Štev. 9.
V Mariboru, 10. maja 1897.
Tedaj XVIII.
Izhaja 10. in 25. dne
vsakega meseca.
Stoji za celo leto 3 ?ld. — pol leta 1 „ 60 četrt „ — „ 80 Posamezno štev.
15 kr. Oznanila lkrat natisnena od vrste 15 kr. Naročnina, oznanila in reklamacije
pošiljajo se upravništvu v Mari bor. Odprto reklamacije so poštnine proste.
POPOTNIK.
Grlasiio ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev".
Izd-a-jatelj ian. -\a.red.3a.i]s:
M. J. Nerat, nadučitelj.
Spisi in dopisi
pošiljajo se ure dniš tvu v Maribor,
Reiserstrasse 8.
Pismom, na katera se želi odgovor, naj se pridene primerna poštna
znamka. Na anonimne dopise se neoziramo.
Nefrantoraoa pisma,
se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo.
Utrinki iz socijalne pedagogike.
Piše Brin j o s. (Dalje.)
II. Iz družbenega nravoslovja.
„OkoIi svoje osi kroži zemlja; toda tudi okrog drugega središča se suče, okrog solnca. Tako se giblje tudi človeško življenje okrog smotrov svojega lastnega Jaz"; a izven samolastnega Jaz" žari se še solnce primernosti, solnce dobrega."	Laz aru s:
Grozničav strah spreletava človeško bitje, ako obdaje tema njegove, pestrega spreminjanja navajene oči; tajinstvena moč vleče človeškega duha iz duševne teme, v kateri ne ve, kje stoji in kam da drži steza njegovega življenja. Hlastoma poprime se sleherni človeški duh višjega smotra, ki mu ga dejajo njegovi verski propovedniki, da se otme neprijetne teme 111 da nastopi stezo proti solncu pravice in dobrote. Toda človek še ni zadovoljen se samim vodstvom od zunanje strani, ampak on povprašuje tudi svojo lastno notranjost, čemu ga je neki stvarnica postavila na svet, ki se natihoma, a tudi revolucijonarno pretaka iz oblike v obliko; on prerešetuje peneče se valove svojega duha, ko udarjajo ob pečine tradicije, on se potaplja na dno svojega duševnega morja, da bi našel in razkril smoter svojega življenja. Ta preiskovanja imela so že dober uspeh, in marsikateri srečen veleum nam je že zapustil svoje premotrivanje o namenu našega žitja v takozvanem nravoslovju, ki naj bi nam bilo v pomožnega vodnika, kjer nam na potu življenja zakrijejo temni oblaki luč resnice.
Ako se pa človek otrese ozkosrčnih nazorov, ki oklepajo le samolastni Jaz", ne oziraje se ne na desno ne na levo, ako se povzpne do ideje, ki se posebno za naših dnij začenja razžarevati od glave do glave, od naroda do naroda, do ideje, ki smatra posamezne osebnosti le planetom v osolnčju družbenem: tedaj je napočil tudi trenutek, ko se začenja posameznik povpraševati, čemu je neki človeška družba na svetu, kam kaže pravec njenega hotenja in teženja, — nakratko, postalo je potrebno družbeno nravoslovje. Ono naj bi bilo vsemu javnemu delovanju to, kar je individualno osebnemu: kažipot in solnce, okrog katerega se naj bi sukalo delovanje delavcev in delodajalcev, vladajočih in vladanih. Petero praktičnih idej, s katerimi je Herbart natanko določil vsebino nravnim principom, ki so dotlej le nejasno in presplošno določevali mejnike nravoslovju, teh petero nravnih idej pokaže se nam še v boljši luči, v istinito praktični obliki, ako jih obrnemo na družbo. Kakor opazuje individualno nravoslovje človeško dejanje in nehanje skozi steklo, ki se zrcali v nravnih bojab, v idejah prava, povračevanja, blagohotnosti, popolnosti in notranje svobode, istotako meri se tudi popolnost sleherne družbe ob svojih
9
vzorih: 1. ob pravili družbi, v kateri so utelešene vse zahteve pravice, 2. ob po-vračevalnem sistemu, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, 3. ob upravstvu, ki teži po tem, da se vsem udom družbe uresničijo njih opravičene želje, 4. ob sistemu omike, ki naj bi povzdignil duševno lindino človeštva in o. ob oduševljeni družbi, koja vse nravne zahteve tudi dosledno izvršuje
Ideja pravne družbe.*
Mislimo si več družbenih udov, katere navdaja jednako prepričanje, ki so se na-pili iz istega estetično-etičnega studenca nazorov, da prepir je nedvomno nekaj slabega, zaničevanja vrednega ; položimo nadalje vsem tem udom v dušo trdno voljo, da hočejo sleheren prepir zabranjevati in preprečevati: in naša predstava pravne družbe je v obrisu gotova. Le-ta družba ima dvojno nalogo: 1. ona mora vse tako urediti, da se prepir onemogoči in prepreči, in 2. da se prepir, ako se je že vnel, kolikor mogoče hitro poravna. Iz prve zahteve porodi se lastninsko in osebno, iz poslednje civilno in kazensko pravo.
Posamezne osebe, dasi tudi se naslanjaje na družbo, iščejo vendar središče svojega žitja in delovanja v samem sebi in težijo tedaj za osebnimi sebičnimi nameni. Ker pa preide to posamezno teženje v dejanja, ki nastopajo na skupnem torišču, morajo se raznotere volje križati in zadevati druga ob drugo. Kjer je več volj obrnjenih na jeden in isti predmet, začne se prepir. Ako se prepir ne zaduši v klicah, razširja se na vedno večje kroge in žuga vso družbo uničiti, kajti v večji meri mu ni vest in zdrava pamet v sodnico, ampak fizična moč, ki s topovi in meči dokazuje svojo pravico. Zabranjevanje prepira je slehernemu posamezniku in tudi družbi nravni imperativ, ako noče, da bi vojske pokončale njih za delo ustvarjena telesa in ne podivjale njih blagoubranih duš.
Da se prepir kolikor toliko onemogoči, jeli so člani družbe smatrati pravice, ki se same po sebi razumejo, kot neko pogodbo, ki jo ima spoštovati sleherni posameznik, ako noče zadeti na odpor vseh drugih članov. Herbart pravi: „Vsi morajo vsem prepuščati vse v vsestransko uporabo". Ako prepusti posameznik vsem drugim sočlanom vse predmete, ki so jih že dosedaj posedali, prepustiti mu morajo tudi drugi last, ki jo smatra za svojo. Pravica o kateri reči samolastno odločevati, prepustivši vse druge reči ostali družbi, tvarja lastninsko pravo.
Ali traja lastninsko pravo še tudi po smrti? Mrtev človek gotovo nima nikakoršne pravice; saj še celo njegovo pravo osebne prostosti, ki vendar daleč presega vso mate-rijelno posest, z zadnjim zdihljejem izgubi vso svojo veljavo! Mrtveci so brezpravni. Toda, usiljuje se nam zopet drugo vprašanje: ali ima posameznik pravico, da odločuje o svojem imetju za slučaj smrti že za časa svojega življenja ? Pojem lastninskega prava, ki določuje, da se ima vsakemu posamezniku prepustiti njegova posest v vsestransko uporabo, nagiba nas, da priznamo njegovo kompetentnost. Nauki socijalizma dokazujejo pa obratno, da človek nima pravice odločevati o svojem premoženju z oporoko, in opirajo svojo trditev na dva tehtna razloga: na nravno idejo blagohotnosti, ki zahteva, da se naj vsem družbenikom njih opravičene želje izpolnujejo, in na idejo povračevanja, ki ne dopušča, da bi se zasluge starišev povračevale brezmejno na nravno indiferentni volji novorojencev, a zasluge aktivnih močij ostale naj bi nepoplačane. Tu vidimo prvikrat raznovrstne nravne ideje v nasprotju, koje se more odpraviti le po umnih določbah družbe.
* Družbeno nravoslovje v pričujočih „utrinkih" naslanja se večinoma na Herbart-ovo „Praktische Philosophie" in Nahlovskega „Allgemeine Ethik"
Stvari, ki obdajajo človeka in koje tvarjajo njegovo lastninsko pravo, zvezane so z njegovim Jaz" veliko rahlejše, kakor nekatere druge naravne pravice, ki so tako-rekoč že del njegove duševnosti; na pr. njegovo nravno prepričanje, samostojnost, dobro ime, itd. S temi določujočimi znaki izgubila bi njegova osebnost svoja družabna tla, ki jo povzdigujejo visoko nad živalsko življenje. Suženjstvo in tlačanstvo bije v lice tej zahtevi, kajti ono si prilastuje nenaravno pravico, odločevati o osebni prostosti svojega bližnjega. Da se družba temu nedostatku ubrani, zavedati se morajo njeni člani nravnega zahtevanja, ki dovoljuje sleherni osebi, da sme svojevoljno odločevati o svojem življenju, dejanju in nehanju: ona si ustavi pravo osebne prostosti.
Dostikrat pa samo po sebi razumljive pogodbe, bodisi da so tudi pisane, ne morejo zabraniti, da bi se tu in tam ne našle kakšne skrivne vratice, ki so prebrisanemu zavijalcu dobrodošle, da začne prepir. Večkrat nastane prepir tudi zbok nejasnega ali pomanjkljivega besedila. V obeh slučajih zadenete dve nasprotni volji druga ob drugo, kojih sleherna se napenja, da bi se obdržala na pozorišču. Kdo naj sedaj odločuje? Ali se naj vsa stvar prepusti prepiralcema ? Gotovo ne, kajti vsaka stranka hotela bi svoje tolmačenje imeti za pravo in prepir postal bi trajen. Da se družba temu izogne, treba je, da postavi iz svoje srede sodnika, ki naj v teh slučajih odločuje po gotovih vodilih. Ta vodila ali norme, po katerili se nejasni slučaji odločujejo, imenujejo se civilno pravo. Za prepire med celoskupnimi narodi in državami dogovorjena so posebna vodila, ki tvarjajo mej narodno pravo.
