U5T zn SREDNJEŠOLSKO DIJflSTVO. URE JU JE DR. ANT. BREZNIK LETniHVI.ZflL.19% VI. LETNIK. MENTOR 1913/1914. ZVEZEK 9. VSEBINA:4 Beseda n« pot v počitnice. (Ksaver Meško)...................153—157 Asiška soneta. (Bogumil Gorenjko)...............................158 Na Kalvariji. (Pesem ) (Bogumil Gorenjko).......................158 Kroparček. (P. Bohinjec)....................................159—161 Alžir. (Potopisna črtica.) (Prof. dr. Ivan Knific).......161—165 Otožnost. (Pesem.) (Leop. Turšič) .............................165 Zimska noč. (Pesem.) (Fr. Žalko)................................165 Sofoklejev Filoktet (Prof. Fr. Omerza.) (Dalje).............165—167 Med apeninskim in balkanskim polotokom. (Dr. J. Samsa) 168—169 Drobiž......................................................170-172 Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št Vidu nad Ljubljano prvega dne v mesecu in stane za dijake 2 K, za druge naročnike 4 K na leto. Tlak »Katoliike tiskarne« ▼ Ljubljani. Odgovorni lastnik Alojzij Market. Mentor £6^5» LETNIK VI. JUNIJ 1914 ZVEZEK 9. BESEDA NA POT V POČITNICE. KSAVER MEŠKO. Počitnice — zlat čas! A zdi se mi, da ne boste nobenih poznejših preživeli tako radostno, tako brezskrbno, kakor jih sedaj, v dijaških letih. Že zadnji šolski dnevi, ali niso kakor večer pred velikim praznikom? Svečano je v duši — seve, če si je z resnim delom zaslužila odpočitek — radostneje, ponoi-neje se dviga glava, živeje bliskajo oči. Ko gledam kdaj mladino pred počitnicami, se ne morem otresti onih svetopisemskih besed: »Povzdignite svoje glave in poglejte, zakaj vaše zveličanje je blizu.« Zgodovina nam pripoveduje: Ko se je Rihard »z levjim srcem« leta 1194. vrnil iz avstrijsko - nemškega jetništva na Angleško, je bila prva njegova pot v Canter-bury, na grob sv. Tomaža Becketa, da tam moli in se zahvali za rešitev. Se Vam li ne zdi to istotako krasno kakor nadčloveška dejanja njegovega levjega poguma? Meni vsaj se zdi ta čin čudovito lepo izpričevalo njegove viteške plemenitosti. — Ne pravim, da greste tudi Vi iz jetništva. Ne bomo tudi zahtevali od Vas, da greste na daljno božjo pot — če pa poromate, ne bo škoda! A vsaj eno storite: Pri sklepni službi božji dvignite srce in duha k Njemu, ki se mu spodobi vsa čast in hvala za vse, kar smo dosegli tekom leta, za vse, kar imamo in kar smo. Nikar pa naj ne bode Vaša pot v počitnice pot v deželo Lotofagov. Nikar ne pozabite v počitnicah sami nase, ne na svet, ne na delo in na knjige. Ena največ jih Vaših nalog in skrbi v počitnicah bodi notranje delo: oplemenitev misli, poglobitev duše. A za vsako delo je treba trdne volje. Čim težje je naše opravilo, tem krepkejše volje nam je treba, da ga izvedemo. A kateri opravek je težji — in kateri obenem važnejši? — od dela, umetniškega dela na naši notranjosti, na našem srcu, naši duši, našem mišljenju, na razvitku in izpopol-njenju vsega, kar je dobrega in svetega v nas? Zato krepite voljo! Zmagujte sami sebe! Pred vsem si natanko določite dnevni red! Laže si zdaj uredite in razporedite svoje posle po svoji volji nego pozneje, ko boste v službah. Tedaj bodo določevali dostikrat drugi, Vi boste molčali in ubogali. A zdaj ste svoji gospodje. Dvojno korist imate od modro določene razporedbe časa: Navadite se reda in rednega dela za poznejša leta in časa 11 ne tratite z nepotrebnim, neodločnim premišljevanjem: »Kaj naj storim? Kaj naj opustim?« in z omahovanjem: »Kaj naj počnem najpoprej, kaj pozneje?« O ljubeznivem, do smrti delavnem Walter Scottu beremo: Ob vseh obveznostih in skrbeh, ki jih je imel kot družinski oče in kot lord, čigar dom je bil širom odprt vsemu svetu, je mogel ustvariti toliko nesmrtnih del, ker je imel ves dnevni čas natančno in modro razdeljen. Storite istotako! Nikar ne bodite bratje Leona Plo-szowskega, žalostnega junaka globokega Sienkiewiczevega romana »Brez dogme«. Pri vsaki stvari premišljuje in omahuje tako dolgo, da je gotovo ne izvrši ali pa jo stori napačno. Tako uniči one, ki jih je usoda porinila na pot njegovega življenja in bi naj šli roko v roki z njim skozi življenje, v sreči in tihem miru. Uniči pa tudi sebe. Pravi sicer: »To je slovanska slabost. Vsi Slovani smo taki.« Izgovor in zagovor leži za onega, ki ga potrebuje in ALŽIR. Krepite si voljo s tem, da se med počitnicami prostovoljno odrečete kaki udobnosti, ki se ji med letom morate, prisiljeni po razmerah ali od predstojnikov. Začnite takoj zjutraj! Spali bi še kdaj kake pol ure, dasi niste ravno potrebni, le tako malo iz lenobe. Pa si porecite: »Ravno ne! Baš danes vstanem!« In vstanite! Primite slabejšega, omehkuženega človeka v sebi z močjo jake volje in ga vrzite iz postelje. Ko se premagate enkrat, dvakrat, se dvigne Vaša samozavest, moralna moč raste. Ste že na poti v višino! Z vsakim dnem Vam bo zmaga lažja. In z vsakim dnem bo lepša, veselejša. išče, pač ob poti. Treba ga je samo pobrati! — Kdo pravi, da vsi Slovani moramo biti taki, moramo? Kdo •sme, kdo upa to trditi? Mislim, da nihče, ne na nebu, ne na zemlji. Obračunajmo enkrat za vselej s takimi »slovanskimi znaki«! Temeljito obračunajmo! Zakaj gre nam za eksistenco! Ko vstanete na vse zgodaj, pa vun v prirodo božjo, v poezijo prirode, v zdravje mladega jutra. So H pesniki med Vami? A kaj vprašam! Vsako mlado srce je nekoliko pesnika. A glejte, v počitnicah stojite jutro za jutrom ob viru poezije. Največja pesnica je resničnost. Resničnost pa lahko v gotovih mejah istovetimo s prirodo. Ta nam kaže in nuja poezijo neposredno in neiz-kvarjeno kakor nihče drugi. Kaj so vse knjige, pisane s še tako žgočo poezijo, v primeri s poezijo prirode? In kaj vse slike, slikane s še tako živimi barvami, v primeri s pestro, blestečo njeno krasoto? In kakor da marsikateri umetnik svoje najlepše in najboljše v prvih svojih delih, tako priroda: najlepšo poezijo nam nudi zjutraj. In najbolj deviška je poezija jutra. Boste li to zaspali? Ne! Vun! Glejte, jutro samo je kakor krasen psalm; psalmi postanejo Vaše misli; v visokih, najlepših akordih psalmodira Vaše srce , . . A kam ? Omenil bi danes le eno pot — pot v cerkev. Ne pozabite te! Dobro bo za Vas, če jo redno hodite, za Vaš značaj, Vaše srce, Vašo voljo. Dobro tudi za druge, ker jim dajete lep zgled. Blagoslovljena Vam bo! Veselilo me je, ko mi je pred malo leti pisal prijatelj o mladem našem literatu-vseučiliščniku: »Vsak dan je pri sveti maši, z iz-podbudno pobožnostjo.