2IVL1EN7E IN SVET
TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA
ST. s.
V LJUBLJANI, 18. JULIJA 1836.
KNJIOA M

. 5 i:
NO, SKOČI VEND ARI
M
DR. MAKS KREM2AR NADALJEVANJE
Л^-П omar, ki prenaša malarijo, spada v vrsto anofelid ter. ano-pheles = škodljiv, nekoristen). Imenujejo ga tudi moskito. Prebava najraje v bližini člo-
- veških selišč, v hlevih, kleteh
fd. Tudi razvoj se vrši v neposredni >ližmL Preko dneva dremlje v mračnih, ne preveč mrzlih prostorih, ponoči pa se podaja na lov, katerega žrtve so domače živali in ljudje. Anofeles je nočnjak in pika le samica. V višino se dviga en meter od tal, zaradi tega so naaboHi v nevarnosti tisti, ki spè na tleh. Od svojega legla ne leti dalj kaikor prJbUližno en km, ugoden veter ga lahko nosi tudi višde in dalj. Od našega navadnega komarja (culex) se razlikuje v precejšnji meri. Je večji m iima daljše noge, na steno je prilepljen s popolnoma ravnim telesom in tvori z njo kôt 45°, medtem ko je kuleks na steni upognjen in sta mu zadnji dve tretjini telesa vzporedni s steno (gl. skioo). Anofeles dvigne pri piku tretji pair nog navzgor, kuleks jih obrne navzdol. Pri letu mosikita Je čuti globok, mrmrajoč tom, dočiim je našega navadnega komarja — vsem dobro poznan— visoko zveneč. Ugriz anofela je brez lokalne reakcije, kuleks pušča za seboj srbečo oteklinico, papulo. Nadaljne anatomske posebnosti so, da ima prenašalec malarije spodnje čeljusti v dolžini rilca in lisasta kriia. Tudi v razvoju se že kažejo razlike med moški to m in navadnim komarjem Komar leže svoia jajčka v vodo, iz katerih se razvijejo ličinke in iz ličink šele komar. Jajčka moskita leže v vodi posamič, niso zlepljena v omotih kaikor kuleksova. Ličinke prvega ležijo vodoravno pod vodno gladino, torej vzporedno z vodno površino. ličinke drugega pa pošev ali navpično na vodno gladino.
Mehanizem infekcije in razvoj parasita sta naslednja: V komarievi slinavki so parasiiti, ki imajo srpasto obliko (nem Sichelkeim) in jih zovemo sporo-zoite. Ti sporozoiti pridejo, ko prehode komar s svojim rilcem kožo, s slino v rano in tako v krvni obtolk, kjer rabijo približno 1 dio 3 tedne, da se razmnožijo v tolikem številu in izzovejo prvi napad malarije. Ako v takem napadu
ANOFELES KULEICS
vzamemo bolniku kapljo krvi in jo 'pregledamo pod mikroskopom, bomo našli parasita v rdečih krvnih "telescih (erythrocytih). Parasit se množi v človeški krvi nespolno, po schizogoniji, kakor pravimo. Ker pa se rod ne more večno razmnoževati nespolno, se del teh sporozoitov pretvori v spolne oblike (gamete), v moške m ženske ga-mete. Spolno razmnoževanje (sporogpo-nia se ne izvrši v človeški krvi. marveč v komarjevem telesu. Pri ponovnem pfku vsesa komar s krvio tudi gamete; v komarjevem črevesu se spajajo (kopulirajo) moške gamete z ženskimi, iz teh nastaja» novi individujiKooki-net), ki se naselijo v črevesni steni komarja. Ookineti se obdajo z mešičkom (ooeysta); v oocisti dozorevajo novi sporozoiti, obenem pa dozoreva tudi oocista, ki se razpoči in iz nje potujejo sporozoiti v komarjevo slinavko, kier čakajo pripravljeni na ugodno priliko, da bodo pri komarjev i pojêdiimi tudi oni dedežni človeške krvi in s tam zaključili razvojni krog (cyklus).
Kakor vidimo, potrebuje mailarični parasit za svoj razvoj i človeka i komarja. Kjerkoli bi se nami posrečilo prerezati ta razvojni krog, tedaj bi v tem trenutku morala malarija prenehati. Ako bi n. pr. na kakršenkoli način preprečili, da ne bi prišlo do sporogo-nrje v komarjevem telesu (recimo, da bi zatrti vse komarje), tedaij bi se ne razvili zreli sporozoiti, brez katerih
anofeles ne more prenašati malarije. Toda podrobneje o tem, ko bo govor o antimailarični borbi. — Na zarod anofe-lid (jajčka, ličinke) infekcija ne prehaja.
Glavno in najbolj razširjeno antima-larično sredstvo je danes kinin, ki deluje parasitotropno, to je specifično na plasmodium malarije. Pridobivajo ga :z lubja kinovca (cortex chinae). Pradomovina kinovca (cinchona calisaya) je Južna Amerika; raste zelo visoko, dva do tn tisoč m na Kordiljerah, v Peruju in Boliviji. Zgodovina pripoveduje, da je prinesia lubje kinovca iz Peruja v Španijo grofica del Chinchon v 1. 1639., ki je bida žena grofa del Chinchona, podkralja v Peruju. Legenda pravi, da je grofica obolela za malarijo 1. 1638 in leipa Peruanka Zuma da ji je izdala skrivnost zdravilnega učinka tega lubja. To je tvegala vzlic smrtni nevarnosti, ki ji je grozila, ker domačini niso hoteli za nobeno ceno izdati tujcem Skrivnosti. To legendo je uporabil francoski pesmik La Fontaine (1621 — 1695) za svojo pesnitev »Poème sur le Qui-nauina« (spev o kinovcu), ki je izšla 1. 1682. Legendarično snov je zbrala v obliki novele madame de Gen lis. objavljena L 1817 (Zuma ou ja découverte du Qumauina, Zuma ali odkritje kinov-ca). Tudi draimska pesnitev je nastala fe te legende (Lemoine — Montigny, Meyer: Amazampo ou la - Découverte du Quinauina), ki je biila uprizorjena prvič 1. 1836. Poznejša raziskavamja pa so pokazala, da zgodovinski podatki triso povsem točni. Gonzales Prada 1. 1930. objavil v londonski Morning Post, da je grofica del Chinchon prišla že L 1629 v Peru in ni verietmo. da bi obolela za malarijo šele t»o devetih letih svojega prebivanja v Peruju, kakor se Je to dosedaj smatralo; ozdravljenje od malariHe se je izvršilo vsekako pred L 1633 m ne leta 1638. Zelo verjetno je, da so Spanci, katerim Je podkralj pripovedoval o težki bolezni in o čudežnem ozdravljenju svoje žene, bili mnenja, da se je to dogajalo tik pred potekom njegove službene dobe ( 1.1639), kar jih je še bolj utrdilo v njih veri, ko je podkraljeva žena, preden je odpotovala v Evropo, umrla v Cartageni 1. 1841. Markham, angleški ktainolog, k' je priobčil monografijo (1.1874) o pod-kraiijevi ženi, je moral svoje objave popraviti primerno novejšim zgodovinskim podatkom. Prva žena podkralja
grofa del Chinchona, Ana de Osorio, ie umrla, preden je bil grof imenovan za podkralja, torej ni nikdar stopila na peruanska tla. Podkraljica je bila druga njegova žena, Francisca Henrianes de Rivera.
