Leto VI. (Vol. VI.)
WiM&mw)
Izdajajo Slovenski frančiškani. — Published by Franciscan Fathers. Po odloku kardinala JOHNFARLEY-ja je "Ave Maria" cerkven list in družba Sv. gj-,,,4	Rafaela cerkveno pripoznana in priporočena.
° PIJ X o
0 1	D
__5HCZ30IZD]|I 1 llfo
Zlato srce Pija X. je nehalo biti. Pij X., ki je z apostolsko gorečnostjo sv. Pavla skrbel in delal za cerkev Kristusovo, je bil poklican na večer svojega življenja po plačilo, po krono zveličanja. Večer njegovega življenja ni bil obžarjen od blagodejnega tajnostno zahajajočega solnea, temveč bojni grom, razvneta in pobesnela človeška strast je pretresla pristan, v katerega je plula življenjska ladjica desetega Pija.
Umrl je papež miru — med boj-
Srečno je živela nazaretska dru-žinica, ko se je vrnila iz Egipta. Jožef se je lotil z veseljem svojega rokodelstva in s pridnim delom služil vsakdanjega kruha sebi in svoji družinici. Marija je marljivo o-pravljala gospodinstvo. Jezus je rastri in se razvijal v krasnega dečka v radost Jožefu in Mariji in v spodbudo vsem, ki so ga poznali.
Ko je bil Jezus dvanajst let star, vzeli so ga stariši prvič seboj v Jeruzalem, obhajat velikonočne praznike, kakor je bila judovska navada. Ko so minuli prazniki vračali so se Judje vsak v svojo domovino navadno v velikih trumah. Mladina se je navadno držala skupaj, starejši pa skupaj. Tako sta šla tu-
nini gromom. Blagoslavljal je z umirajočo roko mir, posinele ustnice so prosile ljudstva, naj prenehajo s klanjem, naj se spomnijo Kristusovih besed: "Ljubi svojega bljižnjega, kakor samega sebe".
Njegovo truplo počiva v tihi kripti sv. Petra, njegov duh pa bo živel po celem svetu do konca dni.
Z mogočno roko je popisal Pij X. veliko stran v knjigi svetovne zgodovine, katere ne bodo izbrisala stoletja. Njegovo delo živi in naj obrodi stoteren sad!
di Jožef in Marija cel dan hoda proti domu. Sla sta skupaj s starejšimi sosedi misleč, da je Jezus pri mladini. Kako sta se pa prestrašila, ko sta zvečer opazila, da Jezusa ni.
Vse iskanje in po vprašan je je bilo zaman. Ni ga bilo.
Kdo popiše strah iti žalost materinskega srca, ko je opazila to veliko zgubo. Kje je ostal njen toliko ljubljeni sin? Kje naj ga sedaj išče? Solze se ji udero po materinih licih in zaplakala je.
Tu kako bi ne? Katera mati bi ue zatrepetala, ako bi zgubila sina edinca in sicer v takih okoliščinah.
Kaj sedaj ? Naj čaka jutrajsnje-ga dneva in se pri dnevu vrne na-
□lli	=il|alfc	illa
D Sin, glej tvoja Mati! I
□lli	-illalfč	lilo
zaj v Jeruzalem? Ne! To bi bila za njeno srce strašna noč čakanja in negotovosti. Ljubezen jo je gnala nazaj takoj! Da, takoj, takoj, mora nazaj in iskati ga mora. Kaj nočni strahovi, kaj tema, kaj težka pot! Vse je nič! Mati misli le na sina! In zanj, za njegovo rešitev 11 i nič preveč, nič pretežko!
In odhitela sta z Jožefom v temno noč nazaj proti Jeruzalemu.
Trije dolgi strašni dnevi so sledili za Marijino srce, dnevi solza in tuge — dnevi kakoršne pozna samo srce matere — ki je zgubila sina, katerega je ljubila bolj kot pun-čico svojega očesa.
Nekako štiri sto let, po tem dogodku živela je v rimskem kraljestvu druga mati, navadna zemeljska mati. Tuda ta mati je imela sina edine,a, katerega je ljubila z vso ljubeznijo, katere je zmožno materino srce. Toda njen mož ni l>il sveti, kakor je bil mož Marijin. Bil je pijanec in zapravljivee. Zato ni bilo čudno, ako se je tudi sin vrgel po njem in kmalu v deških in Mladeniških letih zašel stran poti. Zgubil se je v slabo življenje in v odpad od prave vere k krivover-stvu Manihejcev. Tako je tudi sv. Monika, to je bila namreč ta druga-Mati, zgubila svojega edinega, tolikanj ljubljenega sina Avguština.
Tudi tej materi je krvavelo srce, ko je to videla in pogosto so ji zalivale grenke solze njene oči. V velikem strahu za sina zatekla se jo v vroči molitvi k Bogu za pomoč. Molitev iu solze, solze in molitev, bilo je njeno življenje dan za dnem. Molila in jokala in trpela je že več in iskala z lepim opominjeva-
njem z ljubeznijo privesti sina nazaj na pravo pot. Toda vse je bilo zamanj. Sin se je naveličal vednih solza in opomin je van j, zato je odšel iz Afrike v mesto Rim. Kaj naj stiskana mati pusti sina samega v tujini. Že je itak zgubljen. Kaj bode z njim v tujini, ko ne bo imel nikogar, ki bi ga svaril in opominjal. Zato mati ni imela obstanka doma. Vzdignila se je in je šla za njim v tujino, v Rim. Toda sin je ni bil vesel. Zato je kmalu zopet zapustil Rim in odšel v severno Italijo v mesto Milan. In mati? Srce ji ni dalo miru. Odšla je za njim še tja v Milan. Velikanske so bile te žrtve, katere je prineslo materino srce na oltar ljubezni do sina.
V Milanu je pa živel tedaj sv. škof, sv. Ambrož, ki je bil najslavnejši cerkveni govornik svojega časa. Uboga stiskana mati se je zatekla k temu škofu in prosila pomoči in tolažbe. Ko je škof čul o vseh žrtvah, katere je prinesla za sina, vskliknil je: "Ne boj se, mati! Sin take matere ne more biti zgubljen!"
Avguštin je hodil radi govorniške vednosti poslušat, pridige sv. Ambroža. Obilne molitve — solze materine, so mu pa slednjič spro-sile milosti od Boga. Govori škofa so ga po malem vzdramili in odprl je srce milosti božji in — spoznal svojo slepoto. Po dolgih, dolgih letih, skoraj 30 hit, našla je ljubeča mati nazaj svojega zgubljenega sina. Sama je svetnica, in naredila je tudi sina svetnika, iz krivo-verskega lahkoživega Avguština naredila je cerkvenega učenjaka in škofa svetega Avguština.
Marsikatera slovenska mati, ki bo brala te vrstice videla bo v teh dveh materah le svojo lastno sliko. Koliko grenkih solza ti ji že iztisnila iz oči tvoja zgubljena hči, tvoj zgubljen sin. Koliko težkih noči si že prečula — prejokala.
Mati, ne obupaj! Glej, tvoja mati! Glej, njen krasni zgled! Kakor mati Marija, kakor sv. Monika, tako stori tud iti! Po njenem zgle-
du za zgubljenim detetom! Pojdi za njim s stanovitno molitvijo, s solzami, z lepimi opomini! Pojdi za njim tako dolgo, dokler ga ne najdeš. In če treba iskati tudi cele tri dni, kakor Marija, ali po celo celih 30 let kakor sv. Monika. Samo mati ne obupaj, ampak, "hči, glej tvojo mater," glej njeni zgled in tudi ti stori tako.
lollr—		l||C IOI )||I i||o
		Satan na delu.
		Bolanden. Iz nemščine prevel X. li
		....... i|l<-ior )||i J||o
VII. POGLAVJE.
Na potu domov.
Dva dni pozneje sla stala prijatelja pred krasno in starodavno stolnico v Strassburgu. Občudovala sta poleg gotič-nili okraskov tudi umetne kiparske pro izvode, ki pričajo o finem umetniškem o-kiisu starih mojstrov onega časa. Frank, ki se je z umetnostjo zelo rad bavil, jc razlagal prijatelju posameznosti gotično ga sloga in umetniško izdelanih kipov.
Neopažcno je prišel iz stolnice mož iu vs(o|iivši se za občudovatelja umetnosti poslušal je njiju pogovor.
"Torej pomisli," je končal Frank svoj pogovor," če bi ta krasna stavba stala i m Francoskem in bi morala pasti v kremplji* satanizma, ali hi ne bilo to nekaj nezaslišanega?"
Obrneta se, da bi nadaljevala svojo pot, toda tuji mož ju je ustavil s prijaznim nagovorom.
"Oprostita gospoda, ker sem poslušal vajin pogovor. Prav vesel sem, <hi Vamn je naša stolnica tako všeč, le vaše poslednje opazke glede francoskega satanizma nisem razumel. Ali bi bili tako prijazni in mi to razložili?"
"Midva prihajava ravnokar iz Fran coskega in sva potovala tja edino le z
namenom, da se na oči prepričava, kako širi satan svoje kraljevstvo v nesrečni Franciji. In res, cerkve so spremenjene v gostilne, plesišča in kavarne. Ali ni to delo samega satana?"
Obraz moža se je nagrbančil oil žalo sti.
"Gospoda, vama bi ne bilo treba hoditi na Francosko. Satan tudi pri nas ne drži križem rok, kakor naprimer ravno pri nas v Ktrassburgu."
"Jeli mogoče? Prav zanimalo naju bode, če nama o tem kaj več poveste."