« Visoko je poskočila s tem pri meni cena mladega moža. Seve, da morete zarana vstati, je treba, da greste zgodaj ali vsaj pravočasno spat. Mlado telo potrebuje gotovo mero počitka in spanja. Ne ostajajte predolgo v noč pokonci, v počitnicah posebno ne. Ne posedajte zvečer do poznih ur po krčmah. Ne postanite že v mladih dneh cvičkarji, ljudje, ki jim je cviček, pitje, alfa in omega življenja. Kako žalostne figure so ti ljudje, kamor se obrnejo in denejo: v službi, v družbi, v družini. Krepite si voljo posebno glede pitja! Res, res in žal, tudi mi smo grešili glede tega v dijaških letih, posebno v počitnicah. Mea culpa, mea maxima culpa! A kakšno vzgojo smo imeli mi? V šoli se nam je reklo, da pod kaznijo karcerja ne smemo ostati čez »hora legalis« na ulici in ne v gostilnah, ki so nam bile v določenem številu zadnji dve leti dovoljene, a o kakem pouku glede alkohola in o zlih njegovih posledicah nismo slišali nikoli ničesar. Na naš ponos, na lastno spoštovanje tudi ni nihče mnogo apeliral, ne ga budil. Mladinskih listov nismo imeli nikakih. Pač je zašla ona leta, moja zadnja na gimnaziji, med naše vrste »Vesna«. A kakšna je bila! 0 plesih je poročala in prodajala neko filozofijo v meglenih besedah. A najtemeljiteje zagrešeno je, če hoče kdo vzgajati mladino z meglenim, brezsočnim govorjenjem, z visokimi frazami, ki jih mlada srca napačno umevajo. Dandanes 'Ste v tem oziru srečni, dijaki in druga mladina. Mladinskih listov imamo lepo število. In kar je več: dobrih! (»Mentor«, »Zora«, »Mladost«, »Naš dom« in tako dalje.) Dvojno je naše naj večje gorje: alkohol in Amerika. Glavni korenini obojega zla pa sta: nevednost in slabost volje. Naloga nas vseh je, da ti in druge korenine poizkusimo izruvati. Storite tudi Vi, kar in kolikor morete. Pri sebi in pri drugih! Dajajte lep vzgled in poučujte! Ne ponižujte se pred ljudstvom s pijančevanjem, s pijanostjo. Vi bi naj bili luč! A kako žalostno je, če »postane luč tema«! ALŽIR: GUVERNERJEVA PALAČA. Kdaj je Aleksander sovražil in zaničeval očeta Filipa? Ali ne, ko ga je videl pijanega? Ob poroki Filipa s Kleopatro leta 336. je bilo to. Tako je mrzel tedaj sin očeta, da mu je vrgel čašo v glavo. Filip se je dvignil, da drzneža kaznuje. A vino. ga je vrglo na tla. Tedaj se mu je Aleksander rogal z žgočo ironijo in z bolestnim zaničevanjem. »Glejte moža, ki se napravlja v Azijo, da jo podjarmi! Pa ne more priti od stola do stola!« Tako je govoril o pijanem očetu in tako se je vedel proti njemu mladenič, ki je svojo mater tako cenil in ljubil, da je še zadnja leta življenja, najmogočnejši vladar sveta, ko jo je Antipater v pismu za pis- mom pri njem tožaril, o njej v ljubezni in slovesno izjavil: »Antipater ne ve, da ena sama solza materina izbriše deset tisoč takih pisem!« A ko se je vdal sam alkoholu, je teptal svojo slavo, je moril svoje prijatelje. Kaj mu je pomagalo, če potem tri dni ni maral jesti in je jokal kakor dete ter venomer klical Klitosa? Oživil ga s tem ni! Marsikaka zabloda v pijanosti ali pol-pijanosti vtisne človeku sramotni pečat za vse življenje. Nikoli več ga ni mogoče izbrisati. Čuvajte sc! Bodite luči, bodite ljudstvu zgled! In učitelji mu bodite! Krepite voljo ljudstva! — Amerika je naša rana, izseljevanje naša jetika. Ali bo res razjedla ves narod? Proti jetiki je treba pouka. Isto-tako proti izseljevanju. Pokažite našim ljudem Ameriko v pravi luči, mačeho, ki naše otroke le izrablja, moloha, ki naše sinove in hčere požira. In pokažite jim lepoto domovine! Zbujajte v srcih ljubezen do doma. Ko je moral Walter Scott v svoji bolezni na povelje zdravnikov na jug in je prepotoval Italijo in živel nekaj časa v rajski okolici Napolja, je dejal: »Mnogo lepega sem videl, a nikjer ničesar tako krasnega, kakor je moj grad. Tam hočem umreti!« In se je vrnil in je umrl na gradu Abbots-fordu, sezidanem povsem v slogu srednjega veka, ki ga je Scott tako ljubil in tako čudovito lepo slikal. Hvaležni narod pa je grad kupil in ga podaril obitelji velikega, po nesreči obubožanega pokojnika. Ne tajim, kar trde: Zemlja ne more vseh rediti! A to mislim: Če ne en kraj domovine, pa drug! Naši ljudje dreve trumoma v Ameriko, doma pa kmet nima hlapcev, nima delavcev. Že res: Gospodarske razmere, življenjski pogoji silijo ljudi od doma. Toda še več pa jih vabi ali naravnost požene čez morje slabost značaja in volje, naša slovenska površnost. Naš človek proda dom, kakor bi si pipo prižgal! Doma se ne upa lotiti boja za življenje, premalo je volje, pre-slabotna je. Amerika ne vpraša: »Boš? Hočeš?« Samo zapoveduje: »Moraš!« Čemu si ne bi ljudje sami rekli doma: »Moram!« Za to pa je treba seve spoznanja in moči. Odpirajte jim oči, podžigajte pogum, krepite voljo! Razplamtite jim srca in duše! In knji$ ne pozabite povsem! Spet pravim: Jezikov se učite! Iz dveh vzrokov: Rabili jih boste v življenju in prostejši boste postali po njih. Če bi med amm i mm TANGER. nami vsaj polovica brala in govorila francosko, bi se kmalu emancipirali nemškega duha, ki smo zdaj prepojeni z njim. In berite! Če komu, bi želel naši mladini, da bi brala le knjige, ki je človeku ob njih, da mora poklekniti in skleniti roke kakor ob molitvi. Nimamo jih mnogo v našem jeziku. Mi smo kakor ničemurne ženske — za modo hlastamo, pozabimo pa na dobro in lepo. Kar Francozi in Nemci puščajo že v nemar, po tem segamo mi z obema rokama. In se veselimo kakor otroci, češ: »Ameriko smo našli!« Pa je nismo! Nekatera dela iz svetovnega slovstva sem Vam nasvetoval prejšnja leta. Danes bi Vam eno: Smiles »Der Charakter«. Kupite si vsi to lepo delo.1 Če daste komu kako vezilo, dajte to knjigo. Res, deloma veje iz nje protestantski odnosno anglikanski duh. Tudi prevajalec pokvari tu in tam kaj — Nemec se pač glede resnosti sodbe, glede globokosti in teže misli ne more meriti z Angležem. \ Tako n. pr. zagovarja Berangerja ; proti Smilesu, onega Berangerja, | ki pravi celo Scherr (»Geschichte der Weltliteratur«) o njem: »Ja, es diirfte kaum einer Entschul-digung bediirfen, wenn ich sage, daB Frankreichs nationalster Dich-ter zugleich ein nationales Un-gliick gewesen sei.« A zaradi mnogih biserov abstrahirajmo ta mesta. Če se nam zdi ta ali ona misel n. pr. o Lutru — a tudi Luter je bil človek in je potemtakem imel tudi nekaj dobrega v sebi — če se nam torej zdi kaka misel bolj tuja in ne-obična, obrnimo list! Druge strani bodo govorile tem mogočneje našim srcem in dušam. 