za ene kvatre 30 kr. Posamesni li-
sti po 3 krajc.Na-ročila prejemajo vse e. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 24. Grudna 1849.
Bogastvo»
naročeju zemlje koplje rudar,
Per tamni se lampi trudi na moč,
Okol’ in okoli razlega se noč,
On koplje in koplje in iše zlata,
Ki iz globočine nam zemlja ga da.
Od vročiga čela cedi se mu pot,
On rabi sapon; od dela gori,
Ga nizko v zemljo dol’ zasadi,
In najde železa in svinca in srebra Pa vonder še skopal ni draz’ga zlata.
Alj kadar zasveti se mu pred očmi,
Vesel ’z globočine je svojga serca,
In diha globoko in hvali Boga,
Tako radovoljno je njega serce,
Zlato poželjeno dobilo zdaj je.
Tak je v globočini človeka serca Bogastvo zakrito , ki ne vidi se,
Se trudi se muka to gorko serce Bogastvo pokaziti drugim leto Veliko bolj drago ko čisto zlato.
Do staršev ljubezin tam doli leži In čista liubezin do prav’ga Boga,
Ljubezen do čednosti prava je ta:
Vojaka prebiva tu hraber pogum
Umetnika shaja od tukaj se um.	Fr. Blažič.
Mirto Je krivi, kdo pravi Slovenec ?
V poslednjim listu svojiga časopisa smo obljubili, kome-dio, ktero je Slovenija v svojim 99. listu pod napisam „Krat-kočasnica“ milostljivo razglasiti blagovolila, in ktero smo svojim bravcam na znanje dali, v muziko djati in njenimu očetu v njegovi „Hauptro 11 i<4 spodobno mesto odkazati. — „Thema* k tej muziki si izvolimu vprašanje: „Kdo je krivi, kdo pravi Slovenec?“
in prepustimo razsodbo odgovora na to vprašanje vsirn pravomiš-ljeniin, v sercu in djanju, in ne samo z jezikam rodoljubnim roja-kam. Opomniti pa moramo , de nas ne žene ne osebnost (Persbn-lichkeitj ne svojoljubnost, te verstice pisati, ampak dolžnost do vlastne osebe in do našiga od „Slovenije“ brez milosti ksmerti obsojeniga časopisa.
Ker gre pa k vsaki muziki uvod, ga tudi mi ne smemo opustiti, in navod k temu uvodu nam da gori omenjena „Kratko č a s n i c a“.
Našim dragim bravcam je znano, de smo dali v listu 49. pesmico z nadpisam „S veti mu Miklavžu“, brez de bi si bili kadaj domišljevali, de bo Slovenii toliko kropa prilila. Oglasila se je s Kratkočasnico, ktera nas pregovora opomni, če neki
repati živali na rep stopiš --pa pst! predebelo bi jo skorej vse
zveličajoči gospodičini v ušesa zatrobili.
Dragi bravci nej si konec pregovora mislijo, nas pa žene sija, spodoben odgovor dati.
Gospodičina Slovenija, ktera ima že nekaj časa piko na jeziku zoper nas, očita „Pravimu Slovencu“, de sam sebi zopergovori, ker v '8. listu to in to piše, nepomislič, kadaj in v kterih okoljšinah je bilo to in to pisano, de Pravi Slovenec ni imel sadajniga, ampak pretekli čas takrat pred očmi, de imenitnih prerokb ni vrednik Praviga Slovenca pisal, nepomislič dalje, de se tako omikani, vse zveličajoči gospodičini ne spodobi osumljivost in — otročje denunciranje, — nepomislič poslednjič, de se ji zna še debelši zopergovornost z debelimi, černimi čerkami na puhlo čelo zapisati.
