Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.50«
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	3.000
PODUREDNISTVO:	Letna Inozemstvo . .	. . . L	4.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
M	W	
	r i 1	
	mmMJJ	
L
Leto XXIII. - Štev. 37 (1168)
Gorica - četrtek, 23. septembra 1971 - Trst
Posamezna številka L 80
Naši šolski kadri Brežnjev odpira na vse strani
Zadnjič sem končal uvodnik z željo, naj bi slovenska šola postala zmeraj bolj uspešna šola. V ta namen pa niso dopolj šolska poslopja, čeprav so tudi ta važen dejavnik za uspešnost šole, potrebni so tudi šolski kadri. To se pravi, potrebni so učitelji in profesorji. Zato naj bo danes beseda o teni, saj večina naših ljudi in tudi staršev ne ve, kako je s tem na slovenskih šolali.
Ko so se odprle slovenske šole v bivši coni A pod zavezniki, smo imeli le majhno izbiro učiteljev in profesorjev. Nastavljeni so bili vsi, ki so se javili, naj so imeli strokovno znanje ali ne. Sila pač kola lomi. Takrat je dobilo službo na slovenskih šolah precejšnje število profesorjev, ki so se umaknili iz Slovenije ob koncu vojne. V tistem času je bilo precej zmede tudi na italijanskih šolah. Vendar pri teh začasnih rešitvah ni moglo ostati. Zato se začne v naslednjih letih proces stabilizacije šolnikov na slovenskih šolah tako na Tržaškem kot na Goriškem. Ta proces je bil zelo počasen, vendar je šel hitreje na Tržaškem kot na Goriškem, posebno ko so slovenske šole bile uzakonjene. Stabilizacija šolskih kadrov pa pomeni, da učitelji in profesorji dobijo stalno namestitev na določeni šoli in za poučevanje določenih predmetov. V ta namen predvideva italijanski šolski zakon na srednjih šolah posebne stolice, to je skupino predmetov, ki jih poučuje neki profesor. To so tako imenovane »katedre«. Na slovenskih šolah dolgo ni bilo mogoče priti do take stalne zasedbe učnih mest; vsi profesorji in učitelji so bili le začasno nameščeni in so se zato od leta do leta zamenjavali. Take pogostne zamenjave so bile v škodo šolskim uspehom in v škodo profesorjem in učiteljem, ki niso mogli napredovati v svoji karieri. Prizadevanja naših politikov in sindikatov so zaradi tega šla za tem, da bi po uzakonitvi šol dobili stalen učiteljski in profesorski kader.
Zadeva se je začela reševati najprej za osnovne šole. Tam so že pred dvema letoma razpisali posebne izpite za učitelje, ki so že učili na slovenskih šolah določeno število let. Izpiti so bili v Trstu in Gorici in vsi učitelji, ki so že učili, so uspešno opraviti te izpite in dobili stalno nameščenje na slovenskih osnovnih šolah. Rešiti so morali še vprašanje profesorjev na srednjih šolah. Zadeva je stekla po Titovem obisku v Rimu. Zato so letos spomladi začeli govoriti o posebnih izpitih za slovenske profesorje višjih in enotnih srednjih šol, da bi te dobile stalen profesorski kader, kot ga imajo vse italijanske šole. Ko je izšla ministrska odredba o teh izpitih, je bilo takoj jasno, da ministrstvu gre predvsem za to, da uredi položaj na naših šolah in položaj profesorjev. Saj so hili pogoji za udeležbo pri izpitih v glavnem naslednji: opravljena univerza in pet let uspešnega poučevanja na slovenski šoli.
Slovenski profesorji so se ministrske odredbe razveselili in se po svojih močeh začeli pripravljati na izpite. Ti so bili namreč določeni za konec šolskega leta. Najprej so profesorji, ki so imeli zahtevane pogoje, prestali inšpekcijo v šoli. Poseben profesor je prišel in poslušal njihovo podajanje v šoli in ga ocenil. To je bilo v mesecu juniju tik pred koncem šolskega leta. Nato so bili ustni izpiti, eni v Rimu ob koncu junija, drugi v Trstu v začetku septembra. Tisti, ki so šli v Rim, so tam pred raznimi komisijami vsi izdelali. V Trstu je pa šlo nekoliko drugače. Pred komisijo, ki ji je predsedoval prof. Jevnikar in ki so jo sestavljali profesorji Jež, Seražin, Auerspergova in ravnatelj Rožič, so štirje kandidati padli (dva iz Gorice, dva s Tržaškega). Pred drugimi komisijami so vsi izdelali.
Izidi v Trstu so zbudili razne komeaitar-je, saj gre za znane profesorje, ki učijo na slovenskih šolah že 10 in 15 let in so dobivali vsako leto dobre ocene od svojih ravnateljev. Kaj se je zgodilo pri tej komisiji? Namen ministrske odredbe, ki je določila izpite in pogoje, je bil jasen: omogočiti vsem profesorjem, ki uspešno
učijo na slovenskih šolah več kot pet let, da dobijo stalno namestitev, če le ni njihovo znanje tako zanič, da ne spadajo na srednjo šolo. To je razvidno iz postopanja izpraševalnih komisij v Rimu in tudi v Trstu, saj se je zataknilo le pri eni. Ali je znanje teh štirih profesorjev, ki niso opravili izpita, res tako zanič? Zakaj so jih potem pri inšpekciji v razredu pozitivno ocenili? Zakaj jun ravnatelji že vrsto let dajejo, vsaj nekaterim, najvišje ocene? Ali so tudi ravnatelji zanič? Vprašanja se množijo.
Vsekakor ocene izpraševalnih komisij so nepreklicne (insindacabili). Štirje profesorji bodo še naprej, po 15 letih uspešne službe, ostali le začasni suplenti, dočim so drugi njih mlajši kolegi, nekateri celo njih nekdanji dijaki, dobili habilitacije in postali redni profesorji. Sic fata volue-runt. Tako je hotela usoda. (Ali ljudje?)
Kljub vsem omenjenim nevšečnostim je sedaj položaj za večino profesorjev urejen in s tem tudi položaj šolskih kadrov na slovenskih šolah tako v Trstu kot v Gorici. To je le velika pridobitev za slovenske šole. želimo samo, da bi vsi profesorji od sedaj naprej še z večjo vnemo in z zmeraj večjim strokovnim znanjem pomagali slovenskim šolam do zmeraj boljših uspehov.
MIKLAVŽ BOŽIC
Pred dnevi je v New Yorku začela zasedati Glavna skupščina OZN, da se loti skoraj vseh najbolj perečih problemov, ki pretresajo sedanji svet: požar na Bližnjem vzhodu, trenja na Daljnem vzhodu, vprašanje kitajskega predstavništva, izvolitev novega tajnika Združenih narodov. V stekleni palači pa gotovo ne bodo prišli toliko do besede predstavniki nad sto malih ali srednjih držav, ki danes številčno sestavljajo svetovno organizacijo, temveč še vedno prav zastopniki dveh super-velesil, ZDA in ZSSR. Obe velesili bosta na jesenskem zasedanju zastopala zunanja ministra William Rogers in Andrej Gromiko.
In prav vladi v Moskvi in Wash-ingtonu sta zadnje čase zelo živahno, če ne prav mrzlično na delu. Znane so priprave in že napovedi datuma (ki pa še visi v oblakih) Nixonovega obiska v Pekingu, ki je naravnost elektriziral svetovno javno mnenje in seveda stavlja ne-številne probleme odgovornim državnikom obeh blokov. Vendar iz-gleda, da je v zadnjih časih mor-
Po obisku v Ljubljani
Namesto že drugje objavljenega uradnega poročila smo zaprosili političnega tajnika Slovenske skupnosti dr. Draga Štoka, da bi našemu tedniku dal izjavo o obisku Slovenske 'skupnosti pri SZDLS (Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije) v Ljubljani. Štoka je izjavil tole: Mislim, da je Slovenska skupnost napravila pomemben korak, ki utegne odpreti v prihodnosti širše perspektive v obstoječih odnosih med matično državo in slovensko narodno skupnostjo, ki živi v Italiji. Gre nam predvsem za to, da bi dosegli obojestranski pravičen in objektiven odnos med večino slovenskega naroda v SR Sloveniji in med Slovenci v zamejstvu. Četrt stoletja po vojni je pač marsikako bolečo rano ali ideološko nasprotstvo nedvomno zabrisalo ali vsaj omililo. Danes je možen, oziroma že kar nujen, tudi dialog predstavnikov različnih in celo nasprotujočih si ideologij ali naziranj; toliko bolj je ta dialog nujen pri nas, saj vemo, da bi morala imeti manjšina v zamejstvu vso moralno podporo pri glavnini svojega naroda. Brez takšne svobodne in pravične ter objektivne zaslombe bi zamejstvo lahko kaj kmalu postalo mrtva veja, ki bi bila kot taka še huje izpostavljena močnemu vetru asimilacije. Tega pa si ne želi nihče od nas; menimo, da tudi Slovenija ne. V Ljubljano je Slovenska skupnost šla kot politična organizacija, ki ji je glavna politična baza samostojnost nastopanja in svobodnega političnega ukrepanja, ker je z ostalimi slovenskimi sorodnimi političnimi organizacijami prepričana, da bomo le v obliki samostojnega na-
Predsednik slovenske skupščine v Rimu
Prejšnje dni je med svojim zasebnim obiskom v Italiji predsednik republiške skupščine SR Slovenije Sergej Krajger v Rimu obiskal predsednika poslanske zbornice Pertinija. Slovenskega državnika je nato sprejel na vljudnostni obisk v palači Chigi predsednik vlade Colombo. Ker razgovori niso bili uradnega značaja, niso o tem izdali nikakega poročila.
Zanimivo bi bilo vedeti, če sta se Colombo in Krajger dotaknila tudi problema slovenske manjšine, zlasti v zvezi z bližnjim, čeprav zaenkrat odloženim obiskom slovenske delegacije v Rimu.
stopanja in lastne politične slovenske strehe dosegli čim trdnejšo zajezitev narodnega odpadništva in dosegli istočasno tako čim večje politične in narodnostne pridobitve.
Pri SZDLS so bili pred nami gostje tudi predstavniki italijanskih vsedržavnih strank, tako vladnih kot onih v opoziciji. Mislim, da je bilo pravilno, da smo celotnemu temu spektrumu dodali še naša gledanja in naša stališča glede na razvoj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in na naš socialni in gospodarski napredek v okviru političnega sistema, ki vlada v Italiji.
Predstavniki SZDLS so nas obvestili o svojem gledanju na manjšinske probleme in z zadovoljstvom smo ugotovili, da gledišča niso tako močno različna, da bi mogla ovirati naš dialog v tej smeri.
Kot politična organizacija, ki deluje izključno v manjšinskem merilu in ki temelji na določenih postavkah, ne moremo ne. upati v iskren in konstruktiven dialog med matično državo in slovensko manjšino.
