PROBLEMI
40-41
^NADA GABOROVIC: SINOVI (369)
FRANCI ZAGORICNIK: V RISU (380)	^
MARJAN ROZANC: TATJANA, TATJANA III. (386)
SASA VEGRI: LETNIK 1934 (410)
JOŽE OLA J: ŽIVETI (ÍIS)
' DIMITRIJ RUPEL: VELIK MADEŽ NA STENI (419)
.PETER WEISS: UGOTAVLJANJE RESNICE, prevedel Janez Gradišnik (426)
FRANCE FILIPIC: MOTIV KONCENTRACIJSKEGA TABORIŠČA
V SLOVENSKI LITERATURI (468)
H. BIENEK; POGOVORI V DELAVNICI, prevedla Mimi Malenšek (494)
MARTIN HIDEGGER: KAJ JE METAFIZIKA? II. prevedel Ivan Urbančič (513)
HERBERT MARCUSE: -OSEMNAJSTI BRUMAIRE LOUISA BONAPARTA«
IN NAS CAS, prevedel Božidar Debenjak (530)
J. P. SARTRE: POSKUS TEORIJE EMOCIJ II., prevedla Marjeta Pirjevec (534)
IGOR HRUSOVSKY: DIALEKTIKA UMETNIŠKEGA IZRAZA,
®	prevedel P. S. (543)
STANE MOZINA: PSIHOLOŠKI PROBLEMI V ORGANIZACIJI (552)
d
ERVIN FRITZ: GLEDALIŠČE (556)
LIKOVNA PRILOGA:
JANEZ BOLJKA: FESTIVALSKI RIBNICAN 1965, železo; IDOL 1965, železo;
MALI TOTEM 1965, železo; SPOMIN NA ŽRTVE 1965, železo
JULIJ 1966
REVIJA ZA KUITURO IN DRUÍBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, julij 1966
leto IV., št. 40—41
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Niko
Grafenauer, Tine Hribar (od-
govorni urednik), Vladimir
Kavčič (glavni urednik). Mar-
ko Kerševan, Pavel Kogej,
Ivan Pintar, Marko Pogačnik,
Mitja Rotovnik, Savin Jogan,
Janez Sedej, Ivan Urbančič,
Franci Zagoričnik
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 31 00 33, tekoči
račun: 503-8-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
24 N-dinarjev. Za študente in
dijake 18 N-dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N-di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: Tiskarna »Jože
Moškrič« v Ljubljani
Sinovi
Nada Gaborovič
Mož si je preudarno zavezal predpasnik kakor je bil vajen; zatem se
je skobacal na sedež; traktorjev motor je nepotrežljivo hropel, kdaj pa
kdaj zamrl, zatem pa se je oglasil, sunkovito pokašljevaje kot nadušen
starec.
»■Hej,« je mimo poklical mož, kajti bil je že zadnji hip, če sta hotela
s traktoristom prispeti pravi čas na polje. Megla je ležala nad daljnim
močvirjem, ki si ga lahko samo slutU, ker je bilo nekje na obzorju, vendar
je bila vidna kot bela morska proga.
>>Bo že kaj,« je za spoznanje glasneje rekel mož, ki je čutil že prvo
nestrpnost v sebi. Polje je neskončno in redi sladkorne pese so čudno dolge,
ne prideš jim do konca, ko se ti dozdeva, da si skoro že dosegel rob moč-
virja, spoznaš, da so te oči ukanile, ali pa so se robovi obzorja odmaknili.
Takle mlad prihajač seveda ne ve, kako je s temi vrstami izkopane pese,
počasi vozi po volhki zemlji in ima pogled uprt kdove kam. v zemljo mu
ga ni treba zasajati.
Preden je do konca razmislil, kaj naj stori, se je iz barake prikazal
traktorist. Lice se mu je mehko skremžilo, kot da ga je preletelo spo-
znanje, vse prej kot prijetno in razveseljivo. Kakor da se je prebudil šele
zdaj iz sna, je segel z dlanjo k čelu.
»Pozabljaš, da je jesen in je lepih dni konec,« je osomo dejal mož,
si tesneje nategnil predpasnik čez kolena in se naslonil na sedežu daleč
nazaj. Fant pa se je še zmeraj otepal s senom, zrl je čez ravnico k močvirju,
vedel je, da tam vzhaja sonce, tudi danes bo sijalo ves dan, ko bo prebilo
tenko plast megličevja, traktor bo hropel v ravnih črtah od ene neskonč-
nosti v drugo, kupi pese bodo rastli, dekleta bodo sekala pesico, od nekod
se bodo priklatili psi in stikali okrog košar z jedjo. Nebo in zemlja, in
če ležeš ali sediš, zmerom samo nebo in zemlja in črnina prsti pa modrina
neba, oboje stikajoče se v močvirju, ogabno prepreženim z nevarno, ostro
travo in s trstjem, z negibnimi valovi ločja.
Podvizaj se vendar, fant,« je že nestrpno podrezal mož, ki ni šel za
fantovimi očmi. Vedel je, kako je s to rečjo, zato se ji je raje ognil in je v
mislih samo prešteval košare sladkorne pese, ki jih bo zvrnil na tovornjak
1 Problemi
369
tudi danes, veliko košar, več kot včeraj, kajti jesen je, še dve jeseni, pa
se bo lahko za zmerom vrnil, prej ne, prej kajpak ne, ni mogoče, človek
ne odhaja v tujino, ker bi si rad ogledoval tujo deželo — kakšna dežela
neki, je pljunil in se namrgodil, sama ravnina, kamor seže oko, nobene
gore, še toliko ne, da bi bilo za okus, nobene prave gorske vode, lepega
izvira, nič gozdov, sama pesa, zmerom sama pesa, že tri leta in še dve.
človek pomisli,« je pričel fant, toda mož mu je nestrpno pre-
sekal besedo, »če človek pride semkaj, da bi zaslužil, potem nič ne misli,
boljše je, če nič ne misli, kajti takoj, ko bi pričel napletati misli, bi nehal
garati, tega pa ne smeš, fant moj, kje neki, saj si prišel semkaj zaradi
denarja, kajne?«
»Zaradi česa pa?« je zagodmjal fant in pognal motor. Lice se mu je
počasi gladilo, sveža jutranja sapa ga je nadahnila z mladeniško rožnato
brvo, saj je skoraj lep, je mislil mož, pa sem prve dni menil, da ni niti
malo, nejevoljen sem bil nanj, ker je tak počasne in zmerom tuhta kdove
kaj, nič ne izvlečeš iz njega pametnega, molči kot zalit, kakor da z njim
ni vse v redu, »poženi malo hitreje, saj vidiš, da si zadnji, zaradi tebe bom
ob nekaj košar pese, ne vem, zakaj neki so mi te prilepili, zaradi jezika, da
ni težav? Ko da je to sploh še pomembno! Ce je človek že tri leta v tej od
boga zapuščeni ravnici, se mu pa ravno ljubi stegovati jezik v katerem koli
narečju ali govorici. In povem ti, če se srečno otresem te pese, si preberem
delo, pa če bi moral sekati trstje.«
»Kdo pa vas je silil semkaj,« je spregovoril fant.
»Treba je pokriti hišo,« je jezno odvrnil mož. »Treba je narediti veliko
reči v čim krajšem času. Na tehle poljih pa zaslužiš, vsaj zaslužiš, ker ni
nikogar, ki bi rad počenjal vse to, kar počenjamo mi. Preveč zemlje in
premalo ljudi.«
»Kot pri nas doma,« je rekel fant.
»Kot pri nas doma,« je prišel odmev.
»Zakaj torej ne nabirate pese doma,« je nadaljeval fant.
»Tudi ti bi lahko vozil traktor doma,« se je po malem začel srditi
mož.
»Toda jaz nisem traktorist, vožnji sem se priučil o počitnicah,« se je
nasmehnil fant.
»Pri nas doma ne sejemo sladkorne pese,« je tiho pojasnil mož in
nekaj nejevolje je uplahnilo v njem. »Sel sem, kamor so me dodelili. Ta
ravnina zahteva veliko rok, pa jih ni, ljudje so se naveličali in so odšli
drugam. Toda sladkor hočejo imeti vsi, kajne?« je nenadoma jezno vprašal
in si obrisal kaplje znoja, ki so začele izvirati na senceh.
»Potem pač kuhajte svojo krompirjvo čobodro,« je zaničljivo skomig-
nim z rameni fant,« in se sklanjajte za peso, ki vam jo bom izkopal. Ne
vem, čemu se spuščate v take pomenke in tožite.«
»Toda tebi ni bilo treba tega, to sem hotel povedati,« je tiho pri-
pomnil mož. »Mislim, da ti ni bilo treba tega.«
»Mislim, da ne veste veliko,« ga je zavrnil fant. »Na jetra mi gredo
vaše pridige, prav zares.« Pritisnil je na plin in traktor se je z oglušu-
jočim ropotom zapodil čez pas trave na njivo.
370
»Vidiš,« je očitajoče pripomnil mož, skočil na tla in v duhu ocenil,
koliko dela so opravili tisti, ki so prispeli brez zamude. Vendar se je
kmalu pomiril, ker je opazil, da so se drugi traktorji šele zarili v zemjo
in delavke šele razporejajo košare.
Sivina se je umikala jutru.
»Dobro jutro,« je pozdravil mož, mogoče bolj iz navade kot zares,
kaj me briga, kakšno je jutro zanje, zame pomeni začetek dolgega in
napornega dneva, toda spodobi se, taka je navada, ne samo pri nas, tudi
pri vseh teh Lahih in ciganih, ki so se natepli semkaj, ker zmerom zavo-
hajo, kje najhitreje zaslužiš.
Fant je spustil kopače, nanizane v pravilnih presledkih, na zemljo
in površno ocenil, ali bodo zarezale v ravno pravšnjo globino. Zatem ga je
minilo sleherno zanimanje, vozil je le še v pravilni črti ob posevku in
mož se je s skupino temnopoltih Lahov, ki so mu bili dodeljeni, dvizal za
vozilom. Lahi so bili vsi mladi ali vsaj mlajši, letos so prvikrat prišli
semkaj in se še niso povsem priučili gibom, tako da je mož nekajkrat
zarohnel v mednarodnem ježku, ki je poznal večinoma le psovke. Vsak gib,
bi bil rad spet in spet pojasnil, napolni košaro in jaz jo lahko vpišem.
Plačan sem od vsake košare, tega ne smete pozabiti in tudi vi ste plačani,
čeprav manj, zakaj jaz sem odgovoren za delo na tem koncu, kakor je oni
brkač tamle za svoj konec polja. Tako je urejeno in moj zvezek si želi
številk, čimveč jih bo, tem boljše za vse nas.
Hodil je ob vrsti, nad katero so se sklanjala telesa v vse bolj ena-
komernem ritmu, kot bi jih bila začarala moževa navzočnost in njegov
nemi gnev. Košare so bile velike, po dva moža sta jih vlekla med redoma,
kot da bi ukazovala čudna sila vsej skupini, so se napolnile istočasno,
veliki tovamjak, ki je počasi krožil med vrstami, se je ustavil, šofer je
pokimal, ko mu je mož pomolil številko na listu, zatem je odpeljal naprej,
majhni krogi dela v velikem krogu so bili natanko enaki, in moževa
zasluga je bila, da vse do južine ni bilo zastoja, kot je nastajal na drugih
poljih. Vendar mož ni bil zaradi tega morda ponosen, navajalo ga je le
zadovoljstvo, ker se delo ne bo zavleklo in bo lahko izpolnil pogodbo. To
pa je pomenilo, da se bo kmalu vrnil domov in bo čez zimo prekril streho.
Mogoče, je mislil, proti svoji volji, po dolgem času spet, ker sicer
misli ni imel rad, vse prehitro se izcimi kaj narobe iz njih, je vedel, mo-
goče, je megleno predel misel, dokončam vsaj sprednjo izbo in se bomo
lahko vselili iz podrtije vanjo. Zdaj ko so otroci še majhni, potem pa bo
tako opravljeno in vrnil se bom v tovarno, kjer sem zrastel in kjer me
gotovo ne bodo zavrnili.
Cez polje je zabrlizgalo. Sele zdaj se je mož ovedel in se rahlo prese-
nečen ozrl na nebo. Sonce se je bilo za meglicami vzdignilo že visoko,
poltovomjak se je ustavil pri baraki, ki jo je zakrivala skupina hrastov,
edino drevje na sto in sto hektarih, gospodinja je izstopila in dekleta so ji
pomagala znositi košare v senco, čeprav dan ni bil topel in je bilo medlo
sonce skoraj prehladno.
Nabiralci so nehali polniti košare, ženske so odložile rezila, ki so z
njimi sekala pesico. Poslednji polni tovornjaki so se odprašili proti naselju,
1.	371
ki ga je bilo zvečer videti kot zamolkel sij svetlobe. Mož je bil nekajkrat
tam in to je bilo vse; drugače se ni ganil iz svoje barake v delavskem
taborišču. Saj mu je bilo jasno, nisem odšel zdoma zaradi tega, da bi
pognal po grlu del denarja, ko ga začutim pod prsti. Nisem ne Lah ne
cigan, vem, da moram zaslužiti čim hitreje čimveč denarja, drugega mi ni
mar in sploh ne vem, zakaj neki se je potepel z doma tale fant. »Hej,«
je zaklical traktoristu, ki je ustavil motor in se počasi bližal, »če bi ti
bilo prav, bi skrajšali odmor za pol ure, nebo mi ni nič kaj pogodu, mislim,
da je lepih dni konec. V dežju pobirati pa ne priporočam nikomur, fant
moj, poznam to svinjarijo, celo zelo dobro jo poznam, iz časov, ko so bile
jeseni za čuda deževne tod naokrog, kot da bi vreme hotelo nagajati,
da bi nemška vojska dobila čimmanj sladkorja.«
Fant je za hip postal, nato je jezno sunil glavo nazaj.
»Odmor je odmor in. če ste stokrat prvi delavec in nadzornik, me to
figo briga. Meni se ne mudi nikamor, če se vam.«
»V blatu se ne premakneš nikamor,« je popustljivo menil mož. »Samo
povedal sem ti. Samo opozoril bi te rad. Res pa je, da bi bil rad malo bolj
zgodaj doma kot druga leta, kot prejšnja tri leta, kajti streha na hiši je
poglavitna stvar in moraš jo narediti zelo skrbno in v lepem vremenu.«
»Zmerom čenčate bolj trapasto, kot bi bilo treba,« se je uprl fant.
»Jaz se ne mislim vračati, ali pa vsaj tako kmalu ne, v lepo našo domovino.
Zato se mi nikamor ne mudi. Ko sem prišel spomladi od vojakov, so mi
rekli, da zame ni službe. In je ni bilo. Čakal sem dva meseca, potem nisem
mogel biti več na grbi svoji materi, kajne? Mislila je, da ji bom v pomoč,
saj je prelila toliko potu zaradi mene, dokler nisem dorasel; potem pa sem
prišel od vojakov in so mi pokazali na sever. Dobro, da sem se pri vojakih
naučil voziti tovornjak in traktor, čeprav sem tekstilni tehnik in sem
menil, da mi nikoli ne bo treba prevažati traktorjev na nemških poljih.«
Sonce, ki je medlo kuknilo izza roba prozornega oblaka, se je ujelo
z nečim v fantovih očeh; potem pa je oboje zamrlo in fant se je mrko
obmil stran.
»Ne,« je rekel mož bolj zase kot za spremljevalca, »zares ne. Ne smeš
biti tak.«
»Ne, kajpak,« je zajedljivo revsnil fant in pospešil korak. Lahi so stali
z menaškami okrog poljske kuhinje in nekateri so že zajemali. Bili so hudo
lačni, saj morajo biti, je pomislil mož, ko si za zajtrk ne pripravijo niče-
sar in samo čakajo na prvi obrok, tole enolončnico, ki jo pripelje gospo-
dinja, s tem je odpravila svojo skrb za tuje najemniške delavce, saj zvečer
si kuhajo sami, če se jim ljubi, ali pa se s tovornjakom odpeljejo v naselje.
Lahe rado premami, že zaradi muzike. Fant dosle ni odhajal, pa tudi zgo-
voren ni bil in ni se družil z nikomer, še za dekleti na polju se ni ozrl.
Čuden fant, toda kdo ni po svoje čuden.
Zajemala sta in si pustila napolniti vnovič, čeprav ni bilo kaj prida
okusno. Tega dopoldneva sta prvikrat sedela skupaj, sicer pa doslej nista
spregovorila o ničemer drugem kot o delu, vse te dni, kar je prišel. Ni
bil videti izgubljen, ni bil videti začuden, ko sva sprevidela, da sva ro-
jaka, kot da mu je malo mar, sva ali nisva. Ko sem prišel pred leti jaz,
372
pa mi je bilo še kako mar, razveselil sem se domače besede, iskal sem delo
tam, kjer sem vedel, da bom naletel na rojaka, temu pa blodijo misli
drugod, ne pri domači besedi.
»Ce pomislim na jed, ki smo jo dobivali med vojno, ko smo bili tu na
prisilnem delu,« je spet pričel mož, ker se mu je iz polnega želodca jela
širiti ugodna lenobnost po udih in je rezala mislim ostrino, nepotrpežlji-
vosti odbrusila robove in otopila nevoljni zagnanosti za delo konico, »lahko
rečem, da je bila ta južina še kar užitna. Zlasti ker ni vračunana v pla-
čilo« se je nenadoma zasmejal tiho in potajeno kolcnil. Izpahovalo se mu
je dolgo, vendar se mu je zdelo naravno, ker se je bil preveč najedel.
»To mi je ostalo od vojne,« je mimogrede omenil, ko ga je zadel fantov
pogled in se je ovedel, da je fant pravzaprav nekaj drugega, hodil je v
šole in sploh ne ve, da so ljudje umirali kdaj od lakote in poželenja po
hrani. Takih pravljic ni maral poslušati, zares ne. »Pa je bilo hudo res,«
je rekel, čeprav je videl, da ga fant ne posluša.
»Pa bo Lahom prav, če se ne bodo mogli zlekniti v barako za dobro
uro?« je nenadoma vprašal fant, gledal je venomer nekam predse, čeprav
ni bilo nikjer ničesar zanimivega, samo polje in zadaj močvirje, stikajoče
se z nebom.
»Naredijo, kar jim porečem,« je rahlo samozavestno odvrnil mož.
»Raje delajo v lepem kot v grdem — nekateri so delali že prej tu in so
doživeli dneve, ko nisi zaslužil niti za krompirjevo juho. Ni jim za take
dneve, komu pa je. Vedeti moraš, da nobeden cd nas ni prišel semkaj ob-
čudovat pokrajino, in če je kaj tu zoprno, je deževje.«
»Slišal sem že. Odkar sem tu, poslušam to pesem,« je namrgođeno
rekel fant. »Toda mislim, da je deževje zoprno povsod, tudi pri nas doma.«
»Doma imaš zmerom kak opravek,« je očitajoče pogledal mož. Sitost
ga je še zmerom silila k potrpežljivosti. »Kaj pa moreš početi tu? Zena ti
pošilja zakrpano perilo, juho skuhaš in poješ lahko samo enkrat, radio
prenaša tuje pesmi, časopis prebereš recimo v pol ure, potem pa se dan
vleče, da se naveličaš brezdelja bolj kot garanja.«
»Zapelješ se v mesto,« je proti volji odgovoril fant.
»Poguba,« se je uprl mož. »Mesto ti pogoltne vse. Ker ima razstavlje-
nih preveč nevarnih zank za moškega, zlasti za mladega moškega.«
»Mislil sem, da si poiščeš dodatni zaslužek,« se je posmehnil fant.
»Nisem mislil na ženske, ki sede za okni in mamijo tujce.«
»Torej veš,« je pokimal mož. »Prav je, da si imel odprte oči. Meni je
pogoltnilo nekaj tednov. Zato sem pa trden zdaj. "Niti v naselje ne zaha-
jam, šofer mi pripelje hrano, ki jo potrebujem čez teden.« Kazalo je, da
je vesel, ker govori tako mlademu človeku, ki bi lahko bil njegov sin, ne-
nadoma pa je pozabil, da se je ves čas po malem jezil nanj, da bi imel rajši
tujca, s katerim mu ne bi bilo treba govoriti, nekaj kot rahla odgovornost
za fanta se je zalezlo vanj.
Toda fant se je vnovič zaprl vase, kakor da je bil pomenek samo spo-
zaba. Brezbrižno je zrl k obzorju, zatem pa odločno vstal in se pretegnil.
»Podrezajte v čredo, če bo voljna,« je zamrmral in se napotil čez trav-
nati pas na polje. Mož je pogledal na ročno uro in naglo računal; poznal
373
je že vsako ped zemljišča in vedel, da bi z dvema dodatnima urama dnevno
lahko pridobili toliko, da bi pobrali poslednje vrste še pred deževjem, če
se bo še malo zavleklo. Uprl je roke v bok in sunil v vrata barake, v ka-
teri so delavci vsevprekoma ležali na zasilnih klopeh, namenjenih za
orodje; Lahi so kvartali in vlekli iz steklenk, komaj da so se ozrli po njem.
nenadoma se je zdrznil in dih mu je zastal; spomnil se je prizora pred
četrt stoletja, ko je bil skoraj še otrok in je sedel na prav takšni zasilni
klopi v prav taki baraki, postavljeni na robu velikanskega polja sladkorne
pese, le da nekaj milj od tod, bü je lačen kot mlad pes in vedel je, da pred
večerom ne bo dobil niti mrvice, saj je dnevni obrok pojedel takoj zjutraj,
ko so ga razdelil. Od gladu je bil omotičen in tedaj je stopil na prag stra-
žar, da bi jih pognal na delo, čeprav čas počitka še ni potekel. Toda na
nebu so Se zbirali značilni megličasti oblaki in stražar je dobro poznal
deževje na pesnih poljih, pese pa je bilo treba popukati še veliko, ker so
roke vsak dan bolj opletale od onemoglosti in niso mogle več tekmovati
s sphano zemljo, zapečeno od poletnega sonca.
»Nobenega obotavljanja,« je ostro zasekal stražarjev glas med one-
mogle postave in mož je uzrl samega sebe, kako obupano strmi v vrata,
kakor bi pričakoval čudež; zadnje čase se je zmerom bolj predajal slepüom
in je verjel, da se bo pokazal na prašnem kolovozu, razritem od tovor-
njakov, ameriški tank, za njim pa kolona vojakov, končano bo in nihče
več mu ne bo smel ukazovati in ga bičati. Zažari se je kot potepeno ščene
v stražarja, ki je razkoračeno stal na pragu, vendar za njim ni bilo ničesar,
prav ničesar drugega kot močvirje, iz katerega je bujno rastlo ločje, pa
nebo, sinje kot morje.
»Zganite se, svojat!« je zarohnel stražar, kot da bi se mu upiral
pogled na mlahava deška in moška telesa, ki jim je odtekala moč na
teh prašnih poljih, vendar zamahnil tokrat ni, čeprav ga je pasje nebo-
gljeni par oči razjaril; neopazno je sunil proti licu, iz katerega so bolestno
zrle vanj te oči, toda preden se je s konico škornja dotaknil bledega
obraza, je umaknil nogo in stopil čez prag. Mož se je nakremžil ob spo-
minu, ki se je vrnil tako živ in skoro boleč, toda bili smo veliko na
boljšem, je pomišljal, ko je gledal Lahe, kakor oni v taboriščih. Čeprav je
bilo prisilno delo včasih skorajda prav táko kot trpljenje v taboriščih.
Lahkotno je vzdignil glas in se zaslišal, kako prigovarja lenim delav-
cem, naj bi skrajšali počitek v svojo in skupno korist. Nekje zadaj pa je
stala senca v uniformi in ga motila, vendar jo je odganjal, zdaj je vse to
nekaj čisto drugega, vsi smo samo sezonci, ki bi se radi čimprej vrnili,
da ujameo vsaj še del jeseni doma. Delavcem se ni zelo ljubilo, toda po-
kimali so, ker so ga malce spoštovali, poznal je svoje delo in zaganjal se
je, kot da dela na svojih poljih, njim pa se je denar sam od sebe spre-
minjal v muziko pa ples in ženske, ostalo ga je le malo in volja jih. je
zapuščala, ko so videli, kako jim kovanci kopnijo pod prsti.
Počasi so se vračali na polje, med nove brazde, kjer je traktor že ena-
komerno brnel.
»Drugo leto ne pridem več semkaj,« se je pridušil star Lah. »Mojega
sina je vzela vojska — nekje tu je moralo biti, takrat so naše fante po-
374
šiljali na rusko fronto. Zdaj pa prelivam znoj za to kuzlo prekleto, ki
je hranila nemško sodrgo, da bodo fabrike imele dovolj dela. Kakšna
pravica je to?«
Govoril je mimo, enolično, brez primesi nevolje, ugotavljal je in mož
mu je pokimal. Čutil je, da nekaj ni v redu, toda delo je steklo in ni
bilo časa za misli. Na drugih poljih so še počivali, sonce je pregnalo
meglice in zmagovito zasužnjilo vso popoldansko plat neba. Mož je čutil,
kako se mu je kamen odvalil od srca, še nekaj dni bo lepo in ni se treba
bati.
»Opazoval sem vas,« je rekel fant pod večer, ko sta se vračala. Edina
sta se vrnila k barakam, kjer je bila tudi garaža za traktorje. Sobote
nihče drag ni maral zapraviti kot druge večere, toda fant se ni pustil na-
mamiti in se je vmil. Morda je bil utrujen, čeprav ni bilo videti.
»Ja,« je zagodmjal mož, ki je medpotoma naračunal, koliko bo dobil
izplačano. Megle so se bile povsem porazgubile, ni bilo računati z dežev-
jem še ta teden, tedaj pa bo pesa pospravljena.
»Pravzaprav ne razumem, zakaj se vam izplača tako zaganjati,« je
zaničljivo pripomnil fant čez čas. »Saj vse skupaj nima nobenega smisla.«
»Nikoli nisi okusil lakote. Nikoli te nihče ni prebičal, čeprav si bil
samo na prisilnem delu, ne pa taboriščnik. Nikoli nisi videl na kupe
mrtvih. Tudi ranjen nisi bil, dlani se ti niso lupile in meso ni v cunjah
viselo z njih.«
»Mamje,« ja zamahnil fant z roko in zapeljal traktor v garažo. Ko je
ugasnil motor, se je ozrl v moža.
»Saj to je tisto,« je dejal z nenadnim grenkim glasom. »In zato ne
razumem. Zato se podelam na vse skupaj in mi je čisto vseeno, hudičevo
vseeno.«
Mož je zaklenil vrata garaže. Sonce je bilo nad črto obzorja. Krvavo,
okroglo, velikansko. Sekal ga je samo suličast pozlačen oblak, ki je iz-
gubljen visel tam že dolgo časa. Niti sapica ni potegnila, ravnina je bila
negibna, hladna, neprijazna.
Kaj neki ga je prijelo, je zaskrbljeno pomislil mož. Toda skrb je
zavrtala vanj zato, ker se je zbal, da bi je fant kratko malo ne pobrisal
od tod; tudi take reči so se dogajale, poznal jih je, ker jih je doživel.
Boljšega in natančnejšega traktorista ne bi mogel dobiti, zdaj, ob koncu
sezone, že ne več, vsi so zasidrani že od pomladi ali poletja, in utegnilo
bi biti usodno, če bi ga zares prijelo.
»Ce hočeš, bom skuhal tudi zate,« je predlagal skoraj ponižno. Vendar
ga fant ni slišal. Stal je na pragu barake in zrl v zahajajoče sonce, kot
bi še nikoli ne bil videl česa takega.
»Zakaj neki moram goltati ta prah in se premetavati po pogradu,
po katerem se je že kdove kdo?« je nasajeno zamrmral tako znenada, da
je mož previdno izginil v svoj predelek; tam je privlekel izpod miz kovček
z jestvinami.
»Oba se vrneva,« je rekel na svoj mirni, brezbrižni način, ne da bi se
ozrl po fantu, ki ga je čutil za sabo. »Kaj bi se potepal čez zimo po teh
375
mestih? Na spomlad pa se boš ozrl za službo doma — saj sem ti že rekel.
Sploh ti ni bilo treba prihajati semkaj.«
»Kajpak,« se je porogal fant, »vi vse veste.«
»Marsičesar ne vem in mi tudi ni veliko do tega, da bi zvedel,« je
nekam naveličano zavzdihnil mož. »Le da nisem tvojih let. Ko bi bil, bi ne
govoril, kot govorim zdaj.«
Začel je lupiti krompir in ko ga je površno opral, je odprl konservo
z mesno omako. Fant pa se ni zganil, sedel je na pragu in zrl čez pokra-
jino. Jopič si je malomarno ogrnil čez ramena, čeprav je že prihajal pred-
večemi hlad.
Krompir je veselo brbotal v posodi; zadišalo je po zaseki in tedaj je
fant ošinil moža in kuhalnik, zatem pa prižgal tranzistor. Glasba je na-
polnila izbo, toda naj je bila še tako spodbudna, nobenemu ni bilo mar
zanjo. Fant je jezno zavrtel gumb in v nastalo tišino je zadonelo krakanje
velike jate vran, ki se je spustila na smetišče med barakami in garažo,
tako moreče, da se je obema, možu in fantu zazdelo, da sta sama na vsem
šimem svetu, izgubljena kot v pustinji, prepuščena negotovi prihodnosti.
»Ta krompir sploh nima pravega okusa, takega že ne, kot pri nas
doma,« je skoro obupano pripomnil mož. Kakšen dan se je neki izcimil,
tako bedast in naporen dan za človeka, ki se je odvadil veliko misliti,
pa ga nekaj sili, da vseeno, kljub navadi, le mora malce pomisliti. »Nekam
sladkoben je, pa tu raste samo takšen, saj še solato belijo s sladkorjem,«
se je posmejal in je pogledal fanta. Ta pa je mrko zrl, nič kot druge
krati, kot da bi nekaj glodalo v njem.
Mož je napolnil dve skledici in rahlo dregnil fanta.
»Ce hočeš jesti z menoj, prinesi svojo posodo in žlico. Dovolj bo za
oba. Včasih človeka zgrabi in mu ni za nič,« je, kot v opravičilo fantu
dejal naglo, skoraj zasoplo in pogrnil grobo stesano mizo s starim čas-
nikom.
Fant se najprej ni zganil. Toda topla para, ki se je vzdigovala iz skle-
dic, ga je zdramila. Vstal je in segel na svojo polico .po kruh, ga pričel
mazati z maslom in nato vrgel pogled na kuhalnik.
»Jutri bom skuhal jaz za vas, za naju oba,« je končno v navalu res-
nobne, možate zavzetosti obljubil in si nalil krompirjeve juhe v lonček.
Omake se ni maral dotakniti, čeprav mu je bila na voljo.
»Kako dolgo si že od doma?«
»Dva meseca sem se mazal v neki tovarni, preden sem prišel semkaj.«
Mož ni maral vrtati naprej, čeprav je kazalo, da je fant posebne volje
in bi morda pričel celo pripovedovati. Toda vtem je fant sam od sebe
nadaljeval: »Presedlo mi je delo v tovarni. Hotel sem nekam, kjer me nič
ne bo spominjalo na moj poklic, kjer bom nekaj čisto drugega. Rekli so,
da je trenutno stiska na teh poljih, in bilo mi je prav.«
Potem se je zakrknil in posrebal čaj iz ročke, ostanek od jutra, ne da
bi še spregovoril. Zdaj je bil spet prav tak ko ob prihodu, ko se ni odprl,
razen za najnujnejše besede.
Znenada se je moža lotila otožnost. Vedel je, da bo prišla, čeprav jo
bo odganjal, takoj ko se je fant tedaj pripeljal na delo. Bilo je, kot da se
376
je nekaj ponovilo, ves čas je čutil, da se preteklost primika. človek je samo
človek in ne more pozabiti, nehote misliš, čeprav veš, da ti nič ne koristi,
in dopoveduješ sebi in tistemu ob sebi, naj kar lepo preneha misliti.
Cisto mimo sem živel, dokler ga ni zaneslo semkaj, jeznega, trdega,
tujega. Dal mi je misliti, dal mi je misliti, čeprav ne maram in nočem.
Polje mi je zagrenil in včasih ponoči ne bom mogel spati, ker bom mislil
na svojega sina.
Kot v opravičilo je zamrmral: »Vsakdo se hoče kam zriniti. Jaz pa
nisem mogel priskrbeti strehe nad glavo ženi in otrokom. Ni mi za avto
in televizor, razumeš?«
»Meni pa je,« je srdito, ostro odvrnil fant. »Pripeljal se bom k materi
z avtom, ki ga bom zaslužil na pesnih poljih in še kje. Hočem vse, kar
imajo drugi, ki si to lahko prislužijo doma. Naj vidijo, da sem moral tja,
kjer so nekega večera pobili mojega očeta ko psa, ker je pobegnil iz tabo-
rišča. Ni mogel več prenašati in je pobegnil, čeprav je lahko na prste ene
roke preštel vse možnosti rešitve. Tvegal je. Se zmerom se mu je zdelo
boljše kot ostati in počasi izbirati. Ni bil take vrste moški, da bi ne posku-
sil, če je vsaj delček možnosti.«
Mož je pomil posodo in jo skrbno spravil na polico. Pravzaprav, je
pomislil, bi bilo boljše, ko bi bila odšla tudi midva z drugimi v naselje,
ali pa,' še bolje, ko bi drugi ne bili odšli in bi jih bilo še devet tu v izbi.
V trušču se ne bi mogla pomenkovati, kot se nisva doslej. Zakaj neki mo-
ram izvedeti, česar ne maram!
Fant je spet sedel na prag. Prvi mrak se je spustil na vsem lepem,
kot zmerom v ravninah. Toda ohladilo se še ni prehudo in zato se mož
ni smel pritožiti, zakaj vrata niso zaprta.
»Včasih se ljudje vse premalo razumemo,« je povzel fant, ko je mož
obslonel pri oknu. In čeprav ni odvrnil ničesar, je viselo v zraku, da
se strinja, da pa sam ne sodi med te ljudi, sicer ne bi zavzeto prisluškoval
in bil tako potrpežljiv.
»Včasih se vprašujem, zakaj neki se svet obrača tako čudno, pravza-
prav proti volji ljudi. Nekoč sem zapuščal ta polja s kletvico na ustih —
ali razumeš?«
Fant je molčal. Medla svetloba žarnice je risala na njegovem obrazu
spotegnjene sence. Bilo je videti, kot da je zelo postaran.
»Najbolj smešno od vsega je to, da sem v šoli ves čas poslušal o toli-
ko lepih rečeh,« je nepričakovano glasno rekel. Ne začenjaj zdaj znova,
je prosil mož v sebi, prenehajva, zapeljalo naju bo in bova krivična. Ce
si prišel delat v tujo deželo, ne smeš prinesti s seboj misli ne o njej ne
o svoji, samo delati moraš in to je tudi edina rešitev.
»Svet je postal premajhen in preozek za naša občutja, zato jih mo-
ramo potlačiti, če hočemo živeti in se prebijati naprej,« je naglo rekel.
»Ne moreš živeti samo v preteklosti, vse pa se suka po svoje in potem ...«
Fant je porinil roke globoko v žepe jopiča in skril obraz v senco.
Tako ga mož ni mogel več pozomo opazovati. Bil je nemiren, spet se je
počasi vzdigovalo iz globin vse, kar je čutil, pa tega ni maral oživljati
ali zadrževati v svoji zavesti.
377
»In potem?« je zasmehljivo vprašal fant. »In potem teče naprej,
vseeno kako, zakaj bi se spraševali, naj teče, imeli smo očete, ki gnijejo
nekje tu, gnojijo zemljo, na kateri so doživljali svoje črne noči, sladkorna
pesa bohotno raste, na desetine in stotine rok jo trga iz prsti, naklada,
jaz pa očeta sploh nisem poznal, nikoli ga nisem videl in on mene ne, rodil
sem se po njegovi smrti in mati je ostala sama, bila mu je zvesta, kot so
znale ostati zveste tiste matere, ki so zares imele srce... ni mislila na
nič drugega kot na to, da bi me spravila h kruhu in si oddahnila, zato
jo bom popeljal v avtu, posadil jo bom pred televizor, če ji bo do tega,
zmerom si je predstavljala, kako lepo bo nekoč, morala je verjeti v to
rožnato pravljico, saj zakaj naj bi bil sicer moj oče, mlad, kot sem zdaj
jaz, omahnil pod zobmi psov krvnikov in pod udarci kopit?«
»Morda so si ljudje vse reči predstavljali preveč preprosto,« je rekel
mož. »Morda je napaka v tem. Menim, da je. »Hotel je še nekaj dodati,
pa si je premislil, zmajal je z glavo in le prisedel. Prag je bil dovolj
širok za oba. Mož je začutil, da se v njem zgošča naklonjenost do fanta,
in čeprav je vede, da ne ravna prav, saj je fant še mlad, je pokazal k
močvirju, ki se je nadenj obesil prvi krajec, in rekel: »Konec prihodnjega
tedna prispemo do tja. Potem smo za letos opravili. Sovražim močvirje.
Tam je veliko grobov, ki zanje nihče ne ve. Na drugi strani je bilo tabo-
rišče in ko so taboriščniki poskusili pobegniti, so se zatekli v močvirje
v dobri veri, da jih bo rešilo.«
»Saj jih je,« je mrko dejal fant. »Odrešilo jih je. Morda je bilo zanje
dovolj, ali pa še zmerom boljše, kot če bi jih ujeli. Kot so mojega očeta.«
»Največ je bilo naših ljudi. Nekateri so prebili dve leti in več, pletli
so iz ločja vse mogoče, kar so morali, potem pa niso več vzdržali in so
tvegali pobeg.«
Ker fant ni odvrnil nič, je čez čas dodal: »Preden so prišli Američani
in Rusi, so nagnali najbolj slabotne in nebogljene v močvirje. Tisti, ki so
jih pozneje rešili in pridružili nam, prisilnim delavcem, so vedeli povedati,
da je bilo slišati krike poldrugi dan. Na nekaterih mestih so tla manj
vgrezljiva.«
»Sinovi — sinovi pa bodo nekoč morda pomagali izsušiti to močvirje?«
se je posmehnil fant. »Zdajle se mi dozdeva, da se je svet čudno zožil,
kar preveč.«
»Lahko da prej tega le nismo vedeli ali občutili,« je opomnil mož.
»Sicer pa sem že rekel, da semkaj ne prihajaš, da bi razmišljal, temveč
da bi zaslužil.«
Fant se je prvikrat ozrl vanj in njegove oči so dolgo počivale na ogo-
relem obrazu, na brazdah, ki so ga postarale za več let.
»Vem,« je končno pokimal. »Zato sem tudi tu. Mislim, da bom čez zimo
poiskal delo v katerem obalnih mest. Delal bom v dveh izmenah, nekaj
mesecev bom že vzdržal. Toliko, da ne bom imel časa misliti.«
»Ali nisi govoril o tem, da bi se vrnila skupaj?« je vprašal mož
oprezno.
»Jaj? Vi ste rekli to, jaz že ne.« In kot da je postal utrujen, se je
pretegnil in naslonil na podboj.
378
»Delal bom in spal le toliko, kolikor potrebujem, da ne zakinkam med
delom. Potem ne bom imel časa za premišljevanje. Kaj za to, če sem
tehnik in sem bil zmerom dober učenec. Tu bom prevažal pivo po mestu,
če drugega ne bo. Naši očetje so imeli ponos in so vedeli kaj hočejo. Za
nas ga ni ostalo kaj prida, ali pa čas ni več primeren zanj. Stara čustve-
nost in zgodbe, ki so nam jih vcepili doma in po šolah, nas ovirajo, da bi
bili, kot terja čas od nas, sinov, zato smo kdaj pa kdaj videti nesproščeni
in zagrenjeni, ker je čisto drugače kot smo mislili, da bo.«
»Ne misli o tem, vrni se čimprej, mislim, da pretiravaš,« je prepla-
šeno rekel mož, ki ga je pritiskala teža spoznanja in se ga je jela lotevati
rahla groza. Čudna praznina se je odprla pred njim, zdaj dokončno, kar
je jemal bolj z lahke strani, se je pokazalo v vsej svoji goli neizprosnosti
in ni bilo preprosto. Vse se je pokazalo zamotano bolj, kot bi bil kdaj
verjel, saj prav v tej naši brezbrižnosti je nevarnost, se je zavedel in zbal
in je pogledal fanta, ki je strmel v temo.
»Vi mladi, vi, sinovi,« je pričel, toda fant se je nasmehnil, čutiti je
bilo, da se smeje, vstal je ter se pričel slačiti.
»Mogoče ni bilo prav, da sem ti povedal to in ono,« je skoraj mole-
dujoče znova pričel mož. Fant je legel, malomarno pokrit z debelo odejo, in
ni odgovoril. Toda spal ni, mož je vedel, da bedi, kot bedi sleherni večer.
379
FRANCI ZAGORICNIK: V RISU
(1 ) spet o istem in še o tem kar naj bi bila ptica
ali tista nevidna pot od danes do naslednjega danes
okrog osi nekega vrtenja
kako se ti razkaže nebo kako se ti razkazuje
a si hkrati bitje prikrajšano zase
in ne veš kaj si razen oči
ki požirajo vase preostali del sveta
na drugi strani leče prikrajšano zase
kaj si navsezadnje sploh
ali si tisto pred očesom ali si za njim
in ali si samo oko ali si beseda
kajti bolj kakor vida se oklepaš svoje misli
kako sklepaš poznanstva s stvarmi novega jutra
preštevaš jih odštevaš in prištevaš
kakšno je stanje na tvoji dlani
koliko te je ostalo koliko dni koliko trave
koliko dežja bo izpiralo tvoje začudeno lice
koliko vetrov bo še razpihovalo tvoje plamenenje
koliko svetlobe bo še kanilo na obzorje
kolikokrat bo se zacvetelo in zopet ugašalo
kolikokrat bo kriknilo upognilo čelo
kolikokrat bo še trznilo
kako se oglašajo avtomati izpolnijo tvoj prostor
kako izpolnjujejo tvoj sluh tvoje utripanje
kako šklepetajo zobje časa
krogle planejo iz tvoje lobanje
iskre preletijo puščavo in goščavo
zadenejo ptico in zgori
zadenejo goro in zgori
zvezda zgori misel
ogenj zgori pepel zgori dim
po dnu oceana se širi ogenj
po dnu neba po dnu večnosti
380
nič je zanetil svojo smrt zanetil je upepelitev
zanetil je sam sebe
sam sebe ali nič niča
ali smrt smrti
ali vse kar je prek robu plamena
kar je na zunanji strani resnice
kar je plamen ki je bil
kar se zaganja v njegovo pojemanje
kar ga utrudi pritisne k tlom
tla vzdigne do njegovega temena prah vzdigne do neba
razširi ga med zvezde bil je ena izmed njih
bil je ozvezdje bil je galaksija konjska glava
ali imena drugih bogov
vse kar je bilo
vse kar je in ne bo
vse kar bo in ne bo
(2)	nič kakor ljubezen
nič kakor rečni kamen
nič kakor beseda
nič kakor dvatisočletni bog
nič kakor nebo nič kakor morje
nič kakor stvar ki je
nič kakor svet kakor nekaj česar ne moreš hraniti do
konca
kakor nekaj kar ostane po tebi
ti si njegova podoba
zato se ne maraš spoznati zato rajši kričiš date ni
kričiš kako si ogoljufan
ampak lahko si le toliko
ne moreš hiti več
kolikor te nič zaobseže
ne moreš biti manj
(3)	ne moreš biti jutro ali severni tečaj
ne moreš biti jaz ne moreš biti ti
ne moreš biti na dnu sveta potopljena ravan
dolina neštetih bridkosti
Sv Peter na Mrežnici
ne moreš biti katerakoli takšna ali drugačna stvar
klobčič ali gadje gnezdo zavesti o sebi
ne moreš biti kruh ne moreš biti maslo
ne moreš biti ta stroj in nič drugega
ne moreš biti kompresor
ki mu po potrebi zamenjajo glavo ali nohte
ne moreš biti pot od začetka do konca
381
nečesa čemur bi se reklo tvoje življenje
nečesa čemur bi se reklo sok zemlje
njeno seme njeno prehajanje
obuditev zaleđenih pokrajin zaledenelih smislov
obuditev Sahare morskih globin
nečesa čemur bi se reklo to je
nečesa čemur bi se reklo ti ali jaz
ali oboje ali vse hkrati
nisi na nebu nisi na zemlji
nisi v misli rmte nisi v sanjah
nisi v oblakih nisi v peklu
tvoji možgani niso v jajcu
niso na ognju niso na nakovalu stvarjanja
niso na mizi preživelih
ne sušijo se na soncu
ne obletujejo jih črvi
nisi svinec ne spreminjaš se v zlato
nisi prosta energija
nisi duh
nisi komaj nakazana misel
nisi nekaj drugega
nisi nič
(4)	nisi ali si
nisi in si
v začaranem krogu si in se ne izmuzneš
v risu ki te brani pred hudiči izginevanja v večnost
ne otmeš se mu
ne prestopiš ga ne oskruniš
misel te brani pred samo resnico
brez oči si in vidiš
brez rok si in tipaš
brez sluha in slišiš
brez vsega in sam nič dokler si
bragruješ se niču
po njem si zaklet v svet
po njem si svet
on je tvoja opora na poti v brezno
na poti od zorenja zore do nabrekle jeseni golega večera
po njem si snovanje svoje usode
po njem si brezumna ljubezen prsti in sonca
(5)	hočem biti brezumen do poslednje možne umnosti
hočem biti umen do poslednje možne brezumnosti
zvest do omogočanja zvestobe
zvest do neogibnosti smrti
potek poteka naključje naključja
382
to biti ta bit ta časovna vez
med bivanjem in naslednjo smrtjo
tu sam čas v časnosti tujstva
štafeta srednjega veka večnosti
intermezzo trajanja v osončju togote
med severnim in južnim tečajem
od fabrike edinega misla do doma pa nazaj
od zvezde do zvezde
letna hišica v zenici zverinjaka
krematorij ni prelepo ime za tvojo gumbnico
neslišno se prikrade smrt
in zavzema podobo tvojega skeleta
po prstih kakor slabovestnica izgine ljubezen
ničesar se ne zavedaš ničesar ne veš
tema popade tvoje grlo
lomi ti rebra
a ti zbiraš moči za lažnivi žarek zadoščenja
ljubim vas o živi
bodite za mano v to ljubezen
bodite zadoščeni na poslednji stopnici
pred strmoglavim padanjem v razkroj
bodite prekanite življenje
bodite prekanite resnico
bodite prekanite večnost
ljubim vas o živi bodite
poslednji okvir zazija v praznino
ničesar ni več razen ničesar
(6) o radostni kako smo varali ničeve okvire niča
kako smo se rogali pretnjam izničenja
kako smo se rogali samozvanim bogovom
kako smo se rogali s pripadnostjo
kako smo se rogali s svojo žrtvijo
o to je bil najbolj učinkovit pesek v oči žrecev
pogled v nebo poln blaženstva
v pričakovanju njegove nebnosti
o radostni vznik nepopustljive koprive
o njena preroška pregovomost
o radostni posmeh ognju uničevanja
bili smo
in strogi angeli služabniki niča raznesejo naše seme
in smo
o vztrajna zavest ki se ne daš navajati videzu
o trajanje ki veš od kod do kod je tvoja mera
o oko ki si vse presegajoči angel čudežnega utripanja
383
o svet nenehne zore in mračitve
o upor nečemu o pripadnost nečemu
o nič niču njegova je večnost
o vse svetu njegova je smrt
o strogo prehajanje od utripanja do kaosa
nenehnega obnavljanja utripanja
o vzporedniki med utripanjem zvezde in teboj
o veselje in žalost izžarevanja
o pojemanje
o prehajanje v elemente
o oče o mati o hčerka o sin
neka točka med vami se je izgubila
in išče pristanka za svoje seme
katera zvezda ga sprejme vase
katera ga bo povila zakaj
zakaj Adam zakaj Eva
zakaj karavane od oaze do oaze bivanja
od osončja do osončja
od galaksije do galaksije
zakaj lakota zakaj nasmeh
zakaj togota zakaj Chicago zakaj Da Nang
zakaj 1966 ali dve ničli zraven
zakaj podreditev nepisanemu zakonu živeti
zakaj smrt kakor nesmisel
zakaj nič kakor nespodobna beseda
pri kateri se najprej ozreš preden jo izrečeš
o misel ki se pariš z jutrom
ki so ptice priletele z Arktike
tvoje zazrtosti v nemožnost bivanja
prepletenega s pajčevino ukaza
prepletenega z molitvijo
naj se ris razširi ali zoži
z očmi začudenimi nad ledenim požarom
prek severnega sija Velikega voza Zmaja Sevemice
z molitvijo oborožene prošnje
ki naj ukroti divjanje lakote
ki nič razmeji v donosne posesti
uklene stisko
pričara bleščeči videz
in možnosti razumnega upora
o vonj ledenega cvetja
o ne prebijati se do tvojega bistva
o ne uničiti te
o ne nadomestiti srca
o ne nadomestiti razuma
ostati
ostati tu
384
ostati tu notri
ostati tu notri V risu
ostati V risu ničle
ostati v risu ničle cvetenja in utripa
v risu ljubezni in nadaljevanja
Alah naj bo moj gospod Kristus ali Buda vseeno
komunizem vseeno
ostati tu brez preostanka
tu v nenehnem obrmvljanju danesa
tu razgalili bomo nebo
raztrgali bomo preteklost
prihodnosti bomo vzeli čar dosegljivega leska
v nenehnem uporu
v nenehni strastni pokornosti
kako pomežikuje sonce
kako vabi vesolje
z nerazvozljivim pomenom čeprav ne razumeš
ogiblješ se bolečini
prevzemaš dušo
svet se naseljuje vate krik
vdihavaš ga izgovarjaš ga
ris se razpotegne v neslutene razsežnosti
raztrga se in se zgnete okrog tvojega srca
zgnete se v nevidno točko
in ugasneš
in nisi več nikjer
nisi na nobeni strani v nobenem okviru
si do konca izgovorjen
si pojeden
si pepel
vetru daš za hip obliko
in to je vse
to je vse
konec
to je konec
to je eden i^zmed koncev
razbiti val na razjedeni obali
določeni ton sedmine
konec
25. sušca 1966
2 Problemi
385
Tatjana. Tatjana
Marjan Rožanc
(Nadaljevanje in konec)
Drugi sveženj
1
Neumnosti mi pišete! Neumnosti tudi delate! Ošteti bi Vas pravzaprav
moral in pretrgati z Vami vse stike — tako mi vsaj govori moja vest —
vendar zdaj tega kratko malo ne zmorem. Preveč razočaranj sem doživel
in preveč hudega se je zgodilo z mano zadnje dni. Nisem več razsoden
in zbran. V hotelu Triglav živim!