2e pred imenovano podkrailjico pripovedujejo zgodovinska poročila o čudovitem učinku lubja kinovca pri malariji. Tako Je bil z njo rešen mailarije španski corregidor Don Juan Lopez de Canizares v 1. 1630; avguštinec Anto-nis de la Cailaincha je poročal v 1.1633. o izbornih rezultatih, ki so jih imeli z lubjem kinovca pri zdravljenju malarije v Luni.
Verjetno je, da so domačini Peruja poznali zdravilno moč tega lubja že dolgo poprej, preden so se polastili dežele Španci. Vendar nekateri dvomijo o tem in navajajo kot dokaz, da je Inka Garcilasso navedel v svojem seznamu domačih zdravil vsa mogoča sredstva, lubja kinovca pa ne'omenja. 2e omenjeni Gonzafles Prada je mnenja, da piše Garcilasso, ki je bil sin princese iz rodu Inka in španskega osvojevalca, v svoiih »comentarios reales,« da so Indijanci uporabljali mnoga zdravilna zelišča, katerih imen se ne more sporni« njati, ker so zdravilni učinki teh zelišč bili poznani le zdravnikom, ki so lečili pripadnike kraljevega rodu, seznanjali so se pa z njimi le po usrtnem izročilu. Prav verjetno je torej, da so pred osvojitvijo dežele po Špancih poznali zdravilni učinek kinovca proti malariji vsaj zdravniki odlične družbe. Domnevno so vladarji Inkov čuvali to v tajnosti iz političnih ozirov, kar jim je znatno olajšalo vladanje nad ljudstvom. Cšm so se Spanci polastili dežele in ogražali vladarsko moč Inkov, je bik) to čuvanje tajnosti o zdravilnem učinku kiinovčevega lubja več ali manj brez pomena in kaj lahko se je zgodilo, da je skrivnost postala javna. Ko so se domačini s »prišleki« nekoliko sprijaznili in so se med njimi sklepali zakoni, ni bilo paič nobenega povoda, da bi se stvar še v naprej obdržala v skrivnosti.
DALJE
N I K O L A TESLA
EABEBKI OB OSEMDESETLETNICI NJEGOVEGA ROJSTVA (10. JULIJA 1И66.)
MIROSLAV A D L E SIO
NADALJEVANJE
la dva načina vpliva Kolumbova zemlja na Evropca: ali ga omami ali iztrezni. O svojski omami nadarjenega človeka v senci nebotičnikov priča že obisko-
_I valeč Amerike, po povratku
rad izgublja tla pod nogami ter si z novimi pogledi na svet, na požlahtitev človeškega plemena izruva, pupinsko ožarjajoč sebe in omalovažujoč okolje, potrebno pravokotnost. Teslo je Novi svet iztreznil. Edison, idol iznajdite-ljev, ki je spoznal genialnost Tesle kmalu po njegovem prihodu v New-York — ob priliki namreč, ko je bil Tesla tekom noči popravil električno centralo na tedanjem največjem preko-oceanskem parniku Oberonu, ki ji štab inženirjev z Edisonom vred in bil kos — vprav Edison, ki mu je Tesla dokazal Napoleonov izrek: »Bitko dobiš le z mladimi generali in starimi majorji«, je današnjemu osemdesetletniku pomagal, da je poln gneva zapustil izkoriščevalce ter pričel delo na lastno pest. Z izredno voljo do dela si ie po kratkotrajnih peripetijah zgradil lastni laboratorij, iz katerega je izšlo vedno več patentov.
Jugoslovani, ki si nismo mogli iz talentov za odkrivanje in izumljanje kovati blagostanja, ker smo bili vzdolž stoletij, ko so si svobodni narodi s svojimi velikimi možmi ustvarjali industrijo, razširjali trgovino ter se dvigali hkrati gospodarsko in politično, usužnjeni, podcenjujemo patente, tolažeč se pri njih s tem, da se ie naš narod kmetov, poetov in junakov s svojimi izumitelji pač le dodobra oddolžil svetu za prejete dobrine civilizacije. Pri Tesli, ki je iznajdbe družil vedno z odkritji tako, da imajo njegovi patentni spisi večjo znanstveno vrednost kot mnogi spisi v znanstvenih publikacijah, ne smemo golopalčiti sodbe o patentih. Čeprav se zdi. da morejo biti le Ampère, Faraday, Rôntgen ali na sploh učenjaki, ki svoja tehnično važna odkritja in izume niso patentirali, vzor idealizma in požrtvovalnosti, se bi vendar močno zmotili, ko bi Tesli odrekali te lastnosti. Učenjak, ki nima tednih dohodkov, pa vendar žrtvuje
ves svoj zaslužek, ki mu ga donašajo patenti, gradnji laboratorijev in znanstvenemu proučevanju, ni in ne more biti materialist. Povsem drugače pa moramo soditi preroka idealizma v ameriški znanosti, Pupina. Njegovo popularno delo »From emigrant to inventorie ki naj bi bilo evangelij znanstvenega idealizma*) mine Teslo z molkom, ki je vse graje vreden. Zamol-čati neprijetnega nasprotnika — da je ta beseda navzlic idealizmu človeškega, prečloveškega ustroja znanstvenih zavodov upravičljiva, menda ni treba posebej omenjati — še ni najhujše zlo. Toda krasiti sebe z lavorikami, ki pri-tičejo drugemu, to je poslednja stopnja omame. V Evropi so zlasti preko Ferrarisa in Olivo - Dobrowolskega ovrgli Teslove patente o trofaznem stroju, vendar ni resnega dela, kii ne bi Teslo postavilo v zgodovini prenosa električne energije na prvo mesto. Da tega Pupin ni storil in da je povrh zamolčal prioriteto Tesle pri odkritju in tehnični izpopolnitvi električnih rezo-natorjev in sebi pripisal glavne zasluge, to pred petnajstimi meseci umrlemu posestniku ogromnih farm na Hemlock Hillu ne bo mogla oprostiti zgodovina.
