PIŠETA IN UREJUJETA:
Lojze Košorok in Pavla Gruden
Slovence v Avstraliji, ni greh. Zavedam se, da vsi ne obvladamo angleščino, in da Je številno Slovencev v Avstraliji, ki imajo priliko čitati o vsesplošnem "napredovanju" sveta v slovenščini zelo redko.
Če smo zapustili domači plot daleč za seboj ni rečeno, da nam mora razum obstati na domačem dvorišču. Danes, ko je na svetu že precej ljudi s kozmično, TJ. vesoljno zavestjo, je ne samo sramota ampak greh če ne poskušamo seči z razumom dalj od želodca. ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA in ostalih telesnih
zadovoljstev. Kdor pa ni željan duševne hrane, boljše od opolzkih smešnic, ta si lahko brez možganskega truda te vrste lakoto uteši v naših pivnicah, salonih, kuhinjah in posteljah. Celo po pornografiji lahko saže, saj mu za to ni potrebno znanje angleščine.
Tisti peščici, ki se "boji", da bom izgubila dobro število bravcev, pa sporočam, da ne mislim prostiturati tih 10 odstotkov razume, ki ga še imam, da bi ščitila finanči napredek kateregakoli časopisa. Za novice o društvih skrbe drugi. Kar pa se tiče mojega imena mi je
vseeno če ga vidim v tisku ali ne. Ime še ne "dela" človeka, kakor tudi ne obleka. O človeku govore dela. Če je delo, ki ga brezplačno vršim na tem prostoru škodljivo našemu razumu, prosim, naj ta moj prostor čimprej zavzame tisti, ki ga bo znal bolj koristno uporabiti. Ne bom prav nič užaljena. Celo vesela bom. Čas, ki mi bo preostal bom znala uporabiti, brez dvoma v kakšen drug, človeštvu koristen namen. Morda celo sebi v korist
Ni važnejšega dela na svetu kot negovanje razume in duha. Človek, ki se v tem oziru ne želi negovati, ni
vreden da živi, ker je v korist samo izkoriščevalcem človešta. Kdor reši eno dušo, jih je rešil tisoč.
Ce sem v Avstraliji sploh kaj storila za ;Slovence, in če sem včasih komu stopila na prste, sem to storila iz ljubezni do svojih rojakov, za keterih ugled v Avstraliji bi se moral zalagati v sak Slovenec po svojih močeh in sposobnostih. Naša stran je odprta vsakemu rojajku. Treba je le "vzeti v roke" možgane in prijeti za pero.
Bo vsaj več cvetja pred našim domom.
Pavla Gruden.
Kar po domače...
E, dragi moji zdomci, danes se bomo spet pomenili tako kot vam je najbolj vseč. Ne, ne bom udarila po dušnih pastirjih pred katerimi nekateri tako hinavčijo, (misleč, da tega gospodje ne vedo) da se hudiču od samega užitaka ježijo dlake celo na repu. V nebesa se ne pride z rednim obiskovanjem cerkve niti z rednimi denarnimi prispevki v.
Ne mislim meriti v nobeno posebno smer, saj je v vsakemu od nas več slabega kot dobrega. V sebi nosimo dediščino, ki nam jo je zapustilo 200.000 rodov. Zato ne pade nobena beseva v prazno. Nekje poboža, nekje udari, it tako ostane volk sit a koza cela. Seveda pa se včasih zgodi, da beseda pade mrtvo srce in v otpele moždane. Vendar je navzlic telu pisana beseda še najboljše komunikacijsko sredstvo.
Vidim, da sem "ga že spet polomila". Uporabila sem tujko, kar pa je v nekaterih slučajih nujno. Že sama beseda komunikacija je tako udomačena da se človek z njo znajde pa četudi nobenega drugega jezika razen materinega ne zna. Na to besedo se bo vsakdo potrudil, če drugače ne, da človeku, ki vsled pomanjkanja znanja jezikov ne znajde, najde vsaj tolmača. Sicer pa poznavanje tujk nikakor ni škodljivo. Ne samo v slovenščino ampak tudi v druge jezike manjših narodov so se vrnile številne tujke za katere še ni domačih izrazov. Toda o temu problemu danes ne bomo razpravljali. Nat to ostane za drugo priliko.
