DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.02 69 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 28|1 ∙ 2023, 69–99 Izvleček: Ponovno o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in ikonografiji poslikave njene zahodne fasade 1.01 Izvirni znanstveni članek Študija vsebuje nove podatke o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in novo ikonografsko analizo po- slikave na njeni zahodni fasadi. Cerkev je bila najbrž zgrajena v 12. ali 13. stoletju, prezbiterij pa na začetku 16. stoletja. Fasado je neznani furlanski slikar poslikal konec 14. stoletja, prezbiterij pa Jernej iz Loke pred letom 1531. V dosedanjih raziskavah o poslikavi fasade so bili ohranjeni prizori interpretirani kot razširjena Poslednja sodba. France Stele je nad vhodom v cerkev prepoznal osrednjo skupino Poslednje sodbe, nad njo upodobitev nebes s figuro Boga Očeta ali Abra- hama, desno pa še prizor Kolo sreče. Alenka Vodnik je glavni vir za poslikavo iskala v apokrifni Pavlovi apokalipsi, pri čemer naj bi prizor s kolesom predstavljal Peklensko kolo. Ponovni pregled je pokazal drugačno zasnovo: nad Poslednjo sodbo je bilo Marijino kronanje, na desni je bil prizor s sv. Katarino Aleksandrijsko, na levi pa prizor s sv. Nikolajem. Ključne besede: Godešič, srednjeveško stensko slikarstvo, furlanski slikarji, Poslednja sodba, Kolo sreče, Abrahamovo naročje, Marijino kronanje, sv. Katarina Aleksandrijska, sv. Nikolaj, angeli muzikanti Abstract: Re-examining the Building History of the Church of St Nicholas in Godešič and the Iconography of the Painting on its Western Façade 1.01 Original scientific article The study sheds new light on the building history of the church of St Nicholas in Godešič and offers a new iconographic analysis of the painting on its western façade. The church was probably built in the 12th or 13th century and its choir in the early 16th century. An unknown Friulian painter painted the façade in the late 14th century and Jernej of Loka painted the presbytery before 1531. Previous research of the painting on the façade interpreted the preserved scenes as an extended Last Judgment. Above the entrance to the church, France Stele recognized the central group of the Last Judgment. Above it, he saw a depiction of Heaven with a figure of God the Father or Abraham, and to the right of it, a scene of the Wheel of Fortune. Alenka Vodnik sought the main source for the painting in apocryphal Apocalypse of Paul, and the scene with a wheel is thus supposed to represent the Wheel of Hell. A re-examination reveals different iconographic design: above the Last Judgment was the Coronation of the Virgin, on the right was a scene with St Catherine of Alexandria, and on the left a scene with St Nicholas. Keywords: Godešič, medieval wall paintings, Friulian painters, Last Judgment, Wheel of Fortune, Bosom of Abraham, Coronation of the Virgin, St Catherine of Alexandria, St Nicholas, angel musicians Ponovno o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in ikonografiji poslikave njene zahodne fasade Gašper Cerkovnik Doc. dr. Gašper Cerkovnik, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, gasper.cerkovnik@ff.uni-lj.si, ORCID ID: 0009-0007-7367-1074 Luka Vidmar Doc. dr. Luka Vidmar, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, luka.vidmar@zrc-sazu.si, ORCID ID: 0009-0003-3642-0138 70 Fragmenti poslikave na nekdanji zahodni fasadi cerkve sv. Miklavža (Nikolaja)1 na Godešiču so že kmalu po odkritju na začetku 20. stoletja v strokovni literaturi pridobili status kakovostnejšega in tudi vsebinsko zanimivejšega spomenika srednjeveškega stenskega slikarstva na Slovenskem. Ta status temelji predvsem na dobro ohranjenih angelskih figurah nad obokom pozneje prizidane vhodne lope, ki jih odlikujejo elegantne drže in prefinjena modelacija. Ikonografsko je poslika- vo izpostavil France Stele, saj je v njej prepoznal enega zgodnejših in kompleksnejših primerov Poslednje sodbe v našem prostoru. Poleg običajne osrednje skupine Deesis (Kristus Sodnik med Devico Marijo in sv. Janezom Krstnikom) je pod obokom prepoznal zveličane na poti v nebeški Jeruzalem in pogubljene na poti v peklensko žrelo, nad obokom nebesa z Abrahamovim naročjem, v stranskem prizoru pa še Kolo sreče. Kasnejši avtorji in raziskovalci so – do Alenke Vodnik – v glavnem ohranjali te predstave. Podobno kot Stele je Alenka Vodnik svojo ikonografsko interpre- tacijo utemeljila na nenavadnem prizoru s kolesom: po njeni tezi koncept celotne poslikave temelji na apokrifnem tekstu Pavlove apokalipse, po katerem bi lahko prizor s kolesom razložili kot Pe- klensko kolo. Kot bova predstavila v nadaljevanju, obe interpretaciji puščata odprtih več vprašanj, kot jih razrešujeta. Pomanjkljivost omenjenih ikonografskih in ikonoloških razlag je pomanjkanje pri- merjav v našem in širšem prostoru. Poleg tega bi bila ikonografija, kakor jo predstavljata obe raz- lagi, s svojo nenavadno kompleksnostjo izjema v celotni skupini poslikanih cerkvenih fasad, zna- čilnih predvsem za srednjeveško stensko slikarstvo furlanskih delavnic na gorenjskem območju v drugi polovici 14. in na začetku 15. stoletja. Namen te študije je tako ponovno pretresti vsebinsko zasnovo poslikave zahodne fasade na Godešiču, kar bo obogatilo razumevanje sakralne ikonograf- sko-ikonološke tradicije na Slovenskem. Pred tem pa je treba ponovno osvetliti stavbno zgodovino in zgodovino srednjeveških poslikav cerkve sv. Miklavža. Zgodovina cerkve Nastanek cerkve sv. Miklavža na Godešiču je tesno povezan z oblikovanjem loškega gospostva in starološke župnije (sl. 1). Ozemlje poznejše vasi s cerkvijo je bilo vključeno v kronsko posest vzhod- ne Poljanske doline in dela Sorškega polja, ki jo je cesar Oton II. leta 973 podelil v fevd freisinškemu škofu Abrahamu. Godešič, ki se prvič omenja v zgodnjih dvajsetih letih 11. stoletja, je nastal konec 10. ali na začetku 11. stoletja ‒ med kolonizacijo, ki so jo izvajali freisinški škofje kot novi zemljiški gospodje.2 Vas je kmalu postala lokalno upravno središče. Za ureditev tukajšnje posesti je bil ute- meljen dvor, ki je stal med vasjo in Soro, najbrž pod današnjo cerkvijo, vendar je bil opuščen do leta 1291, ko je bila kolonizacija Sorškega polja končana. Po upravni reorganizaciji loškega gospostva je postala vas središče zemljiškega urada, ki je obsegal Godešič, Reteče, Gorenjo vas, del Senice, Gosteče in Pungert ter pozneje še Jamo in Praše.3 1 V lokalnem okolju je za cerkev uveljavljeno ime »sv. Miklavža«, v literaturi pa se uporablja tudi ime »sv. Nikolaja«. 2 Kos, Gradivo za zgodovino, 16, št. 21; Blaznik, Srednjeveški urbarji, 40; Blaznik, Škofja Loka, 20; Bizjak, “Commu- tatio Diotmari,” 49‒50; Šega, “Godešič v preteklosti,” 21; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 102, 105; Kosi et al., Historična topografija, 322–24. 3 Blaznik, Srednjeveški urbarji, 75; Blaznik, Škofja Loka, 19; Šega, “Godešič v preteklosti,” 21; Štukl, “Pod freisinški- mi gospodi,” 63. 71 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Cerkev sv. Miklavža se prvič omenja v popisu proščenj, ki je bil v urbar loškega gospostva iz leta 1501 vpisan približno v dvajsetih letih 16. stoletja.4 Stavba je bila sicer postavljena precej prej, kar dokazuje njeno romansko jedro. Mojca Bertoncel in Štefan Pavli jo umeščata med 11. in 13. stoletje,5 toda najverjetneje ni bila zgrajena pred 12. stoletjem, saj se je češčenje sv. Nikolaja (Mi- klavža) v srednjeevropskih deželah razširilo predvsem po prenosu njegovih relikvij iz Mire v Bari leta 1087, svetnikov patrocinij pa se je na Slovenskem uveljavil v drugi polovici 12. stoletja in v 13. stoletju.6 Tudi razmeroma dolga romanska ladja na Godešiču ne kaže, da bi bila sezidana pred 12. stoletjem.7 Bližnja cerkev sv. Miklavža v Spodnjih Bitnjah, na primer, je bila ‒ slogovno že na pre- hodu iz romanike v gotiko ‒ sezidana okoli leta 1300.8 Cerkev na Godešiču je bila torej najverjetneje postavljena v 12. ali 13. stoletju, v času intenzivne kolonizacije in vzpostavljanja cerkvene organi- zacije v loškem gospostvu.9 Podobne cerkve so bile v istem obdobju zgrajene na severnem obrobju gospostva, na primer na Jami in Okroglem.10 Cerkev na Godešiču je bila od vsega začetka podružnica pražupnije v Stari Loki, ki se je v okviru oglejskega patriarhata oblikovala po letu 973 na ozemlju loškega gospostva.11 Cerkev sv. Miklavža je bila v oskrbi vikarja starološkega župnika: vikariat, ustanovljen leta 1355, verjetno pri cerkvi sv. Janeza Krstnika na Suhi, je bil približno v 15. stoletju prenesen k cerkvi sv. Jakoba v Škofji 4 Blaznik, Srednjeveški urbarji, 359; Blaznik, Škofja Loka, 103; Štukl, “Pod freisinškimi gospodi,” 70; Höfler, “Gradi- vo za historično topografijo,” 320; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 105. 5 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 155‒56; Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 211. 6 Höfler, O prvih cerkvah, 404‒06. 7 Prim. Leben, “Romanska cerkvena arhitektura,” 54. 8 Leben, “Romanska cerkvena arhitektura,” 44‒45. 9 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 4. 10 Leben, “Romanska cerkvena arhitektura,” 53–54. Prim. Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 326. 11 Höfler, “Gradivo za historično topografijo,” 312‒16; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 102, 105. 1. Pogled z jugozahodne strani, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 72 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Loki.12 Leta 1804 je godeška cerkev kot podružnica pripadla samostojni mestni župniji v Škofji Loki, leta 1848 pa samostojni lokaliji (od leta 1876 župniji) v Retečah.13 Stavbna zgodovina Romanska cerkev je bila zgrajena na naravnem pomolu sredi vasi, severno nad staro cesto, ki je povezovala Staro Loko in kranjsko cesto. Stavba je bila pravilno orientirana. Sestavljali sta jo pra- vokotna ladja in plitva apsida. Vhod je bil v zahodnem delu južne ladijske stene. Cerkev je bila zgrajena iz prodnikov in lomljencev. Ni bila ometana, ampak so bili stiki med kamni, zaliti s ce- mentno malto, vidni. Ladja je bila pokrita z ravnim lesenim stropom, apsida pa s polkupolo. Danes je prvotna višina ladje razvidna samo iz ostankov obravnavane poslikave zahodne fasade, saj se je tik nad današnjim obokom vhodne lope ohranil naslikan rob, ki je sledil prvotni dvokapni strehi. Ostenje ladje, vključno z lokom vhoda, prezentiranim na zunanjščini južne stene, se je v prvotni ši- rini in dolžini kljub poznejšim predelavam večinoma ohranilo do danes. Od apside so ostali temelji pod današnjim tlakom prezbiterija in nekaj kosov lehnjaka, ki so bili sekundarno vzidani v oltarno menzo, tlak in ostenje gotskega prezbiterija, danes pa so shranjeni na cerkvenem podstrešju.14 V dobi gotike so apsido podrli in jo nadomestili z večjim prezbiterijem s triosminskim za- ključkom. Istočasno so za en meter povišali ladjo15 in jo s prezbiterijem povezali s kamnitim slavo- lokom.16 Emilijan Cevc je gradnjo prezbiterija postavil v prvo četrtino 15. stoletja,17 Adela Železnik pa na začetek 16. stoletja.18 Ohranjeni deli prezbiterija ‒ fragmenti služnikov (polkrožnega prereza), spodnji del slavoloka (z robovi, posnetimi na ajdovo zrno), fragmenti reber (klinastega profila z obojestranskim žlebom), dva sklepnika (v obliki ščita in osmerokrake zvezde) in okensko kro- govičje (v obliki trilista, štirilista in križa) ‒ dopuščajo nastanek med sredino 15. in začetkom 16. stoletja.19 Točnejša se zdi datacija Adele Železnik.20 Okoli leta 1688 so ob severni steni prezbiterija prizidali zvonik z zakristijo v pritličju.21 Leta 1726 so lokalni zidarji in kamnoseki ladji na zahodu prizidali vhodno lopo brez oboka,22 pod njo, v zahodno fasado, pa so vzidali nov baročni portal kot glavni vhod v cerkev. Pred letom 1749 so prebili 12 Blaznik, Škofja Loka, 73, 103; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 103–05. 