Pamflet velja rehabilitirati in ponovno spraviti med ljudi! Tako smo se odlocili v karanteni med pandemijo koronavirusne bolezni. Poslanstvo Pamfleta je angažirati bralke in bralce, jih izzvati k razmišljanju in prisiliti k zavzemanju stališc. Pamflet, globoko ukoreninjen v resnem raziskovalnem delu, govori jezik, ki ga razumejo množice. Pamflet je nosilec kulture, ki ne sprejema neumnosti, ne požira žalitev in zavraca poniževanje kulture svobodoljubnosti, odgovornosti, kriticnega mišljenja in neodvisnosti duha. Pamflet bo negoval, kar je med nami dobrega in lepega, opozarjal na grožnje in pojasnjeval nevarnosti, se bojeval proti unicevanju preteklosti, razvrednotenju življenja v sedanjosti in kraji prihodnosti. George Orwell Fašizem in demokracija Pamf let 1 George Orwell Fašizem in demokracija Pamf let 1 V knjigo vkljuceni prevodi tekstov Fascism and Democracy, Literature and Totalitarianism, Vision of a Totalitarian Future in Patriotism so bili prvic objavljeni v letih 1940–1945 v New Left News, Tribune, Searchlight Books in na BBC. Uredila Oto Luthar in Tomaž Mastnak Spremna besedila Oto Luthar Prevod Deja Crnovic, Breda Luthar, Irena Naglic, Tadej Turnšek Lektura Helena Dobrovoljc Oblikovanje ovitka Tanja Radež Prelom in oblikovanje Brane Vidmar Založnik ZRC SAZU, Založba ZRC Zanj Oto Luthar Glavni urednik založbe Aleš Pogacnik Tisk Cicero, Begunje Naklada 1000 Prva izdaja, drugi natis. Ljubljana 2021 Prva e-izdaja je pod pogoji licence CC BY 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504474 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 321.7 329.18 321.01 ORWELL, George, 1903-1950 Fašizem in demokracija / George Orwell ; [spre[m]na besedila Oto Luthar ; prevod Deja Crnovic ... et al.]. - 1. izd., 2. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, 2021. - (Pamflet ; 1) ISBN 978-961-05-0446-7 COBISS.SI-ID 42882819 ISBN 978-961-05-0447-4 (pdf) COBISS.SI-ID= 17461507 George Orwell se je rodil leta 1903 v Indiji kot Eric Arthur Blair. Na šolanje so ga poslali v Eton v Anglijo. Na indijsko podcelino se je vrnil kot castnik Indijske imperialne policije kmalu po zakljucku srednje šole. V njegovem prvem romanu Burmanski dnevi iz leta 1936 lahko sledimo utrinkom petletnega dela v Burmi. Zadnje desetletje pred drugo svetov-no vojno je živel in delal v Angliji in Parizu ter se boril v španski državljanski vojni, v kateri je bil tudi ranjen. Deloma zaradi tega, deloma pa zaradi šibkih pljuc so ga dve leti pozneje poslali v zdravilišce, od koder je za šest me-secev odpotoval v Maroko in tam koncal svoj zadnji predvojni roman Hlastanje za zrakom. Med vojno so ga vpoklicali v civilno zašcito, kjer je ob delu v zaklonišcih in na ruševinah kot posledici nemškega bombardiranja, pi-sal za radio BBC in razlicne casopise. V tem casu je zacel nastajati roman Živalska frama (1945), ki mu je sledila uspešnica 1984 (1949). Že pred izidom te knjige se mu je zdravje zelo poslabšalo. Umrl je nekaj mesecev pozneje, januarja 1950. GEORGE ORWELL Fašizem in demokracija Ljubljana 2021 1 Prvi Pamflet prinaša štiri Orwellove eseje. Trije so izšli nedavno v knjižici George Orwell, Fascism and Democracy (2020), zadnji pa v zbirki esejev The Lion and the Unicorn: Socialism and the English Genius (1984). Obe deli sta izšli pri založbi Penguin. Vsi eseji so bili prvic objavljeni v letih 1940–1945 v New Left News, Tribune, Searchlight Books in na BBC. UVODNO POJASNILO Potem »Najhuje je to, kar pride potem.« Izhajajoc iz svojih izkušenj v Burmi in španski državljanski vojni, se Orwell tik pred drugo svetovno vojno ni najbolj bal porušenih stavb, civilnih žrtev in vseh drugih posledic napovedujocega se unicenja. Bistveno bolj ga je bilo strah tega, kar prihaja potem ... In to, kar je videl prihajati, je bil svet sovraštva, svet parol, svet uniform, bodece žice in usnjenih plašcev. Strah ga je bilo skritih celic, kjer luci nikoli ne ugasnejo. In koncno: strah ga je bilo strahu same-ga, strahu, ki je zadnja leta pred vojno postal peti element vsakdanjega življenja povsod, kjer se je gibal. Skratka, že leto pred tem, ko se je Združeno kraljestvo znašlo v vojni, se je bal tudi prihajajocega miru, ki po spo­minu povratnikov iz prve vojne ni le cas brez strelskih jarkov, temvec vsaj navidezna odsotnost vseprisotnega strahu. Strahu v želodcu, ki se nadaljuje, ko oblast prevza­mejo »fantje v povošcenih plašcih«. In prav o tem govori osrednji junak njegovega zadnjega predvojnega romana Hlastanje za zrakom ... A v usodo vdani monologi trgovskega potnika Georgea so samo zacetek tega, o cemer gagajo, civkajo in krulijo junaki in junakinje njegove Živalske farme. In to, o cemer gagajo, civkajo, lajajo in krulijo, je zelo podobno temu, kar je dobra tri desetletja kasneje Michel Foucault opredelil kot moderno obliko dresure. Kot novo obliko prakticiranja moci suverena, ki najkasneje od konca 18. stoletja dalje nastopa v mnogoterih oblikah. Moc, ki lahko mirno sobiva z drugimi oblikami moci. Moc nadzora, ki ob samem nad­zorovanju zahteva podrejenost, katere ucinek je obcutek krivde, »spoznanje«, da se moramo popraviti. Moc, katere rezultat je pohlevnost. Gre za prakticiranje moci, ki jo ameriški filozof Colin Koopman skuša ponazoriti skozi primerjavo z Bethamo-vim Panoptikon, modelom kaznilnice, kjer skozi prozorne stene vsi vidijo vse – razen paznikov in uprave. Samo ti vidijo vse. In ne samo to: v modernem panoptikunu so bolj kot za »hrambo« in goli nadzor jetnikov pristojni za njihovo prevzgojo. Dolžni so jih normalizirati. Primerjava s Panoptikon Foucaultu in Koopmanu ne služi samo za analizo institucij moci, temvec za analizo totalnih ustanov (Goffman) nasploh. Tocneje, služi identifikaciji razlicnih oblik moci, s katerimi razpolagajo. Podobno kot Orwell tudi onadva (in mi z njima) opozarjata na moc regulacije vsakdanjega življenja (spolnosti, dela ...). Gledano skozi ta ocala, velja pri iskanju osrednjega pojma, s katerim bi lahko opredelili namen Orwellovih esejev, razmišljati o šopku pojmov, katerih skupni imenovalec je podreditev ... Popolna podreditev, ki ni samo posledica delovanja moci, temvec posledica naše nezmožnosti pre­poznavanja (vseh) pojavnih oblik moci. Ali, ce recemo drugace, samo ce smo sposobni kompleksne analize moci v vseh pojavnih oblikah, lahko oblikujemo »množice svo-bod«, s katerimi se lahko zoperstavimo razlicnim nacinom njihovega omejevanja. Fašizem in demokracija Februar 1941 Eno najlažjih razvedril na svetu je kritiziranje demokracije. V tej deželi si ni vec treba delati skrbi zaradi reakcionar­nih argumentov glede vladavine ljudstva, saj so v zadnjih dvajsetih letih »buržoazno« demokracijo veliko bolj pre­tanjeno napadali fašisti in komunisti. Zelo pomenljivo je, da so jo ti dozdevni sovražniki napadali iz istih razlogov. Poleg tega fašisti s svojimi agresivnimi in drznimi propa­gandnimi metodami, kadar jim tako ustreza, uporabljajo tudi aristokratski argument, ki pravi, da demokracija povzroci, »da na vrh pridejo najslabši ljudje«, toda osnovno stališce vseh apologetov totalitarizma je, da je demokracija prevara. Domnevno ni nic vec kot le prikri­vanje vladavine pešcice bogatašev. To v celoti ni dalec od resnice, še manj pa je to že na prvi pogled dalec od resnice; nasprotno, govori bolj v prid takemu mnenju kot proti njemu. Šestnajstletni ucenec lahko veliko bolje napada demokracijo, kot jo je zmožen braniti. Ne moremo mu odgovoriti, ne da bi poznali ta protidemokraticni »ar­gument«, za katerega nismo