Divji lovec Bartek GronikovskL (Poijskl spisal K. Przerwa-Tetmajer; preložil Alojzij Benkovič. Bal se ni ničesar. Sodnija še povpraševala ne bo. Volkovi so snedii gozdarja, sam je ponoči hodil po pustih krajih. — Ničesar se ni bal Bartek. Vedno je zaupal v Boga. JVe samo, da je On Dobrovolskega -speljal v past, ampak je še volkove poslal, ki so ga tako pojedli, da niti sledi ai ostalo o tem, kar se je bilo tu zgodilo. Bog je z mano, si je mislil. ^ Zaradi Dobrovolskega Bartek še nemirnega spanja ni poznal. Zado*til je svoji vesti. Bog mu je dal srečo pri Oobrovolskem in ga blagoslovil, duha pa se ne boji. »Ti duhovi, ki hodijo po gozdih in goličavah«, si je mislil, »ni-3O hudobni. Pač pa te ta ali oni zapelie na nepoznana pota, ¦ia bi tam kam padel, prestraši te, to je res, da bi se pa •tnaščeval in te zasled<jyal, kakor tisti, ki jih imenujejo volkodlake, tisto pa nikoH. Na pokopališče ponoči ne ho¦di, čeniu pa bi tudi hodil? Na pokopališču ne streljaj, čeprav tudi tam naletiš na zajca ali lisico. A to je vedno blizu vasi, zato je greh. Če pa si na goličavah ali v gozdu ubil č-loveka, brez skrbi hodiš tja. Po smrti te ne bo preganjal. Dosti jih je takih strelcev,, kakor na primer tisti Tilka iz Dzianis, ki je tri speče Liptovake ubil z gorjačo, pa je potem še dvajset let hodil na lov. Ta je bosa! Potem pa še to: čo se po pravici maščuješ nad kom, ne imej nikakih pomislekov! A v Tatrah so različni duhovi in strahovi. Povsod jih je polno, ni ti jih treba iskati. Komaj si zadremal kje v rtolini ali na samoti, oho! že se ti ožive zlodeji. Ali ti z verigami zarožlja nad glavo, ali pa ti tako zmami oči, kakor bi ti kdo zvezd nasul, ali pa bi ti zlata naprašil vanje. Mnogo čudnega je doživel Bartek Gronikovski v gorah in dostikrat je pripovedoval o tem. Kar pa so Ijudje najbolj čudnega slišali od njega, to je bila povest o divjem človeku, dasi se ne ve, je-li bil to res divji človek ali norec. »Grem nekoč v pozni jeseni, malo je sneg naletaval, čez Kraljevo halo*) ob potoku v dolino. Lepega kozla sem nesel na hrbtu, v Granati sem ga ustrelil. Obstanem, zdelo se mi je, kakor bi nekaj pljuskalo po vodi. Kdo za vraga bi mogel biti, kdo se zdaj koplje, ko mede in je tako mraz? Stopim bliže, — v vodi stoji človek, po hribovsko oblecen, na glavi ima venec iz borovih igel, rušja in raznih zelišč. Ne koplje se ne, samo nckaj išče po vodi. Stopim še bliže, — bal se ga nisem, pu.ško sem imel pripravljeno, — on pa smuk! v gozd. Jaz za njim. Za hip mi je ušel, skril se je med mladim smrečjem — iščem ga nekaj časa — glej ga, tu je. Stoji pa mene gleda. Pomerim nanj in zakličem: »Stoj, če ne, ustrelim!« Pa samo kar tako, — čemu bi neki streljal nanj? On pa stoji, gleda name, oči je imel velike, pa pravi tako, kakor bi ncpol govoril, napol pel: »Ali mi odpustiš grehe? Ali mi odpustiš grebe? Voda srce nese skoz zelene lese, srce voda vzela, vodica studena, se vali čoz kamen, se vali čez pramen, v dolu tam pod sivo skalo ribica krvava je posta!o. Ali mi odpustiš greb^? Ali mi odpustiš grehe?