Dve osebi sta mi nam reč prijateljsko svetovali, da naj raje pišem o takšnih zadevah, ki Slovence zanimajo in, ki bi jih mogli razumeti. Po izjavi enega teh dveh celo "intelektuafiziram". Sicer te besede v nobenemu slovarju nI Kar je hotel povedati a po domače ni znal, je, da Slovence "poučujem" o stvareh, ki jih povprečni možgani ne razumejo niti žele doumeti. Nekdaj mi je nedko rekel celo, da naj "težke" stvari razpravljam na slovenski strani v angleščini, češ, da me le mladina razume. V resnici smatram, da je to žaljivka za Slovence, ker ne verujem, da so tako zaostali v znanju materinščine, da niti moje domače govorice ne
razumejo. Če pa v resnici "poučujem", kar moj namen ni, le upam, da vsaj po eno seme včasih pade v rodovitne možgane. Nemogoče mi je verjeti, da Slovenci, razen opravljanja, prepiranja, politiziranja in polnjenja kozarcev, in opolzkih šal, ničesar drugega ne razumemo.
Če jaz poučujem, kakšna sreča če bi to znala, le kaj potem počenjajo naši akademiki, ki bo morali uporabljati, če že ne 30 procentov razumna kar je sposobnost veleumnov, vsaj 10 odstotkov svojeka razuma? Toliko ga namreč uporabljujemo povprečnežL Prepričana sem, da se mi vse to izplača pisati, ker vem, da nismo "telealci" kot mi je to rekel nekdo, ki se je smatral za intelektualca zato, ker ga je bik) sram prijeti za motiko. Strašansko napačno je misliti, da ljudje, ki razmsko delajo, ne znajo prijeti za motiko. Ob fizičnem delu se razum najbolj spočije. V resnici bi moralo človeštvo že davno postaviti spomenik onemu, ki je izumil motiko kajti z nastopom motike je svet storil velikanski korak naprej. Zato bi se morali vsi, ki si služijo kruh z motiko, otresti	občutka
manjvrednosti. Človek je prah hi v prah se bo povrnil V največ slučajih ga spremijo k zadnjemu počitku udarci motike a s pomočjo lopate najde v zemlji zadnji počitek.
Kar je človek, ki mi je rekel, da «no Slovenci "tdedd", hotel reči je to, da mislimo kot teleta, oziroma, da smo zdomci telebani Če bi bil rekel, da smo vsi ljudje telebani, bi lahko potrdila, da je imel prav. Saj ga ni Človeka, ki ni včasih neroden. Nerodnost je lastnost ki nas spremlja od vsega početka, že iz kamene dobe še predno se |e začela pojavljati govornica, ki je bila bolj podobna živanskim kot človeškim glasovom.
Govorica je največji dar, ki ga je narava dala človeku, saj je najvažnejša kulturna pridobitev. Čim bogatejši je jezik, toliko bogatejša je kultura naroda in toliko širša prosvetijenost Kadar bomo uspeli iz tujk ustvariti izraze v materinščini, se bo tudi obzorje povprečnežev razširilo.
Res je, da stremim za prosvetljenstvom človeštva, in če v to vključujem tudi
Prešernovo hišo v Vrbi bodo malo "preoblekli'
Do 21. maja, ko bo 40- letnica "narodnega spomenika" bodo obnovili fasado in dokončno uredili tudi okolico
Za nekaj časa je, kar Prešernovo rojstno hišo v Vrbi obišče na leto po 40.000 popotnikov in več, ki hočejo spoznati, kje so tekla zibel in mlada leta velikega sinu te hiše. Nekaterim pa je postala že nuja, da se v Vrbo vračajo vsakih nekaj let.