"Le poslušajta, jaz sem katoličan in imam dvoje šolo obveznih otrok. Ko sta začela hoditi v šolo, sta znala poleg oče-naša več malih molitvic. Kaj je lepšega kakor videti, male otroke roke sklepati k molitvi! In veste kaj se je zgodilo? V šoli so prepovedali pod strogo kaznijo pred in po pouku moliti. Vsak otrok jc primoran hoditi v šolo in v šoli, ki jo o biskujejo sami katoliški otroci, se ne sme moliti. Ali ni to sam satan upeljal? Zato trdim, d« pri nas satan vlada ravnotako, kot na Francoskem". Steini besedami je mož končal in odišel.
Na Stahlberga je zelo delovala britka sodba katoliškega očeta. Mislil je, da se samo na Francoskem bije boj proti ka toličanstvu, toda izpoved tega moža m.i
je odprla oči, češ saj bo satan lia ta način začel vladati eeli svet. Potrt je korakal poleg Franka, ki nikakor ni bil razočaran.
"Vidiš, Aldred! llavno isto pot so brez-božneži ubrali na. Nemškem, kot pred 31 leti na Francoskem. Najprvo se prepove molitev, potem se pomečejo razpela iz šol, duhovnikom ni več dovoljeno poučevati veronauk v šoli, pač pa smejo učitelji zasmehovati Boga iv vse verske res-liiee. Če se Nemci ne bodo uprli proti temu o pravem času, bodo prostozidarji kmalo plesali in popivali po cerkvah."
"To je strašno, kar se godi po svetu," je vzdihnil Stahlberg.
"Prijatelj, kaj pa ti je? Bled si kot zid. Ali se ne počutiš dobro?"
"Meni je slabo od samih žalostnih prizorov, ki sva jih doživela. Ali ni mogoče, da je pri nas satan tudi začel sejati ljuliko, ki l)o kmalo zadušila naš mali slovenski narod".
"Ti pretiravaš, Alfred. Nikakor ni ne opravičen tvoj strah za naš mali narod, toda pri nas se lahko ponašamo z našo duhovščino, ki ne spi po zakristijah. Na? narod se je zbral okrog duhovščine, kot otroci okrog zvestega in dobrega očeta in posluša njih nasvete. Ako pa narod vidi, da duhovnik ni sebičen, ne išče samega sebe, ampak mu je telesni in duševni blagor izročenega mu ljudstva pri srcu, tedaj mu rad sledi na potu resnice."
Stahlberg se je nekoliko potolažil, toda vesel nikakor ni mogel biti. Drugi dan sta se peljala v Mainz in Stahlberg je zelo malo govoril.
Pred mestno hišo vidita družbo gospo dov, oblečenih kot za potovanje. Ravno sla hitela mimo kar stopi iz družbe mladi gospod in zakliče: "Bog te živi, Frank!"
"Moj tovariš iz vseučilišča 0. Žik in sedaj župnik v Finkenburgu — moj prijatelj Stahlberg, posestnik in tovarnar," je predstavljal Frank. "Ali si 1i tudi na potovanju?"
"Prav veseli me„ da te po tolikem času zopet, srečam," je pripomnil župnik. "Ni<-men mojega potovanja ni zabava, ampak dolžnost mojega poklica me kliče na pro-
testantovsko zborovanje v Darm, kjer bo zborovanje evangeljske družbe."
"To je kakor nalašč tudi za naju. Mi-•■Iva tudi ne potujeva radi zabave, ampak, da zasledujeva brezverce pri njihovem delu."
"Ti kakor gospod spremljevalec sta dobrodošla. Za nie bo to velika čast, če bo-deta prisotna tudi vidva kot tujca."
"Kedaj se pa začne to zborovanje?"
"Danes zvečer ob šestih v hotelu Grozd' v Darmu."
"Torej se vidimo na kolodvoru ob določenem času," je rekel Frank in se ozrl na Stahlberga, ki je takoj prikimal.
"Na gotovo svidenje," je odgovoril duhovnik ter hitel za tovariši.
"V Grenoble sva sedela med prostozidarji in danes zvečer bodeva med protestanti. Vsi so sovražniki sv. vere in v cilju se ne razlikujejo prav nič. Gotovo, da dobiva v Darmu tudi satana na delu.'"
Slutnja filozofa ni bila zaman.
V veliki dvorani hotela "Grozd" se j-' zbralo vse, kar je sploli protestantskega. Po pozdravu gostov od strani predsedni ka Beckerja je stopil na govorniški o-der mestni župnik Bruekner.
"Le dobro ga poslušaj!" je zašepetal Žik Franku. "Bruekner ni samo bič pro-testantizna pri nas na. Nemškem, ampak tudi reformator, ki bi dal življenje za svoje prepričanje."
"Prav radoveden sem, kaj bom slišal," je odgovoril Frank tor napeto začel poslušati tovornika.
"Moj namen je govoriti o apostolski veri in njeni zvezi z novim zakonom in protestantstvom," je začel govornik. "A-postolska vera lic odgovarja več razmeram in napredku, v katerem živimo. Bil je pač čas, v katerem je apostolska vera služila kot središče celega verstva, ali danes so še le posamezni kraji, ki prisegajo na staro veroizpoved. Čudeži, ki jih nam ponuja apostolska vera, nikakor niso več primerni sedanjemu času. Brezmadežno Spočetje, Vnebohod, Vstajenje, občestvo svetnikov in sodnji dan, to so točke, ki jili razum dandanes nikakor ne more priznati-. Pač je bilo lahko to ozna
njevati, dokler človeški roti ni poznal naravnih sil, toda v sedanjem času vemo, da so to neverjetne bajke. Mislilo se je sploh, da je apostolska vera res izza časov apostolov, toda dokazalo se je, da to ni nič drugega kot srednjeveška iznajdba, katera se je več ali manj spreminjala po potrebi časov. Mi se pač ne moremo po nižati takemu veroizpovedanju, ki ni primerno našemu času; naši moderni nazori namreč so začeli razgrinjati srednjeveško temo in človeštvo se ima zahvaliti prote-
stantizmu za velik napredek idej."
Gromovito ploskanje je spremljalo predavatelja, ko je stopil iz odra.
Frank se je čudil smešnemu ploskanju smešnega govora.
"Žile kako je mogoče, da župnik in zastopnik protestantstva tako smešno govori? Med večerjo mi moraš to razložiti."
Med tem, ko so drugi poslušalci še o-stali v dvorani, sta prijatelja z Žikom šla v restavracijo k večerji.
(Dalje sledi.)
□
IšE
HOE
10
Katoličan, kaži tudi na
i
zunaj svojo vero:
(šE
HOE
m
Koliko kristjanov je, ki pravijo: "Tudi jaz sem dober kristjan, pa samo v svojem srcu. Svoje vere ne nosim na jeziku in nisem takšen, kakor farizej, ki se je javno hvalil in ponašal v templju rekoč: "Ljubi Bog vidi v moje srce in ve, da sem dober kristjan!"
Predragi, žalibog ti moramo takoj odgovoriti, da nisi dober kristjan, ampak, da si strahopetec, ker zatajuješ svojega Gospoda iz strahu in napačne sramežljivosti pred ljudmi. Tudi Peter je v svojem srcu ostal zvest Gospodu, a javho Ga je zatajil z besedo in obnašanjem, ter se tako zelo hudo pregrešil. Hudobija je bila to pred Gospodovimi očmi. Kajti Peter se Ga je sramoval pred ljudmi in si ni upal javno priznati, da je njegov učenec.
Sloviti rimski govornik Marij Vikto-rin je marljivo in pazljivo čital sv. pismo., To čitanje je tako vplivalo nanj, da se je spreobrnil v srcu ter se pokristjanil. Ker so ga pa pagani visoko čislali radi njego vili govorniških zmožnosti, si ni upal javno priznati svoje vere v Križanega. Ne kega dne je rekel sv. Simplicijanu: "Tudi jaz sem kristjan, toda le na skrivaj". Svetnik odgovori: "Dokler javno no pristopiš h krščanstvu in dokler ne prideš v cerkev, nisi kristjan". Viktorin odvr ne: "Ali napravijo stene in cerkveni zidovi iz človeka kristjana?" Simplicijiin ga
nato opozori na Kristusove besede v evan-jelju: "Kdor se mene in mojih besed sramuje, tega se bo sramoval tudi sin človekov, kadar pride v svojem, očetovem in svetih angeljev veličastvu". (laik. 9.,2G.) Viktorin je dolgo premišljeval te svetopisemsko besede. Sad tega globokega premišljevanja je bil, da se je otresel bojazljivosti pred ljudmi, šel v cerkev in javno izpovedal svojo vero v Kristusa.
Ko je daleč na okrog znani regensburški škof Mihael Sailer, ki je umrl leta 1832, še bil profesor, so mu na čast uprizorili gledališko predstavo v Kaufbeiiern, Za-stor se je dvignil in na odru se jc pojavila desetletna deklica, ki je imela glav-no ulogo. Vsi navzoči vpro svoje oči na otroka. Tisti hip pa zazvoni po mostu "Ave Marija". Brž ko začuje deklica Marijin zvonček, reče neustrašeno občinstvu: "Ali ne bomo molili angelskega češ-čenja, pred no začnemo?" Takoj po teli besedah poklekne dekletce, se prekriža ler začne moliti. Nekateri poslušalci so se nasmehnili, toda na večino je napravila iskrena ot rokova pobožnost globok nt is, in škofu Sailerju so se zasvetile solze v očeh. Deklica je izvršila svojo nalogo tako izborno in dovršeno, da so ji vsi burno ploskali v priznanje. Po predstavi po kliče škof otroka pred se, ga obdaruje ter reče: "Otrok, svojo nalogo si prav
mojstersko rešila in s svojim neustrašenim pričanjem sv. vere dala vsem prekrasen vzgled. Ostani vedno takšna! liog bo s teboj in ti bo dal srečo že tukaj na svetu".
