tu ISSN 0022/9295 19. JANUAR 1982 LETNIK ХЖ CENA 8 DIN
i
«
ŠTEVILKA 1
,
P«*5:;	ЗЦ*
C* V .	'	'
AKTUALBA TEMA:
POLJSKA
P
UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
v- M A R I B O R p. oj --
-•>-Л8v(
IN MEMGRIAM DRAGO
ČUBRILOVIČ
Neozdravljiva bolezen je pri štiridesetih iztrgala iz kroga najbolj prizadevnih organizatorjev marksističnega izobraževanja in raziskovanja ter nadarjenih teoretikov v mladem univerzitetnem mestu Banja Luki Draga Čubriloviča, magistra političnih znanosti in direktorja Marksističnega centra »Veselin Masleša«.
Drago Cubrilovič je strokovno zrasel tako rekoč skupaj z ustanovo, v kateri je delal od njene ustanovitve in ki jo je vodil od leta 1977. V tem času je MC »Veselin Masleša« postal nosilec marksističnega izobraževanja in raziskovalnega dela v Bosanski Krajini. S tem je izdatno podprl uveljavljanje nove univerze, s katero je mariborska univerza navezala najtesnejše sestrske stike.
Ožje Strokovno in raziskovalno področje Draga Čubriloviča je bil politični sistem, še posebej komunalni sistem, o čemer je objavil tudi vrsto zapaženih tekstov. Sicer je bil Drago eden tistih redkih strokovnih delavcev, ki ni postavljal nesmiselnih meja med znanstvenim in družbenopolitičnem angažiranjem, zato ga bodo težko pogrešali v mnogih redakcijah časopisov, o občinskem komiteju ZK, kot predsednika sveta občinske skupščine za družbeno-politični sistem ter pri vrsti drugih nalog in družbenih obveznosti, nalog in družbenih obveznosti.
Drago je zapustil to mlado družino ter množico prijateljev, ki si jih je znal pridobiti širom Jugoslavije.
Drago Cubrilovič je imel eno najvažnejših vlog pri povezovanju Maribora in Banja Luke. Ta zveza se je namreč najbolj razživela ob skupnem pripravljanju velikih jugoslovanskih posvetov o Kardeljevih pogledih na mednacionalne odnose v Jugoslaviji. Zapustil nas je sredi priprav na takšno posvetovanje, ki bo konec januarja v Mariboru. Vorganizacijskem odboru je za njim ostalagloboka vrzel. Slava njegovemu spominu!
FRANCI PIVEC
SEJA
KOORDINACIJSKEGA
ODBORA
17.12.1981 se je v Mariboru sestal na svoji redni seji koordinacijski odbor klubov mednarodnega prijateljstva. Razen sekretarjev klubov M KP sta bi la zraven tudi Goran Radman, član predsedstva ZSMJ — zadolžen za mednarodne odnose in Karel Lipič iz RK SZDL
Razpravljali so o problemih, ki jih imajo pri organiziranju in delu MKP.
Se vedno je premalo naših študentov, vključenih v delo MKP. S tujimi študenti bo potrebno še več delati, kajti ti se po končanem študiju vrnejo v svoje države in bi bilo pozitivno ekonomsko in politično, če z njimi ne bomo pretrgali stikov.
Na to do sedaj nismo bili dovolj pozorni.
DELO MKUD-a DR.
Sklenili so, da bo potrebno izboljšati politično delo s tujimi študenti, kajti ti ne vedo veliko o našem sistemu. Vse DPO na nivoju mesta bodo morale delati s tujimi študenti, predvsem pa ZSMS, da jim bomo čim bolj olajšali življenje pri nas. Vsak tuj študent bo moral imeti svojega mentorja Več tujih študentov bo potrebno vključiti v MDA. Znano je, da so se včasih veliko več vključevali v MDA, v zadnjih letih pa je to zamrlo. Veliko bi bilo, če bi dosegli, da bi se akcij udeležili vsaj za nekaj dni.
Osvojili so model organiziranja klubov, kjer še niso ustanovljeni m sprejeli poslovnik o delu koordinacijskega odbora.
Cvetka JERMAN
FRANJO ČRNIK
»Kolikor je narejenega, je dobro«, pravijo tisti, ki aktivno delajo v Mladinskem kulturno-umetniškem društvu .dr. Franjo Crnek na I. gimnaziji v Mariboru. Da, kolikor je narejenega.
Delo MKUD-a se je v letošnjem šolskem letu razširilo, ker so dijaki ustanovili mnoge krožke, ki prej na šoli niso delovali. Letos je začel z delom FOTO-krožek, katerega člani so si zadali nalogo, napraviti reportažo o vsakem kulturnem dogodku na šoli. Organizirali bodo tucn srečanje mladih fotografov I. in gimnazije M.Z. Prav tako je bila na novo ustanovljena plesna skupina in pevski zbor. V mladinskem razstavišču Avli bodo svoja dela še naprej razstavljali mladi in stari likovni umetniki, pa tudi dijaki naše šole. Ena takih razstav bo ob 8. februarju. Takrat bodo podeljene tradicionalne Prešernove nagrade za najboljša likovna, literarna in glasbena dela. Avla nam veliko pomeni, še posebej pa razstave, na katerih lahko vidimo dela dijakov I. gimnazije. V mesecu maju bodo, kot vsako leto, Pomladanske kulturne prireditve, ki bodo vključevale tudi najboljši literarni večer. Literarni večeri naj bi bili na rednem kulturnem programu I. gimnazije in sicer v organizaciji dijakov 1. letnikov. MKUD pripravlja tudi proslave ob pomembnejših praznikih. Zelo dobra je bila proslava ob 29. novembru v Unionski dvorani.
Program dela sekcij MKUD-a je precej obsežen in potrebno bo vložiti še mnogo dela, preden bo ta
program tudi uresničen. Delovanje MKUD-a ovirajo tudi težave, člani pravijo, da je na šoli vse premalo zanimanja za njihovo delo. To se je pokazalo že 'na prvem občnem zboru v začetku novembra. Nanj so bili povabljeni vsi razredni predstavniki in predstavniki sekcij. Vendar se jih je temu vabilu odzvalo le malo. In tu je tudi večna denarna stiska. Predvsem Foto-sekcija bi nujno potrebovala denar za ureditev temnice. Zaradi pomanjkanja opremljene temnice je tudi delo Foto-krožka zaenkrat še pomanjkljivo. Prav tako bi denar potrebovala na novo ustanovljena plesna sekcija. Tega pa nikoli ni dovolj...
Lepo je imeti na šoli MKUD. Vendar je manj lepo, kadar je treba za ta MKUD tudi kaj storiti. Prebičana sem da na naši šoli so dijaki, ki bi jih delo v MKUD-u veselilo, a vendar ostajajo pasivni. Kaj je vzrok za vse manjše zanimanje dijakov za kulturo? Nekateri pravijo: »Nikoli nimam časa,* drugi spet: »Saj sploh ne vem ničesar o MKUD-u.« O MKUD-u je bilo na naši šoli že veliko povedanega, a kot kaže, še vedno ne dovolj. Vsak uspeh na področju kulture sicer vzpodbudi nekatere posameznike, vendar ostanejo v svojih prizadevanjih bolj ali manj sami. »Kolikor je narejenega, je dobro!« To je res. Morda bi bilo lahko narejeno še več... ? Posamezniki ne morejo storiti dosti. Za delo v MKUD-u je p>otrebno veliko ljudi, volje in tudi sredstev.
LILI POTPARA
časopis univerzitetne sodobnosti Katedra. Naslov uredništva: Ob parku 5, 62 000 Maribor, telefon 22-004. Številka žiro računa: 51800-678-81846. Izdaja univerzitetna konferenca ZSMS Maribor.
Uredništvo: Matjaž Mulej (glavni urednik), Viktor Jovanovič (odgovorni urednik), Srečko Pirtovšek (informacije), Dejan Verčič (teorija), Lucijan Vihar (v. d. kulturnega urednika), Marjan Hani (tehnični urednik), Glorija Marinovič (lektor)
Sodelavci: Robi Florjančič, Franc Požgan, Vladimir Gajšek, Franci Pivec, Cvetka Jerman, Lili Potpara, Branka Napotnik, Zlatko Fras itd. Tajnica: Marjana Koštomaj. Distributer: Miran Dobovišek. Izdajateljski svet: Zinka Kolarič, Marjan Pungartnik, Mirko Križman, Miroslava Geč-Korošec, Vito Kumperščak, Mik Rebernik, Slavko Gerič, Tomaž Kšela, Alojz Gramc, Janez Saler, Franc Požgan, Vili Vuk, Josip Škramlec, Cvetka Jerman Mirč Pestiček.
Katedra izhaja ob podpori UK ZSMS Maribor, Kulturne skupnosti Slovenije, Raziskovalne skupnosti Slovenije, Izobraževalne skupnosti Slovenije in Zveze Skupnosti za zaposlovanje.
Tisk: ČGP Večer, Tržaška 14, Maribor.
Cena izvoda: 8 din. Nenaročenih slik in tekstov ne vračamo
Uradne ure vsak dan od 12. do 13. ure, za kulturo vsak četrtek od 16. do 17. ure. Sestanki uredništva vsak ponedeljek od 13. ure naprej. Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu 421-1/70 z dne 22. 1. 1973.
KVIZ „SPOZNAVAJMO SVET IN DOMOVINO"
V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH
V študentskih domovih Maribor je bil v petek, 9. januarja kviz „Spoznavajmo svet in domovino". Tekmovali pa sta ekipi študentskih domov iz Maribora in ekipa iz Pečarovcev pri Murski Soboti. Oddajo je neposredno prenaša1 ljubljanski radio, vodila pa sta jo znana napovedovalca Menči Klančar in Rado časi. Za prijetno vzdušje v dvorani so skrbeli ansambel Predmestje, pevka Tatjana Dremelj, pevca Franci Pirš in Lado Leskovar, dramska igralca Polona Vetrih in Marko Simčič ter pisatelj Marjan Marinc.
V menzi študentskih domov, kjer se je kviz odvijal, je bilo ves čas zelo živahno. Navijačev je bilo nenavadno veliko, iz Pečarovcev pa so se pripeljali celo s svojim avtobusom.
Menči Klančar je že v začetku oddaje poudarila, kako resni
nasprotniki so Pečarovčani. Ti namreč že dalj časa sodelujejo v teh dvizih in so se že tudi visoko uvrstili, tako da smo dobili še malo več treme, kakor smo je že imeli. Pa vendar smo pokazali nekoliko več znanja kakor naši sicer zelo dobri nasprotniki in zmagali s šest proti osem, ter se tako uvrstili v naslednje kolo, ki bo približno čez dva meseca.
Kviz je v naših domovih organizirala obštudijske komisija študentskih domov. Sodelovanje v tej radijski oddaji je novost, s katero je hotela obštudijska komisija popestriti svoj skoraj iz leta v leto isti program. Sodeč po prisotnosti gledalcev in splošnemu vzdušju v menzi, jim je to uspelo. Upam le, da se bodo še naprej trudili in p>opestrili svoj program s takšno ali drugačno novostjo.
C. J-
ESPERANTO - MOST
MEDNARODNEGA
PRIJATELJSTVA
M ra •
VEČER
K [K 'l IX 77
Svetovna študentska esperantska zveza je pred kratkim izdala nekaj informacij za študente vsega sveta, da bi bili pravilno obveščeni o pomenu in nalogah esperantskega gibanja, ki se stalno širi in spada med najmiroljubnejša sodobna ~ gibanja na svetu. Tekst ene izmed informacij se glasi takole:
„Pri proučevanju današnjega jezikovnega problema in mednarodnih odnosov smo ugotovili:
da obstaja v vsakem jezikovnem področju in v vseh vejah znanosti velika in rastoča potreba po sredstvu mednarodnega sporazumevanja. To so občutili že Descartes, Nevvton, Leibniz, Komensky in mnogi drugi;
da je prevajanje neekonomično, da ni nobeden nacionalen jezik niti psihološko niti politično sprejemljiv za široko svetovno uporabo in da se problem neposrednega sporazumevanja lahko reši le s planskim jezikom;
da so naša proučevanja in osebne izkušnje pokazale, da se ta potreba lahko popolnoma zadovolji z mednarodnim jezikom esperantom, kar je dokazano z dolgoletno govorno in pisno prakso;
da uporaba tega jezika vključuje mednarodno poletno univerzo, mednarodne zveze znanstvenikov, pravnikov, geografov, pisateljev, zdravnikov, študentov itd., različne mednarodne seminarje in študijske skupine, 127 strokovnih slovarjev, znanstvenih časopisov v esperantu in še bi lahko naštevali;
da obstaja v tem jeziku bogata originalna in prevodna književnost, kar pravzaprav potrjuje študije, da je esperanto kulturni fenomen;
da je eksperimentalno poučevanje esperanta v Italiji, Avstriji, Jugoslaviji, Madžarski in Bolgariji dalo rezultate, ki so brezpogojno naklonjeni pouku takšnega jezika;
da ima Svetovna zveza esperantistov (UEA) dobre odnose z UNESCO-m kot njen posvetovalni član že od leta 1954, ko je na seji UNESCA v Montevideu bila sprejeta resolucija, v kateri UNESCO beleži rezultate, dosežene s pomočjo esperanta na polju mednarodne duhovne izmenjave in v zbliževanju med narodi; ugotavlja, da so ti rezultati v skladu s cilji in ideali UNESCA in nalaga generalnemu direktorju dolžnost, da sodeluje s svetovno esperantsko organizacijo v vseh vprašanjih, ki zadevajo obe organizaciji;
da so v zadnjih letih poučevali esperanto na mnogih univerzah in višjih šolah (na primer: Amsterdam, Budimpešta, Hamburg, Krakovv, La Laguna, Liverpool, Peking, Sofija, Taegu, Zagreb);
in zato vabimo študente v vseh delih sveta, da se učijo in uporabljajo mednarodni jezik!"
Dodamo še lahko, da tudi v Mariboru obstaja društvo esperantistov v klubu mladih (Orožnova 2), kjer so, kot pravijo, veseli vsakega novega člana. Esperantski tečaj pa poteka tudi na Pedagoški akademiji.
KAKO ŠTUDIRATI?
Študentje drugega letnika Višje pravne šole so pripravili brucom sredini decembra okroglo mizo o načinih in metodah učenja, na kateri so sodelovali tudi nekateri profesorji. Znano je namreč, daje pomemben vzrok mariskaterega neuspeha tp, da študentje ne vedo, kako »prežvečiti« knjigo.
Tako so lahko bruci, ki so se množično udeležili te okrogle mize, dobili dragocene napotke in odgovore na vprašanja, ki se porajajo pri študiju. Bilo bi zelo koristno, da bi tudi »stare bajte« na ostalih mariborskih višjih in visokih šolah sledile zgledu študentov Višje pravne šole, saj bi s tem prispevali k boljšim študijskim rezultatom.
MLADI NOVINAR IN NAJBOLJŠE GLASILO ZSMS
PROSLAVA ESPERANTISTOV
15. decembra, ob obletnici rojstva začetnika mednarodnega jezika esperanta — Ludvika Lazarja Zamenhofa, so mariborski esperantisti priredili proslavo na Osnovni šoli borcev za severno mejo. Na proslavi je sodeloval tudi ansambel »The Drava country dečki«, ki je v tem mednarodnem jeziku zapel pesmi Griza voj’ (Siva pot) in Jugoslavio (Jugoslavija).
Najzanimivejši del programa pa]e bil vsekakor kviz, v katerem so ekipe merile svoje znanje iz esperantske književnosti in gibanja. Zmagala je ekipa, ki so jo sestavljali študentje Pedagoške akademije, ki obiskujejo na tej šoli tečaj mednarodnega jezika. Tako bo tričlanska ekipa študentov Pedagoške akademije zastopala Mariborčane na republiškem kvizu esperantistov v Ljubljani.
BOLJŠE INFORMIRANJE
vprašanja: »Kdo nastopa? Kje (v katerem prostoru šole), Kdaj (datum, ura)? Kratka vsebina dogajanja. Pregled prireditev, koncertov, proslav, sestankov.. . od septembra 1981.«
Tako bomo problematiko informiranja na Univerzi in srednjih šolah lažje in hitreje reševali, obveščenost bo boljša s tem pa bo tudi reševanje problemov in odločanje lažje.
Na sestanku Katedro smo se v novembru 1981 domenili, da bomo organizirano zbirali informacije o kulturnih dogajanjih na srednjih in visokih šolah.
Mesec dni je takšno informiranje že (Dotekalo in sicer vsak četrtek od 11.30 do 12.30.
Ker sem na nekaterih šolah dobila premalo izčrpne informacije ali pa teh sploh nisem dobila, želimo, da z nami bolj sodelujete in pripravite potrebne informacije že vnaprej. Informacije se nanašajo na
Center za obveščanje in propagando pri Republiški konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije letos že petič razpisuje tekmovanji „Najboljše glasilo v ZSMS" in „Mladi novinar". Med tekmovanji in akcijami pa imata tako „Najboljše glasilo" kot „Mladi novinar" v svoji vsebini poseben značaj, kajti v vseh.teh petih letih sta se akciji spreminjali z namenom, da sistematično usmerjata in usposobita čim več mladih za delo v družbenem sistemu informiranja ter krepita informativno zavest in kulturo med mladimi, če bi bili akciji še vedno v isti obliki kot sta jo dobili leta 1977, potem bi upravičeno lahko trdili, da nima smisla nadaljevati z njima, tako pa velja izpolnjevati zahtevo, ki smo jo zapisali v Resoluciji X. kongresa ZSMS, da ju moramo nadaljevati in dograjevati.
Lastnost spremembe pa je pričujoča tudi v letošnjem razpisu. Pri akciji „Najboljše glasilo v ZSMS 1982" je nova preobleka vidna že pri naslovu. Večkrat je bilo namreč iz|Dostavljeno dejstvo, da so bila v prejšnjih letih ob srednješolskih glasilih ostala mladinska glasila zapostavljena, zato bomo v juniju 1982 podelili priznanje „Najboljše glasilo v
ZSMS 1982" najboljšemu glasilu OO ZSMS, šole, družbene organizacije, društva in tovarniškemu glasilu, v katerem so objavljeni najboljši prispevki mladih. V vsaki od teh skupin glasil bomo podelili le eno priznanje, kajti vemo, da je najboljši lahko le eden (od razlike od prejšnjih let, ko je republiško priznanje dobilo več srednješolskih glasil). Zaradi objektivnega ocenjevanja pa bomo v maju 1982 z uredništvi najboljših glasil pripravili pogovore o poti nastanka glasila.
„Mladi novinar 1982" pa ima zaradi predkongresnega obdobja, v katerem je Zveza socialistične mladine Slovenije, poseben pomen. Tudi tu bomo skušali zajeti vso širino področja informiranja, kjer delajo mladi. Predvsem je namen ietošnjega tekmovanja zainteresirati in stimulirati mlade novinarje v uredništvih za bolj poglobljene in kritične prispevke o mladini kot tudi okrepitev dopisniške mreže informativno-političnega tednika „Mladina". V juniju 1982 bomo podelili republiška priznanja desetim najboljšim mladim novinarjem, ostali boljši kandidati pa bodo dobili značke in priznanja v občinskih konferencah ZSMS.
Lansko leto smo dali velik
poudarek občinskim tekmovanjem, ki so ponekod rodila obilne sadove. S to iniciativo nadaljujemo tudi letos. Ker pa v nekaterih občinskih konferencah ZSMS Centri za obveščanje in propagando še vedno niso dojeli bistva in pomena akcij in zato ne ustanavljajo občinskih žirij, ki bi ocenjevale glasila in delo mladih novinarjev, smo v razpisu napisali, da imajo možnost dajanja predlogov za republiško priznanje vse osnovne sredine mladih, v katerih poteka proces informi-
BRANKA NAPOTNIK
ranja, kot tudi uredništva, ki imajo nad delom mladih novinarjev najboljši pregled.
Ne glede na to, da sta obe akciji letos postavljeni veliko širše kot prejšnja leta in zahtevata tudi več dela pri ocenjevanju, sem prepričana, da bodo rezultati v juniju 1982 pokazali kvalitetnejšo raven informiranja v ZSMS, akciji pa sprožili aktivizacijo kadrovske rezerve, ki jo ima slovenska mladina na jDOdročju informiranja.
Tatjana Pirc
2
USMERITVE AKTIVNOSTI UK ZSMS ZA LETO 1981/82
»Uspehi zveze socialistične mladine in njen prispevek k razvoju socialistične družbe bo toliko večji, kolikor bo ustvarjala pogoje za širšo in hitrejšo vključitev mladih ljudi v vse vrste družbene odgovornosti in družbenega odločanja v delegatskem sistemu. Kajti tudi mlad človek, kakor vsak drug, lahko samo v življenjski praksi, pri delu in odgovornem odločanju, preverja samega sebe, svoje ideje in pobude, pravilnost svojih stališč, pa tudi realne možnosti in sposobnosti družbe. Brez takšne družbene odgovornosti in brez takšnega preverjanja v praksi bi se vsako mladinsko gibanje zgubilo v morju jalovih besed ali sektaškega avanturizma.«
(E. Kardelj: Smeri razvoja)
Izhajajoč iz te Kardeljeve misli in ugotovitve, da je bilo v preteklem letu delo UK ZSMS v izraziti stagnaciji, menim da nas čakajo v tem obdobju aktivne naloge predvsem pri:
— učvrstitvi stalnega in jasnega mladinskega dela organov UK ZSMS,
— večji angažiranosti članstva pri izpeljavi zadev skupnega pomena,
— kadrovski krepitvi organizacije z velikim poudarkom na idejnopolitičnem delu,
— razvijanje samoupravnih in družbeno-ekonomskih odnosov v visokem šolstvu.
