomirile in se začele goliti. Ta nemir pa se ni pojavil pri vseh hkrati. Ena je postala nemirna že v začetku oktobra, drugi dve sta občutili selitveno poželenje šele okoli Vseh svetih. Mogoče se je »selilni hormon« ali pobudnik pojavil v krvi ene prej kakor pri drugih, mogoče je pri tem imel vlogo spol ali pa tudi hrana, ker kakor je znano, vpliva močna hrana tudi na izločanje žlez, kar ravno v spolnem oziru včasih privede do izpadov. Pri drugih golobih, ki sem jih imel v kletkah, nikoli nisem ob času selitve zapazil znakov nemira. Imel sem pa, ko sem bil v Kačaniku, skupaj zaprte grivarje in duplarje, ki so zimo ob primerni hrani dobro izdržali. Eno je gotovo, da je najbolj tipičen selivec med golobi grlica in prav zato kljub južnemu podnebju nobena ne ostane čez zimo v Makedoniji, verjetno tudi ne v Grčiji, ampak lete vse čez morje. Bližnja sorodnica grlice, laška grlica (po Erjavcu), kumrija ali gugutka, ki jo pri nas poznamo samo v kletkah, a je v bolj toplih predelih Balkana navadna ptica ter jih je vse polno po mestih in nekaterih vaseh, je pa stalna ptica in ji ne pride niti na um, da bi v najhujšem zimskem času zapustila svoj rojstni kraj. Letos v poletju (1947) sta se pojavila v Radovljici v samem mestu dva para laških grlic. Samca sta prišla na obiske tudi k udomačenim sorodnikom. I Ne bo se Jaka tožil, le puškico bo sprožil. Padel bo lisjak, če zraven ne bo spak. Pokažem lovcem, kaj sem jaz, da z mano ni nobeden špas. Puškico ob ramo djam, in vse, kar treba, pokončam. Zajce, vrane in zveri, streljati Jaka si želi. Naj ne vabi vas zaman, tovar’ši lovci, le na plan! J. D., Osluševci. Maček je v zvezi s hudičem. Tako je vedno trdil Lipnik in tudi dokazal. Pa ne samo meni, bilo je več prisotnih, ki so se o tem prepričali in tudi potem verjeli. Ne vem, kako je to prišlo. Usoda mi je bila naklonjena in namesto, da bi me moji visoki kraki nosili v galicijske strelne jarke v prvi svetovni vojni, kjer naj bi zmrznili, me je vrgla v vzhodno zeleno Štajersko, kjer sem imel nalogo, odvzemati ubogemu ljudstvu z žulji pridelan kruh ter ga dirigirati v skladišča, da bodo zaloge večje in vojna dalje žela mlada življenja. Med te žitne molje, tako so nam ljudje pravili, je prišel tudi Lipnik, tedaj že blizu Abrahamovih let in star lovski praktik. Tako naju je usoda povezala pri tem delu, njega priletnega družinskega očeta in mene še ne devetnajstletnega mladiča. Skoraj polnih šest mesecev sva hodila od vasi do vasi, od kmeta do kmeta, on kot cenilec, jaz kot knjigovodja. Ker nisva pripadala med one, ki so z odvzemom žitaric pospeševali vojno, so naju ljudje imeli radi. On me je imel za sinka, jaz njega pa za očko. Bil mi je res kakor oče in najboljši vzgojitelj v lovski vedi. Novina mu je bila najljubša prirodna knjiga, saj je poznal njene pismenke do pičice. Večkrat sva delala krajše in daljše izprehode in vedno sva našla dovolj gradiva o lovstvu, o naši favni in flori. Nekoč sva se vračala s takega izpre-hoda proti domu, to je kmečki hiši, kjer sva stanovala že tri dni. Blizu kmetije najdeva sled mačke. Šla sva za njo in tik ob robu gozda našla mačka pri njegovem grešnem delu — skubel je ravnokar zaklano jerebico. Palica, ki jo je Lipnik vrgel proti mačku, ni zadela, le spodila ga je in maček jo je ucvrl v naš dom. Ko sva prišla v toplo zakurjeno sobo, je maček lepo dremal na veliki široki kmečki peči. V sobi ni bilo nikogar in Lipnik je izrabil priložnost. Lepo poboža mačka, ga postavi na mizo ter mi ukaže, naj ga držim, da ne uide. Prijazno kliče muca in se bliža razpelu, ki je viselo v kotu. Maček gleda Lipnika, ki sname razpelo, se grozilno približa mačku, mene pa opozori, naj ga krepkeje primem, da bi me ne opraskal, in začne z razpelom udrihati po njem. Maček piha, se mi hoče izviti iz rok, jaz ga pa stiskam, dokler Lipnik ne odpre vrat. Ko spustim, je maček v skoku zunaj. Nasmejal sem se do solz, ko mi Lipnik reče, da je to komaj prvo dejanje, zaključek pa da bo zvečer. Pri večerji je bila vsa družina zbrana v isti sobi. Maček se je muzal zunaj pri vratih, se nekaj krati oglasil, a noter ni hotel, ker je videl mene in Lipnika. Gospodinja kmalu opazi nenavadno obnašanje mačka, pa hoče po njega. »Kaj neki je danes našemu mačku, da noče v sobo?« »Le pustite mačka tam, kjer je, včasih se mački res 'čudno obnašajo in to tedaj, kadar so v službi hudiča,« pravi Lipnik resno. Vsa družina se zasmeji, da more Lipnik kaj takega verjeti. Lipnik pa resno nadaljuje: »Saj nisem preveč pobožen, vendar v to verjamem in sem prepričan.« »Eh, ta je pa bosa,« se oglasi dobrodušni gospodar. »Res bo, da nekatere živali znajo več, kakor mi o njih mislimo, da' bi pa maček bil v zvezi s samim hudobcem, pa le ne verjamem. To, da sova kliče ali vsaj javi smrt, to že verjamem, ker ne dolgo tega, ko sem se iz trga vračal pozno domov, sem se sam prepričal. Ko sem prihajal proti vasi, je malo pod cesto ob robu gozda pri Joklu še brlela luč. In prav na njegovi hiši je sedela sova in skovikala. Drugi dan je Jokl umrl.« Družina je postala bolj tiha. »To bi že verjela,« pravi gospodinja, »da bi pa naš Mici bil v zvezi z vragom, pa ne verjamem.« »Nisem rekel, da je maček vedno v zvezi s hudobcem,« pravi Lipnik, »včasih pa je. Da ne porečete, da sem mačku kaj storil, prinesite ga vi sem ter ga postavite na mizo, pa bomo videli.« Gospodinja stopi pred vrata, vzame mačka v naročje, ga boža in postavi na mizo. Maček pa je bil nemiren in neprestano zrl v Lipnika. Slutil je, da se bo tepež z razpelom ponovil. Zato ga je gospodinja morala krepkeje držati. Lipnik vstane Po uspešnem lovu Foto Slaoko Smolej in maček neprestano sledi njegovim kretnjam. Počasi se bliža razpelu v kotu, napravi pred njim križ in tajinstveno iz-pregovori nekaj, kar se je slišalo nekako: »In nomine, Domine katus, diobolum,« sname razpelo in s hitro kretnjo ga postavi pred mačka. Maček zapiha, opraska gospodinjo, da ga je prestrašena spustila, in v skoku trešči skozi zaprto okno na plan. Vsa družina je prestrašena strmela v razbito šipo, jaz pa sem mislil, da se mi raztrešči črevesje od zadržanega smeha. Lipnik pa stoji z dvignjenim razpelom in z resnim obrazom pravi: »Tega mačka nikoli več v hišo, če hočete, da bo hiša srečna. Da ne bo nosil vam niti sosedom nesreče, je najbolje, da ga čim-prej uničite.« Hvaležno je pogledala gospodinja Lipnika, ki ji je pravočasno razkril hudobo, gospodar pa je vstal in najbrže mu je bilo malo tesno pri srcu, kajti v klet po majoliko boljšega ni šel sam, ampak me je prosil, naj mu grem svetit. Drugi dan ni imel maček več poželenja po jerebicah. Gospodar sam ga je pri-tistil, uverjen, da ima neko zasluženje pred bogom, ker je uničil hudičevega zaveznika. A. M. Kako divjad »umirimo«*. Mogoče je ta izraz malo tuj. Naše lovsko izrazoslovje pač šele nastaja. Vsekakor se mi vidi mnogo lepši, kakor ubiti ali zaklati. Ubijemo sovražnika v borbi, zakoljemo prašiča ali bika v klavnici, nikakor pa ne vekajočega dolgouhca ali plaho jerebico, če je nismo do smrti zadeli. Lovci imamo svojo čud in zato se tudi po svoje izražamo. Vkljub temu, da se trudimo streljati tako, da divjad na strel obleži mrtva, se nam večkrat dogodi, da jo samo obstrelimo in jo moramo potem usmrtiti, to je umiriti. Svoj čas so pernato divjad (jerebice, fazane, prepelice, kljunače itd.) umirili * Naj bi lovci povedali svoje mnenje o tem izrazu kakor o izrazu »dokončati« (dr. Bevk), kateri od teh je ustreznejši. — Ur. tako, da so obstreljeno prijeli z levico, ji z desno izdrli letalno pero ter ji z njim predrli med zatilnico in prvim vratnim vretencem mozeg oziroma možgane. To si opravil le, če si ptico držal z levico za glavo. Ker si z desnico držal pero, je žival visela prosto in v smrtnem strahu, želeč se osvoboditi, frfotala in mahala z nogami. Tudi potem, če je nisi docela zabodel, se ni takoj umirila. Neštetokrat sem videl, kako je taka uboga jerebica, viseča že na zadrgi, ponovno vztrepetala ali celo začela krčevito frfotati. Zato nisem bil nikoli prijatelj takega ravnanja. Žival umirim najhitreje tako, da ji močno stisnem s palcem in kazalcem prsni koš. Z drugo roko stisnem še goltanec (sapnik) tik pri glavi in v nekaj sekundah se umiri, ker ji tako onemogočimo dihanje. Pri mladi jerebici se utre lobanja, če je drugi prijem tik pri glavi. Nekateri lovci imajo graje vredno navado, da jerebico ali sploh ptico primejo za noge in mahnejo z njo ob puškino kopito, da ji stro glavo. Po mojem to ni lovsko, ker kopito služi drugim namenom. S puško streljamo in ne udarjamo z njo, niti po njej. Bil sem priča smešnemu prizoru, ko je lovec s kopitom udaril po obstreljenem lisjaku. Kopito je odletelo, lisjak tudi in bilo ni ne puške ne lisjaka. Na pozorišču je ostal le razočaran lovec, ki je robantil, klel lisjaka in puškarja, svoje napake pa ni uvidel. Dražjo šolnino pa je plačal lovec, ki je udaril s puškinim kopitom po ranjenem srnjaku. Kopito ni odletelo, pač pa se je sprožila puška in lovcu prestrelila roko. Zajca primemo za zadnji nogi ter ga z roko udarimo za uhlje, a to ne s pestjo, temveč s stegnjenimi prsti. Paziti moramo, da ne zadenemo po lobanji, ker nas bo bolela roka, a namena ne dosežemo. Zadeti moramo natančno na prvo vratno vretence. S tem mu dobesedno pretrgamo nit življenja, ker mu zlomimo tilnik, raz-sadimo glavo. Za srnjaka rabimo bodež. Pokleknemo mu na pleče, mu upognemo glavo pod vrat in porinemo bodež med prvo vre- tence in lobanjo ter tako prerežemo hrbtenico. Za tako delo je treba vaje in spretnosti. Poznan mi je dogodek, ko je nespretnež na ta način zabodel srnjaka. Srnjak je brcnil, se rešil lovca in odskočil. Neroda je prišel ob bodež, ker ga je srnjak odnesel. Naslednji dan je našel srnjaka, bodeža pa ne. Meni je delo z bodežem neprijetno. Nekako težko opravim ta posel in sem potem ob ves užitek, ki bi ga sicer imel. Videl pa sem dosti srnjadi, ki je bila zabodena kar v srce, torej dejansko zaklana. Zame je tako ravnanje mrharstvo in nestrokovno poseganje v mesarsko obrt, nikakor pa lovsko. Zato dajem prednost puški. V kolikor sem zagrešil, da nisem na mestu divjadi usmrtil, naj puška divjad reši muke z rešilnim strelom v vrat. (Milostni strel je brez občutka prevedena tujka, ki niti ne ustreza. Cimprej rešiti muk trpečo divjad ni nikaka milost, temveč lovčeva dolžnost.) Isto priporočam tudi pri jelenjadi. Teta 1932 sem uplenil jelena s polrisanico in je ob previsokem strelu krogla nad plečetom zlomila hrbtenico. Jelen je klecnil na sprednji nogi, nato se zrušil, a ni bil mrtev. Na dva koraka sem mu dal rešilni strel in jelen se je v trenutku umiril. Dvomim, da bi ga prej umiril z bodežem, ker jelen ni srnjak. Lisice ponovno ne streljamo, če je v dobri koži. Ako imamo pri roki krepelce, jo udarimo z njim po nosu tik pod čelnim kolencem, in po njej je. Ce krepelca nimamo, jo primemo za rep, zavrtimo po zraku in jo treščimo z glavo ob deblo drevesa. »Dotuči«, kakor pravi Hrvat, ali, kakor smo ravnokar rekli, umiriti nastreljeno divjad, ni v nobenem primeru prijetno delo. Temu se vsaj deloma izognemo z dobrim orožjem, ki se nam prilega, z dobrimi naboji in če ne streljamo na vsako žival, ki jo komaj vidimo. Malo lovske šole ima oni, ki se baha, da njegova puška podere zajca na sto korakov. Streljanje na take razdalje s šibrami je mrharstvo. Divjad streljamo le na tako razdaljo, da je strel zanesljivo in na me- stu usmrtilen, nikakor pa na slepo srečo — na kilometre. Dobra in priporočljiva navada je, da pomerimo raje nekaj več pred divjad, ko premalo. Ob prevelikem prehitu jo zgrešimo in žival ostane nepoškodovana, zdrava. Narobe, s premajhnim prehitom pa jo navadno zastrelimo. Mislim, da ima lovec mnogo večji užitek, če mu po strelu omahne fazan kakor polna vreča mrtev na tla, kakor tedaj, če ga mora iskati ali tekati za njim in ga celo izgubi — v korist roparicam. Ravno tako imamo pravi lovski užitek le tedaj, ko se nam zajec ob strelu čez glavo prekopicne v — smrt. Ko bomo prišli lovci do spoznanja, da je mrtva divjad last kuhinje, ranjena plen roparic in živa prava naša last, ne bomo krčili kazalca, dokler ne bomo gotovi dobrega zadetka. In šele tedaj se bodo naša lovišča popravila. A. Mazlu. POPRAVEK V Oprtniku v članku »Delo lovskega tatu«, 2. štev., stran 83/84, je stavek: »Storilca... niti ga ni hotel dohiteti.« Pravilno, ni mogel... Ur. Iz lovske organizacije Urbančič Jože — osemdesetletnik. Osem križev je sicer častitljivo, toda težko breme, pod katerim se upogne skoro vsak hrbet. — A taka korenina, kakor je naš starosta Urbančič Jože, se pod njim ne ukloni in hodi pokonci, kakor da ima šele križev pet, posebno če je puška na rami. Rodil se je 9. marca 1869 v Podolnici pri Horjulu. Njegov oče je bil kmet in tudi on je kmet, pa lovec. To pa z dušo in telesom. Naj gre za petelina ali za srnjaka, za race ali za brakade, nikoli ni pretruden, da bi ostal doma. Že kot fantiček je nastavljal zanke kljunačem, stikal ob vodi za racami in kozicami, toda vedno pošten je oddajal redno svoj plen zakupniku lovišča. Ko mu je bilo osemnajst let je postal lovski čuvaj in dobil lovske pravice. Od tega časa pa do danes je ostal lovu zvest brez prestanka, torej polnih 62 let. Poznajo ga lovci od Ljub- ljane do Logatca, od Rakitne do Polhovega Gradca, saj se je po vseh teh loviščih razlegal njegov lovski rog in zvonila horjulska tropa brakov. Mnogo, mnogo odličnih lovcev, ki jih je on spremljal po horjulskem lovišču, že krije hladna zemlja, n. pr. dež. predsednik Hain, žu- pan Ivan Hribar, dekan Dolinar, zobozdravnik dr. Bretl in drugi — on pa še vedno stoji trdno ko hrast, vedrega lica in vedrega srca in še vedno pohaja po lovišču. Lovski rog je sicer odložil, ni pa še obesil puške na klin. Da bi jo še dolgo nosil nam v čast in ponos, mu želi iz vsega srca Lovska družina Horjul. f Mirkovič Lojze, član Lovskega društva Mala Nedelja, je 26. decembra 1948 preminul. Rojen je bil 15. julija 1877 in 43 let zvest in zaveden član zelene bratovščine. Naj bo pošteni, blagi prleški grči in dragemu lovskemu tovarišu ohranjen trajen in časten spomin! Lovski tovariši iz Male Nedelje. Lampreht Robert: Lov in naša petletka Kdor koli hoče danes gledati z odprtimi očmi in zasledovati dogodke pri nas, si bo moral odkrito priznati, da zahteva današnji razvoj družabnega življenja od vsakega posameznika, in to ne glede na spol, najtesnejše sodelovanje, vložitev naporov za dosego in prekoračitev postavljenih nalog, prepričevanje zaostalih ljudi, kateri ne dohitevajo naglega tempa razvoja, odstranjevanje ovir, popravo storjenih napak, skratka dosledno izvršitev prevzetih nalog za čimprejšnjo dograditev socializma na vasi in s tem pohod v lepše in srečnejše življenje. S tem, da si vse to osvojiš, še nisi opravil vsega; važnejše od tega je vppašanje, kdaj in kako si svojo prevzeto nalogo izvršil, najsi bo to v političnem, gospodarskem ali kulturnem udejstvovanju. Vsak posameznik naj se zaveda, da je s tem prevzel odgovornost napram sebi in tudi celoti. Še večjo odgovornost pa nosijo oni, katerim je zaupano .vodstvo, skrb za procvit v vseh vprašanjih graditve socializma, pobijanje mračnjaštva in končno odprava in poprava storjenih napak. Vsakemu izmed nas pa je potreben širok razgled, katerega si najlaže pridobimo, da zasledujemo dogodke pri nas in v svetu ter se poglabljamo v naš dnevni časopis, ki nam prikazuje uspehe in napredek na vseh področjih širom po naši domovini. Važnejše od tega pa je prikazovanje bodočih nalog na gospodarskem polju, kamor brez dvoma spada tudi naše lovstvo'. Ne bom se ustavljal samo pri uspehih in napredovanju, temveč pri dejstvu, zakaj doseženi uspehi tu in tam niso bili boljši, da niso bili izvedeni načrtno, mogoče brez vsake kontrole, ali pa je iskati vzroke v tem, da so se vrinile napake, ki so zavirale započeto delo. Ko' mi misli brodijo tako po enem in drugem, sem se spomnil tudi besed našega voditelja maršala Tita, ki je dejal: Ne bojte se kritizirati, če opazite, da kaj ni v redu. Zdrava konstruktivna kritika nam lahko samo pomaga in tisti, katerega se kritika tiče, se ne bo jezil, če je pošten, temveč mu bo vodilo, kako naj pravilno dela, kako naj pravilno vodi narodno stvar. Tisti, ki ga zdrava narodna kritika užali, ni naš prijatelj, temveč sovražnik naroda. Opirajoč se na besede tov. Tita sem se odločil,' da se po dolgem času zopet enkrat oglasim in v kratkih črticah tudi v našem skromnem glasilu predočim našim čitateljem, kaj vse se lahko napravi, ako je volja do dela, če funkcionira organizacija, da se delo izvrši načrtno in ob pravem času. Pri takem načinu dela so tudi uspehi sigurni. Kar tesno postaja človeku pri srcu, ko se poglabljaš v dnevnike, v katerih ti dan za dnevom prikazujejo nove uspehe, podvige, novatorstvo, racionalizatorstvo in prekoračenje postavljenih norm, o boju za čim večji hektarski donos v kmetijstvu, ustanavljanje novih obdelovalnih zadrug in ekonomij, ter ne vem kaj še vse. Skratka, iz najzakotnejše vasi se pojavlja glas o novem življenju, usmerjeno v pravcu začrtane poti, katera vodi v socializem. Tovariši, ali nismo lahko kot lovci ljubosumni na vse to, kar se dogaja okoli nas? Pa bo mogoče kdo rekel, saj smo tudi lovci vključeni v petletni plan in nihče ne omenja naših uspehov. Tov. lovci, ostali smo samo pri vključitvi, delo in uspehi pa so izostali. In zato nas javnost tako malo omenja. Mi šele razglabljamo o našem petletnem lovskem načrtu, medtem ko industrija, državni in zadružni sektor slavijo uspešen zaključek drugega leta gospodarske petletke. Naj nas ne bo sram odkrito priznati, da nosimo gotovi del krivde na tem povsem sami. Ker smo bili premalo aktivni in se nismo v zadostni meri zavedali prevzetih nalog, tako napram sebi kakor celoti. Mogoče smo se celo izgubili v vrtincu dogodkov, ki se porajajo okoli nas. Ne, nismo se še izgubili in tudi započetega dela se bomo še bolj oprijeli, da bodo tudi naši uspehi postali vidni. Tudi naš petletni lovski načrt mora postati kri in meso. Prikazati pa hočem tudi krizo; katero smo preživljali lovci našega okraja v lanskem letu, katero pa nismo povzročili lovci sami, temveč povsem drugi ljudje, zaradi česar je nastal zastoj v našem razvoju, zmanjšali so se uspehi in zato tudi posledice niso izostale. To pa imenujemo tudi lovci storjeno napako in tu naj velja izrek: Pri odkrivanju napak se bomo zgradili. Tega se v polni meri zavedajo uredniki našega dnevnega časopisja, prikazujoč ne samo ogromne uspehe, temveč tudi odpravo napak, katere zavirajo še večji uspeh. In zato naj bo o tem govora tudi v našem glasilu. Tovariši lovci! Dve leti je že od tega, odkar smo slovenski lovci z radostnim srcem sprejeli vest, da je izšel novi začasni zakon o lovu. Še večjo radost pa smo občutili potem, ko smo se seznanili z njegovo vsebino. Lotili smo se takoj z največjo vnemo osnovnega dela, osnovanja lovskih družin. Prva dolžnost izvoljenih funkcionarjev je obstajala v tem, da temeljito seznanijo ostale člane družine z vsemi demokratičnimi pridobitvami, katere nam je prinesel naš novi in do tedaj najboljši zakon o lovu. Ni bila to nobena težka naloga, kajti dobre in koristne stvari pač ni težko prenesti od mrtve črke in jih spremeniti v dejanja. Vse je bilo v najlepšem redu, pogoji za uspešno gojitev divjadi na podlagi obširnih lovišč so bili podani, upostav-ljena je bila disciplina pri lovcih. Zavedal se je vsak posameznik, da je moralo preteči mnogo desetletij, preden je lahko svobodno zadihal slovenski lovec. Vse do konca 1. 1947 je potekalo v najlepšem redu in harmoniji. Dosegli smo že tudi precejšne uspehe pri oddaji kožuhovine, celo postavljeni plan smo visoko presegli. Lovci so se v polni meri zavedali svoje dolžnosti do skupnosti, ker so dobro vedeli, da bomo dobili za kožuhovino nam potrebne devize. Pozabili pa nismo obljub od strani lovske zadruge, da bomo pa zato prejeli lovsko municijo in to ne samo naboje za gladke cevi, temveč tudi naboje za risanice. Dolgo je že od tega, odkar smo poslali seznam o vrsti orožja in točno navedbo kalibra. Ali obstajajo v tem vprašanju res tako velike ovire, katere se ne dajo premostiti? Mogoče bi se pri dobri volji našel tudi v tej kočljivi zadevi izhod. Mnogo se danes čita o novih domačih proizvodih, katere smo morali prej uvažati in so sedaj postali sad našega napredka. To bi bilo eno, o- čemer smo si lovci lansko leto belili glave in iskali vzroke v tem in onem, ali pravih vzrokov pa le nismo mogli najti. Lovska zadruga nam pa te uganke oči vidno ne more ali noče razrešiti. Upanje pa vseeno imamo, da se bo tudi ta stvar dala urediti tako, da nam ne bo treba poseči po tistem sredstvu, katero nadomestuje kroglo v gotovih ozirih, kar pa zakon o lovu ne dovoljuje in tudi ni časten za pravega lovca. Povsem drugo vprašanje pa je nastalo za nas lovce, ko smo zamenjali stalne orožne liste z začasnimi dovolilnicami za nošenje orožja. Takoj se je začelo šušljanje, da bo temu sledila nekaka redukcija, izbiro pa bo pokazala rešetka. Čas za to je bil prav dobro izbran, zato smo računali, da se bo ta zadeva sigurno končala v roku treh mesecev, to se pravi, če bo izvršena načrtno, ker po preteku teh nastopi novo lovsko leto in z njim izdaja novih lovskih kart. In ne samo to, tedaj je tudi čas, da se zbudiš iz lovskega spanja, vzameš puško raz klin in pogledaš, da niso pajki ali celo rja povsem zamašili cevi. Bolj razveseljivo od tega je poročilo, da se že oglaša petelin in tudi da pridno kleplje. Tedaj lovčeva kri nima več mirnega toka. Srce pa se ti krči, ko vidiš, da je prostor, namenjen za lovske dokumente, v tvoji listnici prazen. Kaj hočeš, počakati bo treba, saj pravijo, da je potrpežljivost lepa čednost. Seveda samo tedaj, ko nekaj pričakuješ, kadar pa moraš zadostiti svojim obvezam, tedaj pa to ne pride v poštev. Da niso to samo namigovanja, bom pa dokazal; tako je bilo lanskega leta. Članarina za lovsko organizacijo in prispevek za OLS sta bila poravnana še pred določenim rokom. Zakupnina za lovišče poravnana pred rokom, celo prej preden je dospela položnica, katera navadno nima zamude. In ob pravem času plačane takse za lovske karte. Pravkar omenjeno se nanaša na lovsko družino Črna-Javorje, ker za druge ne odgovarjam. Lovske karte pa smo prejeli, reci in piši, tri in pol meseca prepozno. Pripomniti moram, da je krivda na tem ležala na registraciji orožnih listov, ker se je vztrajalo na tem, da dobi lovsko karto samo tisti, kateri je že v posesti svojega orožnega lista, odnosno da mu je ta zagotovljen. Ker pa ni bilo izgleda, da se bo stvar glede novih orožnih listov izvršila v doglednem času, so se končno le izdale vsem lovcem težko zaželene lovske karte na začasne orožne liste. Ozračje je s tem postalo nekako znosnejše. Razburjenje se je sčasoma poleglo in obrazi lovcev so dobili povsem drugi izraz. Kako tudi ne, saj je bil prsk srnjadi pred durmi. Zadeti je bilo treba samo še puško na ramo', vzeti povečalno steklo, da boš lahko razločil vsaj spol, če že drugega ne. Tudi nabojev ne smemo pozabiti. Meni se je to lansko leto često zgodilo. Najbrž je bil vzrok ta, ker imam puško na risano cev. Pa kljub temu sem bil zmeraj Židane volje, samo da sem užival krasote narave. Čas je potekal kaj hitro. Bližala se je zima, pa kljub temu je postalo ozračje nekako zadušljivo in nekega dne mi je skoraj vzelo sapo. Tov. lovci, tak občutek sem imel tedaj, ko sem vtaknil v žep odločbo o preklicu veljavnosti orožnega lista. Premišljeval sem, kaj sem zakrivil, toda vzroka nisem mogel najti. Ni me tolažilo to, da je tudi druge moje tovariše doletela ista usoda. Tolažilno za mene in tudi za druge je bilo, da imamo vsaj možnost priziva, v katerem lahko povemo, da je bila izdana odločba brez vsake podlage in se je nam s tem storila velika krivica. Obrazi lovcev so se začeli zopet spreminjati. Ni bilo več tistega razpoloženja, ki je vladalo prej, popustila je disciplina in naše ustvarjalno delo je pri tem močno trpelo. Jaz za svojo osebo sem napravil sklep, da odložim funkcijo tajnika lovske družine, kar sem tudi storil. Zakaj? Ker se zavedam, da človek, ki ne uživa zaupanja oblasti, ne more biti funkcionar. Ne bi se pustil prezirati od tistih poedincev, ki so imeli sicer orožni list v žepu, katerim pa sem bil trn v peti zaradi strogega izvajanja vseh lovskih predpisov. Tudi to je bil udarec za mene, katerega sem si prizadel sam v svesti si, da sem ravnal pravilno. Nikoli se nisem nikamor vrival in če sem prevzel funkcijo kjer koli, sem jo opravljal vestno in tudi s ponosom, zavedajoč se, da delam za skupnost. Minulo je več ko leto, odkar teče registracija orožnih listov in še do sedaj ni končana. Da so tudi lovišča zaradi tega mnogo trpela, mi ni treba posebej omenjati. K vsemu bi pripomnil tole: Nikakor nisem upravičen razglabljati o tem, v koliko je vse to potrebno, vprašam pa lahko, zakaj takšna stvar potrebuje toliko dragocenega časa. Izvede naj se načrtno: zaslišati o tem in onem verodostojne ljudi, odriniti denunciante in ob pravem času končati, kakor bi bila postavljena norma. Velika krivda pa leži brez dvoma tudi na tem, ker ni potrebnega medsebojnega sodelovanja. Povsod se poudarja, da je vsaka organizacija, tako tudi lovska, posvetovalni organ oblasti. Kaj pa v primeru, da se organizacija kot taka ne upošteva, posebno pa še tedaj ne, kadar jo člani najbolj potrebujejo. In to je v polni meri prišlo do izraza pri OLS, katerega član sem tudi jaz. Danes mi je to povsem jasno, zakaj ni bilo zaželeno sodelovanje tiste organizacije, katera edina je upravičena zastopati njene člane. V primeru pa, da obstajajo proti vodstvu kaki tehtni razlogi, recimo v zanemarjanju dolžnosti, ali da kažejo sovražno lice napram ljudski oblasti in podobno, potem se tako vodstvo kratko malo razreši, da zaradi tega ne bo trpelo članstvo. Ako pa to ni, potem je treba uvaževati sodelovanje, kar bo rodilo uspeh na gospodarskem in političnem polju, ustvarilo razpoloženje, voljo do dela in pospešilo pravično rešitev, katero smo lo-vci tako težko pričakovali. S tem sem hotel pokazati na ovire, kar lahko imenujem storjeno napako. Še nekaj drugega mi ne ugaja, kar lovcem po nepotrebnem vzame precej dragocenega časa. Navedel bom samo en primer, ki pa sigurno ni osamljen. Ista usoda kakor mene je doletela tudi mojega lovskega tovariša Jožka. Še nekoliko huje ga je zadelo. Jožko je bil partizan in ko se je ob osvoboditvi vrnil srečno domov, je prinesel s seboj tudi lovsko puško, katero je pri neki hajki rekviriral nekje na Koroškem. Prej ni bil lovec, toda pri hajkanju po planinah je tudi on vzljubil ta plemeniti šport, in postati lovec, je bila njegova največja želja. Opazil sem, da se v njem res pretaka nekaj lovske krvi. Po nekaj mesecih je puško pravilno prijavil in tudi povedal, od kod da izvira. Prejel je orožni list in postal član naše lovske družine. Tri leta jo je nosil s ponosom. Zakaj tudi ne, saj mu je bila spomin na vse tiste čase, katere je preživljal v borbi za osvobojenje in za ustvaritev lepšega in boljšega življenja, kakor ga je imel do tedaj. In za dosego vsega tega je stal vsak dan z eno nogo v grobu. Kakor rečeno, je tudi on prejel odločbo o preklicu veljavnosti orožnega lista in tudi puško je moral oddati. Hudo ga je zadelo. Razumel sem njegovo bol, katero je občutil ob izgubi pušice, toda pomagati mu nisem mogel. Vložil je prošnjo za nabavno dovoljenje za nabavo orožja Čez nekaj tednov dobi obvestilo, naj se zglasi ob določeni uri na okraju. Jožko vabilu ni mogel zadostiti, ker je imel dnevno službo. Zaposlen je pri planskem delu kot kopač v rudniku svinca. Zato se je odpeljal popoldan s kolesom v Dravograd, toda zastonj. Referenta ni dobil več v pisarni. Tretji dan se zopet odpelje in tedaj je imel srečo. Izročili so mu dovoljenje za nabavo orožja. Vprašam samo, ali je bilo potrebno, da je moral človek po težkem delu v rudniku namesto potrebnega počitka sesti na kolo in dvakrat napraviti po 40 km vožnje za tisto stvar, katero bi lahko dobil po pošti, in to namesto vabila, ali vsaj po Narodni milici. Omenim naj še, da lovci nismo samo lovci, temveč rudarji, industrijski delavci in kmetje, ki smo navezani na svoj delovni čas, za dosego norm in postavljenih planov. Izgubljati čas zaradi takšnih malenkosti ni koristno, še manj pa priporočljivo. Zato je naša dolžnost s konstruktivno kritiko prikazati vse, kar ni pozitivno in kar zavira naš razvoj. Tovariši lovci, kar odkrito povejmo, da si ne pustimo zavirati našega započetega dela od nobene strani, ker od našega dela je odvisen naš lovski plan, od celotnih planov naša petletka, od petletke pa naša bodočnost. Pa še drugič kaj, če bo nastala potreba. Ob koncu pa vam lovskim tovarišem sporočam veselo vest, da sem med tem časom dobil zadoščenje s tem, da je bila pritožba v celoti upoštevana in mi bil izdan orožni list. Dr. Avčin France Nekaj o strelu s šibrami na gibajoče se cilje V 10. številki 1948 prinaša »Lovački vjesnik«, glasilo Saveza lovačkih društava narodne republike Hrvatske, članek Ljubiše L. Ivkoviča: »O brzini kretanja divljači, o brzini sačme in o bočnom gadjanju«. Članek je nedvomno zelo poučen za vsakogar, kdor strelja na divjad v teku ali v letu. V njem namreč navaja avtor v prvi tabeli podatke za srednji čas leta šiber različne debeline za posamezne razdalje do 60 metrov, in sicer za normalno začetno hitrost šiber 375 m/s. V drugi tabeli pa podaja za strogo bočni strel največjim hitrostim posameznih vrst divjadi, raznim debelinam šiber in določenim oddaljenostim od 20 do 60 m ustrezajoče prebite, to je razdalje, za katere mora biti v momentu, ko naboj zapusti cev, puška namerjena pred točko zadetka na telesu divjadi. Za hrvaško in srbsko »preticanje« bi mogoče veljalo vpeljati izraz »preddrža« ali »prehit« (ing. Šušteršič). O tem pa naj se sporazumejo strokovnjaki z jezikoslovci. Nas zanima bolj tehnična stran vsega poglavja. Tu bomo za enkrat rabili drugi izraz. Številke v omenjenem članku so zelo poučne. Izvemo n. pr. za marsikoga presenetljivo dejstvo, da moramo pri mali divji raci, kreheljcu ali žvižgavki v polnem letu pomeriti, oziroma bolje rečeno sprožiti na točko, ležečo kar 7,35 m pred malim ciljem, če smo streljali na razdaljo 40 m in s šibrami št. 10 (3 mm premera). Ta ptica leti v polnem letu namreč s silovito hitrostjo do 50 m/s, torej kar 180 km/h. Pri prepelici z njenimi skromnimi 14 m/s (50 km/h) pa bo zadostovalo ob istih pogojih za dober zadetek že 2,06 m preddrže. Števila v tabelah so nedvomno matematično točna, dasi bomo morali o pogojih za njih izračunanje spregovoriti nekaj kritičnih besed. Za lovsko prakso pa so prilično nerabna in naj po izjavi avtorja samega služijo strelcu le kot opora. Zato našega članka ni smatrati za kritiko, temveč za izpopolnitev v praktični smeri zelo poučnega in zanimivega dela tov. Ljubiše L. Ivkoviča, ki ga vsakemu lovcu toplo priporočamo. Računanje prebita na centimetre natančno sploh ni smiselno, ker je namreč pojem »srednji čas leta šiber« za prelet neke razdalje matematično-statistično za vsak posamezen naboj sicer točno definiran, za praktično uporabo pa je precej šepav, ker od naboja do naboja zelo variira. Snop šiber se namreč takoj po zapustitvi cevi razvleče ne le v širino, temveč tudi in še mnogo bolj v dolžino. Spredaj leti nekaj redkih najhitrejših zrn, nato pa takoj sledi najgostejši osrednji del, ki se potem počasi razvleče v rep vedno redkejših šiber-zamudnic. Ko so n. pr. prva zrna dosegla razdaljo 35 m, je središče gostega dela nekako pri 32 metrih, dočirn so zadnje šibre dosegle šele 25 m. Snop je tedaj dolg že kar 10 m, dočim mu znaša premer le približno 2 m. Pri takih razmerah je kaj težko praktično definirati »srednji čas leta«, ki bi opravičeval računanje prebita na centimetre točno. Če odštejemo prva osamljena sprednja zrna in najpočasnejše zamudnice, nam ostane kot upoštevanja vredna dolžina snopa šiber vedno nekako Vio razdalje strela. Pri 35 m (50 korakov) dobimo tako dolžino važnega dela snopa šiber 3,5 m, in sicer je v prvem metru nekako 45% teh šiber, v naslednjem polmetru — in te šibre so najgostejše — .35 %>, v zadnjih dveh metrih pa preostalih 20%. Kar se tiče stranskega razsipa šiber, moramo ločiti med posameznimi zelo svojevoljnimi šibrami (one, ki so se v cevi izmaličile) in med, zlasti na krajše razdalje, dokaj ostro izraženim jedrom strela. Pri dvanajsticah bomo že na 10 m dobili šibre več ko 40 cm od osi strela. Toda tudi brez teh se snop v razdaljo lijakasto širi. Slika 1. nam to grafično prikazuje za »gozdno« oz. »poljsko« cev. Gozdne cevi dajo namreč nalašč širši snop, ki lajša streljanje v gozdu in na male razdalje. Nasprotno pa poljska cev nosi ože, kakor to zahtevajo večje strelne razdalje pri poljskem lovu. V sredi med obojimi na leže tako imenovane univerzalne cevi. Cevi za polje (Iz knjige Scluesstechmsehes Handbuch fur Jager und Schiitzen B. W. S. — W. Lampel.) Strel $ šibrami 50 cm Cevi za gozd V sredini narisanih snopov vidimo črtkani del cigaraste oblike. V njegovem območju je strel dovolj močan, da divjad vsaj zaustavi, če je že takoj ne usmrti, kar bi bilo vedno želeti. Za dosego tega je treba vselej nekega minimalnega števila šiber še dovoljno žive sile, ki je zopet odvisna od njihove hitrosti (proporcionalna je kvadratu hitrosti). Pod njihovim udarcem občuti živčni in krvni sistem divjadi udarec v živo, nekak šok, ki mu ni več dorasla. Za primer naj služi primer pravilno pomerjenega strela z osmicami (3Va mm) iz puške kalibra 12 na povprek bežečega zajca: Razdalja metrov: 10 20 30 40 50 Število šiber: 135 70 34 17 10 Energija v kilogrammetrih: 191 72 26 10 4 Vidimo, kako zelo pada energija šiber z oddaljenostjo. Celo za ta močni kaliber se že odraža praktično še dopustna meja strela 40 m (55 do 60 korakov), in še ta postane pri manjših kalibrih ter pri cilindričnih, nič zoženih ceveh, lovsko problematična. Tudi naša slika nam to potrjuje. Celo pri daleč noseči poljski cevi je območje učinkovitega strela na 50111 že skrčeno na ničlo. Za dober zadetek pa je potrebnih vsaj 5 zrn 3*A mm (št. 8) za zajca, 4 zrna 3 mm (št. 10) za fazana ali raco1, 4 zrna 2’A; mm (št. 12) za jerebico. Seveda pade žival včasih na mestu od ene same šibre (zadetek v glavo, važne živčne centre, srce), toda to ni dober zadetek, to je le golo naključje, s katerim pravičen lovec, ki ima kaj usmiljenja do divjadi, ne bo nikdar računal. Dolžina puškinih cevi pri tem nima posebne vloge, dasi se običajno misli baš obratno. Močno zožena (na koncu konična, čokirana) cev, dolga 60 cm, bo dala prav isto obliko strela kakor 72 cm dolga cilindrična, le hitrost šiber bo neznatno manjša, nekako 1 m/s za vsak centimeter krajšanja cevi v razdalji 5 m od ustja. Pri teh 12 cm razlike v dolžini cevi bo hitrost padla s 375 na 363 m/s, energija šiber pa se bo zaradi tega zmanjšala komaj za kakih 6%. Prednost dolgih cevi je v glavnem v manjših merilnih napakah, ker je vizirna linija daljša, in pa v mirnejšem vodenju puške pri spremljanju gibajočega se cilja. Nadaljnji razlogi proti preveč natančnemu računanju prebita so sledeči. Omenjena tabela drži prvič le ob pogoju, da je začetna hitrost šiber res točno 375 m/s. Vemo pa, da polnjenja celo strojno izdelanih nabojev nekoliko variirajo v teži smodnika, kaj pa šele današnji naboji, ki so tako različni ne le v teži smodnika, temveč tudi po njegovi kvaliteti! Zato bodo zlasti dandanes hitrosti šiber zelo variirale od naboja do naboja, pa tudi od puške do puške, saj vemo, kaj se ob današnjem nepremagljivem pomanjkanju lovskega orožja vse nosi na lov. Drugi razlog proti preveliki točnosti računanja je dejstvo, da dolžine prebita na razne oddaljenosti tudi najbolj rutiniran strelec ne more oceniti niti približno točno, kamoli na centimetre natančno. Tega tudi nikdar ne skuša. Edino merilo za predstrel mu je navadno le navidezna dolžina divjadi v smeri njenega gibanja. Strelja tedaj na primer na 35 m za 1 do 2 dolžini zajca predenj, pri raci pa niti tega skoraj nikdar ne ve, ker za kaka razmišljanja sploh ni časa in je treba strel prednjo kar vreči. Povpraševanje pri dobrih strelcih z veliko prakso nas kaj brž prepriča o tem, praktičen poizkus pa še bolj, posebno ko smo nekajkrat imenitno zgrešili. Dalje so v članku navedene maksimalne hitrosti, torej one, ki jih žival ne uporablja razen v sili ali v polnem letu v zraku. Ima pa to svojo dobro stran, da bodo pri tolikšnih preddržah, kakor jih navaja omenjena tabela, streli padli večinoma pred divjad in ne za njo, kar velja za 90% zgrešenih strelov na gibajoče se cilje. Tako bodo ona redka zrna, ki bodo sploh zadela, oziroma če bodo sploh zadela, prijela v glavo ali vrat divjadi. Tako bo ta padla z večjo gotovostjo, kakor če dobi nekaj šiber v mehko, v zadnjem delu trupa. Taka je namreč redna posledica zakasnelih strelov in sledi ji počasno, mukepolno umiranje nesrečne živali, če se je prej ne usmili lisica ali kaka druga modernejša gozdna policija. Tudi veter ima pri strelu s šibrami svojo vlogo. Kar poizkusi streljati na večjo razdaljo na vrano, jadrajočo v zraku ob hudem vetru, tako da vrana napram tlom skoraj stoji v zraku. Pomeril si dobro, zadel pa za njo: veter 50 m/h je snop tvojih šiber odklonil v svoji smeri tako-, da je gosti del snopa švignil že za ciljem. Tudi za strel s kroglo velja podobno, dasi na še lovske razdalje v manjši meri. Ostrostrelske puške z merilnimi daljnogledi, s katerimi streljajo na razdalje do 1000 m, pa morajo veter že upoštevati s premikanjem merilnega križa levo in desno. Če bi morali s šibrami meriti na centimetre natančno, bi skoraj nihče ne zadel, kakor je tudi zadetek s kroglo v zraku po navadi le gol slučaj in vse prej ko občudovanja vredna spretnost čarostrelca. Skoraj povsem enako bi bilo, če bi vse šibre letele skupaj v isti ravnini, ležeči pravokotno- na smer strela, kot kaka leteča deska. Zato bomo iz vseh navedenih razlogov skušali gorenjo tabelo tov. Ivkoviča prikrojiti zahtevam lovske prakse, upoštevajoč naša razmišljanja. Pri tem se bomo- držali naslednjih načel: Razdaljo bomo nalašč omejili navzgor na 40 metrov, kar je skrajna, tudi za najboljšega strelca res še lovsko pravična meja. Kdor se hvali, da je »podrl« ubogega zajčka kar na 100 korakov, ta ne razume o- streljanju ničesar, in tudi nima nikakega spoštovanja do svojega plena, ki mu je padel itak samo po naključju. Že na 50 metrov ima namreč prečni razsip zrn že nekaj metrov premera in večja divjad, ki ne more več smukniti skozi redke šibre, je baš zato skoraj vedno zadeta, toda redno tudi slabo-, tako da strela niti ne nakaže, a vendar čez nekaj dni bedno konča v kakem skrivališču, v lisičjem gobcu ali pa v mrharjevi torbi. Dalje bomo številke šiber omejili na one, ki posameznim vrstam divjadi še ustrezajo. Kdo resnih lovcev bo- n. pr. streljal prepelico s štiricami ali lisico na 40 m z dvanajsticami. Tudi je treba vedeti, da večje število drobnejših šiber več opravi kako-r eno ali dve debeli zrni, ki res da bolje prebijeta, a ne premoreta omenjenega usmrtilnega šoka kakor toča manjših, tako da nam žival kljub močnemu krvavenju potem lahko beži še daleč. Pri večjih živalih preddrže ne bomo izražali z dolžinami v metrih ali celo na centimetre točno, temveč v celih ali največ polovičnih dolžinah dotične divjadi. Pri tem načinu namreč pridobimo še prednost, da bo tabela praktično dovolj točno veljala tudi za smeri gibanja cilja, ki napram smeri strela niso po-vsem bočne. Koliko-r se namreč zaradi takega gibanja skrajša potrebna predrža, toliko- se tudi navidezno skrči dolžina trupa divjadi in tabela ostane v veljavi tudi za take primere. Dalje si bomo hitrost teka oziroma leta divjadi zaokrožili na srednjo mero, vse pa vedno tako, da divjad o-stane v učinkovitem delu snopa, kakor smo ga spoznali na sliki 1. Omenjena tabela dobi s tem novo obliko, ki si jo človek laže zapomni, si jo eventualno prepiše na listek, da si jo malo -ogleda, preden gre na lov. Ob današnjem pomanjkanju prostega časa in divjadi zlasti začetnik od enega do drugega svojih redkih strelov pozabi, s kolikšno preddržo mora pomeriti. Prehiti za največje hitrosti divjadi OPOMBE Navedeni prehiti se štejejo od glave, a s srednjim zadetkom v prsi (pri večji divjadi) Na j večja hitrost je le približna Dolžina brez repa Dolžina z vratom Dolžina z repom Dolžina z vratom Ena najhitreiših ptic sploh > O o s ai E § 296 m CD cT Prehit izražen v dolžinah (d) trupa divjadi, ozirom v metrih (m) O rp 290 GO CD cT CM Lf^ CD (2,5) CM 1 (1,5)1 s 00^ cd" £ P—^ cd" 00 CD 282 0,142 o CD 272 2 CD cm" (10) O 2 £ CM CM (N 256 vO LD o' cd‘ > O 2 JsS m 211 E CD rp 316 m o cT o ^P 309 s o" £ 6 CM g 00 CD 302 o cT S s cb S1 CM in m CM e o CD 294 o o" 3 S o CM 1 rp CM CM CM 283 s cT 20 m co 30 korakov ^P 339 o m cT 1 9 1 8 ^P 333 s o" s= O CD 328 s cT ;r (0 5) CM itT CD (1,4) O CD 322 0,062 ^3 o ^p g g CD OJ CM 312 0,064 bTRELNA RAZDALJA Številka priporočljivih šiber Ustrezni premer v mm Srednja hitrost šiber do dane razdalje, če je začetna hitrost 375 m/s Srednji čas leta Šiber v sekundah, če je začetna hitrost 375 m/s 73 E 73 E ■°!e 73 E 73 E 73 E 73 E 73 E 73 E Nav], hitrost divjadlj m'sek | k m/uro 1 CD ^P ^5 § CM CM CD 00 O O S CM cn rp g S CD CM 00 CM GO CM g DIVJAD Lisica 70 cm Zajec 70 cm Prepelica 15 cm Golob 30 cm Divja gos 80 cm Jerebica 25 cm Fazan 75 cm Velika divja raca 50 cm Knhelc, žvižgavka 30 cm Teoretični prehiti, kakor jih računa in navaja Ivkovič, bi strogo veljali le za strel s kroglo. Izračunamo jih, če hitrost divjadi pomnožimo s časom leta izstrelka do cilja. Za snop šiber pa enak račun velja le z omejitvami, ki smo jih povedali glede srednje hitrosti, oziroma — kar je isto — glede srednjega časa leta šiber do cilja. Velja tedaj ne za en sam projektil, temveč vsaj približno za težišče celega dokaj nehomogenega, v dolžino in povprek neenakomerno raztegnjenega snopa množice izstrelkov. Prehiti v naši tabeli so računani na isti način, toda za merjenje pred glavo cilja in ne pred bodočo točko zadetka snopovega težišča, ki naj bo vsaj pri večjih ciljih v prsi divjadi. Upoštevajo tedaj dolžino njenega trupa, v kolikor je to mogoče in smiselno, saj ni vseeno, če dobi zajec najgostejše šibre v glavo, vrat in prsi ali v mehko zadnjega dela. V prvem primeru obleži takoj in mrtev, v drugem pa po navadi še beži ali se vsaj muči, pa je treba drugega in tretjega strela ali onega vsakemu humanemu lovcu tako odvratnega ubijanja uboge, trpeče, smrtno prestrašene živalce. Primer izračuna prebita: Streljamo zajca bočno na 30 metrov (približno 45 korakov). Zajec teče kar le more, torej po Ivkoviču s hitrostjo okrog 13m/s. Streljamo s šesticami. Srednji čas leta šiber znaša 0,097 s. V tem času preteče žival 13 X 0,097 — = 1,26 metra. Toliko mora znašati teoretični prehit pred točko, kamor naj padejo najgostejše šibre. Iztegnjeni trup zajca v teku meri nekako 70 cm. Če hočem s težiščem svinčenega snopa zadeti, pokriti njegove prsi in vrat, bo ta »točka« ležala nekako 25 cm za smrčkom in jo moram odšteti od teoretičnega prebita 1,26 m. Meril bom tedaj okroglo za en meter pred zajčevo glavo. Ker pa imam za ta meter najlepše merilo v zajcu samem, pomerim za eno in pol njegove dolžine predenj, ga lepo enakomerno spremljam z muho, v pravšnem trenutku pritisnem in ne pozabim opazovati učinka strela. Če pa streljam na manjšo razdaljo in če je zajec počasnejši, bom pa prehit tabeli in njegovi hitrosti primerno zmanjšal. Nekega splošno veljavnega računskega recepta pa pri tem seveda ne moremo podajati, saj se tudi žival v svojem kretanju ne ravna po tabelah in današnji naboji žal tudi ne. Pri manjši divjadi, kakor n. pr. pri prepelici, jerebici, mali divji raci itd pa upoštevanje dolžine trupa nima več praktičnega pomena, pa tudi izražanje-prebita v dolžinah trupa ni več smiselno, kakor nam naša tabela pojasni.. Kako naj merim na žvižgavko, ki z avionsko brzino kar žvižga nad reko,, na trideset metrov natančno za 17 njenih dolžin pred njo. Pet metrov bom vrgel strel prednjo, če menim kaj pobrati, pa še bom v polovici primerov zgrešil, kajti kaj lahko mi mala ptica skozi na to razdaljo že nekam redki snop šiber enostavno uide. Strel na tarčo z narisano ptico me brž uveri o tem.* Za take male in hitre cilje bomo tedaj bolje odrezali, če si zapomnimo prehit v metrih in ga skušamo opiraje pogled na predmete v okolici pri strelu uresničiti. S čestim slepim merjenjem in proženjem na leteče cilje (golobi, vrane, jerebice) se bomo kljub pomanjkanju prave lovske prakse v ocenjevanju prebita in v mirnem vodenju puške kaj kmalu izvežbali in razočaranj pri lovu bo manj. * Mirujoča tarča ne kaže prave slike zadetkov. Hitro se premikajoča tarča, kakor je žvižgavka, bi ujela le del šibrinega snopa, ker bi jo šibre v zadnjem delu snopa zamudile, prve pa morda prehitele. Leteča žvižgavka bi v resnici ujela manj zadetkov, kakor pa na mirujoči tarči narisana. — Ur. Ko že ravno govorimo o strelu s šibrami, še nekaj besedi o presojanju kakovosti pušk, oziroma cevi. Vrši se taka ocena najbolje s serijo strelov na tarčo premera 75 cm, razdeljeno na 16 polj enake ploščine, kakor to kaže slika 2. Vsaka delna ploskev meri za tri učinkovite vidne površine leteče jerebice, dočim po dve sosednji ploskvi ustrezata isti površini povprek bežečega zajca. Merilo za razmerje, v katerem so šibre v notranjem krogu gostejše kakor v obdajajočem ga zunanjem kolobarju, dobimo, če trojno število šiber v notranjem krogu delimo s številom zadetkov v kolobarju. Tarča 16 polj (Iz knjige EWS — V. Lampel.) Ta je namreč ploščinsko trikrat večji kakor krog. Najboljše puške dajejo pri tem približno sledeče število zadetkov v vso ploskev tarče pri strelu na 35 m, kar je za preizkus normalna razdalja: kal. 12: šibre št. 8 — ca. 105 zadetkov šibre št. 12 — ca. 275 zadetkov kal. 16: šibre št. 8 — ca. 90 zadetkov šibre št. 12 — ca. 240 zadetkov kal. 20: šibre št. 8 — ca. 75 zadetkov šibre št. 12 — ca. 200 zadetkov Puške, ki preveč skupaj nosijo, so mogoče dobre za športno streljanje na leteče glinaste golobe, za lovsko prakso pa ne ustrezajo vedno najbolje. 50—70% vseh šiber naboja v krogu 75 cm premera na razdaljo 35 m z lepim stopnjevanjem gostote proti sredini je normalno. Srednje dober strelec bo s 60%-no puško bolje odrezal kakor 70%-no ali celo specialno 85%-no. Zato tudi pri presoji puške 5% več ali manj ne igra kake važne vloge. Pri današnji municiji, starih tulcih in dvomljivih smodnikih pa še tega ne smemo pričakovati. Kakor vem iz lastnih poizkusov, dobimo tudi z odlično puško od naboja do naboja iste serije z večkrat rabljenimi tulci naravnost neverjetno različne rezultate, gibajoče se od 20 do 90%. Strelec tedaj ne bo vedno sam kriv neuspeha. Sam sem videl, da je zajec dobil kar pet strelov na malo razdaljo, dva od tega celo, ko se sirota ni več premikal, in to še ni zadostovalo; kar lepo čepel je, vdan v kruto usodo. Ko so ga dvignili, se mu je iz dlake usula kopica šiber na sneg! Gorenji preizkus puške velja strogo le za strel na mirujoče cilje, dočim na bežečo, še bolj pa na hitro letečo divjad veljajo naša razmišljanja o podolžnem razsipu strela in njegovih posledic. Čim hitrejše je gibanje cilja, s tem manj šibrami se bo srečal pri letu skozi snop, saj si n. pr. tudi manj moker, če čez ulico v plohi stečeš, kakor če počasi koračiš preko. Če smo že toliko govorili o preddrži, moramo na tem mestu povedati tudi nekaj besedi o merjenju samem na gibajoče se cilje. Lovci, tudi oni srečni starejši z mnogo prakse, postopajo kaj različno, a v glavnem vendar po treh metodah. Prvič s čakanjem: puško uperijo na izbrano ugodno mesto na poti divjadi, počakajo-, da se le-ta tej točki pravilno približa, in nato hipno sprožijo. Slaba stran tega načina pa je v dejstvu, da je čas, potreben za razvoj strela od odločitve zanj pa preko delovanja vžigalnega mehanizma, eksplozije netilke, gorenja smodnika, pospeška, naboja vse do trenutka, ko šibre zapuste cev, da je ta čas od strelca do strelca in tudi od puške do puške ter od naboja do naboja lahko kaj različen. Znaša 2 do 5 stotink sekunde, kar pomeni pri hitrosti cilja 20 m/s (golob, jerebica) 40 do 100 centimetrov njegove poti. Pri tej metodi leži strel kaj rad preveč zadaj, je pa često edino- uporabna, kakor na primer v goščavi, med drevjem, na poteh itd. Druga metoda je ona s spremljevanjem: cev sledi gibanju cilja v preddrži ustrezajoči razdalji pred njim in se tudi v trenutku sproženja prav nič ne zaustavi. To zadnje je bistvene važnosti za pravilen strel, kajti če se pri sproženju le za hip zaustavimo, je strel že za ciljem. Ta način bo menda najbolj razširjen in ga zato smatrajmo za normalnega. Tretja metoda pa je sledeča: strelec sledi cilju z muho- na njem. V trenutku, ko se odloči za strel, pa hitro pomakne puško za pravo mero- predenj in pritisne. Za ta način streljanja je nedvomno- treba mnogo vaje. Vmes med temi tremi načini pa leže razne kombinacije z dvema od njih. So strelci, ki v pravem smislu besede sploh ne merijo, temveč strel kar vržejo pred cilj, sprožijo, še preden je puška dobro- padla k licu. In zadenejo! Nedvomno je to najhitrejši način, ki pa zahteva dolgoletne in česte praktične vaje. Eden prisega na to-, drugi na ono, le malokdo pa se res zaveda, kaj prav za prav počne pri strelu in zakaj je zadel ali zgrešil. Onim pa, ki trdijo, da merijo vedno naravnost v cilj in nič predenj, pa naj še tako beži, pa bodi povedano-, da varajo samega sebe, kajti fizika je v svojih zakonih neizprosna. Še nekaj bi položil na srce strelcem s šibrami in tudi s kroglo: navadite se meriti in gledati pri strelu z obema odprtima očesoma! Pri tej metodi pa seveda ne merimo z obema očesoma hkrati, kakor marsikdo misli, temveč le z enim, kajti dveh očes ni mogoče hkrati spraviti v eno- linijo z muho in kobilico. Pri takem načinu gledanja ima strelec veliko prednosti. Če strelja n. pr. z desne rame, vidi z levim očesom cilj v celoti, dočim mu desno oko prinese merilne priprave na puški kot temnejšo senco preko spodnjega dela cilja.1 Na ta način, ki se marsiko-mu sploh ne zdi možen, je preglednost mnogo večja, obrazne mišice niso napete, vidljivost je dvojna, kar je v goščavi in zlasti v mraku zelo važno. Pri bežečih in letečih ciljih potrebno 1 Cilj pri pravilnem merjenju sedi na muhi (navezujen cilj), ne pa, da muha pokriva pol cilja.— Ur. razdaljo prebita mnogo točneje presodimo na ta način. Če leti ptica naravnost nad strelca, nam le ta način merjenja omogoči istočasno videti cilj in muho, ker pri gledanju z enim očesom cevi cilj zakrijejo in moramo nujno uporabiti zgoraj omenjeno tretjo metodo streljanja. Ker je pa po večini ne znamo rabiti, po navadi zgrešimo ali pa moramo počakati, da nas cilj preleti in streljamo za njim, če nam ga ni medtem že zakrilo drevje. Ne rečem pa, da bo tako merjenje vsakomur uspelo. Mnogim mogoče sploh nikdar, kakor n. pr. Anglosaksonci po večini niso sposobni meriti razdalj s stereoskopskim daljinomerom. Njihovo živčevje pač ne zmore take selektivne koncentracije. Veseli pa bodo te metode vsi oni, ki težko zamiže na eno oko ali ki tega, sploh ne zmorejo. Od mladih nog sem navajen takega merjenja, ker sem se enostavno »napačno« naučil meriti. Marsikje se tako merjenje priporoča, a le malo je strelcev, ki ga poznajo in uporabljajo. Je pa, kakor vse, le stvar vaje. Tudi meni dela težavo, če puško prinesem na levo' ramo. Strelci, ki imajo še možnosti čestega streljanja, se namreč tudi tej spretnosti priuče, večinoma sami po sebi, ker jih pojavljanje cilja enkrat levo drugič desno samo prisili v to. Mimogrede povedano imaš lahko tudi pri strelu z daljnogledom na puški odprti obe očesi, le da ono, ki ne meri, pri tem nekako paraliziraš v njegovih funkcijah. H koncu še svarilo strelcem s šibrami. Pri dvigu cevi za kot 25—30 stopinj proti vodoravnici lete šibre še več ko 300 metrov2 daleč in so celo na tako razdaljo še dovolj močne, da n. pr. izbijejo človeško oko. Dalje je snop skrajnih, a zato nič manj nevarnih šiber št. 12 na 40 m širok okrog 5 m, na 80 m že 12 m, na 140 m celih 40 m, na 180 m pa že kar 80 m. Pri številki 8 pa velja nekako polovico tega. Dalje se šibre odbijajo od vsakega zadetega tršega predmeta: od vejic, od kamenja, od trdih tal in tudi od vodne površine. Odbijanje gre lahko na vse strani, tudi naravnost nazaj, kakor sem na ljubljanskem strelišču svoj čas sam videl: krogla je zadela v kovinasto cev ograje, se pri tem razletela, odbiti drobci pa so strelko poškodovali po obrazu! Zato dobro poglej, kje je tvoj sosed, kje so gonjači, kje je tvoj ali tovarišev pes in v kakšen svet streljaš! Pri lovu na race streljaj, ko so že dobro v zraku in ne tik nad vodno površino, da ne zadeneš nič hudega slutečega človeka na nasprotnem bregu direktno ali s šibrami, ki so se odbile od vode! Podobno velja tudi za strel s kroglo iz gladke in risane cevi, le da je tam verjetnost nesreče manjša, a >zato pri zadetku z odbito1 kroglo katastrofa lahko tem večja. Mnogo tega, kar smo tu povedali in našteli, je vsak lovec že večkrat slišal. Toda, ker je po navadi slišal le z enim ušesom ali celo preslišal, ponavljanje ne škodi. Želim, da bi strelcem, zlasti mladim in novopečenim, prineslo več uspeha, divjadi pa manj trpljenja. 2 Praktično pravilo je, da šibre lete tolikokrat po 100 m daleč, kolikor milimetrov so šibre debele. — Ur. Dr. Stanko Bevk To in ono iz živalskega sveta (Poglavje iz zoologije za lovce) (Nadaljevanje.) V. Drugi živalski red, katerega zastopniki spadajo v lov, je red ptičev. Ptičje telo je prilagodeno letanju po zraku; le malo ptičev je, ki so to zmožnost izgubili in samo tekajo, kakor noji, kazuarji in kiviji, ali največ le plavajo, kakor pingvini. Ptičev, ki bi mogli samo letati, ne pa tudi hoditi po tleh, ni, dasi so nekateri zelo neokretni pri hoji, n. pr. lastovice, hudourniki, papige, pingvini in tudi ujede. Ptiče izvajamo iz plazilcev. Najstarejši ptič, ki se je z dobro razvitimi perutmi dvigal v zrak in krožil po njem, je tako imenovani praptič (archaeop-teryx), ki so ga našli v jurskem skrilavcu. Imel je še dobro razvite prste na sprednjih nogah s kremplji, dolg, dvoredno operjen rep in zobe v čeljustih; okostje je sličilo današnjim kuščaricam, dokaz istega porekla. Nekateri ptiči so izumrli že v zgodovinskem času; zatrl jih je človek. Tako je na Madagaskarju živel velenoj epiornis, ki je bil 5 m visok in imel štiri prste na nogah, na otokih Mavriciju in Burbonu ptič golobjega rodu, toda z zakrnelimi perutmi do 75 cm visok, na Novi Zelandiji do 4 m visoka velemoa; ta ptič in njegova jajca z 8 litrsko vsebino so bili glavna hrana tamkajšnjim prebivalcem Maorom; ko so te ptiče uničili, se je tam razpasel iz poželenja po mesu kanibalizem. Danes živeče ptiče, ki jih je opisanih nad 25.000 vrst, delimo v 25 razredov, od katerih jih pride za naš lov v poštev 11, in sicer: 1. Razred kur. Rod gozdnih kur: veliki petelin, ruševec, belka, jereb; rod poljskih kur: jerebica, prepelica; rod tetrevov: fazan, kotoma (stepna kokoška). 2. Razred golobov: grivar, skalni golob, duplar, grlica. 3. Razred galebov: čigre, galebi. 4. Razred pobrežnikov: Rod dropelj: velika droplja, mala droplja; rod kljunačev: kljunač, čoketa, kozica, grbež; rod prib: priba; rod povodnih putk: kosec, tukalica, liska; rod žerjavov: žerjav. 5. Razred plojkokljunov: labodi, race, gosi, žagarice. 6. Razred močvirnikov: čaplje, štorklje. 7. Razred veslonožcev: pelikani, kormorani. 8. Razred potapljalcev: pondirki, severni potapniki. 9. Razred sov: velika uharica, mala uharica, lesna sova, čuk i. dr. 10. Razred ujed: Rod sokolov : planinski orel, klinkač, ribji orel, kačar, kfagulj, skobec, škrjančar, sokol selec, kanje, škarniki, lunji i. dr.; rod jastrebov: ser, plešec, mrhar. 11. Razred pevcev: V e 1 e k 1 j u n i : krokar, vrane i. dr. V V veliki lov štejemo velikega petelina, ruševca, veliko in malo dropljo, žerjava, labode, veliko uharico, prave orle in jastreba sera. Vsi drugi v gornji razdelbi našteti ptiči spadajo v mali lov. Ustroj ptičjega telesa se v marsičem razlikuje od sesalskega; ti razločki so skoraj vedno utemeljeni z letanjem in so nastali za njegovo izboljšanje. Prva zahteva za letalca je, da je kar se da lahak. To zahtevo vidimo izpolnjeno v tem, da so kosti ptičev drobne in votle; kljub temu so močne, ker so njihove zunanje plasti zelo trdne; večje kosti imajo v votlini oporne stebričke, da se ne zlomijo. Kosti lobanje so zelo tanke in trdno zrasle druga z drugo. Da so tem lažji, ptiči nekaterih organov nimajo> ali so zmanjšani; tako nimajo sečnega mehurja, ne prsne prepone, ne zob; od jajčnjakov je razvita samo leva polovica; črevo je kratko, vendar daljše pri zrnojedih kakor pri mesojedih ptičih. Prebava je hitra in ptiči se sproti iztrebljajo; bela prevleka na iztrebku je seč, ki je največ iz sečne kisline. Okretno letanje zahteva nadalje, da so vsi težji deli telesa na moč v sredini letalca. Zato vidimo, da so notranji organi stisnjeni v telesno sredino in da je ptičji trup primeroma krajši kakor pri drugih vretenčarjih razen pri netopirjih, ki tudi letajo. Glava ptičev je vedno majhna; težka bi zlasti na mestu, oddaljenem od središča, ovirala polet. Nasproti temu pa morajo biti tisti organi, ki so v zvezi z letanjem, krepki in odporni. Zlasti letalno mišičje je zelo razvito; mišice so drobnovlaknate in zelo trdne; tudi so bolj rdeče kakor sesalske. Srce je primeroma veliko in leži v razpolovni ravnini telesa. Ledvice so primeroma velike, da sproti izločajo odvišno močo, pljuča pa so razmeroma majhna, toda podaljšujejo se v obširne, z zrakom napolnjene mehove, ki segajo med trebušne organe in mišičevje ter tudi v votle kosti. Ta zrak izrabljajo ptiči med poletom, ko ne morejo dihati. Pljuča so namreč prirasla na hrbtenico in na prsni koš, ki se med poletom ne more širiti in ožiti; takrat deluje samo letalno mišičevje. Gibalne mišice za končine, tako te za letanje kakor one za hojo, se končavajo ob trupu in segajo s tankimi, toda zelo trdnimi kitami do končnih delov. Letanje je naporno delo, zato potrebujejo ptiči mnogo hrane;' presnavljanje je pospešeno, krvni obtok hitrejši, zato je kri ptičev toplejša kakor sesalcev in meri od 40—43° C. Zaradi letanja ima ptičja okostnica svoje posebnosti, ki so zlasti vidne na prsnem košu in na količinah. Prsni koš ali ogrod sestavljajo del hrbtenice, rebra in grodnica. Rebra so zgoraj v sklepih zvezana z vretenci hrbtenice, spodaj pa z grodnico; vsako rebro sestaja iz dveh ploščatih kosti, iz hrbtnega in prsnega kosa, ki ju veže kolenčast sklep. Hrbtni kos je obrnjen navzad, prsni navzpred, tako da oklepata kot, ki se veča ali manjša, kakor se pri dihanju prsni koš širi ali oži. Hrbtni kos vsakega rebra ima navzad kljukast podaljšek, ki sloni na naslednjem rebru; tako tvorijo rebra vezano celoto, ki je odpornejša proti vnanjemu pritisku kakor vsako rebro zase. S koncem prsnega kosa so rebra v zvezi z grodnico, ščitasto plosko kostjo, ki ji teče po sredi greben za pritrditev letalnih mišic. Ta kost je največja v ptičjem skeletu. Ptiči tekači nimajo grebena. Hrbtenica sestaja iz 35 (ptiči pevci) do 56 (labod) vretenc. Zadnja repna vretenca so zrasla v bočno stisnjeno ploščico; trtico, ki je opora za repna peresa. Skelet okončin vežejo s hrbtenico oplečne in okolčje kosti. V oplečju je lopatica sabljasta in sega nazaj čez rebra, krokarnica ima spodaj sklep z grodnico, ključnici pa sta spodaj zrasli v vilice in s skupnim koncem često pritrjeni na grodnico. Vse trupno okostje je kakor trdno ogrodje ladje. Okolčje je iz treh parov kosti kakor pri sesalcih, iz kolčnice, dimeljnice in sednice, toda kolčnica je zelo iztegnjena in zrasla na dolgo s hrbtenico v križnico; dimeljnici in sednici segata navzad in spodaj nista zrasli kakor pri sesalcih; s tem dajeta prostor za jajca, ki jim je pot skozi okolčje na prosto. Okostje kreljuti sestavljajo čvršasta nadlahtnica, nekoliko vsaksebi razmaknjeni podlahtnica in koželjnica, potem dve majhni zapestnici, dve, na koncih zrasli dlančnici in koščice treh krnjavih prstov. Te kosti so z zgibi tako vezane, da se morejo druga proti drugi gibati kakor rezilo zaklopnega noža in sicer samo v vodoravni smeri; navpično dviganje kreljuti omogoča le sklep v ramenu. Ptič zgiba, kadar počiva, kreljut tako, da leži nadlakt vodoravno navzad, podlakt naprej in roka spet navzad, torej v obliki črke Z. V zadnjih končinah je stegnenica kratka, leži skoraj vodoravno navzpred in je skrita v mišičevju; stegno pokriva perje trupa, da koleno razen pri tekačih ni vidno. V goleni sta dve kosti, piščal in mečnica; ta pa je krnjava, tvori sicer s piščaljo kolenski sklep, navzdol pa je iztegnjena v tenko ost, ki ne doseza spodnjega konca piščali. Nartni koščici sta samo dve; dve sta se spojili s spodnjim koncem piščali. Stopalnice so zrasle v eno samo kost, ki ji pravimo kračnica. Na to so v sklepih prislonjene kosti prstov, ki so navadno štirje, včasih pa le trije ali celo le dva (noji). Posamezne kosti gibljejo mišice. Te pokriva navzven koža, ki je pri ptičih izredno tenka. V njej je pritrjeno perje, ki je trojne vrste: letalno oziroma krmilno, krovno in puhasto. Letalna peresa v perutih in krmilna peresa repa so dolga in toga; po sredi jim teče trdni tulec, na katerem ločimo dva dela, spodnjo cevko in zgornje rebrce. Levo in desno od rebrca je kosmača iz večjih vej in drobnih vejic, ki so s kljukicami spojene v prožno ploskev. Puhasta peresa so majhna z razčehljano kosmačo in mehkimi rebrci. S krovnim perjem je pokrito puhasto perje in pa spodnji deli letalnih oziroma krmilnih peres. Krovno perje ščiti telo, puhasto ga greje, letalno in krmilno pa služi za letanje. Perje si maste ptiči, zlasti redno povodnjaki, s tolščo iz žleze na trtici. S kljunom jo iztiskajo in prenašajo na perje, da se ga voda ne prime. Enkrat ali dvakrat v letu se perje izmenja; golitev se vrši navadno polagoma, da ne onemogoči letanja. Na novo raslo perje izpodriva staro, da izpada. Nekaterim ptičem se izmenja tudi roženina na kljunu. Perje je različne barve, često zelo živo pisano in kovinskega sijaja. Barve ločimo v kemične in optične; prvim so vzrok posebna barvila v perju, drugim lom in odboj svetlobe v peresnih plasteh. Čuti so pri ptičih neenakomerno razviti; tip, voh in okus slabo, zato pa tembolj sluh in zlasti vid. Čutila za tip so tipalne brbončice v koži. Nahajajo' se v večjem številu posebno v mehki koži na kljunu rac in kljunačev, ki si iščejo hrano v blatu in zemlji. Tudi konica jezika je često v službi tipa. Okusa ptiči ne morejo kaj prida imeti, ker je jezik navadno prevlečen s trdo roženino; tudi ne opažamo, da bi ptiči hrano v ustih zaradi okušanja zadrževali, ampak jo kvečjemu raztro in takoj pogoltnejo. Tudi voh mora biti malenkosten, pri onih ptičih pa, ki jim nosnice pokriva roženina, celo povsem zanič. Ptiči nikoli ne ovohavajo predmetov. S poskusi so tudi dognali, da jastrebi mrhovine ne najdejo z »nosom«, ampak z očmi. Sluh imajo ptiči izvrsten. Uhljev, ki bi lovili zvočne valove, izvzemši’ sove, nimajo, toda bobenček je primeroma velik in polž dobro razvit. Posebno velik je oni del ušesa, ki služi za ravnovesje, in iz zelo okretnega gibanja: ptičev med poletom moramo sklepati, da deluje izvrstno. Glavni ptičji čut je vid. čim večje je oko, tem večja je slika predmeta na vzadnji mrežnici in tem ostrejši je vid. Zato imajo ptiči razmeroma večje oči kakor sesalci. Večje oko pa je seveda težje. Teža očes pa je pri ptičih zmanjšana tako, da očesno zrklo ni kroglasto, ampak ima obliko prisekanega stožca z. izbočenima osnovnima ploskvama. Kakor je pri mehu raztegljivega fotografskega aparata prihranjen material, če je meh koničast, tako je tudi pri ptičjem očesu prihranek precejšen, ker je oko tako, kakor bi stožkasto obrezali kroglo. Razen tega prihranka je prihranek tudi pri mišicah, ki obračajo oko; teh mišic je malo in so majhne. Kljub temu pa more ptič hitro in na vse strani obračati oči: obrača jih z glavo, ki je zelo gibljiva, kajti na prvem vratnem vretencu sloni samo z oblasto glavico zatilne kosti, kar omogoča gibanje na vse strani. Saj vidimo, da more ptič glavo zasukati popolnoma navzad. Tudi ptičji vrat je zelo gibek, da more ptič z glavo krožiti v prostoru, kamor koli je potrebno. Kakor sesalcem zakrivata tudi ptičem oko zgornja in spodnja trepalnica, razen teh pa še žmurka, v notranjem očesnem kotu ležeča guba sluznice, ki prekriva navznoter trepalnici in se veže z zrklom. Posebne mišice nategnejo žmurko čez očesno zrklo kot tenko, prozorno kožico. Posebnost ptičjega očesa je tako imenovani češelj ali pekten. To je podolgasta, valovito narezljana vzboklina v oko na mestu, kjer vstopa vidni živec. Češelj, ki ga imajo vsi ptiči, je čistilo za regulacijo notranjih pritiskov ob priravnavanju oči na razne daljave. Prehrana ptičev je raznovrstna kakor pri sesalcih; nekateri ptiči se hranijo izključno z drugimi živalmi, ki jih love žive (ujede, sove, mnogi pevci, močvirniki itd.), drugi z mrhovino (jastrebi), tretji s plodovi, semeni in drugimi rastlinskimi deli (zrnojedci) in ostali z vsem užitnim (vrane, kure i. dr.). Ujede in sove prijemajo plen s kremplji, sicer pa pobirajo ptiči hrano s kljunom, ki je tej primerno prikrojen. Zrnojedci drobe hrano s kljunom, mesojedci jo z njim strižejo v primerne kose. Hrane ptiči ne žvečijo. Požrt zalogaj pride pri mnogih ptičih najprej v vrečasto razširjeni del požiralnika, ki mu pravimo golša ali grbanec, kjer se hrana, zlasti zrnje, omehča, pri drugih pa naravnost v želodec, ki je dvojen. Razdeljen je v mehki žlezovnik, kjer se izločajo prebavni sokovi, in v mlin, ki ima mišičaste stene. Na notranji strani mlina sta dve trdni, roženasti plošči, ki meljeta hrano, predvsem zrnato. Mlin je zlasti pri zrnojedih ptičih zelo krepak; puranov mlin splošči železno cev, ki ima stensko odpornost čez 200 kg. Za pomoč pri mletju požirajo zrnojedi kamenčke, včasih tudi druge trde reči. Tenko črevo je dobro razvito, daljše pri zrnojedih, kakor mesojedih ptičih. Debelo črevo je navadno kratko, konča se v skupni telesni odprtini, ki ji pravimo stok, s tujko kloaka. Ptiči so enospolniki; posamnik je ali samec ali samica. V več ptičjih vrstah se samec razlikuje od samice po barvi perja, po grebenu, ostrogi, velikosti itd., v mnogih vrstah pa take spolne dvoličnosti ni. Mladiči so včasih drugače pisani kakor dorasle živali. Spolovila samcev sta drobni modi, ki ležita v trebušni votlini pred ledvicami ob hrbtenici, od njih vodi semenovod v stok. Nekateri ptiči imajo spolovnik, ki je prav za prav le cevkasta, izprožljiva guba stokove kože. Modi za parjenje nabrekneta, po parjenju pa spet upadeta. Pri vrabcu n. pr. sta veliki kakor glavica bucike in se povečata ob ženitvi skoraj do grahove velikost. Na enakem mestu kakor modi, toda samo na levi strani, je grozdasti jajčnik, obstoječ iz mnogo jajc. Ko jajce dozori, poči jajčnikova stena in jajce zdrsne v jajcevod; tu dobi beljak in nato še lupino. Jajca oplodi samec že v samici. Izležena jajca vali potem navadno samica, neredko oba, samec in samica, v redkih primerih samec sam ali izjemoma sončna oziroma kemična toplota, ki nastane pri razkrajanju organskih snovi. Tako n. pr. izkopljejo ptiči kladivarji na Celebesu družno v obalnem pesku ali v črni mivki, nastali iz lave, do 1 m globoko jamo, znesejo vanjo jajca in jih zasujejo. Sonce izvali jajca in mladiči se izkopljejo iz peska in odidejo v gozd, ki je njihov pravi dom. Neke kure velenožice v Avstraliji nanosijo vej, dračja in listja na kup, ki se zaradi moče kmalu ogreje. Nato prihajajo kure v dvodnevnih presledkih h kupu in ležejo vanj po eno jajce, ki ga pokrijejo z gnijočo tvarino. Ker se vale jajca drugo za drugim, prihajajo kure ob določenih časih h kupu in pomagajo izleženim mladičem na dan. Po špranjah med večjimi vejami ima do jajc dostop zrak, kajti za razvoj zarodka je poleg toplote in vlage neobhodno potreben tudi kisik, ki vstopa vanj skozi luknjice v jajčni lupini. Ptičem, ki jajca sami valijo, se zaradi potrebne toplote vname trebušna koža, ki se tam često ogoli. Če valita samica in samec, dobita oba tako valilno vnetico, sicer samo samica ali v redkih primerih le samec, če samo on vali, kakor je to znano n. pr. o nekaterih vrstah pobrežnikov in o kuri tekačici, ki je tudi v tem zanimiva izjema, da se samice bojujejo za samce in jih silijo k rastitvi. Pretežna večina ptičev znaša gnezda. Gnezda so kaj različna. Najbolj umetna pleto tkalci, prebivalci tropične Afrike, Indije in Avstralije. Spletajo jih iz oslinjenih bilk in stavijo na konec vejic, najrajši nad vodo. Gnezdijo v družbah, tako da je včasih 50—100 gnezd na enem drevesu. Često napravijo nad gnezdi še skupno streho, da so čimbolj zavarovana. Mladiči imajo v obeh ustnih kotih bradavičko, ki se v mraku sveti, zato stara tudi v temi ne zgrešita odprtih kljunčkov svojih nenasitnežev. Naša plašica ali remec v spretnosti pletenja ne zaostaja dosti za tkalci. Tudi njeno, mošnji podobno gnezdo, je umetno narejeno. Stkano je iz topolovih in vrbovih plodnih kosmičev in navadno visi na šibki veji nad vodo1. Posebne vrste mojster je azijski šivač. Naredi si gnezdo na drevesu med dvema večjima listoma, ki jih prav čedno sešije. Lista zgane s krempeljci, prebada roba s kljunom, pretegne luknjice z nitjo, ki jo je sam nasukal, ter tesno zategne robova drugega k drugemu. Vhod v gnezdo je zgoraj pri pecljih, kjer se šiv neha. Precej ptičev gnezdi v drevesnih duplinah, tako žolne, sinice, sove, golob duplar, ali v skalnih razpokah, starem zidovju in drugih podobnih skrivališčih. Zanimiva je v tem pogledu raca jamarica, ki gnezdi v podzemeljskih jamah, včasih prav daleč od vode, večkrat tudi v lisičinah, kjer prebivata složno skupaj z lisico. Pegasta sova se rada -naseli v golobnjaku in ni posebno redko, da najdemo obe, golobico in sovo na jajcih, čudno navado imajo indijski kljunorožci; samico, ki vali v drevesnem duplu, zazidajo z ilovico, da ostane odprto samo majhno okence, skozi katero jo krmijo, dokler ne izvali jajc. Ilovico mešajo s slino, da bolje drži. Tudi naša lastovica primešava slino k blatu, ko zida svoje gnezdo iz njega, južno-azijske salangane pa si narejajo gnezda iz same sline. Na zraku slina otrdi kakor arabski gumi. Kakor znano, veljajo ta gnezda zlasti na Kitajskem za delikateso. Nekateri ptiči gnezdijo v rovih pod zemljo, ki si jih sami izkopljejo. Med te spadata od domačih ptičev vodomec in lastovica bregulja ali pod-grivka; med tujimi ptiči je več takih, celo neka papiga v Južni Ameriki. Rovi so dolgi do 1 m in tudi več. Vsa gnezda niso umetna in skrbno spletena; nekaterih ptičev so kaj preprosta in komaj vredna tega imena. Kaj preprosta so gnezda ujed, skladovnice vej in vejic, ali kur, ki so plitke jame v tleh in le površno nastlane. So pa tudi ptiči, ki se niti najmanj ne potrudijo za udobno ležišče svojim mladičem. Tako znese n. pr. legen ali ležetrudnik svoji dve jajci kar na tla in enako delajo tudi pingvini, ki bi v svoji skalnati domovini itak ne mogli najti materiala za gnezdo. V gnezdih vlada večinoma čistoča. Iztrebki mladičev so prvi čas zaviti v tenko kožico, kar starim olajšuje odnašanje. Pozneje se mladiči iztrebljajo čez rob gnezda. Tudi udebovo gnezdo, ki je v tem pogledu na slabem glasu, je čedno in čisto, ter kvečjemu zadahnjeno, če je v trhlem drevesu. Pač pa imajo za naš nos neprijeten duh zasedena gnezda jastrebov, katerih jajca in mladiči res smrde. Izleženi mladiči so pri različnih ptičjih vrstah različno razviti; nekateri so nebogljeni kilavci, slepi in goli in jih morajo stari pitati, drugi so živahni, pokriti s puhom (mahom), imajo razvita čutila in takoj začno sami jesti; tudi gnezdo zapuste kmalu po izvalitvi. Prvim pravimo goliči, drugim mahovci, kebčki. Ta razdelitev mladičev ima razne izjeme in prehode. Vobče so mahovci mladiči tistih ptičev, ki gnezdijo na tleh, torej kur, kazuarjev, nojev, močvirnikov, plojkokljunov (rac, gosi), galebov in potapljavcev, vendar kura pikajar v Južni Ameriki nima mladičev mahovcev, ampak zelo negodne goliče, ki jih morata stara dolgo pitati. Prav tako niso mladiči pingvinov, ki gnezdijo na tleh, gnezdobežni mahovci, dasi so porasli z gostim puhom, ampak pravi slabiči, ki dolgo ne znajo ne hoditi ne plavati in jih stara dva dolgo časa pitata s plenom, ki ga prej omehčata v želodcu. Običajno imajo najboljši letalci najbolj negodne mladiče. Mladič planinskega orla ostane v gnezdu tri mesece, preden more zleteti. Še nekaj dlje potrebuje kondor, da se izgodi. Najdlje se gode viharnice, ki ostajajo v gnezdu pol leta. Kobilar prestane celo prvo golitev, preden zapusti gnezdo. Nasprotno pa mahovci takoj gredo iz gnezda, kakor hitro so se osušili. Posebno hitro so godni mladiči že omenjenih kur velenožic; ko odvržejo lupino, imajo že perje in prav kmalu odlete v gozd k svojim starim. Fazanu poganja letalno perje, ko je'komaj tri dni star, divji petelin poletava že osmi dan potem, ko se je izlegel, prepelica deseti, divji purani štirinajsti, kljunači dvajseti itd. Tri tedne stari jerebi že vzletavajo nočit na drevo. Mlada gaga gre prvi dan v vodo in zna že plavati. Tudi race in pondirki gredo kaj hitro v vodo kakor povodni ptiči nasploh. Mahovci so v svojih belih, rumenih ali drugače barvnih kožuščkih in pri svoji živahnosti kaj prikupne živali. Posebno čedni so n. pr. kebčki povodne liske: črni so in imajo živordečo glavo. Svojo staro ubogajo mahovci na klic, se skrivajo ob nevarnosti pod njo, pa se tudi sami kmalu privadijo umetnosti skrivanja. S prav redkimi izjemami se oglašajo vsi ptiči in sicer vsak po svoje. Po glasovih more vajeno uho spoznati ptičjo vrsto. O ptičih, ki proizvajajo vezano mnogo različnih glasov, pravimo, da pojejo. Najlepše pojo drobni ptiči iz skupine »pevcev«. Glasilk za petje pa ptiči nimajo v sapnikovem grgravcu kakor sesalci, ampak glas se jim stvarja v posebnem glasilu na spodnjem koncu sapnika, preden se razcepi v oba dušnika. Kakor druge živali se oglašajo tudi ptiči, da sporočajo nekaj svojim vrstnikom ali dajejo izraza trenutnemu občutju. Ker pa odloča v življenju živali o njihovem početju nasploh samo skrb za hrano, varnost in razmno-žitev, se oglašajo navadno le, če najdejo krmo ali začutijo nevarnost ali kadar se kličejo k paritvi; jutranje petje je poleg tega morda tudi izraz nekake dobre volje. V času paritve pojo zlasti samci vztrajno, da vabijo k sebi samice in zbujajo v njih ženitveno razpoloženje. Te pesmi so pri večini ptičev najlepše; pogosto jih spremljajo posebni gibi, umetni poleti ali strastni plesi. Vzbujeni plemenitveni gon sprošča pri ptičih največ petja. Ker traja svatbeno razpoloženje dalj časa, pojo ptiči tudi še po paritvi, ko leže samica jajca in vali, pa še potem, da se mladiči privadijo petju svoje vrste in njegovemu umevanju. Malo je ptičev, ki bi ne imeli glasu. Znan primer za to je štorklja. Vendar se tudi štorklje sporazumevajo in sicer z raznimi kretnjami in zlasti s klopotanjem kljuna. V Sloveniji je ugotovljenih 144 gnezdilcev, med temi 86 selivcev ter 150 preletnih ptičev. r*' % ■'“ ... ^ ■ " Siliš -• J * Vrtovi ruševcev (Golica) Foto Slavko Smolej Alfonz Mazlu Fazan (Nadaljevanje iz življenja fazana) Kakor so fazanke razmeroma dobre jajčarke, so precej slabe gnezdilke in valilke. Do zadnjih dni pred izvalitvijo sede zelo rahlo; vsaka malenkost se jim zameri in rade zapuste gnezdo. Le zadnje dni sede trdno in ga nerade zapuste. V teh dneh so čudovito vztrajne, ko že čutijo življenje pod seboj ter prenesejo marsikatero neprijetnost. Da se zadnji dan puste prijeti, ni nič nenavadnega. Drugače pa je z gnezdom. Bolj mačehovsko bi ne mogle ravnati. Zemljo enostavno malo razgrebejo, pa je gnezdo gotovo. Dobro pa pazijo pri tem, da je gnezdo zadaj zakrito, da imajo pri strani zasilen izhod v primeru, da se naglo približa sovražnik, spredaj pa dober razgled. Graditev gnezda jim ni prijetno delo, kajti če le najdejo priložnost, zneso jajca v gnezdo druge fazanke ali tudi jerebice. Zato vidimo v loviščih, zasedenih s fazani in jerebicami, večkrat kito jerebic mešano s fazani. So pa tudi primeri, ko fazanka znese jajca v gnezdo ruševke ali velike divje kokoši. Kvarno je to v toliko, ker ni valilna doba enaka in le slučajno se izvale jerebice in fazani hkrati. V večini teh primerov pa so jajca fazanov izgubljena, če jih lovec slučajno pravočasno ne najde in ne podloži domači kuri. Doba valjenja traja 23—24 dni. Vsako jutro zapusti fazanka gnezdo in gre na pašo, na prašno in sončno kopel. Tedaj gnezdo pokrije. Med valjenjem gnezdo izboljša, postilja z bilkami ali listjem, proti koncu pa celo s perjem izpod trebuha. Če stori to hote ali nehote zato, ker ne odstrani vedno vseh bilk in listja, ko se vrača na gnezdo, in se med valitvijo po trebuhu oguli, še ni dognano. Najbrže bo slednje držalo, sicer bi si uredila gnezdo že v začetku. Gnezdo zapusti peš in si poišče znano ji prašno ali peščeno kopališče, da se okopa in reši mrčesja. Nato gre na pašo in se po rosni travi peš vrne na gnezdo, da prinese vanj potrebno vlago. Dolgotrajen dež je tedaj škodljiv, ker se v globelici nabira voda. Jajca, če leže dlje v vodi, se prehlade, če ne, jim pa škodi blato, ki se prilepi nanje in zamaši reže. Če jajca niso predolgo in ne tik pred izvalitvijo v vodi, ni tako kvarno, ker je jajce slab prevodnik toplote in se ne ohladi tako hitro. 