Premogočna Slovenija ima kot politišk list namen, se za pravice slovenskiga naroda krepko potegovati, njegovo samostojnost in svobodo varovati in k njegovi politiški omiki pripomoči. Ali ji je mogoče ta namen doseči ali ne, koliko ga je doslej dosegla in ali ga bo tudi prihodnje dosegla, ne gre tukaj pretreso-vati; reči pa smemo, de prave poti ne pozna in v taki obliki na njo tudi ne bo prišla. Njeno vedno pridigovanje je eno občno jugoslovansko kniževno narečje mahoma vstariti, pozabi pa s tem, de svoj poklic, svojo nalogo zapusti. Kot politišk časopis za slovenski narod bi se imela eniga načerla deržati, pa enim cilju hrepeneti, kteri je, v duhu ustave narod z vsim soznaniti, kar mu kot svobodnimu vediti gre; ga v duhu ustave podučiti in mu pot pokazati, po kteri nej hodi, de se v ravno tem duhu z vlado sklada. Koliko je pa doslej ljuba Slovenija tega poklica dosegla? Ali mar z mešanjem jezika? Ali mar z nepomišljenim razgrajanjem? Ali marvz osumljevanjem vsiga, kar jo bode ? Nikakor in ni kadar ne! Časopis, ki je v podučenje malo omikaniga naroda namenjen, si bo prizadeval, ta narod omikati, to pa ni mogoče, če mu piše v narečju, ktero ni ne slovenskimu ne Ilir— skimu narodu prikladno. Slovenskimu ni prikladno, ker je pro-stimu ljudstvu košček babilonskiga stolpa, ilirskimu ne, ker se ilirski narod gotovo preveč s svojo narodnostjo ponaša, kakor de
bi tej mešavi svojo slovstvino samostalnost, svojo zgodovšino „k a-d a j“ darovati voijo imel.
In postavimo tudi, de bi bili vsi sostavki v ličnim slovenskim narečju pisani, de bi jih kolikaj omikan Slovenec umiti mogel, ostane vunder še „Slovenija“ dalječ od prave poti. Zakaj? ni treba dokazovati; skorej slednji list da živo prepričanje, de ji nji menj za politiško omiko mar, kakor svojo bistroumnost v puhlih ostudnih osebljivostih na terg nositi, posamesne besede enako kregulju kljuvati, svojo zavist razodevati, brez de bi ji kadaj mar bilo, kar graja, tudi z nasvetovanjem popraviti in v potreso-vanje priporočiti. Lahko bi nam bilo, iz Dunajskiga dopisa od 3. Grudna v ravno gori imenovanim listu Slovenije njenimu dopisniku kaj povedati in nasvetovati, če bi ne bili prepričani, de bi bob v steno metali. Od začetka do današnjiga dne objeda ta silno učeni dopisavec kakor strupen červ vse, kar je delo vrednika praviga Slovenca, in toliko krepkeje zasaja s a daj v njega svoje zobe, ko ga je sreča na Dunaj poklicala. Resnično možko ravnanje, vredno taciga praviga Slovenca, kteri iz Dunaja v Ljubljano pezder o očeh druziga vidi, bruna pa v lastnih ne čuti. V celi deželi mu vpijejo Živio! in vsak mu votira „Dank- und Bewunderungsadresse“ premedinimu prestavljavcu deržavniga zakonika in očetu novejših oblik! Osodalosoda! Quosque tandem!?
Pa, Bog nas varuj, zavoljo tega očeta in sadaj mogoč-niga Mmcena Slovenije zavoljo tega čertiti! Od kod pa njegova pika do Praviga Slovenca izvira, smo v svojo žalost iz imenitne komedie „Kratkočasnica“ spoznali. De bomo snadniga (witzig) gospoda nekoliko potolažili, imamo svojo dolžnost tudi nedolžne pesmice „Matevž poj“ opomniti. De je bil vrednik Slovenije Matevž, kaj moremo mi zato! Pesmica je bila pa že pred petimi letmi skovana, in sicer v čast rajnciga gosp. L..., kteri je hotel v svoji starosti Pega?a obsedlati, pa po nesreči. — Dali smo tudi to pesmico gosp. vredniku narstarišiga slovenskiga časopisa v natis, pa iz posebnih uzrokov ni mogla natisnjena biti. Če oče Kratkočasnice želi prepričan biti, nej se oglasi na pravim kraju, in zvedil bo, de še ni bilo ne Slovenije ne njene vsezveličajočnosti na svetu, ko je že Matevž pel!
Vsi napadi Slovenije imajo tadaj svojo korenino v piki do osebe vrednika praviga Slovenca.
Rekli smo, de Slovenija svojiga namena ne doseže v je-zikoslovskim ozeru. Politike smo mogli samo memo grede opomniti, kar pa jezikoslovsko obliko imenovaniga časopisa utice, se moramo nekoliko dalje muditi.
Slovenija pridiga neprenehama potrebnost, slovensko narečje tako izobražiti, de se po mogočosti ilirskiniu približa, de se „tadaj“ eno jugoslovansko kniževno narečje osnuje. Lepa in hvale vredna misel, če bi le tudi pripomočkov imeli, jo v djanjuizgotoviti. Slovenija je pa ravno v tej reči v narvečjim zopergovoru s samo sabo, in tega zopergovora ne more očitniši pokazati, kakor gaje v večkrat pohvaljeni komedii „Kratkočasnica“ pokazala.