Obdobje, ki je pred nami, je za takšno dejavnost izredno primerno, saj je to obdobje najširših srečaj mladih, ko bomo ob razpravah konkretnih dokumentih morali ugotoviti od kod smo prišli in kakšno bo moralo biti naše delo v pokon-gresnem obdobju.
Problematiki samoupravnih delegatskih odnosov je UK ZSMS posvečala veliko pozornost. Ideja samoupravnih skupin je dejansko rastla med nami in se tudi sprova-jala v prakso. O OO ZSMS so ugotovljeni pozitivni rezultati pri takšni obliki dela, vendar stvari odločno počasi premikamo.
VEKŠ dokaj uspešno orje ledino na tem področju; bilo bi koristno prenesti ostalim šolam pozitivne izkušnje. Zvedati se moramo, da se postavljenih ciljev, ki bodo delegati študentov v svetih VTO, VDO in Univerze, dobivali stališča in usmeritve svojih volilcev pred sestanki teh organov ne da hitro uresničiti.
To je trajni proces, ki terja stalno in spretno angažiranje, ki je pa možno le ob kontinuiranem delu mladinske organizacije. Ob tem ne moremo pozabiti na temeljne organizacije v VTO in VDO in Delegate PIS-ov, za katere se na šolah bolj malo ve, kaj in kako delajo.
Več let se nam že dogaja, da sprejemamo v mladinski organizaciji na Univerzi stališča, ki pa ne najdejo normalne sistematsko postavljene poti razreševanja, to je samoupravnega delegatskega mehanizma. Zato, ker se za njih
ZAKAJ TAKO?
realizacijo borijo samo študentski aktivisti, ne pa tudi delegati študentov v najrazličnejši!) organih, od svetov VTO, VDO do Univerze in do PIS-ov (primer za to je univerzitetna skriptarnica, financiranje ob-študijskih dejavnosti, ipd.), ne upoštevamo nekaterih stvari iz mrtve točke.
Zato, da bi lahko uspešneje izvrševali svoje delo, se tvorneje vključevali v analiziranje in reševanje problematike, je nujno usposabljanje. Jasno nam mora biti, da le idejno politično usposobljeni in strokovno podkovan mladinski aktivist lahko ustvarjalno sodeluje v procesih nadaljnega razvoja Temu cilju mora biti programsko podrejen seminar za vodstvo OO ZSMS na Univerzi. Nadalje je pomembno obdržati seminar za delegate v samoupravnih organih in realno pošiljanje perspektivnih kadrov v vse oblike usposabljanja, ki jih organizira RK ZSMS in MK ZSMS, vendar to ni dovolj. Širšemu in množičnejšemu idejno-političnemu usposabljanju, mora dati svoj prispevek idejno politična komisija.
Doseči mora stalno aktivnost na tem podrčju in razviti sodelovanje z marksističnim centrom na Univerzi.
Preobrazba vzgojnoizobraževal-nega sistema v usmerjeno izobraževanje postavlja pred nas mlade na Univerzi pomembne naloge. Zahteve po večji kvaliteti programov, po vključevanju nas študentov v metode in oblike raziskovalnega dela, po odločanju v posebnih izobraževalnih skupnostih o programih, financah, terjajo od nas, da tudi sami prispevamo pri iskanju novih in boljših poti. Ne želimo biti pasivni sprejemniki znanja, ampak aktivni udeleženci v procesu pridobivanja znanja. Zato moramo povzdigniti glas v primerih, ko temu ni tako. To je edina pot za doseganje boljše kvalitete in hitrejšega spremljanja tradicionalnih navad na Univerzi.
Angažirati se moramo ob izvajanju družbenega dogovora in samoupravnega sporazuma o štipendijski politiki. Pri tem nam mora biti posebej jasno, hitro in določno reagirati v primeru, ko se OZD ne držijo skupno dogovorjenih meril in kriterijev.
Študentski domovi so primer precej anarhističnega stanja. Odločno se moramo zavzeti za konstituiranje in delovanje OO ZSMS v domovih, ki mora nositi skupaj z drugimi političnimi organizacijami v domu odgovornost, da se samoupravljanje postavi na noge. Preseči je treba stanje, ko se veliko govori o statutu in preiti v faze spremljanja tega dokumenta, da bodo njene poti in načini sprejemanja odločitev. Problematiko stanarin je moč rešiti le ob dogovornem in odkritem sodelovanju študentov, uprave in širše družbene skupnosti.
Pri nadaljnji gradnji študentskih domov je izrednega pomena kvalifikacija namembnosti prostorov v večnamenskem objektu na koroškem platoju. Gre za objekt, ki ni
ČUS KATEDRA
Od 15. decembra lani je v avli
I.	gimnazije v Mariboru odprta skupinska razstava mladih likovnikov z aimnaziie Ljubljana Šentvid. To v avli ni prva taka skupinska razstava, je pa ta verjetno najbolj likovno celovita. Sestavljena je namreč iz šestih delov, šestih celot, ki so: likovno delo v okviru šolskega glasila, koreografija predstave njihove recitacijske in plesne skupine, likovna dele z družbeno-politično, biološko in obrambno vsebino, urbanizem, arhitektura in notranja oprema, fotografije ter vizualne komunikacije. Razstavo sta odprla tov. Remec, likovni pedagog s I. gimnazije in tov. Josip Korošec, likovni pedagog z gimnazije Ljubljana-Sentvid, ki sta z nekaj besedami predstavila to pravzaprav zanimivo razstavo. Nekaj besed iz spremne besede tov. Korošca: ,,Na nekaj bi želel opozoriti. Razstava naj bi omogočila vpogled v naše delo. Gradivo je bilo s tem namenom tudi
tako izbrano. Ker gre za delo, ki je potekalo dolgo časa in se je ob njem zvrstilo nekaj generacij učencev, ga verjetno ne kaže ocenjevati po kakovosti izdelkov, temveč po številnih možnostih, ki jih šolsko življenje nudi učen-
Člani Kulturno umetniškega društva Študent iz Maribora so imeli v četrtek občni zbor, na katerem so pregledali dosedanje delo in sprejeli program dela za vnaprej. Od velikega števila vabljenih, od dekanov pa do predsednikov mladinskih organizacij na šolah so se vabilu odzvali le sodelavci Katedre, študentske redakcije Radia Maribor, predsednica mladine na visoki ekonomsko komercialni šoli in predstavnih zveze kulturnih or-
ganizacij v Mariboru ter za nekaj časa še sekretarka univerzitetne konference zveze socialistične mladine v Mariboru. Ostali vabljeni pa so kot kaže imeli pomembnejše delo, tako so vsaj z grenkobo ugotavljali na občnem zboru kudovci. Čeprav bi naj bil KUD Študent univerzitetno kulturno društvo, pa ni bil prisoten nihče z univerze, kaže da tovariše in tovarišice na univerzi problemi študentske kulture ne zanimajo preveč. Prav tako ni bil
namenjen samo za upravo ŠD, ampak tudi in predvsem za obštu-dijske prostore študentov Univerze. Ker se pri tem pojavlja veliko nejasnosti, je potrebno na naši konferenci zavzeti jasno stališče, da ne potrebujemo vadbenih prostorov za obštudijsko dejavnost študentov Univerze. Moramo biti idejno pozorni, da se ne bi dogodilo, kot je v primeru depadanse ŠD.
Programsko siromašenje, vsakoletne finančne težave, hude prostorske stiske, kadrovski problemi, organizacijska nepovezanost, je skupek težav, ki že vsa leta pesti obštudij. dejavnost na Univerzi. Ideja o ustanovitvi centra teh dejavnosti ni nova, je pa vredna, da o njej spregovorimo, saj se zdi, da so dozorela tla na Univerzi, da bi jo lahko realizirali. To je tudi edini izhod, da začnemo to dejavnost celovito obravnavati in reševati. Združitev kulturnih, športnih, informativnih, glasbenih, likovnih in drugih potencialov, pridobitve delovnih in vadbenih prostorov v večnamenskem objektu študen. domov predstavljajo edini izhod iz situacije, ko stoji ocena, da študenta kulturnega ustvarjanja v univerzitetnem prostoru ni čutiti.
Ne more nam biti vseeno stanje na naslednjih področjih:
— mednarodno, kjer je treba posvetiti pozornost delovanju specializiranih organizacij MKP, in mednarodnim stikom UK ZSMS.
— SLO in DS, kjer nas čaka v prihodnjem letu pomembna aktivnost za prostovoljno udeležbo študentk na usposabljanju vojaških spretnosti.
— MDA, tako nadaljevanje bolnice Jesen, kot udeležba v lokalnih, republiških in rezervnih akcijah.
— poslovanje ŠS.
Vsekakor nas čaka v prihodnjem obdobju bogata paleta prostovoljnih nalog. Ostati samo na tem, ne da bi vložili napore in jih realizirali, ne da bi bilo v skladu z revolucionarno vlogo, ki jo mora imeti mladina v naši družbi. Vendar brez široke angažiranosti našega članstva zadanih ciljev ne bo mogoče uresničiti. Za boljše in kvalitetnejše vloge v naši družbi v prihodnjem obdobju, je nujno čimbolj organizirati delo po komisijah in delovnih skupinah.
Potrebno pa je narediti tematske seje konference za naslednja področja:
— programska in organizacijska ustanovitev centra obšt ud. dejavnosti,
— problematika ŠD,
— univerzitetna skriptarnica,
— osnutek resolucije za kongres ZSMS in ZSMJ,
— poslovanje ŠS.
Pri svojem delu se bo UK ZSMS za realizacijo zastavljenih nalog tesno povezala z MK ZSMS, prav tako pa je obvezno ustvariti delovni kontakt z UK ZSMS Ljubljana.
Predlagane usmeritve dela lahko postanejo stvarnost le ob aktivnosti slehernega našega člana. S tem bomo tudi na najboljši možni način dali prispevek k razvoju družbe, kot celote.
UK ZSMS
cu, da tudi likovno zaživi tako, kot mu njegove sposobnosti omogočajo". Vsekakor svetujemo vsem, naj si ogledajo to razstavo, pa tudi v naprej naj bi bili redni gostje naše avle.
mmm
JESENSKA SKUPŠČINA JUGOSLOVANSKEGA AIESEC
Več kot mesec dni je že, ko je bila v Radencih skupščina jugoslovanskega AIESEC, pa vendar so spomini še živi, saj je vedno lepo ob priložnostih, ko se zbere Jugoslavija v malem. AIESEC je organizacija za izmenjavo študentov ekonomije. V Jugoslaviji je 24 komisij AIESEC, ki delujejo na ekonomskih fakultetah ter višjih in visokih šolah ekonomske usmeritve. Dvakrat letno — jeseni in spomladi imajo delegati komisij skuščino, da se pogovorijo o stvareh skupnega pomena. Organizator tokratne jesenske skupščine, ki je bila v času od 3. do 7. decembra, je bila komisija iz mariborske VEKŠ. V Radencih se nas je zbralo preko 100 delegatov iz 22 ekonomskih fakultet ter višjih in visokih šol ekonomske usmeritve iz vse Jugoslavije.
Delo skupščin je potekalo na treh plenarnih sejah in v manjših delovnih skupinah za predsednike in sekretarje, menjavo, finance ter informiranje in propagando.
Razpravljali smo o statusu jugoslovanskega AIESEC — ta naj bi v bodoče dobil status obštudijske dejavnosti (v Sloveniji je to že izvedeno v praksi) in prišel v program fakultet oz. višjih in visokih šol. Pregledali smo rezultate dela med dvema
skupščinama, še posebej menjavo praks in študentov (recepcij-ski program za tuje študente v poletnih mesecih bo ena izmed glavnih točk na spomladanski skupščini, ki bo marca v Opatiji). Osvojili smo program dela do naslednje, spomladanske skupščine, izvolili novo vodstvo jugoslovanskega AIESEC in po izvedenih izpitih izbrali kongresno delegacijo. Na mesto nacionalnega sekretarja za menjavo je bila izvoljena Lidija Polutnik, članica naše komisije. V prihodnje bo vodila in koordinirala menjavo študentov in praks in vodila jugoslovansko kongresno delegacijo na mednarodnem kongresu AIESEC, ki bo marca v Veliki Britaniji.
Poleg delovnega dela nismo pozabili na že obvezen zabavni del. Med plesom, srečolovom in družabnimi igricami smo se nasmejali, zabavali in še bolje spoznali, vse skupaj pa smo zaključili s svečano večerjo in kratkim programom vsake izmed prisotnih komisij.
Ob tej priložnosti bi se želeli zahvaliti prof. Matjažu Muleju in Romani Jurčevič za otvoritveni govor na skupščini in vsem delovnim organizacijam, ki so nam pomagale pri izvedbi skupščine.
komisija AIESEC
MAGRA NI POINT
'„Jazz balet" je ime, s katerim je skupina za izrazni ples MAGRA označila svoje delovanje. Cas, ko so kot skupina „igrale" le scensko ozadje, je za njimi in dela so se lotile z veliko vnemo. Treningi so trdi in 6 ur tedenskega dela tudi kaže njihove ambicije, ki nočejo ostati zgolj na amaterski stopnji. „Umetnost je del in vsebina življenja in naš odnos do nje se kaže v sporočilih, ki jih kažemo z gibi in glasbo", pravijo. Človek mora čutiti življenje okrog sebe, da bi ga potem produciral v obliki in z občutki, ki so mu najbližji. Za MAGRO je to izrazni ples.
Publika jih v začetku ni sprejela z zaupanjem. Prehod iz pointov-skega komercialno usmerjenega poplesovanja na odru do Magri-nega načina plesa je vzbudil pri publiki šok. Dekleta so vztrajala pri svojem načinu in prvi letošnji nastop na prireditvi „pozdrav brucem" je pokazal, da imajo prav. Študentska publika jih je sprejela in to že veliko pomeni.
Nastopov imajo razmeroma veliko, 40 do 50 v sezoni, kar je skoraj pet na mesec. Polovico vseh je namenjenih vojakom, 20 jih pripravijo za delovne organizacije, le trije so v sklopu s KUD Študentom. Kot del KUD Študenta je to zagotovo premalo, čeprav dekleta pravijo, da so zmeraj za sodelovanje, le prave
pobude ni ne s strani KUD, ne s strani Univerze.
MAGRA se financira večinoma sama, KUD primakne po ključ sistem svoj delež, kar pa znese za prostore, ki so ne mimogrede rečeno, občutno premali. Sobica je primerna za šahiste, za 16 deklet, ki za svoj ples rabijo prostor, pa ne. Iskati prostor, ki bi bil primeren, pa bi pomenilo iskati nov problem. Tega pa raje ne. Težave so tudi z novimi kadri, misli se na fante (te še posebej, saj je sedaj v skupini le eden) in dekleta, ki imajo v sebi ritem. Koreografija je problem zase, zato si dekleta pomagajo sama tako da celotni program izdela Minka Veselič, ki jih vodi. Nove ideje dobijo na mednarodnih seminarjih, ki1'jih prirejajo v Poreču in na katerem so udeleženci mednarodni strokovnjaki za moderni balet. Drugega sodelovanja v okviru koreografije nimajo in pravijo, da ga je težko dobiti saj je razdrobljenost in nepovezanost delovanja izrazno-plesnih skupin v občini prevelika. Tu ni nobenih skupnih nastopov, nobenih seminarjev, nobenih dogovorov za delo v naprej.
Kljub temu, da je stanje tako, pa je MAGRA svoje priznanje za delo dobila. Snemali so za televizijo pred mesecem dni, povabila od drugod pa se, tako pravijo, ne bodo branile, saj so nastopi eden od smislov njihovega delovanja.	•	LUCIJAN
prisoten nihče od pred enim letom ustanovljenega sveta kultur-noumetniškega društva. Predsednik sveta se je opravičil, ostali pa kot kaže še za to niso imeli časa. Tako so lahko kudovci znova govorili o svojih težavah le sami med seboj. Čeprav bodo letos postali že polnoletni, pa še vedno nihče noče priznati očetovstva. Nihče noče tega otroka, pa čeprav je postal že velik, priznan in priljubljen. Ce preveč joka, dobi dudo namočeno v nekaj starih milijonov in do naslednjega jokanja je problem rešen.
Tako ustanovitelj univerzitetna konferenca, kot tudi univerza pa ga nočeta posvojiti. Kudovci sami ocenjujejo sodelovanje z univerzitetno konferenco kot slabo.
Da je v tem nekaj resnice pove tudi podatek, da so na zadnji seji predsedstva Univerzitetne konference poslali na sejo, ali konferenco o mladinskem prostovoljnem delu štiri člane predsedstva, na občni zbor Kuda Študent pa se jim ni zdelo vredno poslati nikogar od članov predsedstva.
Folkloristi akademske folklorne skupine, pevci akademskega pevskega zbora, plesalke skupine za izrazni ples Magra in v bljižni prihodnosti še člani študentskega odra se bodo tudi v tem osemnajstem letu obstoja društva še naprej trudili z nastopi, prav tako se bodo še naprej ukvarjali s prostorskimi, finančnimi, kadrovskimi težavami. Zavedajo se, da je še največ, kar lahko računajo od drugih denarna pomoč. Tako bodo kudovci še naprej reševali svoje težave sami, študentski funkcionarji in funkcionarji na univerzi pa bodo v poročila o svojem delu še naprej pisali, kako uspešno deluje že osemnajst let v Mariboru Univerzitetno kulturno umetniško društvo.
FILMSKA SCENA
Filmska scena je bila ob ustanovitvi pred štirimi leti zamišljena kot nekak zbir vseh najboljših svetovnih avtorjev in filmov zadnjih let. Tega koncepta se je prvo sezono tudi držala, kajti pred nami so se v šestih mesecih zvrstili resnično najboljši kinotečni, pa tudi ne tako stari filmi. FS pa je iz leta v leto izgubljala na kvaliteti in na platnih smo videli tudi makaroni vesterne in poceni komedije, samo še kung fu filmi so manjkali, pa bi bila scena na psu.
Lahko verjamemo, da so organizatorji hoteli dati vse od sebe, saj so celo razširili program na četrtek in petek, a filmi so še zmeraj ostajali pod kritiko.
Program FS za sezono 81/82 je pred nami. Med repertoarjem najdemo: Polnočnega kavboja. Maratonca, Lete žerjavi (sovjetski film), Svatba, Oadrofonijo 82, Kruh in čokolada, Bergmanove Jagode in kri, Antonionijev Blow Up, Felinijevo Cesto, Ca-pollovo Apokalipso danes, Tri ženske, Ladjo norcev, Julijo, Goli v sedlu, če izberem le najbolj znane. Med petindvajsetimi filmi, kolikor jih bomo videli, je nekaj povsem povprečnih, program pa je izbran čisto komerci-jalno. Med filmi je en sam jugoslovanski (Zbiralci perja), kar pa je do naše kinomatografije krivično, saj je v zadnjih letih dala nekaj odličnih stvaritev. Vsi drugi filmi so v glavnem Italijanske in Ameriške produkcije in kljub znanim režiserjem ne kažejo kakih novih poti, ki se v kinematografiji pojavljajo v zadnjem času.
Sploh je vprašljivo, ali se organizatorji lotijo izbiranja s kakšnim konceptom, ali poberejo le filme, ki so jim po naslovih najbliže. Iz programa se tudi ne da razbrati, na kak način naj bi Filmska soAP’ na vzgajala gledalca, mu pojavila kriterije za dober ali slab fim; ga naučila izluščiti sporočilo, ga podučiti o igri, dramaturgiji itd.
In vendar je bil to osnovni namen FS, ko je bila ustanovljena. Verjeli ali ne, celo komentarje in kritike smo slišali v prvi sezoni FS pred filmom. Po filmu pa je bilo možno razpravljati in se pogovarjati o filmu. Zdaj je vse zdrsnilo na nivo povprečnega mestnega kina, njegov moto pa je očitno: „Tu imate, če hočete, vzemite, če ne, pa pustite!"
LUCIJAN VIHAR
3
ČUDEŽNA POLJA ALI SCANJE PO VETRU
NOVOLETNI PLES
Novoletni ples je v Mariboru prava priložnost, da se izkažejo tisti, ki jih celo leto ni bilo videti. Kolikokrat smo že lahko ugotovili, da so mladi v Mariboru žejni zabave? Zatotudi ni preveč presenetljivo, da je bila v torek 29.12.1981 Hala C precej polna, čeprav ni bila nabita.
Veliko nas je prišlo tudi iz radovednosti, kajti na področju rocka se v Mariboru že dolgo ni nič zgodilo in kot kaže, se še nekaj časn ne bo. Veliko presenečenje, ki nas je čakalo v Hali C za borih 100 dinarjev (deset jurjev) so bila Čudežna polja, ki so napovedala veliki povratek na rock sceno.
Pred njimi so nastopili Preporodi, vendar sojih Čudežniki prekosili po svoji neumnosti in verjetno so s tem hoteli doseči, da si bi jih človek dolgo zapomnil in da bi Preporo-dovci ob njih zbledeli. To jim je tudi uspelo.
»Šou« se je začel in tisočglava množica je dvignila roke v zrak in navdušeno vzklikala, pri čemer jim je v veliki meri pomagal Čudežni pevec, ki se je preko pretirano glasnega ozvočenja na ves glas narcisoidno drl: »Čudežna polja, Čudežna polja« in s tem verjetno hotel dokazati, kako lepo zna artikulirati glasove. Publika pa je, kot pri uri slovenščine, ponavljala za njim (z njim pa tisti, ki se hitreje učijo).