Našli so grob Evite Peron
Devetnajst let po njeni smrti, ki jo je povzročila leukemija v letu 1952, ko ji je bilo komaj 33 let, se je Evita Peron, žena odstavljenega argentinskega predsednika Juana Perona, nepričakovano vrnila na pozorišee ter postala zopetni predmet časopisnih kronik. Njeno balzamirano truplo so sedaj vrnili možiu (ki se je med tem časom ponovno poročil), ki jo je sprejel v svojo vilo v Madridu. Kmalu po Peronovem -padcu, v septembru 1955, je skrivnostno izginilo še truplo njegove žene Evite.
Peron je takoj po ženini smrti naročil italijanskemu kiparju Tommasiju iz Pie-trasante, naj izkleše ženin kip za njen mavzolej. Kip, ki naj bi meril v višino 143 metrov, so Argentinci že imenovali osmo čudo sveta. Tommasini se je dela takoj lotili, a čez tri leta je Peronova vlada padla in delo je ostalo nedokončano. Pred tiemi leti je umrl še umetnik Tommasini.
1.	septembra letos so na milanskem pokopališču Musocco odkopali preprost grob s čisto navadnim spomenikom, na katerem je stal napis: Maria Maggi, ved. De Magistris. Milančani so 17 let hodili mimo tega groba na gjlavnem pokopališču, ne da bi vedeli, da pod tisto sivo ploščo počiva tako oboževana Evita Peron.
da še bolj aktivna kremeljska diplomacija, ki ne zamudi trenutka in skuša na vse načine nevtralizirati diplomatsko dejavnost velikega zahodnega partnerja.
Tu je treba predvsem omeniti nove zadnje pobude moskovskih državnikov in njihove bližnje obiske. Predsednik vlade Kosigin ima v načrtu potovanje v Alžir, nato v Kanado, sovjetski predsednik Podgorni bo obiskal Hanoi, medtem ko je glavni tajnik KPSZ že na poti v Beograd ,za konec oktobra pa se pripravlja na prvi uradni obisk zahodne Evrope s potovanjem v Pariz. Vmes pa spada zopet velika iniciativa Leonida Brežnjeva, ki je prejšnji teden na Krimu sprejel kanclerja Brandta. Gotovo zadnji čas še ni poznal tako polnega ritma sovjetske diplomacije !
WILLY BRANDT NA KRIMU
Ni se še polegel odmev na nedvomno presenetljiv obisk zahod-nonemškega kanclerja Brandta v Sovjetski zvezi. Tik po doseženem sporazumu med štirimi velesilami za Berlin je Moskva povabila bonn-skega kanclerja, naj obišče sovjetske voditelje. Glavni tajnik sovjetske komunistične partije Brežnjev je hotel prihraniti zase privilegij dvogovora z morda v tem trenutku najbolj zanimivim zahodnoevropskim partnerjem in je v tem preskočil celo naravnega sobesednika kanclerja Brandta, ministrskega predsednika Alekseja Kosi-gina (za katerega izgleda, da je nekoliko padel v sedanji hierarhiji, saj ne gre niti na državni obisk v Pariz). Razgovor med obema državnikoma se je vršil v turističnem mestu Oreanda na Krimu, ki je med drugim tudi idealno vplival s svojim lagodnim okoljem na sam potek političnih razgovorov. Brežnjem in Brandt sta prebila led s skupnim plavanjem v Črnem morju (Maocetung je pred leti dal dober zgled...), kjer so bili navzoči tudi številni nemški časnikarji. Sami razgovori so v glavnem potekali v zelo prijateljskem czračju in obema sobesednikoma dali možnost za odkrito izmenjavo mnenj. Predmet razgovorov pa se je sukal okoli dvostranskih odnosov, evropske varnosti, odnosov Vzhod-Zahod, odnosov Bonna s socialističnim taborom itd. Kot kaže, je Sovjetska zveza zdaj pripravljena podpirati bonnske težnje po večji osamosvojitvi (na tihem od ZDA) ter priznati zvezni republiki večje pravice in olajšave v trgovanju z vzhodnimi državami. S tem hoče Moskva tudi podeliti Zahodni Nemčiji zadnji, slovesen blagoslov za njeno »Ostpolitik«, vzhodno politiko socialnega demokrata Brandta, ki se je znal zelo diplomatsko preleviti od najhujšega antikomunističnega zahodno-berlinskega župana v Kennedyjevi dobi do spretnega taktika in sopotnika novih časov dialoga.
Kaj pa odmevi na Brandtove »avances«? Kancler sam se je na povratku v Nemčijo moral braniti pred očitki opozicije, češ da je šel v svojih ponudbah Brežnjevu predaleč. Potrdil je, da je nastopal v SZ predvsem kot Evropejec in član Atlantske zveze, ne toliko kot Nemec. Nedvomno pa tudi nekateri zahodni zavezniki, zlasti Francija vidijo v zadnjih bonnskih potezah nekako zapostavljanje znanega francosko-nemškega prijateljstva, ki sta mu botrovala še Adenauer in De Gaulle. To razodeva
med vrsticami tudi članek v zadnji številki pariškega »L’Express« pod naslovom »Brandt prihaja skozi glavna vrata«, ki se predvsem ustavlja ob vlogi sovjetskega »imprimatur«-ja Bonnu za odnose z vzhodnim taborom. Po drugi strani pa vidi neko obveznost za Brandta, po kateri naj Bonn prizna sovjetsko zamisel o novem evropskem položaju, ki ga Moskva zagovarja. To naj bi bila politična cena sovjetskih priznanj Brandtu. Vse to nam zgovorno obrazloži izjava glavnega Brandtovega sodelavca pri razgovorih z Moskvo in Vzhodno Nemčijo, Egona Bahra, ki je dejal: »Tako v diplomaciji kot v poslovnih zadevah je nujno znati pozabiti, kar se je izvedelo, ter si predstavljati nemogoče.«
BREŽNJEV OBISKAL JUGOSLAVIJO
Kmalu zatem je glavni tajnik KPSZ prispel na »prijateljski« obisk v Beograd, kjer v razgovorih s predsednikom Titom skuša zgladiti oz. normalizirati medsebojne odnose. Brežnjev prihaja v Jugoslavijo v nelahkem trenutku, ko že dolge mesece uradna sovjetska propaganda stalno pritiska na »revizioniste« (Jugoslavijo in Romunijo) ter prihaja na dan z bolj ali manj odkritimi grožnjami. Po uradnih vesteh naj bi Jugoslovani zahtevali od Brežnjeva predvsem priznanje načel beograjske deklaracije iz leta 1955, ko sta Hruščev in Bulganin šla »v Canosso« in priznala jugoslovansko pot v socializem.
Vsekakor se predvideva veliko angažiranost sedanjih sovjetsko-jugoslovanskih neuradnih pogovorov, ki morajo zakrpati še mnogo lukenj, izvirajočih iz leta 1968 po sovjetskem vdoru na Češkoslovaško. Jasno pa je še, da skušajo Sovjeti s tem vrhunskim obiskom nekoliko nevtralizirati zadnji kitajski diplomatski »vdor« med balkanske države, saj je prav Jugoslavija, poleg Romunije ter Albanije, nova prijateljica Pekinga in s tem potencialna neprijateljica Kremlja.
Težko pa je reči, če bo ta »vroča jesen« sovjetskih državnikov nakazala pozitivne posledice za Moskvo. Gotovo pa se bo Sovjetska zveza uvrstila v spretnejšo politično igro in s tem razgibala celotno svetovno pozorišče.
Krst Stalinove vnukinje
Kot znano je Stalinova hči iz prvega zakona Svetlana Alilujeva izbrala svobodo in se zatekla v Združene države Amerike, kjer je napisala in izdala svoje sipamine na očeta Stalina. Preteklo leto v aprilu se je pa poročila z ameriškim industri-jalcem Wesleyem Petersom. Letos je dobila hčerko, ki so jo krstili v grški pravoslavni cerkvi v ameriškem mestu Mil-vvaukee; krstil jo je grški pravoslavni nadškof Jakevos. Otrok je dobil ime Olga.
Po krstu je mati Svetlana izjavila, da je sama bila krščena v ruski pravoslavni cerkvi leta 1962 v Moskvi. Seveda ni tega nikomur povedala, dokler ni prišla v Ameriko. Njena želja je bila, postati član ruske pravoslavne Cerkve.
Kaj bi rekel Stalin, če bi danes še živel, ko bi videl, da sta kristjanki njegova hči in vnukinja? To je usoda, ki jo doživljajo tudi številni slovenski komunisti, ko njih otroci zahtevajo krst, katerega so jim starši, čeprav sami krščeni, odrekli.
II Gorici vstaia nov Zavod sv. Drnžine h. škofovska sinoda v Rimu "ekaj.° ?a,isk*
------------------------------------------------------  Mohorjevidruzbi
Med najbolj zaslužnimi slovenskimi ustanovami na Goriškem je »Zavod sv. Družine« v Gorici, ki je bolj znan kot »Slovensko Sirotišče«. Rodovi in rodovi slovenskih malčkov, nešteti kmečki in delavski otroci, fantki in deklice, pa tudi dijakinje, in seveda tudi dekleta, ki so posečala gospodinjske tečaje, so našli v tem zavodu prijeten dom.
Zavod ima kaj burno zgodovino, kot je razvejana zgodovina goriških Slovencev: vzcvetel je na začetku tega stoletja; gori-ška fronta mu je med prvo svetovno vojno prekinila življenje; fašizem ga je nasilno zatrl, pa po drugi svetovni vojni je bil spet obnovljen, da je vršil svoje poslanstvo med našim ljudstvom.
Nepozabni ustanovitelj zavoda msgr. Andrej Pavlica je leta 1908 kupil v Ulici soškega mostu od barona Klimburga nepremičnino, ki je poleg stanovanjske palače in gospodarskega poslopja obsegala še vinograd, njive, travnike in gozd. Stavbi, ki sta bili sezidani okoli leta 1880, je dal povezati v enoto in tako je nastalo poslopje Slovenskega Sirotišča v Gorici.
Desetletja so minula, poslopje je bilo večkrat prezidano, popravljeno in predelano. Toda danes pri svoji častitljivi starosti ne odgovarja več zahtevam sodobnega zavoda. Civilna oblast, ki je po izvedencih urada Genio Civile ponovno zavod pregledala, je ugotovila, da je poslopje v nevzdržnem stanju in neprimerno za sedež še tako skromnega zavoda. Padla je tudi odkrita grožnja, da bodo zavod zaprli, ker ne odgovarja zakonitim gradbenim in stanovanjskim predpisom.
Vodstvo zavoda se je pod težo groženj odločilo, da zgradi novo poslopje, nov zavod, v celoti odgovarjajoč sodobnim potrebam. Sleherno preurejanje stare stavbe, ki bi pomenilo visoke stroške, bi problema ne rešilo.
Pod okriljem šolskih sester, ki so lastnice nepremičnine in ki zavod od vsega početka tako uspešno vodijo, se je dne
Vatikansko glasilo o msgr. Fogarju
Vatikanski dnevnik »L'Osservatore Romano« je dne 15. septembra objavil daljši članek o pokojnem nadškofu msgr. Al. Fogarju. Članek je napisal msgr. G Velci, njegov osebni prijatelj in sedaj sto1 ni kanonik v Gorici. Msgr. Velci v tem članku v glavnem ponavlja, kar je že prej napisal o pokojnem Fogarju v škofijskem listu »Voce Isontina«. Lepo poudari nekatere značilnosti pokojnega nadškofa, posebno njegovo ljubezen do mladine, njegovo pravičnost do vseh in pogu-m v težkih časih, pa tudi njegovo predanost sv. očetu, ko je zahteval njegov odstop. Pozabi pa povedati, da so duhovniki, ki so prihajali k škafu Fogarju »okrvavljeni in z razbitimi zobmi«, bili slovenski in hrvaški duhovniki.
