drana«, kot mnogi še danes imenujejo Benetke. Samo Stefanac Geoffrey Beard: STUCCO AND DECO­ RATIVE PLASTERWORK IN EURO­ PE. London: Thames and Hudson Limited, 1983. 192 strani teksta, 16 barvnih in 134 črno-belih fotografij, 15 slik med besedilom. Področje štukaturne dekoracije in plasti­ ke je umetnostna zgodovina dolgo zane­ marjala. Štukatura je bila obravnavana v sklopu študij o arhitekturi, specialne raz­ iskave pa so do sredine našega stoletja ostale redkost. Ne sme nas presenetiti, da je pobuda za oris razvoja štukaturne de­ koracije in plastike prišla prav iz Velike Britanije. To deželo odlikuje daljša tradi­ cija celostnih predstavitev njenih tovrst­ nih spomenikov. Že leta 1908 je izšlo delo Georgea P. Bankarta The Art o f the Pla­ ster. An Account o f the Decorative Deve­ lopment o f the Craft Chiefly in England from the X V I to the X V II Century. Leta 1926 je v Londonu izšla knjiga Margaret Jourdain English Decorative Plasterwork o f the Renaissance, tej pa je leto pozneje sledila Decorative Plasterwork in Great Britain izpod peresa Laurenca Turnerja. Več študij je bilo objavljenih v časopisu Country Life, kjer je svoje prispevke pu­ bliciral tudi Geoffrey Beard, nekdanji di­ rektor Visual Arts Centra univerze v Lan- castru. Zdaj živi v arheološko in urbanistično znamenitem mestu Bath in piše knjige. S štukaturno dediščino se je srečal že v zgodnjih petdesetih letih. Prvi sad njegovih raziskovanj je bila knjiga Decorative Plasterwork in Great Britain (1975), sledila pa ji je študija Craftsmen and Interior Decoration in England 1660— /520(1981). Na pobudo uglednega britanskega znanstvenika Petra Murraya je raziskave poglobil in geografsko razširil v delu, ki ga obravnavamo v recenziji. Pohvale vreden podvig je istočasna izdaja v nemškem jeziku. Glede na objavljene raziskave se prav nemško govorno pod­ ročje najbolj navdušuje za štukaturo. Na­ slov nemške izdaje je: Stuck. Die Entwic­ klung plastischer Dekoration. Herrsching: Schuler Verlagsgesellschaft, 1983 (cf. oce­ no Christine Thon, Zeitschrift fü r Kunstge­ schichte, 3, 1986, pp. 416—412 in Bjorna R. Kommerja, Kunstchronik, XXXVIII/2, Februar 1985, pp. 65—68). Knjiga je razdeljena na pet poglavij. V pr­ vem avtor spregovori o materialih, načinu dela, orodjih, beseda teče o učenju mojs­ trov in o organizacijskem sistemu. Jedro knjige predstavlja kronološki pregled štu­ kature. Orisu vsakokratnih zgodovinskih razmer sledi naštevanje spomenikov, nji­ hovih avtorjev in drugih znanih dejstev, ki so zbrana s pravo anglosaško natančnost­ jo. Besedilu so dodane opombe, bogata bibliografija ter abecedni seznam štuka- terjev in njihovih del. Ob koncu sta kazali oseb in krajev. Kvalitetne reprodukcije na dobrem papirju spremljajo zgoščeni povzetki. Avtor začenja uvodno poglavje o tehniki s pojasnilom naslova, ki razmejuje »stucco« in »plasterwork«. Razloček je v sestavi pa­ ste in načinu nanašanja na podlago. »Pia­ ster« je angleški izraz za zmes, ki vsebuje apno, pesek in vodo. Maso utrjujejo z do­ danimi živalskimi dlakami, nanašajo pa jo neposredno na leseno podlago. Štuka­ tura, meni Beard, je nekaj podobnega v celinski Evropi. Vsebuje kredo in mar­ morni prah. M asaje nanesena okoli lese­ nih ali kovinskih arm atur na opeko. O resničnosti avtorjeve trditve podvomimo že nekaj strani naprej, ko pravi: »In Ger­ man Baroque decoration first layers of plaster /sic!