1 Lepa je izdaja v Hcndclovi zbirki (Bibli-othek der Gesamtliterutur St. 756—759) z zbirko pisateljevo, življenjepisom in lepim uvodom. I udi v Reclainovi zbirki dobite St. 2992—2994. Meni je žal, da nisem bral take ali slične knjige pred leti. Razvil bi se bil v boljšega človeka! Berite vsak dan četrt ure v tem »Značaju«. Nosite knjižico vedno s Rajši bi videl, da bi me kdo po hrbtu do krvi namlatil, kakor da me tako zasramujejo, če prav sem berač,« je rekel Kroparček v zadnji hiši koncem vasi potem, ko je obral vso vas. Koderna je po vozniku postavila v vas dva koša prest. Enega je oprtala, drugega je spravila v Krevsov plevnjak. Kroparček je izvedel za to po Mihcu in porodila se je v njegovi glavi poredna misel. »Mihec,« pravi mož s košem, »deset prest ti dam, ako neseš Kodernin koš pod tisto debelo hruško na vrtu vdove Modri-nje ter obesiš vse njene preste iz koša po vejah.« Mihcu so se usta narejala na smeh, •Srce mu je zaplapolalo veselja in takoj je bil pripravljen to storiti. Skoro se mu je zdelo, da zadosti svoji nagajivosti, ki jo je prejšnje leto nagodel ubogemu Kroparčku. »Ali kaj potlej, ako Koderna izve za to?« še povpraša Mihec. »Toliko moder si že, da boš molčal. Jaz te gotovo ne bom izdal, ker boš za to moje preste jedel.« »Bom, ampak preste mi naštejte!« reče Mihec. »Preste dobiš potlej.« »Samo da bo res. Ako ne?« »Tedaj me izdaš.« »In vi mene. Toda ko bote gledali, kako na hruški preste bingljajo in se smejali meni in Koderni. Preste naprej, drugače ne bo nič mleka iz te molže.« In KrOparček našteje deset prest, Mihec pa jih odnese v plevnjak. ALŽIR: BOULEVARD DE LA R£PUBLIQUE. Ko se je povečerilo, se Mihec priplazi za plevnjakom, oprta koš in ga nese pod hruško na vrt hude Modrinje. Precej časa je minulo, da je Mihec znosil vse preste na hruško. Nihče ga ni opazil in zadovoljno se je smejal, zroč v temi, kako veter ziblje obilico prest na suhih vejah stare hruške. Drugi dan je bila nedelja. Ljudje so hodili k službi božji in opazili hruško, ki je rodila take sadove. Otroci že celo niso mogli mimo, da ne bi hruške malo potresli. Ali tudi Modrinja je prišla izpod strehe in zagledala, kaj se godi pod njeno hruško. Pritekla pa je tudi Koderna, ki je prenočila pri sosedovih, in začel se je čuden di-rindaj pod hruško. Otroci 'So klatili in po- birali preste, Modrinja in Koderna sta se kregali, odrasli so se smejali in krohotali. Le prehitro je bila hruška otresena in vaščani so šli svojo pot v cerkev. Že je vkup zvonilo. Krevsov Mihec je bil seveda tudi med otroki in oponašal zvonove, kako zvone: »Modrinja - Koderna - Modrinja - Koderna!« Drugi spet je letel pred otroki in oponašal zvonjenje. »Preste nazaj, preste nazaj!« Tudi Kroparček jo je mahal s svojim kropcem med drugimi vaščani k službi božji in se veielo pogovarjal, ker se mu je zavistni na£rt tako posrečil. Še med službo božjo je marsikomu mešala zbrane misli čudotvorna hruška in mežnar je dvakrat mahnil s svojim molkom po otroških glavah. Vaščani so odhajali od cerkvenega opravila. Koderna je počakala sredi polja na razpotju Kroparčka: »Ti si mi naredil to škodo in sramoto, nihče drugi,« zavpije Koderna nad Kroparčkom, ki je šel v krtice. »Kaj napadaš ljudi na poti brez dokazov?« zaječi možiček z zakrivljenimi nogami in se ustavi. Ali Koderna mu izvije kropeč iz rok in začne udrihati po Kro-parčkovem hrbtu, da se je ta kar zgrudil. Tudi Modrinja prihiti in začne obirati ubogega moža, ki se je pobiral, a se ni mogel pobrati. Mihcu se je zasmilil ubogi prestar in ta ga je tako milo pogledal, kot le kaj. »Alo, otroci, pojdimo na pomoč Kroparčku!« zakliče Mihec in takoj se otroci usujejo na lice mesta. Vsi se poženo v ženski, ki takoj odnehata, le Modrinja je še hlastala: »Smrkavci, kaj vas je prineslo semkaj ? Aha, ste se najedli Koderninih prest, zdaj pa dajete potuho Kroparčku!« Otroci so ji odgovarjali s silnim krikom: »Ha, ha, ha, krevlja se je ob burklje zadela, ha, ha, ha!« -Otroci, danes vam bom dal cel koš prest, ker ste me rešili,« govori Kroparček in Mihec mu pomaga vstati. Otroci so spremili slovesno Kroparčka v vas in vsak je smel iz njegovega kcša vzeti pet prest. »Ti, Mihec, jih vzemi deset, ker si me vzdignil s tal,« je pristavil Kroparček in pomežiknil Krevsovemu Mihcu. Krevsova mati, ki so bili doma za varuha med službo božjo, so pokladali živini in so našli deset prest v plevnjaku. »Mihec, kdo je zanesel te preste v plevnjak?« so ga vprašali. >-1 kdo? So že padle iz Koderninega koša«, se potaji Mihec. A s tem se je izdal. GIBRALTAR (VOJAŠNICA) »Tako? Ti si torej vedel, da ima Ko-derna koš v plevnjaku? Ti si ji tudi preste na hruško znesel.« Mihcu se je delalo črno pred očmi, mati so segali po palico na polico. Seveda bi bil Mihec lahko še tajil, da ni prest odnesel na hruško, ali ni bilo več časa. Rde- flLŽIR. (Potopisna črtica.) Alžir! Če sem pred leti začul to ime, so mi nehote prihajali v spomin morski roparji, ki so v prejšnjih stoletjih tod gospodarili. Gledal sem v duhu večje bro-dovje, močne galeje: Veter se upira v bela jadra, ki plapolajo po jamborah; ob boku pa štrle do morske gladine cele vrste dolgih lopat; po taktu se vesla dvigajo in padajo; z verigami na sedeže priklenjeni krščanski sužnji, galeoti, jih vodijo. Na vzvišenem prostoru sedi mogočni poveljnik v dragoceni obleki, s turbanom na glavi. Njegovi podložniki, zloglasni kor-zarji, čakajo na povelja iz njegovih ust. V širokih, rdečih hlačah, zakrivljeno sabljo damaščanko ob strani, v pisanem suknjiču in z belim ovojem krog glave, se izpreha-jajo po krovu. Sokolje kapitanovo oko je zagledalo v daljavi par temnih točk. Z roko migne, galeje se zaobrnejo, vesla hitreje udarjajo po vodi, kot brzokrile lastovice polete jadrnice proti trgovskim ladjam, ki plovejo v daljavi. Ko vodniki krščanskih brodov ugledajo roparje, skušajo ubežati, toda prepozno. Pirati jih dosežejo; kratek, obupen boj; trgovce s služabniki vred zvežejo, ladje pa, svoje in ujete, odpravijo v — Alžir, k »zamorskemu kralju«. Trgovce pozneje za visoko ceno odkupijo sorodniki, služinčad se razproda na suženjskem semnju, če jih ne porabijo za galeote, dragocene tkanine in drugo blago pa ostane v rokah alžirskih roparjev. Tako se je godilo ob severnoafriškem obrežju še pred sto leti. Drzna je bila misel, ki jo je zamislil začetkom 16. sto- čica mu je zalila obraz, palica mu je črnila hrbet, tam pri odprtem oknu pa je klicala Koderna: •Krevlja se je zadela ob burklje.