« In zopet od kraja, kakor prej. Stal sem in poslusal, da mi je to kake trikrati povedal, ali pravzaprav zapel, jaz pa sem se tega kot molitve lepo naucil in dobro zapomnil. Vcasih se mi to aanja ponoSi, ali pa mi pride na misel v gozdu, pri oranju na polju ali pa kje drugje. Ali •) Hala — gorska trata r Tatrah. — Op. preL mi odpustiš grehe? Ali mi odpustiš grehe? . . . Tako žalostno je to prepeval, da ga je bilo groza slišati. »Odpustim ti jih«, sem mu rekel. »Le sem k meni pojdi!« Nor je, sem si mislil, leno mu moram povedati. Hotel sem ga vzeti s sabo na vas na Bukovini, naj tam počno z njim, kar hočejo. Pa ni hotel iti. Pojdi, pojdi! On pa ne, pa ne. Vzamem iz torbe ob boku košček sira, in ga mu pokažera — nič, celo umikal se je proti gozdu. Vzamem sir in ga mu vržem. Še bolj se je umaknil. Pogledal me je tako, kakor bi kaj dobrega pričakoval od mene, pa da jaz ne vem, kaj hoce. Gleda kratek čas, in pravi: »Jaz tebe s kruhom, ti mene s kamenom, — jaz tebe s krvjo, ti meae s slino!« In sem videl, kako je vejico pobral s tal in me blagoslovil. »Kaj sem ti naredil«, mu pravim, »da si se razhudil in me zdaj blagoslavljaš?« On pa v gozd in izginil je. Nisem šel za njim, ker me je kozel težil in kozla ne zamenjaš za divjega človeka, saj človeka ne moreš jesti. Haj! Izgubil se mi je. Parkrat se je še oglasil v gozdu, pa nisem mogel razbrati, kaj je rekel. Pozneje ga nisem vide! več. Slišal sem potem od pastirjev v Panšici. da so ga videli, a so zbežali, ker so se ga bali. Jaz se ga nisem bal. Iskal sem ga na tisti strani, kamor je moral oditi, a zaman. Izgubil se je nekje, mrcina. Mlad je bil, več kot petindvajset jih ni bil star. Obleko je imel gorjansko, besede pa so kazale, da ni bil iz naših krajev, ampak tam od Krakova ali pa odkod drugod. Vidite, na take čudake človek naleti v gozdu. Človeka bi kar zmešalo. Hej! Gozd, to ni kar tako!« Prigodilo se je, da je Bartek zbolel za vročinsko boleznijo, da so mu kar noge ohromele. Poldrugo leto ni bU v gozdu. Skrbele so ga puške, da bi ne zarjavele. Doma je bila taka lakota, da ni bilo več mogo-ee strpeti. Nazadnje je šel Bartek vendarle v gozd na Golico, kjer je imel shranjeno najboljšo dvocevko. Našel jo je, očistil, obdrgal, nabil in korakal še bolj globoko v gozd. Tu pa mu je omamil oči grozen pogled. To se je zgodilo tako naglo, da se mu je zdelo, kakor bi mu neka bajna moc vplivala na oči. Vsi tisti ogromni gozdovi so bili poeekani! Kamor je oko neslo, so ležala tu drevesa z okleSčenimi vejami. Nagon je Bartka vrgel nazaj. S puško v roki se je umaknil v goščavo. Spustil se je v tek kakor pred strupeno kačo. Dirjal je dalje pod Golico in Javorinsko Šeroko proč od tega strašnega kraja. Ko je prišel do Žabjega, se mu je rdajci zopet zasvetilo med vejami — zopet je ugledal velik prostor s posekanim drevjem. Pričel je bežati navkreber. Zdaj se mu je že zdelo, da se mu utegne prav povsod pokazati tisti grozni pogled. Ni mu ilo v glavo, da je to mogoče. Prvič v življenju ni vedel, kako bi ubežal, ustavljal »e je, pomišljeval — bal se je v gozd. Prvič je bilo groza Bartka Gronikovskega iz Bukovine v tatranskih gozdovih . . . Gozd je bil prav do Ribjega ves posekan. Bartek je ebežal v goščo in legel na zemljo. Jezik se mu je posušil, oči so ga pekle. Premagalo ga je neznano čuvstvo obupnega strahu. Zdelo se mu je, kakor bi slišal za sabo