/ were reinforced with various kinds of animal hair,« (p. 12; prim tudi p. 26). Praktične analize tehnologije v zad­ njih letih so prinesle več novosti v pozna­ vanju preteklih tehnik, česar pa avtor ni upošteval (cf. Manfred Koller, Stuck und Stuckfassung: zu ihrer historischen Tech­ nologie und Restaurierung, Maltechnik Restauro, 3, 1978, pp. 157— 180 in tudi Mortars, Cements and Grouts Used in the Conservation o f Historic Buildings, ICC- ROM, Rim, 1981). Tehnike priprave paste so individualne in se razlikujejo od delav­ nice do delavnice, od pokrajine do pokra­ jine. Vsak mojster je svoje recepte previd­ no skrival in jih na podlagi izkušenj izpopolnjeval. Že Vitruvij in Plinij opisujeta metode me­ šanja dobre štukaturne mase. Pozneje, tr­ di avtor, je bila štukatura opuščena in nato ponovno odkrita v 16. stoletju. Va­ sari piše v Vitah, kako si je Rafaelov uče­ nec Giovanni da Udine ogledal izkopani­ ne Neronove palače. Občudoval je prostrane stene, od vrha do tal prekrite s štukiranimi figuralnimi prizori v plitvem reliefu. Po številnih poskusih se mu je po­ srečilo zmešati pasto, za katero Vasari za­ trjuje, da je nedvomno taka, kot je bila antična. Formula Giovannija da Udine je postala osnova za dekoracijo v novem ve­ ku. Zgovornejši teoretiki v drugi polovici 18. stoletja navajajo nekaj renesančnih in baročnih receptov. Štukaterjeva uspeš­ nost je bila odvisna od izbranih sestavin, čistosti le-teh in medsebojnega količin­ skega razmerja. Pripravljena pasta se je hitro strdila, zato so si mojstri pomagali z dodajanjem najrazličnejših snovi. Za pre­ prečevanje strjevanja so uporabljali mle­ ko, sok agrumov, pivo, vino, sladkor, skuto itn. Pri dekoriranju cerkve v Einsi- delnu (Švica) so v letih 1724—26 v ta na­ men porabili 57 veder vina. Beard opisuje tudi načine armiranja oblih plastik in pri­ trjevanje posebej odlitih kosov na strop. Ohranjenih je nekaj modelov, v katere so vlivali maso. Danes so na ogled v Londo­ nu (Geffreye Museum) in v Münchnu (del Stadtmuseuma). Orodja, ki sojih uporab­ ljali štukaterji, so nespremenjena od Sta­ rega Egipta naprej in so še danes v rabi pri restavratorskih delih. Tehtno je poglavje o polihromaciji štuka­ ture. Glede na barvo Beard razvršča spo­ menike v pet tipoloških skupin. V prvi skupini je bela in siva štukatura na ozadju iste barve, v drugi bela štukatura na po- lihromiranem ozadju, v tretjo skupino sodi polihromiran štuk na beli podlagi, v četrto polihromiran štuk na polihromira- nem ozadju in v peto skupino dekoracija s kovinskimi aplikacijami. Zlatenje je po­ gost postopek v drugi četrtini 18. stoletja. Dostikrat so drag marm or nadomeščali s cenejšim štukom. M armorirana štukatura se imenuje scagliola. Rabila je kot pre­ obleka za lesene stebre in pilastre. Tako so izdelani tudi celi oltarji. Scagliola je bi­ la posebej priljubljena v 19. stoletju. Stuc­ co lucido ali stucco lustro (sijoči štuk) je bil v rabi redkeje zaradi zahtevnega