2e iz tega, da zapusti kokoška vsak dan gnezdo in izostane približno celo uro, lahko sklepamo, da naležena jajca niso> proti mrazu ravno občutljiva. Na triindvajseti oziroma štiriindvajseti dan se kebčki izvale. Koklja sproti odstranja lupine, ko se kebčki vale. Gnezda ne zapusti vse dotlej, dokler niso kebčki popolnoma osušeni. Potem šele jih vodi na pašo. Uči jih pobirati hrano, ki sestoji v prvih dneh zgolj iz najmanjšega mrčesja, raznih listnih uši, mušic in take drobnjarije, da jo človek komaj vidi. Na vsaki travnati bilki najdejo nekaj za svoje želodčke in vsa družinica se živahno giblje,’ iščoč si neprestano hrane. Prve dni poiščejo tudi mravljišča male rumene mravlje, kmalu pa jih koklja pelje do mravljišča gozdnih mravelj, ki ga spretno razpraska, da pride do bub. Mravlje napadejo najprej z mravljinčjo kislino, kebčki otresajo kljunčke, se za trenutek umaknejo in zopet vrnejo. Tedaj se jim mravlje zagrizejo z močnimi kleščami v nežne nožiče. Kebčki čivkajo, otresajo nožiče, plešejo in begajo, a odnehati le nočejo. Preveč jim teknejo bube, ki so zanje to, kar za dojenčka mleko. Ob toplem in suhem vremenu uspevajo odlično in vidno napredujejo. Rumeni, temnoprogasti mah se umika rjavim perescem, ki se pojavljajo najprej na perutih. Na vsak svarilen glas vodnice ubogajo. Hkrati se razbeže in obstanejo ter čakajo nadaljnjih navodil. V takem primeru se puste gladko prijeti. Ko mine nevarnost, jih vodnica pokliče in komaj teden stari pospeše tek z mahanjem peruti, na katerih imajo že letalna peresca. Drugače je, če nastopi deževna doba. Mokrota jim zelo škodi, zebe jih. Stara jih drži pod seboj, lačni so, če gredo na pašo, se 'premočijo. Zavoljo mraza in neprimerne hrane se pojavi driska, blato se jim lepi in polagoma hirajo. Vedno manjša je družinica in kar jih prebije najkritičnejšo dobo, ki traja vse dotlej, dokler frče, ne prenočujejo na veji in ne potrebujejo več materine toplote, so zaostali v rasti in za razplod nesposobni. V tem času jim ne moremo pomagati, razen da skrbimo, da se jim ne približa kak nepridiprav. Hrane jim ne moremo polagati, ker so kebčki mesojedi in bi pri rastlinski hrani ravno tako poginili od lakote. V normalnem letu se kebčki izvalijo s koncem maja ali v začetku junija. Tedaj moramo še posebno paziti na vse škodljivce, ki jih moramo z vsemi sredstvi uničevati. Poleg vseh škodljivcev so našim kebčkom najbolj nevarni: vrana, sraka in celo šoja, od štirinožcev pa posebno mala in velika podlasica, dihur, kuna belica in zlatica, vidra in jazbec. Klateči se domači mački in psi pa jih zasledujejo noč in dan. Doba od izvaljenja, pa dokler kebčki ne lete, je odločilna za stalež fazanov v tistem letu. Zato sej smrt med roparji zlasti spomladi, da boš v jeseni užival žetev fazanov! Petelin se za zarod le malo briga. Edino v toliko, da poizkuša obrniti pozornost nase, če sliši svarilen glas vodnice ali opazi bližajočega se sovražnika. Tedaj se oglasi, skoči od tal, da ga sovražnik vidi in če se mu ta bliža, se polagoma odmika, da ga zvodi od družine. Le redko bi pokazal petelin kaj več zanimanja ali skrbi za družino. Fazanka je najskrbnejša mati. Vso skrb polaga na svoj zarod, neumorno ga vodi, svari in mu išče hrane. Ljubezen do mladine ji vliva tak pogum, da se za svoj zarod stavlja neštetokrat v smrtno nevarnost. Hrabro brani mladino, sovražnika skuša odpeljati od kebčkov s tem, da se mu postavlja skoro pod kremplje. Potvarja se, se dela nesposobno za letanje, poskakuje in pada na tla, obstaja, da se ji sovražnik približa, pa zopet odleti nekaj metrov dalje, se oglaša in tako zvabi nezaželjenca daleč od kebčkov, ki so se na njen prvi svarilni klic razbežali, poskrili in obstali kakor okameneli. Ko je tako zvodila roparja primerno v stran, odleti in se v krogu vrne k mladini, ki jo takoj odvede drugam. Kako hrabra je, nam dokazuje tale doživljaj: Ptičar nateguje in stoji na družino. Ko je bilo tega koklji dovolj, se požene v psa ko furija. Dobro šolani ptičar ni pograbil, pač pa se je izmikal napadom, ko je kazalo, da mu hoče izpraskati oči. Na žvižg se je pes vrnil, vendar se je previdno oziral za napadalko, ki ga je nekaj časa zasledovala in se mu pri »umiku« zaletavala v zadnji del. Kebčkom je nujno potrebno sonce, še bolj kakor odraslim fazanom. Premočno sonce jim pa škoduje. Kaj dobro jim de jutranje in zato bomo zjutraj češče srečali srečno družinico na prisojnih krajih, na presekah ali kolovozih, kjer se sončijo, kopajo in čakajo, da topli žarki popijejo njim škodljivo roso. Vkljub temu, da so fazani zelo plodoviti in da znesejo fazanke 16 in še več jajc, ne smemo računati tega števila kot letni prirastek fazanov. Kot povprečje v lepi suhi pomladi, torej v najugodnejših razmerah bomo imeli 6. kvečjemu 7 mladičev letnega prirastka, medtem ko na slabo, mokro in mrzlo leto računamo komaj po dva. Golitev se pri mladih fazanih vrši do pozne jeseni. Komaj osem dni stari kebčki imajo v normalnem razvoju že tako razvita letalna peresca, da si v begu dobro pomagajo z njimi. Malo še nedoraslo telesce nima dovolj prostora za vsa peresca, ki so mu namenjena. 2e med 5. in 6. tednom starosti nastopi golitev. Čeprav še nima vseh peres, se prvo zrastla že menjujejo. Letalna peresa pa se postopoma menjajo tako, da ohrani fazanček zmožnost letenja. Deveto pero in ostala letalna peresa, šteta od znotraj navzven, se zamenjajo komaj v prihodnjem poletju. Pri odraslih fazanih, petelinih, sredi julija do srede avgusta, pri kokoših približno mesec kasneje. Golijo (misijo) se postopoma, da ohranijo možnost letenja, ne kakor race, ki so v dobi golitve za letanje nesposobne. Vkljub temu se zlasti petelini v tem času skrivajo in so še bolj previdni kakor sicer. Z rastjo kebčkov raste tudi njih potreba in zahteva po hrani. Medtem so se pojavile v večji množini kobilice in razni hrošči, ki jim gredo v slast. Na polju so polžki s hišico ali brez nje, razni črvi, gosenice, muhe in druga golazen, ki jim je najboljša in nujno potrebna hrana. Odrasli pridno segajo po mladih žabah, ki so se preobrazile iz paglavcev. Kakor sem že omenil, je fazan v prvi vrsti mesojed; s tem veliko koristi na polju. Saj uživa vse, »kar leze ino gre«. Da se loti mlade miši, da uničuje tudi mlade kače, celo strupenjače, ni nič izjemnega. Če se prvo leglo ponesreči, si fazanka znese drugo, da, celo tretje, vendar ima slednje manj jajc in kebčki se izvale prepozno. Ker se fazani zelo radi zadržujejo ob vodi, v goščavah, ob rekah, zlasti na neobdelanih otokih, kjer raste divje, vsakovrstno grmovje, je mnenje lovcev, da je fazanom nujno potrebna voda. Tudi fazanke kaj rade gnezdijo na takih mestih. Kakor sem že omenil, ni to zaradi vode, temveč zavoljo mrčesja, ki zlasti v sušnem letu ravno na takih mestih dobro uspeva. Iz izkušnje moram povedati, da vode, s svojimi gosto zaraslimi otoki in obrežji, ki ob gnezditvi narastejo in preplavijo bregove in otoke, bolj škodujejo ko koristijo. Po večini doživimo razočaranje in gojitev ob takih vodah ni najbolj priporočljiva. Ne trdim pa, da niso jeseni taka mesta idealna za fazane. Težko bomo tudi preprečili valitve na poplavnih krajih, ki so sicer za gnezdeče kokoši nad vse pripravni in vabljivi. Zato bi na takih mestih priporočal pobiranje jajc. Če pravimo, da so fazanu nujno potrebni sonce, gozd, polje in voda, ni mišljena voda zato, da si z njo gasi žejo. Voda je pogoj za množično razvitje nižjega živalstva za hrano. V vodi se razvijajo ličinke raznega mrčesja, črvi, ogrci, komarji, muhe, metulji, razni hrošči, polži, paglavci in nešteto živalic, ki nudijo fazanom najboljšo in najpotrebnejšo hrano. Zato imajo fazani radi vodo. Zlasti fazanke vodijo svojo mladino ob vodi, ker je kebčkom v najzgodnejši mladosti ta mrčes edina hrana. Za gašenje žeje pa zadostuje fazanu voda, ki jo v najhujši vročini potrebuje v obliki rose in zelene hrane, katero tudi rad uživa. Poleg zelene hrane pa mu gasijo žejo tudi gomoljaste in druge rastline, ki vsebujejo dosti vlage, sokov, kakor razne jagode in drugi sadeži. S tem ne mislim, da lovišča, po katerih teče voda, niso priporočljiva za gojitev fazanov, niti narobe. Kakor sem prej omenil, ima voda svoje sončne in senčne strani, katerih se mora gojitelj dobro zavedati. Poudariti hočem samo, da fazana lahko uspešno gojimo v revirjih, ki imajo dosti vode, kakor tudi v onih, katerih tla so suha. Iz tega sledi, da bo ob suhi pomladi brez poplav uspeh gojitve ob vodi boljši, ob mokri, z nalivi in poplavami slabši, v terenu brez vode pa obratno. Fazan je rad ob vodi ter se ob njeni strugi potepa; zato kaj rad zaide precej daleč v sosednje lovišče in če so mu tam življenjski pogoji boljši, se ne vrne. Ako so tudi sosednja lovišča obljudena s fazani, je to preseljevanje brez posledic za gojitelja, ker se fazani tako rekoč menjujejo. V zimi pa so tople (termalne) vode za fazane pravi blagoslov in jih bomo tam vedno našli. Ob taki vodi kopni sneg in fazani si iščejo ob njej vsakovrstno hrano, ki jim jo sicer ostra zimo pokrije s snegom in ledom. V naši, po terenu in klimatskih razmerah tako pestri ožji in širši domovini je še ogromno predelov, v katerih bi fazan dobro uspeval. Mnogo je revirjev, v katerih bi mogli gojiti fazane, če bi z malim trudom in žrtvami nadomestili ono', kar manjka, in odstranili, kar škoduje. Mnogi lovci so vrgli puško v koruzo že ob prvem neuspehu. Priznati moramo, da imamo Slovenci doslej, razen kratkih člankov v »Lovcu«, malo strokovne literature o gojitvi fazanov. Tuja literatura, zlasti starejša, pa piše o fazanerijah tako^ kakor da bi bila gojitev fazanov možna samo veleposestnikom in bogatašem, da je to od sile draga zadeva in zato navadnemu smrtniku nedosegljiva. Ravno dejstvo, da se vzgoje oprime lahko vsakdo, četudi ni lovec, in lovec ne zgolj tedaj, ko je treba samo ubijati, marveč vsak ljubitelj narave in živali, mi sili pero v roke, da gojitev malo obširneje opišem. Ta razprava ni namenjena tistim, ki bi hoteli natrpati lovišča s fazanj za masovna klanja, temveč onim, ki žele, da bi fazan za lepoto in veselje^ pravim lovcem poživljal naša lovišča. V tak namen pa fazana lahko vzgojimo brez velikega truda in stroškov. Če vemo, kar sem prej povedal o lastnostih in potrebah fazana, nam ne bo težko zadeti pravega. Da ponovim: Sam iglasti gozd nudi fazanom premalo hrane. Tak enojen gozd nima dovolj podrasti, tla so neporasla, pokrita z iglicami in fazan ne najde potrebnega kritja, kjer edino se dobro počuti. Zato mu bolj prija listnat ali mešan gozd, v katerem je zanj miza bogateje pogrnjena, z zadostnimi skrivališči in zakloni. Manjši kmečki, negojeni gozdovi so mu najbolj po godu. Bukev, hrast, smreka, bor, jelša, kostanj, razne starosti vsevprek mešano, z bujno podrastjo, je pravi raj za fazana. Če je tak gozd sredi polja, si ne moremo zamisliti boljšega. Veliki sklenjeni gozdovi so manj priporočljivi, ker se nam fazani v takih porazgubijo in raztepejo. Na širnih poljih, kjer ni gozda, si pomagamo z napravo nadomestka. Ob močvirju mu za silo nudi varno zavetje trstje, kopinje in drugo gosto grmovje, če ga ni, ga moramo pač nasaditi. Gotovo je v vsakem lovišču nekaj nerodovitne zemlje, bodisi da so kopali ilovico ali prodec. Tu nam pač nihče ne bo branil, če zasadimo nekaj dreves, grmovja, kopinja in razno trnje. Za silo bo fazan tudi v zimi, če nima gozda, prenočil v takem grmovju. Seveda moramo paziti, da ni v lovišču štirinožnih roparjev, ki bi nam ponoči podavili naše varovance. Drevo ali gozd ni nujna potreba. Morda najdemo pri posestniku razumevanje, da nam neplodno zemljo dovoli pogozditi in mu s tem celo napravimo uslugo. Sicer je pa na polju vedno1 kaka groblja, za katero se nihče ne zmeni. V ostalem je med lovci toliko posestnikov, ki imajo nekaj smisla za gojitev fazanov, da nam iskanje krp, kjer lahko naredimo primerno zaklonišče, ne bo delalo preglavic. Take umetne gozdiče napravimo, kjer ni naravnih in kjer koli je mogoče. Tu prezimujemo fazane, to se pravi, da imajo fazani preko zime svoje zavetišče, ko je polje pusto in prazno. Ako imamo priložnost, da zakupimo njivo, jo obdelamo s posevki, ki nudijo pozneje v prvi vrsti fazanom varno zavetišče, kokoškam primeren prostor za gnezditev, pridelek pa izdatno in dobro hrano. Kakor moramo skrbeti za zaklone, ki so fazanu v zimi njegovo pravo bivališče, je misliti tudi na primerne njive, kjer naj bi kokoši varno gnezdile. Te njivice morajo biti gosto zasejane in posevki že toliko dorasli, da fazanka v njem naredi gnezdo. S tem preprečimo gnezditev na polju, v detelji ali na travniku. Ker njive ne požanjemo, se bo valitev vršila brez motenj, divjad pa ima v poznem poletju, ko so polja že požeta, hrano in zavetje. Na ta način se fazani pozimi sami radi zadržujejo v takih njivicah. Če je gozd, v katerem mislimo nasaditi fazane, preredek, če ima premalo podrasti, si pomagam s tem, da ga zasadim z rastlinami, ki ne zahtevajo veliko sonca. V takem primeru zasadimo nekaj kopinja, malin in bezga. Ob Fazani v njivi za divjad (iz knjige Die Hohe Jagd.) robu gozda nam prav dobro uspeva metlasta košeničica, ki daje v stiski tudi drugi divjadi prav dobro hrano. Topinambur je za vse vrste divjadi zelo priporočljiva hrana. Uspeva tudi v gozdu, v senci ali na soncu in ne zahteva dobre zemlje. Njegovi gomolji, ki so zelo odporni proti mrazu, so dobra hrana za fazane, zajce in parkljasto divjad. Stebelca dosežejo v dobri zemlji do dva metra višine. Ko zapade sneg, jih potlači, da se naslonijo drug na drugega in tako nastane pod njimi kopno zavetje, kjer se fazani, pa tudi druga divjad, čez dan radi zadržujejo. Tudi drugo trnje, ki gosto raste in obrodi drobne sadeže (jagode), je zelo priporočljivo, ker daje fazanom dobro hrano in zavetje. Dobra prirodna hrana je fazanom v zimi želod. V hrastju so fazani kaj radi, zlasti če ima tak gozd več podrasti. V takem se zadržujejo skoro vso zimo. Neverjetno privlačno moč ima bukvica (bukov žir). Kadar bukev dobro obrodi, se zbero fazani iz bližnje in daljne okolice v bukovem gozdu ter hodijo v tak gozd na pašo od jeseni preko vse zime. Pod preperelim listjem pa si izbrskajo in poiščejo razne ličinke. Danes, ko se razvija pletarstvo in je možno vrbo dobro vnovčiti, priporočam vrbove nasade, ki so primerni za gnezditev. V njih se močno množi mrčes, ki nudi kebčkom že v prvih dneh dobro hrano. V iste svrhe so priporočljivi nasadi repice. Od rastlin, ki nudijo fazanom dobro hrano in zavetje, bi poleg omenjenih imenoval še: jerebiko, pesikovino, krhliko, kozjo črešnjo, trnjolico, oskoroš, brinje, bezeg, glog ali beli trn, česmin ali babkovino, navadno kustovnico, Škofjo kapico, navadni volčin, pasje zelišče, grenkoslad, peteroprstnik, gomo-ljasto zlatico, lopatico, zrnati kreč, sončnico, sahalinski dresen, lupino, vse vrste topinambura in metljasto košeničico. Da pobira fazan tudi jagode, brusnice, borovnice in robidnice mi ni treba posebej poudarjati. Dober gojitelj vedno najde nešteto priložnosti, da lovišče brez škode izboljša in skrbi, da je fazanom domovanje glede skrivališč in hrane čim ugodnejše. Tone Podvrečar O pticah in njih potovanjih (Nadaljevanje.) V splošnem velja, kakor so do sedaj ugotovila znanstvena raziskovanja, da je selitev mnogo bolj potrebna žužkojedim kakor pa zrnojedim, katerim pomaga večkrat iz stiske za hrano že selitev v sosednjo okolico; vedno seveda ne najdejo potrebne hrane takoj v bližini, zato morajo včasih le potovati v oddaljene kraje za živežem. Sinice so v prvi vrsti mesojede, a vsakdo ve, koliko sinic ostane čez zimo pri nas, čeprav so primorane zamenjati hrano in jim gre v slast razno seme, ki vsebuje oljnate maščobe, kakor repica, bučnice, sončnice itd. Da SO' pa sinice željne tudi pozimi mesne hrane, o tem se lahko vsak sam prepriča, če v vrtu ali sadovnjaku izobesi kos svežega mesa. Odrto lisico sem obesil na jablano v sadovnjaku. Takoj so se zbrale cele trope sinic in obirale meso, da so v nekaj dneh ostale same kosti. Sinice se v kletkah, čeprav imajo dovolj hrane v raznem semenju, rade med seboj pobijejo in izkljujejo možgane. V tem se očituje velika potreba po hrani z beljakovinami in fosforjem. To hrano bi sinice lahko dobile prav tam kakor lastovice —• če bi bile selivke. Naše gozdne in poljske kure razen prepelic so stalne ptice. Prepelica pa, čeprav skoraj čista zrnojeda, je vsaj v srednji Evropi že prava selivka. Koliko sem jih našel že pri kraju avgusta težko ranjenih ali mrtvih ob brzojavnih žicah v okolici Skoplja. Septembra jih je bilo v temnih nočeh vse polno, tako da sem se čudil, od kod ta množica. Karaman omenja, da je na polju okoli Skoplja precej prepelic, a zdaleč ne toliko kakor v bolj severnih krajih. Majhen del jih prezimi ter se pri tem najraje zadržujejo v nizkem grmovju. Našel jih je 27. oktobra, 11. novembra, februarja in marca. Zaradi teh prezimujočih prepelic je težko določiti začetek in konec selitve v skopski okolici. Glavni prelet je pomladi v drugi polovici aprila, v jeseni septembra. Zanimivo je pri prepelici, da jih večina potuje v Afriko in še dalj do njenih južnih obal, da se na spomlad vračajo v zmerno podnebje Evrope in Azije. Pa tudi, ko se je prepelica vrnila v domovino, ostane nemirna potovalka. Ko je izpeljala prvo leglo ter se je to osamosvojilo, napravi večkrat daljše potovanje na sever in tu drugič gnezdi. Spominjam se, da se je marsikateri ljubitelj prepelic pritoževal, kako se mu je prepelica ubila v kletki. Čez noč je postala nemirna, zaletavala se je ob žice v kletki in obležala. Pri zaprtih prepelicah se je pač tudi pojavil selilni nagon, ki mu niso mogle odoleti. So pač povsod izjeme, prav tako pri selitvi ptic kakor pri grških in latinskih glagolih, zavoljo katerih so nas bolele glave v srečnih dijaških letih. Ravno ko pišem te vrste (27. VII. 1947) se klati v okolici Radovljice jata štorkelj. Sam sem jih naštel 18, a prijatelj me je opozoril, da jih je videl okoli 30. Mogoče se je jata razdelila. Opazil sem jih, ko so nizko letele nad mestnim kopališčem. Večina kopalcev jih je imela za čaplje, neki še celo za gosi. Držale so se več časa ob gornjem toku Save in na radovljiškem polju. Po podatkih ornitologa Reichenowa pride navadna ali bela štorklja v domovino v drugi polovici marca ali v začetku aprila, seli se proti koncu avgusta in v začetku septembra. Takoj po prihodu v domači kraj si uredi gnezdo in samica znese kmalu prvo. jajce, nekoliko' dni za tem še ostala 3 ali 4 jajca ter začne takoj valiti. Po 28—31 dneh so mladiči izleženi, a dorasli in popolnoma samostojni šele po dobrih dveh mesecih, torej proti koncu julija. Brehm pravi: »Pred odhodom se vse družine štorkelj iz enega okoliša zberejo na določenem kraju, navadno na močvirnatih travnikih. Število prišlecev se vsak dan veča in sestanki trajajo' vedno dalj. Okoli sv. Jakoba (25. VIL), torej pri kraju julija, je jata popolna ter zapusti domače kraje in odpotuje v jugozahodni smeri. Tu so neke diference med podatki Reichenowa in Brehma, čeprav ne velike, ker je vse vzeto le približno in ima pri vsem tem tudi vreme nekaj vloge. Štorklja sploh ni ptica alpskih krajev, domuje v Panonski nižini — pri nas v Prekmurju, Medjimurju itd., kakor sem že omenil. Kaj je ptice nagnalo v pasjih dnevih na letovišče pod Karavanke? Če drži po Brehmu, so štorklje morale priti iz Prekmurja oziroma nam obmejnih ogrskih krajev, kjer prebivajo rabski Slovenci. Če pa vzamemo novejše izsledke, da štorklje potujejo vedno po že naprej določeni poti oziroma smeri, ki je že tradicionalna in se mladiči navadijo nanjo od starejših, potem so te štorklje prišle iz srednje Nemčije. Evropske štorklje uporabljajo namreč dve različni poti; one, ki gnezdijo vzhodno od reke Vezere, se selijo preko Balkana, Male Azije, Sirije, Palestine in vzdolž Sueškega prekopa, zahodno od Vezere naseljene ptice pa preko Francije in Španije, le danske štorklje se selijo izmenoma po eni in drugi poti. Pri tem se drže večinoma velikih vodnih tokov, kjer dobe dovolj hrane. Še sredi preteklega stoletja so se baje štorklje selile tudi čez Italijo; zdaj jih pa tam že dolgo niso opazovali. Štorklje se pri selitvi izogibajo visokemu gorovju in je tudi s tega stališča zanimivo, kako so štorklje zašle na Gorenjsko. Mogoče so bile namenjene v sončno Italijo, kakor je to bilo pred leti. Upoštevati pa moramo, da je vojna vihra brutalno posegla v že tradicionalne potovalne navade ptic, saj so bili prav tam, kjer so v normalnih časih letele štorklje na jug, na zemlji ob toku Donave in njenih pritokov, kakor tudi v zraku najhujši boji in slabe skušnje so jih izučile. Vsekakor je zelo- redek primer, da se potujoče štorklje pojavijo v gornjem toku Save. Za skopsko nižino pravi Karaman, da je tu štorklja še precej pogosta in vali na vaških hišah in po drevju. Včasih jih je bilo več, a sedaj se povsod opaža upadanje. Vsako leto ostane kakšno gnezdo prazno-. Temu je vzrok, ker jih vznemirjajo otroci na gnezdu in streljajo tudi lovci, seveda ne v bližini vasi, ampak na polju. Štorklja je namreč pri kmetskem ljudstvu, posebno pri muslimanih, v velikem spoštovanju, ker prinaša hiši, kjer gnezdi, srečo. Lovec, ki bi pred kmeti ustrelil štorkljo, bi se osovražil in se ne bi smel več pokazati na vasi. Sicer pa pri mladih zajčkih, jerebicah, droplicah in fazanih ni nedolžna. Dobrodošle so ji tudi mlade račke, na domačem dvorišču kak nebogljen piščanček, če je nihče domačih ne vidi. Splošno se opaža upadanje štorkelj zaradi melioracij močvirij, ki so najizdatneje zalagala štorklje s hrano. Baje se jih mnogo zastrupi v Afriki, ker se tam v pretežni meri hranijo s potujočimi kobilicami, katere pa so začeli na veliko uničevati z arsenikom. Nekateri trdijo-, da štorklje pred odhodom na močvirnatih travnikih zborujejo in pri tem vrše pregled posameznih ptic glede sposobnosti za daljno pot. Slabiče izločijo in ubijejo s kljuni. Floricke to trditev odločno zavrača kot bajko. Bral sem tudi v različnih razpravah, da slabo razvite mladiče starši sami uničijo takoj na gnezdu. Imel sem mnogo priložnosti, da opazujem mlade štorklje na gnezdu, tako v Strugi na dveh gnezdih skozi tri leta, prav tako na treh gnezdih v vasi Draslavici ob Črnem Drimu. Pri tem sem ugotovil, da niso bili vsi mladiči enako razviti, neki je bil močnejši, drugi slabejši, vse so starši spravili pokonci in vsi so s starimi vred odšli na jug. Sorodnica navadne ali bele štorklje je črna štorklja. Je nekoliko manjša in se razlikuje po barvi. Na hrbtu, vratu in po glavi je rjavkastočrna, a na prsih bela. Kljun ji je krvavordeč, noge temnordeče. Živi navadno v samotnih gozdovih, posebno v obširnih lokah nižinskih obrečnih gozdov, ob Savi, Dravi in Donavi. V Sloveniji sem jo opazoval v okolici Osilnice in Trave leta 1921 in 1922. Po vsej verjetnosti je stalna gnezdilka v obširnih kočevskih gozdovih kakor mogoče tudi v snežniških in štajerskih gozdovih. Da bi jo opazili na Gorenjskem, mi ni znano. V Makedoniji sem jo opazoval in eno meseca julija 1930. 1. ustrelil v Plačkavici za štipsko gimnazijo. Po Karamanu je redka prehodnica Makedonije. Našel je eno samo 14. julija 1928. 1. v družbi navadnih štorkelj ob Lepencu. Drugače jih ni videl, a mu je znano, da so jih opazovali istega leta ob potoku poleg ceste Skoplje— Tetovo. L. 1927 je videl eno na Ovčjem polju med selitvijo. Po Stressemanu je profesor Mtiller našel par, ki je gnezdil v soteski Babune (pod Solunsko glavo). Tako Karaman leta 1929. Medtem se je ptičje opazovanje v Makedoniji razširilo ter ugotovilo, da črna štorklja le ni tako redka, kakor so mislili, saj je še celo živalski vrt v Skoplju imel dve štorklji. Kar se tiče selitve, se črna štorklja seli nekoliko prej kakor navadna. Čaplja je bližnja sorodnica štorklje, a ni tako izrazita selivka in tudi ni tako vezana samo na neke nižinske predele Evrope, ampak jo najdeš do 60 širinske stopnje povsod, kjer je količkaj več priložnosti za ribarjenje po rekah, močvirjih, jezerih in še celo po gorskih potokih. Na jug je razširjena daleč v Afriko. Na severu je izrazita selivka, v južnejših krajih, kakor na Balkanu, klatilka, v nekaterih predelih pa še celo stalna ptica, kakor na Ohridskem jezeru in ob porečju Vardarja in Bregalnice. K nam pridejo na jesen sive čaplje s severa in nekatere ob milih zimah ostanejo v naših krajih, druge gredo bolj proti jugu ob Savi, Dravi, Donavi in tudi čez morje v Afriko in Azijo. Včasih se vračajo, včasih ostanejo na jugu, lahko bi se reklo, kakor jih prime. Karaman pravi o sivi čaplji, da je stalna ptica v skopski nižini. Pet do šest parov vali vsako leto v bičevju Ajvatov-skega močvirja (navadno na posameznih vrbah). Prehodnic je spomladi največ v aprilu, jeseni pa avgusta in septembra. V oktobru se vidijo samo tiste, ki čez zimo ostanejo v okolici Skoplja. Te zimske čaplje se zadržujejo v Katlanskem jezeru, pri Ajvatovcu in po močvirnih livadah. Če je vse to zamrznjeno, se potepajo po strugi Vardarja. Lepi jeglič Foto Stavko Smolej Dinko S srcem in očesom na lov v kočevske gozdove Vsak lovec more doumeti lov le toliko, kolikor ga doživi. Njegov svet je svet narave in njenih sil ter svet divjadi, ki s to naravo živi, jo osvaja in premaguje. Vsakomur, ki naravo ljubi, se mu ta čudovito odkriva in približuje. Toda lovsko oko doživlja v naravi še več. Lovec, krepko povezan z naravo, hoče s puško vzdrževati življenje, ne pa uničevati. Njegova puška se obrača predvsem samo proti škodljivcem narave in človeštva. Vsak drugačen strel pa mora biti v skladu z lovskimi načeli, kajti lovska puška je tista oblikovalna sila, ki zboljšuje zdravo in koristno rast in hkrati lepoto narave. V tem pa je vsa vrednota lovca. Poznate li lepoto kočevskih gozdov? To je zaprta in molčeča slovenska zemlja, ki je rodila svojega človeka, zaznamovanega z vso tragiko tega malega sveta, prikovanega ob gorsko verigo »Fridrihštanjskih gozdov« Stojne, kjer stoje bele vasice, zemlja revna in skopa, ki prisluškuje težki in skrivnostni drami naravnih sil in ki ji je zapustila strahotne sledove zadnja svetovna vojna. Na tem koščku slovenske zemlje so do zadnje svetovne vojne živeli ljudje posebne »rase«. To so bili kmetje oglarji, lovci in pastirji kočevskih vasi s svojim lastnim jezikom in ozkim obzorjem. V duhu gledamo danes te ljudi, kako stoje desetletja sklonjeni nad slovensko zemljo, počasni, sanjavi in poslušni znamenjem. Danes obnavlja razdrte in požgane domove kočevskih Nemcev naš slovenski kmet, vključen v skupno delo za obnovo nove Jugoslavije. Nemško popevko je zamenjala naša pesem. Kočevski gozdovi! Za lovca pravljičen svet, domovina medveda, ki spada zgodovinsko že v preteklost in je danes samo še zaščiten varuh lovske tradicije. Tu sem prihajajo lovci iz raznih lovskih družin Slovenije na pogon divjih svinj, ki povzročajo tamkajšnjim kmetom ogromno škodo. Tisto nedeljo je bilo vreme ves čas lepo, ko se je družba ljubljanskih lovcev podala po prihodu jutrnjega vlaka v Kočevje v 14 km oddaljeno vas. Prijetna pot je vodila lovske goste sredi gozdov, polj in travnikov, kjer je bila zemlja že zmrzla, tu pa tam posuta z ivjem, a je zato toliko lepše blestela v nizkem in vid jemajočem soncu zadnjih novembrskih dni. Po prihodu lovskih tovarišev iz Ljubljane je zavladalo v vasi nenavadno razgibano življenje. Domačini so goste ljubezjijivo in z veseljem sprejeli. Pripovedovali so jim o divjih svinjah, ki se hodijo gostit na njihova polja in njive. Lovci pa so bili v »formi«, zgovorni in šaljivi. France je bil duhovit, kakor vedno, kadar je uporabljal lovsko latinščino. Vreme je bilo krasno. Daleč izza temnih gozdov je pokukalo sonce. Tisočkrat obrabljen kliše, ali če ga dobiš na lovu, boš priznal, da je priroda nepodkupljiva in da svojih lepot ne zaupa docela ne slikarju, ne fotografu in da njenih čarov ne more ukrasti ne scenograf, ne umetnik. Od severovzhoda je pihal lahek, hladen veter, ki se je pozneje polegel. Lovovodja je naznanil odhod in vsa lovska družba je odšla iz vasi preko jase na kraj pogona. Odkazana so bila stojišča. Pričel se je pogon. Iz doline se zasliši »varda svinje gor«. Čustvo te prevzame, zastane ti dih, ali pa tudi odpove roka. To je vzklik srca, vzklik, ki ga človeški um le zaznava, a ga ne umeje; vzklik, ki zanj ni znaka v abecedi. Padli so streli levo in desno. V ognju pušk sta obležali dve svinji. Poslednji akt je opravil lovski nož. Medtem so se lovci z vseh stojišč zbrali pri plenu, pripovedovali so o pestrosti pogona, ki je bil eden izmed redkih. Izredno mnogo divjadi je ohranjeno v kočevskih pragozdovih. V njih opaziš medveda, srnjake, jelene, volkove, lisice in divje mačke. Ce imaš srečo, lahko opaziš na obronkih posek in jas tudi skrivnostnega velikega petelina. Mnogo te divjadi so videli ta dan in z užitkom dojemali lepoto kočevske favne in flore. To je bil dan idealnih lovskih doživetij. Sledil je krst in Stane hočeš nočeš je moral po strogem izpitu na klop; prejel je od krstnika tri udarce: Hotel sem povedati, da lovcu ni bistvena samo puška, nož, nahrbtnik in še kaj. V bistveno opremo lovca spada tudi srce in oko. Srce za ljubezen, oko pa za merilo veličine čudovite narave. »En’ga za lovsko čast in poštenje, druz’ga za domovine rešenje, tret’ga za puške pravično nošenje.« Pripovedovanje lovskega čuvaja. Ob stranpbti malo nad vasjo Grčarice na Kočevskem je imel svojo, sicer majhno, a tembolj skrbno in umno urejeno hišico z gospodarskim poslopjem in sadnim vrtom, in kar je še bolj povzdignilo vso domačnost, tudi čebelnjak. Njive in travniki so dajali le bolj skop pridelek, nekaj gozda pa je predstavljalo rezervo za izredne potrebe. Razen kmetijstva se je v svojih mladih letih bavil še z drvarje-njem, ko pa je opešal, je ves ta posel odstopil svojemu sinu, sam pa je opravljal lažja dela, tolkel gramoz ali pa kot preddelavec nadzoroval popravila gozdnih poti in podobno.' Povezan z naravo je bil več zakupnih obdobij čuvaj občinskega lovišča. Večkrat me je vodila pot mimo te hiše in rad sem_ se ustavil za kratek pomenek. Star nad 80 let je vedel za vse zanimivosti tega kraja, kako so v gozdovih še žgali bukova drva za pridobivanje pepela, potrebnega pri izdelavi stekla v Glažuti in drugod, kako je po zgraditvi železnice do Kočevja naraščala mreža gozdnih poti in se ustvarjala lesna industrija, rad je opisoval ro- mantiko polšjega lova in obujal spomine o poklicu lovskega čuvaja itd. Poletnega večera, sedeč na klopi pred hišo, mi je med drugim pripovedoval tudi tole: »Meni za čuvanje odrejeno lovišče je obsegalo Grčarsko dolino. Obmejeno je bilo, kakor sami veste, vzhodno in zahodno z graščinsko posestjo, proti jugu z goteniško in proti severu z rakitniško mejo, torej pregledno in terensko ne naporno področje. Lovskih tatov ni bilo, kvečjemu, da je kak kmetič ob najdeni jazbini nastavil past, lastne lesene konstrukcije za osovraženega jazbeca, ki niu je jeseni krčil itak pičli pridelek na koruzi. Divjih svinj takrat ni bilo, le medveda je bilo treba odvračati od obiskov v mlečni koruzi in da ni osmukal in povaljal ovsa. Stalež srnjadi je bil skoro vseskozi kar dober. Z vaščani sem se dobro razumel; držali so svoje pse čuvaje priklenjene, ker so vedeli, da bo po opominu klatež in bevskač za vedno obmiroval. Saj naš kraški svet je poln votlin, kamor se grešnik pogrezne. Večji križi so bili z lisicami. Ob času, ko so donašale plen svojim mladičem, so prihajale do vasi in med kuretino povzročale precej škode. Zato smo jih streljali vse leto. Nisem pa mnenja nekaterih lovcev, da je lisico, ker je škodljiva, treba streljati na vsako razdaljo, samo da pogine. Tudi ona ima svoje poslanstvo v naravi in zato pravico do človeškega ravnanja kakor sleherna žival. Nekega nedeljskega večera sem sedel na obronku gozda in čakal na izstop srnjadi na jaso s številnimi kotli, delno obrastlo z leščevjem. Zapazil sem kobilice lovečo lisico in čakal, da se je premaknila v globokejšo kotanjo, ter se potem prestavil na mesto, kjer bi mi lisica morala priti pred cev. Ko se je jela pregibati visoka trava, sem dvignil puško k licu in — ko se je pokazala rdeča lisa — sem sprožil. V dimu nisem opazil nobenega znaka. Cez nekaj trenutkov pa je lisica na nasprotni strani doline švignila v goščavo. Torej sem zgrešil! Menjal sem naboj ter se bližal nastrelu. Skočila je še srna iz doline, na nastrelu pa — o joj — je ležala srnica. Zaprlo mi je sapo in mrzel pot mi je oblil čelo. To se je zgodilo meni, lovskemu čuvaju! Toda vsa očitanja o neprevidnosti srnice niso obudila k življenju. Kaj početi? Vzeli mi bodo lovske pravice in nikoli več ne bom hodil s puško po lovišču. Vrh tega še sramota! Odnesel sem srnico, jo skril pod bližnjo grmado ter počasnih korakov in težkega srca odšel domov. Večerja mi ni teknila in, ko so otroci polegli spat, sem povedal vso smolo ženi. Nisva našla miru in počitka; končno je dozorel moj sklep. Pred svitom sem krenil v gozd, iztrebil srnico in jo nesel v nahrbtniku domov, da odkupim od gospodarjev lovišča divjačino in s tem preprečim še drugo škodo. Šel sem v mesto. Mučna je bila ta pot. Prosil sem samega okrajnega glavarja za razgovor. Kot zaprisežen lovski čuvaj sem vso zadevo do pičice natančno prijavil. Glavar, sam lovec, me je pazljivo poslušal. Ko sem končal, je vstal izza pisalne mize ter dejal: .Veseli me, da imam na svojem področju lovskega ču- vaja, ki tako resno pojmuje svoje dolžnosti. Čeprav zgolj neljubo naključje, ne morem preko določil zakona. Naložiti vam moram 10 goldinarjev denarne kazni, toda — položil je roko na mojo ramo — plačati pa vam te kazni ni treba.* Segel mi je v desnico ter dodal: .Ostanite vedno tako vestni v svoji službi in želim vam mnogo veselja in uspeha. Izučilo vas pa je, in potrdil pregovor, da je previdnost mati modrosti.*' Ves srečen in potolažen sem se vrnil...« Mrak je legel na pokrajino. Z zvonika se je oglasila avemarija. Odkril se je. Izzveneli so zadnji glasovi, vstal sem ter mu v slovo krepko stisnil roko. Razumela sva se. Na polju Grčarske ravnine so cvetele marjetice. Nad dolinami pa so, liki vilam, vstajale tanke meglice. Jos. Primožič. Odstavek z ljubenskega področja na Gorenjskem 1948. V okviru lovskih podrobnosti in posebnosti, ki jih doživi povprečen lovec v vsakem letu, nastanejo navadno tudi neki splošni, širši vtisi s področja, kjer se je največ udejstvoval. Ce listam po svojem lovskem dnevniku, mi skromne opazke in beležke povedo marsikaj zanimivega. Ko človek v različnih letnih časih, v snegu in dežju, v nočeh in jutrih opazuje ter prisluškuje gozdu in polju ter resnično živi z njima, često zaznava čudovito zavezništvo, pa tudi na-sprotstvo med neživo in živo prirodo ter zakoniti odnos med rastlinstvom in živalstvom. Človeku, ki ni pravi lovec, ostane navadno skrit tajinstveni, počasni, pa vendar pod določenimi pogoji zakoniti razvoj v naravi, ki gre večkrat tudi mimo človekove volje. Ljubensko področje, del lovišča lovske družine Radovljica, ni obsežno, pač pa po svoji sestavi različno in zanimivo. Lepo iglasto drevje, pa tudi listnato do najrazličnejšega gostega grmičevja prerašča z griči, grapami in skalovjem nagubano ozemlje. Na dveh ravnih terasah leži majhno, a ljubko ljubensko polje. Ob Savi pa na naplavinah v slabih življenjskih pogojih životarijo borni borovi gozdiči. Tam je Sred ek. Ker je imela srnjad po naših gozdovih med okupacijo zaradi ugodne terenske lege mir, se je tudi močno razmnožila. Toliko srnjadi, kakor je je bilo prvo leto po osvoboditvi, ni bilo pri nas nikdar prej. V preteklem letu pa je vsak naš lovec lahko ugotovil, da je stalež močno padel. Prvo leto po osvoboditvi je bilo tudi opaziti, da se je srnjad stalno naselila v Sredku, kjer je prej nikdar ni bilo. Res je, da se je življenjski prostor številne divjadi moral povečati, toda nikdar se ne bi to zgodilo, če narava sama ne bi poskrbela za to. Ob »bajerju« v Sredku je namreč v zadnjih letih pognala na produ, ki je bil še pred časom gol in pust, bujna goščava z najrazličnejšim rastlinstvom, ki nudi srnjadi različno hrano in zavetje. Ce je bila na brakadi srnjad od tod pregnana, se je tudi letos vedno vračala nazaj, pa čeprav preko zelo prometne ceste. Sredek je bil še pred vojno znan po številnih zajcih. Znano je, da je stalež zajcev zaradi številnih lisic povsod padel, a v Sredku sorazmerno še prav posebno. Narava sama je spet poskrbela, da so tod v goščavah našle lisice dobra skrivališča. Še rove so si začele kopati, ko nekoč lisica ni prav rada prebila dneva v Sredku. In zato na letošnjih brakadah ni bilo nič čudnega, če sta braka Turin in Tedi navadno imela najprej opravka z zvitorepko. Ker smo se lovci najbolj zanimali za lisice, je zlasti Turin dobil nanje besen srd. Na vsakem pogonu je ta ali oni lovec lahko prisluškoval zagrizeni borbi v jami med njim in lisico. Psa sta na zajce in srnjad skoraj pozabila, le lisice sta neusmiljeno gonila. Za telesno precej šibkega Turina tudi nobena jama ni bila preozka. Večkrat je prišel ves okrvavljen šele sredi noči domov. Toda, kdor je videl sicer že precej starega Turina, kako bliskovito in učinkovito zna v spopadih z drugimi psi prijeti za grlo, je moral verjeti, da je že marsikatero zdravo lisico poslal v večna lovišča. Nisem še čul, da bi kak pes jedel lisico. Turin pa, ko je obračunal z njo, si je v divji strasti privoščil tudi njeno stegno ali pleče. Postal je pravi divjak, toda nam domačim lovcem je prirasel k srcu. Ko ga nekoč v preteklem decembru ni bilo preko noči domov, smo že mislili, da so bili tožeči glasovi iz jame Turinovi. Tone je sklenil, da mu bo takoj naslednji dan vklesal v skalo nad jamo datum njegove smrti in besede: Padel v junaškem boju z lisicami — naš Turin. Toda Turin se je zjutraj vrnil, izmučen, blaten, z raztrganim in krvavim gobcem, a v očeh mu je gorelo nekaj kot zavest zmage. V naše gozdove so se v preteklem letu priklatile tudi divje svinje. Poleg gosto zaraščene Grofije v sosednjem lovišču so se posebno rade zadrževale tudi na našem področju. Pojavilo se jih je tudi po pet skupaj, in to mislim, da so bile vse, kar jih je bilo v naših in bližnjih gozdovih. Takoj prve dni v preteklem letu je bil blizu Dvorske vasi uplenjen merjasec, kar je bilo nekaj izrednega za lovce iz družin Radovljica in Begunje. Minulo je namreč že več ko sto let, odkar je tod na Gorenjskem padla divja svinja. V avgustu so svinje povzročale občutno škodo na ljubenskem polju. Lovski čuvaj Francelj jim je sicer skušal zbiti iz črnih butic poželenje po ljuben-ski koruzi, pa je bila njihova koža pretrda za njegovo svinčeno kašo. Tudi sam sem jih čakal in celo posrečilo se mi je, da sem dve podnevi v Šuštarčevi poseki zalezel. Za siguren strel s kroglo pa je bilo prepozno. Da bi divje svinje kdaj prej podirale koruzo na našem polju, ne pomnijo in niso slišali niti naj starejši domačini. V zadnjem času pa so njihovi sledovi kar nekam izginili, toda prepričan sem, da se bodo v času zorenja koruze spet pojavili. Med okupacijo so z našega polja izginile zadnje jerebice. Lisice in ptice ujede so se namreč preveč razmnožile in nikogar ni bilo, ki bi skrbel za te prijazne kokoške. V preteklem letu pa se je na ljubenskem polju spet pojavilo osem jerebic. Ko sem neki večer čul njihov čir-rik, me je obšel nek daljni spomin: Kot otrok sem sedel ob pastirskem ognju in poslušal čirikanje iz več kit ter poskušal uganiti, kaj pripovedujejo te ptice s svojim klicanjem v noč. Samo en večer, potem jih nisem več čul in nihče več jih ni videl. Ker so tudi sosednja polja brez njih, bi bilo končno nekaj čudnega, če bi se jerebice kar brez zaledja same od sebe naselile na našem polju. Poleg tega je pa pernate roparske zalege še vedno preveč. Tudi gospodinje se večkrat pritožujejo, da jim je »skov« odnesel najboljše jaj-čarice. Lojze, ki je sicer spreten v nastavljanju pasti grahastemu roparju, bo moral podvojiti svojo delavnost, da bodo gospodinje imele mir ter jerebice en pogoj več za naselitev na našem polju. Tone, lastnik psarne kratkodlakih nemških ptičarjev »iLjubenska«, večkrat vpraša, kdaj bomo nabavili jerebice za naselitev. V pretekli jeseni so bile tudi vremenske razmere take, da so bili še kljunači redki; pa Sava je odnesla vrbovje na Vojeh, da so race tamkaj redek gost. Zato Tone in njegova ptičarka Fida upravičeno večkrat pogrešata prijetne zabave. Fr. Cvenkel. O lisici in še kaj. Mnogokrat je pisanja o zvitorepki, pa naj se tudi jaz malo oglasim, saj jih imam na vesti lepo število, že preko tisoč. V »Lovcu« št. 1 čitamo o strupljenju s strihninom, zato nekaj podatkov k temu. Sam sem veliko nastavljal vabo s strihninom in imel sem prav lepe uspehe; le redkokdaj mi je šla lisica z mesta, kjer je ugriznila — 40 korakov daleč; navadno je vsaka ostala na 5—20 korakov. Uporabljal sem kosti od mlajših kokoši oziroma piščancev, to je od nog ali peruti. Kosti sem razžagal na 2—2.50 cm dolge koščke, jih prekuhal, da se je vsa maščoba odstranila. Zatem sem jih posušil, z drobno pilico znotraj dobro prečistil tako, da je bila kost zelo tenka. Nato sem eno stran začepil z voskom, nasul s pomočjo papirnatega lijakca zdrobljeni strihnin in drugo odprtino začepil, tako da se je zdrobljen strihnin v koščici lahko pre-sipal. Tako kost sem namazal z drobnimi ocvirki, da je kost prijetno dišala. Take vabe sem nastavljal na izbrana mesta. Poleg njih sem posul še drugih drobnih razsekanih kosti. iLisica je tako vabo vedno prijela in ko je ugriznila, se je kost popolnoma zdrobila ter je tako lisica dobila vso množino strihnina in takoj poginila. Za kosti sem uporabljal slabejši strihnin Nitricum iz Darmstadta. V ptičih sem uporabljal bolj učinkovit strihnin pyr. cryst. iz Basela v Švici, ki je neverjetno hitro deloval in je žival skoraj na mestu poginila. Pri vabi ptičev sem dajal strihnin ptiču v grlo, kar je po mojih izkustvih najbolje. Ker sem ravno pri strihninu, omenjam še nekaj. V primerih zastrupitve pri psih uporabljajte mleko, nikakor pa ne vode, ker voda povzroča topitev strihnina, kar je še usodneje za zastrupljeno žival. Poleg mleka in najboljše od mleka je jedilno olje, mast, ocvirki, kar sem tudi sam preizkusil na mojem psu, ki je požrl celo koščico, pripravljeno za lisico. Rešil sem ga s tem, da sem mu vlil olja, dal piti mleka in jesti mastnih ocvirkov. Maščoba je odlična, predvsem zaradi tega, ker ne dopušča, da se strihnin nadalje raztaplja, in tako preprečuje njegovo močno delovanje. Žival pa se tudi tako hitreje iztrebi. Da bi žival po zastrupljenju imela kakšne posledice, nisem mogel ugotoviti in je bil moj pes za lov kakor prej, še celo vzdržljivejši. Poleg vsega navedenega priporočam lovcem, da uporabljajo cyan-ampule, s čimer imajo manj dela in uspeh je odličen; čim vidiš, da je ampula ugriznjena oziroma zdrobljena, ti leži lisica ali kaj drugega v bližini na nekaj korakov. Opozarjam pa lovce, da ne devajo ampul v kakšne večje kose mesa, ker žival rada večje kose odnese in je tako ne dobiš. Priporočam vsakomur, da kapsulo najprej pomoči v raztopljen parafin ali vosek (čebelni), zatem pa v goveji ali ovčji loj in nato še pomaže z drobnimi ocvirki. Taka vaba je najboljša in jo lisica najraje pobere. Omenjam samo, kako je najučinkovitejše uničevanje zvitorepke. Pripominjam, da je njenih kožuhov v primeri s prošlo lovsko sezono 1947-1948 za 80% do 90% manj. Članku prilagam sliko iz prošle sezone, na kateri vidite moj 14 dnevni plen in sem tisto sezono dobil prav mnogokrat po 6 lisic v enem dnevu. Prepričan sem pa, da se od lovcev nobenemu ne bo več nudil tako velik plen. V isti sezoni sem pokončal 126 lisic. Da so se tako silno razmnožile lisice, je bila seveda predvsem kriva vojna. Da bi kdaj popolnoma zatrli lisice, pa menim, da je nemogoče, ker so nekatere pravi profesorji, ki ne vzamejo nobene še tako skrbno pripravljene vabe. Res je, da jih dobiš nekaj na strel v gonji, čakanju ali na klic. Imel sem sam prav prijetne doživljaje v lepih svetlih nočeh, tako da sem v pol ure dobil na zajčji vek kar tri lisice in tudi marsikateri klateči se pes je zgubil svojo grešno dušo ob zajčjem veku. Velikokrat je bil nočni izprehod jalov in samo s temi načini lova brez zastrupljanja ne bi nikoli znižali staleža te roparice. Omenil sem že, da je število lisic zelo padlo. K temu je gotovo pripomogla bolezen, katero so lisice prav gotovo dobile od psov, ki so bili vsaj v našem okraju zelo bolni (pasja bolezen, štaupa) in jih je prav mnogo poginilo. Tako so si lisice privoščile pasjega mesa in morda na ta način zanesle v njih rod omenjeno bolezen. Takih primerov obolenja je bilo pri nas več in so ljudje kar s palicami pobijali bolne lisice. Od pozne jeseni dalje ni bilo opaziti ali slišati, da bi se še kak tak primer pojavil. Veliko lisic je pa postalo plen volkov. Lisičjemu življenju sem posvečal več pozornosti in sem pri njih zasledovanju doživel veliko razvedrila in prelepih uric, pozabil na marsikatero bol, ki me je v vsakdanjem življenju težila. Tako sem opazoval lisičji rod od prvega koraka iz lisičine do njene zrelosti. Opazoval sem in posvečal pažnjo tudi njeni prehrani, tako da lahko rečem, lisica žre vse, kar rodi in vzredi narava — vse ji gre v tek. Vsakovrsten mrčes, črvi, ribe, miši, ptiči, zajci, slabotnejše ali ranjene lisice, srne, vsaka poginula žival, zelo rada si privošči grozdje, maline, mlečno koruzo, pozimi ji gre tudi zrela koruza, ki jo najde po poljih, tekne ji pa tudi posušena hruška ali sliva. Da je vse to resnično in dokazano, imam navado, da poleg vseh opazovanj odprem in pregledam vsaki živali želodec. Vse naštete stvari sem ugotovil sam. Prav isto navado sem imel pri ptičih, posebno roparicah, katere sem tudi sam nagačeval. Marsikateri lovec bi prišel do istih zaključkov, ali je morda prišel. To bi moralo zanimati vsakega lovca. Ni dovolj, da samo loviš, tudi moraš vedeti in poznati življenje živali. Kvas Vojko, Črnomelj. Obmejna lovišča. Nekateri naši okraji, med njimi tudi okraj Murska Sobota, so dali ob naši državni meji v najem lovišča lovskim družinam, čeprav so naše vojaške oblasti prepovedale lovljenje v petkilometrskem pasu. Lovske družine v našem okraju so bile obveščene o tej prepovedi. Tu in tam so pa vseeno lovili z dovoljenjem obmejne vojaške oblasti. Po znani resoluciji kom-informa je bil pa lov v petkilometrskem pasu popolnoma prepovedan in ukinjen. S tem so pa naše obmejne lovske družine izpadle iz dejanskega izvrševanja lova. Nekatere lovske družine, med njimi tudi Lovska družina Domanjševci s sedežem v Križevcih v Prekmurju, so zato pri Okrajnem lovskem svetu v Murski Soboti sprožile vprašanje o spremembi meja loviščem. OLS se je zmeraj izgovarjal, da za to ni kompetenten. Da bi se zadeva rešila, so člani Lovske družine Domanjševci na zasedanju Okrajnega lovskega sveta v Murski Soboti dne 13. marca t. 1. predlagali, naj bi prizadete lovske družine dobile košček lovišča izven petkilometrskega pasa na ta način, da bi se sosednja lovišča nekoliko zmanjšala. Naše sosednje lovske družine pa so predlog netovariško odbile! To kaže, da so v lovskih vrstah lovci starega tipa, ki gledajo samo na sebe in jim drugi lovci niso nič mar. To njihovo zadržanje nikakor ni v duhu sedanjega časa. Pričakujemo od naših lovskih tova-rišev-sosedov lovsko uvidevnost. Kahr Karel, član Lovske družine Domanjševci. Garjavost pri lisicah. Proti koncu meseca februarja t. 1. sem uplenil v naših loviščih lisici, samca in samico, ki sta bila oba okužena z garjami. Samec je bil popolnoma garjav. Po glavi, vratu in hrbtu je bil skoraj brez dlake, pokrit na debelo z garjami, a po trebuhu je imel redko dlako brez podlanke, tako da je bila koža neuporabna. Bil je tudi izredno shujšan, da ga je bila sama kost in koža. Samica je imela začetne znake garjavosti. Okoli oči je bila gola s sivo skorjo na koži, ravno tako ušesa skoraj popolnoma gola, dočim na ostalem telesu nisem opazil nobenih posebnosti. Dokaz, da je ta bolezen razširjena v našem okolišu, mi potrjuje sporočilo člana sosednje lovske družine, da je pred kratkim ustrelil garjavo lisico. Ker me ta pojav pri lisicah zelo zanima in je v mojem skoraj dvajsetletnem lovskem udejstvovanju pri nas prvi, kakor tudi po izjavah starejših lovcev, prosim, da tudi drugi tovariši v »Lovcu« objavijo, če se je garjavost na lisicah pojavila še kje drugje. jožef Cvetko, Lovska družina Cirkulane, Sv. Barbara v Halozah, Ptuj. Nekaj o lisicah z Mozirskega. Člani Lovske družine Mozirje so opazili, da so lisice hodile okrog po njivah ali travnikih pri belem dnevu, kakor da bi bile omotene, pijane. Podobno so poročali kmetje. Bili so primeri, ko je gospodinja zjutraj šla krmit svoje putke, da je v svoje veliko presenečenje opazila, kako se nemoteno šeta lisica po dvorišču in, ne boječ se, ji kaže zobe. Ko je gospodinja pograbila kol ali grablje, se ji je lisica kar zoperstavila in je gospodinja morala lepo kapitulirati in bežati v hišt). Šele po splošnem alarmu so jo došli moški pobili kar na mestu. Podobnih čudnih dogodkov mi je bilo javljenih osem. Naši okoliški kmetje so pošteni in so oddali vsako tako pobito lisico Lovski družini. Vse te kože vise suhe v shrambi pri gospodarju družine. Mnenja smo bili, da je pri lisicah vzrok neboječnosti — lakota. Zajcev namreč ni v takem izobilju, zemlja je pa zmrzla, da se ne morejo dokopati do miši, krtov in voluharjev; kokošk ali račk tudi ni, ker jih preveč čuvajo naše gospodinje. Imamo primer, da so trije lovci, gredoč na zbirališče za skupen lov na lisice, naleteli spotoma na lisico na travniku, ki se treh nimro-dov ni prav nič bala. Lovci so se ji približali na komaj 10 korakov. Lisica jih sedeč gleda, odpira gobček in jim kaže svoje lepo belo zobovje, češ, le oglejte si ga dobro, ni mi še potrebno iskati zobozdravnika. Eden od lovcev se ji s puško v roki približa na korak. Lisica se pa le premisli in hoče, kažoč svoje zobovje, oditi. Tovariš P. F. ji zmagoslavno stopi na rep. Lisica, ne bodi lena, ga zagrabi za hlače, ker lovec ni imel škornjev. Začne se je na vse kriplje otresati ob veselem smehu tovarišev. Ko se je otrese, ji stopi znova na rep. Lisica ga zgrabi prav pošteno za čevelj, tako da so njeni zobje nad peto pretrgali ne samo čevelj, ampak tudi kožo na nogi. Zato je dobila s krepelcem nekaj močnih po glavi, nakar je spustila čevelj in nogo tovariša ter se počasnih skokov kakor pijana oddaljila kakih 20 korakov, ko je drugi lovec z njo opravil s puško. Še lepši in tudi resen primer se je pripetil ob 6.30 zjutraj v samem središču trga Mozirje, na glavni cesti, ki vodi skozi trg, v času, ko je že veliko ljudi na trgu. Z dvorišča tov. M. G. prižene vojak, ki čisti konja svojega kapetana, na trg pred hlev lisico, ki jo je že pošteno obrcal. Lisica gre po pločniku proti pošti. Vojak za njo in ko opazi psa tov. T., ga spusti za lisico, katero res pri javni tehtnici ujame in strese. Tu pa se šele prične zgodba, ki se je končala z ostrimi odredbami in s kon-tumacom psov. Oddelek za veterinarstvo v Ljubljani je po preiskavi poslane mu lisice ugotovil steklino. Da je steklina pri lisicah v mozirskem okraju, je bilo že uradno sporočeno vsem KLO in po OLS vsem lovskim družinam. Dalje je bilo strogo odrejeno, da se morajo vse od dneva objave pokončane lisice takoj cele pokopati in ne več odirati. Pes, ki je vodil borbo z lisico, je bil takoj po obvestilu iz Ljubljane po okr. konjaču uničen. Pripomniti še moram po poizvedbah pri lovcih, ki so letos drli lisice, da so bile te shujšane. Star izkušen lovec, ki že nad 50 let odira lisice, je izjavil, da letos od petih ni dobil za naprstnik masti. Dalje sem opazoval in dobival poročila od strani drugih lovcev, da so lisice letos v kopnem prijemale nastavljeno vabo s cian-vodik-kapsulami kakor nore. Posebno na kupih gnoja, dovoženega na , njive. Starim lovcem nam je to skoraj uganka. Saj je znano, da v kopnem in v času njih paritve za vraga nisi imel uspehov. Pred letom dni mi je povedal star izkušen lovec iz Konjic, da so tam kar ginile lisice. Vsak teden, je pripovedoval, smo dobivali od svojih članov-lovcev poročila, da leži tam in tu mrtva lisica, čeravno nismo polagali strupa. Tako so zginile skoraj vse lisice v tem okraju za dve leti. Prej po osvoboditvi so bila nekatera lovišča polna lisic. Tako je bilo v enem samem pogonu po 8 in še več lisic, a leta 1947 baje nobene. Domnevali smo, da je prišla nad lisice kuga. Znano nam je, da kako preveč razmnoženo žival narava sama pokonča ter tako regulira stalež divjadi po svoje. Želel bi vedeti, če so podobni pojavi tudi drugod. K. V., Mozirje. Lisica in raca. Lovska družina Pred-grad v Beli Krajini je imela 9. februarja t. 1. lov na roparice in divje svinje. Spotoma je tov. Peter pripovedoval, kako se je prejšnji dan njegov sosed ruval z lisico, ki je nesla težko kokoš po vrtu. Brcal jo je, a plena ni izpustila, tako da je moral kokoš naravnost potegniti iz lisičjega gobca. Pri tem vpade v pogovor tov. Marko, ki pove, da je preteklo noč na dvorišču napadla najbrže ista lisica njegovo malo psico Floro. Ve-kanje ga je zbudilo in mislil je, da se je priklatil sosedov čuvaj do psičke. Ko odpre okno, zagleda v mesečini psičko, ki se ruva z lisico. Preden je imel pri roki puško, se je lisica toliko oddaljila, da je šel strel v prazno. Pri drugem pogonu v višini 800 m, ko smo šli na stojišče, zagledamo divjega racaka, ki se valja po tleh in skuša odleteti. Ujeli smo ubogo žival in ugotovili, da ni ranjena, temveč zgolj onemogla. Racaka smo vzeli s seboj domov in tov. Karlo je dobil nalog, da ga spusti v Kolpo, okoli vrata pa naj mu priveže znak, da bi ga spoznali, če bi se revež od svoje suhote opomogel. Drugo jutro je racak že veselo frčal nad vodo z drugimi racami. To je bil plen tega pogona: Toda presenečenj še ni bilo konca. Ob treh zjutraj pridrvi soseda do bližnjega lovca Rudolfa, češ da v njenem kokošnjaku kokodajskajo kokoši in da je notri velika žival, gotovo volk, ker ima kosmat rep. Na ulici se je zbralo že polno ljudi z vilami in drugim orodjem. Ko tov. Rudolf prisopiha do kokošnjaka, ki ga je iz previdnosti soseda prej zaprla, vidi, da velika lisica drži za vrat kokoš. S puško ji takoj upihne življenje. Čudno je, da se lisica ni ustrašila ne psa in ne ljudi. Bila je močno shujšana, morda zavoljo kake bolezni, ker obnašanje pri tej zgodbi ni bilo ravno lisičje. Šele tako se je prav za prav končal ta pogon na roparice oziroma divje svinje. Rade Josip, Predgrad, p. Stari trg ob Kolpi. Psi-volkovi. V pohorskih planinah so našli večkrat ostanke raztrgane divjadi, pa tudi gamsov, kar so pripisovali podivjanim psom. Logar pri državni gozdni upravi Mislinje, Rožman Edi, ki se je ravno vrnil z lovskega tečaja v Ribnem pri Bledu, je dne 21. marca 1949 v bližini Križevega jarka pri Mislinju naletel na rjavega in črnega kosmatega psa, ki sta trgala gamsa. Prehitel ju je, preden sta mrcini mogli pobegniti, in ju postrelil. Gams je bil petletni kozel. Koliko sta te zverini raztrgali druge divjadi, če sta mogli ugnati in ujeti pet let starega gamsa. Psa sta bila iz področja Volovce, kar je pričala znamka na vratu. Čuvaju gre naše največje priznanje, vsem lovcem pa opomin, da pazijo na take pojave. Pungartnik, Mislinje. Iz lovske organizacije * V t Karel Černej, starešina Lovske družine Fram, ugleden in spoštovan posestnik, je 23. dec. 1948 v 76. letu starosti preminul. Bil je vzoren gospodar, sadjar in vinogradnik in trdna, a blaga slovenska korenina. Posebej je bil skrben gojitelj divjadi, lovec kakor treba. Salva iz lovskih pušk ob krsti naj ostane kot znak trajnega spoštovanja in spomina na dragega lovskega tovariša. Naj Ti bo lahka pohorska gruda, ki Ti je dala moč in jeklen zpačaj! LD Fram, Grafenauer Ludvik. f Kramžar Ivan, upokojeni delovodja papirnice v Radečah in član Lovske družine Radeče, je po daljši bolezni 29. januarja 1949 preminul. Rodil se je 20. junija 1897 v Šmartnem pri Litiji. Vstopil je v delo pri tovarni papirja v Radečah, kjer se je povzpel do mojstra-delovodje in kot tak leta 1947 stopil v pokoj. V lovsko organizacijo je stopil 1. 1933, kjer je zvesto sodeloval do svoje obolelosti. Na njegovi zadnji poti v večna lovišča ga je spremljala Lovska družina v častnem številu. Naj mu bo lahka gruda na vznožju dolenjskega očaka Kuma. LD Radeče pri Zidanem mostu, L. F. Občni zbor OLS v Mozirju je bil dne 19. marca 1949 ob navzočnosti 58 članov iz posameznih lovskih družin tega okraja. Na zboru so se pretresali uspehi in neuspehi dela v minulem lovskem letu, pa tudi naloge in dolžnosti za 1. 1949/50. Med drugim je bilo sklenjeno, da se v letu 1949 nabavi 31 čistopasemskih lovskih psov in sicer brakov-jazbečarjev, ki so najprikladnejši za tukajšnja lovišča. Družine so v splošnem pravilno in z razumevanjem delovale. Pri volitvah je bil v glavnem na novo in z odobrovanjem izvoljen dosedanji upravni in nadzorni odbor. Kotnik Franjo, Šmartno ob Paki 21. Kinološke vesti Mednarodna kinologija. Glavna skupščina Mednarodne kinološke zveze (Fede-ration Cynologique Internationale, F. C. I.), ki ima svoj sedež v Bruslju, se bo vršila letos v Franciji, in sicer v Parizu v ponedeljek 30. maja 1949 ob 9.30 uri. Francoska kinološka zveza (Societe Centrale Canine) je določila svojo mednarodno razstavo psov vseh pasem v dveh serijah, in sicer I. serija: lovski psi, psi za dom in hrti na 26. in 27. maja; II. serija: ovčarji, delovni (službeni) psi, teri-jerji in jazbečarji na 28. in 29. maja 1949. Kinologija v FLRJ. Klub ljubiteljev športnih psov: Občni zbor je 8. aprila 1949 izvolil nov odbor, in sicer: predsednik ing. Premelč Stane, prof., njegov namestnik Vidovič Viktor, upravnik, tajnik in strokovni poročevalec Drenig T. Teodor, blagajnik Vaši Ciril, gospodar Klemenčič Ivan in odborniki: Antolek Orešek Drago, Bizjak Valerija, Bulc Franjo, Čebin Dominik, Kovačič Franc, Kuk Ivan, Rus Breda, Smerkolj Lojze in Šircelj Ivo. Nadzorni odbor: Čebin Mirko, Fajfar Matej in Verbič Anton. Klub ima v planu 1949: a) Nabava plemenjaka in dveh psic ilirskih ovčarjev iz južnih krajev, b) sestava II. zvezka rodovne knjige za športne pse in c) prireditev vsaj dveh strokovnih predavanj v okviru kluba. Sodniški pripravnik: Društvo ljubiteljev ptičarjev je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev Šepica Oktavijana, mag. ph. na Sušaku, Kumi-čičeva 8. Zvezni tajnik. Junij Dr. Janko Lavrič, načelnik Uprave za lovstvo K novemu zakonu o lovu Zgodovina uči, da je lov v različnih dobah imel drugačne oblike. Pračlovek je lovil zato, da je dobil meso, ki mu je bilo skoraj izključno sredstvo za prehrano, in kože za oblačilo. 1K0 je človek udomačil živali, so mu te dajale, kar je prej dobival od divjadi, lov je prenehal biti nujna človekova potreba in se je počasi razvijal v šport; na lovu si je tedaj utrjeval telo in mišice, vadil se je v streljanju in se največ tu pripravljal za vojaščino. Skraja je bil lov neomejen, lovil je lahko vsak, kadar je hotel, kjer mu je nanesla prilika, tudi ni zbiral divjadi, temveč je lovil’ ono divjad, katere se mu je zahotelo ali ki jo je slučajno srečal. Med ljudmi ni bilo razlike, vsi so bili enaki; vendar je že uvedba suženjstva prinesla razlike. Suženj ni smel nositi orožja, torej tudi loviti ne. Poznejši čas je prinesel nove razlike; polsvobodni so smeli loviti le določene vrste divjadi, pa tudi svobodnjakom ie bilo prepovedano loviti na zemljiščih državnega glavarja. Iz tega se je rodi! regalni sistem, ki izhaja iz naziranja, da je divjad last državnega glavarja in da sme loviti samo on ali tisti, kateremu on dovoli. Take milosti so bili deležni le cerkveni in svetni velikaši, zaradi česar se je število lovskih upravičencev močno znižalo, nasprotno pa se je zvišal stalež divjadi tako, da je povzročala občutno škodo po poljih in gozdovih, katere ni nihče plačal. Največ škode je imel kmet, kateremu so fevdalni gospodje nalagali težka bremena, saj je moral biti vsak čas na razpolago gospodi za gonjača, dajati je moral desetino za vzdrževanje logarjev in velikega števila lovskih psov itd. Ni tedaj čudno, če so kmetje v času kmetskih uporov zahtevali, da se z drugimi bremeni odpravijo tudi ta. Regalni sistem je plod srednjeveškega fevdalizma in je po svojem temelju kapitalističen. Temu stanju je napravila konec francoska revolucija 1. 1789; tedaj je izšel zakon, po katerem se smatra divjad za lastnino onega, na čigar zemljišču je uplenjena. Na tem naziranju temelji dominalni sistem. Za Francijo so v 19. stoletju izdale podobne zakone tudi nekatere druge evropske države. To je imelo za posledico. da se je število lovskih upravičencev silno dvignilo, kar je vplivalo na stalež divjadi, ki je padel na minimum. Zaradi tega sledi omejitev v tem smislu, da je smel na svojem loviti le tisti, ki je imel veliko zemljišče, torej veleposestnik, dočim je ostala zemlja bila .združena v lovišča, ki so se oddajala v zakup na dražbi. Zaradi svobodne konkurence so lovišča zdražili kapitalisti, ki so mogli plačevati visoke zakupnine, dočim ljudstvo na legalen način ni moglo priti do lovišč, temveč je bilo odvisno od dobre volje bogatašev. Tako vidimo, da je tudi dominalni sistem kapitalističnega kova. Lovska zakonodaja v predaprilski Jugoslaviji je bila tako neurejena, da sta veljala kar oba sistema, na vzhodu države regalni, na zahodu pa dominalni sistem. Šele po osvoboditvi je prvo spremembo prinesel začasni zakon o lovu, ki pa je veljal le na ozemlju LIR Slovenije. Ta zakon lahko imenujemo predhodnika splošnega zakona o lovu, ki za celotno ozemlje 'FLR Jugoslavije velja od 10. XII. 1947 in ki je stopil pri nas na mesto začasnega zakona. Splošni zakon o lovu naroča ljudskim republikam, da v okviru njegovih načel, pa v skladu s posebnimi lovskimi razmerami, izdajo na svojem območju republiške zakone o lovu. Ljudska skupščina LR Slovenije je na V. zasedanju dne 6. maja t. 1. sprejela novi zakon, ki je bil objavljen v Uradnem listu dne 13. maja in velja od tedaj dalje. Temeljna načela novega lovskega zakona so: 1. divjad je splošno ljudsko premoženje; 2. lovstvo vodi država kot panogo narodnega gospodarstva; 3. lovišča se upravljajo po lovskem planu, ki je del gospodarskega plana; 4. lov se izvršuje v loviščih, katera upravlja država neposredno po svojih ustanovah in podjetjih ali po lovskih družinah, ki sklenejo z državnim organom pogodbo glede upravljanja; 5. član lovske družine more postati vsak državljan FLRJ, ki izpolnjuje v zakonu določene pogoje, in sme loviti v okviru zakonitih določil in pravil lovske družine. » Če ta splošna načela primerjamo s prejšnjimi, vidimo veliko razliko. Divjad ni last državnega glavarja ali zemljiškega posestnika, temveč je premoženje ljudstva. Lovstvo ni športna, ampak gospodarska panoga, ki jo vodi država. Zato je lovstvo vključeno v gospodarski plan, po katerem se divjad ne samo lovi in pobija, pač pa tudi goji po lovsko-gospodarskih načelih, tako da se razmnoži do staleža, ki je znosen, to je, da ni v občutno škodo ostalim gospodarskim panogam, posebno kmetijstvu in gozdarstvu. Vsak lovski upravičenec mora gospodariti po lovskem planu, ki se sestavi na podlagi statističnih podatkov o staležu divjadi v lovišču. Po teh podatkih more lovski upravičenec že vnaprej izračunati, kolikšen bo naravni prirastek v letu, videti pa tudi more, če je v lovišču potrebna umetna pomnožitev posameznih vrst divjadi, kar doseže s tem, da si nabavi drugod in spusti v svoje lovišče tako divjad, ki je v lovišču sploh ni, pa bi jo razmere dopuščale, ali pa jo spusti zato, ker je take divjadi v lovišču premalo in lovsko-gospodarske razmere to dovoljujejo ali celo narekujejo potrebo. Po staležu, po spolnem razmerju in zdravstvenem stanju divjadi se določi odstrelni plan, za katerega je merilo, da se ne smejo odstreliti dobri plemenjaki vse do časa, dokler se ne doseže v lovišču zadosten stalež. Če pa je divjadi preveč, posebno če ogroža razvoj drugih gospodarskih panog, bo seveda odstrel višji. V planu odstrela bo dalje določena količina mesa in kož, ki jih lovski upravičenec da skupnosti bodisi za domačo potrošnjo bodisi za izvoz. Na podlagi planiranega odstrela koristne in škodljive divjadi se končno ugotove potrebe lovskih upravičencev, in sicer v municiji in drugih lovskih potrebščinah. Ker je divjad splošno ljudsko premoženje, more lovišča upravljati le država, in sicer po svojih lastnih ustanovah oz. podjetjih ali po lovskih družinah kot osnovnih celicah lovske organizacije. Do nedavnega smo imeli v LR Sloveniji 86 državnih in rezervatnih lovišč, dočim je danes le 8 lovišč republiškega pomena, ki so v upravi države: Triglav, Karavanke, Kamniške planine, Rog, Snežnik, Otočec, Pohorje in prekmursko lovišče. Vsa ostala lovišča so dana v upravljanje lovskim družinam, ki so po ustanovitvi prej omenjenih 8 lovišč pridobila nad 45.000 ha. Glede vseh teh lovišč velja načelo, da morajo biti zaokrožene lovsko-gospodarske enote z naravnimi in vidnimi mejami. V loviščih, ki so v upravi lovskih družin, smejo loviti le organizirani lovci, bodisi kot člani ali kot gostje, vendar slednji le ob pogojih, ki jih predpisujejo pravila družin. Plen v takih loviščih pripada lovski družini, da ona sama z njim razpolaga, posameznik si more prilastiti plen samo na način, ki ga določajo pravila. Lovišča se ne oddajajo v zakup na javni dražbi onemu, ki največ ponudi, temveč dobi upravo lovišča lovska družina, ki se za dotično lovišče ustanovi in ki sklene z izvršilnim odborom okrajnega oz. mestnega ljudskega odbora pogodbo, praviloma za 10 let. Posameznik torej ne more nastopati kot upravitelj lovišča, temveč le lovski kolektiv, čigar člani so vsi enaki, imajo enake pravice in dolžnosti. Kot legitimacija za izvrševanje lova služi članom družine orožni list in članska legitimacija, za goste pa pismeno dovoljenje družine, dočim so nekdanje lovske karte odpravljene. Ustroj lovskih organizacij ostane v glavnem isti kakor doslej; namesto pravilnika morajo pa v bodoče imeti vse lovske organizacije svoja pravila, so torej društva v smislu zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih. Vse obstoječe lovske organizacije morajo predložiti v odobritev svoja pravila, iu sicer lovske družine do 13. novembra t. 1., okrajni lovski sveti se-spremene vJovske oodzveze. Lovski svet LRS v Lovsko zvezo LRS; ti pa morajo predložili pravila' v enem letm PTavila odobre organi ministrstva za notranje zadeve. Izdelan bo pravočasno osnutek pravil za lovske organizacije, ki bo v splošnem za vse enak, prikrojiti pa bodo mogle pravila še svojim razmeram. Lovske organizacije so v lovskih vprašanjih posvetovalni organi državnih organov, nadzor nad njimi kot društvi ima minister za notranje zadeve, v strokovnih vprašanjih pa minister za gozdarstvo, na svojem območju pa okrajni (mestni) ljudski odbori. To so temeljna načela novega zakona o lovu, katerega mora vsak lovec natančno poznati in se strogo držati njegovih določil. Zakon je važen doprinos k ureditvi našega lovstva, ki naj v svojem poslanstvu tudi pripomore k socialistični izgradnji naše države. Glede na to lovci ta zakon pozdravljamo in se zahvaljujemo našim ljudskim oblastem, da so z njim, kakor tudi z ostalimi zakoni, potrdile stanje, ki pri nas že obstoji. UKAZ Na podlagi 4. točke 72. člena ustave LR Slovenije Prezidij Ljudske skupščine LR Slovenije razglaša zakon o lovu, ki ga je sprejela Ljudska skupščina LR Slovenije na V. rednem zasedanju dne 6. maja 1949 in ki se glasi: Zahoti o levu 1. SPLOŠNE DOLOČBE 1. člen. Lovstvo vodi država kot panogo narodnega gospodarstva, skrbi za planski napredek lovstva in urejuje lov. 2. člen. Predmet lova po tem zakonu je samo divjad. Divjad je splošno ljudsko premoženje. 3. člen. Za divjad se štejejo tele lovne živali: 1. za veliko divjad: a) dlakarji: jelenjad, srnjad, gams, kozorog, divji prašič, medved in volk; b) perjad: veliki petelin, ruševec, droplja, žerjav, pravi orli, sery velika uharica; 2. za malo divjad: a) dlakarji: zajec, planinski zajec, kunec, divja mačka, lisica, jazbec, kuna belica, kuna zlatica, dihur, kepen (hermelin), podlasica, vidra, hrček in veverica; b) perjad: fazani, jereb, belka, kotoma, jerebica, prepelica, divji golobi, grlica, kljunač, čoketa, kozica, grbež, kosec, tukalica, liska, priba, divje race, divje gosi, žagarice, stepna kokoška, kormorani, čigre, galebi, potapljavci, čaplje, krokar, vrane, srake in ujede. 4. člen. Za živali, ki se ne štejejo za divjad po 3. členu tega zakona, ne veljajo omejitve po tem zakonu. Vendar je vsakomur, prepovedano loviti ali pobijati ptice pevke in druge za kmetijstvo in gozdarstvo koristne ptice in živali, kakor tudi pobirati njihova jajca in odnašati ali razdirati njihova gnezda in legla. Minister za gozdarstvo in minister za kmetijstvo določita sporazumno, za katere koristne ptice in živali velja prepoved prednjega odstavka. 5. člen. Divjad je zaščitena in nezaščitena. Minister za gozdarstvo določi sporazumno z ministrom za gozdarstvo FLRJ, katera divjad je zaščitena. 6. člen. Pri lovu na divjad se ne smejo uporabljati načini, ki so prepovedani, in sredstva, s katerimi se divjad pokončuje množično, razen kolikor je to izrečno dovoljeno. II. LOVIŠČA 7. člen. Ozemlje Ljudske republike Slovenije se razdeli na lovišča. Lovišča obsegajo kopno in vodno površino 8. člen. Lovišča so splošnega državnega, republikanskega in lokalnega pomena. Lovišča republiškega pomena določi vlada LRS po predlogu ministra za gozdarstvo. Lovišča lokalnega pomena določi in spreminja njihove meje minister za gozdarstvo po predlogu izvršilnega odbora pristojnega okrajnega (mestnega) ljudskega odbora. Lovišča lokalnega pomena obsegajo po pravilu območja enega ali več krajevnih ljudskih odborov istega okraja. Vendar se morajo določiti meje tako, da so čimbolj naravne in vidne in da tvori vsako lovišče zaokroženo lovsko gospodarsko enoto. Ministrstvo za gozdarstvo vodi kataster lovišč. 9. člen. Lovišča republiškega pomena upravlja država po republiških lovskih ustanovah in podjetjih. Lovišča lokalnega pomena upravlja država praviloma po lovskih družinah. Izvršilni odbori okrajnih (mestnih) ljudskih odborov upravljajo lovišča lokalnega pomena po svojih lovskih ustanovah ali podjetjih samo, če jih ne morejo oddati v upravo lovski družini. Za intenzivno gojitev divjadi ali za vzgojo lovskih psov se sme oddati lovišče tudi v upravo lovski zvezi LRS. r . III. LOVSKE ORGANIZACIJE 10. člen. Temeljne lovske organizacije so lovske družine. Lovske družine so prostovoljne združitve lovcev. Ustanavljajo se po določbah zakona o društvih, zborovanjih in javnih shodih. Lovske družine imajo zlasti nalogo, da skrbe za pravilno sestavo in izvajanje lovskega plana, za napredek lovstva, za organiziranje in strokovno vzgojo lovcev, za utrjevanje lovske discipline in za vzgojo pravilnega razmerja lovcev do lova, kakor tudi za propagiranje in pravilno izpolnjevanje nalog in pravnih predpisov o lovu. Lovske družine se ustanovijo za okoliše posameznih lovišč lokalnega pomena. V okolišu enega lovišča se sme ustanoviti samo ena lovska družina. 11. člen. Lovske družine enega okraja sestavljajo lovsko podzvezo. Lovske družine mesta, ki je izvzeto iz upravnega sestava okraja, in lovske družine tega okraja pa sestavljajo eno podzvezo. Lovske podzveze imajo zlasti tele naloge: združujejo lovske družine svojega območja, dajejo smernice za izvrševanje lova, predpisov o lovu in lovskega plana in nadzirajo delo lovskih družin. Lovske podzveze. so v vprašanjih lovstva posvetovalni organ državnih organov. 12. člen. Lovske podzveze sestavljajo lovsko zvezo Ljudske republike Slovenije. Lovska zveza Ljudske republike Slovenije mora bili včlanjena v Glavni lovski zvezi Federativne ljudske republike Jugoslavije. Lovska zveza Ljudske republike Slovenije ima zlasti tele naloge: združuje in predstavlja vse lovske organizacije in lovce na ozemlju Ljudske republike Slovenije, nadzira delo lovskih podzvez in lovskih družin, daje smernice za pravilno izvrševanje lova, predpisov o lovu in lovskega plana. Lovska zveza LRS je v lovskih vprašanjih posvetovalni organ državnih organov. 13. člen. Lovske organizacije morajo imeti svojat pravila. Minister za notranje zadeve v sporazumu z ministrom za gozdarstvo lahko predpiše vzorna pravila za lovske organizacije. Dovoljenje za ustanovitev in delovanje lovskih organizacij da na podlagi predloženih pravil minister za notranje zadeve v sporazumu z ministrom za gozdarstvo. Lovske organizacije, ki v taki meri zanemarjajo svoje dolžnosti, da spravljajo v nevarnost lovstvo v dodeljenem lovišču, kakor tudi lovske organizacije, ki sploh ne izpolnjujejo svojih nalog, razpusti minister za notranje zadeve sporazumno z ministrom za gozdarstvo. 14. člen. Član lovske družine je lahko vsak polnoletni državljan Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki je izprašan lovec in ima orožni list, razen če je pod skrbništvom ali če je obsojen za hujše kaznivo dejanje, dokler kazen ni preslana ali ni ugasnila. Vsaka lovska družina mora imeti najmanj osem članov, med temi tri odbornike. Lovska družina praviloma ne sme odkloniti sprejema v članstvo osebi, ki izpolnjuje pogoje. Nihče ne sme biti član več kot dveh lovskih družin. Minister za gozdarstvo pa lahko dovoli lovski družini, da glede na velikost in kakovost dodeljenega lovišča omeji sprejemanje članov na število, ki ga on določi. IV. IZVRŠEVANJE LOVA 15. člen. K izvrševanju lova spada pravica, loviti po predpisih tega zakona, dajati v promet divjad in si prisvajati njene dele, kakor rogovje, kožo in podobno, ter dolžnost, divjad gojiti in skrbeti za njeno razmnoževanje in varstvo. 16. člen. Lovski upravičenci (državne lovske ustanove in podjetja ter lovske družine) izvršujejo lov po lovskem planu in so dolžni voditi razvid in statistiko o lovu in stanju divjadi v loviščih, ki jih upravljajo. 17. člen. Lovske družine smejo izvrševati lov le na podlagi pismene pogodbe, ki jo sklenejo z izvršilnim odborom pristojnega okrajnega (mestnega) ljudskega odbora. S pogodbo se določijo obveznosti in pravice lovske družine, zlasti njene planske obveznosti glede gojitve in odstrela divjadi. Lovišče se dodeli lovski družini po pravilu za deset let. Pogodbo lahko odpove vsak pogodbenik iz tehtnih razlogov, ki se določijo s pogodbo. Ce s pogodbo ni določen daljši odpovedni rok. se odpove pogodba polletno vnaprej. Minister za gozdarstvo po predlogu okrajnega oziroma mestnega izvršilnega odbora lahko razdere pogodbo in odvzame lovišče lovski družini brez odpovedi, če lovska družina ali njeni člani v znatni meri kršijo pogodbo. 18. člen. Za uživanje lovišča mora plačevati lovska družina odškodnino, ki je dohodek proračuna okrajnega (mestnega) ljudskega odbora. Če se okrajni (mestni) izvršilni odbor in lovska družina glede višine odškodnine ne moreta sporazumeti, določi odškodnino minister za gozdarstvo. 19. člen. Z divjadjo, ki je uplenjena v republiškem lovišču ali v lokalnem lovišču, ki ni oddano lovski družini v upravljanje, razpolaga lovska ustanova uti podjetje, ki lovišče upravlja. Divjad, ki je uplenjena v lovišču lovske družine, poslane last lovske družine. Pravila lovske družine predpišejo, ali se pravica prisvajanja prenese na lovca in ob kakšnih pogojih. 20. člen. V republiških loviščih in v takih lokalnih loviščih, ki jih upravljajo državne lovske ustanove ali podjetja, sme loviti samo tisti, komur da dovoljenje za lov lovska ustanova oziroma podjetje, ki upravlja lovišče. 21. člen. V lovišču, ki je dodeljeno v_ upravljanje lovski družini, smejo loviti samo člani le družine. Z dovoljenjem lovske družine sme ob pogojih, ki jih predpišejo pravila lovske družine, loviti kot gost tudi član druge lovske družine ali član lovske organizacije iz druge ljudske republike. 22. člen. Kdor lovi ali se mudi v lovišču z lovskimi pripravami, mora na zahtevo lovskega čuvaja pa tudi na zahtevo organa, uslužbenca ali člana lovskega upravičenca pokazati dovoljenje po 20. členu oziroma člansko izkaznico lovske družine; če lovi kot gost družine, pa še dovoljenje te lovske družine. 23. člen. V poslopjih in ograjenih dvoriščih sme posestnik oziroma lastnik pokončavati nezaščiteno divjad na način, ki je po tem zakonu dovoljen, in si sme plen prilastiti. Plen pa mora prijaviti lovskemu upravičencu. Katere vrste nezaščitene divjadi sme pokončavati vsak na svojem odprtem zemljišču in na kakšen način, določi minister za gozdarstvo v sporazumu z ministrom za gozdarstvo FLRJ. 24. člen. Katere za ribarstvo škodljive živali smejo pokončavati upravičeni ribiči in ribarski čuvaji ter na kakšen način, določajo predpisi o ribarstvu. Taka uplenjena divjad pripade lovskemu upravičencu. Vidra pripade ribarskemu upravičencu, če jo upleni upravičeni ribič. 25. člen. Za pokončavanje volkov in divjih prašičev se lahko odrejajo pogoni. Natančnejše določbe o tem predpiše minister za gozdarstvo. 26. člen. Po njivah se ne sme loviti od 1. marca dalje, dokler se ne pospravi žito; v vinogradih in vrtovih, dokler so na njih pridelki; po travnikih pa od 15. aprila dalje, dokler ni pospravljeno seno. 27. člen. Za lov v obmejnem pasu veljajo še posebni predpisi. V. VARSTVO IN POSPEŠEVANJE LOVSTVA 28. člen. Zaščitena divjad se ne sme preganjati, loviti in streljati v lovopustu. Lovopust določi minister za gozdarstvo. 29. člen. če se stalež kake vrste divjadi preveč zmanjša ali če se pokaže potreba, da se obvaruje redka ali zredčena vrsta divjadi izumrtja, in tudi iz drugih utemeljenih razlogov lahko minister za gozdarstvo zaščiti določeno vrsto divjadi v posameznih predelih ali na vsem območju Ljudske republike Slovenije s tem, da za določen čas prepove lov na tako vrsto divjadi. Odstrel tako zaščitene divjadi lahko izjemoma dovoli minister za gozdarstvo v znanstvene namene, ob nalezljivi bolezni ali iz drugih tehtnih razlogov. Če se med divjadjo pojavi nalezljiva bolezen, mora lovski upravičenec o tem nemudoma obvestiti najbližji državni nadzorstveni organ. Minister za gozdarstvo odredi potrebno, da se bolezen zatre. 30. člen. Brakade so dovoljene od 16. oktobra do 31. decembra. Na bra-kadah se ne sme streljati parkljasta divjad, razen divjega prašiča. 31. člen. Divjad se praviloma lovi z lovsko puško. Zaščitena divjad se sme loviti samo z lovsko puško. Parkljasta divjad, razen divjega prašiča, se sme streljati samo z risanico. Lov z uharico in sokolom je dovoljen. 32. člen. Prepovedano je: 1. loviti divjad s pastmi, jamami, zankami, mrežami, omamnimi sredstvi in s strupi; 2. Iciviti živo zaščiteno divjad, razen za znanstvene namene, za razplod ali za živalske vrtove, to pa le s posebnim dovoljenjem ministra za gozdarstvo; 3. loviti parkljasto divjad, razen divjega prašiča, ob velikih poplavah in zametih; 4. loviti divjad, razen volka in divjega prašiča, na vozilih ali s pomočjo žarometov; 5. uničevati in poškodovati legla in gnezda zaščitene divjadi; 6. pobirati in prodajati jajca zaščitene perjadi, razen za znanstvene in gojitvene namene, to pa le s posebnim dovoljenjem ministra za gozdarstvo. Kljub določbi 1. točke tega člena smejo lovski upravičenci: a) loviti s pastmi, ki žival takoj usmrte, volka, lisico, divjo mačko, jazbeca, kuno belico, kuno zlatico, dihurja, kepena, podlasico, vidro, veverico, kunca, hrčka in ujede, ki niso zaščitene; b) z dovoljenjem pristojnega okrajnega (mestnega) izvršilnega odbora nastavljati strup vranam, srakam, volkovom, lisicam in kunam. Strupišče pa mora biti oddaljeno najmanj 300 m od hiš in 200 m od javnih poti. Čas in okoliš nameravane strupitve se mora poprej javno razglasiti na krajevno običajen način. Slrupilev smejo izvajati le lovci, ki so tega vešči. 33. člen. Minister za gozdarstvo je pooblaščen, da predpiše v sporazumu z ministrom za trgovino in preskrbo določbe o kontroli prometa z divjačino in z deli divjadi. 34. člen. Za razmnoževanje in gojitev divjadi v lovišču morajo skrbeti v prvi vrsti državne lovske ustanove in podjetja ter lovske družine, ki upravljajo lovišča. Državni nadzorstveni organi jih pri tem podpirajo s strokovnimi nasveti, po potrebi tudi gmotno. Lovskim družinam, ki imajo vzorno urejeno lovišče in ki vzorno lovijo divjad, daje minister za gozdarstvo denarne nagrade, za kar mora zagotoviti potrebne kredite v letnem predračunu ministrstva. 35. člen. Za nadzorstvo in varstvo lovstva v loviščih se postavijo lovski čuvaji. Na vsakih začetih 2000 ha lovišča mora biti po en usposobljen lovski čuvaj. Služba lovskega čuvaja se šteje za javno službo. Dolžnosti in pravice lovskih čuvajev predpiše s pravilnikom minister za gozdarstvo v sporazumu z ministrom za nolrane zadeve. 36. člen. Lovski čuvaj kakor Uidi upravičeni lovec sme v svojem lovišču ubiti psa ali mačko, ki se klati po lovišču več kot 250 m daleč od hiše oziroma naselja. VI. NADZORSTVO 37. člen. Minister za gozdarstvo ima vrhovno nadzorstvo nad vsemi lovskimi organi, ustanovami, podjetji in organizacijami ter vrhovno nadzorstvo nad izpolnjevanjem pravnih predpisov o lovu, nad izpolnjevanjem lovskega plana in upravljanjem lovišč. Izvršilni odbori okrajnih (mestnih) ljudskih odborov nadzirajo v svojem območju izvajanje pravnih predpisov o lovu, posebej pa še delovanje lovskih družin in lovske podzveze svojega območja. Delovanje lovskih organizacij, kolikor ne gre za strokovne zadeve, je pod vrhovnim nadzorstvom ministra za notranje zadeve in pod nadzorstvom pristojnih organov za notranje zadeve. VII. POVRNITEV ŠKODE 38. člen. Državne lovske ustanove in podjetja ter lovske družine, ki upravljajo lovišča, morajo povrniti škodo, ki jo napravi zaščitena divjad v mejah njihovega lovišča na odprtih zemljiščih, če je sicer lastnik ali posestnik takega zemljišča poskrbel za primerno zavarovanje 'zoper tako škodo. Kdor lovi, mora povrniti škodo, ki jo pri lovu napravijo on ali njegovi pomagači. Škoda se prijavi krajevnemu ljudskemu odboru, v katerega okolišu je nastala, in sicer v osmih dneh, odkar je bila odkrita, najpozneje pa v treh mesecih, odkar je bila napravljena. Krajevni ljudski odbor nemudoma ugotovi in oceni škodo, po možnosti vpričo oškodovanca in lovskega upravičenca, ki ju mora povabiti k temu postopku. Odločbo o povračilu škode izda na oškodovančevo zahtevo okrajni oziroma mestni izvršilni odbor, če škoda ne presega 2500 dinarjev, če škoda presega 2500 dinarjev, pa okrajno sodišče; pri tem izvršilni odbor oziroma sodišče nista vezana na ocenitev škjode po krajevnem ljudskem odboru. 