pripravljeni priznati, da je v njem veliko resnice. V prvi vrsti je treba izpostaviti ekonomsko neenakost, ki vedno izpodnese »buržoazno« demokracijo. V cem je smisel tako imenovanih politicnih svobošcin za cloveka, ki dela dvanajst ur na dan za tri funte na teden? Enkrat na pet let morda dobi priložnost, da voli za svojo najljubšo stranko, toda ves preostali cas mu prakticno vsako pod-robnost njegovega življenja narekuje njegov zaposlovalec. Obenem je tudi v praksi njegovo politicno življenje v celoti narekovano. Premožni lahko v svojih rokah obdrži vsa pomembna ministrska in uradniška mest ter upravlja z volilnim sistemom v svojo lastno korist tako, da neposred-no ali posredno podkupuje volilno telo. Celo ce je zaradi neke nakljucnosti izvoljena vlada, ki predstavlja revnejše razrede, jo bogatejši obicajno lahko izsiljujejo tako, da ji grozijo, da bodo odnesli kapital v tujino. Najpomembnejše pa je, da skoraj celotno kulturno in intelektualno življenje skupnosti – casopise, knjige, izobraževanje, film, radio –nadzorujejo bogataši, ki imajo najmocnejši motiv, da preprecijo širitev dolocenih idej. Državljan demokraticne dežele je »odvisen« od rojstva naprej, manj gotovo, toda zato nic manj ucinkovito, kot ce bi živel v totalitarni državi. Nobenega zagotovila ni, da bo vladavina privilegiranega razreda kadar koli zlomljena zgolj z demokraticnimi sred­stvi. Teoreticno lahko pride laburisticna vlada na oblast z ocitno vecino in s parlamentarnim odlokom takoj zacne graditi socializem. V praksi bi se pa bogati razred temu najverjetneje uspešno uprl, saj bi bi imeli na svoji strani vecino stalno nastavljenih uradnikov in kljucne ljudi v oboroženih silah. Demokraticne metode so mogoce le takrat, ko obstaja med vsemi politicnimi strankami pre­cejšnje strinjanje. Nikakršne osnove nimamo za sklepanje, da je mogoce na miren nacin doseci kakršno koli temeljno spremembo. Naj ponovim, pogosto ugotavljajo, da se mora celotna de­mokraticna fasada – svoboda govora in zbiranja, neodvisni sindikati itd. – porušiti takoj, ko se bogati razredi niso vec pripravljeni pogajati s svojimi zaposlenimi. Politicna »svoboda«, pravijo, je preprosto podkupnina, brezkrvno nadomestilo za Gestapo. Dejstvo je, da so dežele, ki jih Fašizem in demokracija imamo za demokraticne, ponavadi gospodarsko uspešne države – v vecini primerov posredno ali neposredno iz­korišcajo poceni delo temnopoltih – ter da demokracija, kot jo poznamo, ni nikoli obstajala. Izjema so pomorske in gorske države, to je dežele, ki se lahko branijo brez potrebe po ogromni vojski, vedno pripravljeni na vpoklic. Demokracija spremlja oz. verjetno zahteva ugodne pogoje za preživetje; nikoli ni cvetela v revnih ali militariziranih deželah. Kot pravijo, ce Angliji odvzamemo njen zavarova­ni položaj, bodo njene politicne metode postale takoj takobarbarske kot metode kake Romunije. Še vec, vsako vlada­nje, naj bo demokraticno ali totalitarno, na koncu pociva na sili. Nobena vlada – razen ce ne namerava prispevati k svojemu lastnemu strmoglavljenju – ne more imeti in v resnici tudi ni naklonjena demokraticnim »pravicam«, ce je enkrat resno ogrožena. Demokraticna dežela, ki bojuje obupano vojno, je prisiljena, prav tako kot avtokracija ali fašisticna država, vpoklicati vojake, uvesti prisilno delo, zapreti defetisticne nasprotnike, zatreti uporniške casopise; z drugimi besedami, sámo sebe lahko reši pred unicenjem le tako, da preneha biti demokraticna. Stvari, za katere naj bi se bilo vredno boriti, so vedno zavržene takoj, ko se zacne spopad. To je, grobo povzeto, argument proti »buržoazni« de­mokraciji, ki ga ponujajo tako fašisti kot komunisti, toda z razlicnimi poudarki. Na vsak nacin moramo priznati, da je v njej veliko resnice. Toda zakaj je ta argument konec koncev kljub temu napacen, saj je vsakemu, ki je rasel v demokraticni državi, instinktivno jasno, da je s celotno argumentativno verigo nekaj narobe? Tisto, kar je narobe s tem dobro znanim zavracanjem de­mokracije, je, da ne more pojasniti vseh dejstev. Dejanska Fašizem in demokracija razlika v družbenem ozracju in politicnem vedenju med deželami je mnogo vecja, kot lahko razložimo s pomoc­jo katere koli teorije, ki se ukvarja z zakoni, navadami, tradicijami itd. kot z golo »nadstavbo«. Na papirju je zelo lahko pokazati, da je demokracija »povsem enaka kot« (ali »enako slaba kot«) totalitarizem. Obstajajo koncentracijska taborišca v Nemciji; toda hkrati obstajajo koncentracijska taborišca v Indiji. Kjer vlada fašizem, so Judje preganjani; toda kaj pa rasni zakoni v Južni Afriki? Intelektualna poštenost je zlocin v vsaki totalitarni drža-vi; toda tudi v Angliji nisi ravno uspešen, ce govoriš in pišeš resnico. S temi vzporednicami lahko nadaljujemo v neskoncno. Toda argument vseskozi vkljucuje implicitno stališce, da razlika v stopnji ni prava razlika. Bolj ali manj je res, na primer, da v demokraticnih deželah ni politicnega preganjanja. Vprašanje je, koliko je to res. Koliko begun-cev je pobegnilo iz Velike Britanije ali iz vsega britanskega imperija v preteklih sedmih letih? In koliko iz Nemcije? Koliko ljudi, ki jih osebno poznate, je bilo pretepenih z gumijastimi palicami ali pa so jih prisilili spiti pol litra ricinusovega olja? Kako nevaren je za vas obisk bližnje pivnice in glasno izražanje mnenja, da je to kapitalisticna vojna in bi morali ustaviti vojskovanje? Ali lahko pokažete na kar koli v nedavni britanski ali ameriški zgodovini, kar je mogoce primerjati z junijsko cistko (t. i. nocjo dolgih nožev v Nemciji, op. prev.), ruskimi procesi proti troc­kistom, ali s pogromom po von Rathovem umoru (t. i. kristalna noc, op. prev.)? Ali bi bil clanek, kakršen je ta, ki ga ravno pišem, natisnjen v kateri koli totalitarni drža-vi, rdeci, rjavi ali crni? Daily Worker je bil ravnokar zatrt, toda šele po desetih letih, medtem ko v Rimu, Moskvi ali Berlinu ne bi mogel preživeti niti deset dni. Polega tega, zadnjih šest mesecev svojega življenja Velika Britanija ni Fašizem in demokracija bila le v vojni, temvec v bolj obupni zagati kot kadar koli prej, vse od Trafalgarja. Še vec – in to je kljucno – tudi po tem, ko je bil zatrt Daily Worker, so njegovi uredniki še vedno lahko javno kriticni, dajejo izjave v svoj zagovor, zastavljajo vprašanja v parlamentu in pridobivajo podporo dobro mislecih ljudi razlicnih politicnih odtenkov. Ne le, da ne pride do hitre in dokoncne »likvidacije«, ki bi bila obicajna v ducatu drugih držav, sama možnost, da bi se lahko zgodila, ljudem komajda pride na misel. Ni posebej pomembno, da imajo britanski fašisti in ko­munisti prohitlerjanska stališca; pomembno je, da si jih drznejo izražati. S tem molce priznavajo, da demokratske svobošcine niso v celoti prevara. Med letoma 1929 in 1934 so bili vsi ortodoksni komunisti predani prepricanju, da je pravi sovražnik delavcev »socialni fašizem« (tj. socia­lizem) in da kapitalisticna demokracija nima nikakršnih prednosti pred fašizmom. Toda ko je Hitler prišel na oblast, je na tisoce nemških komunistov – ki so še vedno pristajali na isto doktrino, ki so jo opustili šele precej kasneje – po­begnilo v Francijo, Švico, Anglijo, ZDA ali kako drugo demokraticno državo, ki jih je hotela sprejeti. S svojim delovanjem so zanikali besede, ki so jih izrekali, ali – z Leninovimi besedami – »volili so s svojimi nogami«. In tu pridemo do najvecje odlike, s katero se ponaša kapita­listicna demokracija. Gre za relativen obcutek varnosti, ki ga obcutijo državljani demokraticnih