Letos pa bo hiša gotovo še bolj obiskana, saj bo 21,. maja minilo štirideset let, kar je prešla iz zasebne v narodovo last ter postala naš prvi zavarovani kulturni spomenik.
Za to je imel največ zaslug F. S. Finžgar. Sprijateljem arhitektom	Jožetom
Plečnikom sta dala idejo, da bi denar za odkup Prešernovine	zbrala
slovenska šolska mladina. Finžgar je bil blagajnik in tajnik stavbnega odbora za odkup hiše, ki so ga bili ustanovli v letu 1936 ali v začetku leta 1937.
V letih po vojni okoli hiše na prvi pogled niso dosti naredili, samo asfalt so potožili. Zato pa je bito veliko dela in stroškov z vzdrževanjem. Zato pa je bilo veliko dela in stroškov z vzdrževanjem. Zamenjati je bito treba streho, dimnike, uredili so sanitarije, uredili odtoke, zamenjali peč, lani so ob zid ob hiši vkomponirali staro napajalno korito iz Prešernovih časov. Leta 1971, ko je hišo prevzela v upravljanje jeseniška Kulturna skupnost, so ob cesti postavili tablo, ki pove, kdo da je bil rojen v Vrbi.
notranjost hiše v bistvu ves Čas ostaja ista. Največ predmetov je takih, ki so nekoč zares bili v tej hiši, tisi, ki so jih prinesli od zunaj, da bi dopolnili opremo, pa so z območja Vrbe, Rodin in Smokuča. Tudi prevleke in prti so iz domačega platna, domače tkanje, na roke narejeni.
Niša, ki je ta čas na zunaj prav slaba videti, saj s fasade odpada omet, pa se bo za letošnji praznični dan oblekia v novo oblačilo. Obnovili bodo fasado, dokončno bodo uredili okolico, postavili na
vrhu za hišo klopi in lopo, kjer bodo otroci lahko počakali na vstop - včasih pripeljejo po štirje avtobusi hkrati, tudi več. Povečali bodo tudi sanitarije.
Osnovni problem, za katerega ni videti, da bi ga lahko prav kmalu rešili, so
parkirni prostori. Teh je toliko kot pred desetletji.
Pri vsem tem ostaja zaenkrat neizpolnjen tudi načrt, da bi v hiši našli prostor še za klubsko sobo, kjer bi se lahko včasih sešli kulturni delavci, posedali, se pomenili, kar bi bilo gotovo drugače, kot zdaj kje v gostilni.
Ted od 15. do 21. maja naj bi minil v znamenju kulture. V ta nemen so na Jesnicah imenovali	poseben
prireditveni odbor. Program naj bi slonel predvsem na mladini, povabili pa so tudi Društvo	slovenskih
pisateljev, Slavistično
društvo, SAZU, vse tiste, ki so sodelovali pri odkupu hiše. Prireditve bodo pri hiši, v cerkvici sv. Marka ter v bližnji okolici.
Na sklepni slovesnosti v Prešernovi hiši bo Kulturna skupnost Jesenice podelila spominske medalje, ki jih bo izdelal kipar in medaljer Stane Dremelj, članom stavbnega odbora za odkup hiše oziroma ustanoviteljem muzeja v Prešernovi hiši.
Pričakujejo, da bo prišlo 21. maja v Vrbo tudi precej tistih, ki so se na ta dan pred štiridesetimi leti podpisali na prve strani spominske knjige.
Imajo starši lahko otroke preveč radi?
zato, ker starši z njimi kruto ravnajo ali jih skrajno zanemarjajo. Ali je res treba poseči v družino, kjer so starši
V Veliki Britaniji je v teku nenavaden sodni proces -oziroma prvi proces je zaključen, razsodba je izrečena, vendar je stranka, ki je proces izgubila, vložila pritožbo. Ta stranka so starši poldrugo leto stare Mary: sodišče jim je hčerko odvzelo , jo oddalo v zavod in razsodilo, da ne smejo imeti nobenega vpliva na njeno vzgojo vse do njenega osemnajstega leta. In sicer ne zato, ker bi jo bili znemarjali, ampak nasprotno, ker so z njo ravnali preveč zaskrbljeno. Na to so socialno službo v Boltonu, v majhnem kraju blizu Manchestra, opozorili zdravniki. Punčko so namreč starši v njenem kratkem dosedanjem življenju petidvajsetkrat oddali v bolnišnico - poplnoma nepotrebno. V 380 dneh življenja jih je 160 prebila v bolnišnici, kjer so jo preiskovali in analizirali ter vsakokrat ugotovili, da je telesno popolnoma zsrava in sploh ne kaže simptomov, ki so jih vsakokrat navjali starši.