Storili bi veliko in neodpustljrvo napako, če bi hkrati z zaslužnim biografom N. Tesle Slavkom Bokšanom dvignili Teslo visoko nad Hertza, Edisona in Marconija. Zgodovina naravo-znanstva in tehnike ie namreč prepolna odkritij in iznajdb, ki so jih sočasno napravili razni možje v raznih deželah in na različnih podlagah. Naposled pa z odrekanjem zaslug možem, ki sp na katerikoli način koristili znanosti in napredku, tudi največjemu geniju ni mogoče priboriti breziizjem-nega priznanja. Tu morajo pričati le
•) V slovenskem prevodu №. L Pupin: »Od pastirja do izumitelja« beremo m štreni 76 (IL del): »Glavni namen moje knjige je, da opišem prebujenje idealizma v ameriški znanosti, predvsem v fizikalnih vedah in v industrijah, ki so z njimi т zvezi... Vse moje dosedanje pripovedovanje je poskus, dokazati, da sem priča, katere pričevanje je pristojno in tehtno.«
dela sama. Izum generatorja za trofa-zni tok, visokofrekvenčni transformator na olje, so izumi, ki jih moramo brez pridržka pripisati Tesli. Z njimi bo ob strani zgoraj navedenih učenjakov ostalo za vedno zapisano v zgodovini znanosti in napredka ime Ličana, Tesle.
Podroben oris Teslovega razgibanega življenja bi nas dovedel predaleč; zato se omejimo na peščico dejstev.
Tesla se je rodil 10. julija 1856. v mali vasici Smiljan blizu Gospiča v kr-šni Liki. Njegov oče — sin Napoleonovega oficirja — je bil pravoslavni duhovnik, globok mislec, izreden pridigar in pisatelj. Njegova mati je bila iz ugledne rodbine; pisati in brati ni znala, vendar je znala na pamet vso srbsko narodno poezijo z Gorskim vencem vred in bila obenem sila iznajdljiva. Tesla je bil v otroških letih vedno bolan. Vendar mu je očetova svojska vzgoja vcepila že v nežnih letih voljo do umskega dela. Ta vzgoja je obstojala v tem, da je moral učenec uganiti kaj kdo misli, poiskati napako v dani trditvi, ponavljati dolge izreke, izračunati na pamet obsežne račune itd.
Šolal se je Tesla v Smiljanu, Gospi-čti (nižja realka), Karlovcu (višja realka), Gradcu in Pragi ( tehnika). Vse do tehnike se v šoli ni odlikoval. Kakor je že kot otrok ljubil knjigo, tako je kot dijak sovražil »šolsko knjigo«. Prav po Napoleonovi trditvi, da »oni ne bo prišel daleč, ki že spočetka ▼e, kam mu je iti«, se je izven šole z zajedljivo vztrajnostjo lotil vsakega dela, ne da bi prej mnogo spraševal ali mu bo kos. Ta lastnost ga je spremljala tudi pozneje ter ga mimo dvoma vedla do rešitve zastavljenih vprašanj.
Že kot inženir v Budimpešti si je izbral življenjsko delo: do kraja rešiti problem prenosa električne energije. Večina njegovega polstoletnega truda je bila posvečena temu smotru. Ko je bil v sredini osemdesetih let s pomočjo vrtilnega magnetnega polja ustvaril generator in motor na mnogofazni izmenični tok in tako rešil žični prenos električne energije na velike razdalje, se je lotil takoj proučevanja brezžičnega prenosa. Na poti k tej rešitvi je iznašel po njem imenovani visokofrekvenčni transformator in odkril zakonitosti električne rezonance. Ogromna električna polja, ki so jih proizvajali visokofrekvenčni transformatorji v la-
boratoriju ob Skalnem gorovju, in v katerih so svetlo žareli razredčeni plini, niso posredovali Tesli le idejo o žarnici bodočnosti temveč so mu zelo zgodaj dali prepričanje o izvedljivosti brezžičnega prenosa poročil. Ko je v devetdesetih letih zavladala v Ameriki pa tudi v Evropi manija predavanj, je dal svojim idejam in nazorom otipljivo obliko v predavanjih, ki jih je imel po vsej Uniji in v evropskih prestolnicah. Pet sto strani obsegajoča knjiga Teslovega dela do leta 1894., ki jo je izdal T. C. Martin, je bila tako nabrek-njena od idej, odkritij in iznajdb, da je vzdolž treh desetletij služila patentnim uradom za izpodbijanje patentnih prijav na področju elektrotehnike.
H koncu tega paberkovanja, pa ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, kje moramo prav za prav iskati izvor omenjenih Teslovih stvaritev. Ali moremo vse pripisati zgolj njegovi prirodni nadarjenosti? Skoraj se nam vsiljuje odgovor: Ne! Kajti nikdar in nikoli ne bomo verjeli, da je bilo razgibano kolesje stroja, razvejen sestav sonetnega venca ali skratka, da so, bili raznoliki proizvodi človeške ustvarjalske fantazije ustvarjeni brez truda, brez samo-zatajevanja, brez duševnih in telesnih muk. Nad vsemi sadovi velikih osebnosti počiva vztrajnost, potrpljenje, moč volje, neuklonljivost, vse p«a oplemeniteno z željo koristiti, z željo darovati sebe drugim. In to darovanje je pri največjih vedno brez koristolov-stva, da, brez pričakovanja hvale. Čeprav pogrešamo v tehničnih odkritjih mnoga gibala, ki jih občudujemo pri pesniku, čeprav pogrešamo bolest, povzročiteljico sozvenenja pri. milijonu ubranih duš, spremlja vendarle tudi nje neka neizrekljiva duševna borba, ki meji ob tragiko na eni in doživljanj polno omamo na drugi strani. V tem pravcu se nam odkriva Teslovo uresničevanje »idealov« kot genialna borba s časom, vprav po spoznanju Byrono-vega Manfreda:
»Mar verješ, da življenje zavisi od časa? Da, vendar čas izmeriš le z — deli!«
SVETOSLAVPERUZZI
»Očeta morostarja« ni yečl
Sredi priprav in veselja, ko se je namenjal iz sončnega Splita za nekaj tednov v slovenske gozdove, mu je zastalo srce. Ni dočakal izpolnitve želje svojih poslednjih trideset let, kolikor jih je preživel med poučevanjem in delom na srednji tehniški šoli v Splitu, da bi ga premestili na zavod
v	naših krajih, koder bi si mogel utešiti glad po naših temnih gozdovih, bistrih potokih, zelenih livadah, da bi se opil vonja barjanske zemlje, vse zavite v srebrne meglice, mehke in žametne, kakršen je bil sam, ki ga je ta zemlja rodila.