držav, vedoc, da gestapovsko uho ni prilepljeno na kljucavnico, ko se pogovarjaš s prijateljem o politiki, za vero, da te »oni« ne morejo kaznovati, ce nisi prekršil zakona, ter za vero, da je zakon nad državo. Ni pomembno, da je ta obcutek delno seveda iluzija. Kajti široko razširjena utvara, ki lah­ko vpliva na vedenje javnosti, je sama po sebi pomembno dejstvo. Predstavljajmo si, da bi se sedanja ali neka bodoca Fašizem in demokracija britanska vlada odlocila, da bo zatrla Daily Worker tako, da bo popolnoma unicila komunisticno stranko, kot se je to zgodilo v Italiji in Nemciji. Zelo verjetno bi ugotovili, da naloge ni mogoce izpeljati. Kajti politicno preganjanje te vrste je mogoce izvršiti le z dobro razvitim Gestapom, ki v Angliji ne obstaja in ga trenutno ni mogoce ustvariti. Vzdušje v družbi temu prevec nasprotuje in tudi nujno potrebnega osebja ni na voljo. Pacifisti, ki nam zagotavljajo, da bo boj proti fašizmu iz nas »naredil« fašiste, pozabljajo, da morajo z vsakim politicnim sistemom upravljati cloveš­ka bitja in cloveška bitja oblikuje njihova preteklost. Res je, da je v Angliji prišlo do mnogih degenerativnih sprememb, ki so tudi posledica vojne, toda ni je mogoce – razen morda z zavzetjem – spremeniti v posnetek nacisticne Nemcije. Lahko bi se razvila v smeri nekakšnega avstrofašizma, ne v pozitivni, revolucionarni, zlocesti tip fašizma. Manjka potreben cloveški material, kar dolgujemo trem stoletjem varnosti in dejstvu, da v zadnji vojni nismo bili poraženi. Toda ne želim reci, da je »svoboda«, o kateri govorijo uvodniki v Daily Workerju, edina stvar, za katero se je vredno boriti. Kapitalisticna demokracija sama po sebi ni dovolj in hkrati je ne moremo rešiti, ce se ne spremeni v nekaj drugega. Naši nazadnjaški državniki s svojimi mrtvimi umi verjetno upajo in verjamejo, da bo rezultat britanske zmage preprosto vrnitev v preteklost: še en Ver­sajski sporazum in nato ponoven zacetek »normalnega« ekonomskega življenja, z milijoni nezaposlenih, lovom na srnjad v škotskih mocvirjih, tekmo med Etonom in Har­rowom enajstega julija itd. itd. Protivojni teoretiki skrajne levice se bojijo ali pravijo, da se bojijo prav tega. Ni jasno, ali je nacizem res krinka monopolnega kapitalizma, toda v vsakem primeru ni kapitalisticen v smislu 19. stoletja. Vlada z mecem in ne s cekovno knjižico. Gre za centralizirano Fašizem in demokracija ekonomijo, ki vse usmerja v vojno in je zmožna do skrajnos-ti izkoristiti tocno táko delovno silo in surovine, kot ukaže. Staromodna kapitalisticna država z razlicnimi silnicami, ki vlecejo v razlicne smeri, z oborožitvijo, ki se ohranja zaradi dobickov, z nesposobnimi idioti po dedni pravici na visokih položajih in s stalnimi napetostmi med razredi ocitno ne more tekmovati s tako državo. Ce bi kampanja Ljudske fronte uspela in bi se Anglija pred dvema ali tre-mi leti pridružila Franciji in ZSSR v preventivni vojni ali grožnji vojne proti Nemciji, bi britanski kapitalizem morda dobil nov življenjski zagon. Toda to ni uspelo in Hitler je pridobil cas za polno oborožitev in uspel razgnati svoje nasprotnike. Vsaj še eno leto se mora Anglija boriti sama in pri tem spopadati z velikimi težavami. Naše prednosti so predvsem pomorska moc in – drugic, dejstvo, da so naši resursi na dolgi rok mnogo vecji – ce jih znamo uporabiti. Vendar jih bomo lahko uporabili le, ce bomo od tal do vrha preoblikovali naš družbeni in ekonomski sistem. Delov­na produktivnost, morala Domace fronte, razumevanje vloge Anglije pri temnopoltih ljudstvih in okupiranega evropskega prebivalstva, vse to je na koncu odvisno od tega, ce smo zmožni ovreci Goebbelsovo obsodbo, da je Anglija le sebicna plutokracija, ki se bori za status quo. Kajti ce ostanemo ta plutokracija – in Goebbelsova sodba ni popolnoma napacna –, nas bodo premagali. Ce bi moral izbirati med Chamberlainovo Anglijo in režimom, ki nam ga želi vsiliti Hitler, bi brez trenutka odlašanja izbral Chamberlainovo Anglijo. Toda ta alternativa v resnici ne obstaja. Grobo receno, izbiramo lahko med socializmom ali porazom. Treba je iti naprej ali pa propasti. Lansko poletje, ko je bila situacija v Angliji bolj ocitno brezupna, kot je sedaj, je bilo to zavedanje najbolj razšir­jeno. To razpoloženje poletnih mesecev se je umaknilo; Fašizem in demokracija delno zato, ker so se zadeve odvile manj pogubno, kot je vecina ljudi pricakovala, delno pa tudi zato, ker ni bilo politicne stranke, casopisa ali izjemnega posameznika, ki bi splošnemu nezadovoljstvu podelil glas ali usmeritev. Ni bilo nikogar, ki bi bil sposoben razložiti – tako da bi ga poslušali –, zakaj smo v godlji, v kakršni smo bili, in kakšna je pot ven. Mož, ki je dobil podporo nacije, je bil Churchill, nadarjen in pogumen clovek, toda patriot tradicionalne vrste z omejitvami. Pravzaprav je Churchill dejal le: »Bori-mo se za Anglijo« in ljudje so mu trumoma sledili. Bi se jih lahko nekdo dotaknil na isti nacin, ce bi rekel: »Borimo se za socializem«? Vedeli so, da so jih pustili na cedilu, vedeli so, da je obstojeci družbeni sistem v celoti napacen in da si želijo nekaj drugega – toda, ali so si želeli socializem? Kaj je bil pravzaprav socializem? Do današnjega dne ima beseda za veliko vecino angleških ljudi le nejasen pomen; gotovo nima nobenega emocionalnega prizvoka. Ljudje ne bodo umirali zanj v takem številu kot za Kralja in Domovino. Kakor koli lahko obcudujemo Churchilla – in osebno sem ga vedno obcudoval kot cloveka in kot pisca, ceprav mi je bila njegova politika prav malo všec – in kakor koli hvaležni smo lahko za to, kar je storil lansko poletje,1 ali ni za angleško socialisticno gibanje grozljivo dejstvo, da se vse do danes, do trenutka katastrofe, ljudje še pustijo voditi konservativcu? Anglija ni nikoli imela resne socialisticne stranke, ki bi se lahko soocila s sodobnimi razmerami. Kakršne koli 1 Pozno pomladi in zgodaj poleti 1940 je imel Winston Churchill v parlamentu tri govore, med katerimi sta dva še isti dan vpisala v zgodovino. V prvem je opozoril na možnost nemške invazije na Veliko Britanijo in pozval k borbi do koncne zmage, v drugem pa v zameno za to ponudil samo »kri, znoj in solze«. 16 Fašizem in demokracija programe že objavlja laburisticna stranka v zadnjih desetih letih, bi težko verjeli, da so njeni voditelji pricakovali ali si želeli kakršne koli spremembe še za casa njihovega živ­ljenja. Posledicno je tisto revolucionarno obcutenje, ki je obstajalo v levem krilu gibanja, odplavalo v razlicne slepe ulice, od katerih je bila najbolj pomembna komunisticna. Komunizem je bil v Zahodni Evropi od zacetka izgub­ljena stvar in komunisticne stranke v razlicnih državah so zgodaj degenerirale v gole reklamne agente ruskega režima. V tej situaciji so bile prisiljene ne le spreminjati svoja najbolje temeljna stališca z vsako spremembo ruske politike, temvec omalovaževati vsak instinkt in vse nava­de ljudi, ki so jih poskušale voditi. Po državljanski vojni, dveh lakotah in cistki se je njihova posvojena domovina ustalila v oligarhicni oblasti, v rigidni idejni cenzuri in suženjskemu cašcenju Führerja. Namesto, da bi opozorili, da je bila Rusija zaostala dežela, od katere bi se lahko kaj naucili, ne morejo pa od nas pricakovati, da bi jo opona­šali, so bili komunisti prisiljeni v pretvarjanje, da so bile cistke, »likvidacije« itd. zdravi simptomi, za katere bi vsak pravilno misleci clovek želel, da se prenesejo v Anglijo. Seveda so ljudje, ki jih lahko privlacijo taka prepricanja