Čudež sv. Januarija
V	neapeljski stolnici se je dne 19. septembra na god sv. Januarija ponovil čudež krvi, ki je po enournih molitvah duhovnikov in vernikov ponovno zavrela v stekleni posodi. Neapeljski nadškof kardinal Corrado Urši je dvignil posodo in jo pokazal navdušenemu ljudstvu. Prisotni so bili tudi številni turisti, med njimi več cerkvenih dostojanstvenikov.
V letu 1972 bo veljal stari koledar
Ko je pred nekaj leti izšel novi liturgični koledar, ki obsega precej sprememb zlasti za nekatere svetniške godove, je bi-
lo	določeno, da postane splošno obvezen z uvedbo novega misala in brevirja. Ker pa je to odvisno od prevodov v domači jezik, zato škofovske konference odločijo, kateri koledar velja na njihovem ozemlju, novi ali stari. Ker nimamo še slovenskega prevoda novega misala, še manj pa brevirja, bo v Sloveniji v letu 1972 v veljavi še stari koledar svetniških godov. Kaže, da bo tako tudi v Italiji.
»Hudiči« prepovedan film
Na zadnjem filmskem festivalu v Benetkah, ki se je zaključil v začetku septembra, je največ odklonilnih kritik doživel film angleškega režiserja Russel »Hudiči«. Odklonili so ga ne samo Katoliški center za kinematografijo in beneški pa-patriarh, temveč tudi številni drugi kritiki, ki jih ne moremo šteti med verne ljudi. Takrat so pisali, da tako perverznega in škandaloznega filma niso še videli. Poleg tega si film privošči še številna sme-
20. avgusta 1969 osnoval poseben »Odbor za zidanje novega Zavoda sv. Družine«. Odbor sestavljajo: msgr. Franc Močnik, predsednik, g. Ivan Prinčič iz Krmina, preglednik računov, g. Štefan Viatori iz Gorice, strokovnjak, in hišni redovnici s. Rafaela Saksida ter s. Ahacija Kacin. Odbor je na številnih sejali razpravljal o postopkih za gradnjo novega zavoda.
Priznani goriški arhitekt Viljem Riavis je medtem pripravil gradbene načrte, ki jih je občinski urad odobril že avgusta
1968.	Dolga in zapletena je bila pot, pri boriti si vsa potrebna gradbena dovoljenja. In nič manj truda ni stala prošnja, ki jo je odbor naslovil na deželne oblasti za primemo posojilo. Končno je dežela odobrila posojilo, tako da so dela lahko stekla, Zavod pa bo moral celih 20 let odplačevati dolg in odgovarjajoče obresti. Sledila je zapletena zadeva dražbe, ki je prisodila delo gradbenemu podjetju »Sti-gnano« iz Tržiča. V ponedeljek 9. avgusta je podjetje začelo s pripravljalnimi deli. Mogočni razrivači, buldožerji, zdaj izravnavajo stavbišče in kaj kmalu po postavljen temeljni kamen novemu zavodu.
Pokojni msgr. Pavlica je leta 1904 sprožil misel na ustanovitev Slovenskega Sirotišča na nekem delavskem zborovanju pri Gorjancu na Komu. Slovenski delavci in delavke so z navdušenjem pozdravili misel, naj se zavod ustanovi, in še tisto uro so medsebojno zbrali kot »prvi temeljni kamen« 15 kron in nekaj vinarjev... Temu začetnemu znesku so se pozneje pridružili nešteti darovi slovenskih ljudi: zavod je zrastel iz niča in vršil svoje poslanstvo — z darovi blagih dobrotnikov.
Dela so se začela, stroški bodo izredno visoki, a še večje je naše zaupanje v srčno dobroto slovenskega človeka, ki ni pozabil ne na Slovensko Sirotišče in ne na »15 kron in nekaj vinarjev«, ki so jih kot prvi darovali slovenski delavci in delavke.
DR. RUDOLF KLINEC
šenja krščanske vere. Med drugim je npr. prizor, ko se vrši izganjanje hudega duha v cerkvi na oltarju in se daje blagoslov z monštranco med seksualnimi orgijami v nunskem samostanu. Ta dva prizora nam dovolj povesta, kakšne branže je Russelov film. Sedaj so ga začeli predvajati v Veroni in tudi drugod v Italiji. Veronski sodnik dr. Scaravelli je prepovedal njegovo predvajanje na podlagi čl. 528 kazenskega zakonika. Seveda so takoj skočili pokoncu številni časopisi in kritiki, ki jim je pri srcu vse, kar je uničujočega v sedanji človeški družbi. Ali upajmo, da bo zdrava pamet le vodila italijanske sodnike in filmske cenzorje in da ne bodo dovolili predvajanja tega filma v Italiji.
Tatvine cerkvenih predmetov
V	zadnjih tednih so se neverjetno pomnožile tatvine cerkvenih predmetov. Gre za oltarne slike, za kelihe, relifcviarije in druge cerkvene predmete. Vse prav pride novodobnim tatovom, kajti takšne starine imajo danes silno visoke cene na svetovnem trgu. Tako so npr. ukradli v Padovi v cerkvi sv. Tomaža tri slike in kelih, vse iz 16. stoletja. V Piave di Cadore so dne 30. avgusta odnesli pet slovitih podob vrednih desetine milijonov. V Castelnuovo Alta blizu Padove so ukradli oltarno sliko sv. Blaža, delo slikarja Tintoretta; v Benetkah je iz cerkve sv. Janeza in Pavla izginilo več podob, ki sta jih naslikala Bellini in Vivarini. Cenijo jih, da so vredne kar tri milijarde.
To je le nekaj primerov' tatvin v cer kvah. Nekaj teh ukradenih podob in predmetov so že našli. Gre povečini za mlade fante in brezposelne znance policije, ki so s temi tatvinami skušali priti na lahek način do bogatega zaslužka.
Kdaj nedelja sv. Cirila in Metoda?
Slovenski škofje so leta 1965 izdali odlok, naj se nedelja sv. Cirila in Metoda vsako leto obhaja kot ekumenski dan. Na splošno so dušni pastirji ekumenski dan lepo oblikovali in slovesno obhajali, da bi čim bolj dosegel svoj namen. Na Tržaškem smo ga skupno obhajali s sveto mašo v Marijinem svetišču na Vejiti.
Ker so nastale razne težave, je slovenski ekumenski svet predlagal, naj se ekumenski dan prenese na zadnjo nedeljo v septembru. Temeljni razlog za izbiro tega dneva je Slomškov smrtni dan 24. septembra. Slomšek pa je na ekumenskem področju mednarodno pomembna osebnost.
V	četrtek 30. septembra se bo v Vatikanu začelo zasedanje II. škofovske sinode. Kot znano je škofovska sinoda ustanova, ki jo je hotel II. vatikanski koncil. Na taki sinodi se zbirajo zastopniki škofovskih konferenc iz celega sveta, da razpravljajo o skupnih in važnih zadevah vse Cerkve. Prav taka sinoda je bila leta
1969,	letos bo druga. Verjetno bo tudi ostalo tako, da se bodo škofje zbirali na taka posvetovanja vsaki dve leti.
Na prihodnji sinodi bo navzočih kakih 200 škofov, poleg tega pa še določeno število teologov in drugih kompetentnih ljudi. Letos bo sinodi prisostvovalo tudi 21 duhovnikot', ki so jih izbrali v posameznih deželah. Ti duhovniki bodo prisostvovali razpravam o službenem duhovništvu, ki bodo na vrsti v prvem delu zasedanja. V drugem delu zasedanja, ko bodo razpravljali o pravičnosti v svetu, bodo sodelovali tudi razni laični strokovnjaki, med njimi tudi dve ženski. Predvidevajo, da bo zasedanje sinode trajalo cel mesec oktober. Med zasedanjem bodo ob nedeljah posebne liturgične slovesnosti. Tako bo v nedeljo 9. oktobra sv. oče posvetil novo župno cerkev v Rimu, posvečeno sv. Gregoriju Barbarigu; prisostvovali bodo tudi
Sv. oče Pavel VI. zvesto nadaljuje delo, ki mu ga je zaupal II. vatikanski koncil. To delo je v prvi vrsti liturgična reforma. Liturgija je doživela že zelo korenite spremembe in jih bo še. Zadnji v vrsti takih reform je sedaj zakrament sv. birme. Prav na praznik Marijinega vnebovzetja je sv. oče podipisal konstitucijo, s katero se spreminja dosedanji obred tega zakramenta.
Konstitucija, ki se začenja z besedami »Divinae Consortium Naturae«, ima dva dela: v prvem sv. oče razpravlja o tem zakramentu v teku življenja Cerkve od apostolskih časov dalje. Omenja, kako se je ta zakrament delil po raznih Cerkvah, kako se je v srednjem veku uveljavil dosedanji obred v latinski Cerkvi. Potean omenja, da naš dosedanji način podeljevanja sv. birme ni najbolj primeren. Zato določa nov način in tudi novo besedilo. To obsega drugi del konstitucije, ki je za-
Od 31. avgusta do 9. septemlbra se je vršilo prvo italijansko ekumensko romanje v Sveto deželo. Romanje je bilo ekumensko, ker so se ga udeležili pripadniki različnih krščanskih Cerkva. Katoliških duhovnikov je bil 8, med njimi dva slovenska duhovnika iz Slovenije in sicer g. Srečko Šuligoj iz Medane in g. Jožko Be-nedetič, spiritual v malem semenišču v Vipavi. Potem so bili še trije pastorji valdeške reformirane Cerkve, en luteranski pastor, en baptist, ena prezbiterijan-ska družina, dva katoliška zaročenca (oba odvetnika) ter še nekaj drugih oseb. Skupno je bilo vseh 22.
Namen romanja je bil, združiti za nekaj časa v skupnem življenju in v prijateljskem sožitju ljudi, ki ljubijo in častijo istega Kristusa, ki pa o njem in o njegovi Cerkvi drugače mislijo.
Romarji so obiskali vse znamenitejše kraje iz Jezusovega življenja. Začeli so v Nazaretu, kot je to običaj pri vseh romanjih v Palestino. Tu so prvi dan imeli skupno liturgijo božje besede, pri kateri so povedali svoje misli zastopniki vseh navzočih Cerkva. Zaključili so z Gospodovo molitvijo Oče naš. Zatem so katoliški duhovniki nadaljevali z liturgijo daritve, to je z drugim delom maše. Tudi pri tem delu so ostali navzoči tudi številni neka toliški udeleženci romanja.
Obisk se je nato nadaljeval po ostalih krajih Svete dežele. Še večkrat so se vsi združili v skupni molitvi in v skupnem poslušanju božje besede, čeprav ne več v povezavi s sv. mašo.
