PR ISPEVKI Z ŽALNE SEJE ZA AK AD. PROF. DR. K AJETANA GANTARJA Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Društvo za antične in humanistične študije Društvo slovenskih književnih prevajalcev Filozofska fakulteta, 2. septembra 2022 Star akademski običaj, ki izhaja še od humanistov in korenini v rimski lauda- tio funebris, veleva, da se ob taki priložnosti pokojnega spomnimo s temeljitim popisom njegovega življenja in dela. To je lep običaj, toda pokojni profesor Gantar se take vrste lavdaciji izmika. Longum est, bi se najbrž izrazil Cicero. Vendar ni samo to, da bi bilo treba nanizati preveč dejstev. Kronološkemu po- pisu dosežkov se ta zapuščina, zdaj ko jo gledamo kot celoto, izmika tudi zato, ker ob vsej raznolikosti učinkuje kot eno – s Horacijevimi besedami simplex et unum. Če bi se lotil popisa dejanj in dosežkov, nalog in časti, torej kariere profesorja klasične filologije in prevajalca, to ne bi bil zvest opis celote, ki je za njim ostala. Delo, ki je pred nami, nam je zapustil nekdo, ki je bil po poklicu filolog, v Enijevem prevodu dicti studiosus, vendar redke in neznačilne vrste. Tak, ki so mu bila minuciozna orodja filologije ključ do nečesa veliko večjega. Za opis tega »večjega« bom uporabil besede, ki ne bi smele učinkovati staro- modno in patetično. Kajetanu Gantarju je bila filologija ključ do starodavne lepote in modrosti. A dodati je treba še nekaj. Izkušnja lepote in modrosti je po svojem naravnem značaju kontemplativna. Nekaj te kontemplativne od- maknjenosti je profesor Gantar nedvomno imel. Vendar je vabila k posne- manju. Poleg tega se je, če si smem dovoliti to karakterno oznako, družila z nenavadno prizemljenostjo, z realističnim občutkom za zunanjo stvarnost, in to onkraj vseh generacijskih pregrad. O tem vedno znova pričajo najmlajši člani njegove družine. O tem lahko poročamo tudi tisti, ki smo imeli redko srečo, da je prihajal med nas v predavalnico kot živa priča neke tistočletja stare resničnosti – tamkajšnji in obenem povsem tukajšnji. Tudi vsi, ki te sreče niso imeli, pa so lahko v njegovih prevodih antičnih klasikov zaslutili življenjsko DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.7-38 Keria_2022-2_FINAL.indd 7 6. 02. 2023 07:45:00 8 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja potrebo, izkušnjo teh nadčasnih srečanj posredovati v jeziku tukajšnje ži- vljenjske resničnosti. Če bi hoteli Gantarjevo delo za vsako ceno razčleniti, bi ga morali na dve veliki področji: na akademsko in kulturno, na filologijo in prevajanje. Črta med tema dvema področjema pa je lahko samo zelo približna, saj ju je od vsega začetka razumel kot nerazdružljiv spoj. Akademskega poklica si ni znal predstavljati kot prebivalec slonokoščenega stolpa. A tudi kulturnega poslan- stva ne brez resne, kritične, akribične, v najbolj žlahtnem pomenu besede pe- dantne filologije. Vrsto pomembnih prispevkov je posvetil področju na meji med filologijo in kulturo: recepciji antike v slovenskem jezikovnem prostoru od humanistov do poezije, proze in dramatike 20. stoletja. Zanimivo je, da ga je za prevajanje Prokopija navdušil Finžgarjev roman. Slovenska klasična filologija se je mednarodno uveljavila šele z Milanom Grošljem. Anton Sovre je bil predvsem izreden prevajalec in posrednik an- tične, zlasti grške literature; mednarodnega dometa njegovo filološko delo ni imelo. Gantar se je štel, to je v ožjem krogu večkrat povedal, bolj za Sovretove- ga kot za Grošljevega učenca. Obenem pa je bil prvi, ki se je mednarodno uve- ljavil na prvobitnem in ključnem področju te discipline, kot interpret besedil samih. Besedil, ki jih ima evropska intelektualna kultura