in jim ostajajo zvesti tudi po tem, ko dojamejo, za kaj gre, ponavadi nevroticni ali pokvarjeni, ljudje, ki jih fascinira spektakel uspešne krutosti. V Angliji niso mogli pridobiti stabilnega množicnega privrženstva. Toda lahko bi bili in tudi ostajajo nevarni preprosto zato, ker ni nobene druge skupine ljudi, ki bi se oklicala za revolucionarje. Ce si nezadovoljen, ce želiš z nasiljem strmoglaviti obstojeci družbeni sistem in ce se želiš pridružiti politicni stranki, ki je zavezana temu cilju, potem se moraš pridružiti ko­munistom; dejansko ni tu nikogar drugega. Svojih ciljev verjetno ne bodo uresnicili, lahko pa uresnicijo Hitlerjeve. Fašizem in demokracija Ni si mogoce zamisliti, da bi tako imenovana Ljudska konvencija, na primer, zmagala v Angliji. Lahko pa razširi dovolj defetizma, da je pri tem v nekem kriticnem trenutku v veliko pomoc Hitlerju. Med ljudskim zborovanjem na eni strani in med tisto vrsto patriotizma, ki pravi »moja dežela, pa ce prav ali narobe« na drugi strani, trenutno ni nobene druge oprijemljive politike. Ko se bo pojavilo pravo angleško socialisticno gibanje in moralo se bo pojaviti, ce ne želimo biti premagani – temelj zanj že obstaja v pogovorih v milijonih gostiln in zaklonišc –, bo preseglo obstojece strankarske delitve. Bo tako revolucionarno kot demokraticno. Njegov cilj bodo najbolj korenite spremembe, v celoti bo priprav­ljeno uporabiti nasilje, ce bo to potrebno. Hkrati pa bo priznalo, da niso vse kulture iste, da je treba spoštovati nacionalno obcutenje in navade, ce ne želimo, da revolu­cije propadejo, da Anglija ni Rusija, prav tako ne Kitajska ali Indija. Ugotovilo bo, da britanska demokracija ni v celoti prevara, ni le »nadstavba«, da je, nasprotno, nekaj izjemno dragocenega, kar je treba ohranjati in širiti ter predvsem ne zmerjati. Zato sem porabil zgoraj toliko prostora za soocenje z znanimi argumenti proti »bur­žoazni« demokraciji. Buržoazna demokracija ni dovolj, je pa veliko boljša kot fašizem, in borba proti tej demo-kraciji pomeni žaganje veje, na kateri sedimo. Tudi ce se intelektualci tega ne zavedajo, obicajni ljudje to vedo. Zelo trdno se bodo držali »iluzorne« demokracije ter zahodnih konceptov poštenosti in obicajne spodobnosti. Nobene koristi ni, ce jih nagovarjajo v smislu »realizma« in politike moci, pridigajo o Machiavellijevi doktrini v Fašizem in demokracija žargonu založbe Lawrence in Wishart.2 S tem je mogoce doseci le zmedo, ki bi si jo Hitler lahko le želel. Vsako gibanje, ki lahko na shodu nagovori množico angleških ljudi, mora izhajati iz demokraticnih vrednot, ki jih dok­trinarni marksist odpiše kot »iluzijo« ali »nadstavbo«. Bodisi da bodo proizvedli inacico socializma, ki bo bolj ali manj skladna z njihovo preteklostjo, ali pa jih bodo osvojili od zunaj, z nepredvidljivimi, toda zagotovo stra­hovitimi posledicami. Kdor koli bo poskušal spodnesti njihovo vero v demokracijo, odkrušiti moralni kod, ki izvira iz protestantskih stoletij in francoske revolucije, ne gradi svoje lastne moci, jo pa morda gradi za Hitlerja. To je proces, ki smo ga tako pogosto videli v Evropi, da neprepoznavanje njegove prave narave ni vec opravicljivo. 2 Lawrence in Wishart je še vedno obstojeca levicarska založba, ki je nastala leta 1936 in bila takrat tesno povezana z britansko komunisticno partijo. (Op. ured.). Fašizem in demokracija književnost in totalitarizem Maj 1941 Na teh tedenskih predavanjih sem že govoril o kritiki, ki pa navsezadnje ni del glavnega toka književnosti. Živahna književnost namrec lahko obstaja skorajda brez kritike ali kriticnega duha, tako kot je obstajala v Angliji 19. stoletja. A obstaja razlog, zakaj prav v tem trenutku ne smemo zane­mariti težav, ki jih ima vsaka resna kritika. Že ob zacetku svojega prvega predavanja sem dejal, da ne živimo v dobi kritike. Živimo v dobi opredeljevanja, ne distance, v dobi, v kateri je še posebej težko videti literarno vrednost knjige, s katere zakljucki se ne strinjamo. Politika – politika v naj­bolj splošnem smislu – je okupirala književnost do stopnje, ki je navadno ne doseže, kar pa je na površje naše zavesti privedlo boj, ki ves cas poteka med posameznikom in družbo. Šele ko se zavemo, kako težko je napisati iskreno, nepristransko kritiko v casu, kot je naš, se zavemo narave grožnje, ki preti nad celotno književnostjo v prihajajocih casih. Živimo namrec v casih, ko avtonomni posameznik izginja – ali bolje receno, ko izginja posameznikova iluzija, da je av-tonomen. Vedno, ko govorimo o književnosti, in še posebej ko govorimo o kritiki, imamo avtonomnega posameznika instinktivno za samoumevnega. Celotna sodobna evropska književnost – tukaj govorim o književnosti zadnjih štiristo let – temelji na konceptu intelektualne iskrenosti ali, po­vedano drugace, na Shakespearjevi maksimi »sam sebi bodi zvest«. Prva stvar, ki jo od pisatelja torej zahtevamo, je, da ne laže, da govori to, kar dejansko misli, kar dejansko cuti. Najslabša stvar, ki jo lahko recemo o nekem umet­niškem delu, je, da je neiskreno. To še bolj velja za kritiko, kot pa za kreativna besedila, v katerih je dolocena mera poziranja in manierizmov, celo dolocena kolicina prevar, manj pomembna, vse dokler pisec poseduje nekaj temeljne iskrenosti. Sodobna književnost je v svojem bistvu tako stvar posameznika. Ali je resnicoljuben izraz tega, kar nekdo misli in cuti, ali pa ni nic. Kot receno, takšno pojmovanje jemljemo za samoumevno, vendar lahko takoj, ko ga ubesedimo, ugotovimo, kakoogrožena je v resnici književnost. Živimo namrec v dobi totalitarne države, ki posamezniku ne dovoli, in verjetno tudi ne more dovoliti nikakršne svobode. Ko govorimo o totalitarizmu, številni najprej pomislijo na Nemcijo, Rusijo, Italijo, vendar mislim, da se moramo soociti tudi s tveganjem, da bo ta fenomen postal globalen. Ocitno je, da se obdobje liberalnega kapitalizma koncuje in da ena država za drugo prevzemajo centralizirano gospodarstvo, ki mu lahko recemo tudi socializem ali državni kapitali­zem, kakor je komu ljubše. S tem pa se ekonomska svoboda posameznika in do precejšnje mere tudi njegova svoboda, da pocne, kar hoce, da si izbere svoje delo, da se premi­ka sem in tja po površini Zemlje, konca. Do nedavnega posledic tega nismo predvideli. Nikoli se nismo povsem zavedali, da izginotje ekonomske svobode vpliva tudi na intelektualno svobodo. Socializem navadno mislimo kot vrsto moralnega liberalizma. Ko država prevzame nadzor nad našim ekonomskim življenjem in nas osvobodi strahu pred revšcino, brezposelnostjo in tako naprej, a nima po­trebe po tem, da bi se vtikala v naše zasebno intelektualno življenje. Umetnost bi cvetela tako kot v dobi liberalnega Književnost in totalitarizem kapitalizma, le da še bolj, saj bi bil umetnik osvobojen ekonomske prisile. A na podlagi obstojecega dokaznega gradiva je treba pri­znati, da moramo te predpostavke ovreci. Totalitarizem ukinja svobodo misli do stopnje, ki je v preteklosti še nismo videli. Pomembno se je zavedati, da nadzor nad mislijo ni samo negativen, ampak tudi pozitiven. Ne samo, da totalitarizem prepoveduje izražanje – celo mišljenje – dolocenih misli, ampak tudi narekuje, kaj bi morali misliti, ustvari ideologijo, skuša voditi naše custveno življenje, kot tudi vzpostaviti pravila vedenja. Posameznika kolikor je mogoce izolira od zunanjega sveta, ga zapre v umetni svet, v katerem ta nima vec nobenih meril za primerjavo. Totalitarna država skuša na vsak nacin nadzirati misli in custva svojih subjektov, vsaj