Taki stiki služijo, da se izmenjajo misli, pogledi, izkušnje, kar vse pomaga odstranjevati predsodke in priznati tudi lastne zgodovinske krivde. Velikokrat udeleženci ugotovijo, da pravzaprav mislijo isto, le da se drugače izražajo. Vse to se je izkazalo tudi na tem romanju. Takšno romanje je bilo prvo v Italiji in zato ni bilo pričakovati kakih izrednih stvarnih uspehov. Znano je, da so v Franciji priredili že dvanajst sličnih romanj. Omeniti velja, da so ti italijanski ekumenski romarji obiskali tudi Ekumenski inštitut pri Bet-
škofje sinodalci. V nedeljo 17. oktobra bo v vatikanski baziliki slovesna proglasitev blaženim p. Maksimilijana Kolbeja; v nedeljo 24. oktobra pa bodo obhajali svetovno misijonsko nedeljo.
Jugoslovanski episkopat bosta zastopala na sinodi nadškof Kuharič iz Zagreba in škof Janez Jenko iz Kopra. Prvotno- bi moral iti na sinodo nadškof Pogačnik, toda zaradi bolezni ga bo nadomestil msgr. Jenko. Kot zastopnika duhovnikov iz Jugoslavije so izbrali Ivana Horvata, ki je po rodu Hrvat.
Sv. oče se zaveda važnosti prihodnje sinode, ki bo obravnavala v sedanjem času posebno pereče vprašanje o službenem duhovništvu. Saj bo morala zavzeti stališče tudi glede duhovniškega celibata in poročenih duhovnikov v službi Cerkve. Pri teh in drugih razpravah bo potrebna posebna pomoč Sv. Duha. V ta namen je sv. oče poromali v Subiaco, da je tam molil na grobu sv. Benedikta za uspeh sinode. V nedeljo 12. septembra je pa priporočil prihodno sinodo v molitev vsem vernikom ter prosil, da naj bo nedelja 26. septembra dan molitve vse Cerkve za uspeh prihodnje škofovske sinode.
radi tega najvažnejši. Novi način podeljevanja sv. birme bo tale:
»Zakrament sv. birme se podeljuje z maziljenjem s sv. krizmo na čelu, s po-kladanjem rok in z besedami: Sprejmi znamenje Gospoda Svetega Duha.« To novo besedilo je silno staro in ga uporabljajo vzhodne Cerkve.
Novi obred podeljevanja sv. birme bo stopil v veljavo, ko ga bodo uradno objavili in ko bo preveden v ljudske jezike. Zato se do konca leta 1972 sme rabiti še dosedanji način podeljevanja sv. birme.
Namen novega obreda sv. birme je predvsem ta, da bi Sv. Duha bolj častili in se bolj zavedali vloge, ki jo ima pri našem posvečenju in zveličanju. Potem pa da bi ta zakrament postal v večji meri zakrament zrelih kristjanov, ki hočejo svojo vero pred svetom spoznavati in po njej živeti; torej zakrament apostolskih kris-tj anov.
lehemu. Ta inštitut ima tale angleški naziv: The Ecumenical Institut for Advanced Theological Studies (Ekumenski inštitut za napredek bogoslovnih študijev). Ta ustanova je sad zadnjega koncila, saj je tam profesor Skydsgaard s protestantske univerze v Kopenhagnu prvi opozoril na važnost ekumenskega raziskovanja v teologiji. Ideja je padla na rodovitna tla z željo, da bi se osnoval poseben inštitut v Jeruzalemu. Sv. oče Pavel VI. je v ta namen najiprej poveril nalogo T. M. Hes-burghu, rektorju univerze Notre Dame v Indiani (ZDA), naj napravi prve poskuse. Nato se je leta 1965 zbral prvi akademski svet, ki ga sestavlja 30 teologov iz celega sveta in vseh krščanskih veroizpovedi. Leta 1968 so začeli zidati poslopja tega inštituta na pol poti med Jeruzalemom in Betlehemom; leta 1971 so sprejeli že prve učence. V inštitutu imajo samske sobe, Kakor tudi sobe za zakonce. Kajti predvidevajo, da bodo tam študirali tudi protestantski teologi, ki so poročeni. Sedanji rektor je msgr. Charles Moeiler z univerze v Louvainu, podrektorja pa sta prof. Panayotis z univerze v Solunu in dr. Paul Minear, profesor na univerzi Yale v ZDA.
11	gradnji inštituta in sedaj k njegovemu vzdrževanju so prispevali in prispevajo privatniki in pa različne javne ustanove, med temi posebno Sv. sedež.
V	nedeljo 17. oktobra bo p. Maksimilijan Kolbe proglašen za blaženega. Tako se bo izpolnila želja, ki so jo poljski in nemški škofje skupno izrazili pred koncem zadnjega vatikanskega koncila, naj bi Cerkev tudi uradno priznala herojsko junaštvo in svetniško življenje tega mučenca nacističnih lagerjev. Njegovo žrtvovanje je znano. Ko je bil v nacističnem taborišču, je nekega cine iz njih barake ušel zapornik. Za kazen je komandat določil deset tovarišev pobeglega na smrt v samici. P. Kolbe se je tedaj oglasil in pro-
Goriška Mohorjeva družba je dobila kratko obvestilo, da je dr. Rado Bordon bil imenovan za upravnika in odgovornega urednika celjske Mohorjeve družbe. Novi urednik mohorjevih knjig v Celju je pretekli teden objavil v Nedeljskem dnevniku daljši razgovor, v katerem lepo osvetljuje delo Mohorjeve družbe v preteklosti in sedaj. Iz tega članka povzemamo nekaj misli o celjski Mohorjevi družbi danes.
Med drugo svetovno vojno so nacisti uničili vso imovino Mohorjeve družbe v Celju, ves arhiv in požgali vse knjige. Po vojni je nova oblast podržavila še tisto, kar so nacisti Mohorjevi pustili. Družbo je potem rešil pokojni Franc Sal. Finžgar. Ta je skupno s Prežihovim Vorancem, to je s pisateljem Lovrom Kuharjem, stopil do Borisa Kidriča in dosegel, da so Mohorjevo obnovili. Prva povest, ki jo je celjska Mohorjeva družba izdala po pojni, je bila Finžgar jeva Pod svobodnim soncem. Izšla je v 100.000 izvodih. Tekst so pa nekoliko »popravili«, kot se je takrat s knjigami rado dogajalo. Prva povojna leta je Mohorjeva delovala kot založniško podjetje in imela v svojem odbora precejšnje število partijcev, ki so za potrebe slovenskih kristjanov imeli malo posluha. Zato so bile njene knjižne izdaje precej revne. Zadnja leta se je položaj izboljšal.
»Od 1. januarja letos — pravi Bordon — je Mohorjeva znova dobila svoj prvotni položaj, se pravi, da je kulturna ustanova (knjižno društvo), podobna sorodnim u-stanovam, kakršne so tudi Slovenska matica, Slovenska izseljenska matica in Prešernova družba. Kakor te organizacije ima tudi Mohorjeva družba svoj odbor in tajništvo; v odboru so zastopniki članov (naročnikov), zastopniki -poverjenikov s področja treh sedanjih slovenskih škofij (ljubljanske, mariborske in koprske), pa tudi predstavniki republiške konference SZDL, občinske konference SZDL Celje, Slovenske izseljenske matice in Društva sloven skih pisateljev. Po pravilih (statutu) družbe je njen pokrovitelj mariborski škof, pač v skladu s hvaležnostjo do ustanovitelja Antona Martina Slomška. Sedanji predsednik odbora je prof. dr. Vekoslav Grmič. Mene je za upravnika in odgovornega urednika soglasno izvolil odbor, odločbo o imenovanju pa je podpisal predsednik. Lahko bi torej rekli, da ie samoupravljanje v Mohorjevi družbi dobro uveljavljeno.«
Prihodnje leto bo celjska Mohorjeva družba obhajala 120-letnico ustanovitve (IS52-1972). Za ta jubilej mislijo izdati koledar v kar se da slovesni in bogati obliki. Obnovili bodo Finžgarjevo literarno nagrado; ustanovili bodo tudi Jurčičevo časnikarsko nagrado. Josip Jurčič je namreč izdal pri Mohorjevi družbi svojega Jurija Kozjaka. Namen imajo tudi se tesneje povezati z obema Mohorjevima družbama v zamejstvu, to je z goriško in celovško Mohorjevo družbo. »Meja ne moremo spreminjati — pravi dr. Bordon — toda Slovenci moramo vsaj svoj kulturni prostor čutiti kot nerazdeljivo celoto.« Končno je novi upravnik povedal, da Mohorjeva družba ne prejema nobenih družbenih subvencij ali dotacij (podpor bi se reklo po domače) za svojo založniško dejavnost, je pa kljub temu še kar »likvidna«, to se pravi, da aktivno posluje brez izgub in z nekim dobičkom. To je pomembna pohvala za trdnost Mohorjeve družbe, saj so skoro vsa slična podjetja v Sloveniji »nelikvidna«, kljub dotacijam in subvencijami družbe.
Dan za alfabetizem
Kulturna ustanova Unesco je ta mesec obhajala dan alfafoetizma, to je dan za učenje, branje in pisanje. Ustanovi Unesco je ob tej priložnosti poslal posebno pismo tudi sv. oče Pavel VI. Ob tem dnevu so povedali, da je na svetu še zmeraj skoro milijarda ljudi nad 15 let starih, ki ne znajo ne brati ne pisati ter so torej analfabeti.
sil, če bi smel zamenjati že določenega ujetnika, ki je bil družinski oče sedmerih otrok. Komandant je sprejel zamenjavo in p. Kolbe je po 14 dnah trpljenja v celici smrti brez kruha in vode zadnji umrl 14. avgusta 1941. Usmrtili so ga z injekcijo strupa.
Vest o junaštvu p. Kolbeja se je kmalu razvedela iz taborišča v taborišče in prišla v London. Od tam je prišla tudi v Vatikan in tedanji namestnik državnega tajnika msgr. Montini jo je posredoval sv. očetu Piju XII.
OKNO V DANAŠNJI SVET
iiiiimiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimmiiiiiiiiNiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
M Mi m si. Um
iiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiMiiimiiiiiiiNiiiiiimiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Ekumensko romanje v Sv. deželo
P. Maksimilijan Kolbe na oltar
Še o slovenskih šolah v Gorici Slavje zborovskega petja
»Katoliški glas« z dne 9. septembra letos prinaša uvodni članek »Problem šolskih stavb v Gorici« izpod peresa Miklavža Božiča. Našteva, kaj naj šolsko poslopje obsega za vsak tip šole, povsem pa pozablja na dve najvažnejši zadevi: to so šolska oprema, ki naj nudi gojencem vso higiensko udobnost, in pa ambulantna soba, zdravniška pisarna in asistenca. »Zdrav duh v zdravem telesu«.
šolskemu poslopju mora biti zagotovljeno tudi zadostno naravno zaledje za gojenje raznih športov na prostem in za oddihe med glavnim šolskim odmorom.
Kaj ti pomaga, če vse znanje pridobiš na škodo zdravja? Toliko v dodatek k članku in v opozorilo, da se bo ob svojem času mislilo tudi na to.