Slednjič je potrebna še jedna uravnava v varstvo prava družbenikov — k a-zensko pravo. Nahajajo se namreč tudi taki prestopki pravic, katerih ne more popraviti in ublažiti nobeno civilnopravno zadoščenje. Ako izgubi družba po umoru ali po pohabljenju katerega svojih članov, ne more ji ga nadomestiti nobena naredba, nikdo ji ne more do cela izpolniti nastale praznine. Da se zabrani tako kruto uničevanje prava osebne prostosti, treba je, da postavi družba krepke zabranjujoče ali represivne jezi, ki odbijajo valove slepe strasti. Splošen pritisk na voljo, ki povzročuje medsebojno spo-razumljenje, da se bo zločincu v slučaju prestopka povrnila bol, kojo je izvršil na svojem sodružbeniku, vzdržavati mora jih v meji pravice. Kaznjenec sc ne more pritoževati zaradi motenja svoje osebne prostosti, ker je že poprej vedel, kake posledice bode imelo njegovo dejanje, in ker tisti, ki pravic svojega bližnjega ne spoštuje, tudi ne more zahtevati, da naj drugi njegove uvažujejo.
Vse te omenjene pravice, katere zahteva zdrava pamet, kot tirjatve praktičnih (moraličnih) idej, imenujemo pri rodne pravice, kajti vse, kar je pametno, je tudi naravno; istinite „pravice" postanejo pa te naravne ali pametne tirjatve še le tedaj, ako si pridobijo v krogu družbe po občnem priznanju vseh njenih udov splošno veljavo.
Dandanašnja oblika pravne družbe v evropskih državah je večinoma le krinka pravice. Duh „prepuščanja", ki je brv od taktičnega posestva k pravičnemu, postaja tem redkejši, čim bolj se po upravi in postavodaji utrjuje sankcija dosedanje razdelitve javnega in privatnega prava, v okovih katerega se ni mogoče pojedincu gibati tako, kakor bi se mogel, da se prirodno pravo izvede. V tem slučaju mora stopiti se silo zapovedujoča država na poprišče pravice, da vsaj provizorično „zlima" nasprotujoče si zahteve, katere naj bi zavest pravnega prepuščanja spojila v harmonično celoto. Vedno glasnejši postajajo klici po policiji, ki bi naj varovala kupičke in kupončke proti slojem brez pravne zavesti; vedno bolj se množijo vrste vojščakov, ki bi naj državo branili proti svojim podložnikom in proti poželjivim sosedom.
Prirodno pravo je še dosihdob večinoma puhla pena, kajti največje podlosti, ne-naravnosti in bedastoče imajo tu in tam pečat pravice. Vse pravice se razvijajo tekom
u*
časa. zgodovinsko: da le kroži vsota naravnih pravic v zavesti najširših slojev človeške družbe, njih spojitev z dejanskimi razmerami je le še vprašanje časa. Protisloven, a dandanašnji še resničen izrek: surnmum jus, summa injuria (največja pravica je največja krivica) izgubiti mora v neprestanem napredovanju rodov svojo veljavo; a od prosvet-ljenosti in dobre volje tistih, ki uživajo najmastnejše deleže, je odvisno, bo se li izvrševal prehod od zgodovinskih pravic k prirodno-nravnemu pravu mirnim potoni razvoja,
ali pa na porudelem pozorišču katastrof in prevratov.	(Dalje sledi.)
----
Formalne stopnje.
Piše Matija L i c h t e n w a 11 n e r.
V začetku tega stoletja poklonil je Herbart pedagogiškemu svetu knjigo, s katero je utemeljil stavek : »Pedagogika je znanost". Ta njegova knjiga je prvo delo, katero svoje teorije nasprotno empiričnemu načinu, ki je do one dobe vladal v pedagogičnej književnosti, psihologično utemeljuje. Toda Herbart-ove velikanske ideje bile so v onih viharnih časih glas vpijočega v puščavi. Napoleon drvil je takras se svojimi četami kakor burja po Evropi, ves svet bil je polu bojnega vrišča njegovih armad, in narodi, v svesti si svoje onemoglosti, mislili so le na svojo rešitev.
Pa tudi potem, ko je narodom zasijala zopet zlata svoboda, ni bilo pravega zanimanja za Herbart-ove ideje, ne pravega veselja in navdušenja za proučenje njegovih spisov. Med vzroki temu indiferentizmu pa gotovo ni bil zadnji ta, ker je Herbart-ovo stališče bilo popolnoma novo in jezik v njegovih spisih težko razumljiv. Herbart ostal je torej tudi v mirnih časih glas vpijočega v puščavi, in desetletja so minula, predno so se začele ideje, v njegovih spisih izgovorjene, širiti med pedagogiškim svetom. Bazen Stoy-ja bil je posebno Ziller, kateri se je vglobil v Herbart-ove spise in kateri je tudi začel njegove visoke ideje tolmačiti in pojasnjevati — in danes je število peda-gogiških privržencev Herbart-ovih dokaj veliko.
Ti provzročili so veliko gibanje med pedagogiškim svetom, kateri se je vsled nasprotujočih si nazorov razcepil v dva nasprotna tabora. Huda borba se je vnela zaradi Herbart-ovega sistema, boj, kateri je v nekaterih spisih skoraj prekoračil meje dostojnosti, a bil je zopet vendar potreben, ker je ločil v Herbart-ovih in v spisih njegovih privržencev zrno od plevela.
Med tem pa, ko je valovito pluskanje tega gibanja na pedagogiškem polju vse severne šolnike vzdramilo. med tem, ko je bilo pereče vprašanje o Herbart-ovem sistemu tamkaj na dnevnem redu, vladala je pri nas tihota kakor v grobu. Herbart-Ziller-jevo gibanje bilo je in je še danes za nas večinoma boj daleč tamkaj v Turčiji. Le tu in tam bavijo se posamezniki s tem vprašanjem, redkokedaj pretresuje se ta predmet v društvenih zborovanjih ali uradnih skupščinah. Vzrok tem pojavom je deloma žilavost, s katero se včasih oklenemo svojih lastnih idej in starih podedovanih nazorov, katere smatramo seveda kot najbolje, deloma trdoglavost, katera prezira vse, kar ni v domačem zeljniku zrastlo, da si je zeljice, ki je vredno, da se presadi v materino zemljo ter tudi tukaj udomači. Ce nočemo na pedagogiškem polju zaostati, moramo se tudi mi slovenski učitelji ozirati po daljnem svetu čez domači plot.
Srečna in hvalevredna bila je torej misel stalnega odbora učiteljstva mariborskega okraja, da je spravil na dnevni red zadnje uradne učiteljske konference jeden del Herbart-Ziller-jevih teženj, namreč Herbart-ovo idejo o formalnih stopnjah, idejo, katero smatrajo Herbartovci kot temeljni steber svojih teženj.
Idejo o formalnih stopnjah pri pouku oživotvoril je v glavnih potezah Herbart sam. Ziller in njegovi privrženci so pa to idejo dalje razvijali in širili. Predno ko poskušamo tolmačiti bistvo formalnih stopinj, kakor so se razvile do današnjega dne, bodi nam dovoljeno, načrtati v kratkih potezah temeljne misli Herbart-ove o njegovej ideji formalnih stopinj.
Začnimo s pojmom o apercepciji ali primeni!
Če vpliva kaj novega — nazor, prestava, sodba, pojem — na naš notranji svet. vzbude se v našej zavesti po zakonu posrednjega ali neposrednjega obnavljanja ali reprodukcije vse slične ali sorodne predstave ter hite novemu pojavu nasproti. Novi pojav se zaradi večje ali manjše jakosti starih predstav izpremeni, istodobno se pa tudi stare predstave predrugačijo. To spajanje ali združevanje novih predstav se starimi z ravno omenjenimi posledicami imenuje Herbart apercepcijo ali p r imen o.
•Duša se pa mora tega združevanja prostovoljno, toda z vso močjo udeleževati. To prostovoljno, živahno sodelovanje naše duše pri tem spajanju naziva Herbart zanimanje.
Zanimanje pa se pri apercepciji pojavlja na različne načine. Herbart imenuje to mnogostransko delovanje zanimanja naravnost mnogostransko zanimanje.
V dosego tega zanimanja pa zahteva:
a)	vglobljenje: Kdor se je že kedaj kakemu človeškemu umotvoru z ljubeznijo ga opazovaje približal, on ve, kaj se pravi vglobljenje. Vse ovirajoče predstave obmolknejo v takem položaju in duša, baveč se samo z jedino jo sedaj zanimajočo predstavo, le uživa.
b)	pomišljanje: Po mnogovrstnem vglobljenju zadobe se mnogovrstne predstave. Te predstave dado se med seboj primerjati, dado se pa tudi primerjati in združiti se skupino starih predstav. To pregledno združevanje raznih predstav imenuje se po Herbartu pomišljanje (Besinnung).
Vglobljenje skrbi za jasnost predstav, pomišljanje pa jih pregledno združi. Vsaka apercepcija vrši se na podlagi teh pojavov in ravno iz njih izvaja Herbart svoj nauk o formalnih stopnjah. Vsak pouk je po Herbartu apercepcijski proces. Vsled tega razločuje pri obravnavi vsake učne celote štiri stopnje.