So ljudje, ki hočejo veljati za katoličane, pa plačujejo in podpirajo proti-verske liste ter jih trpe v svoji hiši, pristopajo k protiverskim društvom in jed-notam, pomagajo brezverski družbi udrihati čez vero, boječ se, da bi jih imeli drugače njihovi znanci za nazadnjake in mračnjake. Tem veljajo besede Gospodove: "Kdor se mene in mojih besed sramuje ..."
Dober katoličan ne bo pripustil brez vercem zasramovati in blatiti sv. vere, ampak se bo potegnil zanjo ter odločno zavrnil brezverskega širokoustneža in je zičneža.
Katoličan pride v petek v gostilno ter si naroči samo postne jedi za obed. T>> iznenadi gostilničarja. Zato vpraša nekoliko porogljivo svojega gosta: "Vi ste Pa. gotovo globokoveren katoličan?!" Gost ga nakratko zavrne: "Moja vera vas prav nič ne briga, brigajte se za moj lačen želodec ter se ne spodtikajte nad mojimi verskimi dolžnostmi." Krčmar utih-ue ter odnese brzih korakov pete iz sobe.
Neki menih je prišel na svojem potovanju po Švici v gostilno, kjer je bilo zbranih tudi nekaj Kalvincev. Da hi meniha zbadali radi njegove vere, so metali psu pod mizo koščke mesa rekoč: "Na, papež, žri!" Vsakopot so se vsi obrnili na meniha, češ, kaj bo on porekel k temu. Menih ni niti trenil z očesom ter je delal, kakor l/i ničesar ne slišal in. "e videl. Slednjič ga pa vendar vpraša nekdo iz med kalvincev: "Ali se Vam ne zdi čudno, pater, da je ime psu papež? Menili odgovori takoj na to: "To S(' mi no zdi prav čisto nič čudno; ka-koršna je pač človekova vera, takšen je tudi njegov papež. Vaš .papež je pes, moj Pa je naslednik sv. Petra v Rimu". Osramočeni so umolknili širokoustni zabavija-1-1 ter se polagoma drug za drugim izmazsili >z gostilne. Kolikokrat hi lahko aineri-kanski Slovenci zavrnili sramotilce sv. ve-
re v besedi in tisku! Ali kolikokrat so preveč brezbrižni, premalomarni in pre-straliopetni!
Možki na stanovanju (boarderji) se včasih celo predrznejo, da govore očitno pri mizi vpričo otrok nespodobno o sv. veri, smešijo verske resnice, se norčujejo iz pohožnosti, iz maše, iz sv. zakramentov, iz pridige itd. Krščanski gospodar, vrla gospodinja, vajina naloga je, da preprečita tako govorjenje, da z odločno besedo enkrat za vselej zavežeta take brezverske jezike. "Tako se ne govori v naši hiši; ako ne znaš dostojno govoriti o veri, pa drži jezik za zobmi, ali pa se poberi iz liiše". Tako in podobno jih zavrnita! Pro-tiversko govorenje in radovoljno poslušanje take govorice ni nikoli blagoslov za dotično hišo. Iz take hiše beži prava sreča, otroci in odraščeni posurove in kletev in prepir zavladata tamkaj.
Kako grdo blatijo vse, kar je verskega in krščanskega razni slovenski časniki po Anieriki! Koliko psovk in sraniotenja se napiše vsad dan, vsak teden v njili! Koliko je takih zgubljencev, ki pravijo, da si služijo s tem vsakdanji kruli, koliko je takih, ki pišejo tako iz samega sovraštva do krščanstva! Povsod jih najdeš, v vsakem mestu in v vsaki večji naselbini. Koliko je pa še le takih, ki odobravajo taka blatenja ter jili požirajo z veliko slastjo!
Kako malo pa je takih pogumnih mož, ki bi se upalo javno obsoditi in zavrniti tako pisarenje, ki bi okrcali v katoliških listih take hudobneže pošteno in po zaslugah po njihovih umazanih prstih, s tei i dii hi, četudi preprosto in kratko, pojasnili svoje stališče do katoliške cerkve, ter z odločnim nastopom zavezali takim kri-čačem jezik za vedno!
Katoliški možje in mladeniči, žene in mladenke, nikar ne molčite na vse napade na našo sv. vero, ampak vsak iz med vas naj porabi zmožnosti in darove, ki jih je prejel od Boga, in naj s peresom krepko odgovarja vsem napadom ki jih nasprotniki širijo tudi s peresom! I'd glejte samo vrlega mladeniča Andreja To mcca; koliko lepega, koristnega in po-
učnega je že napisal v A. S. in Ave Maria, kako točno in odločno odgovarja vselej in na vsakoršne napade.
Ako bi mi imeli vsaj dvajset takih Andrejev, kako hitro bi vtilmili ti razni po-nočni čuki, ki skovikajo v mraku ter stra-še v temi — ti čuki so hudobni, pa bojazljivi obenem. Le tako dolgo kriče, dokler jih kdo ne udari po kljunu. Kakor hitro pride katoliški list s protidokazi, vržejo ti junaki puško v koruzo, se skrijejo za plot ter molče. Kajti dokazovanje je njihova najslabša stran.
Dolžnost vaša je, dragi Slovenci, da se odločno potegujete za zaklad sv. vere doma v krogu svoje družine, v družbi, v društvih, na zborovanjih in v listih. Ne pustite nobenega udarca neodbitega.
Tu se ne sine ničesar prizanašati, ničesar popuščati in niti za las ne odjenjati. V stvareh sv. vere bodite odločni in nepopustljivi !
V tem oziru naj nam bo v bodrilni vzgled še naslednja dogodbica. Na Nemškem je živela katoliška žlahtna rodbi-
na, ki je bila posebno na dobrem glasu. Zlasti hišna mati je gledala ua to, da je bila hiša resnično pobožua. Pa tudi gospodar je bil vsikdar vnet za čast božjo. Od matere se je navzela tudi hčerka Ka-rolina pobožnega duha. O poletnem času ie šla ta družina navadno v mesto Baden, svetovno znano letovišče na razvedrilo in odpočitek. V obednici velike gostilne, kjer je bila naša družina na hrani, sta pri drugi mizi sedela dva brezbožna gospoda, ki sta vedno zaničljivo govorila o Bogu in sv. veri. Nikdo iz med navzočih ni imel pravega srca, da bi zamašil hudobnežema zlobna usta, ter jima zavezal umazana jezika. Tedaj pa se dvigne Karolinka, ki še ni bila dopolnila desetega leta svoje starosti, srčno stopi pred ona dva bogo-kletnika ter ju odločno zavrne £ckoč • "Tako se pa ne govori o ljubem Bogu!" Gospodoma je šinila kri v glavo in zopet sta enkrat po dolgih letih zarudela do ušes. Neki star gospod pohvali vrlo deklico ter pravi: "Pač res, dobri otrok! Tako se. ne govori o ljubem Bogu!"
v
Govor osmošolca Sole Sv. Vida, v Clevelandu, na dan graduiranja.
Veicčastiti duhovni pastirji! Častite sestre učiteljice! Predragi stariši in soraz-rednikil Cenjeni sošolci in prijatelji! — Prišel je dolgo zaželjeni dan, dan naše zmage in graduiranja. Že od daleč nam je žarel nasproti, bliščeč se v svetlem s-olncu in močno smo se ga veselili. Iz daljave pogledovali smo nanj in žar, ki j.: odseval iz njega, je napolnjeval naša. srca s srečo in pogumom, da se nismo strašili strme poti šolanja, šli smo pogumno dalje in višje. Vsak dan je bila jedila, stopinja bližje našega cilja, a vendar se nam je zdelo v časih,kakor, da dan našega graduiranja beži pred nami, kakor mavrica pred potnikom. Zadnje leto, leto poskušnje, pa je bilo še posebno polno težkoč. Ravno tam kjer smo se nadejali ravne in gladke poti so naenkrat vstal« pred nami strmine nevarno in težavne
posute z ostrimi kamenji in preraščam; s trnjem in drugimi vsakovrstnimi zaprekami.
Prišli so težki prelazi v računst vu, pre-preženi in preraščeni z nevabljivo Algebro, v kateri smo malone obtičali. Prišla je zgodovina, občna in cerkvena, posuta •t. brezštevilnimi dogodki in datumi. Prišlo je zemljepisje, pokrito z nebrojnimi težkimi imeni dežel, otokov, morji, jezei in rek. Pred nami se je vzdignila strašna, do sedaj neslišna zapreka, Fizio-logia, ali životoslovje, s svojimi neizgovorljivimi izrazi, o katerih se nam niti sanjalo ni popred. Še celo krščanski nauk o katerem smo mislili, da homo trgali zadnje leto samo rožice, postal je včasih boleč in težaven za naš razum in videli smo, da v resnici ni rože brez trnja.
Skozi to in čroz to vso smo morali zad-
nje leto iti poleg vsili družili duhamornih zaprek. Gotovo bi tudi obtičali nekje in onemogli na potu, da nam niso pomagali do vstrajnosti naši učitelji in učiteljice s naudušenjem, ki je polnilo naša srca z no-vini pogumom.
Hvala, prva za ono, ki smo jo dolžni Bogu in naši nebeški Materi, gre toraj njim, da stojimo danes srečni in zmagoviti na vrhuncu prvotnih šol. Hvala pa tudi našim ljubim starišem ki so skozi leta šole tako požrtvovalno skrbeli za nas ter nas podpirali z vsemi potrebnimi sredstvi. Tudi vi imate toraj vzrok, da se danes veselite naše sreče.