Kakor večina naših likovnih je tudi Pe-ruzzi pričel svojo pot na nekdanji ljubljanski obrtni šoli. Od tod ga je zaneslo na Dunaj. Takrat se je stoletje pravkar preobračalo. Lepega, mladega fanta so tovariši takoj vzljubili, posebno Meštrovič, s katerim sta bila nerazdružna. Delala sta v istem ateljeju na akademiji in tudi kasneje sta imela svoji delavnici drugo poleg druge-»Oče morostar« in »Pastirček«, kakor so ju imenovali na akademiji, ti dve imeni vzbujata mnogim prav danes ob Peruzzije-
vi	smrti spomine na najlepša dijaška leta, polna idealizma in slovanske zavesti, ki je rodila prav po Peruzzijevi zaslugi dunajsko »Vesno«.
Rajnki je bil Slovan vseskozi. Trudil se je, da bi združil vse na Dunaju živeče umetnike slovanskih narodnosti v enotno društvo. V celoti mu ni uspelo, ustanovil pa je »Vesno« društvo slovenskih in hrvatskih dijakov upodabljajočih umetnosti, v katerem so bili poleg drugih Kerdič, Kriz-man, Meštrovič, Gaspari, Santel, Birolla, Makso Koželj, Fr. Klemenčič in pozneje Smrekar. V društvenem lokalu v Tonngas-se, ki ga je Gaspari vsega poslikal s karikaturami odbornikov, so prirejali predavanja, ki so utrjevala in krepila ponos in zavest slovanstva. Cankar jih je včasi obiskal, za »Gospo Judit« so imeli celo medsebojno tekmovanje in je zmagal Smrekar s svojim osnutkom za naslovno stran.
Vse druščine duša pa je bil vsikdar »oče morostar«. On je poravnaval vsa ona nesoglasja in prepirčke, kakršni so običajni med mladimi ljudmi, polnih ognja in zane-šenjaštva. S svojo srčno dobroto in preprosto besedo je na mah pomiril vso družino, ki se ga je zato še tesneje oklepala.
Po akademiji je imel precej dela. Zmagal je pri nekaterih večjih razpisih. Nameraval je ostati v Ljubljani, pa je sel še prej na morje, kar tako na oddih za kratek čas. Split pa ga je priklenil nase za 30 let in za vso večnost.
Z nekdanjimi tovariši iz »Vesne« je stalno dopisoval. Iz slehernega pisma je govorila želja po domovini. Pričakovali so ga, se ga veselili, njega, ki je vse izmiril, ki ga je bila sama dobrota in pravičnost. Ni dvo-
ma, da bi njegov povratek r Ljubljano mnogo pomagal k zboljšanju kričečih razmer v naši upodabljajoči umetnosti Pa ga nikdar več ne bol Kako je Skoda dobrega »očeta morostarja« vedo in čutijo vsi, H so Svetoslava Peruzzija poznali in so mu bili prijatelji
Prvo Peruzzijevo večje delo je bil nekdanji cesailîv spomenik pred sodmijo ▼ Ljubljani, ki so ga pozneje spremenili ▼ Miklošičev spomenik. Dobil je prvo nagrado za osnutek Gregorčičevega nagrobnika, za osnutek spomenika pokrajinskemu pesniku Tarasu Sevčenku, ki je bil v mednarodni konkurenci ocenjen za najboljše delo, izdelal pa je spomenik Jana Lege Y Pragi, Medvedov nagrobnik v Kamniku, nagrobni spomenik Adamiču in Lundru, spomenik »kranjskim Janezom« na ljubljanskem pokopališču, Jurcev mavzolej, v Postojni, plaketo dona Bulica, podobo pisatelja Dinka Šimunoviča, Levstikovo plaketo na spomeniku v Vel. Laščah podobo založnika Bamberga, reliefe z motivi povodnega moža za St. Jakobski most, ki jih še doslej niso namestili itd. Mmogo je pomagal svojemu zvestemu tovarišu Meštroviču, posebno pri njegovih zgodnejših deltih, pri Račičevem mavzoleju v Cavtatu in drugod. Za 53 let, kolikor jih je pokojni S ve t osla v Peruzzi doživel, dovolj del, da mu bodo ohranila ime slovenskega človeka in umetnika v kulturni zgodovini našega naroda.
Fran škodlar
ČUDEŽNI OTROCI
NEVARNOSTI ZA DUŠEVNI RAZVOJ
a čudežne otroke označujemo one, ki kažejo že zgodaj izrazito nadarjenost za to ali ono ___stroko. Preiskave, ki jih je izvršila švicarska psihologinja Frančiška Baumgarten, pa nam pokažejo," da je običajno naziranje, po katerem so ti otroci samo enostransko nadarjeni, napačno. Tudi drugače so večinoma — posebno v intelektualnem pogledu — nad povprečjem svojih vrstnikov in ee odlikujejo po živahni naravni razboritosti,
po zdravi človešH pameti in velikem veselju do dela. Ponovno je bito mogoče ugotoviti, da imajo ti otroci po več spominih sposobnosti, ki bi se razvile prav tafeo kakor njih čudežna sposobnost, če M jim jih bili vzgajali tako kakor to. Žali pa jim goje sposobnosti večinoma zelo enostransko. Talko je n. pr. 14 letna vintuozinja na gosli opravila z najboljšim redom izpit za ključavničarsko in bi pač postala lahko tudi v tej stroki ne-kaj izvrstnega.