1.	Duša se vglobi v pojedinost. Baveč se jedino le ž njo, postane jej ta pojedinost popolnoma jasna. Herbart imenuje zaradi tega to stopnjo jasnost.
2.	Vsled tega, ker se vglobljenja menjavajo, združujejo se predstave. To stopnjo naziva Herbart združevanje ali asocijacijo.
3.	Med tem, ko se vglobljenja menjavajo ter provzročajo združevanje predstav, pomišlja duša, t. j. ona si vstvari sedaj pregled o predstavah. Ta stopnja imenuje se po Herbartu siste m ali od m išlj an j e.
4.	Te tri stopnje bile bi dovolj, da se zahtevam apercepcije ustreže. Toda vse, kar se s poukom doseže, treba je spraviti v nekako zvezo s praktičnim življenjem; vsak novi plod pouka treba je v tem smislu izkoristiti, da se ukrepi učenčeva volja. Zaradi tega zahteva Herbart še jedno stopnjo ter jo imenuje metodo. Že sedaj opomnimo, da je za to stopnjo izraz „poraba" primernejši.
Nikomur ne bode prišlo na misel oporekati tej razdelitvi, ki se odlikuje osobito po svoji jednostavnosti. Pa če smatramo drugo stopnjo le kot pripravo za stopnjo sistema, postane Herbart-ov učni stroj še jednostavnejši.
Pri tem takem razločuje Herbart :
1.	jasnost kot stopnjo vglobljenja;
2.	sistem kot stopnjo pomišljanja in združevanja;
3.	metodo kot stopnjo porabe.
Herbart zahteva dalje, da se te tri oziroma štiri stopnje vpoštevajo pri obravnavi tudi najmanjših učnih celot. Vsako teh stopinj je po označenem vsporedu istovredno povdarjati in Herbart smatra pouk, kateremu so podlaga te štiri oziroma tri stopnje, kot najbolj uspešnim, trdeč, da je to najsigurncjša pot do samostojnega mišljenja.
Po teh uvodnih mislih, katere je bilo vsekako treba navesti, tolmačiti hočemo sedaj bistvo Herbart-Ziller-jevih formalnih stopinj, t. j. formalnih stopinj, kakor so se razvile na podlagi Herbart-ovih teorij po njegovem učencu Ziller-ju in njegovih privržencih do današnjega dne.
Ziller je bil, ki je s svojimi somišljeniki najbolj povdarjal, da je treba Herbart-ove formalne stopnje uvesti v prakso. On torej na tem polju ni kaj novega vstvaril, pač pa je prvi spoznal praktično vrednost te teorije. Ziller začel je torej teorijo formalnih stopinj mnogostranski pojasnjevati ter za prakso prirejati. S tem si je pa ravno pridobil velikih zaslug.	(Dalje sledi.)
<3=$©—-
Idealizem in šola.
Govoril nad učitelj M. Ig I ar pri zborovanju učiteljskega društva za celjski in laški okraj dne
7. marcija meseca 1897. 1.
(Konec.)
Ne zabimo tudi, odgajati učenca k	roke. — Bolje je, da otrok nima pravega
resničnosti, k resničnosti tudi v takem po-	občutenja, da lepega in blagega prav ne
ložaju, če bi na prvi hip tudi njemu sa:	občuti; bolje je robata resničnost, kakor pa,
memu utegnila biti neprijetna. Kako grdo	da bi si otrok prizadeval tako govoriti,
je, če je človek tako malo možat, tako	kakor drugi radi slišijo ter blatil ideal re-
strahopetljiv, da si resnice povedati ne upa!	sničnosti! Tako se odgojujejo ljudje, ki
Prav je, da se sramuje svoj pregrešek	svoj plašč ne obračajo po resnici, ampak po
razodeti; pa resnico mora toliko možato ljit-	vetru. Vsaki dan molimo: . . . „pridi k
biti, da jo govori, če ž njo izpove tudi	nam tvoje kraljestvo!" To kraljestvo se
svoj lastni sramotilni pregrešek. Zato se naj	bode širilo po svetu, ako bode svet ko-
varuje pregreškov, da sam sebi sramote	prnel posnemati božji ideal resničnosti. Po-
delal ne bode. —■ Kdor pa iz bojazljivosti	tem bode izginjevala hlimba in lokavstvo,
laže, je pravi figamož! — Sailer pravi, da	deležni bodemo sreče, ki izvira iz zaupanja
imajo otroci nespačen obraz, ker izrazuje	človeka do človeka, iz zaupanja do ljudi,
ijotranjo resničnost; Campe pa nasprotno,	V resnici srečne ljudi odgojevati, pa je
da se otroci že pri treh letih znajo hliniti.	ideal vzgoje. Doseči se le da, ako se tudi
Ako je to resnično, kako se znajo že lili-	približujemo sredotočju idealno-nravnega
niti, kadar jih (če so bili doma napačno	zuačaja: — praktični ideji dobrohotnosti,
izrejeni) v sedmem ali osmem letu v šolo	Dobrohotnost duoži našega bližnjega
dobiš! — Tukaj se je treba z vso močjo	bitnost z našim boljšim „jaz", sili nas, njega
dela poprijeti. Ne pripusti, da bi otroci ob-	blagor pospeševati, ravna se po evangeljskih
hlinili čutke. Svet sicer hoče, daje človek	besedah: „ Ljubi svojega bližnjega, kakor
gladko olikan; ljudje le preradi sleparijo	samega sebe". Dobrohotnost je najboljši
vzamejo za resnico in skremženo občutenje,	boritelj zoper najhujšega sovražnika ide-
velja že za srčno čutenje. Najboljši ljudje	aliznia, koji se v srcu rodi, zoper sebičnost,
se vijejo in pripogujejo ter uklanjajo, ka-	Egoizem in samopašnost sta grobokopa
kor svet tirja, ker je že enkrat navada,	idealizmu; ona sta moralični strup posa-
da se človek veseli brez veselja in sočutja	mezniku, celemu narodu! — Glavna naloga
in hvali ali pa graja, kar je njegovemu	odgoje je tedaj tudi, iztrgati strupeno ze-
notranjemu prepričanju ravno nasprotno. —	ljad sebičnosti in samopašnosti iz src naših
Če ne zadušiš takega neresničnega čutja,	odgojencev, ter tja zasaditi milo cvetlico
odgojil boš hinavce in hlinee!	usmiljenja in kot kraljico vseh cvetlic, rožo
Nikdar otroku ne zameri, ako ti prav	humanitete. Za prihodnji zarod naj bi ne
odkrito pokaže svoje srce, kajti le tako	veljale več besede Hamerlinga, ki toži: „Ni
zveš, kje najbolj potrebuje tvoje zdravniške	mostu od enega bitja do druzega. Vsak je
sam za se. Vsak se ozira le na se, in hoče le sebe. in pozna le sebe, razumi le samega sebe". — Le tisti, ki čuti veselje in gorje svojega bližnjega v svojem srcu kot lastno, zmožen je naj plemenitejših čutov, najple-inenitejših činov.
Naša sreča je v trdni zvezi se stanjem našega srca; v njega spreminjajočem se čutenju leži naše veselje in gorje. Skrbimo zato, da bode v otročjem duhu in srcu vladala tista tiha, mirna, si vedno jednaka, zadovoljna veselost, ki je podlaga dušnemu blagostanju in o katerej Jean Paul pravi, da je nebo, pod katerim vse zori, samo strup ne. Ne pustimo, da bi se otročjega duha polastila dolgočasnost in lenoba, — zato mora pouk biti zanimiv, nazoren; — pa prenapenjati ga tudi ne smemo, sicer se ga polasti nevolja in onemoglost, vzrok čmernosti. Branimo torej otroka kolikor je mogoče vsega, kar bi muv vtegnilo srce omračiti, ali zdivjati ga. — Škodljivo pa bi bilo, ako bi otroka tako rekoč pod steklom shranjevali, ter ga hoteli obvarovati vsake zo-pernosti in neprijetnosti, kajti le prepotrebno je, da se že otrok vadi pretrpeti in prenašati trpljenje in britkosti življenja, da pozneje ne bode obnemogel in obupal, ako ga bodo trle nesreče in britkosti, da bode junaško vzdignil glava če bodo leteli po njem osode ljuti udare*
Primanjkuje mi časa, označiti tukaj način, kako obravnavati v šoli učne predmete, da bi služili v prav velikej meri idealni omiki. Le najvažnejše hočem imenovati.
V prvej vrsti imenujem veronauk.
Navadno se v ta pojem mešate dve reči, med seboj zelo različni: vera srca in vera razuma. Vera srca določuje naša djanja, dolžnosti človeka; vera razuma pa se peča s čeznatornimi in prihodnjimi rečmi. Ta je prav za prav stroka vede in se mora v ljudski šoli več ali manj umakniti veri srca. Zaradi tega ne bi zadostovalo, da bi učenec verske nauke in nravstvene nauke razumil in memoriral, temveč okleniti se jih mora s celo svojo dušo, s celim svojim srcem; veronauk torej ne sme biti le telo-vadišče spomina ali uma, temveč živelj srca. Tudi veronauk se mora začeti kot nazorni veronauk. Za nazorovanje nam tukaj lahko služi vse, kar je Bog vstvaril: živali in rastline, hribi in doline, zemlja in nebo, solnce, luna in brezštevilno zvezd, ki molče na nebu leskečejo in vendar tako j glasno govore. Ko otrok z začudenjem vse to gleda, se v ponižni ljubezni vda Tistemu, ki je vse to vstvaril. Sedaj je čas, otroka
seznaniti z onimi prečudnimi zgodbami svetega pisma, z zvišenimi izgledi človeške popolnosti; zdaj bode čas, da se otrokom razvije posebni ideal vsakega kristijana, življenje Odrešenika sveta. Ta ideal naj ogreva in ogreje mladini srce, da v življenja borbi iz njih src nikdar izginil ne bode.