13 Šega, “Postavil sem,” 62‒63, 66. 14 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 155‒58; Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 212‒14; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 9‒10. 15 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158. 16 Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 213. 17 Cevc, “Godešič,” 256. 18 Železnik, “Goriške delavnice,” 242. 19 Za mnenje se zahvaljujeva Samu Štefancu in Robertu Peskarju. Glede na položaj služnikov naj bi bil obok dvopol- ni (Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 212–13), rebra naj bi bila delo kamniške kamnoseške delavnice (Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158). 20 Podobno geometrično rešitev krogovičja v obliki križa, kot jo vidimo v severovzhodnem oknu prezbiterija cerkve na Godešiču, lahko (v sicer bogatejši obliki) najdemo v oknu na severni steni ladje ž. c. sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem, nastalem okoli leta 1497 (Peskar, “Umetnostni značaj,” 153–56, sl. 5). 21 Höfler, Gradivo za historično topografijo, 105. 22 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 329. 73 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE severno ladijsko steno in cerkvi dodali še kapelo sv. Frančiška Ksaverja.23 Zadnja velika predelava je sledila ustanovitvi reteške lokalije, ki je prinesla povečano število maš in drugih pobožnosti. Leta 1852 so podrli gotski obok prezbiterija, odstranili leseni strop ladje in leseni pevski kor, nato pa so ladjo in prezbiterij povišali, enotno razčlenili, obokali s češkimi kapami in tlakovali. Sezidali so pevski kor in preoblikovali gotski slavolok. Tudi vhodno lopo so povišali in obokali s češko kapo. Za dostop na cerkveno podstrešje so v nadstropju zahodne ladijske stene prebili prehod s pevskega kora na podstrešje vhodne lope. Celotno zunanjščino in notranjščino so ometali in prebelili.24 Srednjeveške poslikave Cerkev je bila v srednjem veku večkrat poslikana. Apsida je bila poslikana že v romaniki.25 Okoli leta 1400 (oziroma verjetneje že prej)26 naj bi jo na novo poslikali furlanski slikarji,27 ki so na za- hodno fasado cerkve naslikali Poslednjo sodbo (in druge prizore).28 Cerkvena notranjščina je bila preprosto, s posvetilnimi križi ter bordurami okrog okenskih špalet in na slavoloku okrašena po dozidavi in posvetitvi novega prezbiterija med sredino 15. in začetkom 16. stoletja,29 verjetneje na začetku 16. stoletja. Nekoliko pozneje je cerkev poslikal Jernej iz Loke. Od močno okrnjenih posli- kav so se v notranjosti prezbiterija delno ohranili: v pritličnem pasu vzhodnih stranic upodobitve stoječih apostolov, na okenskih špaletah upodobitve svetnikov in na južni steni predvsem enigma- tični prizor ženske na grmadi.30 Poslikan je bil tudi slavolok.31 Jernejevo delo postavljajo v čas okoli leta 1530,32 v dvajseta ali trideseta leta 16. stoletja33 in v čas po letu 1530,34 vendar je zanesljivo nastalo pred letom 1531,35 ko je bil datiran glagolski grafit na podobi sv. Mateja.36 Konservatorske raziskave naj bi pokazale, da so v poznem srednjem veku poslikali velik del zunanjščine južne stene ladje.37 Jernej iz Loke je na zunanjščino južne stene prezbiterija naslikal Poslednjo sodbo.38 23 Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 329. 24 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 16. Letnica 1852 je zapisana na zunanj- ščini dozidanega dela vzhodne stene prezbiterija. 25 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 159. 26 Glej nadaljevanje članka, poglavje Datacija in avtorstvo poslikave na zahodni fasadi. 27 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 159; Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 212. 28 Glej nadaljevanje članka. 29 Klančar Kavčič, “Konservatorsko-restavratorski posegi,” 302; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 34‒35. 30 Uršič, “Jernej iz Loke,” 29‒30, 88, 123–24, 171‒72; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 101; Koman, Slikar Jernej, 38‒39; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 37‒40. 31 Uršič, “Jernej iz Loke,” 29‒30; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 40. 32 Uršič, “Jernej iz Loke,” 147. 33 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 101. 34 Koman, Slikar Jernej, 38. 35 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 35. 36 Fučić, Glagoljski natpisi, 158. 37 Dokumentiran je le fragment obraza (Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158, sl.), ki verjetno ni delo Jerneja iz Loke. 38 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 101. 74 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Monumentalna Poslednja sodba Jerneja iz Loke je danes močno poškodovana zaradi okna, ki so ga prebili okoli leta 1700 ter povečali in pre- oblikovali leta 1852 (sl. 2).39 Verjetno je bila za- snovana podobno kot Poslednja sodba v p. c. sv. Lenarta na Krtini pri Dobu, ki je delo Mojstra Leonarda s konca 15. stoletja.40 Na Godešiču v zgornjem delu desno še lahko razberemo desni del Kristusove mandorle in glave sedečih apo- stolov, pod današnjim oknom pa je nekoliko bo- lje viden odhod pogubljenih v peklensko žrelo. Posebnost godeškega prezbiterija je, da na juž- ni steni ‒ kar dokazujejo Jernejeve notranje in predvsem zunanje poslikave ‒ prvot no ni imel okna. To nakazuje, da je naročnik že ob gradnji predvidel poseben ikonografski program posli- kav notranje in zunanje strani stene. Izbiro tega dela stavbe za poslikavo bi lahko dodatno razlo- žili s položajem cerkve, saj je bila ravno ta stena z nekdanje glavne ceste skozi vas najopaznejša. V pasu pod furlansko fresko Poslednje sodbe na zahodni fasadi cerkve sta ohranjena še dva fragmenta poslikave, ki je prvotno morda pre- krivala starejše freske in bi jo prav tako lahko pripisali Jerneju iz Loke. Če to drži, bi terminus post quem za poslikave Jerneja iz Loke predstavljala letnica 1516 na grafitu starejše freskantske plasti na zahodni fasadi.41 Poškodbe, odkrivanje in restavriranje poslikave na zahodni fasadi Furlanska poslikava na zahodni fasadi je bila izvedena v tehniki freske, le manjši zaključki so bili naslikani na že suh omet.42 V naslednjih stoletjih so jo poškodovali gradbeni posegi in naravni po- javi: leta 1726 sta dozidava vhodne lope in vzidava novega portala poškodovali predvsem spodnji del; leta 1852 so povišanje ladje, obokanje vhodne lope in preboj prehoda s pevskega kora na cerkve- no podstrešje poškodovali predvsem zgornji del;43 neznano kdaj je močnejši potres povzročil večjo 39 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 10, 12. 40 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 117–20, sl. 71. 41 Glej nadaljevanje članka, poglavji Datacija in avtorstvo poslikave na zahodni fasadi in Zasnova poslikave na za- hodni fasadi. 42 Križnar, Slog in tehnika, 154–57; Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63. 43 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 329; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 16, 26‒27. 2. Pogled na južno steno prezbiterija z ostanki Poslednje sodbe Jerneja iz Loke, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 75 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE razpoko v zidu in poškodbo ometa s poslikavo v zgornjem delu desno.44 Poslikava je bila tudi (naj- brž večkrat) prebeljena. Obok vhodne lope je leta 1852 poslikavo, kolikor se je ohranila, dokončno razdelil na dva dela. Zgornji del je še danes na podstrešju vhodne lope, spodnji del pa pod obokom vhodne lope. Posledica je različna ohranjenost: zgornji del je v precej boljšem stanju od spodnjega, ki je bil izpostavljen vlagi ter večjim temperaturnim in vremenskim spremembam.45 Na začetku 20. stoletja je bila poslikava v slabem stanju.46 Centralna komisija za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na Dunaju se je novembra 1907 zavzela za zavarovanje »stenskih poslikav iz 15. stoletja, ki se nahajajo nad vhodom na nekdanji fasadi« cerkve na Godešiču.47 Maja 1911 je generalni konservator poročal, da so bili jeseni 1910 (poleg po- dob apostolov v prezbiteriju) »odkriti fragmenti Poslednje sodbe« na fasadi, komisija pa je odredila nadaljevanje odkrivanja (obeh) poslikav.48 Septembra 1911 je komisija odobrila subvencijo 370 kron za dodatna dela, ki so bila potrebna ob restavriranju fresk (tako v prezbiteriju kot na fasadi) zaradi škode na zidu.49 Novembra 1911 je komisija odredila plačilo subvencije 420 kron za odkrivanje in restavriranje fresk (tako v prezbiteriju kot na fasadi), »potem ko je konservator Franke poročal, da so bila dela izpeljana na zadovoljiv način«.50 Poslikavo na zahodni fasadi (kakor tudi v prezbiteriju) je avgusta 1911 pod nadzorom konser- vatorja Ivana Franketa restavriral Matej Sternen,51 ki je svoje delo signiral in datiral nad portalom desno (danes neohranjeno).52 Morda se je pri tem posvetoval tudi s Francetom Steletom, ki ga je spoznal leta 1910.53 Stele je namreč poslikavo na zahodni fasadi prvič opisal 30. septembra 1910,54 torej približno v času, ko je bila po poročilu generalnega konservatorja Centralni komisiji odkrita. Vsekakor je Sternen poškodovane in uničene dele ometa zamenjal z novimi, manjkajoče dele posli- kave je ponekod doslikal.55 Tedanji reteški župnik Janez Meršolj je po končanih delih v župnijsko kroniko zapisal, da je komisija za odkrivanje fresk na zahodni fasadi in v prezbiteriju prispevala 400 kron (vsota je za 20 kron nižja od vsote, ki jo je navedla komisija), cerkev (na Godešiču) pa 100 kron.56 44 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63. 45 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 261. 46 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 263. 47 Mitteilungen, 6/11, 1907, stp. 272: »Die Z. K. bringt eine Sicherung der oberhalb des Einganges an der ehemaligen Fassade befindlichen Wandmalereien des XV. Jhs. in Anregung.« 48 Mitteilungen, 10/5, 1911, stp. 241: »An der Fassade wurden die Fragmente eines Jüngsten Gerichtes aufgedeckt, das von bedeutend besserer Hand ist und etwa aus dem Jahre 1460 stammen dürfte. Die Z. K. ordnet die Fortsetzung der Bloßlegung an.« 49 Mitteilungen, 10/9, 1911, stp. 463: »Die Z. K. bewilligt für die bei der Restaurierung der Fresken wegen Mauerschäden notwendig gewordenen Mehrarbeiten eine Subvention von 370 K.« 50 Mitteilungen, 10/11, 1911, stp. 556: »Die Z. K. ordnet die Flüssigmachung der für die Bloßlegung und Restaurierung der Fresken bewilligten Subvention von 420 K an, nachdem Konservator Franke berichtete, daß die Arbeiten in zufriedenstellender Weise durchgeführt wurden.« 51 Štukl, “Sprehod po vaseh,” 336. 52 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 262‒63. 53 Stele, “Iz konservatorskih spominov,” 22. 54 Terenski zapiski Franceta Steleta, Godešič, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (ZRC SAZU, UIFS); Godešič, Zapiski Franceta Steleta, Informacijsko dokumentacijski center, Direktorat za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo (INDOK center MK). Za dostop do gradiva se zahvaljujeva Vesni Krmelj in Metki Košir. 