Pisal sem Vam že, kako je med nama in ženo in kako s tistimi banat-
skim! baburami, v kako žalostnih družinskih razmerah živim. Toda do
nedavnega je vendarle še nekako šlo, dalo se je prenašati —do nedavnega
je bilo skoraj vse v redu. 2ena me je včasih še kaj poprosila in jaz sem
ji z veseljem ustregel — okopal sem otroka, skočil sem namesto nje v trgo-
vino — zadnje dni je prišlo med nama tako daleč, da ji z ničemer več
nisem mogel ustreči. Samo rentačila je še name! Niti listov mi ni dovoUla
več brati! Zanjo je postalo vsako branje in sploh vsako duševno življenje
le jalovo zapravljanje časa in denarja, ki ji — tako je vsaj govorila — trga
že tako razrahljane živce. Pretekli petek je skočila na pošto in mi odpo-
vedala vse liste, tudi »Komunista«. Ni ji bilo zadosti, da so že prej — zdaj
Vam moram to priznati — ležale tam tudi moje knjige Prešernove knjiž-
nice — ležale ne zato, ker bi jih ne želel prebrati ali bi bil morda celo
pozabil nanje, temveč samo zaradi moje uvidevnosti in zaradi ljubega
hišnega miru. Sramota za prosvetnega in družbenega delavca! Nekaj časa
sem seveda to požiral, toda dolgo ni moglo več trajati: — tisto, kar se je
zgodilo predvčerajšnjim, je končno preseglo vse meje in tudi mojo potr-
pežljivost. Vendar spet vse samo zaradi tistih banatskih babur — zato,
ker so se končno odpravile in niso pustile v shrambi niti ocvirka. Žalostno,
res žalostno! Zena je takoj po njihovem odhodu skočila v shrambo, in
kakor hitro ni našla ničesar, se je spravila nadme; meni da se ima zahva-
liti za to, jaz nočem biti prijazen z njenimi gosti, jaz se vedem tako od-
Ijudno, da njene ljudi ob vsakem koraku v hiši preganja vtis, da so neza-
386
želeni. Ona da prav nikogar ne bi jemala v hišo, ko bi le jaz malo bolje
zaslužil in skrbel za dom, tako pa si seveda pomaga, kakor ve in zna. Za-
gnala je nezaslišan krik in vik, jokala je, obkladala me je pred otrokoma
z vsem, kar ji je prišlo na jezik — pljunila na vso družino samo zaradi
tiste ničvredne slanine, ki se je je polakomnila. Tolikšnega ponižanja se-
veda nisem mogel kar mimo prenesti. Pobral sem nekaj najnujnejšega
perila in odšel z doma.
Zdaj živim v hotelu Triglav. Hotel sam je res najimenitnejši v našem
kraju; lani so ga v celoti prenovili in zdaj ima pred vhodom v restavracijo
izvešeno priporočilo ameriške ambasade, tako da se zbirajo v njem vsi
tujci, ki jih pot zanese v naše zdravilišče, toda meni to nič ne pomeni —
jaz sem tujec v domačem kraju. Prvi dan sem se spraševal, kaj bodo
porekli ljudje in koliko mi lahko to škoduje ali koristi — tu gredo take
zadeve od ust do ust in se spotoma še napihnejo — toda nazadnje mi tako
in tako ni preostalo nič drugega: doma zdaj nimam več. Ostal sem torej
v hotelski sobici. Tukaj sem deležen vsaj osnovne človeške pozornosti, ki
mi je zdaj potrebnejša kot le kdaj. Hranim se z drugimi hotelskimi gosti
za belo pogmjenimi mizami v jedilnici, jem tako rekoč po izbiri, kličejo
pa me k mizi z zvoncem ali pošljejo pome celo natakarico. Z eno besedo:
lepo in spoštljivo mi strežejo. Privoščim si lahko laškega piva, ki ga imajo
samo za hotelske goste in ga sicer ni dobiti nikjer, danes pa me je na mizi
pričakal celo šopek rdečih nageljnov. Razpostavljeni so bili sicer po vseh
mizah, toda meni so verjetno še največ pomenili — v mojem položaju je
občutek, da sem vendarle še človek med ljudmi in da veljam celo toliko
kot najimenitnejši gostje, več kot dragocen. Pri duši pa mi je kljub ime-
nitnemu okolju vse bolj tesno. Prvi večer sem še pričakoval, da bo žena
skesano jK>slala za mano Poldka, zdaj pa je minilo že dva dni in fant se še
zmerom ni prikazal. Prav tako ni privihrala žena sama, kakor sem se
nadejal včeraj. Zdaj te ženske zame kratko malo ni več. Prečrtal sem jo
iz svojega življenja. Moja odločitev je seveda nekoliko neusmiljena in
surova, toda kar zadeva mojo ljubezen, sem Vam tako in tako že pisal
in se mi zdaj znova potrjuje; človek nemara res lahko ljubi samo enkrat
v življenju ...
Vendar vse to ni zadnje in najhujše! Težave se kar vrstijo. Sezona
se bliža koncu in v turističnem uradu ni več tistega dela, ki me je zapo-
slovalo po ves dan. Telovadno društvo začne delovati šele s šolskim po-
ukom — skratka: slej ko prej se znajdem v hotelu in obsedim brez pravega
dela, tako da se skoraj ne morem ubraniti žalostnim mislim. Vsak trenutek
mi rojijo po glavi. Celo malodušnost se me loteva. Prav tak — na smrt
malodušen — sem bil tudi včeraj, ko se je nenadoma prikazal v hotelskem
salonu sekretar. Razveselil sem se ga kot odrešenika. Povabil me je k mizi
in prisedel sem z odkritim veseljem; žene ni bilo na spregled, vse bolj
osamljen sem se počutil in vse se mi je zdelo do konca zavoženo, ta človek
pa je pokazal, da me ima še zmerom za svojega. V njegovem povabilu sem
začutil tisto naklonjenost, ki sem se je ta trenutek najbolj želel. Navse-
zadnje je sekretar tudi predsednik občine in živi tako rekoč sredi do-
godkov, človek v njegovi bližini vselej lahko pričakuje, da bo zvedel kaj
2.	387
novega, zasledil morda celo napotilo, česa bi se bilo treba ob koncu sezone
najprej oprijeti. Toda kaj se je zgodilo! Sekretar je poklical natakarico
in ji velel prinesti šah, potem je razpostavil figure, si živahno pomel roke
in rekel: »Začni!« Sahirati sem moral z njim — šahirati, ko komaj raz-
ločujem figuro od figure in sem pričakoval od njega vse kaj drugega. Toda
sekretar se niti pri tem ni ustavil. Odigrala sva prvo partijo, in gladko
sem jo dobil! Postavila sva figure za novo, vprašljivo sem ga pogledal,
vendar nič pričakovanega, nikakršne zamere ni bilo na njegovem obrazu
— zadovoljno se je držal na smeh, grizljal brčiće in momljal nekaj neraz-
ločnega. V kratkem sem ga matiral še dvakrat, on pa je pritrdilno pri-
kimal, vstal in rekel: »Tri partije sem ti dolžan.« Potem je meni nič tebi
nič odšel. Sprva nisem verjel svojim očem in ušesom, le nekaj zloslutnega
se je znova zgrnilo nadme, potem pa sem se skoraj razjezil nad tem člo-
vekom. Ni mi bilo za malo, da mi je vsaj dve od treh partij podaril in da
je z mano tako rekoč norca bril — treh, štirih figur v eni sami partiji
vendar niti začetnik ne more spregledati — zameril sem mu vse kaj dru-
gega! Tesnoba me je stisnila krog srca. Kam vendar pridemo, če niti pred-
sednik občine ne bo zbujal v ljudeh zaupanja, nikakršnega spoštovanja!
Človek na njegovem položaju bi že moral biti malo odločnejši in trdnejši,
da bi se lahko človek ob njem tudi sam počutil nekoliko trdnejši! Tale pa
izgubi kar tri partije šaha zapored, ko vendar vsaka ostane zapisana, na-
zadnje pa celo vstane in se požvižga, odmakne roke tako rekoč od vsega
in se odpravi v svojih smešnih hlamudračah, tako da mora celo najbolj
zaupljiv človek podvomiti o njegovih sposobnostih, ne more več zaupati
vanj in ga upoštevati. Z eno besedo: gre in pusti človeka samega za šahov-
nico in še bolj zgubljenega kot prej. Pa še v trenutku, ko je vse naokrog
toliko nepravilnosti, ki terjajo takojšnjo in odločno rešitev, ko vlečejo
ljudje vsak na svoj konec in je skupnost tik pred razsulom.
Natanko tako, draga moja Tatjana! Vse je nepopravljivo zavoženo in
vse jemlje konec! Najprej sem na tihem še upal, da je tega krivo le moje
trenutno razpoloženje, v katerem vidim stvari še bolj črno kot sicer in ki
ne more trajati dolgo, toda tudi danes se ne počutim nič drugače. Bolj ko
premišljam in trezno presojam, slabše je vse videti — prav strašljivo.
Denimo samo razmere na šoli! Nezadovoljstvo med učitelji je vsak dan
večje in resno preti, da se bo z začetkom novega šolskega leta razraslo
v pravi škandal, ki bo še bolj razrahljal že tako razrahljane vezi med
ljudmi. Stanovanjske razmere med šolniki so obupne. Stempihar stanuje
tako rekoč v pesjaku, Bavdeževa in Kraljeva tudi nista veliko na boljšem.
Učitelji so pripravljeni zaposliti se kjerkoli, samo da bi dobili stanovanje —■
pripravljeni so kar takoj zapustiti šolo, ko nam že zdaj manjka učnih moči
in jih kličemo na pomoč iz tovarne in zdravstvenega doma. Potem pa še
šolski prostori! Saj se vendar že petdeset, šestdeset malčkov stiska v enem
razredu in ohranjamo red samo zato, ker starši še ne poznajo dobro razmer,
ki vladajo v šoli. Toda to bi se moglo razvedeti — vsak hip lahko pride na
dan, kako na tesnem se pravzaprav učijo otroci in kakšna je kvaliteta
takega pouka! Tega problema vendar ni mogoče rešiti kar čez noč, na
škodo laboratorijev in kabinetov, kakor to mislijo nekateri. Ne gre spet
388
samo za prostor in kvalitetnejši pouk, tu so še ljudje — predmetni učitelji,
ki so se veliko trudili, preden so uredili vsak svoj kabinet. Profesor Lah
lahko vsak čas spet zarogovili: ves svoj prosti čas je posvetil ureditvi fizi-
kalnega kabineta, zdaj pa naj 'bi ga zaradi malomarnosti nekaterih neodgo-
vornih ljudi opustili, uničili vse njegovo delo. 2e lani je metal blato na
oblast, letos pa utegne napraviti pravi škandal — seveda, če nam ne bodo
šole že prej zaprli. To bi bila v nekem pogledu še najboljša rešitev, vpra-
šanje je samo, kam bodo potem otroci hodili v šolo in kako bodo to
sprejeli njihovi starši. Tudi obutev stane! Zdaj ste se nemara prepričali
tudi sami: bolj ko človek premišlja, bolj je obupan in splašen. Pri vsem
tem pa za zdaj nikjer ni videti rešitve, nikjer trdne roke, ki bi prevzela
krmilo in še pravi čas rešila, kar se rešiti da — potegnila za sabo vsaj tiste,
ki smo še voljni žrtvovati se za skupno stvar.
Preklinjam. Preklinjati sem začel in zdaj preklinjam kar vse ljudi po
vrsti. Nikakršne zamere se ne bojim. Navsezadnje je tako žalostno samo
zato, ker je med nami vse preveč ljudi, ki so pri stvari brez ljubezni in
nimajo nikakršne vere v našo skupno stvar, temveč jih mami samo korist.
Izrabili so našo organizacijo, da se zdaj skrivajo v njej in da v njenem
varstvu živijo čimbolj varno in udobno. V pumparicah hodijo na lov in se
kratkočasijo, medtem ko mi, ki nas zaupanje in ljubezen še nista zapustila,
samevamo po hotelih, živimo v vse večjem strahu in trepečemo za našo
usodo.
Draga moja Tatjana, ne vem, kako se bo to končalo in kako se bom
izkopal iz svojih dvomov in težav. Premlevam. Tuhtam. Tudi hotel Triglav
navsezadnje ni zastonj in najbrž kaj kmalu ne bom več zmogel vseh stro-
škov — ne morem vendar dovoliti, da bi otroka in žena trpeli zaradi
mene še hujše pomanjkanje. Toda domov se ne morem vrniti. Bodite vsaj
Vi prizanesljivi z mano in mi pišite, stojte mi ob strani v tej moji najhujši
stiski! Nikar ne počenjajte neumnosti in mi ne grenite življenja še Vi! Vse
tisto, kar si je izmislila Vaša sestrica, so vendar babje čenče, bolestni pri-
vidi! Nikakršne ilegalne vojske ni nikjer in nobene politične spremembe
ni pričakovati! Ko bi se le hotelo zgoditi kaj takega, potem bi bil jaz sreč-
nejši od Vas — potem bi se nemara le predramili vsi tisti, ki zdaj neod-
govorno dremljejo, vzdignili bi spet glave in stopili skupaj. Toda saj vidite,
kako je v resnici!
P. S.: Pravkar so prišli pome! Muzikanti iz mariborske opere, ki so
do zdaj vsak večer koncertirali v zdraviliškem parku, so za letos končali
in se odpravljajo. Treba jih je pozdraviti, izplačati, morda celo pospremiti
do postaje! Za danes sem srečen, toda kaj bo jutri, kaj bo jutri!*
* Temu pismu je priložena etiketa laškega piva. Ta etiketa je med psihiatri
v naši ustanovi zbudila veliko zanimanje, vendar je to zanimanje ostalo brez
pravega rezultata — ne znanstveno sklepanje ne zaslišanje Simona L. ni pove-
dalo o tem nič določenega. Morda je hotel Simon L. prvotno pisati kar na
etiketo, kakor je navada v veselih družbah, lahko pa tudi, da se mu je sama
etiketa eksportnega piva zdela tako imenitna, da jo je sklenil priložiti pismu.
V tem primeru je to vsekakor znamenje njegove tedanje neuravnovešenosti.
C. M.
389
Potrpite, gospod L! Vse kaže, da ljudem najbrž res ni usojeno, da bi bili
zadovoljni vsi hkrati; zdaj je nemara vrsta samo na nas. Mi smo namreč
tako srečni in zadovoljni, da ne najdem besed, s katerimi bi Vam lahko to
popisala.
Našo tožbo so sprejeli! Nismo si sicer veliko obetali od tega, toda zdaj
nam je vseeno veliko lažje pri srcu; zdaj vsaj vidimo, da so tudi na sodišču
ljudje in da je ta ugledna ustanova zatočišče tudi za nas. Nismo več iz-
občenci, imamo svoje mesto med ljudmi; svojo pravico si lahko izterjamo
celo po zakoniti poti. To je za nas izjemen občutek, vse drugačen od tistega,
ko sva se s sestrico potrti vračali s sestanka, popolnoma sami in od vseh
zapuščeni. Skratka: našo tožbo so sprejeli in končno so tudi za nas napočili
drugačni časi: zdaj čakamo samo še na dan obravnave, ko bomo naše
sovražnike izgnali iz obnovljene hišice in si za zmerom zagotovili srečnejši
domek. Zdaj imamo namreč tudi odvetnika, tako da zanesljivo računamo
na srečen iztek.
Ze zdaj smo se pravzaprav razživeli. Sestrica res na sodišče kljub
vsemu ne računa veliko in se zanaša na ugodnejše novice, zapira se v sobo
in posluša radio, vendar tudi medtem ne miruje: komaj se je vrnila s
sodišča, že se je prikazala pri meni s papirjem in črnilom. Pisati sem mo-
rala. Sestavila je nov hišni red, tako rekoč na pamet mi ga je izdiktirala
v pero, jaz pa sem vse skrbno zapisala; nobene njene besede nisem presli-
šala. To mi je bilo v pravo veselje, gospod L.! Tudi Vi bi jo bili morali
slišati, kako gladko ji je tekla misel in kako ji celo najvratolomnejše
miselne akrobacije niso zadajale nikakršnih težav, kako je bila pri vsem
tem radoživa in kako je ničesar ni bilo strah. Nazadnje mi je iztrgala
papirje iz rok in jih še mokre nabila na pobeljeno stopnišče: sama je vzela
kladivce in sama si je izbrala žebljičke. Zdaj imamo poleg vsega v hiši še
nov hišni red, vse po točkah:
Podnajemnikov ni moč sprejemati brez vednosti in odobritve hišnega
gospodarja; vrtna vrata je zaklepati ob deveti uri zvečer; pralnica je na
uporabo od šeste ure zjutraj do osme ure zvečer, ključe pa je dobiti pri
hišnem gospodarju; stopnišče je pometati dvakrat dnevno: zjutraj in
opoldne!
Toda to je samo nekaj točk, ki sem jih izbrala na slepo srečo. Poleg
tega to niso le prazne besede: sestrica ima tudi zares vse pod ključem.
Nič ji ni hudo vstajati že ob šestih zjutraj in odkleniti pralnico; z veseljem
vzdrži na nogah vse do devete ure, ko je treba zakleniti hišna vrata.
Nobenega truda je ni strah, vendar smo zato vsi bogato poplačani; zdaj
imamo v hiši res red! Tudi naši prijatelji in sorodniki prihajajo k nam
brez predsodkov. Neredko se zgodi, da imam na kosilu kar pet ali šest
ljudi, tako da kurim spet v štedilniku in da je moje veselje do kuhe spet
prišlo na svoj račun. Gospod Merhar je sicer bolehen, zadnje dni ga še
nisem videla brez vate v ušesih, toda teka nima zato nič manj — nepopisno
veliko dela mi zada, preden ga nahranim. Toda tu so še drugi. Včeraj sem
390
na primer potegnila iz kredence še globoke krožnike, ki jih nisem rabila,
odkar je umrl očka. Družina smo spet!
Seveda: tudi naši sovražniki ne mirujejo! To si lahko mislite. Na vsak
način nam skušajo skaliti zadovoljstvo in mir, kakor koli pokvariti našo
idilo... Prav včeraj, ko sem si po dolgem času spet nekoliko udobneje
postlala na vrtu, so spet začeli. Sedela sem tam in poslušala ptičico v našem
bezgu, kako gostoli svojo srčno radost in tesnobo, zamaknjeno sem se zastr-
mela vanjo in se spraševala, odkod lepota te njene veličastno mile pesmi —
skratka: zaživela sem s tem ptičkom v najslajšem hrepenenju in v skupni
sreči, ko so me zmotili surovi glasovi in kletvice. Barbari v naši hiši —
nikdar ne vem, kdo je poleg gospoda Prepeluha še v stanovanju — niso
mogli prenesti čistosti in vzvišenosti moje duše. Ne da bi zaslutili, kaj se
dogaja v meni, so mojo zamaknjenost zlohotno vzeli za izzivanje. Z ležal-
nikom in s svojim presvetljenim obrazom naj bi se razkazovala, se kljubo-
valno veselila naše hišice in vrta, nagajala naj bi jim... Žalostno je to,
gospod L. Toda ti klavrni ljudje, ki ne zmorejo globin dušnega življenja,
se bodo zmerom spravljali nad druge, češ, da smo jih okradli in prikrajšali
— pač zato, ker v sebi niso prebudili bogastva, ki je dano pravzaprav
vsem ljudem. Iz tega raste tudi njihova nečloveška jeza in užaljenost. Toda
jaz jim nisem ničesar odgovorila, ni se mi zdelo vredno. Kdo je zdaj lastnik
hišice, ni nobenega dvoma več!
Niti prestrašila se nisem. Pravzaprav sem pripravljena tem siromaš-
nim ljudem vse odpustiti. Smilijo se mi.
P. S.: V resnici imajo ti ljudje salamensko srečo. Na vseh straneh
imajo prijatelje in varuhe, vsepovsod imajo svoje ljudi, za nameček pa jim
je dana še sreča. Jaz na primer pozabim na vrtičku grabljice, in drugo
jutro jih že ni nikjer, oni pa lahko pustijo zunaj sloneti kolo ali celo
avto — vse jih počaka. Vse jih počaka.
Toda nekaj vendarle opažam, gospod L., pred leti je bila morala na
Vaši strani, medtem ko je bila naša le bogatija in kar gre zraven, zdaj pa
se je vse postavilo na glavo. Bogastvo je v Vaših rokah — ne v Vaših
osebno, v vaših nasploh — medtem ko je morala prešla na našo stran.
Medve s sestrico še zmerom bereva. Knjige so nama pravzaprav najboljše
prijateljice.
Grozno je, grozno! Zdaj povrh tega še to neprenehno deževje, ki nas
bo nemara kar zalilo! Sezone je s tem prav gotovo konec: kavama je že
dva dni zaprta, v turističnem uradu vlada pravo mrtvilo in tajnica zdolgo-
časeno zija skozi okno. Ves nestrpen čakam na začetek šolskega рк>ика,
vendar ne vem, koliko lahko od tega pričakujem. Imam vendar vest, še
zmerom čutim dolžnost do soljudi, ki so jih drugi že zdavnaj pozabili —
ne morem vsega prenašati kar mimo, kriv se čutim. Bojim se srečati z
učitelji. Vendar še zmerom ni nikogar, ki bi ukrenil karkoli pametnega.
391
nobenega znamenja ali namiga — niti sestanka učiteljskega zbora še niso
sklicali, ker so nekateri učitelji še zmerom na počitnicah. Brez šole in otrok
pa tudi telovadnega društva ne moremo začeti. Skratka: popolnoma sam
sem in popolnoma sem prepuščen sam sebi, ničesar trdnega se nimam
oprijeti. Divjam naokrog in kar nekaj iščem, tavam po dežju, toda v tem
vremenu vendar ne morem živeti kar na cesti: slej ko prej se spet znajdem
v tem prekletem hotelu.
Tu je prav pošastno. Zaprem se v sobico in sušim premočene cunje,
ždim v temi in se sprašujem, zakaj mi je bilo sploh usojeno priti na svetlo.
Temne misli se me lotevajo, vendar se jih ne morem obraniti — prav tema,
v kateri se še najbolje počutim, mi jih vsiljuje. Premlevam. Spominjam
se nazaj in dozdeva se mi, da mi spomin sega tako daleč kot še nikoli
doslej: spominjam se celo rojstva, tistega prvega krika, ko sem se odtrgal
od matere. Dozdeva se mi celo, da vem, zakaj sem zakričal. Strahotno je
res'na svetu. Vendar me ne preganjajo samo spomini. Odkar živim tako
samotarsko in sem tudi zares osamljen, daleč od ljudi, postajam popolnoma
drug človek. Natanko tako se dogaja z mano, kakor ste tudi sami nekoč
pisali: domišljija, tudi domišljija se prebuja v meni! Najprej sem mislil,
da je to le trenutno stanje moje zbegane duše, ki bo kaj hitro minilo, toda
to se zdaj ponavlja in me navaja na vse bolj čudna, že kar strahotna p>ota.
Na vsem lepem se mi zazdi, da nisem nikomur nič dolžan in da si lahko
privoščim vse, kar mi pade na misel — da lahko zgrabim natakarico, ki
me hodi klicat h kosilu in se pretirano vrti okrog mene, da se lahko po-
živinim in docela spozabim. Se slabše kot to: dozdeva se mi celo, da je
samo v tem moje resnično življenje. Potem se nenadoma začutim odgo-
voren za vse, naravnost zvezan, postane me strah razsula in — pomislite —
včeraj me je obsedla celo misel, da sem dolžan kar sam urediti vse stvari,
sprožiti zadevo tako rekoč na svojo roko in jo samostojno speljati do kraja.
Videl sem se že na občinski skupščini v Mariboru — videl, kako v šolski
zbornici tolčem po mizi kot obseden in govorim, govorim. To je trajalo
toliko časa, dokler mi niso prišle pene na usta in so se vsi navzoči na ves
glas zasmejali. Takrat sem se končno zavedel, da je vse to le moja domi-
šljija in da sem pravzaprav še zmerom tam in tak, kakršen sem bil. Samo
spotil sem se m.alo. Toda šele v tem treznem stanju mi je nekako odleglo,
zaživel sem spet po pameti. Doslej sem se vendar še zmerom odrekel dolž-
nostim in nalogam, ki jih ne zmorem; sprejemal sem nase le toliko, kolikor
mi je potrebno, da sem se počutil enak med enakimi, nisem odrival drugih
in se gnal kvišku. Z eno besedo: veliko sem pretrpel, preden sem se pre-
pričal. da sem še zmerom zvest državljan in trezen človek, toda ti srečni
trenutki ne trajajo dolgo. Domišljija mi ne da več miru! Popolnoma sem
se iztiril! Nisem več prejšnji človek.
Poglejte, kaj se je zgodilo danes! Zjutraj mi je že navsezgodaj v točil-
nici prišlo na uho, da so z začetkom šolskega leta in z oživitvijo družab-
nega življenja v načrtu številne osebne spremembe — nekaj govoric in
zlobnega šušljanja — toda takoj je bilo po meni; niti trenutek nisem bil
več razsoden. Preganjati me je začelo, da me bodo kar na lepem poklicali
na občino, poklicali prav mene in mi naročili, naj speljem to ali ono za-
392
voženo zadevo, kakor vem in znam. Veliko več razlogov bi imel misliti,
da me bodo zaradi mojega nemoralnega življenja poklicali na zagovor, da
me bodo razrešili vseh dolžnosti in prepodili še iz službe, toda ne, strah
me je tega drugega. Iz previdnosti in bojazni sem se umaknil v hotelsko
sobico, tam pa je bilo še slabše: prividi so spet vstali predme. Lotila se me
je mrzlica. Opoldne, ko je nekdo kot nalašč potrkal na moja vrata, sem
prav prestrašeno skočil iz postelje. Možak pa je vstopil in me vprašal: »Ste
vi Simon L.?« »Ne!« sem skoraj kriknil v zli slutnji, »pravzaprav sem, jaz
sem Simon L.« Začel sem jecljati pred njim, nazadnje pa se je izkazalo, da
je možak pravzaprav odvetnik. Zena je vložila tožbo za ločitev — zato je
prišel k meni. Menda si lahko predstavljate, kako sem si oddahnil!
Groza! Kaj bi vendar bilo z mano v tem položaju, v položaju —
denimo — predsednika šolskega sveta ali česa podobnega? Strahotno je že
razmišljati! Takoj stoji pred mano Velkavrh s svojo bolehno ženo in slabo
hranjenimi otroki, takoj se mi prikaže v vsej svoji revi, na meni pa je,
da ga zapodim iz šole. Toda kako naj to storim! Dobra učna moč res ni,
tudi zamudi večkrat, vendar pri tej bolehni družini že mora služiti na vseh
koncih in krajih! Ze ob prvi strožji besedi bi mi užaljeno obrnil hrbet
in se zaposlil v tovarni — tam bi imel boljšo plačo in tudi stanovanje bi
nekako dobil. Tudi če bi mi dalo moje tenkočutno srce, tega nikakor ne
bi mogel storiti — učnih moči tako in tako ni. Potrpeti je treba, zamižati
na eno ali kar na obe očesi. Potem seveda otroci! Na tesnem so, toda kam
naj jih dam! Pamet seveda tudi meni pravi, da bi bilo najboljše postaviti
klopi še v kabinete, toda v tem primeru je takoj pred mano Lah! Ne mo-
rem vendar vseh njegovih reči, ki jih je v desetih letih službovanja stežka
spravil skupaj, postaviti na šolski vrt in si nakopati v njem smrtnega
sovražnika! Toda o tem sem Vam že pisal! Oprostite! Oprostite, draga
moja Tatjana, čisto sem zmešan! Sam bi rad uredil vse, kar je narobe.
Morda le bo le prišla kakšna rešitev od kod!
Brezumnik ste! Tudi Vi ste brezumnik! Pravzaprav: jaz sem brez-
umnica. Sreča me je zanesla! Toda naj bo zadovoljstvo v našem obnov-
ljenem domu še tako enkratno, jaz se le ne bi smela poigravati — poigra-
vati celo tako lahkomiselno, da bi ga lahko zapravila! Nič več starega
naslova! Nisem več Cecilija Vovk! Vaše zadnje pismo sem sicer k sreči še
dobila v roke, vendar je bilo — prepričana sem — zadnje! Nezaželeni
ljudje so zasumili, kdo se skriva za tem imenom — nezaželeni ljudje, ko
niti najboljšim prijateljem ni nič zaupati, niti sorodnikom! Strežejo po
naši sreči! Torej nič več Cecilija Vovk! V prihodnje pišite na naslov Mir-
jana Steblaj, pri gospodu Završniku, Ljubljana, Topniška 37.
Držite se tega ! Bodite previdni ! Mislite lepo in blago na nas, da bomo
ostali še naprej krepki in zadovoljni!*
* Ekspresno pismo.
393
Zdaj je konec moje naklonjenosti! Pretirali ste! Vaše zadnje pisemce
je preveč sramotno, da bi me ne žalilo v dno duše! Pišem Vam sicer na
Vaše novo ime in novi naslov — natanko tako, kot ste želeli, vendar Vam
moram povedati, da tako nikakor ne gre. Človek je vendar človek — svo-
jega imena ne more menjati kot umazano srajco! To me žali!
Žali me že ženska ohlapnost nasploh — nobena med Vami nima toliko
osebnosti, da bi se ne odrekla svojega imena kar takoj, ko sreča prvega
moškega — Vam pa niti to ni zadosti! Vi menjate svoje ime vsak tretji
dan! Nočete biti to, kar ste — Tatjana S.! Najprej ste bili Cecilija Vovk,
zdaj Mirjana Steblaj! To je sramotno za človeka! Človek, ki se je rodil in
živi svoje življenje, vendar ni kdor koli, da bi si lahko po mili volji spre-
minjal ime — z njegovim imenom so povezana njegova dela in njegove
zasluge med ljudmi, celotna njegova osebnost. Njegovo ime je simbol nje-
gove enkratnosti in izvirnosti! Zlasti še danes! Danes ima vendar človek
vse možnosti, da se razvije v osebnost, zaživi svoje enkratno in Í2rvimo
življenje!
Za to svoje početje nimate nikakršnega izgovora! Vaš občutek ogro-
ženosti in Vaše nezaupanje sta le Vaš izmislek, izmislek Vašega bolestnega
duha! Zame obstaja samo vprašanje, kako je z Vašo osebnostjo!
Jaz sem Simon L. in — konec!
Prodajam, gospod L., kupujem! Selim se! Moji radosti kljub vsemu ni
konca, mene nič več ne more spraviti iz tira.
Vse tisto, kar ste mi napisali, sem že neštetokrat slišala. Zelo nepri-
jetno je za uho in najbrž je marsikaj tudi res, toda v najinem primeru tega
vendarle ni vredno pogrevati — tudi jaz bi Vas lahko vprašala, kako je
z Vašo osebnostjo. Nič novega mi namreč niste povedali. Toda pustiva to,
gospod L., pustiva! Prodajam to našo hišico in se selim, začenjam samo-
stojno, svobodno in izvirno življenje — to je moj odgovor na Vaše vpra-
šanje! Dovolj močna in odločna se počutim.
Zanima Vas najbrž, kako sem prišla do tega, toda o tem čisto na
kratko: tožbo smo izgubili!
Naše sovražnike seveda na stran! Z njimi se zadnje čase nismo pre-
pirali — nasprotno: odkar smo uvideli, da je sodišče naklonjeno tudi nam
in da smo tako rekoč enakopravni z vsemi drugimi ljudmi, smo se z njimi
v marsičem sporazumeli, celo zbližali. Tudi mi smo bili pretekle dni neko-
liko bolj razposajeni in nismo pazili na vsak korak; med drugim je se-
strica predvčerajšnjim razbila celo eno okenskih šip, nikdar pa se ni spra-
vila v posteljo pred polnočjo, tako da je bil pravzaprav v hiši vseskoz
velik kraval — vendar nobene žal besed, nikakršnih razprtij ! Prepeluhovi
so vse to sprejemali z razumevanjem. Tako je sestrica prvega dobila na-
394
jemndno kar iz njihovih rok, spustila jih je lepo v predsobo in si dala
odšteti denar na dlan — ni jim ga bilo več treba pošiljati po pošti, kakor
so morali delati do zdaj. Skratka: zadnji čas smo živeli v veUko lepšem
soglasju, in od obravnave na sodišču smo pravzaprav pričakovali, da bomo
tam dokončno izgladili vsa naša nasprotja, pojasnili vse nesporazume in
zaživeli lepo v miru. Zakaj bi se tudi zadovoljni in brezskrbni ljudje pre-
pirali med seboj? Nobenega smisla ni v tem ne za nas ne zanje. Tako se je
nazadnje zgodilo, da smo celo skupaj odpeljali na sodišče: gospod Prepeluh
naju je s svojim avtomobilom počakal pred vrtnimi vrati in posadil se-
strico na sedež zraven sebe, mene pa zadaj. Tudi smo skupaj prišli v sodno
dvorano !
Toda sodišče — ustanova, ki bi bila dolžna skrbeti za mir in prija-
teljstvo med ljudmi! To je škandal! Tudi njihovo pomilovanje in zatrje-
vanje, da je moralna zmaga pravzaprav na naši strani, me ni preslepilo —
škandal — pravim! Sestrica je takoj povedala, kakšen je najnovejši položaj
v hiši, toda sodnik je kljub temu trmasto vztrajal, da razpravo le moramo
pripeljati do njenega formalnega konca. Rekel je celo dobesedno takole:
»Nikakršne naglice, gospodična! Ce je pripravljen počakati tovariš Pre-
peluh, katerega čas je veliko dragocenejši od vašega, boste počakali tudi
vi!« Hkrati se je Prepeluhu opravičljivo priklonil. Tako se je začelo in
tako je potem teklo ves čas. Sodišče si je prav prizadevalo, da nas zaplete
v novo razprtijo, porotniki so brskali po papirjih in spraševali vsevprek,
oživljali naša stara nasprotja in naju vseskoz ogovarjali s sramotnim
vzdevkom hišnih lastnic. Že v samem začetku nas je prek Prepeluhovega
advokata napadlo, da za našo tožbo ni nikakršne zakonite osnove, da Pre-
peluhovi zakonito prebivajo v naši hiši, to da potrjuje njihova stano-
vanjska pogodba, potem pa temu ni bilo ne konca ne kraja. Naj sva s
sestrico še toliko pričakovali in še tako pozorno vlekli na uho, vedno znova
se nama je potrjevalo, da je sodišču prijateljstvo med ljudmi pravzaprav
deveta skrb. Na vsak način so nas hoteli spričkati med sabo, pripeljati
obravnavo do konca in najti med nami krivca, ki bo poplačal vse stroške.
Celo naš advokat, ki sva mu s sestrico odšteli lepe denarce, se ni vedel
nič manj klavrno: večidel je samo kimal in pritrjeval — pritrjeval celo
tistemu, kar je izrekel sodnik. Ta je sicer kaj kmalu zadremal, toda zdaj
pa zdaj je le spregledal, v naglici zgrabil za svinčnik in nekaj podčrtal
po papirjih pred sabo, nazadnje pa je celo rekel: »Za vaju, cenjeni gospo-
dični, bi bilo najpametnejše, da si čimprej poiščeta kako primerno zapo-
slitev — potem bosta imeli veliko manj časa za taka nepotrebna prav-
danja.« Natanko tako je rekel — jaz sama sem se morala vgrizniti v
ustnico, da sem lahko požrla to sramoto. Pa niti to mu ni bilo zadosti.
S Prepeluhovim advokatom vred je vlačil na dan samo umazanijo, drezal
med nas toliko časa, dokler ni dosegel svojega in še v gospodu Prepeluhu
zdramil nekaj njegove zlobe: ob branju razsodbe, ki nam je naprtila vse
stroške obravnave, se ni mogel vzdržati smeha. Tudi se je nazadnje samo-
zavestno usedel v avto in se odpeljal kar sam.
Potem pa še sestrica in Merhar! Sprla sta se namreč. Sestrica ga je
napadla takoj na hodniku, da ni pričal tako, kot bi bil moral, da se je
395
izkazal za pravo mevžo. Rekla mu je celo, da bi bil lahko pri vsem tem,
ko še računa na našo hišico in nanjo, pokazal malo več odločnosti in po-
guma; to mu je zalučala v obraz, čeprav smo bili pred sodnikom vsi nekako
zmedeni in nismo vedeli, kaj nam je storiti — čakali smo, da se bo vse
razpletlo v prijateljstvu. Teh žalitev gospod Merhar ni mogel kar mimo
požreti. Razsrdil se je in odvihral. Za njim je seveda planila še sestrica,
odvihrala in se kar sama odpeljala z avtobusom domov. Pustila me je tako
rekoč sredi ceste popolnoma samo, ko pa sem prikolovratila do doma, je
bila že zaklenjena v svoji sobici in mi ni hotela odpreti. Njena sinočnja
večerja še danes stoji nedotaknjena na mizi. Pralnice pa kljub temu ni
pozabila zakleniti! Tudi vrtna vrata ima pod ključem in — dobro je vidim
— vsa nasršena čaka, kdaj jo bodo prišli prosit, da jih odpre. Sama uža-
ljena kljubovalnost je je!
Jaz pa se prav gotovo z nikomer več ne bom bodla! Konec! Sem že
sprevidela, da varstva in pravice ne morem pričakovati od nikoder več.
Tudi na sestrico in njene muhe se ne bom več ozirala. Zdaj sem bolj kot
kdajprej odločna, da pretrgam z vsem in zaživim novo, drugačno življenje,
kje blizu drevja in polja, daleč od ljudi. Pogumno in samostojno. V naravi
bom prav gotovo našla več razumevanja kot med ljudmi!
Tokrat torej zares! Prodajam to našo hišo in se selim! Sporočite mi,
ali je kaka kmetija v Vašem kraju, kaka popolnoma zapuščena in osam-
ljena kmetija sredi najbolj temnega gozda! Sporočite takoj! Moja odločitev
je nepreklicna!
Odgovarjam. Takoj Vam odgovarjam!
Dvakrat, trikrat sem prebral, kar ste mi napisali, zato Vam zdaj res
lahko rečem: pametno ste se odločili! Vaš namen je prav odličen! Tudi
glede hribovskih domačij se nič ne motite! Veliko je že zapuščenih. Ljudje
dandanašnji zapuščajo te naše idilične hribovske vasi in se kar trumoma
selijo v mesta, zapuščajo rodno grudo brez pomislekov, čeprav ni nikjer
rečeno, da se na hribovskih domačijah ne da več živeti. Narobe je res: prav
tam je doma resnično življenje, prav tam se kaže najlepša perspektiva.
Saj je celo naša oblast zainteresirana, da te domačije ne bi čisto izumrle
in gospodarsko propadle. Toda z našimi kmečkimi ljudmi je pač težko:
ne znajdejo se več tam gori in vse preveč jih skrbi njihov gospodarski
obstoj, medtem ko se za dragocenost vaške idilike, ki nas tako močno pri-
vlačuje, sploh ne menijo. Ne zavedajo se bogastva, ki jim je dano. Ne
zavedajo se niti te neizmerljive sreče, da se človek tam gori rodi in umre
sredi narave in da mu ni treba iskati zadovoljstva med sovražnimi, ne-
usmiljenimi ljudmi. Sploh se ne zavedajo tega! Toda lepšega doma si ne
bodo našli nikjer! Resnični človekov dom ni med ljudmi, temveč je prav
tam — v naravi!
Le dvakrat preberite, kar sem zapisal! — natanko tako tudi mislimi
Tudi jaz sem pripravljen pljuniti na vse! Tudi jaz bi najraje zapustil to
396
umazano gnezdo in se preselil v hribe! Vse to tukaj je vendar le umazana
politika — politika in čisto nič drugega! Po dvajsetih letih sem končno le
spregledal in zdaj se sprašujem, kaj ima pravzaprav človek od vsega tega,
ko se trudi in ubada za tako imenovano družbeno korist. Najlepša gesla
se nazadnje izkažejo za laž in politikanstvo. Izkoriščajo te, dokler te potre-
bujejo za svoje cilje, potem pa te pahnejo od sebe in zavržejo. Toda zdaj
je konec mojih iluzij! Zavidam Vam, da lahko povrnete nehvaležnim
ljudem enako z enakim in jim pokažete hrbet, zavidam Vam, in tudi sam
si ne želim nič drugega !
Z Vami sem! Vaša ideja me je čisto zapeljala in zdaj že kar vidim,
kako prijetno gnezdeče si boste lahko spletli. Niti gospodarskih težav se
Vam ni treba bati. Za prvo silo bi zadostovalo, da se — denimo — povežete
s krajevno zadrugo za skupno vzrejo piščancev, da napravite z njo ne-
kakšno kupno-prodajno pogodbo. Zadruga je pripravljena sodelovati celo
z današnjimi starci, ki živijo po teh kmetijah, samo da ti nimajo nikakrš-
nega čuta za moderno gospodarstvo. Ti ljudje mislijo, da brez celotnega
gospodarstva — brez živine in vseh drugih pridelkov — ni mogoče živeti:
nočejo se prilagoditi nobeni novosti. Toda to ni tako važno! Mogoče je
živeti, še kako je mogoče! Meni verjemite — dobro sem premislil to za-
devo! Treba se je samo specializirati za to ali ono vejo, ki se izkaže za
kolikor toliko donosno, drugo pa si lahko človek fx>tem kupi. Na primer
piščanci! Nekaj časa sem se celo jaz ukvarjal z njimi — kaj vse človeku
v stiski ne pride na misel ■— zato Vam lahko iz svojih skušenj zapišem:
nobenega pravega dela ni z njimi in — dober zaslužek. Kakor hitro ima
človek osnovo, kakršno imate na primer Vi, svojo domačijo, potem taka
reč lahko steče kar sama od sebe, brez kakršnega koli umetnega oplajanja
in nasajanja, vse se razvija po svoji naravni poti. Za leto dni se odpoveste
jajcem in piščancem, prepustite kuram, da si na domačiji kar same na-
pravijo gnezdo, same nasadijo jajca in sedejo nanje, ko se jim zdi čas —
in čez leto dni imate krog hiše piščet, da ne morete več vamo stopiti
nikamor! Prodajate jih lahko kar na debelo. Z drugimi besedami: v nekaj
letih si lahko tudi v hribih postavite domek, da je veselje — ne kakšne
kmečke podrtije, moderen dom z vsemi tehničnimi pripomočki, radiom,
televizijo, pralnim strojem in hladilnikom. Menda ste že videli reklamni
prospekt z zadnjimi izdelki mariborske Hidromontaže?! Domek z vsem
tem! Za nameček pa še skladno življenje z naravo.
Toda kaj trobezljam! Takoj, ko sem slišal za Vaš načrt, takoj sem se
podvizal v okoliške hribe, prav stekel sem, tako da Vam zdaj že lahko
sporočim nadvse razveseljivo novico. Našel sem nekaj primernega — našel!
Ne morem Vàm tega opisovati, ker je vsaka beseda pomanjkljiva, rečem
Vam lahko samo to: ustreza! Ustreza! Tudi je ženska, ki še prebiva tam
gori, odprta za kupčijo, ker se ne zaveda bogastva, ki ga ima — rada bi
za sinom v Trbovlje! Pridite in poglejte! Za zdaj samo še naslov: Tereza
Razgomik, Lučevje 39, pošta K.
Pridite! Pišite, kako ste se odločili! Jaz sem Vam v vsakem primeru
z veseljem na uslugo, z resničnim veseljem!
397
Ne zamerite mi! Medtem sem ukrenila veliko več, kot ste mi svetovali;
v tej naglici Vas res ne morem za vsako svoje dejanje prositi za svet. Po-
stajam namreč nekoliko nestrpna in se lotevam stvari tudi na svojo roko,
čeprav v tem — to vam pravzaprav hočem povedati — ni niti najmanjšega
nezaupanja do Vas. Vi kljub temu ostanete moj dobri svetovalec!
Najprej Vas moram seznaniti s tekočimi dogodki. Stike z gospodom
Zagorcem, ki sem jih navezala prek tretjega človeka — moža kot Vašega
domačina najbrž poznate še bolje kot jaz •— sem pretrgala. Imela sem
občutek, da si pač rad dopisuje in mešetari, toda resnično zanimanje je
bilo pravzaprav samo na moji strani. V prihodnje si bom spet dopisovala
samo z Vami. Toda glede letnih hišic za hotelom Triglav Vam že zdaj
lahko povem, da z njimi še v doglednem času ne bo nič — toliko sem
izvedela že od gospoda Zagorca. Pobude za zasebno gradnjo se pač dušijo
na vsakem koraku, predvsem zaradi visokoletečih načrtov in nepreračun-
Ijivih urbanističnih zamisli, od katerih smo imeli do zdaj veliko več
škode kot koristi. Bodi kakorkoli: tako je odločeno v imenu napredka in
tako bo tudi ostalo, čeprav bo vse skupaj rodilo le zastoj v gradnji in
malodušnost med ljudmi, ki so sicer ustvarjalno razpoloženi in pripravljeni
graditi. Tudi s področjem na Klancu namreč ne kaže nič dobrega, ker
menda — tako je vsaj pisal gospod Zagore — sploh ni predvideno za
zazidavo. Torej mi res ne preostane nič drugega kot Vaš predlog — Raz-
gomikova kmetija. Zanimajo me namreč samo tisti načrti, s katerimi si
lahko takoj kaj pomagam.
Z Razgomikovo kmetijo pa takole! Sama je sicer še nisem videla,
vendar že imam zanesljive podatke: — prek gospoda Merharja sem najela
starejšega moškega, da si je tisto podrtijo ogledal namesto mene. (Zdaj
je tako v modi, zato sem tudi jaz začela poslovati po tretjem človeku!)
Torej: omenjeni človeček je bil v Vašem kraju in je svojo nalogo še kar
dobro opravil, saj se je kot samozvani gradbenik vmil od Vas ponosno
kot inženir — nadel si je videz akademika, tako da me je celo zabaval.
Toda dela se menda res ni ustrašil, ker je pretehtal vse možnosti dozidave
— natančno tako, kot sem mu bila naročila. Pretipal je vse škamike in
lesene podpomike, pretolkel vse kamenje in ugotovil, da je poslopje precej
dotrajano in da je tudi kamnito zidovje že šibko, zlasti na sevemem delu
hiše, tam, kjer je hiša naslonjena na pobočje. To stanje zdaj tudi mene
skrbi, vendar nič hudega •— s temi podatki se bom veliko laže spustila
v pogajanje z Razgomikovo. Za zdaj toliko!
Menda čutite tudi Vi, kako sem se odtrgala, osvobodila... ! Kako
postajam zanimiva! Kako sem kot človek vse dragocenejša — spremenjena,
čisto drugačna od drugih ljudi.
Tudi sestrico sem medtem spregledala! Jezi me, seveda me še zmerom
predvsem jezi, toda zdaj jo gledam s popolnoma drugačnimi očmi. Povejte
vendar še Vi, gospod L., ki ste vzgojitelj in imate veUko opraviti s člo-
veškimi dušami: ali ni moja sestrica pravzaprav klavm človek! Prava
sramota za ljudi! Kako sramotno jo je prizadel že prvi poraz, kako se je
398
v svoji užaljeni nečimrnosti, ki je pravzaprav le sebična želja po vladanju,
skromno umaknila v svojo sobico in se odrekla vsemu. Kako se dela zdaj
ponižno in skrhano, nedolžno, bolno in nesrečno — vendar samo zato, da
bi se ljudem zasmilila in priklicala k sebi gospoda Merhar j a, ter spet poka-
zala roge! Kako se odreka življenju in kako načrtno muči tudi mene! Toda
v resnici v svoji osamljenosti in ponižnosti, s katero izsiljuje kar vse po
vrsti, že kuje zaroto zoper ves svet in sovraži vse, kar je živega! Maščevalno
računa, da bo nekoč vse drugače, da bomo tudi gospodarsko poslopje še do-
bili nazaj in znova odprli naše podjetje, da bo celo naš očka vstal od mrtvih
—	takrat pa bo maščevalno planila na dan in zavladala. Toda ko bi ji
gosp)od Prepeluh, njen največji sovražnik, ponudil sedež v avtomobilu, bi
ga spet z veseljem sprejela. Tudi viadana si želi biti in ponižna, predvsem
pa — zmerom na vamem! Klavrno, kajne! Zmerom v varnem okolju ne-
kakšne črede, spodaj ali zgoraj! Nje same sploh ni!
Jaz sem sklenila pretrgati to popkovino! Zameriti se hočem! Živim
samo še takrat, kadar sumim, protestiram in se upiram ! Živim tako, kakor
ste mi nekoč pisali in svetovali, svobodno in sproščeno! Na nikogar se več
ne oziram in nikomur ne popuščam, da bi me vzljubil in da bi se bolje
počutila. Postala sem najsrečnejši človek, in tiste, ki so zamudili to bo-
gastvo, samo pomilujem; tega ne bodo mogli nadomestiti z nikakršno po-
nižnostjo. Tudi občutek, da so z vsemi drugimi ljudmi tako rekoč eno,
jim ne bo veliko pomagal. To je za človeka premalo. Moje izvirno življenje
—	tako čutim — je lahko edina in največja dragocenost za soljudi; če me
ne marajo sprejeti medse in vzbujam med njimi celo pohujšanje, naj
spremenijo sebe in svojo družbo. Je tako, gospod L.?
P. S.: Nikar ne pozabite: za Razgomico kakor tudi za vse druge ljudi,
s katerimi imam poslovne stike, sem še zmerom Mirjana Steblaj, pri
Završnik, Ljubljana, Topniška 37. To iz gole previdnosti, da nam ne bi na
račun naše vile previsoko zaračunali svojih podrtij ali nas skušali kakor
koli izsiljevati.
Presenečen sem nad Vami. Zbegan sem, iztirjen. Ne toliko zaradi
tega, ker ste se končno le odločili spremeniti svoje življenje, kolikor
zaradi Vašega nastopa •— zaradi vsega tistega, kar mi pišete in kar poče-
njate! Objestni ste postali. Nikogar ne potrebujete več in — tako se mi
vsaj dozdeva —■ tudi mene ste pahnili od sebe. Iz Vašega dosedanjega pi-
sanja pač nisem mogel sklepati, da ste zmožni tako velikopoteznih in nič
kaj premišljenih dejanj, zato me je zdaj še toliko bolj strah za Vas. Spra-
šujem se, kam boste prišli, kje boste končali!? Pogubili se boste, draga
moja Tatjana! Nič Vam ne bom prikrival, da se je spričo Vašega početja
celo nadme zgrnil prav strašljiv občutek sveta, v katerega se odpravljate.
Majhen se počutim. Zgubljen.
Ne nameravam moralizirati, samo ugotavljam. Samo sprašujem se,
kaj vse se lahko zgodi z vami — z vsemi ljudmi, ki pravzaprav popolnoma
399
odvezano živimo na tem svetu, ukrepamo docela samostojno in imamo
vse manj oprijemljivih izhodišč. Poglejte vendar, kaj se dogaja že z Vami!
Tolikšne prepredenosti in sebičnega stremljenja k enemu samemu cilju
nikdar nisem pričakoval od Vas — nikdar, čeprav vem, da izhajate iz
stare trgovske družine in da imate prekupčevanje tako rekoč v krvi. Toda
to je vendar prav pogubno za človeka. Morda je moja zgroženost res večja,
kot bi bilo primemo, morda v tem mojem preplahu tiči predvsem moj
osebni problem...? Ne zanikam. Lahko da me je zapeljal Vaš dekliški
videz, ki ga imam še zmerom pred očmi, gola resnica, da ste pač ženska,
za katero z vsemi drugimi moškimi gojim iluzijo, da je nič kaj posvetno,
angelsko bitje — iluzijo, ki si je ne dam vzeti, čeprav me življenje ob
vsakem koraku prepričuje o nečem povsem drugem. Lahko da je v vsem
tem moj osebni problem, toda bistvo se s tem le ne spremeni. Tudi razo-
čaran sem malo. Vendar ne samo zaradi Vas, zaradi vsega.
Toda bodi kakorkoli, ostajam Vam vdan- prijatelj. Z vsem sem Vam
na uslugo.
10
Pri Vas sem bila, v Vašem kraju! Nikar se ne čudite, ker se nisem
oglasila tudi pri Vas — vsekakor nisem več deklica, ki bi se bala kakršnih
koli čustvenih pretresov in se Vam ne bi upala priti pred oči — toda
tokrat je bil le posel, nujnost opravkov, s katerimi nisem mogla več odla-
šati. Vzemite to predvsem za dokaz, da se prav nič ne šalim — lepega dne
se ne bom oglasila samo v Vašem kraju, temveč tudi pri Vas osebno! Saj
menda še živite v hotelu Triglav?