Vendar jih niso mogli prepričati, nasprotno: nezadovoljni z osebjem v eni bolnišnici so starti odnašali otroka v drugo pa v tretjo, iskali so neprestano novo specialiste in še zdaj pravijo, da nameravajo tako nadaljevati, dokler ne bodo popolnoma prepričani, da otrokovo zdravje ni v nevarnosti.
Sodišče je pritegnilo k obravnavi	enajst
strokovnjakov, ti so punčko
opazovali več mesecev (med strokovnjaki so bili tudi psihologi in pedagogi) in končno izjavili, da otrokovo telesno zdravje za zdaj sicer še ni v nevarnosti, bi pa utegnilo biti hudo ogroženo, ker ta pretirana zaskrbljenost staršev vpliva na punčkino duševno uravnovešenost. Po tom poročilu strokovnjakov je sodišče razsodilo, kot smo povedali.
Razumljivo, da so se o nenavadnem primeru razpisali časopisi - samo angleški in da so odmevi v javnosti ali je bil primer male Mary res najbolj pereč v deželi, v kateri vsako leto umre približna 700 otrok
preveč skrbni, ko "družba" navadno tako dolgo premišlja, ali sme poseči v družino nasilnih staršev, da je potem prepozno za otroke? In končno, se sparašujejo nekateri, kako določiti mejo m med ljubeznijo in patologijo, ko tega še Freud ni znal?
Zanimivo je, da se, vsaj kaže tako, nihče ni vprašal, zakaj se je strokovnjakom na sodišču zdelo primerneje vzeti otroka staršem in ga oddati v zavod kot pa raziskati, zakaj so njegovi starši tako bolestno zaskrbljeni, in jim pomagati, da bi prav ravnali s punčko, ki jo imajo vendar radi.
10- Naše Novine, 16. april 1979.
I i i BTT
Proživljavanja
Krvavo nebo moje patnje, gnijezda od trnja moje propasti, zašto bi sada patio neko kad su to bili trenuci slasti.
Silvete moje mladosti u jalovom raspletu sjena, bole svojon neishranjenom tečnošču. Ništasenemijenja.
Stojim na korzu i slušam leptire, noč mili kroz probušenu kantu, možda bi stari pjesnik neki u ovome našao poantu.
U spletu mojih moždanih vijuga klupko se mržnje savilo. Kroz kosti mi hladan vjetar piri jošsenijerazdanilo.
Drveče golo, nijemo bez glasa. Slijepe su ulične lampe. Strah se teški u grudi odvalio, s brda noči tri ledene sante.
Drščem i stojim tik uz vrijeme, ruže dvije krvave ljeno su procvele, galerija lica u tendenciji gibanja, trub neki fijaker gmizi i zmijske nosi zvuke siktanja.
Kroz nosnice me prži vonj benzina, zadah tijela, krvi i ruža, sjena suncokreta na zamagljenoj čaši u osvit zore se pruža.
Cakli se na dršci polje makova, užarena glava sunca, pjesme neke stare nekoliko taktova i dva tri izmilila kukca.
Tiho štropoče misao na mahuni svica, žudečim glasom vapio je vjetar za tijelom plavih ptica.
/vcz/iAa Serc/arevsc
Svi radovi konkurišu za 'Njegoševu nagradu'
G REŠKE
Netreba se vatat pera, akotude misli vode to je istokaokada, čovijek s tudom ženom ode.