Vsekakor o kaki »čudežni« spremembi pri Čudežnikih ni govora. To je vsakdo lahko opazil že po prvih taktih prve pesmice, ki so jo zaigrali, kajti začeli so z železnim repertoarjem vseh sobotno gostilniških komercialnih bendov, tako da so bili najbolj zadovoljni tisti, ki so pomotoma zašli v Halo C in ki so sedaj upali, da bodo prišli na svoj račun, kajti pričakovali smo, da bodo zdaj zdaj zaigrali katero izmed velikih uspešnic naše najboljše skupine Srebrna krila ali pa vsaj: »Mari, ne piši pesmi več«. To se
MKUD
(mladinskokulturno-umetni-ško društvo) na Gimnaziji Miloša Zidanška
MKUD deluje že vrsto let, imenuje pa se po slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju. Ime je zveneče, obvezuje, od ans mnogo (Dričakuje-jo, čeprav to ni nikakršno objektivno merilo vrednotenja našega dela. Živimo pač, in delamo po svojih močeh.
V okviru MKUD-a združujejo svoje delo:
— dramska sekcija, ki pripravlja po uspešnih letih znanega KABARE-ja (avtor tekstov prof. Mire Štefanac) letos nekaj novega. Na oder bomo poskušali postaviti »pravi« dramski deli (naslova naj ostaneta zaenkrat še skrivnost),
— literarni krožek, člani tega krožka se redno sestajajo, berejo in ocenjujejo svoja dela, poskušali bodo pripraviti nekaj literarnih večerov, kjer bodo predstavili svoje in stvaritve že znanih literarnih ustvarjalcev. Izdali bodo tudi glasilo.
delo filmskega krožka je sestavljeno iz prikazovanja filmov v šolski dvorani, razgovorov o filmih, ki so na sporedu v naših kinematografih (predvsem na Filmski sceni) in na televiziji, pa tudi sami bodo poskušali posneti kakšen film.
— foto krožek bo v avli šole I razstave svojih članov, s
n ero zasledoval aktualne dogodke na šoli, poleg tega pa svoje člane seznanjal tudi s samo tehniko fotografiranja in novimi fotografskimi tehnikami; le-te smo v njihovih delih zadnja leta zelo pogrešali.
— recitatorji bodo pripravljali proslave in sodelovali pri literarnih večerih.
— pevski zbor je na naši šoli že tradicija. Bolj ali manj uspešna. MKUD bo februarja organiziral že tradicionalni kulturni mesec Gimnazije Miloša Zidanška. Vsaka sekcija je obljubila vsaj dve prireditvi, tako, da bo izbor prireditev kar pester.
Upamo, da bo tako OO ZSMS, kot tudi ŽKO (zveza kulturnih organizacij) te naše probleme •razumela in nam po najboljših močeh tudi pomagala.
To je kratek pregled načrtov našega MKUD-a za letošnje šolsko leto. Vsi upamo, da nam bo zastavljene cilje tudi uspelo uresničiti, čeprav se zavedamo, da bi lahko naredili še mnogo več. Sai "n pogre šam kakšne novosti, oziroma nova p>odročja našega dela, saj je načrte podobne letošnjemu moč zaslediti že nekaj let nazaj. Vsekakor nam teh idej manjka. Prepričan sem, da nove ideje za kulturno delo so, toda kje? Ali se jih bojimo povedati naglas? Ali pa jih res ni . . . Naj bo to majhen izziv "spečim* idejam. Mogoče bodo le ugledale luč dneva . .	7LATKO FRAS
sicer ni zgodilo, zato so nekateri užaljeno zapuščali prizorišče. Čudežniki pa so po krajši pavzi (navada jim je ostala s plesov, kjer si fantje verjetno služijo kruh) nadaljevali s težko pričakovanim Beatles shavvom. Seveda so prišli na oder preoblečeni, svoje rdeče kombinezone so zamenjali s suknjami in kravatami in tako koristno ufx)rabili svojo vsakdanjo garderobo.
Ob čudežni besedici Beatles je množica zopet popenila in sprostila tisto energijo, ki je ne more uporabiti v mladinski organizaciji in »šou« se je spet začel.
Vsekakor smo pri pesmicah Beatlesov pogrešali nekoliko več disco ritma, kajti navajeni smo jih poslušati s fjlošče Starš on 45, po kateri so se vzgledovali tudi Čudežniki in zmešali nekaj pesmic v polurno skrpucalo ob katerem je publika navdušeno norela. No, po tem, s pompom napovedanem, Beatles shavvu pa so Čudežniki še z nostalgijo obudili spomine na
njihova najlepša leta in zaigrali preizkušeno »Smoke on the wat-her« in pa »I can’t get no satisfac-tion« in tako razburili stare rokerje, ki pa so bili bolj prisotni v bifeju in proslavljali rojstvo svojih otrok ali pa z muko pridobljeno diplomo in so se skoraj razjokali, ko so zaslišali zvoke svoje priljubljene pesmice iz mladosti.
Razjokali pa so se tudi člani skupine Čudežna polja, ko so zaigrali svoj največji hit »Solze,« pri tem pa se niso tako spozabili, da bi pozabili (xivedati, da je to »njihova lastna kompozicija«. Dokazali pa so tudi, da sledijo glasbenim tokovom po svetu, kajti zaigrali so tudi »svojo lastno« punk kompozicijo, s katero so nas prepričali, da ne vemo, kaj punk sploh je, ali pa smo začeli vsaj dvomiti.
Novoletni ples je bil in Čudežna polja so dokazala, da so kljub vsemu umetniki. Kajti nategniti tako množico ljudi je vsekakor umetnost.
Eigner Vasja
TESPISOV
VOZ
Skupina je začela delovati leta 1979. Takrat so uprizorili Grumova »Vrata«. Že takrat je bilo formirano jedro skupine, ki se do danes ni bistveno spremenilo. Pri predstavah so sodelovali tudi nekateri novi člani, kajti skupina ne želi biti zaprta sama vase. Med drugim so uprizorili »Prah z Lesbosa« (antični ritual), Evripides »Trojanke« in Grum »Trudni zastori«.
Pogovarjala sem se s Tomažem Pandurjem, vodjo skupne Tespi-sov voz. Povedal mi je, da njihovo skupino pestijo mnoge težave. Največja je prostor. Svoja dela so izvajali v SNG in tudi na podstrešju
I.	Gimnazije. Prvo delo »Vrata« je bilo izvedeno na dvorišču I. Gimnazije. Kar se denarja tiče nekaj dobijo od delovnih organizacij, nekaj od ŽKO.
Svoje skupine ne uvršča nikamor. »To je pač Tespisov voz« pravi. Na vprašanje, kako si zamišlja moderen teater, je odgovoril: »Biti mora iskren, neposreden, radikalen, direkten.«
Oziv publike na njihova dela je različen, toda večina jih ne razume. Ko sem gimnazijce povprašala, kaj menijo o Tespisovem vozu, so mi dali kaj različne odgovore. (Dekle, ki sem jo ustavila na hodniku je reklo: »Kostumi in scena so v redu, ampak tegobe in stiske, ki jih uprizarjajo, se mi zdijo pretirane. Mislim pa, da je Pandur nadarjen.« Želela sem izvedeti še kaj več in sem ogovorila naslednjo, ki je šla mimo. Rekla je: »Pri Trojankah se mi je zdelo nerazumljivo, no, tisti prizor z metanjem kruha. To se mi je zdelo nespoštljivo!«. Tudi drugi so imeli več ali manj podobno
mnenje. Očitno je, da gimnazijci v splošnem niso navdušeni nad Tespisovim vozom. Morda je to prav zato, ker na njihovih predstavah ni neke vsebine. To je rekel tudi Pandur. Pravi, da je vsa stvar v tem, da se občutki na odru podoživijo. »Kritika nas razume. Kdo ve, po kaj pride, bo razumel!« pravi. Zelo ostro nastopa proti institucionalnem gledališču in meni, da je neinstitucionalizem edina prava pot za razvoj teatra. Njegova želja in cilj je, da bi Tespisov voz nekoč postalo neinstitucionalno profesionalno gledališče.
V teh tednih pripravljajo Shakes-perarov »Macbeth«, ki je precej predelan. Dodana je nova sodobna poanta. Premiera bo predvidoma v februarju v Umetnostni galeriji. Imajo vabila za gostovanje na Poljskem, v Zagrebu in Beogradu.
Žanimalo me je tudi, kaj meni o Tespisovem vozu ravnatelj I. Gimnazije. Povedal je, da Tespisov voz za I. Gimnazijo ne pomeni ničesar več. Vzniknil je sicer iz MKUD-a, potem pa se je priključil SNG. Torej tudi Gimnazija Tespisovemu vozu ne nudi ničesar več.
Tespisov voz je gotovo originalna gledališka skupina Vendar si publika teater v glavnem še vedno zamišlja na klasičen način. Morda je to vzrok, da marsikomu njihova interpretacija ni všeč. Pri njihovih igrah gre dejansko samo za igro in ne za vsebino. Vendar pa na nek način spadajo v današnji čas. Da pa bi jih sprejele širše množice bo verjetno moralo preteči še precej časa.
-KET-
ZA VEČJO UČINKOVITOST IDEJNOPOLITIČNEGA USPOSABLJANJA (II)
Organizator potrebuje zlasti naslednje podatke o udeležencih: konkretne probleme, izkušnje, interese, družbenopolitično aktivnost, predznanje, izobrazbo, DP stališča in prepričanja in dela in naloge, ki jih opravlja.
3. Izvajalci DPI:
— sodelujejo posredno pri sestavljanju nadaljnjih izobraževalnih programov;
— s pomočjo dosjejev spoznavajo udeležence, njihove konkretne probleme in interese, dosedanje delo in aktivnost;
— prilagajajo izobraževalno vsebino lastnostim, sposobnostim in možnostim udeležencev v konkretni izobraževalni skupini in določajo širši izbor oblik in metod dela;
— izdelajo operativen plan obravnavane vsebine.
4. Mentorji — vodje izobraževalnih skupin:
— sodelujejo pri konkretnem načrtovanju izobražavalnega procesa in v pripravah udeležencev (z metodo pogovora, intervjuja, anketo . . .);
— seznanijo se z njihovimi problemi, interesi, potrebami;
— udeležencem razlože podrobno vsebino izobraževalnega programa;
— sodelujejo z izvajalci pri pripravah in predlagajo najustreznejše metode in oblike dela.
C. Izvajanje izobraževalnega programa:
1. Naročniki DPI:
— vseskozi sodelujejo z organizatorjem; spremljajo delo in uspešnost udeležencev s pomočjo vodij skupin.
2. Organizator MSS:
— spremlja uspeh in delo udeležencev (prek vodij izobraževalnih skupin) in je v neposrednem stiku z udeleženci, jim svetuje.in pomaga;
— obvešča naročnike o poteku izobraževalnega procesa in še zlasti o aktivnosti posameznih udeležencev;
— skrbi za kvalitativno in usklajeno delo vseh dejavnikov izobraževanja.
3. Izvajalci DPI:
— realizirajo izobraževalni program neposredno in tesno sodelujejo z vodjo izobraževalne skupine pri spremljanju uspešnosti in stopnje aktivnosti udeležencev;
— udeležence spodbujajo in jim razvijajo ustrezno motivacijo za aktivno sodelovanje (v diskusijah, v pogovoru, za pisne izdelke itd.);
— beležijo (po posebnem formularju) aktivnost posameznih udeležencev.
4. Mentorji — vodje izobraževalnih skupin:
— opravljajo vlogo voditelja, mentorja, usmerjevalca in strokovnega svetovalca udeležencev in delno izvajalcev;
— spodbujajo aktivnost udeležencev in spremljajo njihovo aktivnost in uspešnost med izobraževalnim procesom in beležijo podatke o uspešnosti udeležencev in o poteku dela sproti poročajo organizatorju;
— predstavljajo zvezo oz. vezni člen med udeleženci in drugimi dejavniki izobraževanja.
D. Delo po končanem izobraževalnem procesu:
1. Naročniki DPI:
a) OZD:
— uredijo dokumentacijo o udeležencih po končanem delu;
— v praksi (preverjajo) spoznavajo uspešnost udeležencev (s pogovori, opazovanjem) in jo ovrednotijo po elementih;
— ugotovljena zapažanja sistematično beležijo v dosjeje udeležencev;
— sledi ovrednotenje z različnih vidikov in se poda globalna ocena učinkovitosti izobraževalnega dela v določenem obdobju.
b) D PO (v občini):,
— urede dokumentacijo — splošno o končani izobraževalni obliki;
— s pomočjo osnovnih DPO spoznavajo in spremljajo uspešnost in dejansko kontinuirno aktivnost udeležencev;
— ovrednotijo učinkovitost celotnega izobraževalnega pro-
C6S8.	•
2. Organizator — MSS, DU,
|Uip .
— izdela analitično poročilo o poteku izobraževalnega procesa določene oblike DPI in IPU; da ocene, uredi zapiske,
udeležencev in jih posreduje .naročniku (kopije obdrži);
— prek naročnika spremlja dejavnosti udeležencev v praksi.
3. Izvajalci DPI:
— izdelajo poročilo o uspešnosti (ocenijo) izobraževalne oblike, za vodjo izobraževalne skupine urede ustrezne podatke o aktivnosti posameznih udeležencev in o vseh pomembnejših opažanjih med izobraževalnim delom;
4. Mentorji — vodje izobraževalnih skupin:
— uredijo izobraževalne podatke (dosjeje) o poteku izobraževanja z analitično oceno za skupino in posameznike;
— spremljajo s pomočjo organizatorja aktivnost udeležencev v praksi;
— ugotavljajo nove potrebe, preučujejo prakso in zbirajo elemente v okviru novih izobraževalnih potreb.
e) udeleženci DPI oz. širše nasploh družbenega izobraževanja, ki ni vezano samo na kandidate za sprejem v ZK in mlajše člane ZK, ampak na vse kategorije delovnih ljudi, tudi na mladino, ker šole same morajo izvajati v tem smislu DPI in IPU; vključevati, pritegniti in spremljati bi morali uspešnost slehernega učenca, dijaka, študenta, kar bi naj bilo ustrezno ovrednoteno ob spričevalu, diplomi. Mlade vse preveč prepuščamo sprotnemu družbenemu razvoju in jih na različnih stopnjah izobraževanja preveč ozko strokovno in teoretično usmerjamo in usposabljamo, kar bo moč delno premostiti v konceptu usmerjenega izobraževanja.
Kakšne so naloge in medsebojni delovni odnosi med dejavniki DPI:
1. Glavni dejavnik so uporabniki, to so naročniki DPI in IPU, nosilci družbenopolitičnih potreb, zainteresirani za spremljanje in ugotavljanje konkretnih potreb po predhodnem preučevanju; plansko evidentirajo najaktivnejše in najbolj za konkretno prakso pomembne družbenopolitične potrebe, ki narekujejo ustrezno vsebino in pogojujejo najustreznejše oblike in metode dela. In končno uporabniki neposredno koristijo rezultat izobraževanja — poglobljeno znanje in usposobljenost za ustvarjalno družbenopolitično aktivnost.
2. Organizator je v našem primeru MSS, ki ima osrednjo vlogo v fazi spremljanja, ki se nanaša na samo izvedbo izobraževalnega procesa za osvojitev sprejetega izobraževalnega programa. Za izvajanje svoje naloge potrebuje MSS izvajalce in mentorje — vodje izobraževalnih skupin.
Vendar se spremljanje uspešnosti ne sme omejiti zgolj na institucionalne nosilce spremljanja, ker moramo upoštevati udeleženca kot osrednji subjekt v izobraževalnem procesu; ga razvijati in usmerjati v kritično razmišljanje svoje vloge in samokritično vrednotenje svoje uspešnosti, deleža njegove ustvarjalne aktivnosti,-v izobraževalnem procesu za spoznanje svojih osebnostnih progresivnih sprememb. Samo ta vidik lahko omogoča in zagotovi dejansko smotrnost spremljanja učinkovitosti DPI in IPU.
Glavne faze spremljanja uspešnosti DPI so:
a) evidentiranje in določanje osrednjih izobraževalnih potreb (v OZD);
b) priprava izobraževalnega procesa (organizator v sodelovanju z naročnikom izdela izobraževalni program);
c) izvajanje izobraževalnega programa (izvajalci, ki morajo biti usposobljeni tudi andragoško — pedagoško: za uporabo ustreznih metod in oblik dela z udeleženci itd.);
d) spremljanje po končanem izobraževanju (sodelujeta uporabnik in organizator z udeleženci).
Opredelitev osnovnih (težišče dejavnosti) funkcij posameznih dejavnikov v vseh fazah spremljanja udeležencev
je:
a)	Nosilci izobraževalnih potreb (naročniki) DPI imajo za glavno nalogo:	določanje
izobraževalnih potreb in spremljanje uspešnosti (vrednotenje, preverjanje, evidentiranje novih potreb in problemov) po izobraževalnem
jo pri pripravi izobraževalnega procesa in njegovem izvajanju.
b) Organizator DPI (MSS, MC, DU . . .) ima osnovno nalogo, da pripravi izobraževalni proces za možno optimalno realizacijo izobraževalnega programa; v manj pa sodeluje pri določanju izobraževalnih potreb in spremljanju udeležencev po končanem izobraževalnem procesu.
c) Izvajalci — imajo osnovno nalogo, da ustrezno pripravijo izobraževalni proces in skrbe za dosledno izvajanje izobraževalnega programa.
d) Mentorji — vodje izobraževalnih skupin — so prav tako vezani na naloge priprave na izobraževalni proces in njegovo uspešno izvedbo, sprotno odpravljanje pomanjkljivosti in uvajanje možnih in smotrnih inovacij.
Podrobnejša razčlemba nalog (po fazah in dejavnikih):
A. Določanje izobraževalnih potreb (funkcije dejavnikov):
1. Naročniki DPI:
a) OZD:	njena	kadrovska
služba ima nalogo, da v sodelovanju z ostalimi dejavniki DPI v okviru OZD evidentira, zbira, preučuje, analizira, določa in spremlja konkretne in dolgoročne izobraževalne potrebe.
b) DPO (v občini:) preučujejo in določajo konkretne izobraževalne potrebe občanov v KS in v posameznih OZD.
2. Organizator — MSS (kot inštitucija):
— preučuje dokumentacijo o izobraževalnih oblikah, ki so jih že absolvirali posamezni udeleženci (prijavljeni za DPI) po izobraževalni biografiji;
— sodeluje pri določanju izobraževalnih potreb z naročnikom.
3. Izvajalci DPI — sodelujejo posredno pri preučevanju in določanju izobraževalnih potreb.
B. Priprava na izobraževalni proces (naloge dejavnikov):
1. Naročniki DPI:
— kadrovska služba OZD (TOZD) določa na osnovi preučenih potreb konkretne cilje in načrt DPI in v nadaljnji fazi z (MSS) organizatorjem izdela konkretne izobraževalne programe;
— DPO v občini (ali KS) pa enotno programirane in družbenopolitične vsebine na republiški ravni konkretizirajo s specifičnimi potrebami za svoje občinske razmere in razmere v posameznih OZD; na tej osnovi določajo cilje in izdelajo konkretne načrte in v sodelovanju z MSS konkretne programe;
— na osnovi splošnih podatkov o predhodnih izobraževalnih oblikah posameznih udeležencev izbero udeležence za določene izobraževalne skupne in pripravijo podatke za organizatorja;
— z udeleženci prediskutira-jo iztočnice za vsebino izobraževalnega programa in preuče probleme in interese udeležencev;
— udeležence (v sodelovanju z organizatorjem) pripravijo na izobraževalni proces (po skupinah — uvajalni seminar);
— osnovne podatke in konkretne probleme ter interese, želje udeležencev posredujejo pravočasno organizatorju DPI.
2. Organizator — MSS:
— sodeluje z naročnikom pri planiranju izobraževalnih programov in programiranju izobraževalnih vsebin (z razvojno plansko službo) in tudi sam programira izobraževalne vsebine, ki so skupne več OZD;
— z naročnikom se dogovori o načinu priprave udeležencev in jih predhodno animira za konkretni izobraževalni program, katerega argumentirano utemelji;
— pripravi voditelje izobraževalnih skupin in še posebej izvajalce in jim posreduje |Xob-leme, želje, interese in zlasti konkretne potrebe udeležencev in njihove izobraževalne biografije;
— ureja še vse Haige organizacijske ipd. naloge, ki se pokažejo kot pogoj za
usf>ešno izvedbo izobraževalnega procesa.
Opomba:
Sestavek /e pr/re/cn injx)vzet
Jazbec' »Spremljanje, uspešnosti udeležencev družbenopolitične' qq izobraževanja na delavski univerzi Boris Kidričm, Ljubljana 1979, Filozofska fakulteta *** oddelek za pedaoooiko.
4
DOGODEK V MESTU GOGI ALI KAKO BOMO S PUNKOM RAZBILI MLADE
V Gogi je dogodek! Mladi obujajo zaprašene ideje in sanjajo o slovenski nacistični organizaciji! Vse pod firmo: PUNK!
Ko je javnost izvedela za skupino, ki je v Ljubljani gradila Četrti Reich, je prevladala paranoja. Preganjavica je zajela vsa sredstva javnega obveščanja, ki se borijo, kdo bo prvi, najsenzacionalnejši, naj, naj, naj ... najbolje prodajan. Informiranje temelji na sistemu: ljubljanski nacisti pravijo, da so pristaši punka; torej je punk nacističen. A če razmišljamo naprej, ugotovimo, da je punkovsko gibanje globoko zakoreninjeno v mladi generaciji, da punkovskih skupin ne poslušajo le »oketnjani« zeleno-lasci; torej, če je punk nacističen, a istočasno gibanje mladih, sledi, da smo mladi nacistično usmerjeni. Kdo si upa to v tej preprosti obliki povedati? Nihče. Ker je preveč očitna laž!