« Mihec je skesano vse povedal, koko je hruška preste rodila, Kroparčka pa od takrat ni bilo več v vas s prestami. PROF. DR. IVAN KNIFIC. letja Hajredin Barbarosa: ustanoviti ob alžirskem obrežju državo morskih roparjev. Ker je bil sam preslab, se je predal turškemu sultanu, ki ga je imenoval za svojega namestnika s priimkom »dej« in mu poslal vojakov na pomoč. Hajredin je pregnal vse ŠpaMce, podjarmil še Tunis in ropal po Sredozemskem morju, da je strah in groza spreletela evropske vladarje. Zastonj so bile vse vojske proti korzarjem. Brez števila kristjanov so ugrabili na morju in jih odpeljali v sužnost. Poseben cerkveni red trinitarcev »za reševanje ujetnikov« se je pečal s tem, da je odkupoval krščanske sužnje. Tristo let so roparji strahovali Evropo. Sčasoma so postali alžirski deji tako mogočni, da so se otresli turške nadoblasti. Krščanski vladarji pa so pošiljali darove in odkupnino v Alžir, da pirati niso nadlegovali njih ladij. Celo ponosni Angleži so se izpozabili tako daleč, da so deju v isti namen pošiljali bogata darila. Razbojnike je slednjič dohitela pravična kazen. Zadnji alžirski dej je pisal francoskemu kralju pismo, ki je v njem zahteval odškodnine v neki zadevi. Kralj mu ni odgovoril. Ob mohamedanskem prazniku je dej poklical h gostiji vse evropske poslanike. Ob tej priliki je vprašal franc, zastopnika, zakaj da mu kralj ne odpiše. Ta pa mu zaničljivo odgovori, da je njegov gospod previsok, da bi dopisoval vladarju morskih roparjev. Dej se razjezi, poslanika z muhalnikom udari po glavi in začne psovati francoskega kralja. To je bil povod, da so Francozi deju napovedali Stran 162 : MENTOR ~lZvezek 9 vojsko. Tri leta jo oblegali Alžir, dokler ga niso osvojili 1. 1830. Dej se je moral odpovedati in je šel v pregnanstvo, dežele pa so se polastili Francozi. Vendar je trajalo še mnogo, mnogo let, da so v resnici zagospodarili po celi Alžeriji. Zlasti hrabri Kabili so se trdovratno bojevali za svojo svobodo. Morski roparji pa so docela izginili pozorišča. Dandanašnji se potuje po Alžeriji po- polnoma varno. Zato pa tudi več in več tujcev prihaja občudovat »diamant v smaragdnem okviru«; tako namreč domačini nazivljejo mesto Alžir. O nekdanjem roparskem gnezdu ni ne duha ne sluha, pač pa se čedno, moderno mesto vsakomur prikupi. Bogati Francozi hodijo semkaj prezimovat. Iz Marseilla vozi parnik vsak dan proti Afriki za prav nizko ceno. Na spomlad pa prihajajo od vseh strani tujci z izletniškimi ladjami, da si ogledajo naj- imenitnejša mesta ob Sredozemskem morju; v Alžiru počaka parnik dva dni, kar zadostuje povsem, da si radovedneži ogledajo mesto in okolico. Tudi jaz sem poletel ob takem letnem času — lastovkam naproti. Bili smo še nekaj ur oddaljeni od mesta, ko se je prikazala na jugu temna proga, afriško gorovje Mali Atlas. Vsa gospoda se je oborožila z daljnogledi, od ust do ust pa je šel glas: »L'Afrique, l’Afrique !« Ko smo se bližali, smo videli, da vrhove pokriva še sneg, obrežje pa bujno zeleni. Svetla bela lisa se loči od zelenja ter postaja večja in večja: v terasah nad morje se dvigajoči Alžir. Pod njim se širi temnomodra morska ravan, nad njim se dviga zeleno porastli hrib, iznad zidovja pa štrli proti nebu nekaj okroglih minaretov in visokih zvonikov. Ob morju nas pozdravljajo krasne palače, na pobočju arabske hišice z ravnimi strehami, v ozadju, visoko nad mestom, pa male kabilske vasice. Razveselilo se nam je srce, ko smo po mirni vožnji ob jasnem vremenu zagledali tako čedno pokrajino. Alger (izg. Alže) nazivljejo Francozi svoj biser, Al Džezir pa so krstili svojo naselbino Arabci, ko so jo ustanovili pred 1000 leti; in po arabskem imenu so tudi zemljepisci prikrojili svoj »Alžir«. Veličasten pogled na mesto in številna, širna predmestja se nam odpre, ko mimo visokega svetilnika in dolgega nasipa zavozimo v pristanišče. Narava sama nudi jako pripraven zaliv, ki ga na obeh koncih varujejo predgorja. Nekaj otočičev se je naselilo pred zalivom, da branijo valovom do brega. Pa tudi človek je po-mogel naravi: Francozi so priredili jako udobno in razsežno luko, tako da je Alžir ALŽIR : V ARABSKEM DELU MESTA. najprikladnejše ter najlepše severnoafriško pristanišče. Ko so nam ladjo privezovali, sem zrl na množico, ki se je zbrala na obrežju. V ospredje so silile temne postave, v zamazani, deloma tudi raztrgani halji, glavo povito s cunjo, noge pa bose. In pa kričali so ti razbojniki prav orientalski! Komaj so mornarji spustili do brega mostiček, že so planili na ladjo ter nam pulili kovčege iz rok. Za njimi so se kraj mostu postavili zastopniki alžirskih hotelov, ki si jim s čepice bral, kdo da je njih gospodar. Na vzvišenem prostoru se je postavila gospoda, ki je čakala sorodnikov ali pa samo pasla radovednost. Nekoliko proč se je uvrstilo večje število kočif. Daleč na okrog so izpeljali vijugasto cesto, ki vodi gor v mesto. Hiš namreč niso zidali koj ob morju, marveč so poleg širokega nabrežja zgradili 25 m visok nasip, vrh njega pa drugo nabrežje »boulevard de la r e p u b 1 i q u e«, ki kraj njega stoje visoke štirinadstropne palače, da nam zakrivajo ostalo mesto. Visoki oboki podpirajo ta bulvar. Tudi te oboke so izrabili: ped njimi so zgradili trgovci prostorna skladišča. Po širokih stopnicah jo mahnem navzgor; v par trenutkih že stojim pred visokimi, čisto velikomestnimi hišami. Alžir namreč na poseben način združuje evropski pa orientalski značaj: spodnji del mesta je popolnoma francoski in se nič ne loči od pariških ulic in stavb, gornji del so pa ohranili domačini Mavri, zmes Arabcev z berberskimi rodovi. Kakor se pa krščanska kultura ne more zediniti z mohamedansko, kakor se odbijata elegantni Parižan in pustinjski Arabec, — prvi drevi neprestano naprej, drugi pa sedi ter sanjari pod palmami, — tako se tudi v Al-žiru strogo ločita oba mestna dela. Spodnji evropski oddelek ima široke, ravne ulice, visoke, moderne stavbe, senčnate drevorede, širne trge z mogočnimi nasadi. Električni tramvaj drči po glavnih ulicah daleč v predmestja; semtertja pridrevi avtomobil, da vse beži pred njegovo eno- lično piščalko; kočije z iskrimi konjiči hite druga za drugo; izkratka: zdi se ti, da hodiš po pariških bulvarjih. Če pa natančneje pogledaš krog sebe, se čudiš vi-sokozrastlim palmam s pahljačastim vrhom; zdajinzdaj te sreča čedno opravljen temnopolti Arabec v velikem, snežno-belem bumusu (halji); ženska ti pride naproti, ki si je skrbno zagrnila obraz, da se ji kvečjemu čelo in oči vidijo iznad pajčolana; bel minaret s pozlačenim polu-mesecem stoji poleg mošeje; če hočeš vstopiti, moraš sezuti čevlje; raz ograjo stolpa pa mujezin vernike kliče k molitvi. To te spominja na orient. Če pa želiš videti orientalsko umazanost, ozke ulice, napol podrte hiše z zamreženimi okni, cestni tlak, da si polomiš noge in obtolčeš glavo, pristne orientalske prodajalne, potrudi se navkreber v arabski del mesta. Ko sem se nastanil v hotelu »de Pariš«, sem si prvi popoldan ogledal znamenitosti spodnjega mesta. Stopil sem na »lepublikanski bulvar«, odkoder se prav lepo vidi na pristanišče, kjer ladje nalagajo in zlagajo blago. Šum in ropot, ki gospodari na obrežju, povečuje še brlizganje