Dovolite pa, da omenim še drugo zadevo. Svoj čas, to je pred prvo svetovno vojno, so se znali naši ljudje odreči celo koščku kruha, da so mogli prispevati h gradnji šolskih poslopij, ki so skupen dom njihovih otrok, najdražjega, kar imajo. Da danes temu ni več tako, so krive prevare in fašistično zatiranje, ki so našo slovensko skupnost oropale vsega, kar je služilo naši narodni kulturi in gospodarskemu napredku. Vse po geslu: Nevednega s praznim žepom je najlažje obvladati. Iz strahu pred zaplembami pa je takrat prav pogosto šlo narodno imetje v zasebne roke in se ni več vrnilo- pravemu lastniku. Le kjer je vest govorila, so se pogreški odpravili, drugi pa trdovratno molče in uživajo mastne obresti od kapitala, ki jim je 'bil zaupan v varstvo v črnih dneh.
Narod je tako odrekel vsako zaupanje in ne prispeva več za gradnjo šol. In z enega stališča ima popolnoma prav. Po ustavi je država s svojimi ustanovami dolžna skrbeti za vzgojo in pouk otrok. Ne trdim, da tega ne dela. Zgledov je dovolj tu v mestu in na deželi, kjer smo tudi mi Slovenci v slovenskih občinah napredovali.
V	mestu pa vse spi. Kaj nas tukaj ni? Kaj ne plačujemo tudi mi davkov? Če nimamo svojega župana, imamo pa svetovalce, poslance, politične zastopnike. Če-smo nepristranski, moramo priznati, da nam županstvo ne odreka naših pravic, saj plačuje težke milijone za najemnine poslopij, ki so le malo primerna za šolo. Spominjam se, da je za mojih let na šoli, ko so bile politične in socialne razmere mnogo slabše od današnjih, županstvo pod ekonomskim vodstvom g. Bradaschia dale prav vse, kar smo vprašali: ambulantno opremo, opremo za ravnateljski urad osnovnih šol, razmnoževalni aparat za skripta, harmonij, klavir, uredilo je sobo za mikrofonsko oddajo, zvočnike, novo opremo za dva razreda in Šolskemu domu pomagalo s šolskimi potrebščinami, oskrbelo je na strokovni šoli dve veliki in primerni omari za šolske pripomočke, mize za risalnico itd. Kolikor vem, županstvo ne nasprotuje gradnji šolskih poslopij za slovenske šole. Nesporazum je le v tem, da imajo v načrtu gradnjo skupne šolske stavbe. Za osnovne šole in otroški vrtec pa to ne sme biti. Obstajati morata dva sedeža, sicer bo en del slovenskega življa v mestu ostal zaradi oddaljenosti v velikih težavah glede posečanja slovenskih šol.
Gospodje, naši politični voditelji! Zamudili ste uro! Zadovoljujete se sedaj s šolskim poslopjem v ulici Čampi. No, saj so tudi judje morali živeti le v ulici Ascoli in v ulici Cocevia, pa so vseeno ostali zvesti svoji pravi veri in obogateli.
Pod staro Avstrijo so naši tedanji politični voditelji pazili, kje so zidali nove slovenske šole, ne na enem, temveč na več krajih, kjer so bivali slovenski ljudje.
Po drugi svetovni vojni teh potreb niste več čutili. Imam dokumente in še žive priče, kako sem predlagal nakup raznih tedaj še praznih zemljišč v mestu in v hribih za letovanje. Gluiha ušesa, dasi bi denar moral biti (iz najemnin). Tedanja investicija bi bila dala možnost, da bi naše šole stale tam, kamor spadajo, in kapital bi bil dvakrat vrnjen s hvaležnim priznanjem naroda.
Livada je mestni obrobek; za nekatere 'bi šlo vse prav, da se tam zida novo šolsko poslopje. Prav tako za danar. Pri tem ne upoštevate, da bo čez deset let Livada pozabljen kot. Mesto zadobiva svojo bodočnost na južni strani, kjer se gradijo nova industrijska središča in kjer se bo odvijal glavni promet in trgovina.
Svojčas je bilo drugače. Mesto se je širilo proti Solkanu in Šempetru. Povojne razmere in razmejitve so tedanji načrt onemogočile in tako Gorica zadobiva novo lice: namesto solkanskega polja zginja štandreiško in sovodenj sko.
Mi Slovenci, kot narodna manjšina, bomo ostali vedno v podrejenosti in ne na vodstvu, zato le kot delavci in v glavnem kot mali trgovci. Izjeme bodo le redke. Kot taki bomo težili v bližino industrijskih in trgovskih centrov. Livada bo ostala torej le miren kotiček, kjer si bodo upokojenci lahko hladili svoje živce.
Da pojdemo po tej poti, imamo otipljiv zgled naših vasi: mladina odhaja za delom in kruhom.
Zato: Pomagaj si sam in Bog ti pomore!
Hubert Močnik
Opomba: Veseli me, da se je ob mojem članku oglasil bivši ravnatelj Hubert Močnik. Saj sem članek napisal tudi z namenom, da zbudim javno pozornost na problem slovenskih šolskih poslopij v Gorici. Vendar se z nekaterimi trditvami g. ravnatelja Močnika ne strinjam.
Predvsem ni res, da bi slovenski politiki mislili samo na en sedež v ulici Čampi za vse slovenske šole. Kolikor mi je znano, je predvideno še eno šolsko poslopje v južnem delu mesta za otroški vrtec in za osnovne šole. Naravno bi bilo, da bi se tam ustvaril tudi sedež za slovensko enotno srednjo šolo, približno tako kot je danes v ulici Randaccio. Na en sam sedež za vse slovenske šole v severnem delu mesta Slovenci ne smemo pristati, ker bi to res pomenilo pristati na gotovo izgubo velikega dela slovenskih otrok v južnem
Nadškof Santin odpotoval v Afriko
V	petek je tržaški nadškof msgr. Santin odpotoval za 14 dni v Afriko. Ustavil se bo v Etiopiji in v Keniji, kjer bo obiskal tri mlade tržaške duhovnike, ki tam delujejo.
Osnutek ukrepov v korist Slovencev v deželi
Slovenska kulturno gospodarska zveza jt- sprejela osnutek ukrepov v korist slovenske jezikovne skupnosti v naši deželi. Frvi del osnutka se zavzema za revizijo ustavnega zakona ter spreminja statut avtonomne dežele Furlani j e-Julijske Benečije. Drugi del prinaša predloge za državne zakone, ki rešujejo vprašanja, ki ne spadajo v deželno kompetenco, ukrepe, ki morajo biti sprejeti z izvršilnimi normami ter posebne deželne zakonodajne ukrepe. Tretji del pa se zavzema za jamstva.
Poroka
Pred kratkim sta si v stari svetoivanski cerkvici obljubila večno zvestobo Alenka Kravos iz znane svetoivanske družine ter inž. Pino Rudež. Novoporočencema iskreno čestitamo.
Miha Guštin - sedemdesetletnik
Repentaborski župan Miha Guštin je v teh dneh praznoval svojo 70-letnico. To slovensko občino uspešno vodi že drugo mandatno dobo. Izvoljen je bil na listi Slovenske skupnosti. Gospodu županu iskreno voščimo in mu želimo še veliko uspehov v njegovi službi.
V' okviru Kraškega tedna
Po uspelih prireditvah Kraškega tedna so v stari kraški hiši na Repentabru organizirali večer na temo »V začetku je bil Krais...« Večer je obsegal likovno razstavo skupine »U« (Kozman, Švara, Vekjet, Volk, Zuljan in Žerjal) ter nastop književnikov Verča, Kravosa, Kuka in Mermo-Ija, ki so brali svoja dela ob spremljavi kitarista Volpija.
delil Gorice.
Čudi me ostra kritika prof. Močnika na račun izbire lokacije za šolsko poslopje v ulici Čampi. Res je ta ulica oddaljena od središča mesta, vendar ne toliko, da bi je ne mogli doseči z avtobusom. Od najbližje avtobusne postaje bi bilo le 5 minut do nove šole.
Dalje: samo na tistem kraju je dovolj prostora (ati zaledja), da bi bilo mogoče imeti zadosti velika dvorišča in zgraditi tudi telovadnico. Končno je potrebno upoštevati tudi zmeraj večji razvoj avtomobilskega prometa. V šole že danes zmeraj manj »hodimo« in se vedno bolj »vozimo«.
V	prihodnje bo ta razvoj šel nevzdržno naprej. Lokacija v ulici Čampi bi glede tega bila skoro idealna, ker bo tam dosti parkirnega prostora. In še to: v severnem delu mesta imamo vse tri dijaške domove: Zavod sv. Družine, Alojzijevišče in Dijaški dom. V teh zavodih biva lep del slovenske šolske mladine, ki bi imela do nove šole razmeroma kratko pot.
Zaradi tega mislim, da bi bila prva naloga naših političnih predstavnikov ta, da zagotovijo za bodoče slovenske šole primerna zemljišča: eno v ulici Čampi, drugo v južnem delu mesta. To se mudi, kajti primernih zemljišč je v Gorici zmeraj manj. Tudi za italijanske šole jih že primanjkuje.
V	okviru Kraškega tedna je bilo tudi gastronomsko tekmovanje »Kako so jedli naši nonoti«. Tekmovanja se je udeležilo pet gostiln na Krasu. Žirija je proglasila za zmagovalca gostilno Škabar iz Repna, ki ji je bil podeljen pokal pokrajinske turistične ustanove.
Milan Guštin je umrl
Umrl je repentaborski občinski svetovalec Milan Guštin, izvoljen na Skupni Slovenski listi. Bilo mu je šele 50 let, zato je njegova smrt žalostno odjeknila pri vseh, ki so ga poznali in ga cenili. Pokojnik je bil zaveden Slovenec in se je rad politično in kulturno udejstvoval v korist domačega prebivalstva in repen-taborske občine.
Pokojnikovim domačim naše iskreno sožalje.
Zanimiv proces tudi za nas Slovence
Pretekli teden je bila pred tržaškim Gkrožnim sodiščem sodna obravnava proti predsedniku mednarodne organizacije za pravice ciganov Rudolfu Karfayu. Slednjega so policijske oblasti pred kratkim aretirale v Trstu. Karway ne obvlada italijanščine ter je skušal dokazati policajem, da je predstavnik ciganov in jim pri-tem pokazal dokument z napisom »Diplo-matik Romano« ter sliko, na kateri ja fotografiran pri sprejemu pri papežu Pavlu VI. Ker policisti niso vedeli, da »Romano« pomeni ciganski, so ga obdolžili, da se izdaja za vatikanskega diplomata.
Na razpravi je javni tožilec zahteval, da se Karwayu odmeri 6 mesecev zaporne kazni, ker naj bi bili po njegovem mnenju diplomati samo predstavniki držav. Branilec odv. Berdon pa je v svojem posegu izpodbijal to trditev in dokazoval, da so tudi druge skupnosti ,kot narodnostne, verSke in rasne, subjekti v mednarodnem pravu. Pri tem je izrecno omenil južnotirolsko Volkspartei, ki je partnerica v mednarodnih pogajanjih, in slovensko narodnostno skupnost v Italiji, ki se ravno tako poteguje za svoje mednarodno osnovane pravice.