Tudi pravi Slovenec je potrebnosti, jugoslovanske narečja po mogočosti zbližati, prepričan in prizadeval se je njegov vrednik tako pisati, ko si še ne Slovenija, ne Vedež, ne pravi Slovenec niso domišljevali, de bo kadaj tudi Slovencam zora zasijala. Priča tega obema perviina časopisama postavimo ravno tistiga gospoda Majerja, kteriga Pravila brez nehanja hvalita pa vun-der ne izpolnujeta. Gospod Maj er je že v letu 1843 „No vicam“ livalo pisal, de so se začele po malim prizadevati, se ilirskimu narečju približevati, in silno učeni pisavec kratkočasnice se spod-tika, de Pravi Slovenec piše tadaj, sadaj, kadaj, namest tedej, sedaj, kedej. Bere nej Novice 1843, v njih najde Majerjevo pisanje. Z imenovanim spodtikanjem pa kaže pisavec Kratkočasnice, kakor vredništvo Slovenije silno nevednost slovenske in slovanske etimologie sploh, kakor tudi nezna-nost ilirskiga jezika posebno, kterimu slovensko narečje šiloma približati, ali de bolj prav rečemo, v njem vtopiti hoče. Majhen izgled imenovane nevednosti in neznanosti so uvedjene besedice, pa zadostijo v spričbo rečeniga. Ilir Ogovori tada, sada, kada; kdor tadaj približvanje Ilircam pridiga in si vunder ne prizadene, se njim približevati, je sam sebi zopergovorn! —
Še drugo zopergovornost najdemo v Kratkočasnici. Zopet moramo pridigovanja približevanja k Ilircam opomniti, pa pristaviti, de se gospodična Slovenija in Vedež ravno zastran očitanja pisanja ega zlo motita, če mislita, de se s tem Jugoslova-nam bližata. Jugoslovani pišejo sploh oga, omu. Tako piše gospod Majer v svojih Pravilih, tako tudi gosp. Svečan, kteri je, memo gredé rečemo, narbistroumniši pisavec Slovenije, in hodita po poti k zbliževanju k Jugoslovanam. Tako sladko pisanje ega, emu itd. je pa nova debela priča, de ne pozna razločka med jugo- in severoslovanskimi narečji, kdor ga rabi. Komu je priklad-niši ega? Ali jugoslovanskimu oga, ali pa českimu eh o ali polj— skimu iego? Ako imate že pravo in resnično voljo, slovensko narečje iliršini zbližati, še ni dovolj, de mu daste ilirsko lupino, tudi na zerno morate gledati, in to zerno je etimología. Od te pa ni ne duha ne sluha!
Nar prazniši in piškavši je pa repenčenje pisavca „Kratkočasnice“, ker ravno tega ne vidi, kar mu nar bliže pred očmi leži, de je namreč Slovenija pisana, živa “Musterkarte“ vsih slovenskih podnarečij. Ta sostavk je v čisto krajnskim, drugi v štajerskim, tretji v koroškim podnarečju, četerti ima ilirsko halo! Slovnice pa nikjer!