Antipunkovska gonja je le del širše gonje, katere namen je popolnoma jasen: ustvariti razkol med mladimi in tako nevtralizirati vso revolucionarno moč mlade generacije, ki se naj potroši v medsebojnih obračunavanjih med mladimi. Ze dalj časa lahko opazujemo tri (vsaj najvidnejše) oblike separatističnega delovanja.
Prvo gibanje poteka znotraj same ZSMS. Njena ideologija temelji na posebnem načinu tolmačenja parole idejnopolitične diferenciacije in pravi: »Kdor ni z nami, je proti nam«. (To frazo uporabljajo vse tri skupine.) Med mladimi, ki delujejo v ZSMS je t. i. »skojevstvo«, naletelo na odločen odpor. Namen »skojevstva« je popolnoma jasen. Člani ZSMS naj bodo samo tisti, ki priznavajo dialektični materializem, marksizem kot lastno ideologijo. Ustvarjanje neke vrste mladinske komunistične partije pa bi pomenilo ne le akt proti našemu sistemu socialistične samoupravne demokracije, temveč tudi oster razkol med mladimi. Seveda pa je tudi v popolnem nasprotju z vsemi sprejetimi dokumenti ŽSMS in ZSMJ. Kljub vsemu boju proti tej vrsti frakcionizma je že mogoče čutiti posledice njegovega delovanja. Iz njega namreč izvira druga skupina, ki bi jo lahko imenovali »protiverska«.
Po njenem mnenju poteka najtežji boj mladinske organizacije na področju verskega delovanja mladih. Ta skupina enači vsakršno delovanje Cerkve, ki se razlikuje od ustaljenih oblik, s klerikalizmom. Namen cerkvenih zabav za mlade, meditacij pod vodstvom duhovni-
kov itd. je vzgoja mladih v antisocia-lističnem duhu, trdi ta skupina. Zahteva strogo antiteistično delovanje mladinske organizacije. V nasprotju s Titovimi, Kardeljevimi in Kidričevimi besedami zahteva boj »družbe«jDroti vernikom, predvsem oblikam njihovega delovanja, ne da bi videla, da velik del te družbe sestavljajo prav verniki.
Tretja skupina, ki si želi razkol med mladimi, deluje na področju kulturnega in umetniškega ustvarjanja mladih. Njeni napadi na vse novo in vse, kar je v nasprotju z ustaljenimi normami meščanske miselnosti, niso nič novega. To, da so ti danes najglasnejši, je posledica tega, da je prišlo med mladimi do nadpovprečno velikega nezadovoljstva, kar se kaže predvsem v uporu do nekaterih tradicionalnih norm. Tega, da je nekaj mladih padlo na pota, ki so v nasprotju z vsemi dobrinami vsake svobodne družbe, ne more nihče zanikati. A s posploševanjem in izrabljanjem posameznih primerov za množični napad na večje skupine mladih ljudi se lahko okoristijo le nasprotniki naše družbe.
Vsak pogovor a priori za ali a priori proti punkujeapriori škodljiv.
Namesto, da se sprašujejo, kako zatreti punk in ostale oblike prikazovanja nezadovoljstva do družbe, se naj vprašajo, kaj storiti, da bomo premagali prave vzroke, ki silijo mlade v nezadovoljstvo, pa tudi v obup. Na Hrvaškem je najvišji osebni dohodek po podatkih SDK večji od najnižjega že za več kot 20-krat. Stopnja zaposlovanja za prihodnje leto je tako majhna, da lahko že zdaj govorimo o naraščajoči nezaposlenosti. In če vemo, da je po podatkih SDK najnižji osebni dohodek nižji od 3000 din, se lahko vprašamo, kje in kako nekateri ljudje živijo. Več kot 65 % nazposlenih je mlajših od 27 let. Vzgojnoizobraževalni proces se kljub spremembam le malo razlikuje od francjožefovega. Učitelj je še vedno gospod. Na eni izmed problemskih konferenc o družbenoekonomskem življenju mladih je predsednica konference mladih v združenem delu odkrito opozorila na odtujevanje ustvarjene vrednosti. Država in družba sta v krizi, za katero večina mladih trdi, da je oni niso zakrivili, kljub vsemu povdarja-nju, da »smo vsi krivi«.
Zakaj se o vsem naštetem ne bi odkrito pogovorili? Komu koristita molk in parola? Če bo prišlo do razkola, ta ne bo le med mladimi, ampak ga bo temeljito čutila cela družba	D.	V.
AVTORITARNOST IN AVTORITETA 0 POJAVU NACISTIČNEGA UNIČENJA
Doslej znane definicije nacifašiz-ma, izražene bolj ali manj sistematično na področju družboslovja, politologije vojaštva, sociologije, psihologije, ekonomije pa ekonomike, pa tudi v filozofiji, so izhajale zmerom iz tiste vednosti, ki je postavljala teoretično shemo, tedaj samo opazovanje, za neposredno zgodovinsko izkustvo družbenega zla. V enotnih pogledih, omejitvah, definicijah nacifašizma veljajo predvsem izčrpne analize, katerih konceptualnost je iz parcialnih pogledov in stališč vendarle dovolj obsežna, bodisi da tvori celoto teoretičnega diskurza zase na vsakem posameznem, a celovitem teoretičnem področju, bodisi da opredeljuje zgodovino 20. stoletja. Ob despotizmu v eno usmerjene vojaške ali industrijske tehnike je nacifašističnogrobarstvo evropske in sploh zahodne hemisfere štelo v večje zlo razum, sporazum ali kakršnekoli družbene dogovore, medtem ko je imelo predsodek, misticistični politični fanatizem, masovno — hipnotično učinkovito — psihozo ter pranje možganov za partijsko krepost ali za vrlino rase »nadčloveka«. S tem se je podlož-ništvo in političnakimavicaustalilav velikih obljubah in z donečimi frazami še v času evropske gospodarske krize, borznih in bančnih stečajev, da bi dvignilo na površje enega vodjo, eno državo, eno samo ljudstvo; destruktivni nagoni in hlastavica, nebrzdana živčnost pa množična histerija, abuličnost in predsodki najrazličnejših vrst, od rasnega do političnega in od jezikovnega do narodnostnega, so zakrili dejanskost zgodovine, ki naj je le še svet v malem, izvirajoč iz lokalnega šovinizma. »Danes nam pripada Nemčija, in jutri ves svet!«, je določno označeno geslo nacionalnega socializma, iz katerega ne moremo izluščiti nič drugega, nič dovzetnejšega kakor nenehljivo odvzemanje osnovnih človeških pravic, političnih in socialnih pravic vsem, ki so mislili drugače ali drugače čustvovali. Od tod do brezupa prignani gon po uničenju in samouničenju, računajoč na socialne, politične, rasne, gospodarske in druge, še zlasti narodnostne predsodke.
K temu je v veliki meri pripomoglo inkvizitorsko pravo, pa naj je šlo za požig Reichstaga, za Noč dolgih nožev, za koncentracijskataborišča oziroma tovarne smrti, za pooblaščeno delovanje Gestapa, za notranja trenja v NSDAP, kar je imelo morilske posledice, izzvane z nebrzdano hujskaškimi vzroki, za
vojaške pokole »manjvrednih« narodov in narodnosti v okupaciji ali v getih ... Pravo Tretjega rajha je imelo le politično propagandni pomen z namenskim zastraševanjem »od zgoraj navzdol«,- kar v nacifašištičnih diktaturah postaja očito toliko bolj, kolikor bolj se lahko vrhnja oblast poigrava po eni plati z voljo ljudstva, po drugi pa skrbi za red političnih redarjev v zlikani politični in upravno izvršilni hierarhiji. Hierarhična avtoriteta je urejena po pedantskih odnosih stopničasto in v smislu ali sistemu zadrgnjene zanke, ne da bi upoštevala zgodovinsko ali ekonomsko dejanskost, in kolikor ali kakor žeje hierarhična avtoriteta iluzorična, jo omogočajo prav pedantski odnosi od spodaj navzgor, od.lumpenpro-letarca do diktatorja, če ima karizmatična osebnost ali avtoriteta še delno omejeno avtonomijo odločanja, ki pa velja za vse in vsakogar, je hierarhična avtoriteta le faza kapitala, prirejenega orožju in vojaški industriji — svečeniška obleka se spremeni v uniformo, politika pa v obvladovanje različnih kombinacij pod okriljem hierarhične avtoritete. Nacionalni socialisti, ki so se imeli za redarje vsega sveta, so iz buržoazne ideologije mistificirali avtoriteto, kakor da bi lahko postala volja diktatorja samovolja vsakogar in vseh, kar pomeni, da bi naj očitno, javno in brez zadržkov postal Hitlerjev Mein Kampf (Moj boj) zavezujoči zakon za nemškega slehernika. Pojavhierarhične avtoritete je značilen tedaj za vse medsebojne nacifašistične odnose in vplive, ne le za diktatorja. Ali drugače povedano: »Nekateri socialisti bijejo že nekaj časa pravo križarsko vojno proti temu, kar imenujejo načelo avtoritete. Dovolj je, če jim rečeš, da je to ali ono dejanje avtoritativno, pa ga že obsodijo. Ta površni način obravnavanja avtoritete zlorabljajo do take mere, da si je treba ogledati stvar bolj od blizu. Avtoriteta v tistem pomenu besede, ki ga imamo v mislih, pomeni nadrejanje tuje volje naši volji; na drugi strani papredpostavljaavtoritetapodreja-nje ... Toda potrebe po avtoriteti, ukazujoči avtoriteti, ne najdete nikjer bolj izrazito kakor na ladji sredi morja. V trenutku nevarnosti je na ladji življenje vseh odvisno od takojšnje in brezpogojne pokorščine vseh volji enega samega ... če bi avtonomisti hoteli reči samo to, da bo socialna organizacija prihodnosti dopuščala avtoriteto le v mejah, ki jih neogibno določajo produkcijski odnosi, bi se lahko z
njimi pogovorili; toda slepi so za vsa dejstva, zaradi katerih je avtoriteta potrebna, in se strastno zaganjajo proti besedi ...« (MEID IV, Friedrich Engels, O AVTORITETI, prevedel Maks Veselko, str. 455, 456, 457, 458). Seveda v primeru nacifašizma avtoriteta po svojih hierarhičnih odnosih in vplivih nikakor ni bila zgolj zavezujoča beseda, marveč je bila naravnana v pokol in uničevanje vsega, kar je človeško. Hierarhična avtoriteta tedaj ni bila zgolj birokratska.ali službena, marveč služnostna. Če je bila nacistična Nemčija, da ne govorimo o Japonski, Španiji in Italiji, v novoveški zgodovini ladja sredi špekulant-sko političnega morja, če je nacizem (ali španska državljanska vojna, fašistično nasilje v Italiji, slepi fanatizem na Japonskem ...) pomenil že sam zase nevarnost, je izrazito kazal potrebo po avtoriteti, ukazujoči avtoriteti, se pravi, takojšnjo in brezpogojno pokorščino vseh volji enega samega, kolikor je tudi Fuhrer takšno pokorščino zahteval na čelu hierarhično avtoritarne države. Politično in družbeno življenje kot fikcija zmerom in v vsakem primeru posebej zahteva slepo pokorščino podložnikov in hierarhično avtoriteto vodje. In tu ni bilo več nobenega prostora za igro, temveč le za izigravanje.
Kako da je svet dopustil takšno izigravanje, poboje in rasno šovinistično diskriminativnost ter posledično uničevanje ali izničevanje? Delno je na podobna vprašanja Odgovoril VVilhelm Reich v masovni psihologiji fašizma, delno Erich Fromm v Anatomiji destruktivnosti, če izvzamemo druge analize s strokovnim obeležjem in dokumentacijo v posameznih okupiranih državah tega časa, različne biografije, monografije, Goebbelsov dnevnik itd. Nacistični vsakdanjik je bil propagandno sestavljen iz fanatičnega upanja v končno zmago nacifašizma in iz brezpizivnega zaupanja vodji. Kljub temu da je vojaška industrija nadomestila v jedilniku maslo z margarino, ker je po načelih politične ekonomije pretopila maslo v topove, kljub »ljudskemu vozilu« Volksvvagen, malomeščanskim idilam v somraku bogov, navzlic policijski zavesti reda in najsi je, že kar navadna nemška redoljubnost, povezana z alpskim rodoljubjem, prikazovala in propagirala nedeljsko srečno družinico, ki posluša svoj radijski sprejemnik, je bila družbena m zgodovinska dejanskost nacifašizma malenkostna tudi v poboju Židov, v zaplembah judovskega premože-
t
n
nja, vstreljanju talcevin v koncentriranem redu taborišč, tovarn smrti. Vseenost je ideološko podirala pregraje med družbenimi sloji prav s predsodki, kakor je je po drugi platitotaliziralasleherno posebnost — posebnosti kakor da ni več, je le še splošnost, vseenost, uniformnost. Šele tu lahko klasificiramo destrukcijo za gonilno silo nacifašizma. Z drugimi besedami: nacifa-šistična država se je spremenila v rasno oplemenitilnico nadljudi, v božjo žrebčarno. Posvečeno nemštvo (pa tudi italijanstvo, špan-stvo, japonstvo ...) se je sprevrglo v ideologijo nenehne perverzije, nevrotičnih obračunov, naposled tudi v množično psihozo istih, ki jih obvladuje uniforma kot čista oblika skaljene pameti oziroma hierarhična avtoriteta.
V nacifašizmu je bila predimenzionirana vsaka malenkost kot vojaško in partijsko politično propagandno sredstvo: od arhitekture do hajlanja, od političnih govorov do kuharskih nasvetov, od vojaškega ukaza do rasno-spolnega občevanja, od državljanstva do diplomatskih služb ... Prav takšno predimenzionirale pa pomeni pravzaprav tehniko prikrivanja, podobno ‘kot v nanašalnih nevrozah in psihozah, ko ni več ne občutka ne zavesti krivde. Tako je nacifašizem opravičeval sleherni zločin kot blodnjavi prisluh dokončne zmage brezotipljivihdejstev. »Podoficirska morala«, kakor je označila Marbur-ška šola Kantov kategorični imperativ, se je sprevrgla v blodnjavost po ideoloških in političnih načelih hierarhičneavtoritete in hierarhije: v družini, službi, vojski. »Očetovski kompleks«, ki gaje izražalo čustvujoče nemško ljudstvo do vodje, službeno označeni »kompleks hajlanja« in »kompleks korakanja« v vojaški diktaturi označujejo nacifa-šistično psiho, ki se podreja totalitarni avtoriteti tolikanj redneje, kolikor bolj je prišlo v blodnjavo zavest nemštva, da je imelo za seboj »nacionalsocialistično«revolucijoin na čelu nacionalno socialistično delavsko partijo. Hierarhičnaavtori-teta je diktatorju ponudila celotno in skupno oblast in vse državne resorje, odločanjeo notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih zadevah, in kolikor ni k pokorščini pripomogel rasni, večvrednostni predsodek, je tudi tu prišel prav blodni nadomestek namesto misli, češ »firer ukaže, mi mu sledimo«; ta obrazec slednjič razkriva vso duhovno bedo nacifašizma, pa tudi, če se ozremo na hierarhično avtoriteto diktatorja ter njegove ožjega kroga sokrvni-kov, kako je fanatični vrh uspel ali uspeval zrežirati množično psihozo. »Ali so ti gospodje že kdaj videli kakšno revolucijo? Revolucija je gotovo najbolj avtoritativna stvar na svetu, je dejanje, s katerim del prebivalstva vsili svojo voljo drugemu delu s puškami, bajoneti in topovi, torej s samimi zelo avtorita tivnimi sredstvi. In če zmagovita stranka noče, da bi bil njen boj zastonj, mora svoje gospostvo uveljaviti s strahom, s katerim njeno orožje navdaja reakcionarje. Ali bi se bila mogla pariška komuna držati več ko en dan, če bi ne bila uporabi la proti buržoaziji teavtorite-te oboroženega ljudstva? Ali je ће smemo nasprotno ravno grajati, da je to avtoriteto premalo uporabljala? Torej, ali ali: ali antiavtoritarci sami ne vedo , kaj govore, in v tem primeru delajo samo zmedo, ali pa to vedo, in v tem primeru izdajajo stvar proletariata. V obeh primerih služijo samo reakciji. (MEID IV, Friedrich Engels, ibid. str. 458). Zgodovinsko vprašanje o nacifašizmu se znova postavlja kot vprašanje o vlogi reakcije, vsakršne ekonomske, politične, socialne, intelektualne reakcije proti proletariatu, ki ga je v zgodovini 20. stoletja izigrala v praksi lumpenpro-letarska ali maloburžoazna ideologiji, ponujajoč mu dokončno, edino veljavno in absolutno razrešeno zmago. Ta iluzija zmage pa je bila uničenje in samouničevanje. Hierarhična avtoriteta oblasti je zajela množice s trdo, vojaško pestjo. Ne le, da so v 2. svetovni vojni molčale Muze, ampak tudi svetovni proletariat. To je molk padlih, zavratno umorjenih in množično pobitih delavcev, ki je glasnejši od vseh strašilnih političnih govorovindikta-torskih ukazov nacifašističnega obdobja. Skratka, to ni generacijsko vprašanje, ampak je tudi dandanes, v obdobju elektronike, množičnih komunikacij in razvite tehnologije predvsem vprašanje same svetovne zgodovine in vprašanje o prihodnosti človeštva. Kajti sleherna pretirana redoljubnost se začne in konča blodnjavo.
Vladimir Gajšek
5
ni ko župan - ukleti pesnik bolečine
Ko sem obiskal slikarja Zvesta Apojlonija, mi je ponudil v pregled pesmi Nika Župana. Že ob prvem branju je bilo mogoče razbrati, da je Niko Župan samonikli ustvarjalec, izgubljen v svetu predmetov in transparentnih, aktualnih fraz, da se z vso eksistenčno energijo upira bežečemu času in da vendarle v njem išče človeške, intimne, zato pa tolikanj boleče prvine. Vsaj iskal jih je, dokler je z ljubečo toplino našega Krasa, podobno kot Kosovel, opeval morsko ozračje, kvadratasta jutra, globoke, kot oljčni gaj temne noči. Ta intimna lirika Nika Zupana je krik tesnobe, je groza biti, ki navzven kaže zgolj osebnostno masko. Kateri naši, moji, tvoji obrazi se skrivajo pod to masko?
Ce je sodobno pesništvo pozabilo na intimo, ker se je opredmetilo, je pesem Nika Župana povezana s trajnimi vrednotami, je polna čutnosti in čustva, je spevna po domače. Dojemljivost se je spremenila v avantgardo, tako da pesmi Nika Župana lahko beremo v drugačni luči tega svetlobnega, idejnega in ideologiziranega sveta. Prevertovska žilica, s katero so povezane Zupanove pesmi, pomeni rdečb nit, preprosto ljudsko vodilo, kjer se nam, ki živimo tolikokrat brez poezije, zazdijo besede odkrite ponovno in izvirno. Za pesnikom Nikom Županom pesmi ne žalujejo, ampak ga oživljajo.