tako celovito kot nadzira njihova dejanja. Vprašanje, ki je za nas pomembno, je, ali lahko književ­nost preživi v takšnem ozracju. Mislim, da moramo na kratko odgovoriti, da ne more. Ce totalitarizem postane globalen in permanenten, se mora to, kar poznamo kot književnost, koncati. In ne bo zadostovalo reci – kot se bo sprva zdelo – da smo prica zgolj koncu književnosti postrenesancne Evrope. Preprican sem, da je književnost vseh vrst, od epskih pesnitev do kriticnih esejev, ogrožena zaradi poskusov sodobne države, da bi nadzirala custveno življenje posameznika. Nasprotniki te trditve praviloma navajajo dva protiargumenta. Prvi je, da je bila tako ime­novana svoboda, ki je obstajala zadnjih nekaj sto let, zgolj odsev ekonomske anarhije, in tako v vsakem primeru v veliki meri iluzija. Drugi je, da je kakovostna književnost, boljša od cesar koli, kar je napisano danes, lahko nasta­jala tudi v preteklosti, ko je bila misel komajda kaj bolj Književnost in totalitarizem svobodna, kot je trenutno v Nemciji ali Rusiji. To deloma drži. Res je, na primer, da je književnost lahko obstajala v sred­njeveški Evropi, ko je bila misel pod rigidnim nadzorom Cerkve – ko je izrek še tako majhne bogokletnosti lahko pomenil sežig pri živem telesu. Dogmaticni nadzor Cerkve ni na primer preprecil Chaucerju, da bi napisal Canter-buryjske pripovedke. Res je tudi, da je bila srednjeveška književnost, in srednjeveška umetnost nasploh, manj stvar posameznika in bolj stvar skupnosti, kot je danes. Angleških balad, na primer, verjetno ne moremo pripi­sati dolocenemu posameznemu avtorju. Najverjetneje so nastajale kolektivno, tako kot sem bil nedavno prica nastajanju balad v vzhodnih državah. Ocitno anarhicna svoboda, ki je zaznamovala Evropo zadnjih nekaj sto let, torej tiste vrste ozracje, v katerem ni nikakršnih ustaljenih meril, ni nujna in morda niti ne predstavlja prednosti za književnost. Kakovostna književnost lahko nastaja tudi znotraj rigidnega miselnega okvira. Obstaja nekaj kljucnih razlik med totalitarizmi in dru­gimi preteklimi ortodoksnimi sistemi, tako v Evropi kot na Vzhodu. Najbolj pomembna je ta, da se ortodoksni miselni sistemi v preteklosti niso spreminjali ali pa se vsaj niso spreminjali rapidno. V srednjeveški Evropi je Cerkev narekovala, kaj je treba verjeti, vendar je posamezniku vsaj dovolila, da ohrani enaka prepricanja od rojstva do smrti. Ni mu naložila, naj nekaj verjame v ponedeljek, nekaj drugega pa v torek. Bolj ali manj enako velja za vse ortodoksne kristjane, hindujce, budiste in muslimane danes. Njihove misli so na nek nacin zamejene, vendar celo življenje preživijo znotraj istega miselnega okvira. V njihova custva se ne posega. Pri totalitarizmih pa je ravno nasprotno. Posebnost totalitarne države je, da misli ne fiksira, ceprav jo želi nadzirati. Vzpostavi nesporne dogme, Književnost in totalitarizem nato pa jih vsakodnevno spreminja. Dogme potrebuje, ker potrebuje popolno poslušnost svojih subjektov, ne more pa se izogniti spremembam, ki jih narekujejo potrebe politike moci. Sebe razglasi za nezmotljivo, hkrati pa napada sam koncept objektivne resnice. Ce navedemo grob, ociten primer, je moral vsak Nemec do septembra 1939 cutiti grozo in odpor do ruskega boljševizma, od septembra 1939 pa obcudovanje in naklonjenost. Ce bosta Rusija in Nemcija v vojni, kar je povsem realno v naslednjih nekaj letih, bo moralo priti do nove, enako nasilne spremem-be. Od custvenega življenja Nemcev, njihovih ljubezni in sovraštev, se pricakuje, da se bodo, ce bo to potrebno, cez noc obrnile. Verjetno mi ni treba poudarjati, kakšen vpliv imajo takšne stvari na književnost. Književnost je namrec pretežno stvar cutenja, ki pa ga ni vedno mogoce nadzirati od zunaj. Na videz slediti ortodoksnostim tega trenutka ni težko, a pisanje, ki ima vsaj malo smisla, lahko nastane samo, ko avtor cuti resnico tega, kar govori; brez tega tudi ni kreativnega vzgiba. Vso dokazno gradivo, ki ga imamo, kaže na to, da so nenadne custvene spremembe, ki jih od svojih sledilcev zahteva totalitarizem, psihološko nemogoce. To je tudi glavni razlog, zakaj menim, da bo v primeru, da totalitarizem zavlada po vsem svetu, to nujno tudi konec književnosti, kot je poznamo. In dejansko je to-talitarizem do zdaj imel tak ucinek. V Italiji je književnost pohabljena, v Nemciji se zdi, da skorajda ne obstaja vec. Najbolj tipicna dejavnost nacistov je sežiganje knjig. Celo v Rusiji se literarna renesansa, ki smo jo nekoc pricakovali, ni zgodila, najbolj obetavni ruski pisatelji pa kažejo vidno tendenco k samomoru ali izginotju v zapor. Dejal sem že, da se liberalni kapitalizem ocitno bliža h koncu, zato sem morda namignil, da je s tem tudi svoboda misli neizogibno obsojena na propad. Vendar ne verjamem, Književnost in totalitarizem da je temu tako, zato bom za konec preprosto dejal, da je upanje za preživetje književnosti v državah, v katerih ima liberalizem najgloblje korenine, v nemilitarnih drža­vah, Zahodni Evropi in Amerikah, Indiji in na Kitajskem. Verjamem – morda je to zgolj pobožna želja –, bodo te države, ceprav je prihod kolektiviziranega gospodarstva neizbežen, znale razviti vrsto socializma, ki ni totalitaren, v katerem svoboda misli lahko preživi izginotje ekonom­skega individualizma. To je, na vsak nacin, edino upanje, h kateremu se lahko zatece tisti, ki mu je mar za književnost. Kdor koli cuti dragocenost književnosti, kdor koli vidi nje-no osrednjo vlogo, ki jo igra v razvoju cloveške zgodovine, mora hkrati videti življenjsko nujo upora totalitarizmu, naj nam je ta vsiljen od zunaj ali od znotraj. Književnost in totalitarizem vizija totalitarne Prihodnosti Okoli leta 1942 Bitka za oblast med španskimi republikanskimi stranka-mi je nesrecna davna tema, ki je tokrat ne želim obujati. Omenjam jo le zato, da bi poudaril: ne verjemite nicesar ali skoraj nicesar, kar preberete o notranjih zadevah vladne strani. Vse je, ne glede na vir, strankarska propaganda oziroma laž. Splošna resnica o vojni je dokaj preprosta.Španska buržoazija je prepoznala priložnost za razbitje delavskega gibanja in jo ob pomoci nacistov in reakcio­narnih sil iz vsega sveta tudi izkoristila. Dvomim, da bo kdaj mogoce izvedeti vec kot to. Nekoc sem Arthurju Koestlerju dejal: »Zgodovina se je ustavila leta 1936.« Prikimal je in takoj razumel. Oba sva imela v mislih totalitarizem na splošno, natancneje pa špansko državljansko vojno. Že zgodaj sem opazil, da vcasopisih o dogodkih nikoli ne porocajo tocno, v Španiji pa sem prvic videl casopisna porocila, ki niso imela prav nikakršne zveze z dejstvi, niti toliko ne, kot je resnice v vsaki obicajni laži. Videl sem porocila o velikih bitkah, ki se niso nikoli zgodile, in zaznal popoln molk o bitkah, v katerih je umrlo na stotine mož. Vojaške enote, ki so se borile hrabro, so razglašali za strahopetce in izdajalce, medtem ko so druge, ki niso nikoli izstrelile naboja, slavili kot heroje nekih imaginarnih zmag. Londonski casopisi so prodajali te laži, zagnani intelektualci pa ustvarjali custvene konstrukte o dogodkih, ki se niso nikoli zgodili. Dejansko sem videl, da se je zgodovina pisala drugace, kot se je zgodila; pisala se je tako, kot naj bi se zgodila glede na razlicne »strankarske linije«. Ne glede na to, kako grozno je bilo vse to, pa vendar ni bilo pomembno. Zadevalo je drugotne teme, in sicer boj za premoc med Kominterno in španskimi levimi strankami ter napore ruske vlade, da bi preprecila revolucijo v Španiji. Vendar širša