P. in V. MARGUERITTE:
Spaček.
paček je imel grde razvade. Bil je majčken in bled, podoben grdi punčki, pa se vendar ni mogel ustavs Ijati pregrešni zabavi, ki ga je še bolj kazila: pačil in kremžil je nasilno svoj gibčni obrazek na čudovite načine. Dvoje spak pa se mu je prav posebno pri= ljubilo. Pri prvi so se oči naveličale jamic in skušale na vse načine izstopiti izpod trepalnic, pri drugi pa je kremžil in obračal konec nosu in gornjo ustnico. Če se je Spaček naveličal zvijanja na levo, je poskusil na desno; to zadnje se mu je pa le redkokdaj posrečilo.
Očka in mamica sta prežala nanj. Posvarila sta ga bila: »Vse prošnje, prepovedi in grožnje te niso mogle odvrniti od spak. Čim sva ti jih pregnala z enega konca tvoje osebice, že so se prikazale na drugem v novih, še bolj vražjih iznajdbah. Zato sva se sporazumela, sklenila in odločila takole: prvič, ko boš spet spačil obraz, ne drugič in ne tretjič, ampak prvič, te očka ne bo več kaznoval, ne bo te poslal spat brez večerje, ne bo ti ukazal v nedeljo preobleči se v vsakdanjo obleko, o ne, to pot bo vse bolj korenito in sramotno: očka ti bo... — o, zastonj boš prosil odpuščanja — očka ti bo... — zaman boš jokal in obljubljal poboljšanje — očka ti bo nateknil okrog vratu pasji ovratnik, debel, usnjat ovratnik z žeblji, pa te bo ves dan pustil
9          \
tako, da se ti bodo gostje in služinčad smejali. Potem boš pa vrtel glavo, če boš mogel! Da, tako narediva!«
Spaček se je strašno bal očeta, orjaškega častnika, čigar ukazu«           ¦¦
joči glas je vedno razburjal njegove občutljive živce. Pa celo ta strah          J
je bil zapeljivec. Zapačiti se, kakšno junaštvo, kakšen posmeh, kakšen          ^
užitek! Ničemurnost in posmehljivost sta ga navdajali z brezmejno          j
blaženostjo, ko se je tistega dne sprehajal po vrtu ravno pod oknom,          I
kjer je oprezoval očka. Spaček ga ni videl niti slutil njegove prisot« nosti, pa si je privoščil zabave po mili volji.
Zavrtel je glavo, malo da mu ni odletela. Še enkrat. Zdajle se mu pa ni prav posrečilo. Resk! Kar vretence je zaškripalo. Saj bo še koža počila. Joj, hkratu zašklepetati z zobmi, to je šele imenitno! To je odkritje, vredno Krištofa Kolumba, prav zares. In zraven nagubančiti          j
čelo, izbuliti oči, skremžiti nos, da pleše v krogu po obrazu, to je          |
nebeško!                                                                                                      1
Jojmene! Težka roka pade na Spačkove rame, ga vzdigne, odnese          1
in pahne naravnost v konjušnico in vse to pred očmi kočijaža, ki          j
izpira voz, konjarja, ki kida gnoj, služabnika, ki snaži vprego.                     I
»Sultanov ovratnik!«                                                                              I
»Takoj, gospod,« odgovori služabnik, ki išče, tiplje po zidu in          ¦
slednjič najde star Sultanov ovratnik.                                                         '\
»Nikoli več ne bom, nikar ovratnika, prosim, prosim!« kriči in          •
vzdihuje Spaček.                                                                                          ¦
»Prepozno, dečko!«                                                                                j
»Pa zdaj skloni glavo!« zagodrnja očka.                                                \
Spaček poskuša. V brado ga zamrazi bakrena ploščica, ki ima vrezano Sultanovo ime. Prav za prav ne boli, samo silno nerodno je. Spačck bi vsaj rad zavrtel glavo: ne gre več! In težka roka ga iztira ven. Kočijaž in konjar ne moreta zadušiti smeha, ko ga vidita takole.          \
»Pa še zvijaj vrat!« pravi oče pol grozeče, pol zasmehljivo.                   |
Spaček je zelo poparjen, glavo pa nosi prečudno pokonci. Ko se          1
je očka oddaljil, napravi resen, dostojanstven obraz, obraz človeka,          I
ki si je za zabavo ali zaradi lepšega izmislil takle ovratnik. Toda slu«          '
žinčad se ne da premotiti, vse vedo in se mu muzajo. Kočijaž ga celo          ]
oponaša: sklanja glavo, jo vrti, maha z njo. Spaček začuti, da mu od          I
jeze stopajo solze v oči, in zbeži na kraj vrta.
Tamkaj si zatrjuje, da bi kočijaža vrgel konjem, če bi mogel. Opaja se s strašnimi sanjami: hiša je vsa v plamenu, očka je živ zgorel. Ne, zgorel naj ne bi, ali prestrašil naj bi se! Tako si Spaček          j
lajša z nesmiselnimi domislicami gnus, ki ga z njim navdajata člo*          i
veška krivičnost in krutost domačih. Polagoma mu razjarjeno srčece          i
bije manj silno, živci se pomirijo. Zdajle ga nihče ne vidi. Pač, maček          !
iz  sosedovega   vrta   drsi  z   neslišnimi  koraki   po   stezici.   Njegove          i
10                                                                                                   .
rumene, nemirne, porogljive oči se srečajo s Spačkovimi, ki si pravi ves potrt: »Muc ve vse in me draži.«
Spaček bi ga rad prestrašil. Saj nosi pasji ovratnik, torej je pes. Da, da, kar čuti, kako postaja pes, hotel bi polokati iz skledice, leči v svitek, obirati si bolhe, steči za zajcem, zalajati: »Hov, hov!«
Spaček se zažene in pokaže zobe. Maček zbeži, spleza na drevo, odskoči na sosedov vrt. Spaček se smeje od srca. Pozabil je vse poni= žanje. Pes biti je res zabavno. Postavi se k ograji in laja na roimo= idoče, ki si jih seveda samo misli. Toda psi so priklenjeni, vsaj čuvaji. Sultan je priklenjen. Spaček pobrska po žepih, izvleče konec vrvice in se priveže za ovratnik k drevesu.
Domači so ga jeli iskati. Ko so ga našli na koncu vrta, je Spaček ves srečen čepel in razkopaval zemljo. S prednjima tacama je kopal globoko luknjo, z zadnjima pa je živo odmetaval prst. Zdaj pa zdaj je žalostno zabevskal, zraven pa premikal spodnjo ustno kakor psi.
»Ta otrok prav gotovo ne bo nikoli kakor drugi,« pravi Spačkov očka. Odpne mu ovratnik, mamica pa se v strahu odmakne od tega blatnega, razkuštranega bitja, ki so ga zmotili v sredi najlepših sanj in ki zdaj ne ve, ali naj ostane pes ali zopet postane deček.