Lepo je pri Vas! Hribi so prav čudoviti, in tudi domačije, raztresene
рк) hribih in doleh, so za mestnega človeka enkratno doživetje — v vsaki
izmed njih bi človek prebival z največjim veseljem. Prav to me je v mojih
namenih še bolj podžgalo. Zdaj imam posel še kar dobro vpeljan. 2e pod
klancem sem sicer zvedela, da je Razgomikova pravzaprav že zgovorjena z
nekim kupcem za tri milijone in tri sto tisočakov, toda ne vsota in ne kupec
me nista niti malo omajala — podvizala sem se navkerber. Razgornico sem
zelo obzirno povprašala po vsoti, ki bi spodnesla njen dogovor, in Razgor-
nica je pač Razgornica — na moje besede je kar gibčno za svoja leta, sko-
čila po žganje, da bi razvnela z njim moje zanimanje za kupčijo. Za ka-
kega pol milijona bi se nemara takoj omehčala in razdrla vse dogovore,
vendar za zdaj v to nisem privolila — rajši sem izkoristila to izredno pri-
ložnost, da sem se naužila njenega razneženega smeha in pogleda, ki ji ga
je izvabila melodija cvenka. Za take stvari niso ljudje nič manj občutljivi
kot nekoč. Vendar moje poigravanje ni moglo trajati dolgo — tudi sama
sem namreč imela ob pogledu na domačijo vse preveč resne namene. Toda
pomislite vendar: za stavbico, ki je razen kamnitega prizidka z eno sobico
skoraj vsa lesena, stara že skoraj dvesto let — nič manj kot štiri milijone!
To je bilo vendarle preveč! Teoretično se zmanjša vrednost objekta z vsa-
kim letom za en odstotek, tako da je Razgomikova kmetija teoretično že
400
brez vrednosti. Praktična vrednost seveda še obstaja, vendar še ta samo
v zvezi s splošno stanovanjsko krizo, ki pa je v Vašem kraju ni — dejanska
praktična vrednost domačije je tcrej le v moji želji po njej in moji kupni
zmogljivosti. Seveda: s temi dejstvi pri Razgornici ne bi veliko opravila,
zato sem se stvari rajši lotila z druge strani in — upam — v obojestransko
zadovoljstvo. Po načrtu, ki mi je prišel že tamkaj na misel in ki ga zdaj
nameravam brez pretirane uvidevnosti speljati do konca, naj Razgomikova
zaradi mene kar pobere štiri milijone: dogovorjeni kupec naj ji plača pol-
četrti milijon za hišico, jaz pa ji bom rade volje odštela pol milijona za
gospodarsko poslopje, ki mi je še najbolj pritegnilo oko. Zame bi bila ta
rešitev kot nalašč! V gospodarsko poslopje bi morala sicer pozneje vložiti
še dva milijona, vendar bi zato dobila hišico, kakršno si želim. Pri da-
našnjih cenah gradbenega materiala bi morda morala tvegati celo več kot
dva milijona, saj bi morala podreti strop hlevca in listnjaka, ki je —■ kakor
sem presodila — že povsem trhel in se lahko zdaj zdaj povezne na ta ali
oni tram, toda tudi izdatki, večji od dveh milijonov, bi se mi še vedno
izplačali. Zidovi in tudi nadstrešje nad njimi so še razmeroma dobro
ohranjeni, tako da bi s kamnitimi temelji še dolgo držali leseno vrhnjo
gradnjo. Poleg tega ima ta načrt še eno prednost: takemu popravilu
zgradbe in vrhnji gradnji se ne bi mogla in smela upirati nobena oblast,
ki zastopa zdravo pamet in skuša oživiti ljudsko dejavnost. Dovoljenje
za predelavo pa je dobiti hitro in povsod, tako da najbrž s tem tudi v
Vašem kraju ne bi imela sitnosti. Z eno besedo: moj načrt je imeniten!
Toda ko sem videla, kako je babnica navdušeno zgrabila že za prvo besedo,
sem sklenila, da vseeno rajši še malo počakam. Tako zelo se mi spet ne
mudi. Prav lahko se zgodi, da bo Rozgomica, ki jo v hribu očitno tareta
pomanjkanje in osamljenost, za ponujeno vsoto razdrla dogovor z dose-
danjim kupcem — kakor hitro pa bo ta dogovor razdrt, bom lahko izvlekla
iz nje še marsikaj drugega.
Za zdaj torej kar dobro kaže. Toda če boste tudi sami govorili z Raz-
gomikovo, ji kljub temu nikar ne omenjajte vrednosti naše vile in našega
premoženja, ker bi s tem ženski zrastel tek. Ze zdaj nič kaj rada ne prizna
pomanjkljivosti domačije in na vse pretege trdi, da predelava ne bo draga.
Ta nasvet zaradi tega, ker bi mi utegnili z Vašim moraliziranjem
pokvariti celo dobro zastavljeno kupčijo. Smešni ste namreč, gospod L.,
vsak dan ste bolj smešni, obenem pa ste seveda še zmerom čudežen človek
—	naiven in malce pozabljiv. Navsezadnje ste vendar tudi Vi že zagrešili
veliko svinjarij, ki sem jim bila priča celo sama, toda moški ste pač moški
—	nazadnje še zmerom zberete toliko i)oguma in nesramnosti, da spet
moralizatorsko vzdignete prst. Ženske nismo take. Najbrž smo nekoliko ali
kar precej stvarnejše od Vas! Pogrevanje morale v najinem primeru vse-
kakor nima pravega smisla in prida, zato je veliko boljše, da to opustiva
in se pomeniva o čem drugem. Načrtov za prihodnost nimava tako malo.
Denimo piščeta! Kolikor sem utegnila premisliti do zdaj, se s temi
zadevami v svojem novem domu najbrž le ne bom ukvarjala, čeprav imam
rada, zelo rada živalce — zlasti še čistokrvne pse, denimo kakega dolgono-
gega angleškega hrta! Toda piščancev nikakor! Prelistala sem reklamni
3 Problemi
401
prospekt mariborske Hidromontaže, kakor ste mi svetovali, upoštevala sem
Vaš nasvet in najbrž se bom res opremila z vsemi modernimi tehničnimi
pripomočki, toda piščeta ne jemljem v poštev! Zdi se mi namreč, da bi
bilo z njimi le preveč umazanega dela in celo nevarnosti pred raznimi
kužnimi boleznimi, da o zadrugi sploh ne govorim! — o kakršnem koli
sodelovanju z zadrugo in podobnimi ustanovami nočem niti slišati. To-
likšnega rizika ne morem sprejeti nase. Premalo imam zaupanja v vse te
današnje gospodarske ustanove — zlasti še, odkar sem na neki tuji ra-
dijski postaji ujela, da je vse to zapisano skorajšnjemu koncu. Drugo je
s turisti ali z oddajo sob! To sem predvidela že s samimi načrti za vrhnjo
gradnjo.
11
Konec je najinih zvez! Konec vsake sentimentalnosti! Vaše zadnje
pismo mi je končno razkrilo Vaš pravi obraz, zato si nikar ne mislite, da
bom še nadalje zgroženo omahoval in obupaval nad pokvarjenostjo Vaše
kapitalistične duše — nasprotno: udaril bom! Dolgo ste se pretkano skrivali
po kotih in čakali na pripraven trenutek, kdaj boste spet vzdignili svoje
meščanske glave in začeli rovariti, iskati zveze z najbolj reakcionarnimi
elementi, kakršen je stari Zagore, toda ušteli ste se! Res da smo bili po-
pustljivi in da je bilo celo videti, kot da smo se razpustili, toda bili smo
vendarle budni in smo še pravočasno spregledali.
Ne računajte več name! Tudi jaz sem organiziran človek! Nisem
eden izmed tistih, ki nosijo rdečo legitimacijo v žepu samo zato, da jim
v taki ali drugačni stiski pomaga prebroditi njihove zasebne težave. Pra-
vičnost in poštenje, ki sem ju spoznal že v mladih letih in za katera sem
se vseskozi nesebično trudil — sta mi tudi danes najsvetejša! Naj sem
bil zadnji čas še tako zgubljen, z Vašim zadnjim pismom sem odkril
svojega starega sovražnika in moje življenje je zadobilo spet prejšnji
smisel.
Nisem sam! Tudi se nismo razkropili, kot morda mislite! Prav vaše
pismo je spet strnilo naše vrste. Pokazal sem ga sekretarju, pokazal sem
ga vsem poštenim ljudem v našem kraju — na mojo pobudo in zahtevo
smo že sklicali sestanek! Te priložnosti ne bomo zamudili!*
12
Tako se vendar ne moreva pogovarjati, gospod L.! Preobčutljivi ste,
še zmerom ste prehudo ranljivi in vse premalo razsodni! Najbrž v svojem
življenju še niste dosegli dovolj. O kakšnih kapitalistih vendar govorite,
o čem vsem vendar ne pišete! Zaradi majhnega nesporazuma bi najrajši
kar razdrli to najino dragoceno prijateljstvo, pobili kar vse okrog sebe!
Že vidim, da ste spet zašli v strašno zmoto: spet si domišljate, da je zdaj.
Ekspresno pismo
402
ko ste planili s svojim nekdanjim ognjem užaljenosti in zbobnali sestanek,
konec Vašega pasjega življenja in osamljenosti! Motite se! Vaše pasje
življenje se s tem šele začenja! Manj živite kot prej!
Toda pismo v tako delikatnih zadevah ne zadostuje — pomeniti se
morava iz oči v oči! Takoj pridem! Takoj pribitim, ko bom imela le urico
časa! Pričakujte me jutri popoldne!*
13
Vi molčite, vztrajno molčite! Moški ste najbrž res nekoliko drugače
ustvarjeni od nas: precej bolj trmasti ste, imate pa tudi nekoliko več raz-
uma, s katerim ne veste kaj početi, vedno se še malo upirate. Nobeno
čustvo Vas popolnoma ne prevzame. Toda jaz po tolikšnem razburjenju
ne morem več molčati, ne morem kar pretrgati.. . Pišem Vam pisemce,
prva Vam pišem!
Menda Vas nisem užalila?
Nisem Vas mislila užaliti! Nobene besede na najinem sprehodu nisem
izrekla v želji, da bi Vas kakorkoli ponižala in vsega majhnega in skru-
šen ega položila k svojim nogam — z nobenim svojim pogledom Vas nisem
skušala zapeljati in tudi moja odprta letenska obleka je bila stvar trenutne
izbire, čeprav sem vedela, da ste pravzaprav dušica, da nekoga morate
imeti nad seboj ali pod sabo, in me je to malce izzivalo. Toda tega, kar se
je zgodilo, si pravzaprav nisem želela — drugačno vedenje pričakujem in
drugačnega vedenja sem vajena od moških. Zal je bilo med nama vse pre-
več neizrečenih besed. Takoj ko sem Vas zagledala na hotelskem vrtu,
takoj se mi je potrdilo vse tisto, kar sem dozdaj samo sklepala o Vas po
pismih — tudi to, da se otepate s svojim klavrnim življenjem in da Vam
Vaš moški ponos. Vaša vzvišena stvar, ki ste ji služili toliko let, ne dovoli,
da bi se izdali in me prostodušno sprejeli. Toda kaj je pravzaprav ta Vaša
vzvišena stvar? Nekakšen cenen nadomestek za vse tisto, za kar ste bili
v svojem življenju prikrajšani — slepilo! Vaše resnično življenje to vse-
kakor ni! Toda prav ta Vaša zadržanost, ta Vaša moškost, ki Vam ni do-
volila izdati Vaše usodne razpetosti med sproščenim življenjem in dolžnost-
jo, me je pritegnila, mi je bila tako zapeljiva, da nisem mogla mirovati.
Ženska sem pač — še zmerom sem ženska! Poleg tega me je bilo te Vaše
zapljivosti tudi strah — strah še tohko bolj, ko sva na svojem sprehodu
krenila s ceste v hrib; preslabe izkušnje imam z Vami. Povedala sem Vam
torej, kar sem čutila o Vas, povedala z enim samim namenom, da bi Vas
razvozlala in odrešila Vaših nečloveških muk. Nisem pričakovala, še sanja-.
lo se mi ni, da bo prvo, kar bo privrelo iz Vas — ljubezen. Vaša dolgo
zatajevana ljubezen! Tudi si nisem drznila misliti, da bo to Vaše čustvo
tako silno, da boste izgubili razsodnost in padli k mojim nogam kot šo-
larček.
Je bila to ljubezen? Ne recite, da ne — te sramote tudi jaz ne bi pre-
nesla. Niti najmanjše nejasnosti o tem ne bi prenesla, čeprav vem, da je
* Ekspresno pismo
403
bilo in da je med nama še zdaj vse tako na smrt zapleteno. Toda to je
bila vendarle ljubezen. Vi ste me ljubili že pred leti, ko se Vam je zdelo,
da živim nekje visoko nad Vami in da se mi ne morete približati, ljubili
tudi takrat, ko ste prišli po našega očka — ljubili, samo da so bile po-
svetne pregraje močnejše od Vas in Vam niso dovoljevale ljubiti. Zato se
zdaj nikar ne izmikajte — ne jemljite izbruha te svoje ljubezni za sramoto
ali celo poraz. Navsezadnje je bil to le izbruh iskrenosti. Tudi jaz sem
se Vam vdala kar sredi gozdne poti kot najbolj brezsramna vlačuga —
toda nič se ne sramujem. Tudi Vi morate imeti toliko poguma, da si pri-
znate resnico in — prosim Vas! — priznajte si jo! Vse Vaše življenje je
bilo želja po nedostopni ženski, ženski iz boljšega sveta, ki bi prepodila
Vaš strah pred življenjem in napojila Vaše hrepenenje po lepoti — po
ženski, ki Vam ni bila dana in ki ste jo hoteli imeti, da bi premagali vsa
svoja nasprotja in zaživeli v miru božjem kot sluga in gospodar. Vse
Vaše življenje je bilo tudi sovraštvo do tega sveta in te ženske. Vaša stalna
nevarnost! In navsezadnje ste zmagali! Niste sicer spremenili življenja
tako, da bi si bila enaka in da naju ne bi več ločile nikakršne pregraje, niste
izmirili vseh nasprotij — to ni mogoče — toda s tem, da ste premagali
sami sebe, priznali ljubezen in mi jo izpvovedali, ste vendarle zmagali.
Najino zbližanje je bilo res nekoliko mučno, toda tako je nemara zmerom,
kadar premagajo človeka čustva, ki jih je tako dolga leta tlačil in tajil.
Toda zakaj ne bi zmagala tudi jaz? Zakaj ne bi končno ljubila? Tudi
moje življenje je bila ena sama prepoved in obzirnost do soljudi: — strah
pred možatimi hlapci, ki so kolovratih v škornjih po našem dvorišču in
me preganjali celo v spanju, nebrzdana želja, da bi se enemu izmed njih
vdala in si ga podredila za zmerom. Tako kot Vi, sem se tudi jaz z najino
ljubeznijo šele dokončno sprostila, pljunila na našo imenitno družino in
guvernante, dokončno pokopala tudi očka... To je bila moja revolucija!
Premagala sem sebe, premagala pa sem tudi ves svet. Zaživela sem! Po-
nosna sem, da sem kot ženska podrla vse pregraje, ki so jih postavljali
med naju, priklicala na Vaša zmedena usta jecljanje in krik. Ponosna sem,
veselim se svoje ženskosti in svojega celotnega bitja, ki si je končno le
utrlo svojo pot! Se si Vas želim! Morda mi boste očitali sebične in umazane
nagone, toda jaz Vas vprašam: kaj je ljubezen, če človeka ne vzdigne nad
ves svet, ne premaga v njem vse zavore in ga do kraja ne prebudi, ne na-
pravi takega, da je lahko svojemu bližnjemu v veselje? Vesoljni greh in
popolno odpuščanje — samo to je resnična ljubezen!
Vi mi kljub temu ne zaupate, upirate se in strahujete! Verjemite mi
vendar! Razvozlajte se! Zaupajte mi! Dovolj ste živeli v sodrgi in zanjo,
zdaj je končno čas, da zaživimo vsak svoje življenje! Jaz vendar nisem tako
okrutna kot Vaša mati, da bi Vas iztisnila iz sebe in zapustila, vsega ne-
bogljenega pahnila v sredo sveta, da bi si morali iskati dom med okrutni-
mi ljudmi. Jaz vem, da tega doma ni in da ga nihče ne more najti —
nihče, bodi še tako ponižen ali še tako okruten. Zato sem Vas tudi zadrža-
la! V meni ste! Nosim Vas s seboj! Zaprla sem Vas vase. Toda za tisto,
kar ste s tem izgubili, naj Vam ne bo žal ■— svobodno življenje je tako
in tako le izmislek prevratnikov in je človeku samo v breme.
404
Toda Vi se vztrajno branite! Molčite! Sploh še niste našli robčka,
ki sem Vam ga v gozdu naskrivaj vtaknila v žep? Na tihem sem se tako
veselila te svoje domislice, prepričana sem bila, da ga boste našli, da se
boste spomnili name in se raznežili, pričakovala sem gin j eno pisemce — Vi
pa nič! Oprostite, toda v tem pogledu ste pravi nerodnež, nepoboljšljiv
aktivist.
Mislite name jutri zvečer od osme do devete ure! Tudi jaz.bom mi-
slila na Vas! Vsako uro mislim!
14
Ljubim Vas! Menda Vas res ljubim, toda nikdar ne govoriva o tem!
Ves gorim od hrepenenja in ni mi več življenja brez Vas. Vsak čas vsta-
nem in se nepotešeno sprehodim, toda nisem še stopil iz hotela, odkar ste
me zapustili — vsak korak mi je pravzaprav odveč in vsako početje povsem
brez smisla — vse razen Vas in te najine silne ljubezni. Gledam se in
otipavam, vedno znova se ogledujem in tipam, vendar se ne morem naču-
diti, da je to moje telo, ki sem ga do zdaj tako sramežljivo prekladal
po svetu in mi je bilo predvsem v napoto, sploh moje — moje in povrh
vsega še izvir tolikih radosti. Dobesedno vžgal sem se v svoji notranjosti
in plamen me je zajel s tako silo, da me je vročičnega vrglo na posteljo,
toda o tem, draga moja Tatjana, edina moja — o tem Vam vendar ne
morem pisati in govoriti. Pohujšanje je že zdaj preveliko. To je mogoče
samo živeti. Kaj vendar še čakate? Menda me ne boste pustili samega v
tem ognju? Pridite vendar k meni! V temi svoje hotelske sobice ležim in
Vas čakam, v temi, zakaj samo v temi sem zares z Vami in vse drugo pade
od mene!
Robček sem našel, seveda sem ga našel! Toda prestrašili ste me z
njim! Mislil sem, da sem spet pomotoma odnesel z doma enega otroških
robčkov, zaradi katerih se je žena že prej neštetokrat razburila. Strah me
je bilo novih sitnosti. Zdaj sem srečen, ko vem, da je Vaš! Sploh se ne
ločim več od njega, za prtiček na nočni omarici ga imam!
Toda kaj nama bodo te besede! Pridite in potešite me spet s svojimi
usteci !
15
Zakaj Vas še ni, draga moja Tatjana?! Sam s to svojo silno ljubeznijo
vendar ne morem živeti! Menda se Vam ni kaj zgodilo? Pozabili me niste,
vem, da niste — pozabiti se to kratko malo ne da ! Tudi se niste premislili
v svojih namenih. Preveč lepega je med nama.
Jaz Vas čakam, nepotešeno čakam, ne da bi se zganil iz hotela. Prav
tu Vas želim pričakati, prav na postelji, kjer sem zdaj že toliko presanjal
o Vas in si Vas že neštetokrat zaželel — zaželel, da bi bili čim tesneje ob
meni in čutili, kako je zdaj z mano. Čakam Vas in čakam. Vrata imam
405
stalno priprta, da ujamem vsak najmanjši šum na hodniku in celo spodaj
v salonu, še vedno živim v temi, toda kljub temu ne zamudim nobenega
avtobusa . . . Brez Vas se mi ne zdi vredno začeti ničesar in do zdaj še nisem
ničesar ukrenil, toda v domišljiji — z Vami — sem razgiban kot še nikoli
doslej. Vidim naju skupaj na najinih gozdnih poteh, vidim celo na idilični
domačiji... Prav zato je moje hrepenenje še večje in se me loteva nestrp-
nost, včasih celo strah, da bi utegnila zamuditi to izredno priložnost, da bi
lahko Razgornikova prodala brez naju in bi midva kljub vsemu ostala
praznih rok. Toda saj boste prišU te dni, kajne?
Samo z Vami še živim in za Vas! Ljubezen me je vsega prežgala in
postal sem čisto drug človek. Verjamem celo v čudeže. Zdaj namreč šele
spoznavam, kako prazno sem pravzaprav živel do zdaj, kako sem se lovil
za vsakdanje reči in kako sem si iskal uteho za svoje prazno življenje
v vseh mogočih nepomembnih stvareh. Cesa vsega se nisem loteval in
počel, da bi ušel neznosnem stanju svoje praznote, kakšnih neumnosti
nisem uganjal, in koliko nepotrebnih nalog sem si zadal, zdaj pa je te
moje zmedenosti kar na lepem konec! Nikakršno tekanje mi ni več po-
trebno! Potipam se za žilo na zapestju, ki mi utripa kot še nikoli, primem
se z dvema prstoma in že začutim, da živim. Vročina se me prijemlje od
silovitosti mojega življenja. Niti na sestanek nisem šel, ki so ga na mojo
pobudo končno le sklicali, niti v šoli se nisem oglasil, čeprav danes teče
že tretji dan pouka in jim primanjkuje učnih moči. Poslali so pome samega
sekretarja, toda jaz se mu nisem odzval, ostal sem za zaprtimi vrati — ne
dam si več vzeti svojega bogastva. Pljunil sem na vse dolžnosti, s katerimi
sem nekoč reševal svojo tesnobo, strah in krivdo, toda zdaj me pred ni-
komer ne peče vest. Pred nikomer, čeprav vem, da so me prekleli in pri-
pravljajo proti meni kazenski postopek. Nasprotno: srečen sem, ko vidim,
da sploh nimam več poti nazaj!
Toda pridite že, draga Tatjana! Brez Vas le nisem in ne morem biti
čisto pravi!
17
Molčite, dragi moj! Niti besedice ne zinite več! Izpolnile so se vse
moje želje in vsaka Vaša beseda mi lahko samo škoduje. ,
Deset dni je minilo, odkar se je tudi v naši hiši zgodil čudež — zato
Vam nisem pisala. Vašo vročo ljubezen sem seveda hvaležno čutila in
jo nosila v sebi, prav telesno sem jo čutila, toda pisati Vam vseeno nisem
utegnila in upala. Niti zdajle se ne morem prav razgovoriti in se Vam
zaupati, saj vendar veste, kako je z mojo sestrico! Ta ženska je sam
samcat hudobec. Čutila je najbrž, da Vas ljubim — da ljubim nekoga
drugega. Zadnji mesec ni nič govorila in skoraj nič jedla, tako da je
bila že čisto shujšana in bledikava, tako rekoč na koncu življenja. Toda
njenega izsiljevanja kljub temu ni hotelo biti konec, nasprotno: rajši bi
bila zares umrla, kakor da bi opustila svoje glumaštvo, želela si je na
smrtno posteljo, da bi nas vse kaznovala za našo brezsrčnost. Nekajkrat
406
je tudi zares omedlela. Toda jaz se ji kljub temu nisem vdala — vračala
sem ji milo za drago in se tudi sama vedla, kot da je sploh ne vidim.
Tako se je nazadnje njena svojeglavost le zlomila. Iskati me je začela z
obupanimi, prosečimi očmi, zaželela si je moje prijaznosti, ki bi jo od-
rešila njenega svojeglavega molka in stradanja, odrešila sramotnega po-
raza. Nekoč me je na hodniku ujela za zapestje in se spustila na kolena
predme. Toda jaz se kljub temu nisem omajala. Studilo se mi je to
njeno nedolžno otepanje z lastno sebičnostjo, uživala sem v tem, da se
ji končno maščuje. Toda človek ima srce, zlasti še zaljubljen človek, ki
ga dobrota kar preganja: — nazadnje se mi je le zasmilila, in pred de-
setimi dnevi, ko sem ji imela sporočiti tehtno novico, sem prizanesljivo
stopila k nji. Srečala sem jo že v veži v nočni halji in brezpetnikih, po-
vedala sem ji, kar sem ji imela povedati, ona pa ni zinila niti besedice,
še ozrla se ni name. Pogledala sem ji v obraz in — nič! S prejšnjo vzvi-
šenostjo mi je obrnila hrbet, še bolj je bila trmasta kot kdaj prej. Tedaj
sem seveda zaslutila, da se je moralo zgoditi nekaj najhujšega. In res:
ni še potekla ura, ko je planila v mojo sobo z Vašimi pismi! Našla je
Vaša pisma, ki sem jih prejšnji večer z ljubeznijo prebirala v postelji
in odložila na nočno omarico, ter jih zasanjana pustila kar tamkaj. Ze na-
vsezgodaj se je dvakrat motovilila po moji sobi, ko sem še ležala in je bil
še mrak, toda nazadnje jih je le odkrila. Planila je nadme in me začela
zmerjati kot izdajalko, ki se za njenim hrbtom brati z njenimi najhuj-
šimi sovražniki, kot izrodek, ki je izdal svojega očeta — skratka: zaživela
je spet! Vso svojo jezo je obrnila nadme! Preklela me je, vendar ji niti
to ni bilo zadosti — zahtevala je od mene, da naj takoj požrem to sra-
moto. pojem ta Vaša pisemca, pojem takoj pred njenimi očmi. Sama mi
jih je začela tlačiti v usta in — nisem se ji mogla upirati. Iztrgala sem
ji eno izmed njih in ga pojedla. Morala sem ga. Samo sestričini milosti
se imam zahvaliti, da nisem morala pojesti kar vseh — moja ponižnost
in pripravljenost, da se pred njo pokesam, sta ji zadostovali. Toda no-
benega Vašega pisma več! Ne morem več jesti teh Vaših pisem — v ustih
se mi niti ne upirajo in bi jih še nekako prenesla, samo v želodcu mi
potem delajo težave. To je ležalo v meni skoraj dva dni.
Toda zakaj sploh pisma! Mislite name, kakor tudi jaz mislim na
Vas! Najina ljubezen je lahko prav tako lepa brez teh sentimentalnih
čenč in nepotrebnega kracanja po papirju! Človek ima vendar dosti pa-
metnejših opravkov! Poleg tega se ne more prepustiti kar čustvom in
uživanju — misliti mora na svoje življenje nekoliko trezneje, misliti, kaj
bo z njim jutri, pojutrišnjem! Sama ljubezen še nikogar ni nahranila in
preživela. Lepo je sicer vzplameneti in čutiti v svojih žilah, da si se
končno le prebudil in zares živiš, toda to vendar ne more trajati večno
in ne more biti edino. Človek ima slej ko prej tudi druga vprašanja.
Predvsem pa ne more živeti kar sam zase, ko je vendar uklenjen med
ljudi in se že mora ozirati nanje.
Ne vem, kako bi Vam to povedala z drugimi besedami. Vsekakor se
ne mislim seliti — vsaj za zdaj še ne. Tudi prodajati ne mislim ničesar.
Ce bom že kdaj to našo hišo prodala, jo bom prodala našim sovražnikom.
407
Tem sadistom — tako se je nedavno v šali domislila sestrica — je hiša
prav toliko potrebna kot nam. Sadisti kratko malo ne morejo živeti brez
tistega, kar trpinčijo in uničujejo, potemtakem pa lahko iz njih izvlečeva
še največ denarja. Toda to je bila najbrž res samo šala. Za zdaj ne kaže,
da bi prodajali komur koli. Vsekakor pa drži, da je sestrica ne le našla
Vaša pisma in se razjezila za kratek čas — popolnoma se je predramila
in vzela spet vajeti v roke. Vse v hiši se dogaja po njeni volji. Takoj ko
je opravila z mano, si je nadela jesenski kostim s kožuščkom in odvihrala
v mesto. Vrnila se je šele pozno zvečer z gospodom Merhar jem in še ne-
katerimi ljudmi, meni — ves dan sem bila v stanovanju sama in na
smrt prestrašena — pa je tako med vrati z enim samim migljajem od-
redila moje staro mesto: kuhinjo. Zdaj samo še kuham in strežem. Sinoči
sem pripravila lovsko pečenko v omaki s kruhovimi cmoki po svojem
starem, preizkušenem receptu. Kupila sem dva kilograma govedine in
pol kilograma slanine, dvajset starih žemelj in še vrsto žlahtnejših za-
čimb, ki so mi medtem, ko sem živela od danes do jutri in sem kuhinjo
popolnoma zanemarila, pošle. Ničesar več nisem imela v svojih pre-
dalčkih. Slanino, ki sem jo dolgo izbirala in je bila na srečo dovolj
jedra, sem narezala na tanke rezine in z njimi prešpikala govedino, žem-
ljice sem namočila v razredčeno mleko.. . Toda zakaj Vam to pripove-
dujem! To je vendar recept za dvajset ljudi in Vi si z njim ne morete
veliko pomagati. Reči pravzaprav hočem, da je veliko tekanja in dela.
preden človek vse to znosi skupaj, preden vse to okusno pripravi in po-
stavi na mizo, toda nazadnje mu res tudi zadovoljstva ne manjka. Prav
srečna sem, ko vidim, da so se vsi moji gostje s tekom nahranili, da me
utrujeno in hvaležno gledajo, ko odnašam umazano posodo — najmanj
tako, kot otroci svojo mater. Sinoči je bila to prava pojedina, ki se je
razvila v sproščeno zabavo, in štejem si v zaslugo, da sem tudi jaz k
temu nekaj malega pripomogla. Nekaj malega jaz, nekaj pa seveda tudi
gospod Prepeluh.
To je pravzaprav poglavitno — res ne vem, zakaj Vam nisem že
takoj v začetku povedala. Gospod Prepeluh je prišel k nam — prišel, ne
da bi ga bil kdor koli med nami vabil ali klical. Sedeli smo v jedilnici,
ko je nenadoma pozvonilo pri zunanjih vratih in se je na pragu prikazal
nihče drug kot gospod Prepeluh. prikazal s steklenico že odpečatenega
konjaka in s šopkom rož. Začudeno se je zagledal v nas — prav tako
kakor mi v njega — potem pa je rekel: »Mislil sem, da je nekomu
končno le uspelo osvojiti gospodično Emilijo in da imamo v hiši ohcet,
ko je slišati tak direndaj.« Emilija je moja sestrica — menda se spo-
minjate? Na te besede so vsi bruhnili v smeh in v hiši je zavladalo
pravo veselje, tako da si je celo gospod Merhar prvič vzel vato iz ušes,
odkar ga poznam — nobene od sproščenih in nekoliko neslanih šal, ki
so po prihodu gospoda Prepeluha kar deževale, ni hotel zamuditi. In
seveda, tudi gospodu Prepeluhu sem morala najti prostor za mizo, da
sem mu lahko postregla — najprej prostor, potem pa še enega boljših
krožnikov, ki mi jih je pri toliko ljudeh zmanjkalo. Toda ta trud se mi
je splačal: pojedel je več kot kdor koli pred njim in se razživel. Prešerno
408
je nazdravil vsem skupaj in meni še posebej, potem pa je rekel, da tako
vesele druščine še svoj živ dan ni videl in da bi bil prav neodpustljiv
greh, če bi si zaradi nepomembnih zadevic še naprej metali polena pod
noge. Predlagal je celo, da bi skupaj obnovili našo zanemarjeno utico,
ki jo je zdaj kar žalostno gledati. Ne seveda kar takoj zdajle pred zimo,
vsekakor pa tako, da bo vsaj do prihodnje pomladi nared. Gradbeno do-
voljenje in material da bo že on priskrbel, nama s sestrico ni treba za
nič skrbeti — ne zdaj ne kdaj pozneje. Toliko da še zmerom velja, da se
lahko nanj v celoti zaneseva. Resnično plemenitega se je pokazal, sestrica
pa je ves ta čas stala ob naši veliRi orehovi omari in se od same sreče
in zadovoljstva niti zganiti ni mogla — komaj je bila toliko pri sebi, da
si je sproti otirala solze. Nazadnje se je le odtrgala od omare, šla je in
odprla vrata na balkon, ki je bil zaklenjen vse od očetove smrti in ga
niti sami nisva uporabljali. Povabila je gospoda Prepeluha in druge goste
nanj in poskrbela za najlepši konec večera ■— kavico smo popili na čistem
zraku.
Tako je zdaj — vidite — z mano. Nisem Vas pozabila. Se zmerom
Vas ljubim in zvečer si v postelji •— zdaj, ko ne morem več prebirati
Vaših nenadomestljivih pisem — ogledujem modrice, tiste sladke modrice,
ki so mi ostale od Vaših prstov. Vsak večer znova mi je žal, neizmerno
žal, ker bodo kljub mojemu ljubkovanju kmalu zbledele. Resnično Vas
ljubim. Vas in samo Vas, saj nisem deležna nobene druge milosti —■ na-
sprotno: sestrica je name še zmerom jezna in imam tako z njo kot z vsemi
drugimi ljudmi le delo in težave. Tudi jaz sama je pravzaprav še ne
morem spoštovati. Toda ko se vrtim po kuhinji in strežem, ko tekam sem
ter tja in se napol slepa od utrujenosti in obupa zaletavam v zbrane
ljudi, le čutim, da tudi jaz sodim mednje in da si lahko s ponižnostjo in
vnemo slej ko prej zaslužim tudi njihovo ljubezen — več ljubezni kot
kdor koli drug. Navsezadnje jih že zdaj včasih gledam, kako s tekom
jedo, kar sem jim z ljubeznijo in mislijo na Vas pripravila, kako se pro-
stodušno in zadovoljno gibljejo po naši hišici — in sem srečna. Dragi
moj, ljubljeni moj gospod Simon, ali ni naše veselje prav v tem, da so
srečni drugi?
Molčim. Ne morete tudi Vi molčati, dragi moj gospod Simon? Mol-
čite vendar! Tudi Vi ste pravzaprav nedolžen človek in niste rojeni za
nepremišljeno življenje, ki je včasih videti tako dragoceno. Spokorite se
in vrnite se, saj Vam ne bo težko — marljivi ste in prizadevni, tudi po-
nižni znate biti in skromni, tako da si boste prav gotovo spet udobno
postlali, našli spet svoje mesto med ljudmi. Predvsem pa molčite, po-
zabite vse tisto, kar je bilo — pozabite, da ste samo enkrat in samo za
kratek hip okusili slast življenja, zaživeli sproščeno in polno. Nič hudega
ni bilo v tem, toda — kot kaže to — brez kazni vendarle ne gre!
Bodite torej pozdravljeni in — pozabite! Ne pišite mi več, ne nadle-
gujte me več s svojimi pismi in ne nastavljajte mi novih pasti. S sestrico
Vam jih vračava — vse, kar ste mi jih napisali. Bila je pomota. Velika
pomota je bila, ljubljeni moj gospod L., toda — ali ni to pravzaprav vse,
kar je za zdaj človeškega na zemlji?
409
SAŠA VEGRI: LETNIK 1934
9
(Pokojnemu Antonu Vodniku)
Zgodi se, da pride tujec v našo sredo
in se med nas usede,
zamaknjen zastrmi v blestenje dalj
in pozabi na pripravljeno besedo...
(A. Vodnik, iz »Zimske tišine«)
I
Ves trud, ves ta napor,
tako se svet ne podre,
tovariši in tovarišice;
spoznaš floro,
spoznaš vegetativno živčevje.
Kaj lepšega, vam rečem:
skoz alegorijo gre svetloba,
gre konj.
Ne, to ni nič hudega,
ko se kroji,
ko se pomerja,
vztrajno spenja,
poskusiti se mora.
Ves ta trud, ves ta napor,
medtem se polaga
za hrbet mehke trave
truplo k truplu.
In potem,
romantika?
O ne, to niso nihalna vrata,
kjer vedno lahko
kdo odide ali pride.
Tako se ne zdrkne
v akvarij zgodovine.
Tovarišice in tovariši,
kakor da bi samo še pajek
410
lahko predel nit življenja.
Vprašam čemu,
vprašam kaj
je kdove kaj
hotelo človeštvo
pred Kristusom in po njem?
II
Torej, če je nekaj več,
če je gnezdo
ali denimo domovina starega sužnja
in glava modrega Platona,
za tem lahko sledi vsa nemška filozofija,
da ne govorimo o toplem podnebju.
Ce torej je zaporedje sanj
izbrskano iz drobovja civilizacije,
je tebi Alkerub Zeharba
s podpisom palca
popolnoma vseeno ob ravnovesju in težnosti.
Osebno se ne zanesem na tehnične naprave
in hipoteze,
ker bolj kot to dvoje
me pomirja čas med deveto in enajsto.
Kaj praviš, da se ubijajo?
Zakaj to pripoveduješ,
reklo se je tolikokrat in na toliko mestih,
da je končno, dokončno človek le najv...
in kaj, če so bombe,
ne, zdaj mi je dovolj,
ne veš, da je poskrbljeno
za tvojo in mojo prihodnost,
to je že 'od sile,
ti bi rad vedel, kaj naj delaš medtem.
m
To so nedelje, ko zrahljaš telo,
ko oplakneš misel
in poješ obilnejše kosilo.
To so nedelje,
ko zlekneš roki
na praznični prtič
in te žge zgaga
v levem delu želodca.
To so nedelje.
411
ko ves svet drvi
na sprehod ob zeleni gozd
in šumečo vodo.
To so nedelje,
vseskoz nedelje,
drugače pa je takole:
v mape zapišemo rojstvo,
v mape zapišemo smrt;
tod kolobariš potem
in zopet.
To ni zelena ograja,
to ni osvežujoča pijača
na srebrnem pladnju.
To je, prej bi se lahko reklo:
dva prisiljena kola
v zorani brazdi
in duh potu
in je le vseskoz pošteni blagoslov
iz škropilnice sv. Stefana.
Ne, to ni nesporazum,
ni akrostih,
še ljubezen ni.
To je:
sprehod skritega, zapuščenega,
od vseh stvari zlorabljenega,
čisto navadnega deževnika,
ki mu ni nikoli nobena pletilja spletla
pameti.
To je:
med zobmi,
kakor zobotrebec
zataknjen v hrbet pečenega odojka,
je običaj
razcveten v negovanem podnebju
in edina aleluja popisanega papirja.
Ostanek je nedelja,
sorodniki moji, nedelja.
IV
Kadar ti hočejo odstraniti pamet,
nisi ne nag ne storjen,
kot vedno ostajaš negoden,
oplaknjen z zemljevida;
to je blago smrti, vpiješ
in iščeš kupca
412
med soležečimi.
Tako misliš
in tudi domisliš,
da res ni moglo biti rojeno
v letu 1 9 3 4,
kar bi lahko živelo
na kitaro in boben
ob servimi mizici
s pilo za nohte.
Toda misliš,
še vedno je čas pred časom,
še vedno je pred in po.
In če vse skupaj strnemo:
zakaj bi ne jedli drobtinic,
ko se tukaj lahko zgodi
še vse kaj hujšega
tako enostavno, kot bi spustil vodo.
V
»Navpično na zemljo je trenil
in rekel, bodi življenje,
potem je bilo življenje
in gospod bog je zaigral na kitaro
in razsul mano,
ljudstvo se je debelilo
in širilo,
od takrat poznamo
žgane pijače in puder
ter krožno reakcijo bacila angine pektoris,
srčna sklopka je kasnejši izum
in put mete
je nastal popolnoma slučajno.«
Tako je to s to rečjo,
kadar hočeš,
da bi vse imelo smisel,
stopiš do krojača
ali v frizerski salon,
zamudiš kino predstavo,
zanimanje za prebavo narašča
in pestrost jedilnika
postane pravilo.
Potem je psihiatrija na višku
in na dioptrijsko steklo
ti dihnejo malo temnejši ton,
tako bo sfumato življenje
413
hotelo zdrkniti nižje,
a tu so pravočasno
rešilni pasovi
od nekdaj.
In ti, kaj ti,
ki te je toliko,
da nimaš kam stopiti,
ali veš, kako
se učimo lepega vedenja?
O tem nimaš pojma.
Ze leta 1945
so ti v otroško kepo možgan
poslali na počitnice
strica Stalina in njegovo kolekcijo
in tako je počitniška zveza
zavzela stališče do tvojega življenja,
da je bila teža okrog 30 kg
res najbolj primerna za tvojo starost.
Zakaj nato
in še potem
so prišle v promet čipke;
tako je veselo
zaigral gospod bog na kitaro.
Svoje privatne stvari
imaš spravljene
in o velikem pomenu besede
se je zvrstil sprevod
od Prešerna prek Avguštinovih pisem
na Huxleyev kontrapunkt.
Zdaj še to in ono
odskoči ven,
potem se tako poklapano
učiš lepega vedenja.
A vendar,
kadar recimo kdo pravi:
toviriš in tovarišice,
se zmedeš
in ne veš, ali misli zares,
kaj pa je to, praviš,
potem, dolgo za tem
umre tvoj prijatelj
in v grob ga polagajo
in z zemljo ga pokrivajo.
Da, da
oddahniti bi se bilo dobro.
Zakaj za najvišjim je še
in tako naprej
414
JOŽE OLAJ : ŽIVETI
Vse noči se po izbah
podijo tvoji preluknjani,
nerazumljivi glasovi.
Sest dni, šest noči
sika za hrbtom
smrdljiva nostalgičnost.
S kamnom sedmega dne
jo ubiješ.
Stopiš na prag.
Zazreš se v nebo
in to je
kakor na novo odkriti klavirski akord
svetlo modro.
Zgane se v zraku,
zgane v vodah, zgane v prsti
in divje race čutijo to
natanko tako kot mi s papirnatimi
koledarji, ali še bolj,
in regrat, ki sili v marec
in v otroške risanke.
In naši zabuhli, nerazumljivi
glasovi se sesujejo v prah
in vsa težka nostalgičnost
zmedli spričo tega močnejšega.
Tako pride april.
Znova zarišeš krog za igro,
pripraviš barve, ker to deželo
iz plesni in votlih besed
bo treba na novo prebarvati.
Nenadoma se popoldne
v drevoredu ozreš.
415
Sedeš, napišeš odprto pismo,
da ne bo izzvenela v prazno
tvoja romanca. Svojo vizijo
pišeš, tako močno,
da ob njej vse steklene besede zgorijo.
Begaš po črkah
pred sikanjem, ki lazi za tabo.
Bežiš,
ker se vse okrog tebe neustavljivo
pomika v praznino: veš, vrt,
v katerega stopaš, ne bo dočakal
večera, črna plesen, tonsila
faringitis in zahrbtne nevroze
ga bodo prej razgrizle.
O svetu, tako zamaknjenem, pišeš,
da ob njem zaboli beton, zaboli
ura jutranjega odhoda
v kasarne laži in hinavstva.
Dolgo bežiš in vmes
pozabiš abecedo ljubezni.
Tvoje življenje postaja paradoks,
roga se ti v obraz, prestrašen
od dolgih hudih sanj.
In tako počasi kopniš
kot umazan aprilski Sneg.
Roka se z roko,
oko z očesom spre in ga ubije
in nazadnje samo še
mračni transporti dnevov
tulijo mimo oken
in nekaj za hrbtom
nenehno preti, da piči.
Glas se na tisoče drobnih glaskov razbije.
Izgubil sem pesem, izgubil njene akorde
in je ne morem znova sestaviti.
In vse dni se nato neustavljivo večeri.
Pozabljen je most nekega neponovljivega
poletja, zidan iz sončnic,
medtem ko stoletje s pljuskom vali
svoje umazane vode, in dividende in
resolucijo preglase govorico otrok
in blazneži znova sedejo na blatni breg
in vsevprek tulijo v veter svoja prekletstva,
416
4 Problemi
med raskavim hripom obalnih siren,
žvižganjem prendrekov, krohotom rafalov
iz strojnic. Groteskna molitev
slepih rodov polni večer, prižiga
neonske lučke na grobu, ki si ga živi
vsak dan kopljemo na akord.
Izgubil sem glas, izgúbil usta
in samo prašni svetci v kotu so moj obraz,
rumeni od starih glorij. Reka je preširoka
in ne morem je premostiti
in oni breg je še večja negotovost
in onega brega morda sploh ni,
in zaman si pravim: nebo, obraz
ali pokrajina, besede suho popadajo,
ali molim k letnemu času ljubezni,
črna plesen v gostih rwlivih vre
sem za menoj in vse zaduši,
in slepi rodovi v množicah vsak večer
butajo v moja vrata, iščejo deklico,
ki bi jo darovali bogovom za vodo.
Mlajšo sestro imam, ki jo vsak večer
zahtevajo za daritev. Kam naj jo
skrijem zvečer, ker lahko se zgodi,
da jim kdaj uspe vdreti.
Kam naj jo skrijem zvečer.
Stopiš v votlo srce teme
in skopniš
kot umazan aprilski sneg.
Tako pride praznik.
Sovja nedelja je
in papirnati bogci se
v svojih duplinah
potuhnjeno smejejo,
ko tvoja nesmiselna senca
izginja v studencu noči.
Toda visoka visoka zoreča
luna ne more vsega pokončati.
Vedno ostane nekaj,
tenko kot prvina,
nekaj kot ptyx,
ogrizek otroštva,
417
veter odpiha velike dogodke
in na nekem dvorišču
vijoličastem sameva kovček,
poln pozabljenih pesmi.
Kresnica poletja ostane
in nekaj, kar se upara
visoki neskončni luni,
nekaj grčavega, kar gre
naprej v nesmiselni dež,
drznost, začrtana proti
visokemu nebu.
In zato si zmožen
in zato je vredno
in zato
si primoran živeti naprej
v tem sikajočem novembru.
418
Velik madež na steni
(kar pride od dežja, dež pa pride od boga, ne od nadstanujočih, kot bi'
bi marsikdo mislil na prvi pogled)
Dimitrij Rupel
Mislim, da me bo kmalu doletela smrt, zakaj blazno sem razočaran,
strahotno prazen, dolgčas mi je, ne gibljem se ravno navdušeno, ne pijem
in ne jem, zakaj to je napor, nihče me ne pozna več, nihče se ne oglasi,
da bi me zbudil k življenju, najrajši gledam velik madež na steni (kar
pride od dežja, dež pa pride od boga, ne od zgoraj stanujočih, kot bi
marsikdo mislil na prvi pogled), ni mi slabo, prav izvrstno se počutim,
vendar ničesar ni, za kar bi zagrabil in se potegnil z udobnega ležišča,
skratka neumno, nepomembno, strahovito vsakdanje, v mejah zdravega
razuma, v skladju z voljo drugih, slovarji in pisalni stroj, mehanizem za
petdeset tisoč, ki ni najboljši, razvojne težave, pomanjkanje delovnih
navad in podobno, poštar prinese i>ošto, nič z morja, tam so galebi, mrhe,
ki imajo denar, da lahko pozimi preživljajo morske počitnice, že spet
so koga okradli, prava malenkost za narod, to smo mi, ki stojimo na bra-
niku domovine in strmo gledamo na druga ljudstva, ki jim je zmanjkalo
humorja, imajo sicer trdno gospodarstvo, ne pa humorja, ki je najpo-
membnejši, neumno, zares bi se ustrelil, ko ne bi bilo treba vsako jutro
po mleko v mlekarno tam nasproti, to pa je že stvar udobja staršev, ki so
zaslužili, da jim otrok hodi po mleko, v mlekarni kruh in denar pri-
jemljejo z istimi rokami, namesto da bi imeli štiri roke, poštar je zdol-
gočaseno bitje, nima humorja, včasih pozabi kaj oddati, zato mu ne za-
upam, pa vprašam, kje je pismo z morja, odkima, pravi, da tokrat nič,
pa bi morala pisati, ženska brez časti in pomislekov, tam preživlja počit-
nice s svojimi starši, ali pa samo tako reče, rad bi poznal tistega njenega
atka, čme oči ima, to vem zagotovo, ker ženska v spanju tudi govori,
ukradla mi je diapozitiv, kjer sta bili naslikani ona in neka grška Venera,
pravi, da sem cinik, če si jo projiciram, kadar je ni zraven, zunaj je
sonce, vendar se mi nikamor ne da, kar opazujem pa opazujem tisti madež
na sivi steni, ki se širi iz meseca v mesec, vedno bohotnejši je, kakor goba,
4.	419
omet kar brsti in odpada, nekaj bo narobe na strehi, ne vem, kaj naj
počnem drugega, kakor da gledam tisti rastoči madež, ki je pravzaprav
gnusen in se mi obrača, kadar ga gledam.
Ne morem videti slovarjev, ki se pol odprti, z velikim ušesi, z zmeč-
kanimi stranmi in polni kracarij valjajo po pisalni mizi, sploh ne bi bilo
neumno, če bi umrl, malo manj bi bilo zabavno, vse skupaj pa ni nič
več kakor tisti lasasti sladkor, kar namesto sladoleda valjajo po ustih tisti,
ki se bojijo, da bi se prehladili, tisti bedasti lasasti, lisasti, listnati sladkor,
ki ga žvečijo lasati huligani, ki kradejo bogu prostor za žarke, naj bi jih
zaprli v kakšen hlev, jedli naj bi iz partizanskih tomistrov svojih očetov,
pa oprali naj bi jim glavo, toda duše ne očistijo. Končal sem rokopis,
se priklonil, tovariš urednik, lepo se imejte, zdravo, in odšel domov in mi
je zelo dolgčas. Poglejte, to je alienacija, tistih nekaj listov, ki sem z njimi
preživel leto dni, sem oddal in zdaj sem na lepem prazen, kot da bi bil
izgubil jetra ali ledvice ali kaj, ničesar več nimam početi, to je tisto stanje
po končani nosečnosti, preden začneš znova kot muha posedati na marme-
ladi, preden se znova lotiš dela, delati pa ni tako prijetno, kot pravijo
nekateri brezdelneži, potem nehaš delati, zapneš rokopis s sponko, ki si jo
našel v cigaretni škatli Winston, oddaš in spet si prazen, strahotno prazen
in brez volje, posedaš, opazuješ madež na zidu in si misliš, da otroci V
zgornjem stanovanju lulajo v kot, kadiš najprej Pali Mall, nato Winston,
nato Drina in nato Zeta, nato rečeš mami, naj ti posodi pet tisoč, rečeš,
da boš zagotovo vmil, nato piješ s prijatelji in zmanjka denarja, greš
domov, mama vpraša, če si že dobil denar, zatuliš, da ne in naj kaar vzame
tistih pet tisoč, če hoče, da lahko takoj vrneš, če hoče, potem je užaljena
in jezno zaloputne z vrati, da je že ne boš ujedal, pravi, nato razmišljaš,
kaj bi zdaj, ko si brez denarja, premišljaš, kaj ko bi ti kateri od pri-
jateljev vmil dolg, se domisliš, da ti nihče ni nič dolžan in da ti prav-
zaprav nihče ni prijatelj, potem se blazno potrto splaziš do postelje in
skušaš zaspati, uspe ti, ko zaigrajo Le colline sono in fiore v oddaji Vsak
dan za vas, pa se zbudiš sredi noči, ob dveh ali treh, radio bmi, vstaneš
in ugotoviš, da ne moreš več spati, hodiš po stanovanju, potem iz teme
plane oče v spodnjih hlačah, misleč, da so vlomilci, ker ima fobije, nato
oba ne moreta spati in se pogovarjata o politiki.