udarce Bekir, hreščanje žag in treskanje padajočih dreves. Nagnil je glavo na mah, smrtno truden in brez moči. Zopet je dvignil glavo in vlekel na uho . . . Preganjali so ga goli, prazni kraji. Jasno solnce, ki ga je videl na posekanih krajih, ga je napolnilo s silnim studom in odporom, njega, ki se je v solnčnem svitu lahko pol dne gugal v gošcavi vrh dreves. V Tatrah ni bilo več gosčave. Ni bilo več paBtirjev, ki so po nekaj mesecev prebili po senožetih; ni bilo več lovcev, eden ma Lodovem pod Špižem, drugi na Srednjem vrhu pod Lipkovim, tretji v Volovcu p>od Oravo; ni bilo več gozdarjev, ki so bili prav tako na redko posejani po teh krajih; — ugnezdile pa so se nekake spake po gozdih, v pravecnih gosčah, uničujoč jih bolj nego ogenj in gorski vihar. Bartek Gronikovski se je tresel in krčevito puško stiskal z dlanmi. Zdaj ni gonil več on, ampak so ga gonili, pa ne kakšen Horvat ali Dobrovolski, — gonili in preganjali so ga ti goli, pusti kraji, gonilo ga je neko prepleto, grozno strašilo, gonil ga je »svet«! Bartek Gronikov&ki je imel za zvijačo — zvijačo, za kroglo — kroglo, proti sekanju lesa pa ni mogel nič: bil je pri koncu. Ni sicer vedel, je li res tako, a v svoji domišljiji je videl že posekane ali s sekiro načete mogočne smreke v Koprovi dolini, šumeče, košate javore pod Rogačem in vitke jelke pod Sinjim vrhom in Sindlovcem. Vse Tatre, vsi tatranski gozdovi že morda leže posekani, deblo poleg debla, veje in mladike vse na kupih, samo osameli štori se še belijo, belijo se nad zemljo, belijo se na solncu, kot mrtve kosti. Vsega je konec! . . . Veter, ki je šumel z vrhov in gugal nad njim smreke, se je zdel Bartku kakor grozna, žalobe polna godba, kakor pogrebno petje na pokopališču. Prvič se je Bartku Gronikovskemu razžalostilo srce ob šumenju vetra. Iznad gozdov so gledali vrhovi Zabjega špikn, nagi, trdi, strmi. Popadla ga je jeza nad njimi. »Hej! Vam je lahko tam gori!« je zakričal nad njimi s povzdignjeno roko. »Kaj vam kdo more tam gori? Nihče ne pojde k vam, da vas v vreči odnese v mlin! Gozd, to je pa kaj drugegai« In tako se bo godilo kar naprej, — jutri, pojutrišnjem, iez leto, čez deset let, čez trideset let — dokler tam te posekane smreke zopel ne dorastejo... Hejl On jib ne učaka! Strašno, zlovestno, za Bartka uničujoče strašilo je padlo čez tatranske gozde s hruščem sekir in žag, kakor pada ploha na posejana polja. Ne ostane drugega kot mrtva puščava . . . Bartek je sedel pod drevesom, naslanjajod se s hrbtom ob deblo, in žalostna mu je bila duša. Puško je držal v roki, kopito k sebi, kakor nepotrebno orodje, kakor ladjelomec drži vrvi krmila, ki ga je bila raztreskala skala. Zmracilo se je. Veter je pihal proti jezercu. Ta hip je nekaj zahreščalo in zašumelo v goščavi. — Pred Bartka se je postavU iz goščave jelen, oddaljen komaj par korakov. Stopal je proti njemu — ni ga zavohal. In je obstal: Gledal je Bartka, ki mu je bil mrak zagrnil postavo in je kot mrtev sedel pod smr^eko. Bartek Gronikovski se je ozrl na njegove krasne rogove in široke prsi, zamahnil proti njemu s puškinim kopitom in žalostno izpregovoril: »Kaj pa bo zdaj z nama?« . . • Jelen pa 3e je pri tej priči obrnil in izginil v goščavi . • •