39. člen. Škodo, ki jo napravijo na zasebnih in zadružnih poljih divji prašiči, povrne v okolišu republiškega lovišča lovska ustanova ali podjetje, ki lovišče upravlja, v okolišu lokalnega lovišča pa okrajni oziroma mestni ljudski odbor. O povrnitvi škode odloči okrajno sodišče ne glede na višino škode. Določbe tretjega odstavka 38. člena in določba četrtega odstavka 38. člena, da sodišče na ocenitev škode po krajevnem ljudskem odboru ni vezano, veljajo tudi v teh primerih. VIII. KAZENSKE DOLOČBE 40. člen. Kaznivo dejanje stori in se kaznuje z denarno kaznijo do 50.000 dinarjev ali s poboljševalnim delom donos polja, nisem niti enkrat našel fazana na koruznih storžih. Fazan storža ne zna odpreti in načeti. Ako ga načne sraka ali vrana in je storž nizko nastavljen, potem šele se ga loti fazan. To pa stori le s tal. Enako kljuje po odprtem storžu na tleh. Zato lahko trdimo, da lovec v lovišču, kjer uničuje srake in vrane, poljedelcu naredi mnogo več koristi kakor fazan škode na koruzi in ostalih pridelkih. V vročem poletju fazan kaj rad opika živinsko peso. V peso ga pa zopet bolj zvabi mrčes, ki se nahaja na njej, kakor pesa sama. Seveda vidimo tu le njegovo škodo — okljuvano peso, ne vidimo pa mrčesja, raznih bolh, gosenic in stenic, ki jih uniči fazan in ki gotovo ne' pospešujejo uspevanja pese. Podobno je s krompirjem. Ako izbrska fazan krompir, ne dela tega v glavnem zaradi gomolja, pač pa največ zavoljo ličinke žitne pokalice, ki se nahaja v gomoljih in ki uničuje krompir. Da je doslej fazan največji uničevalec koloradskega hrošča, ki je krompirju največji škodljivec in grozi, da uniči naša krompirjeva polja, nihče ne pomisli. Že samo to dejstvo je vredno, da bi proti koloradskemu hrošču gojili fazana ne le lovci, temveč tudi poljedelci. Zopet so na dlani skupni interesi lovca in kmeta. Od rastlinske hrane uživa fazan tudi nešteto semenja plevela in s tem kmetovalcu zopet koristi. Raziskovanja fazanjih golš so neizpodbitni dokazi o koristi, ki jo fazan dela poljedelstvu. V golši enega fazana so našli ostanke 250 poljskih polžev, ki delajo kmetovalcu največjo škodo na pšeničnem polju. V drugem primeru 1200 ličink, večinoma raznih rastlinskih škodljivcev. V eni golši so našli 726 raznih škodljivih ličink, en želod, enega polža, devet jagod in tri pšenična zrna. Takih primerov bi našteli lahko še mnogo. Zato bodimo uverjeni, da miče fazana polje največ zaradi živalske hrane, t. j. vsakovrstnih ličink, ogrcev, črvov, polžev, gosenic, prelcev, pokalic, kobilic ter podobnega mrčesja in golazni, ki škoduje polju in uničuje pridelke. Šele ko vsi ti škodljivci izginejo, je fazan primoran poseči po raznem zrnju. Tako stoji s škodo in koristjo fazana, da med korist ne štejemo njegovega perja in okusnega mesa. Zato ga ravno najbolj goje najkultur-nejše in poljedelsko najviše stoječe dežele. Uničevanje škodljivcev Naša poljska perjad ima mnogo škodljivcev, ki jo zalezujejo in ji strežejo po življenju. Od jazbeca, kun in dihurja, od lisice in podlasice do domače mačke, potepajočih se psov in ujed, vse preganja to koristno perjad, vsem se cede sline po dobri pečenki. Nič manj jim ne gredo v slast fazanja legla. Niti potepuški kužek ne zametuje jajc, kaj šele podivjana mačka. O lisici, mali in veliki podlasici ali celo dihurju ni treba posebej govoriti. Nič boljši ni godrnjavi jazbec, ki rad pospravi ne samo gnezdo, ampak tudi sedečo kokoško, če se mu le posreči. Da je tako, tale dogodek: Pred leti sem dobil z juga večjo količino živih fazanov, ki so prispeli v zelo slabem stanju. Med prevozom jih je precej poginilo. Bila je še ostra zima in zato smo mrtve fazane zastrupili in jih nastavili lisicam. Že drugi dan je ležal ob na pol požrtem fazanu star jazbec. Začudilo me je, da je takoj prijel vabo, da je prišel iz precejšne daljave in da ni še spal. Med uničevalce jajc poljske perjadi moram omeniti tudi poljedelcu sicer zelo koristnega žužkojeda, bodljivega ježa. Na nekaterih mestih, kjer smo nastavljali vranam strupena jajca, smo zapazili, da nam ta izginjajo vedno ponoči. Ker so bila tla toliko suha, da ni bilo mogoče dognati, kdo jih odnaša, smo okoli umetnega gnezda s strupenimi jajci posuli pepel. Naslednje jutro nam je pepel izdal ježa. Lupin nismo našli, čeprav smo natančno iskali, niti mrtvega ježa. Da je jež le malo občutljiv za strup naših strupenjač, gada in modrasa, je znano; ne mogel bi pa verjeti, da mu fosfor ne škoduje. Nič manj sovražnikov kakor med štirinožci ima fazan med ptiči. Dnevne kakor nočne ujede brez izjeme uničujejo to perjad, njen zarod in gnezda. Nič boljši nista vrana in sraka. Uspešnega gojenja fazanov kakor tudi jerebic in zajcev v nižinskih loviščih si ne moremo zamisliti brez vztrajnega in brezobzirnega uničevanja omenjenih škodljivcev. Pravi lovec vedno' uporablja lovsko puškoi tudi v vzgojne svrhe. Ta mu je zanesljiva pomočnica pri uničevanju roparic in le če ji je kdaj roka prekratka, naj seže po drugih ostrejših sredstvih (pasti, strupi). Odstrel roparic nudi tudi poseben lovski užitek, kakor na primer čakanje lisice ob luni, jamarjenje, klicanje lisice, ujed, lov z uharico itd. Nikoli pa naj lovec ne sega po pasteh in strupih iz komodnosti ali zgolj gmotnih koristi. Puška naj vsepovsod prednjači! Zavedajmo se, da nam uporaba pasti ali strupa krajša pravi lovski užitek in plemenito lovsko zadoščenje. Vendar je lovec v nižinskem lovišču, zlasti pri gojitvi fazanov, primoran seči po strupu in pasteh. S strupom uničimo v glavnem vrane in srake, ki so največji škodljivci male divjadi, ker se pojavljajo v velikem številu in so stalno na preži za divjadjo zlasti v dobi valitve, pa dokler mladiči ne odrastejo. S samo puško bi pri tej golazni zaradi številnosti premalo opravili. Za ta primer je torej strup lovsko upravičen. Navadno strupimo vabo s strihninčm ali fosforjem. Strihnin je strup, ki dolgo ohrani učinkovitost, pa tudi nevarnost za nesrečo; če nismo strupa odstranili ali je bil zanesen. Učinek strihnina je takojšen. Zastrupljena žival navadno ostane na mestu in je tako plašilo in opozorilo drugim škodljivcem, da se kraja izognejo. Zato je prikladnejši fosfor, ki učinkuje sigurno; dasi vrana ali sraka ne obleži na mestu. Ravno to je pa prednost fosforja, da vrana, ko pobere strupeno vabo, še lahko in tudi redno odleti. Ker fosfor učinkuje po prebavnih organih, torej pozneje, vrana pogine na drevesu, kamor zahaja spat ali pa ob vodi. Tako imamo nešteto primerov, da v vsem revirju ne najdemo poginule vrane, če ni dreves, kjer vrane prenočujejo, ali če ni vode. Fosfor namreč povzroča v želodcu pekočo žejo, ki si jo žival skuša ublažiti z vodo, pri tem pa pogine. Fosfor na zraku izgubi kmalu svojo učinkovitost in zato ni tolike in toliko trajne nevarnosti za neželene zastrupitve kake domači živali kakor pri strihninu. Vendar moramo biti pri vsakem strupu skrajno pazljivi in previdni. Vse predmete, ki so prišli kakor koli v dotiko s strupom, uničimo; najbolje je, če jih globoko zakopljemo, lesene predmete pa požgemo. Po možnosti se loti vsega dela okoli strupa v usnjatih ali irhastih rokavicah. Fosfor polagamo z uspehom v predpomladi, pomladi, v pozni jeseni in pozimi. V predpomladi in pomladi polagamo fosfor s strupenimi jajci. Jajca strupimo sami ali pa naročimo pri za to pooblaščenih podjetjih, oziroma pri Lovski zadrugi. Fosforjeva raztopina sestoji iz glicerina, belega fosforja in belega bola ter je precej gosta. Za naša lovišča sem izdeloval emulzijo fosforja z jedilnim oljem, s katero sem imel odlične uspehe. To emulzijo sem rabil za strupljenje jajc. V zimi strupimo vrane s krvavo kašo, strupenim krompirjem ali klobasami. Vendar moram opozoriti, da so te vrane, ki prežive zimo pri nas, v večini gostje s severa, naše, ki so od pomladi do zime in ki gnezdijo pri nas, pa so se čez zimo pomaknile na jug. Zato je najboljši uspeh z zastrupljanjem v predpomladi s strupnimi jajci. Že preden se prične gnezditev, v času, ko nesejo fazanke jajca, nastavljamo strupna jajca na primernih prostorih. Na polju, blizu visokih dreves, kjer vrane rade sedajo, napravimo s peto malo globel v travi ali detelji. V to globel, ki naj bo podobna gnezdu, položimo eno ali dve jajci. Razumljivo je, da bomo polagali jajca daleč od potov in krajev, kjer pasejo živino. Poudarjam, da je treba tudi pri polaganju strupnih jajc previdnosti. Vsaka neprevidnost ima lahko velike in neugodne posledice, če ne nesrečo. Pri tem mi je v spominu primer, ko sem lovil žive zajce po Bački in Banatu, kjer sem opazil silne množine vran in slišal neštete pritožbe lovcev o škodi, ki jo povzročajo. Priporočil sem jim strupitev z jajci in jim dal navodila, kako naj ravnajo. Naslednje leto sem bil zopet v Banatu in se sestal z istimi lovskimi tovariši. Na moje vprašanje, kako se je zastrupljanje obneslo, so mi kratko odgovorili, da so prvi dan imeli »krasen uspeh«. Poginilo je namreč sedemnajst domačih svinj! Iz tega je na dlani, da ne bomo polagali strupnih jajc na svinjske pašnike. Marsikdo poreče, da nima v.svojem revirju vran, ali pa da je njih število tako pičlo, da ni vredno žrtvovati ne truda ne denarja. Kdor hoče imeti in obdržati nek stalež fazanov, naj se zaveda, da v nižinskih loviščih ni večjega škodljivca kakor sta vrana in sraka. Vseh ostalih škodljivcev se ubranimo s puško-, medtem ko vranam moremo priti do živega samo s strupom. Vrana je dober letalec, ki gre za hrano kilometre in kilometre daleč. Dokler je stalež male divjadi v lovišču slab, je tudi vran malo, če ni ravno teren primeren za njihovo nočevanje. Hrano si iščejo tam, kjer jo laže dobijo. Morda se ne motim, če trdim, da je marsikje edini vzrok slabega staleža divjadi ravno vrana. Večkrat smo se veselili, videč lepo število- fazanov, ki bi dali naslednje leto dosti krepkega zaroda. Ko pa je prišlo poletje, ni bilo mladine nikjer. Ne pozabimo, da je vrana dober letalec, da ima odličen vid in silno potrpljenje. Na visokem drevesu sredi polja čepi ure in ure ter oprezuje. Komaj se zgane fazanka ali jerebica iz gnezda, jo že opazi in v kratkem je gnezdo uničeno. Neverjetno škodo napravi vrana zlasti ob gnezditvi. Da je vrana največji uničevalec gnezd naših pritalnih gnezdilcev, nam dokazuje sama s tem, da z neverjetno požrešnostjo pobira strupna jajca, čeprav bi lahko sumila v pristnost teh gnezd, ki za vranje oči niso tako varljivo podobna pravim. Pozabiti ne smemo, da vrana napada tudi mladino. Njena drznost sega tako daleč, da prihaja celo na dvorišča in odnaša piščeta. Mar naj si mislimo, da bosta fazanka ali jerebica vselej z uspehom branili svoj zarod pred lačnim goltom in krepkim kljunom vrane, ki v primeru, da ne more premotiti skrbne voditeljice, prikliče druge vrane na pomoč. Poleg vran pobirajo strupna jajca tudi drugi škodljivci. Dihur večkrat nasede strupenemu jajcu in postane žrtev svojih grešnih dejanj. Včasih po- bere tako jajce vaški kužek, ki pri domači perutnini gotovo ni nedolžen in ga najbrž nihče ne pogreša. Nekatere plaši pri zastrupljanju z jajci pomislek, da bi mogli sami fazani načeti jajca, kar se včasih zgodi, saj pijejo jajca tudi nekatere domače kokoši, zlasti koklje, če jim primanjkuje vode. Toda taki fazani nam ne bodo dali zaroda; napadli in uničevali bodo kvečjemu še ostala gnezda. Zato ne žalujmo za takim fazanom, če bi se to zgodilo-, ampak smo lahko zadovoljni, da smo se ga znebili. Paziti pa moramo, da polagamo cela jajca, ker se natrtih prav lahko lotijo fazani, ki zaradi pomanjkanja apnenca kljujejo lupine. Celih jac, razen prav izjemno, kakor sem ravnokar omenil, se ne pritaknejo. Če se jazbec, ki je v nižinskih loviščih le redek gost, pogosti s strupnimi jajci, mu nikar ne zamerimo. Bodimo prepričani, da to ni pri njem prvi primer, da si je privoščil jajčno jed, ampak le — zadnji. Ako smo položili jajca na prava mesta in to zgodaj zjutraj, bodo že vrane pravočasno poskrbele, da ne pride nepovabljeni do njih. Pri polaganju jajc vodimo točno evidenco. Natanko moramo vedeti, koliko in kje smo jih položili, kje so bila pobrana in koliko jih je še ostalo. Pobrana takoj nadomestimo, in to toliko časa, dokler jih vrane pobirajo. Vrane imajo svoje rajone, po katerih si iščejo hrane. Čim smo jih v enem rajonu uničili, bomo čez nekoliko dni opazili, da so se pojavile druge. Tudi tem pridno strežemo z jajci vse dokler je še kaj črnih gostov. Iz tega vidimo-, da ni dovolj, če strupimo vrane samo v enem kraju. Zastrupljanje moramo izvesti na čim večjih okoliših s skupnim sodelovanjem vseh. Šele masovno pokončevanje vran bo imelo pravi uspeh. Zato naj sleherni lovec tovariško sodeluje, ne da bi se zanašal na delo soseda in njemu prepustil trud in stroške, sam pa čakal zgolj na lovsko zabavo. Z Ljubljanskega barja Foto Dtnko Dr. Stane Bevk To in ono iz živalskega sveta (Poglavje iz zoologije za lovce) (Nadaljevanje.) VI. Po naših krajih živi osem zastopnikov ptičjega razreda kur, ki vsi spadajo v lov. To so veliki petelin, ruševec, belka in jereb, ki jih družimo po njihovem bivališču v rod gozdnih kur, potem sta zastopnici poljskih kur jerebica in prepelica in končno iz rodu tetrevov še fazan in kotoma ali skalni jereb. Razen fazana ali tetreva, ki je zastopan z več vrstami, so vse druge kure pri nas od nekdaj doma in stalni ptiči, izvzemši najmanjšo, namreč prepelico, ki je selivka. Navadni fazan je doma v deželah ob Kaspiškem morju: bojda so ga že Argonavti, ki so jo z Jazonom udarili v Kolhido, prinesli na Grško, in sicer od reke Fazis, kar je dalo ptiču ime. Rimljani so fazane pitali zaradi mesa, danes pa jih imamo naseljene skoraj po vsej Evropi za lov. Dobro so se prilagodili našemu podnebju, toda če je zima le količkaj huda, jih moramo krmiti. Petelin se dobro loči od fazanke; večji je, mnogo živahnejših barv in ima na kraku ostrogo, kar je poleg drugega značilno za fazanji rod. Med vsemi kurami se pri fazanu najčešče opaža, da dobi stara samica petelinje perje, toda nikoli ji ne zraste tako dolg rep, kakor ga imajo petelini, in tudi ostroga je vedno manjša. Fazanov poznamo kakih 25 vrst. Pri nas je najbolj razširjen navadni fazan, bakrenorjave barve. Podoben mu je grivnjač z belim obročkom okoli vratu. Oba se medsebojno parita in križanci po evropskih loviščih niso redki. Navadni fazan je bil v Srednjo Evropo vpeljan že okoli leta 1300, kitajski grivnjač pa mnogo pozneje. Povšeči so mu mešani gozdovi z grmovjem ob obdelanem svetu, kamor se rad hodi past, dasi mu tudi gozd nudi hrano s svojim pritalnim rastlinstvom. Jagode navadnega volčina, ki so sicer strupene, fazan zelo rad obira. Strnjenega, doraslega gozda, zlasti iglastega, se fazan ne drži. Fazan je stalen ptič; kraja, ki mu godi, ne zapusti zlepa; edino po paritvi se samci radi potepajo nekoliko dlje po okolici. Kadar se parijo, samci grdo hrešče in se pretepajo. En samec ima navadno pri sebi 5—10 samic; posebno se mu za rastitev ni treba dobrikati, kajti samice se mu same rade nastavljajo. Fazanke ležejo jajca v presledkih enega ali dveh dni. Ko jih znesejo 8—12, takoj začnejo valiti. Če jim jajca vzamemo, jih zneso vsega kakih 18, več ne. Fazanka jako trdno sedi; če mora z gnezda, pokrije jajca s kako šaro. Vali 25—26 dni. Kebčki po 12 dneh že nekoliko poletavajo, v tretjem tednu pa veliki kakor prepelice že noče s starimi na drevju. Po dveh ali treh mesecih izmenjajo perje, drže pa se stare še do pozne jeseni. Največji fazan je kraljevi fazan ali djevki, doma v gorah vzhodno in severno od Pekinga; njegov rep meri 160 cm. Po volierah drže kot lepotne ptiče tu pa tam zlatega fazana ali kinka iz Transbajkalije in vzhodne Mongolije, ki je nižinski ptič, potem demantnega fazana iz vzhodnih pokrajin Tibeta, ki se drži v gorah do 3000 m visoko, srebrnega fazana iz južne Kitajske, uhatega fazana ali kara taka iz gorovja Alašan in Ganzu ter še katere druge vrste. Edini zastopnik fazanjega rodu, ki je pri nas doma, je kotoma ; samec ima na kraku ostrogo, ki je značilna za ta rod. Kotoma je eden najlepših domačih ptičev. Po hrbtu in prsih modrikastosiva z lahnim nahu-kom na rdeče ima sprednjo stran vratu doli do prsi belo in obrobljeno s črnim robom. Bočna peresa so povprečno rdečerjavo in črno lisasta, noge in kljun so rdeči. Po velikosti kotqrna ne presega dosti poljske jerebice, je pa višjih nog in nekoliko daljšega vratu. Pri nas jo imamo v Alpah, še več na Krasu skozi do Grčije, kjer jo zastopa sorodni ruši jereb. Na grških otokih irt v Aziji tja na Kitajsko živi sorodni hukar, v zahodnih krajih Severne Afrike pa podobni klečni jereb. Prepelica je edina prava selivka med našimi kurami. Sicer se tudi jerebice v severni Rusiji in v vzhodni Sibiriji preselijo pred zimo v južnejše ležeče kraje, toda to ni prava ptičja selitev, marveč le nekakšno iskanje boljših življenjskih pogojev, neko odmikanje pred zmrzaljo, kakor ga poznamo pri mnogih na severu živečih živalih. Saj prihajajo taki severnjaki tudi k nam, zlasti povodni ptiči, ki pa ne prebijejo pri nas določni čas, ampak se pomikajo z ledom vred proti jugu in severu. Res ostanejo nekatere prepelice čez zimo v južnih deželah Evrope, toda večina jih preleti Sredozemsko morje in se naseli za nek čas v tropični Afriki, deloma se prelete celo v Kaplandijo. Azijske prepelice, ki so poleti tam približno v istem pasu severne širine kakor v Evropi, se selijo v južne pokrajine s tropičnim podnebjem. Naše prepelice se selijo največ v mesecu septembru. Odhajajo največ posamezno ali po dve, tri skupaj, v večje trope pa se potem zbirajo na počivališčih in tako se jih potem na evropskih obrežjih zbere na tisoče. Skupno se potem v velikanskih jatah spuste v nizkem letu čez morje in izmučene tako rekoč popadajo na afriško obalo. Sicer si tam kmalu opomorejo, toda naprej v Afriko poletijo šele čez dan ali dva. Seveda jih medtem domačini polove ogromne množice, kakor so jih malo prej tudi na evropskem obrežju in otokih. Prepelica je obče nemiren ptič, ki rad potuje. Tudi pri nas, ko se spomladi vrne, ni vedno v istem kraju. Stalna je prav za prav samo za valitve. Ob paritvi se samci preganjajo in tepo strastneje in vztrajneje kakor kateri koli drugi petelini; tudi samico okljuje samec, če mu ni takoj na voljo. Samica znese v plitvo kotanjico 8—14, primeroma velikih jajc, ki so rumenkasta ter rjavo ali črnorjavo lisasta. Mladiči se izvale v 18—20 dneh; rastejo prav hitro, da so v 5.—6. tednu že dorasli. Prepelica oživi, ko zaide sonce; takrat gre največ za hrano, škode ne povzroča; bolj ji je všeč semenje plevela kakor kulturnih rastlin. V hribovje gre tako visoko, kakor segajo polja. Pri nas jih je vedno manj, tako da se poseben lov nanje več ne izplača. Streljajo jih priložnostno na lovu s ptičarjem na zajce ali jerebice. Meso je zlasti na jesen, ko se prepelice odebelijo, zelo okusno. Prepelica je vobče svetlo prstene barve; mnogo peres ima po rebrcu svetlejše proge. Na prvo oko je petelinčka od kokoške težko ločiti, ima pa samec rjavo, samica pa belkasto grlo. Bolj vidna je razlika med samcem in samico pri drugi naši poljski kuri, namreč pri jerebici. Samec ima namreč veliko podkvasto liso na prsih, ki je rdečkastorjave barve. Prav vselej pa ta razlika ne drži, kajti včasih imajo tudi kokoške to liso. Je pa še drug, zanesljivejši znak za razpoznavanje spola, namreč risba na krovnem perju peruti. Kosmača samčevega peresa ima po rebrcu ozko podolžno progo in kvečjemu še okroglasto liso na eni strani kosmače; samičino pero pa ima poleg podolžne proge še povprečne proge, navadno po tri na vsaki strani. Jerebica je prebivalka obdelanega sveta in se z njim širi. Posebno ji ugajajo peščena tla, ki prepuščajo vodo; močvirnih tal ne mara. V višino gre pri nas do 1800 m. Malo je ptičev, ki se tako stalno drže svojega izbranega bivališča kakor jerebica. Živi družno v kitah; taka kita je vedno vsa skupaj; skupaj se pase, skupaj vzletava in skupaj nočuje. Če jo razbiješ, se kmalu spet skliče. Le ko se pojavi spolni gon, se kita razpari. To je navadno meseca februarja. Konec aprila ali v začetku maja začne kokoška leči; v gnezdo, ki je skledasta jamica v tleh, znese 9—20 jajc. Če najdeš kokoško, ki vali manj kakor 9 jajc, moreš sklepati, da je bilo prvo gnezdo uničeno. Mladiče vodita oba, samec in samica; on pazi bolj na varnost mladine, ona skrbi bolj za prehrano. Če eden od starih pogine, prevzame preostali obojne posle. Mladiči jedo izprva samo žuželke, nato žuželke in nežne dele rastlin, končno samo rastlinsko hrano. Gozdne kure so vse večje kakor poljske. Po obliki telesa so' jim podobne, ločijo se pa po tem, da imajo operjene krake in prste. Perca na prstih so navadno izpremenjena v resice, se pa ob golitvi prav tako izmenjajo kakor drugo perje. Gozdne kure nimajo žolčnika; žolč se jim izteka po žolčevodu naravnost v tenko črevo. Slepo črevo je pri gozdnih kurah zelo dolgo; v glavnem služi za razkroj staničnine, kajti gozdne kure so zlasti pozimi rastlinojedke. Razen trtične žleze, iz katere gleda čopek peresa, ki deluje kakor stenj v leščerbi, imajo gozdne kure še majhno lojnično žlezo v kožni gubi vnanjega sluhovoda. V stoku mladih gozdnih kur je vrečast izrastek, žleza, v kateri nastajajo bela krvna telesca in se izločuje poseben hormon (pobudnik) v kri. Ta žleza izgine, ko postane mladič spolno zrel. V tem je ta žleza podobna priželjcu sesalcev, ki doraslim živalim kakor tudi človeku zakrni. Priželjc leži pod grodnico in sega v vrat. Pri kurah nahajamo nekak ostanek te žleze v vratu. Moda petelinov gozdnih kur so siva ali črnikasta, skoraj vseh drugih ptičev pa bela. Gozdne kure imajo na spodnji strani nožnih prstov tolščne kepice, da bolj prožno stopajo. Ta tolšča nikoli ne izgine, četudi žival strada. Na cevki imajo peresa gozdnih kur majhna, razčehljana paperca, po obliki podobna puhastemu perju. Z natančnimi poskusi in merjenji so dognali, da postane puhasto perje med poletom ali otresanjem in šopirenjem negativno električno, krovno perje pa pozitivno. Zato krovno perje privlači puh, ki stopi pokonci, kar provzroči, da je med puhom več zraka in ta zadržuje toploto v telesu kakor dvojna okna toploto' v sobi. Kokoške gozdnih kur se oglašajo z značilnim »kok, kok«, od jerebove kokoške pa se tako oglašanje le redko čuje. Izmed gozdnih kur je največji divji petelin ali, kakor mu lovci pravijo, veliki petelin. Samec je precej večji od samice in povsem drugače barvanega perja; od konice kljuna do konca repa meri 90—110 cm, samica pa samo okoli 70 cm; samec je kostanjevorjav in črn, pod vratom kovinsko-zelen, samica pa je vobče prstene barve s povprečnimi črnimi lisami in progami. Lovca zanima divji petelin najbolj ob času rastitve, ko jutro za jutrom poje svojim kokošim. Kakor znano sestaja petje iz dleskanja ali klepanja, ki preide v naglo drobljenje in se konča z glavnim udarom; brez presledka nato petelin zabrusi in s tem je vrstica končana. Brušenje traja navadno 3 V* sekunde, nikoli ne čez 4. V eni uri zapoje petelin 200—300 krat. Brušenje povzroča petelinu tak napor in je zanj tako močno, da drugih šumov ne sliši, pravimo, da je gluh. Petje z rastitvijo se prične pri nas. če je vreme ugodno, že marca meseca in traja daleč v maj. Posamezen petelin poje 3—4 tedne, starejši prej, mlajši nato. Jeseni, septembra in oktobra mnogi petelini spet pojo, toda ne vztrajno; takrat kokoši ne oplode. Navadni iztrebki divjega petelina so za mezinec debeli valčki, ki diše često po borovih iglah. Iztrebki iz slepega črevesa, ki se običajno izprazni vsako jutro, so oljasto tekoči in sveži zelene barve; na zraku potemnijo in se smolasto strdijo. Zelena barva je listno zelenilo. Take tekoče iztrebke imajo vse gozdne kure. Divji petelin živi dolgo; notar Stergar v Kranju, ki se je mnogo bavil s preučevanjem življenja divjih petelinov, je imel posamezne peteline do 18. leta v svojih kletkah. Mladega petelina razpoznamo od, starega najlaže po repu oziroma repnih peresih. Konec repa je pri mladem petelinu vse bolj zaokrožen kakor pri starem; posamezno pero mladiča je ožje, na koncu bolj lokasto kakor starčevo, ki je skoraj ravno odrezano. Tudi v barvi je razlika: rep mladega petelina ima rjavkasto oseno, ki pozneje popolnoma izgine. Zlasti oblika in barva obeh vnanjih repnih peres sta za presojo starosti odločilna. Prvo leto so ta peresa ozka, rjavkasta in na koncu polkrožna. Dveletnikova so že črna in konec je le še malo lokast. Pri triletnem petelinu ima notranje pero te dvojice že raven, kakor odrezan konec, le vnanje je še malo lokasto. Leto na to sta obe, notranje in vnanje, na koncu ravna. Tudi po žlebiču na kljunu se da starost presoditi: star petelin ima globok, dobro izražen žlebič, pri mladem pa žlebiča ni ali je komaj nakazan. Tu pa tam tudi starcu manjka žlebič, potem pa je kljun zelo dolg, močan in močno ukrivljen. Kljun starca je koščenorumen, mladiča pa modrikastosiv. Po lobanjskih kosteh se tudi pozna starost petelina; tako postaja ploščata kost pred očesno duplino na starost vedno širša in doseže skoraj trojno širino, solznica je pri mladiču široka 6—7 mm, pri starcu 10—11 mm, čelnica se razširi od 27—33 mm itd. Podobno spolno dvoličnost kakor pri velikem petelinu opažamo tudi pri malem petelinu ali ruševcu. Kokoš je po barvi podobna kokoši velikega petelina, petelin pa je bolj črn in se razlikuje na prvi pogled od velikega bratranca po srpastih peresih v repu. Ruševec samec meri v dolžino' 58—65 cm in tehta 1.25—1.50 kg, samica pa 45—50 cm in doseže težo 1 kg. V naših krajih je ruševec gorski ptič. Rastitev je takrat na višku, ko v dolini črešnje cveto. Takrat petelinu nabreknejo rdeče rože nad očmi, da presegajo teme. Kakor veliki petelin poje tudi mali petelin zgodaj zjutraj, ko Se dani, toda na tleh. Njegovo petje je dvojno: sprva piha, nato gruli. Med petjem dobro vidi, le malo manj sliši. Sicer pa mali petelin po malem poje vse leto; edino med golitvijo molči. Kokoši oplaja samo ob spomladni rastitvi. Valeča ruševka se prej skuja kakor vsaka druga kura. Ruševko takoj po koncu repa razpoznaš od kokoši velikega petelina. Ta ima zaokrožen rep iz somernih peres, ruševka pa zarezan in peresa so vegasta na vnanjo stran. Tam, kjer prebiva v naših gorah ruševec, je doma tudi belka ali planinska jerebica. Edina je od naših ptičev, ki postane po zimi bela. Samec se loči od samice po črni progi, ki drži od kljuna do oči. Samec in samica sta približno enako velika. Dosti razlike v velikosti tudi ni pri jerebu ali gozdni jerebici, leščarki, ki se drži mešanih gozdov s podrastjo. Tak gozd nudi dovolj hrane in skrivališč. Mladina se hrani več z žuželkami, črviči in podobnimi živalcami, stari pa z brstjem in drugim zelenjem, poleti in jeseni pa največ z jagodami in drugačnimi plodovi. Ko preide mladič na rastlinsko hrano, mu začne delovati slepo črevo in od takrat so njegovi iztrebki dvojni: trdni in tekoči kakor pri velikem petelinu. Jereb živi v enoženstvu. Izbrane samice se drži stalno. Mladiče vodita oba stara in živita z njimi skupno do jeseni. Takrat se družinsko življenje neha in petelinčki si poiščejo kokoške ter tako v parih prebijejo zimo. To je izjemen pojav, kajti navadno gredo ptiči v pare, ko se jim zbudi spolni nagon. Rastitev pade v začetek pomladi. Takrat so petelinčki zelo razburjeni, se pogosto oglašajo zlasti zgodaj v jutru in preganjajo vsiljivce iz svojega domov ja. Tudi jeseni se jim pojavlja nekakšen rastitveni nagon, zato v tem času radi prihajajo na klic, da bi odgnali tujca. Do oploditve pa jeseni ne pride. Klic vseh jerebov ni enak, isti petelinček pa kliče, ko je dorasel, vedno enako. Mladič ima krajši klic. Ko jereb zapoje, navadno potegne žmurko čez oči, zato takrat skoraj ne vidi. Sluh ima izvrsten, na kar kaže že v primeru z drugimi kurami izredno obširen vnanji sluhovod. Letošnji jereb se razpozna od starega po prvem letalnem peresu, ki je ozko in koničasto, pri starem pa širše in na koncu zaokroženo. Ta razlika velja za vse kure, toda le do jesenske golitve; z novo obleko dobi tudi mladič zaokroženo pero. Od tega časa naprej je razlika v lisi na grlu, ki je pri starcu črna s skoraj kovinskomodrim nahukom, pri enoletniku pa medla z nekoliko rjavkasto oseno. Petelinčkov je več kakor kokošk; navadno se ceni razmerje 1 : 2. Pravijo, da doseže jereb starost 8—9 let. Tone Podvrečar O pticah in njih potovanjih (Nadaljevanje) Velike divje race gnezdijo tudi pri nas, a v mnogo manjšem številu, kakor pa v izrazito močvirnatih predelih ob velikih rečnih tokih in jezerih. Na jesen se hitro med lovci razširi vesela vest, race so tu in to ne samo-navadne ali velike divje race, temveč tudi bolj redke kakor regije, krehlje, žvižgavke itd. Vse je na nogah, vsakdo bi rad uplenil kako bolj redko vrsto Če se slučajno še sem in tja pokažejo gosi, je veselje na vrhuncu. Veselje je navadno hitro pri kraju, ker jo večina račje družine že ob prvi spremembi vremena pobere dalje na jug in pri nas ostanejo le še posamezne, ki se potikajo ob vodah. Race pridejo iz severovzhodnih krajev na poti na jug. S selitvijo se jim kaj preveč ne mudi. Ko pridejo v toplejše kraje, v nižinsko porečje Save in Drave, jih mnogo ostane, druge gredo še dalje proti Črnemu in Egejskemu morju. Ob velikih rekah, jezerih in močvirjih so jate po več sto velikih divjih rac, beli oblaki, ki se vlačijo nad jesensko pokrajino in vpadajo na njive. Prav dolina Vardarja je značilna selitvena smer mnogih vodnih in drugih ptic. Po Karamanovih podatkih se najde v skopski nižini in Povardarju siva gos, ki v malem številu tudi gnezdi v Ajvatovskem močvirju in Katlanovskem jezeru. Starejši lovec iz vasi Blace pri Katlanovem mi je pripovedoval, da gosi, ki gnezdijo v jezeru, niso prave divje, ampak podivjane domače gosi. Ob jezeru je imel bogat beg »čiflik«, pristavo, ki je bila med balkanske vojno požgana. Brezdomske gosi so se naselile v bičevju ob jezeru. Sivo gos sem našel tudi v struškem blatu, sicer bolj redko, toda vsako leto, dokler sem bival v Strugi (1935—1940), ob vsakem letnem času. Okoliški kmetje so jemali iz gnezd tudi jajca in jih podlagali domačim gosem. Sicer se pa domača in siva gos brez vsakih težav križata, saj domača izvira od sive gosi ter je taka osvežitev krvi le koristna. Za njivsko gos pravi Karaman, da je januarja in februarja pogosta na polju, najbolj pogosta je pa lisasta gos, ki se pojavi že v začetku decembra, največ jih je pa januarja, včasih po več tisoč, na njivah z ozimno pšenico. Tudi kakšna jata rjaste gosi se vsako zimo pojavi v skopski nižini. Da čez zimo ne manjka v Povardarju, ob Bregalnici, Ohridskem in drugih makedonskih jezerih velikih rac, krehelj pa tudi žvižgavk in dolgorepk, je razumljivo, saj je tu že njihovo prezimovališče. Bolj redke so pa žličarke, sivke, belooke race in pa zvonci in potapljalci. Ne vem, če se kje v Sloveniji čez zimo še pojavijo navadni labodi (Cygnus cygnus), ki gnezdijo visoko na severu in se selijo oktobra, novembra in februarja, marca. O njih pravi Karaman, da je vsako zimo opazoval kakšno jato na Katlanovskem jezeru. V zimi 1927-28 je bilo več jat, vsega skupaj okoli 100 labodov. Po nekaj labodov sem vsako zimo opazoval tudi na Ohridskem jezeru. Naj omenim še to, da se na južnem delu Ohridskega jezera zadržujejo sem in tja tudi pelikani, ki jih pa nobeden ne lovi, ker so zaščiteni in tudi meso ni užitno. Še pred nekaj leti so šteli postovko med selivke. Novejša raziskovanja so dognala, da postovka je selivka in ni. Po podatkih Reichenovva je selitev postovk marca, aprila in septembra, oktobra. Brehm pravi, da se včasih vrnejo tudi že februarja. Postovki so glavna hrana miši, a sem in tja upleni tudi kakšno drugo živalco, bodisi ptico, plazivca, ribo ali žužka. V zimskem času, če ostane v redkih primerih v naših krajih, kakor sem sam opazoval, najde dovolj premrlih in onemoglih sinic in drugih ptic, ki ji služijo za hrano. Sem in tja najdemo pri nas razen navadne postovke tudi še južno postovko ali, kakor ji pravijo Makedonci in tudi Ščipetarji, »vetruško« in rdečenogo postovko in prva v Sloveniji po dosedanjih ugotovitvah tudi gnezdi. Sta pa praviloma ptici južnejših predelov kakor spodnjega Obdonavja in Balkana. Južno postovko sem opazoval v vasi Kadrifalkovo na Ovčjem polju, kjer je v stari, na pol podrti begovski kuli bilo pet gnezd te lepe ptice. V ohridski okolici je bolj pogosta kakor navadna postovka. Cele jate pa sem jih videl prve dni avgusta 1940. 1. na planini Gabrovo pod Korabom v približni nadmorski višini 1600—1800 m. Na vseh planinskih pašnikih korabskega gorovja je neverjetno mnogo kobilic od pozne pomladi pa do prve slane, ki navadno pade že pri kraju avgusta. Ko je kobilčji roj najbolj številen in so »skakavci« najbolj rejeni, se zberejo tu poleg kosov, drozgov, šoj in druge vranje svojati tudi vetruške, ki pridno uničujejo zalego in se maste za zimo. Pri tem je zanimivo, da vetruške ne love kobilic iz zraka dol, ampak se pasejo, nerodno skakajoč, ter se ne vzdignejo niti pred pastirjem, če pride v bližino. Šele v mraku odlete v gozdove pod pašniki na odpočitek in takrat prevzamejo nočno službo čuki in njihovo sorodstvo. Sicer se pa kobilice uničujejo tudi same med seboj, saj vlada med njimi pravo kanibalstvo in z zadovoljstvom požre močnejša slabejšo. Tudi pravim vegetarijancem kakor ovcam in kozam gredo kobilice v slast in jih zmeljejo in prežvečijo skupaj z omuljeno planinsko pašo. Kakor je znano-, spada postovka in njeno najožje sorodstvo v red sokolov, katerih prvi in pravi zastopnik je sokol selec. Po imenu bi mogli sklepati, da je ne samo selec ampak selivec, ki na jesen zapusti severne kraje in gre na jug. Dejansko je pa bolj ali manj klatež, čeprav ima pozimi rajši bolj južne kraje, kjer je za njega več hrane. Glavni plen so mu golobi, škorci in sploh ptice, ki navadno žive v jatah. Ker se pa golobi, škorci itd. čez zimo odpravijo na jug, jih pač sledi. Kjer pa najde dovolj plena, kakor domačih golobov, vran, šoj, se mu ne mudi preveč na jug in ostane v severnejših krajih. Sokol selec nikjer ni pogost; najdeš ga povsod in nikjer. Je nekoliko manjši od kragulja, a bolj razvit v perutih ter zato tudi mnogo hitrejši. Mnogo ropov, ki jih izvrši sokol selec, gre na rovaš kragulja, ker pri večini naših ljudi, pa naj bodo to lovci ali ne, je vse jastreb, najsi bo kragulj, skobec, sokol selec pa tudi še postovka, škrjančkar in različne kanje. Ptičar stoji čvrsto pred jato jerebic. Še malo potegne, jata se vzdigne, streli so zgrešili, a med jato plane kakor strela iz jasnega neba sokol, zgrabi nizko nad zemljo letečo jerebico in že ga ni več. Zalezuješ ob reki race ali gosi. Opazile so te in predčasno odletele. Poželjivo gledaš za njimi in ko so komaj prišle v pravi polet, se vrže mednje siva senca, jata se razkropi, a senca zgine s plenom v krempljih. Vsa ta presenečenja ni napravil kragulj, še manj seveda kakšen orel ali nerodna kanja. To je delo pravega sokola selca. Imel sem priložnost večkrat opazovati, kako uren in drzen je na lovu, a vedno sem natančno vedel, da je to le on in ne kragulj. Kragulj je potuhnjen zakotni ropar, sokol selec je vitez zraka. Kakor so do sedaj ugotovila vsa opazovanja, sokol selec lovi edinole ptice v zraku, torej nikakor ne na zemlji. Kragulj pobere svoj plen z zemlje ali drevesa, njemu je vse dobrodošlo, kar more obvladati. Sokol selec se hrani samo s pticami. Da on lovi ptice samo v zraku, je pač vzrok hitrost njegovega leta. Ako bi se vrgel na plen na zemlji, bi se zaradi hitrosti najmanj poškodoval, če ne ubil, v zraku pa pravočasno zavre brzino ter jo obenem ublaži z zgrabitvijo plena. Včasih so rabili sokole selce za lov tudi pri nas. Dandanes je sokolarstvo edinole še doma v širokih ruskih stepah, večinoma pri nomadskih narodih in v Aziji. Redko se še pri nas najde ljubitelj sokolarstva, ker so vse priprave in vzgoja lovnih sokolov zelo zapletene in drage. Bosanski begi Uzeirbegoviči v Maglaju, Širbegoviči in Smailbegoviči v Tešnju so gojili sokolarski šport še pred približno šestdesetimi leti, a dr. Milan Marinovič pravi v knjigi »Privredni značaj lova u Jugoslaviji« v poglavju o zgodovinskem razvitku lovskih pravic str. 16: »Tudi za časa Turkov so izvajali priljubljeni lov s sokoli, ki se še dandanes (1930) goji kot zadnji ostanek tega lova v Maglaju in Žepču.« V glavnem so Bosanci lovili jerebice, prepelice, kotorne in vodno divjad. Ko sem služboval v Štipu leta 1924, sem se ob neki priložnosti na lovu v okolici Sv. Nikola na Ovčjem polju seznanil z Zečirago Idrizem, nekdanjim begom, a v tem času že skoraj popolnoma propadlim posestnikom iz Pavlešencev. Pravil mi je, da ima sokola lovca in hrta za lov na zajce. Ker me je sokolarstvo zanimalo, sem ga prosil, da bi enkrat videl ta zanimivi lov. Prošnji je ugodil in 1. novembra sva ga obiskala z lovskim tovarišem Firčem, zobozdravnikom iz Štipa. Ko se je nekoliko osušila rosa, smo šli na polje. Jerebic je bilo dovolj in prva jata hitro najdena. Pes ptičar je obstal. Zečiraga je odvzel sokolu, ki ga je imel na levi roki, usnjeno čepico in zapovedal psu naprej. Jerebice so se vzdignile, že je bil sokol v zraku, se pognal nekoliko nad jato in se spustil. Jata se je razkropila, a sokol se je s plenom v krempljih vzdignil nekoliko v zrak in se kakšnih 80 do 100 korakov od nas spustil na zemljo. S Firčem sva ostala na mestu, a Zečir je mirno odšel proti sokolu, ki se je brez težave dal prijeti, mu poveznil čepico na glavo in odvzel plen. Vtaknil je sokola potem v zato pripravljeno košaro. Poiskali smo še enkrat jato, Zečir je vzel sokola iz košare, ga posadil spet na levo roko in lov se je ponovil z enakim uspehom. Gospodar je imel na levi roki močno usnjeno rokavico, podvlečeno z zajčjo kožo, to pa zato, da ga sokol ni ranil s kremplji. Več kakor dvakrat ni vrgel sokola zato, da ne bi postal preveč divji in jo mogoče s plenom vred kam pobrisal in bi imel gospodar mnogo truda, da bi ga spet našel. Odšli smo na dom, kjer je gospodar spravil sokola v veliko, na pol zatemnjeno kletko. Snel mu je čepico in prepustil jerebico kot nagrado. Isti dan smo poskusili tudi lov s hrtom. Prav tako kakor jerebice smo s ptičarjem pregnali zajca ter za njim spustili hrta. Zajec je bil prebrisan in delal kljuke drugo za drugo, tako da hrt ni prišel do veljave. Obe vrsti lova sta se mi zdeli zanimivi, a to le s športne strani. Zanimivo je dejstvo, da je med Kočani in Sv. Nikolom na Ovčjem polju tudi vas z imenom »Sokolarci«, a že prej sem omenil selo Kadrifalkovo ali po turško Kadrifalkli. Eno in drugo ime je v zvezi s sokolarstvom, ki so ga turški begi gojili na ovčjepoljski ravnini, a v teh dveh vaseh so imeli svoje čiflike, kjer so gojili sokole in lovske pse. Leta 1920 je agrar dodelil zemljo obeh vasi bosanskim naseljencem, a leta 1923 je zloglasni komitski vojvoda Jovan Brlo s svojimi pajdaši poklal v ICadrifalkovem večino, okoli 40 naseljencev. Jamar Janko Prvič na ruševca Že pred letom dni sva se menila z lovskim tovarišem, sosedom, da bi jo mahnila na ruševca, po bohinjsko rečeno, »na ta drobnega«. Toda jaz nisem mogel dobiti tridnevnega dopusta, zato je odšel sosed sam. Ostal sem torej doma, kajti najprej je služba, potem pa šport; tako sem si brzdal svojo lovsko strast. Lojzetu sem voščil dober pogled in da vrvice ne prestreli, ako ima privezanega. Še nekajkrat sem se ozrl za njim, ko je veselo korakal proti postaji. Dolgi so mi bili dnevi pričakovanja, zato sem ostajal dlje časa v delavnici. Nekaj dni kasneje mi žena pri kosilu sporoči veselo novico, da me čaka prijatelj z ruševcem. Planem v sobo in brž pobaram: »No, Lojze, ali si ga?« Za odgovor mi pokaže ruševca — s petimi krivci! Priznati sem mu moral lepo trofejo, čeprav sem mislil, da privleče »Žnidarja«. Obiskal sem ga večkrat v njegovi pisarni, kjer je s stene vedno izzivalno gledal ruševec z Bohinjskih planin. Lovska sla mi ni dala miru. Moral sem potožiti prijatelju, da si tudi jaz želim imeti doma rdečežametno obrobljene oči. In res, letos prvega maja, na praznik dela, me sreča na ulici. »Ali si mar pozabil, da ruševci pojo; pojdeš nadnje?« »Vsi so oddani, v našem lovišču jih pa ni,« mu nekam kislo odvrnem. »Ti ga jaz odstopim, kar pripravi se za 16. maja!« »Dobro,« brez premisleka pritrdim in že tudi potegnem besedo nazaj. »Raje teden kasneje.« »Bo prepozno, ker bo mecesen že zelen in potem ne bo več stalen. Zakaj teden kasneje,« me radovedno vpraša. »Veš ... veš ... zaradi žene ... « oklevam. »Ali te ima pod copato? No, kolikor jo poznam, ima lovsko kost nad tilnikom, te ne bo prav nič zadrževala. Vesela bo, da ji vedno ne sitnariš doma.« »Nič tega, imamo namreč mali hišni praznik — godoven sem tisti dan! Gotovo mi pripravlja kako darilce kakor vsako leto, pa bi ji verjetno ne bilo po volji, ako bi prav tisti dan odšel z doma.« »Saj velja godo-vanje osem dni, in tako visoko, kakor nameravamo praznovati tvoj god letos, ga prav gotovo še nikdar nisi. Ti pa dobiš najlepše darilo — ruševca.« Dnevi do 16. maja so potekali še nekaj hitro. Zaradi svoje pridnosti sem dobil tridnevni dopust. In glej ga spaka, to pot je moral Lojze ostati doma. Nekam žalostno mi je naročil vse potrebno za svojega lovskega tovariša Martina v Bohinju in poslovila sva se. Skočil sem še po zadnjih opravkih po mestu in že pozno v noč končno zavezal nahrbtnik, ki je poleg drugega potrebnega vseboval malo vinske kapljice in nekaj »kačje sline«, ki je zelo koristna za na pot v hribe. Ženi sem naročil, naj me pokliče pol ure pred odhodom vlaka in sem udarniško zaspal. Vzdramila me je budilka, ki mi jo je žena prislonila na desno uho. Kakor nikoli, sem treščil pokonci, ko je zabrnelo po moji glavi. Žena se je čudila, da sem tako lahko vstal in bil takoj nared. Poslovim se od žene, ki mi želi veliko srečo. Prebledim... ! Spomnil sem se, da želeti lovcu srečo pri lovu, pomeni smolo, ki jo odvrneš s tem, da tisti »želelnik« skoči čez puškine cevi. Ta stari lek sem takoj uporabil. Šlo je nekoliko težko, tradiciji je bilo zadoščeno. Zdrvim na postajo, kjer sem ujel še pripraven prostor na stopnicah. Proti Škofji Loki je jelo polagoma deževati in postal sem slabe volje, ker je bilo vse naokoli težko> zastrto z oblaki. V Kranju pa sem toliko napredoval, da sem si priboril sedež v vagonu. Zatopljen v vremenske nerodnosti in v hrepenenje po ruševcu, me nagovori nasproti mi sedeči možakar: »A, vi pa na lov.« »Da, toda vreme slabo kaže!« »Aj, ja! Nič ne bo hudega!« S kazalcem privzdigne klobuk in zroč proti Grintovcu pripomni: »Sedme ure dež, stare babe ples.« »No, da bi le tako bilo,« mu potolažen pritrdim. Mislil sem, da mi bo moj sopotnik še kaj lepega povedal, toda izstopil je takoj na prvi postaji. Zato sem malo zadremal in se zbudil šele pred Bohinjem. Na srečo so se oblaki že skoro razpodili, pa tudi sonce se je kazalo. Na postaji Bohinjska Bistrica me nagovori stari lovski tovariš s pripombo o lepem jutru. Medtem mi je pred nosom ušel avtobus in sem se moral zadovoljiti s prevozilom na ovseni pogon. Pika, pok... pika, pok ... čeprav ni šlo v galop, peljali smo se pa le. Odpravil sem se naravnost k tov. Martinu, starešini tamkajšnje lovske družine. Dobil sem ga v njegovi ladjedelnici pri popravilu starega čolna. Kar na kratko, kakor znamo le mi Bohinjci, mu povem, kdo sem, kaj sem, od kod prihajam in belo po kaj prihajam ter mu izročim vizitko mojega in njegovega prijatelja. Premeri me od nog do glave, izbije z dlanjo cigaretni ogorek iz ustnika in ga položi na star čoln. Pobara me precej uradno, ako imam vse lovske dokumente v redu? Dal sem mu jih takoj na vpogled, kajti vedel sem, da imam opravka z lovcem, ne pa z mrharjem, ki jih tudi v Bohinju ne manjka. Po pregledu doda, da greva na pot po kosilu. Med pogovorom, ki se je največ sukal okoli gamsov, sva se spoprijateljila in mene kot mladega lovca je vse zelo zanimalo, čeravno mi je bila misel ves tisti dan samo pri ruševcu. Tudi on je to opazil. Vprašal sem ga, če imajo dosti »ta drobnih« in koliko odstrelov imajo dovoljenih? Rekel mi je, da sta ostala samo še dva odstrela: eden, ki je bil poklonjen meni, drugega pa pride odstrelit prav naslednji dan neki Pokrovski Joža, ki sem ga imel čast drugi dan tudi spoznati. Visok je ko gora in ima za vsakega nekaj v malhi za dobro voljo. Ker je imel Martin še nekaj opravkov v svoji delavnici, sem stopil v bližnjo gostilno. Ob vrnitvi me vpraša, če sem se kaj dobro podprl za tale hrib, ki stoji tik pred nami, oziroma nad Bohinjskim jezerom. Odgovoril sem mu, da imajo v gostilni prav čedno kuharico. »O, seveda, Bohinjci imamo vedno kaj čednega radi.« Pot naju je vodila precej dolgo preko polja, potem položno v hrib, dokler nisva po strmi poti prišla na Vogar in naprej na Planino pri jezeru. Martin me je imenitno zabaval z lovskimi dogodivščinami, tako da sem pozabil na utrujenost. Zavila sva na ozko pot. Martin je malo postal; mislil sem, da bova malo počila, nakar mi je pokazal hrib, kjer je preživel toliko lepih in težkih ur partizanstva kot borec in zaščitnik lova. Pod Planino pri jezeru sva se prvič odpočila in si za silo privezala duši. Kar naenkrat prisluhne moj spremljevalec: »Zdi se mi, da se debeli še oglaša.« »Pa menda le ni res, tako pozno in visoko.« Tedaj začujeva oba telep ..., telep, le bolj na redko kakor običajno! »Visoko se je spravil,« meni Martin. Prav nič ga ni motilo najino glasno govorjenje, čeprav naju je opazil. Gotovo je vedel, da mu nisva nevarna. Vrtil se je na veji debele bukve in prav pridno spuščal cigare. Ker se je začelo mračiti, sva pobrala na- brbtnike in nadaljevala pot proti lovski koči. Tedaj je tudi debeli petelin zafrfotal in odplul proti planini Blato. Ujela naju je noč, še preden sva dosegla kočo. Tam naju je čakal lovski čuvaj. Posedli smo okoli mize in uslužna, zdrava gorenjska postava naju je postregla s črno kavo. S steklenico vina smo pospešili lovske pogovore in dobro voljo in se tako precej zasedeli. Čuvaj Bavant je naravnal budilko. Pripravili smo si ležišča na klopeh in Martin je umivajoč posodo pel bohinjsko narodno: »Mi Bohinjci sredi raja, trinajst mes’cev zima traja ...« itd. Misel na trofejo mi ni dala zaspati. V taki omotici in pričakovanju zazvoni budilka. S čuvajem Bavantom sva molče stopala po debelem, trdem snegu, Martin na zasliševanje v drugo smer. Vse je bilo tiho in mirno, le tu in tam je zavel hladen veter in vonj po mecesnu je dražil nos, ko sva stopala mimo debelih zakrivljenih dreves. Imel sem občutek, kakor bi vsa narava z menoj čutila, da se pripravljam na nekaj prav posebnega, še nikdar mi ni srce tako močno utripalo, kajti počastilo mi je pomladansko noč z vsemi lepotami. Lunini žarki so obsevali Tičarico, nebo pa je bilo posuto z zlatom gostih zvezd. Nisem si upal niti pošteno dihati. V lesu je neprestano kukukal koconogi skovik. Kakih dve sto metrov pred ciljem ugasneva svetilki. Počasi se vtihotapiva v zaklon. Kmalu se je jela na Kredi oglašati kukavica z enakomernim ku-ku, ku-ku. V bližnjem grmu se je prebudila taščica. »Sedaj pa mirno, popolnoma tiho,« mi ukazujoče šepne Bavant. Ostal sem kakor vkovan in skoro sem začul precej oddaljeni čuvs in zopet čuvs. Za nekaj časa je utihnilo. Tedaj malo zašumi in zopet čuvs, a to pot ravno na mecesnu, pod katerim sva tičala v zaklonišču. Zdrznil sem se skoro od strahu, kajti poslal mi je skozi redko spleten zaklon iztrebek, ki je zadel ob rob mojega klobuka. To sva opazila šele, ko mi je Bavant ponudil borov vršič. Polagoma se je danilo. Pričel se je pravi boj med tremi gorskimi, pernatimi junaki za mlado jarico, ki jo je imel vedno v oblasti lep petelin. Zdajci poči strel, ne daleč od naju. Boj, pihanje in gruljenje je ponehalo. Vse je na mah utihnilo. V mislih sem se jezil na Jožo, da mi jih je preplašil! A moj lovski tovariš jih je z dobrim oponašanjem kaj hitro spravil nazaj v bojni ples. Med njihovo ljubavno borbo mi pokaže Bavant lepega petelina, ki je zaskakoval jarico. Previdno sem pomeril in čakal, da se ona odstrani. Odjeknilo je in junak jutra se je zleknil, kakor malo poprej jarica pod njegovimi krili, ter ugasnil. Sonce je stalo že visoko, ko sem pobral lepo trofejo in očistil klobuk od jutrnjega petelinovega pozdrava, zataknivši si borov vršiček za klobuk. Pri koči naju je čakal Joža s svojim ruševcem, ki mu je moral dati krivce za vasovanje pri Pokrovskih dekletih. Pred slovesom je Martin zataknil še vejico ruševcu v kljun, češ če me kdo vpraša, kaj to pomeni, naj mu povem, da sem ga zalotil ravno pri zajtrku. Domov sem prinesel najlepše godovno darilo in po dolgem čakanju sem nagačenega ruševca namestil na steni moje sobe — petelina s petimi krivci.. . Zaljubljeni divji petelin. Stari Trboveljčani se morda še spominjajo zaljubljenega velikega petelina, ki je skozi leta v gozdovih nad rudniškim revirjem bil vsakomur znan in ki je s svojim ponašanjem začudil vsakega obiskovalca. »V začetku aprila leta 1902«, tako pripoveduje stari očanec,' »se je blizu moje bajte pojavil lep divji petelin, se sprehajal v neposredni bližini hiše in vneto pel. Vsi smo se čudili, da se prav nič ne boji. Posebno se je navezal na mojo mlado snaho, kakor da se je zaljubil vanjo. Obiskoval jo je v hiši, pristopical samozavestno v kuhinjo in sobo in se usedel enemu ali drugemu na rame. Od moje snahe se je pustil iz roke krmiti in božati. Če ga je klicala ,cigan’, je takoj šumno privršal iz gozda. V zimskem času je bolj redko prihajal k hiši, spomladi pa je bil zopet nared in obiskoval svojo prijateljico tudi po večkrat dnevno. Seveda se je novica o ,norem’ petelinu kmalu raznesla daleč okoli in radovedneži so prihajali od blizu in daleč. Snaha ga je poklicala in hitro je pri- hrumel z mladega borovca nad našo kočo. Brez vsakega strahu je ostal med ljudmi po ves dan. Zobal je, kar so mu dali, kruh, sir, košček mesa ali klobase in žito. Navadno je potem nekje blizu naše koče prenočil. Drugo jutro je še pred zoro klepal in pel. Brat profesorja Va-lentiniča, avtorja znamenite monografije gozdnega jereba, je bil nadučitelj v Laškem. Nekega dne je prišel s skupino zdraviliških gostov in opisal čudaškega, zaljubljenega petelina takole: Petelin poje na črešnji tik hiše, dočim se njegove kokoške zbirajo na slemenu strehe ali za hišo na senožeti. Čim se naokrog hiše kaj zgane, takoj odfrče. Petelina to ne moti; mirno poje naprej in ko odpoje svoje kitice, se spusti na tla in takoj išče bližino snahe. Petelin je lep, star ptič, sa-molastnega nastopa in se ne boji ne ljudi in ne živali; edino pred konji ima grozen strah. Mačke in psa ne trpi in jih uspešno preganja. Tudi tuje moške napada, da se ga s težavo ubranijo s čevlji ah palico, ker zelo občutno uščipne. Zimo je preživel nekje v starih gozdovih in prihajal h koči vsake tri tedne. Ko smo prišli mi, je bila ura pol dvanajstih. Želeli smo, da nam kmetica pokliče petelina. Prosila nas je, naj počakamo do dvanajste, da bi dotlej dogotovila kosilo, petelin da bo itak prišel okrog poldneva. In res, skoro točno ob dvanajstih se je oglasil ,cigan’ iz gozda nad hišico. Trenutek kasneje se je spustil na travnik za bajto. Mlada kmetica mu je šla naproti in ga pripeljala k nam. Sledil jo je brez strahu in se sprehajal med nami z dvignjeno glavo in nas po vrsti bojaželjno ogledoval. Ko sem se mu malo preveč približal, se je zagnal proti meni in le s težavo sem se ubranil, nastavljajoč mu svoj okovani čevelj. Ko ga nismo več zanimali, je odkorakal v kozolec, zletel na štor in zapel vse kitice po vrsti. Potem se je vrnil, kmetica mu je dala večerjo, kuhan krompir z otrobi in zrnjem, nakar je zletel na že omenjeno črešnjo, kjer je prenočil. Tako je šlo kakih šest let, da so se ,cigana’ kar privadili. Neke spomladi ga ni bilo od nikoder. Gotovo je postal žrtev svoje zaupljivosti.« A. S. Pirc. Veveričje meso zoper grižo? Ljudje od Sv. Lenarta se še spominjajo starega Rajtarčka iz Žigona, ki je pred nekaj leti umrl. Bil je dobričina in velik original. Pošteno si je služil kruh s tesarstvom, a tudi njemu lovska žilica ni dala miru. O Rajtarčku kroži mnogo dogodivščin, a eno — lovsko — naj povem z njegovimi lastnimi besedami, kako je z veverico zdravil grižo. »Križani Jezus« — je pripovedoval — »kaka je bila to griža leta 1905 v Žigonu in okolici. Nekaj dni te je zavijalo, pa te je vrglo in bil si gotov. Oblast je zaprla vasi in nikdo ni smel ne ven ne not. Več družin je do zadnjega pomrlo — vsak večer so svetili drugemu mrliču. Jaz sem se še nekako otepal, nazadnje pa sem jo le staknil. Tesal sem pri Skober-netu, pa mi začne brbrati po črevah. Križani Jezus, kaj bo pa zdaj ? — Spomnim se, da velja meso od veverice kot zanesljivo zdravilo zoper to strašno bolezen. Skočim domov po ,toplerco‘ — saj veste, .ravbšic’ sem bil že od mladih nog. Letim, hitro v Skratnike, letam po hosti sem pa tja — veverice pa kakor nalašč, nikjer. Po črevah me je zavijalo, križani Jezus! Nazadnje pa le zagledam veverico, istočasno pa mi postane sila, dvignem toplerco, strel gor in — dol!! Nekaj se mi je zgodilo — ne zamerite — pa nič zato, tečem, kakor hitro morem, z ustreljeno veverico domov ter si napravim na hitro roko obaro iz veverice, in bil sem rešen — griža mi je jenjala.« Lovske tovariše, ki morda mislijo, da je stari Rajtarček govoril pač lovsko latinščino (tudi jaz sem mislil tako), naj opozorim na to, da piše tudi slavni živa-loslovec B r e h m o zdravilnih učinkih veveričjega mesa, zlasti pa možgan, ki so veljali že starim narodom kot močno zdravilo. Morda bi kdo izmed lovskih tovarišev vedel o tem kaj več povedati? F. Lovec-začetnik, ves mladostno navdušen za lov, pripoveduje nelovcu o svojem prvem lovskem uspehu: »Dne 23. TV. 1949 sem šel s puško v lovišče, kjer sem se mudil do pozne nočne ure. Ob 11. (23.) uri zagledam na drevesu večjega ptiča, misleč, da je jereb. Ustrelim in tudi srečno pogodim. Ko pa grem pobirat, vidim v moje največje veselje in presenečenje namesto jereba velikega petelina! Prav gotovo je to izreden dogodek, kakršnega le malokateri lovec doživi in bi bil vreden objave...« V pouk in svarilo lovskemu naraščaju bodi povedano, prvič, da je bil to za lovca nečasten »dogodek«, ker pravi lovec ne ukrivi prsta, dokler se ne prepriča, kaj ima pred seboj, drugič je jereb ob tem letnem času po zakonu zaščiten in se strelja šele v drug.i polovici avgusta na klic s piščalko in tretjič se strelja veliki petelin v zgodnji jutranji uri, ko petelin poje in to šele med škripanjem, nikakor pa ne raz gred (vejo) kakor vrabec s strehe. To pač ni lovcu-strelcu v čast, kar je napravil navdušeni pripovedovalec. Zatorej, dragi lovski tovariši-začetniki, seznanite se pred pričetkom lovskega udejstvovanja z vsemi lovskimi predpisi in običaji, da ne pridete s takimi nelovskimi dejanji v konflikt z lovskim in kazenskim zakonom in da ne boste delali našemu lovstvu — sramote. Brez lovske pravičnosti in časti ni lova in ne lovstva! F. J. Milo iz smole. Malo je znano, da dajejo tudi smole naših iglavcev prav uporabno milo. Gozdarji, lovci in sploh delavci v gozdu, ki imajo priložnost spotoma zbirati smolo, ki se nabira na ranah smrekovih debel, si z malenkostnimi stroški lahko pripravijo sami milo. Gozd jim da vse, kar potrebujejo za pripravo mila. Smola nadomešča loj, svinjsko mast in olja, ki se po navadi uporabljajo za izdelovanje mila, lesni pepel, ki ostane po izgorenju drv, pa nadomešča dragi lužni kamen. Smrečjo smolo, ki smo jo ostrgali z debla, prekuhamo v kaki stari konservni škatli ali železni posodi. Pri tem pa moramo zelo paziti, da nam smola ne prekipi, ker bi se vnela; nastal bi lahko požar, katerega moremo pogasiti le na ta način, da gorišče pokrijemo s peskom ali z zemljo. V drugo večjo posodo nasujemo pepela, polijemo z nekoliko vode in kratek čas povremo. Skozi cunjo pepel precedimo, na lahko ožmemo in v svrho zgoščevanja vodno raztopino dalj časa kuhamo, da zmanjšamo množino vode in zvišamo koncentracijo luga. Za 1 kg nabrane smole uporabimo okrog 1 kg pepela. Smolo in lug segrejemo in potem počasi prilivamo smoli lužno raztopino in pri tem mešamo. Ko smo prilili vso raztopino luga in mešali kake pol ure, je milo gotovo, kar spoznamo s tem, da se milo, vzeto med prsta, ne lepi kakor smola, temveč je masa spolzka, akoravno še vedno diši po smoli. Milo se v vodi popolnoma raztopi in to je drugi znak, da je proces umiljenja izvršen. Tako pripravljeno milo ni trdo, temveč mazljivo ali pa tekoče, kar zavisi od količine vode, ki smo jo uporabili za pripravo luga. Drug način priprave mila iz smole pa je takle: Smrečjo smolo stalimo toliko, da postane lahko tekoča in jo precedimo skozi gosto žično sito, da s tem ločimo delce lubja in lesa od smole. Precedek v železni posodi na ognju kuhamo toliko časa, da je ohlajena kapljica smole popolnoma trda in da se lahko zdrobi. S kuhanjem se je smola namreč pretvorila v kolofonijo. Zdrobljeno kolofonijo presejemo skozi gosto sito (čim gostejše je sito, tem boljše je milo), ravno tako pa tudi v moko zdrobimo kalcinirano sodo. V razmerju 1:1.3 zmešamo smolo s kalcinirano sodo in zmes zmočimo z vodotopnim steklom v taki množini, da je masa suha, vendar da se suho lepi. V pripravljene močne modele iz lesa, ki jih pripravimo iz zbitih lesenih letev, sfia-čimo maso in jo s kakim primernim težkim predmetom stisnemo. Milo je trdo in potrebuje pri uporabi mnogo vode. Ing. J. B. Lep plen, divje svinje, kune in lisice, ki ga je imel tovariš Kvas Milivoj -Vojko dne 24. februarja 1949, član Lovske družine Črnomelj, znan po imenu ,lisičja smrt1. Vojko pa ni samo lovec, ampak tudi akrobat, ker se s takim plenom, kakor ga kaže slika, vozi po strmih klancih in kozjih stezah. Tovariš Vojko, želimo ti še nadalje dober pogled. N. V. Lovska opažanja. Stari pohorski lovci so rekli, da golob-grivar takole gruli: »Drugod vsepovsod kruh pečo — pečo, per nas pa vse s’rovo požro — požro!« O grivarju pravi tudi legenda, da je zibal božje dete in po nerodnosti zvrnil zibelko. Zato je od Marije dobil klofuti, ki se mu še danes poznata na vratu. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi grlici. V Sloveniji imamo od golobov še duplarja in skalarja goloba. Grivar je izmed vse golobje družine najmočnejši in tudi najbolj razširjen, zlasti po smrekovih in jelovih gozdovih. Nikjer pa ne živi v večjem številu, temveč le paroma. Njegov največji sovražnik je kragulj, ki deli z njim svoj življenjski prostor. Ob času gnezdenja duplarju šoje ropajo jajca. Šoje na Pohorju niso preveč pogoste. Meni po opazovanju ni znano, da bi duplar dvakrat na leto gnezdil. Ce se najdejo v juliju ali celo v avgustu mladiči, je to najbrže drugo gnezdo, ako se je prvo ponesrečilo. V jeseni se grivar zbira v jatah in leta po pohorskem bukovju, zlasti kadar bukev bogato Žiri. Poleg želoda ljubi grivar tudi bob, gra-hor in razna žita. Ko pritisne mraz, se golobi odsele. Svoj čas so Pohorci znali imenitno oponašati golobovo gruljenje kar na usta ali s polževo hišico. S to oponašajo tudi grlico, kukavico pa tudi čuka. Golob se klicu rad odzove. Pokojni lovec Kostevc Mihael je pred leti udomačil mladega grivarja, ki se je pridružil domačim golobom. Zvečer je sedel med domačimi golobi pod ostreš-kom, kar smo lovci z zanimanjem opazovali, zlasti pozimi. Kaj se je pozneje s tem grivarjem zgodilo, mi ni znano. Duplar je precej manjši in se drži bolj bukovih in hrastovih gozdov, kjer ima primerne votline za gnezdenje. Ker je takih gnezdišč vedno manj, je tudi duplarjev Vedno manj. Nikoli nisem opazoval, da bi se duplar zbiral v jate. Njegovo gruljenje je podobno žaganju suhih polen z majhno žago. Skalnega goloba na Pohorju ni, pač pa so grlice. Grlic nihče ne preganja, v kolikor šoje, vrane in srake ne pokon-čujejo njihovih legel in mladičev. Gnezdi dvakrat letno. Gnezdo naredi silno površno in zanikrno tako, da je kar čudno, da jajca ali mladiči ne popadajo iz njega. V pohorskih gozdih živi tudi skobec, manjša izdaja kragulja in pravi tiran manjših ptičev, kakor piše Riesenthal. Nekoč sem naletel na skobčeve mladiče, ki so se ravno izpeljali. Opazoval sem, da sta stara donašala mladičem docela in skrbno oskubljene ptiče. Med po tleh nastlanim perjem pa nisem mogel ugotoviti perja od goloba ali grlice, temveč le od manjših ptičev, do velikosti kosa Niti Sojinega perja ni bilo. Sicer pa skobec samec ni večji kakor šoja, medtem ko je samica za tretjino močnejša. Ta bi mogla morda obvladati kako grlico ali šojo. Da se šoje skobca ne boje, sem sam opazoval. Šoje so se napadajočemu skobcu krepko postavile v bran, tako da je končno moral odnehati. Pozimi predrzno napada vrabce po dvoriščih. Lovcu, ki je streljal vrabce, se je zgodilo, da mu je izpred nosa odnesel ustreljenega vrabca. Ljudje ga ne smatrajo za škodljivega in sem mnenja, da golobom nikakor ne more biti nevaren, kakor je to napačno navedeno v »Lovcu« št. 4, letnik 1933, stran 132. Golobom je pač nevaren kragulj, kar pove že latinsko ime astur palumbarius. Toliko iz mojih opazovanj k naravoslovju teh ptičev. Medved Jakob, Pišece. Pogon na divje svinje v Poljanski dolini. Da se odzovemo tudi lovci iz Poljanske doline pozivom tov. urednika našega glasila za poročila o naših lovskih doživljajih, naj objavim, kako smo opravili letošnji prvi pogon na divje svinje, ki so se pojavile v naših hribih. Pogon je bil odrejen za dan 23. januarja t. 1. in sicer na Mlaki, kjer se je črna divjad naselila in stalno držala. Odkar so bile lovske družine obveščene o pogonu, je bil med lovci le pogovor o divjih svinjah, zlasti o primernih puškah in pravi municiji za to veledivjad, kajti le malo je lovcev med nami, ki imajo risanice. Noč pred pogonom nam ni dala mirnega spanja in težko smo pričakovali jutranjega svita ter večkrat ogledovali, če bo vreme vzdržalo. Vreme je vzdržalo. Ob 6. uri nas je bilo zbranih pri Matevžu v Logu že kakih 20 lovcev, do 7. ure 36 lovcev in gonjačev, nakar smo krenili proti Mlaki. Posebno pozornost je vzbujal naš večni mladenič France, ki je s svojimi 74 leti držal z nami korale in besedo, ki je je bilo dovolj. »Janez, lestev bi nesel s seboj, da boš prej na drevesu, če te napade neres; Jože, ali si vzel s seboj za vsak primer rezervno perilo; Lojze, ali si oblekel rjave spodnjice, da se pri morebitni kontroli ne bi kaj opazilo;« take in podobne so padale uro dolgo pot do Mlake. Dospevši v del lovišča, ki ga je bilo zastaviti, so nas po kratkem odmoru začeli vodiči razvajati na stojišča. »Z menoj osem lovcev,« pozove vodnik Janeza. Zal se nas je odzvalo samo šest, kar je imelo za posledico, da smo ta del preredko zastavili in so štirje pujski pozneje prečkali lovsko črto brez strela. Kar se je le dalo tiho in brez šuma nas je Janez razpostavil. Jaz sem ostal na prvem stojišču. Brž nabašem puško in si pripravim k roki še druge naboje za vsak primer. Pazno premotrim vso okolico in precenim razdalje do goščav. Pod menoj na ovinku je stal tovariš Anže s svojo 12 mm risanico, ki grmi močneje kakor vsak minometalec. Vse je tiho in mirno. Napeto pričakujem začetek pogona. Kar začujem nad seboj sprva tih razgovor, ki pa se je jačal, kakor je to navada pri branjevkah. Ne vem, ali je bilo to razgovarjanje iz nevednosti ali namerno, vsekako taki lovci ne spadajo na lov na divje svinje, kajti ne samo, da sami ne pridejo do strela, ampak skvarijo tudi drugim lovcem lov. To slednje se je tudi kmalu izkazalo. Brž potem, ko so gonjači pognali, začujem izpod tistega kraja, kjer sem prej slišal čebljanje, po suhem listju skoke, ki so se oddaljevali levo od mojega stojišča, kar bi se verjetno ne, če bi žival prej ne slišala, kje so ljudje. Da je bila divja svinja, so kazali sledovi v močvirnem svetu ob potočku, kateri svet je bil z goščo mladega smrečja prav pripraven za bivanje ščetinarjev. Gonjači so že prešli mojo zasedbeno črto, ko zagrmi v grapi pod menoj. To je bil naš Kašec s svojo dvanajsteračo, ki prekaša celo Anžetovo butalo, si mislim. Ni minulo nato četrt ure, ko se oglasi rog, da je konec pogona. Na prej omenjeni senožeti smo se lovci sestali, ti nasmejani, drugi v živahnem razgovoru, oni molčeči, vsi pa veseli toplega sonca, da nam ogreje otrple ude. Ko prineso gonjači plen na močnem drogu, se je vse zbralo okoli svinje in tovariša Kašča, ki jo je položil na ščetine. Kar živo je postalo ob čestitkah uplenitelju in ob -šalah. Po slikanju lovske družbe s plenom se je pričel drugi pogon. Tudi v tem delu lovišča so bile divje svinje. Streljalo se je precej, toda plena ni bilo nobenega. Lovci so bili pač že utrujeni in zaradi tega najbrže manj pazljivi. Pripomnim naj še, da je imela v prvem pogonu ustreljena svinja v sebi pet zare-jenih mladičkov, po kake tri centimetre dolgih in debelih približno kakor svinčnik. Zadnji pogon, kakor ga držimo v navadi po vsakem skupnem lovu, tudi to pot ni izostal; pričel se je pri Matevžu, nadaljeval pri Petru in končal v krajevni gostilni. Ker so v naših hribih pogoni na divje svinje redki, mislim, da je prav, da ostane letošnji zabeležen v našem glasilu, in želim, da bi se lovci našega gorenjskega kota še večkrat sestali na Mlaki ali drugod, da se spoznamo in tovariško pogovorimo o vsem, kar zanima lovce. Štern Emil, Lovska družina Gorenja vas. L. Zupan Smrtna pesem Ko jutra zore prvi svit na nebu zvezdice ugaša, v gozdu temnem se prikrit čarobni ptič oglaša ... To je pevec ranih ur krasni gozdni trubadur. Kleplje, brusi, strastno poje, da očara putke svoje, Na veji se šopiri, klanja, strast ljubezni ga omamlja; up na slast pri ženki-kuri, v petju bolj in bolj ga buri. Pesem mami ga vse huje, nič ne vidi, nič ne čuje lovca s puško na ramenu, ki poganja se k njemu, da uteši lovsko strast, ki za pevca bo propast. In ko zvezde ugasnile so ob svitu rane zore, utihnil pevec temne gore sredi pesmi svoje mile... Leži na tleh pred lovcem strt, a ljub’ca zadnja mu je — smrt. Pojasnilo k poročilu tov. Tonje Franca, Sv. Duh 46 pri Škofji Loki, ki je pod naslovom »Smola« v Oprtniku 4. štev. na strani 164 glasila med drugim napisal: »... Pomerim, sprožim, pek, druga cev, pek... naboji so odpovedali. Tako se je godilo tedaj vsem lovcem, ki so dobili naboje po Lovski zadrugi...« To so bili naboji, ki jih je Lovska zadruga že gotove dobila v razprodajo v zimi 1946/47. Zadruga pa že od februarja 1948 ne prodaja več nobene municije. Uredništvo. Kinološke vesti Kinološki savez FLR Jugoslavije se imenuje vrhovna kinološka organizacija v naši državi, ki bo delovala namesto dosedanjega Jugoslovanskega kinološkega saveza; pravila nove vrhovne kinološke organizacije in njen program je odobrilo ministrstvo za notranje zadeve FLRJ s svojim odlokom z dne 14. • aprila 1949 štev. IV-11043/49. Kinološki savez FLRJ ima svoj sedež v Ljubljani. Po sklepu delegatov posameznih republiških kinoloških udruženj bo prihodnja seja save-zovega vodstva v mesecu juniju v Sarajevu, redna letna skupščina pa bo letos v Skopiju. Kinologija v FLRJ. Kinološki savez FNRJ je odobren z odlokom IV Broj 11043/49 od 14. aprila 1949 Ministarstva unutrašnjih p oslova FNRJ. Ministarstvo unutrašnjih poslova FNRJ po prijavi Nikole Radovanoviča iz Beograda i dr. radi odobrenja osnivanja i rada Kinološkog saveza FNRJ na osnovu člana 13 tačka d) Zakona o udruženjima, zborovima i drugim javnim skupovima a po ispunjenju uslova iz čl. 14. 15 i 16 ovoga zakona donosi se sledeče REŠENJE: Odobrava se prema podnetim pravilima i programu osni vanj e i rad Kinološkog saveza FNRJ sa sedištem u Ljubljani a sa delatnošču na teritoriji Federativne Narodne Republike Jugoslavije. Taksa iz tar. br. 1 i 7 Zakona o taksama naplačena. Smrt fašizmu — sloboda narodu! Po oblaščenju Ministra unutaršnjih poslova FNRJ Pomočnik Petar Ivičevič, s. r.« Sodniška pripravnika. Društvo ljubiteljev ptičarjev je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste pričarjev Oedererja Janeza, agronom v Ljubljani, Preradovičeva 7. Klub ljubiteljev športnih psov je prijavil kot sodniško pripravnico za vse vrste športnih psov Rusovo Bredo v Ljubljani, Prešernova 15. Kinološka literatura. Dr. Lokarjeva knjiga »Ptičarji« in »Fiihrerjeva knjiga« sta razprodani. Na razpolago je pa Dr. Lokarjeva knjiga »Naši psi« I. del, Lovski psi. Dobi se pri Lovskem svetu LRS ali Kinološkem savezu FNRJ v Ljubljani. Cena 60 din, poštnina posebej. Zvezni tajnik. Julij Avgust Lampreht Robert, Mežica Lovec nekdaj in danes* Mogoče se bo eden ali drugi za trenutek ustavil že kar pri naslovu samem in se vprašal, ali je v resnici nastala kakšna razlika. Na zunanjosti lovca res ne opaziš posebne razlike, eden in drugi še nosi lovsko obleko ali vsaj lovski podobno, lovski klobuk s krivci ali gamsovim čopom. V koliko pa je enemu in drugemu tok časa vse to uničil, ga pa izdaja lovski znak, da se prišteva med lovce. Kljub temu je razlika precejšna. Da bomo to laže ugotovili, si moramo od bliže pogledati lovca od nekdaj, in sicer tistega lovca, ki še nikdar ni čutil ljubezni do prirode in skrbi za ohranitev vsega lepega in koristnega, kar je lovcu dala priroda in mu bo še dajala, če ne bo prekruto posegal v njeno delovanje, in ki je iskal v lovu samo dobiček. * Napisano pred uveljavitvijo definitivnega republiškega zakona o lovu. O gojitvi divjadi ni imel pojma in je lov smatral za navadno obrt. Morda si eden ali drugi ni bil sam kriv, da je imel kot lovec take nazore, posebno če je začel svojo lovsko kariero kot gonjač ali lovski kandidat na skupnih lovih, kjer je imel priložnost spoznati, kako se da srnjad na veliko uničevati. Saj tedanji lovski predpisi niso omejevali števila odstrela. Čim več, tem bolje. Vprašanje spola je bila postranska zadeva, saj trofeja za nekatere sploh ni igrala vloge, še manj pa starost, kajti čim mlajši, tem okusnejši. Za vsem tem je pa sledil še zadnji pogon. Tam je imel rekordavzar glavno besedo in nič manjšo pri določitvi naslednje brakade. Seveda takoj prihodnjo nedeljo, kajti gledati je treba, da bo vsaj do božičnih praznikov v revirju vse lepo in čisto. S tako vzgojo se je potem lovski kandidat uvrstil med lovce, si nabavil za to potreben pihalnik in posnemal, kar se je pač naučil ali ne naučil. Takšen lovec ni ljubil zalaza. Prvič mu za to ni bila prava puška, drugič pa je bil to preveč zamuden način. Manjkalo mu je tudi potrebne prakse. Zato so mu godili hrupni pogoni, kjer ni bilo truda, a več koristi. Danes marsikateri lovec priznava, da to ni bil lov, temveč mrharstvoi. Mislim, da se nobenemu pravemu lovcu ni zasolzilo oko, ko je naš začasni in demokratični zakon o lovu napravil konec temu početju s tern, da prepoveduje brakado na parkljasto divjad in dovoljuje odstrel le-te s kroglo iz risane cevi. 1 ako sem tudi prepričan, da vsak pošten lovec priznava, da je to ena najvecjin in najvažnejših pridobitev na polju našega lovstva, predvsem za povzdigu naših lovišč in očuvanje divjadi velikega lova. V ostrem nasprotju s tistum, ki si niso zaslužili imena lovec, smo imeli na srečo precej takih, ki niso ljubili hrupnih brakad na srnjad, temveč jim je bil lov nekaj plemenitega, častnega m so lovili z ljubeznijo do divjadi. Užitek pri lovu jim je buo premagovanje ovir,' opazovanje divjadi in narave z uživanjem njene krasote. Tudi v klicanju srnjaka so našli mnogo zabave. Največji užitek jim je bil zalaz. Pravemu lovcu ni namen, da upleni zaradi mesa, temveč zaradi trofeje. Lovca vredna je bila seveda puška. Zavedal se je, da mora imeti ustrezno orožje, ako hoče na lovsko dostojen in časten način upleniti veliko divjad. Pravijo, da tudi po puški spoznaš lovca. To pa v celoti ne drži. Eno so besede, drugo je dejanje. Upokojeni nadgozdar F. Š. mi je nekoč pripovedoval svoje lovske doživljaje. Med drugimi mi je pripovedoval o »boljšem lovcu«, katerega je vodil na srnjaka. »Med potjo na lov,« je pravil, »sem iz pogovora posnel, da je gost velik nasprotnik brakad in streljanja srnjadi s šibrami. Ko je bil gost na pripravnem mestu nared, sem zapiskal. Kakor iz tal se je znašel rogač na dvajset korakov pred nama. Bum, nekaj skokov in zvrnil se je. Priskočim, vzdignem srnjaka in ogledujem, kam je zadet. Nič nisem videl. Medtem pristopi gost in pove, da se je zmotil in je namesto krogle sprožil šibre. Saj to ni izključeno, sem si mislil, še papež se zmoti. Gost je drugo leto zopet prišel in se je zopet zmotil. Ko pa se je tretjič zmotil, sem vedel, koliko je ura. Sklepal sem, da je slab strelec, pa se je bal zgrešiti.« To sem omenil v podkrepitev moje trditve, da po sami puški ne spoznaš lovca. Po drugi strani sem pa hotel pokazati, da mnogi »lovci« tudi z modernim orožjem greše. Zato vztrajam pri svojem mnenju, da ne dela puška lovca, temvečk srce. Lovcev ne opredeljujemo po njihovi zunanjosti in tudi ne po orožju, temveč po tem, kako izvršujejo lov in koliko imajo čuta do divjadi. Zato si hočemo ogledati današnji način izvrševanja lova in na podlagi tega oceniti lovca od danes. Vsaka stvar, katero gradiš, je odvisna od tega, na kakšne temelje si jo postavil. Včasih se za to niso brigali, posebno pri lovu ne, zato tudi posledice niso izostale. Tok časa nam je pokazal, da je treba dati tudi lovstvu trdno podlago za njegov sodoben razvoj, smeri in izgraditvi današnjega lovca. Vse to smo dobili z našim začasnim zakonom o lovu, ki nam je kažipot, kako bomo dvignili naša lovišča. Na podlagi združitve samolastnih in občinskih lovišč bomo to pri dobri volji in smotrnem odstrelu kaj lahko dosegli. Minuli so časi, ko so bila naša sedanja, lepo zaokrožena in obširna lovišča razkosana na majhna samolastna lovišča od 115 do 200 ha površine. Tedaj se gojitev srnjadi ni mogla uspešno izvajati. Kdor je to: poskušal, je delal le v korist lovskemu sosedu. Vse to sem na lastni koži dobro občutil. Ako vzamemo za primer, da bi danes lovišče, ki obsega 4000 ha površine, zopet razkosali, bi mogli ustvariti iz njega najmanj 25 samolastnih lovišč z najmanj 50 do 60 lovci. In kaj bi bila posledica tega. Prvega junija bi prežalo najmanj 50 lovcev v petindvajsetih loviščih na tiste nesrečne srnjake, kateri imajo svojo domovinsko pravico v dveh loviščih ali, bolje rečeno, se umikajo z dežja pod kap. Prvi dan bi romalo v večna lovišča najmanj 5 do 10 srnjakov. Koliko med letom, je težko reči, v jeseni pa bi najmanj 30 bevskačev gonilo pod cev, kar bi med letom ostalo. Ne bom pretiraval, ako trdim, da je v dobi enega leta bilo v teh loviščih ustreljenih najmanj 20 do 25, srnjakov, 20 srn in nekaj mladičev povrhu. To je žalostna slika nekdanjih lovskih razmer in obenem karakteristika za lovski čut. Združitev samolastnih in občinskih lovišč v obširna in lepo zaokrožena družinska lovišča pa nam je prinesla možnost za uspešno [gojitev divjadi, zmanjšala v veliki meri prežanje ob lovskih mejah in ustvarila možnost kontrole nad posameznimi lovci in nad celotnim loviščem. Da se današnji lovec v polni meri zaveda, da je treba najprvo gojiti, potem šele streljati, se najlepše odraža v tem, da smo v dobi 3 let uplenili samo 5 srnjakov, ki so bili potrebni za odstrel, čeprav je lovišče pretežno srnje in obsega 4000 ha površine. S tem je bil storjen prvi korak na poti k uspešni gojitvi srnjadi. Za lovsko pravilen odstrel je tudi preskrbljeno v zakonu o lovu, in to v členu 7. Prej so ocenjevali lovca po številu uplenjene divjadi. Danes tega ni več, ker imamo določen odstrel. Najvažnejša in za pravega lovca najbolj razveseljiva pa je brez dvoma prepoved brakad na parkljasto divjad. S tem je odpravljen tisti način lova, pri katerem se je največ grešilo. Lovec od danes se ne bo več vzgajal na brakadah, temveč na zalazu in klicu na srnjaka, v opazovanju in spoznavanju divjadi, pri izbiri odstrela in končno v lovski literaturi. V členu 7. najdemo še nekaj drugega, kar je za nekatere lovce precej kočljiva zadeva. Včasih ni bilo važno, kakšno puško si nosil, da li je bila to prednjača ali moderna risanica. Z eno in drugo si lahko upravičeno streljal divjad velikega lova. Danes je dovoljeno streljati parkljasto divjad, razen divje svinje, s kroglo iz risane cevi. Razumeti moramo-, da se razni predpisi lahko hitreje zamenjajo kakor pa orožje. Kdor se prej tega ni zavedal, da mora imeti za odstrel divjadi velikega lova ustrezajočo puško, mu to dela danes preglavice. Potrebno je, da si to zadevo ogledamo malo od bliže. Vzemimo primer, da eden ali drugi danes priznava koristnost lovskih predpisov in si tudi želi, da bi lahko izvrševal lov lovsko pravično', a nima puške na risano cev. Je zaveden član lovske družine in natančno izvršuje vse dolžnosti do lovske družine, a do strela parkljaste divjadi ne more, ker nima risanice. Tu bo treba na vsak način najti kak izhod. Poglejmo, kaj pravijo k temu eni in drugi. Na 20 do 30 metrov ti mirno stoječega srnjaka z nabojem šiber 00 ali pp ravno tako obrnem kakor s tvojo kroglo-. Drugi zopet navaja: Jaz sem tudi nasprotnik brakad na srnjad, ker tam prvič ne veš, na kaj streljaš, drugič pa ne utegneš, da bi pomeril, kakor je treba. Ako pa zalezem srnjaka ali ga počakam ali pokličem, ga bom prav tako položil z 00 na dlako. Tretji mi zabrusi ostreje. Kaj pa tedaj, kadar mu ti s kroglo odbiješ nogo in ti jo srnjak odkuri, jaz ga pa s šibrami na mestu poberem. Kdo je grešnik? Tovariši lovci, ako hočemo biti pošteni, si kar odkrito priznajmo, da grešimo eni kakor drugi. Če vzamemo primer, da lovec, ki strelja s kroglo, upošteva dopustno razdaljo največ 150 m, in drugi, ki strelja s šibrami pp, največ 30 metrov, ne bo med njima velike razlike. Ako pa oba pomnožita razdaljo še za enkrat ali še več, si bosta pa podobna*. Za prvega kakor drugega nimamo jamstva; niti za onega, ki se je trikrat zaporedoma zmotil. Nobeno razglabljanje ne bo pomagalo. Zakon imamo in ta dovoljuje odstrel parkljaste divjadi samo s kroglo iz risane cevi. Da bi zaradi tega novelirali zakon in postavili 7. člen na glavo, se ne bo zgodilo in se tudi ne sme zgoditi. Da bomo morebitne zlorabe izključili in gledali na to, da člen 7. ne bo ostal samo na papirju, bomo morali najti iz te zagate vsaj začasen izhod. Najboljša rešitev bi bila brezdvomno, da nam država priskoči na pomoč in z uvozom potrebnega in ustreznega orožja reši problem. Ker za enkrat s tem ne moremo računati, si bomo morali pomagati sami. Nekje sem čital: Pomagaj tovariško drug drugemu v teh težkih in odločilnih časih. In to naj pride do izraza tudi pri lovcih. Tovariši lovci, spremljajte tistega člana vaše družine, ki ima dovoljen odstrel gamsa ali srnjaka, in mu napravite veselje s tem, da mu za odstrel odstopite svojo puško, da bo tudi on lahko izvršil odstrel lovsko pravično* in častno. Zavedajmo se, da smo združeni v lovskih družinah, in ne prezirajmo tistih članov, ki so trenutno v stiski. S tem ne bomo ničesar zagrešili, temveč dokazali, da spoštujemo lovske predpise in lovsko tovarištvo. S tovariško pomočjo naj vsak član pokaže, da privošči tudi svojemu so-tovarišu vse tisto, kar si sam najbolj želi. S tem bomo najbolj pokazali razliko med lovcem nekdaj in danes. V skupnih naporih in v premagovanju ovir pa bomo združeni v močno celoto dosegli tudi tisto, pri čemer najbolj stremimo in hrepenimo in da si končno priborimo — socializem. Nisem namenil tega članka tistim lovcem, ki lahko gredo z mirno ali slabo vestjo preko vsega, kar sem takega omenil, temveč v glavnem mlajšemu in bodočemu kadru, da bo tudi ta vedel, kakšna je razlika med lovcem nekdaj in danes. * Le s to odločilno razliko, da se s kroglo zastreli neprimerno manj divjadi kakor pa s šibrami. — Ur. * Glej »Obvestilo lovcem« na platnicah. — Ur. Dr. Janko Lavrič Vzgoja goničev I. V jeseni 1. 