In nato je blazno obupno, ker se ti nič ne posreči, prevrneš mamin
zimski vrt. prestrašiš golobe na robu, premotiš prijatelje, ki se mimo
okna vračajo s pijančevanja, da mislijo, kako si priden, ko delaš pozno v
noč, zato vržejo pest kamnov v okno, okno se razbije, vražje neumno!,
zatuliš skoz okno in rečeš, da prideš dol. Ko se oblečeš in prideš dol, jih
ni nikjer več. zavili so prav gotovo v gostilno na vogalu, prideš do go-
stilne, vidiš, da je zaprta, saj je pozno, dani se, greš nazaj, prijatelji
navalijo nate z dvoriščne strani, predlagajo, da bi šli malo plezat po
strehah, pa si neroden, ubiješ se. če greš z njimi. Rečeš, da greš spat,
čeprav sam sebi ne verjameš, odideš gor in se resnično slečeš, se za vlečeš
v posteljo, kar pozvoni telefon in ugotoviš, da si predmet splošnega za-
frkavanja, tako rekoč žrtev.
420
Greš v kopalnico in si blazno dolgo umivaš zebe, ugotoviš blazne
luknje, obupan si, tekaš po predsobi gor in dol, da je vse pokonci in te
brat sune v zadnjico, hočeš se tepsti, toda močnejši je od tebe. zato ga
ozmerjaš in pošlješ v maloro, nato družina ob petih vstane in namesto
da bi ti bili hvaležni, ker bodo ta dan veliko naredili, si tarča zlovoljnih
namigov, tako da odideš v svojo sobo in začneš kuriti, pa se ne posreči,
veter ali kaj, saj, še tega je manjkalo, nato moraš kuhati zajtrk in iti po
mleko, to je neumno, skoraj tako kakor brisati posodo, posebno še, ker
dajejo bratu potuho in moraš brisati skoraj vedno sam. Prodajalke so
zaspane in dajo vedno premalo denarja nazaj, je že tako, da je svet ne-
pošten. no, potem greš gor in naravnaš radio, pa se razburjajo, da že ne
bodo poslušali popevk. Rite Pavone In la partita del pallone. Ne marajo
nogometa, to jim bereš iz oči, nato odkrijejo razbito šipo in rečejo, da
boš sam plačal, dosti so se že nagarali zate, ti, otrok ceste, pa samo kolneš,
piješ, nečistuješ, spiš ali si buden (to protislovje je skala spotike), delaš,
kar ti pade v glavo, namesto da bi delal, kar pade njim v glavo, in kje
SO dialogi, prosim lepo.
—	Kaj, praviš, kaj želite?
—	Bodi nekoliko resen, če že nisi pameten, končaj univerzo, le tako
postaneš nekaj, služba, letna hišica, avto itd.
—	Vi mislite, odgovarjaš {kakor huligani, blousons noirs,'čme mačke),
vi mislite (ponoviš) da ste me spravili na svet zato, da me boste imeli
na vrvici za svojo zabavo, toda motite se, jaz sem na svetu predvsem za
svojo zabavo, zato sem na svetu, da sem jaz, ne pa zato, da bi bil vi. Ne
razumejo, jasno, še nikdar niso, tega niso zmožni, zato poveš svojo misel
v lažji obliki;
—	Rodili ste me zato, da bom postal človek in sicer samostojen
človek, ne pa zato, da bom s-tujo-pomočjo-stojen človek. Zato me morate
pustiti, da se razvijam po svoje, vaše opravilo pa je, da mi to dovoljete.
Presenetljivo bi bilo. če bi razumeli, zato zapustim prostore družinskega
ognjišča in svetišča, odidem ven, da izpuhnem trohnobo in zatohlost takš-
nih in podobnih pogovorov.
Grem po cesti, srečujejo me razni znanci, nerodno je, če koga vidiš
dvakrat na dan, lahko bi se pozdravila, saj se poznata prav odlično,
pa vendar običaji velevajo drugače, skoraj avtomatično kdaj pozdravim,
pa ne dobim od-zdrava, pa se žrem, da sem se pregrešil proti družbenim
normam, pljunem v prvi koš za odpadke, pljunek je vendar od-padek,
saj ponavadi od-pade, če ga veter ne zvrtinči v zrak, grem naprej in
premišljam o znamkah avtomobilov in uri na pošti, od daleč je videti
kakor četrt na devet, lahko pa je tudi dvajset do treh, pa pogledaš na
svojo uro, pa primerjaš, pa ne gre skupaj, tvoja ura namreč kaže dvanajst,
jezen si, ker ne popravijo takšne pomembne ure sredi mesta, pa končno
ugotoviš, da tvoja stoji, pa si blazno jezen, ker si se zaman jezil, jezik,
jez, jezikoslovec, jezikoslovnica, jeziček na tehtnici. Odločiš se, da boš
telefoniral, telefoniral, foniral, niral, ral.
—	Halo, Peter, si ti, odločil sem se, pravzaprav se nisem odločil, ven-
dar mi je strahotno dolgčas, delo je končano, prazen sem. kot da sem
421
izgubil jetra ali ledvice, resno, čisto brez volje sem, daj mi ti malo svoje
volje, da ne bom preveč svojevolen, da bom tvoje-voljen, kar je v bistvu
isto, ampak res, človeku je tako pusto na svetu, če je že vse za njim.
—	Prav.
—	Poslušaj, Peter, resno, jaz bi kam šel, odletel bi z letalom na
Jamajko ali v Makedonijo, kamorkoli, samo tu ne morem biti, za prvo
silo bi bil dober tudi kak kozarček, imaš kaj Vecchie Romagne?
—	Nekaj bo še.
—	Torej pridem, razumeš, glej, da pred mojim prihodom, preden
pridem, preden se priplazim, prijaham, pripeketam, prijezdim, pripeljem,
primaknem, privijem, primigotam, prilavam, priskočim, prižarim, prisijem,
come, venir, kommen, veni vidi vici, torej čakaj!
—• Razumem.
Vsaj en človek, ki nekaj razume, to je glava, ta Peter, to je prava
grebljica, filozof, preproga, diamant, prekat mojega hromega srca, čudo
z onega sveta, papež, tramvajar, sladoledar moje vročine, lepilo moje
naklonjenosti, vir mojega upanja, vezalka mojega čevlja, čevelj moje pro-
teze, proteza moje poskočnosti, poskočnost mojega duha. Poskočim, za-
vpijem, zaukam, zajodlam. svet je moj, prijatelji moji, rešili ste me
samomora !
Kratka je pot do Petrovega alkohola, zagrizel se bom v zamašek,
skozenj bom izsesal bajno tekočino, lokal bom, srkal, goltal, s svojim
dihom, s sapo svojega alkoholiziranega bistva bom upi j anil površino
dvajsetih kvadratnih kilometrov okrog sebe.
—	Zdravo, Peter, aktovka moje sreče, registrska številka moje srečke,
bog mojega privatnega svetišča, kjer imaš alkohol?
(Po želji avtorja izpuščamo naslednji odstavek, ki je sicer logično
nadaljevanje prejšnjega, vendar zaradi svoje pravopisne in besedne ne-
uglajenosti ne sodi v celoto pričujočega teksta.)
Nato se malo majav odpravim do obešalnika, da snamem plašč in se
mimogrede primem za kljuko na obešalniku, pa odpade, ker je stara in
zanič, pride Petrov oče in se čudi, da smo že sredi dopoldneva pijani,
pijan je namreč Peter in njegov brat, ki ima električni vlak in je še
pubertetnik, oče pa maje z glavo, pravim, da me spominja na mojega
očeta, on nato jezno odkoraka, oblečem se, Peter tudi pravi, da gre z
menoj in da je sploh napravil izpit in da ima pravico popiti kozarec ali
dva, nato pride oče in prinese dve steklenici šampanjca, ukaže, naj odlo-
žimo plašče, in to res storimo, nato sedemo v sobo, kjer je Petrov brat
ravnokar začel študirati zgodovino, skrijemo mu zgodovino, ker zgodovina
je škodljiva in bi lahko komu dala misliti, odmašimo steklenice in pena
nekoliko umaže očetove hlače. Petru pa se na suknjiču sploh ne pozna,
nato trčimo in Petrovemu bratu je slabo in gre iz sobe, verjetno k marni,
postrežnici ali kakšni drugi ženski, pa ostanemo sami in smo zelo veseli in
pljujemo na cesto in potem gre oče v službo, je uradnik na železnici ali
kaj, je pa vseeno, če zamudi, Peter bere špansko poezijo, Lorco ali kaj,
pa postanemo žalostni in plešemo rumbo (medtem se je vrnil Petrov bledo-
422
lični brat) in Peter je sploh zelo razposajen, rečem, da ga bom zatožil
mami, pa noče utihniti, ker se ga je že preveč nalezel, jaz pa začenjam
razumevati, zakaj svet je ena sama revščina in zakaj atomske bombe in
je sploh zelo zanimivo, posebno ko se nam pridruži Matevž, ki čudno
poskakuje in ima zelo nenavadno obleko in govori z visokim glasom, da
si sploh nismo gotovi, ali je v resnici Matevž, ali je njegova notranja
podoba, pa mu rečemo, naj se obrne, pa vidimo njegovo hrbtno podobo,
ki njegovi pravi podobi ni kaj prida podobna, nekako živalska je in rep
ima, miga z njim in sploh hodi po štirih, nato Matevž zbesni in reče, da
ga tolpa pijancev že ne bo zmerjala, sede za mizo in si nalije kozarec,
mi pa ga opazujemo v krogu.
— Zdaj bom telefoniral še nekaj prijateljem, pa bomo imeli zabavo.
To je sijajna ideja, meniva s Petrom, zakaj Petrov brat je medtem že
odšel v šolo, pa se bojiva, da ga bodo izključili, ker se bo delal norca iz
učiteljev, učitelji pa so steber naše družbe, ker vse znajo in nas o vsem
poučujejo, in bi bilo čisto prav, če bi ga izključili.
Matevž se pogovarja s prijatelji in jih vabi na zabavo, venomer govori
o dveh tipih, ki sta pijana kot dva Cankarja, ki plešeta izrazni ples in
spuščata aviončke skoz okno, mrha pijana, Matevž, kako laže, nato grem
jaz k telefonu in hočem govoriti s človekom na drugem koncu, pa mu
rečem, da je tepec, podgana, judež, prodajalec, novinar, idiot, bandit.
fašist, farizej, filister, faraon, fantom, fifi, falot, fižolar, fabrikant, fosil,
framason in Koseski, nato ga vprašam, kja je še poleg tega, kar sem
naštel, pa pravi, da je Matevžev oče, pa vrnem slušalko Matevžu in se
zavalim na zofo, tam sem prej pustil svoj kozarec, pa me malo zazebe
po hrbtu in hočem gledati revije, to se tudi zgodi. Potem je čas kosila
in Petrova nama servira nekaj jedil in Matevž kar naprej telefonira s svo-
jimi očeti, to je že dolgočasno, ker vsakemu pripoveduje, kako sem jaz
brez jeter, ledvic, pljuč, vranice, dvanajstemika in možgan in zraven
improvizira različne neslanosti na račun mojega religioznega prepričanja,
bog mu pomagaj, telefonira in telefonira, brska po telefonskem imeniku
in brblja čudna imena, kakor Zanzibar in Molotov, se praska po bradi
in je tak kakor mladi Marx, preden je napisal zgodnja dela, midva s
Petrom pa jeva rusko solato, španske vetrce in napolitanke. Nato pozvoni.
Marko. Ima konjak. Se enkrat pozvoni. Ima bitter. Nima sode. Namreč,
Svobodan. Gramofon dela v teoriji 33, v praksi pa 28 obratov, zato se nam
zdijo vse melodije nove. Kmalu je že popoldne in Petrov brat pride iz
šole in mu ni do šale in pobere šila in kopita, šele po dveh kozarcih
konjaka z bittrom in cockto mu je slabo, zato steče k mami, ali pomočnici
ali kam drugam in nas pusti le še štiriindvajset v sobi. Peter apelira na
starše, naj se tokrat izselijo k babici in da jim ne bo žal in da je naredil
izpit, jaz pa da bom vsak trenutek umrl od pomanjkanja organov.
Stvar se začenja bližati višku, ko pride nekaj nepovabljenih sester
povabljenih bratov, nepovabljene brate pa mečemo ven že pri vratih,
prepričujemo jih, da so doma bolni, pa nekako ne verjamejo, in od časa
do časa pokličemo Dabo, ki je bil včasih lahka kategorija, zdaj pa tehta
423
čez sto kil in se mu ne ljubi več boksati, vendar zadostuje kot figura,
da nam verjamejo glede bolezni, morda si mislijo, da je nalezljiva ali kaj,
tako hitro izginejo. Nato udari na dan Freud in nekateri se začnejo ogabno
nalivati, dekleta s strtimi srci pa ječijo po kotih, da spominjajo na mačke
s strtimi srci, ki jim kdo stopi na rep, luč pojema, prižgemo vse luči
v vseh sobah, vendar ni ves čas povsod svetlo, ker se nekdo igra s stika-
lom. to pa tako zvito, da je ob vsaki ponovni razsvetlitvi nekoga sram,
ali je kak kos kože preveč razgaljen ali pa mislijo, da je sončni vzhod
in da so prespali vso noč, nato sede Marko za klavir in igra odlomek iz
Cajkovskega, to zna imenitno, pri vsaki ponovitvi spusti kakšno drugo
noto, sploh pa pravi, da bo začel resno škudirati klavir, ker ga ima doma
in noče. da bi ga imeli za snoba, njegova sestra je blazno lepa in sploh
ne zna klavirja, pa se je učila štiri leta in tudi ni mačka, temveč pije
bitter iz kristalne vaze, to se ji poda, le da malo teče po bradi, pa je
Peter rekel, da hoče polizati, ker je sladko, in ga sploh ni udarila, Peter
pa je reva in si ni upal, začel je govoriti o papežu in vatikanskem koncilu,
to je nov dokaz, da ljudje ne znajo konverzirati brez čenč, pa je sestra
začela jokati, ker je začel jokati tudi Krištof, ki je bil prvič pijan in se
ga je ogabno nalezel, in je Peter spoznal, da je mačka in da je zaljubljena
ter da nima šans in je nalašč zlomil očala na dvoje in dal levo polovico
Markovi sestri, desno pa je obdržal sam kot corpus delicti, če ga bojo
doma vprašali, ali jih ni morda prodal.
Odpremo televizor in je že spet neka dokumentarna oddaja iz muze-
jev, zato Peter telefonira direktorju televizije, naj nehajo, pa ne nehajo,
jasno, ker direktor sovraži Petra in ima nekaj strogo osebnega z njim, nato
grmo v shrambo in vzamemo vse, kar je uporabnega, s seboj in stresemo
na sredo sobe, Matvež se oglasi, da bo iz vsega tega skuhal juho in noben
ga ne vzame čisto zares, Matevž pa je ravno toliko radoveden, kaj nastane
iz takšne količine živil, da vzame lonec za perilo in vse skupaj zmeče vanj,
nato vse skupaj kuha na vodi, da se kadi po celem stanovanju in na koncu
razdeli po krožnikih, pa pravi, da bo lahko Petrova družina še cel mesec
jedla iz tistega, seveda, pokusimo, pa ni tako slabo, nekateri menijo, da
je podobno marmeladi, nekateri ajvarju, nekateri, da je rižev narastek,
Matevž pa ugotovi, da bi bil moral skuhati na masti. Krištof je čisto
zelen in bruha kar naprej, drugi pa se trezni jo. Matevž telefonira v bližnji
hotel, da nam rezervirajo white-lady, oni rečejo, da bojo, toda nihče ne
vzame tega zares, ni vrag, čez deset minut pozvoni in nam prinesejo
petindvajset white-lady in se zgrozimo, ker je treba plačati, pa pregovo-
rimo natakarja, naj pošlje račun Petrovim staršem, s tem se strinjamo vsi
razen Petra, še natakar ne sprevidi, da je to najboljša možnost, da odide
s pladnjem in šestnajstimi praznimi kozarci.
Polnoč nastopi in strahotno slabo se počutim, skoraj tako slabo kot
takrat, ko sem spil dva pelinkovca, vendar bruhal še ne bom najmanj
deset minut, dotlej bom užival v pogledu na propad in razdejanje, vse leži
počez in narazen, razbito, razdejano, razvejano, razbojniško, razčesano,
razgaljeno, razmajano, razpadlo in razkrito. Sedem k telefonu in pokličem
424
Ano. Ana, rečem, tukaj je prav klavrno, prav nagnusno je, začelo pa se
je skromno, trezno in premišljeno, da človek skoraj ne verjame, veš, včasih
je potrebno, da se malce izdivjaš, konec pa je vedno obupen. Ana, razumi
me, jaz sem dober človek in vsi tukaj so najboljši ljudje, toda smo pač
ljudje, saj razumeš — ljudje, več ti ni treba pripovedovati, saj si lahko
sama misliš, oddal sem zadnji rokopis, veš, popolnoma nesrečen sem bil,
prazen, brez volje in pripravljen na smrt, razumeš, kaj pomeni prazen?
Trenutek, rečem, spustim slušalko, da binglja po zraku, grem k umivalniku
in se čez minuto vmem k telefonu. Veš, Ana, rečem, pravkar bom umrl,
popolnoma prazen sem, notri v meni je zrak, izgubil sem jetra, ledvice,
dvanajsternik, pljuča, srce, vranico, črevesje, želodec, mišice in kite,
možgane, ušesa, oči, mozek iz hrbtenice, žleze, žrelo, kri in limfo, slišiš,
kako odmeva, to je od tega. Smešno, neumno, skrajnje dolgočasno in
vsakdanje.
425
Ugotavljanje resnice
Peter Weiss
1 Si>ev o privozu, 2 Spev o taborišču, 3 Spev o gugalnici, 4 Spev o možnosti
da človek ostane živ, 5 Spev o koncu Lili Tolferjeve, 6 Spev o unterscharführerju
Starku, 7 Spev o črni steni, 8 Spev o fenolu, 9 Spev o bunkerskem bloku, 10 Spev
o ciklonu B, 11 Spev o ognjenih pečeh
Osebe
SODNIK
TOZiVEC (zastopa državnega pravdnika in zasebne tožnike)
ZAGOVORNIK
OBTOŽENCI 1—18 (zastopajo resnične osebe)
PRICE 1—9 (izmenoma zastopajo razne brezimne priče)
Spev o možnosti da ostaneš živ
I
3. PRICA:	Ozračje v taborišču se je spreminjalo
iz dneva v dan
Bilo je odvisno od lagerführerja
od raportfiihrerja
od blokfürerja in njihovih muh
in bilo je odvisno
od faz vojskovanja
Spočetka ko so še dobivali zmage
so nas lahko surovo in ošabno nadirali
in nas tepli med šalami
V taktu umikov in porazov
je naraščala učinkovitost njihovih dejanj
Vendar ni bilo mogoče nič videti vnaprej
Zbor je lahko bil za kar koli
za delo za mrhovišče
za brezkoristno čakanje
• 426
SODNIK:
3. PRICA:
SODNIK:
2. OBTOŽENEC:
Pri nas v bolniški baraki se je lahko dogajalo
da so jetnike zdravili
in jim celó dajali boljšo hrano
ko so ozdraveli
pa so jih poslali skozi dimnik
Nekega bolniškega strežnika izmed jetnikov
je taboriščni zdravnik pretepel
ker je pozabil neko malenkost
v poročilu o bolezni
bolnika pa so medtem že umorili
Jaz sam
sem le po naključju
ubežal smrti v plinu
ker so bile peči tisti večer zamašene
Na poti nazaj od krematorija
je zdravnik ki nas je spremljal zvedel
da sem medicinec
in me vzel v svoj oddelek.
Kdo je bil ta zdravnik
Pisal se je dr. Vetter
Bil je mož, ki se je vedel nadvse olikano
Tudi dr. Schatz in dr. Frank
sta bila zmerom prijazna z jetniki
ki sta jih izročala smrti
Nista morila iz sovraštva in ne iz prepričanja
morila sta le zato ker sta morala moriti
in o tem ni bilo vredno govoriti
Le malo jih je morilo s strastjo
Eden izmed njih je bil Boger
Videl sem jetnike
ki so jih klicali k Bogerju
in videl sem jih
ko so se vračali
In ko so prišli nekoč ponje da jih ustrelijo
sem slišal kako je Boger ponosno rekel
Ti ljudje prihajajo od mene
Nekoč so v ambulanto pripeljali
obstreljenega jetnika
z Bogerjevim ukazom
Tega je treba rešiti
da ga lahko obesimo
Vendar je jetnik že prej umrl
Obtoženi Boger
Ali vam je ta primer znan
Jetnike obstrelj ene na begu
smo načeloma spravljah v ambulanto
da smo jih lahko zaslišali
427
SODNIK:
2. OBTOŽENEC:
6. PRiCA:
ZAGOVORNIK:
6. PRICA: ;
2. OBTOŽENEC:
SODNIK:
6. PRICA:
2. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
TOZIVEC:
ko so ozdraveli
Toliko bi podatki priče
lahko büi povsem pravilni
V tem primeru sem dal najprej navodilo
da je treba jetnika ohraniti pri življenju
Rekel sem
Treba ga je rešiti
da ga bo mogoče zaslišati
Ali naj bi ga potem obesili
To je mogoče
Vendar to ni bilo v moji pristojnosti
Boger in Kaduk
sta ljudi obešala s svojo roko
Nekoč naj bi bilo obešenih
dvanajst jetnikov
v povračilo za beg nekega jetnika
Boger in Kaduk
sta jima dala zanko okoli vratu
Priča
od kod veste to
Stali smo na zborišču
in smo morali gledati
Jetniki so nekaj kričali
Boger in Kaduk sta bila vsa iz sebe od besa
Brcala sta jih s škornji
in jih klofutala
potem sta se obešala jetnikom za noge
in jih s sunkom vlekla navzdol
O tem pripetljaju se spominjam
da se je eden izmed prestopnikov
osvobodil vezi
ko so ga po navodilih
s poostrenimi varnostnimi ukrepi
pripeljali k usmrtitvi
Omenjeni se je vrgel name
in mi pri tem zlomil eno rebro
Moža so potem ugnali
in ga spet zvezali
in jaz sem prebral sodbo
Priča
ali ste slišaU branje sodbe
Nikake sodbe niso prebrali
Verjetno je bilo branje težko razumeti
ker so jetniki tulili
Kaj so tulili jetniki
Razglašali so politično agitacijo
Kakšne vrste
428
2. OBTOŽENEC:
ZAGOVORNIK:
2. OBTOŽENEC:
ZAGOVORNIK:
6. PRiCA:
SODNIK:
6. PRiCA:
SODNIK:
6. PRICA:
SODNIK:
1. OBTOŽENEC:
SODNIK:
1. OBTOŽENEC:
SODNIK:
I. OBTOŽENEC:
Hujskali so jetnike proti nam
Kako so se vedli jetniki ki so gledali
Tam ni bilo opaziti nikakih nemirov
Sodba je bila izvršena
kakor so se izvrševale vse sodbe
Nisem je izvršil jaz sam
To so opravili jetniški kapoji
Priča
ali ni mogoče
da ste branje sodbe preslišali
Jetnike so usmrtili
takoj po tistem pobegu
Cas je bU prekratek
da bi bil mogel kak urad
primer analizirati
in izreči sodbo
Ali je bil navzoč komandant taborišča
ali njegov pribočnik
Pri javnih usmrtitvah
so bili zmerom navzoči višji častniki
Za to priložnost so nosili
bele rokavice
Ah je bil v tem primeru zraven pribočnik
bi ne mogel zanesljivo reči
Vendar lahko računamo
da je bil odgovoren za izpolnjevanje
vseh povelj
ki so sodila v območje komande
Priča
ali lahko tukaj med obtoženci
spoznate pribočnika taborišča
To je Mulka
Obtoženi Mulka
ali ste bili navzoči
pri tem obešanju
ali pri katerem koli drugem obešanju
Ničesar nisem imel opraviti
z nobeno usmrtitvijo
kakršne koli vrste
Ali ste slišali o poveljih za te reči
ali jih izročali naprej
Slišal sem res o takih poveljih
sam pa jih nisem sporočal naprej
Kako ste se vedli vpričo takih povelj
Ni mi prihajalo na misel
da bi bil višje oblasti vpraševal
o zakonitosti usmrčevanja jetnikov
429
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
6. PRICA:
TOZIVEC:
6. PRICA:
TOZIVEC:
6. PRICA:
ki mi je prišlo na uho
Saj navsezadnje sem nosil odgovornost
za svojo družino
in sam zase
Obtoženi Mulka
ali ste videli vislice
Kako prosim
Ali ste videli vislice
Ne
Nikoli nisem stopil v taborišče
Ali hočete trditi
da kot komandantov pribočnik
nikoli niste bili v taborišču
To je čista resnica
Moje delo je bilo izključno
administrativne narave
mudil sem se samo
v uradnih prostorih uprave
Kje pa so bili ti uradni prostori
V vojaških poslopjih
zunaj taboriščnega ix>dročja
Ali se od tam ni nič videlo
v taborišče
Jaz ne vem nič o tem
Priča
aH nam lahko opišete
lego zunanjih stavb glede na kazensko taborišče
Skozi vsa odzadnja okna
upravnih poslopij
se je videlo v taborišče
Tik za njimi so stali
betonski stebri z bodečo žico
pod električno napetostjo
Deset metrov naprej je bil prvi blok
Takoj za njim so bili drugi bloki
v treh vrstah
kvečjemu po dvajset metrov drug od drugega
Lepo se je videlo na vse vzdolžne ulice
Kje so bile vislice
Na prostoru pred taboriščno kuhinjo
Takoj na desni
če je človek prišel
od vhodnih vrat na glavno pot
Kakšne so bile vislice
To so bili trije drogovi
in železna tirnica čeznje
430
T02IVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZiVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZiVEC: '
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
Obtoženi Mulka
Stanovali ste v neposredni bližini taborišča
V taboriščnem redu je bilo rečeno
da morate komandantu poročati
o vsem kar se zgodi
in razreševati vse skrivne šifrirane spise
ter svetovnonazorsko
šolati strežno osebje
In na tem položaju
vam niso bile znane kazni
ki so se imele izvrševati v taborišču
Enkrat samkrat sem videl
nekašen vrnjen spis
za dovolitev kazni s tepenjem
Ali niste imeli nikoli razloga
da bi bili kaj raziskali
o obešen j ih in ustrelitvah
■ Ni bila moja naloga
da bi bil skrbel za to
Kakšne naloge
pa ste imeli
kot pribočnik komandanta taborišča
Preračunaval sem cene
razdeljeval delovne moči
in obdeloval osebne zadeve
Poleg tega sem moral komandanta
spremljati pri sprejemih
in voditi častno četo
Kdaj se je to dogajalo
Ob slovesnih priložnostih
ali pri pogrebih
Tedaj smo imeli žalne parade
Pri čigavih pogrebih
Ce je umrl kak častnik
Kdo pa je dobival sporočila
o smrtih med jetniki
Tega ne vem
Mogoče policijski oddelek
Ali niste zvedeli nič o tem
da je vsak dan umiralo
po sto ali dvesto jetnikov
Ne morem se sponaniti
da bi bil videl
stalna poročila o številčnem stanju
Vsak dan jih je bilo kakih deset do petnajst manj
o tako velikih številih
431
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
1. OBTOŽENEC:
TOZIVEC:
kakor so bila navedena tukaj
pa nisem tedaj slišal nikoli
Obtoženi Mulka
ali niste vedeli nič o množičnem ubijanju
v plinskih celicah
O tem mi ni bilo nič znano
Ali ni zbudil vaše pozornosti
dim iz dimnikov krematorij ev
saj se je videl kilometre daleč
Taborišče je bilo vendar veliko
z naravnim umiranjem
Mrliče so pač sežigali
Ali ni zbudil vaše pozornosti
videz jetnikov
Bilo je kazensko taborišče
Ljudje niso bili na oddihu tam
Ali vam kot pribočniku komandanta taborišča
ni bilo nič do tega da bi zvedeli
kako so nameščeni jetniki
O tem nisem slišal nikakih pritožb
In nikoli niste govorili s komandantom
o pripetljajih v taborišču
Ne
nikakih posebnih pripetljajev ni bilo
Kakšen je bil po vašem mnenju namen taborišča
V taborišču za pripomike
naj bi se sovražniki države
prevzgojili k drugačnemu mišljenju
Ni büa moja naloga
da bi bil izražal dvome o tem
Ali ste vedeli
kaj je pomenil izraz
posebni postopek
To je bila skrivna državna zadeva
O tem nisem mogel nič vedeti
Kdor je rekel kaj o tem
mu je grozila smrt
Vedeli pa ste le o tem
Na to vam ne morem odgovoriti
Na kak način
ste skrbeli za moštvo
Imeli smo gledališče in kino
pa pisane večere
Za to je skrbel neki gospod Knittel
Ta je imel tudi večerno šolo
za častnike
Kako pa je to mogel
432
JANEZ BOLKA:
y^Festivalski Rihničan«,
1965 (železo)
1965 (železo)
»■Mali totem<^,
1965 (železo)
>^Spomin na žrtve^«,
1964 (železo)
]. OBTOŽENEC: Bil je srednješolski profesor
in če sem slišal prav
je trenutno nekje ravnatelj višje šole
in očitno prav primeren
za učno dejavnost
T02IVEC:	Svetovnonazorsko
pa ste moštvo poučevali vi
ZAGOVORNIK: Opozorjamo svojega klienta
da mu ni treba odgovarjati
na vprašanja zasebnih tožnikov
TOZiVEC:	O tem ima odločati
edinole obtoženec sam
Obramba je s tem posegom
zdaleč prekoračila pravice
ki jih ima po postavi
Očitno je
da skuša obramba s to taktiko
preprečiti da bi se razkrila resnica
ZAGOVORNIK: Tem osupljivim izjavam
moramo prav odločno ugovarjati
Tu se je pokazalo
da toživci ne obvladjujejo
kazenskega pravnega reda
in ne poznajo dovolj naših postav
Toživci so si ustvarili svoje mnenje
že pred začetkom procesa
Obtoženci se odobravajoče zasmejejo.
Spev o možnosti da ostaneš živ
II
3. PRICA:	Vsak izmed taboriščnega osebja
je imel neomejeno moč
Vsak je lahko moril
ali pomiloščeval
Videl sem zdravnika dr. Flageja
ko je s solzami v očeh stal ob plotu
za katerim so peljali skupino otrok
Dopuščal je
da sem jaz prevzemal bolniške liste
posameznih jetnikov
ki so bili že izločeni
in jih tako obvaroval pred smrtjo
5 Problemi
433
ZAGOVORNIK: Priča
ali ste imeli kot zdravnik-jetnik
vpliv na življenje in smrt
bolnikov ki so prihajali k vam
3. PRiCA:	Tu pa tam sem mogel
rešiti kašno življenje
ZAGOVORNIK: Ali ste morali na drugi strani
tudi odbirati bolnike da jih usmrtijo
3. PRICA:	Nobenega vpliva nisem imel
na končno število ki so ga zahtevali
To je določila taboriščna uprava
Vendar sem imel možnost
obdelovati spiske
ZAGOVORNIK: Po kašnih načelih ste razločevali
če ste morali izbirati
med dvema bolnikoma
3. PRICA:	Morali smo se vprašati
kateri ima po prognozi
večjo možnost
da preboli bolezen
In potem veliko težavnejše vprašanje
kateri bi lahko bil dragocenejši ali koristnejši
za notranje zadeve jetnikov
ZAGOVORNIK: Ah so imeli kateri jetniki prednosti
3. PRICA:	Politični aktivi
so bili seveda povezani
podpirali so se in si pomagali med seboj
kolikor so le mogli
Ker sem pripadal
odporniškemu gibanju v taborišču
je bilo samoumevno
da sem storil vse
da ohranim življenje
predvsem svojim tovarišem
ZAGOVORNIK: Kaj je moglo opraviti
odporniško gibanje v taborišču
3. PRICA:	Poglavitna naloga od'pora
je bilo to
da smo vzdrževali složnost med seboj
Nadalje smo pisali dokumente
o dogajanjih v taborišču
in svoja dokazila zakopavali
v pločevinastih škatlah
ZAGOVORNIK: Ali ste imeli stike s skupinami partizanov
ali kake druge zveze z zunanjim svetom
3. PRICA:	Jetniki ki so delali v industriji
so lahko tu pa tam našli stik
434
s partizanskimi skupinami
in so dobivali poročila o položaju
na raznih bojiščih
ZAGOVORNIK: Ali ste pripravljali
kak upor z orožjem
3. PRICA:	Pozneje se je posrečilo
vtihotapiti razstrelivo
ZAGOVORNIK: Ali je bilo taborišče kdaj napadeno
bodi od znotraj ali od zunaj
3. PRICA:	Pri nas dejavnih poskusov ni bilo
če izvzamem neuspelo vstajo
posebnega oddelka v krematorijih
zadnjo vojno zimo
Tudi od zunaj ni bilo nobenih
takih poskusov
ZAGOVORNIK: Ali ste po svojih zvezah
prosili za pomoč
3. PRICA:	Vedno znova smo pošiljali poročila
o razmerah v taborišču
ZAGOVORNIK: Kakšne nasledke ste si obetaU
od tega poročanja
3. PRICA:	Upali smo v letalski napad
na plinske celice
ali na bombardiranje dovoznih prog
ZAGOVORNIK: Priča
Kako ste še imeli voljo do odpora
potem ko ste videli
da ne dobite prav nikake
vojaške pomoči
3. PRI CA:	Spričo položaja
je bil odpor zadosten v tem
da smo ostajali budni
in se nikoli nismo odrekli misli
da bo prišel čas
ko bomo lahko povedali
svoje izkušnje
ZAGOVORNIK: Priča
Kako ste ravnali glede na prisego
ki ste jo dali kot zdravnik
TOZiVEC:	Ugovarjamo temu vprašanju
s katerim skuša obramba
pričo postaviti na isto raven z obtoženci
Obtoženci so morili prostovoljno
Priča pa je bila prisiljena
da je bila navzoča pri usmrtitvah
3. PRICA:	Na to bi odgovoril naslednje
Tisti med jetniki
5«
435
ki so s svojim posebnim položajem dosegli
odlog svoje smrti
so prišli gospodarjem taborišča
že za korak nasproti
Da bi si obvarovali
življenjsko možnost
so bili prisiljeni
zbujati videz sodelovanja
To sem razločno videl v svoji ambulanti
Kmalu sem bil s taboriščnimi zdravniki
povezan ne samo kot kolega v skupnem poklicu
temveč tudi kot udeleženec
pri početju sistema
Tudi mi jetniki
od veljavnih
pa dol do umirajočih
smo pripadali sistemu
Razloček med nami
in taboriščnim osebjem je bil manjši
kot naša različnost od tistih
ki so bili zunaj
ZAGOVORNIK: Gospod
ali hočete s tem reči
da je büo med upravo in jetnikom
neko razumevanje
3. PRICA:	Ce o svojih izkušnjah danes govorimo
z ljudmi ki niso bili
v taborišču
potem zmerom ostane nekaj
česar si ne morejo predstavljati
In vendar so to prav taki ljudje
kot so bili tam jetniki in straže
^	Glede na to da smo prišli v taborišče
v tako velikem številu
in da so nas drugi v velikem številu
spravili taj
bi moral biti ta potek
še danes doumljiv
Mnogi izmed tistih ki jim je büo namenjeno
da bodo predstavljali jetnike
so zrasli v enakih okoliščinah
kakor tisti
ki so zašli v vlogo stražarjev
ZavzemaH so se bili za isti narod
in za isti razmah in korist
in ko bi ne bili imenovani za jetnike
bi lahko bili tudi za stražarje
436
Opustiti moramo zvišeno stališče
češ da nam je ta taboriščni svet nerazumljiv
Vsi smo poznali družbo
iz katere je izšel režim
ki je lahko rodil taka taborišča
Red ki je veljal tu
nam je bil v svojem zarodku domač
zato smo se tudi še lahko znašli
v njegovem zadnjem nasledku
kjer je lahko izkoriščevavec svoje gospostvo
razvil do stopnje
ki je bila dotlej neznana
ZAGOVORNIK: Najodločneje odklanjamo teorije te vrste
ki podajajo
izkrivljeno ideološko podobo
3. PRICA:	Večina tistih, ki so prišli na privoz
seveda ni več imela časa
da bi si bila razjasnila svoj položaj
Zbegani in nemi
so šli po svoji poslednji poti
in so se dali umoriti
ker ničesar niso razumeli
Imenujemo jih junake
njihova smrt pa je bila nesmiselna
Vidimo jih pred seboj
te milijone
v luči žarometov
med zmerjanjem in lajanjem psov
in zunanji svet danes vprašuje
kako je bilo mogoče
da so se dali tako uničiti
Mi
ki še živimo s temi podobami
pa vemo
da utegnejo milijoni spet tako čakati
pred svojim uničenjem
in da to uničenje po učinkovitosti
zdaleč presega
prejšnje načine
ZAGOVORNIK: Priča
ali ste bili politično dejavni
še preden so vas poslali
v taborišče
3. PRICA:	Da
Naša moč je bila v tem
da smo vedeli
zakaj smo tam
437
To nam je pomagalo
da smo si obvarovali
svojo osebnost
Vendar je tudi ta moč
le pri prav redkih
segala tja do smrti
Tudi te je bilo mogoče zdrobiti
7. PRICA:	Tisoč dvesto nas je bilo
jetnikov ki so jih peljali h krematorijem
Morali smo dolgo čakati
ker je bil pred nami neki holandski transport
Stal sem malo ob strani
Tedaj je prišel mimo jetnik
bil je čisto mlad človek
Zašepetal mi je
Pojdi proč od tod
Tedaj sem pobral svoje cokle in odáel
šel sem okoli vogala
Tam je stal nekdo drug
Vprašal je
Kam pa greš
Rekel sem
Poslali so me proč
Tedaj pojdi z menoj je rekel
Tako sem se vmil v taborišče
ZAGOVORNIK: Ali je bilo tako preprosto
Človek je lahko kar odšel
7. PRICA:	Ne vem kako je bilo za druge
Jaz sem odšel
in prišel v bolniško barako
Tam me je vprašal jetnik-zdravnik
Ali hočeš živeti
Rekel sem Da
Nekaj časa me je gledal
potem me je vzel k sebi
ZAGOVORNIK: In ipotem ste prebili čas
v taborišču
7. PRICA:	Jaz sem prišel iz taborišča
taborišče pa obstaja naprej
438
Spev o možnosti da ostaneš živ
III
SODNIK:	Gospa
Prebili ste nekaj mesecev
v ženskem bloku številka deset
v katerem so opravljali
medicinske poskuse
Kaj nam morete poročati o tem
4. PRICA:	molči '
SODNIK:	Gospa
razumljivo nam je
da vam je težko pričevati
in da bi rajši molčali
Vendar vas prosimo
da poiščete v spominu vse
kar osvetljuje dogodke
ki jih obravnavamo tukaj
4. PRICA:	Tam nas je bilo kakih šesto žensk
Raziskave je vodil profesor Clauberg
drugi zdravniki v taborišču
so priskrbovali človeški material
SODNIK:	Kako so potekali preskusi
4. PRICA:	molči
ZAGOVORNIK: Gospa
аИ imate spominske motnje
4. PRICA:	Odkar sem bila v taborišču
sem bolna
ZAGOVORNIK: Kako se kaže ta vaša bolezen
4. PRICA:	z vrtoglavico in s slabostjo
Pred kratkim sem morala bljuvati v stranišču
ker je dišalo po kloru
S klorom so posipali trupla
Ne morem se muditi
v zaklenjenih prostorih
ZAGOVORNIK: Nič spominskih motenj
4. PRICA:	Rada bi pozabila
pa vidim to vedno znova pred seboj
Rada bi odstranila številko
s svoje roke
Poleti
ko nosim obleke brez rokavov
strmijo ljudje tja
in v njihovih pogledih
je vedno isti izraz
439
ZAGOVORNIK: Kakšen izraz
4. PRICA:	Porog
ZAGOVORNIK: Gospa
ali imate še vedno občutek
da vas zasledujejo
4. PRICA:	molči
SODNIK:	Gospa
kakšnih preskusov se sp>ominjate
4. PRlCA:	Tam so bila dekleta
v starosti sedemnajst do osemnajst let
Izbrali so jih
med najbolj zdravimi jetniki
Z njimi so delali preskuse
z rentgenskimi žarki
SODNIK:	Kakšni preskusi so bili to
4. PRiCA:	Dekleta so postavili
pred rentgenski aparat
Pritrdili so jim po eno ploščo
na trebuh in na zadnjico
Žarke so usmerili na jajčnik
tako da ga je sežgalo
Pri tem so na trebuhu in na sedalu
nastale hude opekline in razjede
SODNIK:	Kaj se je zgodilo z dekleti
4. PRiCA:	V teku treh mesecev
so opravili pri njih
več operacij
SODNIK:	Kakšne operacije so bile to
4. PRICA:	Odstranili so jim
jajčnike in spolne žleze
SODNIK:	Ali so od tega umrle
4. PRICA:	Ce niso umrle medtem ko so to delali z njimi
so umrle kmalu nato
V nekaj tednih so se dekleta
popolnoma spremenila
Dobila so videz stark
SODNIK:	Priča
Ali je bil kateri izmed tukaj navzočih obtožencev
udeležen pri operacijah
4. PRICA:	Vsi zdravniki so se vsak dan
srečevali v svojih oddelkih
Domnevati moram da so vsaj vedeli
kaj se dogaja
ZAGOVORNIK: Z največjim poudarkom
se obračamo proti takim trditvam
Iz tega da so se naši klienti
mudili v bližini tu omenjenega početja
440
še nikakor ne sledi
da so vedeli o tem
SODNIK:	Priča
Kaj so počenjali tam
4. PRiCA:	moia
ZAGOVORNIK: Naše mnenje je
da priča zavoljo svojega zdravstvenega stanja
sodišču ne more dajati odgovorov
ki bi jim bilo mogoče verjeti
TOZIVEC:	Priča
Ali morete sodišču opisati druge preskuse
pri katerih ste bil navzoči
4. PRICA:	Z brizgavko
ki so jo podaljšali tako
da so nasadili nanjo cevko
so spravili neko tekočino
v maternico
SODNIK:	Kakšna tekočina je büa to
4. PRICA:	Bila je neka cementu podobna snov
ki je povzročala pekočo bolečino
podobno popadkom
Samo vse sključene in z občutkom
kakor da jim bo trebuh počil
so mogle ženske k rentgenski mizi
da so tam naredili posnetek
SODNIK:	Kaj je bil namen tega vbrizgavanja
4. PRICA:	Jajcevod naj bi se zlepil
in tako postal nezmožen zanositi
SODNIK:	Ali so to početje
ponavljali pri istih jetnicah
4. PRICA:	Po vbrizganju
so dobile tja še kontrastno tekočino
za rentgensko opazovanje
Dostikrat so to snov
pozneje vzbrizgali vnovič
V razmikih po tri do štiri tedne
je bilo mogoče to početje večkrat ponoviti
Večinoma so te ženske umirale
od vnetja maternice
ali potrebušnice
Nikoli nisem videla
da bi bili zdravniške instrumente
desinficirali
preden so jih vnovič uporabili
SODNIK:	Koliko je bilo po vašem mnenju
opravljenih takih preskusov
441
4. PRICA:	v šestih mesecih
ki sem jih prebila v desetem bloku
so opravili štiristo takih preskusov
V zvezi s tem so opravljali tudi
umetne oploditve
Ce so potem ugotovili zanositev
so naredili splav
SODNIK:	V katerem mesecu nosečnosti
se je to zgodilo
4. PRICA:	v sedmem mesecu
Med nosečnostjo so delali
še številne rentgenske preskuse
Po prezgodnjem porodu so otroka
če je sploh prišel živ na svet
usmrtili in raztelesili
ZAGOVORNIK: Gospa
ali dajete sodišču te podatke
iz druge roke
ali iz tega kar veste sami
4. PRICA:	Ck)vorim iz osebne izkušnje
ZAGOVORNIK: Kaj vas je obvarovalo pred boleznijo
ki bi se bila končala s smrtjo
4. PRICA:	Izpraznitev taborišča
Spev o bunkerskem bloku
I
8. PRICA:	Obsojen sem bil
na tridesetkrat stojiščno celico
To je pomenilo
čez dan kazensko delo
in ponoči celico
SODNIK:	Zakaj so vas obsodili
8. PRICA:	Dvakrat sem se postavil v vrsto
pri delitvi jedi
SODNIK:	Kje so bile stojiščne celice
8. PRICA:	Na koncu kletnega hodnika v enajstem bloku
Bile so štiri take celice
SODNIK:	Kako velika je bila taka celica
8. PRICA:	Njen obseg je bil devetdeset krat devetdeset
centimetrov
višina kaka dva metra
SODNIK:	Ali je imela okno
8. PRICA:	Ne
Samo lino zgoraj v kotu
442
Njena velikost je bila štirikrat štiri centimetre
Preduh je šel skozi zid
in je bil na zunanji steni
zaprt z luknjičavim pločevinastim pokrovom
SODNIK:	Pa vrata
8. PRICA:	v ceHco je bilo treba zlesti
skozi odprtino pri tleh
visoko kakih petdeset centimetrov
Okvir odprtine je bil iz težkega lesa
Za njim je bila še železna ograja
ki so jo zapahnili
SODNIK:	Ste bih sami v celici
8. PRICA:	Spočetka sem bil sam
Zadnji teden pa smo stali
štirje v njej
SODNIK:	Ali so bili kaki jetniki
noč in dan
v stojiščni celici
8. PRICA:	Taka je bila najpogostnejša obsodba
Sistemi so bili različni
Nekateri so dobivali tam samo
vsak drugi ali vsak tretji dan jesti
drugi sploh niso dobivaH hrane
Taki so bili obsojeni na smrt od gladu
Moj prijatelj Kurt Pachala
je umrl v sosednji celici
po petnajstih dneh
Nazadnje je pojedel svoje čevlje
Umrl je 14. januarja 1943
Spominjam se tega
zakaj to je bil moj rojstni dan
Kdor je bil obsojen na stojiščni bunker
brez hrane
je lahko vpil in preklinjal
kolikor je hotel
Vrata se niso nikoh odprla
Prvih pet noči
je kričal
Potem ni čutil več gladu
in prevladala je žeja
Ječal je
prosil in moledoval
Pil je svoj urin
in oblizoval stene
Žeja je trajala trinajst dni
Potem ni bilo iz njegove celice
nič več slišati
443
Dobra dva tedna sta minila
preden je umrl
Iz stojiščnih celic so morali trupla
izprasJtati z drogovi
SODNIK:	Kakšen je bil razlog
da so obsodili tega moža
8. PRICA:	Poskusil je bil pobegniti
Preden so ga vtaknili v celico
je moral pri večernem zboru
korakati mimo jetnikov
Okoli vratu so mu obesili tablo
z napisom
HURA SPET SEM TUKAJ
Te besede je moral vzklikati
in ob tem s paličko
tolči na boben
Najdaljši čas v stojiščni celici
kolikor je meni znano
je prebil jetnik Bruno Graf
Nadzornik zaporov Schlage
je stal včasih pred njegovimi vrati
ko je on notri tulil
in slišal sem
kako mu je zaklical
Lahko crkneš
Graf je umrl šele čez mesec dni
SODNIK:	Obtoženi Schlage
Ali ste puščali jetnike
v stojiščnih celicah umirati od gladu
14. OBTOŽENEC: Gos^rod direktor
Prosim da bi vzeli na znanje naslednje
V enajstem bloku sem bil samo ključar
Povelja sem dobival od svojih predstojnikov
in sem se jih moral držati
Za tisto kar se je dogajalo v bunkerju
nisem bil odgovoren jaz
temveč upravnik zapora
SODNIK:	Kdo je izdajal jetnikom hrano
14. OBTOŽENEC: To so delah zaposleni jetniki
SODNIK:	Kdo je odpiral cehce
14. OBTOŽENEC: Tudi to so delali zaposleni jetniki
Mi pazniki
smo morali samo odkleniti zunanje rešetke
kadar so prišli tisti iz političnega oddelka
SODNIK:	Ah so jetniki
umirali v zapornem bunkerju
444
14. OBTOŽENEC: Že mogoče
pa jaz se ne morem spomniti
SODNIK:	Kdo je pisal v mrliško knjigo
in vpisoval vzroke smrti
14. OBTOŽENEC: Vse to so delali
zaposleni jetniki sami
SODNIK:	Vi pa niste imeli nikakega dela
14. OBTOŽENEC: Moral sem stražiti svoje ljudi
ki so sedeli v zaporu v zgornjem nadstropju
Tam je bilo včasih do osemnajst mož
Moral sem paziti
da si ne bi vzeli življenja
ali delali kakih drugih neumnosti
SODNIK:	V bunkerju so bili torej zaprti
tudi pripadniki
taboriščne posadke
14, OBTOŽENEC: Seveda
Pravičnost je zaobjemala
vse
Gospod predsednik
Saj se je bilo treba bojevati proti sleherni slabosti
Spev o bunkerskem bloku
II
SODNIK:	Kako velike so bile
druge celice v bunkerju
9. PRiCA:	Velikost tistih celic
je bila približno trikrat dva metra in pol
Nekatere izmed njih so bile temnice
druge so imele zgoraj okensko lino
ki je bila obzidana z betonskim podstavkom
Zrak je prihajal samo skozi odprtino
gori v steni
Ta odprtina ni bila večja
kot moja dlan
SODNIK:	Koliko je bilo celic te vrste
9. PRICA:	Bilo jih je osemindvajset
SODNIK:	Koliko jetnikov je bilo mogoče
spraviti v eno ceHco
9. PRICA:	v takem prostoru je bilo včasih
do štirideset jetnikov
SODNIK:	Koliko časa so morali ostati tam
9. PRICA:	Dostikrat po nekaj tednov
Jetnik Bogdan Glinski
445
je bil tam celo čez sedemnajst tednov
od 13. novembra 1942
do 9. marca 1943
SODNIK:	Kakšno opravo je imela celica
9. PRiCA:	V njej je bila samo lesena skrinja
s čebrom
SODNIK:	Po kakšnih določilih
so zapirali jetnike tja
9. PRICA:	Tudi tam se je kazen lahko glasila
tako da so bili zaprti čez noč
ali za daljši čas
In tudi tam nekaterim zaprtim
niso dajali hrane
SODNIK:	Prosim priča
Kako ste bili kaznovani vi
9. PRICA:	Prebil sem tam dve noči
SODNIK:	Ali bi nam popisali potek
9. PRiCA:	Ob devetih zvečer
sem se moral priglasiti
v enajstem bloku
Blokovski starešina je sporočil
službujočemu blokfürerju
številčno stanje
Potem nas je odpeljal v klet
in nas zaklenil v dvajseto celico
Ob desetih je bil zrak že zadušljiv
Stali smo stisnjeni drug k drugemu
ne sedeti nismo mogli ne ležati
Kmalu je bilo v celici tako vroče
da smo si začeli slačiti
jopice in hlače
Proti polnoči se ni dalo več stati
Nekateri so se zgrudili
drugi so sloneh ob drugih
Večina ljudi je postala nemima
butali so se in preklinjali
drug drugega
Vonji ki so prihajali od ljudi
ki so se davili
so se mešali s smradom
iz čebra
Šibkejše so (pohodili
Močnejši so se bojevali
za prostor pri durih
kjer je v celico prihajalo nekaj zraka
Vpili smo in tolkli po durih
upirali smo se vanje
446
pa niso popustile
Kdaj pa kdaj se je zunaj odprla linica
in službujoči ječar
je pogledal k nam
Ob dveh ponoči
je bila večina brez zavesti
Zjutraj
ko so nam ob petih odprli
so nas potegnili ven
in položili na hodnik
Vsi smo bili nagi
Od devetintridesetih jih je bilo živih še devetnajst
Od teh devetnajstih so jih šest
odpeljali v bolniško barako
in tam so umrli še štirje
3. PRiCA:	Jaz sem bil v oddelku
ki je moral odnašati mrliče
iz gladovalnih celic
Dostikrat so bili vmes mrliči
ki so bili ogrizeni
po zadnjici in na stegnih
Tisti
ki so vzdržali najdalj
so bili večkrat brez prstov
Vprašal sem Bunkerskega Jakoba
ki je nadziral vse to
Kako moreš to prenašati
Pa mi je rekel
Naj bo hvaljeno
kar človeka dela trdega
Meni gre dobro
jem obroke
tistih tam notri
Spev o bunkerskem bloku
III
6. PRiCA:	Dne 3. septembra 1941
so v bunkerskem bloku
opravili prve poskuse
množičnega usmrčanja
s plinom ciklon B
Sanitejski podčastniki in straže
so pripeljali v enajsti blok
447
kakih osemsto petdeset sovjetskih vojnih ujetnikov
in dvesto dvajset bolnih jetnikov
Najprej so jih