Za veronaukom imenujem sedaj pouk v maternem jeziku.
Gospoda moja! kedor svoj materin jezik zaničuje, je gotovo grd nehvaležnež, je egoist in materialist ali še kaj druzega; tako nas vsakdanja skušnja uči. Kdor pa ima tako „lepe" lastnosti, ta nikdar ni bil in ne bode pravi idealist, ki je steber človeške družbe.
Zaradi tega naj učitelj skrbi, da se bodo otroci v ljudski šoli kolikor pri naših razmerah le mogoče, izobrazili v svojem. jeziku, ki je podoben pisanej livadi. Na tej livadi se naj skrbno gojijo vse lepe cvetlice in saduuosna zelenjad, plevelj pa povsod izpuli.
V maternem jeziku je gotovo lože hitro napovedovati tudi v drugih predmetih. Ljubimo in neguj mo torej naš mili materin jezik, on nam naj bode lestva, po katerej se bode ves naš narod spel na višjo stopinjo kulture. — Pa jezik je le sredstvo, višja kultura je cilj. Zato je ljubezen do njega relativna, omejena in podrejena višji ideji splošnega napredka. Ne morem si kaj, da ne bi tukaj navedel besed, v tem smislu zgovorjenih po slovenskem Felbiger-ju, našem Slomšeku. Glase se doslovno: (Con-sideration au die Alumnen 1861) „Liebet die Muttersprache, das Erbtheil unserer El-tern, das theure Vademecum unserer ge-liebten Mutter. — Doch vergesset nie, dass sie nur Mittel — kein Selbstzweck sei — und ziebet nie am Joche jener Ultras, die Alles — sogar den Glauben tiir die Sprache aufs Spiel setzen — Alles, alles feinden und verachten, was nicht ihre Zunge spricht. So ein Ultranismus bringt uus eine neue Menschenfresserei — und bereitet uns den furehtbarsten Vertilgungskrieg. Die Extreme beriihren sich und bringen nie etwas gutes. — Unsere Aufgabe ist nicht andere Sprachen zu vertilgen — sondern unsere Muttersprache zu Ehren zu bringen". Naš jezik pa se bo tembolj čislal in spoštoval, čimbolj bodemo omikani, čimbolj bodemo duševno in mate-rijelno močni, čimbolj bodemo našemu narodu in tako tudi človeštvu sploh pripomogli na višjo stopinjo kulture.
Zato se naj uči mladina svojega mate-rinega jezika, naj srka blaženost iz milih Dalje na strani 138.


— 136 —
(Profesor L. Lav t ar.)
Načrt za računanje na II. Učni
Ura v	Šolsko					
	prvo		d r u g o		tretje	
	neposredno	posredno	neposredno	posredno	neposredno	posredno
1.	Stevne vaje A, B	Vaje: 14+3 (1. rač., 17)	Namesane oblečene naloge (2. rač., 67, 68)	Vrste: 1 v 1 = 1 v2 = itd.		Vrste vseh znanih stopinj za seštevanje
2.	Znane mere v redu	Vrste: 10+1 10+2 11 + 1 12+2 itd. itd.	detto.	Vrste: 2	X . =2, polov, od 2=. 3	X . =3, tretj. od 3=.		Vrste vseh znanih stopinj za odštevanje
3.	Oblečene naloge	8+ .=10 (1. rač., 17)		Vrste: polov, od 2= n n 4= itd.	•	detto.
L	•	Vaje: 9+2= (1. rač., 18)		Shvatba štev. do 100 (2. rač, 4,5)		detto.
5.		Vaje: 15—5, 18—4 (1. rač., 18)		detto.		Vrste za množenje z osnovnimi števili
	Števne vaje A, B — Vaje 14+3 — Vrste: 10+1, 11+1..., 10+2, 12+2... Vaje: 8+ .=10, 9+2=., 15—5, 18—4 — Znane mere v redu — Oblečene naloge		Vrste: 1 v 1 =, 1 v 2 = itd. 2x .=2 polov, od 2 = 3X.=3 tretj. od 3 = itd. itd. Shvatba števil do 100 — Namešane oblečene naloge		Vrste vseh znanih stopinj za odštevanje — Vrste za množenje z osnovnimi števili	
— 137 —
jednorazredni ljudski šoli.
(Dalje.)
načrt.
1 e t	O					
četrto		peto		6. 7.	in 8.	s SI "S
neposredno	posredno	neposredno	posredno	neposredno	posredno	H
(	Kratka izvaja pravila za," pism. deljenje z osnovnimi števili po znanem načinu		Množenje celih števil, dec. in na-vadn. ulomk. a)	čisto, b)	oblečeno		i Telesnina cilindra in stožca	
	detto. ■		detto.		detto.	
	Vaje v deljenji z osnovnimi števili		detto.	Mere v redu, njih zveza z metrom, n. pr.: 11 je 1 dm3	Namešane naloge o izračunanju telesnine	39.
	detto. Pri vsaki vaji pa podčrtaj vsak delni divideud		Deljenje celih števil, decimalnih in navadnih ulomkov a)	čisto, b)	oblečeno	detto.	detto.	
	detto.		detto.	- ■	detto.	
Kratka izvaja pravila za deljenje z osnovnimi števili ; vaje — Delni divideudi		Množenje in deljenje celih števil, decimalnih in navadnih ulomkov a) čisto, b) oblečeno		Telesnina cilindra in stožca Namešane naloge o iz- računanji telesnine — Mere v redu, njih zveza z metrom		
(Konec sledi.)
pesmi in spisov domačih pesnikov, naj srka iz njih estetično čutenje, naj se napije iz njih tistega idealizma, ki je navduševal tudi naše najboljše pesnike.
Kaj pa petje?
Kant pravi: razven pesništva ima glasba največjo moč do srca, in Plato filozofira: glasba je nravstveni zakon; njej se zahvaljuje svet za svojo dušo, duh za peruti, fantazija za let, žalost za milobo, vse za veselje in življenje; godba je duh redu in je v zvezi z vsem blagim, pravičnim in lepim, kojo nam predočuje. Pesništvo v družbi z glasbo, to je petje, očara človeško srce. Znamenita je podoba grškega Tirteja, ali Arijona, ali Orfeja, ki je se svojim petjem ganil ne samo ljudi in živali, ampak celo rastline in kamenje.
Mogočno vpliva petje na razvitek mo-raličnega čuta. In naša narodna pesem, ali ne dokazuje dovolj, kako globoko in milo, kako krepko in plemenito da čuti slovensko srce ?!
Spominjam se predlanskega potresa. — Veliko bede: — veliko pomoči; v nesreči se skuša človeško srce. Marsikatero, posebno v prestolici našega cesarstva, se je pokazalo kot plemenito in blago, kot zlato srce! — Drugo je znano! — In tako nam še vsem veselja utriplje hvaležno srce, da je naše petje pred kratkim še bolj zaslovelo po mili Avstriji in še dalje po svetu.
Mnogo naših pesmi popeva naravo, mili naš slovenski kraj, našo lepo domovino, popevajo ka j rade vojaški st in, v katerem je že marsikateri slovenski sin pustil življenje za domovino in cesarja. Pa ravno zaradi tega, ker so Slovenci že tolikokrat oteli svojo ljubo domovino pred krutim sovražnikom, prelivali za njo svojo srčno kri, hrabri in zvesti do smrti svojemu cesarju, ravno zaradi tega tako iskreno ljubijo svojo milo domovino in res s pobožno navdušenostjo poje Slovenec: „Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo".
Budimo tedaj pri učencih ljubezen do petja, ono je vratar srčne plemenitosti in kreposti — idealizma.
In realije?
Celo pouk v realijah — in ne v zadnej vrsti — bode služil temu smotru.
Naslanjajoč se na spis: „Der natur-geschichtliche IJnterricbt in der einclassigen Volksschule",* spisal ravnatelj gospod H. Schreiner (takrat še profesor v Bolcanu), naj navedem nekaj momentov, na katere
* in na poročilo o tej knjigi v „Popotniku" 1889, str. 338 ... J. Koprivnik.
se je posebno ozirati, da prirodopisni pouk blaži srce otrok. — „ Treba je le oči odpreti, da se kaj lepega vidi, bodi si list, cvet, gozd, orjaški hrast ali drobna alga. Kakšna harmonična sestava boji na cvetočem rožnem grmu, jetrniku, potočnici, v cvetju stoječem travniku, jesenskem gozdu itd. Glejte lilije na polju! Povem vam, da : tudi Salomon v vsej svoji krasoti ni bil lepši od jedne izmed teh." — Z živim opazovanjem se pospešuje poetično idealno predočbovanje prirode. Da ima takšno pre-dočbovanje v mišljenju priprostega naroda že svojo podlago, kažejo mnogi poetični zaznamki prirodnin, kakor: pastaričica, ribič, spominčica, ključek, zvonček, šmarnica, velikonočnica, binkoštnica, ozimica in druge. Za poetično-idealno predočbovanje se mnogokrat poda prilika pri opazovanju življenja J živali. Ne utriplje li človeku radosti srce, ' ko nastopi pomlad se svojim petjem in na tisočero k novemu delovanju izbujenim življenjem? Kaj opevajo pesniki rajši od prirode, od kod dobivajo lepših podob svojim umotvorom, kakor od narave? Takšne umotvore, naj si bodo pesmi, opisi ali orisi, je vpletati v naravopisni ali naravoslovni pouk, ako so drugače primerni. Ni li tudi Gospod sam rad jemal poučne podobe iz narave? Parabola o sejalcu, o dobrem semenu, ženo-1 fovem zrncu itd.