postopka polihromiranja površine do visokega sija­ ja. Dalje avtor obravnava tudi grafične predloge. Renesančno motiviko so širile knjige emblemov. Priljubljene zakladnice figuralnih prizorov so bile izdaje Cesara Ripe Iconologia. V prvem desetletju 18. stoletja je število vzorčnih knjig močno naraslo. Avtor zaključuje prvo poglavje z opisom učne dobe štukaterjev, organizacije ce­ hov, omeni nekaj pogodb med mojstri in naročniki ter opozori, da so bili štukaterji tesno povezani s sodelavci kiparji in freskanti. Sledijo štiri poglavja pregleda več kot dvatisočletne zgodovine štukature od Sta­ rega Egipta do secesije. Znotraj poglavij so spomeniki razporejeni geografsko. Egipčani so štuk poznali že v času XVIII. dinastije. S štukaturo so plastično zaživeli prostori palač v Knososu in Mikenah. Pavzanij poroča o rabi te tehnike okraše­ vanja pri starih Grkih. Iz časa rimskega cesarja Klavdija seje ohranila dekoracija stropa podzemske bazilike pri Porta Maggiore v Rimu. Propad rimskega im­ perija in premestitev njegove moči v Bi­ zanc je spremljala stilistična težnja po li­ nearnih oblikah in frontalni postavitvi figur. Brez svežih umetniških ali tehničnih inspiracij je štukatura tega časa cenen na­ domestek kamna. Iz zgodnjega srednjega veka velja omeniti štuk v Brescii (S. Salva­ tore) in v Čedadu (Sta. Maria in Valle). Za poznejši čas avtorju zadoščajo bežne omembe štukature v Quedlinburgu, Hil- desheimu in Halberstadtu. Na tem mestu pogrešamo besedo o lombardskih štuka- terjih, ki so že od 7. stoletja potovali po vsej Evropi (cf. E. Guldan, Die Tätigkeit der Maestri Comacini in Italien und in Europa, Arte Lombarda, 5, 1960, p. 27 ss). Renesansa uvaja štukaturo v bleščeči čas baroka in rokokoja. Na izoblikovanje re­ nesančnega ornam enta je tehtno vplival Rafael s svojimi učenci. Kardinal Gio­ vanni de’ Medici je leta 1488 spodbudil izkopavanje Neronove Domus Aurea. Obsežno in bogato dekoracijo palače so opevali že sodobniki. Kardinal je Rafaelu in Giovanniju da Udine dovolil ogled iz­ kopanin. Navdušena nad odkritjem, sta več ornamentov prenesla v risbo. Po letu 1514 sta s štukom okrasila vatikanske loggie. Še intenzivnejši vpliv izkopavanj Neronove Zlate palače kaže dekoracija Ville Madame v Rimu, ki sta jo za kardi­ nala Giulia de ’Medici, poznejšega papeža Klementa VII., opravila Giulio Romano in Giovanni da Udine leta 1525. V naslednjih desetletjih se je štukatura uveljavila kot okras ville suburbane. Slo­ ves rimskih mojstrov je segel tudi v druge kraje Apeninskega polotoka, od koder so prihajala naročila. Sacco di Roma leta 1527 je pospešil difuzijo rimskih vplivov. V Benetkah je Sansovinov sodelavec Alessandro Vittoria s številnimi pomoč­ niki okrasil Scalo d’Oro doževe palače in več drugih prostorov. Motivni svet njego­ ve štukature se še vedno napaja iz rene­ sanse, je pa krepkejši in težji. V nekaterih Palladijevih vilah je štuk okvir za freske. Lep primer je Villa Barbaro v Maseru. Giulio Romano je poslikal Palazzo del Te v Mantovi, kjer se je s štukom odlikoval Francesco Primaticcio. Ta je zanesel skrivnost izdelovanja štuka na francoski dvor samo deset let po odkritju Neronove Zlate palače. V