55 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 262‒63. 56 Kronika, 1‒2, 1908‒1994, 46, Župnijski arhiv Reteče: »Avgusta mesca je odkrival akad. slikar Matevž Sternen na 76 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Poslikava je v naslednjih desetletjih ‒ posebej v spodnjem delu ‒ še naprej propadala: barvna plast je odpadala, povrhnjica ometa se je krušila, celoto je prekrivala plast nečistoč.57 Leta 2011 je Anita Klančar Kavčič s sodelavci obnovila zgornji,58 leta 2018 pa spodnji del.59 Datacija in avtorstvo poslikave na zahodni fasadi Poslikava na zahodni fasadi je bila prvič datirana v glasilu Centralne komisije: leta 1907 so jo po- stavili v 15. stoletje,60 leta 1911 pa v čas okoli leta 1460.61 France Stele je v terenskih zapiskih iz let 1910‒1935 ugotavljal, da je poslikava pod italijanskim vplivom starejša od prezbiterija.62 Umestil jo je med dela furlanskih delavnic pod vplivom Vitaleja da Bologna in datiral v prvo četrtino 15. stoletja,63 leta 1972 pa skupaj z Damjanom Prelovškom označil kot delo »potujočih severnoitalijan- skih, posebno furlanskih slikarjev« oziroma furlanske delavnice iz časa »okrog 1400 in iz prvih desetletij« oziroma »z začetka XV. stoletja«.64 Emilijan Cevc je leta 1954 in 1966 poslikavo pripisal mojstrom »furlanske smeri«, slogovno zasidranim v severni Italiji ter tradicijah Giotta in Vitaleja da Bologna,65 leta 1989 pa jo je kot delo italijansko šolanega mojstra furlanske smeri datiral v čas okoli leta 1400.66 Poznejši avtorji – z izjemo Alenke Vodnik – Steletove in Cevčeve zadnje datacije niso spreminjali. Janez Höfler je leta 1996 poslikavo umestil v isti čas (okoli 1400) in ustvarjalni krog (furlansko slikarstvo pod vplivom Vitaleja da Bologna).67 Adela Železnik je leta 1995 vpeljala alternativno oznako za avtorje poslikave: na delu naj bi bila goriška delavnica, ki je pod vplivom slikarstva Vitaleja da Bologna nadaljevala delo Mojstra crngrobske fasade.68 Poznejši avtorji so večinoma povzemali omenjene teze, pri čemer so izbirali bodisi termin »furlanski slikarji« bodisi termin »goriški slikarji«.69 Glede na to, da v nadaljevanju obravnava- va slogovno izhodišče slikarja oziroma slikarske delavnice v furlanskem nasledstvu Vitaleja da Bologna, ohranjava pridevnik »furlanski«. O identiteti freskantov na Godešiču (in v Gostečah) in dataciji njihovih fresk je v zadnjem času nekoliko več napisala Alenka Vodnik: po eni strani Godešiču freske v presbiteriju in pri portalu; c. kr. centralna komisija je dala 400 K, cerkev pa 100 K.« Za dostop do gradiva se zahvaljujeva župniku Branku Potočniku. Za dostop do cerkve se zahvaljujeva ključarju Aleksandru Igličarju. 57 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 262‒63. 58 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 66. 59 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 261. 60 Mitteilungen, 6/11, 1907, stp. 272. 61 Mitteilungen, 10/5, 1911, stp. 241. 62 Terenski zapiski Franceta Steleta, Godešič, ZRC SAZU, UIFS; Godešič, Zapiski Franceta Steleta, INDOK center MK. 63 Stele, Monumenta artis, 1: 6, 21–22; Stele, “Die friulanische Gruppe,” 268–69; Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64, 102, 120. 64 Stele, Gotsko stensko slikarstvo, XI, LXVI; Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI. 65 Cevc, “Umetnostni pomen,” 67; Cevc, Slovenska umetnost, 53‒54. 66 Cevc, “Godešič,” 257. 67 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100‒01. 68 Železnik, “Goriške delavnice,” 237, 242; Železnik, “Stensko slikarstvo,” 30–31. 69 Npr. Vodnik, Tekstilni vzorci, 65, kat. št. 5; Križnar, Slog in tehnika, 155; Koman, Slikar Jernej, 38; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 261; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 25, 27‒28. 77 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE bi lahko obstoj zemljiškega urada na Godešiču, v katerem je bila tlaka povezana predvsem z vož- njami, med drugim vina iz Italije, prispeval k najemu »furlanskih« freskantov, po drugi strani pa bi bil lahko vsaj na Gostečah na delu že v Škofji Loki »udomačen« slikar – v virih se v tem času omenja meščan Nikel (Niklein) Maler.70 Alenka Vodnik je poleg tega menila, da so poslikave na Godešiču starejše, in sicer najverjetneje iz obdobja kuge leta 1381, kar naj bi potrjevale tudi pove- zave s poslikavami Vitaleja da Bologna in čemur naj ne bi nasprotovale povezave s poslikavami Tomasa da Modena.71 Poleg predloga Alenke Vodnik pa k ponovnemu razmisleku o zgodnejši dataciji poslikave na- vaja danes že popolnoma nečitljiv latinski grafit z domnevno letnico 1400, ki je vrezan v poslikavo desno od portala, na podobi pogubljenih, pod latinskim grafitom z letnico 1516 in nad grafitom v glagolici Petra iz Buža iz leta 1501.72 Stele si je v terenskih zapiskih leta 1924 letnico prepisal kot »Anno MoCCCCo le«,73 leta 1935 pa kot »Anno dñi MoCCCCo Le (le)«.74 Oba prepisa, še posebej drugi, kažeta, da je Stele zadnji dve črki imel za (nerazumljiv) dodatek, ne za del letnice, ki jo je zato bral kot 1400. Če bi namreč črka L označevala vrstilni števnik 50., bi morala biti kot predhodne črke v ablativni obliki (Lo).75 Cevc se je najbrž opiral na Steletove zapiske, ko je (sicer nenatančno oziroma delno netočno) opozoril, da sta ob podobi pekla »zapisa v latinici in glagolici z letnico 1400«.76 Če sta Steletova prepisa točna, česar danes ni več mogoče preveriti, potem je poslikava na- stala pred letom 1400, ko je bil vanjo vrezan grafit. Zanesljivo pa je, kakor je domneval Stele, nastala še v času obstoja romanske apside oziroma pred dozidavo gotskega prezbiterija. Najdeni fragmenti ometov romanske apside namreč kažejo sledove poslikave furlanskih slikarjev.77 Na poslikavi nek- danje zahodne fasade je še en grafit, vrezan v podobo strehe, danes tik nad obokom vhodne lope levo – torej postavljen tako visoko, da je mogoče nastal še v času postavljenih slikarskih odrov –, žal pa ni datiran. V njem so danes razpoznavne le posamezne črke, vendar gotska minuskulna kurziva nakazuje nastanek v 14. ali 15. stoletju.78 Zasnova poslikave na zahodni fasadi Ohranjeni fragmenti in dosedanje raziskave kažejo na to, da je bila poslikana celotna nekdanja zahodna fasada cerkve (sl. 3). Fasada naj bi po Steletu in Aniti Klančar Kavčič že prvotno imela vhod na sredini, njen vrh pa naj ne bi bil dvokapen oziroma koničast, temveč prirezan (na čop).79 70 Vodnik, “O legendah,” 45, op. 60. 71 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 125, op. 44. Predlog datacije temelji na avtoričini hipotezi, da so ikonografski motivi, ki opozarjajo na posledice grešnega življenja, vezani predvsem na večje katastrofe, posebej kuge, česar pa kontinuirana priljubljenost in pogostost teh motivov, zlasti Poslednje sodbe, ne potrjujeta. Glej tudi Vodnik, “Between Worldly Lords,” 46. 72 Fučić, Glagoljski natpisi, 158. 73 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 4, ZRC SAZU, UIFS. 74 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 18, ZRC SAZU, UIFS. 75 Za mnenje se zahvaljujeva Gregorju Pobežinu. 76 Cevc, “Godešič,” 257. Prim. Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 330‒31. 77 Prim. Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 159; Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 212. 78 Za mnenje se zahvaljujeva Matjažu Bizjaku. 79 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 5; 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265. 78 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Že Vilma Praprotnik je leta 1973 opozorila, da so v stenskem slikarstvu pod italijanskim vpli- vom iz druge polovice 14. stoletja bordure (praviloma kosmatske) postale v večji meri kot prej poudarjene meje med posameznimi prizori, ki so med seboj jasno ločeni.80 To nakazuje, da vse- binsko niso nujno povezani. Potek bordur na Godešiču, ki jih lahko kljub poškodbam zanesljivo rekonstruiramo, kaže na razdelitev v pet polj oziroma prizorov. Eno polje je zasedalo skoraj celotni zgornji (trikotni oz. trapezoidni) del fasade. Pod njim sta ob straneh dve skoraj kvadratni polji (zaradi naklona strehe imata nekoliko porezan zunanji zgornji vogal). Na sredini, nad današnjim portalom in ob njem, je večje polje v obliki zelo razpotegnjene narobe obrnjene črke T ali Y. Pod tem poljem, levo in desno od portala, je ohranjena poznejša, verjetno še srednjeveška poslikava 80 Praprotnik, “Ornamentika slikanih okvirov,” 34‒35. 3. Fotomontaža poslikave nekdanje zahodne fasade, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© Vid Klančar) 79 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE ‒ prizora, ohranjena le v fragmentih in nerazločna,81 sta mogoče samo spodnja dela večjih kompo- zicij, ki so prekrivale starejšo plast furlanske poslikave. Ta mlajša poslikava je glede na omenjeni latinski grafit nastala po letu 1516 in je najbrž delo Jerneja iz Loke. Prvotno je furlanski slikar na tem mestu skoraj zanesljivo naslikal draperijo, kakršna je delno še ohranjena na poslikavi nekdanje zahodne fasade cerkve v Sopotnici: pod kosmatsko borduro je širši vijoličen pas, pod katerim je »obešena« draperija.82 Pred podrobnejšo analizo vsebine poslikave si moramo najprej ogledati druge primere v celoti poslikanih zahodnih fasad furlanske skupine. Praviloma je takšen tip poslikave zahodne cerkvene fasade značilen prav za delovanje furlanskih mojstrov v drugi polovici 14. in na začetku 15. stoletja na Gorenjskem. Najobsežnejša in najzgodnejša je poslikava p. c. Marijinega oznanjenja v Crngro- bu, ki se ji pridružujejo še poslikave p. c. sv. Petra v Bodovljah, p. c. sv. Florijana v Sopotnici pri Škofji Loki in p. c. sv. Križa v Kališah nad Selci.83 V Crngrobu in Sopotnici je bila prvotno poslika- na celotna fasada vse do koničastega vrha, v Kališah pa je bila fasada s poslikavo prirezana. Glede na dosedanje raziskave je enotnemu ikonografskemu programu zanesljivo sledila samo fasada v Crngrobu, ki jo je v celoti prekrival cikel s prizori Pasijona. V Sopotnici je osrednje polje podobno kot na Godešiču pripadalo (danes močno fragmentirani) Poslednji sodbi, ki so ji bili dodani tudi drugi, vsebinsko očitno nepovezani prizori (prepoznan samo Sv. Jurij v boju z zmajem).84 V Kališah niso ikonografsko različni prizori niti kompozicijsko usklajeni (različno visoka in široka polja), v Bodovljah pa prizori niso ikonografsko razpoznavni. Že Stele je ugotovil, da ne moremo govoriti o jasnem ikonografskem programu poslikanih zahodnih fasad, še manj o prevladi motiva Poslednje sodbe. V svojem ikonografskem sistemu podružnic je zato koncept Poslednje sodbe razrahljal tako glede možnih lokacij v stavbi kakor vsebinsko: sporočilo o minljivosti, smrti in poslednji sodbi so po njegovem lahko vsebovali tudi drugi prizori, kot so Mrtvaški ples, Sveta nedelja, Sv. nadangel Mihael s tehtnico, Kolo sreče, Pametne in nespametne device itn.85 Steletove ugotovitve v glavnem še vedno držijo, ekskurz, namenjen poslikanim zahodnim fa- sadam furlanske skupine, pa je potreben, saj nas opozarja, da moramo biti pri ikonografskih re- konstrukcijah zelo previdni. To velja tudi za poslikavo zahodne fasade cerkve na Godešiču, ki je v vsej dosedanji strokovni literaturi obravnavana kot ikonografska celota – Poslednja sodba, čeprav so muzikologi upravičeno poudarjali, da upodobljena glasbila, na katera igrajo angeli, za ta motiv niso značilna.86 81 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 43. 82 Mohorčič, Akvareli, 39. 83 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 75–77 (Bodovlje), 86–92 (Crngrob), 141–42 (Sopotnica), 165–66 (Sv. Križ nad Sel- ci). 