slika vojne, ki jo je španska vlada predstavljala sve­tu, ni bila neverodostojna. Tudi njihovi poudarki so bili prekrivni z dejanskimi. Kako pa bi se lahko tej resnici vsaj približali fašisti in njihovi podporniki? Kako bi lahko sploh omenili svoje resnicne cilje? Njihova razlicica vojne je bila cista fantazija in v teh okolišcinah drugace sploh ne bi bilo mogoce. Glavna propagandna linija nacistov in fašistov je bila v ustvarjanju predstave samih sebe kot kršcanskih do-moljubov, ki Španijo rešujejo pred rusko diktaturo. To je vkljucevalo pretvarjanje, da je bilo življenje v vladniŠpaniji kot dolgotrajen masaker (glej Catholic Herald ali Daily Mail – vendar pa je bila to otroška igra v primerjavi s celinskim fašisticnim tiskom) kot tudi veliko pretiravanje glede obsega ruskega vmešavanja. Iz velikanske piramide laži, ki jo je gradil katoliški in reakcionarni tisk povsod po svetu, bom izpostavil le zapise o prisotnosti ruske vojske vŠpaniji. Goreci Francovi privrženci so v to verjeli, ocene njene številcnosti pa so se gibale do pol milijona. V Španiji pa ruske vojske ni bilo. Morda je bila prisotna pešcica pilo­tov in ostalih tehnikov, najvec nekaj sto, vojske pa ni bilo. O tem lahko prica nekaj tisoc tujcev, ki so se borili v Španiji, in seveda na milijone Špancev. Njihova pricevanja pa niso naredila nikakršnega vtisa na Francove propagandiste,ceprav ti niso niti stopili na tla vladne Španije. Obenem so ti ljudje popolnoma zavracali priznanje o nemškem in Vizija totalitarne prihodnosti italijanskem vmešavanju, kljub temu da se je nemški in italijanski tisk istocasno odkrito bahal z junaštvi svojih »legionarjev«. Odlocil sem se, da bom omenil le eno tocko, vendar pa je bila na tej ravni celotna fašisticna propaganda. To je zame zastrašujoce, saj me navdaja z obcutkom, da iz našega sveta izginja pojem objektivne resnice kot tak. Navsezadnje obstaja možnost, da bodo te ali podobne laži postale del zgodovine. Kako bo napisana zgodovina španske vojne? Ce bo na oblasti ostal Franco, bodo zgo­dovinske knjige pisali njegovi privrženci. In ce ostanem pri svojem izhodišcu: bo ruska vojska, ki v Španiji ni bila nikoli prisotna, postala zgodovinsko dejstvo, o katerem se bodo ucile prihodnje generacije šolarjev? Vprašanje, kako bo napisana zgodovina vojne, se zastavlja tudi v pri­meru, da bo fašizem koncno premagan in se bo v Španiji v precej bližnji prihodnosti ponovno vzpostavila neke vrste demokraticna vlada. Kakšna pricevanja bo zapustil Franco? Tudi ce se bodo ohranila pricevanja vladne strani, obstaja dvom o tocnem zapisu zgodovine te vojne. Kajti, kot sem že poudaril, tudi vlada je v veliki meri uporabljala laži. Verodostojno zgodovino bi sicer lahko napisali s pro­tifašisticne perspektive, vendar bi bila tudi to pristranska zgodovina, nezanesljiva v podrobnostih. Navsezadnje bo prišlo do zapisa neke vrste zgodovine, ki bo, ko tistih, ki se vojne dejansko spominjajo, ne bo vec, splošno sprejeta. Tako bo laž dejansko postala resnica. Vem, da je modno reci, da je vecji del zapisane zgodovine tako ali tako neresnicen. Pripravljen sem tudi verjeti, da je zgodovina vecinoma netocna in pristranska, a posebnost našega casa je opušcanje prepricanja, da je zgodovino mogoce pisati resnicoljubno. V preteklosti so ljudje namenoma lagali ali pa nezavedno olepševali to, kar so Vizija totalitarne prihodnosti zapisali. Ali pa so se trudili za resnico, saj so se dobro zavedali, da so verjetno naredili veliko napak. Vendar so v vseh primerih verjeli, da »dejstva« obstajajo in so bolj ali manj ugotovljiva. In v resnici je vedno obstajala obcutna množica dejstev, s katerimi so se strinjali skoraj vsi. Ce si ogledamo zgodovino zadnje vojne v npr. Enciklopediji Britannici, odkrijemo, da vecina gradiva izvira iz nemških virov. Britanski in nemški zgodovinarji se o marsikateri, tudi temeljni stvari nikakor ne bi strinjali, kljub temu pa bi vedno obstajala množica nevtralnih dejstev, glede kate­rih ne bi oporekali drug drugemu. Totalitarizem unicuje ta splošni dogovor, ki nakazuje, da so cloveška bitja ena živalska vrsta. Nacisticna teorija dejansko izrecno zavra-ca obstoj »resnice«. Tako na primer zavraca »znanost«. Obstaja le »nemška znanost«, »judovska znanost« itd. Nakazani cilj takega nacina razmišljanja je zamorjen svet, v katerem Vodja ali vladajoca klika ne nadzorujeta samo prihodnosti, temvec tudi preteklost. Ce Vodja o nekem dogodku pravi, da se ni zgodil, potem se res ni zgodil. Ce pravi, da je dva plus dva pet, potem je dva in dva pac pet. Ta možnost me plaši veliko bolj kot bombe in – glede na naše izkušnje zadnjih nekaj let – to ni prenagljena izjava. Se je morda otrocje in morbidno strašiti z vizijami totali­tarne prihodnosti? Preden odpišemo totalitarni svet kot nocno moro, ki se ne more uresniciti, se spomnimo, da bi se tudi leta 1925 na današnji svet gledali kot na neu­resnicljivo nocno moro. Dejansko nas pred zdrsom v ta nadrealisticni svet, v katerem bi lahko crna postala bela in bi bilo vcerajšnje vreme spremenjeno z dekretom, šcitita le dve varovali. Prvo je, da ne glede na to, kako mocno zanikaš resnico, ta še naprej obstaja, tako rekoc za tvojim hrbtom in posledicno je zaradi tega ne moreš poteptati na vojaško ucinkovite nacine. In drugic, dokler bodo nekateri Vizija totalitarne prihodnosti deli planeta ostali neosvojeni, bo liberalna tradicija lah­ko ostala pri življenju. Ce pa bi fašizem ali morda celo kombinacija vec fašizmov zavladala celemu svetu, ti dve varovali ne bosta vec obstajali. V Angliji podcenjujemo to nevarnost, saj zaradi naše tradicije in pretekle varnosti sentimentalno verjamemo, da bo na koncu vse v redu in da se stvari, ki se jih najbolj bojimo, ne bodo nikoli zares zgodile. Stoletja smo se hranili z literaturo, v kateri pravica v zadnjem poglavju vedno zmaga, zato napol instinktiv-no verjamemo, da je zlo na koncu vedno premagano. V veliki meri na takem prepricanju temelji tudi pacifizem. Ne upirajte se zlu in nekako se bo samo unicilo. Vendar: zakaj bi se? Kakšni so dokazi, da je to res? Ali obstaja kak primer razpada moderne industrializirane države, ce je ni zavzela tuja vojaška sila? Poglejmo na primer ponovno uvedbo suženjstva. Kdo bi si lahko pred dvajsetimi leti predstavljal, da se bo suženjstvo vrnilo v Evropo? Pa vendar se je to zgodilo pred našimi ocmi. Delovna taborišca po celotni Evropi in Severni Afri­ki, v katerih za skromen obrok hrane na cestnih gradbišcih in pri izsuševanju mocvirij garajo Poljaki, Rusi, Židje in politicni zaporniki, niso nic drugega kot sodobna oblika tradicionalnega suženjstva. Lahko bi seveda dejali, da kupovanje in prodajanje sužnjev še ni dovoljeno. Po drugi strani pa na primer prihaja do razdiranja družin in razmere so verjetno slabše, kot so bile na ameriških bombažnih plantažah. Dokler katera koli totalitarna nadvlada vztraja, ni mogoce pricakovati, da bi se to stanje lahko spremenilo. Vseh posledic suženjstva ne moremo dojeti, saj se nam na skrivnosten nacin zdi, da režim, ki je osnovan na su­ženjstvu, mora propasti. Tu bi morali primerjati trajanje suženjskih anticnih imperijev s trajanjem sodobnih držav. Vizija totalitarne prihodnosti Civilizacije, ki so temeljile na suženjstvu, so se obdržale tudi do štiri tisoc let. Ko razmišljam o antiki, me plaši dejstvo, da na milijone sužnjev, na plecih katerih je vrsto generacij pocivala civi­lizacija, za seboj ni pustilo nikakršnih sledi. Niti njihovih imen ne poznamo. Koliko sužnjev iz celotne grške in rim-ske