In kaj je namen tega mešanja? Gospod Majer je liasen zbližanja slovenskiga narečja k ilirskimu živo dokazal, tudi mi jo čutimo in tajiti je nihče ne more. Ali treba je tega zbližanja drugod iskati, kakor v tacih časopisih. V to je treba posvetovanja in pogovorov, pretresovanja in razsodenja učenih mož obéh narodov. Ne mislimo in tudi misliti ne moremo, de bo kadaj slovenski narod tako sam sebe zatajil in pozabil, de bo svoj jezik, meni nič, tebi nič, svojoljubnosti posameznih darovati in prodati hotel,
ne mislimo, in tudi misliti ne moremo, de bo tudi ilirski narod, Itaj svojiga jezika drugimu odstopiti voljo imel, ker vsak narod živo čuti in je prepričan, de nihče nima pravice, prirojene darove nebeške v prah tlačiti. Zgodovšina, deželna in slovstvina, ste dva Keruba s plamenečimi meči pred vratmi vsake narodnosti in vsako prizadevanje zoper nja se razide v nič kakor dim. —
In kako silno okorno je tako pisanje in branje za slovenske oči in ušesa, ki so vajene Novice, Zgodnjo Danico, Ver-tovca, Prešerna, Koseskiga, Tomana in druge brati in poslušati! In koliko dobička bo prineslo slovenskimu petju! In kako srečne se bodo Vodnik, Jarnik, Čop, Prešerin, Mažgon, Stanič, Ravnikar in drugi v grobih čutili, ko bodo take srečne prenaredbe zvedili!? •—
Ko smo to vse izgovorili, se bojimo, de nas bo marsikdo natolcoval, de smo zoper vsako približanje k našim jugoslovanskim sosedam. Tako dobro spoznamo, de je to treba za vkrepenje na-šiga kniževniga izobraženja, kakor gotovo nihče ne more tajiti, de to ni mogoče, preden čisto ne opilimo ruje s domačiga jezika. I)o korenine je treba okopati drevo našiga jezikoslovja, orodje je v narodu, treba le je bistroumnih in poterpežljivih delavcov. Mahoma se ne da nič opraviti, narmenj pa to. Treba je preiskovati vse vire, vse zaklade, narboljši obderžati, dobriga pa ne zavreči. Ko bomo doma svoje delo doveršili, podajmo svojim sosedam prijazno roko, in gotovo smemo upati, de jo bodo tudi oni nam. V to je pa treba zjedinjenih moči, ravniga delanja, brez hlimbe, brez čertenja, brez zavisti, brez ošabnosti in zaničevanja! Potem nas bodo Sio-vence poznali!
To nam je že davno na sercu ležalo, in to smo mogli povedati. Napadi Slovenije na osebo vrednika praviga Slovenca so nam dali v to priložnost. Pravi Slovenec bo res z novim letam nehal, pa pisavec Kratkočasnice nej nikari ne misli, de zavoljo tega, ker gaje njegova milost brez milosti k smerti obsodila, ampak iz lastne volje vrednika bo nehal. Nehal bo pa z mirno vestjo in z mirnim pogledam na svoje prizadevanje, desiravuo tudi z žalostjo na marsikaj, kar mu je pot za-veralo. Pravi Slovenec je od začetka do konca vsakimu svoje pustil, vsakimu je dajal zasluženo čast in marsiktero zabavljivost je tiho preterpel. Prejemnikov je imel malo, ker jih ni nikoli po sili nase vlekel, nikoli z grajanjem druzih časopisov vabil, kakor so nekteri delali s pismi in besedami, kar smo morde popred zvedili, kakor so taki ljudje si sami domišljevali. Nehal bo, ne ker je imel malo prejemnikov, ne ker je imel malo pomočnikov, ampak ker bi vrednik zavoljo druzih opravkov s čašam ne mogel izhajati. Njegovi zoperniki mu bodo gotovo vesele bilje peli; on pa bo šel k pokoju s tolažbo: Homo eram et nil iiumani a me alienum putavi! Bog daj, de bi tisti, kteri se nad njegovim nehanjem nar bolj radujejo, kmalo na njegovo pot ne prišli. — Slovenija pa nej bo prepričana, de si Slovenec iz vsiga nič ne stori, kar ima zoper njega, in na voljo ji da, še po njegovim nehanju ostati,
kar je, sam njegoviga vrednika nej ne nadlegje, ker se oseblji-vost in osuinljivost nikomur, narmenj pa časopisu s takim nadpi-sam poda! Pravimu Slovencu je bila graja, pa tudi hvala namenjena; to se godi vsakimu. To enkrat za vselej!
Vredništvo Pr. Slovenca.
Prošnja do slovensHih pisavcov in vrednihov.
(Konec.)
Tude Dalmatinskim starejim pesnikom posnemanje Vlahov ne streže v pohvalo. S kratkim : nam je „elisio“ in „apostrofa“ vseli pregreha ino popaka! Tedaj: preobračati, grozooblast, če-stito občinstvo itd. ne pak prebracati, grozoblast, čestit občinstvo. — Tako imamo prejemanje besed odinod ino jih snovanje doma razdruživnih življev varovati, bodi da zato g. Majarjeva zlata kniga, kako Ilirsko narečje „izobraževati“ vsakemu pisavcu pri rokah.