lokomotiv; odvažajo namreč in privažajo blago h kolodvoru, ki stoji kraj pristanišča. Prišetal sem do trga »plače de la republi-que«, ki ga obdajajo visoke palače, v ozadju pa mestno gledališče. Odtod sem krenil v mesto, hodil iz ulice v ulico, ogledoval trgovine, cerkve in šole. Zopet sem se znašel na trgu, največjem in najlepšem v Alžiru, »plače de gouvernement« (vladni trg), v središču mesta. Sredi trga »stoji kip nekega vojvode orleanskega, ki se je menda odlikoval v boju z domačini. Narod se izprehaja med nasadi, t. j. pod palmami in platanami, otroci bijejo žogo, pred sosednjimi kavarnami pa gospoda sreblje kavo in limonado. Zvečer je tod posebno živahno. Vojaška godba igra petkrat na teden. In kako zanimivi so afri-kanski polki, ki jim pravijo zuavi in turkos! Rdeče, široke hlače, dolga sablja, moder jopič, ozka, naprej potlačena čepica, to je njih uniforma. Alžirska posebnost je tudi katoliška stolnica, sezidana v mavriškem slogu. Dva stolpa jo krasita, na las podobna turškim minaretom. Kdor stoji pred visokimi stopnicami, ki vodijo v cerkev, bi prisegel, da je to džamija, ko bi vrh strehe ne ugledal križa. V starih časih je na istem kraju zares stala Hasanova mošeja, od katere so porabili še mnogo stebrov za sedanjo stavbo. Nasproti cerkvi pa ugledamo enonadstropno mavriško stavbo, nadškofijsko palačo. Drugo jutro me je tramvaj potegnil v predmestje, kjer stoji na gričku romarska cerkev: N. L j. Gospa Afriška, odkoder je prav lep razgled na morje. Nad pročeljem so napisali z velikimi črkami: »Notre Dame d' Afrique, priez pour nous et pour les musulmans!« (N. Lj. Gospa Afriška, prosite za nas in za mohame-dance!) Stolp so zgradili v obliki minareta, tudi cerkev vsaj deloma v mavriškem slogu. Sezidal je cerkev slavni kardinal Lavigerie, ki si je posebno prizadeval, mohamedance pridobiti za katoliško vero, seveda zastonj; izkušnja namreč uči, da se izmed Mohamedovih častilcev le malokdo izpreobrne h krščanstvu. Napis nad vhodom nas pa obenem pouči, da Francozi v molitvi Boga, Marijo in svetnike — vičejo. Oni molijo: »Oče naš, ki ste v nebesih, posvečeno bodi Vaše ime, pridi k nam Vaše kraljestvo, zgodi se Vaša volja ... Pozdravljam Vas, Marija (je vous >salue, Marie), milosti polna, Gospod je z Vami, blagoslovljeni ste med ženami ...,« v litanijah pa kličejo: »Sv. Peter, prosite za nas!« Zdi se jim neolikano, tikati najvišjega Gospoda in njegove služabnike. Dopoldan sem stopil v arabski del mesta. Domačini, Mavri ter Židje, se še niso sprijaznili z evropsko kulturo. Bivajo v prav tesnem okraju, ki po njem vsevprek vodi labirint ozkih ulic. Pa saj jih »ulice« pravzaprav še imenovati ne moremo, to so le prehodi, ki se vijejo semintja, povsem brez reda; nekateri so tako ozki, da se komaj človek ogne človeku. Stare, napol podrte, večinoma enonadstropne hiše z ravnimi strehami se drže druga druge. Nadstropje so potisnili naprej, tako da se zgornji deli nasprotnih hiš skoraj dotikajo. Tod se širijo vsi mogoči, nam neprijetni duhovi po plesnivih jestvinah in oblekah; ni čuda, da je ozračje zatohlo, ko je vse pretesno. Mavri ter Židje čepe kar na tlaku, njih žene pa pražijo ob odprtih vratih jed, ki smrdi po starem olju. Trgovci prodajajo meso in sadje, ki se nam pa gnusi, tako je vse nečedno. Otroci se igrajo, tepejo, valjajo in pode vsepovsod in so umazani do skrajnosti. Kakor hitro me ugledajo, se drve za menoj in kriče: »Un scu, monsieur, un sou!« (Sou = soldo= 5 vinarjev.) Po kavarnah čepe ob stenah Mavri s podvitimi nogami, srebljejo kavo brez sladkorja in igrajo šah ali kaj drugega. Tudi glumači hodijo od kraja do kraja, da s svojim hripavim glasom in zategnjenim brenkanjem izvabijo kak vinar iz poslušalcev. Prav vesel sem bil, ko sem po takih ulicah priplezal do vrha, do trdnjave Kasba. Tod so nekdaj stanovali deji, tod je vihrala zelena zastava s polume-secem in zlatimi zvezdami. Francozi so pa poslopje izpremenili v vojašnico. V trdnjavo nisem silil, ker je pred njo korakal stražnik, pač pa sem izpred iste zrl na mesto, ki je ležalo pred menoj. Alžir je razsežen, saj biva v njem do 150.000 ljudi. Nad polovico je Francozov, 30.000 moha-medancev, 12.000 Zidov. Popoldan sem si ogledal predmestja. Bogatini so si zgradili brez števila vil, ki so jih obdali z vrtovi. Najlepše je pač guvernerjevo bivališče, v mavriškem slogu, sredi palmovega vrta. Rastlinoslovce bi zanimal krasni botanični vrt zunaj mesta; same palme in druga tropična drevesa vidimo tam. Kdo nam bo zameril, če tuintam sedemo na klopico ter občudujemo bujno zelenje! Zvečer sem se znova izprehajal po mestu, saj je to že navada po južnih krajih, kjer čez dan pripeka solncc in se poulično življenje prične šele na večer. Da pa ne bo kdo mislil, da •sem lakote in žeje gineval v tujini, omenim, da so alžirske restavra- kupil listek čez Atlas do Tunisa, »A voitu- cije izvrstne, cene pa nižje nego pri nas. res, s'il vous plait!« (V vozove, prosim!) so Privadil sem se že alžirskega veliko- klicali olikani sprevodniki in zdrknili smo mestnega življenja, ko sem moral odpoto- po železni cesti, vati. Stopil sem na jutro k železnici in si OTOŽNOST. L. TURŠIČ. Kakor na svatbi prepeva v gozdu pomladnem si ptič, dušica moja, sirota, pa ni vesela prav nič. Kakor oblaček pomladni žalostne toči solze ... Vem, v domovino hitijo njene skrivnostne želje.— Dviga se, dviga oblaček v vedro pomladno nebo.— Naj bi se dušica moja dvignila kmalu tako ... ZIMSKA NOČ. FR. ŽALKO. NEAPOL. POGLED NA CESTO PALLONETTO (Santa Lucia.) Tiha, bela plan. Svod neba teman — kot tempelj mogočen, prostran. Po njem tava duh, v obup poslan. SOFOKLEJEV FILOKTET. PROF. FR. OMERZA. (Duljc.) Neoptolem. Odisej. Greli, ki sem zagrešil ga Ne torej s Trojo, zdaj s teboj začnemo grdo, poskusil bom, da ga izperem spet. boj. 0dM Neoptolem. Se vojske nič Ahajcev ne bojiš zato? a* °' ar cc' Neoptolem. °dise>- Pravično če ravnam, me s tem ne strašiš nič. Li vidiš, meča da ročaj In tudi tvoje roke moč ovira ni. z desnico že držim? Neoptolem potegne meč. Saj tudi jaz lahko storim prav isto koj in brez pomisleka. Odisej. A vendar te pustim. Povem pa vojski vsi, ko pridem tja, da kazen ti primerno da. Odide na desno. Neoptolem. Zmodril si se. Če misliš še naprej tako, odneseš morda zdravo kožo še domov. Stopi pred votlino. Pojantov sin pa, tebe kličem, Filoktet, vun stopi semkaj, pusti skalnati brlog! Filoktet se prikaže ob vhodu. Kaj zopet slišim glasni pred votlino krik? Kaj kličete me vun? Kaj, tujci, hočete? — Gorje, nič dobrega! Li zopet ste prišli, da morda z novim zloin mi zlo povečate? Neoptolem. Ne boj se! Prišel sem in slušaj, kaj