TRIJE MUŠKETIRJI
AUXKSAMDEI
Mmctmknm a nwms m dovoum
»ANGEC REŠITELJ« »Izgubljena sem!« je jecljala Ana Avstrijska. Kardinal ve vse in on je tisti, ki je ničesar slutečega kralja pripravil do tega. Kmalu bo vse znano 1 Izgubljena sem!«
Kraljica je bila zares v težavnem položaju, zlasti še, ker je čutila, da jo je morala izdati neka dvorna dama. Zato se ni mogla zaupati nikomur.
»Ali morem Vašemu Veličanstvu na kakšen način koristiti?« je vprašal nežen in sočuvstvujoč glas. Bila je gospa Bonacieuxova. Kraljica se ni mogla odločiti, toda oči mlade ženske so kazale tako zvesto vdanost, da je slednjič vendarle sklenila izročiti svojo usodo v roke te preproste ženske.
M ч st
Cela vrsta umetniàko močno nadarjenih otrok kaže sploh izrazito nadarjenost za praktične življenjske naloge, do-čim jim 'nadarjenosti za abstraktne naloge često nedostaje.
Na vprašanje, katere nadarjenosti se pokažejo najprvo, odgovarja Baugarte-nova, da so to lahko vse. Najprvo je pač spoznati umetniške sposobnosti, v katerih se kažejo motorična nagnjenja, in zato je med čudežnimi otroki toliko glasbenih virtuozov. Na zgodnjem razvoju motoričnih nagnjenj temeljijo tudi uspehi otroških športnih virtuozov. Motorika se pa pri čudežnih otrocih ne kaže samo v vrsti njih nadarjenosti, temveč tudi v
njih izraziti živahnosti. Večinoma so vesele narave. Kjer se pojavlja turobnost, je manj v zvezi ž nadarjenostjo, kolikor z materialnim položajem staršev, ali zahtevo nespametnih staršev, naji bo otrok vedno resen, češ, da se mora čudežni otrok vesti kakor odrasel človek. To otroka seveda teži.
Čudežni otroci so prav radi v družbi drugih otrok in se ž njimi igrajo, baš zato, ker. imajo potrebo, da se izdivjajo. Od drugih otrok pa se razlikujejo zelo očitno po tem, da se dobro zavedajo svojih odnosov do zaslužka. Vedo, da morajo zaslužiti. Otroci se često čutijo naravnost za rednike svojih družin. Iz te-
naj pod nobenim pogojem ne potuje sam. »Če hoče kdo izmed vas doseči svoj smoter, potem morate odpotovati vsaj štirje. Dobiti morate še pred polnočjo dovoljenje za dopust najbolje za štirinajst dni. Pri meni lahko dobite vse, kar je potrebno za pot.«
NASVET GOSPODA DE
TREVILLEA Kraljica je napisala pismo, ga zapečatila ter ga izročila gospe Bonacieuxovi, ki je vedela, da sme računati z d' Ar-tagnanom. Xa Je bil res takoj pripravljen izvršiti nevarno uslugo Brez ovinkov je šel k gospodu de Trevilleu, čigar vdanost kraljici mu je bila znana, razložil mu je vse ter je dobil nasvet,
ga izvira neka zgodnja življenjska resnost, ki jo pogostoma po grešno smatrajo za posJedico zgodnje duševne dozore-loeti.
Razvoj in vzgoja posebnih otrokovih nagnjenj zavisi v oetaJem popolnoma od okolice,v kateri otrok živi, in od tega, kako posamezne kulturne dobe cenijo določene nadarjenosti. Vsaka družbena oblika in vsaka kulturna doba ima vendar svoj določeni ideal nadarjenosti in genija. V dobah z drugačnimi ideali, nego so bili dosedanji bodo občudovali pač drugačne sposobnosti. V splošnem pa cenijo starši čudežnih otrok le takšne
sposobnosti, ki se dado x uspehom izkoriščati za zaslužek.
Uspehi čudežnih otrok temeljijo na stopnjevani obliki in novi kombinaciji nagnjenj, ki so bila že v starših ali njih prednikih. Ker je otrokova nadarjenost v nekem določenem razmerju do nadarjenosti staršev, je umljivo, da vzgajajo ti in umevajo nadarjenost, do katere so samo nagnjeni. To pa prinaša po drugi drugi strani nevarnost, da starši, ki so sami nadarjeni in interesirani, vidijo v otroku nekaj, česar ni in spravijo otroka na nepravo pot. Nevarnost za duéevni razvoj obroka tiči tudi v tem, da smatrajo starši, posebno če žive v tesnih
VOJNI NAČRT Štirje prijatelji so se sešli pri Atho-su, ki je bil že davno s trgovcem z nogavicami na svobodi.
»Najprvo moramo izdelati vojni načrt.« je rekel Athos. »Kam predvsem?«
»V Calais,« je odvrnil dArtagnan, »to je najravnejša pot v London. Imam samo nalogo, da izročim to pismo. Če padem, mora eden izmed vas prevzeti
pismo in potovati dalje. Če pade tnd! ta, je na vrsti prihodnji. Glavno da pride eden v London. V tem moš-njičku je tri sto zlatnikov. Za vsakega po pet in sedemdeset. Razdelimo si jih takoj!«
razmerah, otrokov talent za vir bodočega bogastva.
Zanimivo je sploh dobro razmerje, Id obstoja med čudežnimi otroki in starši. Tu je vzrok gotovo v nekem čutu hvaležnosti do razumevanja, ki ga kažejo starši za posebnosti svojega obroka in njih požrtvovalnost v boju za uveljavlje-nje otrokovega daru Tudi to, da ravnajo s takšnimi otroki kakor z odraslimi, bo imefto svoj vpliv.	Prof. h. b.