84 Höfler že piše, da drugi prizori na fasadi niso vidni, tudi Stele jih omenja samo leta 1937 (Stele, “Varstvo spo- menikov,” 65), medtem ko jih v njegovih zapiskih ni (Sopotnica, Zapiski Franceta Steleta, INDOK center MK). Za akvarele Frana Goloba iz leta 1934 gl: Mohorčič, Akvareli, 38–39; Sopotnica – Cerkev sv. Florijana, akvarel, https://situla.gov.si/SI_INDOK_PL_p00001-008.html. 85 Stele, Monumenta artis, 1: 21–22; Stele, “Die friulanische Gruppe,” 268–69; Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 62–67. Tudi Peskar je prišel do sklepa, da pri poslikavah cerkvenih zunanjščin ni bilo določenega programa: Peskar, “Srednje- veške poslikave,” 316. 86 Kuret, Glasbeni instrumenti, 36, 58, 132; Koter, “Likovne upodobitve,” 275. 80 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Nepravilno polje okoli portala Poslednji sodbi nedvomno pripada večje polje na sredini, ki je nad današnjim portalom in ob njem ter razen zgornjega roba v celoti pod obokom vhodne lope. Na sredini je naslikana mandorla s se- dečim Kristusom Sodnikom, ki dviga roke in kaže rane (sl. 4). Iz njegovih ust izhajata lilija (na nje- govi desnici) kot simbol usmiljenja in poveličanja pravičnih ter meč (na njegovi levici) kot simbol pravičnosti in obsodbe pogubljenih. Levo in desno sta Devica Marija in sv. Janez Krstnik, ki prosita Kristusa za milo sodbo (Deesis).87 Ob tej osrednji skupini nosita veliki postavi, katerih zgornji del je prekrit z obokom vhodne lope, v culi duše, za katere prosita Marija in sv. Janez Krstnik.88 Stele je leta 1969 ti dve figuri razložil kot: »[…] spodaj pa se je vršilo vstajenje, kjer so angeli zbirali duše vstalih v predpasnike in jih odnašali v nebesa.«89 Nebesa je, sodeč po objavi iz leta 1972, videl v zgornjem polju z angeli muzikanti.90 Tudi Alenka Vodnik je veliki figuri interpretirala kot angela s culama duš.91 Poslednja sodba se nadaljuje v spodnjih delih omenjenega večjega polja, levo in desno od današ njega vhoda v cerkev. Portal je ob vgradnji gotovo poškodoval dobršen del kompozicije, samo ugibamo pa lahko, ali je res nadomestil starejši vhod in kakšen naj bi ta bil.92 Glede na to, da je cerkev imela vhod z južne strani, ga mogoče na zahodni strani sploh ni bilo in je pod Kristusom bil prostor za obsežnejše vstajenje mrtvih, mogoče tudi za angele s trombami in sv. nadangela Mihaela. Na levi (na Kristusovi desnici) sprejema angel zveličane v raj oziroma nebeški Jeruzalem, ki ga nakazuje manjša arhitektura (sl. 5), na desni (na Kristusovi levici) pa hudiči naganjajo pogubljene, zvezane z vrvjo ali verigo okoli vratu, v peklensko žrelo (sl. 6). Desno od zveličanih, tik ob portalu, je vsaj z dvema figurama (najbrž pa jih je bilo več), ki se dvigata proti Kristusu, prikazano vstajenje mrtvih.93 Höfler je leta 1996 verjetno angela pred nebeškim Jeruzalemom interpretiral kot sv. nad- angela Mihaela, ki naj bi imel tehtnico, in pomotoma zapisal, da na poslikavi ni vstajenja mrtvih in blaženih na poti v raj, te navedbe pa je nato povzelo nekaj avtorjev.94 Tudi Alenka Vodnik je za angela domnevala, da je sv. nadangel Mihael.95 Podobno kakor na Godešiču so blaženi upodoblje- ni na Poslednji sodbi na notranji strani južne ladijske stene v p. c. sv. Klemena v Tupaličah, ki je delo nasledstva furlanskih delavnic iz časa okoli leta 1420. Tam angel na pragu manjše arhitekture 87 Stele v zapiskih leta 1910 omenja, da Marija z milim obrazom vodi bradatega moža za desnico – verjetno gre za pomoto in je mišljena skupina z angelom in bradatim zveličanim pred rajem: Terenski zapiski Franceta Steleta, Godešič, ZRC SAZU, UIFS; Godešič, Zapiski Franceta Steleta, INDOK center MK. V literaturi se ta interpretacija ne pojavlja. 88 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI; 1935, LIV, ZRC SAZU, UIFS; Godešič, Zapiski Franceta Steleta, INDOK center MK; Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI; Cevc, “Godešič,” 256; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 330; Križnar, Slog in tehnika, 155; Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265–67; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 31. 89 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64. 90 Stele, Gotsko stensko slikarstvo, XXV. 91 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 128‒29. 92 Stele in Anita Klančar Kavčič sta domnevala, da je bil polkrožno zaključen: Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265. 93 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 33, sl. 94 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 330‒31; Koter, “Likovne upodobitve,” 274; Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63. 95 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 127. 81 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE 4. Furlanski slikar: Kristus Sodnik med Devico Marijo in sv. Janezom Krstnikom ter svetniški osebi s culama duš, konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 5. Furlanski slikar: Angel sprejema zveličane v raj, konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 6. Furlanski slikar: Hudiči ženejo pogubljene v peklensko žrelo, konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 82 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR sprejema zveličane s starejšim bradatim moškim in mlajšo žensko na čelu, ki sta verjetno Adam in Eva.96 Morda bi lahko kot Adama in Evo interpretirali tudi enak par na čelu zveličanih pred nebeš- kim Jeruzalemom na Godešiču. Poslednja sodba v omenjenem večjem polju na Godešiču torej v glavnem ustreza osnovnim srednjeveškim konvencijam, kakršno srečamo pri Janezu Aquili v stari ž. c. Marijinega vnebovzetja v Turnišču iz leta 1389, čeprav je za tako pomembne motive značilno, da so bili lahko – glede na specifične okoliščine – vsebinsko precej razširjeni ali reducirani.97 Ne glede na to je na upodobit- vi nekaj težje razložljivih elementov, posebej figuri s culama z dušami levo in desno ob skupini Deesis, ki jima je obok vhodne lope prekril ramena in obraza. Tako je nad obokom na levi strani razviden samo zgornji del nimba, na obeh straneh pa več manjših angelskih kril (ki torej niso pripadala figurama s culama). Figuri se zdita v primerjavi z drugimi nadnaravno veliki, posebej ker ni povsem jasno, ali Marija in sv. Janez Krstnik stojita ali klečita (zadnje bi bilo bolj običajno). Angeli nad skupino Deesis in omenjenima figurama so morali biti ‒ glede na krila, ohran jena nad obokom – precej majhni, manjše so tudi figure v spodnjem delu Poslednje sodbe. S tem se odstopa- nja od običajnih Poslednjih sodb ne končajo: pred Marijo, ki ima roke verjetno prekrižane na prsih, je velik križ (tik pod obokom je viden še del prečnega bruna). Ta motiv na Poslednji sodbi sicer ni presenetljiv, saj spada križ med orodja Kristusovega mučeništva (arma Christi). Vendar orodja pra- viloma držijo angeli, na Godešiču pa zaradi oboka vhodne lope ne vemo, ali so angelci nosili tudi druga orodja ali so pihali v trombe.98 Zasilen odgovor na vprašanje o identiteti dveh svetih oseb s culama z dušami, ki ju je Stele imel za angela, lahko najdemo v opusu slikarja Vitaleja da Bologna oziroma njegovega kroga iz sredine 14. stoletja, in sicer na Poslednji sodbi na notranji strani zahodne stene opatijske cerkve v Pomposi.99 Tam so na dnu, levo od vhoda v cerkev, upodobljene tri stoječe svete osebe (z nimbi), ki nosijo v culah duše – starozavezni očaki Abraham, Izak in Jakob, ki so postali del Poslednjih sodb od 12. stoletja naprej.100 Te očake moramo interpretirati v kontekstu posebne ikonografije Abra- hamovega naročja. Abrahamovo naročje kot personifikacija raja temelji na priliki o bogatašu in ubogem Lazarju, v kateri angeli Lazarja odnesejo v Abrahamovo naročje, bogataš pa konča v peklu (Lk 16,19‒23). Ta motiv se je začel kot del Poslednjih sodb v evropski umetnosti pojavljati v 11. sto- letju (praviloma na levi strani oziroma Kristusovi desnici, kjer je umeščen raj).101 Toda na Godešiču sporočilo ni povsem enako kakor v Pomposi, saj sta namesto treh očakov upodobljeni dve figuri, ki nista umeščeni na levo in zato ni nujno, da predstavljata oziroma nadomeščata raj, ampak stojita levo in desno od skupine Deesis. Razlago za to precej edinstveno redukcijo in spremembo motiva Abrahamovega naročja moramo mogoče iskati drugje. V srednjem veku je obstajala še druga in- terpretacija Abrahamovega naročja in posledično mogoče tudi naročij drugih očakov: šlo naj bi za 96 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 179–81, sl. 157; fotografija celote: Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 94, sl. 60. 97 Tako jih predstavi tudi Stele, Monumenta artis, 1: 21. To je sicer samo osnovna ikonografska struktura, ki je bila velikokrat obogatena še z drugimi elementi: Brenk, “Weltgericht.” Za Turnišče gl.: Höfler, Srednjeveške freske, 4: 229–36; Höfler in Balažic, Johannes Aquila, 30–38, 70–71, 75; Zadnikar in Balažic, Turnišče, 64, 81, sl. XXVII. 98 Glede na ta odstopanja je povsem mogoče, da je na Poslednjo sodbo na Godešiču res vplival neki dodaten vir, kakor je Alenka Vodnik (Vodnik, “Janezovo razodetje”) skušala dokazati za apokrifno Pavlovo vizijo, kateri pa je to res bil, bo očitno še treba ugotoviti. 99 Za Pomposo glej: Volpe, “Pittura a Pomposa.” 100 Lucchesi Palli, “Abraham,” stp. 30. 101 Lucchesi Palli, “Abraham,” stp. 31. 83 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE začasno bivališče (prijetnejše od vic) duš v čakanju na poslednjo sodbo.102 Ali se je Poslednja sodba s svetima osebama na Godešiču nagibala k tej interpretaciji, ostaja do odkritja podobnega primera, podprtega z ustreznimi pisnimi viri, odprto vprašanje. Rešitev s svetima osebama na Godešiču je v našem in širšem prostoru precej izjemna. Po Ste- letu naj bi bili starozavezni očaki sicer vključeni v Poslednjo sodbo v Sopotnici.103 Verjetno je Stele s tem mislil na kronani figuri levo od Marije, od katerih prva drži velik ključ ali zastavo, druga pa palico s križem, kar bi sicer težko povezali z očaki. Spremljevalne figure lahko vidimo tudi na fragmentu Poslednje sodbe s sv. Janezom Krstnikom v Tupaličah, kjer pa gre že za bolj običajno skupino apostolov in svetnikov.104 Trapezoidno polje na vrhu fasade Delno ohranjeno zgornje polje poslikave se v celoti nahaja nad obokom vhodne lope (sl. 7). Od spod- njih polj ga ločuje skoraj v celoti ohranjena horizontalna kosmatska bordura. Ta prizor je bil do sedaj vedno obravnavan kot nadaljevanje Poslednje sodbe.105 Ohranjen je v treh večjih fragmentih. Na levem fragmentu sta (od leve proti desni) v celoti ohranjena luna z obrazom, ki ga ob desni strani zaključuje jasno zarisan krajec, in angel s fidelom,106 nato pa pred prehodom med pevskim korom in podstrešjem fragmentarno samo še leva stran večjega angela z glasbilom, ki je morda 102 Wilhelm-Schaffer, Gottes Beamter, 70. 103 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 65; Stele, Gotsko stensko slikarstvo, XXV. 104 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 179–81, sl. 156. 105 Medtem ko se ikonografske interpretacije zgornjega dela poslikave od Steleta naprej niso veliko spreminjale, to ne velja za muzikološke interpretacije. Za ponoven pretres identifikacij vseh upodobljenih instrumentov se zahval- jujeva Katarini Šter in Janezu Jocifu. 106 Glasbilo je bilo identificirano kot violina (Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS), fidel (Kuret, Glasbeni instrumenti, 58, 96; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30) in viela (Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Koter, “Likovne upodobitve,” 274). 