1948 je izšla knjiga »Naši psi«; priznani naš kinolog dr. Janko Lokar opisuje v njej pasemske znake lovskih psov, za uvod pa dodaja opis pasjega telesa in razpravo o izviru psa. Slednja razprava je tem bolj važna, ker pisec v nasprotju z dosedanjimi trditvami inozemskih kinologov v njej dokazuje, da imamo pri nas že od davnih časov pse, prednike naših istrskih brakov in šarplaninskih ovčarjev, ki so sicer sedaj mednarodno priznani kot samostojne domače pasme, njihov izvor pa so si prisvajali drugi. Tudi opis pasjega telesa s pravilnim izrazoslovjem je potreben, kajti marsikdo Skopča kratkodlakih istrskih brakov lovske družine Sodražica Vodnik Anton Škulj ni poznal telesnih napak pri psih, če pa jih je poznal, jih ni znal pravilno imenovati in si je pomagal s tujimi spakedrankami. Objava posameznih znakov je prva te vrste v naši državi in že dejstvo, da take knjige do sedaj pri nas še nismo imeli, govori za veliko važnost te knjige. Dolžnost vsakega lovca, posebno še rejca psov je, da knjigo temeljito prouči in predpise, ki jih knjiga vsebuje, tudi praktično porabi, to je, da natančno pregleda pse, s katerimi lovi sam in njegov lovski kolektiv, ter primerja, če imajo psi kakšno splošno telesno napako in če psi ustrezajo predpisom za pasmo, kateri pripadajo, z drugo besedo, da pse ocenjuje. Tako bo postalo marsikomu jasno, zakaj ta ali oni pes ni dobil take telesne ocene, kakor jo je pričakoval njegov lastnik in njegovi prijatelji. Vendar za lovca in za rejca psov to še ni zadosti. Pravilno je, da je naš pes čiste pasme in da je lep po zunanjosti; velike, da, še večje važnosti pa je, da je lovski pes tudi dober za lov. Po uporabnosti ločujemo lovske pse v glavnem med goniče, barvarje, jamarje, šarivce in ptičarje. Že po svoji zasnovi, ki so jo podedovali, ki so jo prinesli s seboj na svet, goniči divjad poiščejo in gonijo včasih po cele ure. Barvar gre po krvnem sledu ranjene divjadi toliko časa, da jo najde in jo, če je še živa, goni, dokler ne omaga, ali jo zaustavlja na mestu ali jo mrtvo oblaja ali jo na kakšen drug način lovcu pokaže. Jamar gre v jamo in roparico iz nje izžene ali jo umori in prinese iz jame ali pa jo v jami toliko časa zadržuje, da se lovec dokoplje do nje. Šarivec natančno preišče svet, ki je gosto zaraščen in za človeka težko pristopen, divjad dvigne in na kratko požene. Ptičarjeva glavna naloga je, da divjad poišče in, ko pride v njeno bližino, opozori lovca nanjo s tem, da na mestu mirno obstoji ali obleži toliko časa, dokler ne dobi povelja, da se premakne. To so glavne naloge lovskih psov, ki so bile njihovim prednikom priučene in so jim prešle v meso in kri tako, da zasnovo za svoje glavno delo prinesejo že s seboj; iz tega sledi nujno, da se tudi priučene veščine podedujejo, seveda ne v popolni meri, imajo pa vsaj nagnjenje k njim. Zaradi tega je treba naravno zasnovo psa vsake vrste izpopolnjevati z vežbanjem, z vzgojo. To velja za psa vseh vrst, vseh pasem in za vsa živa bitja. Tudi človek ne zna pisati, treba ga je k temu priučiti; glavna naloga govedi je, da vozi, česar jo je treba tudi navaditi. Ima na nes kakor vsa druga živa bitja nekatere lastnosti, katerih ga je treba odvaditi, sicer se bodo stopnjevale v slabše. Poznamo pa končno veščine, katerih pes po svoji naravni zasnovi nima in katere mu je treba privzgojiti. Ni namen tega članka, da bi se v njem pečali z vzgojo (dresuro) lovskih psov vseh pasem, temveč se bomo bavili le z goniči, to so lovski psi za glasen lov, za kar pri nas rabimo brake in brake-jazbečarje; vzgoja za ene kakor za druge je v glavnem enaka. Ugovarjal mi bo kdo, da goniča, zlasti braka, učiti ni treba, saj jih tudi naši predniki niso učili. V tem se vsakdo, ki tako misli, moti. Naši dedje so lovili samo z goniči, in sicer le z braki, ker drugih goničev niti poznali niso. Dosegali so z njimi zavidljive uspehe prav zato, ker so jih učili. Že pri nakupu psov so gledali, če imajo zunanje znake dobrih goničev, za kar so oni smatrali lovsko kost (zaglavnico) pri vseli goničih, pri istrijancih temno nebo in podobno. Z mladimi psi so se veliko pečali in učili vsakega zase, ne pa v tropih; največji užitek za lovca v času naših dedov je bil, da je šel na lov sam s svojim izučenim psom, ga spustil na stojišču in čakal ter prisluškoval živemu zvonjenju svojega ljubljenca vse do trenutka, ko mu je prignal divjad, katero je položil na dlako. Polagoma se je to opustilo, prišli smo tako daleč, da zahtevamo od goničev vse, ne nudimo jim pa ničesar. Tedaj, ko preneha čas brakad, psa priklenemo na verigo, naš gonič ostane čuvaj do jeseni, ko zopet postane lovski pes in dobi svojstvo goniča. Mladiča pa brez posebnega šolanja spustimo v tropo z drugimi psi, češ, se bo že naučil od drugih. Njegov polbrat, križanec med brakom in psico neznanega porekla, katera o lovu nima pojma, pa je vse leto prost. Z gospodarjem hodi na polje, v gozd in lovi, prav za prav preganja divjad in ni čudno, da v jeseni bolje požene kakor gonič čiste pasme, ki je bil med letom privezan, in čeprav ima križanec slabši nos, vendar ima za seboj celoletno prakso, a na divjem lovu. Drugi mi bo ugovarjal, da se ne splača goniča učiti, ker je pretrd za vzgojo, kajti sam je že poskusil, a ker braku ni šlo v glavo, je začeto delo opustil. Na ta ugovor odgovarjam, da je pri dresuri vsakega psa, pa naj bo to ptičar ali barvar ali kar koli, potrebna velika porcija potrpežljivosti; kdor tega nima, naj se ne podstopi učiti psa. Posebna težava pa je z braki, katerih že dolgo časa nismo učili in mj sami nimamo prakse, nimamo navodil za dresuro, psi pa so še tisto malo zasnove, ki so jo po prednikih pridobili, polagoma izgubili in zlo je rodilo še hujše zlo. To velja posebno za poslušnost in zaradi tega so braki prišli na slab glas. Prakse za pravilno šolanje goničev nimamo, smo rekli. Res je to! Manjka nam pravih vodnikov zanje, ponašamo pa se, da velika večina naših lovcev lovi z goniči. Pravilno bi bilo, da bi bil vsak lovec, ki lovi z goniči, zlasti vsak njihov rejec, tudi izvežban vodnik, dreser zanje. Kakor se ne more imenovati kosec oni, ki ne zna ravnati s koso, tako ni zgrajen lovec tisti, ki ne zna ravnati s puško. Isto lahko trdimo tudi o lovcu, ki ne zna loviti s psom; vedeti mora, kaj more zahtevati od psa, zlasti mora vedeti, kako se pes tega, kar dela, nauči. Manjka nam tudi navodil za pravilno dresuro' goničev. Doslej se je o tem zelo malo pisalo; pa tudi malo govorilo. Zaradi tega skuša ta članek prebiti led, orati ledino. Ne trdim, da so načini, ki jih bom v članku priporočal, edino merilo in da imam v vsem prav. To tudi ni namen članka, temveč mi je edina želja ta, da bi med številnimi lovci, ki love z goniči, vzbudil smisel za njihovo šolanje. Kdor ve boljše načine, katere je tudi preiskusil, naj pride na dan z njimi, da obogati našo kinološko znanost in koristi skupnosti. II. Prijatelja Brak-jazbečar Ajbiš Struški DViR-Bj 366, JiR Bj 239 II. Kako bomo vzgajali goniče? Najprej nekaj splošnih smernic, ki bolj ali manj veljajo za vzgojo vseh psov. Z mladičem se začnemo pečati takoj, ko pusti mater; ravno tedaj je najprimernejši čas, da psa navajaš nase, kajti prej je bil pri materi, živel je v družbi s svojimi sorojenci. Vsak pes ljubi družbo, saj je prapes živel v tropah. Psičku je brez družbe dolgčas in tega mu skušaj pregnati ti, njegov vodnik in učitelj, da ti bo postal ubogljiv učenec in zvest pomočnik na lovu. Ne dovoli pa, da se igra z mladičkom vsak, ki do njega pride, temveč samo ti in kvečjemu v tvoji odsotnosti eden od tvojih domačih. Ko psa učimo, ga učimo le samega, nikoli ne v družbi z drugimi psi. Goniču je prirojeno delo v družbi, toda v tropo (na brakado) sme pes šele tedaj, ko je popolnoma izučen, torej kvečjemu šele v drugi jeseni, v drugem letu starosti. Vsako vajo, ki jo s psom delamo, ponavljamo toliko časa, da se je popolnoma priuči; da mu pride v meso in kri, in šele tedaj smemo začeti z nadaljnjo vajo. Seveda ne vadimo po cele dneve, temveč le nekaj časa, vendar stalno dan za dnem. Tudi ko v vzgojo nadaljujemo in vadimo novo vajo, ne smemo povsehi opustiti prejšnjih vaj, temveč je treba tudi te stalno ponavljati. Če pes pri vežbanju v kakšni vaji odpove, moramo začeti s to vajo povsem znova in jo ponavljati od kraja do konca. Pri šolanju ne štedimo s pohvalo; če pes napravi to, kar želimo od njega, ga nagradimo s pohvalo, bodisi z besedo bodisi z roko, od časa do časa naj mu bo za nagrado posladica, katero ima dober vodnik vedno pri sebi in ki naj jo pes dobi zlasti tedaj, kadar je vodnikovi želji najbolj ugodil. Bodimo pa previdni pri kaznovanju; način kaznovanja je treba temeljito premisliti, premisliti pa tudi, preden psa udariš. Absolutno odsvetujem kaznovanje s palico, šibo ali korobačem, razen v izrednih primerih, o katerih bomo v posameznih stopnjah šolanja še govorili. So pa nekateri, ki psa suvajo z nogo ali ga premetavajo, oprčenega na jermenu; tako kaznovanje več škodi ko koristi, podre navadno vse uspehe, ki smo jih s psom dosegli; pes postane uporen in je za vsako pošteno delo v bodoče nesposoben. Primerna kazen za psa je ostro karanje, nagel potegljaj z jermenom in podobno, ne pa surovost, v kateri človek zgubi oblast nad samim seboj. Zato dobro premisli, preden boš psa kaznoval, dvakrat pa premisli, preden ga boš udaril. Posebno občutljivi za kaznovanje so braki, ki si vsako kazen dobro zapomnijo in navadno nanje, vpliva dosti slabše, kakor si mi mislimo. Pri vzgoji goniča moramo biti zelo potrpežljivi, kajti marsikateri pes dojema posamezne vaje počasi, a to, kar ga počasi naučiš, najbolj drži. Psa moramo' šolati z nežnostjo in ne s surovostjo, saj pes ne ve, zakaj ga učimo, pokaže pa sam posebno ugodje, ko vidi, da nam je ustregel, da je napravil pravilno to, kar zahtevamo od njega. Dreser vsakega psa mora biti vztrajen in ne sme že pri prvem neuspehu vreči puško v koruzo; kdor ni vztrajen, naj se ne poloti težkega dela šolanja goniča. Pri vsem delu pa ne smeš biti površen in biti zadovoljen, če pes vsaj približno izvrši dano mu nalogo; vsako vajo mora pes vaditi toliko časa, da jo popolnoma obvlada, in sicer ne samo tedaj, ko ravno tisto vajo vežbamo, temveč jo mora natančno izdelati vsak čas in ob vsaki priliki, ko dobi povelje zanjo. Vaje v poslušnosti vadimo najprej v zaprtem prostoru, v katerem sta sama vodnik in pes. Vežbanje traja vsak dan nekaj časa — uro ali dve, več ne — in sicer ob takem času, da dobi pes po končanem vežbanju hrano v istem prostoru, kjer je bilo šolanje, sicer dobi pes strah pred prostorom, kjer se vežbanje vrši, in bo smatral ta prostor za svojo mučilnico. Ko pes vajo v sobi popolnoma obvlada, gremo na dvorišče in tam isto vajo ponavljamo, nato šele vežbamo v prosti naravi. Še eno je, na kar moram posebej opozoriti in v čemer marsikdo greši; psa vežbamo v posameznih vajah najprej tako, da ga imamo na jermenu, za kar bomo v bodoče rabili lep slovenski izraz, da imamo psa oprčenega. Kadar pa dela pes prost, neoprčen (brez jermena), tedaj ne odvežemo samo vrvice, na kateri psa vodimo, temveč mu odstranimo tudi ovratnik, da bo pes res prost. Ovratnik psa ovira pri delu, zlasti kadar mora iti v goščavo; zadosti je, da se samo enkrat zatakne v gostem grmovju in ne boš ga kmalu spravil vanj. Na ovratniku nosi pes obesek s številko, ki ropota ali zvoni in ki divjad preplaši ter spodi z loža, kar pa bi moral storiti pes s pomočjo svojega nosu. Zaradi tega naj velja: kadar psa sprčimo, mu poleg vrvice ali jermena odstranimo tudi ovratnik. Marsikdo je v dvomih, kdaj naj začne goniča dresirati; nekateri priporočajo, da šele tedaj, ko je pes spolno goden, to je približno z devetimi meseci starosti, češ da v taki starosti začno z dresuro tudi vodniki ptičarjev. To je glede vodičev napačno; pri ptičarju začno vodniki z dresuro šele tedaj zato, ker je bil prej preizkušen v naravni zasnovi na pomladanski vzrejni tekmi. Takih pa pri goničih ne poznamo in jih tudi ne moremo, ker mora gonič, posebno brak, imeti v tej starosti že glavno šolo za seboj; zato pri goničih tudi ne ločimo začetnih vaj od dresure v ožjem smislu. Kdaj pa naj začnemo? Odgovor imamo že zgoraj; s psom se začnemo pečati takoj, ko ni več pri materinem sescu, torej približno v starosti dveh mesecev. Psa najprej začnemo privajati na njegovo ime, katero mu je dal vzreditelj. To ime naj mu za vedno ostane in je neumestna navada nekaterih lovcev, da spremene ime psa, čim menja lastnika. Seveda je dolžnost vzreditelja, da poimenuje psa tako, da za spremembo imena bodoči lastniki ne bodo imeli povoda. Predpis je, da naj imajo naši psi slovanska imena, vsako leto naj vzreditelj začne z drugo začetno črko'. Na ime, ki je psu dano, ga je treba navaditi že v zgodnji mladosti. Vzreditelji in rejci goničev so navadno ljudje z dežele, kajti mesto za goniče ni primerno, ker tudi ni prilike za šolanje. Mladi pes mora imeti primerno hišico in zadosti prostora okrog nje, da se preskače, s čimer si krepi mišice, katere bo v življenju prebito rabil. Da mora biti v času, ko raste in se razvija, dobro hranjen, je samo po sebi umevno; kako, pač ne spada v ta članek. Omenili smo že, da moramo z mladičem veliko občevati, ker potrebuje družbe; zaradi tega ga vsak dan za nekaj ur vzamemo v stanovanjske prostore. Skupno bivanje z ljudmi psu poveča bistrost in utrdi zvestobo do človeka; v stanovanju psa priučimo k sobni čistoči. Kakor hitro opazimo, da psiček nemirno prehaja po sobi ali celo cvili, ga odnesemo ven in počakamo, da se očedi. Mladi pes si bo to hitro zapomnil in bo, kadar bo potreba, sam dal znak, da ga odpelješ ven, čeprav mu prija biti skupno z nami v stanovanju. Ako ga zalotiš pri opravljanju potrebe, ga pokaraj in grajaj z besedo Fuji in ga takoj poženi ven, kar mu bo ostalo v spominu tako, da bo kmalu začel prositi. Nepravilno pa bi bilo, da bi mu s tepenicami hoteli dopovedati, da je napravil napako. Ko je mladi psiček pri tebi na stanovanju, je prav, da ga navadiš na stalen prostor, kjer naj leži. Navadno je za to primeren kotiček, kamor pogrnemo vrečo; prostor mu pokažemo z roko in izrečemo pri tem povelje Lezi! V začetku psa tudi naravnamo tako, da pravilno leži, pozneje bo to storil sam. Do časa, dokler ne začnemo s psom vežbati v posebnem prostoru, mu podajajmo hrano pri njegovi hišici. Hrano naj daje psu vedno le gospodar, ki bo s psom lovil in ga za lov sam pripravljal; tudi s tem utrjujemo' zvestobo' psa. Preden prinesemo psičku hrano, mu dovolimo, da se preskače, da se oddalji, vendar naj tedaj pes posode s hrano ne vidi. Ko se je psiček oddaljil ali je na takem mestu, da nas ne vidi, vzemimo posodo s hrano in ga pokličimo, da pride k nam in dobi jesti. Pokličemo ga najprej po imenu; ko se je tega navadil, ga pokličimo z vabilom, kakršnega bomo pozneje rabili na lovu. Žvižg je za to prešibek, kajti gonič ni ptičar, katerega moraš imeti vedno pred očmi in pri rokah; gonič požene divjad včasih tudi kilometre daleč in tvojega žvižga ne bo slišal. Boljša je piščalka, pa tudi njen glas je prešibek; zaradi tega je najboljši rog, čigar glas se daleč razlega. Lovskega roga nimaš, kajne; tudi meni so ga odnesli okupatorji in si zato pomagam s trobilom (hupo) starega motocikla, ki popolnoma ustreza svojemu namenu. Psiček je prost in skače nekje v tvoji bližini; pokliči ga tako; da najprej zatrobiš, nato pa ga pokličeš po imenu, da pride k tebi, nakar dobi hrano. Pozneje boš samo zatrobil in ker pes ve, da na tak znak dobi hrano, bo hitro pritekel. Vidiš, to je že ena od vaj v poslušnosti, kajti pozneje na lovu s tem trobilom ne boš samo vzpodbujal psa k iskanju, temveč mu bo ta znak znamenje, da mora priti k tebi, če se je oddaljil. Svoje pse sem v tej dobi tudi navadil, da so zalajali na povelje G 1 a s 1 Psa sem posadil pred sebe, mu pokazal posladico, izgovarjal povelje Glas! in v začetku še sam oponašal lajanje. Ko se je oglasil, je dobil posladico. Polagoma se je pes začel glasiti na samo povelje, če je videl posladico, ki jo je po lajanju dobil, in končno je lajal na samo povelje. To ponavljajmo tudi pozneje, . ko bomo sicer imeli s psom resnejše delo. Tako se s psom igramo, da doseže že starost 4 mesecev, to je doba, ko pes navadno izmenja zobovje, vsaj sprednje. S psom smo se sicer le igrali, vendar smo ga pri tem že nekaj koristnega priučili. No, sedaj pa pride resnejše delo. Psa hočemo vzgojiti, da bo dober gonič. Od goniča zahtevamo, da ob vsakem vremenu in na vsakem terenu divjad išče in da jo-, ne da bi se kaj prida glasil, hitro poišče ter spodi z loža, nato jo mora vneto in vztrajno, natančno po sledu glasno goniti, vendar ne prehitro, temveč v zmernem tempu, in sicer toliko časa, da divjad pade pred puško, kar traja včasih tudi nekaj ur. Iskanje in glasna gonja sta torej glavni nalogi goničev. Rekel bo kdo, da hočem s tem, naj gonič dolgo časa drži divjad, ustvariti razpoloženje za take pse, ki’že itak predolgo gonijo srnjad. Vendar temu ni tako; v poznejših izvajanjih bomo videli, da hočem vzgojiti take goniče, ki srnjadi sploh ne bodo gonili. Od goničev pa zahtevamo, da dolgo drže zajca, ki se vrača na mesto, kjer je bil dvignjen. »In samo zajec je tista divjad, pri kateri more brak pokazati svoje vrline,« pravi pravilnik za preizkušnjo brakov, kar velja za vse goniče. Priznati moramo, da so naši goniči pri gonji zajca prekratki, kajti le redek je med njimi, ki zajca prižene nazaj, kjer ga je dvignil; res pa je, da so preostri za srnjad. Zakaj? Zato, ker jim manjka prakse na zajca in ker jih od gonje srnjadi nismo odvadili. Čudno, da so goniči prekratki v gonji zajca, čeprav so vztrajnejši tekači kakor zajec; ta v teku ni vztrajen zato, ker nima prakse. Skraja so močno zažene, a kmalu začne postajati in prisluškovati, če je njegov preganjalec še vedno za njim; zajec ne teče naravnost, temveč dela kljuke deloma zato, ker za tek izbira čistine in se ogiba ovir, deloma zato, ker se skuša čimprej vrniti v znan mu kraj, kjer si je bil zjutraj izbral lož, da se pred preganjalcem skrije. Ne mislimo, da zajec dela kljuke zato, da bi psa zavedel in ga speljal na drugo pot; kaj takega bi bilo preveč za zajčje možgane. Zakaj torej naši goniči ne drže zajca zadosti dolgo? Zato, ker niso bili nič ali premalo- vežbani v gonji zajca, ki pušča za seboj neznaten dah, zaradi česar je tako delo težko in pes, ki nima zadostne vaje in mogoče še ne najboljšega nosu, bo kmalu odpovedal. Da pa to dosežemo, je poleg dobrega nosu potrebno dobro in vztrajno vežbanje. (Se nadaljuje.) Smotra resastih istrskih brakov v Ljubljani 1948 Alfonz Mazlu Fazan (Nadaljevanje.) Prijeten in koristen način uničevanja operjenih škodljivcev je lov z uharico. Poleg lepega lovskega užitka je hkrati odlična vaja v streljanju na letečo svojat. Če smo zadeli ugodno vreme in primeren prostor, nam ne bo dolgčas v zaklonu ali uti. Ne samo vrane in srake, še druge plemenitejše roparice kakor skobce, kragulje, splince in sokole pritegne uharica v strelno bližino, kamor se sicer redko zmotijo. Ako nimamo velike uharice, jo lahko nadomestimo z drugo nočno ujedo, n. pr. lesno sovo; če pa nočnih ujed nimamo, si pomagamo tudi z večjo dnevno ujedo. Vendar je najboljši uspeh z uharico, ki je od vseh drugih ptičev in posebej od ujed najbolj osovražena, zato pa lovcu za ta lov najustreznejša. V vsakem lovišču so mesta, koder najraje preletavajo škodljivci. Ob takih preletih si zgradimo zaklon, utico. Paziti moramo, da ni dreves v nedosegu puške, ker nam sicer večkrat zaželeni plen uide. Na 20 do 30 korakov od zaklona postavimo uharico na križ, ki sestoji iz približno 140 cm primerno debelega, na koncu priostrenega kolca in iz 30 cm dolge prečke. Na prečko postavimo uharico, ki je pripeta s tanko, lahko, a dovolj močno verižico, tako dolgo, da se more uharica tudi na tleh premikati, če skoči na tla. Zaklon, v katerem je skrit lovec, bodi kalikor mogoče naraven, to je neopazen, enak okolici. Za zaklon zadostuje tudi prirodno grmovje, ki ga morebiti še dopolnimo s svežim zelenjem. Vendar ne sme vzbujati pozornosti in mora lovca dobro kriti, sicer bo ves trud zaman. Če sem prej omenil, da je uharica za tak Lov z uharico lov najboljša, moram poudariti, da niso vse (iz knjige F. v. Raesfeid, uharice enake. Samec je boljši od samice, ker Das Deutsche Wekhverk) je bolj živahen in zaradi tega bolj opazen, čeravno je nekaj manjši. Tudi starost vpliva na živahnost. Mlajše uharice so živahnejše od starejših. Poleg tega so stare nepristopne, ne navadijo se na svojega rednika, kar je prav nerodno. Mlada uharica se na svojega rednika privadi, ga pozna in se pusti prijeti, kar je za lov velike važnosti. Zato je priporočljivo, da uharici strežemo sami, jo hranimo in negujemo. Z dobrim ravnanjem smo kmalu prijatelji, tako da nam ni treba biti v vednem strahu, da nas ognjenooki vrag ne pograbi z ostrimi, dolgimi kremplji. Rana, ki jo uharica lahko zada, je občutna in poleg tega nevarna, ker so njen kljun in kremplji okuženi po mrhovini, ki jo- uživa. Uharico prijemamo z močno usnjato rokavico. Prijeti jo moramo vedno od zadaj za obe nogi hkrati, na kar jo pritisnemo pod pazduho. Tako ne more udarjati s perutmi, niti nas ne doseže s kljunom. Na nogo ji prišijemo 3 cm širok prstan iz mehkega, a trpežnega usnja, na katerega pritrdimo železen obroček. Na ta obroček zapnemo verižico, kadar vzamemo uharico iz kletke in jo denemo v košaro, ki ima oprtnjače, da jo lahko nosimo kakor nahrbtnik. KI e tka, v kateri živi, kakor tudi košara morata imeti prečko, da na njej sedi. Kletka naj bo prostorna, da se uharica v njej primerno giblje, in tudi dvignjena od tal, da jo laže snažimo. Narejena naj bo iz dovolj gostih letev in postavljena na takšnem mestu, kjer se žival ne bo vznemirjala. Hranimo jo navadno s tem, kar na lovu z njo ustrelimo. Za spremembo ji damo tudi odlakane živali kakor veverice, miši, podgane, kunce, mačke in podobno. Ker potrebuje za prebavo dlako in perje, živali ne skubimo, niti ne ogulimo. Meso ji povaljamo v perje. Možno je, da uharica podleže zastrupitvi s svincem zaradi šiber, ki jih pogoltne z ustreljeno živaljo. Zato bi priporočal, da streljamo živali, s katerimi mislimo' hraniti uharico, z debelim zrnjem, ki večinoma plen prebije, sicer pa dobi žival manj zrn, ki jih lahko odstranimo, preden jo položimo uharici. V kletki ne sme nikoli manjkati večja posoda z vedno svežo vodo, da se po potrebi tudi v njej kopa. V interesu lovca je, da pazi na zdravje uharice, kajti bolna ne bo živahna, bo klavrno sedela na križu ter ne bo naznačevala bližajočih se roparic. Mnenje, da nočne ujede podnevi ne vidijo, je napačno in kdor je lovil z uharico, se je o tem gotovo prepričal. Mirno sediš v zaklonu, nebo je jasno in daleč na okoli ne vidiš nobene ptice. Tudi uharica sedi s skoro zaprtimi očmi, da bi vsak mislil, da spi. Naenkrat pa zasuče glavo v stran in se zagleda v jasno nebo. Ti buljiš v ono smer, a zaman. Nebo je jasno, čisto in prazno, toda za tvoje oči, ne pa za uharico. Medtem je ta že razširila peruti, se na križu premaknila in skočila na tla.^Šele tedaj boš opazil na obzorju komaj vidno piko, ki je uharica ni izpustila iz vida. Dobro veš, da to ni navadna vrana. Po žilah zapolje kri, da čutiš utrip v vratu. Neprestano zreš v piko, ki se veča. Bežen pogled na uharico te še bolj podžge, ker se je medtem že vrgla na hrbet, pripravljena, da odbije napad. Iz pike se izlušči kragulj, ki se z veliko brzino bliža uharici. Puška je pri licu, loviš ga na muho in skriviš kazalec. Lepi trenutki razburjenja so minili, prijetna živčna napetost popušča, a veselje nad lepim plenom se veča. Če plen leži preblizu uharice, stopimo iz zaklona, da ga poberemo in spravimo uharico zopet na križ. Ako smo se dobro sprijateljili z uharico, uboga na besedo ter sama skoči na svoje mesto — na prežo. Po njenem obnašanju spoznamo, kakšna vrsta roparic se bliža, da pravilno pripravljeni sprejmemo sovražnika naših fazanov. Pomladi in jeseni, ob selitvi privabimo z uharico marsikatero ujedo, ki je drugače pri nas redka. Največ privabimo seveda vran in srak. Razumljivo je, da v času gnezditve, ko so vrane in srake zaposlene z važnim delom, ni toliko naleta, kakor na primer v jeseni. Tedaj pa je uspeh mnogo večji tudi zato, ker je mladež že dorasla, a neizkušena in neprevidna ter tudi sama napada. Dnevni čas za uspeh je najboljši tedaj, kadar niso roparji niti lačni niti presiti. Lačna vrana gre za hrano in ne utegne pro- dajati zijal in vreščati ob uharici. Če je presita, se ji pa ne ljubi. Podobno je z ujedami. Zgodnja ali pozna dnevna ura ni ugodna. Če govorimo o škodljivcih, moram omeniti tudi lovske in nelovske tatove in njih početja, ki so v nekaterih revirjih tako številna, in glavna ovira, da se stalež divjadi ne more dvigniti. Danes, ko je dana možnost, da se lahko vsakdo lovsko udejstvuje, če čuti veselje do lova, bi morali krivo-lovstvo toliko bolj obsojati, take elemente pa smatrati kot izvržke človeške družbe, ki namerno- uničujejo' skupno lastnino, rušijo družbeni red in kršijo zakon. Zato je naša dolžnost, postopati proti takim elementom brezobzirno. Kakor se tak podlež ne zmeni za zakon, tako se ne ozira na lovopust. Njegov nagon, ki ga ne moremo vzporediti niti z najkrvoločnejšo zverjo, ga žene, da grabi, uničuje, ubija in si prisvaja vse, kar oživlja in krasi prirodo. Pri takem početju mu pride prav vsako sredstvo, ne glede na nepopisne bolečine, ki jih zadaja ubogi divjadi. Najpodlejše sredstvo- so zanke. V zanke ujeta žival se otepa, plaši in muči do onemoglosti. Ko pride zopet k sebi, se igra ponovi, dokler žalostno ne pogine. Na strah in trpljenje, na borbo za borno življenje bi moral misliti vsak lovec in vsak sodnik, preden izreče sodbo nad povzročiteljem. Potem bi se lovci bolj pobrigali pri pobijanju krivolovstva in sodniki izrekali strožje kazni. Tudi puška v roki krivo-lovca še vedno seje smrt med našimi varovanci, ne glede na spol in čas. Morda, na žalost, ni neupravičen sum, da imamo v naših vrstah ljudi, ki so s tatinsko zalego v ožjih stikih, sicer bi ne mogli lovski tatovi priti do streliva. Posebno nevarni so taki, ki delajo pod okriljem noči. V zimski temni noči se prihuli lovski tat v remizo s svojim pomočnikom. Z žepno svetilko izsledi speče fazane na drevesu. Močna luč v temni noči ne preplaši fazana. Ako se zbudi, bulji v svetlobo in krivolovec ima dovolj časa, da dobro nameri. Z malokalibrko je strel skoro neslišen. Za take tatinske posle pa je puška na zračni pritisk kakor nalašč. Zato bi bilo priporočljivo, če bi oblasti imele registrirane tudi puške na zračni pritisk. Če ni zadet fazan na prvi strel, vzdrži tudi naslednje. V svetli mesečini opravljajo tak posel brez luči. Kjer preti nevarnost, da bi strel izdal tatinske posle, ali kjer ni brezslišne puške pri roki, uporabljajo tudi žveplo. V mirni brezvetrni noči se tiho priplazijo pod drevo, na katerem prenočujejo fazani. V plitvo posodo, nataknjeno na kol, vsujejo žvepleni cvet in ga zažgo. Previdno primaknejo pod spečega fazana goreče žveplo, katerega strupeni plini omamijo fazana, da pade omotičen na tla. Tudi železa (male pasti, kakršne nastavljamo podganam), nastavljena na stečinah ali v bližini krmišč, so fazanom zelo nevarna, ker je fazan glede pasti skrajno nepreviden. Kjer ni krmišč, kaj radi prihajajo fazani v hudi zimi v bližino naselij, še bolj k samevajočim gospodarskim poslopjem. Domačim paglavcem se kaj hitro vzbudi poželenje po fazanu. Drugi ali tretji dan je že posuto v močnem žganju namočeno zrnje. Fazan ga pobere in se opije tako, da ga s prosto roko lahko ujame. Če se reši grabežljive roke, pa navadno žalostno pogine. Tam ob meji pokriva snežno belino kup plev. Na prvi pogled se razveseliš, da se je našla dobra duša, ki ima usmiljeno srce za stradajočo divjad. Ko prideš bliže, se veselje izpremeni v jezo. Pod plevami je skrita krajša široka deska, na kateri so pritrjene zanke iz pletene žime, ki skoro neopazno gledajo iz plev. Če te nihče ne opazuje, prestriži žimo in stopi v zaslon ter počakaj. Kaj kmalu boš s paglavcem skupaj. Ta pa ni pravi krivec. Z ostrim nastopom boš iz njega iztisnil pravega. Tudi zank iz žice ne pobiraj. Prestriži jim uho in pusti jih, da so dalje nastavljene. Ko pride tat pregledovat, ne bo tega opazil, če si previdno delal. Medtem pa se ti mogoče le posreči, da se nekoč srečata pri zankah. Bolje, da veš, kje so nastavljene neškodljive zanke, kakor da opozoriš tatu, ki bo še vedno nastavljal, le na drugem mestu. Teže prideš na sled na videz gobarjem. Ti imajo svojo posebno taktiko. Z mrežicami, pastmi in zankami se spravijo v lepo prirodo gobe nabirat. Ker je to po navadi dobro organizirana družba, jim je delo olajšano. Najprej pregledajo teren in, ko se čutijo varne, nastavijo vse priprave, nato pa tiho poženejo. Ker se fazan v tihem pogonu ne dvigne rad in beži pred gonjačem po tleh, kmalu zaide v zanko. Zvečer se vrača vesela družba s polnimi nahrbtniki »gob«! Navadno so to temni elementi iz večjih mest, ki pridejo v dobro naseljena lovišča, če treba tudi z vlakom. V času gnezditve so nevarni tudi pastirčki, ki iz dolgočasja stikajo za gnezdilci. Če jih spremlja pri tem delu domač kužek, postane tako početje usodno za lovišče. Tudi na nabiralce zdravilnih zelišč, industrijskih rastlin in polžev moramo budno paziti, ker marsikdo, ki ima vse druge namene, šari po lovišču pod to pretvezo. Zatp: Lovci, ki imamo- to ugodnost, da se v prostem času veselimo in uživamo prirodo, zavedajmo se, da so zaupana nam lovišča last skupnosti. Njej smo dolžni, da lovišča pravilno upravljamo. Brez zatiranja krivolovstva pa ne moremo govoriti o pravilnem upravljanju lovišč. Gojitev fazanov v lovišču Ko smo pripravili lovišče s tem, da smo posadili primerno grmičje, naredili manjša ali večja polja za divjad in temeljito obračunali s škodljivci male divjadi, lahko upamo, da bomo pri gojitvi fazanov imeli tudi uspeh. Ravno pomanjkanje tega je rodilo neuspeh pri začetku. Marsikateri lovski tovariš je za drag denar kupil eno ali dve družini fazanov v razmerju 1 :2 ali v najboljšem primeru 1 :3 in jih spustil v lovišče. Fazani, nevajeni novega okoliša, so kaj kmalu postali plen neštetih roparic. Tisto jesen je mogoče videl še kakšno fazanko, naslednje leto pa ni bilo ne duha ne sluha o fazanih. Ves uspeh je bil v tem, da je bil lovski tovariš iz lastne izkušnje prepričan, da njegovo lovišče ni primerno za fazane, ker ne uspevajo, bodisi zaradi terena ali klimatskih razmer. Če bi pa pridobil tudi sosednje zakupnike za nabavo fazanov in bi skupno uredili temu primerno lovišče, bi ob razmeroma manjših stroških dosegli svoj cilj. Gojiteljevo oko mora vse leto budno paziti na svoje varovance, zanimati ga mora vse, kar se dogaja v lovišču. Zato lovec izkoristi vsako priložnost, da gre v revir, kjer je vedno deležen novih in zanimivih doživetij. Neštetokrat mora poseči v boj za obstanek svojih varovancev. Ko navadno sredi ali v drugi polovici marca pojejo petelini, vzbujajo pozornost ne samo gojitelja, ampak tudi njegovih zasledovalcev. Prebrisana zvitorepka dobro pozna glas petelina, ki ji vzbuja željo po slastnem mesu. Drobni krvoločni podlasici se cede sline po toplem življenjskem soku pisanega petelina, ki pozabi na lastno varnost, ko se mu vzbudi prirodni gon ploditve in zato postane lahek plen roparic, h katerim po pravici prištevamo tudi klateče se domače mačke. Na vrhuncu rastitve si kokoške poiščejo prostor za gnezdo, premnogo-krat prav neprikladno v kulturi, travi ali detelji. Da se to ne zgodi, moramo taka mesta vznemirjati, fazanke preganjati, celo gnezda razdirati, to je pobrati jajca. S takim ravnanjem prisilimo fazanke, da si napravijo gnezda na primernejšem kraju. To delo pa uspešno opravimo le, če imamo dobrega psa, ki nam pokaže gnezda. Za to mora imeti pes posebno dober nos, ker ima tudi fazanka ob gnezditvi mnogo slabejši dah in jo pes teže zazna. V dobi gnezditve se število fazanjih sovražnikov poveča. V nevarnosti niso samo odrasli fazani, temveč tudi legla (jajca), ki so za večino škodljivcev slaščica. Zato ne skoparimo z naboji. Tedaj je najugodnejši čas, da uničujemo vrane in srake s strupnimi jajci. Pa tudi pozneje se še vedno izplača polagati strupna jajca. Kjer gnezdi dosti vran, jim pobirajmo jajca in jih strupimo, tako da jim je lastna zalega v pogubo. Nič manjša nevarnost ne preti izleženim kebčkom. Proti prirodnim silam je gojitelj skoro brez moči; ima pa še neštetoi nalog in polne roke dela v boju zoper sovražnike mladega zaroda. Toda roparice imajo tedaj svoja legla z nenasitnimi trebuhi. Kdor se je prepričal, koliko škode napravi eno samo vranje ali sračje leglo, postane zaklet sovražnik te golazni. Še tedaj, ko so kebčki toliko godni, da prenočujejo1 na grmovju ali drevju, jih zasleduje leteča smrt v podobi sov, od malega čuka pa do uharice. Čeprav se fazani ob vodi dobro počutijo, jih ogražajo poplave. Omenil sem že, da nam poplave, zlasti ob valitvi, pa vse do godnosti fazančkov često prekrižajo račune. Ob valitvi se kokoš ne plaši naraščajoče vode. Mirno sedi na gnezdu, dokler je mokri element ne dvigne. Ker je pa premočena, iz vode ne more zleteti in tako čestokrat ni uničeno samo gnezdo, ampak tudi kokoš, ki bi sicer dala drugo leglo. Zato priporočam, da na krajih, ki so izpostavljeni poplavam, preprečujemo gnezditev. Če voda narašča in preti, da uniči gnezda, je najbolje, da te kraje dobro preiščemo s psom, preženemo vse fazanke z gnezd in jajca poberemo. Pri tem pazimo, da jajc iz različnih gnezd ne pomešamo, ker se prav gotovo ne bodo istočasno izvalila, če so fazanke že valile. Ker se jajca ne smejo prehladiti, niti pretresti, moramo polagati jajca v košarico z žagovino, senom ali krpami. Kako potem ravnamo z jajci, bom povedal pri umetnem gojenju. Hude poletne nevihte s točo nam tudi zdesetkajo naše varovance. Edino delno sredstvo proti toči so gosta skrivališča, bodisi gosto trnje, kopinje, gosti nasadi topinamburja ali smrečja, ki prestrežejo smrtne udarce ledenih zrn na mehko glavico fazančkov. Toča, debelejša od lešnika, je poguba tudi za odrasle fazane. Ne mogel bi verjeti, če bi sam ne bil priča katastrofalnemu učinku neurja. V poletju leta 1937 je nenadno nastal vihar, kateremu je sledila debela toča in takoj za tem naliv. Dve uri za tem sem bil s paznikom v lovišču, ki je bilo dobro naseljeno po fazanih in zajcih. Vkljub temu, da ima lovišče tudi dobre remize, kjer se je najbrže večina divjadi nahajala, sva naštela s paznikom v dobri uri samo ob robeh njiv in v jarkih 137 kosov mrtve divjadi, fazanov, jerebic in mladih zajcev. Gosti nasadi so tudi zato priporofljivi, ker varujejo fazanji rod pred neurji, nalivi in točo. Krmišče Naša divjad, razen gozdnih kur, potrebuje pozimi pomoč. Neredko se dogodi, da se divjad zaradi pomanjkanja hrane pozimi izseli in se ne vrne, če je drugod našla ugodnejše pogoje za svoje življenje. Pri poljski divjadi je to najbolj vidno in lahko rečemo, da si z dobro oskrbovanim revirjem, kjer pravočasno polagamo ustrezno in potrebno hrano, ne obdržimo zgolj domače divjadi, ampak jo privabimo tudi od drugod. Zato je v gojenih loviščih treba predvsem dobro in pravočasno oskrbljenih krmišč. Krmišče naj bo kar najbolj prirodno, da ne vzbuja pozornosti. Narejeno naj bo iz koruznice, protja, smrekovih vej ali česar koli tako, da se ne razlikuje mnogo od okolice. Ako imamo topinamburjeve nasade, ga napravimo iz stebel tega. Okvir naredimo iz primerno močnih kolov, da ga ne polomi. sneg. Krmišče postavimo v goščavi, kjer se fazani pozimi najraje zadržujejo, a ne preblizu potov ali kolovozov z rednim prometom. Rajši nekoliko vstran in od rok, da se izognemo možnosti, da ga izsledi kak nepoklicanec. Neposredni prostor za krmišče počistimo zgolj do kapu strehe, ostalo pustimo nedotaknjeno. Posebno ugodno je, če stoji grmovje ob straneh in spredaj Krmišče (iz knjige Die Hohe Jagdf) krmišča. Tla posujemo z nesejanim peskom, da fazani dobe tudi potrebne želodčne kamenčke. Če ni prevlažno, se do pozne jeseni pesek presuši, kar je važno, da v zimi ne primrzne. Krmišče naj bo prostorno, navadno je tri metre dolgo in dva in pol metra široko. Streha naj bo nagnjena po' dolžini krmišča, na južni strani približno meter od tal, na severnem robu sega do tal. Tako preprečimo zamete pod streho. Ob straneh položimo nekaj vejevja, če ni dovolj prirodnega grmovja. Vendar ne smemo preveč zagostiti, ker fazani se čutijo varne le, če krmišče vsak trenutek lahko zapuste in izginejo v grmovje. Vse naj bo čim bolj prirodno, da se ne odbija od okolice. Važno je krmišče pripraviti pravočasno. Ob nastopu mraza je prepozno. Ko je pobrana koruza, v začetku oktobra, mora biti krmišče že postavljeno in tu pa tam položen že kak storž, čeprav fazanom ni še nobene sile in se ga mogoče ne bodo niti dotaknili. Vendar se bodo krmišča privadili in ob prvi lakoti spomnili, kje najdejo pičo. Docela napačno je postavljati krmišča šele tedaj, ko fazanom že huda prede. Fazani krmišča ne poznajoi in ga niti ne iščejo. Če ga pa v hudi zimi slučajno najdejo, so do njega nezaupljivi. Zato postavljajmo krmišča vedno pravočasno; prerano postavljena krmišča nikoli niso v škodo, kakor so navadno- prepozno zgrajena. Fazane hranimo pozimi pretežno s koruzo. Lačni fazani se drže klavrno in zaradi mraza v koš, z našopirjenim perjem. Ob -oskrbovanih krmiščih nudijo povsem drug pogled. Veselo, kakor da se jih zima ne tiče, kljuvajo po koruznih storžih. S tem so prisiljeni fizično delati in se gibati, kar pospešuje prebavo in jih ogreva. Zato priporočam zlasti v najhujši zimi polaganje koruze, če le mogoče v storžih. Če teh nimamo, jim polagamo zrnje, pomešano s plevami, da so prisiljeni brskati in se gibati. Znani so mi primeri iz hude zime 28—29, ko je zakupnik zgolj v najhujši zimi nasul koruzno zrnje pod grmovje. Prestradani fazani so se nažrli koruze do golta, a čez nekaj dni so poginili s polno- golšo. Da je krmišče potrebno in da mora biti skrbno urejeno, nam dokazuje drug primer. Krmišče je bilo površno narejeno in premajhno. Fazani so- brž pobrali zrnje in z natrpanimi golšami obsedeli kar na mestu. Popoldansko sonce je sneg raztopilo, da je nastala cela mlaka. Preden so šli fazani na gred, je pritisnil mraz in fazanom so primrznili repi na led. Krmišče je lahko dvorezen nož. Ko- smo privabili na krmišče fazane, smo opozorili in privabili tudi roparice. Zato moramo okrog krmišč posebno paziti na roparice in jih uničevati ob vsaki priložnosti in z vsemi sredstvi. V tem času je preganjanje roparic težko in se ne pomišljajmo poseči po pasteh, ki jih spretno in previdno nastavimo v bližnji okolici. Kdaj in koliko hrane polagamo fazanom, je gotovo važno vprašanje. Točno tega ne moremo določiti, ker je odvisno od časa in vremenskih razmer. Prej sem že omenil, da je bolje, če pričnemo s krmljenjem prej ko pozneje. Če bi hoteli določiti datum, bi rekli od sredine septembra dalje. Tedaj so polja gola, sadeži v glavnem pobrani in mrčesa, ki ga fazani tako radi love, ni več. Če smo prezgodnji, opazimo po- tem, da fazani ne pobirajo položene jim krme. Dokler ni nujne potrebe, bomo tudi manj polagali. Ako posipamo na 20 fazanov 1 kg žitaric dnevno-, bo v začetku dovolj. Če vidimo, da so pobrali vse, jim obrok zvečamo, sicer ostane pri tem d-o> novembra. Tedaj se bo pokazala potreba, da zvišamo obrok. V hudi zimi ga moramo najmanj podvojiti. Tedaj krmimo najuspešneje s koruzo v storžih. Sedem lepih storžev računamo za en kilogram koruznega zrnja. Dobro je, če polagamo poleg suhe hrane tudi nekaj topinamburja; ta je posebno priporočljiv, ker je odpornejši od krompirja in repe proti zmrzali. Repa za fazane ni priporočljiva. Ko hranimo fazane, moramo računati, da nam nek odstotek krme pobero tudi oni, katerim hrana ni namenjena. Tako se ne moremo ubraniti miši, ptic pevk, pa tudi srake, vrane in šoje so stalni priskledniki, če jim tega ne ubranimo. Da fazani najdejo krmišče, jim napravimo sledove ali steze. Iz dveh ali več strani že od daleč trosimo zrnje vse do krmišča. Tudi na vprašanje, koliko krmišč naj naredimo v revirju, je težko odgovoriti, ker se revirji močno razlikujejo. V gričevju je treba skoraj v vsakem dolu, če so tam fazani, narediti primerno krmišče, v ravnini pa nam jih ne bo treba toliko, če imamo večji gozd. Fazani so radi ob robu gozda in tam, kjer se najrajši zadržujejo, poiščimo primeren prostor ter jim postavimo krmišče. Po skrbnem opazovanju terena in življenja fazanov ne bo težko najti pravi kraj. Umetno gojenje Potrebne priprave Pod tem naslovom je mišljena gojitev fazanov doma, torej ne v lovišču na prostem, o kateri smo že govorili, ampak v zaprtem prostoru. Živali so v tem primeru popolnoma odvisne od gojiteljeve roke, tako v gibanju kakor v prehrani. Popolnoma napačno bi bilo, če bi fazane hoteli gojiti tako, kakor gojimo domačo kuretino, ker so fazani, zlasti v svoji mladosti, izključno mesojedi. Njih hrana v prvih dneh izvalitve je zgolj meso ter njih želodčki trdega semenja, kakor prosa, pšenice in podobnega sploh ne morejo prebaviti. Sl. 1. Gajba, A za valjenje, B za vzgojo (iz knjige Umjetno gajenje fazana, dr. G. Nediči) Preden pa govorimo o umetnem gojenju, si moramo biti na jasnem, v kakšnem obsegu mislimo1 gojiti in v kake namene. Ozirati se moramo tudi na dane nam razmere. Ako mislimo gojiti fazane v velikem, v pridobitvene namene ali mogoče kot nekako obrt, uredimo vse priprave temu primerno in postopek je drugačen, kakor če gojimo fazane za lasten revir, drugačen, če jih gojimo le zasilno-, to je, da rešujemo ponesrečena legla, drugačen zopet za lepotično gojitev. Moj namen je, dati navodila, kako si izboljšamo stalež ali kako naselimo fazane v lovišču. Najvažnejši pripomoček za izvalitev fazanjih jajc je inkubator ali valilnica. Svoj čas so se izdelovale valilnice z ogrevanjem na petrolej, danes pa imamo valilnice, ki jih ogrevamo z elektriko. Valilnice za naše razmere ne pridejo dosti v poštev, ker so te primerne le za valitev v velikem obsegu. Poleg inkubatorja bi morali imeti še umetno kokljo ali pa vodstvo kebčkov prepustiti domači koklji. Zato se omejim le na opis valjenja po domači perutnini. V ta namen je potrebna gajba za gnezdo. To gajbo imenu- jemo gnezdišče. Ker je praksa pokazala, da je potreben še prostor, kjer se fazančki v prvih dneh po izvalitvi gibljejo, so gojitelji uredili gnezdišče tako, da so gajbo podaljšali v vzgojišče. Kako so te gajbe velike in zgrajene, je bolj stvar okusa in žepa, bolj komplicirane ali bolj enostavne. Glavno je, da so dovolj trpežne, da se lahko dobro razkužijo, da so praktične in nudijo kebčkom kolikor mogoče priroden razvoj. A C, . - iT- Sl. 2. Posamezni deli gajbe za valjenje (iz .knjige Umjetno gajenje fazana, dr. G. Nediči) Hrvatsko »Društvo za gojenje lova i ribolova« je leta 1933 izdalo knjigo »Umetno gojenje fazana« od prof. dr. Nedicija v prevodu dr. Alfonza Šem-pera. Imenovano društvo mi je dovolilo ponatis slik in risb, ker nima klišejev, za kar se mu na tem mestu najtopleje zahvaljujem. Iz slik in skic z navedenimi merami si lahko vsak omisli ustrezno gnezdišče in vzgojišče. Gnezdišče je tako urejeno, da prihaja vlaga do jajc od tal. Vendar so jajca zavarovana pred podganami ali podlasicami, ki rade izpodkopljejo tla, tako da je dno zabojčka močna gosta mreža. Sprednja in vmesna stena sta tudi deloma iz žice, enako pokrov, tako da prihajajo v gnezdo od vseh strani zrak, sonce in rosa (vlaga). Le v hudem nalivu zaščitimo kokljo z lesenim pokrovom. Tako je dana možnost, da se valjenje vrši pod podobnimi pogoji kakor v prosti naravi, kar je velike važnosti. Na slilki 1. vidimo predelano gnezdišče z vzgojiščem in priklopljenim dvoriščem. Tako gnezdišče lahko poljubno prenesemo. Prednost tega gnezdišča je v tem, da ga lahko razstavimo in razkužimo vse dele, česar pri zbitih gnezdiščih ne moremo. Razstavljeno gnezdišče zavzema tudi manj prostora ter je laže prenosljivo. Slika 2. nam kaže poedine dele gnezdišča in gojišča z navedenimi merami: A = pod, B = zadnja stena, Ci in C2 sta obe stranici, gledani (Ci) od zunaj, (C2) od znotraj. Di in D2 = sprednja stena, Ei = streha, Fi in F* = vmesna stena, ki loči gnezdišče od vzgojišča, in E2 = lesen pokrov. Sl. 3. Srednja stena gajbe za leglo (iz knjige Umjetno gajenje fazana, dr. G. Nediči) Dno sestoji iz 8 do 10 cm širokega lesenega okvira, na katerega je pribita gosta in močna mrežica, ki brani dohod škodljivcem pod zemljo, vendar prepušča vlago. Tako dno tudi po potrebi dopušča prenos vsega gnezda. Na vsaki strani poda vidimo (a2) po dva obročka, v katera zapnemo stranice s kaveljčki (glej Ci m). Obliko in velikost zadnje stene in obeh stranic vidimo na sliki, klini zadnje stene se natančno ujemajo z odprtinami v stranicah, kline teh pa porinemo skozi odprtine v strehi. V sredi stranice C2 vidimo dve vzporedni letvici v razdalji debeline vmesne stene. Med te letvice vrinemo vmesno steno. Sprednja stena sestoji iz kvadratnega okvira, razdeljenega v dva dela. Prvi (Di) ima vratiča iz goste mrežice, drugi pa iz deščice, ki se pokončno vrti okrog svoje osi. Ta deščica je lahko zaprta ali jo toliko odpremo, da kebčki hodijo ven in noter, medtem ko koklja komaj vtakne glavo in vrat skozi to odprtino, ki je 8 cm široka. Ker je okvir kvadratne oblike, ga lahko po potrebi obrnemo tako, da stoje vratiča pokončno in mrežica zgoraj ali narobe. Na strani je okvir pripet s kljukicami. Streha sega preko stranic za 8 do 10 cm. Ker je precej strma, voda v primeru nalivov hitro odteka. Sestoji iz širšega lesenega okvira, v katerega je vložen dvodelni mrežast pokrov (slika 2. Ei). Na mrežast pokrov po potrebi (v hudem dežju) položimo še leseno streho (E2). Srednja stena sestoji iz okvira, preko katerega je napeta mrežica iz bombaža ali lanu, in iz 10 cm visoke deske, ki je s šarnirji pripeta na okvir Sl. 5. Deli poenostavljene gajbe za valjenje (iz knjige Umjetno gajenje fazana, dr. G. Nediči) tako, da sta deska in mrežica med seboj gibljivi. Ta stena se vloži po potrebi v vzporedne letvice (C5 v sredini) tako, da je lahko okvir z mrežico zgoraj ali narobe. Na sliki 4. vidimo poedine dele dvorišča, ki ga priklopimo gnezdišču. Sestoji iz dveh stranic, sprednje stene in pokrova ter vmesne stene, če hočemo dvorišče zmanjšati. Ker so slike dovolj nazorne ter so mere označene, je posebna razlaga odveč. Te gajbe za gnezdo si lahko izdelamo bolj enostavno. Omislimo si tudi več gnezdišč skupaj, združenih z enim dvoriščem. Nekaj podobnega nam kaže slika 6. ,,, Med pripomočke moramo prištevati tudi pripravo, s katero pregledamo ali bolje presvetlimo jajca. Takih priprav je mnogo v rabi, vendar je skoraj najbolje, če si jo naredimo sami. Iz lepenke, ki je na notranji strani črna, si zvijemo kakih 20 cm dolg valj, katerega premer naj bo tolikšen, da lahko vstavimo vanj jajce. Če ta valj približamo z drugim koncem očesu in pogledamo skozenj proti soncu, bomo videli, če je jajce oplojeno ali ne. Sl. 6. Gajbe za Valjenje za 5 gnezd (iz knjige Umjetno gajenje fazana, dr. G. Nediči) Dr. Stanko Bevk To in ono iz živalskega sveta (Poglavje iz zoologije za lovce) (Nadaljevanje.) V;II. Razred golobov zastopajo pri nas štiri Vrste: skalni golot}, grivar,. duplar in grlica. Skalni ali divji golob je zarodnik domačega goloba in je stalen ptič Krasa ter skalnih pokrajin okoli Sredozemskega morja. Ostali trije so selivci. Največji je grivar; na vsaki strani vratu ima belo pego. Duplar je tolikšen kakor skalni golob; na perutih ima po en prečen pas iz črnih lis, skalni pa dva črna pasa; grlica je najmanjša, spoznati jo je lahko po belem robu na koncu repa. Golobi vale dvakrat v letu; valita oba, samec v opoldanskih urah, sicer samica. Mladiči goliči se izležejo: grlični v 14 dneh, duplarjev! in skalnega goloba v 17 in grivar ja v 21 dneh. Mladiča sta vedno po dva; stara jih pitata sprva s smetanasto kašo, ki jo izločata v golši. Za lov golobi nimajo posebnega pomena, zlasti ker jih je vedno manj. Sicer pa je čakanje nanje na krajih, kamor se hodijo past ali pobirat male polžke in glino ali pa po paši pit, često uspešno in naskakovanje oziroma klicanje grulečega grivarja zabavno in zanimivo in dobra vaja za lovca začetnika. Še manj kakor golobi prihajajo za lov pri nas v poštev č i g r e in. galebi, ki so redki gostje naših krajev. Tem bolj znamenite zastopnike-pa ima razred pobrežnikov, dasiravno tisti od njih, ki spadajo v veliki lov,, le silno redko pridejo slovenskemu lovcu pred cev. To sta obe droplji in-pa žerjav. Od dr op el j živita v Srednji Evropi dve vrsti: velika in mala droplja. Obe sta ptici ravnin, stepskih in obdelanih. Droplje so zatrpanega, močnega trupa in močnih nog za tekanje; prsti so trije. Trtične žleze nimajo. Samci so mnogo večji od samic. Značilen zanje je kožnat mehur, ki se odpira pod jezikom in leži pod kožo pred sapnikom. Kadar se samci za parjenja izkazujejo samicam s šopirjenjem perja, stopicanjem in drugimi izrazi svoje spolnosti, napihnejo mehur, da je vrat dvojno širok. Droplje so pretežno afriški ptiči; od 32 znanih vrst jih tam-živi 23; pet vrst je azijskih, ena avstralska, 3 vrste pa prebivajo tako v Afriki kakor Aziji in Evropi. Samec velike droplje je 1 m ali še čez dolg in tehta 14—16 kg; ob kljunu ima dolge brke iz kakih 30 tankih, razčehljanih peres sivobele barve. Samica doseže v dolžino komaj 70 cm in je za polovico lažja od samca; brk nima. V naše kraje se tu pa tam katera zateče iz vzhodno ležečih ravnin. Mala droplja je za polovico manjša od velike in kakor ta ravninski ptič. Včasih katera zaide na Štajersko. Je selivka. Lov na droplje je znamenit zaradi tega, ker se je tem plahim in opreznim ptičem le težko in z raznimi zvijačami približati na strelno razdaljo. Žerjav je severnjak; doma je v pokrajinah od Srednje Sibirije do Skandinavije in od tunder proti jugu do 50° sev. šir. Po vnanjosti spominja na štorklje; perja je vobče sivega, letalna peresa so črna. Žerjav je selivec; seli se preko Kitajske v Indijo in Siam, oziroma preko naših krajev v Afriko. Žerjavi lete ob selitvi visoko, vedno v podobi klina, navadno kriče; redko se med potjo odpočivajo, zato .se pri nas le kdaj pa kdaj kateri upleni. Redno vsako jesen in pomlad pa se pri nas ustavlja veliki kljunač. Pripadnike rodu kljunačev, ki so kosove do golobje velikosti, spoznamo po dolgem, ravnem, šibastem kljunu, katerega gornja konica nekoliko prekriva spodnjo. Glava je od strani stisnjena, teme ploščato, oči velike ter zelo visoko ter navzad postavljene. Noge so kratke, srednji sprednjih prstov mnogo daljši od obkrajnih. Razen velikega kljunača našteva predpis za izvrševanje lovskega zakona še tri vrste tega rodu, namreč čoketo, kozico in grbeža, ki jih takole razpoznamo: Vrsta Mere v mm Opon ba perut rep krak kljun Kljunač 195 — 205 75 — 90 36 - 39 69 — 80 Samica malo manjša Čoketa 143 — 155 54 — 56 ja iro< 35 — 33 60 — 68 Kozica 129 — 140 55 — 60 31 — 35 64 — 74 Grbež 108 — 118 50 — 55 23 — 25 39 — 44 Kljunaču sega perje na nogi do kraka, čoketi, kozici in grbežu pa ne. Čoketa ima vnanja repna peresa na koncu popolnoma bela, pri kozici pa je ta konec temno progast; grbežu se perje na rami kovinsko sveti. Ptiče iz rodu povodnih putk, kakor so kosec, tukalica, liska, prilivka, razni martinci in deževniki, streljamo priložnostno, bolj za zbirke kakor za kuhinjo, saj vsi tudi ne dajo okusne divjačine. Podobno velja za pribo, ki se tu in tam ob selitvi ustavi pri nas. Vse večjega pomena za lov in za kuhinjo kakor povodne putke so p 1 o j k o k 1 j u n i ptiči, zlasti divje race in divje gosi. Žagarice in labodi, ki tudi spadajo v ta razred, so brez važnosti, kajti labodi silno redko zaidejo k nam, žagarice pa našemu okusu ne prijajo. Divje race in gosi prihajajo v naše vode pozimi, od gosi navadno le dve vrsti, namreč siva gos in njivska gos ali ligarica. Prva, ki je zarodnica domače gosi, ima pomarančast kljun ter belkast noht na njegovem koncu, ligarica pa ima črn kljun z ozko pomarančasto progo. Beločela gos je zelo redka; od onih dveh jo ločiš po velikih črnih lisah na prsih in trebuhu. Divjih rac je mnogo več vrst kakor gosjih. Ključ za določitev onih, ki precej redno prihajajo k nam, je objavil »Lovec« v 1. 1928 in je tudi v knjigi »Naš lov« iz 1. 1934. Razred močvirnikov zastopajo pri nas čaplje in štorklje. Ti ptiči imajo zelo visoke noge in na korenu prstov kratko vezno kožico. Kljun je dolg in oster, pri čapljah na koncu drobno napiljen in na konici majčkeno izrezan, pri štorkljah pa gladek in brez izreza. Krempelj srednjega prsta je pri čapljah na notranji strani nazobčan, pri štorkljah pa so vsi kremplji celorobi. Čaplje letajo z ukrivljenim vratom, štorklje pa z iztegnjenim. V naši državi živi 8 vrst čapelj. Povsem belega perja sta velika in mala srebrna čaplja; prva ima 11 cm dolg, rumenkast kljun, druga 8—9 cm dolg kljun, ki je črne barve. Obe sta s predpisi o izvajanju lovskega zaKona zaščiteni. Če je kljun 12 cm dolg in perje samo sivo, belo in črno, je to siva čaplja, če je pa perje tudi kostanjeve barve, je to rjava čaplja. Vse druge čaplje imajo krajši kljun (okoli 7 cm). Kvakača ali ponočno čapljo krasita na temenu dve dolgi, mehki peresi; čopasto ali rumeno čapljo1 spoznaš po belih letalnih peresih, bobnarici pa po črnih oziroma črnkastih letalnih peresih; krak velike bobnarice meri 10cm, male bobnarice ali čapljice komaj 5 cm. Od štorkelj je največja bela štorklja ali roda, ki je vsa bela, samo letalna peresa so črna; kljun in noge so rdeče barve. Črna štorklja ni dosti manjša in je črnega perja. Povsem bela je žličarka, ki ji je kljun na koncu lopatičasto razširjen; na temenu ima šop dolgih, ozkih peres. Plevico spoznaš po sabljasto navzdol ukrivljenem, 10—14 cm dolgem kljunu; glava, vrat, hrbet in trebuh so temnordečerjavi, peruti in rep pa zelenkastočrni s kovinskim sijajem. V razred veslonožcev štejemo povodne ptiče, ki jim vse štiri prste veže plavna koža. Sem spadajo pelikani z značilno kožnato vrečo na spodnjem kljunu in- belim, rožnato nadahnjenim perjem, ter črnoperni morski vrani s kljukastim kljunom. Oboji se le redko pokažejo v naših krajih. Potapljavci so pondirki in slapniki ali severni potapniki. Spoznamo jih po zelo gostem perju na prsih in trebuhu, po koničastem, ostrem in z bokov stisnjenem kljunu ter vzad postavljenih nogah, ki imajo ploščat krak. Prste pondirkov obdajajo plavne krpe, slapnikom pa jih veže plavna koža. Po naših stoječih in leno tekočih vodah je pogosten mali pondirek, dolg 22—24 cm, redki pa so: črnovrati pondirek (28—30 cm), uhati pondirek (32—35 cm), rdečevrati pondirek (40—50 cm) in čopasti pondirek (55—57 cm). Vrstna imena so povzeta po glavnih značilnostih. Za sove, ki so jih prej družili z ujedami, postavlja novejša sistematika poseben razred. Sove je lahko ločiti od drugih ptičjih skupin: oči gledajo naprej, glava je okrogla, kljun je kratek, se krivi že od korena in konec zgornjega je kljukasto zavit čez spodnjega, ušesni bobnič zakriva kožna guba, ki jo sove med poletom dvignejo. Sove nimajo golše. Želodec ne proizvaja solne kisline, zato kosti ne prebavljajo. Izbljuvajo jih s požrto dlako in perjem v kepah, tako zvanih izbljuvkih. Sove so ponočni ptiči; hranijo se z drugimi živalmi; največ z majhnimi gledalci. Poljedelstvu so koristne. Zaščiteni sta velika uharica in veliki skovik. V naši domovini živi 11 vrst sov; največja je velika uharica ali vir, najmanjša mali skovik, ki ni dosti večji od vrabca. Lovsko sove niso pomembne, dasi se šteje vir v veliki lov. V knjigi »Naš lov« je ključ za določanje domačih sov. Ujede so krepki ptiči s trdim, ostrim kljunom, ki se v drugi polovici zakrivi v koničasto kljuko. Na korenu kljuna je gola voščenica (z izjemo brkatega sera, ki jo ima poraslo s kratkim perjem). Kremplji so srpasti. Število letalnih in krmilnih peres je stalno: na roki jih je vedno 10, na podlakti 13—16, v repu 12, pri jastrebih 14. Razen jastrebov se hranijo ujede z živimi živalmi. Hrano mehčajo v golši, prebavljajo v žlezovniku. Neprebavljive dele hrane izbljuvajo v kepah. Ujede naenkrat ogromno požro, morejo pa tudi zelo dolgo stradati. Gnezdijo samo enkrat v letu, če je prvo gnezdo obstalo. Gnezdo znašata oba, samec in samica. Zloženo je navadno iz vej in vejic, ki jih morajo včasih od daleč prinašati. Velike orle so opazovali, da se spuščajo iz višine s pritegnjenimi perutmi z vso silo na vejo in jo tako odlomijo ter v krempljih prenesejo v gnezdišče. Ti orli imajo navadno po dve gnezdi, ki jih leto za letom izmenoma uporabljajo. Ribji orel pobira za gnezdo plavino z voda. Prav rade pa manjše ujede izrabljajo opuščena gnezda drugih ptičev, zlasti vranja in golobja. Mladiče pitajo stari sprva s plenom, ki so ga omehčali v golši, pozneje jim dajejo razkosane živali. Pri nekaterih vrstah mehčajo hrano samo samice; samci tega ne znajo. Če samica te vrste predčasno pogine, pomro mladiči od lakote. Samci so često drugače pisanega perja kakor samica, tudi so navadno manjši. Ujede delimo v jastrebe, orle, postojne, ribje orle, kačarje, sršenarje, kanje, škarnike, kragulje, lunje in prave sokole. Jastrebe razločimo od drugih ujed po kljunu, ki je tako dolg kakor glava ali še nekoliko daljši; voščenka sega do polovice kljuna ali še čez; glava in deloma vrat sts pri večini gola in porasla samo s puhom; okoli vratu je često ovratnik iz mehkega, kodrastega perja, na temenu so pa kožna ti izrastki. Jastrebi so vobče počasni ptiči, toda zelo vztrajni letalci. Od čutov je posebno oster vid, kajti na ogromno razdaljo opazijo vsako mrhovino in razne živalske ostanke, s katerimi se skoraj izključno hranijo. V Indiji žro tudi mrliče, ki jih pravoverni Indijci mečejo v sveto reko Ganges. Lakota jih včasih prisili, da se lotijo tudi živih živali, rajši obolelih in slabotnih kakor zdravih in krepkih; predvsem radi pobirajo pravkar poležene mladiče prosto pasočih se domačih in drugih živali. K nam redko zaide kak jastreb; pogostnejši so v Južni Evropi, za tople pokrajine Azije, Afrijre in Amerike pa so jastrebi tipični ptiči, ki jih ponekod celo ščiti zakon kot sanitetne pomočnike za odstranjevanje crkovine in druge nesnage, saj nekatere vrste jastrebov jedo celo človeške in živalske iztrebke. V južnovzhodnih predelih naše zvezne države niso redki rjavi jastreb, plešec ali beloglavi jastreb in pa, mrhar ali egiptovski jastreb. Prva dva merita od konice kljuna pa do konca repa po 120 cm, tretji pa 70 cm. Rjavi jastreb ima polovico vratu golo, noge pa .zamazano rožnate barve; plešcu pa je ves vj:^t porasel z belim puhom in noge so modrikaste. Mrharju sega voščenka čez polovico kluna; v repu so vnanja peresa za tretjino krajša od notranjih. Razen mrhovine žre tudi majhne sesalce, ptiče in plazilce. V Afriki je stalen gost obližja večjih klavnic. Posebnež med jastrebi je afriški sekretar, prebivalec stepnih ravnin. Krake ima izredno dolge in tudi vrat je dolg, da spominja po vnanji obliki na žerjava. Kljun je krajši od glave. V zatilju in na gornjem delu vratu ima perjanico iz 12 peres, dolgih po 15 cm; v razburjenju je našopiri. Hrani se največ s plazilci in je mojster v uničevanju kač. Napada jih z nogami, grabi s kremplji previdno se umikajoč zobem strupenjakom. Kačo, tudi 2 m dolgo, poje na mestu. Sekretar zelo hitro teče, preden se dvigne v zrak, napravi zalet kakih 15—20 m. Brkati ser prevaja k orlom. Poredko se nahaja v naši državi v Dinarskem pogorju, v črnogorsko-albanskih gorah in v vzhodnem obmejnem gorovju. Glava in vrat sta porasla s perjem, pod kljunom ima črno, 4—6 cm dolgo brado iz resastih peres. Največji je od ptičev v Evropi: v dolžino meri 140—150 cm, razkrilje znaša do 240 cm. Pravim orlom so kraki porasli s perjem do prstov; srednji in vnanji prst veže ob korenu kratka kožica. Pri nas žive, pa so redki: planinski orel, veliki klinkač, mali klinkač ali ruski orel, potem patuljak ali mali orel in pa bonelijev orel. V Sloveniji so znana gnezdišča planinskega orla, ki pa niso vsako leto zasedena, v bližini izvira Savice, nad Peričnikom v Vratih, v stenah med Škrlatico in Rogico, nad Jezerskim in v Kokrški dolini, vidijo pa planinskega orla v Kamniški Bistrici, v Savinjskih planinah; gnezdi tudi v okolju Porezna. Sokoli imajo krak v spodnji polovici vsaj zadaj gol in vsi prsti so popolnoma prosti. Postojna ali belorepec je 90 cm dolg; dorasel ptič ima bel rep. — Ribji orel, 60 cm dolg, ima na krakih navzgor obrnjene luskine; vnanji prst je obratnik in ima na notranji strani trnast izrastek. — Kačar, 65—70 cm dolg, je modrikastih prstov; čez kratek rep gredo trije pasovi. — Sršenarju sta vajeti porasli z luskinastimi peresci, nozdrvi so razaste, kremplji le malo ukrivljeni. — Kanji sta pri nas dve; hruškaste nozdrvi so z ožjim koncem obrnjene naprej; navadna kanja ima spodnji del kraka gol, koconoga pa ves krak spredaj in na straneh operjen, mi gkarniki imajo zarezan rep; 6 cm globoko zarezo ima rjasti, 2 in pol cm globoko pa kostanjevi škarnik. —• Kragulju in skobcu gleda rep s polovico izpod zloženih peruti; nozdrvi so jajčaste; zgornji kljun ima na robu nizko izboklino, na spodnjem plitvo izjedo. Kragulj je dolg 60 cm, skobec 30 cm. — Lunji imajo debelo glavo in okoli oči bolj ali manj viden »venec«, podobno kakor sove; nozdrvi so podolgaste, zgornji rob je raven in vzporeden s kljunovim gredljem; krak je dvakrat daljši od srednjega prsta. — Prave sokole znači oster zob v zgornjem in škrba v spodnjem kljunm; goli del kraka pokrivajo spredaj in zadaj majhne, navadno šesterovoglate pločice. Nozdrvi so okrogle. Lunji so hudi roparji, ves dan do mraka letajo nizko nad zemljo in grabijo vse, kar je živega; zlasti nevarni so ptičem in njihovim gnezdom. Gozda se ogibajo, na drevje sedajo redko. Gnezdijo na tleh, rjavi lunj včasih celo na vodi. Rjavi lunj se loči od obeh drugih vrst po tem, da nima pasastega repa; dolg je 55 cm, peruti merijo 43 cm, rep’'!24’cm. Drži se največ s trstjem zaraslih bregov. — Pepelasti splinec: samec je dolg 46 cm, samica 52 cm; na letalnih peresih je vnanja kosmača zožena na prvih petih, notranja pa na prvih štirih peresih; kljun je roženočrn. — Lunj beloritec je 44 cm dolg; kosmača je zožena na vnanji strani pri prvih štirih peresih, notranja pa pri prvih treh; kljun je modročrn. — Lunj dolgorepec prileti redko v naše kraje iz vzhodnih dežel. Zelo je podoben popelasteinu splincu, pa ima tretje letalno pero najdaljše in ne četrto kakor splinec. Pravi sokoli so cvet ujed: okretni letalci, drzni napadalci; svoj plen love skoraj izključno v zraku; hranijo se samo z živalmi, ki jih sami uplenijo; noben pravi sokol se ne loti mrhovine. Večje vrste so rabili in jih ponekod še danes rabijo za sokolarjenje. Kirgizi pa uporabljajo v ta namen največ planinskega orla. Največji pravi sokol naših krajev je sokol morilec ali banatski sokol; od konice kljuna do konca repa^meri 50 cm ali še kaj več; rep sam je dolg 20 cm; izpod zloženih perutnic ga gleda za kake 4 cm; na repu so prečni pasovi sestavljeni iz okroglastih lis. — Sokol selec je za kakšen cm krajši; pod očmi ima črno progo; perje na kraku je povprek progasto; čez rep ima 9—12 črnih pasov; peruti segajo do konca repa. — Precej manjši (30—34 cm dolg) je škrjančar ali ostriž; peruti mu presegajo rep; perje na kraku in podrepna peresa so svetlorjasta; kljun je svetlomoder, na koncu črn; srednji prst je s krempljem vred tako dolg kakor krak; zgoraj je modročrn, pod očmi sta dve črni lisi. — Sokolič ali merlin je najmanjši (26—30cm dolg); rep gleda za 2 in pol do 3cm izpod zloženih peruti; rep je pasast s črnim koncem; srednji prst s krempljem je skoraj za 1 cm krajši od kraka. — Postovk so pri nas tri vrste; navadna postovka ima črne kremplje in je po hrbtu pikasta; južna postovka je brez pik na hrbtu in ima rumenkastobele kremplje; rdečenoga postovka ima rdeče noge, vošče-m nico in trepalnice, kremplje pa rumenkaste. Po predpisih za izvrševanje lova so zaradi redkosti zaščitene od ujed tele vrste: planinski orel, belorepec, klinkač, kačar, ribji orel, sršenar in vse tri postovke. V razredu pevcev, ki obsega nad 6000 vrst, je od družin drozgov in vran nekaj vrst, ki spadajo v lov. V prvi vrsti so to lovski škodljivci, kakor poljska, siva in črna vrana, potem sraka in šoja pa krokar, ki pa je postal že redek in je zato zaščiten. Drozge, med njimi zlasti brinovko, love in streljajo tu pa tam zaradi okusnega mesa. Lovski zakon navaja kot lovno perjad še sadžo ali stepno kokoško, ki je doma v Kirgijski stepi, Turkestanu, Mongoliji in severnih pokrajinah Kitajske. Tam žive v večjih tropih in se včasih dvignejo na zahod. Ob takih priložnostih prilete tudi k nam. Velike so kakor golob in jih je lahko spoznati po srednjih dveh peresih v repu, ki sta na dolgo iztegnjeni (18—19cm); vzadnjega prsta ni, sprednji trije pa so zrasli. VIII. Nepogrešljiv tovariš in pomočnik lovcu je lovski pes. Ni se moglo doslej še ugotoviti, od kdaj rabi človek psa za lov, kakor tudi še niso vsi strokovnjaki edini v tem, od katerih divjih živali izvirajo številne pasme domačega psa, ki so tako različne po velikosti, obliki in rabi. Daši je pes nedvomno najstarejša domača žival in razširjen po vsem svetu, kjer le prebiva človek in je celo ponekod človekov obstoj skoraj odvisen od psa, so vendar znanstvena preiskovanja, od kod so naši psi, šele novejšega datuma. Povod za znanstvena raziskovanja o poreklu domačega psa so dale prav za prav šele najdbe, odkrite okoli 1. 1850, ko so našli ostanke koliščarskili ali mostiščarskih stavb in obenem z njimi okostja psa. Te najdbe so pokhzale, da so v mlajši kameni dobi stavili naši predzgodovinski predniki ob stoječih vodah lesena prebivališča na kolih, da so ribarili in lovili, se deloma pečali že s poljedelstvom in imeli že udomačenega psa. Temu psu so dali strokovnajki ime barski špic. Pozneje so našli ostanke prav takega psa tudi drugod po Evropi, kjer ni bilo koliščarjev, in sicer že iz starejše dobe kakor je koliščarstvo. Druge najdbe so pokazale, da barski pes ni bil edini domači pes in tudi ne prvotni, marveč že njegova posebna pasma. Dognalo se je tudi to, da je človek neke divje živali pasjega rodu udomačil v raznih pokrajinah in v različnih časovnih dobah m da so se te različne vrste ob stiku prebivalstva med seboj križale pa tudi morda še z divje živečimi svojimi zarodniki. Tako je v teku tisočletij nastalo vse polno pasjih pasem, ki so do danes dosegle število 400. Po vsem tem, kar je danes ugotovljenega o zgodovini psa, je zelo verjetno, da je imel človek domačega psa pred 9000 leti. Glede izvora domačega psa se danes večina strokovnjakov strinja v tem, da prideta za zarodnika domačega psa v poštev edinole volk in šakal, ta za prvotno manjše, oni za večje pasme. Da je morda živel svoj čas v Evropi poleg volka in šakala še kak drug divji pes, ki je bil neposreden prednik našega domačega psa, ni ne dokazano in ne verjetno. Od danes divje živečih vrst pasjega rodu, kakor so afriški veleuhi pes in hijenar, potem gozdni pes Brazilije ali azijski psi kolsum, adjak, gorski volk, pa tudi ne more veljati za zarodnika domačega psa nobeden, kajti vsi so v lobanji in zobovju tako različni od domačega psa, da je to popolnoma izključeno. Vsi drugi, tako imenovani »divji« psi, pa so dokazano le podivjane! domačega psa, tudi avstralski dingo, ki sicer o njem ne vemo, kako in kdaj je prišel na ta kontinent. Ko je bila Avstralija odkrita 1. 1605, oziroma nekoliko bolje preiskana po 1. 1770, je bil dingo že tam. Novejše ugotovitve izključujejo tudi lisico kot zarodnika ali sozarodnika domačega psa. Zakaj in kako si je človek udomačil psa, ni težko razložljivo. Volkovi in šakali so v bližini človeških naselbin prežali na ostanke. Sčasoma se jih je človek privadil in mu ni bila nevšečna ta svojat, ki mu je čistila obližje smradu in mrčesa. Na svojih lovskih pohodih je tudi videl, kako lovijo te živali divjad, in sprva jih je nemara od plena samo odganjal, da se ga je sam polastil. Od te stopnje izkoriščevanja zlasti boječega šakala pa do druge, da ga je ujel in poleg njega lovil, je samo korak. Polagoma se mu je šakal privrgel, se sprevrgel ter dal barskega psa, ki ni bil samo pomagač na lovu, ampak je z renčanjem opozarjal svojega gospodarja na pretečo nevarnost od strani zveri in jih tudi sam napadal; postal je varuh gospodarjevega bivališča. Ko je človek začel rediti večje število goveda in ovac, mu za varstvo mali špic ni več zadostoval. Morda se je špic slučajno križal z volkom, kar je dalo močnejše potomce, morda je to človek storil namenoma. Vsekako najdemo v času, ko se kamena doba nagiba v bronasto, večje domače pse, kakor je bil barski špic, tako imenovane pse bronaste dobe ali volčjake. Današnji kinologi izvajajo pse vseh pasem iz štirih osnovnih značilnih oblik. Prvi tip je tako imenovani Inostrancijev pes, imenovan po ruskem geologu Aleksandru Inostrancevu (1843—1920). Izvor mu je severnoevropski volk. Od njega izvajamo velike pse, kakor so nqvi fundlandec, doge, bokserji in drugi. Drugi tip je barski špic, izhodna oblika za špice, pinčerje in terierje. Tretji tip je canis ferus matris optimae, kakor ga je krstil najditelj Jejteles na čast svoji materi. Od njega izhajajo ovčarski in pastirski psi, rotvajlerci, planšarski psi itd. Četrta tipična oblika je tako imenovanega vmesnega psa, canis inter-medius, ki ga smatramo za prednika lovskih psov brakov, barvarjev, par-forsnih psov, ptičarjev, grifonov i. dr. ter tudi kodrov, ki so jih pred 200 leti še pogosto rabili za lov. Pasme današnjih psov je pregledno opisal dr. I. Lovrenčič v knjigi »Naš lov«, lovske pse pa dr. J. Lokar v knjigi »Naši psi«, I. Kakor smo rekli, si je udomačil človek psa ne samo za pomočnika na lovu, ampak tudi za čuvanje svojega imetja, torej za neposredno svojo korist. Iz povsem drugega razloga je prišlo do udomačitve goveda in konja. Ta razlog je imel spočetek v verskih nazorih. Tedanji človek je namreč hotel imeti za daritve bogovom primerne živali vedno pri roki, kajti po njegovi veri je bilo treba jezo bogov takoj ublažiti z daritvami. Zato je nalovil divje govedo na zalogo in držal ujete živali sprva v zagrajenih loviščih, svetih logih. S tem je bil dan pričetek udomačitve. Ujeto govedo je tako prišlo pod človekovo nadzorstvo in v njegovo odvisnost. Govedo so darovali zlasti boginji rodovitnosti, ki jim je bila Luna, ker predstavlja s svojimi občasnimi spremembami letno rast, zoritev in odmiranje poljskega rastlin- stva ter sliči kot krajec rogovom goveda. Ker so darovali tej boginji le neke dele pobite živali, so druge dele pojedli in tako je bilo prvo izkoriščanje goveda njegovo meso. Šele mnogo pozneje so jeli goved vpregati, spočetka pač le v plug, ki je bil prvotnemu poljedelcu sveto orodje. Izkoriščanje mleka je nastopilo še kasneje, kajti trajalo je dolgo, preden je postala krava molzna vse leto, ne samo po teletenju. Kastracija bikov je že stara navada in je imela svoj vzrok v tem, da se ogne divjanju ob času plemeni tve, obenem pa tudi doseže z njo zatolščenje in mfečje meso. V Evropi se da udomačeno govedo ugotoviti v kameni dobi, in sicer že takrat v več pasmah. V naselbinah koliščarjev so našli ostanke dveh pasem, tako imenovanega kratkorogega in pa čelatega goveda. Domače govedo, ki ga je človek v mnogih stoletjih z izrejno odbiro vzgojili v mnogih pasmah, izvira od divjega tura, ki je živel še v 16. in deloma v 17. stoletju našega štetja v Evropi, pa tudi v zahodni Aziji in sčVernem delu Afrike. Kakšen je bil tur in njegov sodobnik zober smo povedali v enem prejšnjih odstavkov. Verjetno je, da teče po žilah našega goveda tudi nekaj tuje krvi, namreč azijskega zebuja, kajti vse kaže na to, da je iskati pričetek udomačitve tura v zahodni Aziji, kjer je tudi zebu doma. Ta vrsta goveda nadomešča še danes naše govedo v Indiji in vsej južni Aziji ter severni Afriki. Azijski zebu, ki se uspešno križa z našim govedom, ima tolsto grbo na vihru in je srebrnosive dlake, afriški zebu pa, ki mu domačini pravijo sanga, je rjav. V vzhodnih pokrajinah naše zvezne države, zlasti v Podonavju, drže drugo vrsto goveda, ki mu je zarodnik indijski bivol, z domovinskim imenom arni. Kot domače govedo je arni zelo razširjen tudi v Egiptu in Indiji. Od njega izvirata tudi domači vrsti velerogi bivol ali kerabav južne Azije in Sundskih otokov ter kratkorogi bivol, ki je domače govedo v vzhodni Aziji. O konju kot domači živali utegnemo, kar se tiče Evrope, z gotovostjo govoriti šele za bronasto dobo, ki je sledila kameni, in ji stavimo začetek nekako 4000 let nazaj od danes. Ostanke konj nahajamo pač tudi že v skladih iz starejših časov, toda iz njih se ne da spoznati, če so ostanki že udomačenih ali še divjih konj. Kakor smo že povedali, je v Srednji Evropi živelo svoj čas troje vrst divjih konj: po hribskih tratah mali hribski konj, po obširnih gozdih večji gozdni koj, po travnatih planjavah, zlasti vzhodnejših predelov Evrope, pa konj tarpan, večji od hribskega konja, pa manjši od gozdnega. Ti trije konji so zarodniki evropskih domačih konj predzgodovinske dobe, pozneje pa se je primešala še kri azijca, tako imenovanega Prževalskijevega konja, tako da so današnji konji potomci vseh štirih divjih konjskih vrst. Od njih živi danes edinole še Prževalskijev konj v majhnem številu po mongolskih stepah, vse druge pa je človek že zatrl. Najbrž je bil evropski hribski konj prvi konj, ki si ga je človek udomačil, in sicer najprej za vprežno živino. S tem pa je postal mobilen, zmožen za daljša potovanja. Ko so potem severni Evropejci vdrli v Azijo, so imeli s seboj seveda konja, ki ga dotlej Azijci niso poznali kot domačo žival. Babilonci, Izraelci in drugi azijski narodi so porabo konja spoznali šele od priseljenih Evropejcev. Tudi Mongoli vzhodne Azije, pri katerih je imel konj pozneje kot jezdna žival tako veliko vlogo na njihovih zavojevalnih pohodih, so se naučili rabiti konja od Evropejcev, ki so prodirali proti vzhodu te zemljine. V Aziji so se tja pripeljani evropski konji nedvomno križali s tam divje živečima vrstama in je upravičeno mnenje, da teče po žilah naših sedanjih konj kri petih konjskih vrst, kar velja predvsem za one konje, ki so prišli preko Arabije v druge pokrajine. Arabci so konja glede oblike in storitve spravili na višek. Od arabskih žrebcev in domačih kobil izvirajo angleški dirkači in vsi njihovi sorodniki. V tem, ko se je konj kot domača žival razširil iz Evrope v Azijo, pa se v Evropi sami ni razširil na njen jug. V najstarejših naselbinah koliščarjev namreč ne najdemo ostankov konj, v> poznejših pa le malo, pa še ti ostanki izvirajo nemara iz lovskega plena, saj vemo, da so koliščarji podvzemali dolge lovske pohode. Tako vse kaže, da je iskati prvega udomačenega konja na severu Srednje Evrope. Ameriški mustangi in čimaroni so podivjanci domačega konja. Kako hitro konj podivja, nam kažejo baš čimaroni. Ko so 1. 1537 Indijanci razrušili mesto Buenos Aires v Južni Ameriki in so naseljenci zapustili mesto, je tam ostalo šest ali sedem konj. Ti konji so podivjali in se že močno razmnožili, ko je bilo 40 let pozneje mesto obnovljeno. Ti konji so bili izvor neštetih konjskih čred, ki so se pasle po ogromnih planjavah južno od Rio de la Plata. Ko govorimo o konju, je priložnost, da povemo tudi o njegovem sorodniku oslu, od kod je ta domača žival. Osel izhaja od divjega osla, ki živi v dveh oblikah v Afriki,, namreč kot somalski osel in abesinski osel. Udomačen je bil prej kakor konj. Osel je zelo velikega pomena za severovzhodno Afriko in zahodno Azijo kot tovorna in jezdna žival. V Aziji so doma tri vrste divjih oslov, ki pa kot zarodniki domačega osla ne pridejo nič v poštev. Ti divji osli imajo krajše uhlje kakor afriški in so prav lepe, pa zelo plahe živali. Kjang iz Osrednje Azije je temnorjav in na j večji; v plečih je visok 130 cm. Zahodno od njega prebiva nekoliko manjši kulan ali džigetaj, ki je rdečkastorjav, južno od tega, tja do severnih mej Indije, pa najmanjši osel onager, ki je z izjemo nekaj rumenih lis skoraj popolnoma bel. Križanec osla in kobile je mula, žrebca in oslice pa mezeg. Mezgi so bolj podobni oslom, mule pa bolj konjem, vendar mezgi rezgetajo, mule pa rigajo. Če se pri tej priložnosti ozremo še na druge domače živali po njihovem izvoru in dobi udomačitve, moramo kot prvo za govedom omeniti domačo ovco. Njene ostanke najdemo v kameni dobi pri koliščarjih, in sicer najprej neke manjše vrste, tako imenovane dolgorepe ovce, ob koncu kamene dobe pa neke večje, ki je prednica ovčjih pasem Severne Evrope. Srednjeevropska domača ovca ima dva divja zarodnika, namreč muflona in arkala. Muflona ločimo v dve vrsti: v evropskega in azijskega muflona. Ta živi v gorah Prednje Azije in Perzije in na otoku Cipru, oni pa je še redka žival gora na otokih Korziki in Sardiniji. Pred leti so ga za lovno divjad naselili v hribovjih evropske celine, tako v Tavnusu, Tatri in drugod. Kakor vse ovce ima tudi muflon polžasto navzven zavite roge trikotnega prereza, obrnjene s plosko stranjo navzpred. Evropski muflon je po hrbtu rdečkastorjav, po trebuhu pa bel; ob bokih ima temnejšo progo, ki je spredaj skoraj črna. Pozimi potemni v kostanjevo barvo. Najmanjši je od vseh divjih ovc, saj meri v plečih komaj 70 cm v višino. Precej večja divja ovca je arkal, nižinska žival, ki živi v čredah do 100 glav v stepah vzhodno od Kaspiškega morja in tvori nekak prehod od muflona do drugih gorskih ovc vrste argali, razširjene v raznih podvrstah od Altaja do Kamčatke. Največja zastopnica argalijev je pamirska ovca ali kačkar, ki doseže višino 130 cm, dolžino 200 cm in težo do 230 kg. Domuje v gorah Osrednje Azije nad gozdnim pasom in gre celo do 6000 m visoko. Vse vrste divjih ovc se dajo udomačiti in tako je razen evropske domače ovce še več drugih pasem domače ovce, ki so si jih prebivalci raznih dežel privzeli med domače živali. Tu jih rede bolj zaradi volne, tam zaradi mesa, mleka in tolšče. Od ovc, ki se goje v prvi vrsti zaradi volne, je najbolj na glasu ovca merino. To ovco s posebno fino volno so vzgojili v 7. ali 8. stoletju pred našim štetjem v starih azijskih pokrajinah Kariji in Frigiji. Tu je zlasti mesto Milet slovelo zaradi trgovine z volno. Grki so pripeljali to ovco v Evropo in Rimljani so jo razširili tudi v Španijo, kjer je nastala pozneje svetovno znana ovčereja te pasme. Iz Španije so raznesli ovco merino skoraj po vsem svetu. Glede kože oziroma krzna je v slovesu ovca karakul. To vrsto ovce rede po vsej Afriki, kjer je sploh kaka živinoreja doma, potem v Zahodni Aziji do Buhare in Turkestana ter zlasti na veliko v stepah vzhodno od Kaspiškega morja. Naj večjo vrednost ima krzno od 3 do 8 dni starih mladičev s svilnatimi kodrci,- Na trg prihajajo te kože pod imenom perzijanec, astrahan in krimsko krzno. Ovce tolstorepke imajo debel, s tolščo napolnjen rep, ki je orientalcem prava slaščica. Domača koza izhaja po vsej verjetnosti iz dveh vrst divjih koz: iz bezoarke, ki živi še danes divja v gorah Prednje Azije, in iz izumrle evropske prakoze, ki jo poznamo po najdeninah iz diluvija, torej iz časov najstarejšega človeka. Bezoarka, ki ji domačini pravijo pazeng, ima sabljasto ukrivljene roge z 10—12 vozli na sprednjem robu, je svetlordečkastosiva ali rjastorumena s črnorjavo progo po hrbtu do črnega repka. Njena domovina sega severno do Kavkaza, na vzhod do Beludžistana in obsega tudi otok Kreto ter Erimomilov v Sredozemskem morju. Poleti živi visoko v gorah, na zimo pa se seli v nižje lege. Tu se koze izprskajo in v aprilu ali maju poležejo^ koze po enega ali dva mladiča, redkokdaj po tri. V prebavilih teh koz se često tvorijo večje ali manjše krogle, ki jim pravimo bezoari, kar pomeni v perzijskem jeziku »protistrup«. Omenili smo jih že, ko smo govorili o gamsu. Razen bezoarke poznamo še več vrst divjih koz. V Evropi je domača koza ugotovljena za mlajšo kameno dobo, v Prednji Aziji pa že za srednjo. Ni zato izključeno, da smo jo dobili od tam. Koliščarji naših krajev so redili kozo v nekem obdobju celo v večjem številu kakor ovco, kakor nam pričajo najdenine iz teh časov. Domačo kozo drže po vsem svetu izvzemši najbolj mrzle kraje in one z zelo obilnim dežjem. Navadno pa jih ne rede v tolikšnem številu kakor n. pr. ovce, marveč v manjšem, pogostoma celo posamezne. Koza je zelo ješča žival in ni izbirčna; od približno 560 rastlinskih vrst, ki rastejo pri nas v večji množini, jih ji gre v slast 450, med temi celo take, ki veljajo drugim živalim za strupene. Najljubši so ji listavci, kjer pa more povzročiti z objedanjem ogromno škodo. Domača svinja, kakor jo redimo v Evropi v mnogih pasmah, izvira v glavnem od divje svinje, ki je stara evropska žival. Že koliščarji so jo udomačili in prav tako vemo-, da je bila na Švedskem 2000 let pred našim štetjem svinja domača žival. Za Kitajsko navajajo raziskovalci te dežele, da imajo tam svinjo udomačeno že skoraj 6000 let. Tam so seveda udomačili svojo divjo svinjo in baš ta kitajska kratkouha domača svinja je imela pri povzdigi svinjereje v Evropi v 18. stoletju veliko vlogo. Te kitajske svinje se namreč odlikujejo od drugih svinj zlasti v tem, da zelo hitro rastejo in so zelo plodne. Zato so jih križali z evropsko domačo svinjo in dobili iz njih svetovno znani pasmi: jorkširskega in berkširskega prašiča. V Mezopotamiji so si vzgojili tamošnji prebivalci svojo domačo svinjo, v Afriki,tudi svojo; Avstralci in Američani pa imajo našo svinjo. Krištof Kolumb jo je v Santo Domingo pripeljal že 1. 