TVORNICA BREZ OKEN, HISA IZ STEKLA
»Hershey Chocolaté Company« Je v Pen-eilvaniji otvorila novo tovarno, ki nima no-
benega okna. Stavba je zunaj slepa, znotraj lepa. S srečno kombinacijo svetit in leč so doeegli rdečkasto razsvetljavo, loč, kakršno včasih razliva rožnoprstna zarja. Tvor-nica je jako tiha. namreč obita z »akustično plutovino«, in varna pred ognjem, saj ▼ njej ni drugega lesa nego—svinčniki I Požar bi se kajpak utegnil lotiti papirja, toda takoj ti ga ustavilo samogibno bruhanje ogljikovega plana. —Prvo stekleno hišo bo dobil v New Yorku trg Times Square. Imela bo tri nadstropja in kristalen stolp. Sest drugih takih poelopij je v načrta. V Corningu (država New York) gradijo tudi tabrtko, pri kateri bo pročelje iz »«tenkienih opeke. To pa je steklarna.	(n)
ODHOD
»Dobro, d'Artagnan, modro govoriš!« je rekel Athos. In nikar ne pozabite, da so mi potrebne morske kopeli in vi me boste spremili. Če nas primejo, jim pokažem svoje pismo, vi pa svoja dopustna dovoljenja. Če nas bodo napadli, se bomo branili! Oborožili bomo svoje služabnike s samokresi in leskami. Sprejeli bomo borbo, če-
tudi bi poslali na nas celo armado!«
Ob dveh zjutraj je zapustila četica Pariz skozi vrata Sv. Denisa. Ognjeviti črni konji in marcialna vnanjost mušketirjev so izdajali preizkušene voj-ščake.
PO BOLGARSKIH PLANINAH IN DOLINAH
DR. MILAN SI J ANICO NADALJEVANJE
Dragomanu, ki je prva postaja na bolgarskih tleh, sta nas sprejela dva odposlanca B. T.
_S. (Blgarskega turističeskega
sjuza) iz Sofije.Veselila nas je ta pozornost У prijaznem razgovoru nam je hitro potekel čas in približno čez poldrugo uro smo se ustavili v Sofiji. Oživeli smo, ko smo dospeli na prvi cilj. Tu naa je že čakala skupina sofij-
Naslednji dan je bil namenjen ogledu bolgarske prestolnice. Opravili pa smo mnogo več, ker smo se — izven programa — povzpeli še na Vitošo. Razume se, da enodnevni, oziroma pol-dnevni ogled mesta, ki šteje nad 250 tisoč prebivalcev, ne more biti drugačen, kakor bežen in površen. Le najvažnejše javne institucije smo si lahko ogledali. Zedivila nas je edinstvena
NOTRANJOST CERKVE ALEKSANDRA
skih turistov. Predsednik B. T. S. Gal-čev je izpregovoril nekaj kratkih pozdravnih besed, ki se mu je zanje zahvalil en član naše družbe. Dame so prejele v pozdrav šopke poljskih rož, nato pa smo se v udobnem luksuznem avtobusu odpeljali skozi razsvetljene sofijske ulice v moderen in z vsem kon-fortom opremljen štirinadstropni hotel Koop. Z ozirom na našo utrujenost ni bilo ta večer nikakih večjih ceremonij, temveč smo po kratki večerji zasedli največjo spalnico, ki je najbrže namenjena za take skupinske goste. (Dame so bile za eno nadstropje niže).
zgradba v Mzantskem sloga, i. j. cet* kev Aleksandra Nevskega, ki tako po vnanjoeti kakor tudi bogati notranjosti (marmor, zlato, rezbarije) učinkuje nad vse mogočno in osvajajoče. Uslužni domačini, ki so nas vsepovsod sprem Ijali in nam vse tolmačili, so nam tudi pojasnili, da je ta stavba rusko delo.
Že prvi dan nas je spremljal domačin Aleksander Hristov, po poklicu čr-kostavec, ki nam je bil od B. T. S. za spremljevalca dodeljen in ki nas je spremljal tudi na vseh gorskih turah. Sčasoma smo postali naravnost prijatelji in tudi on se je privadil na do-
Vitoše) prVemn bolgarskemu ревпОм in revolucionarju L Vazova. Mimogrede smo pogledali бе ▼ poslopje počiv»-jočega narodnega sobranja (parlamenta), ki spi globoko spanje — pravične-
mCb platneno steno begsjofl obleki,
zvezde, tako da je iluzija poletne noči dovršena. Gledališče služi open in drami. Kadar igrajo drame, odstranijo pred odrom stoječi prostor za orkester
in vsi parterni sedeži se premaknejo za isto širino do odra. Kljub tej moderni opremi gledališče baje ni predrago, zlasti ne v višjih nadstropjih balkona. Domačini so se z navdušenjem spominjali svoječasnega gosto-
msče Ime KrStof, e katerim smo ga bili ▼ šali prekrstili
2e pri tej katedrali so začele kakor strojnice »regljati« Compur-zaklopke vseh osem foto-amaterjev, in ta pesem nas je spremljala odslej na vsej poti Bliža katedrale smo obiskali nadvse skromen spomenik (granitna skala z
ga ali krivičnega? — ne morem presoditi. Poučen je bil ogled prestolniškega gledališča, ki je po svoji moderni tehnični opremi najbrže prvo na Balkanu. Oder je zares ogromen; prostora ima za tri sccne, od katerih je ena lahko
odprta proti dvorani, medtem, ko se drugi dve pripravljata. S pomočjo elektrificiranih naprav se nato scene po tirnicah enostavno in brez večje zamude izmenjajo. Od drugih tehničnih novosti omenjam še nevideno čudo, da se morejo z reflektorji velikansko polkrožno, d<
SPOMENIK CARJA OSVC
etnografski muzej. V pohodu skozi sobe je naše zanimanje pritegnila zlasti orožarna, kjer je poleg jeklenega bu-zdovana in 7 cevne puške gospodoval svojevrsten top — ves iz lesa, ki so ga
DITEUA IN UNIVERZA
znanega imena zagledal na neki hiši spominsko ploščo našemu rojaku prof. Bezenšku. Ker sem od družbe zaostal, nisem mogel dobiti pojasnila, kakšno je to poslopje; dobro pa mi je vendar
Bolgari uporabljali т bojih s Turki. O njegovih efektih nismo zvedeli nič podrobnega, zdaj je pač samo častitljiv spomeniki
Narodne noše zavzemajo seveda največji del prostora. Med njimi so tudi voie iz Bitolja, Skopi j a in drugih kraje t
delo, ko sem videl, kako znajo Bolgari ceniti trud in napor našega človeka.
D	A	L J	S
naše Južne Srbije, ki jo Bolgari ter zemljevidi nazivajo Makedonija (in ki se tudi sama tako imenuje).
Popoldne smo si ogledali zoološki vrt, ki je še dovolj bogato založen. Na povratku skozi mesto sem y. ulici пвм
KRALJEVI DVOR
vanja našega umetnika Šimenca in tudi Kunčeve. Poznali so tudi odrsko delo B. Nušiča. Kulturni stiki so vedno jačji.