7. Pogled na zgornji del poslikave nekdanje zahodne fasade, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 84 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR tromba marina ali strunski tamburin,107 in čisto spodaj košček vijolične draperije (sl. 8). Desno od prehoda je naslednji fragment z ohranjenim desnim delom figure, sedeče na lesenem presto- lu ali klopi, in tremi angeli (sl. 9). Nad prestolom je zelen zastor, okrašen z rdečimi tekstilnimi vzorci v obliki palmet,108 ki so ga pridrževa- li angeli (ohranjena je le angelova roka na naši desni).109 Manjši angel ob prestolu v zelenem oblačilu nosi na prsih culo, drugi angel – ver- jetno najslavnejši, saj je bil izbran za naslovnico kataloga razstave Gotika v Sloveniji110 – v vijo- ličnem oblačilu igra na harfo,111 zadnji angel v rdečem oblačilu pa igra na fidel.112 Zadnjega an- gela je večja razpoka razpolovila, tako da je nje- gov manjši del še na skrajno desnem fragmentu, kjer je v kotu del sonca – z obrazom, obdanim z žarki. Poleg razporeditve angelov povezuje pri- zor v celoto belkasto ozadje z zelenim robom, ki je spodaj širši. Največjo bližino slikarstvu Vi- taleja da Bologna kaže angel s harfo, saj gre za citat s poslikave cerkve S. Apollonia di Mezza- ratta v Bologni iz sredine 14. stoletja.113 Do sedaj je ostal spregledan del še enega angela, in sicer nad angelom s culo. Ta angel v belem oblačilu s svetlo sivim vzorcem je v rokah na naši desni držal neki strunski instrument, morda strunski tamburin.114 Postava je ohranjena približno do pasu, tako da se je prizor najbrž nadaljeval precej višje, kot je danes ohranjeni zgornji rob poslikave. To pomeni, da je imela fasada prvotno najverjetneje koničast vrh. 107 Glasbilo je bilo identificirano kot (morda) tromba marina (Kuret, Glasbeni instrumenti, 58, 96; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30) in (verjetno) strunsko glasbilo (Koter, “Likovne upodobitve,” 275). 108 Alenka Vodnik kot lokacijo vzorca pomotoma navaja »predpasnik z dušami«: Vodnik, Tekstilni vzorci, 24, 90, kat. št. 54. 109 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265‒66; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30. 110 Höfler, Gotika v Sloveniji. 111 Glasbilo je bilo identificirano kot kitara (Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS), harfa (Kuret, Glasbeni instrumenti, 58, 96; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Koter, “Likovne upodobitve,” 275) in rota ali dvostranska harfa z zvočno ploščo med vrsticami (Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30). 112 Glasbilo je bilo identificirano kot mandolina (Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS), godalo ali brenkalo (Kuret, Glasbeni instrumenti, 58, 96), (verjetno) strunsko glasbilo (Koter, “Likovne upodo- bitve,” 274) in nenavadno velik fidel (Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30). 113 Železnik, “Goriške delavnice,” 242; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100–01; Železnik, “Stensko slikarstvo,” 31; Gnu- di, Vitale da Bologna, 64–66, tab. XXV. 114 Za mnenje se zahvaljujeva Janezu Jocifu. 8. Furlanski slikar: Marijino kronanje (levi fragment), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 85 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Ker je bila leva polovica (vključno s celotnim obrazom) osrednje figure, sedeče na prestolu, za- radi prebitja prehoda na podstrešje uničena, so raziskovalci to podobo razlagali zelo različno. Stele je njeno identiteto leta 1924 pustil odprto (»Sedeča figura, samo desna polovica ohranjena. Kaj je, se ne razbere.«),115 leta 1935 pa označil za Boga (»Sedeč Bog«) ali Abrahama (»Abraham?«).116 Pozneje je figuro imel za Sodnika,117 pri čemer jo je najbrž zamenjal s Kristusom spodaj. Po Steletu je nekaj avtorjev figuro označilo za Boga Očeta,118 Abrahama119 ali Marijo,120 še več avtorjev pa je ni ome- nilo ali identificiralo.121 Desno od sedeče figure stoji manjši angel, ki iz svoje cule sipa cvetlice na podnožje prestola. Podoben angel je bil skoraj zanesljivo upodobljen tudi levo od prestola122 (očitno mu je pripadal košček vijolične draperije), vendar ga je uničil prehod. Pri desnem angelu je prišlo v literaturi do dolgotrajne ikonografske pomote. Stele si je že leta 1924 zabeležil, da gre za angela 115 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 4, ZRC SAZU, UIFS. 116 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS. 117 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64; Stele, Gotsko stensko slikarstvo, XXV. 118 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265, 266; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30. 119 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265, 266. 120 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63. 121 Cevc, “Godešič,” 256‒57; Železnik, “Goriške delavnice,” 242; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 331; Koman, Slikar Jernej, 38; Vodnik, “Janezovo razodetje,” 125. Nekaj avtorjev je Höflerjevo povzemanje Steletove interpretacije angela z rožami kot »Abrahamovega naročja« očitno preneslo tudi na veliko sedečo figuro. 122 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30. 9. Furlanski slikar: Marijino kronanje (srednji in desni fragment), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 86 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR »s culo duš okrog vratu«,123 leta 1935 pa je na skici poslikave označil dva angela »z naročjem«, levo in desno od prestola.124 Očitno je do pomote prišlo zaradi podobnosti cule (z rožami) pri manjšem angelu ob prestolu in cul (z dušami) pri dveh neprepoznanih svetih osebah ob skupini Deesis. Stele je trditev o angelu ali angelih s culo ali predpasnikom duš ob prestolu ponovil še pozneje,125 od njega pa jo je prevzel Primož Kuret.126 Na podlagi Steletove interpretacije je Höfler v zgornjem pasu omenjal »Abrahamovo naročje (angel z dušo umrlega v culi)«,127 kar so številni avtorji, vključno z Alenko Vodnik,128 povzemali do Anite Klančar Kavčič, ki je kot prva pravilno zapisala, da ima angel desno od prestola v culi cvetje.129 Steletova priključitev zgornjega dela poslikave Poslednji sodbi pod obokom verjetno izhaja iz njegovega poznavanja severnoitalijanskih monumentalnih Poslednjih sodb, med katerimi bi na tem mestu izpostavila že omenjeno upodobitev v Pomposi in mozaik v cerkvi S. Maria Assunta na Torcellu. V obeh primerih je namreč nad Poslednjo sodbo dodan širok pas s še eno upodobitvijo Kristusa. Ne glede na italijansko slogovno izhodišče godeškega slikarja bi bila rešitev, ki jo predlaga Stele, v našem prostoru precej nenavadna. K ponovnemu razmisleku o vsebini prizora spodbuja že omenjena anomalija angelov z instrumenti, ki niso trombe in zato niso značilni za upodobitve poslednje sodbe. Alenka Vodnik je skušala posebnosti tega prizora in celotne poslikave na Gode- šiču pojasniti z domnevo o navezovanju fresk na apokrifno besedilo Pavlove apokalipse ali vizije. V pasusih Janezove in Pavlove apokalipse, ki jih navaja avtorica, se med drugim sicer omenjajo harfe, sonce, luna in angeli,130 ki jih najdemo tudi na Godešiču. Toda na Godešiču so ti motivi, ki jih avtorica tako ali tako izrecno ne poveže z omenjenimi pasusi, postavljeni v povsem drugačen kon- tekst (harfe ima v Razodetju, na primer, skupaj z zlatimi čašami štiriindvajset starešin, ki častijo Jagnje). Ne nazadnje se je ob natančnem ogledu poslikave izkazalo za posebej pomembno dejstvo, ki so ga raziskovalci doslej spregledali: osrednja figura, sedeča na prestolu, v nasprotju s Kristusom Sodnikom pod njo ni centrirana, ampak je pomaknjena na desno.131 Na prestolu levo od nje, točno na mestu današnjega prehoda, bi bila torej lahko naslikana še ena figura. Če povežemo skupaj vse omenjene elemente, torej osrednjo figuro, sedečo na prestolu ali daljši klopi z zastorom, še eno (manjkajočo) osrednjo figuro, angele muzikante, angela, ki sipa cvetlice, ter luno in sonce, je veliko bolj verjetno, da ne gre za nadaljevanje Poslednje sodbe, ampak za Ma- rijino kronanje.132 V našem prostoru srečamo podobno rešitev že na delno poškodovani poslikavi 123 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 4, ZRC SAZU, UIFS. 124 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS. 125 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64; Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI. 126 Kuret, Glasbeni instrumenti, 58. 127 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100. 128 Npr. Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 331; Koman, Slikar Jernej, 38; Vodnik, “Janezovo razodetje,” 125. 129 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 266. Pravilno je opisan tudi pri Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30. 130 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 119 (op. 1), 128. 131 Stele si je figuro na prestolu in Kristusa Sodnika predstavljal v isti vertikalni osi, torej centrirano, kar dokazuje njegova skica iz leta 1935: Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS. Zanimivo je, da je Nataša Šumi na shemi poslikave v Steletovem zadnjem pregledu srednjeveškega slikarstva v Sloveniji prehod s pevskega kora na podstrešje postavila centralno oziroma celo rahlo na desno, čeprav je dejansko pomaknjen na levo, figuro na prestolu pa posledično tako zelo na desno, da bi poleg nje na prestolu lahko sedeli vsaj še dve figuri: Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI. 132 Schiller, Ikonographie der christlichen Kunst, 147–54; Os, “Krönung Mariens;” Menaše, Marija v slovenski umet- nosti, 278–81. 87 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE z začetka 14. stoletja v nekdanji dominikanski cerkvi na Ptuju: Kristus je sicer na levi strani, za prestolom angeli držijo zastor, na levi pa je še ohranjen angel s harfo. Časovno bližja je upodobitev Janeza Aquile iz leta 1398 v stari ž. c. Marijinega vnebovzetja v Turnišču, kjer Marijo krona Bog Oče, na prestolu ob njem pa stoji angel z lutnjo.133 Kasnejši primer, iz leta 1490, kjer Marijo krona Sv. Trojica z obširnim spremstvom angelov muzikantov, je v cerkvi v Hrastovljah.134 V primeru Godešiča je treba zaradi delavničnih povezav in geografske bli- žine izpostaviti sicer poenostavljeno Marijino kronanje Mojstra bohinjskega prezbiterija v ž. c. sv. Janeza Krstnika na Suhi pri Škofji Loki iz sredine 15. stoletja.135 Motiv je bil torej pri nas znan, vendar se zdi, da se je slikar na Godešiču oprl neposredno na italijanske predloge. Polo- žaj Kristusa ali Boga Očeta na desni, z levo roko nad kolenom in z desnico, ki krona Marijo, po- ložaj Kristusa ali Boga Očeta in Marije na dvoj- nem prestolu, obdanem z angeli muzikanti, ter prisotnost lune in sonca ob nogah osrednjih dveh oseb najdemo na več tabelnih slikah Paola Veneziana iz sredine 14. stoletja (sl. 10). Razširitev Marijinega kronanja z angeli ali celo svetniki izhaja iz predstav o angelskih korih oziroma nebeš- ki hierarhiji, luna in sonce pa naj bi po analogijah iz različnih delov Svetega pisma predstavljala Marijo in Kristusa.136 V severni Italiji najdemo na upodobitvah Marijinega kronanja tudi angele s culami cvetja.137 Na Godešiču bi lahko imela marijansko simboliko še verjetna upodobitev trombe marine, ki so jo po nekaterih razlagah povezovali z Marijo in ki je bila posebej priljubljena v nem- ških ženskih samostanih.138 Na podlagi vseh omenjenih primerjav lahko domnevamo, da je delno ohranjena figura na prestolu na Godešiču, h kateri spada sonce, prav Kristus, neohranjena figura, h kateri spada luna, pa Marija. Samo ugibamo lahko, ali je bil nad prestolom z zastorom naslikan še Bog Oče s Sv. Duhom, vendar navedeni italijanski primeri takšne domneve ne podpirajo. Verjet- neje je bilo zgoraj še več figur angelov. 