Prirodopisni pouk ima na nravnost otrokovo vpljivati v dobrem smislu. Tiho. modro in dobrotljivo varstvo božje v naravi mora srce učenčevo ogreti V vsaki živali, v vsaki rastlini mora spoznati živo bitje, stvar božjo, katera se svojega življenja veseli, kakor človek, in katera ima v velikem gospodarstvu narave izpolniti svojo nalogo. Tako pride spoštovanje do tujega življenja v otrokovo srce, sočutje do rastlin, živali in ljudi se zbudi ter nagiba otroka voljo, da hoče in dela dobro.
Pouk v prirodopisu, prirodoznanstvu sploh, mora dalje najvišje izmed vseh čutenj, versko čutenje, vzbujati in krepiti. V zakonitosti prirodnih prikazni vidi otrok vladati božjo voljo, v njih spozna svojega nad vsem modrega in predobrotljivega Boga.
Tako postane njegova vera živa, razsvetljena in prosta temnih sanj in krivo-vere; otrok spozna, da ne hodi po dolini solz, ampak po lepi zemlji, katero je vstvaril in tako modro uredil dobrotljivi Bog. Ni li v spoznanju natančno urejenega iu točnega kolovratenja, v spoznanju večnih nespremenljivih zakonov, neprenehanega hotenja, delanja in tvorjenja; v spoznanju brezkončne
mnogoličnosti v nezmernem, velikem in dobrem, obilo verskih momentov? Ne vodi li spoznanje, da vse, kar je živega, mine, nekaj nespoznanega in neodkritega pa ostane; ne vodi li misel, da vse materialne podobe sveta minejo, duh pa, ki jih sestavlja, ostane od vekomaj do vekomaj tisti, naravnoč do misli na večnega Stvarnika?!
»Resnično, resnično vam povem, nebo in zemlja bode prešlo, moj duh pa ne bode prešel!" Ne sili li spoznanje jedinstvene prirode, v kateri se kaže človek v vsej svoji slabosti in odvisnosti, do verske ponižnosti in udanosti do Stvarnika ? — Najlepši izgled, da je uspešno in koristno porabiti opazovanje prirode pri vzbujanju višjih interesov, dal nam je Učitelj vseh učiteljev.
—	Pa le tistemu, kateri se za njo zanima, pokaže narava svojo veličino in krasoto. Ne v zaduldi sobi, temveč zunaj na polju in v gozdu, v dolini in na gori se bode učencu lep božji svet odkril in priljubil. »Gora tam jasno govori", pravi Scheakes-peare, »potok tam učencu knjiga je, pri-diguje skala mu, vse k Bogu tam vabi ga".
—	Pripravljajmo torej učence v šoli, da ne bodo kot slepci šli skoz lepi božji svet.
Zaupljivo polagajmo mladino v naročje narave, kajti ona je še danes, kakor pri starih Egipčanih boginja „Izis", doječa mati z nebrojnimi prsmi, iz katerih se bode mladina nasrkala pravega, na realnih tleh stoječega idealizma.
Se j eden učni predmet hočem tukaj omeniti, — zgodovino, o kateri Cicero pravi, da razsvetljuje pamet, blaži srce, spodbada voljo in jo obrača na lepe cilje. Zgodovina tolmači učencu, kako da je nastalo naše stoletje, tolmači mu vrednost našega kulturnega stanja, do katerega je nam pripomogla pridnost in genijalnost, razum in tisočletna skušnja naših prednikov, ki so rod za rodom ječali pri težkem delu, ter nam tako zagotovili naše sedanje kulturno stanje. Najboljši in najplemenitejši ljudje so se svojo krvjo zamakali drevo kulture, katerega sad zdaj mi vživamo. — V učencu naj tedaj zori ta idealna želja, da bi te dobrote, katere nezasluženo uživa, poplačal prihodnjemu zarodu, ker jih minulemu več povrniti ne more. Tako Schiller označi kot smoter zgodovinskega pouka to le: V našem srcu naj se žari plemenita želja, k bogatej dedščini resnice, nravnosti in svobode, kojo smo sprejeli od naših prednikov in jo moramo zopet izročiti bogato pomnoženo našim potomcem, pridjati vsak svojega truda sad.
Če učitelj pripoveduje o zvestobi, pravičnosti in poštenosti, pogumu in gostoljubnosti naših prednikov, če kot Avstri-janec pripoveduje o Babenberžanib, o Rudolfu Habsburškem, o Mariji Tereziji in drugih zgodovinskih značajih, potem gotovo vspodbuja učence, posnemati čednosti teh zgodovinskih značajev. Slikajmo torej v zgodovinskem pouku prav živo zvezde človeštva, korifeje umetnosti in vede, prvake narodov in junake bojišč, — ideale torej, z dozorelim, trdnim značajem, na koje se bode otrok smelo naslanjal, koji ga bodo vodili k idealnemu naziranju življenja.
Ne samo navedeni, še tudi drugi učni predmeti se dajo z ozirom na idealno stran obravnavati.
Učitelj naj nikdar ne pozabi, da vživa človek v naziranju idealov svoje največje, najčistejše veselje, v stremljenju po njih je zapopadena njegova največja veljava.
Pa ves trud bil bi zaman brez pravega izgleda. Učitelj, ako hočeš ostati odgojiteTj, ostani zvest pravemu idealizmu ! Kant pravi: „Odgojitelj brez idealov je samo dninar". Beseda miče, izgled pa vleče. Vsakdo, tudi učenec mora si svojega junaka izvoliti, za katerim se bode trudil po stezi v olimp. Učencu je oseba učiteljeva prevažna, njegova beseda je učencu sveta, razsodba učiteljeva je za njega odločilna; učiteljevo priznanje mu velja čez vse; učitelju jednak postati, to je stremljenje učenca. Torej, učitelj, bodi svojim učencem v dober vzgled. Gorje, če tvojemu vratu veljajo besede o mlinskem kamenu in globočini morja!
Težko vtegne sem ter tje biti, stopivši čez šolski prag, pozabiti vse skrbi življenja, vso bridkost srca, z vedrim duhom, veselim srcem, stopiti pred svoje učence. Le prava idealna ljubezen do učiteljskega stanu ti bode vir te moči. Šola naj ti bode vedno svet kraj, kjer se sicer shajajo otroci imo-viti in siromašni, na duhu in srcu revni in bogati, pa vsi so stvari po bo/ji podobi, vse objemaj z jednako ljubeznijo in sejaj v njih srca seme vsega dobrega, resničnega in lepega; vsak ti bodi nadepolni brst. ko-jega moraš ti oskrbovati, da bode lepo cvetel in dobri sad rodil. Učitelji! Iščite tudi zveze se soobčani sploh; zanimajte se za njih zadeve, ne sramujte se, s priprostimi možmi vaditi si moči svojih udov, združiti ž njih glasom svojega v lepej pesmi, širiti s predavanjem v društvih in pri raznih prilikah omiko in vedo. Tako bodete apostoli ljudske omike, bodete nositelji kulture in zvesti varuhi človeških idealov.
Posebno v sedanjem času, ko temni oblaki realizma in materijalizma pretijo zakriti solnčni blišč idealov, treba je, se vedno spominjati, da so; oni morajo ostati naši voditelji, da ne zagazimo mi in naša mlade/, v blato materijalizma. Naj bode čas, v katerem živimo, našemu stanu še
tako neugoden, naj butajo valovi nezdravega strankarstva še tako silno ob zidovje našega delovanja za napredek človeštva; dokler v svojib srcih nosimo stremljenje po idealih, bode nam tudi svetila zvezda končne zmage. — V to poinozi Bog, ki je zapopadek vseh idealov!

Društveni vestnik.
Iz novomeškega šolskega okraja. Tukajšnje okrajno učiteljsko društvo je imelo dne 22. min. meseca v Novem mestu svoj občni zbor. Predsednik gospod Koncilija je v svojem pozdravu izrazil veselje nad razmeroma precejšnim številom udeležencev, spominjal se štirih udov, ki so se mej letom na razne kraje preselili, namreč: gospice E. Clarici in gg. Val. Zavrla, J. Šmorancer-ja in J. Kalana, — prvi trije so bili tudi člani odborovi — omenil slabo gmotno društveno stanje, katero treba, da se vsekako zboljša, ter da je grob pokojnega V. Kmeta še brez spomenika.
Po nalogu občnega zbora z lanskega leta, je odbor pregledal društvena pravila, je sedanjim razmeram prekrojil in občnemu zboru predložil, kateri jo je točko za točko pretresoval in potem tu pa tam spremenjene sprejel.
V odbor so bili voljeni: Fr. Koncilija, predsednik, P. Pogačnik, njega namestnik, M. Hiti, tajnik, M a r i j a Clarici, blagajničarica; J a d v i g a R o s i n a, J. B a r 1 e in Al. .1 e r š e, odborniki.
Iz gorujegraškegaokraja. (Vabilo.) Gornje-graško učiteljsko društvo zboruje v četrtek, dne 13. maja meseca ob 10. uri v Gornjemgradu. Po-ročovalca gospoda Ivan Kelc in Jožef Fischer. K obilni udeležbi vabi uljudno	o d b o r.