Po tem trojem poti si tedaj moremo ino moramo po razmeri svoje uspevajoče narodnosti svoj jezik ; kir še blizo ni doveršea ali kakor pravijo, bereits abgeschlossene Sprache, izobraziva», ino, ker se Slovenci celo tuje jezike s toliko slavoj uče, potler ker je ležej umeti iz domače korenine utvorjene izraze, nego Ger-čke, Latinske itd. — mi ne bomo potrebovali tako imenovanih Fremdwörterbücher! vsej smo zato v celotini zadosti bogati. Tako bomo v kratkem času veliko zamujenih vekov prekročili, ino beržej za drugimi narodi v versto stopili, le ne glodajmo na lisjake , kteri kmalu pogondrajo, ako ni vse gladko po njihovem očesi in ušesi; vseučelišče, bodi se tu ali onde, bo tega besnega čerta vergla v večne prepade, Bog me usliši!
II. V poslednjem spisu dopovedali, kako si imamo v uspe-vanje krepkega knižtva ino časopisemstva potrebne izraze dobavljati, ter da je boljše, Slavjanske iskati, v zajem jemati ino nove tvoriti, nego tuje, ker nerazumevneje vtepati, derznem tukaj pak, dokler še popolni Slovenski slovnik grešamo , tude po svoji misli naj sposobnejše posredke, kterimi bi se ti slovstveni do-bavki naj beržej ino najležej razeznanivali ino v naš narodni živelj vcepali, brez vse zamere in uraze ovaditi. To se mi nai-mer tem potrebneje zdi, ker, kakor rekoh, še priličnega slovnika ne imamo, ino ga kmalu tude imeti ne moremo, naš slovnik nam marveč za sedanje dobe še najčerstvejše raste.
Da se tedaj vselešnjim bravcam razumevanje novega knižtva, slovnikarjem pak nabiranje slovničke sprave, ker pojedinim pretežko hodi, Vse knige ino'časopise se dobe prebirati, legoti, pri-jaznivo opomnem ino prosim :
1. Da bi čestiti gg. vredniki Slov. časopisov vse ne navadneje ino temneje besede in izrazke med vredivanjem posameznih listov si abcednički proti spisavali ino je v pravem ino bližnjem pomenu razlagali, te tako zgotovljene siovničke pak svojim bravcem k časnikom za primerjeno plačilo ob leti pridavali. Gder bodi v listeh kaj razjasnivati, kakor se v hvaloviti izgled v
marljivem „Vedežu“ pogostoma nahaja, streže le tedanjemu čita-telju, kar se pak meni za naše še mladjahno, rahlo slovstvo premalo zdi, spomenem, da so „Ilirske novine“ svoj pervi tečaj med narod tude tako učinile.
2.	Da bi nravno tude gorljivi, zaslugoviti dopisavci v naše časnike svojo pisano s potrebnimi raz kladami previ-deno vrednikom pošiljali, kar bo te gotovo mnogih zapletkov ote-malo, dokler je res pretežko, na široki ledini našega rastočega pisemstva vse zeli ino dračje spoznati.
3.	Da bi pisatelje knig težejše besede, ktere ali od drugod jemljo ali sami osnovajo, v lični slovniček podevali, ino ga k svojim knigam prisnoti davali, kakor se najde v „Blaže ino Nežica“, „Naravoslovje“ itd. ino kakor sem sam v „Vodba v računjenji. Na Dunaji 1848“, „Svetodenski red“ ino „Bobinson mlajši“ pospel.
Tvorcem pervotvorne knige ali pisavcem izvirnih bukev se tedaj svetuje, da si ob izdelavi svojega dobro premišljenega predmeta izraznik ali terminologio zvesto proti verstijo; prestavljavcem kake knige iz tujščine pak, da si, jo naj-pred prebirajo, potrebni izraznik zgotovijo ino se še le poslej prestavljanja lotijo, kar bo obojim delo mnogo pospešilo.
4.	Da bi učitelje, imenito gg. profesorje, kteri so tolikokrat, v zadevah svojih predmetov umstvovaje, kakor ti neho-tič na naj pogodnejše Slov. izraze namerjajo takove drago-cenne zbirke svojim učencem v razumevo u deli vali, in ob dobi tude kteremu slovnikarju blagovoljno ponudili. Tako izverstno delce se od preč. g. Poklukarja, slav. Ljublj. bogoslovskega učitelja iz „duhovniga pastirstva“ ima.