1493. Od drugih domačih živali je v narodnem gospodarstvu zelo pomembna še domača kura, ki izvira od vzhodnoindijske divje bankivske kure. V človekovi odre ji se je izprevrgla v mnogo pasem. Po Darvvinu smo domačo kuro dobili v Evropo okoli 1. 600 pr. n. št. Naš petletni gospodarski plan predpisuje pri domačih živalih dvig števila in izboljšanje kakovosti, prekoračiti predvojno stanje pri goveji živini za 16%,,pri prašičih za 71%, pri ovcah za 46%, tako da bo ob koncu 1. 1951 n. pr. v LR Sloveniji; 55.000 konj, 450.000 glav goveda, 450.009 prašičev, 80.000 ovc in 1,600.000 glav perutnine. Pri nas gojimo poleg naštetih domačih živali še kunca, držimo domačo mačko, race, gosi, golobe, purana, ponekod še pegatko in pava. Kunec živi divji v nekaterih pokrajinah ob Sredozemskem morju in se je največ iz Španije razširil po Evropi. Naselili so ga ponekod kot lovno divjad, večinoma pa ga rede v kunčnjakih za meso, volno in krzno. Domača mačka je potomka divje nubijske mačke, ki so jo imeli že več tisočletij pred našim štetjem udomačeno v Etiopiji in je šele okoli 1. 2000 pr. n. št. prišla v Egipt. Na Grškem se pojavi šele v 5. stoletju, v tem ko jo je po> starih spisih ugotoviti pri Grkih v Spodnji Italiji že sto let prej. Od tam pa je zaradi silnih vojnih dogodkov izginila ter se spet pojavila kot domača žival več stoletij pozneje. Mornarji so jo razširili skoraj po vsem svetu. Kot sozarodnika egiptovske domače mačke navajajo strokovnjaki še tako imenovanega močvirskega risa, ki so ga Egipčani izurili za lov na povodne ptiče; v evropski domači mački pa je gotovo nekaj krvi naše divje mačke, kajti znano je, da se obe vrsti uspešno parita in da zlasti divji maček, kadar se goni, rad prihaja v bližino človeških bivališč. Domače race izvirajo od velike divje race ali mlakarice, domače gosi , od divje sive gosi, domači golobi od skalnega goloba; purana smo dobili iz Severne Amerike, kjer živi divji po gozdovih, pegatko iz Afrike, pava iz Vzhodne Indije, oziroma Cejlona. Tone Podvrečar O pticah in njih potovanjih (Nadaljevanje.) Prav tako kakor sokol selec je tudi njegov daljni sorodnik, nam vsem znani obcestni ropar, navadni kragulj delno selivec, še bolj pa izrazit klatež, cigan in potepuh. Kakor sem že omenil, se sokol selec hrani s pticami; kragulju je vse prav, kar more obvladati, od vrabca do goloba in kure, od miši do zajca. Za selivkami potuje na jug, iz kraja v kraj potujočim sesalcem pa sledi tudi ob vsakem primernem času z juga na sever, z vzhoda na zahod ali narobe, z eno besedo, povsod, kamor oni potujejo. Do velikih potovanj oziroma množičnih preseljevanj pri nas ne pride, kakor se to dogaja v širnih vznodnoruskih in sibirskih stepah, kjer včasih milijoni postrušnikov ali hrčkov zapuste neko pokrajino in potujejo v neko smer po več mesecev ter jih pri tem ne zadržujejo ne globoke reke, ne obširni gozdovi, močvirja in druge zapreke. Tem milijonskim čredam glodalcev slede cele jate ujed in seveda v prvi vrsti kragulji. Pri nas pride le do večjih premikanj poljskih miši in podobnih glodalcev za hrano, včasih tudi podgan v velikih naseljih. Nas lovce bolj zanima premikanje veveric in polhov za žirom, želodom in semenjem raznih iglavcev. Ni vsako leto polšje leto; pa tudi veveric je v nekaterih letih v kakšnem gozdu vse polno, drugo leto pa domala nobene. Kragulj ne zametuje ne polha ne veverice, niti podgane ali miši, čeprav ima mogoče rajši mladega tolstega goloba, piščanca ali jarico. Ker je pa končno le bolj varen, če se drži večjih gozdov kakor kmečkih dvorišč, je v gozdovih, kjer je dosti veveric ali polhov, tudi mnogo kraguljev. Zanimivo je pri tem, da spremeni kragulj včasih tudi čas počitka in začne s polšjim lovom v jutrnjem mraku, preden so se polhi poskrili, in lovi tudi še v večernem mraku, da potem v noči odstopi lovišče sovam. Privošči si pa čez dan tudi kakšnega jereba ali kaj drugega, kar mu pride v kremplje. Pri obilnem lovu kragulj ne misli na selitev in, ko pritisne zima, je včasih že prepozno. Ni več veveric in polhov, ostanejo le še uboge jerebice na polju ter domača kuretina in golobi na dvorišču. Takrat je kragulj prava napast za vso perjad, domačo in divjo. Če hodiš okoli kmetij, opaziš večkrat na visokih drogih nasajene steklenice in okrasne krogle, ki jih imajo sicer v vrtovih in podobno. Vse to je namenjeno za odganjanje kraguljev in skobcev, ki se pa brž navadijo teh svetlih predmetov in se pri svojih ropih po dvoriščih kaj malo menijo zanje. Najbližji sorodnik kragulja je skobec. Tudi ta je klatež, a nikakor selivec. Priljubili so se mu domači kraji in ne manjka mu hrane tudi čez zimo, saj je zadovoljen z vrabci in strnadi, sem in tja pa jo mahne v zimsko prirodo ter si poišče kakšno izstradano jerebičico. Da pa po drznosti ne zaostaja za kraguljem, je znano vsem ptičarjem, ki jim napade ptiče v kletkah ter neredko obtiči na limanicah. Pri klicanju jerebov se čestokrat pritepe skobec, usede na drevo in išče jereba. Navadno je to samica, ki je precej večja od samca in sposobna obvladati ptico jerebje velikosti. Nekolikokrat sem imel ujete skobce, a napravil sem z njimi slabe skušnje. Navadno niso hoteli jemati hrane. Že v začetku spisa omenjeni dr. Nezlobinski je imel že dober mesec v kletki mladega skobca samca, ki ga je bil obstrelil pri lovu na grlice. Rana se je bila zacelila in žrl je ptice in razno golazen. V kletko je dal še samico, ki jo je prav tako obstrelil drugi lovec. Čeprav ranjena, je samica koj drugi dan ubila samca in ga požrla, a potem je odklanjala vsako hrano in kmalu poginila. Pač najbolj znana od vseh dnevnih ujed je pri nas kanja ali mišar. Če je bolj pogosta ali bolj redka kakor kragulj, je težko odločiti, vsekakor pa ni tako prikrita in zahrbtna in jo zato lovec večkrat opazi kakor kragulja. Posebno ob paritvi, ko samec in samica visoko nad pokrajino plavata v krasnih krogih in se razlega njih tipični žvižg, je ta ptica posebno značilna za naše kraje. Mnogi lovci je žal ne ločijo od kragulja, pravega sokola, skobca ip. Ni tukaj prostor, da bi opisal razlike med kanjo, kraguljem, sokolom selcem. Vsak pravi lovec je po svoji vesti dolžan, da se poduči o teh razlikah bodisi iz knjig, bodisi iz nazornega pregleda v kaki zbirki. V pogledu koristi ali škodljivosti kanje je steklo dovolj črnila tudi v našem »Lovcu«. Verjetno kanja ni tako učena, da bi vedela, katera je po zakonu zaščitena divjad, in se pač včasih zmoti kakor lovci sami. Glede na hrano je kanja prav tako kakor kragulj pogojni selivec. Če ni prehuda zima in je po polju dovolj miši, ostane večinoma pri nas, drugače jo pa pobere na jug. Baje se mlade kanje raje selijo kakor stare. Predaleč pa tudi te ne potujejo. Mnogo jih ostane že v Dalmaciji, druge na Balkanu. V hudi zimi 1929 sem opazoval v okolici Štipa cele jate kanj in to ne samo navadnih mišarjev, ampak tudi koconoge kanje, ki pridejo pozimi s severa in severovzhoda navadno samo do podnožja južnih Alp, kvečjemu še do Slavonije in severne Dalmacije. Besedo »jata« sem vzel tukaj zaradi množine, ker povsod jih je bilo polno. Čepele so našopirjene po drevju okoli vasi, po ploto-vju in sploh povsod, kjer so mogle opazovati okolico. »Sila kola lomi« in zajci, jerebice, sestradane divje gosi in domača perutnina so dali svoj tribut. O njih pravi Karaman, da je navadna kanja od vseh ujed najbolj pogosta v skopskem polju. Pride že v oktobru in ostane do aprila. Koconogo kanjo je v hudi zimi leta 1929. našel prvič 27. januarja. Potem jih je opazoval skozi ves februar. Ko je marca popustil mraz, so odletele proti severu. V okolici Debra sem opazoval in tudi uplenil primerek velike ali orlovske kanje. Nisem vedel sprva, kakšno ptico imam pred seboj, ko je sedela v košatem kostanju ob Radiki. Za orla se mi je zdela premajhna, za kanjo prevelika. Nisem bil preveč previden pri zalezovanju, a kljub temu me je pustila tako blizu, da sem jo s šibrami št. 10 — bilo je kraj septembra na jerebičjem lovu — sklatil na zemljo. Sem in tja se pojavi pri nas tudi sršenar, ki mu gredo v slast tudi sršeni in ose. Posebno rad ima njihove ličinke, pa zato izkoplje cela gnezda tega mrčesa iz zemlje. Ne more pa popolnoma zatajiti svoje kanje prirode in si rad privošči tudi kakšno miško ali ptičico. Sršenar je posebno na Gorenjskem redka prikazen, zlasti zgornjem Gorenjskem, to je nad Kranjem. V vinorodni Dolenjski in Štajerski jih pa že najdeš, ker sršenar ljubi odprto pokrajino; gozdovi mu niso pri srcu. Sršenar ji se zberejo v jate, opazovali so že jate nad sto ptic, ter potujejo skoraj nevzdržema, s kratkimi odpočitki daleč v osrednjo Afriko. Naj omenim še rjavega in kostanjevega škarnjeka, pepelastega splinca, rjavega lunja, lunja beloritca in dolgorepca, ki so prav tako ptice nižine, odprtih polj, livad in močvirij in v večini predelov Slovenije bolj redki — ker so zemljišča že večinoma meliorirana. '1 udi oni so selivci; pojavijo se v začetku aprila, a septembra nas zapuste ter si poiščejo prezimovališča v severni Afriki. V močvirjih okoli Ohridskega jezera sem imel priložnost opazovati posebno rjavega lunja in pepelastega splinca. V začetku sem jim privoščil še kakšen naboj, pozneje sem to opustil, ker nabojev ni, in so bolj koristni kakor škodljivi, saj izvajajo sanitetsko policijo. Pobirajo namreč vse slabotne in bolehne vodne ptice, posebno pa zastreljene. Lunji, ki patruljirajo nad močvirjem v nizkem letu, hitro iztaknejo zastreljeno perjad. Sicer so pa bili lunji ob vsakem račjem lovu stalni naši spremljevalci, kakor da so čutili, da bo odpadlo nekaj plena tudi za njih. Streljaš race, ki so se vzdignile pred čolnom. Tisto, ki si jo bil vzel na muho, vrže kakor odrezano na vodo, druge odlete in nekaj časa se še drže skupaj, pa se naenkrat ena oddvoji, pada, se lovi in omaga. Takoj se pojavijo lunji, jo poiščejo in pospravijo. Strel s šibrami je pač nepreračunljiv. Splinci se zadržujejo bolj ob robu močvirja, tam, kjer so kozice in pribe. Ljubitelji so ptičjega zaroda, uničevalci gnezd in v slast jim gredo jajca, ki jih tudi lunj ne zametava. Privoščijo si pa tudi mladega zajčka, miš in kakšno žabo. Naša največja ujeda planinski orel, ki jih je mogoče še dva, tri pare v naših slovenskih planinah, je glede na svoje roparsko udejstvovanje stalna ptica. Obzorje njegovega leta je tako obširno, da v jutrnjih in popoldanskih urah lahko objadra vse Triglavsko pogorje, območje Storžiča ali Kamniških planin in si poišče plen. Loti se tudi mrhovine. Škoda, ki jo prizadene lovu, je precejšna, saj so mu glavni plen gamsovi kozliči, mlada srnjad, planinski zajci in gozdna ter planinska kuretina. V makedonskih planinah, kakor v Šarplanini, Korabu, Peristeru, Kajmakčalanu, Solunski glavi in OsogovskiH planinah, je še precej planinskih orlov, v nižinskih predelih ga zastopa njegov manjši sorodnik krstaš ali zečar. Z enim in drugim sem prišel v stike na lovu z uharico, a na Korabu sem opazoval planinskega orla tudi pri žrtju. Kolikor se je dalo ugotoviti z daljnogledom, je imel pod 1 Seboj kozliča domače koze. Prisoten mejaš je hotel sicer s karabinko streljati nanj, pa je to na mojo prošnjo opustil in tako sem ga gledal skoraj četrt ure. Na skali je čepel poleg žrtve, udaril je nekolikokrat po njej s kljunom, potem jo je preobrnil, poskočil nanjo in jo začel trgati med sprednjimi nogami. Cefedral je žival nekaj časa, potem je razširil krila, tako da jo je pokril, obračal glavo sem in tja, pritegnil peruti, zamahnil po glavi in spet začel trgati in žreti. Trgal in žrl je v presledkih in medtem opazoval okolico. Čez nekaj časa je nerodno odskočil z žrtve, poskakoval po skalnati polici, se spet približal plenu ter ga preobračal. Naenkrat se je pa brez vsakega povoda vzdignil v zrak, nizko zakrožil in odletel. Zdelo se mi je, da se je s plenom bolj igral, kakor pa žrl. Sredi junija 1925, ko sem služboval v Štipu, me je obvestil lovski tovariš Firč, da ve za gnezdo malega orla krstaša na topoli ob reki Lakavici. Mladiči so godni in je čas, da se vzamejo iz gnezda. Firč, neki kmet iz vasi Dragojevo in jaz smo nedeljskega jutra odšli na kraj. Določen je bil sprva kmet, da spleza do gnezda. Ker pa je bil preneroden, sem prevzel jaz to nalogo. Lahko je šlo od veje do veje do srede drevesa, pod gnezdom so se pokazale težkoče. Od zadnje veje, do katere sem priplezal, pa do gnezda je bilo še nad dva metra, deblo gladko, a oprimka nobenega. Vrniti sem se moral po vrv, ki sem jo vrgel okoli močne veje, ob kateri je bilo gnezdo. Ko sem se vzpenjal po vrvi, se je veja tresla in iz gnezda se je vsul sivkast, jedek prah, tako da me je zaskelelo v očeh, da sem moral zamižati. Ni mnogo manjkalo, da nisem izpustil vrvi in telebnil na tla. Stisnil sem zobe, še nekaj prijemov in bil sem ob gnezdu. Hitro sem pograbil mladiča približno vranje velikosti in ju v velikem loku zagnal z drevesa. Drugega mi ni preostalo, ker peklo me je v očeh in smrad na gnezdu je bil neznosen. Še na misel mi ni prišlo, da bi ju spravil v torbo, ki sem jo imel pri sebi — četudi bi se ubila. Prispela sta na zemljo srečno brez vsake nezgode, saj sta si med padcem pomagala nekoliko s perutmi. Kolikor sem pri hitrem delu na gnezdu mogel opaziti, so bili v gnezdu oklepi želv in srednje velik zajec. V samem podnožju gnezda so gnezdili vrabci, ki jih je moj prihod hudo razburil. Kmalu sem bil spet na zemlji, čeprav z načetimi hlačami. Firč mi je izbrisal prah iz oči, požirek ljute, cigareta in bolečine so bile premagane. Ko sem bil na drevesu, je Firč s puško v roki stražil, če bi prišel kakšen napad od starih, ki jih pa ni bilo na spregled. Za planinskega orla pravi Karaman, da je precej pogost pozimi na polju, posebno po drevju okoli Lisičja in Dračeva. Na pomlad se vrne v sosednje planine. Mali orel ali zečar je najbolj pogosta vrsta orlov v Makedoniji. Od jeseni do pomladi jih je najmanj dvajset na polju okoli Skoplja, a se pokaže tudi v poletju kakšen v preletu. Gnezdijo nekje po okoliških hribih. Ravno zaradi tega malega orla ali zečar a, ki pa je takrat še imel drugo ime, se je bavil v Slavoniji in Vojvodini okoli leta 1870. slavni ornitolog in sploh zoolog Brehm, ki v svojem delu večkrat omenja naše obdonavske kraje kot bogate z divjadjo. Sem in tja po več letih se pojavi v nižinskih predelih Štajerske mrhovinar plešec. Pred mnogimi leti so ga opazili tudi v Triglavskem gorovju in je bil tam baje tudi eden ustreljen. Glavni življenjski pogoj jastrebov mrhovinarjev je mrhovina. Pri nas je ni, ker mrhovino domačih živali pokopljejo ali pa tudi industrijsko predelajo, a mrhovino divjadi pospravijo lisice in vranje sorodstvo. Še dandanes je drugače na jugu. Če ob neprometni poti ali na planini pogine živinče, ga gospodar ne. pokoplje, kvečjemu da vzame kožo. Tu ne manjka hrane jastrebom, posebno plešcem, ki so v Makedoniji najbolj pogosti. Neverjetno je, kako plešci in rjavi jastrebi najdejo mrhovino. Kakor pike so vidljivi očesu. Sprva je težko razločiti ptico zaradi ogromne višine. Pike se večajo, krožijo po zraku, bližajo se zemlji; v poševnem letu se spusti prva, ne pika, ampak ogromna ptica, skoraj za polovico večja od planinskega orla, nji slede druge. Na mrhovini jih je kmalu vse polno, deset pa tudi več, kolikor je pač prostora. V medsebojnem pretepu in ob stranski asistenci srak, kavk in vran je kosilo hitro v želodcih. Do skrajnosti razvit vid omogoča tem pticam, da najdejo hrano. Pred leti sem opisal v »Lovcu«, kako so bili rjavi jastrebi in plešci ujeti na fotografsko ploščo na Sokolovcu ob reki Treski. Zanimivo je Karamanovo poročilo, ki ga v prevodu dobesedno podajam: »Plešec je precej pogost v okolici Skoplja, verjetno bolj pogost kakor kje drugje v Jugoslaviji. Pred leti jih je bilo precej več, a so mnogo trpeli tako med vojno (1914—1918), pa tudi potem od lovcev, ki jih radi streljajo, domišljujoč si, da so dosegli s tem velik uspeh. Naravno je, da si ga žele imeti nagačenega kot trofejo na domu. Plešca ni težko upleniti, saj je kolikor toliko nepazljiva ptica, posebno če je na mrhovini. Lahko ustreliš iz zasede tudi več kosov, ko se zberejo okoli mrhovine.« Kaj Karaman misli pod »črnoglavim« jastrebom, mi ni znano, ker omenja posebej rjavega in malega jastreba. Jastrebi domujejo v soteski reke Treske nad samostanom Sv. Bogorodice v Matki, raztreseni po pečinah. Tam jih je okoli 40. Pridejo v neposredno mestno okolico, a včasih so se radi držali pri mestni klavnici na Vardarju. Druga, nekoliko manjša jata se drži v spodnjem delu polja ter v spodnji Pčinji, kjer verjetno tudi gnezdi. Ta naša največja ujeda zelo hitro upada po številu, kajti ne samo da jih mnogo pade od lovcev, ki jih čakajo pri mrhovini, ampak jih preganjajo pri samih gnezdih v soteski, kjer jih razni obiskovalci samostana Matka ubijajo iz športa ter jim jemljejo jajca in mladiče. Skrajni čas bi bil, da se te ptice zaščitijo, ker bo sicer prepozno. Ko so leta 1935. začeli graditi veliko hidrocentralo na reki Treski, ravno pod pečinami, kjer so bila gnezdišča plešcev in rjavih jastrebov, jih je stalen nemir pregnal v druge nedostopne kraje, kjer imajo mir pred izletniki in civilizacijo'. Po življenjskem načinu in sploh v obnašanju je precej podoben plešcu rjavi jastreb, ki je nekoliko manjši, na glavi poraščen ter ima okoli vrata kuti podoben okras. Je bolj redek kakor plešec, a v Korabu sem ga večkrat videl kakor plešca. O njih omenja Karaman, da dva do trije pari gnezdijo v soteski reke Treske, a nekateri po posameznih drevesih na polju. Navadno se družijo s plešci. Na Ovčjem polju jih je razmeroma precej, a kljub temu ne dosežejo po številu plešcev. Plešec in rjavi jastreb sta stalna, a njun sorodnik mali jastreb, ki je še bolj pogost v Makedoniji kakor plešec, je selivec. Pride aprila in odleti sredi septembra. Gnezdi tam kakor plešec, znajde se z njimi v družbi pri vsaki mrhovini, a se drži bolj ob strani, ker obnašanje plešcev je zelo nevljudno in robato, kar sem večkrat opazoval. Časi se spreminjajo, kultura se širi in odvzema življenjske pogoje tudi tem pticam, značilne za naše najjužnejše in v lovskem pogledu najbolj zanimive kraje Makedonije. Še nekaj let in njihove ostanke bomo občudovali le še v živalskih vrtovih in nagačene v muzejih. Kakor jastrebom so žal ure štete tudi naši največji nočni ujedi uharici ali viru. Tudi ta se ne more sprijazniti z današnjim stanjem. Izginila je skoraj že popolnoma iz »kulturne« Evrope, nekaj jih je še v širnih gozdovih Slavonije, Bosne in skalovju Makedonije, Črne gore in Hercegovine. Nekaj jih domuje še v samotnih kočevskih in okoliških gozdovih. Velika uharica je večinoma selivka, vsaj v severnih krajih, in potuje čez zimo do južnega Balkana ali pa še celo do Male Azije. Tudi njena manjša sorodnica mala uharica ni pri nas stalna in se na jesen seli bolj proti jugu. Od sov so pri nas stalne ptice čuk, lesna sova, pegasta sova in kozača. Najbolj znan od vseh je čuk, ki se prav rad drži v starih drevesih po vrtovih in sploh v bližini hiš. On je tisti, ki s svojim klicanjem pozno v noč vznemirja babje-verne ljudi, ker po njihovem mnenju vabi smrt. Sicer mu je zdrav slovenski humor pridejal vlogo ženina v znani veseli pesmi »čukova ženitev« in s tem vsaj nekoliko popravil slabo ime, ki ga ima med ljudstvom. Čuk je dobro uporaben za lov na šoje, ki jih šojarji z njim privabljajo, kakor lovci z uharico ujede in vrane. Leta 1931. sem sredi aprila v zidovju stare trdnjave v Kača-niku, znane še iz časov Wallensteinovega podmaršala Piccolominija, našel na gnezdu čukovo samico, ki se je dala mirno prijeti. Z gnezdom vred, v katerem so bila tri jajca, sem jo odnesel na dom in spravil v prostorno kletko. Čez noč ali zgodaj zjutraj je znesla v kletki še eno jajce, ampak ne v gnezdo, temveč zraven in čez dva dni prav tam še eno. Valiti ni hotela. Nekaj dni pred božičem istega leta sem jo zjutraj našel v kletki mrtvo, čeprav je bila prejšnji dan popolnoma zdrava. Prepričan sem, da je postala žrtev praznoverja. Napake pri dresuri ptičarjev Letošnja izredno mila zima in vremenske razmere, ki jih ne pomnimo že dolga leta, bodo gotovo koristne za dvig staleža naše dlakaste, zlasti pa pernate divjadi. Te okolnosti pa ne bodo v prid samo našim, v zadnjih desetih letih skoraj popolnoma opustošenim nižinskim loviščem. Vzrok opustošenjem so v prvi vrsti hude zime zadnjih desetih let, na drugi strani vojni dogodki in brezvestno uničevanje divjadi. Vremenske razmere so pa letos izredno ugodne tudi za dresuro ptičarjev. Konec meseca marca in v začetku aprila, letos morda tudi prej, se bodo pričele pariti jerebice, fazani bodo zbirali svoje kokoške in tudi mladi zajčki se bodo našli v oziminah. Kdor si je nabavil mladega ptičarja in zimski čas ni bil brezbrižen in je opravil sobno dresuro, bo imel letos priložnost, če nam vremenske razmere ne prinesejo razočaranja, da bo vodil svojega mladega psa zgodaj spomladi na jerebice v parih. V tem času ima vsak vodnik mladega psa ptičarja najugodnejšo priložnost, da se prepriča o kakovosti nosa svojega psa in bo imel tudi priložnost, da bo svojega psa pripravil do trdne stoje. Če pes nima dobrega nosa, bodisi da je trpela kvaliteta nosa zaradi prestane bolezni ali je pa pes potomec manj vrednih staršev, tedaj ni vreden dresure. Ni namen tega članka, da bi ponavljal razna navodila o dresuri psa ptičarja, ki jih je tozadevna literatura že do dna izčrpala, pač pa mi dajejo povod k temu članku opazovanja mladega vodnika pri dresuri mladega psa, z željo, da opozorim neizkušene dreserje na napake pri dresuri, ki so bolj ali manj nepopravljive. Bil sem na sprehodu v... okolici. Ko zagledam na polju psa ptičarja in njegovega vodnika, ki sta bila očividno v učenju, se jima iz radovednosti približam in z neke razdalje opazujem potek dresure. Dreser ši je prizadeval svojemu psu dopovedati, kaj zahteva od njega na povelje »sedi«. Dokler je bil vodnik tesno ob psu, je pes to vajo še nekoliko zadovoljivo izvršil, kakor hitro se je pa vodnik hotel od psa oddaljiti, ga je pes seveda sledil. To vajo je dreser neštetokrat ponavljal, vendar brez uspeha. Da to vajo utrdimo, je najuspešneje, če psa, ko sedi, pričnemo obkroževati, v začetku v manjših, pozneje vedno v večjih kolobarjih z neprestanimi opomini, da mora pes ostati na mestu in mirno sedeti. Če to vajo ponavljamo 50—100 krat na dan, bomo v nekaj tednih prišli do uspeha. Dokler pa ta vaja ne gre absolutno zanesljivo, ne smemo preiti k drugi vaji. Naš dreser je pa napravil napako, ko je po nedovršenih vajah »sedi« pričel z vajami »doli« (doun). Vsa navodila o dresuri ptičarjev poudarjajo, da mora pes vsako vajo dresure izvršiti brezhibno in da mora vajo »sedi« brezpogojno izvršiti na povelje, pozneje tudi na migljaj, in mora sedeti tudi, če se vodnik od njega oddalji. Ko je ta vaja trdna, zanesljivo trdna, potem šele sme dreser pričeti z drugo vajo. Pri nadaljnjih vajah »doli« in »sem« na klic in žvižg je pa delal naš dreser še večjo napako. Mlad pes, ki je itak že komaj zdržal na mestu »doli«, je na žvižg z vidnim veseljem tekel proti dreserju. Dreser je pa v tistim trenutku zabrlizgal povelje »doli«. Tu tiči kardinalna napaka dreserja. Če da dreser psu povelje, bodisi z besedo ali z žvižgom, da naj pride pes k vodniku, mora pes to povelje brezpogojno izvršiti in se pri vodniku usesti. Ta vaja ne dopušča nobenih koncesij in nobenih kompromisov, če hočemo, da bo pes to povelje izvršil brez obotavljanja tudi v praksi. Kakor hitro pa dreser prvo povelje z drugim poveljem »doli« prekine, oziroma prvo povelje prekliče in zahteva od psa, da naj se med potjo k dreserju uleže, mu ne bo razumljivo, zakaj ne sme k vodniku, kar je prej od njega strogo zahteval. S preklicem prvega povelja smo spravili mladega psa v nesigurnost, pes ne bo vedel, ali je prvo povelje prav razumel, in bo okleval. Od mladega psa za enkrat lahko zahtevamo le točno izvršitev enega povelja in to dosledno. Če smo s takimi napačnimi vajami nadaljevali dlje časa, se lahko pripeti, da se bo pes pozneje pri donašanju spomnil na napačne prejšnje vaje in se bo z zajcem ali perutnino ulegel in čakal ponovnega povelja. Ne bi hotel tu načeti vprašanja, kaj se zgodi, če pes vodnika ne vidi v zaraščenem terenu ali v gozdu. To je prvi korak k načenjanju divjadi, ker ima pes pri prekinjeni poti do vodnika čas za take težke in težko popravljive napake. K temu izvajanju moram še pripomniti, da je povelje »sem« ozko povezano s poznejšimi vajami o donašanju. Neštetokrat smo se na lovih in celo na tekmah prepričali, da pes sicer prinaša ustreljeno divjad, jo pa med potjo do lovca-vodnika odloži in jo prinese le še po daljšem mučnem prigovarjanju. Te napake izvirajo predvsem iz napačnega pojmovanja elementarnih načel o dresuri psa ter priporočam vsakemu mlademu vodniku, da si pred dresuro psa skrbno prečita navodila, po katerih namenja psa učiti. Če smo psa od vsega začetka učili napačno, se bo ta greh pozneje pri izvrševanju lova maščeval in imeli bomo nezanesljivega pomagača, ki nam bo lov zagrenil. Višek dresure je pa nedvomno zanesljivo donašanje. Če to dosežemo s svojim učenjem, nam bo delal na lovu vedno veselje in bomo z zadovoljstvom sledili za njegovim delom kot plačilom za vztrajnost in trud pri njegovi drešuri. Z Ljubljanskega barja . Foto Dinko o. c. Njegov poslednji spev Vrh Slemena je prebival, v gozdičku, mešanem iz borovcev in mladih bukev, kot neoporekani gospodar kokošjega rodu. Že nekaj let je minilo, odkar je v borbi na življenje in smrt pregnal svojega prednika-starino in ostal sam kot zmagovalec in gospodar na njegovem mestu. Že davno so zaceljene rane tega boja, prešerno se blešči v zelenkasto modrih odtenkih njegov pernati plašč in resno pretita krvavordeči roži vsakemu tekmecu, zlasti mladcem, ki bi hoteli dvoriti silakovim izvoljenkam. Že drugo pomlad opaža lovec, da je manj petelinov ob robu doline, kjer se odpira razgled preko dravske doline proti Ptujskemu polju in Pohorju in kjer je ob tihih večerih videti kakor kresnice migljajoče luči Maribora. Uganil je, da gospodari stari pretepač nad okolico. In tako je izrekel nad njim smrtno obsodbo, ko ga je zaskočil v mraku aprilskega jutra. Skrivil pa ni prsta. Namesto tega je lepega dne, konec aprila, zabrnel pri meni telefon in povzročil, da sem vrgel svoje akte in knjige v kot... Popoldansko sonce me toplo boža, ko urno poganjam kolo proti koroški strani in veselo požvižgavam, ko da ni na svetu nikjer drugih skrbi kakor veliki petelin na Slemenu. »Mamica, glej lovca,« pokaže s prstom za mano dekletce ob cesti, »ali bo ustrelil zajčka?« Da, zajčka na drevesu, srček moj, ki mu ga ni para. Saj menda res vsi nelovci menijo, da je nedolžni zajec vsa in edina lovska zverina, kar je domovina premore. Kmalu zavijem po stranski poti proti Kozjaku in strma pot me pošteno zasopi, preden spravim svoj kolovrat v prijazni kmetski hišici ob vznožju Slemena. Kako lepe so te samotne poti skozi gozdove, čez travnike in poseke v naših hribih. Le nekoliko me skrbi, ko se bližam vrhu, saj je bukev ozelenela že do tja. Mrači se, ko prispem na znano mi mesto v borovem gozdičku na Slemenu. Tam sedem in čakam do trde teme, toda nič se ne gane. Svetlo zasije večernica, kmalu za njo se zasveti zvezda za zvezdo na jasnem nebu — v dolini zagore žarnice — od daleč besno sope lokomotiva, nekje brni kamion — sicer je vse tiho. Ni več upanja, da bi nocoj prišel v gredi moj samotni pevec. Podam se proti bližnji Komikovi domačiji. Tedaj mi ustavi korak močno frfotanje. Vendar si doma, moj stari! Budilko sem naravnal na poltretjo uro, ali že davno pred tem sem bil buden. Da bi ne dramil družine, se v nogavicah iztihotapim pred hišo, kjer se obujem, prižgem cigareto in čakam lovskega tovariša, ki me bo vodil. Kmalu si seževa v roki in lagodno odrineva, saj je pot kratka in sva še prezgodnja. V gozdu sedeva in čakava. Srebrni sij polne lune obdaja vse okrog naju z blago svetlobo, da skoro ni opaziti, ko se prične daniti. Telep, telep, se dvakrat oglasi na nasprotnem vrhu. »Se je mar prestavil,« zabrunda moj spremljevalec in že jo mahava navzdol proti mestu, s katerega sva čula tlesk. Toda ničesar ni več slišati, le sova se nekajkrat zadere z groznim, prodirnim krikom, kakor bi davil mačko. Saj nama še utegne prepoditi petelina! Toda zdaj čuj, telep, telep, se večkrat oglasi ravno z one strani, s katere sva prišla in pri tem je že skoraj svetlo. Kakor bi naju gnale furije, se poženeva v klanec proti vrhu, ki ga dosežem tako zasopljen, da bi zgrešil tudi slona, če bi moral takoj streljati. Sedaj čujeva tleskanje razločno, čujeva tudi škripanje in že naskakujeva po položni, • z iglovjem posuti poti. Že zdaleč zagledam petelina v vejah nizkega bora. Toda s te strani ni misliti na strel, saj bi mi veje razpršile šibre. Treba bo naskakovati mimo njega, da ga dobim na muho brez ovire. Že je povsem svetlo, že sva na jasi, porasli z borovničevjem, že gledam petelina od strani in možnost za strel je naravnost idealna, loči naju komaj pet in dvajset korakov — toda, utihnil je. Srce se mi je preselilo menda naravnost v vrat, kjer mi razbija kakor motor traktorja. Po zadnjem skoku nisem našel povsem trdne opore in stojim ko kljuka in ta šmentani petelin se razgleduje na vse strani in ne kaže nič več volje za petje. Gok, gok, se oglašajo kokoši, ki jih je privabil ljubezenski spev tega vraga, ki me drži vkovanega v tako mučnem položaju. Po vrhu vsega se v najini bližini ponovno oglasi sova in vrešči ko star maček. In zdaj ta hudir vstane, razprostre peruti in skoči na vejo za deblom; pa mu tam menda ni všeč, ker se zopet prestavi. To pot ga vidim v polno brez vsake ovire. iKo bi le še enkrat... toda niti do konca nisem izpredel misli, že petelin tleskne, že se nasrši in zaškriplje. Ko blisk zleti puška k licu in skozi ogenj opazim, kako se petelin zamaje, zgubi ravnotežje in telebne z bora v sveže zelenje gostega borovničevja, kjer še nekoliko otepa in se umiri. S smrekovim vršičkom za trakom se vračam v dolino in na trtici na puškini cevi nosim čez ramo petelina, ki je odpel svoj poslednji spev, pevca košaških gozdov. Jos. Primožič Lori Klinja vas je bila pred okupacijo prijazna naselbina. Lepa pešpot vodi iz Kočevja mimo cerkve Corpus Christi, od tam zavije v gozdič, zaraščen z borom, smreko, z nekaj hrastja, največ breze, ki dajejo pokrajini posebno obeležje. Pol ure hoda in pogled se je odprl na lepo polje in sredi tega na idilično Klinjo vas. Levo in desno široke ceste, obrobljene s stoletnimi lipami, so stale snažne hiše. Ni torej čuda, da so to vasico radi obiskovali prebivalci Kočevja in da so od drugod prihajali tudi letoviščarji, zlasti lovci, na svoj oddih. Stalež srnjadi je bil razveseljiv in marsikatero kapitalno rogovje krasi lovcem stene in spomine. Zajcev in jerebov ni manjkalo, medved in divja svinja sta se sledila in na jesenskih in zimskih lovih je bila v pogonu lisica. Neko opoldne, ko so lipe opojno dišale in so šumele čebele po mednem cvetju, sem prvič prišel v to vas, kopajočo se v zlatih sončnih žarkih, ter srečal »njo«. Bila je ljubezen na prvi pogled, da sem pospešil svoj korak ter jo sledil v hišo konec vasi. Joži, hišni gospodar, in njegova žena sta me prijazno sprejela. Povedala sta, da njihova mala kmetija ne preživlja družine, da Joži zato s konjem prevaža les iz Roga na žage, da je zaprisežen lovec za občinsko lovišče in da je Lori ljubljenka družine. Zvedel sem tudi, da je Lori, kratkodlaka psica istrijanka, daljna potomka Psarne Podgorske, da se njen vzreditelj ni pobrigal za rodovnik, da je odlična na zajce in se tudi v drugem lovu najbolje uveljavlja. Joži je bil prikupljiv kakor njegova Lori. S svoje strani sem mu povedal, da mi je bil ustreljen brak-jazbečar, da bi rad odkupil Lori, on da bi si lahko izbral od prireje, jaz bi pa priskrbel rodovnik. Segla sva si v roke. Čez teden dni Lori ni šla rada z menoj na jermenu. Večkrat se je ustavila in zrla nazaj proti Klinji vasi. Potrepljal sem jo in končno sva dospela na njen novi dom v Kočevje. Toda čez nekaj dni se je. oglasil Joži in povedal, da zelo pogrešajo Lori in če z njo morda nisem zadovoljen, jo rad vzame nazaj. Kmalu sem jemal Lori brez jermena na svoje sprehode in proti mojemu pričakovanju ni niti enkrat ušla na njen prejšnji dom. Toda prišlo je drugo. Nekaj tednov pozneje sva v mestu srečala njenega prejšnjega gospodarja. Lori se je vzpela nanj in ga — v pravem pomenu besede — z glasnim jokom pozdravila. Joži pa jo je gladil preko čela. Spoznal sem, da moj poseg v to povezanost ni bil pravilen in da sem psico in Jožla spravil iz duševnega ravnovesja. Podobna srečanja so se večkrat ponavljala in vsakokrat mi je postalo tesno pri srcu. Prišla je jesen in Lori je na lovih pokazala tudi svoje lovske sposobnosti. Izvrstno je gonila in držala zajca in lisico, nikdar pa ni pričela z gonjo, preden ni poprej prišla pogledat na stojišče. Pri odstrelu srn se je odlično obnesla. Ko smo na lovu na Stojni pred njo odstrelili že dve srni, sem prvič slišal Lori oblajati. Mislil sem na divjo mačko, ko pa sem po logarjevem strelu dospel na kraj, je tam ležal srnjak-enoletnik, katerega so pred nekaj dnevi v soseščini obstrelili s šibrami in katerega je logar rešil nadaljnjih muk. Pri čakanju na srnjaka je bila povsem mirna in na krvnem sledu se je dobro obnesla. Nekoč je Lori po končanem lovu prišla na moje stojišče ter legla poleg mene. Više naju se je oglasil jereb. Na moje klicanje se je kmalu spreletel ter se usedel na bližnjo bukev. Po strelu šele je Lori, sicer brez moje pobude, skočila ter kakor izučen ptičar prinesla jereba. Na smotri psov v Kočevju je Lori odnesla prav dobro oceno. Bila je vpisana v rodovno knjigo, toda do vzreje mladičev ni prišlo. Preselil sem se iz Kočevja v Kranj, kjer nisem videl pogojev za takega psa. Stopil sem v Klinjo vas ter Jožlu povedal kako in kaj, in da nekaj popravim, če je še takih misli kakor pred dobrima dvema letoma. Pa je legla temna senca na njegov obraz in tiho je dejal: »Seveda, a Lori je sedaj več vredna, toda jaz ne zmorem...« Ko sem mu pojasnil, da želim le to, da pride pri njem v najboljše roke, se mu je raznežil obraz in drugi dan je Joži prišel po psico. (Nosila je nov ovratnik, darilo komisije za smotro. Med vrati je še enkrat obstala, žalostno pogledala na nas ter na moj prigovor: »Lori, le pojdi,« s povešeno glavo odšla z Jožlom. Lori nisem več videl. Prišla je vojna, zabrneli so bombniki nad Kočevjem. V naše nekdanje stanovanje je udarila bomba. Klinja vas je zgorela in ožgane stare lipe niso več vzcvetele ... Foto Slavko Smolej Cestnik Jurij Iz pripovedovanja lovca Janeza Kako sem uplenil bobra Že v zadnjih šolskih letih sem bil na vsakem lovu kot gonjač. Domači lovski zakupnik me je tudi večkrat povabil s seboj na fazane in drugo divjad, da sem mu jo gonil in nosil. S tem se mi je že v mladih letih vcepila ljubezen in strast do lova, da ga nisem mogel več pustiti. Bil sem doma v neposredni bližini lovskih zakupnikov in lovskega paznika. To mi je po eni strani prišlo prav za izvajanje divjega lova, po drugi strani pa mi je bilo ravno v večjo nevarnost. Vedno sem šaril po h osti za potokom in »gmajni« za razno divjadjo. (Na brežuljku nad potokom ob glavni cesti je bil dom moje sedanje boljše polovice, kamor sem ob večerih zahajal v vas. Nekega večera, ko grem proti hiši, že iz navade gledam dol v potok. Od daleč sem zapazil, da nekaj velikega štrbunka in plava po vodi. Prepričan sem bil, da je to vidra, in že je bil storjen sklep, da mora biti moja. Naslednji večer sem šel spet ogledovat ter sem na istem mestu opazil v vodi plavanje in štrbunkanje velike živali. Naslednji dan sem vzel očetu starinsko puško prednjačo. Smodnik sem šel prosit lovskega sozakupnika S___, češ da bi ga doma rabili za neko zdravilo. Ta je takoj uganil, da bi jaz rabil smodnik za streljanje, ter odklonil mojo prošnjo. Podal sem se k zakupniku lova Z....., ki mi je podaril nekaj črnega smodnika. Za šibre sem si nasekal žebljev ter močno nabasal obe cevi prednjače. V prvem mraku sem se že spravil za potok zelo previdno, ker ob brvi je še soseda prala in tudi hiši sozakupnika S. in paznika nista bili oddaljeni niti 100 m. Čakal sem, da se je soseda odpravila s perilom, in nestrpno opazoval na vse strani, kdaj se bo prikazala vidra. Ni mi bilo treba dolgo čakati, ko že od nasprotnega obrežja začne voda močno valoviti. Na mah mi je postalo toplo in v rokah stisnem puško. Žival je plavala tik ob obrežju proti vodi, tako da jo je senca obrežja zakrivala. Pri brvi se je obrnila in krenila na moje veselje po sredini potoka proti meni. Na vodni gladini je bila žival lepo vidna. Pomeril sem in sprožil. Močan pok je pretrgal tišino in žival se je začela premetavati po vodi, da je voda pljuskala, ko da se koplje prašič. Slednjič se je le umirila. Splazim se iz trstja in visoke trave, kjer sem pustil puško. Ob vodi me je čakal sin sozakupnika S., 131eten fant, ki je šel domov po grablje, s katerimi sem žival potegnil h kraju. Z roko sem prijel za dlako, hoteč jo potegniti ven, kar se ni dalo, ker je bila pretežka. Moral sem prijeti z obema rokama, da sem žival potegnil iz vode ter ves vesel vlekel domov — uplenjeno vidro. Doma sem jo vrgel na mizo in začelo se je ocenjevanje živali, kakšna je in koliko bi bila vredna. Pri mojem očetu je bil ravno vasoval sozakupnikov hlapec, »stric Loj z« smo mu rekli. Ta gleda žival in pravi: »Sem že videl vidro, pa takšne še ne, ki bi imela gol rep, ker vidra ima kosmat rep.« Prišli so še drugi možakarji ogledovat žival, ki je bila daljša ko miza, precej okroglo debela, na prvih nogah je imela tri kremplje kakor kura, na zadnjih nogah pa je imela pet krempljev, med njimi plavalno kožico ter dolg gladek rep. Ker nihče ni mogel ugotoviti, kaj je prav za prav ta zver, sem šel k lovskemu pazniku. Povedal sem mu, da sem s palico pobil v potoku neko veliko žival in ne vem, ali je vidra ali ne, ter da jo naj pride pogledat. Ker ni bilo daleč, se je podal kar z menoj. Precej časa jo je motril in končno rekel, da je vidra, da jih je že več dobil, pa takšne še ne. Žival je vzel s seboj ter jo nesel drugi dan v Ptuj pokazat ptujskim lovcem, ki pa tudi od Železna do Slaviča niso vedeli, kako bi naj bilo tej živali ime. Stari lovec Štromajer je ugotovil, da je .to bober. Ker ga v Ptuju noben nakupovalec divjih kož ni kupil, ga je paznik spravil v Maribor, kjer tudi ni bilo kupca. Zato ga je poklonil učiteljišču za zbirko učil. Moje veliko veselje je splahnilo, ker nisem dobil vidre, katero bi bil lahko sam vnovčil, ampak bobra, za kar so si vsi naši in ptujski lovci belili glave, kako je prišel bober v hajdinski potok. Po drugi strani pa sem bil ponosen, da je bila meni sreča mila, upleniti tako redko žival. Pazniku sem prestregel fazana Zaradi mojega veselja do lova me ni manjkalo na nobenem večjem lovu, kakor tudi ne na malih lovskih pohodih, ker so me lovci vedno povabili s seboj. Po lovu so se navadno zadržali v gostilni paznika na družabnem pomenku in pri kozarcu vina, včasih pa so tudi vrgli karte. Tudi tu me ni manjkalo, tako sem bil vedno dobro poučen o vseh lovskih stvareh. Po nekem malem lovu najožjih prijateljev reče zakupnik Z. pazniku: »Fric, tega petelina na ,gmajni' pa si lahko ti ustreliš.« Med potjo domov sem sklenil, da si ga bom privoščil jaz. Ne zaradi mesa — ampak zavoljo tega, ker sem zelo užival na tem, da sem lovcem nagajal in jih dražil. Kajti lovci so dobro vedeli, da sem strasten lovec brez papirjev, samo dobiti in dokazati mi niso mogli. Izrecno pripomnim, da nisem prijatelj mesa divjadi in da nisem lovil zavoljo mesa in da bi prodajal divjad in bi se s tem okoristil, ampak sem ulovljeno divjad navadno komu podaril. Že naslednjega dne popoldne po lovu, ko je zakupnik obljubil fazana pazniku, sem se odpravil s puško petelinko, katero sem si sam napravil iz nekih starih cevi, da poiščem fazana, ki mu je odločena smrt. S puško pod suknjo sem na »gmajni«-po kratkem času iskanja našel zaželenega petelina, ki se je brezskrbno pasel po grmovju tik jelševega gozda. Približal sem se mu na strelno daljavo, sprožil in petelin se je prevrnil. Tudi jaz sem se vrgel na tla in počakal, da se je vse pomirilo. Nato poberem fazana, skrijem puško v grmovje ter se podam na rob gozda, da pregledam okolico. Paznik in sozakupnik sta slišala strel in takoj vedela, po čem diši. Pri opre-zovanju iz gozda sem zapazil, da se je zakupnik S. peljal s kolesom ob potoku navzdol, za njim pa jo je mahal paznik peš. S fazanom pod suknjo sem se hitro po drugi strani odpravil čez brv domov. Spravil sem fazana ter šel nazaj na cesto, se naslonil na ograjo ter gledal dol v potok, ko sta se moja zasledovalca vračala iz »gmajne« vsa zelena od jeze. Voščil sem jima dober večer in sta mi le s težavo odgovorila, tako ju je kuhala jeza. (Pride konec.) \ Nekaj misli o lovskih družinah in glasilu.* Lov je izmed športov najlepši, najmikavnejši in najbolj strasten, šport, ki najbolj zbliža človeka z naravo, razvija v njem poštenost, iskrenost in plemenitost. Tak je lov za vse tiste številne člane naših lovskih družin, ki iz dneva v dan vlagajo ves svoj trud za plemeniti cilj, ustvariti našim narodom srečno in bogato našo domovino. Žal, lov po naših gozdovih, poljanah in vodah ni tak za vse lovce. V neštetih lovskih družinah sede ljudje mračne preteklosti, ljudje, ki jim je bil lov in jim je še danes zgolj sredstvo za izliv svoje isamopašnosti in svojih zločinskih nagnjenj do vsega plemenitega in dobrega. Razumljivo je, da taki ljudje ne morejo imeti drugačnega odnosa niti do delovnega ljudstva, do države in izgradnje socializma. Kje naj iščemo take ljudi in kaj nam je storiti z njimi? Odgovor na to vpra- * Na željo tov. Winklerja Verija, majorja JA, priobčujemo zgornji članek dobesedno. —- Ur. šanje je vsakomur jasen. Take ljudi ni treba iskati, ker jih vsakdo pozna iz enostavnega razloga, ker spadajo med deklasirance, med predaprilski vladajoči razred. Kdor od lovca pričakuje, da bodo taki ljudje spremenili svojo nrav, da ne bodo zanje naše svobodne poljane s svojim ljudskim bogastvom zgolj bojne arene in praterije ropa, kdor pričakuje od njih poštenosti, plemenitosti, izpolnjevanje plana na področju lova in tovarištva, se bridko moti. Zato se odgovor na drugo vprašanje glasi: odločno pomesti svojo dritžino s takimi elementi. Naše lovske družine morajo postati resnične družine, družine delovnih ljudi, ljudi z istimi željami, isto miselnostjo, istim hotenjem, istim prepričanjem, zavestjo in ciljem. Zaokroženo — postati morajo ljudske družine. Da pa bomo to dosegli, bo treba precej borbe in odločnosti. Tedaj bo tudi glasilo »Lovec« dobilo drugo, naše, ljudsko lice, česar mu sedaj ne moremo pripisovati. Kdor čita in zasleduje od številke do številke glasilo »Lovec«, si ne more kaj, da si ne ustvari prepričanja, da to ni sodobno glasilo, glasilo napredno mislečih ljudi, temveč zrcalo preteklosti, zrcalo časa, ki je za vedno pokopan, proti kateremu smo se štiri leta borili in zmagali. Danes še lahko najdejo za svoje pisunsko delo v njem prostora razni upokojeni banovinski inšpektorji, davčni kontrolorji, bančni uradniki, upokojeni svetniki in advokatje, katere že po prvih vrsticah spoznaš, ali da so revolucijo prespali, ali pa bili na strani kontrarevolucije. Ko bodo lovske organizacije prečiščene od vrha do tal, tedaj bo tudi glasilo dobilo drugo lice. V njem bo tedaj prostora samo za naše mnogoštevilne zelene brate, ki predstavljajo, zahvaljujoč se pravični politiki naše KIP, ogromno večino članstva vseh sedanjih lovskih organizacij. Tedaj ne bo našel prostora v našem glasilu pisec prvega članka zadnje številke (štev. 5) gospod Lampreht Robert, človek, ki se šteje za pravega lovca, lovca graditelja socializma in ki naj bi mu bila naša petletka pri srcu, človek, ki izrablja ime maršala Tita za nedostojno sovražno kritikantarstvo, ki se repenči kot petelin samo, da bi si pridobil opore med lovci, ustvaril nezadovoljstvo in dal pobudo mračnim elementom, katerih se bomo v bližnji bodočnosti znebili, človek, ki se vtikuje v stvari, ki ga nič ne brigajo, katere napačno in sovražno ocenjuje, ki očita oblasti posluževanja denunciantov in ki se zavzema, da bi oblast imela zaupanje v lopove in njemu podobne elemente. Čudimo se, da najdejo taki »ljubitelji petletke« prostora v glasilu »Lovec« in se upravičeno vprašamo, kaj mislita o tem izdajatelj in urednik. W. V. Previsoki predlogi za odstrel. 3. aprila so imele lovske družine okraja Celje in okolica občni zbor. Poleg zanimivih referatov funkcionarjev in izvajanja zastopnika LS LRS tov. Zupana so bile prav poučne še debate. Ko smo pa zvedeli za normo odstrela užitne in kožuha-ste divjadi za 1. 1949/50, se je marsikateri zamislil. Prav vse pa je zaskrbela naša, z ljubeznijo gojena divjad, v katere število bo treba občutno poseči, da bo plan dosežen. Na tozadevne pomisleke je tov. Kokalj čisto pravilno pripomnil, da smo sami krivi, ker podajamo v statistiki previsok stalež divjadi v nameri, da bi se nam odobril čim višji odstrel. Ako podajamo stalež divjadi previsoko, moramo nositi posledice sami, posebno pa v tem letu, ko bo treba oddajati obvezno tudi užitno divjad. Naj mi pa tov. Kokalj ne zameri, če se vkljub gornjim ugotovitvam dotaknem nekaterih dejstev, ki gredo preko lovske moči. Tehnična nemoč odstrela srnjakov je dvojna. Prvič nimamo pušk risanic. V kolikor pa jih imamo, ni zanje dovolj ali nikake municije. Tudi si lovec ne sme izposoditi risanice od tovariša, ker je orožni list neprenosljiv. Tako so lovske družine v resni zadregi pri odstrelu. Plan bomo morali izvršiti, dotični lovci pa, ki še imajo lovsko risanico, ne morejo odstrela v celoti izvršiti. Marsikatera družina nima niti toliko nabojev za risanico, kolikor ima odstrela. (Že iz tega vzroka naša lovska družina že dve leti ni dosegla odobrenega odstrela.) Drug, zelo važen vzrok je gojitev in čuvanje srnjakov plemenjakov. Nič mi ne koristi, ako se cele pol ure pase lep srnjak komaj 30—50 m od mene, ko se ga pa krogla ne sme prijeti. To je sicer najlepši lovski užitek, števila pa ni. Kako težko je dobiti na muho pravšnega rogovileža, vemo vsi. Kako se bomo zmazali iz te zagate, prav zares ne vem. Bojim pa se, da bo padel letos prav vsak srnjak, ki bo zapeljivo nastavil pleča risanici. Še težja bo izbira pri srnah. Za potrebne za odstrel vemo, vemo pa tudi, da je le redka možnost odbiti pravo srno v oktobru, ko že ne izstopa rada na goličave. Da bi jih pa streljali s kroglo na brakadi,1 naj bo absolutno prepovedano, ker je življenje enega tovariša več vredno kakor vsa srnjad. 1 Streljanje srnjadi na brakadah prepoveduje Z. o 1. v 30. čl. — Ur. V nadaljnjem se dotaknem statistike tistih družin, ki so podale čim bolj točno stanje divjadi. Največ, kar sme družina črpati iz lovišča, je letni prirastek. Največ pravim, toda ta prirastek je treba z vso skrbnostjo oceniti. Ni dovolj, da imamo natančno prešteto srnjad in ugotovljeno po spolu in starosti in bi že iz te statistike šablonsko ugotovili prirastek. Vzemimo poljuben primer: V lovišču sta dva srnjaka la, eden Ib, trije Ila in eden Hb. Skupno je sedem srnjakov, od katerih bi bila dva lovna. Račun ni pravilen! Od teh srnjakov je mogoče kateri prehoden2 in lahko pade v sosednjem lovišču. Možen je tudi upa-dek po neregistrirani puški ali zanki. Tudi zima terja svoje žrtve. Razmnožil se je zopet nosni obad in še druge ne-prilike čakajo divjad. Pretehtati je treba vse možnosti upadka staleža in šele nato določiti odstrel. V tem računu bi jaz predlagal za odstrel samo ^nega srnjaka. Še slabše je s srnami. Vzamem za enkrat relacijo 1:1, t. j. da imamo tudi sedem srn — zopet dve la (močni), Ib (prestaro), tri Ha (eno- in dvoletni), eno Hb (slabotno mladico). Račun bi terjal zopet odstrel dveh srn. Računajmo še mladiče, katerih bi naj bilo sedem. Teh sedem mladičev bi bil letni prirastek. Ker se prirastek lahko izčrpa, bi lahko odstrelili celo 7 komadov srnjadi. Seveda je to absurd. Pustimo računu, da se je rodilo res 7 mladičev. Od teh pa je redna zguba najmanj dveh ali celo štirih mladičev, n. pr. zaradi nenormalnega poroda, uničenja po psih, lisicah, kunah, ljudeh, boleznih itd. itd. Do vrha, t. j. do razploda bi zrasli največ trije mladiči. Odstrel bi bil torej 3 komade srnjadi.3 4 Računam pa samo dva — enega srnjaka in mlado slabotno srno (starka naj še čaka, če še rodi), tako da bi se stalež 2 Nestalna divjad se ne šteje v stalež. — Ur. 3 Če je podani stalež krajevno normalen, kar iz opisa ni jasno, bi bil od poml. staleža 14 (7:7) normalen odstrel 4 (cca 30%). — Ur. dvignil za 1 kos. Tako bi. se stalež polagoma zviševal, ako je lovišče ugodno-za srnjad, sicer bi se srnjad izseljevala v ugodnejša sosednja lovišča. Hude pogreške delamo pri računih z zajci. V lovišču je recimo v pomladi 100 zajcev. Ker je navadno več zajcev kakor zajk, vzamem razmerje 60:40. Zajka ima povprečno trikrat 2—5 mladičev, povprečno 10 mladičev letno. Vse zajke bi skotile 400 mladičev. Lepa številka, ako* bi se le mogla uresničiti pri odstrelu. Toda od teh zajcev jih doraste komaj dobra desetina, vse drugo postane plen roparic in bolezni. Najhujši so psi, ki hodijo z ljudmi na polje. Ako ujame pes mladega zajčka, se zdi nelovcu čisto naravno in v redu. Zaradi enega zajčka se-po njegovem mnenju lovcu pač ni treba jeziti. Toda teh obiskov psov je nešte-vilno in ni vrag, da bi ne uničili večine zaroda. Druge so mačke. V okolišu do 500 m od domače hiše je le srečen zajček, ki doživi starost dveh mesecev in težo 1 kg ter se že zna izogibati mačkam, V gostem grmovju in dalje po njivah preži na zajčke podlasica. Sem prijatelj podlasic, ker uničijo ogromno miši im voluharjev, tam pa, kjer mislimo gojiti fazane, poljske jerebice in hočemo imeti zajce, si morava biti sovražnika. Ni pa moj namen naštevati že znane sovražnike divjadi, temveč koliko se lahko odstreli pri ugotovljenem številu materine divjadi. Veliko število v pomladi še vedno ni znak obilnega odstrela jeseni. Gotovo, da je to pogoj, ne pa zaključek in norma. Ozirati se je treba na lego in razčlenjenost lovišča. Zajci v hribovju dajo le redko goden podmladek zaradi večjih neugodnosti okolice. Boljši je prip-lod v gričevju z redkimi kmetijami. K vsemu temu pa je odločilno uravnovešen)e v naravi sami. Velik stalež sili k selitvi ali pa se pojavijo bolezni. Prav poučen primer je letos pri lisicah. Ne puška, ne jamarji in ne strup jih niso zmogli, grozi jim pa steklina, da jih zatre. Še v januarju jih je bilo dovolj in smo lovci nestrpno čakali na primeren sneg, da bi polagali strup. V februarju-. in marcu pa so brez strupa izginile v toliki meri, da je njih stalež približno normalen. Kje se je steklina najprvo pojavila, se ne bo dalo dognati. Dejstvo je, če bi se razširila po vsej Sloveniji, v jeseni vseh lisic ne bo toliko, kakor jih določa plan za odstrel. Za dihurje je plan ustrezen in bi se dal celo občutno preseči, ko bi imeli železje. Prav isto je z vidrami. V splošnem lahko rečemo, da je roparic še vedno preveč. Prav posebno bo treba močno trebiti kragulje in skobce. V glavnem nam škodujejo v jesenski in pomladanski selitvi. V jeseni postanejo plen kraguljev cela gnezda jerebic in večina fazanov, ker ostane kragulj v okolišu tako dolgo, dokler ima dovolj hrane. 'Na omejevanju staleža dnevnih škodljivih, ujed je imela Nemčija velik delež. ‘Lahko rečemo, da je bil lov v Nemčiji na visoki stopnji. Posebno ostri so bili pri pokončevanju roparic. To se je zelo poznalo po vsej srednji Evropi za časa selitve. Mi še nismo zacelili rane gospodarske izčrpanosti in ne moremo črpati toliko iz lovišč kakor poprej. Zaradi nepravilnih računov in — bodimo odkriti — tudi zaradi užitne divjadi — so podani previsoki predlogi za odstrel. Ni naloga oblasti4, da prekon-trolira, ali so podatki o stanju divjadi pravilni ali ne, ker je to po uredbi dolžnost vsake lovske družine. Lov je skupna last in narod mora imeti od tega narodnega premoženja dohodek. Ako bo v 1. 1940/50 katera družina, oziroma njej poverjeno lovišče premočno izčrpano, ne smemo iti v prihodnji lovski sezoni v ekstrem, da bi prikazali prenizek stalež. Pri naši oblasti so lovci, ki ne bodo dopustili opustošenja lovišč. Lovske družine pa morajo same uravnavati pravilen odstrel tudi letos. Ako bodo močno preobremenjene, je njih naloga, da skrčijo odstrel. Predvsem pa napovejmo boj roparicam na zemlji in v zraku. Ivan Dolinar, Žalec. 4 Je, kot nadzorna funkcija oblasti! Ur. Gradimo. Spustil bi se malo v vsestransko delo naše slovenske zelene bratovščine. To pa zaradi tega, ker me v to silijo razna dejstva in posamezni motivi, preko katerih ne sme iti in ne more naše lovstvo v današnjem družbenem razvoju. Tovariši! Veliko slišimo kritike, utemeljene in neutemeljene od posameznih članov in celo od okrajnih lovski svetov. Vse pa se vrti največ okoli tega, zakaj in kako, da nekateri gospodje, nekaterim tovarišem zaželeni sodrugi, niso dobili orožnega lista, ko pa so bili toliko in toliko časa zakupniki tega in onega lovišča. Bili so tudi slavni gostje tega in onega baronskega veličanstva. Ti ljudje so si pridobili precej znanja in izkušenj pri raznih vrstah lova. Zakaj ne bi še danes hodili zravnani po livadah, logih in gozdovih? Zakaj in kako mora biti to, da so nastala popolnoma prerojena društva, pa tudi lovski zakon je nov. Plansko sekajo gozdove, plansko pogozdujejo. Še celo za lovske svete in lovske družine si je nekdo zamislil plan. Nekoč je bilo vse drugače; ta šport ni bil za vsakega. Privoščil si ga je le tisti, ki je bil dovolj težak, zanj tudi ni bil tak hrupen lovski greh, ako je kaj zastrelil ali se je s kakim drugim lovskim dejanjem proslavil. Vse to seveda ni bilo omembe vredno, kvečjemu vesela zgodba ob dobro obloženi mizi. Tovariši lovci, veliko bi se dalo zapisati kot dokument preteklosti, še več pa bi bilo povedati o sedanjosti. Za enkrat se bom dotaknil po mojem občutku najbolj perečega. Štiriletna borba z okupatorjem, borba z notranjim sovražnikom je "pobrala veliko najboljših sinov naše zemlje. Razrušila je ogromno domov in raznih objektov ljudske imovine. Začela se je obnova, nove ceste, tovarne, zadružni domovi, graditev naše domovine. Ali ste, tovariši lovci, videli kje pri kaki gradnji družino zelene bratovščine, ki bi korporativno delala na obnovi? Jez osebno še ne. Videl pa sem tu in tam kakega posameznega tovariša. Kaj mislite, tovariši lovci, ali se ne bi dalo organizirati sodelovanje tako lepo, kakor se organizira jesenski lov? Zakaj bi bila ravno lovska organizacija zadnja? Zakaj ne bi bili lovci v sestavu socialističnega tekmovanja? Tovariši! Dobro vem, da ste že videli mnogo manifestacij po naši zemlji, raznih prireditev itd. Videli ste zastopstva raznih ustanov in društev. Kako pa je bila zastopana zelena bratovščina? Da, bili so posamezniki, ki so ogromno žrtvovali za domovino in ki so še pripravljeni žrtvovati. Med temi je le malo bivših monopolistov in baronskih fevdalcev. Tovariši, kako mislite ob pričetku novega lovskega leta, ali se ne bi posvetili takemu delu? Dotaknil bi se tudi druge važne strani, od katere se ničesar ne čuje v slovenskem lovstvu. Kje ima zelena bratovščina rdeči kotiček na Slovenskem? Kje študirajo poleg lovstva, kinologije in balistike tudi politično literaturo in v koliko jo študirajo? Ali mislite, da ne bi bilo tudi to za marsikaterega dobro? Ali mislite in študirate po vaših sestankih kaj o teh važnih stvareh? Tovariši, prelom s starim je že zdavnaj za nami in ni več tistega, kar je včasih bilo. Treba je pričeti tudi na tem področju, da prepričamo vse lovce, da stare navlake ni več ter da je tudi ne sme in ne more biti več. Kako in kje so urejene strokovne in politične knjižnice? Tovariši, pojdimo na delo! Druga je, da zainteresiramo vsakogar za naše zadružništvo. Tudi na tem področju moramo prijeti za delo. Vem tudi, da so zelo redki, ki so resnično ljubitelji narave in so dali naravi in času, kar je treba. Tudi to ledino moramo sveže preorati. Dalje, kadar prebiram stare letnike »Lovca«, čitam o streliščih in lovskem streljanju. Prepričan sem, da ne vedo vsi lovci, da danes obstajajo in da se na novo organizirajo po vsej Sloveniji strelske družine. Zveza borcev ima svojo organizacijo in v vseh večjih krajih že iniciativne odbore Strelske zveze in društva. Pri vsem zgoraj navedenem je veliko dela in priprav in lovske družine bi lahko veliko pripomogle zlasti pri organizira- nju strelskih družin. Organizacija bi se s tem razširila še na tiste kraje in vasi, kjer danes še ne obstaja. Treba je, da bi se lovci, kateri so se že za časa NOB udeleževali bojev, tudi še udejstvovali v streljanju z ostrostrelnim orožjem. Potrebno bi tudi bilo večkrat osvežiti vaje tistim, ki so se že udeleževali takih vaj. Tistim, kateri mislijo, da je to zanje nepotrebno, bi jim priporočal, da uče mlade lovce v ostrostrelstvu in tako svoje znanje preneso na mladi rod. Tovariši! Dobri in zavedni patrioti bodo tisti lovci, kateri bodo ne samo poznali zakon, temveč tudi iz ljubezni do narave izpolnjevali svoje dolžnosti v petletnem planu. Priporočal bi vsem tovarišem zelene bratovščine, da se vsaj v bistvu seznanijo z ustavo FLRJ, posebno pa s 32. čl. V. pogl. C. R. V lovopustu. Če pogledaš mrtvo naravo, sam sebi ne moreš verjeti, je li marec, ali pa smo že nekje tam blizu, kjer nas bo kmalu spravil pokonci kralj gozdov — veliki petelin. Takrat bo _ vztrepetalo srce slehernega lovca, ki bo pregledoval svojo puško in obujal spomine na vsa pretekla doživetja. Da, to so najlepši trenutki, kadar se zamisliš v svojo preteklost, ko ti misli zabredejo za 10 ali 20 let nazaj; tebi pa se zdi, da je od tega preteklo komaj leto ali dve. A vendar, če natanko premisliš, vidiš, koliko lepega in hudega je šlo ta čas mimo. Lepega zato, ker je šla mimo tebe cvetoča mladost, a hudega, ker si občutil težo nesvobodnega življenja. Ne moreš si kaj, da se ne bi pri tem spomnil mnogih lovskih tovarišev, s katerimi si skupno užival lepoto narave in bil z enim na naskakovanju petelina, z drugim na zalazu na srnjaka, s tretjim na klicanju gozdnega jereba itd. Takrat se šele zaveš, da je preteklo že mnogo časa, ker si ostal sam, tvojih najboljših pa ni več. Oni so se preselili v večna lovišča, spomin nanje pa bo ostal za vedno! Tako nekako se vzbuja v lovcu leto za letom v zimskem času, ko sedi pri topli peči — in takrat, ko se prebuja iz upanja pomlad, skoraj prisili tudi lovca, da se zgane in sledi za naravo. Misli se mu pletejo spet okrog ugibanja, koliko lepega mu bo prinesel lov v tem letu. Res, največkrat gremo pač na splošno z mislimi naprej, kaj ko bi se malo okre-nili in se vprašali, koliko smo doprinesli k tako ljubemu lovskemu užitku? Ali smo vrgli puško v kamro že kar 15. januarja in si oddahnili, rekoč: sedaj bo pa mir tja do 1. junija, saj poprej nimam kaj iskati po lovišču. Vidiš, lovski tovariš, to bi bilo napačno, ker je najlepši čas v lovopustu, ko posvetiš vso svojo pozornost roparicam, a ne samo košato-repkam. Obrnimo pažnjo tudi na tiste ljube mucike, ki se klatijo po gozdovih daleč od svojih toplih zapečkov. Na kragulja nimaš lepše priložnosti kakor na pomlad, ko se ženi in te v zgodnjih jutranjih urah kliče fi-fi-fi-fi, da mu lahko na svatovščini voščiš dober dan. Seveda previdno in oprezno, da ti prej ne želi zbogom. Tako sva lansko leto z Jožetom šla za Veliko noč zgodaj zjutraj malo v naravo, ko zaslišiva visoko pod grebenom fi-fi-fi-fi-fi, podobno žolni, le malo višji glas. Greva počasi za glasom in ko prideva blizu, jame Jože z zalezovanjem. Naskakuje, kakor bi imel pred seboj velikega petelina. Gledam v višavo po jelkah, a ne vidim ničesar, glas pa vedno na enem mestu. Kar naenkrat prileti kragulj in se usede 20 metrov pred menoj. Preden se dobro zavem, spet zleti in jo srečno odnese. Ko pogledam za Jožetom, vidim, kako meri s flobertom. Ker je bila preveč goščava, ni mogel priti do strela. Prepodil pa je štiri kragulje, misleč, da so na drevju, pa so zleteli s tal, kjer so se ženili, in šele, ko je prišel v neposredno bližino. Pozneje je par v bližini gnezdil in sem ju pokončal. Tako imamo lovski užitek tudi izven lovnega časa in tem večje zadovoljstvo, ker uničimo roparice, da koristimo lovu in skupnosti, posebej se pa prikupimo tistim nežnim in mehkim bitjem, ki rada goje doma perjad in ki jih imenujemo — ženke. Tone. V gozdu prenočim ko sraka, ker sem pravi lovec Jaka. Lov veselje, moj je šport, ženi dajem pa raport. Hej, ljuba ženka, moja Lenka, tukaj krasna je pečenka. V nedeljo zajčka pekla boš, ustrelil ga bo ljubi mož. Tako zvesti lovec Jaka za svojo ženko rad skrbi. V veselju in ljubezni, dovolj nabojev postreli. J. D., Osluševci. Moj prvi lov na jelene. V jeseni leta 1945 se nekega dne oglasi pri meni moj dobri prijatelj ing. Miha K. Povabil me je na lov na jelene, ki bi se naj vršil nekaj dni pred božičem, nekje v bližini madžarske meje. Seveda sem povabilo takoj sprejel in mi moja lovska žilica drugače niti dopuščala ne bi. Odslej sem skoraj vsako noč sanjal o raznih zverinah in se v sanjah boril z njimi. Nekaj dni pred božičem jo primaha ljubi Miha, kakor sva se dogovorila. »Paj za pa grema,« pravi. Začelo mi je srce skakati kakor »prase v vreči«, tako sem bil vzhičen. Moja ženka se rada krega, kadar gre za kak lov, tokrat pa tudi za to ni bilo časa. Nategnil sem škornje, navil mojega Forda, naložil Miho pa hajd proti Ljutomeru. Ko se je začela ta avanturistična vožnja, je bila ura 16. Ker pa napravi moj ljubi Ford na uro samo 60 minut, sva prišla na mesto šele ob 24. uri. Sicer pa če ima človek tremo ali vročino, da se prav razumemo — tako ne more spati pred takim lovom. Ko sva šla od doma, je še bilo jasno vreme, ko sva pa prišla na mesto, je bilo že skoraj % m snega, in pravi >idemo ili neidemo, ima pola metra snega«. Moj duš, tega nisem mogel verjeti in jo urežem v spodnjih hlačah skozi vrata, seveda tudi bos, da vidim, koliko je na tem resnice. Hudiman če že tako daleč pridem, navsezadnje pa jelena niti videl ne bi, to bi pa le bilo preveč. Ko sem stopil v lužo pred pragom, sem se docela predramil. Takoj smo sklicali konferenco, da li gremo ali ostanemo. Dva tovariša sta živahno pripovedovala, kakšne je-jelene sta že videla, eden se priduša, da je videl nekje pri Lendavi jelena celo s tremi rogovi. To pa mi že ni bilo vseeno, no pa junaško sem sklenil vzdržati. Kisli obrazi so se nam kmalu zjasnili in na slednjem si bral, da smo se soglasno odločili, samo če bo tudi naša »Fordača« v tem slabem vremenu držala z nami. Po nekaj požirkih »žegnane vode« smo bili pripravljeni za odhod. Bila je še tema, »lampaši« na Fordu so slabo goreli in tudi cesta je bila slaba, a tem trdnejša je bila volja. Po enourni vožnji smo prispeli na cilj. Vozilo smo pustili na marofu ter jo peš mahnili proti Muri. Tam nas je čakal logar in nas prepeljal v čolnu čez do logarnice, kjer smo se malo odpočili. Kot okrepčilo nam je služilo žganje s čajem. Snežilo je ko za stavo, toda to nas ni motilo, da ne bi šli naprej, kakor smo sklenili. S seboj smo imeli tudi zemljevid, sicer bi prišli šele za nekaj dni nazaj, ker je gozdni kompleks meril približno 600 ha, kar je vsekakor precej. Prehodili smo kakih 500 m, to je bila prva tabla gozda, ko me naskoči zajče, jaz pa sem bil pripravljen na jelena, kajti po pripovedovanju sem sklepal, da za vsakim močnejšimi deblom kak jelen premišljuje o prihodnji pomladi. Zajče skoči, da nisem dobro stal, bi me podrl. -— Ko ustrelim prvič, je kazalo, da je opazil, da nislem domačin, postavil se je na zadnji nogi in mi pomežiknil. Mislil sem mu to hudomušnost oprostiti, toda puška se je po naključju sprožila in revež je podlegel. Iz bližine sem tedaj zaslišal kričanje gonjačev: »Jeleni,« na snegu je ležala krasna košuta, ki je naj-brže bila pred kakimi tremi dnevi od kakega zalezovalca ranjena in je poginila. Po natančnejšem pregledu smo ugotovili," da so ji lisice že celo stegno požrle tako, da se je videl drob in je kazalo, kakor da so se lisice že celo nastanile v trebušni votlini. Šli smo naprej. Ura je bila okrog 11. Kazalo je, da so se lisice, zajci in srnjad že predramile. Začelo je pokati, divjad begati in bilo je, kakor da se bliža sodni dan. Nekje od madžarske meje slišimo zvoniti poldan. Naš lovski vodja nas je na novo razvrstil in nas poučeval, kako se moramo držati, ker v nekaj trenutkih se bomo srečali z jeleni. In res ni bilo treba dolgo čakati, ko zaslišimo krik gonjačev: »Jeleni, jeleniii...« Sedel sem ob robu gozda pri nekem hrastu. Nenadoma se pripodita naravnost proti meni dve veliki živali, precej večji, kakor smo imeli nekdaj doma naj večjo kravo Brezo. V začetku sta mi zelo ugajali, ko pa sta se mi v počasnem tempu vedno bolj približevali, se je simpatija spreminjala nekako že bolj v bojazen. Občutki so bili nekam čudni, lasje so mi stali tako pokonci, kakor če bi dal ježu klobuk na glavo. Ko sta se mi približali na približno 5 m, je postala stvar še resnejša; dobil sem nekam mehke občutke — v hlačah... Junaško sem vstal s svojega stolčka in mislil, kar bo — bo in zadenem kar s klobukom, na puško sem namreč medtem pozabil. Zbudili pa so se moji tovariši in streljali, da bi kmalu oglušil. Jelena ravno nedolžna tudi nista odnesla peta, ker se je na sledu opazila kri. Bili pa smo preblizu madžarske meje in je kazalo, da sta jelena imela z obmej, nimi organi dogovorjeno in sta najbrž že prej pri prehodu na našo stran oddala potrebne listine, ker sta jo tako nemoteno mahnila spet na ono stran. Po nekaj krepkih in hudomušnih izrazih smo nekoliko pojužinali in lov se je nadaljeval. Dobili smo še precej zajcev in nekaj srnjadi in okrog 16. ure smo ta tradicionalni lov zaključili s poštenim prigrizkom in dobro kapljico. Smrt fašizmu — svobodo narodu! Rizman. Kdor drugim jamo koplje... V soboto 7. maja sem »skočil« spet malo pogledat v Radovljico, saj se človek čez teden Ljubljane kar najč. Popoldne sem vzel flobertovko in stopil proti čuvajnici pod mostom. Tam stanuje družina, ki se ukvarja tudi s kozami in kurjerejo. Pa mi pove gospodinja, da zadnje čase njene pridne pute obiskuje »skov«. Ravno prav, sem si mislil. Medtem ko se pogovarjava o tem in onem, se zadere koklja, ki je vodila dvanajst piščancev. Le-ti so brskali po vrtni gredi, koklja pa je bila onstran goste ograje. Ta trenutek opazim ujedo, ki je zagrabila piščančka. Hitro pomerim — nasloniti ni bilo časa — stisnem in gra-hasta roparica je v bolečini raztegnila peruti. Piščanec pa je, mahaje s svojimi majhnimi krilci, ušel. V tem hipu se požene razburjena koklja prek ograje in začne s kljunom srdito obdelovati nastreljeno ujedo po glavi. Ko sem pobral plen, sem ugotovil zelo močno razvito skobčevo samico. Ponosen na tri zahvalne besede matere Dagarinke, ker sem ji rešil najmlajšega člana njene kurje družine, sem zadovoljen odnesel skobca domov in ga poklonil očetu kot godovno darilo. N. L. Kdo je največji uničevalec jerebic? — Mnogo je že o tem pisal naš list, namreč o jerebicah, njih hitremu zarodu in pa tudi tako hitrem uničenju te ljubke živalce. Res je, da je tudi jerebičji rod za časa okupacije zadela usoda uničenja, ker so se preveč razmnožile roparice, ki najbolj strežejo po življenju jerebicam (lisice, ujede, dihur, podlasica, vrana itd.). Vendar pa hočem v tem poročilu dokazati, da je največji sovražnik te male pernate divjadi vsekakor le človek s svojo brezsrčnostjo. Ko sem med NOB bil med mnogimi tudi sam žrtev fašizma, kateri je moril in mučil tudi lovce, sem moral po aretaciji in po končanem mučenju v ljubljanske zapore na Miklošičevo 7, kjer sem prebil natančno 10 mesecev, do odhoda v Nemčijo. V tem času sem v zaporu naletel na vsakovrstne ljudi. Mnogi med njimi so bili tudi pravi, dobri lovci, med katerimi je čas v celici mineval še najhitreje. Jasno, da ni zmanjkalo pogovorov o lovski latinščini, čeprav smo imeli časa po 25 ur na dan. Če pa je za nekaj časa le zmanjkalo latinščine, smo debato nadomestili s kartami, pri katerih je čas vseeno hitreje mineval kakor z buljenjem v štiri prazne stene, pri čemer so te mučile misli na dom, ženo, družino, še bolj pa vprašanje, kdaj bo konec vojne in kdaj vzame fašistične polentarje hudič. Pa jih je res kmalu in dobili so nas v roke Nemci. To je bila druga muzika, kjer ni bilo več časa za debato in za lovsko latinščino in podobno poezijo. Morali smo garati ob slabi hrani, ves dan zastraženi, včasih tudi ponoči, dokler nas niso odvlekli v Nemčijo, od koder ni več povratka, kakor so rekli naši »belogardisti«. Za mnoge res ni bilo vrnitve, meni pa se je le posrečilo uiti šmrti, čeprav sem bil od bombardiranja petkrat podsuh in enkrat močno ranjen. Menda sem prenesel zato, ker sem lovec in da napišem našim lovcem, kdo je glavni uničevalec jerebic, kakor sem to čul na lastna ušesa v ječi v Ljubljani. Bilo je namreč med nami v zaporu nekaj tovarišev, ki so kar tekmovali med seboj, kdo je pokončal največ jerebic. Takole so pripovedovali: Prvi: Kot lovski tat sem ustrelil marsikatero, vendar je to neugodno in premalo, ker navadno pade le ena, včasih pa še nobena. 'Le enkrat se mi je posrečilo, da sem z enim strelom pobral štiri. Pričel sem drugače in sicer v zimskem času, ker so bolj domače, ter jih jel loviti, kar je v snegu najbolje, na zanke. Kamor so hodile po hrano, sem jih še privabil s tem, da sem potresel ajde, kar jerebice najraje jedo. Ko so bile docela privajene, sem povprek njive zastavil s smrekovimi vejicami, na razdaljo 80 cm pa pustil prehode, kamor sem postavil zanke. Potresel sem seveda po obeh straneh z ajdo tako, da ko so na eni strani pospravile svoj smrtonosni živež, so šle skozi odprtino na drugo stran, kjer so se zadrgnile za vrat ali nogo ter sem jih včasih ujel tudi po 10 naenkrat. Takoj se je oglasil drugi in dejal: To je še tudi prepočasi. Jaz sem jih pospravil celo kito v enem dopoldnevu. Jerebice sem ravno tako privadil na ajdo, katero jedo najrajši, zlasti v zimskem času. Ko so bile že, skoraj domače, sem prinesel h kozolcu, kamor sem jih privadil, »žrd« od voza ter jo tam zakopal v sneg po dolgem tako, da je samo debelejši konec gledal iz njega. Še poprej pa sem pod to žrd potresel ajde. To žrd sem potem, ko je bil sneg južen, obzidal s snegom do 15 cm na debelo. Ko je bilo to delo končano, sem žrd potegnil izpod snega tako, da je nastala pod snegom do 6 m dolga luknja. Okrog vhoda sem še malo potresel z ajdo in past je bila gotova. Navadno je že po 15 minutah izginila poslednja jerebica za hrano v luknjo. Tedaj sem se lepo počasi približal ter jim, nič hudega sluteč, zamašil vhod in bile so moje. Previdno sem segal skozi sneg v rov in zaporedoma osemnajstim zavil vrat. Niti ena mi ni ušla. Tretji je komaj čakal, da je povedal menda še okrutnejši način. To je še vse prepočasi in preveč truda. Meni ta živalca pride tako rekoč sama v roke in jih kar sproti pospravim, kar se jih v našem kraju pojavi — brez ceremonij. Vzamem 'It kg ajde in jo namočim dva dni v špiritu. Seveda, nekaj dni poprej pa vržem nekaj zrn ajde na kraj, kamor hodijo, da so bolj domače. V ugodnem trenutku posujem opojno ajdo na tisti prostor in lačne živalce brezskrbno pozobljejo od špirita zastrupljeno zrnje. Ne veste, kako zabavno je gledati, ko se čez nekaj minut začno korajžno zaletavati druga v drugo, nato pa padati in zopet vstajati itd., dokler popolnoma ne omagajo in ne obležijo na hrbtu. Brez hitrice jih tedaj lahko pobereš ko krompir v vrečo, doma jim pa posekaš glavice. Takrat se gotovo streznijo, samo malo prepozno je. Največ sem jih na ta način dobil 24 skupaj. Mislim, da sem s temi mračnimi zgodbami dokazal svojo trditev, da je največii uničevalec naših poljskih kur — človek. Res je, da jih mnogo nehote ugonobi pri košnji, še več uniči kosilni stroj. Sam sem pri košnji nataknil jerebico na koso. Leglo sem rešil s tem, da sem 17 jajc podložil koklji, ki jih je 14 izvalila. Toda v nekaj dneh je zarod deloma poginil, deloma je pal v kremplje domače mačke. Ni torej čudno, če jerebic ni. Pri tem se pa gospodar živalstva — človek — vprašuje, kdo je največji uničevalec. Zadnikar Viktor. Krt — rešitelj zajcev in jerebic. Vsak lovec ima priložnost ugotoviti, kadar opazuje dobro za rej eno ravninsko lovišče, da so zajci in jerebičje kite od daleč vidne nekoliko dni potem, ko je sneg pokril polja. Nehote se morda vpraša, kako je mogoče, da številni, posebno leteči sovražniki te male divjadi v dolgih stoletjih še niso iztrebili, ko leži kakor na krožniku v svoji izdajalski barvi sredi belega snega. Splošno je znano, da zajec ob sveže zapalem snegu leži tako trdno v svojem ložu, da se pusti zasnežiti in mu jako rekoč lahko stopiš na glavo, preden se hrupno dvigne in odnese krače. Šele po dveh, treh dnevih se zajec izko-baca izpod snežne odeje, da si poišče nekaj za pod zob. Ves ta čas leži mirno pod snegom, ki se od toplote njegovega telesa tali, tako da sedi v zračni, dokaj topli celici. Izdaja ga le rumeno obrobljena luknja, ki mu dovaja svež zrak in iz katere puhti v mrzlih dnevih dobro vidna sopara zajčevega dihanja. Tudi cele kite jerebic se puste zasnežiti, navadno na kakem žitnem posevku. Pod snegom si narede prave hodnike. Dva dni potem, ko je zapal sneg, je zajec spet živahen in lovišča so polna njegovih karakterističnih sledov. Zakaj se zajec skrije, ko zapade sneg? Kako naj si to tolmačimo? Njegova barva se od beline snega močno odraža in morda ostane iz prirojenega čuta samoobrambe pod snežno odejo, da ne bi opozoril nase številnih sovražnikov. Pri snežnem vremenu je pa tudi krt izredno agilen in vneto obnavlja zračenje svojih podzemskih rovov, zato priuno rije in se zelo pogosto preriva na površino zemlje in snega. 1 ako nastanejo rjave krtine na belem snegu. To se godi takoj, ko začne snežiti, in če sneg ni preglobok, so njive in travniki oz. sneg brž posejani s krtinami. S to svojo dejavnostjo pa dela krt nevede velike usluge zajcem in jerebicam, kajti posebno operjeni zalezovalci ne morejo tako lahko razlikovati nepremično ležečega zajca ali čepeče jerebice od rjavih krtin. '1 ako je krt rešitelj mnogih zajcev in jerebic v težkih časih zasneženega zimskega polja. Zanimivo je tudi to, da v severnih krajih in višjih legah, kjer ni krta in ne krtin, oblači zajec in tudi nekateri ptiči kurjega rodu v zimskem času belo zimsko obleko. A. S. Pirc. Logar Peter pripoveduje. Ko sem bil še lovski čuvaj pri bogatašu Mts, se je priglasil med drugimi za odstrel petelina tudi naddavkar iz Celja. Na določeni dan sem ga čakal v gostilni ob cesti v „ Ribnico. Zadel pa ni najbolj srečnega dne. Lepo pomladansko vreme se je kar čez noč izprevrglo in iz goste megle je jel celo naletavati sneg. Ne ravno prijetna hoja navkreber je dvojno utrujala gosta. Cim dalje bolj pogosto se je ustavljal, puhal kakor parni stroj in lovil sapo; bil je namreč v dobri koži z dokaj okroglim trebuhom. K moji hiši naju je privedla že noč. Prijetno sva se pogrela v zakurjeni sobi in došli gost si je oddihal tako glasno, da je hišna mucka kar škilila, kam bi pobegnila. Ko se odpiha, slaveč še nekaj vprašanj, si sleče volneni površnik ter si poželi precej napehan nahrbtnik, kateri je vso pot gulil moja pleča. Prinesem ga in gost prične iztovarjati razne dobrote. V tem je moja žena prinesla čaj, gospod pa je prilil žgani krst, da je zadišalo po sobi. Postajal je zgovoren in zvedav, največ glede števila, obnašanja ter življenja petelinov na naših vrheh. »Ob kateri uri odrineva jutri?« vpraša končno. Vprašanje sem nekoliko potehtal. Predočil sem si namreč njegovo sinočno polževo hojo, a petelin je visoko in daleč. Menim čim prej, tem bolj sigurno bo; ob eni ponoči stopiva na pot, če soglašate, daleč je in brežina, zlasti ta sneg bi naju znal znatno ovirati. »Pa veste sigurno, da je petelin tam?« hlastne. »Ne bojte se, star lovec sem, svoj revir in gozdne stanovalce v njem poznam kakor lastno hišo. Želite li morda k počitku?« »Prosim, prosim,« reče in zazeha široko v znak, da se glede spanca res ne potvarja. Lahko noč! Kako bo z vstajanjem tako zgodaj, me je mikalo. Pa gospod je pokazal nepričakovano strogo disciplino, točno ob eni je bil na nogah. Z neverjetno naglico je bil nared, cuknil nekajkrat iz stekleničke ter si vrgel puško na ramo. Drugo sem napravil tudi jaz. Ko primem za kljuko na vratih, me za hip pod rži in vpraša: »Imate nemara kak stolček pri roki?« Kakšen in čemu vam bo, se začudim. »Kakor ste videli včeraj, rad med potjo malo počivam, v sneg pa ni prijetno in tudi ne zdravo sedati. Prosim vas.« Poiskal sem stolček in stopila sva v noč in v pol pedi debel sneg. Da nisem določil tako zgodnje ure, bi se bilo vse podvzetje na petelina gotovo še bolj pokazilo. Gospod je bil spotoma končno več na stolčku kakor na nogah. To poče-panje mi je spravilo klobuk že čisto na oči, da mi prizor ni legal še bolj na živce. Polagoma, kakor romarja na Uršljo goro, sva dosegla rastišče. Jelo se je tudi že svitati in bukev, kjer je petelin navadno pel, se je že razločno videla. Jedva opozorim gospoda na molk in previdnost, ko zagledam petelina. Stegoval je svoj lepi vrat levo in desno. Kmalu je tlesknil, zaklepal in tudi zaškripal. Gospod iz Celja ga jame naskakovati, docim sem bil sam opazovalec. Cernu ne strelja? sem se začudil. Prislanjal je puško k licu, meril nekaj časa, potem pa svoj pihalnik zopet pobesil. No, zdaj pa bo, si' mislim, videč lovca, da je prestavil nogo za čevelj naprej in prislonil puško tretjikrat k licu. In res je počilo. iNi pa bil pok iz puške, marveč je bil mojstrski pok izločenih vetrov. Poceni municija, me je spreletelo. Pa ne bilo bi še zaigrano s petelinom, da se ni gost v neki posebni zadovoljnosti pogladil po trebuhu in si dal glasno duška: »Ah, ist da s gesund!« (Oh, kako je to zdravo). Tudi za petelina je bilo zdravo, ker je zdrav — odletel. C. M. Iz lovske organizacije Pozor! Pisarna OLS Maribor uraduje odslej za stranke samo ob ponedeljkih, sredah in sobotah. Ce pade sreda ali sobota na državni obvezni praznik, pa dan poprej. Poslovne ure od 9. do 13. ure. Ravnajte se po tem. OLS Maribor. Kinološke vesti Popravek. Knjiga »NAŠI PSI« velja broširana 70,— din, vezana v polplatno pa 85.— din, ne pa 60.