Arezzo, konec avgusta
Ob priliki slavnostnega koncerta, ki je zelo dostojno zaključil devetnajsto mednarodno pevsko tekmovanje »Guido d’A-lezzo«, je v imenu prirediteljev spregovoril predsednik društva »Amici della mušica« senator Pazzagli in med drugim že najavil prihodnjo, dvajseto izdajo polifon-skega tekmovanja za leto 1972. To srečanje pevskih Zborov bo skušalo prihodnje leto prikazati v nekakem obračunu verno sliko vseh najboljših nastopov v tem ze-
lo	plodnem dvajsetletju. In prav v tem smislu že letošnja napoved za tako kvalitetno zborovsko manifestacijo, kot je are-ška, z nastopom dosedaj najboljših ansamblov na deskah gledališča »Petrarca«, vzbuja lahko le zanimanje.
V pričakovanju na jubilejno izdajo prihodnjega poletja si v naslednjih vrsticah oglejmo najbolj značilne plati letošnjega tekmovanja. Kot vedno, smo srečali tudi letos dolgo vrsto pevskih zborov nadpovprečnih pa tudi srednjih ali skromnejših skosobnosti, ki si v petih dneh tekmovalnih nastopov prizadevajo za osvojitev težko zasluženih lovorik. V zadnj iizdaji smo imeli poleg že Običajnih pevskih kategorij (moških, ženskih in mešanih zborov v polifoniji, folklora ter gregorijansko petje) še novo skupino — mladinske zbore, ki so s svojimi srebrno čistimi glasovi še osvežili in pomladili že itak mladostno in vedro umetniško manifestacijo. Brez dvoma je to lep dosežek za prireditelje in dokaz, da lahko polifonSko tekmovanje v Arezzu nudi vedno kaj novega in originalnega. Nismo pa še zabeležili natečaja za nove zborovske skladbe, ki so ga tudi v eni izmed prejšnjih izdaj prireditelji napovedali. Ta bi tudi gotovo poživil umetniški »cursus« areškega pevskega festivala in dal koristne pobude za izvirno kompozicijsko vokalno dejavnost.
V našem listu smo že objavili izide tekmovanja v posameznih zborovskih skupinah, zato pa sedaj zabeležimo nekaj bežnih vtisov o umetniškem poteku in vrednosti letošnje izdaje. Morda je glavna ugotovitev predvsem ta, da so spet prodrli kot najboljši pevski zbori iz držav vzhodne Evrope, v glavnem iz slovanskega in baltskega sveta. Nekaj let sem smo bili priča zmagoslavnim nastopom nemških ansamblov (Monteverdi iz Hamburga) ali odličnim ter subtilnim francoskim pevcem (Philippe Caillard iz Pariza, La Psalette d’Orleans) ter anglosaškim madrigalistom (Collegium musieum iz Oxforda) ali kakemu «college» iz ZDA. Zadnja leta pa odločno prednjačijo zbori z vzhoda: najprej Cehi, nato Madžari, Bolgari in zadnje čase pevci iz Sovjetske zveze (ne toliko Rusi sami, ampak predvsem pripadniki baltskih narodnosti). Kot so pred dvema letoma zablesteli Litvanci s svojim moškim zborom iz Vilna, so sedaj želi veliko slavo Estonci z mešanim komornim zborom iz Talina ter odnesli dve lovoriki, v polifoniji in folklori. Ta pevski zbor je dokazal svoje čudovite tehnične ter interpretacij-ske sposobnosti, skoraj v enaki meri za poustvarjanje stare in sodobne glasbe. Spomnim samo na stilistično perfektno podajanje Palestrinove maše »Aetemi Christi munera« na cerkvenem koncertu v S. Maria della Pieve, ki je izzvenela kot prava molitev, ali pa na skoraj akrobatsko instrumentalno tehniko Lapikovih (skladatelj ima le 25 let) impresij, ki poslušalcu skoraj zaustavijo dih. Pa tudi njihova folklorna pesem je že čista glasba s skrajno dognano elaboracijo.
Ne moram se seveda ustaviti le pri absolutnih zmagovalcih, če se oarem na ostale kategorije, moram reči, da so bili na zelo izbrani višini prav ženski zbori, v katerih je odnesla prvo nagrado Jugoslavija z zborom «Collegium musieum« iz Beograda. Ansambel je pokazal lepo zlitost, gotovost in bogato duhovno zavzetost zlasti v religioznih skladbah pravoslavne liturgije Mokranjca in Tajčeviča. Ne smemo mimo, ne da bi omenili še edinega slovenskega zbora, ki je bil letos mladinski zbor iz Maribora. Pod vodstvom Branka Rajšterja je v prosti izbiri z lahkoto odpel zahtevne skladbe Benjamina Brit tena in se uvrstil na tretje mesto. (Mimogrede: zakaj slovenski zbori za mednarodno tekmovanje segajo raje po angleških avtorjih, ko bi lahko tudi med sodobno slovensko vokalno literaturo našli kaj dostojnega?!...) Vsekakor se je med temi najbolj izkazal bolgarski mladinski zbor iz Tolbuhina, ki je — skoraj čudo — odnesel tudi prvo nagrado v gregorijanskem petju, ki je sicer običajno v zakupu zahodne in katoliške tradicije. Kot sem pa slišal iz ust samih oo. kamaldolcev, glavnih pobudnikov za gregorijansko petje, se ta častitljiva glasba celo po samostanih že izgublja.
Relativno slabša je bila zasedba zelo maloštevilnih moških zborov, kar se opaža že nekaj let sem. Vsekakor je tu še najbolj izstopal nemški zbor iz Hausena. Kaj pa druge države? Poljaki in Čehi sicer niso dosegli visokih mest, vendar lahko rečem vsaj za akademski zbor iz Varšave, da je pokazal visoko stopnjo pevske kulture še posebej z izborom poljskih renesančnih motetov na cerkvenem koncertu. Podobno visoko raven je razodel tudi madžarski zbor iz Pecsa, ki je na istem koncertu predstavil krasen Kodalyjev »Pange lingua« za zbor in orgle. Nedvomno kvaliteto je pokazal še zbor Musik-gymnasium z Dunaja, ki ga poznamo tudi v Gorici, z deli Brucknerja in Kodalyja. Med italijanskimi zbori pa ni prodrl pravzaprav nobeden, čeravno je še največ diskretnih kvalitet imel morda rimski akademski zbor; ta je na sobotnem koncertu zelo dognano predstavil Bancbierijev dramatični madrigal »La pazzia senile«. Na splošno pa še vedno prevladuje mnenje, da italijanskim zborom manjka pravilna pevska vzgoja ter da v pevski »politiki« v Italiji prevladuje še vedno prevelik diletantizem.
Poudariti je traba še primernost izbire obveznih skladb, ki so navadno v poli-fonskih skupinah po dve. Prav tu imamo vedno po enega avtorja klasične oz. moderne polifonije. Mislim, da je prav taka rešitev najboljša in bi lahko služila kot podlaga vsem podobnim pevskim tekmovanjem. Zahteva seveda veliko študija in napora, vendar je lahko solidna garancija za resnost prireditve. Med avtorji teh skladb smo srečali imena renesančnih klasikov kot so Banchieri, Vecchi, Monteverdi, Palestrina ter sodobnih kot npr. Ca-plet, Zecahi, Haselboeck (ki se ga spominjamo z lanskega orgelskega koncerta na Travniku). Tudi posamezni programi prostih skladb kažejo v veliki večini na odgovorno in tehtno izbiro, ki gre od renesanse do naših dni.
Iz teh nekaj vrstic morda še ne izzveni vsa polnost umetniškega bogastva tekmovanja »Guido d'Arezzo« 1971. Gotovo pa lahko vsaj opozori na vedno večjo zavzetost evropske vokalne reprodukcije, ki v tem zgodovinskem in svojskem toskanskem mestu vsako leto znova preveri svoje sposobnosti in si daje potrebne napotke za bodočnost.
Andrej Bratuž
Za deželno pomoč prizadetim kmetovalcem
Predsednik deželnega sveta Ribezzi je te dni sprejel svetovalca LSS Draga Štoko in se z njim razgovarjal o delovanju deželnega sveta. Svetovalec Štoka je posebej opozoril na potrebo, da deželni svet čimprej razpravlja o pomoči vsem, ki jih je na Goriškem prizadelo nedavno neurje; prav tako je treba razpravljati o škodi, ki jo je po vsej deželi letos prizadela suša.
Predsednik Ribezzi je naglasil, da bo o teh problemih diskutirala pristojna deželna komisija, ki bo vzela v pretres spremembo in integracijo deželnega zakona št. 33 iz leta 1965. Ta zakon predvideva deželno finančno pomoč kmetovalcem, ki jih je prizadelo neurje oziroma naravne nezgove. Komisija se je že sestala.
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 26. sept. do 2. okt. 1971
Nedelja: 11.40 Mestece Peyton. 17.15 Priznanje slabemu človeku - amer. film. 18.45 ^Vaterpolo Jugoslavija : Italija. 20.35 Humoristična oddaja.
Ponedeljek: 17.45 Drejček in trije Mar-sovčki. 18.05 Risanka. 18.45 Waterpolo Jugoslavija : SZ. 20.55 Nekoč te moram čakati - drama.
Torek: 17.50 Prijatelj Ben. 18.30 Stare krčme - Pri Žabarju. 19.05 Naše in tuje mineralne vode. 19.30 Nega obraza. 20.55 Teta Žita - franc. film. 22.30 Likovni nokturno.
Sreda: 17.40 Erazem in potepuh. 19.05 Od filma do filma. 19.20 Po sledeh napredka. 20.35 D. Smole: Antigona - predstava SG Trst.
četrtek: 17.10 Včeraj je bilo drugače. 18.45 Svet, v katerem živimo. 18.45 Water-polo Jugoslavija: Madžarska. 20.35 XXI. stoletje. 21.25 Maupassantove novele.
Petek: 16.40 šah Fisiher: Petrosjan. 17.25 Pogodin: Plenk-plenk - otroška igra. 19.00 Mestece Peyton. 20.35 Celovečerni film.
Sobota: 17.50 Ptujski festival - I. del.
18.35 Nicholas NickJeby - serijski film.
20.35 »Gala Montreuxa«. 21.30 Dokumentarni film. 22.00 Nikoli grde besede - serijski film.
Miklavž Božič
Barkovljanska mladina vabi na
OKTOBRSKO PRAZNOVANJE ki bo v nedeljo 3. oktobra v Barkovljah
SPORED
Zjutraj ob 8. uri peta sv. maša, nato procesija s kipom rožnovenske Matere božje ob spremstvu narodnih noš.
Popoldne ob 16. uri slovesne večernice in blagoslov.
Po končanem cerkvenem opravilu bo v prostorih barkov-ljanskega prosvetnega društva (ul. Cerreto 12) koncert godbe na pihala. Sledila bo značilna barkovljanska večerja.
Za prijetno razpoloženje bo poskrbel ansambel »LORDS«.
Vsi prav prisrčno vabljeni!