zaklenili v celice
in zasuli okna s prstjo
Potem so spustili plin
skozi prezračevalne odprtine
Drugi dan so ugotovili
da so bili nekateri še živi
Zato so spustih v prostor
še en obrok ciklona B
Dne 5. septembra sem bil
skupaj z dvajsetimi jetniki iz kazenske čete
in z nekaj strežaji
pokhcan v enajsti blok
Rekli so nam
da smo določeni
za neko posebno delo
in nam zagrozili s smrtno kaznijo
če bi o tem kar bomo tam videli
komu pripovedovali
Obljubljali so nam tudi
povečan obrok po delu
Dobili smo plinske maske
in morali iti po trupla
v cehce
Ko smo odpirali vrata
so gosto nagneteni ljudje
padali proti nam
Se kot mrliči so stali
Obrazi so jim bili modrikasto spačeni
Mnogi so imeli v rokah
šope svojih las
Ves dan je minil
preden smo spravili
trupla narazen
in jih zložili zunaj na dvorišču
zvečer je prišel komandant
s svojim štabom
Slišal sem kako je rekel
Zdaj sem vendarle pomirjen
Zdaj imamo plin
in vse to krvavo klanje
nam bo prihranjeno
In tudi žrtvam
bomo mogli prizanašati
do zadnjega trenutka
448
Spev o ognjenih pečeh
I
SODNIK:	Proeim priča
Vi ste bili med vozniki
ambulančnih voz
v katerih se je preparat pruske kishne
ciklon B vozil z pMnskim celicam
2. PRICA:	v taborišče sem bil poslan
kot voznik traktorja
in sem moral potem
opravljati tudi službo
voznika ambulančnih voz
SODNIK:	Kam ste vozili
2. PRICA:	Moral sem hoditi
po sanitejce in zdravnike
SODNIK:	Kateri zdravniki so bili to
2. PRICA:	Tega se ne spominjam
SODNIK:	Kam ste morali voziti
sanitejce in zdravnike
2. PRICA:	Iz starega taborišča
na privoz taborišča z barakami
SODNIK:	Kdaj ste vozili
2. PRICA:	Kadar je prišel kak transport
SODNIK:	Kako so napovedali transporte
2. PRICA:	S sireno
SODNIK:	Kam ste vozili od privoza
2. PRICA:	h krematorijem
SODNIK:	Ali so se vozili zdravniki z vami
2. PRiCA:	So
SODNIK:	Kaj so delaU zdravniki tam
2. PRICA:	Zdravnik je ostal v avtomobilu
ali je stal zraven njega
Tiste reči so morali delati sanitejci
SODNIK:	Katere reči
2. PRICA:	Zaplinjevanje
SODNIK:	Ali so bili ljudje
tedaj ko ste prihajali vi
že v plinski celici
2. PRiCA:	Slačili so se še
SODNIK:	Ali ni bilo nobenih nemirov
2. PRICA:	Tam kjer sem bil jaz zraven
je šlo vedno vse mirno
SODNIK:	Koliko ste lahko videli tistega
kar se je dogajalo s plinom
6 Problemi
449
2. PRICA:	Ko so bili jetniki
fx)slani v celice
so šli sanitejci k linam
nataknili so si plinske maske
in izpraznili škatle
SODNIK:	Kje so bile line
2. PRICA:	Nad podzemeljskim prostorom
je bil poševno nasut del
s štirimi odprtinami
SODNIK :	Koliko škatel so izpraznili
2. PRICA:	Tri do štiri škatle v vsako luknjo
SODNIK:	Koliko časa je trajalo to
2. PRICA:	Morda eno minuto
SODNIK:	Ali ljudje niso kričali
2. PRICA:	Ce je kateri opazil
kaj se godi
je bilo že slišati kak krik
T02IVEC:	Prosim priča
Kako daleč je stal vaš voz
od plinske celice
2. PRICA:	Stal je na poti
kakih dvajset metrov proč
TOZIVEC:	In tam ste lahko slišali
kar se je dogajalo spodaj v celicah
2. PRICA:	Včasih sem šel iz avta
in čakal zunaj
TOZIVEC:	Kaj pa ste delali
2. PRICA:	Nič
Pokadil cigareto
TOZIVEC:	АИ ste se kdaj približah
linam nad plinskimi celicami
2. PRICA:	Tu pa tam sem stopil malo sem in tja
da se razhodim
TOZIVEC:	Kaj ste slišali tedaj
2. PRICA:	Ce so bili pokrovi vzdignjeni z lin
sem slišal od spodaj bučanje
kakor da bi bilo tam pod zemljo
veliko ljudi
TOZIVEC:	In kaj ste storili tedaj
2. PRICA:	Spet so zaiprli line
in jaz sem moral peljati nazaj
SODNIK:	Prosim priča
Bih ste zdravnik-jetnik v p>osebnem oddelku
ki je bil določen
za službo v krematorijih
Koliko jetnikov
je bilo v tistem oddelku
450
7. PRICA:	Skupaj osemsto šestdeset mož
v nekaj mesecih
je bil ta oddelek uničen
in zamenjan z drugimi
SODNIK:	Komu ste bili podrejeni
7. PRICA:	Dr. Mengeleju
SODNIK:	Prosim priča
Kako je potekalo
spravljanje v plinske celice
7. PRICA:	Rsk lokomotive
pred vhodom k privozu
je bil znamenje
da je prišel nov transport
To je pomenilo
da morajo biti peči
v pribhžno eni uri
povsem pripravljene za uporabo
Vključili so elektromotorje
Ti so gnali ventilatorje
da so razvneli ogenj v pečeh
na potrebno temperaturo
SODNIK:	Ali ste mogli videti
kako so skupine prihajale s privoza
7. PRICA:	Skozi okno svoje delovne sobe
sem lahko videl zgornji del privoza
in pot h krematoriju
Ljudje so prihajali v peterostopih
Bolniki so se peljali za njimi na tovornjakih
Krematorijsko območje
je bilo zaprto z ograjo
Na vhodnih vratih so bili pritrjeni
svarilni napisi
Spremljevavci so morali ostati zunaj
in vodstvo je prevzel posebni oddelek
Noter so šli samo zdravniki
sanitejski podčastniki
in ljudje iz političnega oddelka
SODNIK:	Koga izmed obtožencev
ste videli tam
7. PRICA:	Videl sem Starka in Hof mana
tudi Kaduka in Baretzkega
ZAGOVORNIK: Želimo opozoriti
da naši klienti zanikajo
da bi se bili udeleževaU
teh dogodkov
SODNIK:	Prosim priča
nadaljujte svoje poročilo
451
7. PRICA:	Ljudje so šli počasi in trudno
skozi vhodna vrata
Otroci so se držali za krilo mater
Starejši možje so nosili dojenčke
ali potiskali otroške vozičke
Pot je büa posuta s črno žlindro
Na desni in na levi
je büo na trati nekaj vodnih pip
Dostikrat so se ljudje zgnetli okoli njih
in posebni oddelek jih je pustü piti
priganjal pa jih je k naglici
Imeli so hoditi še kakih petdeset metrov
da so prišli k stopnicam
ki so držale dol v slačilnice
SODNIK:	Ali se je krematorij videl od zunaj
7. PRICA:	Bil je obdan z drevjem in grmovjem
in je bü kakih sto metrov
oddaljen od taboriščne ograje
Nasproti so bile zunanje ograje
s stražnimi stolpi
Za njimi se je raztezalo odprto polje
SODNIK:	Kaj se je videlo od krematorija
7. PRICA:	Samo poslopje za sežiganje
z velikim štirioglatim dimnikom
Pod zemljo mu je bila priključena
phnska celica
postavljena poševno nanj
in v vzdolžni smeri
slačünica
SODNIKi	Kako velika je bila slačilnica
7. PRICA:	Kakih štirideset metrov dolga
dvanajst do petnajst stopnic je držalo navzdol
Visoka je bila nekaj čez dva metra
V sredi je stala vrsta nosilnih stebrov
SODNIK:	Koliko ljudi so peljali
hkrati dol
7. PRICA:	Tisoč do dva tisoč
SODNIK:	Ali so ljudje vedeli
kaj jih čaka
7. PRICA:	Nad ozkim stopniščem
so bile pritrjene plošče
Na njih je bilo v raznih jezikih napisano
PROSTOR ZA KOPANJE IN DESINFEKCIJO
To je zvenelo pomirjevalno
in je umirilo mnoge
ki so bili še nezaupljivi
Dostikrat sem videl
452
kako so ljudje šli veselo dol
in matere so se šalile s svojimi otroki
SODNIK:	Ali ni nikoli nastala panika
ko je bilo toliko ljudi
v majhnem prostoru
7. PRICA:	Vse je šlo zelo naglo in učinkovito
Ukazali so jim naj se slečejo
in medtem ko so se ljudje
še zbegano ozirali
jim je posebni oddelek že pomagal
slačiti obleko
Ob straneh so bile postavljene klopi
in nad njimi so biH klini s številkami
in večkrat so jim rekli
da morajo obleko in čevlje
zvezati in obesiti
in da si mora vsak zapomniti
številko svojega klina
da ne bi nastala zmešnjava
ko se vrnejo iz kopeli
V ostri luči
so se ljudje slekli
Moški in ženske
^ ~	Teh ljudi je bilo veliko
Stari in mladi
Otroci
SODNIK:	Kaj se niso nikoli zagnali
nad svoje straže
7. PRI CA:	Samo enkrat sem slišal
kako je nekdo zaklical
Umoriti nas hočejo
Pa mu je že odgovoril nekdo drug
Tega si ni mogoče misliti
Kaj takega se ne more nikoli zgoditi
Ostanite mimi
In če so se otroci jokali
so jih starši tolažUi
In šalili so se in igrali z njimi
medtem ko so jih nosili v sosednji prostor
SODNIK:	Kje je bil vhod v tisti prostor
7. PRICA:	Na kcncu slačilnice
Tam so bila debela hrastova vrata
s kukalnikom
in s kolesom
da so se privijala z njim
SODNIK:	КоИко časa je trajalo slačenje
453
7. PRICA:
7. PRICA:	Kakih deset minut
Potem so vse zrinili
v drugi prostor
SODNIK:	Kaj ni bilo nikoli treba uporabiti sile
7. PRICA:	Tisti iz posebnega oddelka so klicali
Schnell schnell
voda se hladi
Tudi grozUi ,so pač in koga udarili
ali pa je kateri od stražarjev
siprožil strel
SODNIK:	Ali so bile v drugem prostoru
za oko prhe
7. PRICA:	Ne
Tam ni bilo nič
SODNIK:	Kako velik je bil tisti prostor
7. PRICA:	Manjši od slačilnice
Nekaj čez trideset metrov dolg
SODNIK:	Ce so tisoč in več ljudi
stlačili v tak prostor
so se morali vendar upirati
7. PRICA:	Tedaj je bilo prepozno
Stlačili so zadnje noter
in privili vrata
SODNIK:	Prosim priča
ali imate kako razlago za to
da so ljudje
mimo prenašali vse to
Ko so videli ta prostor
so morali vendar vedeti
da jih čaka smrt
7. PRICA:	Prav nobenega ni bilo več ven
da bi bil lahko poročal o tem
SODNIK:	Kaj so ljudje videli
v tistem prostoru
7. PRICA:	Bile so betonske stene
z nekaj ventilskimi zaklopkami
V	sredi so bili nosilni stebri
in desno in levo od njih
sta stala po dva stebra
iz luknjičave železne pločevine
V	podu so bile odtočne rešetke
Tudi tu je gorela močna luč
SODNIK:	Kaj je bilo slišati od ljudi
7. PRICA:	Tedaj so kričali
in tolkli po vratih
vendar se ni dosti slišalo
454
ker je od prostorov s pečmi
tako bučalo
SODNIK:	Kaj se je videlo skozi kukalnik
7. PRICA:	Ljudje so se gnetli k vratom
in plezali na stebre
Potem so jim spustili plin v prostor
in začeli so se dušiti
Spev o ognjenih pečeh
II
7. PRICA:	Plin so spuščali od zgoraj
v pločevinaste stebre
V	notranjosti stebrov
je bil žleb vibaste oblike
po njem se je snov razdelila
V	vlažnem razgretem zraku
se je naglo razvijal plin
in udarjal skozi odprtine
SODNIK:	Koliko časa je plin učinkoval
da je prišla smrt
7. PRICA:	To je bilo odvisno od množine pUna
Ker so varčevali
ga največkrat niso spustili dovolj
tako da je moritev
utegnila trajati do pet minut
SODNIK:	Kakšen je bil neposredni učinek plina
7. PRICA:	Zbujal je vrtoglavico in hudo slabost
ter hromil dihalne funkcije
SODNIK:	Koliko časa je bil prostor zaplinjen
7. PRiCA:	Dvajset minut
Potem so vključili naprave za prezračevanje
in izčrpali plin
Cez trideset minut so odprli vrata
Samó med trupli so še ostale
majhne količine рИпа
in dražile na kašelj
zato so morali tisti iz oddelka za odnašanje
nositi plinske maske
■ SODNIK:	Prosim priča
Ali ste videli ta prostor potem ko so ga odprli
7. PRICA:	Da
Trupla so ležala stlačena druga čez drugo
v bližini vrat in stebrov
455
in sicer so ležali dojenčki
otroci in bolniki spodaj
nad njimi ženske
in čisto zgoraj najmočnejši moški
To se je dalo pojasniti tako
da so ljude hodili drug po drugem
in plezali drug po drugem
ker se je plin sipočetka
najmočneje razvijal pri tleh
Ljudje so blu sprijeti z rokami
Koža je bila razpraskana
Mnogi so krvaveli iz nosu in ust
Obrazi so bili zabuhli
in pegasti
Ta gomila ljudi je bila omadeževana
z izbljuvki
z blatom urinom in menstrualno krvjo
Oddelek za odnašanje je prišel z vodnimi cevmi
in izipral trupla
Potem so jih zvlekli v tovorna dvigala
in spravili gor v dvorano za sežiganje
SODNIK:	Kako velika so bila dvigala
7. PRICA:	To sta bil dve tovorni dvigali
v vsako je šlo po petindvajset mrličev
Brž ko je bilo dvigalo naloženo
so dali znamenje z zvoncem
Zgoraj je čakal pri dvigalih
oddelek za vlačenje
Ti so imeli v roki zanko
nataknili so jo mrliču na zapestje
In potem so vlačili trupla
po posebej določeni poti k pečem
Stalno tekoča voda
je izpirala kri
Preden so trupla sežgali
so jih dali posebnim oddelkom
da so jih izropali
Ves nakit kolikor ga je bilo
še najti na telesih
kot ogrlice zapestnice
prstane in uhane
so pobrali
potem so jim porezali lase
jih takoj povezali
in spravili v vreče
in na koncu so prišli še tisti >
ki so izdirali zobe
456
na izrecno povelje dr. Mengeleja
sami prvovrstni specialisti
Vendar so pri svojem delu
s kleščami in lomivkami
z zlatimi zobmi in mostiči
izdirali cele kosi čeljusti
in koščke kosti ter mesa ki se jih je držalo
so izjedkali proč s kislinsko kopeljo
Pred pečmi je neprenehoma delalo sto mož
v dveh izmenah
SODNIK:	Koliko peči je bilo v dvorani za sežiganje
7. PRlCA:	V velikih dveh krematorijih številka II in III
je stalo po pet peči
Vsaka peč je imela po tri sežigalne celice
Poleg krematorijev številka II in III
na koncu privoza
sta bila še krematorija številka IV in V
ki sta imela po dve peči s po štirimi celicami
Ta dva krematorija sta stala
kakih sedemsto petdeset metrov proč
za brezovim gajem
Kadar je bilo vse v obratu
je bilo zakurjenih vsega skupaj
šestinštirideset sežigalnih celic
SODNIK:	Koliko trupel
je šlo v eno pečno celico
7. PRICA:	Kapaciteta take celice je bila
tri do pet trupel
Vendar se je le poredko dogajalo
da so delovale vse peči hkrati
ker so se preveč razgrevale
in so bile pogosto poškodovane
Podjetje Topf in sinovi .
ki je izdelovalo te i)eči
pravi v svojem povojnem
patentnem pismu
da je svoje naprave
po dobljenih izkušnjah
izboljšalo
ZAGOVORNIK: Ta proces ni naperjen
proti industrijskim podjetjem
SODNIK:	Prosim priča
Koliko časa je trajalo
sežiganje v pečni celici
7. PRICA:	Približno eno uro
Potem so lahko prevzeli novo skupino
457
v krematorijih številka II in III
so v štiriindvajsetih urah
sežgali čez tri tisoč ljudi
Ce je bUo trupel preveč
so jih sežigali tudi v jamah
izkopanih
zraven krematorij ev
Te jame so bile dolge po kakih trideset metrov
in globoke po šest
Na obeh krajih teh jam
so bili odtočni jarki
za mast
To so zajemali s škatlami
in z njo polivati trupla
da so bolje gorela
Poleti 1944
ko je sežiganje dosegalo najvišja števila
je bUo vsak dan
uničenih do dvajset tisoč ljudi
Njihov pepel so s tovornjaki
odvažali k reki dva kilometra proč
in tam stresali v vodo
SODNIK:	Kako so spravljali
dragocenosti in zobno zlato
1. PRICA:	Ko so zbrali obleko
so najdeni denar in nakit
zmetali v zaklenjeno skrinjo
ki je imela zgoraj odprtino
Najprej so si še stražarji
napolnili žepe
Obleko s čevlji
ki so jo bili jetniki sami
še lepo zložili
so pošUjali v Raj h
da so se z njo okoriščali tisti
ki so izgubili imetje pri bombardiranjih
Zobno zlato so pretopili
Mene so poklicali kot preiskovalnega sodnika
ker je bilo zaplenjenih več paketov
poslanih iz taborišča
v katerih je bilo na kilograme zlata
Ugotovil sem da je šlo za zobno zlato
Potem ko sem izračunal težo
ene plombe
sem dognal
da je bilo treba na tisoče ljudi
da se je nabrala taka kepa
458
SODNIK:	Mar so tedaj poklicali
sodnika od zunaj
da bi preiskal dogajanje v taborišču
1. PRICA:	Nekje so še živele
predstave o pravni državi
Komandant
se je hotel bojevati proti izprijenosti
v taborišču
Ob mojem obisku mi je tožil
da njegovi ljudje po značaju
dostikrat niso kos težkemu delu
Potem me je odpeljal k napravam za sežiganje
in mi razložil vse posameznosti
Notri v kuriščih
je bilo vse očiščeno da se je svetilo
Nič ni kazalo na to
da so tam sežigali ljudi
Na kovinskih delih peči
ni bil ostal po njih niti prašek
V stražami ci so sedeli stražarji
napol pijani po klopeh
in v umivalnicah so stala
izbrana čedna dekleta izmed jetnic
in pekla pri ognjišču
krompirjeve ocvrtke za stražarje
ki so si dali streči
Ko sem preiskal omare teh ljudi
se je pokazalo
da so natlačene
z dragocenostmi
Kot sodnik sem jih tedaj obtožil ropa
in nekatere so zaprli in obsodili
SODNIK:	Kako je šlo s tako obtožbo
1. PRICA:	Bil je navidezen proces
Više navzgor
ni bUo mogoče nikogar zapreti
in nikogar ni bUo mogoče v tem primeru
obtožiti večkratnega umora
SODNIK:	Ali niste kot preiskovalni sodnik
videli nobene druge možnosti
da bi objavili svoja spoznanja
1. PRICA:	Pred katerim sodiščem
bi lahko bil vložil obtožbo
o množicah umorjenih
in o premoženju
ki so ga prevzele
najvišje upravne oblasti
459
Saj nisem mogel začeti procesa
proti vrhovnemu državnemu vodstvu
SODNIK:	Ali niste mogli
poseči kako drugače vmes
1. PRiCA:	Vedel sem
da bi mi ne bil nihče verjel
Bil bi usmrčen
ali pa bi me bih v najboljšem primeru
zaprli kot duhovno neuravnovešenega
Mislil sem tudi na pobeg čez mejo
vendar sem dvomil
ali bi mi tam verjeli
in sem se vpraševal kaj bi se zgodilo
če bi mi verjeli
in če naj bi me zasliševali
proti mojemu lastnemu narodu
in sem si mogel samo misliti
da bi ta narod uničili
za njegova dejanja
In tako sem ostal
Spev o ognjenih pečeh
III
SODNIK:	Prosim priča
Poročila imamo o uporu
posebnega oddelka
Kdaj je bil
7. PRICA:	Dne 6. oktobra 1944
Tisti dan naj bi straže
likvidirale posebni oddelek
SODNIK:	Ah je oddelek to vedel
7. PRICA:	Vsi so vedeli
da naj bi jih pomorih
Od jetnikov
ki so delah v oboroževalni industriji
so si že dolgo poprej
priskrbeli škatle z ekrazitom
Imeli so načrt
da bi onesposobili straže
pognali krematorije v zrak
in pobegnili
Vendar je bü krematorij
v katerem so bile spravljene bombe za razstreljevanje
460
zavzet prej kot so pričakovali
in ljudje so se sami
îx>gnali v zrak
Potem so se še bojevali
vendar so bili vsi ugnani
več sto jih je ležalo
za brezovim gajem
Ležali so na trebuhu
in tisti iz političnega oddelka
so jih usmrčah s streli v glavo
SODNIK:	Kateri izmed obtoženih so bili zraven
7. PRICA:	Vodil jih je Boger
SODNIK:	Ali je eksplozija
uničila krematorij
7. PRICA:	Razleteli so se štirje sodi smodnika
in célo poslopje je eksplodiralo
in zgorelo
SODNIK:	Kaj se je zgodilo z drugimi krematoriji
7. PRICA:	Malo nato jih je razstrelilo
taboriščno osebje samo
ker se je bližala fronta
TOZiVEC:	Prosim priča
Ali se vam zdi mogoče
da pribočnik taboriščnega komandanta
ni vedel kaj se dogaja
v krematorijih
7. PRICA:	To se mi zdi nemogoče
Vsakemu izmed pet tisoč ljudi iz osebja
ki je delalo v taborišču
je bilo znano kaj se godi
in vsak je na svojem mestu opravljal
kar je bilo treba opraviti
da je celota delovala
Nadalje je vsak strojevodja
vsak kretničar
vsak postajni uradnik
ki je imel kaj opraviti z natovarjanjem ljudi
vedel kaj se godi v taborišču
O tem je vedela vsaka telegrafistka in strojepiska
mimo katere so šla povelja za deportacije
Vsak posameznik
v sto in tisoč uradih
ki so bili zaposleni s tem početjem
je vedel
za kaj gre
ZAGOVORNIK: Ugovarjamo proti tem trditvam
ki jih narekuje sovraštvo
461
Sovraštvo ne more
nikoli biti podlaga
za presojanje
posameznosti
o katerih govorimo tukaj
7. PRICA:	Giovorim brez sovraštva
Do nikogar ne čutim želje
po maščevanju
Ravnodušen stojim
pred posameznimi obtoženci
in želim samo opozoriti
da bi svojega početja	'
ne bili mogli opravljati
ko bi jih ne bili podpirali
milijoni drugih
ZAGOVORNIK: Tu imamo razpravljati samo o tistem
kar je mogoče našim klientom
očitati z dokazi
Očitki splošne narave
ostajajo brez pomena
posebno očitki
naperjeni proti celemu narodu
ki je stal v času v katerem nam je govoriti
v težkem in požrtvovalnem
boju
7. PRiCA:	Prosim samo
da bi smel opozoriti na to
kako pogosto so gledavci obrobljali pot
ko so nas gonili iz naših stanovanj
in nalagali v tovorne vagone
Obtoženci v tem procesu
stojijo samo kot pomagači
čisto na koncu
T02IVEC:	Prosim priča
ali nam morete s svojega vidika povedati
kolikšno je po vaši ocenitvi
celotno število ljudi
umorjenih v taborišču
7. PRICA:	Od devet milijonov šeststo tisoč preganjanih
živečih na področjih
ki so jih imeli v oblasti
njihovi preganjavci
je skoraj šest milijonov izginilo
in domnevati moramo
da so bili povečini
načrtno uničeni
kdor ni bil ustreljen ubit
462
mučen do smrti
in umorjen s plinom
je umrl od preobilice dela
gladu kužnih bolezni in zapuščenosti
Samo v tem taborišču
je bilo umorjenih
čez tri milijone ljudi
ZAGOVORNIK: Čeprav najgloblje obžalujemo
vse žrtve
je naša naloga tukaj
nasprotovati
pretiravanju
in blatenju
ki ga usmerjajo z nekega mesta
Se število dva milijona
se ne da potrditi
Dokazno moč ima samo usmrtitev
nekaj stotisočev
Večina navedenih skupin
je šla na vzhod
in ne morejo veljati za umorjene tisti
ki so jih zajeli kot tolpe
in likvidirali
ali ki so kot prebežniki
padli v sovražnih vojskah
V	tem procesu
se nam več ko jasno kaže
kateri politični nameni
narekujejo tukaj izjave
za katere so se priče lahko
med seboj dogovorile
ker so imele za to obilo priložnosti
Obtoženci se pritrjujoče zasmejejo
T02IVEC:	To je zavestno in hoteno
preziranje in žalitev
milijonov mrtvih iz taborišča
in ,preživelih
ki so bili pripravljeni
tukaj pričevati
V	takem vedenju obrambe
se očitno kaže
nadaljevanje tiste miselnosti
iz katere se je rodila
krivda obtožencev v tem procesu
To želimo tu ugotoviti
s poudarkom
in povsem jasno
463
ZAGOVORNIK: Kdo pa je ta zasebni tožnik
s svojo neprikladno obleko
Srednjeevropski družabni predpisi določajo
naj človek prihaja v sodno dvorano s sodniško haljo
SODNIK:	Prosim ne takih izpadov
Obtoženi Mulka
Ali nam ne bi zdaj povedali
kaj ste vedeli in zapovedali
v zvezi z uničevalnim početjem
1. OBTOŽENEC: Zapovedal nisem nič tozadevnega
SODNIK:	Ah niste nič vedeh
o uničevalnem početju
1. OBTOŽENEC: Sele proti koncu svoje službene dobe
Danes lahko rečem
da se mi je to močno studilo
SODNIK:	Ce se vam je močno studilo
zakaj se potem niste uprli
udeležbi pri tem	,
1. OBTOŽENEC: Bil sem častnik
in sem poznal vojaški kazenski zakonik
TOZiVEC:	Niste bih častnik
1. OBTOŽENEC: Pač
Bil sem častnik
TOZIVEC:	Niste bih častnik
pripadali ste uniformiranemu
oddelku morivcev
1. OBTOŽENEC: To je napad na mojo čast
SODNIK:	Obtoženi Mulka
Gre za moritve
1. OBTOŽENEC: Bih smo prepričani
da gre pri teh poveljih
za dosego skritega
vojnega cilja
Gospod predsednik	" ■
to me je duševno skoraj strio
Tako sem bU bolan od tega
da so me morali poslati
v vojno bolnišnico
Moram pa tukaj poudariti
da sem videl vse samo od zunaj
in da se v to reč
nisem mešal
Visoko sodišče
Bil sem proti vsej tej zadevi
Mene samega
je sistem preganjal
SODNIK:	Kaj pa se vam je zgodilo
464
1. OBTOŽENEC: Zaprli so me
ker sem govoril malodušne besede
Tri mesece sem bil zaprt
Ko so me izpustili
sem zašel v sovražnikove teroristične napade
Mnoge sem mogel tedaj še rešiti
ko sem kot star vojak
pomagal čistiti razvaline
Padel je moj lastni sin
Gospod predsednik
naj v tem procesu ne bodo pozabljeni
tudi milijoni
ki so dali življenje za našo deželo
in naj se ne pozabi
kaj se je zgodilo po vojski
in kaj še vedno
naklepajo proti nam
Mi vsi
to želim vnovič poudariti
smo opravljali samo svojo dolžnost
čeprav nam je bUo dostikrat težko
in nam je bilo da bi obupali
Danes
ko se je naš narod
z delom spet povzpel
na vodilni položaj
bi se morali ukvarjati z drugimi rečmi
ne z očitki
ki bi jih bilo treba imeti
za že zdavnaj zastarele.
Glasno pritrjevanje obtožencev.
Prevedel Janez Gradišnik
OB WEISSOVEM »UGOTAVLJANJU RESNICE«
Dne 19. oktobra lanskega leta se je v gledališkem svetu zgodilo nekaj izred-
nega: 16 gledališč — poleg Royal Shakespeare Company sama gledališča iz
zahodne in vzhodne Nemčije — je hkrati uprizorilo krstno predstavo >4)ratorija
v 11 spevih«, ki ga je napisal nemški pisatelj Peter Weiss z naslovom »Die
Ermittlung«, po naše morda najustrezneje »Ugotavljanje resnice« (ljubljanski
radio se je odločil za naslov »Raziskava«). Pri Freie Volksbühne v Berlinu je
delo režiral zdaj že pokojni režiser Erwin Piscator. Kmalu nato so oratorij od-
dajale tudi nemške radijske postaje.
7 Problemi
465
Pisatelj je delo napisal pod vtisom procesa proti morivcem iz Auschwitza,
ki je bil v Frankfurtu ob Mainu od decembra 1963 do avgusta 1965. Weiss se
je udeleževal obravnav, potem je šel tudi v Auschwitz. Kdor je bral nadrob-
nejša poročila s procesa, ki jih je dan na dan objavljal nemški tisk, lahko ve,
da je morala obravnava na pisatelja strašno učinkovati. Grozote, o katerih je
poslušal, so mu zbudile živo željo, da bi razumel, kako in zakaj je bil Auschwitz
sploh mogoč, da bi. kot je rekel v pogovoru z Jovanom Angelusom, »sam sebi
pojasnil pomen tega procesa in sojenja . . Weiss ne sodi neposredno med žrtve
taboriščnega sveta. Njegov oče je bil sicer Jud, vendar sina ni vzgajal v ju-
dovski veri, odselil se je iz Nemčije pred začetkom preganjaj in svetovno vojsko
preživel na Švedskem. Zato pravi Weiss: »Napisal sem to dramo, ker me je
zanimal človeški položaj tlačenih ljudi. Prav tako bi se lahko poistil s polo-
žajem črncev v Južni Afriki.«
To je povedano precej zadržano, gotovo se je avtorju misel na dramo
rodila predvsem iz velike človeške pretresenosti. Že trajanje procesa v Frank-
furtu kaže, kako brezmejna snov se je ponujala za umetniško obdelavo. Ce je
avtor tej grmadi izjav, pričevanj, ugovorov, zagovorov sploh hotel dati dramsko
obliko, je moral zgoščevati. Ampak kako? Kakšno obliko naj bi dal svojemu
»koncentratu«? Weiss se je odločil za dokumentaren način: »Ugotavljanje res-
nice« je samo strnjen povzetek tistega, kar se je govorilo v dvorani, nič več.
Torej nikakih dodatkov, nič komentarja, pisatelj podaja samo dejstva s procesa.
Izpovedi več sto prič je položil na jezik devetim brezimnim pričam, enako je
združil v eno osebo vse zagovornike, individuji pa so ostali obtoženci, 18 oseb
ki »nosijo svoja prava imena, kot so jih nosili tudi v taborišču, medtem ko so
bile njihove žrtve brezimne«. Edini pesniški dodatek je stilizirana govorica
oseb: ta naj bi po besedah S. Melchingerja »dogajanjem s procesa dala tisto
razdaljo, ki jim jemlje naključenost in vsakdanjost, da bi bilo ob goloti groze
mogoče slišati prizadetost nad tem, da je bilo to med ljudmi sploh mogoče.«
Weissov oratorij moramo torej imeti za nov poskus, kako obvladati ne-
znansko snov najhujših grozot iz minule vojske — in morda vseh časov — ter
ji odpreti pot v gledavčevo ali poslušavčevo srce. Velikokrat je bilo že rečeno,
da so človeške besede prešibke, da bi predstavile te grozote, naša domišljija
prerevna, da bi si jih mogla naslikati. Ker so se razni poskusi umetniškega
oblikovanja vsak po svoje ponesrečili, je torej Weiss ubral drugačno pot: govo-
rila naj bi samo dobro izbrana dejstva, podana v pesniško prikrojeni govorici.
Lahko razumemo, zakaj se je avtor odločil tako. Pričevanja, ki jih je poslušal,
so govorila o grozotah, ki si jih skoraj ni mogoče več zamišljati, zdi se absurdno,
nedoumljivo in nemogoče, da bi jih lahko človek prizadeval človeku. Pravo
nasprotje pričevanj so bile izjave obtožencev, saj se je v njih poleg klavrnega,
sebičnega strahu pred odgovornostjo in kaznijo kazalo predvsem to, da se jim
oči tudi po dvajsetih letih še niso odprle. Obtoženci v Frankfurtu niso čutili
pošastnosti svojega nekdanjega početja. Njihove besede kažejo miselnost, iz
katere so se taborišča porodila, iz kakršne lahko vsak trenutek nastane nov
Auschwitz. Spoznanje, da bi bil tak Auschwitz mogoč, je prva izmed Weissovih
vodilnih misli, izraženih v »Ugotavljanju resnice«. Druga je bilo spoznanje, da
so bile s taboriščnim svetom, z institucijo jetništva izrabljavsko povezane velike
sile kapitalistične Nemčije, velika industrija — imenoma sta navedena Krupp
466
in I. G. Farben — ki je neprizadeta preživela vojni čas in stoji danes spet prav
trdno na svojih tleh.
Weiss je sodil, da more te dve misli skupaj z drugimi spoznanji najbolje
podati z golim gradivom s procesa v že navedeni obliki. Ce listamo po številnih
poročilih o raznih uprizoritvah dela, pa se ne moremo ubraniti vtisa, da grozotam
taboriščnega sveta tudi po tej poti ni mogoče dati ustrezne dramatske podobe.
Oder ne prenese Auschwitza in Auschwitz ne odra, je zapisal eden izmed kri-
tikov, Volker Klotz v Frankfurter Rundschau, ki je dal svojemu poročilu o
Piscatorjevi uprizoritvi naslov »Ne nastaja spoznanje, temveč le zbeganost«.
In nekatera izmed poročil govorijo celo o tem, da je brezbrežno kopičenje po-
datkov in številk o žrtvah in grozotah občinstvo zdolgočasilo, da se je le redko-
kje zbudila resnična prizadetost, pretresenost. Gotovo je bila tega večkrat kriva
tudi neustrezna izvedba. Morda je bila pravilnejša odločitev gledališča v Zü-
richu in nekaterih drugih, ki so oratorij predvajala kot čisto branje, torej
povsem brez gledaliških pripomočkov in učinkov. Saj je »Ugotavljanje resnice«
napisano predvsem za gledališče kot moralno in politično ustanovo. Delo naj
vsakega gledavca prisili, da bi se ob soočenju z nečloveško preteklostjo — ki
lahko vsak trenutek postane spet prihodnost — zavedel svojega položaja v času
in prostoru. Tak obračun je gotovo lažji, če lahko gledavec svojo pozornost
osredi na besedilo samo.
Prav zato so bile verjetno radijske oddaje oratorija uspešnejše od gleda-
liških. Ljubljanska radijska postaja je bila za nemškimi prva, ki je delo po-
stavila v svoj spored. Zelo ustrezno je oratorij razdelila v pet zaporednih oddaj,
saj bi bilo kopičenje grozot na en sam večer utrujalo in zmanjševalo učinek.
Izvedba je imela med poslušavci in pri kritiki velik odmev. Posebej je treba
omeniti prizadevanje Lojzeta Smaska, ko je v mariborskem Večeru spremljal
vse oddaje z izčrpnimi, tehtnimi pripombami, in tako gotovo pripomogel, da so
bile poznejše boljše. Odmev kaže, da radijska izvedba orotorija ni zgrešila
svojega namena. Gotovo pa bi bila zanimiva tudi gledališka uprizoritev, ki bi se
lahko obogatila s pozitivnimi in negativnimi izkušnjami, zbranimi ob številnih
tujih uprizoritvah.	,
Tistim, ki slovenski izvedbi niso mogli slediti, bi radi vsaj nekoliko pri-
kazali delo, drugim, ki so oddaje poslušali, pa omogočili, da svoje vtise presku-
sijo ob natisnjenem besedilu. Zato objavljamo izmed enajstih tri speve, med
njimi tudi sklepnega. Ker je Weissov namen tudi obračun s sodobnostjo, zadnji
spev na koncu zlasti obravnava vprašanje, koliko so Nemci vedeli o tem po-
četju, in vprašanje o kolektivni odgovornosti za Auschwitz. »Obtoženci v tem
procesu,« značilno pravi ena izmed prič, »stojijo samo kot pomagači čisto na
koncu.« In pomenljivo je, da zadnje besede nima kaka priča ali toživec, igra se
končuje s hinavskim zagovorom prvega obtoženca.
Le še pripomba o jezikovni obliki dela. Weiss je napisal »oratorij« tako
rekoč brez ločil, stavke ali misli ločuje le z velikimi začetnicami ali z novo
vrsto. To ima gotovo namen, naj bi bravee tudi ob tem svojevrstnem načinu
čutil vso nenavadnost tistega, kar mu sporočilo prinaša.
Janez Gradišnik
467
Motiv koncentracijslíega taborišča
v slovenslíi literaturi
France Filipič
Izza ostudne mreže žic,
kjer sonce liže bajonet,
pokonci čez majavi svet
s teboj še zmerom stopam vštric,
uporna domovina.
Cene Vipotnik
1
Človeški rod si je v vsej nam znani preteklosti izmišljal nenavadne
smrti. Obrt ubijanja je izpopolnjeval v dveh razsežnostih: stopnjeval je
množičnost in uvajal vedno bolj rafinirane načine ubijanja. Ubijanje je od
nekdaj potekalo javno in skrivaj. Fašistični in nacistični režimi med voj-
nama in v dneh druge svetovne vojne si niso samo prisvojili bogatega
izročila preteklosti o tem, kako Ljudem na očeh ali pa naskrivaj spraviti
človeka s sveta; z organizacijo koncentracijskih taborišč so ustvarili doslej
najpopolnejši sistem uničevanja ljudi, ki je bil tem strašnejši, ker mu
ni bila namen samo fizična smrt jetnikov, temveč jih je hotel tudi duhovno
zlomiti. Človeška zloba, okužena z ošabnostjo posebne vrste, si je tako
izmislila dolgotrajen proces poniževanja in duhovnega prisiljevanja, da bi
se tako v jetnikih porušilo moralno ravnovesje in bi se postopoma raz-
krojil njihov etični življenjski model. Tako bi bilo samo po sebi spod-
kopano sleherno uporništvo.
Povojni procesi in razna druga dokumentarna in umetniška priče-
vanja so človeštvu razkrila veliko nadrobnosti o tem, kako so z zaostro-
vanjem življenjskih razmer in s trajnim pomanjkanjem, ki je bilo zdru-
ženo s sistemom privilegiranja posameznikov v upravnem sistemu no-
tranje jetniške »samouprave«, poskušali jetnike še pred njihovim fizičnim
uničenjem moralno izpriditi in razčlovečiti in tako omrtviti enega izmed
najobčutljivejših živcev upome, fašizmu in nacizmu sovražne Evrope.
Motijo se tisti, ki presojajo življenje v fašističnih in nacističnih koncen-
468
tracijs'kih taboriščih zgolj z razgledov golega boja za obstanek. Osrednji
odsek velikega bojišča za žično ograjo, ki je bila nabita z elektriko, je bil
namreč čisto nekje drugje, na območju etike in morale. Preko kacetskega
ozemlja se je že davno pred tem, ko se je odprla v Evropi druga fronta,
raztegnila za usodo sveta nič manj pomembna tretja fronta. Tolpe ese-
sovcev, esajevcev, pripadnikov raznih varnostnih služb ter policijskih in
upravnih formacij vseh vrst so se zvezale s kriminalici, homoseksualci in
črnoborzniki, da bi za žično ograjo koncentracijskih taborišč Tretjega
rajha, ki so po obsegu in krutosti presegala vsa druga, ob grozljivem
svitu krematorij skih peči spravile na kolena milijone evropskih upor-
nikov. Na tem bojišču sta sicer nacizem in fašizem izgubila boj še pred
Stalingradom, vendar pa je zagrizeni boj, enako kot na vojaških bojiščih,
tudi tu trajal do poslednjega dneva druge svetovne vojne.
V povojnih letih se preživeli nacisti in fašisti dokaj hladokrvno spo-
minjajo vojaških porazov, ki so jih doživeli v drugi svetovni vojni, besnijo
pa, kadar jih človek spomni na njihova hudodelstva v koncentracijskih
taboriščih. Ne morejo namreč prenesti misli, da niso uspeli proti neobo-
roženim, proti nečemu, kar ni več štelo, kar je bilo odpisano. Na vse
kriplje se trudijo, da bi spodbili sleherno pričevanje.
Položaj v fašističnih in nacističnih koncentracijskih taboriščih, ki je
bil povsem izjemen, je porajal posebno ozračje, v katerem so se fiziogno-
mije jetnikov in njihovih rabljev razkrivale na način, ki ne bi bil mogoč v
normalnem, vsakdanjem življenju. V svetu skrajnosti in absurda so bile
tudi človeške reakcije na dogajanja prignane do čezmernosti. Za umetnika
se je odprl pošasten, vendar človeško nadvse zanimiv svet. Negotovost in
tesnoba, tako značilna elementa v duhovni sferi modernega človeka, sta
tu zaživela v doslej nesluteni resničnosti; nečloveško se je predstavilo
z novimi potezami ob tem, ko se je premaknilo v območje mehaničnega,
vsemu nasilju nakljub pa so se ohranile, poglobile z novimi spoznanji in
slavile zmagoslavje človekove humanistične kvalitete, tiste kvalitete, ki
naj bi v boju z življenjsko skepso ustvarile nove možnosti v duhovni
preobrazbi povojnega sveta.
Umetnik je lahko zajemal iz polnega, kolikor ni sledilo tisto, kar
je zaslutil Stanko Cajnkar, ko je v Slovenski zbornik 1945 zapisal, da
čaka umetnika preobilje groze. Ta groza je najbrž povzročila,
da evropska umetnost ne premore prav dosti pričevanj iz kaceta in da je
podobno tudi v slovenski umetnosti, predvsem v slovenski literaturi.
2e v prvih tednih okupacije so se slovenskemu človeku odprla vrata
nemških koncentracijskih taborišč, medtem ko se je tok jetnikov usmeril
v italijanska koncentracijska taborišča predvsem po 19. januarju 1942, ko
je bila od Italijanov zasedena, tako imenovana Ljubljanska pokrajina raz-
glašena za operacijsko področje. S slovenskim življem se je znašlo za
bodečo žico tudi precej umetnikov, pisateljev, slikarjev in glasbenikov.
Večina jih je sicer taborišče preživela, z bridkostjo pa se spominjamo
469
Anice Cernejeve, Toneta Cufarja, Iva Grahorja, Nacija Kranjca, Avgusta
Pirjevca in Toneta Sifrerja, pisateljev, ki so jih taborišča pogoltnila.
O življenju v koncentracijskih taboriščih Rimskega cesarstva in Tre-
tjega rajha (nekaj malega tudi iz »NDH«) se je nabrala deloma že med
vojno, zlasti pa po vojni pri Slovencih obširna memoarska literatura. Po
dnevnem časopisju in revijah je razsejanih nič koliko člankov in reportaž,
ki so sicer zanimiv zgodovinski dokument, ne sodijo pa v leposlovje. Iz
te poplave dokumentarnega in spominskega gradiva pa velja izvzeti troje
del, ki nedvomno dosegajo nivo dobre literarne reportaže. To so dnevnik
Jožice Veble-Hodnikove z naslovom »Preživela sem taborišče smrti«,
reportaža Franceta Sušteršiča »Bilo je na otoku« in Herberta Grüna repor-
tažno-dokumentama knjiga »Proces v Jeruzalemu, 1961«.
Jožica Veble-Hodnikova je nekaj strani dnevnika, v katerem opisuje
svojo pot skozi taborišče Auschwitz, napisala tako silovito prepričljivo in
prizadeto, da jim ni primere v slovenski memoarski literaturi. Ko je knjiga
leta 1960 izšla pri zavodu Borec v Ljubljani, je zbudila s svojo pretresljivo
vsebino, ki se zliva v eno samo obtožbo, posebno pozornost.
Zgodovinska reportaža Franceta Sušteršiča »Bilo je na otoku« je
izhajala leta 1952 v nadaljevahjih v reviji Borec. Medtem ko Vebletova
uporablja izključno pripovedovanje v prvi osebi, tako da zapisuje samo
tisto, kar vidi okrog sebe ali kar je zvedela od drugih, je Sušteršič ustvaril
kompozicijsko strnjeno delo, v katerem se ob usodi dveh, treh družin in
nekaterih posameznikov odpira svet rabskega koncentracijskega taborišča
in obrisi niso tako trdni kot v faktografskem navajanju Vebletove, nepri-
merno bolj so sproščeni ter podvrženi raziskovanju pronicljivoga duha,
ki zna sestavljati pripovedovanje iz na videz komaj pomembnih drobcev,
to pa mu daje širino in življenjsko barvitost.
Kot dopisnik »Dela« se je Herbert Grün leta 1961 udeležil obravnave
proti nacističnemu hudodelcu Adolfu Eichmannu, ki je v letih nacizma
skrbel za to, da so krematorijske peči koncentracijskih taborišč imele
vedno dovolj hrane. Herbert Grün je na rob sojenju napisal dnevnik, ki
ni samo reportažne narave, spušča se tudi v presojo in razreševanje mo-
ralnih problemov nasilja, krivde in odgovornosti.
Rabljev glas
Ko sediš v sodni dvorani in poslušaš peklensko enciklopedijo
nacizma, se moraš vselej znova zgroziti, kadar se na silo, umetno
opomniš, da tam na levi spredaj sedi tisti, ki je bil neposredni izvr-
ševalec in v veliki meri tudi sam avtor vse groze. Tu sedi — čeprav
v kletki —• navidez docela preprost, vsakdanji človek, popolnoma
normalen, ostarel meščan — in zraven poslušaš, kaj je ta človek
povzročil in storil. Nikjer ne moreš najti logične, smiselne in raz-
umljive relacije med tem človekom in onim dogajanjem. Na oko
je to dvoje popolnoma inkomenzurabilno.
470
'S takšnimi in s podobnimi razmišljanji, kot jih je še mnogo v Grii-
novem dnevniku, načenja avtor enega izmed problemov, kako je bilo
mogoče in kakšne sile so povzročile, da se je lahko človek, ki zbuja danes
povsem vsakdanji in povprečni videz, pogreznil med največje hudodelce.
S tem se hkrati tiplje k tistemu velikemu vprašanju, kako se je sploh
lahko skotil in se razrasel do absurda likvidacijski sistem koncentracijskih
taborišč in koliko je še bil kdo med hudodelci v tem infernu za svoja
dejanja tudi osebno odgovoren. Nasploh je Griinov dnevnik, ki je izšel
leta 1961 pri Mladinski knjigi v Ljubljani, knjiga, ob kateri človek lahko
razmišlja o bistvenih vprašanjih človekove eksistence in o moralnih raz-
potjih, skozi katera koraka včasih človeštvo v tako zelo tragičnih oko-
liščinah.
3
Leposlovno oblikovanje tematike ali vsaj motiva koncentracijskega
taborišča zavzema v delu slovenskega pisatelja pomembno poglavje, ki je
v svojem vrhu tudi široko problemsko zasnovano. Na relaciji do vsega,
kar je bilo v letih med vojno in po njej nasploh napisano na motiv osvo-
bodilnega boja, pa je to poglavje zelo zoženo, da, tako nesorazmerno, da
se človek upravičeno vpraša, zakaj tako. Ali je temu vzrok res samo tista
groza, ki se še ni razkadila in duši človekova čustva, da se besede ne-
izgovorjene ustavljajo v grlu? Ne, delovalo je še na kupe drugih vzrokov.
Slovenski pisatelj, ki se je prebil mimo krematorij skih peči do svo-
bode, je stopil v osvobojeni svet in se vmil v domovino v prepričanju,
da so njegova doživetja in spoznanja dragocen sestavni del izročila revo-
lucije in seveda predvsem let narodnoosvobodilnega boja. Verjel je tudi,
da se bodo duhovne vezi mednarodne solidarnosti borcev proti fašizmu,
ki so se v p>osebnem položaju življenja v koncentracijskih taboriščih tudi
povsem po svoje razvijale, po vojni krepile kot dragocena ustvarjalna
veja v procesu socializacije človeške družbe. Vemo, da je potem razvoj
povojnih let ustvaril pri nas politično situacijo, v kateri smo bili leta,
ne po svoji krivdi, izolirani in se je prav v tistem razdobju premnogo
medvojnih zvez začasno ali za vedno pretrgalo. Vemo pa tudi, da smo po
vojni zašli v položaj, ki je pripravil marsikoga do tega, da sploh ni rad
javno razglašal svoje preteklosti v koncentracijskem taborišču; ni bilo
malo ljudi, ki so se v letih kmalu po vojni skorajda sramovali svojih
internacijskih let. Do neke mere se je ukoreninilo mnenje, da je človek
s tem, ko je bil iztrgan iz osvobodilnega gibanja kot partizan ali aktivist
in odpeljan v koncentracijsko taborišče, doživel moralni poraz. Takšno
mnenje in takšni predsodki prav gotovo niso ustvarjali ugodnega ozračja
za literarno oblikovanje tematike in motivov iz koncentracijskega tabo-
rišča. Nekatere sodne obravnave proti bivšim političnim internirancem,
ki so se tu in tam v taborišču povezali s sovražnikom, so v letih kmalu
po vojni vrgle sence na bivše intemirance nasploh. Čeprav to uradno
in javno nikoli ni bilo razglašeno, leposlovno snovanje s tematiko koncen-
tracijskega taborišča vsekakor v nekaterih letih ni bilo zaželeno, vsaj
471
takšno ne, ki ni kazalo samo po sebi nekega premega, črno-belega akti-
vističnega videza, temveč je s svojo umetniško kvaliteto pomenilo soočenje
s preteklostjo in tako načenjalo niz problemov, ki so porojeni iz te pre-
teklosti terjali svoje razrešitve v sedanjosti. Dobra literatura mora spre-
govoriti o človeku tako, da mu zastavlja razna eksistenčna vprašanja in
ga sili k temu, da si išče odgovora nanje. Posebne razmere človekovega
bivanja v okolju kaceta so rodile nešteto drobnih spoznanj in dajale
možnost ali pa celo prisilile marsikoga, da si je pričel ogledovati svet s
popolnoma drugega zornega kota. Smrt, ki se je predstavila kacetnikom
v varianti italijanskega fašizma in nemškega nacionalsocializma, je bila
nenadoma čisto drugačna kot tista vojaška ali civilna iz povprečnih živ-
ljenjskih razmer v preteklosti. Neke življenjske norme so bile porušene,
tisto, kar sem imenoval v začetku svojega razmišljanja kot tretjo fronto,
je imelo svoje oblike in je terjalo svoje zakonitosti. Vse to je bilo dovolj
zapleteno, da je bilo v povojnih političnih sorazmerjih za marsikoga ne-
prijetno. V ilustracijo naj navedem usodo novel Vladimira Kralja s kacet-
skimi motivi. Ko je leta 1947 izšla prva v Novem mestu z naslovom »Na
SS plantaži« in nato naslednja leto dni kasneje, prav tako v Novem svetu,
pod naslovom »Poslednja vnebohodna komanda«, sta zbudili v literarnem
svetu, posebno pozornost. Takrat so mi povedali, kako je celo Prežihov
Voranc, ki je v tistem času sam pisal in objavljal »lagerske novele«,
izjavil, da je Kraljevo pisanje literatura evropskega formata. Leto kasneje,
leta 1949, je Vladimir Kralj pripravil zbirko novel za natis v knjigi. Ro-
kopis je predal založbi in takoj nato se je za rokopisom izgubila sleherna
sled. Avtor je moral delo po dolgih letih iznova napisati.