zgodovine poznate? Sam vem za dva, morda tri. Eno je Spartak, drugo pa Epiktet. Potem pa še napis na dnu vrca v Britanskem muzeju: Felix fecit. Jasno si predstavljam ubogega Feliksa (Galec z rdecimi lasmi in kovinsko ovra­tnico okoli vratu), ki v resnici morda ni bil suženj. Torej po imenu poznam le dva sužnja, verjetno pa jih zelo malo ljudi pozna kaj vec. Vsi ostali so poniknili v popolno tišino. Vizija totalitarne prihodnosti angleška revolucija (in) Patriotizem 1941 Patriotizem nima nic skupnega s konservativizmom. Prav­zaprav je nasprotje konservativizma, saj gre za predanost necemu, kar se stalno spreminja, pa vendar je obcutiti misticno enako. Je most med prihodnostjo in preteklostjo. Noben pravi revolucionar še nikoli ni bil internacionalist. V zadnjih dvajsetih letih so negativna, brezdelna miselnost, ki je bila priljubljena med angleškimi levicarji, intelektu­alisticno zasmehovanje domoljubja in fizicnega poguma, vztrajna prizadevanja za krhanje angleške morale ter širjenje hedonisticnega, egoisticnega odnosa do življenja povzrocili samo škodo. Vse našteto bi bilo škodljivo, tudi ce bi živeli v brezoblicnem univerzumu Društva naro­dov, kot so si predstavljali ti ljudje. V obdobju firerjev in bombnikov pa je bilo katastrofalno. Nepopustljivost je hoceš noceš cena za preživetje. Narod, katerega glavna nacionalna industrijska panoga je vojna in ki je naucen razmišljati hedonisticno, ne more preživeti med ljudmi, ki delajo kot sužnji in se množijo kot zajci. Angleški socialisti skorajda vseh barv so se želeli postaviti po robu fašizmu, a so si obenem prizadevali lastne rojake narediti nebojevi­te. Ni jim uspelo, saj so v Angliji tradicionalne lojalnosti mocnejše od novih. Toda vsemu »protifašisticnemu« junaštvu levicarskega tiska navkljub, kakšne možnosti bi bili imeli, ko je nastopil resnicni boj proti fašizmu, ce bi bil povprecen Anglež takšne vrste bitje, kot so ga hoteci narediti casopisi, kot so New Statesman, Daily Worker ali celo News Chronicle? Do leta 1935 so bili prakticno vsi angleški levicarji soraz­merno pacifisticni. Po letu 1935 so se bolj glasni med njimi navdušeno zgrnili v gibanje Ljudska fronta, kar je pomenilo samo izogibanje celotnemu problemu fašizma. Prizadevali so si biti »protifašisticni« z zanikanjem – »proti« fašizmu, ne da bi bili »za« kakršno koli oprijemljivo politiko – v ozadju vsega skupaj pa je bila ohlapna ideja, da se bodo, ko bo treba, že Rusi borili za nas. Neverjetno je, kako se ta iluzija še naprej ohranja pri življenju. Vsak teden lahko v casopisih vidimo poplavo pisem, v katerih avtorji trdijo, da se bi v primeru vlade brez torijcev Rusi le težko ne pos­tavili na našo stran. Ali pa objavljamo visokoletece vojne cilje (knjige kot so Unser Kampf, A Hundred Million Allies – If We Choose ipd.), po katerih se bodo evropski narodi brez izjeme uprli v našo korist. Vedno znova gre za isto idejo – poišci navdih v tujini, naj se nekdo drug bori zate. V ozadju je strašljivi obcutek manjvrednosti angleškega intelektualca, prepricanje, da Angleži niso vec vojni narod, da niso sposobni vzdržati. V resnici ni nobenega razloga za domneve, da bi se še nekaj casa kdor koli boril namesto nas, razen Kitajcev, ki to poc­nejo že zadnja tri leta. Morda se bodo zaradi neposrednega napada nanje na naši strani prisiljeni boriti tudi Rusi, a so ti dali precej jasno vedeti, da se ne bodo uprli nemški vojski, ce se bodo temu le lahko izognili. V nobenem primeru pa jih gotovo ne bo pritegnilo šopirjenje levicarske vlade v An-gliji. Sedanji režim v Rusiji skorajda zagotovo ni naklonjen kakršni koli revoluciji na Zahodu. Podjarmljena ljudstva se bodo uprla, ko se bo Hitlerjev režim zamajal, prej pa ne. Naši potencialni zavezniki niso Evropejci, temvec na eni Angleška revolucija (in) patriotizem strani Americani, ki bodo za mobilizacijo vseh svojih virov potrebovali leto dni, tudi ce uspejo ukrotiti velika podjetja, na drugi strani pa temnopolta ljudstva, ki ne morejo biti niti sentimentalno na naši strani, dokler se ne zacne naša lastna revolucija. Dolgo – leto, dve leti, morda tudi tri – mora biti Anglija svetovni amortizer. Soociti se moramo z bombardiranjem, lakoto, garanjem, gripo, dolgcasom in izdajalskimi mirovnimi ponudbami. Jasno je, da smo v casu, ko je moralo treba krepiti, ne pa jo slabiti. Namesto da zavzamemo mehanicno protibritansko stališce, ki je na levici obicajno, bi bilo bolje razmisliti o tem, kakšen bi bil resnicno svet, ce bi angleško govoreca kultura izginila. Otrocje je namrec predvidevati, da v primeru zavojevanja Britanije ostale angleško govorece države, vkljucno z ZDA, ne bi cutile posledic. Lord Halifax je skupaj z vsemi svojimi pristaši preprican, da bodo po koncu vojne stvari ostale natancno takšne, kot so bile prej. Vrnitev na nore versajske tlakovce, vrni­tev v »demokracijo«, torej v kapitalizem, nazaj k vrstam brezposelnih in k rollsroycem, nazaj k sivim cilindrom in hlacam na crto, in saecula saeculorum. Seveda je jasno, da se nic takega ne bo zgodilo. Morda, samo morda bo prišlo do nekakšne slabe kopije tega, ce bo na pogajanjih dosežen mir, a še to le za kratko. Laissez-faire kapitalizem je mrtev. Izbiramo lahko med kolektivno družbo, kakršno bo vzpostavil Hitler, in takšno, ki se lahko oblikuje, ce bo poražen. Ce Hitler v tej vojni zmaga, bo še utrdil svojo prevlado v Evropi, Afriki in na Bližnjem vzhodu, in ce njegove armade do takrat ne bodo že prevec izcrpane, si bo prigrabil še ogromna ozemlja od sovjetske Rusije. Vzpostavil bo vec­razredno kastno družbo, v kateri bo nemški Herrenvolk Angleška revolucija (in) patriotizem (»rasa gospodarjev« oziroma »aristokratska rasa«) vladal nad Slovani in drugimi manjvrednimi ljudstvi, katerih na­loga bo proizvajati poceni kmetijske izdelke. Temnopolte bo enkrat za vselej ponižal v pravo suženjstvo. Resnicni konflikt fašisticnih sil z britanskim imperializmom jezavedanje, da slednji razpada. Še dvajset let takšnega razvoja, pa bo Indija kmecka republika, ki bo z Anglijo povezana samo še v prostovoljnem zavezništvu. »Polopi­ce«, o katerih Hitler govori s takšnim sovraštvom, bodo letele z letali in izdelovale mitraljeze. Fašisticne sanje o imperiju sužnjev se bodo koncale. Po drugi strani pa bomo v primeru poraza zgolj predali naše lastne žrtve drugim gospodarje, ki se bodo lotili dela z novim zagonom in brez kakršnih koli zadržkov. A na tnalu ni samo usoda temnopoltih ljudstev. Nasproti si stojita dve nezdružljivi viziji življenja. Kot pravi Musso­lini: »med demokracijo in totalitarizmom ne more biti nikakršnega kompromisa«. Obe prepricanji ne moreta niti za trenutek živeti eno ob drugem. Dokler obstaja demokracija, celo v svoji zelo nepopolni angleški obliki, je totalitarizem v smrtni nevarnosti. Celoten angleško govoreci svet je obseden z idejo o enakovrednosti ljudi, in ceprav ni preprosto, bi se zlagali, ce bi rekli, da smo bodisi mi bodisi Americani kadar koli sledili svojim besedam tudi z dejanji, je ideja vendarle prisotna, in nekega dne bi lahko postala resnicnost. Ce angleško govoreca kultura ne bo propadla, bo iz nje na koncu nastala družba svobodnih in enakopravnih ljudi. Toda Hitlerjevo poslanstvo je uni­citi ravno to idejo o enakopravnosti – »judovski« oziroma »judovskokršcanski« koncept enakopravnosti. Bog ve, da je to povedal vec kot dovoljkrat. Misel na svet, v katerem bi bili crnski moški enako dobri kot belski in kjer bi Jude Angleška revolucija (in) patriotizem obravnavali kot ljudi, ga navdaja z isto