MimO spomenika ruskemu carju Aleksandru Osvoboditelju smo hiteli v
ERASMUS ROTTERDAMUS
Pred 400. leti, dne 12. VII. 1536. je umrl v Baelu najpomembnejši humanist in učenjak 16 stoletja Erasmus Rotterdamus. Rojen je bil 1467. v Rotterdamu, kot nezakonski •in plemiča Gerharda de Praeta in hčere nekega zdravnika. Ker sta mu oče in mati kmalu umrla, ga je dal varuh v samostan Herzogembusch. Odtod je prišel k redovnikom v Emaus pri Goudi- Že tedaj se je ba. vil vneto s starimi klasiUoi in deli humanista Lavrencija Valle. 1491. je Sel v Cambrai in poslal duhovnik. Nato je nadaljevali študije v Parizu. Tu ee je seznanil z lordom MonU joyem, ki ga je vzel 1497. e seboj na Angleško. Takrat je sklenil prijateljstvo s Tomažem Morom, Johnom Coletom in drugimi somišljeniki. 1506—00 je živel v Itailiji in imel tesne zveze e humanisti. Henrik VIII. ga je povabil zopet na Angleško. Tu je poučeval grščino v Cambrigeju do 1516.. ko je etopil v službo cesarja Karla V. Bival je večinoma v Bruslju in Lovanju, 1521. se je preselil v Basel. kjer je deloval kot izredno plodovit književnik. Ko je zmagala 1529. v mestu reformacija, se je podal v katoliški Freiburg, kjer pa mu ni ugajalo. 1536. ga je pozvala nizozemska namestnica Marija (sestra Karla V.) v domovino. Spotoma je v Baslu zbolel in po dolgem trpljenju umrl. Pokopali so ga v stolnici, kjer je tudi njegov spomenik.
Eraemus Rotterdaimski je bil predvsem jezikoslovec in ei je pridobil nevenljive zasluge za obnovo klasične grščine in latinščine. Spisal je več učbenikov in dal za pisavo in izgovorjavo pravila, ki veljajo še danes- Izdal in razložil je tudi celo vrsto klasikov. Kot bogoslovec je prevedel iznova iz grščine v klasično latinščino ev. pismo. To delo so uporabljali Luter, Trubar in drugi reformatorji za svoje prevode v narodne jezike. Obenem je priskrbel izdaje im razlage ded cerkvenih očetov. Iz lastne izkuSnje je poznal dobro naipaike v katoliški cerkvi. Zato se je boril za svobodo vesti in duha proti nazadnjaškemu redovniétvu in shola. eticizmu. Tako je pripravljal pot reformaciji. Prvotno je soglašal z Lutrom, pozneje pa ee je z njim spri.	D*. VI. Travner
NOVE KNJIGE IN BEVIJE
Uredništvo je prejelo:
Ljubljanski Zvon leto LVX. 3t 7.-8. Dvoi-na Številka vsebuje: Umetnost in tendenca (Ivo Brnčič), Balade Petrice Kerempuha (Miroslav Krleža). I. P. Pavlov in njegovo delo (VI. Premrù), Nemčija (H. Heine-M. Klopčič), Naše življenje (Fr. Brenk), Začudene oči (F. Bevk). Maksim Gorki t (E. K,), Poglavje o našem koncertnem življenju (Mar. Lipovêek), Em. Lavery: Prva legija (VL Pav. iič), Brata Vidmarja (K. Robida), Študija o plesu (Kristina Vrhove«). Bibliofilske ugotovitve (Fr. Kidrič), Vsezvezna konferenca prevajalcev v Rusiji (N. Bahtin-V. S.), Pisateljeva vloga v graditvi (Sergej Tretjakov-
Božo Vodušek), Brez naslova (B. VoduSek). Rubrike: Kritika, Socialni obzornik,, Motivi in utrinki. Ljubiljanski Zvon ee naroča v Ljubljani, Dalmatinova uL 10.
REJEC MALIH ŽIVALI, leto IIL it T_ 8. vsebuje med drugim; nadaljevanje Han-ka dr. L. Hribarja »O nalezljivem kihanju kuncev«. Plimetka (Alfonz Inkret). Vzorne kokošjereje. Nekaj o gosji reji, Volna angor. skih kuncev, O činčilskih kuncih,. Ovčji plemenski sejmi. Koze dajejo preveč mleka? Praktični nasveti pri vzgoji psa in več drugih zanimivosti. »Rejec« se naroča v Ljubljani, Karunova uL 10.
»	m	&
KOČEVCI IN ALEKSANDER VELIKI
V člančiču »O dveh Jenkovih verzih« (Zis. z dne 1. febr. t L) se navajajo is Ho-racija, Terencija, Livija, Plutarha, Teogni-da in Arijana stavki kakor »da se ne bi nebo zrušilo na nas (nanje, nate, name)«, p. ed kratkim pa sem slučajno našel v knjigi Jurija M ii 11 e r j a »Das weltberiihmte Erzhaus osterreich« iz leta 1684. tele besede: »Nemci, ki so prebivali tam (t. j. na Kočevskem), so poslali svoje poslance k Aleksandru Velikemu v Mezijo in ta jih je vprašal, česa ali koga ee na zemlji najbolj bojé. Odposlanci so mu odgovorili, da se bojé edino le tega. da e e ne bi nebo zrušilo.
Miiller torej pripisuje Kočevcem isti Izrek kakor Arijan Keltom ob Jonskem zalivu in Livij germanskim Bastarnom. Da ima Q. Muller Kočevce za vrstnike Aleksandra Velikega, ki je umrl kakih 1650 let pred naselitvijo Nemcev v kočevkih hostah, n£ nič čudnega pri kronistu 17. stoletja, saj ima tudi Valvasor dosti čenč.	S- Ko5ti£l
H. Kelp: OB STATVI (liaorex)
PRAKTIČNE NOVOTE
Da ne bo nevarnosti v otroški eobi
Pred otroškimi rokami ni nič varno, najbolj pa jih mičejo plinske pipe, prižigalniki in vtikalne doze. Nova vtikalna doza, ki se
Je pojavila na trgu, ne more povzročiti nobene nesreče. To je vrtilna doza, ki se na zunaj ne razlikuje od navadnih. Ima pa pokrovec ki obkroža vzmetno ploščo. Ta plošča se mora zavrteti za 90 stopinj, preden je mogoče vtakniti električni vtiicalnik. Ce vtikalo iztaknemo, skoči plošča samo-delno v prvotno lego in zakrije vtikalni luknji
ČLOVEK IN DOM
LEDENICA ALI HLADILNIK?