Ce si danes ogledamo bibliografske podatke o slovenskem leposlovju
s tematiko in z motivom koncentracijskega taborišča, lahko opazimo
na prvi pogled, da se deli na tri povsem različna obdobja. Prvo obsega
vojne dni in se končuje leta 1950 z Vorančevimi objavami. To obdobje
je doseglo svoj vrh in razcvet v prvih treh letih po osvoboditvi, po letu
1948 pa je že opaziti naglo upadanje, ki je po letu 1950 dalo drugo, za
slovensko literaturo s kacetsko tematiko irzedno sušno obdobje med leti
1950 in 1958. Kot mejnik na koncu tega obdobja stoji roman Borisa Pa-
horja »Onkraj pekla so ljudje« kot začetek tretjega obdobja, ki sega v
današnje dni.
Prva pesem, ki jo je rodila Slovencem atmosfera koncentracijskega
taborišča, je pravzaprav Apihova »Bilečanka«, ki bi jo lahko postavili kot
sklep in mejnik slovenske socialne lirike med obema vojnama. Onkraj
prvih okupacijskih dni pa se najprej v zimi 1941—1942 oglasi v partizan-
skem tisku baladna pesem Mateja Bora »Bobnajo, bobnajo kolesa«. To je
prva literarno izražena slovenska vizija pošastne množične smrti. Otroci,
ki jih Bor opisuje v deportacijskem vagonu, so predhodniki milijonov
z Eichmannovih transportov.
472
Prve objave literarnega snovanja v kacetu segajo pri nas v leto 1944,
v čas razvejenega partizanskega tiska in v dobo, ko je bivša Ljubljanska
pokrajina spremenila okupatorja in se je moglo tiskati tudi kaj, kar se
je nanašalo na razmere v bivših italijanskih koncentracijskih taboriščih,
saj je šlo to na rovaš imperija, ki je že razpadel. Crtice iz življenja v Maut-
hausnu je leta 1944 objavil v partizanskem tisku Franc Hribar-Savinjšek.
Slovenski pisatelji so v vojnem času napisali po raznih taboriščih, pred-
vsem italijanskih, precej literature, bila pa je zvečine objavljena šele po
osvoboditvi. V razdobje pred kapitulacijo Italije sega nastanek mnogih
pesmi, ki so jih v kacetu napisali France Balantič, Manko Golar, Igo
Gruden, Dušan Ludvik. Milena Mohoričeva, Cene Vipotnik in morda še
kdo, skoraj vse pa je izšlo šele po osvoboditvi. V publikacijah, ki so smele
v letu 1944 izhajati v Ljubljani, so pomembnejše prispevke s kacetsko
tematiko objavili France Balantič, Alojz Gradnik in Jan Plestenjak.
2e v prvih dveh povojnih letih so izšle na Slovenskem štiri knjige,
uglašene izključno na kacetsko tematiko. Branka Jurca je izdala leta 1945
pri »Naši ženi« novelistično zbirko »Pod bičem«, leta 1946 sta izdala pri
Mohorjevi družbi v Celju Ivan Vouk zbirko črtic pod naslovom »Dachau«
in Manica Komanova zbirko črtic pod naslovom »Rab«. Se isto leto je
Milena Mohoričeva pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani izdala
zbirko feljtonov z naslovom »Motivi z Raba«.
Zbirka črtic Branke Jurce je prva slovenska knjiga, ki leposlovno opi-
suje življenje v koncentracijskih taboriščih. Knjiga je po svoje zanimiva,
ker hkrati opisuje italijansko in nemško taborišče, s svojim prizadevanjem
ogniti se črno belemu pisanju pa pomeni pravzaprav presenetljiv začetek
slovenske kacetske literature. V ospredje dogajanja je postavljen človek,
ki zdaleč ni izdelan po klišejih političnega plakata, zaživel je v kreativnem
dejanju v raznolikosti značajev in v pripadnosti družbenim plastem. Akti-
vistični naslov bi utegnil koga zapeljati, da bo iskal grozljivo opisovanje
strahot za žico, toda žica s stražarji je vedno samo v ozadju, avtorico
zanima predvsem podoba jetniške skupnosti, takšna, kakor se je, ujeta v
krče in nasprotja, porajala v taboriščnem okolju. Podobno pot hodita do
neke mere tudi Manica Komanova in Milena Mohoričeva. vendar se v
njenih črticah razodeva manj kompozicijske širine. Zadovoljujeta se z regi-
striranjem osebnih vtisov in doživetij, včasih celo z nekaj lirskega navdiha.
Milena Mohoričeva je izrazita feljtonistka in drobne posebnosti taborišč-
nega življenja se ji razraščajo v zaokrožene epizode, katerikrat posrečeno
zaostrene v prigodniško poanto.
»Dachau« Ivana Vouka je pravo nasprotje prvih treh knjig. Liki tabo-
riščnikov se družijo v kompaktnejšo maso, mučitelja, esesovec in kapo,
pa sta stopila v ospredje. Vouk predvsem poudarja potek nasilja, reakcija
v miselnosti žrtev je opisana samo ilustrativno, kolikor se s tem dopolnjuje
ambient taboriščne grozljivosti. Ob primerjavi Voukove knjige z drugimi
tremi zadeva človek na fenomen, ki utegne biti ob raziskovanju posebnosti
pisanja o koncentracijskih taboriščih navadno zanimiv. Ce primerjamo
nasploh vse tisto, kar je bilo napisano o italijanskih taboriščih, z vso lite-
raturo, ki obravnava življenje v nemških taboriščih, lahko v določeni meri
473
ugotovimo sledeče: razlike v življenjskih razmerah taborišč so izredno
vplivale na dokumentarno in umetniško pričevanje o njih.
Interniranci v Italiji večinoma niso delali. Tako je bilo družbeno obe-
ležej kacetnikov tu mnogo bolj razčlenjeno kot v nemških taboriščih, kjer
• je težaško delo kacetnike bolj enačilo. Stanovske in politične razlike so
imele v italijanskih taboriščih dosti večjo vlogo kot v nemških. Navade in
celo družbeni položaj, oboje se je v italijanski internaciji močno ohranjalo
in tudi dajalo ton osebnim odnosom in obrise fiziognomiji skupnosti. V
Italji so se močno kazale tudi politčne razlike med interniranci; to je
povzročalo notranje napetosti, izigravanja in včasih prav negotov položaj.
Skratka, italijanska internacija je dopuščala svojim sužnjem več znakov
civilnega življenja, v nekaterih okoliščinah se je dalo celo (poljavno)
pisati ali slikati, kar je bilo v nemškem koncentracijskem taborišču mo-
goče samo naskrivaj in je bilo večinoma prav tvegano.
Ne smemo tudi pozabiti, da so Italijani segnali v svoja taborišča (vsaj
v Gonars in na Rab) zelo raznorodne ljudi, poleg zajetih partizanov in
političnih aktivistov osvobodilne fronte tudi ljudi, ki so pripadali čisto
drugemu svetu. Skupaj s politčnimi internirankami so se znašle na po-
gradih prostitutke in beračice, skupaj z zajetimi partizani potepuhi, pre-
kupčevalci in avanturisti. Kar pa je slovenskih ljudi prišlo v nemški
kacet, je bila velikanska večina politično opredeljena in tako ali drugače
vsaj blizu osvobodilnemu boju. Tako se razlike med ljudmi vsaj povrhu
niso tako kazale in ljudje, ki niso pripadali vodilni kasti, so bili le bolj
številke in gomazeča celota. Medtem ko je bila skupnost intemirancev
v italijanskim taboriščih — deloma tudi, ker so se znašli skupaj pripadniki
istega naroda — v svojih človeških in družbenih razlikah dosti bolj do-
stopna in razgrnjena posamezniku in je ostal lik ječarja in mučitelja veči-
noma dosti bolj v ozadju, je bilo to v nemških taboriščih drugače. Zorni
kot povprečnega interniranca je bil zelo zožen, mučitelji, prominenti in
stražarji pa so prav značilno štrleli nad kacetniški material, ki je bil
zgneten zgolj v skupnosti številk in v delovne komande mrliških kan-
didatov.
V značilnostih, ki sem jih tako nanizal, se kaže podoba celotnega slo-
venskega leposlovja s tematiko in motivom kaceta.
Dosedanjim ugotovitvam bi pridal še eno. Vse, kar smo Slovenci
napisali o italijanskih koncentracijskih taboriščih, je bilo večinoma natis-
njeno tja do leta 1950. Kot dosedanji sklep tega pisanja velja oceniti
»Teleskop« Ivana Bratka, ki je sicer izšel šele leta 1954, vendar je v tistem
obdobju že povsem osamljen pojav. Res je sicer pesniška zbirka Ceneta
Vi potnika »Drevo na samem«, ki vsebuje tudi pesmi, nastale v italijanskih
koncentracijskih taboriščih, izšla šele leta 1956, toda to je bila v resnici
le zapoznela izdaja že davno prej napisane bere. Skratka, doba do leta
1950 je predvsem (ne izključeno) v znamenju pisanja o italijanskih tabo-
riščih, doba kasneje pa o nemških.
Kaj lahko sklepamo iz tega?
Prvič: italijanskih koncentracijskih taborišč je bilo konec že leta 1943.
ob kapitulaciji Italije, in se je pisateljev odnos do snovi v dveh letih do
474
konca vojne že nekje izoblikoval, vrh vsega pa se je dalo, kot sem že
ugotoviti, pisati tudi v taboriščih samih.
Drugič: »šok«, ki je bil zadan ljudem ob grozotah v koncentracijskih
taboriščih in sem tudi že razpravljal o njem, je bil nedvomno hujši pri
tistih, ki so ušli nemškim krematorijem, kot pri tistih, ki so se rešili iz
italijanskih močvirij.
Tretjič: Nekaka »gluha« doba za literaturo iz kaceta med leti 1950 in
1958 je nedvomno ohromila tudi ustvarjalne sile umetnikov. In vsi tisti, ki
do leta 1950 niso spregovorili, so morda prav zato tudi v tej dobi molčali
ali pa spregovorili pozneje, kot bi bili sicer. Umetnost pač ne more živeti
izolirano, saj živi in se hrani iz časa, v katerem nastaja. Pisanje o kacetu
ni bilo in ni danes niti za trenutek samo obnavljanje spominov in samo
resignirano nizanje dogodkov, temveč je ustvarjalno dejanje, ki bogati
sodobnost z elementi minulega. Pisanje o preteklosti je stvar vesti današ-
njega dne, je stvar eksistenčnih vprašanj sodobne družbe. Zakaj tolikšno
ponarejanje zgodovinske preteklosti, zato pač, ker je preteklost tako na-
vzoča v sedanjosti! Ta sedanjost pa je šele v šestdesetih letih poskusila
pravičneje oceniti kacetništvo.
Naj mi bo dovoljena vrnitev v prvo dobo po vojni. Ob štirih knjigah,
o katerih je pravkar tekla beseda, je izšlo precej kacetskega leposlovja
tudi po revijah in v dnevnem tisku, predvsem pa kot sestavni del knjig,
ki sicer obravnavajo tudi drugo tematiko. Posebno mesto v prozi tistega
časa zavzemajo črtice in novele, ki jih je o kacetu in kacetnikih napisal
Prežihov Voranc. Vsega je to šest drobnih sestavkov, ki so napisani prav
slikovito, ponekod sicer rahlo reportažno, drugod pa silno in baladno str-
njeno. To je angažirana proza v najčistejšem pomenu besede, vedno se
zgodba suče okrog moralnih dilem. Tako je v noveli »Tat«, v kateri pisatelj
opisuje občutke človeka, udeleženega pri izvrševanju kazni nad kacet-
nikom, ki je kradel kruh, pa šele na koncu, ko je kazen že izvršena, prizna,
da je kaznovani kradel zanj. Podobna moralna dilema je stopnjevana
do silovitosti v pošastni viziji »Umik«, v noveli, ki opisuje voznika, kako
sredi zime na begu pred Rusi prevaža umirajoče kacetnike, pa jih noče
nikjer odložiti, čeprav mu bodo spotoma pomrli vsi do poslednjega, saj
bi s tem, ko bi jih nehal prevažati, čeprav bi tako kateri izmed njih
ostal živ, izgubil voz in se tako ne bi več mogel rešiti na zahod. V črtici
»Koliko jih je danes« opisuje Voranc jetnika, Rusa Vinogradova, kako
kot član komande, ki prenaša mrliče, ravna proti svojim koristim, ko
pomaga s tem, da odtrguje sam sebi, nazaj v življenje tovarišu, ki je že
na kupu mrličev. V črtici »Sedmero otrok« je avtor ob zgodbi človeka,
ki kot oče sedmi otrok zbudi čut prizanesljivosti celo pri kapu ubijavcu,
nepozabno naslikal ozračje nočnega spanja v prenapolnjeni baraki v Maut-
hausnu.
Skoda, da je Vorancu smrt tako naglo pretrgala ustvarjanje. Izredni
položaj taboriščnika je vedno in do kraja uporabljal za odkrivanje dilem,
475
ki so bile ključne na seznamu taboriščne morale. Z vso prizadetostjo izpo-
veduje tisto, kar je v koncentracijskem taborišču veljalo kot osnovno pra-
vilo in vodilo: biti človek, biti tovariš, ne se pustiti ponižati do te mere,
da bi se izneveril svojim načelom. Najdosledneje je to opisano v noveli
»Pred obličjem zmage«, ko Rus Kozlov noče tuliti pod udarci, ko trmasto
in vztrajno molči, tako da pokaže svojo premoč nad rablji, pa jim pod
vislicami še za slovo vrže v obraz vzklik »Živela Rusija«.
Voranc je prvi v slovenski literaturi oblikoval podobo taboriščne
smrti, kot je nastopala v serijski, množični izdaji umiranja »kretenarjev«.
Podobno je sicer spregovorila o smrti tudi že Milena Mohoričeva v svoji
feljtonistični črtici »Glad«, skici iz rabskega sveta, vendar je Vorančeva
smrt pojav dosti večjih razsežnosti. To ni samo pošastnost, temveč tudi
groteska in fantastičnost, najučinkovitejša takrat, kadar je odeta v plašč
navidezne neprizadetosti. Voranc je tudi mojster v risanju mračnega tabo-
riščnega ozračja, pretresljivi so njegovi opisi raznih situacij, kot je na
primer tista, ko se v črtici »Pljunek smrti« izbičana in preganjana raja
jetnikov na mauthausenskih ulicah znajde do kraja ponižana pod pljun-
kom mlade matere z otrokom v naročju.
Vorančeve črtice in novele iz taboriščnega sveta, ki so raztresene
po tisku, po revijah in raznih drugih pubUkacijah, bi moral kdo zbrati in
povezati v celoto. Sele tako bi se lahko zavedeli avtentičnosti taboriščne
atmosfere, ki jo je slovenski literaturi dala pisateljska roka velikega
mojstra. Ta ista atmosfera in zlasti v okviru njenega miljeja podoba tabo-
riščne smrti pa sta, po svoje pričujoča, izoblikovana s podobno kreativno
silo tudi v delih dveh pisateljev, ki sta pričela ustvarjati sočasno z Voran-
cem, v pisanju Borisa Pahorja in Vladimira Kralja.
Boris Pahor se je oglasil s tako temo prvič leta 1947 v Primorskem
dnevniku s črtico iz taborišča »Črtasti jopič«, naslednje leto pa je v nove-
listični zbirki, ki je izšla v Trstu v izdaji Gregorčičeve založbe, natisnil kar
pet črtic: »Naslov na žaganici«, »Šestdeset trupel in še eno«, »Postaja
Luna-park«, »Se en črtasti jopič« in »Porte Clignancourt«. Razen prve je
kasneje vse štiri novele vključil kot sestavni del ,v leta 1958 izdani roman
»Onkraj pekla so ljudje«. Že v teh štirih črticah se je izoblikoval eden
izmed osrednjih motivov Pahorjevega celotnega pisanja s kacetsko tema-
tiko, namreč opis procesa, kako se osvobojeni jetniki prilagajajo novemu
življenju in kako premagujejo v sebi tisto smrt, ki so jo v neštetih vizijah
preteklosti prinesli s seboj iz koncentracijskega taborišča. Pahor zastavlja
vprašanje, kako je sploh s to smrtjo v sebi še mogoče živeti in ali ima
življenje kakšen pomen za človeka, ki se je na poslednji stopnici pred
krematorijem že poslovil od vse lepote in od vsega bogastva sveta. V
okviru tga motiva je Pahor do skrajnosti obdelal pojav umiranja — kom-
pleks »kretenarstva«, kakor se je to imenovalo v taboriščnem žargonu.
Ze v teh prvih delih in kasneje še bolj intenzivno je Pahor raziskal du-
hovno fiziognomijo umirajočih, tistih na pol ali že povsem apatičnih bitij,
ki sicer v prvem stadiju umiranja še hodijo na delo, v drugem poležujejo
v baraki ali v ambulanti, v poslednjem pa že povsem razosebljeni obležijo
kjerkoli, pred pragom ali morda tudi pod tovariši na transportu iz tabo-
476
rišča v taborišče. Pahorja zanima, kako dolgo pravzaprav še živi upanje
v njih, kakšno neki je to upanje, kakšne so pravzaprav tiste predsmrtne
vizije, ki so morda podobne najlepšim življenjskim sanjam in se je v njih
združila vsa substanca naj plemenitejšega, kar je nosil človek s seboj
skozi svet.
In še na nekaj velja opozoriti na tem mestu: na motiv množične psi-
hoze Pahorjevega taboriščnega sveta. Pahor je že v teh prvih črticah
pokazal kompleks, maso taboriščne revščine s tistimi posebnimi zako-
nitostmi, ki'jo premikajo in ji dajejo impulze. Otipljiva je realnost te
mase, nad katero sicer čepijo esesovci in kapi, jo preganjajo in tolčejo
po njej, v bistvu pa vanjo ne morejo. Iz te mase, mučitelji lahko trgajo
ljudi in jih pobijajo, pa se posamezniki zato ne upirajo, in gredo v smrt
kakor uročeni, voljno, ker pač kot posamezniki v tej masi nič ne štejejo.
Zanimivo je, koliko ima Pahor skupnega z Vorancem. Ne samo da sta
oba mojstra v opisovanju smrti, pri enem in pri drugem je sovražnik
v podobi esesovskega stražarja ali kapa kriminalca povsem v ozadju, po-
dobno kot pri avtorjih, ki skicirajo življenje v italijanskih taboriščih,
zlasti pri Branki Jurci. Rablji nastopajo samo kot nujni izvrševalci nekega
sistema, v ospredju zanimanja je izključno interniranska raja.
Povsem drugače pa je to v pisanju Vladimira Kralja. On gleda na
taboriščno življenje in na taboriščni živel j z drugega zornega kota. V
taboriščnem mehanizmu je lahko dokaj nadrobno in natanko spoznaval
tako imenovano »prominentsko« plast intemirancev, tisto plast, ki se je
usedla na grbo Pahorjevi brezoblični masi okostnjakov. Novele, ki jih je
napisal Kralj iz tega okolja, niso tako ukrojene, kot bi si to bil marsikdo
pri nas želel. Kralj je z ostrim rezilom segel v jedro, v srčiko zla, v tiste
plasti, kjer se je kotilo hudodelstvo, kjer se je smrt odpravljala samo še
s ciničnimi pripombami in kjer se je prominentstvo na vseh stopnjah vla-
dajočega razreda v taborišču pajdašilo in vezalo z esesovstvom.
Na prvi pogled je opaziti, da Kralj svojo literaturo ustvarja natanko
po resnični predlogi kaceta, da predstavlja svoje junake z imeni, s polo-
žaji in lastnostmi, kakor so jih videli in spoznavali tisoči in tisoči jetnikov.
Ob zidu knjige »Mož, ki je strigel z ušesi« leta 1961 je med rekimi recen-
zenti knjige napisal Bojan Stih v »Naši sodobnosti«: »Vladimir Kralj je
hladen, na videz neprizadet, miren in stvaren kronist dogodkov iz tabo-
riščnega življenja,« odstavek naprej pa pravi: »Za Kralja literatura ni
sakralno dejanje, s katerim naj pisatelj venča človeka in ga maziljenega
povzdigne nad običajno mero živega bitja. Pač pa mu pomeni sredstvo
ali vsaj način, s katerim poizkuša prodreti čimgloblje v bistvo določenega
življenjskega dogajanja.« Mislim, da je v teh dveh definicijah velik kos
resnice o Kraljevem pisanju, čeprav bi se o tem, da je »stvaren kronist«,
dalo razpravljati. Kralj je vse bolj kot kronist raziskovavec, podobno kot
Pahor, do kraja skuša izmeriti svoje ljudi. Resnica je namreč to, kar pravi
Bojan Stih v sklepnih sekvencah svoje ocene: »Vprašanje, ki si ga avtor
zastavlja v dachauskih novelah, se dotika samega jedra moralnega pro-
blema nacističnega kaceta. Kje so meje moralne deformacije človeka,
477
kadar se ta znajde v tako izredno krutih življenjskih pogojih, v katerih
odloča o biti ali nebiti en sam košček kruha ali skodela črne brozge.«
Ta ugotovitev je najširšega pomena, veže se s splošnim ocenjevanjem
kacetske literature in družbenopolitičnega pomena registriranja kacetstva
nasploh. S to ugotovitvijo je Stih odprl pogled na ključni položaj tistega,
kar sem v prvem delu svojega članka imenoval tretjo fronto.
Kraljevo pisanje bi lahko imenoval radoživo, porojeno je iz resničnih
umetniških pobud in v estetski motivaciji stvarnosti se ta čudni, never-
jetni kacetski svet razodeva v obrisih gledališke igre iz elizabetinske dobe.
Novela »Na SS plantaži«, objavljena 1947. leta v »Novem svetu«, je
ključno literarno delo za razumevanje celotnega Kraljevega pisanja. Tu
sta si namreč opisovanje sveta prominentov in zapiski o usodi Italijana
Giagiolija v takšnem sorazmerju, da si stojita nasproti kot vzrok in posle-
dica, razrešitev neke usode pa sega obtožujoče prav v sfero tiste kacetske
mase, ki je Kralju na videz bolj tuja kot recimo Pahorju, v resnici pa se
njene usode loteva z druge strani, a prav tako prizadeto. Novela je leta
1961 dobila drug naslov in izšla v knjigi kot »Mož, ki je strigel z ušesi«.
Groteskno tragična podoba Italijančka, ki nikomur na svetu nič noče in je
pravzaprav prišel v taborišče po čudni pomoti, ker so ga pač zgrabili
zobci splošnega nasilja, po svoje prav simbolizira prototip malega človeka
tega ali onega naroda in te ali one družbe, ki nima drugih želj, kot da
mirno in kolikor spodobno živi in ki se mu lepota in vrednost življenja
iztekata v navezanosti na svoj družinski krog in poklic, pa ga vendar
vrtinec te ali one vojne, ki je niti ne razume, pahne v nesrečo in smrt.
»Poslednja vnebohodna komanda«, novela, ki jo je objavil Kralj leto
kasneje, enako kot prvo v »Novem svetu«, pa je s prav demoničnimi pote-
zami osvetlila lik enega najbolj znanih dachauskih prominentov, Armenca
Mensaareana. Z mojstrsko roko je avtor komponiral lik kot zvezni člen
v široki mreži gestapovskih, esesovskih in kapovskih zarot.
Med proznimi deli kacetske literature v tej prvi dobi zavzema posebno
mesto »Lesena žlica« Juša Kozaka, avdiobiografska knjiga s poglavji,
v katerih avtor opisuje tudi čas svojega bivanja v Gonarsu. Kozakov raz-
mišljajoči um je z vrsticami teh svojih spominov ne samo ohranil neke
podobe kacetskega okolja, temveč je podjetno nanizal vrsto vprašanj
moralne narave, ob kateri so se takrat ločevali duhovi. Ob svojih raz-
glabljanjih je načel tudi vprašanje poslanstva umetnika v prelomnih
časih. V njegovi podobi gonarškega ujetništva se nam kažejo Niko Pirnat,
Tone Cufar in v ozadju, po pripovedovanju drugih, tudi Miran Jarc.
Kozakova intelektualna proza s svojimi reminiscencami o času in ljudeh
je tako angažirano pisanje, da najžlahtnejše izpolnjuje tisto, kar je pisatelj
pravzaprav zasledoval v svojem celotnem življenjskem delu, ki je eno
samo, nikoli do kraja razrešeno vpraševanje o človeku in družbi, eno samo
veliko tehtanje, vrednotenje in soočenje.
478
v »Novem svetu« sta leta 1948 izšli tudi dve poglavji daljšega, vendar
nedokončanega avtobiografskega spisa, ki ga je iz časov svojega bivanja
v Dachauu napisal Lojz Kraigher. V svojih prvinah je Kraigher nekje na
sredi med Kozakovim osebnim pisanjem in Kraljevim portretiranjem.
V dveh poglavjih spominov, ki pa so v celoti (enajst poglavij) izšli šele
trinajst let po avtorjevi prvi objavi, opisuje svoj prihod v taborišče in
prvo, neprijetno ter prav vznemirjajoče srečanje s taboriščnim redom.
Skozi obe poglavji se vleče kot rdeča nit ugotovitev, kako težko se je bilo
človeku znajti v tem okolju, kjer so odpovedale vse življenjske norme
in kjer sta kot rešilna bilka za človeka ostala samo tovarištvo in tista
notranja sila, da se je človek lahko prilagodil položaju. Poglavji sta samo
skromen uvod k obširnejšemu opisu nekaterih plati taboriščnega okolja.
Med prozno bero taboriščne literature iz prvih povojnih let velja še
omeniti črtico Ludvika Mrzela »Na plantaži«, novelo Maksa Snuderla
»CC«, novelo Ivana Potrča »Podoba Slavke Klavore« in tri novele, ki jih
je Miško Kranjec uvrstil v svojo novelistično z-birko »Tihožitja in pejsaži«
(SKZ, 1945). Svojevrsten prozni dokument iz kaceta je tudi dnevnik, ki ga
je pisal v medvojnih dneh Lino Legiša in ga objavil v »Zborniku 1945«
pod naslovom »Veliko pričakovanje«.
Mrzelova »Plantaža« je droben liričen zapis, po melodiki in dikciji
podoben avtorjevemu predvojnemu pisanju. Pred bralcem zaživi košček
narave v vsej prvinski lepoti razkošne rasti in v barvnem pejsažu se po-
kaže plantaža, ki pa črpa sokove za svojo bujno in pisano rast iz zemlje,
pognojene s kacetskimi mrliči. Mrzel je umetniško obdelal kontrast med
nedotaknjeno in čisto naravo ter ozračjem hudodelstva, ki gospodari v
taborišču in je poosebljeno v kapu Roglerju in kapu Rachu, v črtici z nekaj
potezami mojstrsko izrisanih.
Makso Snuderl je v noveli »CC«, ki jo je objavil v novelistični zbirki
»Od polnoči do polnoči« (SKZ. 1947), razgrnil izsek iz gonarškega življenja
z galerijo značajev od ovaduha Simna, ki pripada taboriščnim proteži-
rancem, tja do zajetega partizana Matije, ki je med organizatorji odpora
v taborišču.
Ivan Potrč se je v »Podobi Slavke Klavore« spoprijel z motivom, ki ga
je načel že Juš Kozak v »Leseni žlici«; novela namreč izzveneva v izpove-
dovanje umetniškega creda o tem, kakšno je umetnikovo poslanstvo v pre-
izkušnjah svojega naroda. Novela je zelo svojevrstno napisana in po tem,
kako veže dogajanje v domovini s kacetniškim svetom, brez para v spre-
pletu tovrstne povojne literature. Taborišče samo je nakazano nekako
obrobno, skorajda le kot kulisa viziji junaške smrti Slave Klavore. Ob tej
viziji je začutil umetnik-slikar svoje poslanstvo in moč, ki ga je navdala
s prepričanjem, da ga bo pripeljala iz taborišča. In zgodilo se je, da je sredi
noči jetnik slikar šepetal svojemu prijatelju, jetniku pisatelju, tele besede:
»On nekod je prišla misel, ne morem se je znebiti, in mi pravi, da bomo
tudi mi prišli iz lagerja — in jaz bom srečen, življenje bo še lepo; moje
življenje bo nekaj vredno, bo veliko vredno, pa čeprav ne narišem, ne
naslikam nič drugega kakor eno samo Slavkino podobo. Z njo bi povedal
vse, kar je v meni, kar čutim, a v meni je toliko ...«
479
Te optimistične besede so bile napisane jeseni, na Rogu, leta 1944.
Takrat so še bila koncentracijska taborišča, takrat so še vedno stotisoči
ljudi onemoglo padali v smrt in se grudili pod težo obupnega spoznanja,
da njihovo življenje ni nič vredno. V tistem času je bilo Potrčevo pisanje
protest, ko ga danes prebiramo, pa je bridek spomin na veliki optimizem,
ki je bil takrat sol življenja, danes pa je marsikomu grenak kot pelin.
V knjigi »Tihožitja in pejsaži« je Miško Kranjec objavil tri novele,
ki se navezujejo na motiv koncentracijskega taborišča, postavljene pa so
že v povojni čas. Baladna je novela o nezvesti ženi, ki si ob moževi vrnitvi
iz taborišča sama sodi, v sfero liričnih meditacij pa sta umaknjeni noveli
»Ob cesti« in »Tvoj otrok« z motivom mladine, ki zaman hrepeni po
starših, ko jih je pogoltnilo taborišče v tujini.
Kacetniško prozo tistih dni dopolnjuje zaneseni zapis o upanju, ki ga
je v letih 1944 in 1945 napisal v Dachauu Lino Legiša in mu dal tako
značilen naslov »Veliko pričakovanje«. To je dnevnik o upanju, ki je živelo
v preteklosti Kraševcev in v kraševskem svetu v vseh časih, ko se je tam
čez valila vojna in so se ljudje venomer odpravljali kam v svet, vselej
z nejasnim upanjem na srečo v srcu. To je isto upanje, ki živi v noveli
Ivana Potrča v optimizmu kacetnika, slikarja Jožeta, samo da je pri Legišu
bolj kraško in bolj k zemlji privito.
Kacetniške proze iz prvih let po vojni je seveda še več (France Bevk,
Beno Zupančič itd.), vendar so to le drobci in bistveno ne dopolnjujejo
podobe takratnega pisanja o človeku, ki je prišel izza žice.
V ospredju pesniške bere nekdanjih kacetnikov v prvih letih po
osvoboditvi stoji nedvomno poet, nekoč imenovan »Narcis«, Igo Gruden.
Pesnik »Dvanajste ure«, izpovedovalec zlovešče atmosfere na pragu vojne,
ki je takrat s svojimi sencami legala že tudi čez našo zemljo, je ostal
zvest poklicu pesniškega komentatorja svojega časa tudi na poti, ki ga je
vodila v vojnih letih skozi koncentracijska taborišča Visko, Padovo in
Rab. Gruden je lirik tiste čiste izpovedi, ki se mu podoba sveta v vsaki
situaciji spreminja v pesem, ki mu svet venomer zveni. Gruden veže
svoj občutek za okolje in položaj z razumevanjem dobe, časa, premikov.
Dovzeten je za človekovo skrb in trpljenje, razkačen je ob krivicah in kaj
brž je pripravljen protestirati proti nasilju in zatiranju. Vedno je poleg,
pred vojno v naprednem taboru in nato v osvobodilnem boju na pozicijah
osvobodilne fronte, kot človek vedno sredi dogajanja, kot pesnik pa vedno
toliko nad njim, da lahko usodni dogodki po svoje odsevajo v njegovem
pesniškem ogledalu. Človek bi dejal, da ima ta njegova lirika nekaj ob-
jektivnega, nekaj kronistično razsodniškega. Ta višji poetski razgled mu
daje prav gotovo neke prednosti, ki jih danes morda opazimo bolj, kot so
jih za njegovega časa. Zanimivo je, da njegova lirika v tistem času tiplje
tudi k sovražniku kot človeku, pri katerem išče dobro. Samo Gruden je
bil v tistem času zmožen napisati pesem kot recimo »Tuji vojak«, v kateri
480
pravi:»/ Tuji mi vojak, čutiš z nami res / in razumeš krik mučenih teles? /
Ce smo vsi ljudje, kdo je kriv gorja? — / v srcu se morda vprašava oba. /»
Gruden pač v sovražnikovih vrstah išče istega malega človeka, ki je pri
Vladimiru Kralju upodobljen na strani taboriščnikov v osebi Italijana
Giagiolija, človeka, ki se je znašel med mlinskimi kamni in ne razume, kaj
se godi. Grudnov čustveni izliv si lahko razlagamo samo z njegovimi
humanističnimi pozicijami, ki kažejo samosvoj pogled na dogajanja in na
njegovo pesniško avtonomijo, tako značilno za vse njegovo delo. To je pač
svoje vrste humanizem, ki ne more biti popularen pri vseh, ki so sovraž-
nika doživljali tako krvavo in kruto.
Filip Kalan imenuje Grudna v spremni besedi k njegovim izbranim
pesmim romantičnega humanista. Vzdevek je zelo primeren in po svoje
označuj Grudnov etični in umetniški odnos do življenja. Vsa Grudnova
poezija je vsekakor obeležena z neko romantiko, ki daje mnogim vsak-
danjim pojavom patino posebnosti in enkratnosti ter jih krasi včasih tudi
z rahlimi črtami poetske fantastike. Tako ni čudno, da je sicer vedri poet
Gruden brez večjih težav kdaj nameril svoj korak tudi v balado. »Balada
o otroku« je značilen dokument te vrste njegovega pesniškega snovanja,
medtem ko je najčistejšo in poetsko najbolj dognano podobo baladnega
opisa taboriščnega ozračja nedvomno dal v četrti pesmi svojega obširnega
ciklusa »Padova«. Tako pravi: »/Dolg hodnik v temi nas veže, / okna v
vetru šklepetajo, / pajkov zapuščene mreže ! po vseh kotih plahutajo. /
Ko od sten se spušča s preže / in na prsi noč nam leže, / pogradi, ki črv
jih grize, / zdijo se mrliške mize: / človek gol na njih leži- / roka mu do tal
visi. /«
Z značilnimi črtami svojega pesniškega ustvarjanja in z usodnostnim
pojmovanjem zgodovinskega procesa, katerega posledice je lahko opazoval
in doživljal ob vsakem koraku, se je po pesniški poti približal neki črti
narodovega značaja, usodnostnemu pojmovanju smrti posameznika, ki
tako značilno odseva iz knjige, objavljene lani v Mariboru z naslovom
»Poslovilna pisma ustreljenih za svobodo«. V duhovno podobo svojega
ljudstva je risal Gruden poteze svojega opusa s tistim varnim občutjem
za avtentičnost, zaradi katere se je že pred vojno povzpel med najbolj
priljubljne avtorje, s svojimi medvojnimi pesmimi pa je to pot samo na-
daljeval. Seveda je k temu pripomoglo tudi mojstrstvo poklica z izredno
besedno spretnostjo, z melodiko vreza in sposobnostjo niansiranja. Grudnu
nikdar ne zmanjka barve, z rimami in ritmično zaokroženostjo nima težav,
vsaj na videz, v plastičnih orisih oživljajo pod njegovo pesniško roko
slike iz koncentracijskih taborišč z vsem razčlo večen jem, s tragiko mno-
žičnega umiranja in z vsem hrepenenjem po svobodi, družini in varnem,
urejenem življenju.
Gruden je svoje kacetske pesmi povezal v zbirki »V pregnanstvo«, ki
pa ni izključno posvečena taborišču. Zbirka je bila takoj razprodana in
čez dobro leto jo je bilo treba natisniti znova. Grudnova vojna pesem v
bistvu ni bojevita pesem, temveč je bolj dnevniški zapis žrtvovanega člo-
veka. Ni pesem revolucionarne angažiranosti, temveč bolj odziv na stanje,
v katerem se je znašel. S svojimi romantično-humanističnimi tenden-
8 Problemi	481
carni, ki so bile takrat prav gotovo v nekem nasprotju z ostrimi obsod-
bami sovražnika, kot jih dovolj ponuja naša revolucionarna literatura
(Bor) pa je bila vendar nujno dopolnilo te literature, tisti odtenek, ki je
navsezadnje moral biti zapet in je ugotavljal živlejnjsko resnico, da se
s sovraštvom v srcu ne da živeti. Gruden je imel v slehernem položaju
čut za lepoto življenja. Opeval jo je tako, kot je to včasih znala narodna
pesem, s tistim domotožjem, ki je znamenje najintimnejše prizadetosti.
Povsem drugačna je v tistih prvih povojnih letih zapeta pesem Erne
Muserjeve. Leta 1946 je v pesniški zbirki »-Vstal bo vihar« (založba »Naša
žena«), objavila ciklus »Ne zlomiš src«. Pesem Erne Muserjeve je v na-
sprotju z Grudnovo mnogo bolj zadržana, bridkejša in mračnejša. pa tudi
bolj deklarativna. Ob hrepenenju po domovini in po materi skuša pred-
vsem razbrati pomen trpljenja in žrtve. Na neki način in po svoje pa
vendar kaže nekaj grudnovih potez, tudi ona premišljuje o sovražniku in
se sprašuje, kako je bilo mogoče, da se je nemški narod, ljudstvo s tako
slavnim kulturnim izročilom, mogel tako kolektivno vdati hudodelstvu.
Pesniška beseda Muserjeve je sposobna kdaj pa kdaj spregovoriti
izredno toplo: takrat, kadar poje o bratstvu vseh zatiranih in kadar ob
intimni meditaciji doživlja krajino severne dežele z žitom, borovjem in
prečudovitim sončnim vzhodom in zahodom.
Pesmim Muserjeve se pridružujejo tudi pesmi iz internacije, ki jih
je leta 1947 objavila Milena Mohoričeva v pesniški zbirki »Samotni breg«
(Založba »Naša žena«). P osvojem izraznem bogastvu so morda skromnejše,
preprostejše, vendar jih preveva intimno hrepenenje in so razpete v vsej
človeški prizadetosti med zanosom in obupom.
Podobno je med čustvene skrajnosti razpet drug poet tistega časa,
nesrečni France Balantič. Samo trije njegovi soneti iz taborišča so ohra-
njeni, objavljeni pa so bili leta 1944 pod skupnim naslovom »Gonarski
soneti 1942«. Skozi kakšen labirint krčevitih dvomov se je moral prebijati,
da je lahko zapel to bridko izpoved v prvem sonetu: »/ Umazan črv sem,
ki zdaj, zdaj izgine, / ni v meni več domačega neba, / le lačen pes sem, ki
zdaj zdaj pogine. / O. kaj ostalo je še od vsega, / od hrepenenja duše v vi-
sočine: / za hlebček kruha dal bi kos srca ... /« In ta mračni mol človeške
bridkosti je še globlji, ko se sooči z zubljem mumovskega privida v verzih
tretjega soneta: »/ Kako doma je dobro in lepo, / vsi dnevi nosijo klobuk
po strani, / dekletu sladki zlezli so v glavo, / da sanja le o svatbi razi-
grani. /«
In še drug pesnik je tiskal v Ljubljani leta 1944: Alojz Gradnik. V
pesniški zbirki »Pojoča kri« (knjigama Jože Žužek) je objavil štiri pesmi
z motivom taboriščnega življenja na Rabu, baladne pesmi o trpljenju,
lakoti in pjesmi. Na motiv taborišča pa se navezuje še obširna sklepna
pesem zbirke »Pojoča kri« — »Pismo ob vmitvi«. Za čudo je Gradnik
tri leta po Mateju Boru v tej pesmi zapel podobno, kot so to že nekoč
izkričale v svet kitice pesmi »Bobnajo, bobnajo kolesa«, bedo transportov,
s katerimi se je zasužnjena evropska raja vozila v taborišča smrti.
Leta 1949 je izšla pri Mladinski knjigi moja pesniška zbirka »Viharna
leta«. V njej sem natisnil tudi ciklus pesmi s tematiko koncentracijskega
482
taborišča, med njimi pesmi »Dachau« in »Mauthausen«, ki sta bili že prej
objavljeni v »Novih obzorjih« in v »Novem svetu«. Isto leto je izšla pri
Mladinski knjigi pesniška zbirka Lojezta Krakarja »V vzponu mladosti«
s prvimi avtorjevimi stihi o kacetskih dneh. (Pesnikovo drevo v taborišču
smrti).
Nekaj pesmi s taboriščno tematiko so v prvih povojnih letih objavili
tudi Anton Vodnik (v zbirki »Srebrni rog), Fran Albreht, Vera Albreht,
Manko Golar, Tone Batagelj, Rado Bor don, Igor Torkar, Gema Hafner in
drugi.
Doba med leti 1950 in 1958 je bila, kot sem ugotovil že v začetku
svojega pisanja, za literaturo s tematiko koncentracijskega taborišča manj
rodovitna. Pesem iz italijanskih taborišč je bila zvečine izpeta, proza, ki
se komaj kdaj izvije iz memoarskih okovov, je bila iz dni, prebitih v
Gonarsu, na Rabu in v drugih italijanskih taboriščih, tudi že napisana,
in bard iz italijanskih taborišč, Igo Gruden, je končal svojo življenjsko
pot. Pač pa je še dolgo po vojni ležalo v predalu nekaj tistega, kar sodi
med najzrelejše, kar je slovenski človek zapel za žico, saj je Cene Vipotnik
tja do leta 1956 zadrževal v svojem predalu pesmi, ki jih je sicer napisal
že med vojno. Ko je nato leta 1956, izšla zbirka »Drevo na samem«, je ob
splošni pozornosti, ki jo je zbudila, bila tudi deležna splošnega priznanja.
Dedič katoliških ekspresionistov iz zadnjih let pred vojno je zamolkli
tesnobi svoje osebne stiske v razponu nemirnega vojnega časa zapel v go-
vorici, ki je ujela svetlobo in senco življenja v najintimnejši monolog. Tu
stoji tako kot antipod Igu Grudnu, ki je pesnik množice in deklamatorske
skupnosti. Gruden riše vselej jasen in prozoren pejsaž, njegove pesmi so
kot na dlani, medtem ko je Vipotnikova pesem izpoved samote in samot-
nega in odmaknjena v ambient rahlo zastrte razpoloženjske slikovitosti
v koloritu stapljajočih se barv. Svet, kakor ga vidi Vipotnik, je nekoliko
premaknjen iz svojega vsakdanjega ravnotežja, toliko da je luč rahlo
skaljena in tako še občutljivejša za senčno igro in za barvni razpon, za
intimnost osebne bolečine in za — kakor tudi zveni kot protislovje tiste-
mu. kar sem prej zapisal o potezi samotnega v Vipotnikovi poeziji — veli-
čino ljudskega trpljenja. Pri Vipotniku se namreč izpolnjuje tisto, kar
usodo pesniškega poklica vzdiguje v marsikomu nerazumljivo izjemnost:
bolj ko se pesnik umika v svet svoje samotnosti in globlje ko grebe v
plasti svojih zasebnih, včasih tako trpkih pesniških vizij, bolj izpoveduje
resnico javnosti ter stvarnosti časa ter človekove in ljudske usode v njem.
Pesnik je moral v sebi prebroditi prenekatero grenko uro, da je v
duhovni odmaknjenosti lahko v njem polno zazvenela usoda sveta. Ta
usoda je sicer mračna, toda nikdar tako čma, da ne bi človek lahko za-
slutil koščka tolažeče svetlobe za njo. Morda se to najnazorneje kaže v
pesmi, ki bi jo poskusili ovrednotiti kot osrednjo med njegovimi z moti-
vom koncentracijskega taborišča. Naslovil jo je »Pogreb« in v njej, opi-
sujoč mrliško atmosfero in zapuščenost pogrebcev, pravi : »/ Temni se. Sami
«.	483
smo na svetu. / Kje si, življenje, da v slovesnem letu / preglušiš prhutanje
smrtnih ptic...? /« S tem ko v težki taboriščni uri, pod katero se grudi,
kliče življenje, svobodno in vredno človeka, se hkrati brezprizivno pri-
znava k temu življenju in ga s čopičem riše s sijočimi črtami na sicer tako
zamolklo ubrano taboriščno ozadje.
Zaporom in taboriščem je Vipotnik v svoji zbirki »Drevo na samem«
posvetil ciklus, ki ga je imenoval »Zvezda ubogih«. Uvodni akord je po-
svečen vsem tistim, ki jih je vojni čas pregnal iz domačih zavetij na tuje,
že v drugi pesmi pa se ciklus vzpenja v svoj vrh. »Pesem »Zelen grobek«,
ki jo je pesnik zapel svojemu sinu Primožku in je povzeta po ritmu na-
rodne pesmi, sodi med najlepše, kar je slovenski človek kdaj napisal in
je pendant Prešernovi »Lepi Vidi«! Otrok je moral umreti, ker so mater
odtrgali od njega, vse tisto nežno, otroško, kar smo spočeli v predvojnem
svetu, v času miru in duhovne zbranosti, je moralo umreti, ko so nas
odtrgali od naše otroškosti, od varnega sveta miru in samozavesti.
Drevo, ki raste na samem, mora biti trdno, uporno drevo, da se ohrani.
Čeprav je Vipotnikova p>esem tako intimna, ni najti v njegovih pesmih
mehkobe, vse do zadnje so nekako uporniške. Sleherna milina je trpka,
sleherna tenkočutnost je obenem tudi čuječnost. Smrt mora človek doži-
veti v sebi, da zna ceniti življenje, temo mora izmeriti v sebi, da se čuti
vreden seči po luči, in obup za žico mora doživeti, da spozna smisel
življenja v boju za svobodo. Tako je Vipotnikova pesniška beseda iz dni
kacetstva odziv zaokrožene človeške osebnosti, ki se ne boji hkrati prizna-
ti trenutkov obupa, v isti sapi pa se izpovedati v vsej privrženosti boju,
upornemu ponosu in veri v prihodnost. Kdor je bil v taborišču, se bo spo-
minjal, kako smo tam za žico kdaj zapadah tudi v obup, ko so nastopili
čmi dnevi in nas je podiralo. Potem pa je prišla kakšna spodbudna novica
od zunaj in že je nastal v nas bliskovit preobrat, spet smo začutili v sebi
moč, pogum in zaupanje v usodo. Takšna razpoloženjska nihanja, ki smo
jim sledili že v pesmi Iga Grudna, Milene Mohoričeve in zlasti Franceta
Balantiča, se v Vipotnikovi pesniški besedi odpirajo v pretresljivem pri-
čevanju o usodni zapletenosti, ki ji je bil človek izročen za taboriščno žico.
V petdesetih letih sem polagoma začel tudi sam objavljati črtice in
novele s tematiko koncentracijskih taborišč. Leta 1951 je izhajala v časo-
pisu »Večer« v Mariboru obširna, že kot majhen roman komponirana
novela »Zgodba o Francozu Pierru Boussettu«. Pripovedovala je o usodi
Francoza, ki ga je življenjska pot v vojnih letih pripeljala najprej v ujet-
niško taborišče, kasneje pa, ko je od tam pobegnil, v koncentracijsko, kjer
pa ga tudi z elektriko nabita žica ni mogla zadržati, da ne bi bil ponovno
pobegnil in se pridružil francoskim partizanom v njihovem boju za svo-
bodo.
Leto kasneje sem tiskal v »Obzorniku« črtico v>Tekma«. Najobšimejše
prozno delo petdesetih let, vendar pred letom 1958, je izdal Ivan Bratko
484
s knjigo »Teleskop« (Mladinska knjiga 1954). Knjiga opisuje zgodovino
kopanja podzemeljskega rova v Gonarsu in kako je potem skozi ta rov
osem jetnikov pobegnilo v svobodo.
Bratku se je posrečilo s to knjigo opisati kompozicijsko obširnost akci-
je, ki je pri kopanju rova zajela široke plasti jetnikov koncentracijskega
taborišča. V vseh dosedanjih opisih italijanskih koncentracijskih taborišč
se je masa intemirancev prikazovala v dokaj heterogenih elementih, bolj
kot težko gibljiva gmota, ki je bila sicer v veliki večini pozitivna, vendar
pa predvsem zaposlena s tem, da si je ustvarjala vsaj najosnovnejše mož-
nosti za življenje, da bi lahko taborišče preživela. V tej knjigi pa je v
ospredju šoroko razvejena in strumno organizirana skupina, ki je nosilka
zavesti in ljudskega upora, obenem pa tudi organizatorsko toliko dejavna,
da ji naposled uspe enkratno dejanje, skupinski pobeg iz taborišča.
Opis osrednjega dogodka ustreza resničnosti. Bratko je kot udele-
ženec tega podjetja dokumentarno nanizal razne peripetije s tistimi na-
drobnostmi, ki so bile ob tveganosti podjetja, ko bi bila lahko vsaka naj-
manjša neprevidnost usodna, izredno pomembne. Posebno posrečen je tudi
opis delovanja pomožnega aparata, ki je na eni strani s tem. da je orga-
niziral prireditve, odvračal pozornost od barake, pod katero se je kopalo,
na drugi strani pa je moral priskrbovati velikanske množine gradiva, ki
so ga kopači potrebovali pri utrjevanju rova.
»Teleskop« je doživel več ponatisov in prevodov. Bratku se je posre-
čilo v celotno dogajanje vnesti barvo in ozračje tistega časa in takratnih
okoliščin in hkrati ustvariti tudi napeto branje, takšno, ki drži bralca do
kraja v negotovosti.
Bratkov »Teleskop« je doslej labodji spev slovenske proze z motivi
iz italijanskih koncentracijskih taborišč. Pač pa je leto kasneje (1955)
našla pot na oder Mestnega gledališča v Ljubljani igra Igorja Torkarja
»Pisana žoga«, angažirana drama, ki je reševala neki moralni problem.
Dramatike, v kateri bi slovenski človek obravnaval taboriščni svet,
skoraj ni. Poleg »Pisane žoge« gre sem uvrstiti samo še dramo Ivana
Potrča »Na hudi dan si zmerom sam«, ki pa je bila igrana v Ljubljani
šele v sezoni 1963/64. Ob tej priliki naj omenim, da se s kacetsko tehniko
ukvarjata tudi dva slovenska filmska scenarija, »Tri četrtine sonca« in
»Pet minut raja«.
Drama »Pisana žoga« je bila ob svojem času prav uspešno odersko
delo. Po krstni predstavi v Ljubljani jo je igralo v nekaj letih še 35 dru-
gih jugoslovanskih gledališč, kasneje je izšla pri dveh srbskih založbah in
naposled (1963) tudi pri založbi Obzorja v Mariboru. O igri pravi avtor,
da ni faktografska in da je le posplošen, rahlo privzdignjen, poetiziran
mozaik trpljenja mladih ljudi v katerikoli pretekli ali prihodnji vojni.