— din, kakor je bilo pomotoma objavljeno v »Lovcu« junija 1949, stran 240. Mednarodna kinologija. Glavna skupščina mednarodne kinološke zveze (Fede-ration Cynologique Internationale — F. C. L), ki ima svoj sedež v Bruslju, se je vršila dne 30. maja t. 1. v Parizu. Za predsednika v bodoči poslovni dobi je bil izvoljen g. dr. W. K. Hirschfeld, Soe-sterberg, predsednik Kinološke zveze Holandske, za podpredsednika g. dr. Giuseppe Solario, predsednik Ente Nazionale della Cinoiilia Italiana. Podrobno poročilo o kinoloških dnevih v Parizu in na Dunaju prihodnjič. Lovski kinološki dnevi v Avstriji. Lovski kinološki teden se bo vršil v dneh 11. do 17. septembra t. 1. v Gradcu, in sicer Lovska razstava v gradu Eggenberg pri Gradcu in mednarodna razstava lovskih psov v dneh 11. in 12. septembra 1.1-v Gradcu. Kinologija v FLRJ. Klub ljub.teljev jazbečarjev in terijerjev: Občni zbor je 3. maja 1949 izvolil nov odbor, in sicer: predsednik Stare Bruno Hugo, njegov namestnik Caf Ivan, tajnik in strokovni poročevalec Drenig T. Teodor, blagajnik Klemenčič Ivan, gospodar Arko Vladislav in odborniki: Arko Stanko, Brus Drago, Dobravčeva Slavka, Dularjeva - Knaflič Biba, Hribar Avgust, Gregorič Benon, Konrad Mirko, Pavušek Berislav, Rusova Breda in Vončinova Vida. Nadzorni odbor: dr. Boh Alojzij, Janez Jožef in Verbič Anton. Klub ima v planu 1949 : 2 pomladanski vzrejni tekmi in eno jesensko uporabnost-no tekmo. Sodniški pripravniki: Kinološko udru-ženje NR Hrvatske je prijavilo kot sodniška pripravnika za vse vrste ptičarje Richter Ivana in za vse vrste športne pse Kesterjeva Tea iz Zagreba. Kinološko udruženje LR Slovenije je prijavilo sodniške pripravnike za vse vrste jazbečarje in terijerje Flribarja Avgusta, Ljubljana, Vodnikova 100; Janeza Jožefa, Maribor, Pobrežje ob Dravi 1 a in Cvirna Otmarja, Maribor, Partizanska 36 ter za vse vrste brakov, jazbečarjev in terijerjev Pušavec Jožefa, Vodice 139 pri Kamniku. Zvezni tajnik. September Lovec 1949 Dr. Janko Lavrič Vzgoja goničev (Nadaljevanje.) III. Preden bomo svojega učenca začeli učiti pravilnega iskanja in dobre gonje, mora dobiti temelje za vodljivost in poslušnost. Šolanje v tem je važno in tem bolj potrebno zato, ker so bili vsi naši goniči v zadnjem času glede tega najbolj zanemarjeni. Ko psiček doseže štiri mesece starosti, je že čas, da pustimo igračkanje. Pes dobi ovratnik, katerega bo nekaj dni skušal strgati z vratu, a kaj kmalu jarma ne bo več čutil. Sedaj ga moramo navaditi, da bo hodil ob naši levi nogi, in sicer prav ob nogi, ne spredaj, ne zadaj Kako neprijeten je pogled na pse, ki tega niso priučeni; gredo pred vodnikom, ki jih vodi oprčene, in ga dobesedno vlečejo; že na poti v lovišče se utrudijo, ker vlečejo težko breme vodnika za seboj, pozneje se na lovu kmalu utrudijo in že okrog poldneva začno- polegati po stojiščih v veliko jezo strelcev, katerim odženejo divjad, ki jo drugi psi priženejo do njih. Ni čudno-, da so utrujeni, saj so se zmučili že na poti v lovišče grede. Odslej dalje bomo vsako vajo, o kateri govorimo v tem poglavju, vežbali najprej v zaprtem prostoru, pozneje šele zunaj. V zaprtem prostoru navežemo psa na jermen ali na lahko verižico; jermen rabimo v začetku le v zaprtem prostoru, za zunaj pa nasvetujem verižico, kajti jermen kljub pazljivosti vodnika pes kaj kmalu pregrizne, dočim verižice ne more in se pozneje tudi jermena ne bo lotil. Verižica naj bo lahka, ne pa kaka težka volovska veriga. Psička zapeljemo k steni tako, da je stena na vodnikovi levici; prav ob steni je pes, nato vodnik. Ta prime jermen v levo roko prav blizu ovratnika, z desnico pa drži jermen na drugem koncu tako, da ima desno roko ob boku. Vodnik se premakne in gre ob steni, pes se pa premika v sredi med vodnikom in steno; na levo ne more, ker ga ovira stena, na desno pa tudi ne, ker je tam vodnik. Tako hodita nekaj časa in če bi pes hotel prehitevati, ga vodnik potegne nazaj, če bi zaostajal, pa naprej, in pri tem izgovarja povelje Noga! Nekateri priporočajo dvojno povelje, Naprej!, če pes zaostaja, in Nazaj!, če prehiteva. Mnenja sem, da zadostuje le eno povelje in je najprimernejši izraz Noga!, kajti samo povelje Nazaj!, katerega drugi priporočajo kot edino povelje za hojo ob nogi, drži le, če pes prehiteva, ne pa tudi, če zaostaja. Pes se počasi vaje navadi in kakor hitro pravilno izvrši nalogo, naj ga vodnik pohvali in mu da posladico, posebno prvič. Psa vadimo prve dni največ eno uro, nakar dobi v istem prostoru hrano, kakor smo že prej omenili. Vajo dan za dnem ponavljamo in .ko psiček že lepo hodi ob nogi, začnemo popuščati jermen tako, da pes tega ne čuti, tako da levico pomaknemo bolj proti sredi jermena. Pri tem seveda gledamo, da psiček hodi ob levi nogi, izgovarjamo povelje Noga ! in ga hvalimo. Ko pes tudi to dobro dela, jermena ne pripnemo več na ovratnik, temveč ga vtaknemo za ovratnik tako, da sta oba konca jermena prosta, držimo pa ju z levico, dočim desnico še vedno držimo ob boku, kakor da bi v njej držali en konec jermena. Sredi hoje neopazno potegnemo jermen izza ovratnika, da gre pes prost, roki pa skraja še vedno držimo v prejšnjem položaju, kakor da držimo jermen. Če smo psa dobro vadili, niti opazil ne bo, da ni več oprčen, in bo lepo hodil prost ob nogi. Pri tem povelje Noga ! stalno ponavljamo in ne varčujemo s polivalo. Nato pustimo steno in gremo najprej z oprčenim psom, pozneje s prostim, po sredi sobe in vadimo tako kakor ob steni. No, pes se je v tej vaji dobro utrdil; sedaj gremo z njim na dvorišče in poizkusimo isto vajo spočetka ob plotu ali ob steni, najprej z oprčenim psom, pozneje brez jermena in končno tudi brez ovratnika. Če bi pes prehiteval ali zaostajal, začnemo z vajo ponovno v sobi, nato na dvorišču in ponavljamo toliko časa, da je pes trden dn da hodi ob levi nogi ne samo ob steni ali plotu, temveč tudi po sredi dvorišča prost — neoprčen. Jasno je, da. psa pri teh vajah ali po končanem pouku na dvorišču večkrat spustimo in mu damo priliko, da se preskače, ga pa tudi večkrat na že priučeni način pokličemo k sebi s tem, da izgovarjamo njegovo ime, pa tudi z žvižgom in z rogom, da utrdimo vajo, ki smo jo z njim že prej vadili. Tudi na sprehod hodimo z njim in mu dovolimo, da se veliko giblje in si tako krepi mišice; pri tem ga vedno pokličemo na že prej omenjeni način. Ko smo psa zadosti izvežbali v hoji ob levi nogi doma, torej v sobi in na dvorišču, gremo z njim v prosto naravo, vendar sedaj ne več z glavnim namenom, da se pes zadosti pregiblje, temveč prvenstveno zato, da ga učimo vodljivosti v prosti naravi. Skozi vas ali skozi obljudene kraje ga vodimo oprčenega in opozarjam, da se prosto gibanje psa skozi obljudene kraje maščuje. Saj ga lahko kdo povozi in koliko naših lepih psov je šlo na ta način po zlu! Razen tega pa prav v času vežbanja ne smemo pozabiti, da pes ne sme imeti prostosti, kadar bi on hotel, temveč kadar je naša volja. Prav zaradi popustljivosti vodnikov v takih primerih se je zgodilo, da je bilo vse šolanje zastonj, ker je vodnik ugodil psu. Dobi pa pes med hišami to ali ono bližnjo priložnost, da napravi škodo ali da napravi dejanje, ki vodljivega psa ni vredno in ki podere vse dotedanje uspehe pri pouku. Zatorej velja enkrat za vselej: Skozi obljudene kraje vodimo goniča oprčenega. Pes mora hoditi ob levi nogi, kakor se je tega naučil, vodnik ga k temu opozarja s ponavljanjem povelja Noga!, pa tudi pohvali ga, če to zasluži. Izven vasi psa spustimo, da se iztrebi in dobro preskače, od časa do' časa pa mu damo priliko, da pokaže, kako je treba priti na poziv k vodniku, s tem, da ga na že navajeni način pokličemo k roki. Če bi ne ubogal, ne smemo odnehati toliko časa, da pride, nakar ga navežemo, gremo naprej in ga čez nekaj časa na drugem kraju zopet spustimo in pokličemo. Ves čas pa, dokler je pes pri nas, mora hoditi ob levi nogi, na kar ga tudi opozarjamo s ponavljanjem povelja Noga! Najprej se to vrši z oprčenim psom, pozneje pa s prostim in mora to priti psu tako v meso in kri, da se od vodnika sploh ne oddalji, dokler mu ne da povelja za to. Doslej smo hodili s psom samo po odprtem svetu, po čistini. Pot pa nas zapelje v gozd, v zaraščen svet; tudi tu mora pes hoditi ob nogi. če pa je na naši levici ovira — drevje, grmovje ali kaj podobnega, tedaj mora iti pes za nami. Tudi se ne sme pes zmeniti za različne sledove, za ptiče in podobno; če mu dovolimo, da se tudi v zaraščenem svetu preskače, mora priti na prvi poziv k nam, da ga oprčimo. V naravi kličemo psa k sebi vedno le z rogom. Z naslednjo vajo, ki jo pes izvede na povelje Sedi!, dosežemo, da se usede in ostane sedeč na mestu, četudi se oddaljimo. Vaditi seveda začnemo zopet v zaprtem prostoru. Pes je oprčen, jermen držimo z levico prav na kratko tik ob ovratniku. Med hojo se ustavimo, stopimo pred psa, ga z desnico pritisnemo na križu navzdol in hkrati ukažemo Sedi!, nakar polagoma potegnemo desnico s križa in ponavljamo povelje Sedi!. Ako pes obsedi, ga pohvalimo, ponavljamo povelje in se zravnamo, vajo pa ponavljamo, pri čemer jermen popuščamo, skraja manj, pozneje vedno več, in se od psa oddaljujemo, medtem pa z desnico dajemo znamenje, kakor da skušamo potisniti ozadje psa navzdol in ponavljamo povelje Sedi! Če pes ne uboga, vadimo kakor v začetku toliko časa, da pes vajo izvrši na glasno povelje in migljaj z roko, ki je podoben onemu, ki smo- ga napravili, ko smo psa potisnili na križu navzdol; končno mora pes to vajo vršiti na samo povelje z roko. Pes je še vedno oprčen, mi se pa vedno bolj oddaljujemo od njega in tudi jermen spustimo iz rok. Ko pes to vajo ž.e dobro vrši na jermenu, poizkusimo brez jermena; skraja smo tik psa in ga mogoče še z roko skušamo potisniti z ozadjem na tla, pozneje se oddaljujemo spočetka manj, pozneje pa bolj in ga čez nekaj časa pokličemo k sebi. Do sedaj smo se oddaljevali le v ono smer, kamor je bil pes obrnjen; sedaj pa se oddaljimo od njega na levo, potem na desno in končno za psa. Ta mora ostati v takem položaju, kakor smo ga pustili, ko smo šli od njega, ne sme se premakniti z mesta ali se vrteti v smer, kamor smo se oddaljili. Jasno je, da vedno ponavljamo povelje Sedi!, tedaj pa, ko nas vidi, dajemo znamenje tudi z roko. Ko se pes tega popolnoma nauči, napravimo' korak naprej, kar je končni cilj te vaje. I jo pripelje v mestno bližino, kjer se še ona privadi gosposki hrani ter mestnim šegam in navadam. V splošnem pa kos v krajih, kjer ni vinogradov, ni preveč škodljiv in je zavoljo uničevanja mrčesa še koristen, na trtah pa uniči mnogo več jagod, kakor jih spravi v želodec. V struških vinogradih je bilo vse polno kosov in ni jim bilo prizaneseno. O škodi, napravljeni vinogradom po kosih, ve povedati kmetijska statistika. (Pride konec.) D. K. Zajcavzdržnost ptičarja Vsak lovec, ki lovi s psom ptičarjem, stremi za tem, da postane njegov ptičar s časom zajcavzdržen, z drugimi besedami, da mora pes, ko zajca zasledi, mirno obstati in mora, ko zajec prhne iz loža dalje, mirno stati ali sesti ali pa se uleči. Zelo redko posejani so pri nas taki psi, zlasti na podeželju. Izjema so psi okrog Društva ljubiteljev ptičarjev, ki že mnogo let izpopolnjujejo vrzel v tej panogi lovstVa. Psu ptičarju so nekatere lastnosti kakor stoja, veselje do donašanja ustreljene divjadi, poleg načina iskanja, prirojene. Pri nekaterih plemenih pridejo te lastnosti do izraza bolj ali manj že v rani mladosti, pri drugih kasneje, vendar pa vsakega ptičarja pripravimo z lahkoto do trdne stoje. Psom angleških pasem je stoja v tako veliki meri dedna, da že mlad pes, brez vsake dresure stoji pred divjadjo, zlasti na perutnino. Manj prirojena je pa angleškim psom lastnost in veselje do donašanja, kar je za marsikaterega dreserja trd oreh. Navedel sem dvoje dednih lastnosti ptičarja, ki nam olajšujejo dresuro. Podedovana lastnost ptičarja je pa tudi uhajanje za divjadjo, zlasti za zajcem. Prvi dve lastnosti skušamo spopolniti s smotrno odgojo, dočim nam tretja lastnost iz lovsko-tehničnih razlogov ne ustreza in jo moramo zatreti. Če smo pripravili ptičarja do mirne stoje in da na povelje donaša, ostane le še tretje važno poglavje dresure, to je zajcavzdržnost. S pretepanjem in grobim ravnanjem s psom, ki se je ponovno pregrešil, ne pridemo do cilja. Dosegli bomo ravno nasprotno. Pri ponovnem strogem kaznovanju postane pes rokoplah; zlasti mehkejši in inteligentnejši psi (psice). Za takega psa in njegovega vodnika je edina rešitev, da pride pes v roke drugega vodnika. Dresura psa ptičarja se spopolnjuje z vajami, ki so tesno povezane druga z drugo, zaradi česar moramo polagati največjo pažnjo in vestnost pri vsaki vaji ter na brezpogojno ubogljivost svojega učenca že pri tako imenovani sobni dresuri. Če smo obdelali vse vaje po splošnih načelih že med sobno dresuro do popolnosti, ne bomo imeli posebnih težkoč, ko pričnemo jeseni voditi psa v prvem letu. To je mogoče le v času, ko je večji del poljskih pridelkov pospravljen. £e je pri psu stoja kot prirojena lastnost močno razvita in če se prirojena lastnost druži z ubogljivostjo, nam bo to znatno olajšalo delo. Vodstvo mladega psa zahteva od vodnika mnogo potrpežljivosti in razumevanja za njegova nagnjenja in se ne smemo zaradi vsake napake, ki jo naredi naš učenec, razburiti. Čim bolj miren je vodnik, tem prej pride do zaželenega uspeha in tem večje zaupanje dobi pes do vodnika. Pri odgoji mladega psa ne smemo prezreti tudi važnega načela, da ne smemo odgajati vsakega psa po istem kopitu, temveč z razumevanjem njegove individualnosti. Našega mladega psa pustimo na polju prosto iskati in če pride do divjadi, ki jo pozna že iz pomladanskih pohodov v lovišču, in če nam divjad nakaže in mirno stoji, se mu počasi približamo in ga pohvalimo. Umevno je, da bo mlad pes pred divjadjo nemiren in razburjen. Ne moremo zahtevati, da nas bo v takem stanju tudi dosledno ubogal ter je v tem primeru najbolje, da se mu mirno približamo, ga pripnemo na povodec in ga peljemo nazaj na prostor, kjer je dobil divjad v nos, da se pomiri. Tam mu zapovemo »dol(-i)« ali »down« (izgov. daun). Po preteku kakih 10—15 minut ga pošljemo spet do mesta, kjer je prej zasledil divjad. 'Ko pride pes spet do trdne stoje, obkrožimo teren, v katerem slutimo divjad, na ta način, da imamo divjad med psom in seboj in skušamo divjad spoditi. Pri tej vaji moramo imeti piščalko, s katero smo psa učili vaje »dol(-i)«, pripravljeno v ustih. Pri odleteli pernati divjadi zabrlizgamo s piščalko povelje »dol«, katero povelje pes pozna iz sobne dresure. V primeru, da psa zapelje njegov temperament in skoči za odletelo perutnino, ga pokaramo in ga peljemo spet na mesto, kjer je prvič nakazal divjad. Tam mu zapovemo z ostro besedo »dol«. Na tem mestu mora ležati, z ngsom obrnjen proti mestu, od koder je odletela perutnina, četrt do pol ure. Po preteku tega časa skušamo pripeljati psa ponovno na odletelo divjad, ki gotovo ni daleč odletela. Psa pripnemo sedaj na bodičasti ovratnik in 30 m dolgo, ustrezajoče močno vrv, ki jo privežemo na opasni jermen. Ko pride pes spet do divjadi in stoji, obkrožimo psa in divjad, kakor prej opisano, in spodimo divjad. V tem trenutku zabrlizgamo spet povelje »dol«. Temperamenten ptičar bo zdaj skoraj gotovo skočil za odletelo divjadjo in če ne bo poslušal našega povelja dol, se bo, ko se vrv napne in bodičasti ovratnik stori svojo dolžnost, sam kaznoval. Psa peljemo spet na mesto, kjer je stal na divjad, in mu zapovemo »dol«, kjer mora ležati do četrt ure, če je nemiren, tudi dlje. Te vaje ponavljamo tako dolgo, da postane pes popolnoma zanesljiv v stoji in miren pri odletu divjadi. Te vaje združimo še s strelom v zrak, da utrdimo strelomirnost. Če smo se posvetili dresuri psa po tozadevnih splošnih navodilih, mora biti strel psu znan in bo oddan strel le še podkrepil povelje »dol«. V loviščih, v katerih je odstrel jerebic prepovedan in kjer manjka tudi druga divjad, bodo te vaje teže izvedljive, zlasti v loviščih, ki so močno zredčena. Ake- nam ni kako boljše lovišče na razpolago, si moramo pomagati na drug način. Nabavimo si domačega goloba, kateremu pristrižemo peruti, da ne more leteti. V lovišču spustimo goloba v nizko kulturo (deteljo) in izvedemo prej opisano vajo. Po končanih vajah vzamemo goloba spet s seboj. Namenoma sem kratko opisal vodenje psa v prvem letu na pernato divjad, ki je nekako predhodnica poznejših vaj na zajca. Predpostavljam, da bo vodnik poznal svoje lovišče dovolj in vedel, kje naj išče zajca. V olajšavo teh vaj je priporočljivo naprositi lovskega tovariša, ki ima starejšega, zanesljivega psa, da poišče zajca v ložu. Tja peljemo svojega psa in pustimo psu teren pred zajcem z dobrim vetrom preiskati. Samo ob sebi umevno je, da imamo psa takrat spet na 30 m dolgi vrvi. Način iskanja bo na vrvi obrzdan, kar pa za enkrat ne upoštevamo, ker imamo važnejšo nalogo pred seboj. Psa pripeljemo do po prejšnjem lovcu zaznamovanega mesta, z dobrim vetrom. Pes bo stal na zajca, če ima dober nos. Psu se spet počasi približamo in ga močno pohvalimo. Če je zajec zdržal naše približevanje, pokličemo psa s tihim poveljem k sebi in ga peljemo kakih 50 korakov nazaj, od koder je pričel prej iskati, če potrebno s pomočjo vrvi in bodičastega ovratnika. Na tem mestu naj se pes uleže »dol« in ga pustimo ležati, da se spet umiri. Po kakih 15—20 minutah ga peljemo spet na mesto, kjer je prvič stal na zajca. Prepričan sem, da bo sedaj stal pes že na večjo razdaljo pred zajcem in ga spet pohvalimo. Po daljši mirni stoji obkrožimo lož zajca, da je med psom in vodnikom, ter spodimo zajca iz loža. Pes se bo skoraj gotovo zagnal za zajcem in se bo spet ob bodičastem ovratniku sam kaznoval kakor prej na pernato divjad. Če smo predelali s psom med sobno dresuro plazilne vaje, jih sedaj lahko uporabimo. Pes se mora, če je skočil za zajcem, za kazen plaziti do mesta, kjer je stal, in se mora uleči »dol«. Psa spet pokaramo. Pri tej priložnosti naj dreser uporabi tudi bič in mu prisoli nekaj udarcev čez hrbet. Pes mora pred ložem zajca mirno ležati, najmanj pol ure in če postane nemiren, se mu približamo in ga spet pokaramo: kaj je to! Pes mora vedeti, da je napravil napako. Dokler pes ni popolnoma trden v stoji in miren pri odleteli perutnini, zlasti pa pred zajcem, odsvetujemo dreserjem, da streljajo po divjadi. Če pade fazan ali jerebica, ali se prekucne zajec v detelji, ne bo noben ptičar ostal miren, ako ni prebil zgoraj opisanih vaj. Če smo v rani pomladi sobno dresuro zaključili in vodili psa večkrat v lovišče, ga vežbali na strelomirnost in pred njim ustrelili že kako roparico, nam bo to olajšalo delo v prvem polju. Vsak dreser bo z mehkejšim psom po zgoraj opisanih vajah dosegel svoj cilj. Zelo temperamentnega psa pa ne bomo mogli odvaditi uhajanja za zajcem, čeprav smo z njim predelali vse zgoraj opisane vaje in se bomo morali poslužiti ostrejših mer. V ta namen si nabavimo domačega kunca z odlakanostjo poljskega zajca. Kuncu napravimo usnjat komat okrog prsi in ga oprčimo, kakor to vidimo pri športnih psih. Kunca nesemo v nahrbtniku v lovišče, poiščemo za to primeren prostor (detelja) in zabijemo v zemljo primerno močan kol. Kunca privežemo na kol in komat z dovolj močno in okrog 50 m dolgo vrvjo. To delo mora seveda izvršiti pomagač. Pes ne sme o teh pripravah nič videti in slutiti. Ko je pomagač svoje delo opravil in se odddaljil, peljemo psa, pripetega na 30 m dolgi vrvi iri bodičastem ovratniku, do mesta, kjer se kunec pase. Psa pustimo iskati, kolikor to dopušča vrv, z dobrim vetrom. Kmalu bo pes zavohal kunca in če prejšnje vaje niso imele nikakega učinka, se bo pes divje pognal za kuncem. V tem trenutku se moramo postaviti trdno ob tla, da nas pes ne podere, vrv naj bo pa pritrjena na močnem jermenu, okrog pasu. Ne smemo pa držati vrvi v rokah, ker obstaja nevarnost, da nam vrv, če se zaplete, odreže prst. Pes se bo zaletel v bodičasti ovratnik in se bo skoraj gotovo prekucnil. Psu se približamo mirno, s sedaj napeto vrvjo v rokah, psa pa oštejemo in strogo kaznujemo —- z bičem. Vendar pa kaznovanje z bičem ne sme preiti v pretepanje. Po tej kazni se mora pes še plaziti nazaj do mesta, kjer je zavohal kunca. To vajo ponavljamo na dan enkrat ali dvakrat, vendar pa vselej na drugem mestu. Če pes ni rojen divjak, se bo po teh vajah spametoval in bo čez teden dni mirno stal na kunca in tudi na poljskega zajca. Za sigurnost, da vaja tudi drži, pokličemo psa iz stoje k sebi, če potrebno z uporabo vrvi, in ga pošljemo spet naprej, tolikokrat, da pride pes do spoznanja, da mora ubogati in priti na naj rahlejši žvižg k vodniku. Pri zelo temperamentnem psu znatno olajša delo in utrdi stojo, če navadimo psa, da se, kakor hitro dobi divjad v nos, uleže, ker je »dol« disciplinska vaja, ter dobimo z njo hitreje in sigurneje oblast nad psom. Za primer, da tudi zgoraj opisane vaje ne bi ohladile temperamenta psa in nismo dosegli potrebne ubogljivosti, ostane le še en pripomoček v dosego zajcavzdržnosti in sicer kot zadnje sredstvo: kaznovanje s strelom. V ta namen si nabašemo posebne naboje s polovično mero smodnika. Na smodnik denemo polovico čepa in namesto šiber drobno koruzo. Na vrh denemo še običajen pokrovček in naboj zarobimo kakor navadno. Take naboje si zaznamujemo z barvastim ali belim pasom, da se močno razlikujejo od pravih nabojev. S takim nabojem je vsaka telesna poškodba psa izključena. Obstrelitev s takim nabojem ima to prednost, da na razdalji kakih 30—40 korakov trenutno izdatneje učinkuje kakor šibre in ne povzroča nobenih posledic. Psa opazujemo, če stoji na zajca, s puško pri licu in s piščalko v ustih. Kakor hitro jo ubere za zajcem, zabrliz-gamo s piščalko povelje »dol«, in če ne uboga, ga obstrelimo na kakih 30—40 korakov zadaj po križcu. Po tej kazni sledi spet prej opisano plazenje. Pes mora priti do zavesti, da ima vodnik dolgo roko in da sledi kazen tudi na to razdaljo, če ni poslušen. . Če v prvem letu, bodisi zavoljo pomanjkanja divjadi, bodisi iz kakih drugih razlogov, nismo dosegli zaželenega uspeha, moramo drugo leto dresuro nadaljevati, zlasti pa temeljito ponavljati sobno dresuro. Kaznovanje psa s strelom je opravičljivo le pri takih psih, pri katerih z milejšimi vajami nismo imeli nobenega uspeha. Dreser takega psa naj poseže po tem sredstvu v najskrajnejšem primeru in šele potem, ko so vsi drugi pripomočki odpovedali. Imamo pa tudi ptičarje, ki so nepoboljšljivi, kakor kvartači hazarderji, in jih tudi kazen s strelom ne obrne na pravo pot. Pri takem psu ne bomo dosegli nikoli zaželene zajcavzdržnosti. Uradni list LRS, letnik VI, številka 26 od 30. avgusta 1949. ODLOČBA o odškodnini za škodo na divjadi Na podlagi 42. člena zakona o lovu (Uradni list LRS št. 16—91/49) odločam: 1. Za škodo na divjadi, storjeno s kaznivimi dejanjem ali s prekrškom po 40. oziroma 41. členu zakona o lovu, se plačuje odškodnina po vrednosti žive divjadi po temle ceniku: jelenjad......................................... 12.000 din srnjad............................................ 4.000 „ gams.............................................. 8.000 „ kozorog......................................... 50.000 „ divji prašič...................................... 6.000 „ medved .......................................... 30.000 „ zajec............................................. 1.000 „ lisica.............................................. 500 „ kuna zlatica in belica............................ 2.000 „ jazbec.............................................. 500 „ dihur............................................... 500 „ vidra............................................. 1.500 „ veverica............................................ 100 „ veliki petelin.................................... 3.000 „ ruševec........................................... 4.000 „ planinski orel.................................... 5.000 „ velika uharica.................................... 3.000 „ druge sove.......................................... 500 „ fazani............................................ 1.500 „ gozdni jerebi..................................... 1.000 „ belka in kotoma..................................... 500 „ poljska jerebica.................................... 500 „ prepelica........................................... 100 „ kljunači............................................ 300 „ velike divje race (mlakarice)....................... 400 „ male divje race..................................... 200 „ divje gosi.......................................... 500 „ divji golobi....................................... 100 „ grlice............................................... 50 „ Cene veljajo za kos divjadi ne glede na spol, starost in kakovost. 2. Jajca pernate divjadi, naštete v tem ceniku in jajca ptic, katere je prepovedano loviti po 4. členu zakona O' lovu, se računajo po polovični vrednosti ustrezne divjadi. 3. Neupravičeno prisvojena divjad ali njeni deli (meso, koža, rogovje, jajca itd.) pripadajo lovskemu upravičencu ne glede na to, ali je storilec zanjo plačal odškodnino' po tem ceniku. 4. Ta odločba velja od dneva objave v Uradnem listu LRS. Št. S/p 2958/5. Ljubljana, dne 25. avgusta 1949. Minister za gozdarstvo in lesno industrijo LRS Tone Fajfar 1. r. V spominih smo z vami. V spominih na koga? Predvsem na naše najljubše, najdražje ter nenadomestljive. Ni hiše, ne družine ali poedinca, tudi v našem lovskem krogu ne, kateremu ne bi čuti v srcu tkali pajčolana lepih spominov na bitje, katero je odpadlo od veje živečih, kakor usahne in izgine ljubek jesenski cvet. Zakon narave v prvem svojem členu postavlja neizprosnost, nadalje razveljavlja zlato, čast in slavo, ozdravlja pa bolečine trpečih in zatiranih. Temu pravilu podvreči se je bilo usojeno dne 22. maja 1949 tudi Lesjakovi mamici, Amaliji Kajzer v Št. Janžu pri Ribnici na Pohorju. Ker je ta ugledna hiša bila in je še danes shajališče naših pohorskih lovcev, se čutimo dolžne vsaj oddolžitve s hvaležnim spominom. Z letnico 1878 je jelo utripati njeno slovensko pošteno in verno srce. V tej zavesti je vzklilo v njej vse lepo in dobro ter dosleden ih nepopustljiv značaj, ki je krasil slovensko ženo v stoletnih borbah za naše narodne pravice, človečanstvo in svobodo. Njeno srce je bilo mehki vosek, a telo in volja kakor iz železa. Po smrti svojega moža, pred 26 leti, je srčno in vzorno sama vodila obširno posestvo v krogu svojih 11 otrok. Kakor oče, je tudi sin Nace vzljubil lov in puško, zvesto deleč to ljubezen še danes s svojimi lovskimi tovariši. Lovski družbi v hiši je pok. mamica vsekdar široko odprla srce in roke. Lovski pogovori in doživljaji so ji bili ob vsakem času kakor pesem o mladosti in lepoti. Usoda pa, ki je položena slehernemu človeku že v zibelko, ostaja neizprosna. Lesjakovo hišo in dobro mamino srce je zadeval v zadnjih letih udarec za udarcem. Ne zgolj da so ji švabski okupatorji mučili ter nato ubili sina Bernarda, temveč so tudi njo samo z družino odgnali v mariborske zapore, zaradi suma, da podpira partizane ter da dva sina z njimi aktivno sodelujeta. Cesar pa blagi Lesjakovi mamici usoda ni privoščila, ji je dala naposled mila domača gruda — večni mir in počitek v grobu, po nemalem trpljenju in težavah na poti življenja. Bodi ji domača slovenska zemljica lahka in mehka! L. d. Št. Janž pri Ribnici na Poh. M. C, Grlice. V »Lovcu« št. 4/1949, v članku »O pticah in njih potovanjih«, avtor A. Kapus piše na strani 149, da sta se poleti 1947 pojavila v Radovljici dva para laških grlic (kumrije ali gugutke). Dalje piše, da je slišal, da so se v Mariboru, enako tudi v Ljubljani in v Brežicah, pojavile prave »makedonske« gugutke. Kot dopolnilo teh navedb morem sporočiti, da so take grlice prišle tudi v Ogulin (LIR Hrvatska) v novembru 1948. Spočetka so bili 3—4 pari, a danes jih je najmanj deset parov ter so prav gotovo tudi tukaj gnezdile. Sedajo na drevje v parku in sadovnjakih, na strehe hiš in na dvorišča; oglašajo se s hripavim glasom kratko »gugu-gu, gugu-gu.« Ker so te ptice bolj udomačene kakor domači golobi, ne predstavljajo nobene lovne divjadi. » Ko sem bil v Zagrebu na skupščini »Saveza lovačkih društava NRH« 12. junija 1949, sem videl in slišal gugutko v Vinkovičevi ulici. Zatem mi je sporočil prof. Člančič, da so po vsem Zagrebu, da se te ptice širijo od juga proti severu in da so pred 10 leti prišle do Beograda. Ko sem bil po drugih opravkih na Zavodu za ornitologijo v Zagrebu, mi je prof. Renata Kroneisl pokazala mehove naše divje grlice in gugutke in dala vse zaprošene podatke. 1. Divja grlica, Streptopelia turtur, podvrsta Turtur L., se nahaja po vsej Evropi. 2. Gugutka, Streptopelia decaocto, podvrsta S. d. de-caocto Frivais, živi na Balkanskem polotoku, Mali Aziji, sem ter tja v Srednji Evropi. Gugutka ima na zgornji strani vrata pas črnih peres, perje enobarvno sivorumeno, konice letalnih peres so temnosive, rep ima nekoliko daljši kakor divja grlica, brez izrazitega belega pasu na koncu repa. Tretja podvrsta je kum-r i j a, katere drže udomačene po hišah v kletkah, jako podobna gugutki, a se oglaša »popu-rog, popu-rog«. Profesor Kroneisl pravi, da se gugutka naseljuje od juga Balkana proti severu in da je prišla že do Avstrije in Češkoslovaške. Ing. Z. Turkalj, Ogulin. Kljunači v avgustu. Dne 18. avgusta t. 1. sem se vračal ob obronku gozda nekako ob 18. uri domov. Pes ptičar, ki je šaril po jelševju, je naenkrat obstal. Vesel, da bom videl fazana, ki se v teh krajih počasi zopet pokazuje, velim psu »naprej«. Toda namesto pričakovanega fazana je zletela rjava ptica z dolgim kljunom, pravi pravcati kljunač, ki je po kakih 150 metrih zopet vpadel. Kot neverjeten Tomaž sem ga čez čas zopet spravil do vzleta, da sem se dodobra prepričal. Slišal sem, da včasih pri nas kljunači gnezde. Morda je bil to eden tistih. Polančič Jože, Jarenina. Cyanovodikove ampule. V letošnjem »Lovcu« št. 5 je popisal izkušeni lovec tov. Kras Vojko uporabo cyanovodikovih ampul. Ta navodila pa je nujno potrebno izpopolniti, da ne bo smrtnih nesreč. Po opisanem postopku se pomoči ampula najprej v raztopljen vosek ali parafin, nato pa še v goveji ali ovčji loj; ampule se nato še potresejo z ocvirki. Brez vsakega dvoma je, da je tako pripravljena vaba res vabljiva in zapeljiva. Vendar pa je pripravljanje take vabe zelo nevarno. Parafin ali vosek moramo v ta namen ogrevati, in sicer na cca 60° C, kajti šele pri tej temperaturi se stopita. Pa tudi loj mora biti vroč, da z njim prevlečemo z večkratnim potapljanjem ovoščeno ampulo. Najboljše ampule so napravljene iz tako tenkega stekla, da jih žival takoj zdrobi, čim zapre gobec. Če pa ampulo vtaknemo v vroč (60° C) parafin ali vosek, se tekoči cyanovodik v ampuli hitro segreje in zavre, ker vre že pri cca 22° C. Čim je cyanovodik zavrel, se pretvori delno v paro. Pritisk te pare pa je tako močan, da nam ampulo lahko raznese. Drobci stekla nam poškodujejo lahko oči, če pa vdihnemo cyanovodikove pare, smo zastrupljeni. Kar smo namenili lisici, se bo zgodilo z nami. Če smo se že odločili za tako nevaren način priprave cyanovodikove vabe, moramo biti pri delu zelo oprezni in upoštevati naslednja navodila: Ovoščene in poocvirkane ampule moramo pripravljati izključno le na prostem, in to pri srednje močnem vetru. Postaviti se moramo tako, da nam veter piha v hrbet, ali pa še bolje od strani, tako da nam bo veter takoj pri eventualni nesreči odnesel cyanovodikove pare. V nobenem primeru pa ne smemo pripravljati to vabo v zatišju, in seveda nikakor ne v kuhinji ali sobi. Bodimo pri tem delu sami, ne dovolimo, da nas ovirajo pri delu nepotrebni gle- dalci, ker s tem ogrožamo še njihovo življenje. Ko potopimo ampulo v raztopljeni vosek ali loj, zadržimo dihanje. Zmanjšali, nikakor pa ne odstranili, bomo nevarnost, ako si privežemo čez nos in usta mokro krpo, ki bo nekoliko zadržala vdihanje le redkih cyahovodikovih par. Po zadržanem dihu vdihnimo vedno le svež zrak; zato se obrnemo proti vetru. To je potrebno predvsem zaradi tega, ker se prav lahko zgodi, da pri pomanjkanju ampule pritisk zavretega cyanovodika poškoduje le špico ampule, kjer je lahko najtanjša steklena stena. Cyanovodik bo v komaj opazljivem curku izbrizgnil, pa bi ga mi pri globokem vdihu dobili v pljuča. Tudi tako malenkostne množine so nevarne. -— Zavedati se moramo tudi, da so že ovoščene in polojene ampule tako dolgo nevarne, dokler niso popolnoma ohlajene. Vosek ali loj segrevajmo v kuhinji, nikakor pa ne na mizi, kjer delamo. Prav lahko bi namreč eksplodirala ampula v vosku, eksplozija bi vosek razbrizgala po mizi, kjer bi se ob ognju vnel. Tudi lonček se nam lahko na ognju prevrne in užge. Ne moremo dovolj opozarjati na to, da je pri manipulacijah s cyanovodikovi-mi ampulami nujno potrebna največja pazljivost in opreznost. Cyanovodik je eden najmočnejših in najhitreje delujočih strupov, proti kateremu skoro ni dovolj hitro dosegljivih zdravil. Skoraj edina pomoč je globoko vdihavanje svežega zraka in umetno dihanje. Ing; I. B. Popravek. Na str. 328 v levem stolpcu pod 7 čl. je tiskarski škrat naredil iz pravilne besede »jajca«, »zajca«, kar prosimo, da bralci popravijo. Ur. Kinološke vesti * V CAC1B. Z dopisom Federation Cyno'.o-gique Internationale iz Bruslja z dne 8. julija 1949 so potrjeni naslednji CACIB: V tekmi z najmanj 6 psi: Aga Krimska JRB 602, kdl. istrska braka, last dr. Lokarja Franceta, Ljubljana. Biser JRB 432, res. istrski brak, last Lovske družine Prežganje. Klek hrastniški JRB j 271, brak-jazbečar, last Lovske družine Ihan pri Domžalah. Alda Curnovška JRJT 380, kdl. jazbe-čarka, last Pavuška Berislava, Curnovec, p. Sromlje. Lumpi JRJT, kdl. jazbečar, last Pavuška Berislava, Curnovec, p. Sromlje. Dirka Stražunska JRJT 390, res. jaz-bečarka, last Konrada Mirka, Maribor. Asso v. Haag JRJT 350, lovski terijer, last Terčelja Stanka, Sv. Jurij ob Pesnici. Čipek JRJT 382, res. foksterijer, last Jokšič-Pinterjeve Milene, Lesce. Jugo (Jaz) JRSp 659, ilirski ovčar — kraški tip, last Verbiča Antona, Ljubljana. Kraška JRSp 611, ilirska ovčarka — tip kraški, last Republiškega kmetijskega gospodarstva Slovenije v Kočevju. Boj Selški JRSp 618, nemški ovčar, last Juha Mira, Majšperk. Nada Rožniška JRSp 570, nemška ovčarka, last Dreniga T. Teodorja, Ljubljana. V tekmi z manj ko 6 psi: Bistra Dragomeljska JRP 22 I, nemška ostrodlakarka, last Liseka Bahomila, Ljubljana. Petinuccia JRP 4 P, škotska seterka, last ing. Mohoriča Konrada, Sušak. Murdjo Dadaš JRSp 585, ilirski ovčar — tip šarplaninec, last Bulca Franja, Mirna na Dol. Eo Fu Sing Grofija JRSp 617, pekine-zinja, last Herzmanove Nore, Celje. Sodniški pripravniki: Kinološko udru-ženje NR Srbije je prijavilo za sodniške pripravnike za vse vrste športnih psov Katerniča Vitalija, Beograd, Ivana Begova 11, za vse vrste goniče Cvoria Spasoja, Sabac, Masarykova 36 in Filipoviča Dušana, Šabac, ul. Maršala Tita 46. — Klub ljubiteljev brakov je prijavil za sodniškega pripravnika za vse vrste goniče Slepica Toneta, Nazarje, p. Mozirje. Zvezni tajnik November Dr. Janko Lavrič Pri bredi* Travna gora je bila že od leta 1941. stalno bivališče partizanov. V začetku jih je bilo le malo, toda pod vodstvom OF in Partije se je število partizanov množilo, iz Ronkotove čete je zrastel bataljon, nastajale so brigade, divizije, korpusi. — V bližini Globoke doline je prehodna točka, preko katere mora vsakdo-, ki hoče proti Jelenovemu žlebu ali v tej smeri proti ribniški dolini. Ne daleč od tu je slavni »Fajdigov bunker», sedež vojaškega in političnega vodstva za ribniško in kočevsko dolino v času narodnoosvobodilne vojne. Ta prehodna točka je zelo pripravna za vojaško zasedo, kajti z eno samo strojnico si lahko preprečil vdor okupatorjev na osvobojeno ozemlje v Travni gori. Zato je na tem mestu zaseda vedno imela strojnico in po jesenski nemški ofenzivi leta 1943. je kar stalno ostala breda, ki je stopila v akcijo-, kadar je bila potreba. Bredo je zglodal zob časa, njen podstavek pa je ostal še dolgo časa po osvoboditvi. Okupator je bil premagan in pregnan, domovina osvobojena, obnavlja se, v njej se gradi socializem, a spomin na bredo- je ostal vsaj v imenu, kajti nihče tega prehoda ne imenuje drugače kakor »pri bredi». Naša lovska družina je prejela proizvodni lovski plan, v katerem je določen odstrel divjadi za letošnjo lovsko sezijo, dobila pa je tudi poziv, da stavi svoje predloge glede preureditve lovišč. Starešina je sklical družinski posvet, da se na njem plan razbije, to je, da dobi vsak član svoje planske naloge in da se na posvetu reši tudi druga točka. Posvet pa ni bil v gostilni kakor v prejšnjih časih, temveč v srcu lovišča, »pri bredi«. Lovska družina si namreč tu v bližini gradi lovsko- kočo, kjer bo imel zatočišče vsak član, ki bo tod lovil ali pripravljal seno za zimsko krmljenje velike divjadi ali ob suši nosil vodo po napajališčih divjadi ali ki bo sploh imel tod kaj opravka. No, starešina je sklical posvet z dvojnim namenom: najprej prostovoljno delo pri lovski koči, nato pa družinski posvet. Zvezde so še žarele na nebu, ko sem zgodaj zjutraj odhajal v lovišče. Bojevitega gozdnega jereba sem nameraval priklicati pred puško, mogoče bom zalezel srnjaka, in še veliko takih želja sem imel pri odhodu. Lovec ima namreč vedno vse polno želja, ki se navadno izpolnijo le v majhni meri ali pa sploh ne. Poizkušal sem s klicanjem jereba tu in tam, vendar nikjer ni bilo odziva. Zato sem se napotil k bredi; sem in tja sem pregnal kak kos divjadi, a kakor zakleto-, videl nisem ničesar. Slabe volje sem prispel na kraj sestanka veliko prezgodaj; toda lovec ne more biti nikoli slabe volje, saj mu jo prežene mati narava. Usedel sem se k bukvi in počival. Megle, ki so se prej leno vlačile po dolinah, so se razpodile in jutranje sonce se je uprlo v košenico pred menoj. Glej, ali ni tamle, pri leski rjava lisa. Da, daljnogled mi približa mlado srnico, ki se mirno pase, le včasih otrese z glavo ali z nogo odžene nadležno- muho. Žival je lepo- razvita, dobro rejena; za drugo leto ji privoščim stasitega ženina. Za njo se počasi pomika njena mati, ki ni tako- brezskrbna kakor hči. Sedaj opazim še tretji kos, tudi srnica je, a slabše razvita, vsaj za dva prsta nižja od sestre. Prepozno je že, da bi se popravila, vzela jo bo zima ali pa volk; veliko bolje pa bo, če se ta žival odstreli, in sklenil sem predlagati odstrel, kajti če bo ostala sama sestra pri materi, se bo še lepše razvila in postala zares »zal deklič*. * Italijanska strojnica. Srne se mirno pasejo pred menoj, moje misli pa se od njih odstranjujejo in posegajo nazaj v one čase, ko nisem nosil lovske puške, temveč vojaško puško, v tiste dni, ko' je na tem mestu še, stala breda. Kolikokrat smo tu počivali. Se še spominjaš, kako prijeten počitek je bil tu po ostri borbi z okupatorji in z belimi; borba je bila kratka, ker se partizanov niso nadejali, strojnica, nekaj pušk in precej municije, to je bil plen. In kako so bežali! Sredi počitka je javila patrulja novo nevarnost; brž na položaje, glej, poslušaj, od kod prihaja sovražnik. To pot se je sovražnik spremenil v prijatelja. Tilnova tovarišija se je prismejala izza ovinka in vino je imela s seboj. Vino v partizanih! Velik praznik je bil, kadar si si ga mogel privoščiti. Ob drugi priliki so tod gonili živino; tema je bila kakor v rogu in da so si olajšali pot, so se prijeli živini kar za repe in počasi tipali naprej. Žival gonjačev ni poznala, zato se je ustavljala, a gonjači so jo poganjali s palicami. Naenkrat glas: »To ni krava, to sem jaz, malo rahleje!« V temi je eden tovarišev hotel poganjati živino, tepel pa svojega prednika. Nekoč sem tod nosil krompir, tudi ponoči; nahrbtnik je bil težak, a še težja je bila hoja, ker me je žulil močno pošvedrani čevelj. Kolikokrat smo se oddahnili tu, obloženi z vodo, za katero je bila na kraških tleh trda. Zgoraj na levi je počila veja, še ena! No, ne bom več sam, eden tovarišev že prihaja. Prebito zgoden je moral biti, da prihaja že z nasprotne strani; to bo pripovedovanja, kaj vse je videl. Še malo, in na jasi bo. Srne je preplašil šum in so odskočile v gozd, z nasprotne strani gozda pa se počasi priziblje medved. Postoji, malo pogleda na to in na drugo stran, pobrska pod grmovjem in se pomika naravnost proti meni. Velikokrat sem že pregnal rjavo mrcino, a vedno se je tako hitro umaknila, da sem komaj mogel ugotoviti, da je medved. Sedaj pa stoji pred menoj v bližini kakih 30 korakov; trup ima svetlorjav, glava je malo temnejša, temni očesci se mu svetita. Na oko ga presodim na kakih 90 kilogramov. Še malo pobrska in počasi odhlača v gozd. Pri bredi ni samo prehod za ljudi, tukaj ima svoje stečine tudi divjad. Naš Jože to dobro ve. Gozdni delavec je in član naše lovske družine, zato nosi v gozd kar dvojno breme: na eni rami sekiro ali plenkačo, na drugi pa puško. Lansko leto julija je vzel s seboj sina; naj fant sedaj, ko ne hodi v šolo, spozna naravna bogastva, ki jih gozd skriva. Seveda sta pri bredi počivala, a mladcu ni bilo za počitek, da gre za zdravilnimi rožami pogledat, je rekel, in že je izginil. Jože je žulil svojo cigareto. Naenkrat pretresljiv krik. Jože zgrabi puško in steče v smer, od koder je prihajal krik, misleč, da se je sinu kaj pripetilo. Šele drugi krik je prepoznal, bil je to krik sme, katero je kmalu opazil in se čudil, da se niti ne premakne pred njim. Tedaj šele je opazil vzrok; med grmovjem se vije rjav klobčič, valja se po tleh, a ko se Jože približa, se iz klobčiča izmota žival in skoči proti bližnji smreki, vendar je ne doseže, ker jo prej zadene Jožetov strel. V tem odskoči še druga žival, ki jo Jože tudi položi na dlako, na mestu pa ostane mlad srnjaček, katerega sta napadli dve kuni in bi ga ugonobili, da ga ni rešil naš Jože. Srnjaček si je kmalu opomogel in stekel k materi, ki ga je odvedla v gozd. In letošnjo pomlad prav na teni mestu! Jože počiva in kadi; naenkrat nastane na pobočju čuden nemir, šum se mu vedno bolj približuje; Jože pripravi puško in tedaj zagleda volka, ki skoči iz gozda, za volkom srno in za njo še enega volka. Pri priči se prvi volk obrne in, še preden je mogel Jože streljati, sta volka že raztrgala srno na dva dela, požreti pa je nista mogla, ker jima je to preprečil Jože in prvega volka pobral takoj na mestu, drugega pa, katerega je smrtno ranil, je našel šele čez nekaj dni. Naš Jože je dober delavec, saj stalno presega normo, da je pa tudi med najboljšimi lovci,, kažeta ta dva primera, ki nista osamljena. Kaj vse vidi, na kaj vse se človek spomni pri bredi; zato je pa ta prostor tudi priljubljen med člani naše družine. Sonce se je že visoko pomaknilo, ko so se zbrali polnoštevilno vsi tovariši; dopoldne smo prebili pri koči, opoldne počitek, nato pa družinski posvet. Starešina, partizan h. slavne štirinajste, je prebral odločbo okrajnega ljudskega odbora, v kateri je določen odstrel za naše lovišče. Dva jelena, ena košuta, kdo jih bo? »Predlagam žrebanje,» pade predlog in ker ni ugovora, se to izvrši. Dva izžrebana člana nimata puške z risano cevjo, kako bosta odstrel izvršila? Pa se oglasi France? »V zadnjem »Lovcu» je objavljena odredba ministrstva za notranje zadeve, po kateri je dovoljeno, da lahko rabita dva člana lovske družine isto puško, če je lastnik puške s tem zadovoljen. Ker imam risanico, sem jo pripravljen posoditi, mislim pa, da naj tako store tudi drugi in na ta način bomo omogočili, da bo vsak naš član lahko streljal tudi tako divjad, za katero je risanica pred-pisana.» —• Vsi s tem soglašajo, posamezniki se dogovore med seboj in gospodar družine, ki ima prihodnje dni opravka v mestu, bo odnesel vse prošnje na okrajni ljudski odbor in bo takoj dobil rešitve. Za odstrel srnjadi so prišli na vrsto oni, ki tega niso bili deležni v prejšnjih' letih Nato so bili določeni dnevi za skupne love, zajec se strelja samo na skupnih lovih, le dva člana, ki imata mlade pse in jih učita, smeta streljati zajca pred mladimi psi tudi izven skupnih lovov. Vsi člani so obvezani, da hodijo redno na skupne love in pripeljejo nanje one pse, ki jih določi gospodar; kdor dvakrat neopravičeno izostane, plača v blagajno družine 100 din, po štirikratnem neopravičenem 'izostanku Se izključi liz lovske družine. Lisic, je v lovišču razmeroma malo, za kar so poskrbeli člani že prejšnja leta; vendar bo plan glede dajatve lisičjih kož izpolnjen, prekoračiti pa ga je treba pri jazbecu, pri kunah in podlasicah. Pravilno posušene kože se vse oddajo gospodarju družine, ki jih bo odposlal Lovski zadrugi, poskrbel pa bo tudi za odpremo divjačine, ki se odda za splošno potrošnjo, in tudi v tem mora biti plan presežen. Prvo točko smo torej gladko rešili. Pri drugi točki vzame starešina karto, jo razgrne po tleh in 48 oči se upre vanjo. Starešina povzame besedo: »Mi upravljamo prav za prav dve lovišči; ko so se pred tremi leti ustanavljala naša lovišča, je bilo nekdanje naše lovišče razdeljeno na dva dela, meje pa so bile deloma spremenjene; dve lovišči sta bili ustanovljeni zaradi tega, ker bi obe skupaj obsegali nekaj preko 5000 ha. Obe lovišči pa tvorita eno samo lovsko gospodarsko enoto in ker ni bilo reflektantov, smo vzeli v zakup mi obe lovišči. Po sredi obeh lovišč je dolina, ki se razprostira od severozahoda proti jugovzhodu, ki se na vzhodnem delu razširi, na severozahodnem delu, proti zahodu in proti severu obkrožajo dolino griči in hribi. Na zahodni strani je planota. Divjad se preko leta zadržuje na tej planoti; mislim seveda veliko divjad, kajti male divjadi je v našem lovišču bolj malo. Spomladi se divjad s planote umakne na vzhodno pobočje, ker ima tam boljšo krmo in se zadržuje do jeseni. Tako boš dobil najboljšega junijskega srnjaka na tem predelu, v jeseni boš pa istega srnjaka srečal na planoti proti zahodu. Če bi še v bodoče morali bati tu dve lovišči in če bi vsako lovišče upravljala druga družina, bi prišlo med njima do upravičenih sporov, ker bi ena družina gojila, druga pa uživala hasek te gojitve. Z ozirom na to je potrebno, da se obe dosedanji lovišči združita iz lovskogospodarskih pogledov v eno samo lovišče. Na vzhodni strani je sedanja meja potegnjena po- okrajni meji. Nekako 200 metrov od okrajne meje vodi prav po robu v daljavi petih kilometrov cesta, ki ustvarja vsekakor bolj vidno mejo, kakor okrajna meja, ki v naravi ni dobro' vidna. Zaradi tega smatram za umestno, da se meja bodočega lovišča potegne po tej cesti. Govoril sem s člani sosednje lovske družine, ki temu prav nič ne ugovarjajo. Na severozahodni strani zopet mejimo na drug okraj in okrajne meje natančno niti ne poznamo; zaradi tega bomo predlagali, da se tudi ta meja premakne do giavne ceste, kjer bomo na ozemlju sicer nekaj pridobili, zgubili bomo pa Blošček, vendar naravno mejo bomo imeli. Na zahodni strani je do sedaj naše lovišče segalo prav do vasi Mali log, ki je tako oddaljen, da nihče ni hodil tja. Tu bi bilo treba mejo potegniti od hipnega vrha do Pirkerjevega komolca; na tem delu bi se naše lovišče zmanjšalo za kakih 800 hektarov v korist sosednjega lovišča.« »Saj to je vendar naše, tega pa res ne bomo dajali,« ugovarja eden izmed tovarišev, pa ga zavrne starešina, da je naše vse ali pa ničesar. — »Ne smemo namreč preozko gledati in misliti samo nase, temveč na splošno potrebo pa tudi na potrebe sosednjih lovskih družin. Tu ima sosednja družina ta del lovišča blizu, ga lahko nadzira in goji divjad v njem, nam pa to ni mogoče, ker smo preveč oddaljeni. Če pa se nekaj kosov divjadi zadržuje zdaj tukaj zdaj tam, to ni nič hudega, saj je divjad splošno ljudsko premoženje in lovec je le njen gojitelj, podobno kakor vrtnar gojitelj cvetic. Kakor mora vrtnar zemljo pognojiti in jo obdelati ter večkrat okopati, preden zrastejo cvetice, tako mora tudi lovec divjad krmiti, ji polagati solnice, ji nositi vodo, da jo vzredi. Kakor dalje vrtnar slabo razvito cvetico odstrani, tako mora tudi lovec izbirati in odstraniti ono divjad, ki ni sposobna za pleme; vrtnar se desetkrat premisli, preden utrga bohotno razcvetelo rožo in podobno mora lovec postopati z dobro razvito divjadjo.« Starešina nadaljuje: »Od Pirkerjevega komolca dalje naj vodi nova meja po novi gozdni cesti do Repišča; tudi tu bo del lovišča odstopljen sosednjemu, vendar mejo bomo imeli tako, da bo dobno vidna in vsaki spori glede tega izključeni. Od tu dalje pa imamo že dogovorjeno mejo z upravo državnega lovišča. Na ta način bi ustvarili lovišče s površino okrog 6000 hektarov, ki bo imelo dobre meje in bo prava zaokrožena lovska gospodarska enota. Nič zato, če ponekod nekaj sveta odstopimo', na drugi strani bomo' pridobili, izognili se bomo s sosednjimi družinami vsakemu sporu. Tudi nič ne dene, če deloma prestopimo okrajno' mejo, saj sosednji okraji na enak način pridobe na drugih mestih od našega okraja, prizadeti okraji pa bodo že med seboj preračunali odškodnino, ki jo lovske družine plačujejo za uživanje lovišča: vsaka lovska družina bo plačevala odškodnino okrajnemu ljudskemu odboru, v čigar okolišu je večji del lovišča. Tak namen ima tudi določilo zakona o lovu, ki pravi, da naj se določijo meje bodočih lovišč tako, da so čimbolj naravne in vidne in da tvori vsako lovišče zaokroženo' lovsko gospodarsko1 enoto, kar je razumeti tako, da ni nujno, da se lovske meje natančno skladajo z upravnimi mejami.« Starešina je položaj razložil tako, da ni bilo prigovora, saj je imel pred očmi splošne interese in pravilno lovsko gospodarstvo z divjadjo. Starešina pa še ni hotel končati. V vzhodnem delu lovišča, ki leži proti popoldanskemu soncu, je 'bilo pred okupacijo lepo število srnjadi, danes pa je skoraj prazno, le sem in tja naletiš na kak kos. V bližini je bila okupatorjeva postojanka, v kateri so prevladovali beli in ti so divjad na tem predelu popolnoma uničili. Zato je predlagal, naj se ta del lovišča zaščiti za pet let, to se pravi, da skozi pet let ne sme pasti nobena druga divjad, kakor samo škodljivci; tudi pes ne sme v ta del, tako da bo v petih letih prišlo do približno enakega staleža, kakor je bilo pred vojno. Tudi ta predlog je bil sprejet in skoraj četrtina lovišča bo za pet let pod zaščito lovske družine. Ze je hotel starešina zaključiti posvet, ko se oglasi Janez, da nekateri ljudje, zlasti vozniki, jemljejo s seboj v lovišče svoje pse čuvaje, ki preganjajo divjad vsak čas. Nato je bito sklenjeno, da se lastniki takih psov opozorijo, naj imajo pse privezane kot čuvaje, v lovišču se pa smatra vsak pes kot potepuh in škodljivec divjadi, zaradi česar se strelja. Tudi lovski psi ne smejo v lovišče, razen v času, ko je tov z njimi dovoljen. Da pa bo omogočene članom lovske pse dresirati, se dotoči »Strmca«, kjer morejo člani svoje pse učiti. Še en predlog ima Janez; v lovišču imamo sedaj tri lovske čuvaje, ki poleg svojega poklica opravljajo tudi čuvajsko službo, vendar samo tedaj, kadar jim čas dopušča. Ali bi ne bito prav, da se najmlajši med njimi nastavi kot stalni poklicni lovski čuvaj, ki bo izvrševal samo to službo: Nadziral bo lovišče, gojil divjad, poleti pripravil seno za zimsko krmljenje itd. Od kmetijske obdelovalne zadruge naj družina dobi košenico »Pikčev laz«, ki je sredi gozda. To parcelo naj družina obdela, da bo na njej dobivala divjad prehrano, zato pa ne bo hodila v škodo na njive, mogoče se bo tudi kaj pridelalo za zimsko prehrano in za seme v bodočem letu. Čuvaja treba sicer pošteno plačati, zaradi česar se bodo zvišali članski prispevki, vendar bo to bogato naložen kapital, saj se bo zmanjšala škoda, ki jo je treba plačevati, pravilna gojitev divjadi je tudi nemogoča, če nimaš stalnega in za to plačanega gojitelja. Veliko je bilo debate o tem predlogu, a ker so vsi člani uvideli utemeljenost predloga, je bil končno tudi ta sprejet. Družinski posvet je bil s tem končan; razšli smo se z zavestjo, da smo napravili velik korak naprej v korist lovišča, divjadi in lovstva sploh. Alfonz Mazlu Fazan (Nadaljevanje) Lovljenje živih fazanov Žive fazane lovimo iz več razlogov. Bodisi da jih hočemo prezimiti, da jih v predpomladi izpustimo po družinah na mesta, kjer jih želimo na novo zarediti, bodisi da jih hočemo zadržati, da nam doma neso jajca, ali da jih hočemo oddati, če stalež v lovišču to dopušča. V glavnem lovimo žive fazane z visokimi mrežami, sačnicami, koba-čami, sneženkami in na zaprtem krmišču. 1. Visoka mreža je spletena iz tankega, a močnega bombaža ali iz mehkega najfinejšega lanenega prediva. Zanke take mreže so 25X25 mm velike. Ena taka mreža je sedem metrov visoka in dvajset dolga. Mreža je napeta sedem metrov visoko. Za lov s temi mrežami je potrebno deset takih mrež. Lov z njimi zahteva strokovnjaka, ker je način postave težaven. Rabimo jih tam, kjer je dana možnost, da dnevno ulovimo po 100 fazanov, torej v revirjih, ki so res najbolje zarejeni. Za naše razmere ne pride v poštev, zato ne bom popisoval podrobneje, kako se z njimi ravna. Z njimi lovimo tudi jerebice. Take mreže postavljamo v pozni jeseni, ko ni snega in je listje že odpadlo, in v popolnoma brezvetrnih dnevih. 2. Sačnice so podobne onim, ki jih uporabljamo pri lovu na žive zajce, le da so manjše. Taka mrežica je sestavljena iz treh mrež, katerih srednja je gosta in precej ohlapna. Njene zanke so 50X50 mm velike. Obe obstranski mreži pa sta iz močnejšega materiala z okenci 160X160 mm, ki se vzporedno krijejo. Višina mreže pa je 3 krat 160 mm, torej za tri taka okenca. Navadno je taka mreža dolga 16 m in na vsakih 160 cm pripeta zgoraj in spodaj na ošiljen količ. Mrežico postavimo v cik cak črto tako, da tvorijo po trije količi črko V. Te mrežice podaljšujemo s tem, da jih postavljamo drugo k drugi in z njimi sekamo pogon. Ohlapno gosto mrežico potegnemo navzgor, tako da jo fazan, ko stopi skozi široko okence in hoče naprej, potegne s seboj ter si sam napravi sak. V njem se tako zaplete, da ne more ne naprej, ne nazaj. Pogon ne sme biti buren niti nagel. Gonjači se pomikajo naprej le počasi, se ustavljajo in pogovarjajo, tako da imajo fazani dovolj časa, da se pred njimi umikajo peš. Tudi te mrežice morajo imeti barvo okolice. Ne smemo jih postavljati na čistine, ker jih fazani opazijo in preskočijo. Fazane jemljemo iz te mrežice tako, da jim najprej oprostimo noge, nakar ga prav lahko rešimo- iz mreže. Najboljši uspeh imamo s kombinacijo teh in visokih mrež. Pred visoke mreže postavimo te, da polovimo bežeče fazane, oni pa, ki se dvignejo, priletijo v visoke mreže. 3. Kobače so iz vrbe spletene visoke košare, ki imajo spodnji rob spojen z robom pokrova le s pokončnimi vrbovimi palicami, v debelini svinčnika v takem medsebojnem razmaku, da ne more fazan skozi. Na dveh ali treh mestih imajo viseča vratca iz istega materiala, in se odpirajo le na znotraj. Pozimi, ko fazane krmimo, pustimo vratca odprta, v kobačo pa položimo koruzo v storžih. Fazani stikajo za hrano in kmalu najdejo storže. Skozi vratca pridejo do storžev in jih pridno kljujejo. V nekaj dneh se privadijo na kobačo, da jo lahko zapremo. Fazani pridejo in stikajo za odprtino. Kmalu najdejo vratca, ki se pod njihovim pritiskom na znotraj odpro, in fazani se zrinejo v kobačo. Ko odneha pritisk, se vratca sama zapro in tako je fazan ujet. V kobačo lahko polovimo več fazanov hkrati, ker poplah se jih poloti šele tedaj, ko so se do sita najedli in silijo ven, pa ne najdejo izhoda. Da bi kobače ne prevrnili, jo moramo zgoraj obtežiti. Dobro je, da jo maskiramo, da ne vzbuja pozornosti nepoklicanim potepinom. Navadno jo nastavimo v gosto grmovje v bližini krmišča. Iz kobače jemljemo fazane proti večeru, kljub temu pa jo moramo imeti vedno pod nadzorstvom, kajti na kobačo lahko ujamemo lovskega tatu, kakor tudi domačega muca. 4. Sneženka je mrežica v obliki kvadratnega zaboja, spletena iz trpežnega motvoza. Je 120 cm dolga in prav toliko široka ter 60 cm visoka. Ob štirih pokončnih robovih so pripeti količi, ki so spodaj ošiljeni. Ako pripravo raztegnemo in količe zabijemo v zemljo, dobi obliko zaboja, ki je 60 cm visok. V sredini ene stene je pri tleh 25 cm široka in 16 cm visoka odprtina. To je vhod, ki je potegnjen v notranjost kakor pri vrši za ribolov Njegova dolžina je 30 cm, notranja odprtina pa je 20 cm široka in 13 cin visoka, da se fazan komaj prerine skozi njo. Pred vhodom, po zožujočem se hodniku in notranjosti posujemo proso in koruzo. Fazan pride zunaj do prosa, ga pobere in sili skozi odprtino v notranjost. Iz notranjosti seveda zanj ni izhoda. Zgoraj je mrežica tako spletena, da jo odpremo in vzamemo ujete fazane ven. Sneženko maskiramo kakor kobačo. Je v toliko boljša od kobače, ker se žival ne more raniti, če še tako divje udarja ob stene, ki so vse iz motvoza. Z njo lovimo v snegu, ker imamo tedaj najboljše uspehe. Kakor kobača, tako je tudi sneženka avtomatična priprava, v katero se žival sama ulovi. Žival sili v past za hrano, ker je lačna. Če hočemo boljši uspeh, jih nastavimo v bližino krmišč, katera v času lovljenja manj založimo, da je žival prisiljena iti v past po pičo. 5. Lov na krmišču samem izvajamo tako, da krmišče temu primerno uredimo. Najprej zapremo eno stranico tako, da fazani ne morejo ob strani v krmišče. Čez nekaj dni zapremo drugo stran. Stranice zapiramo z istim materialom iz kakršnega je narejena streha, da ni sumljivo. Dobro je, če potegnemo tudi mrežo, ki pa naj bo prikrita. Ostane nam samo še sprednja stran, ki je najvišja. Na to stran pričvrstimo viseča vratca, katera navežemo na dolgo vrvico, in jih pustimo navzven odprta. V skrivališču kakih 20 m pred krmiščem sedimo in opazujemo fazane, ki prihajajo na krmišče. Čim se jih zbere na krmišču primerno število, spustimo vrvico, da se vratca zapro in fazani so ujeti. H koncu nekaj o prenašanju in pošiljanju živih fazanov. Fazan je precej močna ptica, ki se ujeta hoče na vsak način oprostiti. Zato skače in se pri tem včasih tako močno poškoduje, da pogine ali se vsaj močno rani ali pohabi. Zato moramo previdno ravnati. Ujetega fazana primemo za obe nogi z eno roko, z drugo mu zasenčimo oči in tako se umiri. Košarice, v katerih razpošiljamo in prenašamo žive fazane, ne smejo biti preredko pletene, ker so sicer presvetle in se fazan ne čuti dovolj kritega, je nemiren ter sili ven. Pokrov mora biti iz vrečevine (žakljevine), nikakor pa ne iz trdega materiala ali celo iz lesa. Da se pri zlaganju košaric ene na drugo ne bi fazani iz spodnje košarice ranili, prišijemo vrečevino 8 do 10 cm pod rob v košarico. Tako se dno zgornje košarice ne more dotikati vrečevinskega pokrova spodnje. Košara naj bo tako visoka, da lahko žival v njej neovirano stoji, ne sme pa biti previsoka. Prav tako ne sme biti preprostorna, niti pretesna. V eno košaro ne stavimo več ko eno družino. Taka košara je lahko prenosljiva, ne smemo je pa prevračati. Ako fazane razpošiljamo na večje razdalje, po železnici >ali kakor koli, jih moramo oskrbeti s hrano. Najprimernejša hrana je koruza v storžih. Nadomestilo za vodo pa so krompirjeve ali repine rezine. Pri razpošiljanju moramo biti skrajno natančni. Ranjenih fazanov ne smemo držati v košaricah z zdravimi. Fazan je namreč kanibal in ker je lakomen na meso in kri, napade zdrav ranjenca in ga živega požre. V svarilo primer: V letu 1936. sem prejel iz Banata večjo pošiljko fazanov po železnici. Košare so bile pletene iz sveže vrbe. Enako je bil pokrov iz vrbe. V vsaki košari je bilo po trideset fazanov tako, da je ena teh nerodnih košar tehtala z vsebino preko 60 kg. Jasno, da železniško osebje ni moglo s tako težo previdno ravnati, a fazani so bili tri dni na poti brez hrane. Ko sem odprl prvo košaro sem našel v njej tri prave okostnjake, na katerih ni ostal niti drobec mesa, le kite v sklepih so držale kosti skupaj. Naslednji trije so bili le na pol požrti, ostali fazani pa vsi ranjeni, nekateri dobesedno skalpi rani. Glave so jim bile do kosti gole in na posledicah tega jih je poginilo še pet. Niti eden pa ni bil tak, kakor bi moral biti. Izpuščanje fazanov Ni vseeno, kako izpuščamo fazane, ki smo jih dobili od drugod. Fazani prispo, zlasti če smo jih dobili od daleč, precej izmučeni. Ako pa smo jih dobili iz sosednjega lovišča, je možno, da se vrnejo v domači kraj. Zato ne priporočam nabave iz najbližje okolice. Fazani pridejo v nepoznane kraje in iščejo svoj dom, če jim ne nudimo boljšega. Zato moramo vse vnaprej pripraviti, da jim je čimbolj ugodno. Ker izpuščamo fazane od konca lovne sezone pa do rastitve in je v tem času polje golo, jim napravimo krmišče tam, kjer jih nameravamo izpustiti. Iz več smeri naj vodijo do krmišča stezice posute z zrnjem, da krmišče lažje najdejo. Na krmišču naj bo tudi posoda z vodo, da je ne bodo iskali daleč naokoli, posebno zaradi tega, ker so fazani na dolgem potovanju v ozki košari žejni. (Če zmrzuje, naj nadomeščajo vodo topinambur, repne ali krompirjeve rezine.) Da ne bi izpuščali fazanov v žrela roparic, moramo s temi prej temeljito obračunati. Svojčas so izpuščali fazane tako, da so jim peruti namazali z ilovico, da bi ne mogli daleč odleteti. To pa je imelo to slabo stran, da fazani niso mogli zleteti niti na drevo, niti se umakniti sovražniku. Tega ne delamo več. ker mora imeti fazan ravno tedaj vse svoje sposobnosti, ko pride v nepoznan kraj. Zlasti ne sme biti ohromljen v letenju. Dospelo pošiljko s fazani postavimo v kraj, kjer bodo popolnoma v miru. Drugo jutro rano odpeljemo fazane na mesto, kjer smo jim že pripravili krmišče. Tu položimo košarice na tla in se umaknemo, da se zopet urnire. Čez eno ali dve uri se tiho približamo košarici, porežemo vezi, ki drže vrečevino, pokrov košare, in pokrijemo košaro z vrečo ali ponjavo, navezano na daljšo vrvico, potem ko smo odstranili prvotni pokrov. S prostim koncem vrvice se oddaljimo 20 do 30 korakov in ko smo dobro skriti, počasi z vrvico potegnemo ponjavo s košare. Fazani že iz košare opazujejo okolico, skočijo na rob košare in zvedavo gledajo okrog. Polagoma in mirno zapuste košaro in če so lačni, spotoma pobirajo zrnje s steze ter zginejo v goščavo. Do večera se spoznajo z okolico, pridejo na krmišče in tudi prenoče v bližini. Kdor hoče fazane obročiti, naj stori to dan prej, nikakor pa ne tik preden jih namerava izpustiti. Nekateri lovci imajo navado, da priredijo pri izpuščanju divjadi pravcato veselico1. Povabijo znance in ves radovedni svet se zbere ob tej priložnosti, da vidi, kako se obnašajo fazani pri izpuščanju. Res je to za lovca vesel dogodek, a bolje da nima gledalcev, ki navadno niso uvidevni in še manj hvaležni za lovski užitek. Bolezni O odraslem fazanu ne moremo trditi, da je po1 svojem ustroju nežna ptica. Narobe, krepak je, odporen, močno grajen in razmeroma dobro prenaša elementarna neugodja, medtem ko so kebčki precej nežni. Zato ga v ujetništvu še dokaj lahko gojimo' vse dotlej, dokler mu nudimo vsaj to, kar je za njegov obstoj bistveno. Kot kura pa je podvržen vsem domačih kur boleznim, ki jih na žalost ni malo. Mislim, da je vedno laže skrbeti, da se bolezen ne pojavi, kakor pa bolezen zatreti. Zato bo umestno, če ponovno poudarim, da moramo z vso natančnostjo skrbeti v prvi vrsti za snago. Voljera bodi čista in razkužena. Ker je voljera navadno lesena, tudi lesu ne bo škodilo, če jo pred vsako uporabo namažemo s karbolinejem, ki je obenem tudi dobro razkuževalno sredstvo. To izvršimo, kaka dva tedna, preden vselimo fazane. Ni pa dovolj, da pleskamo samo vidne dele, ker imamo ravno po kotih in špranjah legla prenašalcev kužnih bolezni in zato morajo biti ravno taka mesta temeljito razkužena. Hrana, ki jo polagama kebčkom, mora biti vedno sveža. Česar sproti ne pobero, odstranimo in nikakor ne sme ostajati hrana, zlasti lahko pokvarljiva, v voljeri. Bolje je, da je mladež malo lačna, kakor da bi hrana preostajala in bi potem pokvarjeno pobrali. Pesek na tleh moramo premenjati vsaj vsak mesec. Plast peska z drobnim kamenjem bodi vsaj deset centimetrov debela. Vsak drugi dan pregrabimo pesek, da se iztrebki prekrijejo. Voda bodi vedno sveža in jo menjajmo večkrat dnevno. Odrasle fazane v lovišču bolezni le redko napadajo. V mokri pomladi se pojavi med kebčki kaj rada griža. Vzrok tej je navadno prehlad, slaba, neredna hrana, ker zaradi dežja ne morejo na pašo. Ko pa malo preneha dež, si hitro napolnijo golše, potem pa so pod mokrimi perutmi vodnice. Zaradi mokrote jih zebe, gibati pa se ne morejo, kar škoduje njih prebavnim organom. Taki kebčki se klavrno drže, nimajo nikake življenjske odpornosti, na zadku se jim lepe iztrebki. Družina hira in odmira. Kar ostane pri življenju je kržljavo, nikakor za razplod sposobno. Proti temu pojavu gojitelj ne more drugače nastopiti, kakor da v jeseni, ko bi morali biti fazani že dorasli, take kržljavce odstreli. V voljerah pa so naši varovanci podvrženi raznim boleznim. Najnavad-nejše so griža, nahod, kuga in zajedalec v sapniku. Vse te bolezni napadajo odrasle fazane in mladino. Griža je tudi pri odraslih fazanih navadno posledica napačnega krmljenja ali prehlada, Huje je, če je posledica kake notranje bolezni, jeter ali sluznice. V prvem primeru so iztrebki mehki, skoraj tekoči, rjave barve, pri pravi griži pa opazimo v iztrebkih sluz, pomešano celo s krvjo. V prvem primeru si ne belimo glave, ampak spremenimo hrano. Pri-ročljiv je dobro kuhan riž ali ješpenjček. Navadno povzroči grižo hrana, ki je vsebovala preveč tekočine. Ako je vzrok griže prehlad, bolnika izoliramo v zaprtem prostoru, kjer ni vlage niti prepiha. V nekaj dneh bolnik navadno ozdravi. Važno pri tem je le, da vso voljero razkužimo, zlasti iztrebke odstranimo in skrbno pazimo, da se bolezen ne razširi. Dobro je, če bolniku dajemo prekuhano vodo, v skledico vode pa kanemo kapljico opija. Težje je, če se pojavi prava griža, ki jo spoznamo po iztrebkih. Pri tej je nevarnost, da nam propade vsa fazanerija ali vsaj vsi prebivalci ene voljere. Ta griža je pogosto znak obolelih jeter ali sluznice. Ker je bolezen zelo nalezljiva, bolnika takoj odstranimo. Ker žival zaradi bolezni ne prebavi trde hrane, mehka ali zelena pa pospešuje grižo, jo hranimo s prekuhanim rižem ali ješprenjem, v ostalem pa ravnamo kakor pri prvem primeru. Vendar je uspeh zelo dvomljiv in lahko smatramo žival za izgubljeno. Nahod dobi fazan, če se giblje na prepihu ali so tla mokra. Zato spet priporočam, da voljero posujemo z debelo plastjo peska, ki ob nalivih popije vodo in se tla hitro osuše. Če je voljera pravilno zgrajena in postavljena, se prepihu itak izognemo. Znaki nahoda so: kihanje, smrkavost, lepljenje perja in težko dihanje. Zdravimo ga, ako take kljune izpiramo z 1 % raztopino borove kisline. Dobro preventivno sredstvo je Chinosol. Gramsko tableto raztopimo v tri četrt litra vode in dodamo pitni vodi po eno žlico raztopine v tednu, v hudem mrazu ali mokrih jesenskih dneh po dvakrat ali celo po trikrat v tednu. Težje je zdravljenje kebčkov. Bolnik steguje vrat in odpira kljunček, ker ga vneta sluz v sapniku ovira pri dihanju. V nekaj urah bolnik pogine zaradi zadušitve. Pri kebčkih je Chinosol tudi dobro preventivno sredstvo, vendar ne tako uspešno kakor pri odraslih fazanih. Ko se začne kebček daviti, je najbolje, da ga rešimo muk in ostalo družino prestavimo v drugo voljero, da preprečimo okužitev drugih. Kurja kuga, ki uničuje domačo perutnino, napade tudi fazane v voljerah. Če imamo kako sredstvo proti njej, ko se razvija, mi ni znano. Mogoče se je danes lahko ubranimo s cepljenjem. Kako hudo in naglo se razpase, naj navedem primer iz leta 1936. V 48tih urah nam je v Čakovcu pri tvrdki Vajda poginilo vkljub živinozdravniški pomoči od 1200 zaprtih fazanov 800. Ostale smo morali poklati. Kakor napade srnjad nosni obad, tako trpe naše kure po zajedalcu (Syigamus trachealis), ki se razvija iz sapnika v črva. Naseljen v sapniku srka živali življenjeski sok in jo ovira v dihanju. Žival oslabi zaradi izgube krvi in težkoč v dihanju. Večkrat je ta bolezen smrtonosna. Ličinke tega črvička se nahajajo v iztrebkih bolnikov in tako se infekcija hitro širi. Na suhem je življenjska doba teh ličink kratka. Tudi zato naj bodo voljere suhe. Tako obolelim kebčkom ne moremo uspešno pomagati, medtem ko starejši naraščaj in odrasle fazane zdravimo z vdihavanjem hlapov karbolne kisline ali s tem, da jim kanemo v sapnik terpentinovo olje. Obstoji pa tudi preventivno sredstvo, s katerim razkužimo voljero, vodo in hrano; to je Synga-molov preparat. Tu naj še omenim okvare, ki so zlasti pri kebčkih češče. Kaj rado se zgodi, da si kebček zlomi nogo. V tem primeru mu jo obvežemo. Po debelini noge poiščemo primerno vejico bezga, ki jo podolž razcepimo in stržen odstranimo. Zaradi teže ogulimo tudi lub. Nogo naravnamo in vtaknemo v žlebič bezgove paličice ter dobro povežemo. Čez osem dni bo hromeč zdrav. Nerodnejši 'je postopek pri zlomljeni perutnici. V tem primeru mu jo privežemo, da mu ne visi in jo pripnemo z ozkim trakom pod pazduho zdrave perutnice preko hrbta. Pri zlomu prstov mu naredimo primeren podplat iz usnja ter mu ga tesno prišijemo na vse tri prste. Ker ne more več z njim gibati, se mu kost zaraste. V pretesni voljeri se med fazančki pojavi za gojitelja kaj neprijetna razvada. Ko kebčkom poženo prvi tulci repnih peres, si jih med seboj kljuvajo Kakor hitro pa se komu pokaže kapljica krvi, planejo vsi po njem. Takega ranjenca moramo nemudoma odstraniti, sicer živega pojedo, povzročitelja pa izoliramo, da ne napade še drugih. Obrambno sredstvo je kolomaz, s katerim namažemo kebčke po rastočih tulcih, da jih ti preveč ne mikajo. Nekateri gojitelji priporočajo obročkanje napadalcev. Med kljun jim vtaknemo tanko žico, pripeto na nosnice tako, da hrano lahko pobirajo, ne morejo pa kljuvati. Tudi pobiranje iztrebkov je grda razvada, ki se pojavi v tesni voljeri, zlasti če fazanom primanjkuje mesne hrane in so iztrebki precej redki. To preprečimo z zboljšanjem hrane in zdravljenjem griže. (Pride konec) Dr. Stanko Bevk To In ono iz živalskega sveta (Poglavje iz zoologije za lovce) (Nadaljevanje) Vse živali se gibljejo; premikajo se iz kraja v kraj, če ne vse svoje življenje, pa vsaj v nekih življenjskih dobah. Poznamo morske živali plaščar-je, peterosomerne morske lilije, neke rake in črve ter mahovnjake, mehovce in spužve, ki so v dorasli obliki pritrjeni v tleh in samolastno ne izpre-ininjajo prostora, toda njihove ličinke prosto plavajo in se šele ob preobrazbi zasidrajo. Za gibanje je treba krčljivosti nekih delov telesa ali vsega telesa. Pri najbolj enostavnih živalih, ki sestojajo samo iz ene stanice, to je iz predrobne kepice žive snovi, pratvoriva ali protoplazme, je krčljivost majhna in te živalce lezejo prav počasi, bi rekli, prelivajoč se v neko smer. Druge teh enostaničnic imajo dlačice ali daljše bičke, ki se z njimi poganjajo po vodi. Pri vseh više razvitih živalih pa opravljajo premikanje posebna krčljiva tkiva, ki jim pravimo mišice. Mišice izvajajo svoje naloge na različne načine. Morski klobučnjaki imajo gibalne mišice zlasti v klobuko-vem okrajen. Mišice stiskajo v presledkih vodo izpod klobuka, kar odganja žival sunkoma navzad. Črvom se vlečejo mišice ali samo podolgem po truplu ali pa tudi kolobarčasto povprek. Prvi lazijo ali plavajo po kačje, drugi pa se obenem tudi ožijo in širijo, kar pospešuje premikanje. Črv deževnik n. pr. se opira pri tem še na kratke ščetinice in poteza neoprti del telesa za seboj, oziroma ga izteza pred oprtim delom. Pijavka plava zvijaje se po kačje ali pa prednja s priseskoma. Polži lazijo s podplatasto nogo po tleh tako, da krčijo in širijo mišice v zaporednih valovih njene dele. Pri nekaterih vrstah polžev je noga razpolovljena in polž prestavlja polovici drugo za drugo nekako korakoma ali pa neokretno vesla z njima. —- Školjke rijejo s svojo klinasto nogo v pesku počasi naprej; nekatere imajo kolenčasto nogo, ki omogoča nekako skakanje, nekaj malega pa jih je, ki se tako poganjajo po vodi, da nagi orna odpirajo in zapirajo lupini. — Iglokožci se prisesavajo na podlogo s cev-kastimi nožicami, jih krčijo in s tem poteza j o polagoma truplo naprej ali pa hodijo po gibljivih bodicah, kar tudi ne speši premikanja. — Vse te živali so počasneži v primeri s svojimi sostanovalci v vodi, z raki in ribami, ki imajo večino svojih mišic v službi gibanja. Ves rakov zadek (rep) je zgolj plavalna mišica; z njo udarja krepko podse, da ga odnaša odsunek naglo navzad. Sicer pa rabi rak tudi noge hodilke za premikanje; takrat iiodi z glavo naprej, more pa korakati tudi v stran ali navzad, saj vidi s svojimi gibljivo nasajenimi očmi okrog in okrog sebe. — Še bolj hitra je večina rib; poganjajo se z močnim repom, ki jim večajo udarno ploskev neparne plavuti, kakor z ladijskim vijakom; s parnimi plavutmi uravnavajo smer gibnja, včasih par z njimi tudi počasno veslajo. Najhitrejša riba je menda sabljak s 27 m v sekundi, njegov sorodnik tun pa zaostaja za kake 3 m za njim. Precej manjše hitrosti so sladkovodne ribe. Od teh je najhitrejši losos s svojimi 8 m na sekundo-, naša postrv pa plava komaj 5 m ha sekundo-, kar pa seveda tudi ni malo, če jo primerjamo s konjem v diru, ki bi je dosti ne prehitel. Žabe plavajo mnogo počasneje kakor ribe, na suhem pa dosegajo z dolgimi skoki precejšno hitrost. Krastače so počasne, navadno nerodno korakajo. Počasne so tudi kopninske želve, vtem ko plavajo povodne s svojimi veslastimi končinami zelo okretno in naglo. Zelo nagli so krokodili, kadar režejo plavaje vodo; na kopnem pa se zaradi težkega trupla in 'kratkih končin nerodno gibljejo. Podobnega trupla so kuščarji urne živalce; smukajo naglo kakor kače po tleh, zvijaje truplo in opiraje se na šibke nožiče, vtem ko se kače opirajo na trebušne luske, ki jih zapored postavljajo pokoncu. Povodne kače plavajo naglo z zvijanjem trupla v vodoravni legi. Nekateri kuščarji tekajo dvignivši truplo včasih tudi samo po zadnjih končinah. Kar se tiče okretnosti gibanja, so pač ptiči na prvem mestu med živalmi. V zraku je ptič doma, predvsem tisti, ki si v zraku lovi svoj plen. Kako je vse njihovo telo prirejeno za letanje, smo govorili v enem prejšnjih odstavkov. Med ptiči pa imamo tudi izvrstne tekače, plavače in plezalce, ti pa so potem slabši letalci, ali pa sploh ne morejo letati, kakor noji, kazila rji kiviji, ali pa prav slabo hodijo, kakor pingvini, pondirki, slapniki. Ozke in dolge peruti kažejo na izvrstne letalce, ki morejo smer leta hitro menjati, kakor tudi z daljšim veslom laže zaokreneš čoln kakor s krajšim. Hitrost leta zavisi od razmeroma večje ploskve peruti in hitrejšega gibanja. Tako doseže n. pr. škorec hitrost 20,6 m v sekundi. Ptiči ne letajo vedno enako hitro, letajo pač po potrebi. Če lovi n. pr. sokol selec goloba, pospeši svoj polet, da ga ujame, če leti sit v svoje nočišče, se mu ne mudi. Pri hitrosti leta ima precejšno vlogo tudi veter; z vetrom lete ptiči hitreje kakor proti njemu. Tako so števila za hitrost raznih ptičjih vrst, kakor jih navajajo razne strokovne knjige, le primerjalnega pomena. Pri poskusih z golobi se je ugotovilo, da lete navadno s hitrostjo 20 m v sekundi; z dobrim vetrom so dosegli 32 m, proti močnemu vetru pa niti 10 m ne. Ptičje letanje je dvojne vrste: ali drsi ptič po zraku ali se poganja po njem s perutmi. V prvem primeru izrablja ptič z razpetimi perutmi zračne struje kakor brezmotorno letalo, v drugem pa se s perutmi upira ob zrak kakor plavalec ob vodo; peruti dviga in jih potiska navzdol. Peruti so navzgor oblokaste in sicer spredaj bolj kakor zadaj, zato pritiska zajeti zrak bolj na sprednji del peruti, kar poganja ptiča v smer poleta. Pri dvigu peruti je upor zraka manjši, ker ni zajet v votlino, obenem pa more deloma tudi skozi perut, ker se pri dvigu presučejo letalna peresa tako, da napravijo raze v njej. Za dviganje in padanje v poletu ima tudi rep svojo vlogo- vodoraven rep drži ptiča v enaki višini, povešen ga dviga, privzdignjen nagne navzdol. Za izpreminjanje smeri na levo in desno rabi ptič peruti kakor veslar vesli. Na vprašanje, kako je nastalo ptičje letanje, si razlagamo to takole. Plazilci, iz katerih so se razvili ptiči, so začeli zaradi boljšega razgleda tekati po zadnjih končinah. Pri tekanju so nihali s sprednjimi končinami, kakor nihamo tudi mi, če tečemo. Nihanje je povzročilo, da so se podaljšale luske na vzadnjih delih sprednjih končin, ki so bili nekako v zatišju. Tako podaljšane luske so se s časom preobrazile v perje. Ta predptič je dobro skakal, tudi plezal s kremplji na rokah, kakor jih še imajo za ta namen mladiči nekaterih ptičev, ter se z razširjenimi sprednjimi končinami kakor s padalom spuščal z višine poševno navzdol. Z rabo se je večala ploskev sprednjih končin in polagoma je postala sposobna, da je držala žival pri odskokih po zaletu nekaj časa v zraku. To je bil začetek letanja, ki se je vedno izpopolnjeval in dosegel današnjo spretnost v letanju. Zalet pred vzletom pa je ostal mnogim ptičem še do danes. S tal se noben ptič ne more dvigniti navpično v zrak. Iz ozkega jaška ptič ne more vzleteti. V hitrosti leta dosegajo ptiče mnoge žuželke in menda nekatere celo presegajo. Saj pa tudi silno hitro nihajo s svojimi krili, tako n. pr. čebele 440 krat, neke muhe 350 krat v sekundi. Tako napravijo metulji večernici po 16 m poti v sekundi, obadi po 13 m, kačji pastirji 5 m, rjavi hrošč 4 m itd. Najhitrejši letalci na svetu so baje neki hrošči svetlini v Južni Ameriki. Sesalci se vobče ne morejo meriti s ptiči in žuželkami glede hitrosti premikanja, dasi v posebni sili in na krajši čas dosezajo neverjetne brzine. Preganjane gazele teko, da jih komaj dohaja avtomobil, in tudi psi hrti razvijajo tako hitrost. Leopard čila ujame gazelo, najboljši konji dirkači so dosegli 25,3 m v sekundi. Vobče pa je hitrost sesalcev v teku izdatno manjša. Sesalci, ki letajo po zraku, prhutarji, zaostajajo v hitrosti za ptiči, tisti pa, ki žive v vodi, za hitrejšimi ribami. Pliskavka ali delfin, ki slovi zaradi svoje okretnosti v vodi, napravi na sekundo kvečjemu 12 m poti. Če pogledamo glede premikanja po naši dlakasti divjadi, vidimo, da se giblje iz kraja v kraj vobče na tri načine: gre v korak, ali teče v drncu ali v diru. Pri korakanju, ki ga rabi navadno samo pri iskanju hrane, naj se pase ali zalezuje plen, prestavlja večina divjadi vsako končino zase in sicer tako. da stopa križem. To se pravi: če izstopi n. pr. z levo sprednjo končino, se prestopi nato z desno zadnjo, potem z desno sprednjo in končno z levo zadnjo. Ta stopi tja, kjer je bila sprednja iste noge, ki se je med tem umaknila, ali nekoliko za njo. Ako bi divjad v koraku slišno stopala, bi čuli od vsake noge po en udar, torej štiri za vsak korak. Navadno teče divjad v drncu. Takrat prestavlja končine prav tako kakor v koraku, toda hitreje in z daljšim razmakom, ker je telo nagnjeno v smer teka. Zibanje telesa, ki ga povzroča prestavljanje težišča nad oprto okončino, zmanjšuje žival tako, da postavlja končine kolikor mogoče pod sredino telesa. Zaradi tega je tir iste vrste divjadi v drncu ožji, stopinje manj razperjene kakor v koraku. Pri nekaterih vrstah preide tir v ravno črto stopinj; pravimo, da žival niza. Po sebi je umevno, da bi tudi pri drncu slišali zaporedne udarce nog kakor pri korakanju, le sledili bi si hitreje Najhitrejši način premikanja je dir ali beg. Kadar žival dirja, se poganja z zadnjima končinama obenem, s sprednjima dvema pa lovi telo, postavljajoč jih na tla drugo za drugo. Zadnji končini udarjata v diru na tla pred sprednji in sta druga poleg druge v isti pravokotnici na smer bega, od sprednjih pa je ena bolj spredaj kakor druga. Glodalci, kakor zajec, veverica i. dr., imajo zadnje končine daljše od sprednjih, zato skačejo metaje zadnje končine pred sprednje in je njihov tir podoben tiru parklarjev v diru. Kune, ki imajo dolgo truplo in kratke končine, se v največ primerih tudi v skokih gibljejo naprej, toda zadnjih končin ne