Komu gorijo sveče?
Cilji, ki smo si jih zastavili na začetku letoš-njega leta, so bili ambiciozni, toda rezultati kažejo, da je z odločno akcijo in boljšim delom moč marsikai narediti. Daleč smo seveda še od trenutka, ko si bomo lahko oddahnili, toda rezultati gospodarjenja odpirajo vsaj per-spektive.
Žalpa se namje vjesenskih mesecih vnašo že tako težko situacijo vmešala še ena temna sila. Temna dobesedno in v prenesenem po-menu: električni mrk. V naši republiki sveče doslej še niso svetile tako pogosto, da bi nas fo že vznemirjalo, v nekaterih krajih Jugosla-vije pa so večurne redukcije (ponekod tudi po 16 urna dan) postale vsakdanja stvar. Ljudje prezebajo v temi, stroji v tovarnah se ustavlja-/o... Pojavljajo se že prvi obrisi nove izvedbe nacionalizma — energetskega nacionalizma. Časniki srdito primerjajo, kdo ima elektriko in
kdo ne, kje imajo redukcije in kje se veselo vr-tijo razkošno razsvetljeni vrtiljaki.
Takšno energetsko preštevanje seveda ne more prinesti več energije. Tudi trkanje po prsih, češ, mi smo vlagali, vi pa ne, zdaj mi imamoelektriko, vipa ne... neboprižgaloniti enežarnice. Dežja ni, akumulacijska jezera so prazna in reši nas lahko edino strogo, do-sledno varčevanje. Povsod, za vsakim stro-jem in v slehernern stanovanju. Kajti če stojijo stroji v Makedoniji, bodo čez čas zaradi po-manjkanja reprodukcijskega materiala stali tudi v Sloveniji. To je poenostavljeno pove-dano — vendar najbolj realno slika našo energetsko situacijo.
Če ne bomo varčevali, ne bo elektrike. Če ne bo elektrike, bodo naše gospodarske te-žave le še hujše in cilji, ki smo sejim že začeli bližati, bodo spet oddrveli v megleno daljavo. S svečami jih bomo težko našli...