Trije dijaki, Renk, Gaša in San, kakor se med seboj imenujejo v di-
jaškem žargonu, v mladostno brezskrbnih dneh dijaškega življenja ob igri
s pisano žogo nenadoma zaslutijo ob radijski napovedi vojne nevarnosti
pošastno usodnost prihajajoče vojne, ki bo v najhujših moralnih dilemah
preskušala njihovo človečnost.
485
v dramski viziji, ki nato zraste iz teh slutenj, se Gasa vda okupator-
skemu poUcistu, ker je prepričana, da bo tako rešila na smrt bolnega
Sana, svojega fanta, iz koncentracijskega taborišča. Toda bolni San se v
taborišču svoji rešitvi odpove v korist prijatelju Ranku, ki je še zdrav in
se bo zunaj lahko bojeval za svobodo. Gledalec si mora odgovoriti na vpra-
šanje, ali je Gaša ravnala prav, ko je za takšno ceno reševala svojega tova-
riša, čeprav je potem policista, ki se mu je vdala, ubila. Obenem pa mora
gledalec odgovoriti še na drugo vprašanje, ali je bil Renk sploh moralno
upravičen sprejeti Sanovo žrtev.
Torkarjeva drama »Pisana žoga« je prišla na oder v času, ko se je
doba, gluha za izročUo koncentracijskega taborišča, že pričela lomiti. V
svoji angažiranosti je drama postavila, pred ljudi vprašanja odgovornosti,
izdaje in žrtve, in tako uspešno nakazala pot v tretjo dobo slovenskega
povojnega literarnega snovanja s kacetsko tematiko, tja v leto 1958.
Po revijal in v časopisju je bilo med leti 1950 in 1958 razsejane še
nekaj literature s kacetsko tematiko. Opaznejše so pesmi Rudolfa Golouha,
Vere Albreht in Leopolda Staneka, ter proza Fedorja Bevca, Boža Levca,
Bojana Ajdiča in Manice Komanove.
10.
Na začetku tretje dobe literarnega snovanja s kacetsko tematiko stoji
roman Borisa Pahorja »Onkraj pekla so ljudje«, ki ga je izdala prvič
Državna založba Slovenije leta 1958, drugič pa je izšel v predelani in do-
polnjeni izdaji 1961 v Trstu pri Založništvu tržaškega tiska. Pahorjevo delo
je moderen psihološki roman, naslov sam nakazuje osrednjo idejo: proces
vživljanja bivših kacetnikov, ki so bili že zaznamovani za smrt in so jim
duše zalile sence uničenja, v normalno življenje. Gre za stopnje oživljanja
človeške zavesti in postavljanja normalnih odnosov z okolico in s samim
seboj. Pahorjevo čudežno zdravilo, ki vzdiguje žrtve koncentracijskega
pekla iz smrtne globine v življenje, je ljubezen. Ljubezen jih polni s člo-
večnostjo, ljubezen jim vrača samozavest in občutek, da so življenju
potrebni, ljubezen jim odpira pot k spoznavanju in uživanju lepote;
skratka ljubezen oblikuje v bitjih, ki so pravkar ušla smrti, zopet vse tisto,
da so ljudje.
Skupina bivših kacetnikov je prepeljana po vojni v Francijo. Znajdejo
se v Parizu in eden med njim, Slovenec iz Trsta, ostane v okolici Pariza,
v zdravilišču za tuberkulozne. Med njim in bolničarko Arlette, gibčno
Francozinjo s prilagodljivim ženskim temperamentom in pravo romansko
muhavostjo in okretnost jo, se splete ljubezenska zgodba, začinjena z ra-
dostmi in razočaranji, prepojena z esenco tistega življenjskega soka, ki
oživlja zakrnela čustva in daje razsodnosti nove razsežnosti. Knjiga je
polna ekskurzij v preteklost, taboriščne sence vstajajo v grozljivih privi-
dih, koščene roke umirajočih razmikajo strme stene brezdanjega niča, v
486
katerem so se izgubile, segajoč po biti živega človeka, da bi ga potegnile
za sabo v svoje temno dno.
Pahorejv roman je po fabulativni sproščenosti in po živem, zahtev-
nem odnosu do problemov povojnega človeka, ki je obremenjen s spozna-
nji in izkušnjami preteklosti, svojevrstno pričevanje rodu, ki se je moral
v prvih letih po vojni duhovno povsem na novo formirati. S tem je v
bistvu načet problem duhovne krize, ki je po vojni tako naglo zajela svet
ob razlikah med tistimi, ki se jih vojna ni dotaknila in živijo po normah
starega sveta, in tistimi, ki probleme svojega časa in osebnosti vrednotijo
po normah strašnih, a obenem tudi velikih vojnih doživetij. V zvezi s tem
nas je Pahor pripeljal do problema splošnega vrednotenja situacije člo-
veštva, ko se je postavilo vprašanje, ali morda preteklost vojnih let z vsemi
žetvami in z vsem trpljenjem ne bo živela v spominu človeštva samo kot
absurd, temveč kot proces, ki je s svojo smrtno žetvijo pognojil življenje
za novo rast.
V	Pahorjevem pisanju se kaže, da je človekov odnos do smrti v bistvu
hkrati tudi njegov regulator razmerja in odnosa do življenja, oziroma do
njegovih vrednot. Pahorjev pisateljski svet živi ob močnih akcentih huma-
nistične refleksije. Individualna usoda se kaže kot del splošne eksistenčne
baze, preokupacije politične in zgodovinske zavesti se razkazujejo v svoje-
vrstnem pisateljskem monologu. Zajel je globoko, iz obilice pekoče boli
zadržanega domotožja in čustveni pianissimo oblikuje najrahlejše odtenke
ljubezenske igre, refleksija pa je s spretno roko transponirana na tonsko
lestvico občutij.
V	Pahorjevem ustvarjanju pomeni roman »Onkraj pekla so ljudje«
izjemen fabulativni vrh. Ko je avtor roman napisal, se je zopet vrnil k
opisovanju taboriščnih prizorov iz zadnjih mesecev vojne. Ze leta 1960
je v novehstični zbirki »Na sipini«, ki je izšla pri Slovenski matici v Ljub-
ljani, tiskal štiri črtice: »Pepelnata kupola«, »Samokolnice«, »Veseli trio« in
»Lonček iz lepenke«. Nato je izšla v letniku 1962/63 Perspektiv črtica
»Hostije za konje«, v Dialogih letnika 1965 pa črtica »Vlakna«. Kasneje
so izšli še drobci v Jadranskem koledarju 1965 (»Ossa humiliata«), v Pri-
morskem dnevniku 1965 (Nekropola zebrastega rodu«), pa v Primorskih
novicah 1965 (»Obisk v nekropoli«) in še kje kaj (Koperski Bori itd.). Vsi
sestavki, čeprav sami v sebi zaokroženi, zbujajo vendar v celoti vtis od-
lomkov in jih tudi pisatelj sam ima za nekakšne predloge za bodoči veliki
tekst o koncentracijskem taborišču. Med vso to bero je morda najbolj
dognana novela »Pepelnata kupola« z izsekom množične psihoze in nagon-
skega reagiranja kacetske mase ob raznih opravilih taboriščnega dnevnega
reda.
Boris Pahor je med slovenskimi pisatelji morda najbolj angažiran
pisec. To izpričuje njegovo celotno pisateljsko delo. Posebej velja to še
za vse, kar je napisal na motiv kaceta. Najboljše se je označil s spremno
besedo, ki jo je postavil na začetek poglavja z novelami iz taborišča v
knjiga »Na sipini«, kjer pravi: »Kdorkoli si, ki boš bral te strani, vedi, da
so majhen spomenik bratom, ki jih je ljubezen do rodnega mesta pri-
487
peljala v tovarno smrti in ki nimajo groba, ker se je nad pečjo dim raz-
kadil, njihov pepel pa je pognojil nesrečno zemljo. In bodi skromen kot
vemik, ki sname obuvalo pred svetiščem, in prisezi, da boš buden nad
človekovo usodo.«
11.
Leto 1961 je bilo bogato z žetvijo knjig s taboriščno tematiko. Poleg
tega, da je drugič izšel Pahorjev roman »Onkraj pekla so ljudje«, je izdala
Cankarjeva založba knjigo Lojza Kraigherja »Na robu življenja«, ki vse-
buje tudi 13 poglavij zapisov pod naslovom »Fragment iz dachauskih
ječ«, pri založbi Zavod Borec je izšla moja novelistična zbirka z naslovom
»Pojoči konji«, Mohorjeva družba pa je izdala roman Jožeta Krofliča
»Veter veje nad Globjekom«.
O dveh poglavjih Kreigherjevih fragmentov sem spregovoril že na
prvih straneh teh zapisov. Težišče fragmentov pa je na ostalih enajstih
poglavjih, ki izredno minuciozno razkrivajo razmere v dachauskem »re-
virju«, kakor jih je pač spoznaval in doživljal avtor, ko je v revirskem
kompleksu delal kot zdravnik.
Pahor in Kraigher sta si lahko na revirju v daljšem razdobju ogledo-
vala bolezensko gorje in umiranje jetnikov v bolnišnici, ki je bila za
mnoge samo poslednja postaja pred krematorijem. Vendar je med Pahor-
jivimi in Kreigherjevimi opisi revirja velika razlika; medtem ko se Pahor
ukvarja z usodami svojih sojetnikov, najbednejših v fantazijski sferi nji-
hove agonije, zanima Kreigherja predvsem pisana druščina revirskega
osebja. Tako je ob stvarnem analiziranju sistema, ki vlada v revirju, in
ob portretiranju nekaterih izrazitih osebnosti iz revirja nekoliko podoben
Vladimirju Kralju. Kraigherjev pisateljski prijem spominja na postopek
v zdravniški praksi, presenetljivo je skrbno registriranje simptomov, iz
katerih sestavlja diagnozo stanja svoje okolice z vsemi bolezenskimi zna-
menji moralne izkrivljenosti, predvsem brezčutnosti. Kraigherjevo pripo-
vedovanje pa je zelo prostodušno, odkritosrčno analizira tudi sebe in
svoje fizično in duhovno stanje v okoliščinah, ki bi jih včasih človek ime-
noval tudi hudobno groteskne.
Zanimiva je Kraigherjeva psihologija hudodelstva. Pot skrbne analize
ga je pripeljala do presenetljivih sklepov o problemih čredniške misel-
nosti nemškega naroda in njegove množične odgovornosti za hudodelstva,
ki jih je počenjal v koncentracijskih taboriščih — in navsezadnje povsod,
kjer je uveljavljal svojo moč in oblast.
Kraigherja odlikuje izredno poznanje ljudi. Z bistrim očesom jih zna
spregledati in ne samo, da jih primerno uvršča v okolico, kamor sodijo,
temveč jih tudi analizira kot produkte okolja, iz katerega izhajajo. Celotno
njegovo pisanje zbuja občutek, da imamo opraviti z osebnostjo, ki je ostra
in nepopustljiva v svojih pogledih in moralnih normah, kar je ob sleherni
priliki dovolj jasno izpovedano, hkrati pa se ta osebnost vendar dobro
zaveda, kako relativne so vse sodbe.
488
v slovenski literaturi je Kraigherjeva pisateljska osebnost v delih,
ki jih je napisal iz kacetskega sveta, izjemno prijazna in po svoji plemeniti
naravi in človeško poglobljenih sodbah nekako munthejevska. Slovenski
Axel Munthe s svojo graščinico Dachau ...
Ko se je leta 1961 pojavila knjiga Vladimirja Kralja »Mož, ki je strigel
z ušesi (Mladinska knjiga), so jo kar nekako prezrli, čeprav je potrdila
Prežihovo sodbo ob izidu prvih dveh novel. Knjiga je prinesla osem novel,
med njim šest, ki dotlej še niso bile objavljene: »Njegova Eminenca Cle-
mens Maria«, »Beg v smrt«, »Cto Russkome zdorovo, to Nemcu smertij«,
»Otroška komanda«, »Pred koncem« in »Pot v svobodo«. Vse prvič ob-
javljene novele so krajše kot prvi dve in tudi način pripovedovanja je
nekoliko bolj skop.
Zgodba o prvem pisarju Österreicher j u razkriva epizodo iz promi-
nentovega čmoborzniškega delovanja, v katerega je proti njegovi volji
pritegnil tudi svojega pisarniškega pomočnika, Ljubljančana Malnarja.
Zgodba doseže svoj višek ob opisih sestradanega in demoraliziranega ži-
dovskega transporta, ki je postal plen prekupčevalskih ambicij spretnega
čmoborzijanca, svojo razrešitev pa ob nastopu gestapa, ki je prišel pisar-
jevim mahinacijam na sled, tako da so začasno odstranili glavnega krivca
in njegovega pomočnika.
Bala dno strnjena in s kancem romantike je obarvana novela »Beg
v smrt«. V Allgäuu blizu Kemptena, v koncentracijskem taborišču visoko
v gorah, kjer so zaposleni jetniki v Messerschmittovi tovarni, skuša španski
borec Klima s pomočjo v tovarni zoposlene Francozinje Annemarie po-
begniti. Pobeg mu končno tudi uspe, vendar za ceno Annemarijinega živ-
ljenja. Novela je ostro izrisana in spominja na predlogo za filmski sce-
narij.
Novelo »Cto Russkome zdorovo, to Nemcu smertЂ« lahko imamo v
zaporedju novel zgolj za zanimiv intermezzo o odpornosti Rusov, ki ob
pomanjkanju žganja pijejo strupeno kemikalijo ormik —■ in sicer brez
posledic za njihovo zdravje, medtem ko se nemški jetniki, ki tudi pijejo
ormik, zastrupijo in pomrejo.
Novela »Otroška komanda« je obsežno komponirana. V razpleteni
zgodbi je v ospredju opis skupine otrok, ki so se na poti iz neke zunanje
komande ustavili v taborišču v Allgäuu in se, prej v drugem taborišču
privilegirani, nikakor niso mogli vživeti v novo okolje. V teku pripovedo-
vanja pride do mnogih peripetij, zgobda pa se naposled konča ob tem, da
se otroška komanda odpravi naprej, na pot v Dachau. Novela »Otroška
komanda« je po svoje morda najbolj sordna tistima, ki ju je avtor objavil
takoj po vojni. V ostri svetlobi je predstavljena cela galerija taboriščnih
portretov. To so povsem zaokrožene študie o izrojenih ljudeh, ki pa so
kljub vsem spačenostim svojega značaja v bistvu vendar samo ljudje.
Tragično je poantirana osebnost bivšega slovenskega partizana Drejce, ki
je otroški komandi postavljen za »štubaka«, pa si ob upornih in neuboglji-
vih tovariših polomi zobe. V elegantnem zamahu sijajnega lopovstva, ven-
dar ne tako maziljenega, kot si ga je privoščil pisar Österreicher, je pred-
stavljen junker Skowronegg, pruski nadutež, ki se v Allgäuu spotakne kot
489
kapo delovne službe in mora istočasno kot otroški transport v Dachau,
kjer ga bo pot skozi bunker pripeljala na nov taboriščni položaj.
Na konec knjige sta postavljeni noveli, ki sodita tudi po časovnem
zaporedju dogodkov, opisanih v njima, na kraj. V obeh se je Kralju posre-
čilo v mnogih nadrobnostih opisati razpadanje taboriščnega reda, ob tem
pa vso negotovost, ki je navdajala jetnike do zadnjega trenutka pred osvo-
boditvijo, ko je nad njihovimi glavami še vedno visela grožnja popolne
likvidacije.
Novela »Pred koncem« opisuje nekaj ljudi, ki jih taborišče pogoltne
še v poslednjih mesecih, med njimi kapa Feldmanna, silaškega morilca,
ki ga na skrivaj pobijejo ruski jetniki, nato malega Rusa Valjka, v kate-
rem je ob nepravem času prekipelo, da ga je Feldmann pobil in naposled
slovenskega jetnika Zupana, ki se je postavil za Valjka, pa ga je zadela
enaka usoda. Te tri smrti, mučitelja in dveh njegovih žrtev, stoje na koncu
obsežnega Kraljevega opusa kot sklepni akord melodije s toliko variaci-
jami, kot jih ni uporabil sicer nobeden izmed Slovencev, ki so opisovali
taboriščni svet. Kraljevo pisanje je prava študija. Vse je tu, od čme okoste-
nelosti terorja v dneh, ko še nihče ne računa na konec in ves prominentski
stroj brezhibno deluje, tja do zadnjih tednov, ko nastajajo vedno bolj
nepričakovane motnje, naznanjajoč razpadanje taboriščnega reda, ki pa
naposled v svoji agoniji potegne v pogin z mučitelji vred tudi premnogega
mučenca.
Zadnja novela »Pot v svobodo« izzveni samo še kot finale, kot epizoda,
o kateri je moral pisatelj spregovoriti zaradi zgodovinske nujnosti, sicer
pa prehaja že v sfere dokumenta.
12.
Leta 1961 je izšla tudi moja novelistična zbirka (France Filipič: Po-
joči konji. Zavod Borec 1961). V tej knjigi, ki nosi naslov po eni izmed
jetniških komand v Buchenwaldu, sem ob tri črtice s partizansko tema-
tiko postavil devet črtic in novel, ki obdelujejo naslov iz koncentracijskega
taborišča.
Najobšimejša je novela »Verona je pogumna ženska«, ki že skoraj
sodi v zvrst kratkega romana. Zgodba pripoveduje o materi, ki je v tabo-
rišču izgubila sina, pa nikakor ne more verjeti, da se sin ne bo več vmil.
Njen sin je bil namreč zajet kot partizan in odpeljan v Mauthausen, se tam
udeležil februarskega upora 1945. leta, pobegnil in se nekaj časa skrival na
veliki kmetiji v okolici taborišča, dokler ga Nemci niso ponovno ujeli in
v taborišču umorili. Toda mati, ki v veliki ljubezni do sina noče priznati,
da je mrtev, ima tudi svoj prav, zakaj na tisti veliki kmetiji blizu tabo-
rišča živi otrok, ki ga je njen sin spočel v dneh, ko ga je tam skrivala pred
Nemci dekla v bunkerju pod svojo sobo. In ko mati leta p>o vojni na tej
kmetiji odkrije svojega vnuka in v njegovem spozna sinov obraz, se šele
umiri in pobota s preteklostjo.
Obšima je tudi novela »Korak v prazno«. Prikazana je usoda srbskega
pastirja Jakovljeviča, ki je zaradi svojih zvez s partizani prišel v taborišče,
490
tam pa naletel na sina svojega gospodarja, četniškega privrženca Miro-
slava, ki se je, obdolžen tatvine, tudi znašel za žico. Miroslav, ki je Jakov-
Ijeviča sovražil že od otroških let, zdaj konča star spor za dekle s tem, da
nekdanjega pastirja svojega očeta požene v smrt.
Obsežnejša novela »Maščevanje« je postavljena v povojni čas. Govori
o nekdanjem taboriščniku Viktorju, ki ga zasleduje maščevanje kapa mo-
rilca, katerega je Viktor ob osvoboditvi živega potisnil v krematorijsko
peč, spomin na ta strašni dogodek pa leta po osvoboditvi razdere Viktorjev
mladi zakon.
»Crtici »Bombni napad« in »Na transportu« sta avtobiografskega zna-
čaja. Crtica »Vlakovni odpravnik« pripoveduje o železničarju, ki mora na
postaji odpraviti vlak, s katerim se vozi njegova hči v taborišče.
Crtica »Lakota« pripoveduje o jetniku, ki doživi moralen poraz, ko
ni zmožen dehti s tovarišem skodelo hrane, medtem ko črtica »Odgmjeni
obraz« kaže lik židovskega zdravnika, ki kot jetnik sanja o tem, kako bo
po osvoboditvi zdravil na svoji kliniki, čeprav se mu te sanje nikdar ne
izpolnijo, saj tik pred koncem vojne omahne v smrt.
Knjigo zaključuje novela »Pojoči konji«. Zgodba je posvečena fran-
coskemu Zidu, profesorju literature, humanistu, ki se je ob strašnem kon-
trastu med goethejevskim idealom lepega in človečnosti, ki se ga je spom-
nil na kraju v taborišču, kjer je nekoč Goethe pod košatim drevesom pisal
pesmi, in strahotnim okoljem nasilja in hudodelstva, v obupu vrgel v
žico, nabito z elektriko. Zid je šel v smrt kot član taboriščne komande »Po-
joči konji«, ko je bil vprežen v voz, ki ga je z devetimi sojetniki, nato-
vorjenega s kamenjem, vlačil iz kamnoloma in moral s tovariši ves dan
prepevati. In ko je francoski Zid že mrtev, pojejo njegovi tovariši naprej,
ob njem, ki je obupal, pojejo pesem o tem, da se obupati ne sme, da je
treba nositi do konca s seboj vero v življenje, vsemu trpljenju in vsemu
nasilju navkljub.
13
Ko je v zbirki »Pota mladih« leta 1964 izšla pri Mladinski knjigi v
Ljubljani drobna knjiga avtobiografske proze pisateljice Miriam Steiner
»Vojak z zlatimi gumbi«, smo s tem dobili najpretresljivejši dokument
kacetstva, kar jih premore slovenska literatura. Kritik Mitja Mejak ga
je upravičeno primerjal z dnevnikom Ane Frank. Dobili smo zgodbo o
otroški grozi.
Židovska skupina majhnih otrok se je, odtrgana od staršev, znašla
v taborišču, prepuščena na milost in nemilost nasilju svojih mučiteljev.
Dnevi potekajo med žejo in lakoto, med strahom in hrepenenjem za
starši, dokler se nekega dne ne zgodi najhujše, ko najmanjši otroci z ba-
rako, v kateri so nastanjeni, zgorijo.
Tisti otroci, ki so ostali živi, se smejo vrniti k staršem v taborišče za
odrasle. Med temi otroki je tudi mala Biba, ki nekoč preko prepovedanega
ozemlja zaide med esesovske barake. Biba ve, da je tisti, ki se znajde na
prepovedanem ozemlju, izgubljen, da ga čaka smrtna kazn, kljub temu
491
pa gre tja, ker hoče za svojo bolno mater prinesti cvetja. Toda nje ne
kaznujejo s smrtjo, čaka jo še nekaj hujšega. Lačno in žejno jo povabijo
esesovci na gostijo, kjer je vsega dovolj, ona pa ne dobi nič, temveč mora
samo gledati, kako drugi jedo in pijejo. Prizor, ko povsem izmučeno dete
sega po jedeh in pijačah, pa se ji vse skrivnostno in nedoumljivo izmika
izpod rok, je opisan tako, da mu je težko najti primere pri rutiniranih
slovenskih pisateljih. Najlepši pa je konec, ko dete navsezadnje vendar
premaga svoje mučitelje, ko v poslednji preskušnji med vsemi čudovitimi
jedmi in pijačami izbere en sam kos kruha za svojo lačno mamo. Tega
kruha se ji ne upa nihče več vzeti iz rok — in s tem kruhom v roki, kot
s talismanom, ki jo varuje, se varno vrne v taborišče.
Isto leto, ko je izšla knjižica Miriam Steiner, je dobil slovenski pesnik
Lojze Krakar Kajuhovo nagrado za pesniško zbirko z motivi iz koncen-
tracijskega taborišča, ki jo je naslovil »Umrite, mrtvi«. V tej zbirki je
avtor združil nekaj pesmi, ki jih je napisal in objavil deloma že v petde-
setih letih, ki pa so mu dozorele v celoto in v pesniški obračun šele med
leti 1960 in 1964.
Zbirka je nato izšla leta 1965 in nam predstavila pesnika Krakar j a
kot glasnika taboriščne preteklosti in njene disonance v sodobnosti, »/ Pu-
stite mrtvim, naj umro!«/, se začenja prva kitica uvodne pesmi. Zveni
kot krik. Saj je vendar preteklo že dovolj časa, da bi izginili iz duš živih,
iz duš ljudi, ki klecajo pod spomini, ki so ujeti v preteklost tako, da še
vedno ne najdejo ravnotežja v sedanjosti.
Pesnik stoji z eno nogo v preteklosti, v taboriščnih dneh, z drugo pa
sredi današnjega časa. Tisto preteklost kliče s strani zgodovine v svet
dvajsetih let po vojni, ko so hudodelstva in hudodelci rehabilitirani, ko
morilci hodijo okrog kot upokojenci, nagrajeni za svojo morilsko pretek-
lost z odlikovanji in pokojninami. Poet je obiskal Auschwitz, največje mo-
rišče človeštva v vsej zgodovini. Ustavil se je na planjavi, kjer so bile ne-
koč barake in krematoriji, šel je skozi muzej, mimo bodečih žic, stopal je
po zemlji, ki so jo teptale noge milijonov, ki so odhajale v smrt, in potem
zapel pretresljivo in obtožujoče: »/ Tu se je smrt utrudila do smrti, / in
uresničil biblijski pekel. / Tu je zločin dobil sloves obrti / in milijone duš
premlel v pekel. /« In ko stoji pesnik na kraju velikega morjenja, v sveti
jezi prekolne rablje in zgodovino, ki je zakrila v preteklosti že toliko
hudodelstev in je tudi danes pripravljena molčati.
Krakarjeva pesem je mogočna, mračna, glasna obtožba tistega, kar
je napolnilo preteklost s hudodelstvi in se še danes šopiri.
Osrednja pesem zbirke je »Balada o liričnem uporniku«, lirično priče-
vanje o pesniku, ki so ga rablji v taborišču prisilili, da jim je zapel, pa je
zapel tako uporniško, da so ga kamnali.
Krakarjeve pesmi so zdaj himnično zanosne, drugič zopet baladno
zgoščene, ponekod se gibljejo na robu grenkega cinizma, drugod pa zopet
razodevajo svet najintimnejšega čustva. Krakarjev pesniški jezik je rea-
lističen, ogiblje se eksperimentov in ostaja ves čas na varnih pozicijah
tradicionalne poezije.
492
14.
Tako smo se približali koncu naštevanju tistega, kar je dal slovenski
pisatelj svoji literaturi s tematiko koncentracijskega taborišča. Omenil
sem že, da je Mohorjeva družba (1961) izdala roman Jožeta Krofliča »Veter
veje nad Globjekom«, ki v nekaterih poglavjih zajema tudi življenje v
Dachauu. Vendar ta poglavja ne presegajo reportažne ravni.
Bolj je zanimiva drama Ivana Potrča »Na hudi dan si zmerom sam«,
ki so jo prvič igrali v sezoni 1963/64 v Slovenskem narodnem gledališču,
v ljubljanski Drami. Dogajanje je postavljeno v leto 1948, v čas informbi-
rojevskih dogodkov, ko se je veliko ljudi nenadoma znašlo na prepihu in
so se tudi okrog nekaterih bivših kacetnikov zgostile temne sence. Na
bivšega kacetnika Mahola, ki se je znašel v vrtincu dveh ljubezni, se
zgrnejo takrat strahovi preteklosti in ga potegnejo v tok prehitevajočih
političnih dogodkov, med katerimi bi lahko, če se ne razgdene vsa resnica
o njem, utonil.
Ko sem že spregovoril o Potrčevi drami, naj na tem mestu rečem še
nekaj besed o njegovi noveli »Kaj pa sončnice, Kozár?«, ki sodi po motivu
sicer v obdobje, ko je pisatelj napisal »Podobo Slavke Klavore«, čeprav je
nastala kasneje. V noveli je opisan delavski pesnik Kozar, Zagorjan, ki je
bil leta 1941 v Mauthausnu, konec leta 1944 pa je padel na Štajerskem
v partizanih. Potrč pripx>veduje, kako je Kozar nosil v sebi željo, da bi
nekoč napisal veliko pesem o sončnicah, ki jih je srečal v taboriščnem
okolju, sredi bede, kjer sicer ni uspevalo nobeno cvetje. Tiste sončnice
naj bi bile simbol hrepenenja, lepote, vedrine in optimizma, vsega svetlega,
kar so kacetniki nosili s seboj v duši v težkih urah v taborišču in o čemer
bi bilo treba pravzaprav napisati tisto veliko pesem, ki se še ni rodila —
in se morda tudi nikoli ne bo.
Svojevrstno literaturo s kacetskimi motivi ustvarja na Ravnah živeči
pisatelj Marjan Kolar. V šestdesetih letih je v Novih obzorjih in v Borcu
objavil več novel, med njimi najpomembnejše »Pesem za žico«, »Temna
sobota« in »Psi privatno«. Najpretresljivejša med njimi je nedvomno »Psi
privatno^<, saj pripoveduje o poskusih, ki so jih esesovci opravljali na ka-
cetnikih.
Marjan Kolar je predstavnik mlajše, povojne generacije. Ta pozna
koncentracijsko taborišče samo iz pripovedovanja. Tako Kolarjevo pisa-
tejsko pero nakazuje pot v prihodnost, v leta, ko se bodo nove generacije
pisateljev spoprijele s tematiko koncentracijskega taborišča in ustvarile
literaturo, ki bo morda bolj zrela in globlje človeška kot doslej napisana
in bo tako dopolnila z novimi poglavji veliko pričevanje o tem, kako naj-
strašnejše hudodelstvo sveta vendar ni moglo spraviti na kolena upornega,
za svobodo se bojujočega človeka.
493
Pogovori v delavnici
H. Bien e k
HEINRICH BÖLL
Se pred leti je Heinrich Boll veljal za mnogo obetajočega mladega
avtorja — danes je ena najvidnejših in najpomembnejših osebnosti v
nemški literaturi. Mlajše nemške avtorje so nekaj časa zavračali, prav
tako doma kot v tujini, to je zdaj polagoma prešlo; z Bollom je bilo
nasprotno, po pravici so ga sprejeli s spoštovanjem in z navdušenjem.
Morda je bil tako enodušno sprejet, ker ima veliko tistega, kar svet
pričakuje od sodobne nemške literature: pošten in oster obračun s pre-
teklostjo, resnično humanost, krščanski nazor, socialno kritiko, družbeno
angažiranost, zraven še čist, natančen in živ jezik — in ni preveč for-
malno rafiniran in tudi s stilom ne eksperimentira prav preveč. Tako
je prišlo, da ima Boli v tujini skoraj večji sloves kot doma. 2e nekaj
let ga zmeraj spet omenjajo kot nemškega kandidata za Nobelovo
nagrado. Krog njegovih bralcev še širi, njegove knjige izhajajo v na-
kladah. s kakršnimi se ne more pohvaliti noben avtor njegove generacije.
Heinrich Boll ni nepričakovano postal slaven, čeprav je bilo seveda
potrebno nekaj časa, preden je prišlo do tega. Rodil se je 1. 1917 v Kolnu.
Oče je bil kipar. Sam je najprej delal kot knjigotržec, potem je bil
vojak, nato študent germanistike. Takoj po vojni je napisal nekaj kratkih
zgodb: »Popotnik, če prideš v Spa« (1950), povest »Vlak je pripeljal
točno« (1949). Leta 1951 je za svoj prvi roman »Kje si bil, Adam?« dobil
nagrado Skupine 47; od takrat je bilo skoraj vsako njegovo delo nagra-
jeno: leta 1955 za »najboljši tuji roman«. Hiša brez varuha«, itd. Zatem
so si naglo sledila dela: »Irski dnevnik« (1957), »Zbrano molčanje dr.
Murkeja« (1958), »Biljard ob pol desetih« (1959), zvezek zbranega dela
»Radijsek igre, zgodbe, članki« (1961). Poleg tega je pisal še igre za
televizijo, prevajal, pisal članke, svoje prvo dramsko delo »Kos zemlje«
in scenarij za film »Kruh zgodnjih let«. L. 1963 je izdal še »Klovnove
poglede« in 1964 »Oddaljitev od čete«. Pogovor sva posnela s K. M.
Michlom v začetku 1. 1961 v Böllovi delovni sobi. Ima hišo v Kölnu, na
robu mesta, in živi tam zelo sam zase s svojo družino. Soba je oprem-
494
Ijena namenoma skopo: velika, široka, stara pisalna miza, na njej pri-
pomočki za pisanje in pisma ter časniki, veliko cigaret in več pepelnikov.
Na policah v omari fascikli in mape; v njih je zajeto in registrirano vse,
kar je bilo objavljeno v častnikih, antologijah in podobno. (To si je dal
urediti, ker sam za to nima potrpljenja.) Na stenah barvasti grafikoni;
pozneje sem zvedel, da so to grafični načrti za njegove romane. V so-
sednji sobi — ko sem od tam telefoniral — sem opazil na policah njegova
dela; skupaj s prevodi in izdajami knjižnih družb jih je za polno omaro.
Boll naju je pričakoval. Sedi nama nasproti, prikupen, z mladostnim
obrazom, ki se bolj zdi obraz obrtnika ali kiparja, kot je bil njegov
oče. A tu so njegove oči, bistre, živahne, in če te nekaj zagledajo — to
čutiš — prodrejo tistemu do dna, kot on sam v svojih pripovednih delih.
Na najina vprašanja odgovarja počasi, premišljeno, skrbno formulirano
in z rahlim kölnskim naglasom. Kdaj pa kdaj pride k nam njegova
žena, da napolni čajnik, eden njegovih sinov pa je prišel vprašat, ali
lahko dobi znamke popoldanske pošte.
Vpraševalec: Gospod Boli, v vaši delovni sobi vidimo na policah veliko
knjig, med njimi dokaj novih izdaj. Vaših del pa ni med njimi. Ali to
morda pomeni, da se za svoje delo, ko ga dokončate, tako rekoč ne zani-
mate več, vsaj ne v času, ko pišete novo delo?
Boli: Ne samo takrat, kadar pišem novo delo. Redko odprem kakšno
svojo knjigo. Kvečjemu če moram vnesti za novo izdajo kakšen popravek,
a še to večidel stori moja žena.
Vpraševalec: Napisali ste že veliko knjig, romanov, povesti, zgodb,
satir. Katera literarna zvrst med temi vam je najljubša? Mislim: kaj se
vam zdi, v kateri teh oblik se najlaže izražate?
Boli: Kakšno obliko bom izbral, je odvisno od snovi. Snov sama mi
jo tako rekoč narekuje. Tako je tudi marsikatera snov, ki zanjo sploh
ne najdem oblike. Morda je zato tako, ker nisem še nikdar pisal ne
poezije ne dramskih del, a bi moral to znati, če bi hotel izraziti tisto,
česar v oblikah, ki jih poznam, ne morem izraziti. Zgodilo pa se je tudi,
že večkrat, da bi se nekaj ujemalo s katero izmed oblik, ki jih poznam,
pa vendar ne najdem svojega mesta pri tem. Vse to bi bile nenapisane
kratke zgodbe. Ni »kratke zgodbe« kot zvrsti. Vsaka ima svoje zakone,
in prav ta oblika, kratke zgodbe, mi je najbolj všeč. Mislim, da je »kratka
zgodba« v pravem pomenu besede moderna, to se pravi sodobna, inten-
zivna in napeta. Niti najmanjše površnosti si ne moreš dovoliti ob njej.
Zame je to najbolj privlačna oblika proze, ker jo je najmanj mogoče
šablonizirati. Morda tudi zato, ker se veliko ukvarjam s problemom »časa«,
v kratki zgodbi pa so zaobseženi vsi elementi časa: večnost, trenutek,
stoletje. Prav usodna napaka je, če kak urednik reče kakemu avtorju;
»Napišite no kdaj kakšno kratko zgodbo. To boste že naredili.« — To se
zdi tako, kot če bi rekel: »Prinesite mi vendar kak drobec meteorja.«
Včasih po več let ne pridem taki zgodbi do kraja, to se pravi, da jo na-
pišem, zakaj ko jo začnem pisati, je navadno že končana. Marsikdaj ti
manjka pač ena beseda, izraz za neko čustvo ali označba za neko osebo.
495
Vpraševalec: Faulkner je nekoč — ne brez ironije — rekel, »da si vsak
pisatelj želi pisati liriko. Ce vidi, da tega ne zmore, se obrne k drugi
najtežji zvrsti, h kratki zgodbi. Sele, če mu tudi tam spodleti, začne pisati
romane.« — No, laiki, pa tudi založniki si hierarhijo literarnih zvrsti po
vrednostni lestvici zamišljajo nekoliko drugače. Zanje velja kratka zgodba
precej manj kot zajetnejši roman. Pri Vas, gospod Boli, bržda ni mogoče
govoriti o razvoju od krajše k daljši epiki ali nasprotno?
Boli: Ne; če tako gledamo razvoj od krajših oblik k daljšim, potem
mislim, da to zame ne velja. Ze ko sem začel pisati, pri sedemnajstih,
osemnajstih letih, sem pisal romane, veliko prej, preden sem napisal
svojo prvo kratko zgodbo. Napisal sem štiri ali pet, morda celo šest
romanov; trije so med vojno zgoreli v neki podstrešni sobi tu v Kölnu,
drugi so ostali v neki kleti. Ljudje imajo vso pravico, da sodijo avtorja po
tistem, kar je objavil. Zanj samega pa je pomembno, kaj je pisal. Od tega
pride v javnost samo del — z menoj vsaj je tako. Mislim, da ni mogoče
kar preprosto reči, da avtorja vodi pot cd tako imenovane »male« zvrsti
k »večjim«. To je zmotno mnenje o naravi te stvari. Saj ne gre za to,
katero je bolj cenjeno, temveč preprosto za to, da so to pač različne zvrsti.
Tako postavljeno vprašanje o razvoju oblike od male k večji kratko malo
temelji na zmoti, ker »mala« in »velika« zvrst nimata nič skupnega. Tako
malo kot med metuljem in povodnim konjem —■ če pustimo ob strani,
da sta oba živi bitji.
Vpraševalec: Ko dobite snov za obsežnejše delo — saj smemo mimo
govoriti konkretno o romanu — ali si delate osnutke?
Boli. Ne. Vsaj ne pismeno. Največkrat imam samo nekaj listkov, na
katerih imam napisanih nekaj besed — značnic. Za temi značnicami se
zmerom skriva celo poglavje romana, ki ga imam v glavi. A napisati ga
ne morem, dokler se ne lotim pisanja celote. Zmotno je verjeti, da vsak
avtor raziskuje okolje. Mislim, da mu je potrebno poznati samo človeškega
življenja, te pa, kot se zdi. mora spoznati najpozneje do svojega štiri-
indvajsetega leta, precej nedolžno in naivno. Vse, česar se nauči pozneje,
ima preveč značaj izobrazbe, in mislim, da izobrazba v meščanskem po-
menu besede vsakemu umetniku škodi, ali pa ga vsaj sili k povsem nepo-
trebnim ovinkom. Človek lahko prebere tisoč knjig, dobrih knjig, modrih
knjig, recimo o problemu revščine. Celo sam jo lahko preučuje, lahko se
meša med ljudmi, ki jim pravijo reveži, ali med druge, ki jim pravijo
bogatini. A vse to malo pomeni, če že prej ne ve, da biti reven pomeni
kratko malo to, da nimaš denarja za bonbone ne za mleko ne za cigarete
ne za žganje ne za otroke, da pa spet po drugi strani biti bogat navadno
ne pomeni drugega, kot da se ljudje dolgočasijo in si strastno želijo
tistega, čemur pravimo elementarno. Ne moreš se na primer naučiti stvari,
ki so mnogokrat zelo prepletene med seboj in v bistvu močno zamotane,
ker imajo tudi nekaj opraviti z religijo. Ce se jih boš naučil, zato iz njih
še ne bo nastalo nekaj umetniškega, temveč kvečjemu izumetničenega.
Glad, smrt, ljubezen in sovraštvo, sreča in uboštvo, Bog in čas. Pač pa se
more človek naučiti nečesa, kar je za pisca dosti bolj pomembno kot
študij okolja: pisati.
496
Vpraševalec: Kakšen je potemtakem pri vas delovni proces, potem
ko sedete k pisalni mizi in začnete pisati? Ali Vam je treba česa, kar Vas
spodbuja, morate piti kavo ali čaj, prej prebrati kakšno knjigo, se spre-
hajati?
Boli: Sprehajam se veliko, kadar pač utegnem. Pri pisanju pa po-
trebujem samo mir v sobi, veliko cigaret, vsaki dve uri ročko čaja ali
kave, veliko steklenico kölnske slatine in pisalni stroj.
Vpraševalec: Majhno vmesno vprašanje: ali je v vas kaj tistega, če-
mur pravijo pisatelji intuicija?
Boli: Hm, na to vprašanje ne morem določno odgovoriti. Mislim,
da dobiš intuicijo med samim delom. Prej večidel ne.
Vpraševalec: Ali imate, ko začnete pisati, že povsem trdno predstavo
o fabuli ali o osebah v romanu?
Boli: To je zelo različno. Nekatera dela imajo izvir v abstraktnem
domisleku, recimo satire; te lahko napišeš tudi malodane zgolj razumsko;
treba je samo snov, idejo nekam postaviti in jo tam izoblikovati. Druge
reči nastanejo preprosto iz mika besed.
Vpraševalec: Kaj potem vodi proces pisanja, asociacije, ali kakšne
pracelice, ali kaki drugi elementi v vaši predstavi?
Boli: Tudi to je zelo različno. Pisati mi pomeni: spreminjati in se-
stavljati. To bi mogel razložiti le ob enem primeru, ob romanu »Biljard
ob pol desetih«. Prva celica tega romana je v drugi polovici poglavja
o žogi. In ta celica je nastala ob nekem zgodovinskem dogodku. Bilo je,
mislim da leta 1934, ko je Goring tu v Kölnu dal s sekiro obglaviti štiri
mlade komuniste. Najmlajši je imel sedemnajst ali osemnajst let, bil je
prav tako mlad kot jaz, ki sem takrat poskušal pisati. — Zamislil sem si
to najprej kot kratko zgodbo, tak je bil tudi osnutek, toda ob tem sem
čutil, da bi to moral biti roman. Tema pa se je potem spremenila, povsem
drugačna je postala, ko sem nekoč videl v Gentu oltar bratov van Eyck
z božjim jagnjetom v sredi. Kmalu po tistem sem ta oltar spet videl. To je
vse, kar vem. Vse drugo je zelo zamotano, kakor zmeraj pri pisanju, ko
se zavestno in podzavestno ves čas mešata v ves čas spreminjajočem se
razmerju. Pozneje sem na ta dva navdiha že pozabil — če ju smem ime-
novati navdiha. Druge osebe, drugi motivi so se mi zdeli pomembnejši,
a tudi ti so spet izgubili pomembnost. To se menjuje z vročico pisanja
in z ohladitvami, ki morajo slediti, zmeraj spot se menjuje.
Roman pa je tudi še nekaj drugega, ne samo roman. Skrivališče je.
v katero lahko skriješ dvoje, troje besed, za katere upaš, da jih bo bralec
našel. Za skrivališče je roman precej bolj pripraven kot kratka zgodba že
zato, ker je obsežnejši. V roman moreš skriti tudi osebe, čustva, kakor
lahko skriješ vanj tudi celo mesto.
Vpraševalec: Torej bi lahko rekli, da osebe in situacije in teme v
romanu niso inspirirane toliko od zunaj, marveč rastejo in se razvijajo
same iz sebe? Ali se potem tudi kdaj zgodi, da kakšna oseba zaživi svoje
življenje in ubere v zgodbi drugačno pwt, kot je to predvideval avtor,
torej vi?
9 Problemi
497
Boll: Da; najprej sloni vsa teža zgodbe na meni, dokler je ne po-
razdelim na posamezne osebe. Kaj se bo zgodilo z osebami — tega vnaprej
ne vem. To vem samo za tiste, ki so nepreklicno mrtve, še preden začnem
pisati.
Vpraševalec? In ko začnete pisati roman, kakšne so Vaše predstave
o njem? Ali imate že celoten koncept v glavi, ali pa stvar napreduje po-
stopoma ob osebah, asociacijah ali morda simbolih, ki se zmeraj vračajo?
Boli: No, roman začnem pisati, ko že vse vre in se mi zdi nevarno,
da bo kar prekipelo, in potem najprej kratko malo pišem. Dolgo, ne da
bi se zavedel. To je stanje hude razdraženosti, zakaj pred menoj je vse,
celota, in že samega obsega me je strah. To je lepo, in zelo utrudljivo.
Ko celotni roman v prvi verziji končam, začnem delati. Pri tem imam
preprosto pomagalo, tabele v barvah, treh različnih barv. Realno, kar
pomeni sedanjost; druga je raven refleksivnega ali spominskega, na tretji
so motivi. Za motive imam barvna znamenja, prav tako tudi za osebe,
te so tako le v prvi in drugi tabeli. Težko bi razložil zakaj, vendar ugo-
tavljam, da te tabele z barvnimi polji, s katerimi sem začel že, ko sem
pisal svoj prvi roman, postajajo zmeraj bolj zamotane. Pravzaprav so
samo opora spominu in pomoč pri kompoziciji, da potlej, ko končam
prvo različico, laže določam strukturo, popravljam ali tudi še marsikaj
spremenim. Marsikdaj gre za majhne stvari, ki pa jih je s temi kontrol-
nimi znamenji lahko popraviti. Medtem ko pišem prvo verzijo zelo vro-
čično, z veliko zavzetostjo in nezavedno, gre pa pri naslednjih razmeroma
hladno in zelo premišljeno. Snov in obseg skupaj sta potem tisto, čemur
bi vi bržčas rekli struktura. Tisto, čemur pravimo motivi, pravzaprav ni
drugega kot interpunkcija. Saj ločila so časovna znamenja, ritmična zna-
menja.
Vpraševalec: V tej zvezi me zanima naslednje: ali veste, ko začnete
pisati, kaj se bo zgodilo z osebami v romanu, ali bodo na koncu mrtve
ali žive?
Boli: Ne, ne vem; to, kot sem že rekel, vem samo za tiste, ki so ne-
preklicno mrtve, še preden začnem, za žive ne vem.
Vpraševalec: Gospod Boli, ali je roman, ko ga končate, že zrel'za tisk,
ali pa morda napišete več variant, več korektur, več vzporednih variant,
variant, ki samo spreminjajo besedilo?
Boli: Torej, doslej nisem še nikoli, zlasti ne pri kratkih zgodbah,
opravil z manj kot s tremi variantami. Nekatera dela imam tudi v petih,
šestih verzijah, nekatera v eni sami. Nič drugače ni s posameznimi poglavji
v romanih. Tudi brez kritike ne prebijem. Prvi moj kritik je moja žena,
nepodkupljiv kritik. Drugi je lektor založbe, včasih tudi dva, in potem
še prijatelji. Dober eksperiment je tudi, če napisano naglas prebereš. Člo-
veku mora, rekel bi, z jezika, in to večkrat, potem čutiš vsako medlo
mesto, vsak neumen izraz, kot da bi te zbodel z iglo. To je prav pomembna
korektura. Zadnja postaja, morda četrta ali peta, je korektura krtačnih
odtisov; ta je najbolj bridka, ko vidiš stvar čmo na belem. Vse, kar je
že natisnjeno, ima na sebi nekaj nepreklicnega, končno veljavnega. Jaz
ne zanemarim nobene priložnosti, da ne bi takrat še popravljal, čeprav
498
sem prav takrat, ko pridejo korekture iz tiskarne, skoraj povsem indo-
lenten, kot menda vsak avtor, in bi najrajši z vsem tem ne imel nič več
opraviti. A prav takrat se pokažejo najhujši spodrsljaji, majhne stvari,
ki pa so pomembne, a jih prej žal nisi popravil, kakor datumi, hišne
številke, številke sob. Te reči si med pisanjem zapisujem v šolski zvezek
lepo po vrsti in jih potem na krtačnem odtisu popravljam. Temu pa sledi,
rekel bi, slovo. Zanimivo je, da to ni toliko slovo od zavzetosti, s katero
si se zagnal v delo, kolikor slovo od oblike. Snov se utegne še enkrat raz-
greti in terjati, da jo oblikuješ. Napačno tudi mislijo, zdi se mi, da je to
dobljeno z izobrazbo, da naj se zdaj avtor loti drugih tem, kakor pravijo
temu. Tem ni ravno veliko: otroštvo, spomini, ljubezen, glad, smrt, so-
vraštvo, greh in krivda, pravičnost in še nekatere.
Vpraševalec: Ali je med posameznimi vašimi romani razlika v kom-
poziciji? Prav ob Vašem zadnjem romanu »Biljard ob pol desetih« so
nekateri kritiki pripomnili, da ste opustili kontinuirano pripoved, da ste se
usmerili v drugačno, ki ima več plasti, recimo kompleksnejšo obliko pri-
povedi. S tem mislim predvsem na obravnavanje časa.
Boli: V strukturi ne vidim razlike, prav tako ne glede na kompleks-
nost; razliko bi videl morda v številu oseb in snovi, in zaradi tega je se-
veda prišlo do kompleksnejše pripovedi.
Vpraševalec: A neka razlika med posameznimi romani vendar je. V
prejšnjih romanih teče pripoved v nepretrganem časovnem ohiobju, med-
tem ko je v »Biljardu ob pol desetih« vse dejanje osredotočeno na en
sam dan.
Boll: Ne vidim povsem razlike. V mojem prvem delu, če se prav spo-
minjam, se dogajanje, ki ga je malo, vleče več mesecev. V naslednjih dveh
pa je že stisnjeno v okvir enega ali dveh dni, v zadnjem pa osmih ali
desetih ur. Ta ugotovitev se mi zdi preveč relativna glede na čas kot
element, ki vsebuje vse hkrati: trenutek, večnost, stoletje. Idealno, bi
rekel, bi bilo, če bi se vse dejanje romana zgodilo v eni minuti. Moral sem
to povedati tako pretirano, da bi me razumeli, kaj hočem doseči z obrav-
navo časa kot elementa.
Vpraševalec: Prav zaradi tega posebnega obravnavanja časa, tega tako
pomembnega vprašanja v sodobni literaturi, so »Biljard ob pol desetih«
primerjali z drugimi romani 20. stoletja. Gospod Boli, ali se vam zdi, da
ste dolžni posebno hvaležnost nekaterim prejšnjim in sedanjim avtorjem?
Boli: Da, prav mnogim. Mislim, da na vsakega, ki postane pisatelj,
vpliva sleherna knjiga, ki jo je kdaj prej zavzeto prebiral, in vsaka, ki jo
bere, med svojimi prvimi ali zadnjimi poskusi. To pomeni, vsi avtorji,
od Karla Maya do Marcela Prousta, zelo različni in zelo nasprotni si. Vem
le, da sem kot pi-vo knjigo dobil v dar Hebla in da sem tiste zgodbe
zmeraj spet prebiral; zagotovo vem, da so vplivale name, tiste, kakor
še marsikaj drugega, od Dostojevskega čez Jacka Londona do Heming-
waya, od Camusa čez Greena do Faulkner j a in Thomasa Wolfa, pa spet
nazaj k Heblu, Stifter ju. Fontanu, Josephu Rothu.
