Drago Vobovnik je najbrž najmlajši predsednik odbora Zveze borcev v Sloveniji
KS
je prava baza
Pogovarjati se z Dragom Vobovnikom pomeni poslušati težave posameznika, ki so skupne in skupne težave, ki so težave posameznika. Najbrž najmlajši predsednik odbora Zveze borcev v Sloveniji, družbenopolitični delavec in predsednik krajevne skupnosti Smlednik je o samem delu v najmanjši ozemeljski enpti pri nas dejal:
»Delovanje v krajevni skupnosti naj bi bila vsakemu krajanu prva skrb, saj je to njegova neposredna srenja, kjer vendarle prebije večji dei svojega življenja. Tukaj, v krajevni skupno-sti, se človek sreča pravzaprav z vsemi banal-nostmi življenja, pa naj gre za avtobus, ki za-muja, telefon, cesto, kanalizacijo, družabno življenje, stike s sosedi ali s čimerkoli. To je tista prva stopnica za nastope v javnosti, kjer človek lahko dokazuje svoje sposobnosti. Tukaj navadno nimaš za seboj nič razen prid-nih rok in volje krajanov, prave baze, kot pra-vimo.«
Drago Vobovnik je postal občan občine Šiška nekje v začetku šestdesetih let. Naselil se je v Valburgi, krajevni skupnosti Smlednik, ki sicer sodi v občino šiška, vodovod in elek-trika pato krajevno skupnost vežeta na občino Kranj. Toda to za življenje posameznika najbrž ni pomembno. Kako se torej Drago Vobovnik počuti v vasici na robu občinskih meja? Kot domačin ali še vedno kot prišlek?
»Mi v gradu vendarle živimo nekoliko od-maknjeno, tudi z delom smo vezani na Ljublja-no. Vendar domov seveda ne hodim samo spat, vpet sem v vsa dogajanja kraja in pravim, da sem Smledničan. Resda tukaj nimamo so-rodstvenih vezi, ne poznamo dovolj preteklo-sti, nimamo korenin. Marsikaj nam je težje doumeti, včasih pa prav zato laže rečemo pravo besedo, ker nismo z ničemer obreme-njeni. Očitno smo kar uporabni, saj nas precej deluje v krajevni skupnosti. Žal pa v zadnjem času popušča zagnanost, hkrati pa je tako: in-teres za delo naraste, kakor hitro gre za kon-kretne zadeve.«
In teh stvarnih zadev v krajevni skupnosti v preteklosti ni bilo malo. Dobili so vrtec (ki žal ni polno zaseden), telovadnico, zaklonišče, tele-fonsko centralo, asfaltirane ceste. Še veliko pa je treba opraviti in razjasniti. Tako vprašanje vodovoda, ceste Smlednik — Vikrče, neudob-nih prevozov krajanov do delovnih mest, vpra-šanje pokopališča, večjega števila telefonskih priključkov, pretesne trgovine, zbiralnice mleka, ambulante, popravila starega gradu in še kaj bi se našlo.
»Veste, s strpnostjo je mogoče marsikaj do-seči in urediti...«
Drago Vobovnik je Pohorec. Rojen v kraljici pohorskih vasi Ribnici na Pohorju. Družino petih otrok je preživljal oče kamnosek. Otroci so morali že kmalu gladiti temni in težki, toda lepi pohorski granit. Tam je očitno Drago sta-knil svojo mirno naravo, kajti ali je mogoče z lahkoto premakniti težak kamnit blok? Ni mo-goče brez truda rok in spretnosti misli. V te-mnih dneh majhnega naroda je vsa Vobovni-kova družina odšla v gozdove. Partizanil je tudi mali Drago, opravljal drobnejša obveščevalna
in kurirska pota. Zelo je Draga prizadelo 20. januarja 1945. Oče je padel na samem pragu svobode:
»Gimnazijo sem opravil na Ravnah, slavi-stiko v Ljubljani. Pot me je po opravljeni vojaš-čini zanesla v smledniški vzgojni dom. Odtod sem potoval na Jesenice v železarško indu-strijsko šolo, pa v Kranj na poklicno šolo in po-dobno v Ljubljano. Nazadnje sem pristal na Republiškem sekretariatu za Ijudsko obram-bo, kjer delam kot samostojni svetovalec.«
Kako na hitro predstavljena pot človeka. Nikjer besede o delovnih brigadah, predsedni-kovanju daištva koroških študentov, o neneh-nem stiku z mladino, o učenju siovenščine ra-zredov, neukih našega jezika. V sivih očeh Draga Vobovnika in njegovem malce pogrfcu-jočem glasu je namreč zaslutiti čioveka, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja z drugim človekom. Vedno je znal prisluhniti duši, hrepenenju, odkritjem drugih Ijudi. Nekoč, v mladeniških časih, ga je sla po znanju in odkrivanju naše samobitnosti vodila tudi v študiranje in pretip-kavanje Speransovega »nacionalnega vpra-šanja«. Knjigo in dognanja najbrže še danes skrbno hrani v kotičku svojega srca:
»Ni mi preveč za morje. Sem rajši hribolazec. Imam hudo vrtoglavico, vendar sem zlezel na Triglav. Vsak Slovenec, ki ni prehudo boian, bi moral to storiti. Mene so dobesedno privlekli tja gor, navzdol pa je bilo megleno in tako nisem videl prepadov.«
Drago Vobovnik se v prostih dneh umakne na kmetijo pod Trojanami. Tam za svoje vese-Ije prideluje poljščine, išče svoj mir v zelenih gozdovih in fizičnem delu. Take urice najbrž prinašajo toliko svežine, da se je človek pri-pravljen pametno, gospodarno in načrtno spopadati z vsakdanjim življenjem...
Bogomir Šefic Foto: Marjan Ciglič