133 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 164–65, 229–36; Vnuk in Ciglenečki, Ptujski dominikanski samostan, 58, sl. 67; Zad- nikar in Balažic, Turnišče, 81, sl. 18. 134 Menaše, Marija v slovenski umetnosti, 279, sl. 277; Höfler, Srednjeveške freske, 2: 91–98. 135 Höfler, Srednjeveške freske, 2: 152–55, sl. 119. 136 Schiller, Ikonographie der christlichen Kunst, 148, sl. 277; Llewellyn in Witty, Paolo Veneziano, 100–01. 137 Sneta freska Marijinega kronanja, delo iz kroga ali šole Altichiera, v Mestnih muzejih v Padovi (Marle, The Deve- lopment of the Italian Schools, 154, sl. 77). 138 Adkins, “Trumpet Marine;” Berdux in Tremmel, “Trumscheit/Tromba marina.” 10. Paolo Veneziano: Marijino kronanje, okoli 1350, Benetke, Gallerie dell̓ Accademia (Wikimedia Commons) 88 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Stranski polji Vsebinsko sta problematična tudi prizora v stranskih poljih v sredinskem pasu poslikave, ki ju kosmatska bordura ločuje od preostalih delov poslikave. Prizora je približno po diagonali presekal obok vhodne lope, zato sta, posebej levi, zelo slabo ohranjena. Stele ju je leta 1924 označil za marti- rija, torej mučeništvi: levega je opisal kot nerazločnega, na desnem pa je opazil »veliko vreteno«.139 Od leta 1935 naprej je levi prizor označeval samo za nerazločnega, desnega pa identificiral kot Kolo sreče,140 »ki ga srednjeveška spekulacija povezuje z idejnim krogom zadnje sodbe«. Kot argument je leta 1969 navedel samo »podobno« umestitev Kolesa sreče pod Mrtvaški ples v p. c. sv. Marije na Škriljinah pri Bermu, kar je veliko kasneje, leta 1474, naslikal Vincenc iz Kastva.141 Poznejši avtorji so ‒ z izjemo Alenke Vodnik ‒ prevzeli Steletovo interpretacijo desnega prizora kot Kolesa sreče.142 Toda povezava med Poslednjo sodbo in Kolesom sreče, motivoma, posebej priljubljenima v srednjem veku, je precej ohlapna in v likovni umetnosti redka.143 Z ikonološkega vidika sicer ni nesmiselna. V Bermu se zasnova poslikave notranje strani zahodne stene z Izvirnim grehom levo spodaj, Mrtvaškim plesom čez celotno steno in Kolesom sreče desno spodaj zdi logična: Izvirni greh človeka opozarja na grešnost, Mrtvaški ples na neizbežnost smrti, Kolo sreče pa na negotovost usode in posledično trenutka smrti ter zato nujnost zvestobe evangeliju (zgodba o odrešenju in svetniki na severni in južni steni), da bo deležen milostne sodbe (poslikava oltarnega dela sicer ni ohranjena, verjetno pa je prikazovala eno od oblik Kristusa v slavi).144 Tudi celotna poslikava na Godešiču bi bila lahko – če bi vsebovala Kolo sreče – vezana na poslednje reči. Marijino kronanje namreč glede na srednjeveške vire lahko interpretiramo kot napoved raja,145 torej bi lahko koncept celotne poslikave fasade na Godešiču deducirali kot nekakšno zgostitev celotne poslikave notranj- ščine v Bermu. Po tej interpretaciji bi lahko bil v levem stranskem, doslej vsebinsko nerazrešenem polju prizor, ki bi ponazarjal človekovo grešnost, na sredini je bilo vsekakor opozorilo na sodbo, kazen in milost (Poslednja sodba), v desnem stranskem polju bi bil prizor, ki bi govoril o nepred- vidljivosti usode (Kolo sreče), na vrhu pa je bil prikazan končni cilj (Marijino kronanje kot vizija nebes). Šele Alenka Vodnik je opozorila, da bi bilo kolo sreče v kontekstu poslednje sodbe teološko neustrezno.146 V desnem prizoru je tako videla peklensko kolo, medtem ko se ji je zdela v primeru levega prizora mikavna misel, da bi bil tam nekoč naslikan sv. Pavel, morda v družbi nadangela Mihaela.147 V primeru (in samo v tem primeru!), da bi bil na levi (ali kje drugje na nekdanji zaho- dni fasadi na Godešiču) res upodobljen sv. Pavel, bi bila avtoričina domneva o vplivu apokrifne Pavlove vizije na poslikavo zahodne fasade na Godešiču utemeljena. Toda interpretaciji Steleta in 139 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 5, ZRC SAZU, UIFS. 140 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS; Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64, 196; Stele, Got- sko stensko slikarstvo, XXV; Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI. 141 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64–65. Za Beram glej: Fučić, Istarske freske, 26–28. 142 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 331; Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 34. 143 Poeschke, “Rad.” Za pregled stanja v Franciji se zahvaljujeva Mihu Zoru. 144 Fučić, Istarske freske, 28. 145 Menaše, Marija v slovenski umetnosti, 278. 146 Kolo sreče bi namreč »v takšnem kontekstu /…/ vernikom pravzaprav krivoversko sporočalo, da je odločitev “pekel ali nebesa” zgolj stvar sreče« (Vodnik, “Janezovo razodetje,” 126). 147 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 125–29. 89 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Alenke Vodnik najverjetneje ne držita, saj lahko oba stranska prizora pojasnimo precej drugače in bolj prepričljivo. Desno stransko polje Prizor v desnem stranskem polju je z vidika ikonografske in ikonološke interpretacije celotne po- slikave zahodne fasade na Godešiču vsekakor zelo pomemben (sl. 11). Nobeden od avtorjev, ki so sledili Steletovi interpretaciji, ni posebej definiral, zakaj naj bi bil ta prizor Kolo sreče. Praviloma je Kolo sreče upodobitev enojnega kolesa, ki ga na takšen ali drugačen način obrača boginja sre- če ‒ Fortuna (lahko stoji za kolesom ali ob strani in vrti vitel). Na levi strani je lahko ena ali več figur, ki se dvigajo po kolesu navzgor, na vrhu sedi kronana figura – zmagovalec, na desni pa figure postopoma padajo proti tlom, kar se običajno dokončno zgodi zadnji figuri.148 Na desnem stran- skem prizoru na Godešiču so res prepoznavni kolo (približno na sredini) ter fragmenti figure pod kolesom na desni in figure na levi. Ob natančnejšem ogledu lahko na delu prizora pod obokom vhodne lope precej jasno vidimo, da je kolo dvojno in na njem ni ostankov nobene figure, figura v vijoličnem oblačilu na levi, kjer bi pričakovali Fortuno, kleči in ne obrača vitla, ob fragmentu figure na desni pod kolesom (opazno je stopalo in del vijolične draperije do približno kolena) pa je še zelo dobro viden odlomljen del kolesa. Nad obokom so delno ohranjeni še dva angela in zgornji del kolesa (sl. 12, 13). Angela proti kolesu upirata meča. Zdi se, da je za njima naslikana draperija, vendar je to mogoče posledica restavratorskih posegov. Ohranjenega prizora tako ne moremo raz- ložiti kot Kolo sreče. Domneva Alenke Vodnik, da gre za Peklensko kolo (po besedilu Pavlove vizije nadangel Mihael sv. Pavlu pokaže kaznovanje v peklu, med drugim goreče kolo),149 glede na ohranjene dele prizora 148 Poeschke, “Rad.” 149 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 126–27. 11. Furlanski slikar: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske (del pod obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 90 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR prav tako ne drži. Kot v francoskem rokopisu iz 13. stoletja, ki ga navaja avtorica,150 bi moral v sredi- šču enojnega (ne dvojnega) kolesa, ki ga obračajo manjši hudiči, biti večji hudič, na obodu pa naj bi bile mučene duše. Čeprav je kolo na Godešiču še razmeroma dobro vidno, na njem ni videti nobene od omenjenih figur. Avtorica sicer v kontekstu Poslednjih sodb (ki niso vezane na Pavlovo vizijo) opozarja tudi na rešitve z dvojnim mučilnim kolesom (»dvokolnica«), ki naj bi bilo pri nas nekdaj naslikano na Poslednji sodbi delavnice Janeza Ljubljanskega v ž. c. sv. Mihaela v Mengšu,151 vendar v nobenem od takšnih primerov kolo ni zlomljeno, kakor je na Godešiču. Alenka Vodnik celo sama nekako opazi, da upodobitev na Godešiču odstopa od njene interpretacije, saj opozori, da je ime- 150 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 129, sl. 5. 151 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 127, op. 50. 12. Furlanski slikar: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske (del nad obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 13. Furlanski slikar: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske (detajl angela nad obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 91 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE lo kolo kovinske zobe, da je bilo podobno »tako imenovanemu Katarininemu kolesu« in da gre za »nekoliko izpopolnjeno inačico mučilnega kolesa«.152 Na podlagi opisanih elementov in interpre- tacij je tako mogoče prizor veliko bolj smiselno interpretirati kot Mučeništvo sv. Katarine Ale- ksandrijske, čemur se je najbrž približevala tudi prva Steletova misel (martirij). Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske je potekalo v več fazah, najpogosteje pa sta upodobljena mučenje s kole- som in dokončno obglavljenje z mečem – kolo in meč sta tako najpogostejša atributa svetnice.153 Po Zlati legendi, najbolj priljubljenem, ne pa edinem kompendiju svetniških zgodb srednjega veka, je mučilno orodje naročil cesar Maksencij: šlo naj bi za štiri kolesa, opremljena z žagami in bodicami, ki bi se morala vrteti v nasprotne stra- ni in tako svetnico počasi raztrgati na kose, kar bi odvrnilo od krščanstva tudi druge. Zaradi svetničine molitve do tega ni prišlo, saj je Bog poslal angela, da je mučilno napravo uničil, in sicer s takšno silo, da je ob tem ubil še štiri tisoč poganov.154 Na Gorenjskem imamo ta prizor ohranjen iz veliko kasnejšega obdobja: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske v p. c. sv. Marije Magdalene na Brodu v Bohinju, delo Mojstra Jakobove legende iz časa okoli 1525–1530, ki že sledi okoli leta 1500 v srednjeevropskem prostoru zelo priljubljeni združitvi dveh prizorov – čudežnega uničenja mučilnega kolesa z nevihto in posledičnega obglav- ljenja svetnice.155 Podobno kot v drugih primerih imamo zgodnejši primer, iz časa okoli leta 1360, ohranjen na Štajerskem, v ž. c. sv. Lovrenca v Podčetrtku, kjer se je ohranil samo prizor uničenja kolesa s smrtjo poganov.156 Na Godešiču ohranjeni deli prizora dopuščajo primerjavo s prizorom mučeništva sv. Katarine Aleksandrijske na poliptihu Vitaleja da Bologna v Odrešenikovi cerkvi (S. Salvatore) v Bologni iz sredine 14. stoletja: svetnica kleči v molitvi na levi, angel z mečem uničuje mučilno kolo, pod njim pa so že mrtvi vojaki (sl. 14).157 Upodobitev na zahodni fasadi nakazuje možnost, da je imela cerkev na Godešiču v tem času stranski oltar sv. Katarine Aleksandrijske. 152 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 126, op. 47. 153 Assion, “Katharina (Aikaterinê).” 154 Benz, Die Legenda aurea, 708. 155 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 82–85, sl. 24. 156 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 151, sl. 88. 