Fontainebleauju so nasta­ le nove oblike manierizma. Številne grafi­ ke so širile značilnosti fontainebleaujske šole. Uveljavile so se razpotegnjene figure, medaljoni s portretnimi glavami, pred­ vsem pa zavojčevje. Kljub vsemu so pri­ meri fontainebleaujskega štuka v Franciji redki. Mantovanska štukatura Francesca Primaticcia je bila bližji in močnejši vzor številnim lombardskim mojstrom. Avtor začenja poglavje o baroku z Italijo oz. z nesporno vodilnim Rimom. K uve­ ljavitvi štukature kot dekorativnega ele­ menta in kot plastike so prispevala velika imena: Bernini, Borromini, Pietro da Cor­ tona. Voljna štukaturna masa je bila kot nalašč za dosego slikovitih učinkov. D ru­ ge dele Italije dohitijo formalne novosti šele v drugi polovici 17. stoletja. Po letu 1660 se na geografsko majhnem področju okoli lombardskih jezer zgostijo štukater- ji, ki so obvladovali Evropo v 17. in 18. stoletju. Poznamo jih pod različnimi ime­ ni: Ticinesi, Intelvesi, Lombardi, Luganesi, in predvsem Comacini. Beard poleg ugo­ tovljenega izvira nomenklature po jezeru Como opozori na možnost, da co-macini pomeni pač co-masons. Njegov predlog je težko sprejeti. Vemo tudi, da so se tekme­ ci comacinov imenovali campionesi po kra­ ju Campione ob Luganskem jezeru. V 17. in 18. stoletju je delovalo na tem področju približno 3000 umetnikov in obrtnikov — arhitektov, kiparjev, štukaterjev in slikar­ jev. Njihova edina resna konkurenca so bili štukaterji iz okolice Wessobrunna in Miesbacha na Bavarskem. Ti pa so delo­ vali samo na področju Južne Nemčije in niso imeli ekspanzijske moči. Na ozemlju wessobrunnske opatije je med leti 1603 in 1800 delovalo približno 600 štukaterjev in arhitektov. Eden od njih je bil Dominikus Zimmermann. V svetu oblik wessobrunn- skih štukaterjev vladajo težki akantovi li­ sti, mednje so vpletene stilizirane školjke, cvetje in masivne girlande. V Avstrijo so prihajali štukaterji pred­ vsem po naročilu novih cerkvenih redov. Monopol v teh krajih so imeli arhitekti, štukaterji, kiparji in slikarji iz družine Carlone. Eno njihovih pomembnih podje­ tij je dekoracija dveh cerkva — Florijano- ve in Mihaelove — v Passauu, katere vpliv se zrcali tudi v nekaterih naših spomeni­ kih iz zadnje četrtine 17. stoletja. Istega leta kot pričujoča knjiga je izšla poglob­ ljena študija Ingeborg Schemper o štuka- turni dekoraciji v vzhodni Avstriji. Schemperjeva je v arhivskih virih zasledi­ la podatke o obstoju avtohtonih štukater- skih delavnic na Avstrijskem že proti koncu 17. stoletja. Tako je dokazala, da to področje ni bilo vezano samo na uvoz štukaterskih mojstrov (Ingeborg Schem­ per: Stuckdekorationen des 17. Jahrhun­ dertsin Wiener Raum, Dunaj 1983, p. 10). V obrobnih področjih je štukatura nasto­ pala kot moderna preobleka starejše, naj­ pogosteje gotske lupine. Jugoslavijo Beard omenja v štirih vrsticah, skupaj s Poljsko in Madžarsko. Po knjigi Sergeja Vrišerja Barockplastik in Slowenien, Du­ naj 1971, citira samo »the attractive pulpit and side-altar« v cerkvi Sv. Roka nad Smarjami pri Jelšah (p. 69). Rokokojsko prižnico in stranski oltar iz časa okoli leta 1738 uvršča med baročne spomenike. Poglavje se končuje s kratkim