F. Tomšič
STOPNJEVANJE
v poglavju o stopnjevanju govorijo naše slovnice v prvi vrsti o pridevnikih in prislovih, drugih besed ne jemljejo v poštev, pa čeprav se dado stopnjevati tudi nekateri samostalniki, svojilni zaimki (tako kakor svojilni pridevniki) in glagoli. Pri pridevnikih ugotavljajo, da se stopnjujejo z obrazili in opisno, da je mogoče stopnjevanje navzgor in navzdol, in se le mimogrede dotaknejo še tako imenovane visoke stopnje (elativa). Veliko premalo skrbi je deležno opisno stopnjevanje, zlasti tisto, s katerim ne primerjamo, ampak nam le pomaga izražati večjo ali manjšo mero lastnosti z najrazličnejšimi pomenskimi odtenki- Opozoriti hočem na nekatera vprašanja s tega področja, da bi dal pobudo za natančnejše preiskovanje v nakazanih smereh.
Sistematično ni bilo opisno stopnjevanje v naših slovnicah doslej še nikjer obdelano, pa vendar kaže celo vrsto pomenskih zanimivosti tako v navzgornji kakor v navzdolnji vrsti. Nekaj gradiva za to najdeš v novejših slovnicah v poglavju o pomenu prislovov. Nihče ni doslej še opozoril na to, kakšno vlogo ima pri takšnem stopnjevanju poudarek. Poudarek lahko pri sicer na zunaj enaki obliki temeljito spremeni pomen. To vidimo že, če vzamemo samo en primer: Skuhaj holj gost močnik! Skuhaj holj gost močnik! V prvem primeru bi radi, da bi bil močnik gostejši kakor sicer (opravka imamo torej s pravim primernikom), v drugem si pa želimo precej gostega močnika, torej ne primerjamo, ampak samo povemo, naj ima močnik to lastnost v neki večji meri.
Za navzdolnje stopnjevanje učijo vse slovnice, da zanj uporabljamo prislova manj, najmanj. Tako stopnjevanje slovenščina res pozna, vendar pa to ni edini način in tudi ne najbolj pogost. Veliko pogosteje se izražajo    123
pri pridevniku navzdolnje stopnje z navzgornjimi njegovega pomenskega antipoda. Prav mnogim pridevnikom lahko postavimo nasproti pridevnike, ki imajo ravno nasproten pomen, n. pr. doher — slah, lep — grd, ozek — širok, mlad — star, sladak — grenak, suh — dehel, suh — moker itd. Po navadi rajši rečemo slabši, grši, širši itd. kakor pa manj dober, manj lep, manj širok. Če pa tudi v primerniku ostanemo pri istem pridevniku kakor v osnovniku, ga opišemo z ne tako: ne tako dober, ne tako lep, ne tako ozek. Kakor navzgornje stopnjevanje ima tudi navzdolnje svojo visoko stopnjo; tako si med seboj ustrezajo oblike: zelo gost, popolnoma gost in malo gost, nič, čisto nič gost. V območje navzdolnjega stopnjevanja sodijo še oblike: skoraj gost, malodane gost; prav na meji so: še gost. Se dosti gost, še kär gost.
V navzgornjem stopnjevanju (vendar brez primerjave) je opisnih oblik zelo veliko: precej gost, posebno gost; zelo, močno, hudo, strašno gost, tako gost, prav gost; čisto, popolnoma, do kraja gost; pregost, preveč gost. O visoki stopnji, ki jo delamo s predpono pre-, govorijo slovnice premalo. Edina zgleda v Slovenski slovnici 1956, 125 (predraga mati, prelepi dnevi) kažeta samo eno pomensko stran. Elativ izraža neko veliko, izredno mero lastnosti, vendar je ta obilica lahko ali pozitivna (takšna je v omenjenih primerih) ali pa negativna: pregost močnik je tako gost, da to ni prav; predolgo predavanje nikomur ni po volji; preglasnega govorjenja ne poslušamo radi itd. Opozoriti je treba tudi na to, da se elativ sam spet lahko stopnjuje, seveda opisno in brez primerjave; tista obilica lastnosti, ki jo izraža elativ, je po svoji meri lahko različna: precej pregost, nekam pregost, malo pregost, skoraj pregost. Skoraj isto kakor tvorbe s pre- pomeni včasih že sam osnovnik v zvezi z nekaterimi prislovi, n. pr. nekam dolg, nekako gost, tako drag (v vzklikih) = predolg, pregost, predrag.