Ali kaj je ta čut, ki se danes vriva \ naša srca poleg veselja? Zakaj se meša med sladkost današnega dne tudi grenkoba? Kaj res na zemlji ni popolnega veselja nikjer?
"Z Bogom! Težka je beseda
Z njo se žalost v dušo vseda".
Misel na ločitev nam toraj kali blaženost našo. Zapustiti bodemo morali srečni kraj, kjer smo navzlic vsemu dulio-mornemu delu vse eno preživeli veliko srečnih ur. Ločiti se moramo od čislanih in predragih voditeljic, h katerim smo se vedno s polnim zaupanjem zatekali zs pomoč in navodilo v vsaki potrebi. Lo Siti se moramo od številnih prijaznih o-brazov, katere smo se naučili ljubili skozi več let skupnega bivanja.
Z Bogom, toraj, šola sv. Vida! Bila si nam dobra mati in zato te danes zapuščamo s težkimi srci. Ločiti se pač moramo, a prisezamo ti svojo zvestobo. Tvoji vspclii lnojo vedno naš ponos. Tudi pomoči v vsaki potrebi, za tvojo slavo delati in se bojevati če je treba za tvoje ime, bodi vedno naša vesela dolžnost. Kot zvesti tvoji otroci hočemo ostati do zadnjega "<'rna zemlja naj pokrije tega kdor odpade".
Z Bogom, sestre učiteljice! Povrniti vašega truda in požrtvovalnosti Vam ne moremo mi. Bog vsemogočni naj vam stotero poplača. A mi pa vam hočemo pokazali v prihodnje, da vaše mučno delo in neustrašena požrtvovalnost niso bili zastonj. Živeti hočemo po naukih, navodilih in svetih, ki smo jih prejeli od vas. Ostat i vedno dobri katoličanje v dobrem
ali slabem, v bogastvu ali revščini, nikdar se ne sramovati ne sv. vere, ne lepega slovenskega jezika, to mora biti, in z božjo pomočjo tudi bode največja skrb našega življenja. Imamo pa eno zadnjo prošnjo do vas. Vaša molitev in vaš blagoslov naj nas spremlja tudi zanaprej, via ne zaide nobeden v zanjke našega sovražnika.
Z Bogom tudi Vi, preljubi sošolci! Tudi vi, ako bodete vstrajni stali bodete enkrat srečni in zmagoviti, kjer stojimo danes mi. Več let skupnega bivanja, kot otroci ene matere pod isto streho in istim nadzorstvom nas je zvezalo v tesno vez prijateljstva, kot brate in sestre. Zato dovolite, da vam, kot starejši bratje in sestre danes polagamo na srce posebno skrb za dobro ime premile nam ene ma tere (šole). Že na lepem iu spodobnem vedenju, doma ali drugje, naj i'sak lahko spozna, da ste učenci šole sv. Vida. Lepo vedenje in pridno vstrajno učenje pa vas bode pripeljalo še do večje in bolj sijajne zmage, kot jo obhajamo danes mi.
In Vi, predragi sorazredniki, kaj naj vam rečem druzega kakor, da vas naudu-šujem še za nadaljno pot. Res stojimo danes na vrhuncu prvotnih šol, a kaj je p v primeri z drugimi vrhovi, višje gore, ki so obsevane od solnca sreče, smehljajo se nam nasproti! Z nadaljnim in vstraj liim naporom se tudi oni dajo doseči. Mnogo jih je že šlo pred nami in dospeli so do njih, česa naj se""vstrašimo mi?
Vse eno pa stojimo danes na razpotju. Vsi skupaj, kot do sedaj, ne bomo mogli hoditi nadalje. Pota, po katerih nas kliče božja previdnost, so različna. Toda, katerokoli pot si zberemo, nas pripelje na eno brezmejno planjavo, — v večnost. Zato pa bodemo prišli do pravega vspeha na zemlji in do stalne zmage in neminljivega veselja in sreče, katero nam obljublja Stvarnik, ako sledimo njegovemu glasu, le potem ako še za naprej vestno, neustrašno in neutrudljivo spolnujemo dobro znano geslo velikih mož, namreč geslo — Mo li in Delaj!
Moli in delaj toraj vsak izmed nas in srečna bode vsa naša bodočnost.
S.S. Oman.
Marija pod Križem.
Muzikant Gašperček, ali kakor se je pisal, Gašper Žličnik iz Podsmreke, je bil prav zaprav velik vagabund. Toda vkjub-temu so ga imeli vsi ljudje radi Jioie ali nehote.
Že od svojega petnajstega leta je hociu s svojim klarinetom po cerkvenih prošče-11 jih, svatbah in semenjih. Izkratka bil je povsod tam, kjer se je pelo in godlo, m marsikaterega bogatina je pomagal pokopati s svojim petjem in svojim rogom. I*il je pa tudi tak mojster v svoji stroki, da mu ni bilo para daleč naokoli. Čisto in zvonko se je razlegal glas iz njegovega trobila ter se natanko razločeval iz vseli ostalih godal. In kadar je Gašperček zatrobil poskočnico ali valček, tedaj bi pač moral iskati z lučjo opoldne onega, kateremu bi ne privzdigovala peta Gašperče-kova godba.
Ker pa muzikantje nikakor ne trpe ob takšnih prilikah lakote, še manj pa žeje, se je seznanil naš Gašperšek z vrči za pivo in vinskimi steklenicami že ob tisi cm času svoje mladosti, ko zaidejo drugi mladeniči le malokdaj, in še tisto naskrivaj, v krčmo. In ker so se mu zdele opojne pijače čedalje okusnejše, so nje gove lokave, drobne in nekoliko zameg-lene oči že na sto korakov izdajale najstrašnejšo razvado svojega gospodarja.
So pač tudi taki poklici na svetu, v katerih je človek prav iztežka pošten in spodoben.
Vrhtegn je bil Gašperček po vsej pod-smreski okolici najzabavnejši fant. Jezik "Mi je tekel kakor namazan, in šale in do ytipe je kar sipal iz rokava tako izborno ni izbrano, da so poslušalci skoraj popokali od smeha.
Zato pa ni bilo prav nič čudno, da se J(> prav rado obsedelo za mizo, kadar se J(1 prikazal muzikant Gašperček na gostilniških vratih, in kremarji so visoko C(1nili zabavnega šaljivca.
Tako se je ga prav redkokdaj dobilo v njegovi koči, in če je kdo slučajno na letel nanj doma, je lahko rekel, da je srečen.
Sploh pa, komu naj bi bilo to mar? Saj je bila samo Gašperčekova zadeva, če je zapravljal svoja mlada leta po krčmah ter se veseljačil po svetu. Saj ni imel niti žene niti otrok, niti starišev, niti bratov in sester. Potemtakem ni mogel škodovati drugemu kakor edinole samemu sebi.
Vsakokrat, kadar je prišla pomlad v deželo, kadar so zapihali topli južni vetrovi, in kadar so zbudili ljubi solnčni žarki otrpnelo naravo iz zimskega spanja, se je tudi v Gašperčku zgodila čudna iz-prememba. V domačem kraju so nastopili za njegov posel 'mrtvi časi'. Pred pustni čas je minil, in za cerkvena prošenja je bilo še prezgodaj. Tedaj je mladeniča pograbilo silno hrepenenje po popotni palici, in ne bi se "ga moglo obdržali doma, četudi bi se ga priklenilo iri železne verige. Zvezen j je bil kmalu pripravljen, in klarinet urno privezan nanj. Potem pa liajd s štirimi drugimi muzi-kanti-tovariši ven v daljni svet. Od vasi . do vasi je korakalo pet mladih popot-nikov-muzikantov. Pred vsako hišo, ki jo bila le količkaj boljša, so se vstavili ter zagodli po eden ali dva komada. Često jim je kanilo par grošev, dostikrat so dobili za plačilo tudi osorne psovke, mar-sikaterikrat so živeli sijajno in razkošno ])(> svoje, večkrat pa jih je dohitela tudi žeja in lakota. Zelo izpremenljivo je bilo njihovo življenje. Zdaj so prezebovali, zdaj jih je dušila vročina, zdaj so bila zidane volje, da so hoteli preobrniti cel svet, zdaj so zdihovali in se pritoževali drug drugemu, tu se jih je prisrčno pozdravlja lo, tam jih osorno zapodilo izpred praga. Ali prosti so bili in svobodni kakor di vjačina v gozdu, kakor ptica na veji. Da, to je bilo nekaj za Gašperčka, in pri-
čakoval je vsako leto nestrpno in koprneče pomladi.
In spet je zabrstelo in zacvetelo po vzdramljajoci se naravi, in spet je praz noval Gešperček svoje slovo v gostilni. Njegov zveženj je povezan, klarinet se blešči počez, raskava grčavka leži na mizi/in naš junak sedi z najzadovoljnejšim obrazom za svojim kozarcem. Krčma jc nabito polna, veselo in preglasno razpoloženje vlada po celi hiši, toda najveselejši med vsemi je Gašperček. Od ure do ure se odlaga njegov odhod, pesem sledi pesmi, in krčmar nosi vrč za vrčem na mizo Slednjič pa je vandar skrajni čas, da odpotuje veseli dečak.
"Torej, župan, tu imaš ključ moje kaj-že," dc Gašperček ter vrže svoj zveženj čez ramo. "Pazi, da mi je kdo ne odnese. '
"Ta skrb naj ti ne kvari veselja," reče f-meje nagovorjeni možak. "Ne vrjamem. da bi se kdo spodtaknil ob njo."
"Upam, da se ne zruši do mojega po-vratka."
".Al. nameravaš toliko časa ostati v .njiu
"No da, morda še nad leto dni. To-pot si hočem pošteno ogledati svet. Zatem si; morda oddahnem za nekaj časa."
"Ali lahko sprejmem goslače v kočo?" vpraša nato župan.