Vladimir Gajšek
1
začetek
з
rojstni dan
šel sem po cesti ter zavil v prvo gostilno ni važno kdaj ne kje ne zakaj ob mizah so igrali briškolo
zunaj pa je bil tako prokleto jasen dan da mi je skoraj iztrgal vlažne oči in spomnim se koleno me je bolelo
zrl sem v prazne kozarce angora oči trudne roke točajke stroj za espresso naročil sem pivo
piva vendar ne pijem iz plastičnih vrčkov sem ji rekel ko ga je • postavila predme rekla je
da žal drugih nimajo in groza me je bilo ko sem pomislil kako bodo sčasoma ljudje pozabili piti dobro staro haškovo pivo
kako bodo morda že čez nekaj let žrli tablete namesto solate in kako bodo v super marketu kupovali sterilne stroje za orgazem in priročnik za pranje zob z električno ščetko naročil sem steklenico vina in se bal
da mi jo zavije v toaletni papir'
tisti dan sem se ga nažrl kot samo jaz znam in koleno me ni yeč bolelo za moj petindvajseti rojstni dan
v tistem delčku ki raztaplja čas sem bil spočet odet v razum neba in blaznost zemlje ujet v brezizhodnost časa v sekstante seksualnih pozicij
v vento in puppa burjo maestral čistih juter in dež plavih oblakov v vrtinec platen pivskih vrčkov in strun v tistem delčku časa sem kot mornar ljubil in sovražil morje tuje zvezde
in nezmotljivost bogov rodil sem se zjutraj poln borotalca roberts in z zavojčkom dana v žepu
pipo so mi dali pozneje
2
kockar
ko strmim
v gladino tujih obrazov in potapljam misli v žareči spekter v razbeljeno konico bivanja ko hodim z zvezdnato mrežo in ostmi vesolja na ramenih ko opazujem dihanje oblakov slutim nekje za
poslednjo svetlobo prazen nič slutim da je ni več da ie vse skupaj le spolzka prevara da se bo poliptih zvezd katerih umiranje čutim vsak čas sesul name da me bo nebo ubilo z zvezdnim prahom in mrtvimi kosmi svetlobe smešno
vidim kako stojim v vrsti in oddajam
vračam izposojeno dušo
nekomu za pultom imam zakrinkan obraz in namesto oči korenine oljk
ko zjutraj oblečeš karirasto
kockarsko obleko z vrtnico v zatičnici zmoli očenaš vsem bogovom kart - križ srce pik karo
ko zajtrkuješ deci konjaka in dvojno kavo preštej denar v levem žepu sakoja
ki ti je ostal od včeraj potem pojdi v gostilno monte carlo in igraj do večera pojej v minuti dveh sendvič s kislo vodo popij kavo in spet igraj tako delaj vse dni tja do konca
ne pozabi pa se preobleči vsak večer v temno
4
vračanje
zakaj sem bil rojen pod kamnom ogledala v meni že mrmrajo pradavno pesem in utrujen sem od danes in vsega tega betona
poglej v nebo si pravim
dežne kaplje iščejo tvoj obraz
5
prevara
poglej v nebo dežne kaplje iščejo tvoj obraz si pravim včeraj sem poln samega sebe odšel na obalo in tulil kot volk
6
eksodus
to noč
sem doživljal svojo smrt dež ki pada kilometre do tal da se lahko nekoč vrne to noč sem tako prokleto doživljal svojo smrt da sem na koncu začudeno obstal gledal sem svoje prazne oči buljil nekam nazaj in se čudil — še sam ne vem čemu star
zaprašen klavir z novimi strunami s tresočimi rokami sem komaj uspel sestaviti težke koščke svojega utrujenega telesa.
požar
votel žareč prah v katerem so bila plodišča kuncev se je zavdarjajoče spuščal na kupe sajastih trav ki so prinašale in oznanjale rojstvo smrti čričkov in kobilic
majhnih žadastih hroščev komaj rojenih brstičev
sladkih koreninic in pokanja kamnov med njimi sonce se je sesulo
v oblak listnatega pepela in nebo je izžgano padlo na gola pobočja suhe struge v kateri so divjali repi pečenih martinčkov in kač veter je v lahnem teku prinesel zadihano kričanje neke ovce in potem šumeč pok in pesem orgij bobnov
smolnatega lesa sprijetega in vročega v poslednjem zamahu je kot struna s svojo strgano
napetostjo
premočno izzvenela
tema se je kot noč utrjeno vlegla na razuzdano okostje
tišine
prišle bodo mlade trave
njene oči
ciprese se trudno in naveličano vzpenjajo proti vlažnemu nebu ko stopam med njimi tiho
da ne bi prebudil miru težke ilovnate zemlje na gosto položene z gnilimi križi in vijoličastim mahom starega marmorja misli se mi vgrezajo med korenine grobov in v duši mi je tako kot če bi sanjal mučne neme sanje ko vem da bi moral rjuti od groze vendar ostanejo usta v otrpli tišini mrtva ustavim se pred temno divjo oljko kije tako majhna med vsemi temi cipresami buljim v tanke grčave veje brez sadov
kot da bom zagledal med listi njene oči
ki šo jih posrkale majhne
korenine kot da bom v deblu videl vrez namseha njenih dvajsetih let
proldeti mo(ji
ko položiš
pijan obraz na preprogo se počutiš kot joker joli
letalski napad
komandos s počenim udom
ko utrgaš, struno
in si jo pripneš na uho
si prav tak
kot včeraj
prav tak
kot krokodil s svojo torbico
pojej tri zamaške
ostalo izpusti
ne boš vedel pri čem si
ne boš vedel zakaj je dan
zakaj je noč
zakaj pes tiho mijavka
in mačke cvilijo
zakaj stane delo pet kovačev
in zakaj dežuje opoldne
ko položiš
pijan obraz na preprogo prokleti molji
0 B R A
Z
OBRAZI
7
10
bila si hlad večera
bila si hlad večera, ko sem te objel, videla nisi sonca ko zahaja, ne ptic, ki so se odpravljale spat. zato je osamljen parnik zaman tulil na obzorju in tvoje nosnice se niso razprle v dimu, ki ga je prinaša! veter luči so se prižigale brez tebe in listje je zaman šuštelo pod tvojimi
koraki.
star tram ob poti je jokaje drhtel
pod težlo sivih kamnov.
nisi ga videla in
nisi se ozrla za otroki, ko
so pritekli mimo.
bila si hlad večera,
ko sem te objel.
DANES JE NEDELJA,
13. DECEMBRA LETA 1981
Slabo jutro. Stari Poljaki so se spomnili 1. septembra 1939. Radio je hreščal:
»Ura je šest. Tukaj poljski radio Varšava. Danes je nedelja, 13. december leta 1981. Začenja se izjemen dan v zgodovini naše države in v življenju ljudstva. Čez nekaj trenutkov bo po poljskem radiu spregovoril general Woj-ciech Jaruzelski.«
Državna himna.
Glas: »Danes vam govorim kot vojak in kot vodja poljske vlade.«
Komu govori?
»Govorim vam, poljski delavci... Govorim vam, bratje kmetje ... Govorim vam, poljske matere, žene in sestre . .. Govorim mladim Poljakinjam in Poljakom ... Govorim učiteljem, znanstvenim in kulturnim delavcem, inženirjem, zdravnikom in publicistom . .. Govorim vam, moji tovariši po orožju ... Govorim vam, funkcionarji ljudske miliceindržavnevarnosti... Govorim vsem državljanom ...«
Vojaški udari se vrstijo kot na filmskem platnu. V časopisih jim odmerjajo le še robne stolpce. A poljski vojaški udar je okupiral naslovnice. Zakaj?
Vojska se največkrat pojavlja na oblasti kot transfuzija sveže krvi staremu telesu. A prepozno. Še tako sveža kri ne zbudi mrtvega telesa. Mrtve države.
Najlaže opazujemo brezupne transfuzije sveže krvi mrtvemu telesu v Južni Ameriki. Dan za dnem ljudstvo ruši stari družbeni red. Kapitalizem je ranjena zver. Brani se in pobija. Ruši vse človeške vrednote. Korupcija, orožje in zaledje tujega kapitala so njegovi braniki. Vojska z orožjem hlapčuje velekapitalu. Zaman. Počasi a vztrajno raste ljudsko gibanje. Z orožjem proti orožju. Oboroženo ljudstvo je močnejše od moderno oborožene vojske plačancev. To je dokazala Koreja, dokazal je Vietnam.
Tudi na Poljskem je vojska prevzela oblast zato, da bi ohranila stare družbene odnose.
Poljaki že leta zahtevajo socializem. Kako? Ali ga nimajo? Ne.
» ... kajti tisto, kar imajo, je daleč od socializma; mislijo pa, in to velika večina poštenih ljudi, da je to socializem.« (Stane Dolanc, Delo, 31. 12. 1981) Pa vendar smo se navadili govoriti, da spada Poljska med države »realnega socializma«. Poglavitno vprašanje je, kaj je realni socializem. Ali imamo realne ali nerealne socializme? Socializem je lahko samo družbeni red, za katerega se ve, kakšne so njegove kvalitete, kakšni so odnosi v njem. Termin »realni socializem« me zelo moti. Nihče od klasikov marksizma tega ni nikoli uporabljal. Nastal je tako, kot so nastali mnogi izrazi, zaradi zelo kratkoročne, vsaj tako mislim, politične potrebe po določeni politiki. Ne fjove pa ničesar« (Stane Dolanc, Delo 31. 12. 1981)
Na Poljskem je prišlo do odkritega spopada med delavskim razredom in njegovimi interesi m upravljalskimi strukturami, ki vladajo v imenu delavcev. Socializem naj bi se v odnosu do kapitalizma kazal v večji človečno-
sti, v večji možnosti človeka, da sam vpliva na lastno usodo. Tega na Poljskem ni.
Delavski razred je zahteval pravico upravljati z družbenim kapitalom, ki ga ustvarja. V državi, ki se imenuje socialistična, je prišlo do tistega, kar so imenovali končna faza kapitalizma. Vojska stoji na cesti zato, da bi delavec lahko samo delal in nič več.
General Jaruzelski je v svojem govoru rekel, da je ljudstvo «... dovolj modro, da izoblikuje pravilen demokratičen sistem socialistične oblasti.« Pred tem je na ulice postavil tanke, da bi ljudstvu pokazal, da ne verjame v njegovo modrost. »Avanturistom je treba zvezati roke, preden državo potegnejo v prepad pravljice o rešitvi.« Od 13. decembra 1981 govori le še general Jaruzelski.
»Tako kot se ne bomo odrekli socializmu, se tudi ne bomo vrnili k napačnim metodam in praksi pred avgustom 1980.« Še preden je izrekel te besede, je v noči med 12. in 13. decembrom ustanovil vojaški svet za nacionalno rešitev. V državi je uvedel vojno stanje. Rekel je, da z vojnim stanjem ne odpravlja državnih institucij, a sporočil, da je vojaški svet imenoval pooblaščence, ki bodo prevzeli nadzor nad mesti,
občinami in podjetji. Internirali so »vse ekstremiste«, tudi skupino nekdanjih najvišjih državnih in partijskih voditeljev. Uvedli so stroge ukrepe, ki vključujejo prepoved delovanja sindikatov Solidarnost, prepoved zbiranja, prepoved potovanja v tujino in omejeno znotraj Poljske. Prepovedane so vse demonstracije in umetniške in športne prireditve. Omejitve ne veljajo za bogoslužje. Brez poprejšnjega dovoljenja pooblaščenih organov sta prepovedani tiskanje in razpečevanje vseh publikacij. Isto velja za uporabo komunikacijskih sredstev. Suspendirana je pravica do stavke. Kdorkoli hoče zapustiti kraj bivanja za več kot 48 ur, mora imeti posebno dovoljenje. Poljska vojska je blokirala Varšavo. Policijska ura traja (v največ mestih) od 22. do 6. ure. S sklepom komiteja za radio in televizijo so ukinili delovanje vseh krajevnih radijskih in televizijskih postaj ter uvedli enoten radijski in televizijski program. Z istim sklepom so del osebja radia in televizije poslali na začasen dopust. Vojaški svet je začasno odpravil proste sobote, eno prvih pridobitev avgusta 1980. Če bodo narekovale izredne razmere, bodo uvedli sedemdnevni delovni teden, delovni dan pa podaljšali na 12 ur. Ukaz
notranjega ministra predvideva »interniranje« tujcev, če bi njihovo delovanje škodovalo interesom poljske države. Po ukazu vojaškega sveta bi na podeželju uvedli rekvizicije (rekvirirati—zaseči, zapleniti) v primeru, da pridelovalci ne bi izpolnjevali dolžnosti, ki jih nalaga obvezni odkup. Po podatkih zahodnih agencij so stavkali v treh velikih varšavskih tovarnah — v veliki varšavski železarni »Huta« (najmanj 7000 ljudi), v tovarni traktorjev »Ursus« in orodni tovarni »Sweyczewski«. 16. decembra je vojaški svet narodne rešitve razpustil konferenco rektorjev poljskih univerz. 1 7. decembra je naraslo število stavk, incidentov in demonstracij. Tega dne je po besedah visokega poljskega funkcionarja v dopoldanski izmeni bilo 261, v popoldanski pa 160 stavk. Dan prej so bili v Gdansku poulični neredi. V rudniku »Lubin« in v železarni »Lenin« pri Krakovvu je oblast s silo razgnala stavkajoče. 18. decembra 1981 je tretjič tekla poljska delavska kri. (Prvič v Pozdanju 1956, drugič na Baltiku leta 1971.) Ubitih sedem rudarjev. V istem spopadu v militariziranem rudniku »Wujek« je bilo ranjenih 41 miličnikov in 39 rudarjev. Rudarje so ubili na obletnico baltiških žrtev, ko so
predstavniki oblasti in delovnih ljudi polagali cvetje pred spomenik žrtvam v Szczecinu. Istega večera so bile velike demonstracije in neredi v Gdansku. Ranjenih je bilo 160 miličnikov in 164 civilistov. V Varšavi je policija razgnala demonstrante s solzilcem. 15.12. je začelo stavko v rudniku »Zemo-wit« pod zemljo 1154, v rudni ku-»Pastu« pa 1742 rudarjev. Obojni so stavko že končali.
Vse napisano je prišlo iz Poljske. Koliko resnic pa je še tam!
Že napisano dovolj jasno govori, kaj se godi na Poljskem.
»Tako kot se ne bomo odrekli socializmu, se tudi ne bomo vrnili k napačnim metodam in praksi pred avgustom 1980.«
Poljska je razdelilaže razdeljeni svet. Lačne in prezeble otroke ter mrtve rudarje uporabljajo za propagando v Ameriki, v Aziji, v vseh delih Evrope.
Sovjetsko vodstvo in vodstva prosovjetsko usmerjenih vlad in laartij zatrjujejo, da je Jaruzelski naredil, kar je moral narediti.
Psujejo »imperialistično politiko kapitalizam«. Zahod je sploh edini krivec neredov in stavk. Če se ameriške in zahodnoevropske obveščevalne službe ne bi vtikale v t. i. »notranje zadeve Poljske«, bi Poljaki še vedno hodili po pravi (sovjetski) poti. »Bratje Rusi« obljubljajo Poljakom vso pomoč.
V hrani, v oblekah, industrijskih izdelkih. (Po potrebi tudi v tankih.) '
Med glavne krivce za neljube dogodke na Poljskem spada vsekakor tudi Neodvisni samoupravni sindikat^ Solidarnost, ki je, kot pravijo sovjetski komentatorji, leglo protisocialističnih elementov. Sovjetska zveza in ostale poljske »prave« prijateljice bodo nesebično pomagale Poljakom ostati na pravi poti.
V Združenih državah Amerike poteka prav nasprotna kampanja.
Grožnje Sovjetski zvezi polnijo Reaganov besednjak. Seveda ostajamo pri vseh grožnjah skeptični, saj kar dobro vemo, koliko je bila Amerika pripravljena narediti na Madžarskem, v Češkoslovaški, pa tudi v Afganistanu. Dogodki na Poljskem so enkratno uporabni za protikomunistično kampanijo. ZDA so prišle v novo fazo boja. Z gospodarskim »napadom« na ZSSR bodo »obvarovale« Poljsko pred sovjetsko invazijo. Pri tem skušajo utrditi Zahodni tabor, kar pa jim ne uspeva.
Zahodna Evropa je še vedno pod vtisom, ki ga je na njej pustil film Dr. Strangelove z Kissinger-jem v glavni vlogi. Ta slavni dobitnik Nobelove nagrade za mir ima dosti zaslug za to, da zahodnoevropski predsedniki mislijo s treznimi glavami. Ko je profesor Kissinger objavil, da je Evropa idealen poligon za atomsko obstreljevanje, so se mu v Evropi
P. S.
Ob vsem poročanju o in iz Poljske mi ne gre iz glave pomanjkljivo poročanje o dogodkih na Kosovu.
D. V.
nehali smejati; pa tudi ploskajo mu več ne. Če bi Poljska bila začetek resnejšega spopada med ZDA in ZSSR ... Kdo ve? Konec koncev je Reagan le bivši igralec. Kaj lahko se zgodi, da bi resničnost zamenjal s filmom in s Kissingerjevo mirovno pobudo rešil vse evropske probleme. (Ker pa je danes že otrokom jasno, da o omejenem jedrskem spopadu lahko sanjajo samo v laboratorijih in univerzitetnih kabinetih, se ne slepimo. Z evropskimi reši Kissin-gerjev atomček tudi vse zemeljske probleme). Zato se evropski politiki obračajo po svoje. Menijo, da je samo v miru mogoče reševati probleme. Zahtevajo, naj se vojska na Poljskem vrne iz ulic v kasarne in naj zavlada vsaj tolikšna demokracija, da bodo zagotovljene vsaj najosnovnejše človeške pravice, tudi pravica zbiranja. Od poljske oblasti terjajo nadaljevanje dialoga med vsemi družbenimi silami (partijoali vlado, sindikatom Solidarnost in poljsko cerkvijo). Zato tudi še naprej pošiljajo pomoč na Poljsko, predvsem v hrani in v oblačilih.
Posebna zahodnoevropska političnaskupinaso komunistične partije, ki jih imenujejo evrokomu-nistične. Najglasnejši sta italijanska in japonska komunistična partija. KPI se odločno postavlja na stran sindikata Solidarnost. Po Berlinguerjevem mnenju so dogodki na Poljskem posledica napačnega razvoja socializma v Vzhodni Evropi. Ta poteka že ves čas, še od spora Jugoslavije s Stalinom. Jugoslavija je edina socialistična država v Evropi, ki je takrat stopila na lastno pot in se danes razvija na svoj avtentičen način. Ostale evropske socialistične države so kopirale sovjetsko državo, ne da bi pri tem bistveno upoštevale lastne posebnosti. Zato so poljski nemiri logična posledica napačnega družbenega razvoja, ki kažejo, kako je Vzhodna Evropa potrebna temeljite družbene socialistične spremembe.
Vlade Južne Amerike, Azije, Afrike in Avstralije (razen tistih, ki so kakorkoli posebej navezane ali na ZDA ali ŽSSR — te namreč ponavljajo besede »matic«) skoraj enoglasno zahtevajo, naj Poljska sama rešuje svoje probleme.
Jugoslovanski pooblaščeni predstavniki za izjave ponavljajo znano stališče, da so zadeve katerekoli države njene in samo njene. Medtem pa so jugoslovanski novinarji napravili svoje največje delo. Nevajeni smo doživeli pravo poplavo informacij in komentarjev. Bravo! Stane Dolanc in Jože Smole pa sta prispevala še tisti del kritike, prave konstruktivne marksistične analize, ki jo pogrešamo, odkar sta Marx in Engels nehala komentirati dogajanja v svetu.
D. V.
OSEMNAJSTI BRUMAIRE GENERALA JARUZELSKEGA
»Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si ravno prizadevajo preobrniti sebe in stvari ter ustvariti, česar še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne krize boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova
imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine.” (K. Marx, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, MEID, 3. knjiga, str.: 453, 454) In so ga. V imenu miru in razvoja stopi vojska na oblast. Ni prvič neki general izjavil, da vimenu svobode naroda ukinja svobodo človeka. Spominjamo se še, kako so iz arabskega sveta prihajale prošnje: »V imenu miru vas rotim: dajte nam atomsko bombo.«
Nič bolj resno se ne moremo
držati, ko se na televizijskem ekranu pojavi general in pozove ljudstvo, naj mu v imenu napredka sledi.
Vojska je bila vedno in povsod in še je orodje v rokah razreda, ki je na oblasti. Zato, ker jo ta plača in redi, je zanj pripravljena storiti vse. Tudi streljali na lasten narod. Edina garancija, ki jo lahko imajo ljudske množice, da ne bodo nekega dne našle bajonete naperjene proti sebi, je ljudska vojska, oborožen narod. Tega pa Poljska nima
Vsak vojaški državni udar je korak nazaj, ki pa le redkokdaj prinese dva koraka naprej. Vsakemu vojaškemu udaru sledijo prepovedi človeških pravic. Zato so le rojeni hlapci sledili pozivu poljske vojske, naj se nehajo boriti za svoje pravice. Delavski razred ima neodtujljivo pravico boriti se za oblast. Poljski generali še niso slišali za pravico hlapca Jerneja: zemlja je tistega, ki jo obdeluje.
V čigavem interesu nastopa poljska vojska? Ali v interesu delavskega razreda, ki ga predsta-
vlja neodvisni sindikat Solidarnost? Ali v interesu milijona in pol poljskih birokratskih prisklednikov, ki že desetletja sesajo kri poljskemu delavskemu razredu, proti kateremu so se dvignili delavci? Nedvomno (zadnji oboroženi spopadi med delavci in vojsko to potrjujejo) v interesu zadnjih.
Družbo, v kateri eni delajo, drugi pa ukazujejo in si lastijo pravico do največjega deleža ustvarjene vrednosti, imenujemo razredna družba. Odkar se delo deli, se delajoči in vladani borijo za svojo oblast. Prav
to so poljski delavci počeli zadnje mesece. V družbeni ureditvi, ki priznava diktaturo proletariata. V poljski družbi diktature nad proletariatom je potekal boj, ki je grozil, da bo strmoglavil partijo, ki ji je naziv »komunistična« ostal še iz starih časov. Boj, ki je potekal, je bil razredni boj. Zato verjamem gospodom generalom, da so se delavci organizirali, da bi prevzeli oblast. “Vsak razredni boj je političen boj.* (K. Marx—F. Engels. Komunistični manifest) Od tod izhaja pravica poljskih delavcev, da vodijo politično borbo. Ne bojujejo se proti socializmu. Bojujejo se proti sovjetskemu modelu socializma, ki jim je tuj.
Tudi med nami je dosti takih, ki prosijo poljske delavce, naj ustavijo boj in se vrnejo v sužnost. Zato, ker so v vzhodni interesni coni. Če bo nad Poljsko krenil ruski orkan, lahko pljuskne še kaj k nam. Zato dragi Poljaki, v interesu naših dragih kruhoborcev vas prosim, pokleknite, sklonite glavo in priznajte napako. Bolje je biti suženj v miru kot ponosen bojevnik v vojni.
Prav tako pa vam v imenu vseh, ki jim človeška svoboda ni le pojem iz učbenikov sporočam, da smo z vami. Naša zgodovina naj vam pokaže, da je dežela lahko svobodna, če si to želi narod. Mogoče vam to ne bo uspelo v tem poskusu. Če vam ne bo, vem, da tako, kot to ni bil vaš prvi upor, ni bil zadnji.
Največ sveta otrokom sliši Slave,
tje bomo najdli pot,
kjer nje sinovi si prosti voljo vero in postave. Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v
črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem
sužni dnovi!
(F. Prešeren, Krst pri Savici)
Le še besedo tistim, ki so nasedli na poseg vojske «v interesu miru in svobode«. Delavski razred nima nikogar. Je sirota na svetu, ki lahko računa le sama nase. In močen je prav takrat, ko ve da je sam, kajti takrat mu je tudi jasno, kaj hoče, ali pa vsaj, česa noče. Preveč poljske delavske krvi je že teklo, da bi se še kdo lahko slepil o -miru in redu«. Teror je teror neglede na to kakšno avreolo si nadeva, svetniško ali socialistično. •Narodu in ženski nikdar ne oprostiš nečujnosti, ure, ko ju je prvi slučajni pustolovec mogel posiliti.« (K. Marx, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, MEID, 3. knjiga, str.: 460)
D.	V.
ČLOVEK, SOCIALIZEM IN
Socializem večini pomeni le dobo, kr sledi kapitalizmu in je uvod v komunizem. Znan je predvsem po tem, da naj bi v njem država odmirala. Kako?