Hnm pri Ormoži. (Vabilo.) »Ljutomersko in ormoško učiteljsko društvo" priredite dne 13. t. m. majniški izlet k Sv. Miklavžu pri Ormožu. Vspored :
I 1. Ob pol 10. uri dopoludne sv. maša v Jeruzalemu, kjer se izletniki zbirajo. 2. Zborovanje v šolskem poslopju pri Sv. Miklavžu ob pol 12. uri dopoludne. Iz posebne prijaznosti predava c. kr. ravnatelj učiteljišča v Mariboru, gospod Henrik Schreiner. 3. Skupni obed tam; priredi ga tamošnji gostilničar gospod Simonič. 4. Prosta zabava. Radi skupnega obeda naj se udeležitelji blagovole vsaj dva dni pred izletom oglasiti pri gospodu nadučitelju Mart. Šalamunu pri Sv. Miklavžu. Z ozirom posebno na gospoda predavatelja vabita k mnogobrojni udeležbi vse člane, sosedne učitelje in vse prijatelje šole
odbora.
Št. Pavel v Savinjski dolini. (Vabilo) k občnemu zboru Savinjskega učiteljskega društva, ki se bode vršil dne 20. maja meseca popoludne ob 2. uri v šoli na Gomilskem s sledečim dnevnim redom: 1. Pozdrav in nagovor predsednika. 2. Zapisnik zadnjega zborovanja. 3. Dopisi. 4. Pregled letnega računa in poročilo blagajnikovo. 5. Volitev novega odbora. 6. Predlogi in nasveti. K obilni udeležbi vabi uljudno	o d b o r.
Iz šmarskega okraja. (Vabilo.) Šmarsko-rogaško učiteljsko društvo priredi 16. dan t. m. svoj majniški izlet na Podplat. Ob polu dveh je zborovanje po zadnjič določenem vsporedu in potem prosta zabava. Pričakujoč obilne udeležbe opominjamo še posebe tovariše ob cesti, da nas radi mogoče prša-vice ne puste zopet na cedilu. Gostje —.seveda dobro došli. Za odbor:	S trm še k.
ose)
Listek.
Tutti frutti.
Paberki.
Častiti moj tovariš tu doli pod črto, gospod Svantevid8ky, je zadnjič naštel nekaj dvomljivih stvari, katere se med nami nahajajo in prav hvaležen sem mu za to. Dovoli naj pa tudi meni, da še jaz nekaj zinem.
Pri nas imamo toliko slovnic, kolikor pišočih ljudij ali pa nobedne; kar imamo res, je le še
slovar. Slovenščine ne zna menda že desetine; najbolj hudo je pa to, da oni, ki česar novega pogodi, to takoj raznese za najboljše; pred več meseci sem čul Slovenca — universitetnega docenta, ki je dejal: „Kdcr pri nas kako novo besedo skuje, se trudi na vso moč, zvariti sestavek, samo da svojo skovanko natisne". — Potem pa tisto nemško mišljenje ! . . . „. . . so sejmi . . . kateri so na konjih bogati . . .", „. . . pa ne mislite, daje temu tako.. „. . . prav težko človek na zeleno vejo pride
. . .", ». . . cepidlačenje in cepidlak . . .", ,,. . . mero-dajne osebe . . ." itd. itd. Vse te cvetke sem nabral iz naših najboljših listov — tudi učiteljskih! — in knjig. Pa to še niso vse. Nikdo se pri nas ne spodtakne nad konstrukcijo : . . in želi so za izborilo petje burno hvalo!" — Tistega »cepidlako" ima sicer tudi Pleteršnik; pač brez potrebe. Došla nam je ta beseda iz hrvaščine, a neumna je nje sestava tako, kakor teh, katere ponudim tukaj v primero: strelja koz = den Bock Schiessender; ljubižen = die Ehefrau Liebender; pivin — den Wein Trinkender; in glagolini glagolniki: strelja-koziti — streljakoženje, ljubiženiti — ljubiženjenje, piviniti — pivinjenje itd.; pravilo ni težko, vsak lahko pogodi. Tudi naloge smo že „oblekli" tako smo sramežljivi; nekdaj smo jih samo uporabljevali, sedaj jih pa že oblačimo. »Merodajni" so oni ljudje, ki dajo mero in v Ljubljani imajo za tak urad naslov „Merosodni urad" — „k. k. Aichamt". Na Kreti in na Tesalskem je grozno „krvolitje", tako brzojavijo naši dnevniki. Nekdaj smo poznali le prelivanje krvi, pa to je zdaj zastarelo.
Jeden glavnih virov takega kovanja besed je pri nas ta prokleta utrakvističnost. Vsi smo prepojeni z nemščino. Zato se nam zdi, da je grozna slabost slovenščine, če besed po vzoru: »Feuerwehr-griindungssommerfestprogramm" ali pa: »Bezirks-geriehtsvollzieherssommerwohnung" ali pa: »Volks-schulunterlehrersuppleDtenrenumeration" iu dragih takih nestvorov ne moremo z jedno besedo prestaviti. Razpisale so se že nagrade za jednobesedno prestavo besed, 11. pr. Stundenplan. To gre čisto po pesnikovem: „Wie er sich rauspert und wie er spuckt, das liast du ihm treulich abgeguckt" itd. Jezikovega duha ne čutimo več, samo goli pomen besed še vemo. V neki odlični slovenski družbi — tri četrtine je bilo akademično naobraženih — je bil govor o nekem avstrijskem državniku, ki je bil prepošten, da bi se bil okoristil v visoki službi; povdarjalo seje tudi, da je mnogo porabil za vzdrža-vanje svojega gostoljubnega doma; dr. K., odvetnik, odgovori: „Grof R. ni nobene hiše peljal". V jezik sem se vgriznil, da sem smeh zadržal. To samo še presega mojo tovarišico X. Y., ki je svojemu nadučitelju pripeljala dva neposlušna paglavca ter dejala: »Gospod nadučitelj, tu Vam prinesem svoja poredna dečka". Klasičen je tudi stavek: »Teritorij vseh idej, katere naraščajo od raznih središč na vse strani javne zavesti, pridobivajo na obsegu in moči le tekom časa in . . .", ki je natisnjen v nekem filozofskem spisu. Odkrito povem, da ga ne umem. Pri prvem čitanju sem zaradi matematičnih pojmov »središče" — »obseg" nehote — najbrž vsled večkratnega pečanja z matematično materijo — vzrl sliko, kako geometriškim likom na obsegu pristopajo drugi liki; ko sem pa čital dalje od besede »moči' — sem takoj vedel, da moja slika
| ni vsebina stavka in trudil sem se, si ga razjasniti, pa ni šlo. Najhujše pa je v njem pristna sled nemščine : »Teritorij (najbrž pomota za: teritorji) * pridobivajo na obsegu in moči . . .", po nemško: die Gebiete der Ideen gewinnen an Umfang and Kraft..." Glagol dobiti — pridobivati gre le po sklonih: dobiti — »kaj" — »česa" — »po čem" ali »kod" (po glavi) a nikdar »na čem". — Veljaven slovensk teologičen pisatelj piše v knjigi za ljudstvo: »In zakaj bi ne vrgli tudi vere čez brod ?" Nemško: „Warum wurde man nicht auch den Glauben iiber Bord werfen?" Iz lastne skušnje vem, da narod takih zvez in podob ne ume; saj me je enkrat prašal deček: »Gospod učitelj, kaj se pravi, da je greh na posodo jemati, če vemo, da ne moremo vrniti?" V tistem kraju raste vino in izraz posoda = Gebinde, auf Borg — borgen — se pravi pa tam: »Na up". Dečko ni umel svoje molitvene knjižice; menil je, da se ne sme za vino, ki bo jeseni v sodih, že pomladi vzeti denar, kar je vsaj večkrat posledica greha, če že ne greh sam.
Neprave zde se mi tudi oblike: Stambulovljeva smrt, Goluchowskijevo ministerstvo, Cankovljeva stranka; Stambulov, Oankov in podobna bolgarska imena so — vsaj po naši slovnici — čegavostni pridevniki in ravno tako je Goluchowski pridevnik, torej : Stambulovega smrt, Goluchowskega ministerstvo, Cankovega stranka; to je mojo rešetarsko mnenje, ki se pa rado pokori temeljili znanstveni rešitvi tega prašanja.
Še nekaj. Bele vrane so pri nas one ženske, ki se podpisujejo s čegavostnim pridevnikom iz imena svojega očeta ali moža; moja žena se mora — prosim! mora! — imenovati: Rešetarjeva. Zakaj Ker v sv. pismu stoji, da bodi žena možu pokorna in ker le kot hči ali žena — torej v nekem določenem pravnem razmerju proti moškim (oprostite! gospica Erinija!) — more javno nastopiti v svetu (vsaj do danes). Bodi torej že v imenu izraženo, na koga se opira, čegava je. Pa tudi zgodovina in usus pri drugih narodih to zahteva. Ni dolgo tega, ko sem videl originalen krstni list neke dunajske župnije za Katarino Matschekin, ki je bila rojena 13. junija 1796 od očeta Franca Matschek. V romanskih jezikih so ženska imena povsod z »de", n. pr. Madame de Beaulieau, donna de Vasco; kako lepo se pa n. pr. glasi: Irina Andrejevna Fedosova, Jelena Aleksandrovna Šcepkinova! Torej Slovenke! Prikrojite svoja imena našemu veličastnemu jeziku primerno in gotovo bodo krasnejše zvenela. In ve tovarisice pišite imena svojih učenk tako, kakor to delam jaz; v mojem katalogu se najdejo same: Lizika Prtičeva, Frančiška Mlinarjev«, Marica Kilarjeva, Nežika Smrdljeva itd. Storite še ve tako! ___li e š e t a r.