"Radi mene, lahko! morebiti mi pride tistih par grošev šc prav."
To izgovorivši je še pokimal smeje svo jim tovarišem, in zunaj je bil, na poti, v širni svet. Nekaj časa se. je še čulo skozi odprto okno njegovo petje in piskanji; na klarinet, in še nekaj hipov so videli pivci v krčmi, kako ponosno stopa Gašperček po beli cesti, potem pa je izginil njihovim očem za velikim ovinkom.
Preteklo je že leto dni in še toliko ali muzikant se še. ni bil povrnil. Pree iz početka jc bil pisal parkrat županu, in ta mu je tudi poslal nckolikrat, skromno najemnino, ki jo je prejel od ubožnih goslačev njegove koče. Ali potom se ni či sto nič več slišalo o dečaku. Poslani denar je vrnila pošta s pripombo, da jc; ncdostavljiv, in o Gašperčku ni bila ne duha ne sluha, več odtlej. Njegova koča je samevala, le pajki so si postavili v njej
svoje mrežaste gradove. Nobenega gosta-^a ni več imela pod streho.
"Najbrže se je pokvaril v tujini in u-\nrl," se je govorilo po vasi. "To ni pravnic čudno. Taka usoda doleti vse take ljudi, ki tavajo in ciganijo brez miru \n obstanka po svetu."
"Škoda Gašperčka," so govorili muzi-kantovi prijatelji. " Dober fant je bil in ni nikoli izkazil nobene druščine. Mar-?ikako veselo urico smo preživeli z njim."
In ko se je potem še dvakrat porodilo Novo leto, in še vedno ni bilo nobenega \£lasu o muzikantu, so bili vsi Podsnire -ianje prepričani, da Gašperčka ni več med živimi.
II.
Pilo jc pozimi.
Hotelo se je večeriti tisti dan, in mrak je že razprostrl svoje peroti čez zemljo. In snežilo je tedaj kakor za stavo, dasi -je pokrivala bela mehka odeja naravo že več kakor čevelj na debelo.
Na cesti ni bilo žive duše. Kajti pota so bila gladka, polzka in mrzla, iu vsakdo je bil vesel, ki je mogel sedeti nocoj na gorkem.
Tedaj je pravkar dospelo nekaj siromašnih ljudi v Podsmreko. Tam izza o vinka se pokaže najprej okoli dvanajst let star deček, oprtan čez ramo z močno vrvico, a roka, premrta od mraza, mu počiva na ojescu dokaj velikega vozička, obloženega z različno robo. Brczdvomno vleče mladec ta voziček. Poleg njega sto ^a mogoče za dve leti mlajša sestra ter sc tako prizadeva olajšati svojemu bratcu težko delo, da je večkrat zdrčala na šibka kolena. Na vozičku sedi tri- ali štirileten otrok, založen od vseh strani z raznimi capami in tako prav dobro zavarovan proti mrazu. Odzadaj rine to cijazo okoli petintrideset, let, stara žena in po leg nje se s težavo kobaca šc neprav šest letno dokletce.
To je Kramarjeva Lena, poznana po celi okolici, s svojo četveroglavo družini co. Pred tremi leti ji je umrl mož Kra mar, ki se je pečal z izdelovanjem žitu natih sit, in je bil povsem dober možak to je moral priznati vsakdo, pa naj jc
bil še tak zavidnež. Ali ni spadal med one, ki dobe z življenjem tudi domovje obenem. I'ol leta je prebival s svojci v najetem stanovanju, in izdeloval svojo robo, a ostalih šest mesecev pa je moral gledati, da je spravil svoje izdelke v denar. Vendar pa mu je prinašala kupčija vsaj toliko, da so se brez hude sile pre zimili. Toda dogodilo se pa je, da je Kramar nanagloma umrl, in uboga žena je morala odslej podpirati tudi četrti hišni vogel. Treba ji je bilo misliti odslej tudi na to, kako bo nasitovala lačne že-lodčke svojim otrokom. Odločila se je, da hoče kupčevjiti, s siti in z izdelki iz pločevine. Dobiček pa nikakor ni bil tako velik kakor prej, ko je izdeloval te reči Kramar sam. Zato je opustila najeto-sobico, in začela pohiševati s svojo druži-nico in dvokolnico. Dan za dnem in leto za letom je rinila voziček od vasi do vasi ter za silo preživljala otroke in sebe. To je bil posel, ki je zahteval mnogo truda, a dajal jako malo zaslužka. Pa kaj se hoče?! Treba je napasti vsak dan četvero želodčkov, in če se hoče živeti pošteno, se mora delati truditi, mučiti in potiti1
O, če bi imela svoj domek, pa naj bi bil še tako majhen pa bi že zdavnaj opustila vdova svoje bedno tavanje in pohajkovanje iz vasi do vasi, iz kraja v kraj, iz mesta v mesto, in bi rajši služila kot dninarica na kmetih. Že ni bila one vrste ljudi, ki rajši prenesejo vse čemer-nosti in neprijetnosti vremenske hudomušnosti, kakor pa da bi se zastalno nastanili v tem, ali onem kraju. Njeni sta-riši so imeli hišo in nekaj posestva — ali vsled svoje brezmejne poštenosti, raznih ujm in nesreč so izgubili vse svoje premoženje. Zato je še vedno tlelo v vdovi tiho hrepenenje po stalnem in mirnem domačem ognjišču in koščku lastne zemlje. Seveda kaže vse, da se ji nikdar no iz polnijo te tajno gojene želje.
Prav tale misel je menda mučila nesrečno ženo ob prihodu v Podsmreko. Kajti po njenem obrazu se .je razlivala tolik-sna žalost, da je zaskrbelo celo malo dekletce, ki je šla ob ujemi strani.
"Mati, p« menda vendar ne jokaš?"
vpraša preplašeno otrok svojo mater. A ta le vedno odmaje z glavo.
"Še tole vrsto hiš, potem pa moramo pogledati v krčmo, če dobimo prenočišče," de potem svojima starejšima otro Vama.
"Vedno po krčmah, kjer moramo dihati dim in smrad!" se pritožuje nevoljno desetletna Lizika.
"Ali je po hlevih boljše," jo zavrne Francek, njen starejši brat, z rezko trpkostjo.
"Oh, da bi imeli že enkrat spet postelje kakor drugi ljudje!" meni Lizika nato. Da, ta sreča jih je doletela prav po-vedkoma.
"Bodita tiho!" ju opomni mati. Kajti silno jo je tako govorenje zbodlo v ne srečno srce. "Zdihovanje ne pomaga prav nič."
Medtem so obšli že nekaj hiš, popro-dali nekaj kosov svoje cenene robe ter \ako dospeli do županovega domovja.
"O, Lena, spet tukaj," nagovori prijazno župan siromašno sitarico. "No, kako je s kupčijo?"
"Mora že biti dobro," mu odvrne vdova z globokim vzdihom. "Nas eden mora biti vesel, da si zasluži košček kruha vsaic dan in toplo ležišče."
"Hm, da, bridko zares mora biti tako življenje," meni kmet z odkritosrčnim sočutjem.
Žena. skomizne z ramami. "Pač ni vsakdo tako srečen, da'bi imel svoje lastno domovje. Jaz bi že davnej opustila to cigansko življenje. Ali na dnini bi ne mogla zaslužiti za prehrano svojih otrok in stanarino."
Tu šine županu nenadoma, dobra misel v glavo. "Kaj pa, če bi vam jaz ponudil brezplačno stanovanje?"
"O Mog! Z obema rokama bi zagrabila," pripomni vdova naglo. "Kakor v nebesih bi se nam zdelo."
"No, torej! Godca Gašperčka koča sameva že nekaj let čisto prazna, ker j' mladec že zdavnaj umrl v tujini nekje, in ni nobenih sorodnikov. <"'e hočete, se lahko takoj naselite vanjo, in nobene stanarine vam ni treba plačevati. Ali je vam
prav, otroci?" skonča župan obrnivši se proti otrokom.
Začuvši te županove besede izpusti Fran cek oje iz rok ter vzradoščen zdirja k materi. "Ali je res? Ali smemo v kočo ... in ostanemo v njej zavselej?" so vprašaje zrli vsi v vaškega predstojnika.
"Seveda... in ostanete lahko, kakor dolgo se vam zljubi, izvzeniši slučaj, če bi se povrnil Gašperček. Toda njegovo kosti troline bogve kje tam v daljni tujini."
Lizika in Veronika sta vriskajo zaploskale z rokami.
Nič več jim ne bo treba, odslej poce-stovati, konec je pohiševanju, in nikoli več ne bo treba moledovati po krčmah za prenočišče. Zdaj je končano prezebo vanje po nezakurjenih čumnatah in starih in napol podrtih skednjih. O kolika sreča ! Ne, nikakor je niso mogli dojmiti; kajti bila jim je doslej nekaj nedosegljivega, bila jim je sladka sanja.
Kmet sicer ni bil bogve kako rahločuten, ali to neizmerno veselje brezdoino-vinske družinice ga ji; silno ganilo, in žal mu je bilo, da mu že prej ni šinila ta mi sel v možgane.
In šel ji; ])o ključ. Francek se je z veliko vnemo vpregel v voziček, in Lizika je vlekla s tako močjo, da ni bilo treba niatei i skoraj nič riniti odzadaj. Težka dvokolni-ea je bila kakor bi mignil na vrhu klanca, kjer je stala muzikantova koča. Ob pogledu nanjo se je seveda njihovo veselje zmanjšalo nekoliko. Hišica je bila namreč v zelo slabem stanju. Bila je sama zapuš-čenost in zanemarjenost. Strelu; že ni bilo skoro nič na nji, in šperovci so bili že skoro popolnoma segniti. Okna so bila vsa pobita, in omet je docela odpadel s sten. Toda pred burjo, vlago in mrazom jih bo pa le branila koča, to je jasno na prvi pogled.