Osnova za odmiranje države je odmiranje pogojev, ki so zahtevali in omogočili njen,nastanek. Glavna pogoja sta delitev dela in privatna lastnina sredstev za proizvodnjo, ki je nastala kot posledica prve.
Vemo, da poteka vedno večja delitev dela. Specializacije znotraj specialnih smeri znanosti danes niso več redkost. Zato ne moremo zahtevati, da naj vsak dela vse. Prva delitev dela je delitev na fizično in umsko delo. Pravzaprav nas v tem sestavku zanima delitev na delavce, na tiste, ki delajo v neposredni proizvodnji in upravljalce, organizatorje proizvodnje, menežerje.
Vsaka država po socialistični revoluciji nacionalizira del sredstev za proizvodnjo (tovarne, velika zemljišča . . .). Ta posta-
nejo ali državna ali družbena last. S tem so ukinjeni osnovni pogoji za množično neposredno izkoriščanje človeka po človeku. Za nadaljni razvoj sta dve možnosti. Delavci lahko prevzamejo neposredno oblast tako, da začnejo upravljati z rezultati svojega dela in preko nadzorovanja razporejanja ustvarjenih vrednosti nadzorujejo celotno družbeno dogajanje. Druga možnost pa je, da na mesto neposrednega izkoriščanja stopi posredno izkoriščanje.
Kaj je to posredno izkoriščanje in ali je res posredno?
Posredno izkoriščanje je le privid. Ljudje imajo občutek, da so v mezdnem odnosu do države. Vprašajmo se: kdo je država?
Država kot imaginarni pojem ne izkorišča. Kjer je kdo izkoriščan, tam je tudi izkoriščevalec. In kot je izkoriščani človek, tako je človek tudi izkoriščevalec. Zato se ne moremo vprašati, kaj izkorišča (ne izkorišča država),
SVOBODA
ampak vedno, kdo izkcjjTšča!
V državah tako imenovanega realnega socializma so največji dogodki in pravi ljudski prazniki v času partijskih kongresov. Vendar to niso prazniki ljudi. To so prazniki številk.
Po besedah voditeljev teh držav se na kongresih rešujejo vsa pomembna vprašanja družbenega razvoja. A kdor vsaj malo pozna razprave na teh kongresih, v6, da se na njih razpravlja le o gospodarskih vprašanjih. Le o številkah v stilu: „Zgradili smo toliko in toliko kilometrov cest, toliko in toliko tovarn itd. itd." Človek vse to posluša in se vpraša, kje je človek. O medsebojnih odnosih niti besede. 0 vzdušju med ljudstvom niti besede. O človeku niti besedeč
Resi Kje je človek v realnem socializmu?
Ce ni funkcionar — dela.
Človek — dela.
D. V.
PARALELE POLJSKA - JUGOSLAVIJA
— čigav proizvod so in komu so namenjene?
Po uvedbi vojnega stanja na Poljskem smo bili priče nekaterim paralelam, ki so se pojavile tako v časnikih, kakor v vsakdanjih pogovorih med ljudmi. Marsikatere med njimi so med vrsticami skrivale težnje po uvedbi „trde roke" tudi pri nas; menim, da je vsem jasno, da sile, ki so te težnje podpirale, nimajo ničesar skupnega z našim samoupra-y,nim. soc'alističnim sistemom. Ne želimo, ne smemo in ne moremo stopiti v našem razvoju dvajset m več let nazaj, zato so takšne paralele neumestne, izzivalne in nesprejemljive. Nemo goče je primerjati poljski in naš socializem, saj je kvalitativen prepad med tema sistemoma prevelik, da bi lahko našli nek skupni imenovalec.
Tudi primerjava med našim in njihovim gospodarskim položa-
jem ni objektivna, saj je nedvomna devalvacija zlota in velika podražitev osnovnih življenjskih artiklov dokaz več za trditev, da tak uraden tečaj zlota, kakor tudi cene osnovnih življenskih potrebščin, nista ustrezala resničnemu gospodarskemu stanju na Poljskem.
Potrebno je razumeti, da je osnova konflikta na Poljskem star, presežen sistem in njemu diametralno nasprotnimi av-tohtenimi težnjami delovnih ljudi po samoupravi in po odločanju o sadovih svojega dela. Torej ne gre za krizo socializma, kot to skušajo prikazati zahodne države, prav tako pa ne za poskus kontrarevolucije, kot to poskušajo prikazati države varšavskega sporazuma.
V teh težkih trenutkih za poljsko ljudstvo, je potrebno poudariti, da se je poljska cerkev obnašala korektno in konstrukti-
vno. Moje mnenje je, da išče nekak kompromis — boji se intervencije zunanjih sil, prav tako p« ji ne diši preveč poglabljanje zahtev po samoupravljanju, saj v tem trenutku še ni rajbolj jasno, kakšen bi bil v prihodnosti položaj cerkve v družbenem življenju. Zlasti zato, ker se je v nekaterih krogih „solidarnosti" pojavilo očitno nezadovoljstvo glede kompromisarske politike cerkve.
Upšjmo, da bo poljsko ljudstvo v sodelovanju z vsemi družbenimi silami našlo rešitev za prebroditev krize, čeprav se obenem zavedamo, da je geopolitičen položaj Poljske tak, da otežkoča želje po novem, naprednejšem modelu socializma.
Ne moremo reči, da je otroški smeh na poljskih ulicah zamenjalo ropotanje tankov, saj otroškega smeha tam že dolgo več ne poznajo.
Viktor Jovanovič
MARIBORSKI
JAZZOVSKI UTRIP
KULTURNIH KOMISIJ
RAČUNALNIK NE VE ZA PRAVICO
Cenjene bralce že takoj na začetku članka opozarjamo, da ne gre za računalnik na VEKŠ-u, ki je z brezčutnim in neusmiljenim določanjem izpitnih rokov prizadel že mnogo hudega študirajoči mladini na že zgoraj omenjeni šoli. Ne, tokrat teče beseda o računalniku, ki določa o pravici do dela.
Zgodila se je namreč prav neverjetna stvar. Mladi in ambiciozni pravnik Janez Pravičnik, ki zastopa interese Jožice Skrom-nik, je imel v preteklem tednu intezivne pogovore z že omenjenim računalnikom. Stvar je sledeča. Jožica Skromnik je brez povprejšnjega vprašanja, tako rekoč brez dovoljenja za to odgovornih, naredila doktorat iz predmeta »Socialistična morala in pravica -. To je seveda nedopustno, kajti zavedati se moramo, da si vsak individum ne sme in ne more privoščiti študija na taki stopnji, pa čeprav nekateri neumestno trdijo, da je izobraževanje pravica in dolžnost svobodnih ljudi v socialistični družbi. Kakorkoli že, Jožica Skromnik, je doktorirala in si pridobila naslov: »predavatelja višje šole za predmet socialistična morala in pravica«. Tu pa se začne stvar šele zapletati. Da je Jožica Skromnik naredila doktorat, meni nič tebi nič, to je v redu, ampak da si je drznila javiti se na razpis, za prosto delovno mesto, to pa presega že vse meje človeške potrpežljivosti. Razpis je bil kaj hitro potem preklican izšel pa je fjonovno v spremenjeni obliki, kajti odgovorni tovariši so zelo hitro in po vsej socialistični morali in pravicf ugotovili, da
Jožica Skromnik vendarle ne bo imela zadostnih pogdjev, da bi bila lahko sprejeta. Pač pa je komisija strokovno in po vseh pravilih socialistične morale in pravice potrdila na to delovno mesto Ljubko Ljubimkič. Ljubka Ljubimkič sicer nima vseh ustreznih znanstvenih kvalifikacij, saj na tem mestu predava z diplomo morale pod »B«, zato pa ima vse druge kvalifikacije. Torej take, ki so za to delovno mesto najpomembnejše. Res pa je, da si fsozneje, s pomočjo kvalifikacij pridobila tudi ustrezni naziv. Jožica Skromnik se je na tako početje pritožila.
Tedaj je stopil na sceno že v začetku omenjeni mladi in ambiciozni odvetnik Janez Pravičnik. Kar takoj se je lotil dela. Najprej je vprašal vsevedni in pravični računalnik, če ima Jožica Skromnik pravo izobrazbo za delovno mesto, za katero je zaprosila. Odgovor računalnika je bil kratek: »DA«. Janez Pravičnik je zastavil naslednje vprašanje: »Ali se je Jožica Skromnik pravilno in po vseh pravilih prijavila na razpisano delovno mesto«, odgovor je bil spet kratek: »DA«. Janez Pravičnik je vrtal dalje«. Ali se je Jožica Skromnik prijavila Zavodu za zaposlovanje in navedla izobrazbo?« »DA«, je rekel računalnik. »Ali niso tovariši iz komisije, ki določa o delovnem mestu po službeni dolžnosti, poslali razpis za delovno mesto tudi na zavod za zaposlovanje?« je hotel vedeti Janez Pravičnik, «SO«, je bil odgovor. »Toda ali jim niso na
Zavodu za zaposlovanje povedali, da imajo pravega človeka za njihov razpis?! »SO!« je reklo z rahlo kovinskim naglasom iz računalnika. »Zakaj pri vseh hudičih pa komisija ni upoštevala predloga, ki ga je dal Zavod za zaposlovanje, ko jim je ponudil človeka, ki popolnoma ustreza razpisu,« je bil besen Janez Pravičnik. »NE USTREZA«, je po rahlem premisleku rekel računalnik. »Kako ne ustreza, a upokojenka Rezika Ramen, ki ima moralo tudi pod »B« in ki sedaj predava, pa ustreza, kaj?« se je drl Janez Pravičnik ves rdeč v obraz najbrž od jeze. »USTREZA«, je rekel računalnik in očividci vedo povedati, da je rahlo zardel zdaj tudi on. »Po kakšnih pravilih, po katerih pravilih, po čigavih pravilih ustrezata Ljubka in Rezika, Jožica pa ne?!« je že kar kričal Janez Pravičnik v tistem trenutku, ko je besnost v njem kazala že zeleno barvo. »USTREZATA, USTREZATA,	USTRE	.	.	U-
STRE ... UST ... UST... sss
Sporočamo, da se je vsevedni in pravični računalnik, ki odloča o pravici do dela, pokvaril, ker mu je počilo srce, mladi in ambiciozni oovetnik Janez Pravičnik je odšel v zdravilišče na oddih zaradi mentalne izčrjDanosti (in kot je sam izjavil, »iskat izgubljene iluzije«),
Jožica Skromnič je še zmeraj brezposelna in honorarno uči v zamejstvu, Ljubka pa je še zmeraj — Ljubimkič.
LUKA
»Jazz zahteva nekaj srca, nekaj iskrenosti, ob dobri a zahtevni glasbi, ki jo poslušamo, sprejemamo, je človeku trud povrnjen.«
Mariborsko glasbeno sceno lahko poljubno postavimo v več plasti, tako tudi. poslušalce in ljubitelje glasbenih zvrst i. Tradicija vzgojenih ljubiteljev takoimenova-ne klasične glasbe se nadaljuje z uspešno in premišljeno programsko usmeritvijo mariborske Koncertne poslovalnice. Abonmajski koncerti so obiskani, na odru se vrstijo tudi vrhunski poustvarjalci, šolski sistem pa še naprej uspešno vzgaja poslušalce le za eno-glasbeno zvrst. Običajno za šolske ure, ki so namenjene rock, pop in jazzovski glasbi, zmanjka časa, saj so te teme v učnem načrtu nevarno blizu konca šolskega leta. Tako so mladi prepuščeni medijem, ki jih bolj ali manj uspešno usmerjajo (beri zavajajo) v to ali ono komercialno uspešno glasbeno cenenost.
Jazzovska glasba, širše razumljeno kot fenomen prostora, časa in kreativnosti, obenem pa pravilno predstavljena in programsko načrtno izbrana, lahko poslušalcu nudi veliko več kot v ritmičnome-lodične vzorce ujeta plastičnost sodobnejših glasbenih »podzvrsti«. Že osnovna ideja, prav tako tudi najmočnejše gibalo v jazzovski glasbi — improvizacija (svoboda, možnost sprotnega ustvarjanja), ponuja glasbenikom in poslušalcem tisto alternativo uka-lupljenemu, stereotipnemu načinu življenja, razmišljanja, gibanja. Prostor, možnost glasbenega (so)ustvarjanja sicer zahteva napor, pripravljenost na odrekanje, presenečenje, včasih nelagodnost, vendar končno glasba sama kot nadgradnja vloženega truda povrne vnaprej vloženo energijo.
KAJ VSE SE DOGAJA NA NEDELJSKI IN ŠE KATERI VEČER?
Znova v živo skupina glasbenikov, trio Brahma na odru Kina Partizan konec lanskega novembra. Del koncerta so poslušali ljubitelji jazzovskega muziciranja na drugem ljubljanskem radijskem programu, v živo iz Maribora torej.
Ljubljanska jazzovska sezona se je kar za nekaj časa iztekla, v Mariboru pa nam ostaja bogato ирапјфга napovedane pomladanske jazzovske koncerte (Lester Bovvie oktet, Art Ensemble of Chicago.. .) in oživljeno dejavnost domače Jazzovske sekcije, ki je bila prizadeven in natančen organizator glasbenega doživetja Brahma koncerta. Bežen pregled programske usmeritve dosedanjih mariborskih koncertov v organizaciji Jazzovske sekcije (vodi jo Brane Rončel), potrjuje brezhibno organizacijo, odličen zvok v dvorani in kar je najvažnejše, visoko kvaliteto muziciranja povabljenih glasbenikov. Na odrih Unionske dvorane, Kina Partizan in SNG Maribor so se v sedemletnem delovanju Jazzovske sekcije številnim jaoslušalcem predstavili glasbeniki: kvartet Arilda Andersen^ mednarodni kvartet vodilnega jugoslovanskega tenor-saksofonista Toneta Janše, trio violinista Leroya Jenkmsa (prva violina v sodobnem jazzu), čikaški tenorsaksofonist Fred Anderson, multiinstrumentalist Anthony Bra* tonstriom.ssolističnimarecitalo-ma pihalec Roscoe Mitchell in basist Dave Holland in še kdo.
Kar nekaj glasbenih dogodkov se je prelevilo v multimedialna srečanja (ples, projekcije, glasba, okolje v različnih kombinacijah). Ob enakovrednosti vseh sodelujočih elementov v umetnosti pa se je glasba pojavljala kot fenomen minljivosti trenutka v koncertnih projektih, ostajala je prvi in edini namen osveščanja poslušalcev in gledalcev. Glasba, v tem primeru jazzovska, je pomenila (pomeni), spodbudo in možnost razmišljanja, zadovoljitve, popestritve, nezahtevnim morda zabave. Da o uvrščati^ jazza med zabavno glasbo sploh ne govorimo!
Ob sami glasbeni zvrsti se nam vedno znova utrne misel o njem zahtevnosti, nujnem predhodnem glasbenem znanju, torej tudi o načrtni vzgoji poslušalcev in seznanjanju s sodobnimi jazzovskimi snovanji.
VEČ VSEBINE V DELO
Krivično bi sodil, kdor bi trdil, da kulturne komisije nič ne delajo To res ni res! V jesenskem delu študijskega leta so intenzivno pripravljali proslave, literarne večere, projekcije dijasov in seveda — brucovanja.Tu so odprli kakšno razstavo slik, tam razstavo fotografij. V celoti gledano, od dela je vse kar vrvelo, kljub temu pa je bilo vse bolj ali manj interno.
Zanimalo me je, kakšne programe dela so si kulturne komisije na šolah zastavile, kakšnemu konceptu bodo sledile in kako nameravajo, glede na objektivne težave, načrt izvršiti. Mikalo me je tudi izvedeti, koliko se študenti udeležujejo koncertov, gledaliških predstav in prireditev, ki jih ne organizira univerza, kar naj bi bil kazalec kulturne zavesti študentov. In končno zanimalo me je produkcija, gledaliških predstav in koncertov, ki jih organiziramo na univerzi, kar naj bi dalo vedeti spoštovanim meščanom Maribora, da univerza živi tudi po tej plati. Podatki veljajo za lansko sezono, ker razumljivo za letos še ni mogoče narediti nobenih celovitih primerjav.
Pa začnimo s statistiko, ki ji nekateri sicer očitajo, da je velika laž, a sestavljena iz samih malih resnic. Na univerzi je bilo lani 4582 rednih študentov in s to številko bomo skupaj računali. Obisk študentov je bil v gledališču v prejšnjih dvajsetih sezonah milo rečeno zanemarljiv, kljub temu pa se časi spreminjajo. Na VEKŠ-u so denimo izvedli kulturno trim akcijo: »Vsi v gledališča, v kulturna svetišč«, in uspeh je bil presenetljiv. SNG Maribor je bogatejši za 80 novih abonentov, kar v procentih znaša 1,7% vse študentske populacije, a zmaga kulturne zavesti je očitna.
Obenem .je to tudi znak, da se bo moral teater resno pripraviti na študentski naval in zadnji čas je bil, da so začeli graditi novo stavbo. Koncerte klasične glasbe redno obiskuje 64 študentov, od tega 29 s PA (kjer jb to za muzikologe obvezno). Pravzaprav številka 1,4% vseh študentov preseneča, če vemo, kako študenti ljubijo glasbo, res pa je, da gre v tem primeru za resno glasbo. V srcu nas tolaži misel, da so študenti, ki so se izmuznili uradni evidenci (in tudi biljeterjem), tako da lahko upamo, da jih je pravzaprav veliko več, kot pa kaže nezanesljiva statistika. Držalo pa bo, da čaka kulturne komisije na tem področju še veliko dela in morda bi šla katera celo tako daleč, da bo postavila gledališke in koncertne abonmanje v svoj letni program dela. Kdo ve?
Prav tako nazorni in neprijetno konkretni so tudi f>odatki, ki kažejo, kako zavzeto so se zagnale v delo kulturne komisije, ko je šlo za priprave koncertov na Univerzi. V Mariboru je bilo v lanski sezoni, verjeti ali ne, šeststotriinštirideset koncertov resne glasbe, koncertov lahke glasbe, gledaliških in lutkovnih predstav. V to nisem vračunal prireditve v organizaciji »Zveze kulturnih organizacij, ki so postavile na odre Maribora in bližnje okolice famoznih (4583) štiri tisoč .. . itd. Pri ZKO so mi zatrdili, da masovna kultura ne miruje, čeprav je res, da se tako kot za študenta, za njo bolj malo čuje. Pozabimo za trenutek, pretreseni od teh silnih številk in nastopov, na ZKO in se vrnimo na število 643, ki govori o prireditvah, ki v tem smislu štejejo. V to smo všteli tudi 107 plesnih in pevskih nastopov KUD Študent Maribor. Vsiljuje se seveda neprijetno vprašanje: »Koliko pa so naredile
kulturne komisije koncertov? Odgovor je še bolj neprijeten in številke neizprosne. Po več kot radodarni oceni, je Univerza lani organizirala (10) deset prireditev v istem rangu (pogoj je, da so bili obešeni plakati, da je šlo za večjega in poznanega izvajalca in da so bile o tem obveščene vse visokošolske ustanove) kar znese 1,5% delež. Podatek, ki ga delegati, ki bodo diskutirali na temo o uspešnosti študentske kulture, zagotovo ne bodo uporabljali.
In kako je s programi za tekoče študijsko leto? Tu se težave pravzaprav šele začenjajo, kajti tisti, ki so odgovorni za kulturno politiko, so se lotili dela drobnjakarsko in sproti, ne da bi izdelali plan in koncept dela. To se da zlahka ugotoviti, če poskušamo dobiti tak plan dela na vpogled. Ne le da jih do sedaj (22. 12.1981) še niso vsi izdelali, nekateri niti ne vedo, kako bi se tega lotili in kaj bi z njimi počeli. Škoda, ker se UK ZSMS še m spomnila, da bi te plane zahtevala na vpogled, jih pomagala usklajevati in nagrajevati tiste, ki dobro delajo. Problem je tudi v tem, da se študenti v teh komisijah z entuziaz-mom in mladostnim navdušenjem vržejo na organizacijo brucovanj, plesnih večerov, razstav, vse to pa brez prave povezave, koncepta in sodelovanja z drugimi šolami.
V programsko politiko je treba vnesti več koordiniranega dela, dati poudarek večjim in odmevnejšim prireditvam, bolje organizirati informacije, tako da bo to zajelo vse visoke in višje šole, boljša in trajnejša mora postati povezava kulturnih komisij s »KUD Študent«. Če se bodo fantje in dekleta v K. K. tako lotili dela, pa ni vrag, da jim ne bi uspelo.
LUCUAN VIHAR
Jazovska glasba zahteva občutljivost zaznavanja, pripravljenost na zvočna presenečenja, odprtost za sprejemanje in toliko znanja, da vemo, kako naj cenimo ustvarjalnost, ki nam jo ponujajo. Rešujemo splet problemov, začarani krog zakajev o številu poslušalcev, nerazumevanje odnosa do umetniško priznane glasbene zvrsti, sprašujemo se o okostenelosti institucij, ki naj bi podpirale in razvijale tudi današnjo (jazzovsko, evropsko improvizirano, sodobno »klasično« glasbo XX. stoletja) glasbo. Kje naj se glasbeni učitelj pouči o sodobnih glasbenih zvrsteh (razen informativno!), da bo znal navdušiti mlade in jim vzbuditi vsaj pripravljenost za poslušanje?