mečejo pred prve, ampak navadno točno v njihove stopinje. Le v zelo hitrem begu nekoliko prehitevajo z zadnjimi končinami sprednje. Ako kune korakajo, se vidijo v tiru stopinje vseh štirih nog in sicer so ob smernici na levi strani stopinje levih, na desni pa desnih nog. Hitrejše v teku so tiste živali, ki imajo daljše in tanjše končine in manj prstov. Končine so se tekačem podaljšale tako, da so jeli stopati na prste in da so se jim podaljšale kosti, zlasti dlančice na sprednjih in stopalnice na zadnjih končinah. Če pogledamo n. pr. srnjo zadnjo končino, vidimo peto visoko od tal, ki štrli navzad kakor navzadnje koleno. Tanjše so postale končine s tem, da so se spojile nekatere kosti v eno kost, druge pa zakrnele, število prstov se je zmanjšalo zaradi tega, ker so se rabili le nekateri, kakor pri cervidih tretji in četrti, pri kopitarjih samo tretji, pa so zaradi nerabe drugi prsti pokrneli ali postali neznatni. Peti prst (palec) je že davno izginil pri večini tekačev. Ta prst imajo vsaj deloma ohranjen živali, ki grabijo svoj plen s končinami, potem tiste, ki plezajo po drevju, in one, ki si kopljejo rove, z drugo besedo, one živali, ki potrebujejo ta prst za svoja opravila. Način življenja je odločilen za obliko telesa in njegovih organov. Živali, ki žive skoraj izključno na drevju, kakor večina opic, veverice, nekateri medvedje itd., so drugačne kakor one, ki se stalno drže tal, in spet drugačne one, ki žive pod zemljo ali v vodi itd. Povodni sesalci, ki so« bili svojčas kopninske živali, pa so se vrnili k življenju v vodi, so se tam telesno tako izpremenili, da so mnogi na prvi pogled bolj podobni nesorodnim ribam kakor pa sorodnim sesalcem na kopnem. Tudi okolje, ki v njem živi žival, podnebje, varnost in nevarnost za življenje vplivajo na živalsko obliko in njeno ravnanje. Žival iste vrste je manjša, če živi na drevju, kakor ona, ki živi na tleh, in večja, če živi v mrzlejšem podnebju, kakor ona v toplem: obilnost telesa ovira gibanje v obršah dreves, večja žival ima razmeroma manjšo površino in izžareva zato razmeroma manj telesne toplote. Saj vpliva okolje in podnebje tudi na človeka; gorjanci so drugačni kakor nižinci, severnjaki drugačni od južnjakov. Kako se prilagodi tudi človek načinu svojega življenja, so zanimiv primer rodovi Šilukov, Nujercev in Dinkov, ki prebivajo v razsežnih močvirjih ob Belem Nilu. Noge so jim ploske in peta je daleč iztegnjena; vrat imajo dolg, bedra in goleni iztegnjene in mršave. Če korakajo po svoji počasni navadi po trstju in iztegujejo vrat, da bi videli iz njega, spominjajo zelo na štorklje, še posebej, ker stoje čakaje na plen kakor ptiči močvirniki po cele ure na eni nogi in opirajo drugo na koleno. Zakaj se živali premikajo? Poglavitni nagib za živalsko gibanje je iskanje hrane. Zadostna hrana je za ohranitev življenja neobhodno potrebna. Z njo si nadomešča žival porabljene sestavne dele svojega telesa, ki jih terja življenje. To nadomestilo si mora žival sama poiskati. Le pri mladičih in zadružno živečih živalih najdemo izjeme. Pretežni del svojega gibanja porabijo živali za iskanje hrane. Zveri stikajo dolgo in daleč naokoli, da zalezejo plen, ali morajo preteči dosti pota, da ga ujamejo. Rastlinojedci morajo dostikrat daleč iz svojih ležišč na pasišča in biti dolgo na nogah, da se napasejo. Ptiči preletajo in preiščejo velike prostore, da pridejo do plena ali zobanja; ves dan so za hrano. Kače, žabe, ribe, polži, žuželke so skoraj nenehno na iskanju zanje za užitnih živalic ali rastlin, na mestu pritrjene živali pa venomer iztezajo lovke in z različnimi pripravami priplavljajo k sebi užitne snovi. Lakota dvigne žival na noge. Ta neprijetni občutek, ki je pri daljšem stradanju zvezan z bolečinami, stopi v ospredje in utegne postati tako močan, da zamori pazljivost za telesno varnost in otopi čute. Ko pa si je žival potolažila lakoto, spet prodre skrb za varnost v ospredje. Obe sili, skrb za hrano in pazljivost na zalezovalce, sta prvi in močni sili, ki uravnavata ravnanje živali. K tema vodilnima silama, ki sta stalni, pristopa občasno še tretja sila, ki žene žival k razmnožitvi, ohranitev svoje vrste. Kadar se ta sila uveljavi, potisne v ozadje vsa druga gibala. Takrat, kadar prevzame žival spolnost, se ponaša vse drugače kakor takrat, kadar tega gona ni. Sla po hrani mine in vse, kar je z njo v neposredni zvezi. Medsebojno iskanje spolov je skoraj edini vzrok premikanja. Zlasti samci so kar vedno na potu iskanja družice. In če jo najdejo, jo je treba braniti pred vsiljivci. Boji, često okrutnost sta spremljevalca spolne strasti. Ko pa je naloga narave opravljena, borbenost popusti in se umakne vsakdanji pazljivosti za varnost in skrbi za hrano. (Pride konec.) Dr. Janko Lavrič Vzgoja goničev (Nadaljevanje) V. V drugem poglavju smo se seznanili s splošnimi smernicami vzgoje psa in smo mladiču med igranjem vcepili temeljne vaje v poslušnosti; tretje poglavje se peča z vodljivostjo in poslušnostjo ter z vsem, kar je s poslušnostjo v zvezi. Četrto poglavje obdeluje glavno delo goniča — iskanje in gonjo. Vendar naše šolanje še ni končano, pes še ni toliko izučen, da bi bil sposoben za splošno rabo in bi tudi še ne mogli iti z njim na preizkušnjo. Z vežbanjem bomo torej še nadaljevali. Pes je po svoji naravi mesojedec, to kaže že njegovo zobovje. Zato ni čudno, če se zaradi mesa loti divjadi, ki pade pred njim. Te prirojene lastnosti moramo tudi goniče odvaditi. Psu, ki je dobro izšolan v poslušnosti, zadostuje že ostro karanje, če bi se hotel lotiti divjadi, ki je bila pred njim ustreljena ali katero je kdo položil poleg njega. Zajca, ki pred njim pade, naj vodnik pusti na mestu, sam se pa naglo skrije, še preden pride pes po sledu za njim; vodnik naj seveda opazuje, kaj bo pes počel. Če bi začel 'trgati, mu mora vodnik dopovedati z ostrim F u j !, da to ni zanj in da je napravil pregrešek. Če bi to ne pomagalo, je treba urezati šibo in psu z njo dopovedati, da mora divjad pustiti v miru. Nekaterim bo to zadostovalo, drugim pa ne. Za tak primer sem si pomagal na ta način, da mi je priskočil na pomoč tovariš, ki se je skril za drevo ali grm, do katerega je privlekel ustreljenega zajca. Pes vsega tega ne sme videti. Čez nekaj časa sem psa spustil in ga s poveljem Išči! Išči zajca! vzpodbujal k iskanju. Kmalu je prišel pes na sled in bil hitro pri zajcu, jaz sem pa zaostal na takem mestu, da je imel pes občutek, kakor da ga ne vidim. Ko je pes hotel zajca načeti, mu je skriti prijatelj s šibo začel zbijati z glave poželenje po mesu. To sem samo še enkrat ponovil in pes je bil te bolezni ozdravljen. Tudi v tem so goniči zelo zanemarjeni. Na lovu streljamo in dogodi se, da zajec ne pade takoj na mestu, psi ga odženejo naprej. Na nastrelu se prepfičamo, da je žival zadeta, o tem priča dlaka in kaplje krvi. Gremo v smer, kamor je odšel zajec in psi za njim, a iskanje je brezuspešno. Opoldne pa ugotovimo, da so nekateri psi siti in krvavi okrog gobca. Seveda so oni obstreljeno žival ujeli in požrli. Zgodi se tudi, da strelec porabi veliko sile, da odvzame psom, posebno brakom, žival, ki jo je pred njimi ustrelil; koliko je takih primerov! Kako potrebno je, da goniče tega odvadimo! Da je to mogoče, dokazuje naslednji primer: resavec Pazi in kratkodlaka istrijanka Vesna sta bila lansko leto po preizkušnji na Brezovici spuščena, da preiščeta goščavo tik za prostorom, kjer je bil odmor po končani preizkušnji. Kmalu dvigneta in zajec beži pred njima prav mimo sodnikov in vodnikov, a se prav pred gozdom na nasprotni strani naenkrat obrne in hiti zopet v nas; pred nami napravi kljuko, tako da je bilo mogoče streljati, česar prej ni nihče mogel, ker sta bila psa preblizu zajca. Po strelu napravi zajec še kakih 50 korakov, nakar pade. Prva je bila pri zajcu psica, ki je zajca, ki je še gibal, pravilno prijela, stresla in vrgla na tla; vtem je bil zraven tudi pes, ki je storil isto; nato oba zajca pustita in mirno čakata strelca, ki zajca pobere in odnese, psa pa gresta složno za njim. Večina naših goničev bi napravila drugače; še preden bi bil strelec pri zajcu, bi ga že razpotegnili na dva konca. V zadnjih letih so se sicer malo poboljšali, vendar moramo z vztrajnim vežbanjem doseči, da bodo vsi goniči napravili tako, kakor Vesna in Pazi v pravkar opisanem primeru. Naš pes je odložljiv in čuva nahrbtnik, pa tudi ustreljeno divjad, katero smo odložili poleg njega in mu ukazali, da jo čuva, potem ko smo ga odvadili, da bi jo trgal. Nismo ga pa še preizkusili, ali ostane na mestu tudi tedaj, če pade v njegovi bližini strel ali če drug pes goni. Gonič ima navado, da hiti tja, kjer se strelja, kakor smo že omenili. Tudi tedaj, ko zasliši lajanje drugega psa, postane pozoren in ko se prepriča, da ta goni, mu teče na pomoč; to je goniču v krvi, ker je družabna žival. Tudi tega ga moramo odvaditi, da bo samostojno iskal in samostojno gonil, da ga ne bo zmotil niti strel niti gonja njegovega tovariša. Ko psa odložimo, vzemimo večkrat puško v roko in merimo, ‘khkor bi hoteli streljati; to naj pes vidi, vodnik pa naj se dela, kakor da dela nekaj povsem navadnega, tako da s tem ne vzbudi posebne pozornosti pri psu. Ob priliki povabimo s seboj tovariša, da nam tudi pri tej vaji pomaga. Psa vodnik odloži in sicer skraja privezanega, pozneje pa prostega. Vodnik in povabljeni tovariš se nato oddaljita od odloženega psa in sicer gre tovariš v svojo smer, vodnik pa se psu približa tako, da pes tega ne opazi, mora pa imeti psa pred očmi. Čez nekaj časa odda tovariš strel in vodnik lahko vidi, kako se pes obnaša. Če ostane na mestu in se za strel ne zmeni, naj se mu vodnik pokaže in psa pohvali; če pa ne ostane na mestu, temveč se hoče strgati in teči v smeri strela, ga mora vodnik ostro pokarati s Fuji V takem primeru je dobro, če pade še en strel, ko je vodnik v bližini psa, tako da ga pes vidi; vodnik se seveda mora delati, kakor da ga strel prav nič ne zanima in to bo prešlo tudi na psa. To je treba nekajkrat ponoviti in pes se bo navadil, da bo ostal na mestu, ne samo privezan, temveč tudi prost. Preizkusimo ga tudi, kaj bo storil, ko drug pes goni; psa odloži vodnik poleg sebe na stojišču, tovariš pa je medtem spustil svojega psa, da išče. Kmalu se bo zaslišala gonja in sedaj je važno, kaj bo napravil naš učenec. Če je v poslušnosti in odložljivosti dobro utrjen, se v neposredni bližini vodnika ne bo premaknil, od nervoznosti pa se bo tresel. Vodnik mora psa, če je ostal na mestu, pohvaliti, če pa bi se začel trgati, ga je treba pograjati in, če tudi to nič ne pomaga, kaznovati. Vaje je treba ponavljati toliko časa, da je pes v odložljivosti in mirnosti ob strelu kakor tudi mirnosti, ko drug pes goni, popolnoma trden, sicer je vsaka odložitev brez pomena, ker bo psa najmanjša stvar spravila z mesta. V vsakem lovišču mora biti pes, ki je izšolan za delo po krvnem sledu, določa pravilnik k zakonu o lovu. Pravilnik za preizkušnje o lovskih sposobnostih brakov pa pravi: Gonič mora tudi znati smrtno ranjeno divjad poiskati po krvnem sledu, čeprav je morebiti preteklo že več ur, kar je bila streljana, a ni padla na mestu. — Za tako delo moremo izučiti vsakega goniča, saj mu je narava dala izvrsten nos. Doslej so pri nas rabili za to delo pol^g redkih barvarjev v prvi vrsti brake-jazbečarje; ustvaritelji te pasme so imeli namen, dobiti psa, ki mu naj bo prvenstvena naloga delo po krvnem sledu in res se je ta pasma pri tem delu izkazala; druga naloga te pasme naj bi bilo delo v jami na roparice in je še sedaj v tekmovalnem redu nasprotno z braki kot obvezen predmet delo z roparico; šele v podrejeni vrsti naj bi pes bil tudi gonič, vendar kratek gonič, nekoliko daljši kakor so šarivci. Kakor pa se brak-jazbečar izkaže kot barvar in jamar, nikakor ne more zatajiti svojega neposrednega izvora od braka in je tudi prav dober gonič. Rekli smo že, da moremo za delo po krvnem sledu izučiti vsakega goniča, tudi braka, in če bomo to sforili, ne bomo zadostili samo zakonitim predpisom, temveč tudi namenu, ki ga to zakonito določilo zasleduje, namreč da bomo imeli pri rokah psa, ki bo znal po sledu najti smrtno ranjeno divjad, ki ni padla na mestu. Prva vaja za delo po krvnem sledu je vlečka, ki jo najlaže napravimo z mrtvim zajcem. Ustreljenega zajca odpremo, da krvavi, mu zvežemo prvi nogi in navežemo na dolgo palico. Tako zvezanega vlečemo po tleli, začetek pa zaznamujemo z vejico, ki jo vtaknemo v zemljo, da si laže zapomnimo prostor, kjer smo začeli. Zajca vlečemo na palici tako, da držimo palico od sebe, da torej ne vlečemo zajca za seboj, po lastnem sledu, temveč toliko vstran, kolikor nam da palica. Pri tem žival izgublja kri iz odprtega telesa in tako dobimo sled, ki je nekoliko podoben sledu ranjene divjadi, ki pri umikanju izgublja kri. Prvo vlečko napravimo kratko in v ravni črti, poznejše vlečke pa so vedno daljše, tudi nekaj sto metrov, in morajo imeti več pravokotnih kljuk; na koncu vlečke položimo divjad, ki pa ne sme biti odprta, temveč cela ali pa zašita. Zakaj cela ali zašita? Zato, da pes, ki pride do živali, ne bo imel bližnje priložnosti, da bi jo trgal! Ko smo vlečko napravili, ne smemo takoj na delo, temveč počakamo vsaj eno uro, vendar to le pri prvih vajah, pozneje pa nikakor ne pred potekom treh ur. Po preteku tega časa pripeljemo psa na začetek vlečke; pes je oprčen na vsaj 5 metrov dolgem jermenu. Psa na začetku sledu pustimo, da preišče z nosom okolico, in ga vzpodbujamo k delu s poveljem Išči kri! Navadno vsak pes kmalu prime sled in ga tudi izdela. Preden pride pes do živali, ki je položena na koncu vlečke, je prav, da ga spustimo in počakamo, da vidimo, koliko mu je še ostalo od vežbanja v obnašanju pri mrtvi divjadi. Če bi jo hotel načeti, ga moramo grajati in ponoviti vajo glede obnašanja pri mrtvi divjadi. Pes naj izdeluje vlečko, kakor vsak krvni sled, počasi in z nizkim nosom; če kje, se delo z nizkim nosom izkaže ravno pri izdelovanju krvnega sledu, kajti pes z visokim ali tudi srednje visokim nosom pri tem delu ni zanesljiv. Ako bi pes izdeloval krvni sled prenaglo, je to znak, da mu delo ne prizadene kakšne posebne težkoče in da sled še ni zadosti star, da smo ga dali na sled prerano. Zato moramo pri takem psu ali prenehati z delom in še počakati ali mu vsaj dati prihodnji sled starejši in daljši. Tudi to vajo je treba veliko ponavljati. Da nimaš prilike za to, boš ugovarjal; pa je vendar veliko prilik, ki jih zamudimo. Evo takoj eno tako! Na skupnih lovih, na brakadah se opoldne zberejo strelci in gonjači s psi na dogovorjenem mestu. Opoldanski odmori na brakadah, kako prijetni so; okrog ognja sedeč se lovski zelenci naberejo prvega lovskega znanja, prave lovske znanosti in seveda tudi pristne lovske latinščine. Zame je opoldanski odmor veliko več vreden, kako zadnji pogon v zakajeni gostilni. Opoldne prinesejo strelci s seboj tudi svoj opoldanski plen. Ob takih prilikah sem si velikokrat izprosil pri vodji lova zajca in z njim napravil eno, dve ali celo tri vlečke, katere sem vlekel takoj po prihodu na zborno mesto. Odmor traja navadno dobro uro, kar ravno zadostuje za prve vaje psov. Preden smo odšli na stojišča, sem povabil lastnike goničev, da so šli svoje pse preizkusit na vlečko. Navadno so se prav radi odzvali in kako so bili zadovoljni, ko so videli dobro delo svojih psov, še bolj zadovoljen pa sem bil jaz, ker sem položil temelj za bodoče delo. Kjer sem namreč enkrat začel, so drugič sami lovci nadaljevali in kar tekmovali so med seboj, kdo bo svojega goniča bolje izučil; tako se začne dek> po krvnem sledu na jermenu, brez posebnih težav, rekel bi skoraj z igranjem. Vajo nadaljujemo na ta način, da napravimo umeten krvni sled s posebnimi za to prirejenimi čevlji ali s steklenico, pri čemer rabimo nestrjeno kri katere koli živali, tudi goveda ali prašiča. Kako to delamo s steklenico? Napolnimo jo s krvjo in zamašimo s čepom, ki ima v sredini malo luknjico, skozi katero kaplja kri. Steklenico navežemo podobno, kakor smo' prej zajca, na daljšo palico in jo vlečemo' po tleh, držeč palico od sebe. Skozi luknjico v čepu polagoma kaplja kri na tla in ta sled je že bolj podoben naravnemu krvnemu sledu ranjene divjadi. Na koncu sledu položimo mrtvo divjad — seveda ne odprto; ker živali ni vedno na razpolago, lahko porabimo za to srnjo kožo, napolnjeno s slamo in zašito tako, da je čim bolj podobna ubiti srni. Psa denemo na sled šele po dobrih dveh urah in vadimo z njim enako kakor na vlečki; tudi tu so sledovi najprej ravni, pozneje pa napravimo nekaj kljuk. — Čevlji za polaganje umetnega krvnega sledu imajo lesene podplate, vrhnji del ima precej široke vezalke, s katerimi te čevlje pritrdimo na svoje obuvalo; v lesenem podplatu je odprtina, v katero vložimo in pritrdimo pločevinasto škatlo, napolnjeno s krvjo, škatla ima na sprednjem koncu pipico, skozi katero brizga kri, kakor hitro se premaknemo. Take čevlje si lahko napravi vsak sam, za pipico pa se najbolj izkaže pipica za bencin od starega in nerabnega avtomobila ali motocikla. Drugi čevelj ima poln podplat; nekateri tudi pri tem čevlju napravijo v sredini odprtino, pritrdijo na dno neke vrste rešetko • z večjimi luknjami, na katero polože zrezano drobovino, ki naj bi padala na tla in s tem hočejo doseči še boljši sled. Smatram pa, da je to brez posebnega pomena za učenje, tudi se ne izkaže v praksi, ker se pod rešetko nabere zemlja, ki ne prepušča sesekljanega drobovja. Ko hočemo napraviti krvni sled, navežemo oba čevlja na noge in odpremo pipico, skozi katero pri vsakem našem pregibu brizgne kri na tla, tako da je tak sled zelo podoben naravnemu krvnemu sledu. Kakor prej tako sedaj napravimo najprej sledove bolj kratke, pozneje daljše, z zavoji. Tudi tu zaznamujemo začetek z vejico, na koncu položimo mrtvo divjad ali nabasano srnjo kožo. Kakor že rečeno, je za pouk dobra vsaka kri; seveda je najbolje, da je od divjadi, če pa te ni, zadostuje kri drugih živali, biti pa mora tekoča, sicer sledu ne moremo napraviti. Pes pri delu po krvnem sledu ne sledi dahu zdrave divjadi, temveč dahu, ki ga daje kri. Dah zdrave divjadi se preko dneva kmalu izgubi, dočim kapljice krvi ostanejo na zemlji in imajo svojo barvo in svoj poseben dah. Zato nekateri narodi imenujejo krvni sled tudi barvni sled (po barvi krvi!), ker je tu glavna kri in ne dah divjadi. Iz tega razloga se imenujejo tudi psi, katerih glavna naloga je delo po krvnem sledu, barvarji. Rekli smo že, da kri s svojim dahom ostane dlje časa kakor dah zdrave divjadi, ki se hitro izgubi in je že po preteku nekaj ur težko poiskati jutrnji sled, po katerem je divjad zjutraj odšla v svoje dnevno počivališče. Gonič mora imeti zelo dober nos in veliko vaje, da poišče in dvigne zajca n. pr. v popoldanskih urah, ko je preteklo 6—8 ur, odkar je bil na dotičnem mestu zajec. Nasprotno pa psi, ki so dobro izvežbani v delu na krvnem sledu, najdejo divjad po 12, celo po 24 urah; iz svoje prakse vem, da je že omenjena Vesna izdelala 26 ur star umetni krvni sled. Glede vežbanja psov po umetnem krvnem sledu s srnjo krvjo sem slišal ugovor, da so psi po takem delu postali ostrejši pri gonji zdrave srnjadi, češ da jim je dah po srnjadi ostal in jih zato bolj vezal, rekel bi, bolj navdušil za srnjad. Vendar to ne drži, ker je dah zdrave divjadi drugačen kakor dah njene krvi in oba daha pes prav dobro loči. (Pride konec) Tone Podrečar O pticah in njih potovanjih (Konec) Daljnje kosovo sorodstvo je pri nas najbolj znano po cikovtih, cararjih in brinovkah. Cikovti so izraziti selivci, cararji gredo na jug, a jih mnogo ostane že v Dalmaciji, nekateri pa prezimijo celo pri nas. Brinovka je znana večini lovcev. Še pred dobrimi štiridesetimi leti so lovili na Gorenjskem, pa verjetno tudi še v drugih krajih naše ožje domovine, brinovke in cararje v zanke in na limanice. Sedaj je te vrste lov pri nas opuščen. Cararjem gredo najbolj v slast plodi omelja. Meso ploda carar prebavi, a neprebavljeno seme pusti z odpadki na drugem drevju, kjer iz njega požene nova omela. Tako carar razširja to zajedalko. Od vseh drozgov mi je najbolj pri srcu koma tar, ptica visokih gora in zelenih planin. Videl sem ga kot mlad planinec na Golici in v Stolu, v Planici in Pišenci ter v Trenti in Koritnici, a prav tako v Korabu, šari, Mokri planini. Mnogo bi se še dalo povedati o pticah, o skušnjah, ki jih je imel z njimi vsak posamezen ljubitelj prirode, posebno pa lovec, ribič, planinec. Spis bi postal preobširen in mogoče tudi preveč znanstven. Da znanstveno razpravljajo ornitološka vprašanja, zato so poklicani strokovnjaki. Prepričan pa sem, da bi nas lovce zanimale take, čeprav strogo znanstvene razprave in bi bilo pravilno, da bi jih objavilo tudi naše glasilo. Kako pa gleda na ptičji svet pesnik in ljubitelj prirode, in kako žal še nekatera »kulturna ljudstva« zlorabljajo ptičja potovanja, zlasti selitve, nam pripoveduje švedski pisatelj in zdravnik Axel Munthe v že prej omenjeni knjigi »San Michele«, katere slovenski prevod od Ludvika Klakočera tu navajam v izvlečku: »Ptice, ptice! Kolikanj srečnejše bi bilo moje življenje na tem otoku (pisatelj je imel svojo vilo San Michele na otoku Capri v neapeljskem zalivu), če bi jih ne ljubil, kakor jih pač ljubim! Ves srečen sem jih gledal, ko so sleherno pomlad prihajale v tisočih in tisočih; z veseljem sem poslušal njih petje v San Michelskem vrtu. A prišli so dnevi, ko sem si skoraj želel, da bi ne bile prišle, ko sem si želel, da bi jim daleč na morju mogel dati znak, naj letijo dalje in dalje, naj letijo z jato divjih gosi visoko nad nami naravnost na sever v mojo domovino, kjer bi bile varne pred človekom. Zakaj vedel sem, da je lepi otok, ki je zame raj, zanje pekel, kakršen jih je čakal na njihovem nadaljnjem križevem potu v Helgolandu. Prihajala so malo pred sončnim vzhodom. Vse, kar so si želele, je bilo, da se malo odpočijejo po dolgem letu čez Sredozemsko morje. Cilj njihovega potovanja, dežela, kjer so se rodile in kjer naj bi vzredile svoje mladiče, je bil še daleč. Prihajale so v tisočih: divji golobi, drozgi, grlice, kljunači, prepelice, strnadi, škrjanci, slavci, taščice, pastirice, ščinkavci, lastovice, penice in mnoge druge nežne ptice pevke, da prirede spomladanske koncerte molčečim gozdovom in poljem na severu. Nekaj ur na to so brez pomoči Motale v mrežah, ki jih je človeška zvijača razpela po vsem otoku, od morskih pečin visoko gor do pobočij Monte Solara in Monte Barbarossa. Zvečer so jih potem na stotine stlačili v majhne lesene kletke brez hrane in vode ter jih s parniki poslali v Marseille, da bi jih ljudje v razkošnih pariških restavracijah s slastjo pojedli. Bila je dobičkonosna obrt. Capri je bil stoletja škofovska prestolnica, ki se je vzdrževala samo s prodajo ujetih ptic. »II vescovo delle quaglie«, po naše »škof prepelic«, so imenovali kaprijskega škofa. Ali veste, kako jih lovijo v mreže? Za grmovjem imajo med koli, ki drže mreže, skrite v kletkah vabiče, ki venomer, samohotno ponavljajo svoj eno-zvočni klic. Ne morejo nehati, kar naprej kličejo noč in dan, dokler ne poginejo. Davno prej, preden je znanost kaj vedela o legi različnih živčnih središč v človeških možganih, je hudič svojemu učencu človeku razodel svoje strašno odkritje, da ptič, ki mu z žarečo iglo iztakneš oči, kar sam od sebe poje. To je star običaj, ki so ga poznali že Grki in Rimljani, in ki še dandanes ni izumrl na južnih obalah Španije, Italije in Grčije. Samo nekaj odstotkov ptičev preživi to operacijo, vendar je to še vedno dobičkonosen posel. Oslepela prepelica je danes (namreč pred približno 30 do 40 leti) vredna v Capriju pet in dvajset lir. Šest tednov spomladi in šest tednov jeseni je bilo vse pobočje Monte Barbarossa pokrito z mrežami, od porušenega gradu na vrhu, pa'do vrtnega zidu San Michele ob vznožju hriba. Ta kraj so imeli za najboljše lovišče na vsem otoku. Večkrat so tu v enem samem dnevu ujeli ■ več ko tisoč ptic. Lastnik hriba je bil neki mož s celine bivši mesar in sloviti strokovnjak za oslepljevanje ptic, poleg zdravnika, moj edini sovražnik v Anacapriju. Odkar sem začel graditi San Michele, je med nama neprenehoma divjala vojna. Obračal sem se na neapeljskega prefekta, obračal sem se na rimsko vlado, a so mi vedno odgovorili, da ni mogoče proti temu nič ukreniti, hrib da je njegov in pravica na njegovi strani. Izprosil sem si avdijenco pri najvišji dami v deželi; nasmehnila se mi je s svojim očarljivim nasmehom, s katerim si je pridobila srca vse Italije. Počastila me je s povabilom, naj ostanem pri zajtrku. Prva beseda, ki sem jo bral na jedilnem listu, je bila »pašteta od nadevanih prepelic«. Obrnil sem se tudi na papeža, pa mi,je rejen kardinal povedal, da so svetega očeta prav to jutro odnesli v njegovi nosilnici v vatikanske vrtove, da bi opazoval lov na ptiče z mrežami; lov da je bil dober, več ko dve sto ptic so ujeli. Osnažil sem zarjavel topič, ki so ga leta 1808. pustili Angleži na mojem vrtu, in jel streljati vsakih pet minut, od polnoči pa do sončnega vzhoda, v upanju, da bom tako prepodil ptice s tega usodnega hriba. Nekdanji mesar me je tožil, da mu škodujem v zakonito dovoljenem izvrševanju obrti, in bil sem obsojen na dve sto lir globe. Navadil sem vse svoje pse, da so' vso noč lajali, čeprav sem s tem izgubil še zadnji ostanek spanja. Nekaj dni nato je moj veliki maremanski pes nenadoma poginil; v njegovem želodcu sem našel sled arzenika. Naslednjo noč sem zalotil morilca, ko je oprezoval za vrtnim zidom, in ga pobil na tla. Mesar me je znova tožil, plačati sem moral pet sto lir globe zaradi nasilstva. Prodal sem že svoje lepe grške vaze in drago mi Madonno Desideia di Settignano, da bi zbral velikansko vsoto, ki jo je mesar zahteval za hrib in ki je stokrat presegla njegovo pravo vrednost. Kadar sem prišel z denarjem, je ponovil svojo staro igro. V obraz se mi je režal in dejal, da se je cena medtem podvojila. Vedel je, s kom ima opravka. Moj obup je raste! do take mere, da bi se ločil od vsega, kar sem imel, samo da bi poslal lastnik tega hriba. Pokolj ptic se je nadaljeval. Izgubil sem spanje in nisem mogel misliti na nič drugega več. V svojem obupu sem pobegnil iz San Michela in odjadral v Monte Cristo, da bi se vrnil šele, ko bi zadnje ptice preletele otok. Prva novica, ki sem jo zvedel, ko sem se vrnil na otok, je bila, da mesar umira. Dve maši, vsaka po trideset lir, sta se brali na dan za njegovo ozdravljenje; bil je eden najbogatejših mož v vasi. Proti večeru je prišel k meni župnik in me v božjem imenu prosil, naj obiščem umirajočega moža. Vaški zdravnik je sumil, da je pljučnica, lekarnar je bil prepričan, da je kap, brivec je menil, da je un colpo di sangue (sončarica), babica je mislila, da je »una paura« (vročični napad), župnik sam, ki je povsod slutil hudoben pogled, se je nagibal k »maPocchiu« (urok). Nisem hotel iti. Rekel sem, da v Capriju razen revežev nisem še nikogar zdravil in da se zdravniki na otoku pač lahko spoprimejo z vsako teli bolezni. Samo pod enim pogojem bi šel: če mož priseže na razpelo, da ne bo, ako se pozdravi, nikdar več pticam iztikal oči in da mi proda hrib za že tako pretirano prvo ceno, ki jo je pred mesecem dni zahteval od mene. Mož ni pristal na to. Ponoči so mu podelili poslednje svete zakramente. Ob svitu je bil župnik zopet pri meni. Mož je mojo ponudbo sprejel in prisegel na razpelo. Dve uri kasneje sem mu izčrpal pol litra gnoja iz leve rebrne mrene v presenečenje vaškega zdravnika in v slavo vaškega svetnika, zakaj proti mojemu pričakovanju je mož okreval. Miracolo! Miracolo! (Čudež. Čudež.) Gora Barbarossa je zdaj ptičji gaj. Na tisoče utrujenih ptic selivk počiva na njenih pobočjih vsako pomlad in jesen varno pred človekom in zverjo. San Michelski psi zdaj ne smejo lajati, kadar ptice na gori počivajo. Mačk nikdar ne puščajo iz kuhinje brez majhnega zvončka okoli vratu in potepuh Billy je zaprt v opičji kolibi. Človek nikdar ne ve, česa so zmožne opice ali šolarji. Doslej nisem rekel niti besedice, da bi zmanjšal zadnji čudež SanfAntonia, ki je v nekaj letih rešil življenje najmanj petnajst tisoč pticam na leto. Toda kadar se mi bo bližal konec, bom vendar pošepnil bližnjemu angelu, da sem bil — pri vsem spoštovanju SanfAntonia — jaz, ne pa on tisti, ki je izčrpal gnoj iz leve mesarjeve rebrne mrene; prosil bom angela, naj se z dobro besedo potegne za mene, če se nihče drugi ne bi hotel. Prepričan sem, da Vsemogočni stvarnik ljubi ptice, sicer jim ne bi dal prav tako dvojico peruti, kakor jo je dal svojim angelom.« M. Dular O strupitvi zverjadi O upravičenosti strupitve zverjadi so med lovci mnenja dokaj različna. So lovci, ki stoje na stališču, da strup ni lovsko pravično sredstvo in da se je treba posluževati pasti. Drugi lovci zopet pravijo, da je dobro učinkovit strup, ki zver takoj usmrti, mnogo bolj humano sredstvo kakor past, v kateri se žival muči ure in ure, da tudi dneve, če malomaren lovec pozabi pregledati svoje nastavljene pasti. Vsekakor je najlepše, če pri zatiranju roparske zverjadi govori samo puška. Ce pa se je zverjad prekomerno razmnožila, ne more vsega opraviti puška. Tudi razne objektivne težave često to zavirajo. Tedaj je pač treba poseči po učinkovitejših sredstvih, po strupu in pasti. Tudi je treba računati s planom, ki določa uplenitev predpisanega števila kožuhov, ki predstavljajo pomembno blago za izvoz. Če želiš delati z uspehom, moraš znati ravnati s strupi in nastavljanjem vab, poznati moraš dodobra lovišče in imeti moraš učinkovit strup. Pni zastrupljevanju je zlasti važno, da zastrupljeno roparico res dobiš in da zver zastrupljene vabe ne razvleče drugam, morda še celo tja, kjer bi lahko z njo prišle v dotik domače živali in ljudje. Malomarni in površni lovci naj se ne lotijo tega posla. Zastrupljevanje je veščina, ki zahteva naj večje pazljivosti. Pri zastrupljevanju mora iti naša težnja za tem, da roparico, ki je zaužila strup, čim dalj časa zadržiš na istem mestu. Ne polagaj torej zastrupljenih vab v gozdu, kjer se ti pač zdi, marveč si pripravi mrhovišča. Kako številni so primeri, da so lovske družine polagale vabe po gozdu kjer koli in tožile o neuspehu. Spomladi pa, ko je skopnel sneg, so lovski čuvaji našli v gozdu na desetine kadavrov zastrupljenih lisic. Zastrupljevanje zverjadi, izvzemši volkov, je lahko uspešno tako v času preden je zapadel sneg, kakor v snegu. Uspeh, zlasti pri zastrupljanju lisic, bo na polju mnogo bolj zanesljiv kakor v gozdu. V gozdnih kulturah je uspeh še najsigurnejši na mladih posekah in mladih nasadih, na travnikih in pašnikih. Če strupiš v gozdu, položi vabo kake tri metre od mrhovišča in jo pokrij z listjem ali smrekovimi iglami. Za gozd je kot vaba še najboljše pečeno mačje meso. Druge vrste mesne vabe kaj hitro pojedo miši. Vaba naj ne bo velika, tolikšna pa le, da jo mora zver pregrizniti, da stre ampulo, če strupiš s ciano-vodikom. Ker lisicam in drugim roparicam tobak in človekov duh vobče ne godi, bo prav, da ne prijemlješ vabe z golimi rokami. Natri stare rokavice s hlevskim gnojem ali s prstjo. Če nimaš pri roki rokavic, vzemi kos papirja in ga natri z gnojem ali prstjo ter z njim delaj. Kakor rečeno, dosežeš najbolj sigurne uspehe na mrhovišču. Ne nastavljaj torej vab kjer koli v gozdu ali na polju, ker navadno vabe sploh ne boš več našel, pa tudi lisice često ne. Zgodi se, da lisica vabo odnese in je več ne najdeš. Za vabe pa se tudi zelo zanimajo vrane in srake ter psi. Strychnin in ciano-vodik je predrag, da bi z njim strupil vrane in srake. Torej, dragi tovariši, ne kaže nič drugega, kakor malo truda, da si pravočasno, to je že v jeseni, pripravite na primernih mestih mrhovišča. Ureditev mrhovišča ni nikaka umetnost. Naloži samokolnico konjskega gnoja in ga spelji na prostor, kjer želiš strupiti. V ta kup gnoja vlagaj kosti in razne kuhinjske odpadke, poginule živali in drugo. Če ni še snega, zrahljaj prostor okrog mrhovišča kak meter naokrog in ga izgladi, tako da lažje opaziš, če že prihajajo roparice do mrhovišča in katere. Na nasprotna kraja tega prostora položi po eno nezastrupljcno vabo.. Ko opaziš, da je lisica vabo odnesla, položi znova nezastrupljcno vabo. Ko> ponoviš to tretjič z zastrupljeno vabo, bo ostala lisica na mestu in najbrže ne samo ena. Drobovje in želodec z vso vsebino uplenjene divjadi razreži na koščke in in dobro premešaj. S to zmesjo napolni luknjo, ki si jo napravil v zemljo, kjer želiš strupiti. Na vrh položi še tri ali štiri nezastrupljene vabe in vse skupaj pokrij s prstjo. Roparice bodo vsebino iz luknje izkopale in nekaj odžrle. Ostanek ponovno zakoplji v luknjo in dodaj koščke nezastrupljene vabe, ter pokrij s prstjo. Ko to ponoviš tretjič z zastrupljenimi vabami, uspeh ne bo izostal in včasilv ti bo obležala celo divja mačka ali kuna. Ce imaš na razpolago poginulo domačo žival, jo zakoplji na mriiovišču kakih 20 cm globoko in pokrij s prstjo. Roparica se bo dokopala do kadavra od strani in napravila luknje. V te luknje položi prvič nezastrupljene in drugič zastrupljene vabe in jih pokrij s prstjo. Uspeh ne bo izostal. Na inrhovišču boš pobiral roparice tudi tedaj, ko še ni zapadel sneg. Da se ne da upleniti lisice v kopnem, je samo predsodek. Kako naj bi sicer strupih lisice tam, kjer sploh ne zapade sneg. Če zapade sneg, ga odstrani od mrhovišča. Svoje stopinje v snegu izravnaj vsaj 10 m naokrog. Lisica ni radovedna, kolikšno številko čevlja nosiš. Še nekaj o vabah. Če strupiš s strychninom, naj bodo vabe čim manjše, da jih roparice požro cele. Strychnin je silno grenek in če ga začuti roparica v vabi, jo takoj izpljuje. Nasprotno pa, če vlagaš v vabo ciano-vodikovo ampulo, naj bo vaba tolikanj velika, da jo mora žival pregrizniti in s tem streti ampulo. Ako uporabljaš za vabo male ptičke, kakor vrabce, vloži strup v glavo. Vsaka roparica namreč ptiču najprej odgrizne glavo. Za vabo moreš uporabiti koščke mesa, košček čreva, v katerega vtakneš ampulo ali strychnin, v loj ali surovo maslo zavito ampulo, drobovje, majhnega ptiča. Izvrstno se obnesejo nagnite ribe in raki, zlasti pa slaniki (arniki). Dobra vaba je tudi suho sadje, fige, hruške in češplje. V sadež vložiš ampulo in lepo zadelaš. Za zastrupljevanje volkov se zlasti obnese, če vložiš ampulo v nepredebelo kost, katere se drži še nekaj mesa, tako da mora volk kost pregrizniti in streti ampulo. Nekateri lovci s pridom obešajo volčjo vabo na drevo tako visoko, da se mora volk do nje vzpeti in jo odtrgati. Za volka so nadalje dobre vse vrste mesnih vab, vendar morajo biti kosi večji kakor za lisice. — Zastrupljene vabe polagaj po možnosti popoldne in se prepričaj o uspehu zjutraj. Učinkovito je, če se mrhovišča zasmradi s snovmi, ki močno diše in katerih duh že od daleč privlačuje roparice, in tudi volkove. Vsakomur je znano, kako privlačuje baldrijanov vonj mačke. Recepti za sestavo takih snovi so običajno velika tajnost lovcev. Podedujejo se od očeta na sina-lovca. Tu nekaj takih receptov: 1. 250 g neoprane in nepretopljene gosje masti pretopi v loncu. Cim se mast stopi, dodaj 50 g stolčenega grškega sena (Foenum graecum) in vse skupaj malo prepraži. Nato dodaj malo žličko stolčene skorje grenkoslada (solanum dulcamara — Mauseholz — Nachtschatten) in 8 g stolčenih korenin perunike (Iris florentina) ter praži dalje. Odstavi lonec od ognja in dodaj 17 g stolčenega janeža in 2,5 g stolčene kafre. Ko se vsebina malo ohladi, vse skupaj dobro premešaj z leseno palico in precedi skozi čisto krpo v kozarec. Tega dobro preveži s pergamentnim papirjem in shrani na hladnem prostoru. 2. 250 g neoprane sveže slanine razreži v kocke in praži v pokritem loncu. Dodaj 16.6 g sesekljane čebule in 4,2 g skorje grenkoslada (solanum dulcamara — Mauseholz). Drva za ogenj naj bodo brezova. Ko postanejo ocvirki že rumeni, odstavi lonec od ognja in dodaj 16,6 g stolčene korenine perunike (Iris florentina), eno jedilno žlico medu in za grah velik košček kafre ter vse skupaj dobro premešaj. Dodaj eno pest na kocke razrezanega črnega kruha. Lonec ali kozarec z vsebino nepredušno zaveži. 3. 250 g svinjske slanine razreži na kocke in praži v lončeni posodi z dobro glazuro tako dolgo, da postanejo ocvirki rumeni. Nato odvzemi ocvirke iz lonca in razreži v lonec eno olupljeno čebulo in praži dalje, da tudi čebula zarumeni. Odstrani iz lonca tudi čebulo in vsuj v lonec 6 noževih konic stolčenega janeža, ki si ga poprej že tri minute kuhal. Dodaj še kakih 30 g stolčene korenine perunike (Iris florentina) in 30 g stolčenega vrednika ali bučenice (marum verum — Lachenknoblauch) ter kuhaj nadaljnjih 6 minut. Precedi skozi čisto krpo v drug lonec, dodaj 6 kapljic janeževega olja in za lešnik velik košček kafre. Lonec dobro zaveži ali shrani maso v svinjskem mehurju. 4. Učinkovito za smrekov gozd. 130 g gosje masti ali surovega masla, 8 g zelene skorje grenkoslada (solanum dulcamara), 4 g stolčene korenine perunike (Iris florentina — Violenvvurzel), 2 žlici svežih smrekovih ali jelovih vršičkov zmešaj v loncu in praži, da postane rjavo. Odstavi lonec od ognja in dodaj 2,5 g stolčene kafre. Ko je mast ohlajena, jo deni v kozarec in dobro zaveži. 5. Manjše ribe razreži in stolči ter napolni z njimi steklenico, katero preveži s papirjem in vbodi v papir z iglo nekaj luknjic. Steklenico z vsebino postavi za 2—3 tedne na sonce, dotlej da postane v steklenici penetrantno smrdeče olje. To olje odcedi in dodaj na en četrt litra te tekočine 1 veliko žlico vožnika (Asa foetida, Teufelsdreck), nekoliko janeževega olja in koporčevega olja (for-niculum vulgare). Posodo dobro zaveži. Z vsebino poškropi mrhovišče, strupišče ali pasti. 6. Velja samo za kune zlatice. Eno tretjino stolčenega grškega sena (foenum graecum), eno tretjino stolčenega vrednika (marum verum — Lachenknoblauch) in eno tretjino materinega zelišča (Parthenium) dobro premešaj in potrosi s tem praškom strupišče ali past. Za vabo kunam vzemi jajca, suho sadje, zlasti češplje, sveže ustreljenega ptiča, v surovem maslu praženega slanika (arnika) in zlasti veverico. Koristno bo, če se pobliže seznanimo tudi s strupi za zastrupitev zverjadi. Za zastrupljevanje zverjadi in ujed uporabljamo razne strupe, kakor so strvehnin, beli fostor, arsen, ciankalij in v zadnjih letih najbolj uporabljani in najučinkovitejši strup za zastrupljevanje zverjadi — ciano-vodik. Strupi, ki zastrupijo telo zverjadi, (n. pr. strychnin) naj se ne uporabljajo tam, kjer je nevarnost nesreče z nadaljnjo zastrupitvijo živali in ljudi. Ce bi s strychninom zastrupljeno lisico v gozdu našel medved ali divji prašič, je nevarnost, da se tudi zastrupita. Če najde tako zastrupljenega divjega prašiča, morda še toplega, človek in ga odnese domov, da ga poje, je v nevarnosti, da se zastrupi. Pazi tudi, če odiraš s strychninom zastrupljeno žival, da se ne raniš, oziroma je ne odiraj, če imaš kako, čeprav majhno ranico na roki. Strvehnin je bel prašek, podoben sladkorju in silno grenkega okusa. Strych-nin deluje v živali močno šele tedaj, če se raztopi v tekočini in pride ta tekočina v dotik s želodčno steno. Zato je tudi razumljiva različna učinkovitost strychnina. Če ima žival poln želodec, strychnin nima možnosti, da se raztopi in ne deluje. Žival lahko teče še kilometre daleč. Šele ko postane vsebina želodca kašnata, prične delovati strup. Ako pa požre volk ali lisica s strychninom zastrupljeno vabo na prazen želodec, bo pričel strup hitro delovati. Strychnin povzroča pri zastrupljeni živali velike bolečine, ki so lahko dokaj dolgotrajne. Ciano-vodik je najbolj humano zastrupljevalno sredstvo, saj pade zverjad praviloma na mestu. Ciano-vodik je brezbarvna tekočina, ki diši značilno po grenkih mandeljih. Vre že pri 24° C in gori z modrikastim plamenom. Zmrzne pa pri 15° C pod ničlo in zato ne moremo polagati ampul pri temperaturi nad 24° in 15° C pod ničlo. Lastnost ciano-vodika je, da na zraku naglo razpade. Žival, ki je zagrabila vabo, stre ampulo in za. njen pogin zadošča že ena sama Kapljica strupa, ki pa mora kaniti v njen gobec, najbolje na jezik. V trenutku, ko kane kapljica ciano-vodika na jezik zverjadi, se ta kapljica razplini zaradi telesne temperature živali, ki je okrog 35» C. Plin, ki je tako nastal, vdahne žival, in ta množina je dovoljna, da takoj pogine. Isto velja seveda tudi za človeka, ki dela z ampulami. Zato jih imej pri pripravljanju vabe čim dlje od ust. Vabo pripravljaj na prostem in veter naj piha od tebe proč. Lastnost ciano-vodika je, da v trenutku omrtviči živčevje in smrt nastopi nekaj sekund za tem, ko je zver strla ampulo in je kanila kapljica strupa v njen gobček. Če ti pomladi preostanejo ampule, pazi, kje jih boš shranil preko poletja. Poleti imamo temperaturo preko 24° C in če boš shranil ampule v stanovanju, bodo eksplodirale in ti in tvoji svojci bodo v smrtni nevarnosti. Zato nesi ampule globoko v klet, tam jih zakleni in pazi, da ne pride nihče do njih. Še bolje je, da jih zakoplješ v zemljo. Kakor moraš dobro shraniti na nedostopnem mestu svojo lovsko municijo, tako moraš še bolj previdno shraniti in skriti strupe. Lovske družine naj si pred strupitvijo zverjadi in ujed predhodno oskrbe dovoljenje za strupitev od Okrajnega (mestnega) izvršnega odbora. Pred zastrupljevanjem naj Zaprosijo pristojni krajevni ljudski odbor, da se na krajevno običajen način javno razglasi čas in okoliš nameravane strupitve. Strupišče mora biti oddaljeno najmanj 300 m od hiš in 200 m od javnih poti. O sredstvih za zaščito poljskih kultur pred divjadjo. — Parkljasta divjad, zlasti pa divji prašiči so v mnogih krajih Slovenije škodljivci, ker uničujejo poljske pridelke in grene veselje kmetu do dela. Z raznimi sredstvi jih skuša pleplašiti in odvrniti od poljskih nasadov. Navadna strašila pa le kratek čas učinkujejo, ker se žival nanje privadi. Le z večkratnim menjavanjem strašil dosežemo delne uspehe. V mnogih krajih so kmetje primorani, da cele noči prečujejo na polju in z raznimi ropotuljami ali udarci ob pločevino in podobnim pa tudi z ognjem prepodijo žival. Naj slabše učinkujejo optična strašila, ker živali sorazmerno slabo vidijo. Boljša so zvočna, ker je sluh pri vseh gozdnih prebivalcih močno razvit. Največje obrambno sredstvo divjadi je voh. Vemo, da nas začuti divjad skozi goščavo že na veliko razdaljo, ako veter piha od nas proti živali. Po generacijah se je že podedoval strah pred dahom človeka, ki naznanja živali bližino življenjskega sovražnika. Iz opazovanja življenja živali pa tudi vemo, da nekateri vonji privabljajo, drugi pa odbijajo živali. To dejstvo izrabljajo v nekaterih naprednih državah za oču-vanje poljskih kultur pred škodo po živalih. Ako obdamo prostor, ki ga želimo obvarovati pred živaljo s snovjo, ki razširja živali neprijeten in nenavaden vonj, se žival tega prostora izogne, ker ji je vonj zoprn in pa ker se nepoznanega pojava boji. S poskusi so dognali, da imajo tak, živalim neprijeten vonj, nekatere snovi navadnega katrana, ki nastane pri predelovanju premoga v destilacijah in generatorskih obratih. Če s primernim postopkom katran predelamo tako, da povečamo odstotek teh živalim smrdljivih sestavin v katranu, smo dobili učinkovito sredstvo za o čuvan j e naših kultur pred divjadjo. Tak vzorec v inozemstvu preizkušenega sredstva smo napravili tudi doma in ga uporabili na več krajih. Povsod se je pokazalo kot prav dobro ali vsaj dobro odvračilo. Lovska zadruga v Ljubljani, ki hoče pomagati lovcu in kmetovalcu, je ta poskus izvedla in zato more priporočati to sredstvo. Ta domači katranski preparat je črne barve, namazan na lesu pa se kaže kot rjavkasta oljnata tekočina. Cena ni visoka, pa tudi način uporabe je tako enostaven, da se more povsod uporabljati. Najenostavnejši način je, da se namaže stare deske ali lesne odpadke (odrezke, trske), plotove itd. s tem lovskim katranom in položi na tla, če so pa manjši, jih obesimo na veje grmovja ali drevja. Čim več smo namestili takih namazkov, toliko boljši bo učinek. Seveda moramo pa te namazke obnavljati, ker jih dež ali rosa izpereta. Na lesnih žagah najdemo dovolj odrezkov mehkega lesa, katere najprej dobro posušimo in jih potem potopimo v lovski katran. Po nekaj dneh se deska dobro prepoji s katranom. Tako pripravljanje deske v izmeri ca m2 obesimo po drevju in grmovju, kakih 30 do 50 cm od tal. Ko so se te deske izdišale ali pa jih je dež izpral, jih znova posušimo in napojimo s katranom. Tudi dobro suha lepenka je primerna. Še boljše uspehe in dolgotrajnejše iz-puhtevanje katrana pa dosežemo, ako uporabimo tak material, ki vsrka mnogq katrana. To so n. pr. lesovinske izolačne plošče, ki jih izdeluje tovarna lesonitnih plošč v Ilirski Bistrici. Te izolačne plošče iz lesnih vlaken so 1 cm ali več debele in zaradi luknjičavosti dobro vpijajo tekočine. Tudi suha šota je gotovo dobro uporabna, kakor tudi žagovina, če bi je ne bilo treba nasuti po tleh, kjer jo dež kmalu izpere. Če obesimo take deske in lesonitne plošče tako, da so zaščitene pred dežjem (s primerno strešico), bo učinkovitost kemičnega »strašila« znatno podaljšana. V tem enostavnem in cenenem sredstvu imamo dober pripomoček, s katerim zmanjšujemo vsakoletno škodo na polju. 'S časom bodo naši lovci in kmetovalci gotovo iznašli še druge načine za name-stek tem »strašilom«, kar bo učinkovitost še povečalo. Opisani način odvračanja divjadi od povzročanja škode je vreden, da se z njim bavijo kmetijski, pa tudi drugi strokovnjaki. Lovska zadruga rada postreže z vsemi dosedanjimi izsledki in izkušnjami, da bi obvarovali polja škode in s tem zvišali donos. Ing. I. B. Pripombe k poročilu v Oprtniku »Veveričje meso zoper grižo« v 6. štev. stran "236—1949. Na Pohorju so svoj čas pridno streljali veverice, kakor hitro je bilo borovo »štorovje« (češarki) toliko razvito, da so ga veverice načele in pridno luščile. Za borom so prišle na vrsto smreke in hoje, kakor so pač obrodile. Meso veverice je dobilo zaradi tega fin aromatičen in prijeten okus, kakršnega nima meso veveric, ki se ne hranijo s semenjem iglavcev. Da bi pa bilo veveričje meso zdravilno za grižo, ni bilo na Pohorju znano. Pač pa sem tukaj v Pišecah slišal o starem kmetu Ž., da je v Ošendolu na-strelil veveric, katere so jedli grižavi otroci in so kmalu ozdraveli. Obče znano pa to ni med tukajšnjim prebivalstvom. Kajti ko je pred leti hudo razsajala griža in kosila ljudi, ni bilo nič slišati, da bi se ljudje zdravili z veveričjim mesom. J. Medved, Pišece. Volkovi. Dne 30. julija t. 1. ob 4. zjutraj sem opazoval, kako so 2 km od logar-nice na cesti, ki pelje iz Raven proti Medvedjeku, volkovi raztrgali srno. — Volkove večkrat srečam, pa jim s svojo slabo šibrenico ne morem do živega. — Poje Anton, nadlogar v Ravnah, Gozd. upr. Kočevska Reka. Z vilami nad divjo svinjo. 2e mnogokrat smo čitali v »Lovcu« o življenju, strahopetnosti in hrabrosti divje svinje; tu hočem na kratko opisati neki doživljaj hrabrosti divje svinje. Sneg je naletaval že več dni zaporedoma. Le malokdo si je še upal iz oddaljenih vasi v sosednjo vas, a še manj v bližnji trg. Le najvažnejše opravilo je prisililo posameznika, da se je podal od doma v snežne zamete. Sneg ni hotel prenehati. Metlo je od trenutka do trenutka gosteje in burja, ki je zavijala med gospodarskimi poslopji, je prisilila ljudi in živali, da so ostali vsak v svojem brlogu. Dober dan, Miha! »Dober dan, Lojze! Kaj pa iščeš v tem času zunaj, ko ne vidiš nikjer žive duše. Še lisica si ne upa sedaj na prosto.« Prišel sem, da mi poveš tisto zgodbo o lovu na divje svinje. Danes, ko sneži, boš utegnil, ka-li? In že me je potegnil Miha h gorki peči in pričel: »Nekega dne dobim obvestilo, da pojdeino v Kolečaj nad divje svinje. Prvi trenutek sem se razžalostil, misleč, da se tega lova ne bom mogel udeležiti, ker še nisem imel puške. Kmalu pa sem žalost pregnal. V glavo mi je šinila misel, da pojdem za gonjača, s seboj pa vzamem železne vile. Kakor otrok sem se razveselil te predrzne misli. Spočetka smo lahkih nog gazili sneg, ker snežni zameti pod hribom niso bili tako veliki. Ko pa se je naša pot obrnila bolj navkreber, smo kmalu začutili na obrazu potne srage, ker je snega bilo do pasu. Kakor volkovi, lačni krvi, smo hodili preko gozda. Po dveurni hoji smo zagledali prvi sled divje svinje. Oko se mi je ob tem pogledu zabliskalo, srce pa mi je začelo še bolj hrabro utripati. Čez nekaj trenutkov smo ugotovili, da je vodil sled v zelo zaraščeno in skalovito kotlino. Ker smo bili samo trije, sta šla Polde in Štefan vsak na svoje stojišče, jaz pa za sledom. Ko pridem v kotlino, zagledam divjo svinjo na nasprotnem bregu. Šla je naravnost proti Štefanu. Opazoval sem ju. Videl sem, kako je Štefan nalahno dvignil puško k licu in čakal trenutka, da se mu svinja dovolj približa. Kmalu je počilo. Divje je zarjula zverina in spremenila smer proti kotlini. Po snegu in skalovju se je vlekel krvav sled. Na dnu kotline je svinja naletela na mene. Videč, da mi ne preostane drugega kakor borba, se vržem z vilami nad svinjo. Oba sva se žilavo borila, kajti oba bi še rada gledala luč sveta. Toda pripomniti moram, da sem bil jaz mnogo hrabrejši borec kakor svinja. Upoštevati moram predvsem svoje bojno orožje. Trije roglji so se mi že odbili. Ostal mi je le eden in s tem sem se do zadnjega junaško boril. Zadrl sem ga svinji v rilec in ji ga potlačil v sneg. Ko sem to najnujnejše delo opravil, sem začel brezumno klicati pomoči. Pomoči pa nisem dobil nekaj minut zaradi debelega snega, čeprav sta bila oba lovca jako blizu. Ko sem že mislil na kesanje in se že poslovil od sveta, nenadoma zagledam nekaj korakov od sebe Štefana, ki je tudi že ustrelil. Krogla je zadela svinjo v glavo. Še enkrat je svinja zarjula in srdito pogledala svoje napadalce, nato pa je mrtva obležala v mehkem snegu. Meni se je zdelo, kakor da sem sanjal. Telesne in duševne težave so me popolnoma uničile. Iz omotice me je prebudil Štefan, ki mi je veselo pokazal težkega ščetinarja, vsega okrvavljenega. — Polde je šel na dom po konja in čez dobro uro smo imeli naš težko priborjeni plen doma. Ko sem še stal poleg okrvavljene, mirno ležeče svinje, sem sklenil, da nikoli več ne pojdem nad divje svinje brez puške...« Nekaj tednov po težki borbi si je Miha nabavil dobro puško in se uspešno maščuje nad divjimi svinjami. Saj jih ima že večje število na vesti. Pomagamo mu pa krepko vsi člani lovske družine. Samo lansko leto smo slekli 16 ščetinarskih kožuhov. Med temi so bili merjasci do 200 kg in več. Štajdohar Lojze, L. d. Dragatuš. Če ima škrat prste vmes. Zgodilo se je ob času, ko dozore orehi, ob času, ko vleče lovca z nevzdržno silo za divjadjo. Lovec se v tem času naslaja z dvojnim užitkom. Dorozela setev in sadje ob potu so mu živa priča, kako zvesta in skrbna je zemlja ljudem, da jih očuva pred gladom. V zameno za vsa njena bogata in neobhodna darila ne zahteva nič drugega kakor našo ljubezen in pridne roke, kakor so roke matere, ki neguje svoje najdražje — svojega otroka, v čigar bistvu je vse njeno koprnenje in življenje. Ni li skrita v tem razvoju in čudesu opojna čaša, iz katere srka človeška duša veselje do življenja, voljo do dela in uteho za trpljenje. Kakor često, so se tudi lanske jeseni odločili pohorski lovci na srnjake. Priprave so se vršile po stari lovski navadi prav živahno. Vsakteri je računal, da položi srnjaka na dlako. Tako tudi Gregor-čev Rudi, bivši partizan. Na križpotju sedeč je oprezoval po gozdu odprtih oči in ušes. Kraj sam mu je obujal tudi spomine, kako so se ne daleč od tod srečali z okupatorskimi stražami ter jim krepko podkurili. Tudi takrat je bila, kakor je danes, njegov up puška v rokah in korajža v prsih. Spomini so mu krajšali čas. Ko pa srnjaka le ni bilo, se je Rudi pomaknil naprej do košatega oreha ob robu gozda. Od tod je imel tudi lep razgled na drugi vrh, kjer so psi pravkar živo gonili. Pa še druga reč ga je pritegnila. Pod drevesom je ležalo na gosto sladkih orehov. Rudi si jih nabere, se usede na koren ter prične posnemati veverico. Počil je strel, še drugi in tretji. Mogoče je tovariš pod drugim hribom zgrešil, kar se rado naključi. Meni je ne bo odnesel, si misli Gregorčev partizan in še Jure čaka nad mano; enemu se mora posrečiti. V tem čuje z vrha Juretov klic: pride, pazi! Rudi bliska z očmi na levo in desno, se zagleda po pobočju, toda nikjer nič gibljivega. Slednjič opazi, da caplja po kolovozu stari ter nekoliko prismuknjeni hlapec Ožbe. »Pa me menda ni Jure opozarjal nanj; ali ga neki mora tlači, kali? Cernu imam oči, da ne bi razločil človeka od srnjaka. Jurček je pač Jurček, navihanec!« Ni še odkrevsal hlapec, ki je zmotil pozornost lovca za nekaj trenutkov, ko se zaziblje pred njim leščevje, čez stezo pa puhneta srnjak in srna. Rudi zagrabi puško in ustreli. V tem odjekne tudi Juretova puška — v prazno. Srnjak je zginil kakor duh. Še bolj neprijetno se je obema dojmila smola, ko so tovariši prinesli troje srnjadi ter dve lisici. C. M. Deset škodljivcev v enem dnevu. Naš nad vse prizadevni lovski tovariš Ajdič Franc je neko jutro v maju obsedel pred lisičino. Po kratkem čakanju se prikaže glava mlade lisice. Ajdič nameri — sproži in lisička smukne zdrava na varno. Čaka dalje in na ustju lisičine se pojavita dve taki glavici. Zopet so prasnile šibre proti luknji, a lisičke v luknjo. Podobno se je ponovilo še dvakrat, nakar si je lovec premislil in sklenil drugače. Pustil je, da so mladiči izšli iz rova in se jeli igrati. Tako je vsakega posamič pokončal s strelom. Položene drug poleg drugega jih je imel pet. Zadovoljen je stopil domov na kosilo, a že opoldne je sedel zopet na istem mestu. Nad njim se pojavi stari ropar kragulj, katerega vrže strel na tla. Dalje čakajoč je iz iste lisičine ustrelil še štiri mladiče, tako da je končno imel 9 lisičk in 1 kragulja. Proti večeru sta se mu pridružila še dva lovska tovariša, da bi pričakali še stare. Pa jih ni bilo. Očividno so bili mladiči iz dveh legel, ker so se med seboj razlikovali po velikosti in po barvi. Da so se mladiči različnih gnezd med seboj razumeli, je kar verjetno. Kako pa so »starši« gledali tuje »otroke«, je teže pojasniti. Kotnik Franjo, Šmartno ob Paki. Materinska ljubezen lisice. Čeravno močno osovražena v Halozah, kjer je ponekod posestnikom zatrla kurji rod, je po zadnjem pogromu na njene brloge zadivila Leskovčane z dejanjem, ki mu ni primera. Ni čudno, če jo gledajo Strmčani in Gruškovjani danes z drugačnimi očmi. Pred tem namreč ni bila deležna ni-kake milosti. Kar se je na koncu maja nahajalo živega po lisičinah, je končalo pod krampi, mladež mačje velikosti pa je bila odvedena v sužnost. Tako si je takrat prilastil lisičko tudi Lojze Smigoc, da ji da doma kot lovec dostojnejšo vzgojo. Sicer ne nosi on več puške, ker mu je bila odvzeta, ali kljub temu se še vedno rad udejstvuje pri odkrivanju lisičin. Zaradi sigurnosti, da ne pobegne, ji je nataknil ovratnik in privezano za verižico jo je vtaknil v koruznjak, kjer je dobivala svojo hrano. Nekega jutra, ko ji prinese zopet porcijo priboljška, vidi, da visi obešena izven stene. Bila je seve že mrtva, iz oguljenega trupla je viselo drobovje. Po odgrizeni lesi, ki je bila potisnjena na stran, je lahko sklepal, kako je lisica reševala svojega otroka iz rob-stva, vlekla zanj, dokler ni poginil, nato ga pa prepustila usodi. Iz ljubezni do svojega mladiča je torej izvršila detomor. P. Maroh, Ptuj. Če greš v gozd brez puške. Bilo je pred drugo svetovno vojno. V maju me je obiskal najemnik večjeg,a kočevskega lovišča P. in me povabil na odstrel srnjaka, rekoč: »Revir poznate, pa si privoščite srnjaka po svoji volji.« In tako sem se lepega jutra napotil v kakih deset kilometrov oddaljeno mozelj- ■sko lovišče. Razen nahrbtnika z nekaj okrepčili in daljnogleda nisem vzel s seboj ničesar. Puška bi me ovirala, sem mislil, sicer pa lov zdaj tako in tako počiva. Hodil sem po znanih potih in stezicah v mozeljskem revirju, ki je za divjad res idealen, in se oziral na vse strani. Povsod, kamor sem se ozrl, je kipelo življenje, ki ga je vredno živeti v prosti naravi. V »Stajnigerrajterju« je .zabokal srnjak, starina. Prav tja sem bil namenjen, saj je bil ta predel lovišča zame vedno velika privlačnost. In tam sem našel, kar sem iskal. Med •mlado rastjo, polno slastne paše, je stal z dvema srnama prav lep srnjak. Skozi daljnogled sem dobro videl njega in njegovo močno rogovje. Kar veseli se življenja in ti želim, da dotlej ne boš imel smole s kakim drugim lovcem. Vrnil sem se, saj so- bili moji »ogledi« 'končani. Prav dobre volje sem jo mahal v mladem jutru po dokaj zapuščeni kolovozni poti proti domu. Previden, kakor vedno pri hoji v lovišču, sem budno oprezujoč in prisluškujoč hodil, kar se da tiho. Prišel sem do majhne, z drevjem in leščevjem zarasle doline, iz katere sem zaslišal rahel šum. Po prstih sem se približal. Skrit za debelo bukvijo sem se previdno vzpel in pogledal v dolino. Tam je mirno in brezskrbno rila po mehki zemlji djvja svinja, okrog nje pa je rajalo šest še progastih mladičev. Spomnil sem se enakega doživljaja pred leti, ko so me prav tako brez puške v čepljanskem gozdu pozdravili štirje mladi divji prašiči. Kaj sem hotel. Stal sem in opazoval •črnuhe. Morda sem se na tihem jezil, kajti lahko bi podrl svinjo in še kakega mladiča, ko bi bil vzel puško s seboj. Sedem življenj bi bilo uničenih. Tako pa lovec brez puške mirno uživa ob pogledu na nič hudega slutečo divjad v prosti naravi. '»Pri bukvi stojim in vas opazujem, čr-nulii, pa vas ni nič strah,« sem ogovoril brezskrbno družinico, ki je na moj nagovor jadrno odnesla zdravo kožo v goščavo mozeljskega loga. Drago Bižal. Iz lovske organizacije t Korenjak Anton, tajnik L. d. Cirkulane v Halozah, naš dragi Tonč, ki je skoraj pol stoletja deloval v lovski organizaciji, je pred kratkim preminul. Naj bo zvestemu lovskemu tovarišu in našemu lovskemu učitelju in voditelju ohranjen trajen, časten spomin. Za L. d. Cirkulane, Cvetko Jože t Židan Janez, član L. d. Pežganje ter gozdni in lovski čuvaj, rojen 15. IX. 1894 je preminul 18. X. 1949 na svojem domu v Besnici. Trideset let je bil zvest svoji službi in lovskim tovarišem, dober pevec in vesel šegav družabnik. Naj mu bo lahka domača zemlja v preranem grobu! L. d. Pežganje in lovski tovariši. B.P. Janez Lotrič — šestdesetletnih. Vsi lovci kranjskega okraja ga poznamo. Rojen je bil 21. oktobra 1889 v Mojstrani. -Nii čudno potem, če ga je že v mladosti narava priklenila nase. Dolga leta je bil nosač in vodnik v kraljestvu Triglava. Kasneje ga je življenje zaneslo dvakrat čez veliko lužo, v rove premogovnikov. Po prvi svetovni vojni se je vrnil in se ves posvetil lovu. Zadnjih 12 let neprestano varuje živalce v lepi kokr-ški dolini. Marsikateremu lovcu je že pripravil nepozabne trenutke. Ne ustraši se strmine in napora, ne dežja in ne noči. V službi je skrajno vesten in pošten, pri zadnjem pogonu pa neutruden in dovti-pen. Kakor je v privatnem življenju dobričina brez primere, tako je v službi strog in neizprosen do roparic in roparjev vseh vrst Še ni dolgo tega, ko je zasačil divjega lovca, ko je ustrelil brejo srno. V tekmovanju za uničevanje škodljivcev si je priboril 500 točk in ne bo dolgo, da bo nosil znak s tremi vršički. Ko je danes v službi državnega lovca, mu vsi želimo še nadaljnjih uspehov in da bi tako čvrst in čil slavil pod mogočnimi skladi Grintavca in Kočne tudi svojo sedemdesetletnico. Člani bivše lovske družine »Kokra« I. S. December A. S. Pirc Kaj smo doslej storili za obnovo naših lovišč Lovstvo je nedvomno važna gospodarska panoga ne samo v naprednih socialističnih državnih skupnostih, marveč tudi v državah, zgrajenih na kapitalistični podlagi. Ni pa dovolj, da to ugotavlja le zakon, temveč je potrebno, da se ta zavest ukorenini v posameznem lovcu. Država je lovcem poverila upravo nad premoženjem, ki ni le ogromno, temveč tudi zelo občutljivo. Zato je dolžnost nas lovcev, da zaupano nam premoženje pravilno in skrbno upravljamo. Slab gospodar je tisti, ki svoje premoženje ne množi. Kakor se država briga, da ostvari svoje prehrambene fonde za nepredvidene primere, tako moramo tudi mi lovci ostvariti »lovski fond«. S tem pa ni mišljeno, da s povečanimi prispevki kopičimo mrtva denarna sredstva, temveč da zboljšamo stalež divjadi v vseh ozirih. Kdor ne seje, tudi ne bo žel! Ni lovec, kdor misli samo na streljanje, ne pa hkrati in predvsem na gojitev divjadi. Ta dva pojma sta nerazdružna. In ravno v tem se ne moremo preveč pohvaliti. Lov sodi med najplemenitejše športne panoge že od davnine. Kulturni narodi tekmujejo v tem, da bi lovstvo dvignili na zares plemenito višino. Ali morda danes govorimo O' plemenitosti lova le zato, ker je lov nekdaj bil domena in monopol plemstva in bogatašev? Dejstvo pa, da se človeštvo dandanes tako živo zanima za vprašanja, ki se tičejo lova, je brez dvoma dokaz kulturnega napredka. Če »nedolžna« mačka požre tujega kanarčka, tedaj jo tenkočutna lastnica ljubljenega ptiča brez ozira obsodi na smrt. Kaj bi šele bilo, če bi medvedi ali volkovi napadli čredo goveda ali trop ovac. Prepričan sem, da bi v takem primeru tudi najbolj vneti prijatelji živalstva zavpili in zahtevali lovca, ki naj bi kazen nad napadalci izvršil, čeprav ga načelno kot »krvoločnega« morilca gledajo po strani. Predstavimo si, kaj bi bilo, če bi bil lovopust razglašen za vso divjad, za koristno in za roparice. Kakšne posledice bi imel tak ukrep. Narava bi sama morala poseči vmes in uničiti presežke, toda njena sredstva so mnogo bolj okrutna ko sredstva človeka. Ona bi neusmiljeno uničila vse, kar ne more prehraniti, ne da bi človek od tega imel najmanjšo korist. Naši revirji bi kmalu opusteli, čim bi prenehali z gojitvenim in planskim odstrelom. Razne kužne bolezni bi divjad ogražale in jo zdesetkale. V svobodni naravi skrbe roparice in glad, mraz in poletna vročina za uničevanje vsega presežka, za izločanje bolne in slabotne divjadi. Oni to vrše bolj okrutno ko lovec s svojim sodobnim orožjem. Smrt v krempljih ujede, pod sekači lisice ali volka je mnogo bolj mučna ko trenutna smrt od šoka pri zadetku s kroglo ali šibrami. Odkar je človek posegel v strogo, toda izenačeno strukturo svobodne narave in ji predpisal svoje zakone, mora vedno znova posegati v njen red, mora presežke odstranjevati in bolne in slabotne živali izločevati. Brez urejenega lovskega gospodarstva ni dobrega, zdravega staleža divjadi. To je dejstvo. Pa ne samo z zakonom urejenemu lovskemu gospodarstvu, marveč tudi in predvsem srčni kulturi lovcev se bomo jutri zahvalili, če bo naše gozdove in naša polja oživljala številna in zdrava divjad. Toda, na podlagi hladnega računa nikoli ne bomo doživeli čar plemenitega lova. Lovci ne segamo po puški in nahrbtniku iz vzrokov, ki se dado izračunati. Lovska strast je človeku prirojena in čeprav se civilizacija razvija še s tako naglico, ona ne more iz temelja spremniti nagona in od prednikov podedovane lovske strasti. Lov je mnogo več kakor zalezovanje divjadi, merjenje in streljanje. Lov je vrnitev k naravi, vživljanje v njo in njene skrivnosti, predvsem pa, lov je višek razpoloženja, sozvočje letnega časa in pokrajine z občutki v lovčevem srcu. Kdor tega ni sam doživel, ne bo nikoli razumel radosti, ki jo čuti lovec na svojem sprehodu po polju in gozdu. Kdor pa je to strast enkrat izkusil, ji zapade in ostane vse življenje vdan lovskemu udejstvovanju. Prva in najvišja dolžnost lovca je postopati lovsko pravilno in pravično. Dobri lovci so obenem dobri gojitelji. Streljati na večje daljave kakor jih premore orožje, ni lovsko, je mrharstvo, koristno pa še manj, ker je površno zadeta divjad itak izgubljena in po vsej verjetnosti ostane pohabljena ali pogine mučne smrti. Če jo obstrelimo, tedaj je naša dolžnost, da jo poiščemo s pomočjo dobro izurjenega lovskega psa. Ni bilo najslabše naše lovstvo pred zadnjo vojno. Njegovo kritično stanje se je začelo pomladi 1941 s kapitulacijo predaprilske Jugoslavije. Takrat so slovensko zemljo med seboj razdelili kar trije okupatorji, Nemci, Italijani in Madžari. "Riko je tudi naš lov bil razdeljen med okupatorske lovce, ki pa imajo v pogledu izvrševanja lova in gojitve divjadi popolnoma nasprotne nazore in načela. Nemci so v vseh ozirih dobri lovci in gojitelji divjadi. V njihovi oskrbovalni politiki je divjad vidno igrala pomembno vlogo. Toda v okupiranih deželah so pozabili na svoja lovska in gojiteljska načela, češ, za nami potop! Drugačni so bili v lovskih nazorih italijanski okupatorji s svojim re-galnim sistemom. V krajih, katere so imeli zasedene, so iztrebili divjad, pa tudi že ptice pevke. Zaščita jim je bila španska vas. Ljubljansko polje je bilo pred vojno lovišče, bogato z malo divjadjo. Ko so domačim lovcem orožje pobrali, so se italijanski »lovci« razlezli po varnem ljubljanskem polju in ga očistili od vsega dlakastega in pernatega. Na zajce so korajžno šli z brzostrelkami. Prekmurje so zasedli Madžari, ki so tam nadaljevali zakupni sistem lova, veleposestnikom pa obnovili lovske monopole. Slovenske gozdove in njihovo divjad je čuval slovenski narod sam. Partizani so preprečili okupatorju lov v naših gozdovih, pa tudi sami niso ubijali divjadi, če jih na to ni primorala potreba po hrani. Ob osvoboditvi je vladal v lovstvu popoln nered. Kar je še divjadi ostalo v laže dostopnih loviščih, je bila postreljena v jeseni in zimi leta 1945/1946. Povrh je še v nekaterih krajih nekaj trdih zim s skorjastim snegom pobralo1 skoraj vse jerebice in fazane, ker nihče za njihovo prehrano ni skrbel. Še ob pravem času je novi sodobni lovski zakon ustvaril red in lovske družine se po malem kristalizirajo. Uveljavljenje zakona o lovu predstavlja preobrat v našem lovskem gospodarstvu. Lovska družina je kot osnovna enota odgovorna za svoje lovišče, za odstrel in tudi za gojitev. To ji zakon nalaga in prav je tako. Toda ali se vse lovske družine zavedajo svoje velike odgovornosti? Ali vedo posamezni člani, da so vsaj moralno soodgovorni za vse ukrepe svojih družin? V »Lovcu« so strokovnjaki in izkušeni gojitelji divjadi večkrat pisali o pravicah in dolžnostih lovskih družin in posameznih članov. Njihovih navodil in prepotrebnih nasvetov ne mislimo ponavljati, dovolim si pa, da malo izprašam vest lovskih tovarišev s temile vprašanji: Ali poznajo vsi člani družine meje svojega revirja in kakšen odnos goji družina do sosednjih družin? Ali so vse družine postavile zanesljive lovske čuvaje? Ali vodimo evidenco o poverjeni nam divjadi in ji nudimo potrebno zaščito zlasti ob času kotitve in gnezditve? Ali smo že in kaj smo storili za osvežitev krvi naše divjadi? Kako se borimo proti roparicam, proti vranji zalegi? Ali smo že kaj ukrenili za lov na uharico? Kako smo organizirali uničevanje volkov in divjih svinj? Ali smo pomislili na zimske pogone za te škodljivce? Kakšne so razmere v lovišču glede krivolovcev, zankarjev in kaj smo ukrenili proti njim? Ali se včasih zbiramo z namenom strokovnih pomenkov, razgovorov o lovskem zakonu, o lovstvu, o planu? Ali se trudimo, da čim bolj spoznamo naravo, divjad in njene navade? Ali skrbimo' za zimsko prehrano divjadi in kako? Ali sadimo na primer sladki krompir (topinambur), ki da pozimi odlično hrano in zavetišče vsaj mali divjadi, pa tudi srnjadi? Kaj smo ukrenili, da izločimo nepasemske pse iz lova in si zagotovimo čistopasemske ? Odgovorimo si odkritosrčno na teh nekoliko vprašanj in pobud Saj so to problemi, ki pravičnemu lovcu ne smejo biti tuji. Če doslej nismo ničesar ali le malo storili v tem oziru, storimo to in kmalu se bodo pokazali pozitivnejši uspehi v našem lovskem gospodarstvu. Foto Rajko Marenčič, Križe o. c. Zasedanje skupščine Glavne lovske zveze FLKJ in Jugoslovanske kinološke zveze v Skopi ju Dne 16. 10. 1949 se je vršila skupščina Glavne lovske zveze FLRJ, dan pred tem dne 15.10. pa skupščina JKS. Kot kraj zasedanja je bilo to pot določeno Skoplje, glavno mesto Makedonije. Delegaciji lovcev LR Slovenije z dr. Jankom Lavričem in kinologom z dr. Ivanom Lovrenčičem na čelu sta se napotili dne 13.10. z jutranjim brzovlakom iz Ljubljane. V Zagrebu so se nam pridružili delegati LR Hrvatske, s katerimi smo nadaljevali pot skupno do Beograda, kjer so nas ljubeznivo sprejeli člani lovske in kinološke organizacije. Čeprav so nas priskrbeli mesta v nočnem brzovlaku, se nam sami niso pridružili, marveč so odpotovali za nami šele naslednjega dne. Potovanje v Makedonijo je bilo zlasti za one delegate, ki smo jo obiskali prvič, pravcato doživetje. 2e davno smo prešli Niš in Leskovac in drveli po dolini Morave proti Vladičin Hanu, ko se nam je v žarkih blestečega oktobrskega sonca odkrila dežela čudovite romantike. Neskončna veriga valovitega hribovja se razprostira ob obeh straneh rodovitne doline, v katere sredini se v svojem plitvem koritu leno vije reka Morava. Neskončna polja povsod, na katerih je žetev večinoma pospravljena, le koruza še stoji in tobak — tobakovi nasadi kamor pogledaš. Prijazne vasice hite mimo nas, tako domače in vendar tako drugačne od naše vasi, in številni sloki, beli minareti oznanjajo, da smo v deželi, v kateri poleg drugih prerokov časte Mohameda. Peresenečajo nas številne črede ovac in bivolov in z zanimanjem opazujemo oranje z »ralom«, lesenim plugom z malim železnim rezilom, katerega vodnik opravlja le z eno ročico. Vmes pa rastejo iz zemlje cela naselja, očividno nove zadruge, okoli katerih so velikanske površine obdelane s traktorji; tovarne, silosi, stanovanjske zgradbe, ceste, deloma v gradnji, deloma dograjene — skratka že skozi okno vlaka je opaziti duh čudovitega novega ustvarjanja, ritem silnega ustvarjalnega dela. Okoli poldneva smo prispeli v Skoplje. Člani lovske organizacije s tajnikom tov. Staklevom nam izreko srčno dobrodošlico in nas napotijo v hotel »Makedonija«, ki nas je za teh nekaj nepozabnih dni gostoljubno in udobno sprejel v svoje okrilje. Po kosilu in kratkem počitku smo se razpršili na ogled mesta. Starodavno Skoplje, čudovito mesto, koliko lepote kriješ v sebi! Na ulicah pestra slika. Kmetje v slikovitih nošah, žene v pestrih oblačilih, posamezne celo z diskretno »feredjo« na licu se srečujejo z ljudmi v evropskih oblačilih, male »radionice«, v katerih se izdelujejo povsod znani okraski, gumbi in zapestnice in številne brivnice se menjujejo z modernimi magacini, kooperacijami in veleblagovnicami in povsod minareti številnih mošej, ki Dr. Vladimir Velebit, predsednik Glavne lovske zveze FLRJ dajejo mestu poseben čar. Starodavna trdnjava nad Vardarjem, ki je tudi danes domovanje domače garnizije JA, pa bdi nad mestom kot mogočen simbol varnosti. V svečano okrašeni dvorani kulturnega doma uslužbencev zdravstvenih ustanov se je dne 16. 10. sestala skupščina Glavne lovske zveze FLRJ, katere se je udeležilo 22 delegatov iz vseh republik, razen iz NR Bosne in Hercegovine. (Poročilo o skupščini JKS, ki se je vršila istotam dan prej, prihodnjič.) Skupščino je o tvoril in vodil predsednik Zveze dr. Vladimir Velebit, ki je uvodoma izrazil obžalovanje' nad izostankom delegatov iz Bosne in Hercegovine. Sprejet je bil dnevni red, ki je vseboval poleg poročila o delu uprave, sprejem pravilnika in volitve nove uprave. Poročilo o delu upravnega odbora, katerega je podal podpredsednik dr. Miloš Carevič, so delegati po krajši diskusiji z odobravanjem sprejeli. Prav živahno diskusijo pa je povzročil pravilnik, katerega osnutek je doživel precejšnje spremembe. Tako je bila zlasti v svojem sestavu spremenjena uprava Zveze v tem smislu, da se je namesto dosedanjega predsedstva in upravnega odbora, ki ga je predvideval tudi osnutek pravilnika, ustanovil le upravni odbor, ki sestoji iz predsednika, šestih podpredsednikov, iz posameznih ljudskih republik, tajnika, blagajnika in šestih odbornikov. Sklenjeno je bilo tudi, da se bo skupščina Zveze kot njen najvišji organ sestajala vsako leto enkrat in qe kot doslej vsako drugo leto. Opoldne je bilo zasedanje prekinjeno in delegatom prirejeno svečano kosilo. Svoje delo je skupščina nato nadaljevala ob 17. uri. Obravnavale so se splošne smernice za razvoj lovstva v naši domovini. Posebna skrb se je posvetila razvoju kinologije in gojitvi čistokrvnih lovskih psov. Na predlog tov. Zupana Janeza je skupščina votirala znesek din 100.000.