pregledom štukature na Švedskem, v Španiji in seve­ da v Angliji. Natančno poznavanje an­ gleških spomenikov v Beardovi knjigi jemlje prostor pomembnejšim umetninam v celinski Evropi. Rokokojsko štukaturo uvaja Nemčija, ki je imela v tem času v Evropi nesporni primat. Tudi v dekoraciji prevladujejo najrazličnejše kombinacije krivulj S in C, prepleti vinskih vitic s krhkimi školjkami in bogatimi akantovimi listi. To je pome­ nilo popoln odstop od renesančnega for­ malnega besednjaka. Novi center štuka­ terjev in z njimi povezanih freskantov je Augsburg. V nemških deželah igrajo po­ membno vlogo podpornikov samostani in vodilne plemiške družine. Štukatura ohrani visoko raven tehnične spretnosti in doseže ikonografsko celovitost. Na Ba­ varskem, Švabskem in Frankovskem je v letih 1700— 1780 postavljenih okoli 200 cerkva. V celotnem 17. stoletju jih je bilo na istem področju pozidanih le sto. Pose­ bej je izpostavljena skupina umetnikov, rojenih okoli leta 1690: Cosmas Damian Asam (1686), Johann Michael Fischer (1692), Egid Quirin Asam (1692), Fran­ cois Cuvillies (1695). Tehnično virtuoz­ nost, vplive rimskega šolanja, obvladova­ nje svetlobe in kompleksnost ureditve kažejo dela bratov Asam. Drugo bavar­ sko bratovsko dvojico — Johanna Bapti­ sta in Dominika Zimmermanna — odli­ kujeta »bavarska vitalnost« (p. 102) in tradicija wessobrunnske šole. Bavarski rokoko odločilno zaznamuje tudi Franco­ is Cuvillies z dekoracijo v Amalienburgu. Zavedal se je propagandne moči tiskanih predlog. Izdal je več knjig in tako razširil svoj osebni slog. Se večji vpliv kot Cuvillie- jevi tiski so imeli na razvoj rokokoja v Južni Nemčiji rezi, ki so jih izdelali v Augsburgu po francoskih predlogah in jih Beard ne omenja (cf. Christine Thon: J. B. Zimmermann als Stukkator, München 1977). Odločilno vlogo v nemškem roko- koju je res odigrala Bavarska. Kot njen nasprotni pol pa je vse pozornosti vredna tudi Prusija, o kateri avtor ne izgublja be­ sed. Pomanjkljivost teksta je skušal omili­ ti z dvema fotografijama dekoracije dvor­ ca Sans Souci pri Potsdamu. Na tem mestu se zdi skoraj neizogiben problem ločevanja sakralnega in profanega roko­ koja, ki je v nemških deželah posebej iz­ razit. Pogrešamo tudi opredelitev značil­ nega razmerja med arhitekturo in plastično dekoracijo v zlati dobi štukatu­ re. Avtorju seje izmuznil še en pomemben segment. Meščanskih bivališč v 18. stolet­ ju si skoraj ne moremo predstavljati brez štukaturne dekoracije na stropu ali oste­ nju. Prav raba štukature je v meščanske hiše vnesla novo kvaliteto bivanja. Najpozneje do leta 1770 rokokojske obli­ ke odmrejo. Že okoli sredine stoletja za­ čne zmagovito pot neoklasicizem kot in­ ternacionalni slog. Najprej se zakorenini v Angliji — s to deželo Beard upravičeno in skladno z začrtano shemo začne zadnje poglavje svoje knjige. Vodilni eksponent novega okusa je italijansko šolani Robert Adam. Leta 1764 je publiciral svoja spoz­ nanja o Dioklecijanovi palači v Splitu. S študijem štukature v Villi Madami v Rimu in v vatikanskih loggiah je vplival na obli­ kovanje in prisvajanje novih elementov plastične dekoracije. Arhitekt James Wyat je po letu 1790 preusmeril