Trio Brahma so zadovoljnim poslušalcem ponudili dve uri spontanega muziciranja. Uro je izpolnil radijski prenos, temu so se prilagodili tudi glasbeniki z zgoščenim in intenzivnim muziciranjem, ki je sicer dopuščalo nekaj sprostitve, vendar v okviru nenehnega nihanja napetosti in medsebojnega komuniciranja. Del koncerta po premoru je izzvenel bolj intimno, mestoma meditativno, v lepljenki zvočnega eksperimentiranja, iskanja drugačnih, še ne slišanih kombinacij zvoka raznoraznih glasbil. Ti glasbeniki namreč mnogo igrajo prav v manjših prostorih, klubih, kjer imajo na razpolago veliko časa, da se izpojejo.
Glasbeni loki, dinamični in svobodni improvizatorski, so bili daljši, muzikantje so poslušalcem prepustili več možnosti za razmišljanje, sprotno sprejemanje ali preprosto uživanje in končno zadovoljstvo z uspelim koncertom.
GLASBENIKI BRAHMA
Skupino Brahma vodi tolkalec, percussionistBarryAltschull,znanec v jazzovskem svetu in soglas-benik Paula Bleya in Chicka Coreae, pihalca Sama Riversa in Anthonyja Braxtona .. Simpatičen sogovornik in mojstrski glasbenik je bil presenečen nad mariborskim okoljem navdušen nad počutjem v dvorani, začudenjem ljudi, ki se je otovorjen s torbami izgubil med Orlom in Kinom Partizan. Najbolj pa ga je
zanimalo, kako so bili organizatorji zadovoljni s koncertom. Vse je bilo »OK« in kot je povedal, se je tudi sam na odru imenitno počutil, najbolj pa je bil zadovoljen z odzivom ljudi v dvorani.
Tretjina ustvarjalnosti v zvočno nenavadni, a učinkoviti skupini dveh izrazito ritmičnih glasbil (bas, tolkala), je namenjena pozavnistu Rayu Andersonu, ki je že igral na mariborskem odru v družbi Ant-hcnyja Braxtona, znanega multiin-strumentalista in Richarda Titel-bauma, mojstra synthesizerjev. Ista pozavna, isti človek, drugačno razpoloženje in soglasbeniki, slično tu in tam nekaj Braxtonove-ga vpliva. Poslušali smo glasbenika z navdušujočo fantazijo, izpiljeno tehniko in za pozavno izrazito lepim, občutenim tonom, predvsem v liričnih glasbenih odlomkih.
Basist Mark Helias je v skupini' vrhunskih godalcev in imenitno plete ozadje »korakajočega« basa ali sinkopirane ritmične podlage.
Trio mojstrskih solistov z obilico pravega »svvinga« odlikujejo invetivni soli, skupite igra v delih iz partiture, seveda s tipičnim oblikovanjem tem in njihovih izpeljav v improvizaciji. Zvočno izrazno so v navidez (»naslušno«) resnih, štu-diozno odigranih delih polni zvočnih hudomušnosti, kar daje glasbeni celoti pravo mero humorja in poslušalcem spodbudo za lagodno razpoloženje v dvorani. Struktura skladb je enostavna, zvočno kot kompozicijsko, zvočna gmota je jasna, pregledna in dostopna poslušalcem.
Marsikdo v Mariboru ni poznal glasbene ustvarjalnosti Ваггуја Altschulla (in mnogih drugih, ki so gostovali v mestu), vendar je poslušljivost njegove glasbe (bolje tista skupine Brahma) zadovoljila tudi prepričanega rockerja, ki nima veliko skupnega z jazzom, pa je prišel pogledat, kaj se dogaja v nedeljo zvečer.
Morda pa se marsikdo boji tudi nepredvidljivosti, zvočnega šoka v tako kreativni glasbi ko je jazz? Seveda občutek nelagodnosti zaradi »čudnih« zvokov res ni prijeten. Morda je koga strah, da jazza ne bi razumel ali pa se mu navsezadnje ne da kaj prida razmišljati?
URŠA COP
V organizaciji Jazzovske sekcije je 21. novembra 1979 na odru Kina Union nastopil Anthony Braxton s triom.
Fotografija: DANILO CVETNIČ
Plakat za »Orgije v šibični škatli
NESPORAZUM PR! MESARJU
Marjan Zelenjavnik, popularen in med gospodinjami spoštovan novinar pri radiu »Dravski val«, je že navsezgodaj zbiral informacije za svojo zelo poslušano oddajo: »Vsako jutro cene sveže, Zelenjavnik Marjan vam postreže!« Zgodilo se je, da je ravno to jutro prišel tudi v mesnico mesarja Franca Sekire in se zanimal za sveži mesek. (Marjan Zelenjavnik je imel v mislih meso, a ker ne more pozabiti svojih srečnih, otroških let, še zdaj govori v jx>manjševalnicah). Mesar Franc Sekira mu je rad odgovarjal na zastavljena vprašanja, dokler ga ni popularni novinar v njemu značilni posladkani govorici vprašal, če ima tudi svinjske nogice. Mesar Franc Sekira je bil prepričan, da ga hoče novinar Marjan Zelenjavnik, oprostite izrazu, zaje-bavati. Pograbil je torej razjarjeni mesar dobro raščeno svinjsko nogo (kar je dokaz, da jih je imel na voljo) in z njo večkrat udaril po glavi že omenjenega velenovinarja.
Mesar Franc Sekira je dobil od direktorja podjetja »Meso in kosti« oster ukor zaradi nehigienskega početja. Po mnenju direktorja podjetja »Meso in kosti«, je nedopustno, da se s svinjskim mesom tako grdo ravna. Iz uredništva radia Dravski val pa smo izvedeli, da bo odslej velenovinar Marjan Zelenjavnik poročal le o cenah zelenjave in rož (brez kaktusov), ne ve pa se še, če ga bodo poslali tudi na večerne tečaje »Delavske univerze« za lep slovenski jezik.
P. S. Primerjava z resničnostjo je zgolj slučajna, in niti slučajno nima povezave s komerkoli, ki bi kdajkoli poskušal namigovati na karkoli.
LUKA
TEORIJA SE NI POTRDILA V CELOTI
Ko so zbrani novinarji v novinarskem klubu »Rttca« očitali svojemu kolegu Donatu Trisrčniku, avtorju zelo znanih kislo satiričnih komentarjev v rubriki »Stari štos«, da njegova teorija o zdravilnosti mešanja mineralnih vod ne drži, seje ta odločil, da bo pokazal, kdo ima prav. On ali teorija?! Ve se, da so ga že prej neupravičeno dražili, da so njegovi komentarji tako kisli zaradi velikih količin kisle vode, ki jo vztrajno propagira (kdo ve, če zastonj). Niso pa mogli ne ovreči, ne potrditi teže, da mešanje mineralne vode vpliva tudi na mentalno zdravje posameznikov.
Donat Irisrčnik je zato, da bi dokazal pravilnost svoje teorije (suj veste, o zdravilnosti mešanja mineralnih vod), zatrdil, da bo tri dni in tri noči živel samo od mešanice (saj veste ...) mineralnih vod in pri tem pisal kvalitetne in duhovite komentarje v rubriki »Stari štos«.
Sporočamo, da Donat 'I risrčnik ni potrdil svoje teorije (saj veste, o zdravilnosti mineralnih vod) v celoti. Resje, da je preživel tri dni in tri noči ob mineralnih vodah, a to je tudi vse.
LUKA
ZADNJA STRAN
Radio »Dravski val« — program
6.00 Danes za vas (Kar želite, na radiu Dravski val dobite)
7.30 Veseli takti in poskočnice (Naši zabavno glasbeni ansambli vam igrajo. Glasba, ki že navsezgodaj daje več življenja)
8.30 Poročila ... sta se Franček in Jožica...
9.00 Tema dneva (zelenjava, zelenjava, zelenjava, zele.
9.30 Zabavajo vas (Beti Klipič, Kože Jodler, Fledvin Gliser, Pletenka Petjanič in Charly Lovec)
10.00 Turistični napotki za naše goste (v nemščini) (Liebe Gaste, bei Ihren Besuch bei uns, bringen sie mit viel bahnen CAFFEE Danke schon!)
11.00 Poročila... Hanzek in Pepca .. .
11.30 Veseli takti in poskočnice (Ponovitev oddaje, ki je že navsezgodaj dala več življenja)
12.00 Točno opoldne (Poročilo z mestne tržnice o zelenih mušnicah in drugih povrtninah)
13.00 Prijetno popoldne vam želijo (Hanzek trio — z vso svojo ropotijo — Ansambel Senik in pevka Ajda Brenko, Ansambel Veseli Gojzarji, Slak z ansamblom stara lajna, Veseli Hlačarji, Stare bukve in druai)
14.30 Znanstvena fantastika danes (oddaja o uspehih našega gospodarjenja)
15.30 Rock and Country (zaradi bolezni v ansamblu oddaja do nadalj-nega odpade. Namesto, tega bomo predvajali oddajo Veseli takti in poskočnice)
16.30 Stari za mlade (Oddaja o uspešnem delovanju mladinskih klubov in o njihovem vsestranskem zapolnjevanju prostega časa mladih)
17.00 Pop glasba pred sto leti (zaradi slabe kvalitete posnetkov bomo predvajali »Vesele takte in poskočnice«)
17.30 Poročila ... Karlek in Mihelca...
18.00 Radijska univerza (Predavanje prof. dr. Polžeka: Vpliv lunine mene na puberteto glist)
19.00 Koncert iz studia (Preludij za klavir in sekiro Ludvika Von Sčhrauvenberga opus 192 v kucifiks na H molu)
20.00 Poročila... Micika in Marko.. .
21.00 Literarni večer (O šraufeku, ki je ljubil marjetico — moderna poezija)
21.30 Jazz rock na poskok (Oddajo je pripravil Branko Sanranko, bo pazarado okvare navezi Avala Sljeme na programu 29. februarja)
23.00 Melodije za lahko noč (Veseli takti in poskočnice, ki daje več
STEZA
ILUZIJO
OPERE?
MB MAS MEDIJA -MB TRAGEDIJA
Opero so nekoč imenovali kraljico umetnosti. Klasična evropska opera ima svoj izvor v Italiji, v renesančnih Firencah. Še v baroku in kasneje v klasiki opera ni takšna kot jo poznamo danes. Takrat je bila to komorna umetnost, pevce in recitatorje so spremljali le majhni godalni orkestri in čembalo, tako da pravzaprav še ne moremo govoriti o operi kot scenski umetnosti. V tem času pa je razširila svoj obstoj tudi po drugih evropskih deželah, predvsem v Franciji, Angliji in Nemčiji. Zlati vek opere se je pričel v romantiki. Razvile so se nacionalne opere, v kulturnih središčih so pričeli graditi velike gledališke hrame, oblikovali so se operni orkestri in nastajala so velika dela, ki so vključevala zborovske scene in balete. Seveda so Italijani ohranili primat v tej umetnosti, celo vse do današnjega dne. Ne smemo pa pozabiti, da so v obdobju romantike tudi drugi narodi prispevali pomembna in lepa dela. Še posebej velja to za slovansko glasbeno ustvarjalnost, opere Čajkovskega, Musorgskega, Šmetdne in Dvoraka se izvajajo v vseh svetovnih opernih hišah. Tudi Slovenci smo dobili v tem obdobju svoje prve domače opere. Za vrh klasične operne umetnosti pa veljajo slej ko prej dela dveh genialnih ustvarjalcev Giuseppa Verdija in Giacoma Puccinija.
KAJ JE PRAVZAPRAV OPERA?
Fenomen opere je že od nekdaj buril duhove. V vseh dobah so obstajali goreči zagovorniki, ki so proglašali opero za najvišjo obliko umetnosti, ki bi naj v idealnem razmerju povezovala poezijo, glasbo in likovno umetnost. Drugi, med njimi so bili znani umetniki in misleci, so proglasili opero za popoln nesmisel in popačenje vseh vrst umetnosti. Kdo ima prav? Res je, da vrhunska izvedba opernega dela slejkoprej navduši slehernega — Zakaj? Prvič zato, ker je opera izraz harmonije in lepote, ker je opera stanje zanesenosti in navdušenja, ker je opera privid in parafraza realnega sveta in dogajanja. Drugič pa za to, ker je opera družabni dogodek, ki je predvsem v preteklem stoletju in prvi polovici tega stoletja pomenil osrednji dogodek meščanske kulture. S političnimi spremembami, je tudi opera doživela nekatere spremembe. Povsem jasno je, da je opera kot institucija meščanska in aristokratska, da torej pripada bolj kot katerakoli druga umetnost neki elitni družbi. Kako jo torej vrednotiti v družbah z drugačnimi ureditvami?
OPERA PRI NAS
Pri nas se je opera ohranila. V vseh večjih jugoslovanskih kulturnih središčih obstajajo operne ustanove, ki podobno kot tiste v svetu izvajajo predvsem takoimeno-vani železni repertoar, se pravi dela iz druge polovice prejšnjega in iz prve polovice tega stoletja, s poudarkom na velikih operah. Povsem jasno je. da opera še ne bo tako hitro odmrla. Velike operne hiše v svetu beležijo rekordne
Pretep na odru
Franc Kulisnšiber, scenski tehnik in eden tistih z nosilnimi vlogami v teatru, je na vaji filozofsko tragične veseloigre „Kegljišče" nehote trčil ob gledališkega kritika, esteta in teoretika gledališke igre, Alojzija Packo, ki se _ je prav takrat motovilil okrog in iskal navdih za še eno od njegovih gledaliških velekritik, je pričakoval opravičilo od Franca Kolisnišiberja. Ta pa je imel polne roke dela, malo časa in še manj razumevanja za gledališke kritike* ki se motovilijo po odru, zato ni izkazal dolžnega spoštovanja gledališkemu kritiku Alojziju Packi. To je gledališkega vele-kritika spravilo v bes. Bil je že tako na kraju z živci, ker nikakor ni našel navdiha za še eno od njegovih gledaliških velekritik, ki se je, kdo ve zakaj, že dalj časa skrival (navdih seveda) pred njim. Tako jezen sam na sebe in na ves svet, posebej pa še na neolikanega Franca Kolisnšiber-ja, mu je vrgel v obraz (Francu Kolisnšiberju) zvezo s kretenom, nerodo, idiotom in teslom zaru-kanim. Franc Kolisnšiber, pa ja, ne bodi len, rekel gledališkemu
velekritiku, Alojziju Packi, da se taki, ki nimajo pojma o teatru, pač ne bi smeli motoviliti po odru, še manj pa pisati gledališke kritike, ki se jim še otroci (Franc Kolisnšiber je imel v mislih njegovega deset let starega sina) smejijo. Beseda je dala besedo, klofuta klofuto in režiser Brane Gobec, ki je bil takrat slučajno prisoten, je rekel, da v svojem dolgoletnem in plodnem gledališkem delu še ni videl tako doživeto zaigranega prizora pretepa.
Gledališče je ponudilo Alojziju Packi, takoj ko bo snel mavec z roke in goge, mesto scenskega tehnika z obrazložitvijo, da je to za blagor gledališke kritike še največ, kar lahko naredi, šušlja pa se, da bo tudi Franc Kolisnšiber nagrajen. Dobil naj bi nagrado „združenja gledaliških kritikov" za življenjsko delo, ker je z nekaj dobro merjenimi udarci poskrbel za ustvarjalni „Time out" Alojzija Paceka.
P. S. Vsaka podobnost z realnim življenjem je zgolj naključna.
V resnici ni nikoli tako srečnega konca.
LUKA
KAJ Sl MISLITE?
(Kratka anketa ob filmu »Orgije v šibični škatli«.)
Diana (umetniško ime), nočna delavka v hotelu »Glorija«. Film mi je bil zelo všeč, saj mi je pokazal nekatere prijeme, ki jih bom poslej tudi sama rada uporabila, čeprav mi m jasno, kako ti Danci lahko počno vse te stvari v tako malem prostoru.
Mujo Husič, cestni delavec. Ovaj film mi se veoma svidio i želeo bi, da još prikazuju ovakve filmove zbog toga što su vrlo interesantni i puno interesantnih stvari se dogada. Hteo bi još da kažem, da ne verujem da se one stvari mogu raditi u takoj maloj kutiji.
Jože Šlisl — ključavničar: film mi je bil zelo všeč, saj se človek ob njem sprosti, istočasno pa mu da ta film veliko misliti. Predvsem to, kako lahko to počnejo v tako malem prostoru. Kot ključavničar trdim, da je to nemogoče.
Čranc Šraufek — privatnik: večkrat grem gledat danske filme, ker so za razliko od nekaterih filmov manj dolgočasni, K sreči ti dolgočasni filmi niso dolgo na programu. Najrajši gledam Bruca Leeja in pa te danske filme. Edino kar mi ni všeč v tem filmu je to, da nam prikazujejo te stvari, hm, kako bi rekel, saj veste kaj mislim, v tako malem prostoru.
Janezek Torba — osnovnošolček: zdi se mi, da ni prav, da nas osnovnošolce ne puščajo noter samih. Kadar grem z očetom pa me vedno pustijo. Film mi je bil všeč, četudi očka pravi, da so to same svinjarije, gledat gre pa vsak film.
Janez Torba — oče: film mi sploh m bil všeč. Jaz grem gledat te filme samo zato, da vidim, kaj ti pokvarjeni Danci snemajo. Prav je, da na predstave ne puščajo otrok. Svojega otroka sem vzel le zato, da mu pokažem, kako je svet pokvarjen.
obiske, vse več je opernih festivalov pod milim nebom, z velikim dobičkom se prodajajo operni kompleti znanih gramofonskih hiš. Pri nas je obisk že bolj vprašljiv. Velikokrat zasledimo misli, da je opera le za upokojence, da mladim nikakor ni zanimiva. Zakaj? Verjetno je to predvsem vprašanje izvedbe. Opera mora biti izvedena z najboljšimi pevci in ansambli, ki jih seveda ni tako zelo veliko in si jih lahko privoščijo le najbogatejše operne hiše. Naše opere so neprestano v kadrovskih težavah, pravzaprav opravljajo bolj ali manj solidno obrtniško delo, o umetniškem navdihu bi bolj težko govorili. Razmišljali smo celo o ukinitvah opernih hiš (tudi v Mariboru), k sreči do tega ni prišlo. Kajti kljub temu, da nimamo dobrih opernih ustanov, ki bi se lahko merile z operami v kulturno bolj razvitem svetu, je opera vendarle tudi za nas pomembna Šele široko zasnovana baza omogoča vrhunsko kakovost.
BOSTE KDAJ OBISKALI MARIBORSKO OPERO?
Mariborska opera se stiska v neugledni tesni zgradbi, skupaj z dramo in baletom. Mariborska opera premore operni orkester zbor, soliste in baletni ansambel. V sezoni pripravi štiri do pet premier in vrsto ponovitev, gre tudi na gostovanja in snema za radio in televizijo. V tekoči sezoni sta bili že dve premieri. Komično opero ZDRAHE NA TRGU Ermana Wol-fa-Ferrarija so pravzaprav le na novo postavili, baletni ansambel pa je pripravil premiero baleta HRESTAČ Petra Iliča Čajkovskega.
Sedaj se v operi pripravljajo na premiero Puccinijeve LA BOHE-ME, lotevajo pa se tudi sodobnejšega dela Gershvvinove PORGY IN BESS.
Ameriško slovenska grozljiva srhljivka: Volkodlaki virtuoz na cirkularki
Režiser: John Drakula
Igrajo: Jack The Ripper
Film bo na sporedu cel mesec.
Kino Gledališče
Japonski zgodovinski spektakel: Kagemuša (Bojevnikova senca) Režiser: Aikiro Kurosava (film je dobitnik več mednarodnih nagrad) •
Film bo na sporedu največ tri dni.
LA BOHEME je že od svojega nastanka med desetimi NAJ na top lestici opernega sveta. Romantična zgodba o pariških bohemih, ki nimajo denarja za obleko, hrano in kurivo, ki umirajo za jetiko in med katerimi se razvijajo ljubezenska čustva kot jih človek v izobilju menda niti ne pozna, razneži sleherno dušo. To delo je napisano doživeto, z resničnim patosom in v čudoviti Puccinijevi melodiki ponazarja svet polpreteklosti in jevendar dovolj sodobno, da izraža stjske in dileme današnjega človeka. Živeti s srcem ali razumom ali skleniti kompromis? Zakaj ne bi stopili v gledališče in sami poiskali odgovor?
Smel poskus bo nedvomno izvedba PORGY IN BESS. Slovenci, ki smo znani po svoji zadržanosti, togosti in nekakšni okornosti, bomo morali vložiti veliko truda, da bomo razumeli to delo. Še težje bo izvajalcem. Le kako jim bo uspelo pričarati na oderske deske vzdušje črnskega predmestja, tam v daljni Ameriki. Morda pa bomo uspeli.
Morda bo kdo izmed vas, ki boste prebrali ta prispevek stopil v našo majhno opero in pogledal skozi to ozko okno v širni svet.
Adrian Grizold
SLIKA SIMBOLIZIRA MB MAS MEDIJO KINO BRITOF
Kino Kurirček
Horgoški kung fuk film: Brucka Lidija proti Ljubljanskemu zmaju na
Režiser: Li-Tai-Po.
Igrajo: Lin Pijao, čjang Ching Rim bo na sporedu cel mesec.
NA KONCU Poanta
Kino Udarjenec
Danska barva sexotična tragedija: Orgije v šibični škatli (otrokom do st let vstop strogo dovoljen) iežiser: Burns Von Hinten Igrajo: Ola Olagumson, Arne Van der Fuck Film bo na sporedu cel mesec.
Kino Unislon
Italijansko jugoslovanski barvni pizza vvestern: Kavboj na kobili jaše in se z makaroni baše.