Dijaški zavod poimenovan po škofu Fogarju
V	ponedeljek 27. septembra ob 18. uri bodo v sameniški ulici v Gorici blagoslovili temeljni kamen novega dijaškega zavoda, ki vstaja na zemljišču poleg bivšega velikega semenišča. Namenjen je dijakom, ki posečajo goriške šole, zlasti iz podeželja, ki bodo v zavodu dobivali razno oskrbo: lastno sobo, učilnice, telovadnice poleg skupne menze. Nova zgradba bo povezana s starim bivšim semeniščem, katerega bodo preuredili za sedeže raznih katoliških društev, obljubljeno je, da tudi slovenskih.
Dijaški zavod, ki ga zidajo s podporo dežele, bo poimenovan po nedavno v Rimu umrlem nadškofu Alojziju Fogarju, zaslužnem goriškem rojaku. Škof Fogar je bil prvi asistent goriške mladine, ustanovitelj in propagator mladinskega krožka »Per crucem ad lucern«.
Dan blagoslovitve, 27. september, sovpa-va s smrtnim dnem nadškofa Fogarja pred mesecem dni v Rimu. Predlog za to poimenovanje je škofijski duhovniški s-vet predložil nadškofu Cocolinu, nakar je nadškof predlog z veseljem odobril.
Istega dne bo ob 19. uri v goriški stolnici maša zadušnica za pokojnim nadškofom Fogarjem. Vabljeni so vsi duhovniki in verniki, da se te sv. maše udeležijo. Tudi do nas Slovencev je bil škof Fogar nepristranski, ali bolje ljubeznivo naklonjen, zato je prav, da se v dokaz hvaležnosti te svete maše udeležimo.
Prihodnja seja duh. sveta
Generalni tajnik msgr. Fain je sklical novo sejo duhovniškega sveta goriške nadškofije. Vršila se bo v Gradežu v hotelu Stella Maris 14. oktobra ob 9. uri. Na dnevnem redu so številne zadeve. Med drugim bodo razpravljali o dušnem pastirstvu med mladino in med delavci, potem o posvetovalnici za družine, o preureditvi katehetskega urada, o ureditvi staleža za cerkovnike, o bogoslovnem semenišču in o delih za novi mladinski center »L. Fogar«.
Obžalovanje goriških dijakov in izobražencev
Prejeli smo s prošnjo za objavo : Krivica, ki je prizadela profesorja Milka Renerja pri zadnjih habilitacijskih izpitih za slovenske šolnike, je tako očitna, da je ne moremo prezreti. Prepričani smo, da so njegove pedagoške in didaktične zmož-
V	ponedeljek zvečer je imel v Gregorčičevi dvorani v Trstu tiskovno konferenco dr. Filip Warasch, predsednik mladinske sekcije mednarodne federacije narodnostnih manjšin (FUEV). Predstavnikom slovenskega tiska in radia je govoril o sedanjem položaju na Koroškem in o odnosih med obema tamkaj živečima narodnostnima skupnostima. Zbranim časnikarjem ga je predstavil deželni svetovalec dr. Drago Štoka, ki je član glavnega odbora iste mednarodne federacije.
Dr. Warasch je v svojem posegu najprej poudaril, da se je avstrijska republika od znanega plebiscita do danes že dvakrat obvezala, da bo ščitila narodne manjšine, ki živijo znotraj njenih državnih meja. Teh svojih obljub pa ni izpolnila, kot ni tudi ničesar storila za mirno sožitje obeh narodnostnih skupin na etnično mešanem področju Koroške. Zato je razumljivo, da so ti odnosi še danes močno napeti in netijo mržnjo med ljudmi.
Vseh lepih besed, ki so ostale brez dejanj, je 'bila mladina sita, zato je razumljivo, da se je začela posluževati metod in sredstev, ki se ji zdijo najbolj neposredne in učinkovite v tem novem obdobju boja za narodnostne pravice. Nujno je bilo na primer organizirati gibanje za narodno in socialno osvoboditev koroških Slovencev, v katerem so brezizjemno vsi tisti, ki se zavzemajo za drugačne in pravične odnose avstrijskih oblasti do slovenske etnične skupnosti na Koroškem. V okviru tega gibanja so konec prejšnjega meseca izvedli v določenem trikotniku južne Koroške akcijo s tem, da so v turistično močno obiskanem območju premazali vse topografske napise in cestne smeri, ki so bili samo v nemškem jeziku.
Prav o teh akoijah, o katerih so poroča-
li	tudi agencija Ansa in avstrijski ter slovenski časopisi, se je v razgovoru med
nosti v skladu z normami, ki izhajajo iz ministrskih okrožnic. Nimamo namena omalovaževati ocenjevalnih sposobnosti komisije, toda človek, katerega je ocenila kot nesposobnega, nam je preko petnajst let z veliko prizadevnostjo nudil vsestranski pogled v poznavanje klasičnih jezikov, širil kulturno obzorje poleg strogo šolskih obveznosti in nas seznanjal s širšo življenjsko problematiko.
Zdi se nam nerazumljivo, da lahko postane čez noč navaden »čveka človek, ki je vsa ta leta za svoje delo prejemal odlične ocene.
Vprašujemo se, če bo tako postopanje postalo praksa v našem slovenskem šolstvu. O njenem uspehu samo dvomimo. — Bivši in sedanji dijaki in kolegi Klasičnega liceja s slovenskim učnim jezikom v Go-t ici.
Sledi 70 podpisov dijakov, dijakinj in številnih mlajših izobražencev ter tudi kolegov profesorja Milka Renerja.
Opomba ured.: Na uvodnem mestu obravnavamo v današnji številki problem šolskih kadrov na slovenskih šolah na Tržaškem in Goriškem. Tam je omenjen tudi primer izpraševalne komisije v Trstu, k! ni priznala habilitacije, to je zmožnost: poučevanja štirim slovenskim šolnikom; med temi je tudi profesor Milko Re-ner, ki o njem govori zgoraj objavljeno pismo. Zdi se nam, da so upoštevanja vredni tudi ostali trije primeri, saj gre za tri šolnike, ki že vrsto let vsak na svoji šoli vršijo svojo profesorsko dolžnost.
Deželna palača v Gorici
Deželna uprava je dala na dražbo dela za gradnjo nove deželne palače v ulici Rama. Zmagalo je podjetje Zarattini iz Vidma, ki je ponudilo 10,87 % znižanje. Celotni stroški predvidevajo eno milijardo in 90 milijonov lir izdatkov. Deželno palačo bodo zgradili na zemljišču, ki meri 4.500 kv metrov površine. Kompleks bo obsegal pet zgradb; v prvi bodo uradi deželne uprave in uradi za javna dela, v drugi bo kmetijsko nadzorništvo, v tretji ustanova za razvoj kmetijstva, v četrti in peti je predviden avditorij in razni drugi javni prostori.
„^atoliŠki glas" v vsako slovensko družino I
dr. Warascom in časnikarji razvila zanimiva diskusija. Pri tem je koroški predstavnik podčrtal pomembnost, da se z našimi razmerami v zamejstvu seznanijo tudi drugi narodi in da točno informiramo vsaj evropsko javnost o stanju kot je v resnici.
Ob koncu je dr. Warasch še povedal, da bodo za prihodnjo veliko noč organizirali na Koroškem mednarodni seminar prav o teh temah in da bo prva seja izvršnega odbora mednarodne federacije narodnostnih manjšin v Sesljanu 9. in 10. oktobra letos.
Narodni park ob Belopeških jezerih
Podpredsednik deželie Furlanija-Julijska Benečija Enzo Moro je pretekli teden odprl prvi narodni park v naši deželi. Gre za ozemlje okrog Belopeških jezer. Novi park obsega kakih 50 hektarjev zemljišča v kotu med Poncami, Mangartom in Travnikom. Ozemlje parka zavzema tudi obe belopeški jezeri. V glavnem je to z gozdovi pokrito ozemlje, le ob gornjem belo-peškem jezeru je tudi ravnina s pašniki.
Belopeška jezera so ena najlepših naravnih lepot v naši deželi. Obiskujejo jih turisti iz vseh dežel; tudi naši ljudje jih dobro poznajo, saj se radi vozijo k njim na povratku s Sv. Višarij. Sedaj bo ta kotiček še lepši, saj v njem ne bodo smeli sekati lesa ne preganjati divjačine in streljati ptičev. Vse bo maralo ostati nedotaknjeno. Obiskovalci bodo mogli tako še bolj uživati pogled na lepo planinsko floro in tudi na živali in ptiče, ki jih tam ni malo, posebno gamsov in srn. Do jezer vodi sedaj široka asfaltirana cesta.
Zaščiteno ozemlje je zakoličeno z majhno ograjo, ki pa ne bo ovira za divjad, če jo bo hotela preskočiti.
5P§HT
10. Memorial »M. Filej« 1971
V kratkem se bo začela odvijati sedaj že tradicionalna goriška športna manifestacija »Memorial Mirko Filej«, ki ga Š. Z. 01ympia iz Gorice organizira že deseto leto.
Najprej bo na sporedu balinanje, nato pa se bodo vršile še odbojka, namizni tenis, kolesarstvo, streljanje z zračno puško, košarka, morda še nogomet in še kakšen drugi šport.
Za vsako športno panogo bo poslovala komisija, ki bo sestavila pravilnik in uredila vse potrebno.
Prireditelj bo tudi imenoval vrhovno komisijo, ki bo koordinirala vse delo in poslovala tudi kot razsodišče.
Posamezniki bodo lahko nastopali v štirih športnih panogah. Vsako društvo ali enota bo lahko nastopilo z več ekipami, toda isti tekmovalec ne bo mogel nastopiti v isti disciplini oziroma panoigi večkrat za eno ekipo. Vsakdo bo smel nastopiti le za eno društvo ali enoto, ali pa tudi brez društvene pripadnosti, če dve društvi prijavita istega tekmovalca, potem mora prizadeti pismeno izjaviti, za koga tekmuje; v vsakem primem pa o pripadnosti odloča prvi nastop.
V panogah ali disciplinah, kjer. bi se prijavil odnosno nastopil en sam tekmo-balec ali ena sama ekipa, ne bo tekmovanja.
Nastopajoči posamezniki bodo razdeljeni v naslednje kategorije: a) člani (MO), b) članice (ŽE), c) mladinci (MI), č) mladinke (ME), d) naraščajniki (NI), e) naraščajnice (NE), f) otroci (O). Za vsako športno panogo bo v pravilniku določena starostna meja posameznih kategorij.
Prireditelj si pridržuje pravico, da za posamezne panoge ali discipline določi nosilce skupin po lastni presoji.
Kolikor bo možno, se bodo vsa tekmovanja vršila po pravilih italijanskih športnih zvez, včlanjenih v CONI.
Prireditelj bo po zaključku tekmovanja v vsaki športni panogi sestavil lestvico za točkovanje in bo nagradil prve tri s primernimi nagradami.
Prireditelj si tudi pridržuje pravico, da zgornja splošna določila in določila pravilnikov posameznih športnih panog spremenijo po svoji uvidevnosti, toda mora prizadete obvestiti vsaj 30 minut pred začetkom tekmovanja.
Razpis in pravilnik tekmovanja v balinanju. š. Z. 01ympia organizira v okviru 10. Memoriala »M. Filej« 1971 tekmovanje v 'balinanju »dvojic« (coppie).