povem! Filoktet. Skrbi me; tudi prej govoril si lepo, a slabo sem naletel, ker sem ti verjel. Neoptolem. Mar ni mogoče, mnenje kdo da spremeni? Filoktet. Prav tak si bil v besedah tudi, ko si lok mi vzel: na zunaj zvest, hudobno ti srce. Neoptolem. A zdaj gotovo ne. To slišati želim, li vztrajaš še pri sklepu, da ostaneš tu, al z nami greš? Filoktet. Le nehaj, ne govori več! Zastonj je namreč vse, govori sploh, kar češ. Neoptolem. Tako si sklenil? Filoktet. Trdno bolj še, kot povem. Neoptolem. Prav rad z besedami bi pregovoril te; a če ti pa seveda to po godu ni, pa neham. Filoktet. Saj beseda vsaka je zastonj. Ti namreč nikdar volje mi ne pridobiš, ki meni ti z zvijačo si življenje vzel in me oropal, zdaj pa tukaj me učiš, najboljšega očeta ti najslabši sin! Poginite, Atrida najprej in za njim Laertov sin in ti... Neoptolem. Ne kolni mi naprej! Na, vzemi tu iz roke mi svoj lok nazaj! Filoktet stopi bliže. Kaj praviš? Hočeš znova me prekaniti? Neoptolem. Prisegam pri vsevišnjein, svetem Zevsu ti! Filoktet. Beseda draga, če resnico govoriš. Neoptolem. Dejanje jasen je svedok. Le stegni sem desnico in orožje vzemi v svojo last! Odisej se pokaže malo izza skale. A jaz to prepovem, bogovi pričajo, v imenu dveh Atridov ino vojske vse. Filoktet pripravlja lok. Čegav glas, sinko? Ni li to mi Odisej, ki slišim ga? Odisej slopi korak bliže. Da, on je. Blizu vidiš ga, ki te popelje s silo k Troji na ravan, če Ahilejev sin voljan je ali ne. Filoktet napne lok. A ne vesel, če nese ravno tale lok. Neoptolem (Ju prime za roko. Nikakor ne, oh bog ne daj! Filoktet. Daj, pusti lok in pusti vendar mi roko, o sinko moj! Neoptolem. Te ne pustim. Odisej se skrije. Filoktet. Oh, kaj izdrl si iz rok sovražnika mi, da ubil ga ni moj lok? Neoptolem. To zate ni lepo in tudi zame ne. Filoktet. Tedaj to vedi vsaj, da glave v vojski tam, trobente te laži Ahajcev, se boje orožja, a v besedah so junaki to. Neoptolem. Že prav. Zdaj torej lok imaš in vzroka ni, da mi očitaš kaj in se jeziš na me. Filoktet. Tako je, da. Pokazal, sinko, zdaj si rod, ki ti si cvet njegov. To Sizifov ni rod, a rod je Ahileja, ki med živimi slovel je kot junak in zdaj med mrtvimi. Neoptolem. Vesel za hvalo sem, ki jo očetu daš in meni; toda vedi, kaj pa jaz želim. Poslušaj! Res nositi morajo ljudje usodo, ki bogovi jim jo pošljejo; a kdor pa rade volje zlo nositi če kot ti, ta vreden ni, da odpustiš mu to, ga pomiluješ morda, ker se smili ti. Ves divji si in mar ti ni nikak nasvet. Če kdo te posvari, le dobro ti hoteč, sovražiš ga, kot tvoj nasprotnik ta bi bil. A vendar govorim in Zevs naj priča bo, le prav razumi me in piši si v srce! Po božji to naredbi namreč bol imaš, ker si preblizu gaja Hrizinega šel, ki varuje in čuva kača ga skrivaj. In od bolezni, vedi, težke te nikdar rešitve ne dobiš, dokler mi solnce to tam vzhaja in zahaja zopet t j a nazaj, če rade volje Troje prej ne greš v ravan, da ozdrave sinova te Asklepija"' bolezni te, ko prideš tja, in zrušiš grad s tem lokom tukaj v prah, ko jaz pri tebi sem. Odkod pa vem, da je tako, ti koj povem. Ujet pri nas je namreč s Troje neki mož, *“ Asklcpios, Apolonov sin, bog zdravilstva. Njegova sinova sta Podelejrios in Mahuon. Pozneje pravi Herakles, da bo poslal samega Asklepija v Trojo, ne njegovih sinov. Neoptolem ni mogel seveda 4e zdaj vedeti, kaj bo prerokovul Herakles. izvrsten prerok, Helenos, ki je trdil, da mora se zgoditi to; in zraven še, da nujno je, da pade Troja nam v roke v pomladi ti.80 In če je laž, kar govori, da glavo rade volje, pravi, svojo da. Ker torej zdaj to veš, kar voljno se udaj! Dobiček lep je namreč to, če eden Grk, ki kot junak slovi, z zdravnikovo roko ozdravljen vzame Trojo, boli vzrok nebroj, in s tem doseže višek slave in časti. Filoktet. Življenje ti sovražno, kaj še vendar daš mi zreti luč sveta in ne pustiš me v Had? Moj bog, kaj naj počnem? Naj ne verjamem mu, za kar je nagovarjal blagohotno me? Se naj udam li? A kako naj se komu pokažem, oh, če to storim? Koga naj še nagovorim? Kako oči, ki zrete vso nesrečo mi, kako prenesete pač to, da sem z Atridi skup, s sovragi smrtnimi, in z Odisejem, to propalico, kako? Ne grize boli me nebroj preteklih že, a to boli, kar bom trpeti moral še od njih; saj vidim vse. Če komu je srce le mati zla, otroci vsi so tudi zli. Od tebe tudi to se meni čudno zdi. Saj v Trojo niti sam bi iti t i ne smel, a mene siliš. Mar za te sramota ni, da vzeli so orožje ti očetovo? Za nje se boš boril in mene siliš v to? — Nikakor, sinko! Stori, kar obljubil si: domov popelji me! Na Skiru bodi ti, hudobneže pa pusti, naj poginejo. In dvojno hvalo jaz bom skazal ti tako in dvojno oče. Ko koristil zlobnim bi, bi vsakdo menil, zlobnim da si ti enak. (Konec.) 80 Navadno sc smatra, da je padla Troja v zgodnjem poletju, kar pravi Vergil Acn. 3, 8. Na podlagi raznih mest starih pesnikov so izračunali kronologi celo dan, namreč 7. ali 8. targeliona, t. j. maja. MED APENINSKIM IN BHLKHNSKIM POLOTOKOM. »Naglica ni nikjer dobra,« je rekel višnjegorski polž, ki je sedem let črez klado lezel ter dospevši na vrh zdrsnil nazaj na tla. Jaz pa pravim: »Sentimentalnost ni nikjer dobra.« To je že Stritar zabičeval mladim pesnikovalcem; in prav je imel. Sentimentalnost — reči hočem: omledna jokavost — je smrt vsakega poguma in napredka. Najboljši dokaz za to hudo obdolžitev sva midva s cenjenim čita-tcljem sama. Sedaj, v rožnatem juniju, bi bila že ne vem kje, morda že v staroslavni Olimpiji, ali vsaj pri novem albanskem vladarju v Draču; tako sva pa še vedno v »neodrešenem« Trstu. Danes odjadra Amfitrita — brzoparnik avstrijskega paro-brodnega društva Lloyda — proti Brindisi. Kovčeg v roke, pot pod noge in hajdi na krov Amfitrite! Tu se že zbira precej mešana družba. — Pisanooblečeni, glad-koobrili Britanec John Buli z velikanskim »Daily Telegraphom« 1 v roki. Gotovo študira ulstrsko vprašanje. — Krivonosi Aronovič Samuel, dunajski agent, ki po vsem svetu hvali blago svoje tvrdke. — Poleg njega je postrežček zločil kovčege profesorju, ki ga uka ali pa slave žeja žene pogledat žitje in bitje starih in novih Helenov na lice mesta. Morda bo ta Schliemannovič kopal v osrčje zemlje in odkril nove zaklade starogrškega duha. Saj si gotovo že slišal imena Dorpfeld, Borman, Reisch, — arheologov, ki kopljejo in preiskujejo ostanke starogrškega življenja. Kaj ko bi bil to kdo izmed teh starih brskačev? Iz Berlina je, poglej kolodvorski zaznamek na kovčegu: Berlin— Wien—Triest. Zapomniva si ga, morda sc nama pozneje med vožnjo posreči, da ugotoviva njegovo identiteto. — Glej, mlad zakonski par, morda na ženitovanjskem potovanju. Iz Berlina sta; »JroBartig« sc čudi mlada Berlinka, ko ji mož z Baede-kerjem v roki razlaga tržaško okolico. 