In ko so vstopili vanjo, so videli, da ni šc preveč slaba odznotraj. Strop je cel, peč dobra a okna se mora za prvo silo zamašiti s cunjami in jutri prelepiti s trdim papirjem. Tudi nekaj pohištva je še notri. Postelja, omara, vejugasta miza in nekaj stolov. Lepa seveda ni ta oprava, ali brezdomni družini se zdi skoraj knežja.
Župan je dal prinesti nekoliko otepov slame, Francek in Lizika sta si smela pri kmetu naložiti vsak en naročaj drv, in čez pol ure je že veselo prasketal ogenj v peči.
Tako se je uboga družina kmalu segrela in si skuhala skromno večerjico.
O, to so bila doslej nepoznana čustva, ki so prešinjala sedaj siromašno družini-co!
Imela ,je lasten domek!
"Če boste imeli jutri čas, pa pridite prec zjutraj k nam v mlatev," je rekel župan odhaja je. "Pri nas potrebujemo veliko rok. In kdor hoče delati, tudi zasluži nekaj."
Iu vdova je ravno želela preživiti svojo družinico s pridnim in poštenim delom.
III.
In spet je zatonilo nekaj let, za. neizmerno goro božje večnosti. Novi prebivalci muzikantove koče so se kmalu udomačili na svojem novem domu, in oddne do-dne jim bilo všečnejše na Gašpcrčko-vem klancu. Francek je pokrpal streho, oinetal in pobelil stene in dal vrezati nove šipe v okna. Popravil je tudi že napol razpadlo ograjo okoli majhnega vrtička pred kočo, in v njem je cvetelo in rodilo skrbno gojeno sadno drevje, in dehtele cvetlice, kjer so prej bujno rastle koprive in drugi pleveli. V^eposod odzunaj iu odznotraj je sama snaga, in čistost.
Zad za poslopjem je majhna njivica. Prej silno zapuščena in zanemarjena rodi sedaj celi družinici toliko krompirja, kolikor ga potrebujejo za celo leto. Mleko pa jim daje koza, ki mekeče v hlevcu zadaj za hišico. Da, to je povsem drugačno življenje, kakor pa .je bilo ono, ko so še tavali brez strehe, brez miru in pokoja po vaseh.
Zato pa so bili silno hvaležni županu in ga niso mogli prelivaliti.
Zaslužka je bilo več kakor preveč. Po leti je krepko vdovo vse hotelo imeti na dnini. In ker je bila povsod in ob vsakem delu jako marljiva in skromna, so ,ji dajali poleg zaslužka tudi vsakršnega živeža domov. Francek je tudi odrastel že toliko, da je mogel na dnino. Zato pa je
šlo Kramarjevi družinici odzdaj še boljše. Pozimi je bilo po skednjih in podili tudi še vedno več ali manj posla. Tako je Le na le redkokdaj držala križem roke. In če sieer ni bilo dela, je izbirala in smukala kurje perje z otroci, kar je doneslo tudi nekaj grošev v hišo. Da, ker se jim je vse tako po sreči izteklo, in so se že zelo opomogli, so sklenili za prihodnje leto najeti še kos zemljišča in si izroditi poleti enega prašiča. To bo prihodnjo zimo ve-
(Konec
selje, ko bodo mogli poslati županu kolino !
"Mati, tako dobro se nam še ni godilo nikoli," je radostno vzkliknila Veronika, ko so razmotrivali in snovali nekega zimskega večera načrte svoje bodočnosti.
"Meni so še vedno oni večeri pred očmi, ko smo bili v mučnih skrbeh radi prenočišča," meni Franek zamišljeno. "In kolikokrat so nas zavrnili osorno, ko smo prosili v tej ali oni hiši za streho." prihodnjič.).
mi -> r
2 Dva mala, vendar po pomenu jj	velika shoda.	q
□ll< 1QI )|fč	IOI	Ulic mi Ilfn
Mala, jako mala je bila udeležba na obeh zborovanjih 11. avgusta letos v Chi eagi, III., ko je zborovala Zveza Slov. Duhovnikov vAmeriki in ko se je vstanovila zveza slovenskih katoličanov v Ameriki. Duhovnikov šteje zveza 2(i. Od teh 2<i duhovnikov udeležilo se je zborovanja samo • >. Da se je tega zborovanja udeležilo tako malo duhovnikov, je več vzrokov, katerih tu ne bomo omenjali. Omenjamo le, da bi v teh resnih časih, v katerih živimo, pričakovali nekoliko več navdušenja in požrtvovalnosti za tako koristno stvar. Ako se slovenska duhovščina naprej sama ne združi v navdušeno in odločno delo za ljudstvo, kako naj pričakujemo edinosti in odločnega katoliškega dela od laji-kov? Vendar smo prepričani, da se; bo glavnemu odboru Zveze skupaj z navdušenimi sohrati duhovniki posrečilo zbu d iti med slovensko duhoščino novo navdušenje in smisel združenja in združenega dela za ohranitev sv. vere med našim narodom.
Nasprotniki si veselja roke manejo, da .1'' bila tako mala udeležba, ker se boje zJedinjene duhovščine. Ali se bodo roke veselja meli tudi v prihodnje? Upamo z božjo pomočjo, da ne! To zavisi zdaj "d izvoljenega odbora in od slovenske du hovščine.
Tudi shoda slov. katoličanov se je udeležilo le 9 naših mož in dva socijalista. Značilno je, da se iz Chicago same ni u deležil shoda niti en mož. Kaj res ves Chicago, So. Chicago in Waukegan skupaj ne premorejo niti enega zavednega katoličana? Upamo, da ne, da je bil kje drugje vzrok, da ni bilo udeležbe.
Toda kljub tej slabi udeležbi vršila sta se ta shoda navadnim potoni in se je veliko lepega ukrenilo, kakor na enem, tako na drugem zborovanju, kar bo zaneslo v naše zaspane vrste; novega navdušenja in novega smisla za združenje in za združeno narodno delo, saj upamo.
Zveza slovenskih duhovnikov je (»tvorila zborovanje točno ob lOtili. (''. gospo d,je duhovniki, ki so se shoda udeležili so bili:
Rev. -T. Kompare, predsednik (St. Louis, Mo.); Rev. John Kranjec, blagajnik (Joliet, lil.); Rev. Anton Sojar, podpredsednik (Chicago, III.); Rev. Jakob (Vrne, Sheybogan, Wis.; Rev. Frank Sa-lovcn, Springfield, 111.; Rev. 1'. Kazimir, O. F. M., Brooklyn, N. Y.; Shod se pozdravili brzojavno: Rev. J. J. Oman, Cleveland, O.; Rev. .los. Lavrič, Newburgh, Cleveland, O.; pismeno: Rt. Rev. J. Buch, Ely, Minn.; ltev. A. Sehiffrer, Chisholm,
Mill.; Rev. S. Lanipe O. S. B., Cloquet, Mich.
List Ave Maria se v imenu svojih ^000 naročnikov iskreno zahvaljuje vsem teiu častitim gospodom, da so se žrtvovali in prišli na ta shod. Bog Vam plačaj ve<i trud in vse žrtve! Kako se hite organizirati vsi naši verski nasprotniki v oddelke in pododdelke, vse pa v skupno vojsko z namenom, da bi uničili v Združenih Državah katoliško vero. Tu vidimo vst Judeže Iškarjote, odpadle duhovnike, združene s fanatičnimi ministri ali pas storji raznih sekt, skupaj z lajiki, kat. odpadniki, vsak v svojili pododsekih skri lili za mogočnimi trdnjavami velikih listov in časnikov, od koder z občudovanja vredno požrtvovalnostjo in energijo dela jo zoper to, kar je nam tako milo iu dra go — kat. vero.
Priznati moramo veliko delavnost ii odločnost naših slovenskih verskih od padnikov, takozvanih socijalistov! Kako razširjeni so njihovi listi. Posrečilo so jim je razum par vse slovenske liste pri dobiti na svojo stran, da jim pomagajo Kako marljivi so z izdajanjem brožuric!
Naša slovenska duhovščina pa spi in mirno gleda vse to početje, mi slovenski lajiki se skrivamo /.a štiri stene svojih do mov, se lie upamo nastopiti ne pri dru št vili, ne v javnosti z dopisi, ne v občevanju za svoja načela. Nam je vseeno kaj se godi okrog nas. Zato se Ave Maria kar najiskreneje zahvaljuje tem gospo dom, ki so v tem velikem času bili tako veliki, da so premagali vse zapreke, šli preko vseh malenkosti in osebnosti in si žrtvovali za nas kat. Slovence! Bog vas živi naši prvoboritelji!
Zborovanje Z. S. I), je trajalo od K) do '/j 1 in od 2. do pol 7. ure zvečer.
Zborovanje slov. katoličanov so se pole«.' zgoraj omenjenih duhovnikov udeležili š( sledeči možje: Dr. J. Scliškar, zdravnik Cleveland, O.; Dr. Martin Ivetz, zdravnik, g. A nt. Nemanič, trgovec itd., Jon Zalar, glavni tajnik K. S. K. J., J os. Dunda, bančni uradnik, Frank Nemanič, .los, Klepec, poslovodja tiskarne A. S. Frank Završnik, potovalni zast. Slov. L Co., vsi iz Jolieta, g. Math. Štefanij i».
Bradley, 111. Udeležila sta se shoda tudi dva socijalista, ki sta lagala, da sta brata in sicer eden se je izdal za Lavrenčiča iz Indianapolis, Ind., drugi pa za Lavrenčiča iz Chicago. Seveda izdala sta se za kat. moža. in igrala klaverno ulogo strahopetca, ki si upata metati kamenje samo zdaj po shodu izza domačega plota v predalih rudečega lista.