6. Da bi si vlastimili bravci, sami vse čudneje besede, karkoli čitaje v poseben abcdnik v ugonenem ali najberžejšnjem pomenu nemerzljivo zaznamenavali. Tako bodo v umenji svojega ljubega jezika prejako napredovali — koliko bi se pak s temi zaznamcnavami ino spiski slovnikarjem ustregalo, ne potrebuje omenka. Nigdor se ne prezavzemi, če se mu čudno zdi, da slov-nikarjenje toliko priporočam sploh, dobro vem ino prosto povem, da so res mnogi imenemaLabodski preč. gg. duhovniki, tude vla-stenskim duhom nadehneni, po svojem urno slovnikarili (Več takših jihovih besedničekov in izraznikov sem sam jim tukaj v očitno hvalo dobro porabil); oni so pak tude zdaj slaviti pisatelje ino pre-miloglasni cirkveni propovedniki, njim ni treba med potnim lovom za grešanimi besedami v prazdno kriliti, niti nerazumno tujčiti.
6. Da bi se slednjič kteri koli Slovenski časopis bar v nekterih osobitih dobamašnjih ali čredamašnjih fperiodičkih, t. j. dobama-čredama pridavaniii) dokladah navlašč zjeziko-slovskimi rečmi, ktere naimer v slovnik ino slovnico spadajo, bavil in obavljal. Onde t. j. v dobamašnjicah bodi vsakomu, komur se bodi vidi, svoboda: svoje misli, ovadke, predloge, nasvete, razklade, dokaze, poprave, zavratke, ukore, graje ino
vmes tude prazdne gondravice v predelu pisemstva ino knižtva za-kladati, ter domače slovstvene plodove in uspevke ino tude inih Slavljanskih narečij razglašati da se jednorodni spravki po raznih časnikih, kteri si dosegadob hvalovitno prizadevaho: omnia omnibus esse — vsakomur dovolje biti, preveč v kvar ne raztresali.
7. Da bi se v ljubljeni Ljubljani, v serdci Slovenstva, „O d-b~or Slovenskega slovstva“ fslovnikarstva je uže ?) ustrojil, kteri bi vse, kar bi bečelice od vseh krajev s Slovenskih hribov ino poljan neutrudljivo nanašale, vkup spravljal v lepo razporejeno celotino.
„Izkušajte vse to, ino kar je dobrega, obderžite“. I. Thess. V. 21. da ne bomo prazdne slame mlatili, quasi aérem verberantes; ker poslednji čas nam je dotekel, da si hirajoče narodstvo pogube otmemo ino duhovnim orožjem dobavimo *). Samo v neo-pešani prizadevi je življenje, v tverdni volji moč ino v složni vzajemnosti oblada! Zametnimo tedaj kvarljive posebnice vertoglav-nosti ino tverdovratnosti, upirajmo se vsi združeni za presveto ljudstva, ino vsaki po svoji dobri misli ino moči le iskrico pridaj, pak bo slava Slavi slovela! (Slov.Nov.} Cafov.
Ravno v sklepu današnjima lista smo prejeli sledeče verslice, s prošnjo jih natisniti:
Gospodu Fr. Cegnarju !
„Ne vem, komu bi rojstvo Vaše „Tolažbe“ v poslednjim listu Slovenije pripisal, ali Vaši, pod milim Bogam v prav nič vtemeljeni zlovoljnosti do Praviga Slovenca, ali Vaši svojoljubnosti ? De znate peti, kakor tudi krokotati, ste že dovolj pokazali, pa de ste zlo v svojo vlastno pesniško imenitnost zaljubljeni, bi ne bil nikoli verjel. Moja „Tožba“ Vam nima zakaj tern v peti biti. V kratkim Vam moram pa povedati , de se jez še le godim, Vi ste že — še ni prav davno — iz gnezda zleteli. Tode s svojim krokarskim krokotanjem ste si lep zelen list s svoje lipice skrokotali, ker ste Pegaza s tako klasiškim sonetam obsedlali, vlastno hvalo namest vajeti v roko vzeli in ga zoper mene zajahali. Bog vas živi! pa ne pozabite Vam dobro znaniga pregovora od „v last n e hvale“.	Fr. Blažič.
Oznanilo.
Pri Janezu Caionfinitu je naprodaj:
Nemški Pavliha v slovenski obleki. Bukve za kratek čas.
V Ljubljani 1849. Cena 12 kr.
Pazka: Jaz sem iz serdca rad pri volji, za vsaki predel vedstva in umstva Slovenske izraze po svoji moči, kakor najhitreje spravljati, ako se mi v kterem koli tujem jeziku nabrani v prestavo pošiljajo.___________________________________________Pisavec.
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič.
N a tiskar J. Blaznik v Ljubljani,