Vsa gospodinjstva vodijo v vroči letni dobi stalen boj, da bi ohranila živila sveža. Hladilnika pa menijo, da si ne morejo privoščiti. Pri tem pozabljajo, da 4 med hladilnimi napravami velikansko I/bera, tako da si lahko vsaka družina lahko nekaj nabavi ▼ skladu s svo^-ni finančnimi možnostmi.
2e pri izdelovanju naprav, ki naj hladijo živila z ledom, se ozirajo na denarno vprašanje. Najpreprostejše hladilne omarice, zaboji na led se dado kupiti že od kakšnih 200 Din dalje in za majhna gospodinjstva popolnoma zadostujejo. Seveda pa ne moremo pričakovati od njih istega učinka kakor od dobro izoliranih ledenic z večjim prostorom. Zato pa so tudi vsakodnevni stroški za okroglo 2 kg ledu precej majhni. (Ce ledni voz ne more dobavljati tako majhnih količin, bo eotovo naioližH mesar ali slaščičar pripravljen oddati vsak dan »ek*J roje«* lednj
Kdor si more privoščiti večji izdatek za hladilno omaro, ki je obložena s cinkom, emajlom ali steklom — dobe se nekako od 600, 700 Din dalje, ima od nje seveda večjo korist. Ker pada hladni zrak zavoljo svoje teže navzdol, je dajati prednost hladilnim omaram, ki imajo zaboj za led zgoraj. Z emajlom ali steklom obložene omare se dado lažje čistiti, zato so pripravnejše od cinkastih omar.
Popolno nasprotje lednih omar so hladilne omare, ki so neodvisne od dobave ledu, ne zahtevajo nobene strežbe, jih ni treba priključevati na vodovod in skrbijo av tomatično za uravnavo hladilne temperature. V principu delujejo vse avtomatično hladilne omare, naj si rabijo za proizvajanje hladu toploto ali silo, enako. Obratni stroški pa so odvisni od krajevnih tarif za plin in elektriko.	oa.
PTIČEK V HIŠI
Za nekoliko zrnec hrane ti prepeva ptiček ves dan, je vedno vesel navzlic svojemu jetništvu in ti razveseljuje srce. Samo ene-
ga ne prenese, ne da bi to škodovalo njegovemu veselju do življenja: tišine in samote. S ptičkom v kletki je treba govoriti kakor z majhnim otrokom, potem bo odgovarjal z veselim čvrčanjem. Kdor zna ravnati e ptičkami, bo vedel, kako mu je treba e piščalko učiti mlado, komaj petmesečno živalco prepevanja. Plemeniti pevci postanejo včasi hripavi, zato jih čuvaj prepiha in slabega zraka. Nekaj medu je dobro leči-lo za ptičjo hripavost Ko menjavajo perje, so ptice še poselilo občutljive, zato je najbolje, da jim pri vsej skrbni negi v tem času daš mir. Pršice (grinje) so velika nadle ga vseh sobnih ptic. Treba je energično nastopiti proti njim, pripravnih pripomočkov za to dobiš povsod. Votlih palic za sedenje v kletkah ne uporabljaj, ker so idealna gnezdišča za pršice. Hrana naj se včasi malo menja. Ptičku napraviš veselje in skrbiš za njegovo zdravje, če mu daš včasi kaj zelenega In malo sadja, pa kakšen košček jajčnega kruha, sladkor in druge slaščice pa mu škodujejo.	k]
5ft \ Л H
PROBLEM 167
A. White
• abcdefgh
» b , ç d e f g h
Mat v dveh potezah
Rešitev problema 166 1. Tb5— b& Črna stolpa, ki morata vezati kmetu b4, zapirata v obeh primerih lastnega tekača. 1... Tf4 (a) parira napad tekača na Th6-. 2. Lf6—d4; 1... Td4 (b) zapira Le 3 dohod na fc6; 2. Lf6—g5 mat.
ZA BISTRE GLAVE
246
Nedeljski lovec Trije nedeljski lovci so hoteli dokazati svoje strelne sposobnosti. Ko so po tekmovalnem streljanju pregledali tarčo, se je izkazalo, da so imeli naslednje zadetke: 4. 5, 6, 9, 10. 14, 15. 15, 20 in 24. Vsak je h il oddal 4 strele- Eden je dosegel 5o točk, drugi navzlic enemu neuspešnemu strelu 32 točk. Koliko točk je kazal vsak strel, ki ga je bil oddad tretji lovec?
247	• -Izlet
Na nekem skupnem izletu je bilo dvakrat toliko gospodov, kolikor otrok. Število odraslih je bilo za 24 večje nego število žensk. Koliko otrok je bilo na izletu?
248
V gostilni У neki gostilni je bila družba 21 oseb okrog mize. Gostilničar sam Je bil med
gosti. Ko je šlo za plačilo, je nek] prevejani gost predlagal, naj bi žrebali, kdo bo zapi-tek plačal, in sicer bi morali vse prešteti, vsak sedmi bi pa ne plačal nič. Predlog so sprejeli in veselje je doseglo višek, ko se je izkazalo, da bi moral biti gostilničar sam tisti, ki bi vse plačal, kajti po preštetju je ostal kot zaduji. Kje je bil začel prewejanec šteti ?
249
Opica na drogu Na drogu sedi opica. Neki moz gre v krogu okoli droga, opica pa se stalno vrti tako, da ji je obraz obrnjen proti možu. Ali je mož po enem krogu šel okoli opice ali ne?
250
Problem iz knjižnice Na koliko različnih načinov lahko položil osem knjig v knjižno omaro?
*	* ~ j
Rešitev k št. 245 (Mariokina telefonska števiUca) Telefonska številka je bila 624813.
UJETNIK
J trdnjavi je ujetnik, ki se skuša rešiti, toda vsa njegova prizadevanja so zaman, kajti njegovo ječo obdajajo vogalne utrdbe in okrožni okopi z mnogimi krivimi poti in zagatami. Nekega dne pa je slučajno našel načrt, ki mu je odprl pot v svobodo. Po katerem potu je prišel do izhoda?
UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON ST. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIK AR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK Dredoiâtva ta uprava v Ljubljani, fina/TJeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din L—t £0 zaznašaldh dostavljena Din •