Veseli nas pa, da sta bila zraven, lahko sta vsaj čutila krepke zaušnice ki so sc delile njihovemu brezvestnemu časopisju
Shod je otvoril liev. Konipare in v navdušenih besedah pojasnil pomen današ njega sestanka. Predsednik shoda je bil s;. Jožef Dunda.
Ker nameravamo o tein shodu in o nje ga sklepih v prihodnjih številkah Ave Maria podati natančno poročilo, omenjamo ta danes samo, da se shod vrlo dobro u vršil. Vsi navzoči so pridno posegali v razne debate. Culi smo krasne besede, tako krasne, da bi zaslužile naj bi jih slišali vsi slov. lajiki po celi Ameriki. Zlasti so želi burno odobravanje gg. Dr. Scliškar, Dr. Ivetz, Anton Nemanič, Zalai in Dunda. Da še imamo odločnih kat. mož! Ni še vse zgubljeno! Vojska jc samo razkropljena, v neredu. Treba h-združenja, zveze, treba te razkropljene posameznike zopet zbrati v celoto, v posamezne oddelke, vst; oddelke pa v mogočno armado, in novo življenje se bo začelo v taboru.
Tudi tem kat. našim sobojevnikom, ki si prišli na 1a shod, se list Ave Maria kar najiskreneje zahvaljuje. Bog vas živi možje! Dal nam Bog še veliko takih mož! Res malo vas je bilo na shodu. Toda to vas naj lic straši! Vse velike reči so zrastlc i:' »milega. Nebeško kraljevsto je podobno Horčičnemu zrnu. Vsaka dobra akcija se je začela iz malega, neznatnega začetka in se je potem razvila v mogočno organi zaci.jo. Samo vsi krepko na delo! Koliko-težji bo boj, kolikor težavneje .je delo. toliko večjo bo plačilo, toliko sijajnejša zmaga. Veselja si roke manejo nasprot niki, ker so vas videli tako malo na sho rtu. Pokažite jim, da so se prehitro smejali, da za izpeljavo dobre stvari ni ravno treba veliko moči, temveč dobrih mo-
,či! Pokažite jim, da vas je res bilo malo, toda bili ste junaki, tako da bomo prihodnje leto imeli ne deset mož, ampak tisoč mož-delegatov na našem shodu.
Prvi odbor Zveze Slov. Katoličanov, ki je bil izvoljen, je: Duhovni vodja: tajnik zveze. Predsednik: Dr. Jakob Seliškar, zdravnik, Cleveland, ()., (J127 St. Clair Ave.
Podpredsednik: Jos. Dunda, bančni u radnik, Joliet, 111.
Tajnik: Rev. O. Kazimir, 21 Nassau Ave., Brooklyn, N. Y.
Blagajnik: Dr. Martin Ivetz, zdravnik. No. Chicago St., Joliet, 111.
Odborniki: Rev. Jakob Černe, Slieybo gan, AVis., Frank Nemanič, Joliet, 111., Math. Stefanič Bradley, 111.
gh*- "S,
-Ho
Iz Slovenskih naselbin.
OH-
Cleveland, Ohio. — Cenj. g. urednik! Cotovo Vam je že prišlo na uho, da se tu v Clevelandu pripravlja — ozir. poskuša pripravljati, za zidavo Narodnega Doma; pred par meseci se je vršil v jedni tukaj-šnili dvoran ljudski shod, na katerem je l>il odbran odbor šesterih mož, — da pripravo pot. Ta odbor je bil sestavljen iz naslednjih mož: Pr. Černe, preds., .los, <Jarc, tajnik; li. Perdan, K. Kališ, Fr. Jakšič, Ant. Kaušck, odborniki. Meseca "uija je razposlal ta odbor na vsa društva povabilo, da si volijo delegati! za konvencijo, ki se vrši meseca julija. Na tem zborovanju naj se potem določijo nadaljn". koraki za zgradbo Narodnega Domu.
Navidezno je cela stvar zelo mična, pomenljiva. Vsak mora pripoznati, da 1»i bilo lepo, če bi tu v Clevelandu, največji slovenski naselbini v Ameriki (celo v drugem največjim slov. mestu na svetu!) i-meli krasno monumentalno stavbo, kater« s' je sezidal narod, katera je last celotne-ge naroda. Toda — g. urednik, Vaš list •I"' jako razširjen med tukajšnimi Sloven-ei, zato želim leni rojakom navesti ne koliko pomislekov, katere naj dobrohotno upoštevajo pred no kaj darujejo za nameravano stavbo.
Idejo za Narodni Dom — dasj stara je sprožil to pot tukajšni protikatoliški lis< "Clevelandska Amerika". A priori •)e toraj cela stvar pomisleka vredna. ^ prašanje, ki si ga mora vsak katoliški Slovenec takoj stavili je te-lo: Ali bo da-

la vest Bojzu 1'ircu, da bi podpiral podjetje, kjer naj imajo katoličani kakšne pravice? "Clevelandska Amerika" je zlasti zadnjih par mesecev pokazala, da je < deli najbolj zagrizenih protikatoliških slov. listov v Ameriki. Pod krinko "naprednosti, "zavednosti" (karkoli že ta beseda pomeni), "ljubezni do delavcev" in drugih podobnih fraz napada katoličani;, duhovščino in vero. Po mojem mnenju človek, ki je danes moj najhujši sovražnik, se ne bo takoj jutri toliko spre menil da bi postal napram meni nepri stranski. Katoličani v Clevelandu, katoliška društva in fara ne more ničesar dobrega pričakovati od Pirčevega Narodne ga Doma.
2. Pripravijani odbor je sestavljen i", oseb, ki so z dvema izjemama socialisti. Čisto lahko pričakujemo, da bo ta odbor gledal nato, da katoličani ne bodo pri u-pravi Narodnega Doma jednakopravni. In to je tudi takoj pokazal, ko je sestavil pravilo /.a volitev delegatov. Po odredbi tega odbora so oškodovana večja katoliška dru Š1 va, kakor dr. sv. Vida, Borštnarji, dr. Sr ca Jezusovega, itd., kajti ta društ va ne morejo biti zastopana dovoljno po številu članov, ki jih imajo. Vsako društvo ima namreč pravico da dveh delegatov dokler ne šteje sto članov: za vsacih nadaljenih slo pa samo jednega zastopnika. Tu v Clevelandu .je takozvanih "naprednih" ali socialističnih društev vse polno, tako raz tejo, kakor gobe po dežju. Toda ta dru
štva so skoro brez izjeme mala društva, ki štetejo manj kot 50 članov. Vzemimo 11. pr. deset taeili društev, katerih skupno članstvo šteje nad 400. Ta društva bodo imela nad 20 deleagtov. Društvo sv. Vida, ki šteje nad 500 članov, bi smelo poslati na konvencijo pa samo sedem delegatov. Štiristo "naprednjakov" bo imelo toraj trikrat toliko zastopnikov, kakor po 500 članov dr. sv. Vida. Katoliška društva čeprav v velikanski večini po številu članov, bodo v manjšini zastopana. Ali je pričakovati, da bo toraj Narodni Doni nepristranski?
3.	Kjerkoli se socialisti zavzamejo za kako podjetje, storijo ta samo z namenom da bodo to podjetje tudi gospodarili. Ti rudeči sodrugi, čeprav v manjšini, ne bodo poprej mirovali dokler ne pridejo na krmilo. Če se jim to ne posreči, bodo pa storili vse, da narejeno delo razrušijo. Narodni Dom bo ali socialistično gnezdo, ali ga pa sploh ne bo. Lepe zglede imamo na pr. ravno pri Narodnem Domu v Ljubljani. Liberalci sami priznajo, da je to v resnici narodna stavba, t. j. sezidal jo je celotni narod (ki ju po ogromni večini pristnega verskega prepričanja). Prispevala je za ta Dom duhovščina, prinesla so svoj delež katoliška društva. Tu kakšne pravico imajo danes v ljubljanskem "Narodnem Domu" katoličani? Liberalni škrici se repušijo notri in norčujejo iz preprostega ljudstva, ki je bilo tako nespametno, da je pomagalo staviti svojim nasprotnikom krasno stavbo. V Rock Springs, W.vo., je bil rezultat isti. Zidali so vsi, gospodarijo in vživajo pa socialisti sami.
4.	f'as za pričetek je bil slabo izbran Delavci sedaj slabo služijo. Tudi če bi bili naudušeni za ta stvar, bi težko prispevali.
5.	Trgovci, ki bi morali biti pri teh podjetjih vedno prvi, ne bodo pomagali, ker jih je Pire takoj v začetku odtujil, ko jim je javno v listu napisal, da se bo brez njihovega denarja dom sestavil, da njih denarja ne potrebujejo.
7. Katoliški Slovenci pri fari sv. Vida ne potrebujejo za sedaj posebnega "Do
ma". V novi slovenski šoli je dovolj prostora za katoliška društva.
7. Veliko bolj je potrebna nova cerkev, kakor pa "Narodni Dom". Za vzemimo se rajši, da najprej poplačamo dolgove pri novi šoli in sezidamo lepo cerkev, potem še le pride na vrsto Dom.
Je še veliko družili razlogov, ki bi jih lahko podal proti nameravanemu Narodnemu Domu, toda za sedaj naj bo dovolj. Upam pa, da bodo zgoraj navedene vrstice zadostovale, da prepričajo verne slov. katoličane o nemogočnosti pod sedanji mi okoliščami in v sedanjih slabih časih za. zidavo Narodnega Doma v Clevelandu.
Naročnik.