Tudi primernik pri pravi primerjavi se v svojem območju spet lahko stopnjuje; tudi na tej ravnini je namreč primerjana lastnost lahko dana v različni meri: boljši, mnogo ali veliko boljši, precej boljši, dosti boljši, skoraj boljši, malo boljši in malo boljši, nekoliko boljši, nič boljši, skoraj nič boljši, popolnoma ali čisto nič boljši. Včasih pa se primernik stopnjuje tudi v primerjavi, in sicer s prislovom še: tale obleka je dražja kakor moja, vendar je onale tam še dražja. Pri primerniku slovnice nič ne govore o tem, da ima včasih pomen osnovnika, pa vendar zaznamuje manjšo mero lastnosti kot sam osnovnik. Tako n. pr. starejša dama ni ali pa noče biti stara, mlajši gospod pa tudi ni več čisto mlad; višja šola je po svojem položaju manj kakor visoka šola. Sprva so bili ti primerniki tudi po pomenu pravi primerniki: dama je bila v primeri z nekim mladim človekom starejša, za neko starejšo osebo je bil gospod mlajši, šola je bila v primeri z neko nižjo šolo v resnici višja. Iz takšnih zvez je pravi primernik sčasoma dobil pomen na poseben način niansiranega^Dsnovnika ali pa celo elativa: v roki drži večji kos kruha (precej velik); to je daljša (dolga, precej dolga) storija; močnejši (močan, precej močan) človek ta kamen lahko vzdigne.
Stopnjujejo se lahko tudi samostalniki, in sicer tisti, ki izražajo lastnost ali nosilca lastnosti. Stopnjujejo se seveda opisno, in sicer s pridevnikom (pri pridevniškem in prislovnem stopnjevanju ima to vlogo
124
prislov): lenuh, lenoba — večji ali hujši lenuh, večja ali hujša lenoba, — največji, najhujši lenuh, največja, najhujša lenoba — (elativ) lenuh, da mu ni para, da smrdi, lenuh čez lenuhe itd. Mogoči so tudi elativni samostalniki s predpono pre-, vendar so redki. Splošno se rabita pre-mraz, pretema, Pleteršnik pozna iz Miklošiča še prehlato, prelepota, pre-modrost. Vprašanje je seveda, ali nima primernik večji lenuh osnovnika velik lenuh. Vendar se mi zdi verjetnejše, da se velik lenuh navadno stopnjuje: še večji lenuh, sploh največji lenuh. Naštejmo nekaj samostalnikov, ki se dado stopnjevati: norec, pijanec, tat, razbojnik, hinavec, svetnik; dobrota, lepota, modrost, neumnost, hudobija, daljava, višina, mraz, vročina itd.
Pri glagolu se s stopnjevanjem izraža intenzivnost dogajanja, n. pr-tresem — bolj tresem — najbolj tresem — zelo, močno, hudo tresem; tako še tolči, prositi, ožeti, verjeti, videti, boleti itd. Ločiti je seveda treba med bolj vidim (osnovnik: vidim) in bolje vidim (osnovnik: dobro vidim) ter huje boli (osnovnik: boli) in le huje boli (osnovnik: hudo boli) Mera dogajanja pa se izraža z večalnimi in manjšalnimi glagoli: sopsti — sopihati, lomiti — lomastiti, viti — vihati, udariti — udrihati; spati — spančkati itd. Sem sodijo tudi glagoli, ki pomenijo, da se dejanje godi samo nekoliko časa: posedeti, postati (postojim), poklečati, poklepetati, povasovati itd.
125