Nismo djeca da neznamo razlikovat, šta je pravo kad se griješi, da se gubi, jer to radi samo davo.
Nijelijepo zanosit se sa bogatst vom niti slavom plemenitost više vrijedi, jer je ona zdrava samo.
Tko počinjes greškom iči, tajdalekonečestiči. Najlakše se zgrešiti može oprosti mu dragi bože.
Maca Vukovič
Život
Peroisloboda, Eto život prode. Takoislobodadode. A veliki si pesnik bio Ruke si ka narodu širio. Pomoč tudu nisi tražio. Ehslobodomila! Tvoj narod te zaslužio Ropstvo tude nije podnosio. Oj Črna Goro mila Visoko si uzletila. I živeče narod tvoj, Čerka mila, majka domovina NJegošu i slobodi havala, Eto radost nam dala. Godineprolaze, Opet njemu hvala. Što nam je slobodu dala.
DuškoPrečanica.
Uredništvu naših novina
MOJA RAZMISLI AN J A
Često kada razmišljam o životu, pa mnogo što šta, neznam, nerazumem. K'o oblak sete, naleče na mene. Tako bih plakala, bar plakati, urnem.
Čini mi se da istine u onom nema, Daje čovek kovač sreče svoje. To bih dobro bilo, ali nije tako, Jer često drugi, sudbinu nam kroje.
A život naš nosi sve dalje i dalje, Kao neka reka, slabije iP jače, A mnogo milosti za onoga nema, Koji na obali ostaje i plače.
Celka Davidovic.
Poštovani urednici Naših Novine,
Redovni smo čitaoci našeg cenjenog lista i možemo vam reci da ste dosta dobri organizatori, nastavite tako i' dalje to je naša želja. No svrha ovog mog pisma nije da vas pohvalim i odam priznanje, mislim da je vama najvece priznanje to što smo vaši redovni čitaoci, nešto drugo me je potakto da vam pišem.
Doskora sam redovno pratila sa posebnom pažnjom prozu i poeziju naših sunarodnika koji su ovde na privremenom radu. U zadnje vreme nestali su ti lepi tekstovi, mislim prestali ste da objavljujete, izuzev par pesama. Neznam šta je pravi razlog ili neželite da više objavljujete to ili vam čitaoci ne šalju te tekstove. Ja želim da vam u ovom pismu iznesem jedan tekst koji je istiniti doživljaj jedne mlade majke i supruge. Mislim ako bi ga objavili u našem divnom listu bila bi to divna pouka za mnoge majke o očeve koji su nesvesno zavoleli osobu koju nisu smeli da vole jer je nekom pripadala. Ako Vi smatrate da bi to negativno uticalo, ja se slažem da je glupo objavijivati. Ja nišam tako
obrazovana osoba da bi mogla tu priču da dočaram, da bude književna, da ima uvod, razradu i zaključak, ali mogu vam napisati jezikom laika za pisanje. Što je najvažnije to se zaista desilo, odnosno još se dešava, prema tome, zaključak bi svakako izostao.
LETO
Tiho i neprimetno na krilima jednog leta došao je u moj život. Ni posebno lep, ni posebno atraktivan, pomislih tada, osoba kakvu sam x puta vidala na ulicama jednog milionskog grada. Neznadoh i nepomislih tada da če biti proleče mog života i da ču poželeti da se utopim u njegovim očima boje najdubljeg okeana. Prolazi jedno leto, tako dugo kad se voli, leto koje mi donosi puno maštanja i iščekivanja. Svaki put kad se rastajemo, dok ga gledam u magnovanju kako dolazi, osecam tupi bol kao da mi neko oduzima deo mene. Bože, da li sme jedna. supruga i majka da toliko voli osobu koja nekome pripada? Ne, ne, nesme, ponavljam sebi kao neumorni refren, stotinama puta.