za svoje zgodovinsko osrčje in ki so razlog, da klasična filologija sploh je. Da nastajajo prevodi. Da se uprizarjajo antične drame. Da sta latinščina in grščina v šoli. To zadnje mu je pomenilo neizmerno veliko; za latinščino v šoli si je ves čas prizadeval, v nekem odločilnem trenutku, leta 1975, pa se zanjo tudi javno izpostavil. Kon- tekst je bil politično zahteven, saj je imel napad na latinske oddelke ob vsem nereflektiranem ideološkem mračnjaštvu, ki se mu je vdajala tedanja oblast, značaj natančno začrtane politične smernice. Gantar je bil skozi vso svojo akademsko kariero vpet v mednarodne to- kove: kot vabljeni predavatelj na številnih univerzah, v Gradcu tudi z dolgo- letnim honorarnim angažmajem, in kot dejaven član različnih združenj (So- cietas Latinitati fovendae; Görres-Gesellschaft zur Pflege der Wissenschaft). Večina njegovih mednarodnih stikov je bila povezana z nemško in italijansko govorečim prostorom, vendar mi je nekoč navdušeno zaupal, da »se mu je svet odprl šele v Parizu«, pri predavanjih znamenitega Pierra Courcella. Velik mednarodni odmev so imele že ob objavi in ga imajo še danes Gan- tarjeve razprave o Horaciju. O variaciji aristotelskega koncepta »sam sebi prijatelj« (amicus sibi). O arhitektoniki zbirke Carmina. O zgradbi Pesniške umetnosti po načelu zlatega reza. O filozofskih ozadjih Horacijeve poezije: o eklekticizmu, ki ne pomeni površnega mešanja, temveč samozavestno »bega- nje« med šolami, od Epikura do Akademije, od kinikov do Aristotela. Številne pomembne prispevke o teh temah je objavil v tedaj skupni jugoslovanski reviji Živa antika. Tej je ne le z uredniškim, temveč tudi z avtorskim prispevkom že v prvih letih izhajanja pomagal najti pot v velika središča klasične filologije. Keria_2022-2_FINAL.indd 8 6. 02. 2023 07:45:00 9Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja Med njegovimi grecističnimi prispevki je še danes klasična referenca čla- nek o zagonetnem mestu v Aristotelovi Poetiki, ki govori o Odisejevi mla- dosti. Gantar je s koncesivnim razumevanjem neke skladenjske konstrukcije prepričljivo pojasnil, kako Aristotel razume in vrednoti epizodično zgradbo Homerjeve Odiseje; obenem je odkril prepričljiv argument zoper prepričanje, da je Aristotel Homerja bral v redakciji, ki je bila mestoma korenito drugačna od aleksandrinske, torej »naše«. Oblikovna vprašanja so v Gantarjevem filološkem delu močno prisotna. Na prireditvi ob njegovi devetdesetletnici v atriju ZRC SAZU, ki smo jo zara- di nenaklonjenih okoliščin lahko priredili šele poleti leta 2021, smo od njega lahko slišali nenavadno priznanje. Na vprašanje »zakaj ravno Horacij« mi je takrat odgovoril, da je kot gimnazijec nekaj časa resno razmišljal o študiju ma- tematike, Horacij pa je imel kot sin nekakšnega finančnega uradnika matema- tiko v krvi. Toda pri pesniku, kot je Horacij, je ukvarjanje z obliko ključ do le- pote. Kompozicija po načelu »zlatega reza«, ki jo je Gantar odkrival v Pesniški umetnosti, sloni na matematični formuli, ki opisuje idealen naravni proporc. »Iskanje starodavne lepote in modrosti«, sem si dovolil reči. Z obojim so prežeti Gantarjevi prevodi. O tem priča že izbira avtorjev: na eni strani grški in rimski pesniki od Homerja, Sapfo in Pindarja prek Katula in Propercija do Horacija in Ovidijevih Metamorfoz; na drugi filozofska proza, zlasti Aristo- telova Nikomahova etika in Poetika. Z enim svojih zadnjih velikih prevodov, s psevdo-Longinovim traktatom O vzvišenem, ključnim delom, ki je usodno zaznamovalo romantično estetiko, je Gantar Slovencem zapolnil še eno veliko vrzel v njihovi lastni intelektualni arheologiji: psevdo-Longin je značilen