* Le v tej obliki mi je umljiv ta stavek.
Pisatelj.
Pedagogiški razgled.
(Češke šole na Du naju.) Na Dunaju je več učiteljev, kateri se upirajo politiki krščanskih socijalistov v šolskem oziru. Poslednji so jih zatorej razkričali za socijalne demokrate z namenom, da jim škodujejo. Ti učitelji so si nakopali jezo dr. Luegerja in njegovih pristašev posebno s tem, da so se upali zahtevati za češke otroke na Dunaju čeških šol. Te dni je pri zborovanju „ Central vereina" učitelj Seitz naglašal, da ne gre, da bi šole na Dunaju, ki se vzdržujejo iz davkov vseh, bile zaprte drugemu jeziku, kakor nemškemu. Napraviti se morejo šole, v katerih se bodo otroci polagoma vpeljali v nemščino. Seitz ni torej ničesar Nemcem in nemščini škodljivega zahteval, a krščansko-socijalni listi mu očitajo izdajstvo nemškega naroda in da je prav njegov namen doseči poslovanjenje nemških otrok na Dunaju. Pač smešno! Nemci gotovo ne bodo pošiljali svojih otrok v češke šole. —
(Šolstvo na Španskem,) Šolstvo tega kraljevstva nam kaže žalosten obraz. Če tudi šolski zakon iz leta 1857. predpisuje obvezno in brezplačno obiskovanje šol in se po kazenskem zakonu iz leta 1870. tisti kaznujejo, kateri ne pošiljajo svojih otrok v šolo, je stanje ljudskega na-obraženja jako žalostno. Še leta 1887. znalo je od 10.000 oseb samo 28% citati in pisati. Ljudskih šol je sedaj 22.996, po zakonu pa jih primanjkuje še 4130. Samo 41% otrok se poučuje, več nego polovica se jih beračujoč potika po ulicah. Naprednih šol ni. Učiteljstvo plačuje se jako tužno. Samo 77 učiteljev dobiva na leto po 2000 frankov, vsi drugi mnogo manj, nekateri le po 150 frankov. Učitelji morajo sami pobirati svojo plačo, bodisi od roditeljev, ki sami ničesar nimajo, bodisi od občin, katere so še bolj ubožne. Leta 1893. bile so' občine učiteljem na dolgu 8 milionov, a najde se učitelj, ki že leta in leta ni prejel vinarja za svoj trud. Na vojsko potroši država vsako leto na sto milijonov, za duhovščino 40 milijonov, a za šolstvo malenkost. Kakoršno mora biti še le šolstvo v španskih kolonijah?
(Učiteljišča v Ameriki.) Malo držav potrudi se tako za izobraženje svojih učiteljev, kakor Zjedinjene države v Severni Ameriki. Učiteljišča v teh državah moremo deliti na te tri vrste: I. Seminarji ali državna, mestna, ali zasebna učiteljišča. 11. Pedagoške fakultete pri vseučiliščih. III. Poletne šole in učiteljski instituti. Državni zavodi so pod nadzorstvom države, mestni pod mestnim. Zasebni imajo iste pravice, kakor državni zavodi. Dolgost učenja je odvisna od znanja, katero prinese kandidat v zavod seboj. Tisti, kateri so izdelali vseučilišče, potrebujejo samo jedno leto, drugi 2, 3,
4 leta. — Posebno poletne šole (Sommerschools) so znamenite, ker pripomorejo učitelju do daljnjega izobraženja. Ker se vršijo navadno le v počitnicah, odbrani so za to kraji, ki se posebno ponašajo z ugodnim podnebjem.	Szkola.
(Nov pedagogiški list) izhaja na Češkem pod naslovom „Škola našehe venkova". List bode se pečal z nižjimi šolami maloštevilnih razredov. Nov vzrok, da se potrudimo za češkega znanje jezika. Ni-li bolje segati po bratskih pedagogiških knjigah, nego podpirati tujce?
(Dva jezika a 1 i j e d e n.) Pod tem zaglavjem prinaša „Posel z Budče" oster članek zoper poučevanje v drugem deželnem jeziku: „Bog sam ve in učitelj, koliko ima to prehitro in nerazumno poučevanje nemščine na občnih šolah na vesti! Koliko časa ugonobi! Nad 90% otrok tega ne bode potrebovalo v svojem življenju. Odločno protivimo se vsakemu poučevanju nemščine! Kdor bode jezik potreboval, bode se ga pozneje igraje naučil, toda da je možno brez drugega jezika živeti, shajati in zveličanemu biti, o tem nas poučujejo Nemci sami, kateri se češčine ne učijo in katere vendar ljubijo Bog in vsi — ministerski prvosedniki".
(Šovinizem m adj a rs k ega u či t elj s t v a.) Madjari smatrajo še za slične blagovestnike kulture, kakor Nemci in naši luadjarski kolegi kažejo isto nadutost, prezirnost drugih narodov. Na shodu učiteljev v Pešti povodom madjarske razstave govoričilo se je o poučavanju madjarščine. Izmed predlogov so nekateri res klasični in dokazujejo na drastičen način šovinizem in okrutnost madjarov v vsej svojej omadeževanej goloti, ki čudno približuje madjara Andamanom in Nikobarom. Takov laži-pedagog madjarski predlagal je, da bi se vsa učiteljišča takoj zatvorila, katera nimajo dokazov v to, ker pošiljajo svoje gojence kot polnokrvne ms-djare v svet. Drug ljudožerec predlagal je, da bi se vsi madjarščine nevešči učitelji takoj poslali v „pensionopolis". Taka je kolegijalnost, taka ideja o jednakopravnosti jezikov med učitelji (žal da nosijo to ime) v deželi Židov in ciganov !
(Uspeli pouka v morali v francoskih ljudskih šolah.) Da bi zvedel kak uspeh ima pouk v morali, je šolski nadzornik v liesnnconu razposlal na stariše vprašalne liste. Prašal je, je li otrok boljši, pridnejši, ubogljivejši; ljubi-li stariše, brate in sestre; katere napake in čednosti ima, in katere želje imajo stariši glede nravnega poboljšanja svojih otrok. Tri četrtine od 250 došlih odgovorov je jako ugodnih za pouk v morali. Nadzornik tudi trdi, da dado izražene želje starišev marsikak migljaj za
pravo ravnanje z učenci.
Dopisi in razne vesti.
Ebenlioch-ov šolski predlog.
Poslanec dr. Ebenhoch in tovariši so predložili v državnem zboru načrt šolskega zakona, s katerim bi se premenil sedanji šolski zakon. Ta načrt se glasi:
„Člen I. Naslednji paragrafi zakona z dne 14. maja meseca 1869. 1. naj se v prihodnje glase:
^ 1. Ljudska šola ima namen, vzgajati otroke nravno po naukih njih vere, razvijati njih duševno delavnost, jim dajati za njih napredovanje in daljno izomiko za življenje potrebno znanje in izurjenost ter ustvariti temelj za vzgojo koristnih členov človeške družbe.
§ 2. Vsaka ljudska šola, za katere ustanovitev in vzdržavanje plačtye troške država, dežela ali občina, bodisi popolnoma ali deloma, je javen zavod in kot tak pristopen vsem otrokom, kateri morajo šolo obiskovati. Na drug način ustanovljene in vzdrževane ljudske šole so privatni zavodi. Inter-konfesijonalne razmere ljudske šole ureja deželno zakonodajstvo.
§ 3. Učni predmeti na ljudskih šolah so: Veronauk, čitanje in pisanje, učni jezik, računanje v zvezi z naukom o geometričnih oblikah, kar je iz naravoslovja najpotrebnejše in otrokom umljivo, prirodopis, zemljepis in zgodovina s posebnim ozirom na domovino in na nje ustavo, risanje, petje in telovadba, katera je za dečke obligatna, za deklice neobligatna. Koliko je vsakega teh predmetov učiti, določa deželni šolski svet dogovorno z deželnim odborom.
§ 4. Učne načrte za ljudske šole in vse, kar se tiče notranje šolske uredbe, določa naučni minister, zaslišavši dež. šolsko oblast in s privoljenjem deželnega odbora.
S 5. Veronauk oskrbujejo in nadzorujejo pristojna cerkvena oblastva (predstojništva židovskih verskih občin). Deželna šolska oblast določa, do-govorivši se z deželnim odborom, koliko ur je namenjenih veronauku, a najmanj morata biti namenjeni dve uri na teden, določiti pa mora to tudi dogovorno s pristojnim cerkvenim oblastvom (pred-stojništvom židovske verske občine), koder to zahteva deželna zakonodaja. V koliko naj učitelji uče veronauk, določa dež. zakonodajstvo dogovorno s pristojno cerkveno oblastjo (predstojništvom židovske verske občine).
§ 8. Naučni minister določa, zaslišavši deželno šolsko oblast in dogovorno z deželnim odborom, a kjer to zahteva dež. zakonodajstvo, tudi dogovorno s pristojno cerkveno oblastjo (predstojništvom židovske verske občine), katere učne knjige in čitanke je dovoljeno rabiti v šoli. Izmed dovoljenih učnih knjig in čitank izbere deželna šolska oblast dogovorno z deželnim odborom tiste, katere je rabiti.
§ 21. Dolžnost, obiskovati šolo, začne se z dovršenim šestim letom in traja za vsakdanji pouk
i vsaj šest let; vse druge odredbe glede časa in načina obiskovanja šol določa deželno zakonodajstvo.