1 Ugleden ungle&ki časnik. DR. J. SAMSA. Ni čuda, morja še ni videla, vse ji je novo. — V tem trenutku se oglasi sirena na ladji, Amfitrita se začne premikati, počasi, počasi, kmalu pa hitreje in hitreje. Addio Trieste, z Bogom Slovenija! Jadrno reže Amfitrita morje, ki je bilo — kakor nam pesniki in zgodovinarji zatrjujejo »— nekdaj slovansko. Nebo je jasno kot gorsko jezero; na krovu nama nudi krasen razgled istrska ;obala'. Bela mesta se vrste: Koper, Piran, Poreč, Rovinj, nazadnje Pulj kot vogelni kamen Istre. Že plovemo vzporedno z dalmatinskim obrežjem; med mnogimi otoki naju predvsem zanima gorati Vis (Lissa) z bojno luko. Tu se je vršila 20. julija 1866 znamenita pomorska bitka med avstrijsko in italijansko mornarico. Naš admiral Tegetthoff je s svojo oklopnico »Ferdinand Max« brcnil »Laškega kralja« (italijanska admiralska ladja »Re d' Ilalia«) v morje ter zagotovil zmago svoji domovini. Upajmo, da so naši sosedje Italijani to nesrečo preboleli in da se ne bodo pro-tivili, ako jo naša Amfitrita po sedemin-trideseturni vožnji zavije proti njihovemu mestu Brindisi, edini dobri in naravni luki na vzhodnem obrežju Italije. Dokler se mudimo v luki, naj Ti brž povem kaj o starem mestu ^Brundisium«. Da boš ime bolje razumel, poglej, kako je luka razcepljena v manjše zalive kakor jelenovo rogovje. Stari učenjaki — Strabon, Štefan Bizantinec — trdijo namreč, da pomeni to ime »jelenovo glavo«. Po drugi razlagi pa je mesto ustanovil ali Heraklejev sin Bren-tus, ali Diomedes, ali Japyx ali Theseus. O izvoru mesta so torej že stari vedeli približno toliko, kolikor o očetu slavnega slepega pevca Homera, po domače: nič. V prastarem času je stanoval tu italski rod Mesapijcev, vladali so mu neodvisni narodni knezi. Ko so si 1. 226. pr. Kr. Rimljani mesto osvojili, so ga takoj porabili kot bojno luko. Že 1. 229. v ilirski vojni je bil Brundisium zavetje rimske mornarice; ravnotako v drugi punski vojski (218 do 201) proti Makedoncem. Ko se je 1. 83. vrnil zmagoviti Sula iz mitridatske vojske, hoteč še Marijeve pristaše užugati, so ga meščani sprejeli v luko in v mesto; za to prijaznost jih je Sula oprostil vseh davkov. Bismarckovo načelo: »do, ut des« (dam, da daš) je že takrat imelo svojo veljavo. -— Za časa cesarjev je bilo mesto važno kot trgovska luka in glavna postaja za osebni promet z Grško. Tu je umrl slavni pesnik Vergil leta 19. pr. Kr. vračajoč se z Grškega. Pokopan pa je v Neapolu. V Brundizjju se je končala znamenita Api-jeva cesta, ki je od II. stol. pr. Kr. dalje vezala mesta: Roma, Capua, Beneventum, Venusia, Tarentum, Brundisium. Mesto je pridelovalo med in volno, morje mu je nudilo izborne ribe, zlasti postrvi. Meščani — bilo jih je okoli 100.000 — so izdelovali ogledala iz bakra in cina. Tudi moderno mesto, ki ima 18.000 prebivalcev, je ne samo izvrstna luka ampak tudi važna točka v svetovnem prometu. Tu je zadnja postaja ekspresnega vlaka Calais (izg. Kale) — Brindisi. Glej, vlak je ravnokar prišel; postaja je prav blizu luke, ki je tako globoka, da parniki prav tik suhega obstanejo. A dasi bi bilo izkrcanje zelo lahko, vendar ne bodeva izstopila; Amfitrita si je odpočila, že se poslavlja od Brindisija. Zavijemo jo v °lrantsko morsko ožino, široka je 63 km. lam v daljavi na levi vidiš obrežje naj-ndajše evropske države Albanije. Evropske velesile so odločile nemškega Princa Wilhelma Wieda, da kot albanski »mbret« (knez) ponese evropsko civilizacijo med divje Skipetare, kakor Albanci sami Sebe imenujejo. Upajmo, da se mu Posreči, Naša Amfitrita že drči 'Nuno starih akrokerauniških gora, visokih nad 2000 metrov, že je zdrknila iz Jadranskega v Jonsko ^orje. Izza obzorja se dvigne v trenutku prva postaja najine P°ti otok Krf, laško Korfu, stara Corcyra. Mimo več kamenitih otočkov, mimo svetilnika na neki pečini na levi, zavijemo v severni predor, ki je odrezal otok od epirske celine. Po petdeseturni vožnji iz Trsta se izkrcamo na Krf. Ker Amfitrita ne more prav do suhega, se v čolnih prepeljemo na suho. Tu se že začenja orientalska vsiljivost; zato bo najbolje, da se s prtljago vred izročiva slugu hotela St. George, ki nam gre v čolnu naproti. Plačala bova za sobo po tri drahme na dan, to je 95 vin. X 3; račun torej ne bo pretežek, niti Vegovih logaritmov ne bova potrebovala. Luka je na, severni strani glavnega mesta, ki ima isto ime kot otok. Hotelski sluga naju pelje po cesti Sulle Mura — laški živelj je tukaj zelo razvit — ob morju do rtiča Punta San Niccolo, tu se cesta zavije proti jugu in nas pelje dalje mimo parka Esplanade (Spia-nata). Tu je tudi kraljeva palača, nekdaj vladna palača »Združenih držav jonskih otokov«. Jonski otoki: Korfu, Paxo, Leu-kas, Ithaka, Kephallinia, Zante, Cerigo so vedno v ljubezni in edinosti prenašali svojo usodo. Že od narave so precej enakomerno obdarjeni; mnogo gorovja, a malo gozdov in studencev, zato pa tem več mineralnih produktov: marmor, premog, žveplo, sol, malo žita, pa več vina, rozin, sadja, olja. Industrije tukaj ne opaziš; ljudstvo goji čebele, golobe in sviloprejke; poleg lega je ribištvo in brodarjenje vir življenja in veselja. (Konec.) GIBRALTAR. DROBIŽ Naloga za risarje. Do kvadratične plohe (abcd) = 1 m-', ki leži 90 cm od tal, pelje od vseh štirih strani 6 stopnic. Višina stopnice 15 cm, širina 30 cm. Sprednja stranica plohe je frontalna. Postavite 6 enako velikih, 170 cm visokih oseb v podobi krepke vertikalne premice: 1. Na tla tik pred sredo prve stopnice od spredaj; 2. na sredo kvadratične plohe; 3. na tla tik pred prvo stopnico od zadaj; 4. na sredo druge stopnice na levih stopnicah; 5. na vogel tretje stopnice na levo od zadaj; 6. na vogel četrte stopnice na desno od spredaj. Oko risarjevo je dva metra na desno od kvadratične plohe in 1 m nad njo. Distanca (D) 20 metrov od prve sprednje stopnice. Merilo 1 : 50. Nalogo za risarje v št. 8. »Mentorja« so z malimi netočnostmi rešili: G. Sadar Iv., bogoslovec v Ljubljani; Lukec G., VI. r., Mav Al., III. r. v Št. Vidu. Vzorniki prvega sv. obhajila. Zbral in uredil Anton Kržič. Založila Katoliška bukvama v Ljubljani; cena 1 K. — Zbirka podaja mnogo vzornikov sv. obhajila, med njimi tudi nekaj slovenskih, kar daje knjižici posebno vrednost. Knjiga uradnih vlog. Obrazci političnih, vojaškili, finančnih, davčnih, sodnih in drugih uradnih vlog. Sestavil J. Dolžan; cena 3 K. — Knjiga obsega okoli 300 vzorcev za najrazličnejše prilike. Slovenski šahist. Naš odlični sotrudnik, znani šahist, g. Andrej Uršič, župnik v Šent Lovrcncu blizu Krtnina, je pri mednarodnem turnirju za šahovske naloge, ki ga je v čast največjemu šahistu Sam Loydu razpisala »Pittsburg Gazette Times«, dobil v specialnem oddelku za naloge drugo častno priznanje. Vseh nalog je došlo 288. Izmed Nemcev ni bil nihče odlikovan. G. Uršič je tudi v mednarodnem problemskem turnirju v Karlovcu 1. 