Proslo je najyad j to Seto i odnelo -noje neprospavane
noči. Dolazi jesen kada sve vene i bledi, pomislih možda če i on izbledeti iz mog života da se smiri nemir moj. Ali, ne i dalje su dani neizmerno dugi, dugi kao večnost a noči puste i prazne. I jednog majskog dana u mestu miljama udaljenom od Melburna našla sam se u njegovom zagrljaju i pripala mu celim svojim bičem. Od tada naši dani su postali naše noči i još uvek traju. Možda če još dugo einiti moje proleče ili če ga jedno leto odneti iz mog života tiho i neprimetno kao što je i došao. Jer suviše smo se kasno sreli da bi bili zauvek zajedno, toliko kasno da smo svesni da nije lepo graditi svoju sreču na t udoj nesreči.
Autor teksta se nije potpisao
JEDNA SMRT
Dok je tiha zvijezda na mom nebu sjala grlila sam nježno i uz tebe cvala, a ti si moraopoč...
I zaplaka zvijezda s plava neba rosu, a srcem iskrenim sumnja mi se prosu, datinečešdoč...
Užasnuta videh kako zvijezda pada povijena bolom zadrhtra mi nada da ti nisi kriv...
I dok srce vjerno tvoju ljubav štuje, preko tajnih vala kob života čuje -nisi više živ...
OlgaSokač
NE ZOVI SVITANJE
Zašto zoveš svitanje dok je sunce mrakom zastrto a nemir
čuvaš u kopiji uspomena dok ti srce stenje sapeto?..
Raspleti čvorove pakosne noči da svitanju otvoriš put!
Nahrani izgladnijele zjene Ijepotom ljiljana
dok propuštaš slatkast okus ploda učašužednima a sebi
uzmi mrvuosmjeha iz obzira..!
Ne zovi, uzaludno, svitanje prije vremena. Uspavaj nemir negdje u kolijevci smirenja. S vremenom vrijeme se mijenja, noč i dan smijenja, gotovo bez trenja..!
Tek raspleti čvorove noči da svitanju otvoriš put!!!
OlgaSokač
Dok smo se voleli
Ruke od topline,
oči od vernosti,
lice od razumevanja,
kosa od začetka, do sazrevanja,
razgovori od nagih noči sačinjeni
i telo od valova, što pleni, plenL.
Zubi od blagih ugriza sačinjeni i jezik od ljubavi žedan, što dodirne me i zagreje celog kao plamen vatreni iz bližine gledan,
dok toplota se njegova oseča na telu, na usnama, obrazima, na čelu...
Dodiriod svile, u leto, što blagi su eto,
dok brojim mnoštvo takvih milovanja, prvo, treče, peto—
Osmesi od cveca,
od širokih poljana,
odtrave,odproleča,
što tako redovno me na tebe seča.
Zagrljaji topli, nadahnuti i puni od predaje sačinjeni, kao da su uz planirano razmišljanje i dugo isčekivanje bili izmišljeni.
Šetnje, od ruke u ruci, od noge pred nogom, od uzburkane i mirne reke, i poljane travnate i meke,
Nagadanja od mašte sačinjena, da imamo dete, dajasammuž, a ti da si žena.
Rastanci od olova, od kise, od vetra, od bolova, i samo ljubavnih, aliteških
zbog tela i misli grešnih.
Čeda Pernjakovič
BEZ OCA
Ko najmlada ne sječam se tate, ali njega ti zamijeni brate. Kao dijete ponosna sam bila, svoga brata mnogo sam volila.
Moja me je sestra njegovala, njegovala, a njegu trebala. I ti brate još si dijete bio, al' si s majkom uz rame hrlio.
I druga je sestra mlada bila, malo više od mene starija. A kad brate ti u armiju ode, ona majci desna ruka dode.
Ja sam tada pravo dijete bila, sve to skupa tad nišam shvatila. Kao dijete nišam razumela, daje majka u brigama bila.
A) se naša majka ponosila,
jer je dobru djecu porodila. Ona nije osječala muke, dok je hranila, te nejake ruke.
Sada je nju vrijeme pregazilo, prošlo doba, kada se ranilo. Njena djeca, sad su sva odrasla, sretna majka, postala je baka...
Maca Vukovič