§ 35. Učno osobje učiteljišč sestaja iz ravnatelja, kateri vodi zajedno vadnico, iz dveh do štirih glavnih učiteljev, iz učitelja veronauka in potrebnih pomožnih učiteljev ; imenuje je naučni minister na podlagi terna-predloga, kateri sestavi dež. šolska očlast dogovorno z dež. odborom. Učitelje veronauka imenuje najvišja cerkvena oblast, v katere okrožju se nahaja dotični zavod. Vadnični učitelji so dolžni sodelovati pri vzgoji učiteljiščnikov kot pomožni učitelji.
Člen II. Ta zakon stopi v veljavo začetkom šolskega leta, katero sledi razglašanju."
O tem zak. načrtu še iz svojega stališča kaj spregovorimo.
(C. kr. deželni šolski svet štajerski) je v svoji zadnji seji potrdil izvolitev učitelja v Žalcu, gosp. Antona Petriček-a., zastopnikom učiteljstva v okr. šolskem svetu celjskem, je odredil, da se petrazredna ljudska šola v Središču razširi v šestrazrednico ter je uredil pouk v nemščini na ljudski šoli s slovenskim učnim jezikom v Konjicah.
(C. kr. deželni šolski svet kranjski) je v zadnji seji sklenil, razširiti dvorazrednici v Dolenji vasi in v Crmošnjicah v trirazrednici, ustanoviti šolo za silo v Ribniku in dovoliti ustanovitev posebnega šolskega oddelka v Dobrepoljah ter uve-denje poldnevnega pouka na jednoraziednici v Podragi.
(Okrajni šolski svet Šmarski) je v svoji seji dne 22. aprila meseca sklenil, se okrajnemu zastopu šmarskemu iskreno zahvaliti, ker je kupil vsakej šoli v okraju 1896. letnik „Knjižnice za mladino".
(Pismeni zrelostni izpiti) začno se v Ljubljani na c. kr. moškem učiteljišču dne 24. maja mes., na ženskem učiteljišču pa 29. maja mes. t. 1.
(Praktična šolska deska.) Kakor poroča „Slov. Narod", je delovodja na c. kr. strokovni šoli za obdelovanje lesa v Ljubljani, gospod Iv. Tratnik, ; sestavil šolsko desko, delo, ki zares hvali svojega mojstra. Mehanizem, s katerim desko lahko dvigneš više, ali spustiš nižje, je toli natančen, da se vrši vse to brez kakega ropota. Velika prednost Tratnik-ove deske je tudi to, da jo lahko nagneš naprej ali nazaj ter tako preprečiš oni neprijetni refleks, ki jemlje pogled na desko. Svoji šolski deski pridejal je gospod Tratnik tudi zarisno ravnilo, ki teče v žlebiču ob levem robu deske ter se da poljubno 1 visoko postaviti. Vsled tega služi deska tudi prav dobro pri geometrijskem in konstrukcijskem risanju, i Kdor se za stvar zanima in ima priložnost priti v 1 Ljubljano, naj gre v šolsko poslopje c. kr. strokovne šole (Virantova hiša, I. nadstropje), kjer mu gospod I Tratnik drage volje pokaže svoj izum.
(Med dunajskimi učitelji), med katerimi se nahaja na stotine Slovanov, se je našla večina v „Centralvereinu", ki je postavila za kandidate za okrajni šolski svet take može, ki so izjavili, da bodo glasovali za podelitev pravice javnosti češki zasebni šoli v 10. okraju ter sploh za osnovanje šol, v katerih bi se otruci čeških starišev na podlagi materinščine usposobili za pouk z nemškim učnim jezikom. Ravnali so ti možje vsaj deloma po svojem pedagogičnem prepričanju. Seveda je radi tega grozen vihar nastal v Nemcih, ki so baje liberalni.	U. B.
(M 1 a d e ž i n p 1 e s.) C. kr. okrajno glavarstvo v Reichenbergu prepovedalo je strogo, otroke izpod 14 let pustiti na plesne zabave. Zastop občine Friedland sklenil je, obrniti se do višje oblasti s prošnjo, da se izda zakon, po katerem se prepove mladeničem pod 18 let prisostvovati plesom, mladenkam pod 18 let naj bi se dovolilo le v spremstvu starišev. Plesne zabave bi se imele prirejati le vsakih 4 tednov po jedenkrat.
(Obraz iz srbske selske šole.) V srbskem listu „Učitelj" popisuje nek vaški učitelj svojo šolo z barvami tako temnimi, da se nam zdi vse skoraj neverjetno. Tla so gnila, deske se pod nogo udirajo in oblaki prahu dvigajo se izpod njih. Miza in klopi ne morejo trdno stati na svoji podlagi in se nagibljejo zdaj na to, zdaj na ono stran. Od zida in stropa pada omet, trami v stropu so sprh-neli, streha luknjičava tako, da ob deževnem vremenu prši v izbo. Z razredom zvezana je kuhinja in od-
tod se kadi v šolo, da se solzijo oči učitelja in učencev, a drug drugega niti ne vidijo. Da se drže klopi bolje trdno, podložene so z opeko. Šolska plošča meri l3/t mni pobarvana, a pisanje na njej se ne pozna. Obla, nekaj Scbreiber-jevih podob, meter in 2—3 zemljevidi, ki so tako raztrgani, da niso za rabo, to so vsi učni pripomočki. Ako deži. pride izmed 83 učencev samo 7—10 v šolo, ker imajo predaleč. Po zimi je v sobah tako mrzlo, da jedva drže učenci knjigo v roki. Prebivalstvo je revno, učenci prihajajo brez srajce v šolo. Do naj-bližnjega mesta ima učitelj 0 ur; živi torej kakor v puščavi in z najboljšo voljo ne more povzdigniti šole. Vse to pa na koncu 19. stoletja v Evropi!
Premembe pri učiteljstvu. Nadučitelja gospoda Franc Šijanec v Št. Juriju pod Taborom in g. Franc P e č o v n i k pri Sv. Antonu v SI. gor. sta po dovoljenju e. kr. dež. sveta s službama menjala. — Gosp. K a r o 1 Zupančič, podučitelj na okoliški šoli v Ptuju, imenovan je nadučiteljem v Frankolovem. — Gospdč. J o s i p i n a J o ž t, podučiteljica v Spodnji Polskavi šla je na jednako službo v Hajdin, g. H i n k o Š u m e r, dosedaj podučitelj v Zibiki pa pride v Šmarje pri Jelšah. — Začasna učiteljica na Blokah gdč. M a r i j a D o v g a n je imenovana za začasno učiteljico v Zagorju, pomožni učitelj v Prežganju, g. Janko Grad, pa pomožnim učiteljem v Orehku. — G. Konrad Mally, učitelj v Tržiču, je imenovan učiteljem-vo-diteljem na jednorazrednici v Godoviču.
stev. 430.	Natečaj.
Nadučiteljsko in učiteljska mesta.
V	politiškem šolskem okraju celjskem so ta učna mesta delinitivno eventuelno tudi proviz. popolniti.
V	šolskem okraju celjske okolice:
1.	Nadučiteljsko mesto na štirirazredni deški ljudski šoli v Celjski okolici, II. plač. razred.
2.	Učiteljsko mesto na štirirazredni ljudski šoli v Vojniku, III. plač. razred.
V laškem šolskem okraju:
3.	Mesto učitelja in šolskega voditelja na novoustanovljeni jednorazredni ljudski šoli v Tu rja h, pošta Hrastnik, III. plač. razred.
Prošnjiki in prošnjice za katero teh mest naj vložijo svoje prošnje, katere je opremeniti s spričevali zrelosti in učne usposobljenosti, z ozirom na mesta šolskih voditeljev pa še vrh tega z dokazom usposobljenosti za subsidiarično poučevanje katoliškega veronauka, potom predstojnega okraj n. šolskega sveta do konca maja meseca 1897.1. pri do-tičnem krajnem šolskem svetu.
Celje, dne 21. aprila meseca 1897. 1.
Predsednik: Attems s. r.
St. 205.
Natečaji.
S 16. oktobrom mesecem 1897. 1. je v breškem šolskem okraju umestiti ti-le učni mesti:
1.	Podučiteljsko mesto na javni pet razred« i ljudski šoli z utrakvističnim učnim jezikom III. plač. razreda v Brežicah.
2.	Podučiteljsko mesto na dvorazrednici III. plač. razreda v Artičah, prosto stanovanje.
Prošnjiki za katero teh mest naj vložijo svoje redno opremljene prošnje potom predstojnega okrajnega šolskega sveta do 31. maja meseca t. I. pri dotičnem krajnem šolskem svetu. Okr. šol. svet v Brežicah, dne 15. aprila mes. 1897. 1.
Predsednik: Vistarini s. r.
Službo
želi zamenjati nadučitelj trirazrednice v tretjem plačilnem razredu, 2Va ure od večjega mesta, v ravnini tik okrajne ceste; novo šolsko poslopje; šolske razmere ugodne. Gre tudi na jednorazrednico. Več naznani iz prijaznosti uredništvo.
Tovariši in tovarišice, kupujte in naročajte „Knjižnico za mladino" in „Popotnikov koledar" za 1897. 1.
Vsebina. I. Utrinki iz socijalne pedagogike. (IX.) (Brinjos.) — II. Formalne stopnje. (I.) M. Lichtcn-vvallner. — III. Načrt za računanje na jednorazredni ljudski šoli. (L. Lavtar.) (XXVIII.) — IV. Idealizem in šola. (Konec.) (M. Iglar.) — V. Društveni vestnik. — VI. Listek. Tutti frutti. — VII. Pedagogični razgled. — VIII. Razne vesti. — IX. Natečaj in inserat.
Lastnik in založnik: „Zttveza'!
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.