-o-
El Paso, Texas, 13. junija 1!)T4. — Pošiljam Vam $1 kot naročnino za Vaš cenjeni list; "Ave Maria". Zelo me veseli čuti ime Maria, ker vem, da jc ona edina moja varuhinja, zlasti tukaj v mojem vojaškem življenju. Tu imam zlasti prilike opazovati, kam človek zaide, ako pozabi na Koga in na mater Marijo. Kani zaide mla dina brez vere, priča sporočilo vojaške naborne komisiji;, da je samo preteklo leto nad deset tisoč rekrutov zavrgla radi gr dih bolezni, sadovih brezverstva in grešnega življenja. In tudi drugače biti ne more. Ako človek dela hudo, ako živimo samo za ta svet in si mora tu vse privoščili, kar poželi telo, ni drugače mogoče, kakor da. se uda strasti in pada od hudobije do hudobije. Zlasti velja to o vsakem mladem človeku. In kaj je posledica? Strašne bo lezni, uničeno življenje in zgodnja smrt. Da, plačilo za greh je smrt. Zato ji; sle.]), kdor veruje zapcljivcem, ki vrjame onim, ki delajo zoper Roga in vero. Slep jc, kdor se da premotiti zabavljačem črez (lu-hovništvo. Vsak količkanj pameten človek mora uvideti, da je dobro za človeka samega, ako posluša nauke duhovščine. Vsaj pred čemur nas svari duhovščina, nas svari naša lastna vest, nas svari lastna pamet, lasten razum, vsakdanje skušnje in sto in sto žalostnih izgledov. Zato, dragi Slovenci in Slovenke, takih zape-ljivccv ne poslušajmo. Jaz se ne mislim s tem duhovnikom prilizovati. Vojak som,
v armadi in pridem z njimi malo v do-tilco. Toda po žalostnih izgledih vidim, kaj je katol. duhovnik vsakemu človeku. Bili smo v raznih vročih deželah, kjer je še velike gobavcev. Ako se takega člo veka kdo le dotakne, dobi sam to strašno bolezen. Zato jih ven seženo iz mest in vasi, da bi ne okužili nikogar. Zapuščeni so od vseh, vse se jih boji, samo dva se jili ne bojita, dvema se tako smilijo, da gresta za njimi, se izpostavita nevarnosti gotove strašne smrti za gobovo boleznijo — duhovnik in redovnica. Duhovniki in redovnice so, ki strežejo brezplačno bolnikom, skrbe po sirotišnicah za sirote, gredo v vojsko, da vežejo rane padlim žrtvam, gredo po revnih hišah in skrbe za reveže, gredo v šole in poučujejo in vzgajajo mladino. In proti tem dobrotnikom človeštva, delujejo tako nesramno naši socialisti in dobijo sc zaslepljenci, ki jim prikimujejo in naročujejo njih liste!
Pozdravljam vse Slovence in Slovenke, naročnike "Ave Maria" in želim da bi ta lepi list prišel v roke zlasti vsem našim slovenskim mladeničem.
M. Plut, Z. D. vojak.
V Milwaukee, Wis., je umrl dne 15. avgusta Janez Bcvc, doma iz vasi Bistrica v Kozjanskem okraju na Štajerskem. Bival je v Ameriki 7 leti in zapušča ženo in hčerko. Imel jc lep pogreb, katerega so se udeležili vsi delegatje K. S. K. Jed-note, ki so prišli na konvencijo v Milwaukee in katere član je bil pokojnik. Delegatje-pevci so mu zapeli v ccrkvi West Allis ganljivo žalostinko. Sv. mašo zadušnioo je daroval č, g. duhovni vodja •Tednote Rev. J. Tomšič ob asistenci čč. gg. duhovnikov-delegatov, Rev. a Sojar-ja in rev. Leskovica. Delegatje K. S. K J. so položili na grob krasen vence v obliki križa iz svežih rož. Naj v miru počiva blagi mož, v čigar hiši je bil naš list že dolgo časa stalen gost in prijatelj. Vdovi in hčerki pokojnika izražamo svoje so žalje, blagega pokojnika pa priporočamo vsem čitat.el jem našega lista v pobožno molitev in blag spomin.
Ely, Minn. — Naš Rt. Rev. Monsignor
Jos. F. Buh so podelili na dan Velikega Šmarna 41tim otrokom prvo sv. obhajilo. 20 je bilo dečkov in 21 deklic. Slovesnost je bila nad vse ganljiva in spodbudna, Vsem, osobito prvoobhajancem, naj bi o-stala vedno v živem spominu.
-o-
ZA KRATEK ČAS.
Zadnje dni smo bili tu pri uredništvu "Ave Maria" v strašni nevarnosti in še danes se tresemo samo ob misli na to, kar bi se bilo lahko zgodilo. Vsak dan, da, vsako uro smo pričakovali smrtonosne bombe, ki bi bila nas in naše uredništvo pognala s pomnoženo brzino v zrak. V duhu smo si že naslikali podobo takega peklenskega stroja, katerega nam bo nekega dne prinesel morebiti pismoša; predstavljali smo si "pleliasto" škatljo, približno tako, kakor se kupuje v njej fižol: ta škatlja bi bila seveda nabasana ne z fižolom, ampak s svincem, železom, jeklom, dinamitom. V ozki dotiki bi bila z uro, ki bi v določenem času sprožila pero in — pa uli, dalje niti misliti ne maramo! In kdo bi nam bil to poslal? Ali Srbi, ali Nemci? Oh ne!
Matija Pogorelcc nas je bil spravil v tak srednje — evropejski strah.
Pogorelec je bil namreč zadnje dni v New Yorku; in to pove več, ko cele knjige. To je svetovna novica.
In pisal nam jc Matija Pogorelec i/ New Yorka. Pisal nam je enkrat, dvakrat, trikrat.
In grozil nam je v teh sibilsko zamotanih pismih, da bo prišel nad nas.
Mi pa v strah in trepet!
Pa ni prišel! ČJakali smo ga — toda > njega ni bilo.
Mislili smo, da nam bo poslal vsaj bombo za prezent,, ker je to sedaj moderno. Tudi te ni bilo. Upali smo, do nas bo tožil pri neusmiljeni sodniji, pa se je tudi premislil.
Fudon patron je ta Matija !
On se čuti vzvišenega nad vse druge. Vse kritizira; nikdo mu ne živi po Kri stusovem nauku, ko on sam. Denuncirat in tožit jc hodil leta in leta po farovžih duhovnike, skoro po vseh slovenskih fa-
rovžih v Ameriki je vohal in stikal.
Prilizuje se duhovnikom po farovžih, ko se pa veter obrne, pa praska, kakor maček.
Po časnikih zmerja in napada slovenske duhovnike! Če pa dobi primerno nazaj, da mu kar sapo zapre, tedaj je pa jedin njegov odgovor: "Kako se piše urednik? Tožil bom!"
Pa ko bi vsaj spolnil svojo grožnjo; toda tega ne, 011 le grozi in žuga in piše in filozofira.
Koliko — čudnega se mu je že očitalo in to opravičeno naprimer slučaj f rev. Smrekar, toda 011 ima za vse samo prazne in smešne grožnje, katerih se nihče ne boji, ker vsakdo — pozna Pogorelca. In stem je povedano vse.
ummmmHmmntmmmmtmttffl:ntmmu»mmmmmtmna:n:»H»»:n:nt:»nn»
a
o>
ca >
i M
0> M
V O
■3 a
Q> ^
O
.1 a
<L>
a
o
a
a>
n >
Svoji k svojim!	Clevelandčani!	Svoji k svojim!
SLOVENSKA VELETRGOVNA
J. F. TURK CO.
5707—5709 St. Clair Ave., ...... Cleveland, Ohio.
DEPARTEMENT STORE.
Velika domača trgovina z najnovejšimi ženskimi oblekami. Vedno najnovejša moda. V zalogi imamo vedno sveže blago po zelo znižanih cenah, kakor: ženske klobuke, vse vrste spodnje obleke, blago 11a yarde. Lepe obleke za šolarje, dečke in deklice, vse kar potrebujete zase in za celo družino. — Priporočamo našo trgovino nevestam in družicam. Na izbiro dobite krasne poročne obleko, šopke in vence. Pri nas je zaloga obuval za celo družino. — Naši delavci in uslužbenci so Slovenci.
F. J. TURK COMPANY
5707—5709 St. Clair Ave., ...... Cleveland, Ohio.
Clevelandčani! Svoji k svojim!
<D
a
o »
d
o
a
in (0
3.
O
o
(V to
a
>®ffi<M®TOa><MIKM:>©<ll><OTW
- *—	POZOR!	POZOR!
M	Tkr Lrfifst irvd most Rfli&ble
Furniture m Carpet House-
IN (USHWICK,	OllNMlI SECTIONS
b'/o popusta vsem bralcem "Ave Maria"!
Krasna prilika!
Velika prodaja pohištva, karpetov, sploh vse, kar se potrebuje v dobro urejenem stanovanju. Pojdite in se prepričajte. Povejte, da ste brali oglas v "Ave Maria."
Najbolje boste postrežem pri sloveči trd k i
GEORGE J. SCHWARZ 1277-79 — 81-83 Myrtle Ave., Cor. Hart St.	Brooklyn, N. Y.
mmm myrtle avl«* hart sr.
Ave Maria izda tudi letos kakor navadno svoj koledar ki bode vsestransko lep, obširen, zabaven1 in poučljiv.
KOLEDAR
se že pridno tiska in bode veliko obširneji, kakor lani, popolnejši, oprem ljen s krasnimi in zanimivimi slikami, v njem boste našli mične povesti in poučne članke.
Naročila se že zdaj sprejemajo.	Cena mu bo 30c.