Tekme se bodo začele predvidoma dne 29. septembra od sedmih zvečer dalje. Igrišče: gostilna »pri Pavlinu« v Drevoredu 20, septembra št. 138 (Viale XX Settem-bre) v Gorici.
Prijave je treba poslati najkasneje do 27. septembra do sedmih zvečer na Š.Ž. 01ympia, viale XX Settembre 85 (telefon 81120) ali pa v gostilni pri Pavlinu. Vpisnina znaša 400 lir za vsako dvojico.
Igralo se bo po državnem oziroma mednarodnem pravilniku. Glavni sodnik bo g. Milan Pavlin. Posamezne igre bo vodil sodnik izbran odnosno določen med igralci. V primeru spora odloča glavni sodnik in proti odločitvi ni pritožbe.
Ekipa, ki se ne predstavi na igrišču 15 minut po določenem času, izgubi tekmo brez tekmovanja.
Organizator si pridržuje pravico določiti nosilce skupin in spremeniti zgornji pravilnik.
Organizator ne odgovarja za škodo ali poškodbe, ki bi jih kdor koli utipel med tekmovanjem.
Sistem tekmovanja bo določen na podlagi števila prijavljenih ekip. če bo več kot 6 ekip, se bo tekmovalo najprej po izločilnem sistemu.
Nagrajene bodo vsaj prve tri ekipe, in sicer prejme zmagovalec prehodni pokal in medalje, druga in tretja ekipa pa tudi medalje. Pravočasno bo javljeno, če bo še kaka druga nagrada.
Športno združenje 01ympia sporoča vsem svojim članom odbojkarjem, da se bodo treningi odbojke vršili vsak torek, četrtek in soboto zvečer na igrišču pri Katoliškem domu.
Društvo obvešča tudi, da se bo od srede oktobra začelo odbojkarsko prvenstvo kategorije »Naraščajniki« (Ragazzi — letniki 1955 in mlajši).
Na podlagi rezultatov lanskega tekmovanja »Serie D« je 01ympia uvrščena za leto 1971/72 v tako imenovano »I Divisio-ne« (skupaj z Liibertas Turriaco, Kennedy Adegliacco, Tarriana Gradiška, Breg Dolina, Polet Opčine, Reanese Reana del Roiale, Pordenone Pordenone in še zmagovalec med moštvi Sokol, Ribium Spi-limbergo, Dom in Pozzo Pradamano).
■vk	RADIO
a	TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 26. sept. do 2. okt. 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.5 »Paglavci pastirci«, po povesti Ivana Trinka. 12.00 Nabožna glasba
12.15 Vera in naš čas. 12.30 Za vsakogar nekaj. 15.30 C. Bertolazzi: »Dedič«. Drama v treh dejanjih. 18.00 Podobe in glasba. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Ljudske pesmi v komorni predelavi. 21.00 Semenj plašče.
Ponedeljek: 11.35 Šopek slovenskih pe' smi. 12.10 Pomenek s poslušavkami. 12.25 Za vsakogar nekaj. 17.20 Za mlade poslu-šavce. 18.15 Umetnost... 19.10 Guarino: »Odvetnik za vsakogar«. 19,15 Revija solistov. 19.40 Zbor »A. Illersberg« iz Trsta.
21.00 Socialno vprašanje v slovenskem romanu (7) F. Bevk: »Ljudje pod Osojnikom«. 21.20 Nepozabne melodije. 21.45 Slovenski solisti.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Bednarik: »Pratika«. 12.25 Za vsak >-gar nekaj. 17.20 Za mlade posiušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert.
19.00 Otroci pojo. C. Piermani: Kako posluje italijanski parlament (12). 19.40 Zbor »Srečko Kosovel« iz Ronk. 20.35 Mozart: »Bastien und Bastienne«, operna enodej.
Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Evropske prestolnice (13). 12.20 Za vsakogar nekaj. 17.00 Tržaški mandolin-ski ansambel. 17.20 Za mlade posiušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Higiena in zdravje. 19.40 Ciganske ljudske pesmi. 20.35 Simf. koncert.
četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 G. Bartolozzi: Otrok v prvih letih svojega razvoja (13). 17.20 Za mlade posiušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Romantične melodije. 19.10 V. Beličič: Kraške črtice (14). 19.20 Izbrali smo za vas. 19.45 Kiihnov mešani zbor. 20.35 A. P. Čehov: »Poštarjeva žena«. Humoreska. 21.50 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Izlet za konec tedna. 12.20 Za vsakogar nekaj. 17.20 Za mlade posiušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni italijanski skladatelji. 19.10 Zgodovina prometnih sredstev (13). 19.20 Novosti v naši diskoteki. 19.40 Vokalni ansambel vodi Vrabec.
20.35	Gospodarstvo in delo.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
11.50 Veseli motivi. 12.10 Poklici: -»Mizarji«. 12.40 Za vsakogar nekaj. 15.50 Avtoradio.
16.10 »Praznik beneške piesmi«. 16.35 Plesna čajanka. 17.20 Za mlade posiušavce.
18.15 Umetnost... 19.10 Svet v očeh slovenskih popotnikov (14). 19.40 Zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Kriminalka.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Občni zbor Društva slovenskih izseljencev iz Benečije
V	Orbe, v francoskem delu Švice, so se v nedeljo 12. septembra zbrali na občnem zboru predsedniki sekcij Društva slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije. Prišli so predsedniki-delagati iz vseh delov Švice. Občni zbor, ki sta se ga udeležila tudi deželna svetovalca Štoka in Lavriha ter dr. Viljem Černo kot zastopnik SKGZ, je otvoril predsednik Marko Petrič, ki je govoril o delu in življenju društva. Povedal je, da ima sedaj društvo okrog 1200 članov in da je precej živahno poseglo v problematiko izseljeništva v Švici in po drugih krajih Evrope. Društvo je tudi skrbelo za povezavo med vsemi člani in tako pripomoglo k marsikateremu koraku v korist izseljencev iz Benečije. Med poročili je treba omeniti predvsem poročilo tajnika Dina del Medica, ki je tudi predlagal v odobritev tri resolucije, ki govore o gospodarskih in narodnostnih problemih Benečije in izseljencev samih.
Občni zbor je v imenu LSS pozdravil dr. Drago Štoka, ki se je dalj časa ustavil pri gospodarskih in narodnostnih problemih Benečije, omenil je intervencije in korake, ki so 'bili v tem smislu storjeni v deželnem svetu. Rekel je tudi, da preživlja Benečija danes zelo značilen narodnostni razvoj, ki nas lahko navdaja s precejšnjim upanjem. Temu razvoju naj oblasti slede in naj dajo beneškim Slovencem tiste pravice, ki jim gredo, tako na gospodarskem kot na narodnostnem področju.
MAŠA ZADUŠNICA
Na trideseti dan smrti bomo imeli sv. mašo za pokojnega nadškofa dr. Alojzija Fogarja. Sv. maša bo v Rojanu v nedeljo 26. septembra ob 16. uri. Hvaležnost nam naroča, da se te sv. maše udeležimo v čim večjem številu.
Dr. Lojze Škerl, škofov vikar
Podeljene nagrade za simfonične skladbe
Po skrbnem pregledu prejetih skladb je mednarodna žirija pod predsedstvom ravnatelja tržaškega konservatorija »Tartini« prof. Oraizia Fiume in v kateri je bil tudi slovenski glasbenik prof. Alojz Srebotnjak podelila nagrade »mesta Trst« in X. mednarodnega natečaja za simfonično skladbo 1971. Prve nagrade niso podelili. Drugo nagrado pa sta prejela »ex aequo« mladi tržaški skladatelj Giampaolo Čaral ter neki angleški skladatelj. Na tekmovanje je prispelo izredno veliko skladb, in sicer 154 po številu. 37 skladb je bilo iz Italije, ostale pa iz 27 različnih držav, dve tudi iz Jugoslavije.
Zopet sončna ura. V soboto 25. septembra opolnoči stopi spet v veljavo sončna ura. Pomaknite kazalce za eno uro nazaj.
Pristojbine za zračno pošto. Neka gospa iz Trsta se zanima ali pošiljamo Katoliški glas v Argentino tudi po zračni pošli. Koliko znaša v tem primeru naročnina? Za Argentino znaša naročnina po zračni pošti 10.500 lir, če ga pošiljamo tedensko, če pa štirinajstdnevno (po dva skupaj) 7.500 lir.
Romarje na Brezje obveščamo, da odpelje avtobus z goriškega Travnika v nedeljo 3. oktobra ob 6. uri zjutraj. Vpisovanje je že zaključeno.
Trgovska šola. Ravnateljstvo trgovske šole v ulici Saminario razpisuje natečaj za mesto tajnika. Rok za vlaganje prošenj zapade 30. septembra. Prosilci morajo imeti diplomo računovodje. — Dne 1. oktobra naj se dijaki zberejo v šoli ob 9. uri, nakar bodo šli k šolski maši.
Nižja srednja šola. Ravnateljstvo nižje srednje šole v ulici Randaecio sporoča dijakom, naj se zberejo v šoli dne 1. oktobra ob 9. uri.
Blagoslovitev cerkve sv. Cirila in Metoda bo v Mariboru v nedeljo 24. oktoibra. ACM iz Gorice se tudi želi udeležiti te izredne slovesnosti. Zagotovljen ima en avtobus, ki bo odpeljal s Travnika v Gorici ob 5. uri zjutraj.
DAROVI
Za »Baragov dom« v Ricmanjih: Terezija, Škrlavaj, Opčine, 5.000; Marija Furlan, Opčine, 5.000; dobrotnik iz tujine 70.000; Ernesta Dobrila, Pulje-Ricmanje, 5.000; Vera Turk, Trst, ab obletnici materine srnrt-tl 10.000; družina Žuljan, Ricmanje, namesto cvetja na grob sorodnika Karla Velišček 10.000 lir.
Družina Vetrih daruje za Alojzijeviščo 7.000, za Zavod sv. Družine 7.000, za Katoliški dom 7.000 lir.
Za »Katoliški dom«: S. Ž., Zgonik, 5.000; N. N. 5.000; N. N. drtužbenica 10.000; N. N., Pevma, 2.000; Marijina družba 10.000; N. N. 2.000;	N.	N. 2.000;	N. N. 1.000;	N.
N. 1.000, N.	N.	1.000; N.	N. 1.000; N.	N.
1.000; N. N. družina 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: V spomin pok. Amalije Žbogar 2.000; Tanče Sivec, namesto cvetja na grob Rdbertu Remec 1.000; N. N., Pevma, 2.500; B. L. 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: B. L. 5 000; N. N. 5.000; namesto cvetja na grob Petejan Ivane, družina Malič Rudi, 3.000; družina Kovic Alojz	3.000; N. N.,	Pevma, 2.500	lir.
Za ploščo	na	grob škofa Mahniča:	Go-
renjka 2.000; Dolenjka 1.000; v Trstu po sv. maši za edinost 10.000; Marija Marušič, Trst, 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Radoška Sirca ob poroki 5.000 lir.
Za misijonarje na Madagaskarju: N. N. iv Barkavelj 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati &% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Sedanji položaj na Koroškem