157 Gnudi, Vitale da Bologna, 69, tab. CV. 14. Vitale da Bologna: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske, sredina 14. stoletja, Bologna, S. Salvatore (Gnudi, Vitale da Bologna) 92 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Levo stransko polje Dekonstrukcija dosedanje ikonografske interpretacije poslikave zahodne fasade na Godešiču od- pira tudi dodaten prostor za razlago še neidentificiranega prizora na levi. Poleg Steletove začetne domneve o martiriju sta do sedaj edina poskusa razlage prispevali Alenka Vodnik in Anita Klančar Kavčič. Alenka Vodnik je samo navrgla predlog, da je bil tam upodobljen sv. Pavel, morda v družbi nadangela Mihaela, česar pa niti ni poskušala povezati z ohranjenimi ostanki prizora.158 Anita Klančar Kavčič je prizor v ikonološkem kontekstu, ki ga je opredelil Stele, splošno označila za »pro- stor očiščenja in prehoda« človeka »na poti v večnost«.159 158 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 129. 159 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265, 267. 15. Furlanski slikar: Sv. Nikolaj obdaruje tri revne device (del nad obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 16. Furlanski slikar: Sv. Nikolaj obdaruje tri revne device (del pod obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 93 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Prizor je pod obokom vhodne lope zelo slabo ohranjen, nad obokom pa je odlično vidna okroglasta streha iz korcev, ki pokriva spredaj odprto škatlasto arhitekturo s pre- prostim kvadratnim oknom v levi steni (sl. 15, 16). Če na ta enigmatični prizor pogle- damo zunaj Steletove ikonološke paradigme in poiščemo primerljive upodobitve, se kot zelo verjetna pokaže možnost, da gre za naj- bolj priljubljen prizor iz življenja cerkvenega zavetnika ‒ sv. Nikolaja, in sicer za njegovo obdarovanje treh revnih devic.160 Podobno kot že v primeru Marijinega kronanja in Mučeništva sv. Katarine Aleksandrijske lah- ko ustrezne upodobitve najdemo v lokalni li- kovni tradiciji. Najzgodnejša upodobitev, iz zgodnjega 14. stoletja, je zopet fragmentarno ohranjena v nekdanji dominikanski cerkvi na Ptuju, kjer je še vidna skupina nevest v manjši arhitekturi, na levi pa sta ohranjena samo svetnikova roka z darilom in del škofovske pa- lice.161 Na podlagi drugih ohranjenih primerov lahko sklepamo, da se je ta prizor v 14. stoletju pri nas uveljavil kot običajen način samostojnega upodabljanja sv. Nikolaja, le da so deklice pogosto postavljene v zgornje nadstropje stolpa, njihov oče pa je pod njimi – takšna je na primer upodobitev v prezbiteriju ž. c. sv. Martina v Martjancih iz leta 1392.162 Po Zlati legendi je sv. Nikolaj, še preden je postal škof, z darovanjem kep zlata ponoči na skrivaj poskrbel, da obubožani plemič svojih treh hčera ni poslal v prostitucijo in so se tako lahko poročile.163 Medtem ko v Italiji še najdemo temu viru zveste upodobitve tudi v 14. stoletju – na primer na sliki Ambrogia Lorenzettija (Firence, Gal- leria degli Uffizi, ok. 1332; sl. 17),164 kjer mladi sv. Nikolaj v posvetnem oblačilu skozi okno meče dar v sobo s spečimi deklicami in očetom –, vsaj v severnoitalijanski umetnosti že najdemo rešitve, kakor jih poznamo tudi pri nas: nadnaravno velik sv. Nikolaj kot škof obdaruje deklice, nastanjene v stolpu (Kokova/Coccau, S. Nicolò, beneški mojster z začetka 14. stoletja), ali pa svetnik meče zlato skozi visoko postavljeno okno večje škatlaste arhitekture, v kateri so stoječe deklice z očetom (Bolzano, S. Domenico, bolonjsko-riminijska šola, 14. stoletje).165 Fragment nad obokom vhodne lope na Godešiču se torej dovolj jasno ujema z omenjenim motivom, saj je pod okroglasto streho na desni dobro viden odprt škatlast prostor, na levi pa zgor- nji del kvadratne okenske odprtine. Tudi v tem primeru je verjetno šlo za italijansko predlogo, saj pri starejših upodobitvah omenjenega motiva v našem umetnostnem patrimoniju ne najdemo 160 Petzold, “Nikolaus von Myra.” 161 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 164, sl. 105; Vnuk in Ciglenečki, Ptujski dominikanski samostan, 58, sl. 66. Prizor je bil interpretiran tudi kot Ženin in nevesta (Sponsus et sponsa), kar je bilo prepričljivo zavrnjeno. 162 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 138. 163 Benz, Die Legenda aurea, 21. 164 Frugoni, Pietro e Ambrogio Lorenzetti, 163–65. 165 Kaftal, Saints in Italian Art, 765–66, sl. 988, 991. 17. Ambrogio Lorenzetti: Sv. Nikolaj obdaruje tri revne device, okoli 1332, Firence, Galleria degli Uffizi (Wikioo.org) 94 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR tako realistično zasnovanega prostora.166 Nenavadno oblikovana okroglasta streha iz korcev na pravokotni stavbi se pojavlja v ciklu sv. Nikolaja Vitaleja da Bologna in njegove delavnice v kapeli sv. Nikolaja v stolnici v Vidmu iz sredine 14. stoletja – tam so glede na sivo barvo slikarji očitno posnemali grebenaste strehe iz svinčenih plošč, kakršne poznamo predvsem s sočasnih beneških sakralnih stavb, na Godešiču pa gre za opečnato streho.167 V Vidmu se sicer žal ni ohranil prizor obdarovanja. Domnevo o italijanski predlogi prizora na Godešiču potrjuje v komaj razvidnem delu pod obokom še pokonci stoječ pravokoten kos lesa – očitno ena od nog postelje, na kateri so morda spale deklice. Vidni sta celo liniji dveh stranic postelje, ki je postavljena diagonalno v prostor. Poz- nejši primeri na Slovenskem nakazujejo, da je na Godešiču šlo za prav takšno upodobitev. Pri nas je namreč sv. Nikolaj s spečimi deklicami upodobljen samo še v nasledstvu furlanskih delavnic, v p. c. sv. Lenarta na Bregu ob Kokri iz časa okoli leta 1410,168 na najlepših prizorih pri nas, v romarski Marijini cerkvi na Ptujski Gori iz dvajsetih let 15. stoletja in v p. c. sv. Nikolaja na Goropečah nad Ihanom iz časa okoli leta 1470, pa so mladenke upodobljene stoje.169 Na podlagi primerjav in komaj zaznavnih obrisov pod obokom bi prizor na Godešiču lahko rekonstruirali nekako takole. Na levi strani je zunaj stavbe stal sv. Nikolaj, od katerega je ohranjen samo spodnji del albe oziroma belega in rdečega oblačila. Čez to je svetnik nosil še vijoličen mašni plašč – na takšen način je upodobljen sv. škof v p. c. sv. Križa v Kališah nad Selci, kjer je bil okoli leta 1410 na delu prav tako furlanski slikar.170 Na prizoru na Godešiču je bila upodobljena tudi postelja. Beli madež na levi strani, ob krajši stranici postelje, bi lahko pripadal očetu, na desni strani pa so bile v postelji ali okoli nje deklice. Sklep Po pregledu dosedanjih raziskav in novih dognanj o stavbni zgodovini in zgodovini srednjeveških poslikav cerkve na Godešiču se zdi najbolj verjetno, da je bila romanska ladja (s pozneje podrto apsido) zgrajena v 12. ali 13. stoletju, gotski prezbiterij pa – kakor je domnevala Adela Železnik – na začetku 16. stoletja. Poslikavo zahodne fasade je mogoče – glede na Steletov prepis grafita iz leta 1400 – umestiti v pozno 14. stoletje, poslikavo Jerneja iz Loke pa – glede na grafita v prezbiteriju in na fasadi – zanesljivo v čas pred letom 1531 in najbrž po letu 1516. Poslikave na nekdanji zahodni fasadi po tu predstavljenih ugotovitvah ne moremo več raz- lagati kot enega od bolj kompleksnih primerov »razširjene« Poslednje sodbe v našem prostoru. Zdaj po obsegu in vsebini precej okleščena Poslednja sodba na Godešiču ostaja kljub temu ena najzgodnejših znanih in nenavadnih pri nas. Nenavadne rešitve, kot sta oblika polja in edinstvena vključitev dveh svetniških figur s culama duš, nakazujejo, da tedaj v našem okolju ta motiv še ni imel tako konvencionalne oblike, kakor jo poznamo iz 15. stoletja. Ne glede na to primerjave s 166 Ksenija Rozman v uvodnem poglavju svoje disertacije furlanske skupine razumljivo ni obravnavala posebej pod- robno, posebej na Godešič pa verjetno ni bila pozorna zaradi slabe ohranjenosti prizora: Rozman, “Stensko sli- karstvo,” 4–6. 167 Gnudi, Vitale da Bologna, 67–68, tab. LXVI. 168 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 77–80, sl. 16. 169 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 102–03, sl. 47; Höfler, Srednjeveške freske, 4: 169–75, sl. XXIII. 170 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 165–66, sl. 139. 95 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE koroškimi primeri dokazujejo,171 da je bil vsebinski koncept Poslednje sodbe dobro znan tudi pri nas, kar lahko s toliko večjo gotovostjo trdimo še za preostale tri prizore: Marijino kronanje, Muče- ništvo sv. Katarine Aleksandrijske in Sv. Nikolaj obdaruje tri revne device. Tudi pri teh so bile, kot kaže, uporabljene italijanske predloge, ki pa – podobno kot pri Poslednji sodbi – niso bile v celoti sprejete v nadaljnjem razvoju stenskega slikarstva na Kranjskem. Utemeljena je torej domneva, da je na Godešiču osnovno ikonografsko zasnovo določil naročnik, neznani slikar oziroma delavnica pa sta jo izved la na podlagi njima veliko bližjih italijanskih slogovnih in ikonografskih zgledov. Ta svojevrstna kombinacija je srednjeveško stensko slikarstvo na Slovenskem vsaj s suško-bodeško- -prileško skupino zaznamovala še vse do prehoda v novi vek.172 171 Vilhar, Dies irae. 172 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnost in umetnost Srednje Evrope in Jadrana (P6-0199) ter raziskovalnega projekta Transformacije – iz materialnega v virtualno. Digitalni korpus stenskega slikarstva – nove razsežnosti raziskav srednjeveške umetnosti v Sloveniji (J6-2587), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 96 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Literatura Adkins, Cecil. “Trumpet Marine.” V Grove Music Online. Oxford: Oxford University Press, 2001. https://doi.org/10.1093/gmo/9781561592630.article.28494. Assion, Peter. “Katharina (Aikaterinê) von Alexandrien.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 7, Ikonographie der Heiligen, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 289–97. Rom: Herder, 1994. Benz, Richard, ur. Die Legenda aurea des Jacobus de Voragine. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus, 1999. Berdux, Silke, in Erich Tremmel. “Trumscheit/Tromba marina.” V Die Musik in Geschichte und Gegenwart Online, uredil Laurenz Lütteken. RILM, Bärenreiter, Metzler, 2016–. Leto prve objave 1998. Leto objave na spletu 2016. Dostop 9. 8. 2023. https://www.mgg-online.com/mgg/ stable/52031. Bertoncel, Mojca, in Štefan Pavli. “Romanska apsida v podružnični cerkvi sv. Nikolaja na Godešiču.” Loški razgledi 48 (2001): 155‒60. Bertoncel, Mojca, in Štefan Pavli. “Nove najdbe v podružnični cerkvi sv. Nikolaja na Godešiču.” Loški razgledi 49 (2002): 211‒15. Bizjak, Matjaž. “Commutatio Diotmari in prvo pričevanje o obstoju Godešiča v pisnem viru.” V Godešič skozi tisočletje 1006–2006, uredila Judita Šega, 49‒60. Godešič: Odbor za pripravo tisočletnice Godešiča, 2006. Blaznik, Pavle. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 4., Urbarji freisinške škofije. Ljubljana: SAZU, 1963. Blaznik, Pavle. Škofja Loka in loško gospostvo (973‒1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Brenk, Beat. “Weltgericht.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 4., Allgemeine Ikonographie, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 513–23. Rom: Herder, 1994. Cevc, Emilijan. Slovenska umetnost. Ljubljana: Prešernova družba, 1966. Cevc, Emilijan. “Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša.” Loški razgledi 1 (1954): 65‒76. Frugoni, Chiara, ur. Pietro e Ambrogio Lorenzetti. Firenze: Le Lettere, 2002. Fučić, Branko. Glagoljski natpisi. Zagreb: JAZU, 1982. Fučić, Branko. Istarske freske. Zagreb: Zora, 1963. Gnudi, Cesare. Vitale da Bologna. Milano: Silvana, 1962. Höfler, Janez, ur. Gotika v Sloveniji. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Höfler, Janez. Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2017. Höfler, Janez. “Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani.” Acta Ecclesiastica Sloveniae 20 (1998): 305‒68. Höfler, Janez. O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2016. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 1, Gorenjska. Ljubljana: Družina, 1996. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 2, Primorska. Ljubljana: Družina, 1997. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 4, Vzhodna Slovenija. Ljubljana: Družina, 2004. Höfler, Janez, in Janez Balažic. Johannes Aquila. Murska Sobota: Pomurska založba, 1992. Kaftal, George. Saints in Italian Art: Iconography of the Saints in the Painting of North East Italy. Florence: Sansoni, 1978. Klančar Kavčič, Anita. “Konservatorsko-restavratorski posegi na stenskih poslikavah v cerkvi sv. Miklavža na Godešiču.” Loški razgledi 55 (2008): 299‒307. Klančar Kavčič, Anita. “Restavriranje stenske poslikave na zahodni fasadi godeške cerkve sv. Miklavža.” Loški razgledi 65 (2018): 261‒67. 97 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Klančar Kavčič, Anita, in Vid Klančar. “Godešič ‒ cerkev sv. Nikolaja.” Varstvo spomenikov: Poročila 48 (2013): 63‒66. Koman, Dušan. Slikar Jernej iz Loke in njegova dela na Loškem. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2011. Kos, Franc. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Knj. 3. Ljubljana: Leonova družba, 1911. Kosi, Miha, Matjaž Bizjak, Miha Seručnik in Jurij Šilc. Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC, 2021. https://doi.org/10.3986/9789612549749. Koter, Darja. “Likovne upodobitve glasbil in glasbenih prizorov.” V Zgodovina glasbe na Slovenskem. Zv. 1, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, uredil Jurij Snoj, 269‒95. Ljubljana: Založba ZRC, 2012. Križnar, Anabelle. Slog in tehnika srednjeveškega stenskega slikarstva na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC, 2006. Kuret, Primož. Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1973. Leben, Nika. “Romanska cerkvena arhitektura na severnem obrobju loškega gospostva.” V Kranjski zbornik 1995, 41‒56. Kranj: Mestna občina, 1995. Llewellyn, Laura, in John Witty, ur. Paolo Veneziano: Art & Devotion in 14th-Century Venice. New York: The Frick Collection, 2021. Lucchesi Palli, Elisabeth. “Abraham.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 1, Allgemeine Ikonographie, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 20‒35. Rom: Herder, 1994. Marle, Raimond van. The Development of the Italian Schools of Painting. Zv. 4. The Hague: M. Nijhoff, 1924. Menaše, Lev. Marija v slovenski umetnosti: Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje: Mohorjeva družba, 1994. Mitteilungen der K. K. Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, 3. v., 6 (1907). Mitteilungen der K. K. Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, 3. v., 10 (1911). Mohorčič, Tea, ur. Akvareli: Dokumenti dediščine / Watercolours: Records of Heritage. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, 2018. Os, H. W. van. “Krönung Mariens.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 2, Allgemeine Ikonographie, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 671–76. Rom: Herder, 1994. Peskar, Robert. “Srednjeveške poslikave cerkvenih zunanjščin v Sloveniji.” V Gotika v Sloveniji: Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom / Gotik in Slowenien: Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria / Il gotico in Slovenia: La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico, uredil Janez Höfler, 309‒29. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Peskar, Robert. “Umetnostni značaj župnijske cerkve.” V Župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem: 500-letnica izgradnje, oprave in posvetitve, uredil Robert Peskar, 107‒258. Ljubljana: Slovensko konservatorsko društvo, 2020. Petzold, Leander. “Nikolaus von Myra (von Bari).” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 8, Ikonographie der Heiligen, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 45–58. Rom: Herder, 1994. Poeschke, Joachim. “Rad.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 3, Allgemeine Ikonographie, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 492–94. Rom: Herder, 1994. Praprotnik, Vilma. “Ornamentika slikanih okvirov v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji.” Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 10 (1973): 31‒78. Prelovšek, Damjan. “Katalog z literaturo.” V Gotsko stensko slikarstvo, France Stele, XLI‒CXXXV. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Rozman, Ksenija. “Stensko slikarstvo od 15. do srede 17. stoletja na Slovenskem: Problem prostora.” Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 1964. 98 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Schiller, Gertrud. Ikonographie der christlichen Kunst. Zv. 4. 2, Maria. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus Gerd Mohn, 1980. Stele, France. “Die friulanische Gruppe in der gotischen Wandmalerei Sloweniens.” V Festschrift Karl M. Swoboda zum 28. 1. 1959, uredil Otto Benesch, 265‒72. Wien: Rohrer, 1959. Stele, France. Gotsko stensko slikarstvo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Stele, France. “Iz konservatorskih spominov.” Varstvo spomenikov 10 (1965): 13‒38. Stele, France. Monumenta artis Slovenicae. Zv. 1, Srednjeveško stensko slikarstvo. Ljubljana: Akademska založba, 1935. Stele, France. Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1969. Stele, France. “Varstvo spomenikov (od 1. I. 1932 do 31. XII. 1934).” Zbornik za umetnostno zgodovino 14 (1937): 53‒66. Šega, Judita. “Godešič v preteklosti in sedanjosti.” Loški razgledi 53 (2006): 13‒40. Šega, Judita. “Postavil sem si temelj.” V Kronika župnije Reteče: Zbornik ob 150-letnici obstoja župnije Reteče pri Škofji Loki, uredil Štefan Pavli, 55‒253. Reteče: Župnijski urad, 2001. Štukl, France. “Cerkev svetega Miklavža.” V Godešič skozi tisočletje 1006–2006, uredila Judita Šega, 326‒38. Godešič: Odbor za pripravo tisočletnice Godešiča, 2006. Štukl, France. “Pod freisinškimi gospodi.” V Godešič skozi tisočletje 1006–2006, uredila Judita Šega, 61‒73. Godešič: Odbor za pripravo tisočletnice Godešiča, 2006. Štukl, France. “Sprehod po vaseh reteške župnije.” V Kronika župnije Reteče: Zbornik ob 150-letnici obstoja župnije Reteče pri Škofji Loki, uredil Štefan Pavli, 307‒409. Reteče: Župnijski urad, 2001. Uršič, Mojca. “Jernej iz Loke.” Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, 1987. Vidmar, Luka. Cerkev sv. Miklavža na Godešiču. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2020. Vilhar, Breda. Dies irae: Upodobitve Poslednje sodbe na Koroškem / Ausgewählte Darstellungen des Jüngsten Gerichts in Kärnten. Celovec: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Krščanska kulturna zveza, 2002. Vnuk, Branko, in Marjeta Ciglenečki. Ptujski dominikanski samostan. Ljubljana: Založba ZRC, 2018. Vodnik, Alenka. “Between Worldly Lords and Eternal Salvation.” V Umetnost okrog 1400: Globalni in regionalni pogledi / Art and Architecture around 1400: Global and Regional Perspectives, uredili Marjeta Ciglenečki in Polona Vidmar, 41‒49. Maribor: Filozofska fakulteta, 2012. Vodnik, Alenka. “Janezovo razodetje in poslednja sodba: Ali Pavlova vizija?” V Historia artis magistra: Amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata, uredila Renata Novak Klemenčič in Samo Štefanac, 119‒30. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 2012. Vodnik, Alenka. “O legendah in legendi sv. Andreja na Gostečah.” Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 46 (2010): 36‒56. Vodnik, Alenka. Tekstilni vzorci v srednjeveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998. Volpe, Alessandro. “Pittura a Pomposa.” V Pomposa: Storia, arte, architettura, uredila Antonio Samaritani in Carla Di Francesco, 95–149. Ferrara: Corbo, 1999. Wilhelm-Schaffer, Irmgard. Gottes Beamter und Spielmann des Teufels: Der Tod in Spätmittelalter und Früher Neuzeit. Köln: Böhlau, 1999. Zadnikar, Marijan, in Janez Balažic. Turnišče: Zgodovinska in umetnostna podoba farne cerkve. Murska Sobota: Pomurska založba, 1994. Železnik, Adela. “Goriške delavnice 14. in zgodnjega 15. stoletja.” V Gotika v Sloveniji, uredil Janez Höfler, 237‒45. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Železnik, Adela. “Stensko slikarstvo takoimenovanih furlanskih delavnic v srednjem veku.” Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, 2000. 99 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Re-examining the Building History of the Church of St Nicholas in Godešič and the Iconography of the Painting on its Western Façade Summary The Romanesque church of St Nicholas in Godešič near Škofja Loka (Slovenia) was probably built in the 12th or 13th century and its Gothic choir in the early 16th century. An unknown Friulian painter painted the western façade in the late 14th century and Jernej of Loka painted the presbytery before 1531. France Stele interpreted the preserved scenes on the façade as an extended Last Judgment ‒ one of the first in this territory. Above the later main entrance to the church, he recognized the central group of the Last Judgment (Christ the Judge between Virgin Mary and St John the Baptist) and two angels with bundles of souls, and to the left and right of the entrance, a depiction of Paradise and Hellmouth. Above the central group, he saw a depiction of Heaven with a fragmented figure of God the Father or Abraham, angel musicians and an angel with a bundle of souls. To the right of the central group, he recognized a scene of the Wheel of Fortune. Later researchers did not significantly change this interpretation, though they paid a little more attention to the identification of the musical instruments played by the angels. An additional interpretation has been provided by Alenka Vodnik, who tried to explain the iconographic whole in light of the apocryphal text of the Apocalypse of Paul. A re-examination of the preserved parts of the painting, facilitated by the latest restoration works, as well as a re-examination of possible analogues both in the local and in the Italian regions, has enabled a quite different identification of individual scenes. Above the entrance there is definitely the central group of the Last Judgment (Christ the Judge between Virgin Mary and St John the Baptist), which is surrounded by mighty figures of saints with bundles of souls (perhaps Old Testament fathers). Under the central group was (originally probably a more extensive) depiction of the resurrection of the dead, on the left was ‒ as has been argued so far ‒ the reception of the redeemed in the heavenly Jerusalem, and on the right the casting of the condemned into the mouth of hell. Above the Last Judgment is the Coronation of the Virgin Mary. The fragmentary figure on the throne or bench is not centered, but is shifted to the right and another (no longer extant) figure was sitting to its left. Preserved angels with musical instruments, an angel with a bundle of flowers, the moon and the sun prove that this figure was Virgin Mary who was crowned by Christ. On the right side of the façade was the martyrdom of St Catherine of Alexandria (complete with a torture wheel), and on the left (a hitherto unidentified) scene of St Nicholas giving a dowry to three poor virgins. The new discoveries show that the painting on the façade combines both local tradition and more advanced stylistic and iconographic examples from Italy. This combination was partially preserved in 15th-century painting in Slovenia.