grozo in obupom kot nas misel na svet neskoncnega suženjstva. Pomembno je, da se zavedamo, kako nezdružljivi sta ti dve stališci. Enkrat naslednje leto bo precej verjetno prišlo do prohitlerskega odziva med levo inteligenco. Opozorilni znaki so že tu. Hitlerjevi pozitivni dosežki ugajajo prazni­ni teh ljudi in – v primeru tistih s pacifisticnimi nagnjeni – njihovemu mazohizmu. Že vnaprej je jasno, kaj bodo rekli. Najprej ne bodo hoteli priznati, da se britanski kapitalizem spreminja v nekaj drugega ali da lahko Hitlerjev poraz ne pomeni samo zmage za britanske in ameriške milijonarje. Na tej osnovi bodo potem trdili, da je demokracija »pov­sem enaka« ali »prav tako slaba« kot totalitarizem. V Angliji ni veliko svobode govora, zato je ni nic vec, kot jo je v Nemciji. Prejemati socialno podporo je grozna izkušnja, zato ni nic huje biti v Gestapovih mucilnicah. Na splošno: dve crni je enako bela, pol štruce je enako kot nic kruha. Toda, kar koli že velja za demokracijo in totalitarizem, v resnici nista enaka. To ne bi bilo res niti v primeru, ce bi se britanska demokracija ne bi bila zmožna razviti onkraj trenutne ravni. Celotna zasnova militarizirane kontinen­talne države z njeno tajno policijo, cenzuriranjem litera­ture in prisilnim delom je v temelju razlicna od zasnove ohlapne pomorske demokracije z njenimi revnimi cetrtmi in brezposelnostjo, stavkami in strankarsko politiko. Gre za razliko med kopensko mocjo in pomorsko mocjo, med krutostjo in neucinkovitostjo, med laganjem in samopre­varo, med pripadnikom SS-a in pobiralcem najemnin. In pri izbiranju med obema ne izbiramo toliko glede na njuno sedanjo moc kot glede na to, kaj sta zmožni postati. Toda na neki nacin je nepomembno, ali je demokracija v svoji najboljši ali najslabši obliki »boljša« kot totalitarizem. Angleška revolucija (in) patriotizem Za odlocitev o tem bi bi morali imeti absolutne standarde. Pomembno je samo vprašanje, s kom smo, ko simpatizira-mo, ko nastopi kljucni trenutek. Intelektualci, ki tako radi primerjajo demokracijo s totalitarizmom in »dokazujejo«, da sta enako slaba, so preprosto neresni ljudje, ki se nikoli niso spoprijeli z resnicnostjo. Enako površno nerazumeva­nje fašizma izkazujejo danes, ko se zacenjajo spogledovati z njim, kot so ga kazali pred letom ali dvema, ko so kricali proti njemu. Ni vprašanje, ali lahko v debatnem krožku zagovarjate Hitlerja. Pravo vprašanje je, ali iskreno spre­jemate takšne argumente. Ali ste se pripravljeni podrediti Hitlerjevi vladavini? Ali si želite, da je Anglija poražena, ali ne? Bolje bi bilo, da ste si glede tega na jasnem, preden se lahkomiselno postavite na stran sovražnika. V vojni namrec ne obstaja nic takega kot nevtralnost: v praksi mora clovek pomagati eni ali drugi strani. Ko napoci trenutek resnice, nihce, ki je bil vzgojen v zahodni tradiciji, ne more sprejeti fašisticne vizije sveta. Pomembno je, da to spoznamo zdaj in da razumemo, kaj to pomeni. Ne glede na svojo lenobo, hinavšcino in nepra-vicnost je angleško govoreca civilizacija edina velika ovira na Hitlerjevi poti. Je živo nasprotje vseh »nezmotljivih« dogem fašizma. Zato se vsi fašisticni pisci v zadnjih letih strinjajo, da je treba angleško moc uniciti. Anglijo je tre­ba »iztrebiti«, treba jo je »pokoncati«, »izginiti« mora. Strateško bi se ta vojna lahko koncala tako, da bi si Hitler popolnoma prisvojil Evropo, pri tem pa bi ostal britanski imperij nedotaknjen, britanska sila pa komajda oslablje­na. Toda ideološko to ni mogoce. Ce bi Hitler ponudil kaj takega, bi bila to lahko le izdajalska ponudba, katere namen bi bila posredno podjarmljenje Anglije ali pa po­noven napad v kakem ugodnejšem trenutku. Nikakor ne sme dopustiti, da bi Anglija ostala nekakšen lijak, skozi Angleška revolucija (in) patriotizem katerega bi z druge strani Atlantika v evropske policijske države pritekale smrtno nevarne ideje. In ce na vse skupaj pogledamo z našega zornega kota, vidimo, s kako izjemno pomembnim vprašanjem smo sooceni, kako kljucno je ohraniti našo demokracijo v bolj ali manj nespremenjeni obliki. Toda ohraniti vedno pomeni tudi razširiti. Nismo toliko sooceni z izbiro med zmago in porazom kot med revolucijo in apatijo. Ce bo cilj, za katerega se borimo, v celoti unicen, bomo za to unicenje delno krivi sami. Lahko bi se zgodilo, da bi Anglija uvedla zametke socia­lizma, spremenila to vojno v revolucionarno vojno, pa bi v njej vseeno izgubila. To je vsekakor mogoce. Toda ne glede na to, kako grozno bi bilo to za vsakega polnoletnega državljana, bi bilo veliko manj smrtonosno od »kompro­misnega miru«, ki si ga želi nekaj bogatašev in njihovi najeti lažnivci. Dokoncen propad Anglije lahko doseže samo angleška vlada, ki bi delovala po diktatu Berlina. Toda to se ne more zgoditi, ce se Anglija prej prebudi. Kajti v tem primeru bi bil poraz nedvoumen, boj bi se nadalje-val, ideja pa bi preživela. Razlika med porazom v boju in predajo brez boja nikakor ni samo vprašanje »casti« in ot­rocjega junaštva. Hitler je nekoc dejal, da sprejetje poraza unici dušo naroda. Zveni absurdno, vendar je nedvomno res. Poraz Francije leta 1870 ni zmanjšal njenega vpliva v svetu. Tretja republika je imela, intelektualno gledano, vec vpliva kot Francija Napoleona III. Toda takšen mir, kot so ga sprejeli Pétain, Laval in drušcina, je mogoce kupiti samo z unicenjem nacionalne kulture. Vichyjska vlada bo imela lažno neodvisnost le pod pogojem, da uni­ci glavne znacilnosti francoske kulture: republikanizem, sekularizem, spoštovanje intelekta, rasno strpnost. Ce bomo prej naredili lastno revolucijo, ne moremo biti po­polnoma poraženi. Morda bomo prica korakanju nemških Angleška revolucija (in) patriotizem cet po Whitehallu, a se bo obenem zacel še en proces, ki bo na koncu usoden za nemške sanje o prevladi. Špansko ljudstvo je bilo poraženo, a stvari, ki so se jih naucili v tistih nepozabnih dveh letih in pol, se bodo nekega dne vrnile španskim fašistom kot bumerang. Na zacetku vojne so pogosto navajali Shakespearjeve za­nosne verze. Ce me spomin ne vara, jih je enkrat omenjal celo gospod Chamberlain: Naj pridejo iz vseh strani sveta v orožju, Pa jih odbijemo: nic nas ne gane, Ce sebi Anglija zvesta ostane. Ce verze pravilno interpretiramo, so precej tocni. Toda Anglija mora ostati zvesta sama sebi. Ni zvesta sama sebi, dokler begunce, ki so se zatekli na naše obale, zapira v koncentracijska taborišca in si direktorji podjetij izmišljujejo spretne zvijace, da se izogibajo davku na dobicek. Lahko se poslovimo od Tatlerja in Bystanderja in pozabimo na damo v rollsroyceu. Naslednikov Nelsona in Cromwella ni v lordski zbornici. Na poljih so in na cestah, v tovarnah in v vojski, v poceni lokalih in predmestnih vr­tovih; in trenutno so še vedno v senci generacije duhov. V primerjavi z nalogo ponovne oživitve Anglije je celo zma­ga v vojni, ceprav nujna, zgolj drugotnega pomena. Z revo­lucijo bomo postali bolj in ne manj sami svoji. Popušcanje ne pride v poštev, prav tako ne sklepanje kompromisov, reševanje »demokracije«, stanje na mestu. Nikoli nic ne obstane na mestu. Svojo dedišcino moramo okrepiti ali pa jo bomo izgubili, moramo zrasti ali pa bomo poniknili, moramo iti naprej ali pa bomo nazadovali. Verjamem v Anglijo in verjamem, da bomo šli naprej. Angleška revolucija (in) patriotizem Nikoli ni˜ ne obstane na mestu. Svojo dediš˜ino moramo okrepiti ali pa jo bomo izgubili, moramo zrasti ali pa bomo poniknili, moramo iti naprej ali pa bomo nazadovali. George Orwell