1912. dobil drugo častno priznanje. Anton Koblar, zaslužni zgodovinar, praznuje 12. junija t. 1. šestdesetletnico svojega rojstva. Rojen je bil 12. junija 1854. v Železnikih. L. 1878. ga je posvetil škof Pogačar v mašnika in ga obdržal do svoje smrti (1884) za svojega dvornega kaplana. Nato je bil kaplan v Mengišu in v Šenčurju pri Kranju. L. 1890. je dobil nanovo ustanovljeno službo kurata v prisilni delavnici v Ljubljani. L. 1900. je dobil staroslavno župnijo sv. Kocjana v Kranju, kjer še sedaj deluje. — Prva zasluga Ant. Koblarja kot zgodovinarja je, da je vzbudil in začel zbirati gradivo za zgodovino župnij ljubljanske škofije. Že kot škofov dvorni kaplan je zbiral okrog sebe bogoslovce in mlade duhovnike in jih vnemal za raziskovanje domače zgodovine. Sam je temeljito proučil škofijski arhiv v Ljubljani in arhive v Vidmu, kjer je našel mnogo gradiva za našo domačo zgodovino. Druga zasluga Ant. Koblarja kot zgodovinarja pa je, da je kot muzejski arhivar in tajnik zgodovinskega društva izdajal »Izvestja muzejskega društva za Kranjsko« od 1. 1891. do 1907. Kot tajnik, in od 1. 1904. kot urednik temu listu je urejal knjižnico muzejskega društva in obelodanjal po »Izvestjih« brez števila razprav, ki kažejo Koblarjevo temeljitost in obenem poljudnost o najzanimivejših zgodovinskih podatkih naše dežele. Tedanji predsednik muzejskega društva je bil Ant. Globočnik vitez Sabladolski, ki je bil Koblarjev rojak in poseben prijatelj. Koblarju gre zasluga, da je muzejskemu društvu nadel slovensko lice. Spomina vredne so njegove drobtinice iz furlanskih arhivov, tehtni so njegovi članki o bitki pri Sisku, važen je njegov spis o Žumberku, zanimivi so podatki njegovi o pasijonskih igrah, o pošti, cesti čez Ljubelj, potresih, lakoti, kresiščih, kopališčih, plačah, svoboščinah, cehih, Šolali in kugi no Kranjskem. Peter Bohinjec. ARABSKI GLUMAČ Naše slike. Gibraltar je 425 m visoka pečina, ki pada jako strmo proti Sredozemskemu morju in proti celini. Le v zaliv Algeciras se spušča v stopnjevinah ter pusti na obrežju ozek pas za mesto Gibraltar. — L. 711. se je na tem mestu izkrcal poveljnik Tarik s svojimi Mavri. Po njem je dobila pečina ime Djebel el Tarik (t. j. gora Tarikova) in odtod sedanje ime Gibraltar. Sedemsto let so imeli tukaj Mavri trdnjavico. Špancem so jo vzeli Angleži 1. 1704., ki so še sedaj tukaj gospodarji. Gibraltar je za Angleže ključ do Sredozemskega morja. Vsakemu sovražnemu brodovju lahko na tem mestu angleške vojne ladje zaprejo prehod. Angleško brodovje se tukaj zaklada s premogom in živežem. Mesto ima sedaj 30.000 prebivalcev, med njimi 7000 vojakov. Ker je na tem mestu morska ožina 20 km široka, topovi streli ne sežejo do afriškega obrežja. Zato so že 1. 1779. zasedli Angleži mesti Tanger in Ceuto na afriški obali, morali so pa kmalu odnehati. Sedaj bi radi dobili vsaj maroški Tanger, ker Španci svoje Ceute ne odstopijo. — Gibraltar-ska morska ožina je 14 km široka, a komaj 100 m globoka. Atlantski ocean je blizu ožine še 3000 m globok in tudi Sredozemsko morje 1000 m. Če bi se morsko dno dvignilo za 300 m, bi bila tukaj zopet vidna nekdanja zveza med Afriko in Evropo. — nik. Nekaj o izobrazbi. V knjigi »Ober Lesen und Bildung« odgovarja prof. dr. Schonbach na vprašanje, kdo je izobražen. — Kdor veliko bere in zna govoriti o važnih dnevnih vprašanjih, o politiki, o literaturi itd., kdor se zna olikano in fino vesti v družbi, kdor zna par tujih jezikov, dobi morda častni naslov izobražen. Toda samo znanje raznih stvari še ni izobrazba. Ta je veliko več kot znanost, ki je le predpogoj za izobrazbo. Znanost, da govorim s primero, je hlapec, izobrazba gospod. Le kdor si pridobi veliko znanja in pridobljeno znanstveno tvarino razumeva, samostojno predela, popolnoma obvlada in je zna v življenju uporabiti, ta je res izobražen. — Glavni vir izobrazbe je šola, predvsem srednje in visoke šole. Namen šole ni samo to, da si dijak z učenjem pridobi veliko znanja, anipak posebno to, da dijak znanost razumeva ■n si tako bistri razum, vadi in obogati spomin, oblaži domišljijo, izobrazi estetični čut 'n druge duševne zmožnosti. — Nato omenja pisatelj nekatera druga sredstva, ki nekoliko V(>dijo k izobrazbi. Med ta sredstva šteje branje poučnih knjig in občevanje z izobraženimi psebami. Zato radi in pogosto občujmo z izobraženimi osebami bodisi ustno, bodisi Pismeno. Sem spadajo tudi takozvane dispu-tncije, t. j. znanstveni razgovori dijakov med seboj ali pa med dijaki in učitelji. V teh razgovorih se uči dijak logično misliti, pojme jasno in točno razumevati, pobijati zmote in sploh znanstveno tvarino razumevati in popolnoma obvladati. — Potovanje tudi pripomore k izobrazbi, če se prav vrši. Ni na tem ležeče, da v naglici prepotujemo veliko krajev in vidimo mnogo lepih mest, jezer, morje itd., ampak na tem, kako potujemo. Da nam bo potovanje v izobrazbo, potujmo počasi, opazujmo in študirajmo znamenitosti tujih krajev, posebnosti, navade, napredek in izobrazbo drugih narodov. F. G. Šah. (Sestavlja Andrej Uršič.) Naloga more imeti več idej hkrati. Po večjem je pa le ena popolno izvedena, do-čim so druge le bolj postranske. K idejam prištevamo odvrnitev (naloga 91.), vezanje (naloga 92.) in zapostavitev (naloga 93.). Naloga brez posebno izražene ideje (Varianten-komplex) je pa 94. Posebnega razlaganja za posamezne današnje naloge ni treba, ker rešitev sama pokaže idejo. Da ti je mogoče eno in isto idejo na več načinov obdelati, je gotovo; čim lepšo obliko-obleko ji daš, toliko boljši komponist si. Vestis facit mo-nachum — velja tukaj. Število vseh idej je veliko; zato jih ni mogoče spraviti v mal okvir. Dala bi se napisati velika knjiga (primerjaj P. Berger v »D. Schachzeitung«, Eine Geschichte der Ideen), Ker pa še ni izšla, naj zadostujejo našim šaholjubom navedeni podatki. Partija 59. igrana v Petrogradu 1896. Beli: Pillsburg. Črni Lasker. odklonjeni gambit dame. 1. d2—d4 d7—d5 2. c2—c4 e7—e6 3. Sbl—c3 Sg8-f6 4. Sgl—f3 c7—c5 5. Lel—g5 c5Xd4 6. DdlXd4 Sb8—c6 7. Dd4—h4 Lf8—e7 MAVRI IGRAJO ŠAH. 8. 0—0—0? Dd8—a5 9. e2—e3 Lc8—d7 10. Kcl—bi h7—h6 11. c4Xd5 e6Xd5 12. Sf3 —d4 0—0!! 13. Lg5Xf6 Le7Xf6 14. Dh4—h5 Sc6Xd4! 15. e3Xd4 Ld7—e6 16. f2—f4 Ta8—c8 17. £4—f5 Tc8Xc3!! 18. f5Xe6 Tc3—a3 ?! 19. e6Xf7 Tf8Xf7 20. b2>