— JKS-u v ta namen. Končno so bile izvedene volitve ter izvoljen upravni odbor z dr. Vladini iro m Velebitom kot predsednikom. Kot podpredsednik upravnega odbora za LRS je bil izvoljen dr. Janko Lavrič, tov. Janez Zupan pa kot predsednik kontrolnega odbora. Pred zaključkom je skupščina še odposlala brzojavki tov. maršalu Titu in CK KPJ, v katerih je bilo izraženo neomajno zaupanje lovcev iz vse države v naše državno in politično vodstvo. Po tem je bila skupščina zaključena. Kot posebna pozornost domačih lovskih funkcionarjev in presenečenje gostom je sledilo vabilo na skupen lov na kotorne (kamenjarke) v hribih okoli Kumanovega in Ovčjega polja. Bilo nam je vsem posebno drago, da smo mogli spoznati lovne razmere v bratski Makedoniji in ni čudo, če smo ob tretji uri zjutraj odrinili z avtobosom v najlepšem razpoloženju. Večurna vožnja nas je sicer utrudila. Toda ko smo zagledali na Ovčjem polju blizu Sv. Nikole skupino domačih lovcev, oboroženih deloma z enocevkami, katerih cev sega strelcu dobrega pol metra nad glavo, smo se ponovno razživeli. Podelili smo se v skupine in kmalu pognali skozi cvetoča bombaževa polja in skozi tobakove nasade, dokler nismo dosegli planin. Slika, ki se človeku tukaj nudi, je svojevrstno lepa. Nam Slovencem le to ni šlo v račun, da so neizmerne planjave skoraj povsem gole in da ni videti nobenih gozdov. Poživijo pa pokrajino neštete črede ovac, ki jih čuvajo »čobani« v svojih slikovitih nošah z dolgo ovčjo bundo. Daleč se razlegajo otožne melodije, katere spretno izvabljajo iz svojih primitivnih frul (piščali). Za domačina je edina zanimiva lovna divjad — zajec. Jerebic in kotom ne streljajo — jim je žal nabojev. Toda dolgouhci so kaj redko posejani po tej prostrani pokrajini, zato pa je perjadi precej. Zlasti je tudi zelo mnogo orlov — mrhovinarjev — saj nas je na nekem mestu v hribih obkro- žalo kar šest teh mogočnih ptic. O lovnem gospodarstvu v našem pomenu te besede v Makedoniji danes še ni govora, tam še za enkrat ne poznajo lovišč in se divjad tudi še ne gojir Prehodili smo ogromno pot in uplenili kar lepo število kotorn in poljskih jerebic, pa tudi nekaj zajcev. Prav zadovoljni in na smrt utrujeni smo se končno zbrali okoli našega mogočnega avtobusa, ki nas je po številnih nevšečnostih končno vendar srečno vrnil v Skoplje. Naslednjega dne smo se poslovili od naših novih znancev in lovskih tovarišev in se polni nepozabnih doživetij vkrcali v brzovlak ter odrinili zopet proti domu. Čudovita je Makedonija, dežela, ki ne more prikriti zaostalosti, ki je posledica njene trde zgodovine in stoletnega suženjstva in ki na drugi strani kaže znake neslutenega, silovitega' razvoja. Dnevi, ki smo jih tu preživeli, nam bodo gotovo ostali v nepozabnem spominu. Vsem našim ljubim gostiteljem, zlasti tovarišu tajniku Staklevu, pa izrekamo vsi udeleženci skupščine iz LR Slovenije tudi tem potom svojo toplo zahvalo za bratsko gostoljubje, katerega so nam nudili v prelepih dneh našega bivanja med njimi. D. M. Krmišča Kjer koli na svetu se še nahaja narava v svojem prastanju, je krmljenje divjadi nepotrebno. Narava sama skrbi za prehrano, pa tudi za to, da se divjad prekomerno ne razmnoži. Če manjka hrane, se seli divjad v druge predele, kjer je stalež manjši in prehrana lažja. Tudi roparice poskrbe, da se stalež koristne divjadi ne dvigne preveč. Kjer koli pa poseže v naravo človek z intenzavicijo kmetijskega in gozdnega gospodarstva, prične divjadi, zlasti v hudih zimah s snegom, primanjkovati hrane in tedaj mora priskočiti na pomoč človek-lovec s krmljenjem. Pri krmljenju dlakaste in pernate divjadi je važno, da se uporablja zdrava in koristna krma in krmi le toliko, kolikor je res nujno potrebno. Divjad se ne sme preobjesti, škoda pa je tudi, če se krma brez haska zavrže. Hrana mora biti, zlasti presna, vedno sveža in je treba paziti, da divjad ne je gnile ali plesnjive hrane. Torej, tudi pri krmljenju je potreben načrt in smotrnost. Krmi naj se le tedaj dlakasta divjad, če je neobhodno potrebno, ko pritisne mraz in je narava pokrita z debelo snežno odejo, ker divjadi ne smemo pomehkužiti. Pernato divjad, fazane in jerebice, pa je treba redno krmiti vsako zimo, ne glede na to, ali je mila ali ostra. Krmišče za dlakasto divjad naj bo čim bolj naravno. Če le gre, pokladaj hrano pod goste veje zimjeleriega igličastega drevja. Zanesljiveje bo divjad obiskovala taka krmišča kakor pa umetna krmišča, jasli in zlasti korita. Paziti je le, da sneg ne zamete hrane in da presna hrana takoj ne zmrzne. Zato potrosi pod streho iz vej in okrog krmišča za kako ped debeto ovsenih ali kakih drugih žitnih plev ali slamnate rezanice in v to plast položi repe, korenje, nese ali jabolk. Če je divjad zmrzlo hrano, kaj rada oboli na prebavilih in pogine. Zato polagaj zlasti presno hrano vsak dan in se prepričaj, če je zdrava Če boš polagal hrano vsak teden enkrat za ves teden skupaj, boš divjadi bolj škodoval kakor koristil. Najboljša in najnaravnejša zimska hrana za dlakasto' divjad so vejniki. To so poganjki akacije, topola, lipe, jesena, bukve, torej drevja s sočnim listjem. Poganjke odsekaj do meseca junija in julija in jih posuši v senci. Poganjke zvežemo v butarice in shranimo za zimo. Butarice pozimi za-gvozdi med dve debli ali obesi z listjem navzdol na pokritih mestih. Od presne krme je najboljše korenje, repa, zelje in pesa. Nikakor ne polagaj krompirja, ker ta rad povzroča krvavo črevesno vnetje, katerega posledica je skoraj vedno smrt. Med suho hrano je na prvem mestu neomlačeno ovseno snopje. Oves je jako izdatna hrana in vsebuje snovi, ki so potrebne za dobro rast rogovja. Ogibaj se sena, zlasti kislega. Zlasti za zajce je seno kaj nevarno. Boljša je mlada otava in tudi to mešaj s travnato deteljo ali lucerno. Žito je dobra hrana, tudi grah, fižol, želod, žir, grahova slama in za jelene divji kostanj. Ovseno snopje obesimo s klasjem navzdol, da je bolj odporno proti vlagi. Ko divjad osmuka snopje, ga odstrani in zamenjaj z novim. Krma naj bo mnogovrstna, da se divjad ne preobje. Pleve moramo tudi od časa do časa menjati. Suhe hrane ne pokladaj več ko za dva do tri dni naenkrat. V smrekovih gozdovih si jelenjad in srnjad pozimi glede prehrane laže pomagata. Bolj potrebno je krmljenje v listnatih in deloma mešanih gozdovih. V igličastih gozdovih in tam, kjer raste dovolj rese in grmičevja, robidovja in inalinovja, bršljin, borovničevje, leskovje in zajčji lakotnik, cesto pri razmeroma nizkem snegu sploh ni treba drugega, kakor z malim snežnim plugom napraviti gazi in odkriti navedeno rastlinje. Krmišča so važna za ©čuvanje gozdnih nasadov pred okvarami, ki jih povzroča divjad z lupljenjem debel in pašo popja in vršičkov. Krmišča za parkljasto divjad pripravi na ustreznih mestih v zavetju, kjer to divjadi godi in se ne boji. To naj bodo varna mesta v gozdu, kjer se divjad zadržuje. Postavljena naj bodo tako, da ima divjad možnost, da lahko opazuje okolico, če se ji približuje kaka roparica ali človek. Domače živali in ljudje naj krmišča ne vznemirjajo. Po možnosti naj bo v bližini krmišča studenec ali mlaka in solnica. Krmišč ne postavljaj v bližini ležišč divjadi, ker bi se tako divjad premalo gibala, polegala bi okrog krmišča, pričelo bi jo zebsti in bi se prehladila. Ce je potrebno postaviti za parkljasto divjad umetna krmišča, tedaj jih postavi že mnogo pred zimo, da se jih divjad privadi in ne boji, ker sicer hrane ne bo' vzela. Umetna krmišča so- kaj enostavna. Za polaganje suhe hrane se napravijo jasli, glej sliko 1 in 2, za presno hrano pa koritca. Presledki med prečkami jasli naj bodo ozki, da divjad le s težavo zagrabi in potegne deteljo ali seno. Ker so jeleni medsebojno nevoščljivi za hrano in starejši in močnejši ne dovolijo mlajšim pristopa k jaslim, je prav, da se napravi več krmišč, da se tudi mladina lahko zvrsti in pride do hrane. Presno krmo (korenje, peso itd.) pa polagaj v koritca med pleve in jih obesi na debla ter pokrij s streho iz vejevja. Krmljenje zajcev v milih zimah ni potrebno, pač pa ob visokem snegu in zlasti še, če nastane na vrhnji plasti snežne odeje ledena skorja, sren. Najenostavnejša in dobra krmišča so naravna. V mirnih in zavetnih krajih pod gostim, košatim in nizkim vejevjem iglastih dreves odmeči sneg, nastelji za ped visoko plev ali slamnate rezanice in položi v njo peso, zelje ali repo. Če je potrebno, pokrij krmišče še z nekaj smrekovimi vejami, da ga ne zamete sneg. Dobra suha hrana je detelja, grahova slama in vejniki. Ne polagaj pa sena. Zajec se ne boji umetnih krmišč. Ta so enostavna, glej sliko 3. Iz palic napraviš piramido, na vrhu palice zvežeš in jih pokriješ s slamo a,i smrekovimi vejami. Streha naj seže skoraj do' tal. Okrog kolibice odmeči sneg. V notranjosti kolibice se detelja obesi tako, da ne dosega tal, presno hrano pa položi na tla v pleve ali rezanico. Okrog krmišča potrosi nekaj krme. Dobra hrana za vso parkljasto divjad je topinambur, če ni sneg predebel, preorji z malim plugom in odkrij malinovje in drugo bodičevje in grmičevje. Od pernate divjadi so najbolj potrebni krmljenja fazani. Fazan je pozimi nebogljen in občutljiv. Če ga redno ne krmiš, se rad preseli. Najenostavnejše krmišče je tako, da na v zemljo zabite količke položiš streho v velikosti kakih 6 m2, in kakih 40 cm od tal. Streha naj bo iz smrekovih vej. Krmišče mora biti dostopno od vseh strani, tako da fazani lahko po- begnejo, če jih zasleduje roparica. Krmišče ob straneh, zlasti napram severu, obloži s smrekovimi vejami. Krmišče lahko pokriješ tudi s poševno streho, ki naj se na severni strani dotika tal Pod krmišče nasujeino drobnega peska, na to pa še pleve ali rezanico. Na pleve ali rezanico posuj žita kakor ječmen, ajdo, koruzo, sončično seme, suhe bezgove jagode ali drugo gozdno jagodičevje. Najboljša krma je koruza na storžih. Krmišče lahko napraviš še enostavnejše na ta način, da obdaš drobnejše deblo s streho iz smrekovih vej. V to streho zareži štiri odprtine. Streha naj sega do tal. Tudi tu nastelji notranjost krmišča s peskom, plevami ali rezanico in natrosi žita ali položi koruzne storže. Okrog krmišča natrosi nekaj krme, žito pa nasuj tudi tako, da napraviš fazanom sledove do krmišča. Računaj na fazana 5 dkg in v hudi zimi do 10 dkg žita na dan. Sedem koruznih storžev da 1 kg zrnja. Če fazan nima vode, mu pokladaj tudi malo presne hrane, repo ali zelje. Mnogo najdeš o krmljenju fazanov v spisu A. Mazluja »Fazan« v Lovcu 1949, štev. 7—8. V nasprotju s fazanjimi krmišči, ki morajo biti nameščena v gozdu ali njegovih obronkih, pa spadajo krmišča za jerebice na polje. Krmišče naj bo podobno onim za zajce, ker zadržuje nepovabljene goste, kakor so vrane in podobna svojat. Namečeš pa tudi lahko žito pod kako grmovje, zlasti bodičevje, ki brani jerebice pred ujedami. — Kakor se hrani fazan pretežno z žitom, tako pobira jerebica raje razna travnata semenja in od plevela. Ce le moreš, pokladaj jerebicam razne odpadke, ki jih dobiš pri mlačvi in čiščenju žita. Tudi ajda 'je dobra krma. Priporočljivo je, da so krmišča postavljena blizu ozimine. Pazi, da jih ne zamete sneg. Tudi za pernato divjad pripravi krmišča že zelo zgodaj. Če jih boš postavil šele takrat, ko pritisne mraz in je zapadel sneg, večinoma ne dosežeš uspeha, ker jih perjad ne bo našla. Spočetka v jeseni pokladaj le malo hrane, pozneje* ko pritisne zima, pa vedno več, dokler ne dosežeš maksima. Hrana ne sme preostajati. V bližini krmišč ne lovi s puško. Pomni pa, da so krmišča zelo privlačna za roparice, štirinožne in tudi dvonožne — tatove. Roparice in klateče se pse in mačke zatiraj s puško in pastmi, lovske tatove pa kakor veš in znaš. Krmo pokladaj vedno ob istem dnevnem času in po možnosti vsak dan posebej. S tem tudi nadzoruješ krmišča in lahko hitro preprečiš nevarnosti in škode. Važno je vedeti, koliko krme porabi dnevno poedina divjad. V živalskih vrtovih in ograjenih loviščih porabi jelen dnevno 1,5—2 kg sena z deteljo ali podobne suhe krme, 1 kg divjega kostanja ali neomlačene ovsene slame in 1—2 kg repe, topinamburja ali gozdnih sadežev. Srni je potrebno dnevno do pol kilograma detelje ali 1,5 kg neomlače-nega ovsa, poleg tega pa še en četrt kilograma repe ali topinamburja ali druge presne krme. Za deset fazanov potrebuješ dnevno pol do 1 kg žita in 1—2 kg repe ali druge presne hrane. • Deset jerebic poje dnevno pol do tričetrt kilograma žita ali žitnih odpadkov in malo repe. V prosti naravi pa divjadi ni treba pokladati toliko. Ti podatki so predvsem količinski. O raznolikosti hrane je bilo govora že poprej. Torej, dragi lovski tovariši, ne pozabite na krmljenje in ne zapustite uboge divjadi v zimi. Vaš trud bo zanesljivo poplačan z boljšim staležem divjadi v vaših loviščih in večjimi lovskimi uspehi. Alfonz Mazlu Fazan (Konec.) Lov Cim več truda, vztrajne požrtvovalnosti in ljubezni polaga lovec v vzgojo fazanov, toliko večje je veselje nad doseženim uspehom. Tak lovec zna ceniti divjad in vrši lov tako, da mu nudi kar največ lepega in neza-grenjenega veselja ter lovskega užitka. V glavnem bi lov na fazane ločevali v lov s psom in lov z gonjači. Seveda ni mišljeno, da v slednjem načinu ni potreben pes. Kakor je pri vsakem nižinskem lovu nujno potreben dober ptičar, tako si tudi lova na fazane ne moremo misliti brez psa in bi bilo tako ravnanje nelovsko'. Pri tem načinu je vloga psa samo podrejena, ker nam pes le prinaša obstreljeno divjad, ki je gonjači ne morejo takoj pobrati. Lov s psom. Tega lova ne moremo izvajati brez vsestransko izvež-banega ptičarja. Pes mora imeti dober nos, lep način iskanja, trdno stojo, ubogljivost (apel), vztrajnost pri delu na krvnem sledu, sistematično iskanje ranjene ali mrtve divjadi brez sledu in popolno zanesljivost v donašanju. Da mora pes na lovu na fazane večkrat preko manjše ali večje vode po ranjeno ali mrtvo divjad, celo v deročo vodo, se razume samo po sebi. To so naloge dobrega psa, ki jih mora izvršiti, če hočemo, da se lov vrši pravilno in se ne izmaliči v brezkoristno mrcvarjenje divjadi. Izbira ptičarja pri lovu na fazane je stvar okusa. Nemški kratkodlaki ali dologodlaki, žimavci ali resavci, njih podvrste, špijoni itd., angleški po-enterji ali razni seterji, vsi so uporabni, če imajo zgoraj navedene lastnosti. Dresura psa je lepo opisana v knjigi dr. Janka Lokarja: »Ptičarji«. Priporočam, da si vsak lovec sam dresira psa, če hoče ob njegovem delu imeti popoln lovski užitek. Marsikdo se tega boji, ker nima potrpljenja, vztrajnosti ali veselja. Temu bi svetoval, naj opusti tudi lov, ker potem ni lovec, ampak si to le domišlja. Oprime naj se rajši drugega športa, imel bo sam več užitka, lovstvo pa enega streljača manj. Pri dresuri je potrebna samo ljubezen do živali, čas in znanje, ki si ga pa lahko pridobiš iz omenjene knjige Načelo lovsko pravičnega izvrševanja lova je, da nikoli ne ubijamo nedorasle koristne divjadi, razen vzgojnega odstrela. Zato ne prirejamo večjih lovov že v septembru, vkljub temu, da nam to' zakon dovoljuje. Marsikatera kita fazanov še ni dorasla, bodisi zaradi zapoznele gnezditve, ali kar se češče dogaja, zaradi ponovne gnezditve, če je bilo prvo gnezdo iz katerih koli vzrokov uničeno. Tega ne delamo niti ob meji z izgovorom, da nam sicer sosed vse postreli. Ne bodimo mrharji sami zato, da bi obvarovali soseda tega vzdevka. Sicer pa se zavedajmo, da se bo na isti način zagovarjal tudi sosed. V septembru nam nudijo še vedno dovolj zabave jerebice, katerih lovna sezona je tedaj na vrhuncu. Le v izjemnih primerih, če so n. pr. pritožbe kmetov glede škode preglasne, kar se dogodi, če so osamljene njive posejane s prosom ali ajdo in se fazani stalno drže v teh, bomo prijeli za puško takoj, ko nam zakon to dopušča. Navadno pa počakamo, da se vreme ohladi, da so poljski pridelki v glavnem pospravljeni in medtem vse kite fazanov dorasle. Ako bi tudi v tem času naleteli na družino nedoraslih fazanov, jih skušajmo odstreliti, ker bi težko prenesli zimo, a če bi jo, bi to bilo slabo za pleme. S psom lovimo sami ali v družbi. Vendar mislim, da je tudi tu na mestu verz Goriškega slavčka: »Gorje mu, kdor v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam!« in si vzamemo vsaj enega ali več lovskih tovarišev, da skupno uživamo lov na ptico-, ki daje prestrost in življenje našim nižinskim loviščem. Idealen je lov, ako pride na dva, kvečjemu na tri lovce po en dober pes. Ako se nadejamo^ večjega plena, je dobro, da nas spremlja nosač, kajti že šop treh fazanov ovira lovca pri hoji in še bolj pri streljanju. S psom lovimo navadno na polju, ko stoje še posamezna ko-ruzišča, ajda in repa. Lovci se postavijo v strelce v primerni razdalji drug od drugega v ravni črti in počasi napredujejo. Pred njimi pa šari v ostrih zunanjih kotih pes, ki preišče toliko polja, kolikor ga lovci dosežejo-. Ko- pride pes na divjad, mora obstati in trdno stati, dokler ne pridejo lovci do njega. Vodnik ali lovec, ki je najbližji psu, dvigne divjad. Ako navadimo psa, da nam sam spodi divjad, se nam kaj rado zgodi, da se bo nestrpen pes naučil dvigati divjad predčasno, kar je silno nerodno, ker nastane potem tekmovanje, če bo pes prej dvignil divjad ali bo prej prisopihal strelec. Pri mladem psu, ki ne pozna dobro ostalih lovcev, je priporočljivo, da dvigne divjad vodnik. Po strelu ostane vrsta lovcev trenutek na mestu. Ako je fazan padel mrtev v bližini, ukaže vodnik psu, da prinese. Pes naj odda plen vedno vodniku. V delo psa naj se drugi ne vmešavajo! Ako dela pes napačno, naj na to opo-zore vodnika, da psa popravi ali, če treba, kaznuje. Odvzemati tujemu psu plen, mu dajati navodila itd. ni lovsko pravilno. Pes mora imeti samo enega vodnika, kateremu mora biti poslušen. Ako pade divjad daleč v polje, katero mislimo še preloviti, ne pustimo psa, da jo gre iskat, ker s tem lahko vznemiri divjad, na katero bi pozneje prišli. Mesto, kamor je divjad padla, si zapomnimo in ko srno prelovili do Pes nateza (iz knjige »Die hohe Jagd«t tja, ukažemo psu, da jo poišče in prinese. V nasprotnem primeru, če pade fazan v polje, katero smo že prelevili, pošljemo psa takoj za njim. Ako pes ni videl, kam je fazan padel, gre vodnik za njim, mu pokaže smer, da mu pomaga hitreje izslediti divjad. Ko je pes prišel na sled (če fazan ni padel mrtev), pustimo psa, da išče sam dalje, kajti njegov nos mu bolj gotovo pove, kam je ranjenec pobegnil, kakor vse naše domnevanje. Ravno taka pogreške so krive, da ostane mnogo nepobrane divjadi, psa pa izpridimo. Ko pride pes na tak sled, jo navadno urno ubere precej daleč za njim. Če vodnik ni opazil, da pes hiti za sledom, in misli, da divja v prazno, brlizga, kliče, kolne in končno prikliče psa — s sleda, postavi ga na mesto, kjer naj bi po njegovem ležal mrtev fazan. Pes išče, a čim se malo oddalji, ga zopet kliče nazaj. Končno se pes naveliča brezplodnega iskanja po ukazu vodnika in gleda nedoločeno nanj. Vodnik se razburi, seže po bič in konec je lovskega užitka. Po takem dogodku si pes ne upa več izdelati sledu, če znova pride nanj, medtem ko fazan poginja dve sto korakov ali tudi več od mesta, ker ga vodnik sam zaman išče. Vodnik se ne sme prenagliti in če ima psa za pomočnika, ki naj mu služi ravno tam, kjer si lovec sam he more ali ne ve pomagati, mu mora docela zaupati; saj ga zato ima. Najlepše, kar nam nudi ta način lova, je ravno delo psa. Lepo odlakan pes plemenite rasti, temperamenten in pametnega pogleda, ki bolj ugane želje vodnika, kakor pa posluša njegova povelja, šviga pred teboj in na mah stoji ko kip. Tedaj zapolje kri v žilah. Sto korakov pred teboj ni daleč, vendar še zelo, zelo daleč od strela. Mladec pospeši korake, najraje bi zdrvel do psa, pa dobro ve, da se osmeši, da ni lovsko. Z dolgimi koraki se bliža, da ne bi bilo videti, kakor da bi hitel, čeprav bi bil rad čimprej v strelni razdalji. Povabi ga in odstopi mu odstrel. Hvaležen ti bo in pomnil bo svojega lovskega učitelja. Še vedno stoji naš zvesti pomočnik negibno s privzdignjeno sprednjo levo nogo in bulji predse, ko pride mladi lovec do njega in obstane. Dva nestrpneža stojita drug ob drugem in čakata, kaj bo. Ko se približaš, rečeš mladcu, da stopi naprej. Kmalu se pod velikimi listi repe nekaj zgane, skoči in v odskoku zaropočejo peruti ob bokih petelina, ki se poševno s kovinsko zvenečim »kro-kok, kro-kok!« dviga v zrak. Živo mu žari roža, temnomodro mu blesti njegov vrat in trup se bakreno-rjavo odraža od sinjega neba, polnega jesenskega sonca. Po strelu pade v velikem loku kakor polna vreča. Pes zdrvi v galop, da mu mahedrajo klapasti uhlji, pograbi fazana in ti ga v istem tempu prinese. Vesela ubranost in zadoščenje zajame mladega strelca spričo lepega dela psa in nepozabnih lovskih prizorov pa tudi vodnika. Poglej, kako ponosno sedi pes pred teboj in čaka, da mu odvzameš plen iz gobca. Mar ni vreden pohvale? In z vsakim lovskim prizorom raste razpoloženje do lova in vsega lovskega. Nič manj ob zasluženi pohvali ne raste zavzetost psa. V naslednji njivi zopet stoji pes na divjad. Če si dober vodnik, takoj spoznaš, da ne stoji na fazana. Vkljub temu greš do psa, pokličeš mladca, da stopi bliže. Pes nepremično zre v malo globel pod košatimi listi repe. Dolgouhec čepi pošev in nepremično bulji v psa. Dobra vaja za november, si misliš in ukažeš psu, naj leže. Pes leže pa venomer dviguje glavo iznad sprednjih nog. Naj torej gleda in z glasnim »fuj, zajec!« preplašiš zajca iz loža in psa, da za trenutek stisne glavo med sprednje noge. A že je glava spet pokonci in najrajši bi skočil pes za dolgouhcem, ki veselo poskakuje preko njive V naslednji njivi nateguje. Fazani so se premaknili dalje. Že stoji štirinožni pomočnik, kakor da bi bil ulit. Le bliže, počasi, nikamor se ne mudi. Fazanka zleti iz ajde s tihim cip, cip, se dvigne in spusti vizitko, ker tak je običaj fazank. Za njo se dvigne v kratkih presledkih vsa družina. Petelini so že godni in na štiri strele padejo trije. Prvi se polagoma spušča, drugi pade ko snop, tretji pa povesi noge in leti proti malemu gozdiču. Dobro je treba paziti, kje bo pristal. Dosegel je gozd in hotel sesti na prvo drevo. Noge so mu odpovedale, pa je zdrknil na tla. Zapomniti si moramo mesto, ta ne bo daleč od drevesa. Prvi pa se je spustil na tla blizu onega koruzišča. Poberimo najprej drugega, ki leži pred nami. Pes skoči do njega, ga dvigne in v naglici prinese. Kratka pohvala psu in takoj po tretjega. Pes gre sam za njim. Ko ga hoče prijeti, petelin sfrfota, a zopet pade. Še en tak poskus, da se reši pred psom, v tretje pa ga pes pograbi kar v zraku in v galopu prinese. Vodnik stisne petelinu prsni koš, da vztrepeta in se umiri. Sedaj po prvega! Daši smo si dobro zapomnili mesto', kamor je sel, ga tam ni. Pes išče na povelje in ker ga tu v bližini ni, kroži v vedno večjih krogih, dokler mu veter ne prinese dah po fazanu. Trenutek obstane, nato gre dalje in dvigne mrtvega fazana. Zopet nateguje pes, počasi napreduje in vedno bolj se stiska k tlom, dokler trdno ne obstoji. Tu bo razkropljena kita. In tako gre dalje kakor lepa pravljica, da pozabiš vso težo življenja ter se vrneš ves prerojen, kakor da bi prišel z drugega sveta. Velike love z gonjači prirejamo tedaj na tihih, golih poljih, ko so pridelki pobrani, fazani' pa v gozdu, goščah. Kdor ne vidi lepote jesenskega gozda, je siromak. Upravičeno moremo reči: »Zeleni gozd je lovčev raj« in srečen lovec, ki more tak dan prebiti v svojem raju. No, in sedaj, dragi novinec, ki še nisi bil na velikem lovu na fazane, kjer se lovi z gonjači, pojdi v duhu z menoj, da vidiš, kako se tak lov vrši. Na pismeno vabilo, ki sva ga dobila, bova takoj odgovorila, da se lova udeleživa. To je tudi važno, kajti na velikem lovu mora prireditelj vnaprej vedeti, koliko bo strelcev, in ni vseeno, če računa na dvajset lovcev ter se jih lova udeleži le deset ali narobe. Od dobre organizacije in načrta je odvisen ves potek in uspeh lova. Na zbirališče pridimo točno. Prireditelj, vodja lova, je že nekaj minut prej na mestu, da sprejme goste. Predstavi se vsakemu lovcu, ki je že tam, da se z lovci spoznaš. Lovci smo v večini dobrodušni, radi se med seboj spoznamo, zato se ne boj, da bi te kdo smatral za vsiljivca, če so predstaviš in želiš spoznati lovske tovariše. Ko so vsi lovci zbrani, da vodja z rogom znak in spregovori nekako tako: »Tovariši! Hvala vam, da ste se odzvali vabilu na današnji lov. Lovili bomo samo fazane in kljunače. Le v predelih, kjer imamo preveč starih fazank in vam bo povedano, ko pridemo tja, je dovoljeno streljati tudi kokoške. Prosim, da ne prizanašate škodljivcem, lisicam, podlasicam, ujedam in podobnim, če vam pridejo na strel. Vsakdo naj ostane na svojem stojišču, dokler ne zasliši znak roga in pride v tisto smer. V pogon se ne strelja. Zato naj stoji vsak ob robu gozda, iz katerega se goni. Plen, prosim, da izročite gonjačem, ko pridejo do vas. Kdor ima psa, naj takoj po končanem pogonu z njim pobere zastreljeno divjad, če ni šla v naslednji pogon. V tem primeru naj obvesti Janeza in Štefana, ki bosta z gonjači. Prosim, ne pozabite, da puška ne sega tako daleč kakor vaše oko, sicer bo dosti pokanja, ranjene divjadi, a uspeha malo. Veselilo me bo, če bi morebitne ne- V pogonu (iz knjige »Die holie Jagd«) rednosti, pogreške ali nepravilnosti javili meni, ne pa govorili drugod, kjer ni pravo mesto. Prosim, da sedaj dvigne vsak svojo številko, ki naj jo nosi na vidnem mestu, ker bomo postavljali po redu, začenši z najnižjo številko, rdeče levo, črne desno. V naslednjem pogonu narobe. Dober pogled!« — »Hvala, enako!« odgovorijo lovci, žrebajo ponujene številke in si jih zatikajo za klobuk. Janez in Štefan urejata gonjače, delita klopotce in gonjačem zabičujeta, da morajo paziti, da gredo v vrsti, da ne smejo drug za drugim ter se morajo točno držati navodil in pridno uporabljati klepotce. Vsi naj gredo tiho, zato imajo klepotce, le kadar se dvigne fazan, naj ga javijo s: »Pozor, fazan!« ali »Pazi, lisica!« (Mislim, da bi bilo najbolje, če bi priučili gonjače, da bi letečo divjad avizirali s pozor, bežečo s pazi.) Za tem so šli lovci po kolovozu v gozd, ki je s presekami razdeljen na velike pravokotnike, na drugo stran pa sta vodila Janez in Štefan gonjače in jih večkrat opominjala, naj bodo tihi, ker sicer preženo lisico. Na križišču se lovci ustavijo. »Tinček,« se oglasi vodja. »Ti postavljaj rdeče, jaz bom črne. Črni, prosim, tiho za menoj, rdeči, prosim, s Tinčkom.« Družba se je razpolovila. »Številka ena, prosim,« se oglasi tiho vodja. »Pogon pojde z vaše leve; ko pridejo gonjači do vas, se pomikate do konca zagona. Dober pogled!« — »Hvala, enako!« odgovori nositelj prve številke, se obrne v stran, vtakne naboje v cevi in se pripravi. Tako postavlja vodja po redu in zapre desno stran ter polovico čelne. Z druge strani pa postavlja Tinček vse do zadnjega lovca. Gozd je miren in v najlepši jesenski obleki. Orumenelo listje se v tisočih odtenkih barv blišči v jesenskem jutru. Gozdni policaj, klepetava šoja, prva opazi lovce. Hitro je morala tajnost izbrbljati dalje: »Čšžeek, čšžeeek! žek, žek, žek! Žak, žak!« in že se oglašajo druge in preletavajo v varno notranjost gozda. Tedaj se je oglasil zategli glas vodjevega roga in naznanil pričetek prvega pogona. Na drugem koncu se čujejo klepetci, kmalu zategli »Pozor, fazan!« Na levi pade strel. Ropot peruti se nam bliža, puško k licu. Med vejevjem že vidiš telo fazana, ki ga pa ne ločiš, ko prileti iz goščave, vidiš, da je kokoš. Puška dol! Zopet strel na desni. »Pozor!« se čuje iz ozadja. »Koo-kok, koo-kok,« se oglaša petelin, se dviga nad drevesa in ko prileti mimo nas, razprostre peruti in kakor namazan blisk švigne mimo. Puška je pri licu, strel pade, a. fazan se niti ne zmeni in že nam je iz vidika. Pa pravijo, da ni težko sklatiti fazana iz zraka. Tako dolg je videti, a je večkrat le prekratek. Nič zato, če ni ranjen. Nam je za užitek, njemu pa za življenje. Ko se fazan dviga, res ni težka tarča, vse drugače je tedaj, ko v največjem zaletu švigne mimo nas. Zato priporočam, da se vadimo streljati vso divjad, tako da jo vzamemo- na muho in potegnemo pred njo, raje več ko premalo. Če smo jo zgrešili, smo potem uverjeni, da ni zadeta. Sicer imamo prekratke strele, ki zadenejo v »mehko-« (neplemenite dele), in navadno nam gre ta divjad tako zastreljena v zgubo, da v dolgotrajnih mukah pogine, če je prej ne reši lisica. Tudi na drugo cev se ne zanašaj. Ta naj ti služi le za popravo, ker drugače ne boš imel ne s prvo niti z drugo dobrega uspeha. Brnenje peruti se čuje že od daleč, fazani lete v šopu. Hitro izberi najbližjega petelina. Tako! »Bum!« in fazan potegne vrat, da se mu glava skloni nazaj in pade kakor vreča mrtev na tla. Vedno bliže prihajajo gonjači, lovci pa streljajo tu in tam. Glej, 20 korakov pred nami beži petelin, dva, trije. Previdni, so naju že opazili in se pritisnili v gost grm. Eden je pretekel preseko in srečno prišel onkraj. Gonjači so že blizu. »Brrrr, ko-kok, ko-kok!« se dvigajo fazani, da pade cela salva po njih. Konec prvega pogona. Tri peteline imamo, dobro je. Naš sosed je s psom, ali bo prinesel zastreljenega? Psa vodi do nastrela, ukaže psu, da sede, pokaže sled ter ga spusti z besedo: »Išči izgubljeno!« Pes povzame sled z nizkim nosom, ga malo preskoči v navdušenju v levo in desno, pa se popravi in mirno sledi skozi grmovje. Pritajeni »Kek, keek?« se sliši iz grmovja kakih osemdeset korakov daleč. To je znak, da je pes petelinu čisto za petami. »Prinesi!« podžiga lastnik psa. Ne dolgo za tem stopi pes ponosno iz gostega grmovja. V gobcu ima petelina, ki se mu perje bakrenorjavo blišči v soncu. Lep pogled na dobro delo psa. Lastnik mu odvzame plen, ga potreplja v pohvalo, ponosen na tako dobro izšolanega psa. Lovski rog nas kliče na zbirališče, od koder se razvrstimo za drug pogon. Na zbirališču pripazi vsak lovec, da gonjač odda ono divjad, ki jo je sam ustrelil. Plen se položi v senco v redu drug poleg drugega, vsak deseti kos nekoliko iz vrste, da je preglednejše štetje. Tako se vršijo pogoni na velikem lovu, če je lov pravilno voden in lovišče dobro zarejeno s fazani. Kakor rabi gojitelj parkljaste divjadi puško tudi v gojitvene namene, tako jo rabi tudi gojitelj fazanov. V ta namen povabi enega ali dva dobra poznavalca fazanov v predele, najbolj zarejene s fazani, če imamo dosti fazanov, imamo med njimi tudi neko število starih, ki niso priporočljivi za razplod, ne glede na spol. Stari petelini postanejo prehudi pretepači, kure pa jalove. Omenil sem že znake, kako spoznamo stare kokoši. Petelina pa spoznamo v zraku, po njegovi izrazitejši barvi in' velikosti. Zlasti rep mu je posebno dolg. Jasno, da tam, kjer je stalež nizek, ne bomo odstreljevali starih kokoši, če niso izrecno petelinje operjene. Tudi stara kokoš, ki ni jalovka, nam bo gnezdila, le število jajc je majhno. Zato v lovišču, kjer ni dosti fazanov, ne streljamo kokoši. V dobro zarejenemu revirju pa ne trpimo starih kokoši, ker imamo mladih dovolj. Poleg tega nam stare kokoši odganjajo mladiče, ki se nam prav lahko izselijo, kar je za lovišče občutna škoda. Vendar je potrebna tudi tu previdnost. Nevešč lovec na fazane, ki ne pozna znakov, ki jih fazan pokaže ob strelu, ne bo nikoli vedel, kako je divjad zadel. Zato tudi ne bo mogel pravilno ravnati pri iskanju ranjene divjadi. Naj omenim še nekaj bistvenih znakov: Dobro in smrtno spredaj zadet fazan na strel zastane, povesi peruti, glavo potegne nazaj, da pokaže prestreljene prsi, dvigne rep in v istem trenutku telebne na tla. Strel v glavo, če ni v trenutku smrtonosen, naznači fazan s tem, da se dvige skoraj navpično, ko nastopi smrt, prestane leteti in pade kakor snop na tla. Redek je strel v glavo, da ni smrtonosen. Vendar so tudi taki primeri, ko mu izbijemo samo oko. V tem primeru tudi leti navpično v višino, da se kmalu v zavojih spusti na tla in obleži z razpetimi perutmi. Paziti moramo, da se nam ponovno ne dvigne, ker je sicer izgubljen. Naznačenje strela (iz knjige »Fasanen als .Tagdwi,ld«, F. Schwerin) Strel v perut. Če smo mu prebili kost, fazan ne more dalje leteti in včasih kakor vreča takoj pade. Neizvežban lovec je prepričan, da je smrtno zadet, bistro oko pa takoj opazi, da nosi fazan trdno stegnjen vrat, kar znači, da je še življenje v njem. To pokaže takoj, ko doseže tla, kajti v trenutku se zave in z bliskovito naglico odbeži ter se skrije. V tem primeru ne štedimo z nabojem tudi tedaj ne, ko je na tleh. Včasih naznači strel v perut drugače. Če je kost zadeta in ni prelomljena, leti dalje, ko se mu kost prelomi, pade ali polagoma pristane daleč od nas. Tega brez dobrega psa ne bomo tako hitro našli. Strel v mehko, to je v drobovino, spoznamo po tem, da fazan nekako zastane v letu in se malo dvigne, nato pa poševno leti dalje. V tem primeru pusti tudi precej trebušnega perja. Ako je zrno globoko prodrlo, ostane na mestu, kjer je pristal, sicer nam odbeži. Pri takih strelih navadno povesi eno ali obe nogi, ker sta tudi ti ranjeni. Strel v nogo poznamo, ker fazan ranjeno nogo povesi. Leti pa izborno, če ni še drugje ranjen. Po takem strelu navadno fazana ne poberemo. Če rana ni prehuda, jo preboli. Strel v hrbet naznači s tem, da se po strelu zaziblje, našopiri perje, stegne nogi in leti dalje, vendar pade mrtev na tla. Ako je hrbtenica le oplazena, ne stegne nog, vendar je njegovo zibanje tako močno, da premoti celo izkušenega lovca. Kmalu pa je njegov let zopet normalen. V splošnem moramo priznati, da zastrelimo vse preveč fazanov, ki jih tudi z najboljšim psom ne moremo rešiti muk in žalostnega pogina. Največ je krivo to, da precenjujemo strelčevo spretnost in zmogljivost puške. Mnogo je med nami lovcev, ki so prepričani, da puška zmore vse. Saj so še dandanes »lovci«, ki se hvalijo1, kako- so položili zajca na sto Korakov. Zavedajmo se vendar, da lovec ne sme streljati predaleč, da je smešen oni, ki se hvali, da je na kilometrsko razdaljo podrl divjad. Divjad nima orožja, da bi se nam postavila v bran. Če bi lovci hoteli in ne bi bili lovci, bi v kratkem postrelili vse, »kar leze in gre«. Divjadi ostane le beg, s katerim se skuša rešiti pred smrtonosno puško. Zato ne streljajmo preko razdalje, na katero je ne moremo zanesljivo smrtno pogoditi! Lovec mora vedno premisliti, preden ukrivi kazalec. Prvega strela naj ne sproži, če je razdalja več ko petdeset korakov. Tako bo prihranil marsikateri živali muke, sam pa bo bolj zadovoljen, ker bo imel v lovišču mnogo več žive in zdrave divjadi, v svojih zapiskih pa razmeroma več zadetkov Mnogokrat je predebelo zrnje vzrok slabih uspehov pri lovu na fazane in tudi na drugo divjad. Pri nas, mislim v splošnem v Sloveniji kakor tudi v ostali Jugoslaviji, kaj radi uporabljamo predebelo zrnje, čeprav je bilo v našem glasilu (Lovec) to večkrat omenjeno. Fazana streljamo v jeseni z zrnjem številka 12 (2i/2 mm) in številka 10 (3 mm), pozimi s številko 10 in številko 8 (3J4 mm). Najboljši fazanji strelci, ki so postrelili na tisoče in tisoče fazanov, ne uporabljajo nikoli debelejših šiber od 314 mm, kar bi odgovarjalo naši številki 9, ki je pa pri nas ne izdelujemo. Večino fazanov pa postrele s številko 12. Končno še to! Kakor mora biti lovec izvežban v vsestranskem ravnanju z divjadjo, tako mora znati ravnati tudi s plenom. Ni lovsko, če fazan, ena naših najlepših ptic, ustreljen predstavlja le kepo mesene in pernate gmote. Ustreljnega fazana obešamo na zadrge in ga ne tlačimo v nahrbtnik. Tudi perja, zlasti repa mu ne pulimo, ker more mrtvi fazan ostati lep za pogled. Zato tudi pazimo, da ga ne vlačimo po blatu. Ako je vroče, moramo fazane takoj pc vsakem končanem pogonu iztrebiti, sicer opravimo to ob koncu lova. Iztrebiti fazana ni težko. V bližnjem grmu si odrežemo vejico in jo prirežemo na kljukico. S to sežemo v kloako fazana, kljukico zasučemo, da zapnemo čreva in jih izvlečemo. S previdnim ravnanjem ne odtrgamo črev, vse dokler jih nismo docela izvlekli. Tako iztrebljen fazan se ne osmradi tako hitro in meso ne pozeleni. Fazana so svoj čas, ko je bil redkost in ga je gojilo fevdalno plemstvo, prištevali k divjadi velikega lova. Danes je pravilno, da spada v mali lov. , Sklep Ko je popotnik vprašal Bosanca, kako daleč je še do vasi, mu je ta odgovoril: »Za lulu duhana!« Ne vemo, da li je popotnik sedel na prvi obcestni kamen, prižgal cedro in čakal, da pride vas do njega, ali je stopil ter si prižgal pipico, ko je že korakal skozi vas. Tako je z gojitvijo fazanov. Če sproti postrelimo letni prirastek, smo enaki popotniku, ki čaka, da pride vas do njega. Ako pa nažgemo pipico v vasi, smo dosegli svoj cilj. Šele tedaj torej, ko dosežemo stalež, kakršnega si želimo, izvajamo brez skrbi lov na fazane. S tem, da priporočam gojitev fazanov, ne mislim tega v škodo druge divjadi. V' istem revirju gojimo prav tako ostalo divjad. Gojitev je tudi zaradi tega priporočljiva, ker bomo že v komaj nasajenem revirju lahko izvajali še isto jesen odstrel petelinov. Res ne bo ta odstrel tako' velik, vendar ima začetnik že prvo' leto vidn uspeh. Ker je razmerje prirastka po' spolu približno 1:1, je potrebno, da nadštevilne peteline odstrelimo. Star pregovor pravi, da vse poti vodijo v Rim. Smernice, ki sem jih dal, niso edinstvene. Gotovo je mogoče gojiti fazana tudi drugače in na razne načine z večjim ali manjšim uspehom. To, kar sem napisal, pa smatram za naše razmere kot najprikladnejše, bodisi če gojimo fazane v večjem ali manjšem obsegu. Pri vsem tem sta me bodrili misel in želja, da napišem vodič in priročnik za ljubitelje te krasne ptice, ki nam lahko poživi in okrasi še nešteto krajev naše lepe domovine. Z geslom: »Kdor ne goji, naj ne lovi,« predajam to razpravo našim lovcem. iit>i Dober pomočnik (iz knjige »Fasanen als Jagchvild«, F. Schwerin) Dr. Janko Lavrič Vzgoja goničev (Konec.) Vajo na umetnem krvnem sledu moramo večkrat ponavljati, tudi s starejšim psom; nudila se nam bo prilika, da bomo psa rabili tudi na naravnem krvnem sledu in dobro izvežban pes tu ne bo odpovedal in tako bomo za svoj trud najbolje nagrajeni. Kakor na umeten, tako tudi na naraven krvni sled ne denemo psa takoj, marveč šele po preteku vsaj dveh ali treh ur. Smrtno ranjena divjad odskoči in si poišče čimprej osamljen skrit prostor, na katerem izkrvavi in to traja nekaj ur. Če pa pride kdo v njeno bližino, preden je poginila, se žival še umika, kar poveča njene bolečine; čemu bi žival trpinčili? Zato- počakajmo raje uro več ko manj in naš uspeh bo zanesljivejši. Čim starejši je sled, tem bolj počasi, a zato bolj sigurno pes dela. Opazoval sem pri takem delu kratkodlakega istrijanca Razora. Na nastrel lisice je bil priveden tri ure po strelu, vreme suho, delo se je vršilo okrog 13. ure; pes je takoj imel nos pri tleh in polizal nekaj kapljic krvi, ki so bile na nastrelu, nato je kake tri do štiri minute študiral, šele potem je potegnil jermen naravnost skozi velik in košat grm, da mu tudi s 6 metrov dolgim jermenom nisem mogel slediti, zato sem jermen spustil. Na drugi strani grma se je ustavil in iskal novih sledov, se nato nekaj korakov premaknil in zopet iskal tako, da je preiskal vse v kotu 90° okrog sebe, nakar se je zopet premaknil. Tako je delo napredovalo kakih 300 metrov, a tako počasi, da sem imel tudi jaz čas iskati in sem res našel nekaj kapljic krvi, kar me je potrdilo v pravilnosti smeri, ki jo je pes izdeloval.. Tako je pravilno in zanesljivo delo po krvnem sledu. Opozorim še posebej, da pustimo psa, naj dela samostojno in mu zlasti pri izdelovanju naravnega krvnega sledu zaupajmo, kajti pri tem delu njegov nos več velja kakor naše oči. Ako pes na naravnem krvem sledu pride do živali, ki je še živa, naj jo goni toliko časa, dokler ranjena žival ne obnemore, ali naj jo na mestu zaustavlja, da se ji približa strelec in ji da usmrtilen strel. So pa psi, ki najdeno mrtvo divjad oblajajo, to se pravi, da lajajo pri njej toliko časa, dokler ne pride strelec do nje; drugi psi pa se vrnejo do strelca in ga peljejo do mrtve živali. Oblajavca vzgojimo na ta način, da ga že od rane mladosti vežbamo, da se oglaša na povelje; ko takega psa pripeljemo k mrtvi živali, mu ukažemo, da laja nanjo in pes se tega sčasoma tako priuči, da mrtvo divjad oblaja brez povelja. Pokazavca doslej še nisem imel prilike vzgojiti in iz lastne izkušnje ne vem povedati, kako bi ga k temu priučili. Nekaterim psom je ohlajanje in pokazanje mrtve divjadi prirojeno; poznamo pa med goniči, posebno braki-jazbečarji, veliko oblajavcev. * S svojim učencem smo sedaj gotovi glede vsega, kar rabimo in zahtevamo od njega kot splošno rabnega psa za glasen lov; učili smo ga v vsem, kar zahtevajo predpisi o preizkušnjah za delo, naj bo to Pravilnik za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov ali pa določila za tekme brakov-jazbe-čarjev. Navodila za dresuro brakov-jazbečarjev vsebuje Fiirerjeva knjiga: »Brak-jazbečar«, ki pa je žal pošla, dočim je Pravilnik za brake izšel v posebni brošuri, ki so jo lansko leto prejeli vsi okrajni lovski sveti. Toda marsikje leži v zaprašeni omari tajnika, namesto da bi vsaj po en izvod dobile lovske družine ali pa rejci brakov. Predelovali smo večinoma samo> to, kar se zahteva od goniča na preizkušnji med obveznimi predmeti. So pa veščine, v katerih moremo vsakega goniča izučiti, če jih rabimo za svoje lovišče, n. pr. v donašanju na suhem ali iz vode, v ostrosti na roparico, ki je, kakor že omenjeno, za brake jazbečarje z ozirom na njihovo poslanstvo obvezen predmet; tudi čuvanje mrtve divjadi, dalje ohlajanje ali pokazanje mrtve divjadi spada med neobvezne predmete. V čem vse se dajo goniči izučiti, naj pove nekaj primerov. Med najstarejše lovce in dobre vodnike goničev spada vsekakor Škulj Anton iz Ortneka; pred leti sem na brakadi stal na stojišču prav blizu njega. Goniči so odgnali, tudi brakir je bil precej oddaljen od naju, zato sva začela piskati jerebom. Škulj je imel poleg sebe braka-jazbečarja, čigar imena se ne spominjam; vem le, da je pravkar končaval dresuro z njim. Pes je ležal prosto odložen v njegovi bližini poleg nahrbtnika; ostal je popolnoma miren tudi tedaj, ko so goniči prav ob nama gonili. Ko sva zapiskala jerebu, sem kmalu zaslišal sprelet in malo za tem Škuljev strel, nato pa njegovo povelje Prinesi!; naravno, da sem bil radoveden, kako bo pes povelju sledil, in se celo malo premaknil, da sem imel lepši razgled, in že sem videl psa, kako nese ustreljenega jereba, nakar je na povelje vodnika z roko šel na prostor poleg nahrbtnika. Vtem so se oglasili pod nama goniči, gonja gre v smeri proti nama, da, prav na Škulja, ki je položil na dlako zajca; katerega je pes prav lepo aportiral. Še ena, dve gonji, nekaj strelov na drugem koncu, pa se oglasi rog s tremi zategnjenimi znaki, kar je znamenje za konec pogona. Hitel sem do Škulja in mu pomagal nositi plen —• zajca, ker sem bil sam prazen. Pohvalil sem delo psa in dreserja, a ponižni Tonček je odklanjal pohvalo zase, temveč je tudi sam pohvalil psa. Med razgovorom sva se približala strelcem na zbirališču, ko zaslišim Škuljevo povelje Pr i n e s i izgubljeno! Ne da bi jaz opazil, je dobri vodnik spustil med potjo na tla jereba in po dobrih 100 metrih ukazal psu, da ga poišče in prinese, kar je tudi storil tako, da so vsi navzoči to videli. Jasno, da pohvale in občudovanja ni manjkalo. — V cerkniški okolici love skoraj izključno le z resastimi istrijani; le redek je med njimi, ki ni izučen v prinašanju iz vode, kar je tudi razumljivo, kajti na jezeru je polno rac, resavec pa je primernejši za vodno delo kakor kratkodlakec. — Ko je na lanskih preizkušnjah brakov v Škofji vasi pri Celju kratkodlakec Reks izdelal krvni sled na jermenu, mu je vodnik, ki je, kakor predpisano, zaostal kakih 50 metrov, ukazal, naj prinese zajca, ki je bil položen na koncu sledu in pes je brez vsakega obotavljanja to tudi storil. Že ti primeri kažejo, da goniča marsikaj lahko naučimo. Ko smo vzgojo psa zaključili, s tem še ni rečeno, da vse brezhibno zna; treba je še. ponavljati in piliti, ne samo prvo leto, temveč vedno. Tudi potem, ko psa spustimo v družbo z drugimi na brakado, moramo od časa do časa še vedno vežbati s samim psom, da ničesar ne pozabi, temveč da se utrjuje. Pravilno je, da je v vsakem lovišču določen primeren del, ki je namenjen v prvi vrsti za vežbanje psov; tja hodimo z njimi vse leto, kadar nam čas dopušča, da šolanje nadaljujemo in ko je v vsem povsem trden, ga peljemo na preizkušnjo na tekmo, da pokaže, kaj zna, česa se je naučil in da doseže oni ideal, ki smo ga hoteli doseči — vpis v knjigo preizkušenih psov. Svetujem pa, da se tudi v tem ne prenaglimo; mnogi greše, ker svojega premladega, še ne zadosti izvežbanega psa pripeljejo preizkusit, a ker pes ne doseže take ocene, kakor jo je vodnik pričakoval, izgube vse veselje do dela, česar pa so sami krivi, ker so se prenaglili. Tako napako store zlasti oni, ki psa izuče samo do polovice dobro, ostalo pa površno, ker se jim mudi na preizkušnjo. Ali bi ne bilo bolje, da bi za eno leto počakali in psa res v redu izučili? Vsak rejec goničev mora stremeti za tem, da pride njegov gonič v knjigo preizkušenih goničev, kajti kmalu se ne bo zahtevalo samo, da je pes čiste pasme, temveč bodo kot plemenjaki priznani samo oni, ki so po prestani preizkušnji dosegli vpis v to knjigo; ne samo lep, čistopasmen, temveč tudi poraben in v prvi vrsti poraben mora biti vsak lovski pes, tudi gonič! Res je, da ne vežbamo psov samo zaradi preizkušenj, temveč za splošno rabo; toda tudi v šoli se ljudje ne učimo zato, da dobimo dober red, vendar brez izpričevala kot potrdila, da si bil v šoli in s kakšnim uspehom si jo končal, ti ne bo nihče verjel, da si bil sploh v šoli, ali si bo vsaj mislil, da si šolo slabo končal. Tudi za pse je treba preizkušnje pred objektivnim razsodiščem, ki presodi, ali je pes izvežban ali ni, in to je zanje zbor sodnikov na kinoloških prireditvah. Nihče ne more biti nepristranski sodnik svojemu lastnemu psu, objektivno sodbo morejo izreči samo drugi. Poznamo lovce, ki veliko govore in kritizirajo, nikoli pa ne pripeljejo svojih psov pred nepristransko sodišče. Toliko časa, dokler ne pokažejo, kaj znajo sami in česa so svoje pse naučili, naj raje kar molče. So pa med nami tudi taki, ki smatrajo goniče in lovce, ki love z njimi, za nekaj manj vrednega v lovskem občestvu. Taki ljudje pozabljajo, da je lov z goniči najstarejši način lova in da vsi lovski psi izvirajo od goničev. Ta način lova bo tudi ostal, ker so tereni, kamor človek ne more in le gonič je tisti, ki lahko pride do divjadi in jo požene do strelca; so pa zopet lovišča, kamor gonič ne spada, ker se lov na njih lahko izvršuje brez njih. Nerazpoloženja do goničev pa smo v veliki meri krivi sami rejci goničev zato, ker jih ne učimo in zahtevamo od njih, da naj brez vsakega vežbanja izvršujejo svoje poslanstvo. Kakor prvo tako je tudi drugo napačno. Preden končam, moram opozoriti še na nekatere napake, ki jih zagrešimo pri lovu z goniči; so to napake, ki jih storimo po šolanju in ki velikokrat povzroče, da pes na vse šolanje pozabi. Omenil sem že, da moramo vežbanje stalno ponavljati; pes bo v svoji bistrosti sam popravil kakšno napako, za katero njegov vodnik sploh ni vedel, da je napaka, ali pa bo vodnika opozoril, kako bi bil že davno mogel svojega psa nečesa naučiti ali odvaditi. To velja za splošno; med posebne pregreške vodnikov pa štejemo zlasti še te-le: Ko gremo na lov, naj bo pes vedno oprčen, pa naj bo da gremo na lov sami ali pa v družbi. Če gremo sami, spustimo psa s stojišča, če pa gremo na skupni lov, naj psa spusti brakir tedaj in na mestu, kakor je odrejeno, če pa gre pes na lov prost, skače sem in tja ter išče, ker smatra, da to mora delati vedno, kadar je prost. Zgodi pa se, da pes že na lov grede spodi divjad in čim se oglasi, stečejo lovci na mesta, ki si jih po slučajnem naključju izberejo za stojišča in, če pride divjad, streljajo, večkrat celo proti sosedu, za katerega ne vedo, kje stoji, ker ne stoji na stojišču, ki je znano in že preizkušeno. Ali je to disciplina? Disciplina za lovce in za pse! Za vse, tudi za lov, velja, da je treba delati po načrtu. Posebno1 za lov to mora veljati, ker na lovu rabimo puško — smrtonosno orožje! -— Na mnogih krajih sem opazil, da po končanem skupnem lovu gonjači in lastniki psov le-teh ne počakajo, temveč odidejo, pse pa puste, da prosto gonijo; lepo nadaljevanje vaj v poslušnosti, kajne! Pa če že počakajo pse, vodijo neoprčene s seboj in puste, da tudi domov grede iščejo; pes pride na sled, dvigne in tedaj se ponovi isto kakor na lov grede — brž vsi na primerno mesto, samo da pridejo do strela. Tudi to je velika napaka. Kadar je lov končan, je končan za vse, za strelce, za gonjače in za pse! — V času lovopusta jemlje marsikdo svojega goniča s seboj na njivo, na travnik ali v gozd; misli si, naj se pes malo sprehodi in preskače, to mu ne bo škodilo, pa tudi, če kaj požene, bo prav, se bo vsaj vadil. Pes pa je tedaj prepuščen samemu sebi in goni kar koli in kjer koli, vaje v poslušnosti pa so bile zastonj! — Drugi jemljejo tedaj, ko je večina divjadi v lovopustu, goniča na lov na lisice ali na divje prašiče; gonič lisico že goni, če pride nanjo; gonil pa bo ono divjad, katero najprej najde, pa vedi vnaprej, da bo to ravno lisica. Podobno je na lovu na divje prašiče, katere goni le redek gonič, zanje je treba preizkušenih specialistov in gonič, ki to ni, mora ostati doma, bo lovu in lovišču več škodil kakor koristil, ker bo dvignil drugo divjad in s tem opozoril prašiče, da se pravočasno umaknejo. Zaradi tega velja, da sme gonič v lovišče samo v oni del, ki je namenjen za vežbanje psov, sicer pa samo v času, ko divjad ni v lovopustu, na skupne love pa le v času, ko so dovoljene brakade. Kdor dela drugače, nepravilno izvršuje lov in je kazniv po zakonu o lovu; še več, takega psa smatramo lahko kot klateža, katerega sme vsak lovec v svojem lovišču ustreliti (36. člen zakona o lovu) in ga bo dober gojitelj divjadi tudi ustrelil, ker s preganjanjem divjadi ob neprimernem času dela samo škodo. Kar velja za goniče v času lovopusta, velja pa vse leto za vse pse razen pastirskih, ki imajo, če bi pokazali nagnjenje za gonjo divjadi, na vratu navezan oklešček, ki jim tek zavira. Posebno nevarni za divjad so križanci, ki vse leto prosto gonijo divjad in imajo zato veliko prakso ter so navadno slabi iskači, zaradi prakse pa dobri goniči; vendar ti ne love za lovca, temveč zase. — Ko gre slab lovec sam s svojim goničem v lovišče, ga ne spusti šele na stojišču, kjer bi ga moral počakati, temveč ga spusti, čim pride v lovišče, in se potem premika sem in tja; kako more pes takega lovca najti. In ker ga ne najde, išče divjad, kjer koli se mu poljubi, ko se pa naveliča, gre sam domov. Za take primere delajmo tako, kakor naši predniki: spusti psa na stojišču, da išče okrog tebe; če nič ne najde, bo kmalu prišel sam do tebe in tedaj mu ukaži, da išče v širšem krogu, ali pa psa oprči, se premakni in ga spusti na prihodnjem stojišču. * Marsikaj bi bilo treba še povedati glede pravilne vzgoje in rabe goničev, pa bodi zadosti. Napisal sem ta članek, da ustrežem želji mnogih lovcev, ki so tak članek želeli. Snov za to mi je dala praksa pri vzgoji goničev. Mnogo dobrega, a tudi slabega sem videl na preizkušnjah in nekaj prijetnih doživetij sem tudi napisal. Neposreden povod za članek mi je pa dala razprava švicarskega vzgojitelja goničev A. Rousch-a v knjigi »Die Schweizer Laufhunde«. Primerjal sem njegove nasvete za vzgojo s svojimi izkušnjami in kar sem spoznal za dobro, sem tudi v članku porabil potem, ko sem nasvete tudi preizkusil. Navodila za vzgojo psov niso šablona, niso obvezen predpis, ki mora držati; navodila so samo nasveti, obveznega pravila, ki bi za vedno veljalo, ni mogoče postaviti. Vzgoja psa se ravna prvenstveno po psu, v drugi vrsti po vodniku; pravila in navodila za vzgojo; za dresuro psa so samo ogrodje — kosti, meso, kri in življenje pa dasta pes in njegov vodnik. Dr. Stanko Bevk To in ono iz živalskega sveta (Poglavja iz zoologije za lovce) (Konec) XII. Živali se množe tako, da se razcepijo v dva ali več delov ali da poganjajo iz trupla izrastke, ki se odločijo in poosebijo, ali pa, da proizvajajo za razplod posebne stanice v organih, ki jim pravimo spolovila. Ta so dvojne vrste: v enih se snujejo jajca, to so ženska spolovila; v drugih semenčice, to so moška spolovila. Praviloma je treba, da se semenčica in jajce spojita, kar imenujemo oploditev. Po oploditvi se jajce prične brazdati, to se pravi, da se nadeli z bolj ali manj globokimi zarezami v štiri, osem itd. do nešteto stanic, ki ostanejo v medsebojni zvezi. Iz skupin teh stanic nastajajo polagoma razna tkiva in iz njih organi, ki sestavljajo novo žival. Ta živalca je ali taka, kakor sta proizvajalca jajc in semenčic (mladič), ali pa je drugačna (ličinka), ki se šele v daljnjem razvoju preobrazi v obliko roditeljev. Spolovila obojne vrste utegnejo biti v eni in isti živali ali pa so porazdeljena na dva posameznika. V prvem primeru govorimo o dvospolnikih, hermafroditih, kakor je n. pr. vrtni polž, v drugem pa o enospolnikih, kakor jih je večina živali. Poedincu, ki proizvaja semenčice, pravimo samec, po-edinki, ki proizvaja jajca, pa samica. Jajca oplajajo samci ali v samici ali izven nje. Za prvi način oploditve je potrebna začasna telesna združitev, za drugi način take združitve ni treba, samci polijejo iznesena jajca s semenčicami. Tako se oplajajo jajca n. pr. pri ribah. Tudi dvospolniki se ne oplajajo sami; jajca in semenčice v poedincu ne dozore ob istem času, zato si mora dvospolnik poiskati druga za oploditev. Le tam, kjer je to izključeno, kakor n. pr. pri trakuljah, se oplaja poedinec sam, pa še tam oplajajo semenčice prednjega člena jajca naslednjega člena, dasi so v vsakem členu obojna spolovila. Redek je pojav, da se razvije tudi neoplojeno jajce. Taki primeri so najbolj znani pri čebelah in trtni ušici. Matice, ki so se sparile, hranijo semenčice kakor večina žuželk v semenskem mešičku. Ko lezejo jajca mimo tega mešička na dan, se oplajajo s semenčicami, toda ne vsa. Iz neoplojenih se razvijejo po preobrazbi ličinke samci, troti, iz oplojenih pa samice in sicer v navadnih celicah delavke, v velikih, sodčkastih pa matice. Pri trtni ušici se menjavata spolni in nespolni zarod. Ta nastaja iz neoplojenih jajc. Oplojeno jajce se razvija v zarodek in novo žival ali v materinem telesu, kar velja za sesalce, ali izven materinega telesa, kar je običajno pri drugih živalih. So pa izjeme, da ostanejo jajca tudi pri nesesalcih do izgo-ditve v telesu samice, ki potem znese že žive mladiče namesto jajc. To so v glavnem, kar smo že omenili v prejšnjih poglavjih, nekatere kače in neki dvokrilci. Razloček med sesalci in drugimi živorodci pa je ta, da se hrani rastoči zarodek pri sesalcih iz materine krvi, pri onih drugih pa iz rediva, ki je v jajcu, torej prav tako kakor pri jajcih, ki se izgode izven materinega telesa. Za razvoj zarodka v oplojenem jajcu je potrebna dovoljna toplota, vlaga in zrak. Toplota vzdržuje rast, vlaga zadržuje izsušitev, zrak potrebuje zarodek za dihanje. Pri sesalcih greje zarodek toplina materinega telesa, vlago in kisik pa mu donaša kri. Iznesenim jajcem daje toploto valeča žival, to so v glavnem ptiči, sicer pa sonce ali kemične preosnove trohnečih in gnijočih snovi, kamor mnoge živali znašajo svoja jajca. Poleženi ali izleženi mladiči vretenčarjev so z izjemo krkonov (žab) povsem podobni rodnikom, le da so manjši, vtem ko so iz jajc se izlegli potomci krkonov in večine drugih živali popolnoma drugačne telesne oblike in ustroja. Ti potomci, ki jim pravimo ličinke (paglavci, gosenice), so brez spola in se šele po nekih vnanjih in notranjih izpremembah preobrazijo v spolno žival. Posebno popotna je taka preobrazba pri večini žuželk. Vzemimo za primer metulja! Iz godnega jajca prileze drobna ličinka, gosenica. Takoj začne žreti in žre skoraj brez prestanka, da tako rekoč kar vidoma raste. Ko doraste, se stisne in izpremeni v bubo; obdana okrog in okrog s hitinastim oklepom visi ali leži nekje nepremično in ne privzema nič hrane. Kakor pa je po vnanjem videzu brez vsake izpremembe, se v njj gode čudovite premene. Vsi notranji organi razpadejo in se razlezejo v rumenkasto, tekočo snov. Nato nastopijo posebne stanice, tako imenovane fagociti, ki so se zasnovali že v ličinki, se hranijo z razlezlino, se močno množe in nastavljajo nova staničja. Iz teh staničij se tvorijo novi organi. Kar je bilo uničeno, zraste na novo. Poleg drugih organov nastanejo zdaj tudi spolne žleze, ki jih v ličinki ni bilo. Izvrši se pravi preobrat v bubi; staro staničje se prenovi v novo: ličinka se je preobrazila v dovršeho žival, gosenica v metulja. Ta je ali samec ali samica, torej spolna žival. Tej je zdaj glavna naloga množitev, zaroditev potomstva. Skrb za hrano ji stopi v ozadje, je le toliko, da se ohrani pri življenju. Več ne potrebuje, saj ne raste; rasla je, ko je bila ličinka. V življenju žuželk razločujemo torej dvoje občasij: eno, v katerem se žival v glavnem prehranja, da zraste, in drugo, v katerem si oskrbi potomstvo. Te dve dobi sta pri živalih, ki se preobražajo, dobro razločni in vidno ločeni s stanjem bube. Tudi pri drugih živalih moremo govoriti o takih dveh obdobjih, dasi nista tako opazni. Celo pri sesalcih jih moremo opažati Porojen mladič samo je in raste. Šele ko doraste, postane spolno zrel. Nato se ob določenem letnem času, pri nekaterih sesalcih enkrat, pri drugih dvakrat ali celo večkrat v letu vidno izpremeni način življenja. Žival skoraj preneha jesti, postane topa ali bojevita, nepokojna. Vidi se ji, da jo je nekaj popolnoma prevzelo, to je gon po plemenitvi. Tudi telo samo kaže često izpremembe: razne vnanje žleze prično delovati, čopi dlake zrastejo ali se mestoma dlaka prebarva. Rogovje je doraslo in očiščeno. V telesu vre; posebni hormoni se izločijo, podro dosedanje ravnovesje in spolne žleze, doslej mirujoče, ožive in dozore, moda prodro iz trebušne votline v vnanji del spolovila, semenčice se snujejo v velikem številu. Po izvršeni oploditvi se vnanje in notranje žleze umirijo, žival se upokoji in živi svoje navadno življenje do zopetnega nastopa plemenitve. Obe dobi, prehranjevalna in plodilna, se pri sesalcih, kakor tudi pri drugih vretenčarjih, ponavljata leto za letom tudi v krajših časovnih presledkih, pri žuželkah pa se navadno vsako leto dotečeta. Večina žuželk pogine, ko so si oskrbele potomstvo. Pri naši divjadi nastopa čas ploditve v različnih letnih časih. Jelen začne rukati meseca septembra. Takrat pridejo stari močni jeleni, ki so dotlej samotarili, k tropom košut in jih imajo do konca gonje v svoji obalsti. Z globoko brnečim glasom opozarjajo mlajše jelene v obližju, da so na po-jališču edini gospodarji, in z mogočnim rogovjem preženejo vsakega vsiljivca, ki bi se skušal vtihotapiti v njihov harem. Oploditev traja prav kratek čas. toda ker skače jelen pogosto in na več košut, ker se med rukanjem ne pase in je često v boju z drugimi jeleni, telesno oslabi in po končani gonji mršav zapusti svoj trop. Nato pridejo mlajši jeleni pri košutah na svoj račun. Srnji prsk pade v zadnjo polovico julija in prvo avgusta. Srnjaka, ki je samotaril, in prav tako onega, ki je bil doslej pri tropiču, prevzame ta čas nemir in bojevitost. Daleč na okoli stika za pojavimi srnami, se spušča v boj z drugimi srnjaki, često tudi z živalmi druge vrste in se izzivalno oglaša. Za zaskok zrele srne vabijo srnjake s pivkanjem, stare so mu takoj na voljo, mlade pa se mu dajo goniti sem in tja po gozdu ali po planem, često v krogu, ki ga vidno izteptajo v tleh. Zaskok traja prav kratek čas, kakor pri jelenu. Pri srni ostane srnjak kak dan, potem pa si poišče drugo. Srne se namreč pojajo samo 2—3 dni, toda ne vse obenem, zato traja prsk v lovišču dva tedna ali še dlje. Gamsi se prskajo novembra in decembra. Žleze za roglji močno delujejo. Tačas poiščejo stari kozli trop. Mladi kozli se razprše, starejše prskač preganja. Ko drevi za njim, pridejo često oprezniki do skoka, kajti niso samo kozli pohotni, ampak tudi koze prime močan ploditveni gon in same pozivajo na zaskok. To pa ne samo enkrat, ampak večkrat, dokler se jim hotnost ne poleže. Gonji vi kozel skoraj neprestano: mokri in semenčice mu uhajajo, zato dobi vlažno liso na trebuhu in dlaka ob spolovniku se mu zlepi v dolg, daleč viden čopek. Kadar je kozel v polni strasti, ne odneha od skakanja, tudi če je ranjen. Po prsku SO' kozli močno shujšani in se radi umaknejo v samoto, kjer si opomorejo spet do moči in krepkosti. V november in december pade tudi bukanje divjih svinj. Kakor gamsi pridejo tudi stari merjasci takrat k tropom svinj in se združijo z njimi, dokler ne dosežejo svojega namena. Enako močni se rujejo drug z drugim, pa se po neodločenih bojih pomirijo in se medsebojno trpe, čeprav z nevoljo. Na čuden način se merjasci prikupujejo svinjam: dregajo jih nenehno s svojim zobovjem, često ne ravno ljubeznivo. Med zaskokom se prime merjasec svinje z zobmi za vrat, kar prenese svinja v svoji strasti brez odpora. Lisice se gonijo februarja, če je zima mila, prej, če je ostra, pa pozneje. V tem času deluje žleza smradnica na repu prav posebno', zato se samci in samice lahko najdejo. Samci zasledujejo samice, se rujejo zanje in tudi malo okoljejo, ta ali oni vsiljivec jo dobi tudi od samice po koži. Končno' se samica vda izvoljencu, ki se združi z njo kakor domači pes in dlje časa na njej visi. To se vrši v lisičini ali pa tudi na prostem. Podobna je tudi ženitev volkov, le da se volkovi prično goniti mesec dni prej kakor lisice, toda parjenje traja dlje, do konca februarja, da pridejo tudi mlajši samci na vrsto. Volkovi se zbirajo pri volkuljah, se tepo in prerivajo zanje. Ponoči tulijo in zavijajo, ko pa so opravili svoj posel, se raztepo na vse kraje. Divje mačke se breznijo navadno v februarju. Samci in samice se preganjajo po skalah in drevju z mijavkanjem, puhanjem in tepežem. Na enak način se love tudi kune po drevju renčaje in puhaje, dokler se samice ne vdajo. Love se že konec januarja in v začetku februarja. Vidre se parijo kadar koli, največ menda februarja meseca. Samci in samice se kličejo z glasnim piskanjem, se v vodi love in dražijo, dokler ne pride do oploditve. Izjemi med našimi zvermi sta jazbec in medved; po plemenu gresta namreč poleti. O jazbecu smo že povedali, da oplojeno jajce počiva do za- če tka zime in se šele takrat začne razvijati zarodek, medvedka pa nosi kakor vse večje živali dlje in porodi konec januarja v svojem zimskem brlogu mladiče. Zajci se gonijo kakor sploh glodalci večkrat v letu. V takih časih iščejo samci samice po njihovem sledu z nosom pri tleh. Ko se dvojica najde, se prične ljubezenska igra; samec skače okoli samice, postavlja tnožička in se ji na vse načine dobrika; če ni kmalu voljna, postane drzen in silovit. Navadno mu samica prav kmalu ustreže, često mu že med igranjem nakaže svojo pripravljenost. Če pride več samcev k samici, se tepo zanjo in tudi z njo ter jo hudo izdelajo, kajti pri telesni združitvi ji v strasti trgajo s kremplji cele šope dlake iz kožuha. Ptiči se ženijo z malo izjemami spomladi. Večina se jih zbere v pare, ki ostanejo stalni vsaj za ves čas valitve in vzgoje maldičev. Poznamo pa tudi take dvojice, ki se drže skupaj več let ali celo vse življenje; to vemo n. pr. o štorkljah, golobih, žerjavih, labodih, mnogih ujedah itd. Manj je takih ptičev, ki žive v mnogoženstvu, kakor n. pr. kure, še manj pa takih, katerih samice imajo po več samcev, kakršna je n. pr. med našimi ptiči kukavica. Samci si prizadevajo z vsakovrstnimi umetnijami pridobiti naklonjenost samic, ti s poželjnim klicanjem, oni z vzdržnim petjem, drugi s plesanjem in drugačnimi telesnimi gibi, spet drugi z umetnim letanjem po zraku Mnogi ptiči dobe za parjenja lepše, tako imenovano svatovsko perje. Včasih postane snubitev burna; samec drevi za samico ali jo lovi strastno po zraku. V največ primerih pa se samica kmalu vda snubcu in mu je potem verna družica. Seveda, če samec pogine, ima vdovljena samica kaj kmalu drugega zakonskega druga, kajti pri večini ptičjih vrst je več samcev kakor samic. Zato se večkrat samci tepejo za samice, nasproten primer pa je prav redka izjema. Bilanca lovskega tiska Leto Štev. Od tega Štev. sodelavcev strani »Oprtnika« izven »Oprtnika« 1946 444 11% 100% 1947 565 17% 90% 1948 496 13% 72% 1949 432 15% 70% V letu 1949 so 4 sodelavci napisali 184 tisk. strani ali 42%, brez »Oprtnika« pa 50%, polovico sodelavcev pa po en prispevek za en zvezek. Volumen tega letnika je razmeroma večji, ker je tiskan v manjših in gostejših črtkah. Od organiziranih lovcev je sodelovalo leta 1949 v lovskem tisku 0,3%, leta 1946 pa 0,4%. Če upoštevamo še neorganizirane lovce, sodeluje v tisku le 0,25%. Naraščaja med sodelavci je znatno manj kakor pa izpadka starejših, ki odlagajo pero. Vsi pozivi v listu in po lovski organizaciji niso poživili sodelovanja. Se bolj upada število ilustratorjev, čeprav Zveza honorira sodelovanje po naj večji svoji finančni možnosti. Komur je lovski tisk' pri srcu, naj se zamisli v to bilanco in naj sodeluje. Uredništvo. D. K. Ižavnanje s puško na skupnih lovih Vsako leto čitamo v strokovnih listih o nesrečah z lovskim orožjem, bodisi da je lovec poškodoval samega sebe ali pa svojega tovariša. Te nesreče so posledica nepremišljenega ravnanja z lovskim orožjem, zlasti na skupnih lovih. V tem pogledu so veljali in naj bi veljali vnaprej neki »nepisani« predpisi in običaji, katere morajo lovci v izogib nesreč upoštevati. Neštetokrat sem imel priliko opazovati, da je skupina lovcev po končani gonji stopila h pomenku, kateri se je pridružil kak nediscipliniran lovec s puško, noseč jo vodoravno na rami in puškine cevi namerjene enemu ali drugemu lovcu v prsi ali trebuh. Da ta situacija za solovce ni prijetna, mi bo vsakdo moral priznati. Ce pa takega neprevidnega in nediscipliniranega lovca opozorite na napačno nošenje orožja, vam bo sleherni odgovorih saj je puška »zaprta«. Ce bi se tak lovec temeljiteje zanimal za svoje lovsko orožje in bi si ogledal enkrat svojo lovsko puško tudi od znotraj, bi kmalu prišel do spoznanja, da visi vsak naboj v puški na drobni niti. Lovci, ki uporabljajo puške petelinke, zdaleč niso tako nevarni, kakor pa lovci z brezpetelinkami. Bil sem nekoč navzoč, ko se je lovska družba odpravljala z lova domov. Konji nestrpno čakajo in lovci v naglici pobite na voz. Kot zadnji tudi mlajši lovec. Ko se usede in postavi puško močneje na pod voza, poči strel. Strel je šel v zrak brez nezgode. V naglici je lovec pozabil izprazniti puško. Pri preiskavi neprijetne zadeve smo ugotovili, da je imela puška napako v celinu (baskilu) in se mu je sprožila, dasiravno je bila zapahnjena. Žal, do danes še ni puške-brezpetelinke (hammerles), ki bi bila zapahnjena stoodstotno sigurna. Za nesreče z lovskim orožjem na skupnih lovih je brezdvomno moralno in v nekih primerih tudi kazensko odgovoren lovovodja. Lovovodja ima dolžnost, opozoriti lovce na pravilno nošenje orožja, razpreditev lovcev na njihova stojišča, odrediti streljanje divjadi le izven kroga, zlasti če se vrše gonje z gonjači, in končno dolžnost, da opozori na izpraznjenje pušk po vsakem končanem pogonu. Na skupnih lovih se često pojavijo lovci, zlasti starejši, ki odkazano jim stojišče ali predčasno zapuste ali si poiščejo po njihovem mnenju ugodnejše stojišče, ne da bi o tem opozorili svojega soseda. S takim kršenjem lovske discipline in običajev spravljajo v nevarnost sebe in sosednjega lovca. Tak lovec je sam vzrok morebitne lastne nesreče po sosedu, ki je oddal strel v smer, kjer ni pričakoval človeka. Z ozirom na preosnovo lovskih odnošajev v novi Jugoslaviji in na naš ravnokar uveljavljen novi, vzorni lovski zakon, ima vsak deloven človek priložnost, da se posveti lovskemu športu, če ima do njega nagnjenje. Umetno je, da bo stopilo v vrste zelene bratovščine mnogo mladih, neizkušenih lovcev. Tem so v prvi vrsti namenjena naslednja lovska pravila, utemeljena po dolgoletnih izkušnjah. Starejši lovci naj bi pa dajali dosledno dober vzgled, zlasti na skupnih lovih. 1. Nosi puško vedno s cevmi navzgor. Le pri močnem deževju nosi puško s kopitom navzgor. 2. Ne drži rok na ustju puškinih cevi. 3. Poglej vselej skozi cevi puške, preden jo nabiješ. 4. Imej puško le toliko časa nabito, kolikor je to neobhodno potrebno. Izprazni puško po končani gonji in nosi puško odprto, cevi navpično, oziroma pod pazduho. 5. Ne meri nikdar s puško proti človeku, četudi si prepričan, da ni nabita. 6. Nabijaj in izpraznjuj puško vselej tako, da je izključena vsaka nesreča. 7. Ne izvršuj lova vinjen. 8. Uporabljaj puško samo kot strelno orožje in ne uporabljaj puškinega kopita za tolkač. 9. Na krožnih lovih poklekati za strel je nelovsko. 10. Ne vleci puške skozi vrsto strelcev, temveč dvigni puško v navpično lego in šele potem, ko je divjad prešla krog, pomeri in streljaj. 11. Na krožnih lovih vodi psa na povodcu (oprčenega) ter ga uporabi za donašanje le izven kroga. 12. Streljaj samo divjad, ki je po lovovodji za odstrel določena. Samo ob sebi umevno je, da mora lovec pri uporabi puške-risanice podvojiti previdnost in ne sme tvegati strela s kroglo v nepreglednem terenu. Pripomniti moram, da gornjih 12 točk »nezapisanih« lovskih pravil nikakor ne vsebuje vsega, kar mora lovec obvladati. Navedel sem le najvažnejše v varnost lovcev na skupnih lovih. Lovcem, ki hočejo svoje znanje poglobiti, je na razpolago zadevna raznovrstna literatura. Opozarjam zlasti na knjigo »Naš lov«, ki jo je priredil že leta 1934 naš sočasni urednik »Lovca« ing. Mirko Šušteršič. Na izdajo knjige »Naš lov« smo slovenski lovci lahko ponosni, ker vsebuje v krajših obrisih vse, kar je za lovca važno in kar mora znati. V knjigi »Naš lov« sta poleg drugih avtorjev klasično obdelala pojme o lovski pravičnosti in dostojnosti: ing. Mirko Šušteršič »Lov in naša vest«, dr. Stanko Bevk: »Lovsko vedenje in lovske šege«, ter to delo vsakomur priporočam. Njuno delo je namenjeno starejšim lovcem, ki naj jih opominja na pravilno lovsko vedenje in lovske šege, dočim je moj članek namenjen neizkušenim lovcem v otipljivejši besedi. Pri lovskih izpitih, ki jih predvideva novi lovski zakon, naj bi se uvrstili kot izpraševalni predmeti, ravnanje z lovskim orožjem, kakor tudi predmet o lovskem vedenju in o lovskih šegah. Iz pohorske kronike. Stari lovci vedo po ustnem izročilu svojih dedov povedati, da so se klatili nekoč tudi po Pohorju volkovi ter delali škodo. Puško je imel takrat redkokdo, pa še tisto starokopitno, da je bil učinek le za spoznanje boljši od kamna ali gnojnih vil. Mnogo truda je stalo lovce in kmete, preden so mogli ugnati to krvoločno in previdno svojat. Končno je ostal še poslednji volk, kakor so tedanji kmetje zatrjevali, pa so sklenili, da tudi nanj udarijo smrtni pečat. Zbrala se je znatna skupina mož, oboroženih z močnimi gorjačami, zgolj eden, vodja lova, je imel puško. Zajeli so določen teren in stikajoč po gošči za volkom so pritiskali proti vrhu, kjer se je postavil vodja lova, edini lovec s puško. Lovskih psov niso imeli, le gonjače. Volka pa ni bilo. »Menda je zavohal nevarnost«, je zagodrnjal lovovodja in prislonil puško k starikavi bukvi, da si nabaše pipo. Ko zatem prične siliti kre-silnik, da mu vrže iskro na sladko zeljce v čedri, začuje pokanje suhe hoste in pogled mu švigne po seči. Zdajci spusti kresilnih in zagrabi za puško. Čez sečo je divjal volk. Užgal je za njim, toda volka je skrila goščava. Pogon se je izjalovil. Nekaj dni nato je vozil Vrh e jev Jaka čez vrh tik Velike Kape železno rudo na drugo stran hriba v Dovže. Pravijo, da je tistikrat kop železne rude na Pohorju precej cvetel, kar potrjujejo še danes tu in tam vidne jame. Največ rude so baje izvozili iz Baronove kmetije. Danes seveda vse to počiva. Baronovo posestvo pa je zasegla agrarna reforma. Ker je bila cesta na vrh zelo utrudljiva in brež-na, ruda pa težka, je privoščil Jaka svojim konjem na vrhu vsekdar nekoliko odmora. Položil je navadno pred nje tudi sveženj sena, v katerega sta se konja veselo zagrizla. Voznik sede tega jutra ob potu v travo in se razgleduje po ravnini. »Kaj pa je to?« plane kvišku. »Volk!« Pa mu po hrbtu zagomaze mravljinci. Po kolovozu je prihajal naravnost proti njemu. Jaka je planil k vozu, imel je navado jemati s seboj cepin. Tega je zgrabil in se skril nekaj metrov pred konji na prežo. Lopniti po volku z vso močjo, je sklenil. Sivi stric se je bližal, se tu in tam za hip ustavil in vohal, a na čudo se pomikal povsem hladnokrvno dalje po cesti. »Zdaj udari, Jaka, kar se da,« si da duška voznik in zamahne. Volk presenečen zareži, tleskne s svojimi močnimi zobmi proti možu, odskoči pod cesto ter izgine v gošči. Ko se voznik zopet zbere, vidi svojo »srečno smolo«. Udrihnil je sicer z vso močjo, ne vedoč, kdaj se mu je cepin izmuznil, da je mahnil proti volku le z golimi rokami. »Strela božja, ali naj bi se bilo primerilo to res od strahu?« se je kremžil Jaka ter jel pobirati ostanke sena pred konji. Pravijo, da je bil to zadnji volk na Veliki Kapi na Pohorju. C. M. S Sorškega polja. Prejšnja leta je bilo po Sorškem polju obilo golobov, zlasti po drevju ob potočku Žabnica, kamor so se okoli poldne hodili hladit. Ako sem le čakal primerno skrit, sem jih v kratkem nekaj ustrelil. Letos se pa prav redko vidijo, a še ti kar jih je, so večji del manjši duplarji. Prav radoveden sem, kako je z njimi po drugih loviščih. Tudi prepelic in grlic je zelo malo. Medtem, ko si lansko leto vse križem slišal pet pedi, je letos tiho. Jerebice so se pa letos precej zaplodile. Še bolje bi bilo, ako bi ne gnezdile ponajveč v deteljah, ki se kmalu in zgodaj kose in večji del s stroji, tako da se veliko legla uniči. Ako bo še nekaj lepih in milih zim, bo Sorško polje zopet bogato z jerebicami kakor nekdaj, zlasti ker v snegu zanje skrbimo s krmo in uničevanjem roparic, med katerimi so potepuške mačke največji škodljivci v vseh letnih časih. Tako je letos v našem lovišču. Kam letos golobje so se pogubili, ko druga leta so po naših njivah se podili, Gotovo v jeseni, ko od nas so se selili, so jih Lahi mnogo polovili in pomladi, ko zopet nazaj so potovali, so jih preveč v rižoti pozobali. Tonja Franc, Lovska družina Žabnica. Žalostna zgodba o psičku, ki ie moral biti lovski pes. Naš tovariš urednik sicer zmeraj naglaša, da ne mara izmišljenih anekdot, to-le naj pa brez pomislekov kar objavi: Napovedan je bil lov na svinje v juliju, ko je gozd zelen in njive polne. Kaj hočemo, če je svinj preveč, namreč divjih, in škode tudi, ukaz pa dan. Sklicani so prišli od blizu in daleč, peš in jež, a ne v preobilnem številu. K takem lovu spadajo dobri in ostri psi-braki. Toda kje jih vzeti. V tej zadregi se je oglasil iznajdljivi Ljubljančan, da bo takoj pri- peljal daleč naokrog znanega »svinjarja«. Stopil je k svojemu sorodniku v vasi in kmalu je med lovci skakljal in repkal slavni »svinjar«. Lovci so takoj ugotovili vse vrste zaplotniških križanj v obliki nekakega pinču podobnega stvora. Psiček gonjačev ni maral in je zvesto spremljal svojega pokrovitelja. Lovci so zastavili čakališča, se prestavljali in dolgočasili. »Svinjar« se je boječe stiskal k škornjem, ker je po neznanem mu dahu velikih sledov slutil zase nevarnost. Ves zbegan je cvilil in podvijal rep, ter lezel ob vodniku na svojo zadnjo plat. Lov je naravno temu primemo končal in kužek je bil tega vesel. Ne pa lovci! Nek hudomušnež si je pa izposodil psička in njegovega vodnika, ki je ponujal to ščene lovcem v rejo in nadaljnjo vzgojo. Ko so se še ostali pridružili kritiku, je vodnik sklenil, da opere svojo lovsko in kinološko čast. Na mestu je s karabinko obstrelil ubogo ščene, tako da je moral nekdo drugi z boljšim strelom rešiti nedolžno žival trpljenja. Morda je bila z lastnikom psa domenjena taka usoda, da bi se od sveta poslovil kot lovski pes. Vodnik je končno odrezal šče-netu rep za točke. Iz te zgodbe odseva čuden odnos nekaterih lovcev do psov in porazno ne-pojmovanje za pomen pasjih pasem, njihove lovske uporabnosti in dresure. F. K. Iz Cerkna. Ko se je 1. oktobra pričel lov na zajca, sem opazil pri naših lovcih nekaj nepravilnih mnenj, več pa jeze in kritike. Prvi je tožil, da je za nič smodnik, drugi se je izpraševal, zakaj enkrat poči puška kakor top, drugič nič, tretji se je zaklinjal, da je zajca dobro zadel, pa je odnesel svoj kožuh, le nekaj dlake je pustil za spomin itd. Ne zamerite mi, tovariši tovci, saj tudi sam ne pojem glorije, kadar zajcu le podkurim in ga ne preobrnem. Toda dobro je poslušati lovske abrahame, kako je treba puško basati. Navadno niso krivi pri slabem strelu ne puška, ne smodnik in ne lovec, temveč nepravilno polnjeni naboji, ki ne ustrezajo puški, pa tudi ne debelina šiber zajcu. Vse je treba spraviti v pravo razmerje tako, da ne streljamo zajca s kašo, divjega prašiča pa ne z zajčarji. Povedati vam hočem tak doživljaj z zajcem iz leta 1941. Neke nedelje, konec oktobra, se mi ni prav nič mudilo v lovišče, saj smo bili italijanskemu okupatorju tedaj le lovski hlapci. Tudi pridiga žene ni pospešila koraka meni in mojemu lahkemu istri-jancu, ki mi je bil najljubša prijatelj, čeprav so ga Italijani imenovali »Cane mato«. Nad Jesenicami ukažem psu, naj poišče. Ko si stoječ prižigam cigareto, mi prideta nasproti dva Jeseničana in mi voščita »dobro srečo«. Med pogovorom o lovu vzdigne moj Vari zajca precej visoko nad nami. Toda zajec jo je mahnil na drugo stran in ko je bila ura v vasi Orehku poldne, psa že od osme ure dalje ni bilo čuti. Spomnil sem se na kosilo in se počasi obrnil proti domu. Komaj sem bil streljaj od stojišča, zaslišim psa in kmalu za tem zagledam zajca, ki jo maha proti meni. Počakam ga s puško pri licu in kmalu se je razlegel pok. Toda zajec jo je mahal mimo naprej, le nekaj dlake je pustil na strelu. Zato vžgem drugič Iz razliko v uspehu, da (se je zajec lagodno usedel in čebljal za uhlji. Začel sem premišljevati, če ni sam zlodej v igri, ko se je zajec pred menoj oblizoval, od druge strani pa se je bližal pes. To me zjezi, da hitro nabijem puško z lisičarji, stopim še nekaj korakov proti zajcu in puška zagrmi. Šele sedaj se zajec obrne. Ko ga dvignem, mi omahne skoraj roka. Težak je bil kakor svinec, čeprav ni bil nadpovprečno velik. Kaj je bilo vzrok tej teži? To sem zvedel v vaški gostilni, kamor sem se napotil. Tam so Italijani silili v me, naj jim zajca prodam, kar sem končno tudi storil. Čez nekaj dni grem mimo italijanske stražnice in stražar mi naroči, da naj se zglasim v njihovi kuhinji. Malo me je pogrelo, toda povelje je povelje. Pred menoj se pojavi sam kuhar z veliko zajemalko, s katero je mešal »meneštro« in mi jo pomolil pod nos. Skoraj polna je bila samih kakor repno seme debelih šiiber, ki so prerešetala kožo ubogega zajca, in kuhar me osorno vpraša: »Ma porco, Giovanni, kolikokrat si pa streljal tistega zajca v nedeljo?« Odvrnem mu, da trikrat. Toda šiber v zajemalki je bilo vsaj za osem nabojev, ki jih je imel zajec pod kožo. Zagonetka se je namreč pozneje pojasnila, da je v nedeljo prej neka lovska skupina lovila tam v bližini in en Italijan je dal temu zajcu šest strelov, drugi štiri jaz pa naslednjo nedeljo tri, tako da je ubogi zajec nosil težo trinajstih strelov. To sem povedal v pouk vsem lovcem, zlasti začetnikom, da streljamo divjad na primerno razdaljo in s primernimi naboji ter da se prej prepričamo o učinkovitosti strela. Kajti tudi zajec, pa tudi vsa zverjad ima vsaj to pravico, da pod strelom umre s čim manjšimi mukami. Šturm Ivan, Zakojca pri Hudijužni. Izbranemu lovcu ! Sanjam dragi, da si tu, da vrnil si se z lova; čeprav me našel nisi še, — ta pot je zate nova. Te vidim, dragi, da si tu, da sedel si za mizo, čeprav vstopil nisi še, si vendar tu pred mano. Moj obraz je prevesel, vse pesmi so začete; čeprav jih čul še nisi Ti, so Tebi že zapete. In hrepenenja konca ni; me hočeš li objeti? Čeprav se plaha zver ti zdim ... • ne morem se upreti. Mi v srcu, v žilah je opoj, si rekel, da sem tvoja; čeprav vse sanje so zastonj, sem vendar samo tvoja ... Zala. Na starem zalazu. Po mukah, trpljenju, borbah in pomanjkanju smo vendar ostali živi. In ker še živimo, nas vleče tja, kjer smo nekoč pred leti uživali lepote narave in v njenem naročju pozabljali na gorje, težave in nevšečnosti vsakdanjega življenja. Čas je hitel mimo nas. Dogodkov in vsega je bilo na pretek, gozd pa je rasel, narava je živela po svoje. Tam, kjer je bila pred leti gošča, je zdaj mlad, bujen gozd, in smrečica, jelkica pred leti je danes smreka, jelka. Pota in steze so zaraščene, nihče jih ne uporablja, nihče ne čisti. Marsikateri predeli kočevskih lovišč postajajo skoraj že neprehodna džungla. Oče je bil ljubitelj narave, lovec. Sin, ki se v njegovih žilah pretaka očetova kri, je tudi lovec. Kdo naj to mlado seme temeljiteje uvede v spoznavanje narave, če ne star veščak? In če je to oče, še tem bolje. Pa pojdiva, mu pravim. Tja pojdeva, kjer sem pred leti še čil in zdrav doživljal naj lepše lovske ure. Odložila sva kolesi v goščavi in šla na zalaz. Mrzlo jutro, slana. Moje stare kosti škripljejo. Zato pošljem fanta naprej in mu naročim, naj se večkrat ozre, da mu bom z roko dajal znamenja za smer zalaza. Tisti dan so gozd, pašnik in goščava mirovali ko izumrli. Ničesar nisva videla, nič se ni ganilo. Niti gozdna klepetulja šoja se ni oglašala. Ko sva prehodila veliko košenico med gostim grmovjem in mešanim gozdom, sva prišla na pobočje griča mimo smreke, ob katero so se hodile čohat divje svinje, na vrh griča, kjer je najboljša stečina divjadi v tem kraju. Tam sva obstala in prisluhnila. Pod nama dolina, gosto obrasla z mladim smrečjem, na levi gošča, ki prehaja v bujen bukov gozd, na desni košenica. Tedajci zalomasti v bukovem gozdu na levi od naju. Suho listje šumi in suhljad se lomi pod nogami kdo ve katere divjadi. Dva težka gozdna prebivalca zdirjata v smrekovo goščo, ostali pa še naprej lomijo in lomastijo po gozdu in gošči. Fanta opozorim, na pripravi risanico, kajti po znakih sodeč lomastijo proti nama divji prašiči. Novo lomastenje in že stoji pred nama jelen. Star lovec sem, že nešteto jelenov sem videl v prosti naravi, toda tako kapitalnega še svoj živ dan ne. Bil je izredno močen temnorjav deseterak. Toda njegovo rogovje je bilo tako močno, ja-godičasto, visoko in razkrečeno, parožki tako dolgi, da kaj takega še nikoli nisem videl niti v naravi niti na razstavi. Vsi trije smo se za trenutek osuplo in presenečeno spogledali, saj je bilo med nami komaj dobrih deset korakov razdalje. A bil je res samo trenutek. Mogočni jelen se je bliskovito zasukal in zdirjal nazaj v goščavo, da je zemlja pod njim kar zabobnela. Zagomazelo nama je nekaj po kosteh, lovska kri je močneje zaplala po najinih žilah in široko odprtih oči sva podoživljala lep lovski prizor. Drago Bižal. Tovariš moj, zeleni brat, če hočeš z mano na divjad, pogum, korajža mora biti, da moreš zajčka ustreliti. Iskrena lovska tovaršija res nobena ni norija. Na lov bova hodila res, če ne bodo ženske, segle vmes. Če se nama le posreči na veseli lov .uteči, vzemi dobro vse na muho, da užgal ne boš v gluho. J. D., Osluševci. Iz lovske organizacije t Sente Franjo, starešina L. d. Št. Pavel pri Preboldu ;je preminul. Neumoren, iskren tovariš, ljubitelj maravei, je 30 let vodil lovsko društvo, po osvoboditvi lov- sko družino. Dragemu stare!ini in zvestemu lovskemu tovarfišu fco ohranjen neminljiv, časten spomin! Za Ld. Št. Pavel V.T. Kinološke vesti Mednarodna kinologija. Dr. Emil Hauck — 70 letnik. Dne 12. novembra 1949. je praznoval višji vladni svetnik in višji veterinarski svetnik, dr. jur. ter dr. med. vet. Emil Hauck, 70 letnico svojega rojstva. Jubilant je mednarodni sodnik za vse vrste psov in je bil večkrat kot strog in pravičen sodnik na mednarodnih razstavah psov. Dr. Hauck je tudi znan v kinološkem svetu kot pisatelj, saj je napisal 9 znanstvenih knjig, med temi vsakemu sodniku zelo koristno knjigo: »Die Beurteilung des Hundes«; pripravljena za tisk ima še tri dela, med temi »iRassenikunde«, knjiga bo imela 1300 strani. Na Dunaju je uredil kinološki muzej v katerem je tudi preko 870 pasjih lobanj. V svoji praksi je pomagal preko 4O.CO0 psom. K sedemdesetletnici mu kličemo: prisrčni kinološki zdravo! Lovska razstava in razstava lovskih psov v Gradcu. Od avgusta do konca oktobra t. 1. se je vršila v Gradcu 25. štajerska deželna lovska razstava. Razstava je bila v gradu Eggenberg pod geslom »Avstrijski lov nekdaj in sedaj«. Grad bo ostal odslej lovski muzej. V 42 prostorih, in to v dvoranah, sobanah ali hodnikih, je bilo nazorno razstavljeno, in sicer: lov in umetnost, avstrijski lov nekdaj in sedaj, varstvo prirode, vzajemna gojitev, usoda individija, lovska statistika, praktična lovska gojitev, častna dvorana, narodno gospodarstvo in trofeje. Grajski park, ki obsega 25 oralov, je preurejen v obore za divjad. Vtisi na tej razstavi se ne dajo opisati. Razstava lovskih psov je bila dne 10. in 11. septembra t. 1. v prostorih velesejma. Razstavljenih je bilo okrog 270 lovskih psov in to 32 različnih pasem. Na razstavi je bilo največ brakov, brakov-jazbečarjev, barvarjev, jazbečarjev, lovskih terijerjev, nemških kratkodlakih in ostrodlakih ptičarjev ter španijelov. Od 23 lovskih psov, prijavljenih iz LR Slovenije sta bila samo dva resasta istrska braka razstavljena, in sicer Bela JRB 469 in Šuma Podgorska JRB 428, prva je bila prvakinja Gradca, druga pa je dobila oceno odlično. Vodnik je bil Bulc Franjo, sodnik pa Dre-nig T. Teodor. Žal, da niso bili vsi prijavljeni psi privedeni na razstavo, ker bi gotovo odnesli najboljše ocene in najlepše nagrade. Kinologija v FLRJ. Sodniški pripravniki: Kinološko udruženje LRS je prijavilo za sodniškega pripravnika za vse vrste jamarjev in ptičarjev Vodopivca Antona iz Prvačine, Furlanska 26. Kinološko udruženje NR Srbije je prijavilo za sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev in španijelov Dimčoviča Zlatka, Beograd. Cubrina ul. 4. Kinološko udruženje NR Hrvatske za sodniškega pripravnika Šeta Evgena, Djakovo. Novi psarni. Prijavlja se v zaščito psama »FRTICA« za vse vrste ptičarjev, lastnik dr. Fakin Josip, Ljubljana, Emonska 10 a, in psama »RAVENSKA« za vse vrste ptičarjev, lastnik Hajduk Štefan, Murska Sobota, kopališka 3. Zaščita teh psam postane pravomočna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov. Kinološki savez FNRJ je imel dne 15. oktobra 1949 svoj redni letni občni zbor v Skopi ju. Prisotni so bili delegati kinoloških udruženj NR Hrvatske, LR Slovenije in NR Srbije ter Kinološkega društva NR Makedonije. Na občnem zboru so bili izvoljeni: predsednik dr. Lovrenčič Ivan, podpredsedniki Radovanovič Nikola, Zadnik Ljuban in dr. Wiirth Dra-gutin, tajnik in vodja rodovne knjige Drenig T. Teodor, blagajnik Zupan Ivan, gospodar Staklev Svetislav, dalje za zastopnike: Rusova Breda (tajnik), Slivarič D j uro (blagajnik) in Kirov Bazalko (gospodar) ter dr. Lapčevič Emanuel (odbornik). Nadzorni odbor: Živadinovič Jovan, dr. Lavrič Janko, Pavlič Vladimir, Kos tič Ivan in Avramovič Risto. Zvezni tajnik