okus v neogotiko. Njegov eksponent je bil štuka- ter Francesco Bernasconi iz Riva S. Vitale pri Luganu, ki je na Angleško prišel leta 1760. V mešani maniri zapoznelega roko­ koja in neoklasicizma delujejo vzporedno italijanski štukaterji Giuseppe Artari, Francesco Vassalli in Cortese. V Franciji je najpomembnejši podvig do­ be dekoriranje pariške Opere. Nova vitalnost secesije je pustila sledove tudi v štukaturi. Odličen primer je deko­ racija fasade fotografskega ateljeja Elvira v Miinchnu. Secesija je z lahkotnostjo, plitvimi in valujočimi oblikami odražala značilnosti rokokoja in štuk je bil ustre­ zen material za tak način izražanja. Toda pozno 19. stoletje je prineslo materiale, ki so bili cenejši in preprostejši za uporabo. Beard sklene knjigo s pregledom spome­ nikov v Rusiji in na Poljskem. Avtor je nedvomno opravil obsežno in garaško delo. Žal se zdi, da so rezultati pogosto v nasprotju s količino opravlje­ nega dela. Med korektnim romanjem od spomenika do spomenika pogrešamo po­ globljeno stilno analizo in oris razvojnih zakonitosti. Plitvine zgoščene informacije niso tako kalne, da bi zahtevnejšemu bralcu prikrile pomanjkljive komentarje o genezi ornamenta. Sirokopoteznost za­ snove, posploševanja in literarni naslovi (Rococo: The Line o f Beauty) ali komen­ tarji k slikam (The Life o f Senses — ob fo­ tografijah štukature italijanskega manie- rizma) dopuščajo možnost, da je bila knjiga zasnovana za širši krog nestrokov­ nega občinstva. Pa vendar bi tudi v tem primeru pričakovali, da bi bila vsa zgodo­ vinska obdobja in dežele predstavljeni enakomerno. V knjigi pa se jasno zrcali avtorjeva strokovna usmerjenost na štu­ katuro v Veliki Britaniji, predvsem v An­ gliji, in naklonjenost do bravurozne ba­ ročne in rokokojske štukature. Obravnave tako obsežne teme si danes ne moremo več predstavljati brez gremija strokovnjakov iz različnih dežel. V zad­ njih letih so se regionalne raziskave kvali­ tativno in kvantitativno okrepile. Inten­ zivne študije v nemško govorečih deželah bi že bilo mogoče sintetično zaokrožiti. Prvi mednarodni poskus združitve znanja o delu štukaterjev je bil že leta 1961 sim­ pozij v Comu (cf. E. Arslan, ed.: Arte e Artisti dei laghi lombardi, I—II, Como 1964); plodni rezultati bi morali biti zgled za prihodnost. Beardova knjiga tako samo delno zapol­ njuje vrzel. Stroka je bogatejša za pre­ gledno, informativno in zgoščeno publi­ kacijo. Na poglobljeno znanstveno obde­ lavo tega segmenta umetnostnega patri- monija pa bomo morali še počakati. Barbara Jaki Mozetič LA SCULTURA NEL FRIULI-VE- NEZ1A GIULIA, I,: DAL EPOCA RO­ MANA AL GOTICO Pordenone, Grafiche Editoriali Artistiche Pordenonesi, 1983, ponatis 1988, ed. Maurizio Buora, uvod Decio Gioseffi, av­ torji Maurizio Buora, Sergio Tavano, Carlo Gaberšček, Maria Walcher, pp. 394, 198 črno-belih posnetkov med besedili. LA SCULTURA NEL FRIULI-VE- NEZIA GIULIA, II,: DAL QUATTRO­ CENTO AL NOVECENTO Pordenone, Grafiche Editoriali Artistiche Pordenonesi, 1988, ed. Paolo Goi, uvod Decio Gioseffi, predstavitev Giacomo Tasca, avtorji Giuseppe Bergamini, Paolo Goi, Giuseppe Tavanello, Gabriella Brus- sich, pp. 487, 370 črno-belih