Režiser: Ponteroso Prima
Igrajo: Rifle Perlira, Mujo Mitmarka in Huso Sadolar Rim bo na sporedu cel mesec.
petna^i
BRUCKA LIDIJA V GARDU
ORIS ODNOSA MED EKONOMSKIM RAZVOJEM IN RAZVOJEM IZOBRAŽEVANJA V SAMOUPRAVNI SOCIALISTIČNI DRUŽBI
Osnovna ugotovitev, ki je ne moremo negirati, govori o tem, da obstaja močna stopnja povezanosti med razvojem materialne baze družbe in njeno nadgradnjo, v katero prištevamo tudi sistem vzgoje in izobraževanja. Ta odvisnost se ne kaže le v potrebi po določenem številu strokovnih kadrov, ampak tudi v profilu njihovega znanja, ki pa nadalje omogoča ponovno nadgradnjo in okrepitev tako materialne osnove družbe, kakor tudi njene nadgradnje.
Z Zakonom o združenem delu, kakor tudi z zakoni o visokem šolstvu in usmerjenem izobraževanju, smo ustvarili institucionalne osnove za izgradnjo bolj dodelanega sistema vzgoje in izobraževanja, kakor pa je bil dosedanji. Tega ni zahtevala le vedno večja potreba po ustreznejših kadrih iz organizacij združenega dela, ampak tudi potreba po bolj dodelanem razvoju celotnega družbenega sistema in kvalitetnejšem doseganju njegovih ciljev. Med te cilje bi lahko prišteli vse prvine demokratičnega samoupravljanja, ki omogočajo revolucionarno izgradnjo našega socialističnega družbenega sistema.
Dinamika ustanavljanja vzgojnoizobraževalnih ustanov in še posebej višjih in visokošolskih inštitucij, z močnim številčnim porastom učiteljev, sodelavcev in študentov, se je v zadnjih dvajsetih letih izredno okrepila. Tako lahko ugotovimo, da se je število visokošolskih ustanov v primerjavi z obdobjem pred II. svetovno vojno, povečalo kar za desetkrat. Podatki pa tudi kažejo, da se je število učiteljev in študentov večalo v nesorazmerju s številom ustanov.
V o^povnih šolah se je število učiteljev npr. (v obdobju 1930—1970) povečata za štirikrat, v visokošolskih ustanovah pa za štirinajstkrat, kar pa ni v korist učencem, saj se je razmerje med učenci in številom učiteljev sicer izboljšalo, ob tem pa so učitelji prevzemali tudi vedno večje obveznosti, ki so jih odtegovale njihovemu osnovnemu delu. V letu 1959/60 je prišlo na primer 32 učencev na učitelja, deset let kasneje pa 24 učencev na učitelja, kar pa velja v veliki večini le za velike urbane centre. Število študentov v razmerju od števila učiteljev in zunanjih sodelavcev se je v tem obdobju zmanjšalo od 24 na 13, v korist študentov. Ta ustreznejša porazdelitev dela pa je bila dosežena predvsem na osnovi vedno večjega vključevanja honorarnih sodelavcev v redni vzgojnoizobraževalni proces, kar pa ima svoje dobre in manj zaželjene strani.
Kljub veliki ekspanziji institucionalnega izobraževanja in ekonomski okrepitvi družbe, pa se opaža tako v gospodarstvu, kakor v negospodarskih aktivnostih, primanjkljaj kadrov določenih profilov znanja, zlasti tehničnih smeri. Prav tako lahko tudi trdimo Ikar potrjuje praksa), da znanje učencev in diplomantov ne ustreza potrebam prakse v združenem delu; prisoten je torej razkorak med potrebami združenega dela in s tem celotnega družbenoekonomskega sistema in zadovoljevanjem teh potreb skozi pridobljeno znanje. Nekaj podatkov; število nekvalificiranih
delavcev je bita leta 1963 28,8 odstotkov od vseh zaposlenih, v letu 1971 pa se to število še vedno ni dosti premaknita od četrtine zaposlenih. Prav tako pa tudi številčne potrebe po diplomantih srednjih, višjih in visokih šol niso zadovoljivo rešene in razvija se celo pravo in veliko strukturno neskladje: znane so akcije ZK in ostalih subjektivnih sil, da bi zajezili administrativno izobraževanje, ki je še vedno v porastu in ki še nadalje omogoča razvijanje in obnavljanje birokratskih metod dela, medtem, ko se organizacija dela v neposredni proizvodnji le s težavo in postopoma spreminja in prejema samoupravne karakteristike.
Doseženi rezultati na področju izobraževanja so vzpodbuda, da postopoma razvijamo nove družbenoekonomske odnose kot podlago za preosnovo vzgoje in izobraževanja ob vedno večji angažiranosti subjektivnih sil in družbenih sredstev. Za financiranje vzgoje in«izobraževanja je treba uporabiti vedno več družbenih sredstev. V primer: v obdobju med leti 1956 in 1975 so se sredstva- namenjena izobraževanju, glede na rast narodnega dohodka, povečala kar za dva krat. Ce pri tem upoštevamo še sredstva za izobraževanje delavcev, katera so organizacije združenega dela izdvojile poleg rednih dodatkov za družbeno izobraževanje, v namen internega izobraževanja delavcev, pa je ta doprinos še znatno večji.
Navedeni pokazatelji kažejo na velik pomen vzgoje in izobraževanja v naši socialistični samoupravni družbi in napore delovnih ljudi, da omogočijo ustreznemu sistemu vzgoje in izobraževanja realne materialne pogoje dela. To pa zahteva tudi od sistema vzgoje in izobraževanja, da resneje prisluhne zahtevam združenega dela, da se reformira, obenem pa organizira svoje delo na samoupravnih osnovah in novih smernicah družbenoekonomskega sodelovanja, ki jih predpisuje Zakon o združenem delu in Zakon o usmerjenem izobraževanju. Dejstvo je, daje izobraževanje za materialno produkcijo pomemben pogoj za njen hitrejši razvoj. Skrb zanj mora potekati v skladu z razvojem produktivnih sil. Razlogov za razmišljanje o nedovoljni povezanosti sfere proizvodnje in sfere izobraževanja je v tem, da vsak peti Jugoslovan hodi na neko šolsko ustanovo, vedno več mladih je na srednjih, višjih in visokih šolah ter fakultetah, ob tem pa.se intenzivno razvija vse bolj tudi študij ob delu in iz dela — vzporedno s tem pa se večajo tudi zahteve in izdatki za deta v takem sistemu vzgoje in izobraževanja. To pa pomeni, da mora vzgoja in izobraževanje — tako kvantitativno, kakor tudi kvalitativno zadovoljiti potrebe združenega dela in širše družbene potrebe.
Preučevanje izobraževanja tudi z ekonomskega vidika ni bilo dovolj prisotno, vendar je tudi ta vidik za našo družbo vse bolj pomemben, saj izobraževanje angažira velik del družbenega produkta in vse več ljudi prehaja skozi razne oblike vzgojnoizobraževalnega sistema. Zaradi tega moramo o vzgoji in izobraževanju o ustreznem konceptu razmišljati
v določeni družbi tudi z ekonomskega in ne le pedagoškega in andragoškega vidika. Nedvomno potreba po izobraževanju, ni le pogojena z ekonomskimi razlogi, ampak tudi s širše družbenimi z razlogi, ki jih razvija stopnja razvoja določenega družbenoekonomskega in družbeno-političnega sistema.
Razen ekonomskih učinkov izobraževanja prav tako ne moremo zanemariti vidika vzgoje in izobraževanja, ki predvideva, da se učenec — ■študent — ne izobražuje le za delo v materialni sferi družbene reprodukcije, ampak tudi za aktivno družbeno politično življenje, za nosilca razvoja samoupravnih socialističnih odnosov. Od izobrazbene strukture prebivalstva, kakor tudi od izobrazbene strukture in kvalifikacijske strukture zaposlenih, je v veliki meri odvisen odnos do dosežkov znanosti, tehnike in tehnologije in tudi smotrna in humana uporaba teh pridobitev. Pri tem ne mislimo le na povečanje produktivnosti dela, ampak tudi na medsebojne odnose v združenem delu in prispevek vsakega delovnega človeka v procesu dela (ožje) in v širši družbeni skupnosti (širše).
Na podlagLtega razmišljanja lahko ugotovimo, da je odnos družbenega sistema do sistema izobraževanja dvojen: družbeni sistem pričakuje od sistema izobraževanja strokovnjaka za določeno področje dela, obenem pa tudi razvitega samoupravljalca z visoko stopnjo družbene zavesti. Na osnovi te dvojne zahteve pa se formira in sproti spreminja (reformira) tudi koncept dela v sistemu izobraževanja.
Višji izobrazbeni nivo zaposlenih in s tem tudi višja samoupravna socialistična zavest, pozitivno vpliva na proces socializacije posameznika in njegove ožje okolice (skozi •njegovo interakcijo do okolja in sprejemanje okolja, oziroma odziv okolja na njegovo vključevanje v okolje), kakor tudi na uspešnost prilagajanja posameznika in njegove okolice nalogam kolektiva in družbe (večji obseg spoznanih nujnosti in na tej osnovi večja svoboda delovanja posameznika in njegove najožje sredine).
Izredno pomembno vlogo pa ima vzgoja izobraževanje tudi za racionalno in polnovredno izrabo prostega časa, ki se v zadnjem času bolj aktivno preučuje in ne predstavlja le priprave posameznika za ustvarjanje večjih ekonomskih učinkov. V sklopu tega mislimo na aktivno vključevanje posameznika v družbeno politično delovanje, v kulturno življenje, v zabavo, šport in dopolnilno izobraževanje. Prosti čas tako postaja aktivni del delovnika posameznika v katerem si ta posameznik pridobiva nove izkušnje za sodelovanje s sodelavci, za delo na razvoju samoupravnih odnosov, kakor tudi za sproščeno obliko pridobivanja novih spoznanj s svojega področja izobrazbe in ne nazadnje tudi krepitev.telesa (v okviru telesnokulturnih aktivnosti in nevezane rekreacije) v namen povečanja fizioloških sposobnosti ali — na kraju kra-
jev le nevezana oblika telesne sprostitve. Zaradi vedno večje potrebe po strokovnem in družbenem delovanju posameznika — samoupravljalca, pa je tako tudi njegov prosti čas prešel v študijske materiale in se s tem tudi podružbil.
Prava eksplozija znanstvenih dosežkov ob razvijanju vedno bolj humane in demokratične družbe zahteva od sistema vzgoje in izobraževanja, da vedno v večji meri služi napredku in blaginji človeka, ne pa da je oddaljena človeku v neustreznem znanju, ki producira neustrezno tehnologijo ... le po poti tesne povezanosti obeh sistemov omogočamo dialektično preobrazbo družbe. Znanje, tako na strokovnem področju, kakor tudi širše družbenem, mora postati aktivna prvina vsakega delavca, občana in ne le privilegij določenih sredin. Ob tem se spomnimo, da še vedno ne poznamo ustrezne strukture pri vpisanih študentih, saj se število študentov iz delavskih in kmečkih družin le počasi povečuje. Z novim dogovorom o oblikovanju in izvajanju štipendijske politike v' SR Sloveniji pričakujemo pozitivnejše rezultate, pri čemer bi morali upoštevati zahtevo, da je štipendijska politika le ena od oblik reševanja kadrovske politike ih da se mora razvoj izobraževanja demokratizirati in socializirati, in to v tolikšni meri, da bo dostopen slehernemu občanu. Težimo za tem, da bi zagotovili štipendije indr. možnosti vsem učencem in študentom, ki bi jim slabše materialne družinske razmere onemogočale doseganje želje-ne izobrazbe. Tako bodo določeni bolj enotni kriteriji štipendiranja v SR Sloveniji, bolj bodo izenačene možnosti kadrovanja organizacij združenega dela v manj razvitih in obrobnih predelih naše republike. Učence in študente bodo motivirali za študij v deficitarnih strokovnih področjih izobraževanja, ob kadrovanju in izločanju sredstev za štipendiranje, pa bodo organizacije združenega dela bolj neposredno posegle v koncipiranju učnih programov: povedale bodo lahko, kakšne profile kadrov potrebujejo in koliko so pripravljene, oziroma koliko so predvidevale v ta namen oddvojiti ustvarjenega dohodka. Učenci in študentje pa bodo motivirani tudi glede na njihov uspeh pri delu, s čemer se študij — učenje vse bolj približuje in izenačuje s pojmom: delo! Nagrajevanje učencev in študentov po delu — po doseganju učnega uspeha predstavlja pomembno vzpodbudo za povečanje obsega znanja in pri tem tudi ustrezno povečanje kvalitete znanja. S tem se skrajša čas študija in usmerjanje mladih, kar pa je oboje v skladu z družbenimi interesi.
Izobraževanje se v vedno večji meri smatra kot del narodne ,,industrije znapja" in vlaganje v izobraževanje kot eno od najrentabilnejših investicij. Investicije v „sivo materijo" kot osnovo razvoja družbe, močno vplivajo na ekonomski in družbeni razvoj vsake države. Število zaposlenih v izobraževalni dejavnosti je večje kot v številnih drugih panogah. V letu
1970 je bilo v šolskih ustanovah zaposlenih 232000 ljudi (za njihovo financiranje pa je bita danih 7240 milijonov dinarjev), kar je mnogo več kakor v tobačni industriji, grafični industriji, kemični in papirni industriji. Ta primerjava je prikazana ne le zaradi tega, da bi opravičevala pomembnost tega dela v družbi, ampak tudi zato, da nam pokaže na potre-bnost kompleksnega proučevanja vseh ekonomskih elementov, ki zahtevajo tako vsoto sredstev, tak družbeni status; na osnovi tega pa sprožila analizo razdelitve družbenih sredstev v sistem in znotraj sistema izobraževanja, analizo uporabe tako razdeljenih sredstev in ob tem ocena učinkovitosti izobraževalnega sistema. Pri tem pa se nam postavlja še vprašanje, kako sistem izobraževanja vpliva na ekonomski razvoj in v koliki meri je faktor tega razvoja.
Znanje — proizvod
Med inputi vloženimi v izobraževanje in investicijami za proizvajalna sredstva so bistvene razlike. Sredstva za proizvodnjo se relativno hitro amortizirajo (v zadnjem času ponekod celo med petim in desetim letom ali še prej, kar je davek hitrega tehničnega in tehnološkega razvoja) in s tem se zmanjša njihova vrednost za določen proizvodni proces, kakor tudi širši družbenoekonomski sistem.
Znanje pa se kot proizvod vzgojnoizobraževalnega procesa koristi dalje, skozi celotno delovno dobo in življenje delavca, s tem da ga pa moramo permanentno glede na nova spoznanja, obnavljati, dopolnjevati in poglabljati. S tem pa se veča tudi kvaliteta tega „proizvoda."
Začetni rezultati (memorirano znanje) storitev se preverjajo in interno vrednotijo (ocenjujejo) že v šoli, končno vrednotenje kvantitete in zlasti kvalitete znanja pa se opravi v praksi — v združenem delu eksterno družbeno vrednotenje).
Materialna osnova izobraževanja v našem sistemu še vedno ni zadovoljiva in zaostaja za obstoječimi potrebami, s tem pa ni v skladu z družbenoekonomskim razvojem naše samoupravne poti. Pri financiranju in razdelitvi stroškov za izobraževalne storitve so bili zlasti podcenjeni materialni stroški. Pri tem se postavlja vprašanje, ali lahko dosežemo zahtevam napredek na področju reforme izobraževanja, v kolikor bodo še v naprej materialna sredstva zadoščala le za „table in krede" (v svetu je že stalna praksa, da se v pedagoškem procesu uporabljajo sodobne naprave prenosa slike, skic ... in med njimi tudi šolska interna televizija idr.). Praksa govori, da tudi podpisani samoupravni akti o financiranju sami po sebi se niso dovolj. Glavni dejavnik medsebojnih odnosov ni usklajevanje potreb in možnosti po načelu vzajemnosti in solidarnosti, ampak tudi zavest samouprav-Ijalcev, je človek, s svojim stališčem do izobraževanja, do spoznavanja potreb po kadrih in poznavanja možnosti za pokrivanje teh potreb. Vse to pa moramo gledati kompleksno in seveda v razvojnem pomenul
Poleg tega pa tudi ni potrebno posebej poudarjati, da tudi položaj prosvetnih delavcev še vedno ni na zadovoljivi ravni. Tudi to seveda negativno vpliva na kvaliteto izobraževalnih storitev — to deta ni realno ovrednoteno, ampak celo podcenjeno! Pedagoški zlasti andragoški poklic tako ni dovolj zanimiv za boljše učence in tako tudi ne dobimo družbeno potrebne kvalitete kadrov, saj je npr. v bankah zaposlenih veliko število pedagoških delavcev.
Neustrezni materialni položaj učiteljev sili le-te v položaj, da si morajo poleg redno opravljenega dela iskati dodatne vire zaslužka in tako prehajajo iz družbeno potrebnega znanstvenoraziskovalnega in družbeno političnega dela v drobna opravila tretjerazrednega pomena — v zaslužkarstvo. Prav tako tudi ni treba komentirati pripravljanje študentov za vstop v produktivno in samoupravno skupnost. Brez dvoma niso dovolj le novi učni programi, ampak tudi aktivne in čimbolj aktivne in ustvarjalne oblike in metode dela, navajanje študentov zlasti na samostojno reševanje problemov in odkrivanje problemskih žarišč v razvoju ožjega, ka-
kor tudi širšega delovnega okolja. Ni samoupravna šola le tista šola, kjer se mnogo uči, ampak šola kjer se razvijajo demokratični samoupravni odnosi za vstop v živo vsebino združenega dela in v širšo družbeno skupnost. Kvaliteta vzgojnoizobraževalnega sistema pa je odvisna v veliki meri tudi od strokovnosti in družbeno politične aktivnosti kadra in ne nazadnje od družbenega vrednotenja osnovnega dela tega kadra.
Vse to nam kaže na zahtevo po usklajevanju in usmerjanju skupne akcije, na bolj dodelano akcijo za ugotavljanje kriterijev po delu, za vrednotenje potreb in elementov, ki omogočajo pokrivanje teh potreb. Pri tem pa moramo upoštevati tudi družbeno prioriteto njihovega zadovoljevanja. Odgovor na to lahko v veliki meri dajo analize stroškov in uspehi doseženi z uporabo novih profilov znanja v združenem delu. Vse večje zahteve po sredstvih in istočasno omejevanje možnosti (prejeti ta sredstva), narekujejo nalogo stalnega preverjanja ekonomske učinkovitosti uporabe razpoložljivih sredstev. Pomembno je imeti pregled nad smotrno porabo sredstev, ki so bila namensko razdeljena, ki se veča ob večanju stroškov namenjenih za zadovoljitev določenih dejavnosti (oziroma njihovih potreb). Iskati pota, kako čim bolje, hitreje in ceneje uporabiti družbena sredstva. Pomanjkljivosti in slabosti našega izobraževalnega sistema nas obvezujejo, da ugotovimo njihove vzroke in razvijemo metodologijo ukrepov, ki bodo doprinesli k odpravljanju teh pomanjkljivosti in kako povečati kvaliteto ter učinkovitost vzgojnoizobraževalnega sistema.
Vzgojno-izobraževalni sistem in študent
študenti so poleg učiteljev in porabnikov pomemben dejavnik v razvoju kvalitete vzgojnoizobraževalnega sistema. Vendar pa tudi pri njih ugotavljamo napake, ki so preveč množične, da bi lahko bile slučajne in nepomembne. Med drugim študentje masovno iščejo (ali zahtevajo) lažje vpisne pogoje, hočejo odlagati vojaški rok, kar je že urejeno, študirajo zaradi tega, da jjm ne bi bita treba prezgodaj stopiti v redno delovno razmerje, poleg tega pa še mnogi ne dobe štipendije za njihov željeni profil izobraževanja. Praksa kaže, da tudi fakultete in visoke šole, ki so sprejemale le najboljše dijake, uvedle sprejemne izpite in testiranje sposobnosti in kvalitet znanja dijakov, niso dosegle nekih pomembnih rezultatov pri trajanju študija in diplomiranju. Nedvomno bi lahko npr. že s temeljito revizijo učnih programov marsikje zožili učno materijo ter tako dobljeni obseg obveznega čtiva obravnavali bolj poglobljeno in ga nadalje razvijali tudi na podiplomskem študiju. Neučinkovitost sedanjegavzgoj-no izobraževalnega sistema naj ilustrirajo naslednji podatki: v obdobju med šolskimi leti 1947/48 in 1967/68 se je število izobraževalnih ustanov povečalo od 50 na 201, število študentov pa od 49000 na 210000; v tem času se je število učiteljev povečalo za 140 %, sodelavcev za 79 % in število študentov, vpisanih v prvi letnih za 32,5 %, medtem ko smo pri številu diplomantov dosegli le 1,6 % povečanje. Podoben primer srečujemo tudi pri osnovnem in srednješolskem izobraževanj j.
Vložena sredstva za šolanje strokovnjaka se po izračunih v tujini vračajo skupnosti v letu in pol po njegovi zaposlitvi. Upoštevati pa moramo še izgube zaradi nevključevanja v delovni proces in še izgube zaradi podaljšanega šolanja, ker le. nizek odstotek študentov konča študij v roku, velika večina p'a študij podaljša za leto in tudi več, vmes pa je tudi precej osipa.
Pri tem se pojavlja vprašanje ali ne bi mogli nekatere probleme rešiti na primer: z racionalnim trošenjem razpoložljivih sredstev, z adekvatnejšo mrežo izobraževalnih ustanov in večjo učinkovitostjo vzgojno izobraževalnega procesa. Kakšne so pri tem notranje rezerve, kakšen naj bo delež izobraževanja v razdelitvi narodnega dohodka in kje je zgornja meja možnosti za povečevanje materialnega položaj^ sistema vzgoje in izobraževanja. FRANC POŽGAN