pri- mer besedila, ki je prek posrednikov vplivalo tudi na slovensko intelektualno kulturo, vendar ga v slovenskem prevodu vse do leta 2011 nismo imeli. Opus prevodov, ki je našemu profesorju leta 2022 prinesel Prešernovo na- grado za življenjsko delo, je znan vsakomur, ki je v tem jeziku prebral nekaj temeljnih klasikov evropske literature. Zato se bom omejil na dve panegirični ponazoritvi. Gantarjevi prevodi grških tragedij so tudi po pol stoletja uporab- ni in učinkoviti, kot bi nastali včeraj. Sodba ni moja; o takih stvareh presojata oder in občinstvo. Druga moja opazka govori o nečem manj očitnem. Gantar- jeva obsežna antologija rimske lirike iz leta 1968, ki je bila nagrajena s Sovre- tovo nagrado, v zgodovini slovenskega literarnega prevajanja pomeni odkritje nekega povsem novega idioma. V tej knjigi je, to si upam trditi, slovenščina prvič spontano spregovorila v klasicističnem izrazu avgustejske poezije. Če je Sovretov Homer prva odločilna prelomnica, je Gantarjeva rimska antologija druga, nič manj pomembna. Kaj je Gantar dal Slovencem, vedo oni sami. Marsičesa smo bili deležni samo tisti, ki smo, fortunati, obiskovali njegove seminarje. Ne morem si po- magati, da ne bi tudi ob tej priložnosti obnovil reminiscence, ki sem jo ob različnih priložnostih obnavljal že večkrat. Tri zaporedna leta seminarja o Keria_2022-2_FINAL.indd 9 6. 02. 2023 07:45:00 10 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja Horaciju! Povsem monokulturno, pristransko in samovoljno. Šele sčasoma sem doumel, da gre za zavestno pedagoško odločitev z jasnim vzgojnim spo- ročilom: v filologiji čas ne beži, ker časovna struktura te vede temelji na vr- tanju pod površino. Ob zanimivem problemu naj se ti čas ustavi in se začne raztezati v globino besedila. Živa priča tistočletja stare resničnosti, sem rekel na začetku. Za konec si bom dovolil še eno spominsko impresijo. Letos zgodaj spomladi smo s štu- denti latinščine brali odlomek, v katerem Cicero v duhu podoživlja svoj obisk v Atenah: […] dogovorili smo se, da pojdemo popoldne na sprehod v akademijo, kjer ob tem času ni bilo nobenih ljudi. Zbrali smo se torej ob dogovorjenem času pri Pi- sonu. Šest stadijev od Dipilona do tja smo prehodili med živahnim pogovorom. In ko smo prišli v ne brez vzroka sloveče prostore akademije, so bili prazni, brez ljudi, kakor smo si želeli. Ne vem, je dejal Piso, ali to izvira od narave ali je to zmota, da smo – če zagledamo kraje, kjer so se, kakor nas uči zgodovina, mudili slavni možje – močneje ganjeni, kakor če slišimo o njihovih dejanjih ali beremo njihove spise. Tako je zdaj tudi mene prevzelo. Spominjam se namreč Platona, ki je, kakor so nam pripovedovali, tu najprej učil filozofijo. In tisti sosednji vrtovi mi ne obujajo nanj samo spomina, temveč mi ga tako rekoč živega postavljajo pred oči. (Prev. F. Bradač) Ko sem to naglas bral, me je prešinilo, da sem nekaj na las podobnega ne- koč doživel tudi sam. To je bilo neko dopoldne pred skoraj 35 leti, ne sicer med ostanki Platonove Akademije v Atenah, ampak pri latinskem seminarju, ko je prof. Gantar nenavadno doživeto obujal spomine, ki sploh niso bili njegovi. Podoživljal je Horacijev obisk v prestolnici modrosti. Tako kot Cicero je tudi Horacij obiskal Platona. V njunem spremstvu je bil tam tudi Gantar. V njego- vem spremstvu veliko generacij njegovih učencev. Poleg filološke akribije je skušal na nas prenesti tudi skrivno veščino potovanja v stare svetove. Ker mu je to v polnosti uspelo, atenski in rimski genius loci še vedno prebivata tam, v tretjem nadstropju stavbe na Aškerčevi 2. Marko Marinčič Keria_2022-2_FINAL.indd 10 6. 02. 2023 07:45:00