posnetkov med besedili. Decio Gioseffi, zdaj že upokojeni profe­ sor tržaške univerze, omenja v uvodu knjige nevarnost »faraonskih« načrtov, ki po prvih navdušenjih v najboljšem prime­ ru doživijo objavo enega dela ali še kak­ šnega zraven, nato zamrejo. Tako je pred mnogimi leti dalo društvo Associazione per la conservazione di un Archivio del Friuli s sedežem v S. Vito al Tagliamento pobudo za sestavljanje sistematičnih pre­ gledov umetnosti Furlanije in Julijske krajine, obsežen načrt in želja pa sta ures­ ničena s tema knjigama. Pri delu so bile dobra opora iz preteklosti razne stare pu­ blikacije, razstave in razstavni katalogi. Načrtno so zbirali dokumentacijo o umetninah svoje pokrajine — fotograf­ sko, arhivsko in vse, kar šteje k registraciji in strokovni obdelavi umetnin. Vse avtor­ je obeh zvezkov, ki so povečini učenci profesorja Gioseffija, zaznamuje interes za umetnost v svojih krajih in okolici, ne­ navadna vztrajnost, predanost delu, stro­ kovna usposobljenost, pravične strokov­ ne ocene in kolegialnost — tudi pri nas. Prvi zvezek, kiparstvo od rimskih časov do gotike, je izšel 1983 in je razprodan. S podporo pokrajinske uprave mesta Por­ denone in ljudske banke v Pordenonu so uresničili in dokončali zbiranje in doku­ mentacijo gradiva, strokovno obdelavo in natis drugega zvezka ter ponatis prvega. Zajeti so najpomembnejši kiparski in rez- barski primerki — veliko število prvič ob­ javljenih in pred nedavnim odkritih — od rimskega časa do 20. stoletja. Fotografske posnetke za prvi del je zelo dobro izdelal Elio Col, za drugi del pa več avtorjev, med njimi tudi kar umetnostni zgodovi­ narji sami. Knjigi sta napisani in opre­ mljeni resno, kot je v uvodu prvega dela zapisal prof. Gioseffi. Namenjeni sta res­ nim ljudem, ukim in neukim. Avtorjem se je posrečilo pri vsakem po­ glavju, ki jim je bilo zaupano, zelo berlji­ vo in strokovno predstaviti preteklost po­ krajine, v katero je bila vpletena likovna umetnost najrazličnejših stopenj. Maurizio Buora je obdelal rimsko umet­ nost, Carlo Gaberšček zgodnji srednji vek in romaniko, Marija Walcher gotiko. V drugem delu je Giuseppe Germanini zajel 15. in 16. stoletje, Paolo Goi 17. in 18. sto­ letje, Giuseppe Pavanello 19. stoletje in Gabriella Brussich 20. stoletje. Vsak avtor ob koncu svojega poglavja objavlja staro in najnovejšo literaturo po abecednem re­ du piscev, med katero najdemo dosti del in člankov naših raziskovalcev (E. Cevca, F. Steleta, B. Uršiča, S. Vrišerja in dru­ gih), vendar je spregledana recimo prav za to ozemlje pomembna knjiga Sergeja Vri­ šerja Baročno kiparstvo na Primorskem, Ljubljana 1983, nadalje prispevki Milana Železnika, Marijana Zadnikarja itn. Knjigi sta opremljeni s kazalom krajev in zemljepisnih imen, nadalje z imenskim in predmetnim kazalom in sta, kot že pred leti izdana Storia dell’arte nel Friuli Venezia-Giulia, Reana del Rojale, 1984, pomembni in uporabni za raziskavo ki­ parstva v Severni Italiji in vseh obmejnih deželah. Ksenija Rozman NATURA MORTA IN ITALIA Milano: Electa 1989, zv. 1—2, uvod in strokovna ureditev Federico Zeri, ed. Francesco Porzia, 38 avtorjev, pp. 1094, 1266 črno-belih in barvnih posnetkov.