Skušam se zamisliti v mladega slikarja, ki prvikrat pride v Louvre,
ali pa tudi v kak manjši muzej. Kakšen obupen poskus, da bi še iskal svoj
q.	499
izraz! In vendar se to za čudo zgodi! V Nemčiji je bilo, rekel bi, po letu
1945 posebno težko, ker ni bilo prave tradicije — se pravi, bile so kar tri:
emigrantska, potem literatura tako imenovane notranje emigracije, in kot
tretja tista, ki je bila po volji nekdanjim cenzorjem, predvsem torej tista,
ki so ji pravili »Blut-und-Boden Literatur«, ona, rekel bi, »neomajna vojna
literatura«. Z nobeno teh, posebno ne z zadnjo, nisi vedel kaj početi, no-
bena pa tudi ni bila toliko sodobna, da bi se ji človek moral upreti. No,
in potem nas je nenadoma preplavila tuja literatura v nepreglednih mno-
žinah, in to je bilo nekaj takega kot Louvre za mladega slikarja. Porajale
so se modne oblike, otroške bolezni, ki spadajo k eksperimentiranju. Vem.
tu in tam ugovarjajo, češ da moč in volja cenzorjev nista tako hudo škodo-
vali. Res je. Kljub cenzuri je bilo knjig še veliko. Bile so v javnih in
zasebnih knjižnicah. A knjige v resnici pravzaprav ni, če jo moraš že sam
poznati, da jo izbrskaš v knjižnici. Knjiga je šele tedaj, če jo kritika
omenja, če jo lahko dobiš v vsaki knjigami, če kakor koli lahko pride
komur koli v roke. Morda tudi je, kadar roma iz rok v roke, skrivaj,
kakor je to z marsičim. Ampak tedaj jo daš naprej v roke komu, ki ga
poznaš, in največkrat ne iz formalnih vzrökov, mladega avtorja pa zanima
formalno. Ce že govorimo o tradiciji in dolžnosti, temu se je pridružilo še
nekaj pomembnega: bilo nas je — tu moram za nekaj trenutkov uporabiti
patetični »nas« — zelo malo. Bili so to ljudje, ki so se rodili v letih med
prvo svetovno vojno, ljudje, ki so jih za kaj uporabili, ali pa so jih, če se
niso dali uporabiti, zaprli. To je prav priljubljen argument nekaterih kri-
tikov, ki s poniglavim prizvokom spet in spet ponavljajo, češ kako redko
je posejana literatura naših letnikov. A ta argument je, če ga natančneje
pogledamo, kratkomalo svinjski. Prosim svinje, naj mi oprostijo. Ce boste
kdaj pogledali v priročnik zveznega statističnega urada, koliko je v njem
naštetih oreživelih mojega letnika ali letnikov od 1914 do 1923, ne boste
našli besed, s katerimi bi označili te svinjsko neumne — še enkrat prosim
svinje odpuščanja — argumente, posebno še, če pomislite, da so bili prav
kritiki teh letnikov tisti, ki so takrat spodbujali k pokorščini, k izpolnje-
vanju dolžnosti, k žrtvovanju samega sebe in k temu, naj le bomo možati;
prav oni imajo kratko malo del ljudi, rojenih v teh letih, na vesti. To je
apokaliptična neumnost. Torej, bilo nas je malo, in s tem stvar nikakor
ni bila lažja. Slog se oblikuje tudi v medsebojnem trenju, tega trenja pa ni
bilo, in tudi tistega, čemur pravimo odziv, dolgo ni bilo.
Vpraševalec: Gospod Boli, vaši, če smem tako reči, srednji generaciji,
sledi zdaj mlajša generacija, ki piše in objavlja. Bi nam lahko kaj povedali
o svojem odnosu do mlajše nemške literature, pa tudi do.novega fran-
coskega romana?
Boli: Mislim, da tem mlajšim ne bo nič laže, kot je bilo nam. No, nekaj
jim je vendar lahko v pomoč: več jih je. Več trenja, več razlik med njimi.
Velikih razlik, kot jih vidim na primer med Grassom in Walserjem, med
Enzensberger jem in Rühmkorfom. Ze označba »mladi« po mojih mislih
zavaja v zmoto, saj človek ob tem nehote pomisli, kot da gre za povsem
enake ljudi. V resnici je literatura zmeraj pluralistična, kot vsaka umet-
nost. Ce pomislite, da so bili Kafka, Roth in Thomas Mann, torej trije
500
povsem različni avtorji, tako rekoč istih let. Vam bo jasno, da ne gre le za
eno samo možnost. To velja za vsako generacijo. Vsak si najde drug izhod,
vsakega čaka druga slepa ulica, drugačne posledice in drugačne stiske.
Ljudje so vedno tako v strahu — kajpada je to hlinjen strah — da bosta
radio in televizija te mlade pisce pokvarila. Televizija jih bo pokvarila,
govorijo, in postavljajo spet in spet nove in zmeraj napačne alternative,
prav kot da si neumno mislijo, da more dobra literatura nastajati samo
v nepospravljenih podstrešnih sobah, kjer je odtok v umivalniku zamašen
s kavno usedlino in kjer kar naprej trka sodni izterjevalec na vrata.
Zmota. V podstrešnih sobah ni bilo napisane nič manj slabe literature kot
v baročnih gradičih. Umetniška beseda ni odvisna od kraja, temveč samo
od svojega ustvarjalca. Za tega je potreben odpor, a mislim, da bodo mladi
že našli kaj, kar jim bo treba premagovati. Prva, normalna zapreka je
neuspeh. Ko tega ni več, pride druga ovira z nenavadnim imenom uspeh.
Vsi aparati, radio, televizija, časniki in založbe, se nagibljejo k temu, da bi
pridili mlade avtorje. Nekdo napiše dobro snemalno knjigo in je že pri-
siljen napisati pet slabih. Vprašanje je samo, ali se da prisiliti in pokvariti.
Marsikdo se da izpriditi zelo rad in za majhno odškodnino. O ljubem
kruhku za čudo govorijo zmerom samo tisti, ki pri tem mislijo pravzaprav
na kaviar. Kdor pa si mora resnično prizadevati za kruhek, temu bo veliko
odpuščeno. A bržčas prav tak zase ne bo terjal takega opravičila. To so
skušnje, ki si jih bodo morali mladi šele pridobiti. Tu je zaman vsak
nasvet, tu ni mogoče nikogar naučiti, kako naj ravna — izpostaviti se
moraš nevarnosti, če jo hočeš premagati.
Vpraševalec: V nekem članku ste ustvarili pojem »avtomatičen ro-
man«; bržčas pa niste toliko nameravali polemično švrkniti po nekaterih
avtorjih, kot po nekaterih tendencah v sodobni literaturi?
Boli: Bržčas imate v mislih »nouveau roman«?
Vpraševalec: Da.
Boli: No, da, zdi se mi, da je preveč teoretičnega razpravljanja o tej
vrsti romana. Kakor že obstoji dogma o angažiranosti, tako, se mi zdi,
nastaja zdaj dogma o neangažiranosti, ta pa stvari, ki jo imam jaz za
dobro, lahko samo škodi. Doslednost je dobra stvar, a če bi pri tem povsem
razosebljenem romanu šli do kraja, bi po mojih mislih to pomenilo konec
pisanja.
Vpraševalec: V istem članku ste pisali o pisateljevi odgovornosti. Ali
mislite — to je v zvezi z najinim vprašanjem o avtorjevi angažiranosti —
da mora biti danes izobraženec tudi politično angažiran?
Boll: To se mi zdi skoraj samo po sebi razumljivo, zlasti velja to za
pisatelja. Mislim, da je pisatelj, tako imenovani svobodni pisatelj, ena od
poslednjih pozicij, ki jih svoboda še ima. Kjer je v nevarnosti svoboda,
je v nevarnosti tudi beseda, in narobe. Ogroženost se zmeraj začne s tem,
da omejujejo jezik, potem pride na vrsto upodabljajoča umetnost. Po-
znamo razne stopnje aktualnosti, poseganja v kaj, angažiranosti. Za av-
torja je bržda najtežje vprašanje, kako ugotoviti, na kateri stopnji je.
Ni potrebno, da bi bila njegova aktualnost očitna, ni treba, da bi bila
kot tiskano navodilo za uporabo; ni vedno tako preprosto ugotoviti, koliko
501
je kak avtor aktualen. Da pa bi moral biti angažiran, se mi zdi samo po
sebi razumljivo. Angažiranost je zame prvi pogoj, tako rekoč ozadje, in
to, kar nanašam na to ozadje, je tisto, kar razumem z besedo umetnost.
Ne bi mogel povedati za katero stvar ali proti čemu sem angažiran — to
so stvari, ki jih skrivam v svojih romanih — bržda z majhnim uspehom.
Vem pa, da sem. Slikar, ki bi hotel biti dosleden v brezpredmetnem svetu,
bi se moral odreči tudi takim predmetom, kot so čopič, platno in barve
ter slikati v zrak, in prav tako bi moral dosleden pisatelj brezpredmetnega
utihniti ali pa objavljati kvečjemu še vejice, pike in pomišljaje. Razumem,
da kdo lahko naredi tak sklep glede na svet, v katerem nas države, cerkve
in ustanove vseh vrst dan za dnem izdajajo. Jaz tako dosleden ne morem
biti. ker verjamem, da je le še marsikaj, kar je mogoče in treba povedati,
in ker sem prepričan, da je jezik trajen. Jezik je zame hkrati nekaj ab-
straktnega in nekaj, kar povezuje.
Vpraševalec: Se smem dotakniti še nekega aktualnega vprašanja?
Pi-av zdaj živahno razpravljajo o tem, ali naj pisatelj, umetnik, zavzema
stališče do političnega dogajanja, recimo v obliki protestov, resolucij in
manifestov. Toda morda se njegova beseda, prepričljivost, njegove besede
in njegovega dela — saj to zmeraj tiči za njo, obrabi, če le prevečkrat
protestira? Ali — po drugi strani — ali ni pisatelj dolžan, da se pridruži
potrebnemu »J'accuse«?
Boll: Ne verjamem, da je to dolžan delati. Ne more vsak podpisovati
manifestov, in tu je tudi, mislim, predvsem vprašanje, za kakšne mani-
feste gre. Podpisi lahko tudi zbledijo. Na to vprašanje bi človek mogel od-
govoriti le, če bi vedel, koliko manifestov kdo ni podpisal, in ni moja
skrb, da bi vsakemu brskal po košu za papir. Res mislim, da naj se človek
za nekatere stvari angažira in jih podpiše. In tam, kjer se da videti, za
kaj gre, je to kratko malo tudi vprašanje vzajemnosti. Lahko tudi zmotne
vzajemnosti. To nič ne dé.
Vpraševalec: Ali mislite, da imajo v naši družbi, ki je tako organi-
zirana, individualni manifesti še kak učinek?
Boli: Mislim, da že. Učinka ni lahko preveriti. A če je nekaj čmo na
belem, vendarle eksistira. In človek skoraj res ne more jasno ugotoviti, ali
je manifest kaj zalegel ali nič. ..
Vpraševalec: Vas večkrat označujejo za katoliškega romanopisca. Ali
se vam zdi, da to povsem drži, ali se vam zdi, da je samo neka etiketa?
Boli: Kratko malo ne verjamem, da je sploh kje kak katoliški romano-
pisec. Prav žal mi je. Mislim, da sem romanopisec, ki je katoličan. Ta
formulacija ni zrasla na mojem zelniku, a doslej še nisem našel boljše.
Vpraševalec: Domala v vseh vaših zgodbah in romanih ima vaša ožja
domovina Porenje, in posebno še vaše rojstno mesto Köln, pomembno
vlogo.Poleg tega bi bilo pri vas ugotoviti še veliko navezanost na Irsko.
Je mar kakšna zveza med Kölnom in Dublinom, na primer?
Boli: Neposredno ne, bi rekel. Pač pa imajo mesta nekaj mednarod-
nega. Mislim, da so v vsakem velikem mestu, recimo takem, kot je Dublin,
ki je manjši od Kölna, okraji, v katerih bi se čutil doma. Jaz sem se rodil"
v kölnskem predmestju in predmestje je, rekel bi, element, ki ima v
502
mojih romanih dokajšnjo vlogo. Mislim, da je prozi potreben neki kraj in,
ne ustrašite se, da potrebuje tudi svoja tla. Za Kafko so bila ta tla Praga.
Zame so ta tla kajpada tole mesto, ki ga najbolje poznam, a ga redko —
mislim, da ga nisem še nikoli — navedem z imenom. V mojih romanih
bržčas ni težko odkriti Kölna, a vendar mislim, da sem ga skril vanje.
Gre samo za majhen del Kölna, z imenom pa sem navajal samo nekaj, kar
je zame veliko bolj pomembno kot Köln sam: Ren, ki ga kratko malo
nikoli nisem mogel skriti. Mislim, da človek s pravim imenom lahko ime-
nuje samo kraje, ki so zelo veliki ali prav majhni, tako veliki ali tako
majhni, da niso več resnični. Tako kot Pariz, Leningrad, Moskva, New
York ah London. Se zmeraj čakam na Tokio in Peking.
Vpraševalec: Gospod Bòli, dovolite nama za slovo še vprašanje: katero
vaših del, bodisi roman ali radijska igra, se vam zdi vaše najboljše delo,
in morda bi nama celo povedali, s katerim ste imeli, ko ste ga pisali,
največ bridkosti?
Böll: To je težko vprašanje. To se stalno spreminja, ne? Nekaj jih
imam posebno rad, takole po leto ali dve so moji ljubljenci, potem pa ne
več in pridejo druga na vrsto. Sicer mislim, da to nima nič opraviti z
objektivno kvaliteto vsakokratnega ljubljenca, a reči moram, da mi je ena
najljubših knjig moj prvi roman »Kje si bil, Adam?«
FRIEDRICH DÜRRENMATT
O Friedrichu Dürrenmattu mi ni treba veliko pripovedovati. Njegova
tragikomedija »Obisk stare gospe« je šla skoraj čez vse nemške odre in
je bila v Ameriki eden največjih uspehov na Broadwayu. Poprej pa mu
vsekakor ni bilo lahko; rodil se je 1. 1921 v kantonu Bern kot sin pro-
testantskega duhovnika in najprej je nameraval postati slikar ali uči-
telj. A potem ga je — po njegovih lastnih besedah — tako nenadoma
obsedlo, da bi pisal, da sploh ni več utegnil končati študija. Veliko je
napisal že pred »Obiskom stare gospe«, delom, ki povsod polni blagajne
gledališč, precej neuspehov je doživel, a tudi marsikaj takega, kar mu je
dalo spodbudo. Zgodilo se je nekaj paradoksnega: njegova dela, ki se
nekaj let prej niso prebila dlje, kot do problematične krstne uprizoritve,
so pozneje vsa po vrsti osvajala gledališke odre in dokazala svojo kva-
liteto. Ze od vsega začetka je pri njem čutil pravo obsedenost za gleda-
lišče, izredno nadarjenost za dramatsko-groteskni konflikt, inteligentno
obvladovanje gledališkega odra po obrtni plati, predvsem pa je čutiti
v njegovih delih zaradi ironije odtujeno tragiko, ki prehaja pogosto v
grozljivost. Semkaj spadajo njegova dela »Romulus Veliki«, »Zakon
gospoda Mississiipija«, »Nočni obisk«, »Angel je prišel v Babilon«,
»Frank V., opera privatne banke« in nejgovo zadnje odrsko delo »Fiziki«.
Poleg tega je napisal še več romanov, povesti, teoretičnih razprav o
gledališču, snemalnih knjig za film in vrsto radijskih iger; vse to mu
je prineslo in utrdilo sloves ne le plodovitega, temveč tudi vsestranskega
503
in zmeraj izzivalnega avtorja. Dürrenmatt živi s svojo družino v Neuchâ-
telu v romanski Svici. Tam si je, nekoliko ven iz mesta, na samotnem
pobočju kupil hišo. Njegova delovna soba je res prava pisateljska delav-
nica. Velikanska miza, čez in čez posuta z listi papirja in s knjigami,
ob stran še čisto nov električni pisalni stroj. Zadaj za le-tem kompas,
daljnogled, kronometer in stari fizikalni instrumenti, skoraj že majhen
observatorij, ki morda kaže na to, da ima avtor v sebi naravoznansko
nagnjenje. Po stolih, po tleh, povsod gramofonske plošče, največ s po-
snetki Kreislerja in Ojstraha. Vprašal sem ga, ali ima posebno rad vio-
linsko glasbo, pa je to zanikal. »Zdaj pišem dramo,« je rekel »imenuje
se ,Fiziki' in dogaja se v umobolnici, kjer je neki možak, ki se ima za
Einsteina in ki ves dan gosla. Tako moram ves čas poslušati violinsko
glasbo, da morem ujeti tako ozračje.« Kakor vse kaže — značilna dürren-
matovska situacija. —• Po premieri »Fizikov«, ob koncu februarja 1962
v ziiriškem gledališču, ki je pomenila bleščeč uspeh, je zapisal Brock-
Sulzer: »Dürrenmatt je zdaj na novi poti in je dosegel nov cilj. Prva
njegova klasična drama. Enotnost kraja, enotnost časa. malo nastopajočih,
skop jezik, gledališče v svoji najčistejši obliki — to je resnično dosegel.«
Morda je v tem velikem prostoru od vsega najlepši razgled: gledaš
čez bujna pobočja z nasadi dreves, čez tesno zgnetene rjasto-rdeče hiše
tja na črnikasto se bleščeče Neuchâtelsko jezero. V ozadju se belo in
plastično svetlika veriga vrhov Švicarskih Alp. Poletje je, tišina se zdi
tako globoka kot da je narava sama zadržala dih. Zmeraj spet, tudi med
snemanjem pogovora, nama pogled uhaja v sonca pijano, mamljivo po-
krajino, ki jo Dürrenmatt zelo ljubi, tako da je rekel, da bi brez nje
morda ne mogel več pisati.
Pogovor sva imela poleti 1961.
Bienek: Gospod Dürrenmatt, rad bi najin pogovor začel z vašim
delom, ki mu je bila usoda tako mačehovsko neprijazna, s »Frankom V.«.
Za »Obisk stare gospe« vam je kritika dala prav izredno priznanje, med-
tem ko ste s »Frankom V.« naleteli skoraj na enodušno odklonitev, po-
nekod prav na silovito. Kritiki so se zvečine postavili na stališče, da
resničnost ni taka, kot jo gledati Vi. V komentarju h knjižni izdaji tega
dela je o tem vaš stavek, ki se mi zdi zelo pomemben, tako rekoč jedrišče
vašega ustvarjanja. Tam je rečeno — navajam dobesedno —: »Ko bomo
opustili zahtevo, da se mora svet na odrskih deskah ujemati z resnič-
nostjo, bo s tem dosežena nova svoboda.« — Bi mi morda mogli to neko-
liko bolj razložiti?
Dürrenmatt: Smisel tega stavka — upam, da ga pravilno interpre-
tiram, človek največkrat prav samega sebe najbolj napačno razlaga —
smisel stavka je v tem, da se od sebe ne nadejam, da bi mogel in znal
v dramskem delu podati odsev resničnosti; za to se mi zdi resničnost
premogočna, preveč spotikljiva, prestrašna in preveč dvomljiva, predvsem
pa preveč nepregledna. V dramskih delih ne prikazujem resničnosti same
na sebi, temveč táko, da je za gledalca resničnost. Za občinstvo je namreč,
mislim, dramsko delo v nekem povsem naivnem smislu zmeraj resničnost,
504
za občinstvo so umori, pokopi, ljubezen, sleparija na odru nekaj resnič-
nega. Publika je zmeraj naivna. Tudi danes, še prav danes, hvala bogu.
Brez tega pogoja bi gledališča sploh ne moglo biti. Občinstvo sprejme delo
na odru kot svoje, nagonsko hoče tudi samo igrati, nagonsko sodeluje.
Samo zaradi njegovega sodelovanja je dramatikova svoboda legitimna,
namreč svoboda, ki mu daje pravico, da sme prikazovati fikcije, da sme
ustvarjati svoje svetove, samovoljne svetove. Dramatik mora to svobodo
izkoristiti. Ce si upa to odločno storiti, bo v gledalcu zmeraj našel oporo,
nikoli ne bo obvisel v zraku, saj gledališkega dela, naj bo še tako gro-
teskno, še tako oddaljeno od sleherne resničnosti — sploh ni mogoče
izločiti iz resničnosti, vsako gledališko delo zajema iz resničnosti, resnič-
nost ga navdihuje. Končni namen vsakega gledališkega dela je igra s
svetom. Gledahšče — o tem sem prepričan — ni resničnost, temveč igra z
resničnostjo, njena preobrazba v gledališču. Mislim, da resnice same na
sebi ni mogoče spoznati; spoznavati jo moremo samo skozi njene meta-
morfoze.
Bienek: Ob »Franku V.« nekateri mislijo na neke nečedne gospo-
darske manipulacije, pa tudi na možnosti v politiki. Nekoč ste sami ozna-
čili sestanek bančnih uslužbencev kot nekakšno »kremlsko sejo«. Rekli
ste, da se ni treba slepiti: v gospodarstvu ne gre nič manj kruto, kot je
šlo v bitki v Tevtoburškem gozdu. Mislite, da danes tragediji ni več treba
segati po snov v zgodovino, temveč v ekonomske razmere?
Dürrenmatt: Ko sem bil še deček, sem sicer vneto risal razne bitke
in domoljubne pretepe v kar največjih razsežnostih, da. za eno svojih
najbolj krvoločnih slik sem dobil celo svojo prvo nagrado, uro znamke
Zenit, darilo Pestalozzijevega koledarja — : no, od takrat pa se mi že
dolgo zdijo bitke na ekonomskem področju dosti bolj pomenibne in tudi
precej bolj krvave. Vsako gledališko delo ima svoje socialno ozadje; na-
paka mnogih dramatikov — tudi sodobnih dramatikov — je v tem, da
človeka preveč prikazujejo samo kot individuum, zunaj prostora, ali
kvečjemu v nekem konvencionalnem okviru. A človek je vendar zoon
politicon, in v politični staji, v kateri biva, mora bivati, v kateri ga bolje
ali slabše krmijo in kjer razvija svoje navade, je dolčen tudi sam. Antična
tragedija je na primer lahko še prikazovala človeško družbo in državo
s prispodobo družine; država je bila takrat še mestna država in pozneje
domovina, dežela naših očetov. Prav. A zdaj ne živimo več nujno v starem
veku. Torej smo si prisiljeni vzeti za prikaz svojega bivanja v državi
drugačno predlogo. Morda so banke, tvrdke, delniške družbe dosti boljši
temeljni modeli za sedanjo državo, ki ni več tebi nič meni nič domovina
in tudi ni več brezpogojno sladko umreti zanjo.
Bienek: Ali je »Frank V.,« gospod Dürrenmatt, za vas prispodoba, ali
kratko malo šegava bankirska opera, tako kot je nekoč Brecht napisal
svojo Beraško opero?
Dürrenmatt: »Frank V.« je morda res prispodoba. Mislečemu, raz-
mišljajočemu gledalcu vendar ne morem prepovedati, da ne bi potegnil
svojih vzporednic. Vendar nisem nameraval ustvariti prispodobe. To ni
moj primarni namen. Oder razlaga svet samo nenamerno — pač pa. na-
505
memo in s škodoželjnim veseljem, to mimo priznam, izkorišča kome-
dijantske možnosti, ki jim jih svet ponuja, vsak dan ponuja. Vsak dramski
pisec je dolžan biti zloben. Ni naša dolžnost, da bi bili pozitivni, dolžni
pa smo biti pošteni. V zvezi s Frankom V. : svet je prišel pač tako na
psa. da sem se, sam ne vem kako, znašel na majavi klopi med gangsterji.
Sicer pa še to: Vaš »šegav« mi ne ugaja. Humor je v nemški kulturi
nekaj drugovrstnega. Duh se tu izraža patetično, ali pa v čudni, poneum-
Ijeni šaljivosti, kakršno je najti samo tu in ki naj bi očitno bila esprit.
Komedijanstvo je sumljivo, se ne jemlje kot celostno, zares. Mene je
vsekakor mogoče razumeti samo, od tod, iz humorja, ki ga jemljemo zares.
V tem paradoksnem stavku je razlaga za mojo ljubezen do tragikomedije.
Izhajam iz komedijskega domisleka, da bi storil nekaj povsem nekome-
dijskega: da bi prikazal ljudi — to bi bila morda definicija za mojo umet-
nost. Zame je človek bitje, ki ga je mogoče prikazati samo s paradoksom,
s sredstvi komedije, kajti človek se ne izide kot račun, in kjer se človek
tako izide, je ta račun gotovo ponarejen. Drugače povedano: komedijski
prijem je moja dramaturška, skoraj bi rekel: moja znanstvena metoda,
s katero eksperimentiram z ljudmi, da potem marsikdaj dosežem rezultat,
ki me resda dostikrat samega osupne.
Bienek: Vaše ime zmeraj spet imenujejo skupaj z imenom Bertholda
Brechta. Prizadevajo si, da bi ugotovili pri vama skupne poteze. Kakšen
je sploh vaš odnos do Brechta?
Dürrenmatt: Jaz, gospod Bienek, se ne sklicujem na Brechta, pač pa
me hočejo narediti odvisnega od njega, v tem je razlika, tako kakor me
zmeraj tudi izigravajo proti Maxu Frischu, ali narobe. Nemški kritiki,
in zdaj tudi že francoski, si umišljajo, da nemški dramatik bere samo
Brechta, piše samo Brechta, in tako naprej. Zelo ga cenim, zelo pa cenim
tudi druge velike dramatike, vesel sem, da jih imamo, in kadar na primer
Frisch napiše novo delo. kakor ga je prav zdaj, se čisto športno spet
razvnamem; občutek, da se moraš z nekom pomiriti, je navsezadnje tudi
pri pisateljevanju poživljajoč, ne samo v športu.
Bienek: Rad bi Vas vprašal: kateri avtor, kateri dramatik vas je naj-
bolj prevzel?
Dürrenmatt: Zame je bil največje doživetje Aristófanes, dramatik,
ki ga lahko bereš samo z živo domišljijo, uprizoriti pa ga sploh ni več
mogoče. Sicer pa, da se povmem k Brechtu: ne morem si privoščiti, da bi
se ukvarjal z Brechtom — navsezadnje moram pisati, in kadar pišem, me
moti vsak drug pisatelj, tudi Aristófanes, tudi Shakespeare, vsi. Sicer pa
se čedalje manj ubadam z literaturo; rajši jo sam ustvarjam, sicer pa
literatura ne nastaja iz tega, da se človek ukvarja z literaturo, temveč
tako. da obvladuješ svet. Pisati pomeni z besedo obvladovati svet.
Bienek: »Franku V.« ste dali podnaslov »opera privatne banke^«. Zakaj
niste, kakor pri svoji uspeh »Stari gospe«, napisali: tragikomedija? In
kaj vas je zamikalo, da ste prav tu uporabili songe?
Dürrenmatt: Človek mora zmeraj spet poskušati s čim drugim, novim,
in songe sem imel, preden sem napisal igro. Zelo hitro so nastale, nekako
506
dvakrat v petih dneh s komponistom, tu pri meni, oboje hkrati ja nasta-
jalo, besedilo in glasba.
Bienek: Pravo dejanje igre ste torej zasnovali šele pozneje?
Dürrenmatt: Da . . . dejanje sem zasnoval s songi. To se pravi, da sem
si zamislil prizore, katerih vrhunec naj bi bili songi, potem sem napisal
besedilo songov, prizorov pa ne.
Bienek: Ali vam je bil pri tem bolj v mislih Brecht ali Ionesco?
Prosim, ne mislite, da je to vprašanje, s katerim vas hočem ujeti.
Dürrenmatt: Nobeden od njiju; mislil sem na Shakespeara.
Bienek: Zakaj ravno na Shakespeara?
Dürrenmatt: Razložil Vam bom. Za to, da bom napisal zgodovino
neke banke, sem se odločil 1. 1958 v Parizu, ko sem gledal Angleže, ki
so igrali »Titusa Andronica« v inscenaciji Petra Brooka — ta je pozneje
v Londonu in v New Yorku režiral tudi »Staro gospo«. »Titus Andronicus«
je strašna igra po takratni dramaturški modi, Shakespearovo mladostno
delo, če se ne motim, celo njegov prvenec. Pri tem me je začelo zanimati,
kako bi se dale možnosti elizabetinskega gldališča prenesti na današnji
oder, to se pravi, kakor takrat zasnovati dramatsko delo, katere namen
je nanizati osnovne konflikte po vrsti kakor na verigo: otroke naščuvati
proti staršem, prikazati ljubimca, ki mora umoriti svojo ljubico, in tako
naprej. Sami osnovni dramatski prizori »in nuce«, skoraj v primitivni
obliki. Zato je »Frank V.« posnet po kraljevski drami — pokazati sem
hotel družbo podobno, kot jo je Shakespeare, toda današnjo družbo, zato
sem tudi moral vzeti drug kolektiv, ne takega iz monarhije — to je po-
membno. Saj nisem prikazal navadne banke, temveč, banko s slabim vod-
stvom, zgodbo slabega bankirja, ki mu sledi zmožen sin.
»Frank V.« je v dramatiki poskus posebne vrste. Misel, da bi uporabil
songe, me je obšla ob enem prvotnih prizorov v tem delu, ne vem, ali se
spominjate: v odmoru med delom si malopridneži pripovedujejo zgodbice
o sposobnih ljudeh, tako kakor si spodobni Ijedje včasih med odmori
pripovedujejo zgodbice o malopridnežih... To pa je mogoče izraziti samo
z glasbo. Songi tega dela ne posplošujejo, kakor tisti v »Beraški operi«,
temveč delajo, da je znosno. Znosno v tej igri, v »Franku V.«, pa je zla-
gano, je izgovor, je posebno poetično ozračje, v katero je delo potopljeno.-
V »Franku« ljudje pojo, ko lažejo — v »Beraški operi«, ko govorijo
resnico.
Bienek: To spominja na stavek, ki ga je nekoč izrekel Verdi: »Kadar
postane čustvo sentimentalno ali zlagano, ga moraš preliti v glasbo.«
Dürrenmatt: Za ta stavek nisem vedel, je pa zelo dobro pogodil.
Bienek: Povrniva se k »Franku V.« Ali nimate ob njem občutka, da
so vas, odkrito rečeno, nekoliko narobe razumeli?
Dürrenmatt: Nimam tega občutka. Pravzaprav bi rekel, da tega gleda-
liškega dela še nikjer niso uresničili. Dolgo bo še moralo jadrati pod
napačno zastavo nekakšne Beraške opere; to je njegova usoda. V kratkem
ga bodo uprizorili v Angliji — radoveden sem, kako bo tam.
Bienek: Ali bi lahko bila kriva napačna interpretacija — v Nemčiji?
507
Dürrenmatt: Ne verjamem. Z interpretacijo, ki sem jo videl v Nem-
čiji, sem bil v splošnem zadovoljen.
Bienek: Povedal Vam bom, da sem po predstavi v Frankfurtu govoril
z režiserjem Harryjem Buckwitzem. Takrat sem mu omenil, da bi morali
delo predvajati kot nekakšen lopovski spektakel, brez zastorov in od-
morov. Morali bi pred gledalcem zavrteti parodističen vrtiljak, da bi se
mu vrtelo v glavi. Buckwitz mi je na to rekel: a prav tega Dürrenmatt
noče, zanj je to socialni protest. Ali je torej »Frank V.«, če sem prav
razumel, morda kritika kapitalistične družbe?
Dürrenmatt: Ne prikazujem kapitalistične družbe, temveč sistem,
ki temelji na nasilju. Tudi nekapitalistični nasilni sistemi utegnejo tako
ravnati. »Frank V.-« je fingirán model. Ce človek začne analizirati kolektiv,
ki se mu predstavi z odra, z vsemi njegovimi posebnimi lastnostmi in
zakoni, se mu vsilijo — glede na svet — razna vprašanja, kakor tole: ali
je mogoča gangsterska demokracija? To vprašanje, če ga resno preteh-
tamo, je nadvse pomembno. Sicer gre v tem delu pravzaprav za svobodo,
ne za pravičnost, kot v »Stari gospe«. A kaj, ko s svobodo še prav posebej
na Zahodu, ne samo na Vzhodu, ne moreš kaj početi, ko predvsem ne
smeš o njej razpravljati, nočejo o njej razpravljati, zakaj svobodo so spre-
menili v vrednoto, vzvišeno nad vsako kritiko, in človek naj se je sploh
več ne dotika.
Bienek; Saj se smem vrniti k Brechtu, Zanj je bil oder družbeno-
kritično delovanje. Ionesco, nedvomen antibrechtovec, je nekoč rekel ; oder
bi moral zapustiti realnost in demonstrirati svojo resničnost. Zakaj bi
moralo biti gledališče vedno kot pri Brechtu, socialno? — ali ne bi moglo
biti tudi fantastično ali celo Surrealno, brez slehernega namena in morale?
Saj Ionesco zavrača vse, kar kaže didaktičnost.
Dürrenmatt; Nekoč, ko so hoteli v moskovskem Satiričnem gledališču
igrati »Staro gospo«, mi je režiser pisal, da je moja satira naredila nanj
globok vtis, vendar ne razume, kako morem verjeti, da so vsi ljudje kup-
Ijivi. Odpisal sem mu. da jaz ne razumem, kako je mogel iz »Stare gospe«
razbrati kaj takega: če je »Obisk stare gospe« satira, je tudi tisto, kar
izpoveduje, satirično, in tisto se potem ne more glasiti: Vsi ljudje so na-
prodaj in jih je mogoče kupiti, temveč: Pazite, da tudi vi tu spodaj ne
postanete kdaj taki. kakršni smo postali mi, ki smo tu zgoraj na odru! —
Potem v Moskvi dela niso uprizorili.
Bienek: Temu se ne čudim.
Dürrenmatt: Z lonescovim mnenjem, da naj gledališče ne zasleduje
didatktičnih ciljev, da jih ne sme zasledovati, se strinjam, vendar pa
mislim, da ta njegov stavek velja samo za pisatelje, ne za občinstvo.
Jaz bi-kot pisatelj sploh ne mogel pisati, če bi bil prisiljen, postaviti se
na stališče, kot da je moja naloga soUti pamet svetu; že sama beseda
pesnik me spravi v jezo. besede poslanstvo sploh slišati ne morem. Naj-
hujše. kar si morem zamisliti, bi bilo, če bi nekega dne v kakem izlož-
benem oknu zagledal razstavljeno knjigo: Dürrenmatt tolažnik.
A ker je občinstvo samo na sebi, po svoji določenosti, naivno, si tudi
v tem ne zna pomagati: išče pomoči, mučijo ga vprašanja njegovega časa,
508
strah ga je, išče odgovore — to je razumljivo. Občinstvo pravzaprav po-
stavlja zvezo med gledališčem in resničnostjo, nahaja svoj svet v našem,
naj to hočemo ali ne. Vse moralno, didaktično mora biti v dramatiki ne-
namerno; samo tistemu lahko odgovorim na vprašanja, ki si sam najde
odgovor, samo tistega lahko potolažim, ki je sam pogumen: to je tista
grozovita omejenost umetnosti. Umetnost sama na sebi je brez moči, to ni
tolažba, ni religija, to je samo znamenje, da tu in tam nekdo sredi vse-
splošnega obupa ni obupal. Kaj več kot to znamenje ne morem dati. Pi-
satelj more opravljati svojo moralno nalogo, uporabil bom to besedo,
edino če je anarhist. Napadati mora, ne sme pa biti angažiran. Njegov
edini prostor je med dvema stoloma.
Bienek: Dramsko delo «-Obisk stare gospe« je vaše najboljše dramsko
delo. s katerim ste imeli največ uspeha, je po vojni sploh najbolj uspelo
delo kakega nemško pišočega avtorja. Ali se vam še vedno zdi, da je
uspeh, recimo, učinkovitost igre večidel odvisna od fabule?
Dürrenmatt: Prepričan sem o tem.
Bienek: In mislite, da je klavrnega stanja ravno v nemški dramatiki
krivo to. da se mladi avtorji, ki menijo, da morajo iskati izvirno formo,
čedalje manj menijo za tèmo?
Dürrenmatt: O tem sem morda nekoliko prepričan.
Bienek: Gospod Dürrenmatt, rad bi vedel, kako ste na primer prišli
do ideje za »Staro gospo«?
Dürrenmatt: Najprej mi je prišel na misel osnutek za story, za zgodbo.
Poskusil sem napisati novelo. Naslov: Lunin mrk. Dogaja se v gorski
vasi, neki izseljenec se je vmil iz Amerike in zdaj se hoče maščevati
nekdanjemu tekmecu. To je bila prva faza. Nato druga: iz izseljenca je
postala ženska: multimilijarderka Claire Zachanassian. Iz gorske vasi:
Güllen. Tukaj lahko nadrobneje* razložim, kako je igra nastajala. Drama-
turško sem se najprej srečal s problemom: kako prikazati na odru malo
mesto? Tisti čas sem se večkrat vozil iz Neuenburga, kjer stanujem, v
Bem. Brzovlak se je vsakokrat ustavil na eni ali dveh majhnih postajah.
Zraven teh malih postaj, teh postajnih poslopij, je majhno javno stranišče.
To je torej značilna podoba majhne postaje, ki jo je mogoče prav s pridom
uporabiti na odru. Postaja pa je tisto, kar najprej zagledaš, ko prideš v
nek kraj, prisiljen si najprej priti tja. Gledalec tako rekoč s postajo pride
v Güllenu. — Nato je bilo treba razvozlati še dramaturški problem: kako
bom prikazal revščino? Zgolj to, če bi na primer pustil hoditi po odru
razcapane ljudi, bi ne bilo zadosti, ves kraj mora biti obubožan. In tako
mi je prišlo na misel, da nisem več pustil, da bi se brzovlaki ustavljali
tam; nekoč so se, da. a zdaj se ne več. Kraj je torej propadel. Nato se je
pokazalo-vprašanje: kako naj zdaj milijarderka pride tja? Kar z navadnim
potniškim vlakom? Lahko bi jo bil kajpada spravil tja s posebnim vlakom,
je pa seveda precej bolj elegantno, če potegne za zasilno zavorov. Mili-
jarderke si to vendar lahko privoščijo! Toda ko je milijarderka že pri-
potovala z vlakom: zakaj pravzaprav z vlakom? Kako da se ni pripeljala
z avtom? In v tej zadregi — ko sem vsekakor hotel imeti železniško
postajo kot odrski milje — mi je šinilo v glavo, da je milijarderka pripo-
509
tovala z vlakom zato, ker se je nekoč ponesrečila z avtom, ker ima na-
mesto ene noge protezo in ne more več voziti avta. Tako nastajajo, kakor
vidite ob tem primeru, iz potreb gledališča, iz realnih potreb odra, ele-
menti igre, ki so le na videz samo domisleki.
Bienek: Domislek torej še ni gledališki; šele v hipu, ko ga prestavite
v gledališki svet, nujno dobi dramatska merila ...
Dürrenmatt: — in nato poseže v samo delo, ga preoblikuje, spreminja
osebe, postavlja druge.
Bienek: To je potemtakem nekaj, kar je značilno za dramatikovo
ravnanje. Romanopisec bi se gotovo domislil drugih, bolj epičnih oblik.
Dürrenmatt: Ze mogoče, da.
Bienek: Kako dolgo pravzaprav pišete eno dramsko delo?
Dürrenmatt: Vse skupaj ... približno leto dni.
Bienek: In kdaj pišete najlaže, zjutraj ali ponoči?
Dürrenmatt: Ponajveč pišem dopoldne od desetih do dvanajstih in
popoldne, nekako od dveh do petih v pisarni, v prijazni.
Bienek: To je razdeljeno kot pisarniške ure v uradih ali kot delovni
čas kakšnega obrtnika.
Dürrenmatt: Mislim, da sem delavec, obrtnik. Ali pišem ali ne, to pri
meni ni odvisno od razpoloženja. Biti moram doma, če hočem delati. Prav-
zaprav lahko delam samo v svoji delovni sobi.
Bienek: Kako se počutite kot pisatelj?
Dürrenmatt: Temu sem se privadil.
Bienek: Bi vam ne bilo bolj pri srcu, ko bi bili postali slikar? Saj
najprej ste to hoteli.
Dürrenmatt: Tega si ne morem privoščiti. Pisateljevanje jemljem
strogo kot poklic, svoj poklic. Veliko sem moral pisati, ker sem moral
služiti denar, da sme preživljal sebe in družino: kriminalne romane, ra-
dijske igre. Nikoli nisem obžaloval, pa tudi nikoli, tajil, da sem te reči
napisal zaradi zaslužka.
Bienek: Ali vas ne mika, da bi kdaj napisali pravo tragedijo?
Dürrenmatt: Mislim, da mi za tragedijo manjka pravih zmožnosti.
Bienek: Kakšno delo imate v načrtu za bližnjo prihodnost?
Dürrenmatt : Prav zdaj ne delam načrtov — pišem. Pišem novo odrsko
delo, komedijo, v kateri bo, to je pri meni nekaj novega, enotnost pro-
stora, časa in dejanja. Delo se bo imenovalo »Fiziki«. Pišem pa tudi roman.
Bienek: In zdaj nekoliko problematično vprašanje, gospod Dürren-
matt: ali mislite, da pisatelj more svet spremeniti, vsaj vplivati nanj, ga
vsaj vznemirjati — saj to bi bilo že precej?
Dürrenmatt: V najboljšem primeru ga more vznemiriti, prav redko-
kdaj vplivati nanj — spremeniti nikoli.
Bienek: V vašem sestavku »Problemi gledališča« sem naletel na pre-
tresljiv, a najbrž bridko resničen stavek; tam pravite: »Umetnost sega
samo še do žrtev, če sploh še seže do človeka. Mogočnikov ne doseže več.«
Kaj mislite s tem? Ali je to resignacija, obup, ali preprosto objektivna
ugotovitev?
Dürrenmatt: Objektivna ugotovitev, pa tudi izhodišče za delo.
510
Bienek: Gospod Dürrenmatt, že pred leti ste delali za film. Takrat
ste napisali snemalno knjigo za krimanalni film. Zdaj je Kurt Hoffmann
posnel vaš »Zakon gospoda Misisipija«. Kot je bilo slišati, ste tudi sami
sodelovali pri snemanju. Bi nam lahko kaj povedali o svojem delu pri
fihnu?
Dürrenmatt: To je bil prav razgiban čas. Napisal sem snemalno
knjigo in Kurt Hoffmann je prenesel na filmski trak vse, kar sem napisal.
To se pa redko zgodi. Ce torej film ne bo dober, sem sam kriv, meni
se zdi dober, a ker nikoli ne hodim v kino, pravzaprav ne vem, kaj sem
skuhal, ali kaj je Kurt Hoffmann naredil skupaj z menoj. Obdeloval sem
samega sebe, to me je kratkočasilo. Film ima drugo ozadje kot ga ima
igra, iz morda malce bolj religiozne komedije je nastala politična farsa.
Tega nimam za izdajstvo, marveč za nujnost, v to te prisili film kot medij.
V takih stvareh naj bi sploh ne bili okorni: že Bach je neko arijo naslade
predelal v eno svojih najlepših religioznih arij. Kadar si v umetnosti
nekaj iznašel, se temu zmeraj pridruži veselje do variiranja. V filmu
»Misisipi« sem variiral lastno temo. Sicer pa sem se opiral na obdelavo
nekega dela, ki je za zdaj še samo v francoščini in je prav takO' moje;
napisal sem to stvar nekoč v Parizu z Georgeom Vidalom in z režiserjem
za Théâtre La Bruyère.
Bienek: Torej ste, kot vidim, zmeraj pripravljeni kaj predelati, če se
izkaže, da je potrebno. Pa saj ste tudi svoja dramska dela velikokrat
predelovali. Imamo pa tudi avtorje, saj vemo, ki se energično bojujejo za
vsak svoj stavek. O Brechtu vem, da je zelo širokosrčno — in ne morda
zmeraj samo iz političnih razlogov — spreminjal in krajšal. Zanj je bilo
dramsko delo pač delo, ki ni nikoli dokončno napisano. Ali je tudi z vami
podobno?
Dürrenmatt : Dramsko delo sploh nikoli ne more biti dokončano. Vsa-
kokrat, ko se spet ukvarjaš z njim, se boš domislil česa novega. To je
povsem naravno. A to, da se moraš kar naprej ukvarjati, je odvisno tudi
od organizacije gledališča. Mi nimamo možnosti eksperimentiranja, kot
delajo to Američani, ki najprej dramsko delo po več mesecev kažejo
gledalcem na deželi in ga pri tem še in še spreminjajo, potem šele pride
na Broadway. Premalo časa imamo za vaje. Pri nas trajajo vaje štiri tedne.
Napak ni mogoče popraviti, ker za popravke preprosto zmanjka časa.
Kvečjemu lahko ugotoviš, kaj je narobe, in to največkrat na premieri.
Marsikdaj je tako, da je to in ono mogoče rešiti samo še na odru, ne več
na pisalni mizi. Vendar mora tudi slikar spet in sp>et stopiti nekaj korakov
proč od svoje slike, imeti mora možnost, da si jo ogleda iz neke oddalje-
nosti — za dramatika pa je nekaj takega uprizoritev na odiu. Sicer pa so
tudi klasiki še in še predelovali svoja dela; pomislite samo na razne verzije
»Goetza« in »Razbojnikov«. Zakaj torej ne bi tega delal tudi jaz, ki sem
prav tako klasik — samo da razen mene tega ni še nihče odkril.
Bienek: Gospod Dürrenmatt, ravnokar ste omenili ameriško gleda-
lišče. Saj vi ste z »Obiskom stare gospe« v eni sami noči osvojili Broad-
way, da, vso Ameriko. Vaše delo je bilo vrhunski usp)eh sezone 1957/58.
Mislite, da bedo v Ameriki uprizorili tudi »Franka V.« in »Fizike«?
511
Dürrenmatt: To nameravajo. Človek pa nikoli ne ve, koliko časa se
taka stvar utegne vleči. Da, to nameravajo.
Bienek: Kakšne izkušnje imate s svojimi igrami, ki so jih uprizorili
v tujini — brez moskovske zgodbe?
Dürrendatt: No — različne. Nekatere igre se zdijo za nekatere dežele
primernejše kot druge. Na primer »Romulus Veliki« je imel v Rimu prav-
zaprav večji uspeh kot »Stara gospa«; ali pa: v Franciji sem videl čudo-
vito uprizorjenega »Romulusa«, v Nemčiji ga zmerom znova zametujejo
kot samo burko. S tem je pač tako: razne dežele reagirajo različno. Treba
je tudi še povedati, da uspehi, kakor na primer v Ameriki, mnogokrat
izvirajo — iz nesporazuma. Vsako delo v vsaki deželi po svoje narobe
razumejo in si ga narobe razlagajo — a to je nekaj legitimnega in se mi
nikakor ne zdi tragično.
Bienek: Gospod Dürrenmatt, zdaj me pa še zanima vaš odnos do kri-
tike. V sklepni besedi k »Franku V.« je neki vaš izzivalen stavek, ki se
glasi: »Načelno ne pišem za bedake«. To je med kritiki izzvalo nekaj ne-
jevolje, morda se je marsikateri čutil prizadet. Ali ste mnenja, da kritika
avtorju lahko koristi?
Dürrenmatt: Morda. Čudeži se lahko zmeraj godijo. Kritiki zahtevajo
od nas, dramatikov, dobra dela, zato tudi mi — mislim, da upravičeno —
zahtevamo od njih dobro kritiko. Bistvo dobre kritike je v tem, da daje,
more dati ne samo nekega mnenja, temveč utemeljeno sodbo. A večina
kritikov hudo greši s tem, da ne preigrava ponovno partije, ki jo ocenjuje,
da ne premišlja o njej, temveč presoja le po občutku, po okusu. Jaz o sebi
še malo nisem prepričan, da sem dober pisatelj. Kritik pa po vsej pravici
ne bi mogel biti kritik, če si ne bi umišljal, da je dober kritik. Vsak kritik
je prepričan, da je brez napak, saj zato je najbrž tudi postal kritik.
Bienek: Vi ste bili tudi nekaj časa kritik ...
Dürrenmatt: Saj, govorim tudi iz svoje izkušnje.
Bienek: Nekdaj vas je kritika hudo obdelovala. A če vas človek takole
pogleda, ne bi rekel, da vam je to posebno škodilo. No, po »Stari gospe«
na primer, po premieri v Zürichu, je bila kritika v splošnem kar ugodna,
čeprav se še ni do kraja izrekla, včasih pa je kazala tudi dvom ali je bila
celo negativna. A ko je Vaše delo začelo svoj zmagoslavni pohod v svet,
ko je imelo uspeh, je kritika postajala zmeraj bolj ugodna, vznesena, na-
vdušena.
Dürrenmatt: Ugotoviti, da je neko delo, ki je že doživelo uspeh, dobro,
pa res ni umetnost!
Bienek: Mislite, da uspeh potem sugestivno vpliva tudi na kritike?
Dürrenmatt: Mislim, da.
Bienek : Za konec, gospod Dürrenmatt, mi dovolite, še osebno, fiktivno
vprašanje: če bi lahko vi podelili Nobelovo nagrado, komu bi jo dali?
Dürrenmatt: Sem za to, da bi jo vsakokrat podelili kakemu pesniku
ali esejistu. Ti od vseh pisateljev najmanj zaslužijo, torej so najbolj
potrebni nagrad.
Prevedla Mimi Malenšek
512
kaj je metafizika?
Martin Heidegger
(Nadaljevanje in konec)
Uvod
Pot nazaj v temelj metafizike
Descartes piše Picotu, ki je prevedel Principia Philosophiae v fran-
coščino: Ainsi toute la philosophie est comme un arbre, dont les racines
sont la Métaphysique, le cronc est la Physique, et les tranches qui sortent
de ce tronc sont toutes les autres sciences ... (Opp. ed. Ad. et Ta IX, 14).'*
Ostajajoč pri tej podobi, vprašamo: V kakšnih tleh so zakoreninjene
korenine tega drevesa? Iz katerih tal dmobivajo korenine in po njih vse
drevo hranjljive sokove in moči? Kateri element, skrit v teh tleh, pre-
žema noseče in hraneče korenine drevesa? V čem temelji in se giblje
mtafizika? Kaj je metafizika, gledana iz njenega temelja? Kaj pravzaprav
sploh je metafizika?
Metafizika misli bivajoče kot bivajoče. Povsod, kjer vprašamo, kaj je
bivajoče, je pred očmi bivajoče kot tako. Metafizično predstavlanje [Vor-
stellen] dolguje ta vid luči biti. Ta luč, tj. tisto, kar takšno mišljenje skusi
kot luč, sama temu mišljenju ni več pred očmi; zakaj bivajoče predstavlja
zmeraj in zgolj glede na bivajoče. Iz tega vidika metafizično mišljenje
resda vprašuje po bivajočem viru in započetniku [Urheber] te luči. Le-ta
velja kot dovolj pojasnjena s tem, da zagotavlja vsakemu pogledu [Hin-
sicht] na bivajoče prozornost [Durchsicht] bivajočega.
Najsi se bivajoče razlaga kakor koli, bodisi kot duh po spiritualistično
ali kot snov in sila po materialistično ali kot nastajanje in življenje ali kot
predstava ali kot volja ali kot substanca ali kot subjekt ali kot energeia
ali kot večno vračanje enakega, vsakokrat se kaže bivajoče kot bivajoče
v luči biti. Vsepovsod se je, če metafizika predstavlja bivajoče, razsvetlila
bit. Bit se je pokazala v neki neskritosti (Alétheia). Prikrito pa ostaja, ali
prinese in kako prinese bit takšno neskritost s seboj, ali se in kako se celo
bit sama postavi v metafiziki in kot metafizika. V svojem razkriva jočem
bistvu, tj. v svoji resnici, bit ni mišljena. Pa vendar govori metafizika
" Vsa filozofija je kot drevo, njegove korenine so metafizika, deblo fizika,
veje, ki rastejo iz debla, pa so vse znanosti. . .
10 Problemi
513
v svojih odgovorih na vprašanje po bivajočem kot takem iz neupoštevane
razodetosti biti. Zaradi tega lahko resnica biti pomeni tista tla [Grund],
v katera je metafizika vraščena kot korenina drevesa filozofije, iz katerega
se hrani.
Ker povprašuje metafizika po bivajočem kot bivajočem, ostaja pri
bivajočem in se ne obrača k biti kot biti. Kot korenina drevesa pošilja
vse sokove in moči v deblo in veje. Korenina se razveji v tem temelju in
tleh, da bi moglo drevo rasti v prid vzkliti iz temelja ter ga tako zapustiti.
Drevo filozofije raste iz koreninskih tal metafizike. Tla so sicer element,
v katerem biva korenina drevesa, toda rast drevesa ne more teh tal nikoli
tako vzeti vase, da bi tla izginila v drevesu kot nekaj drevesnega. Na-
sprotno, korenine se prav do najdrobnejših koreninic izgubljajo v tleh.
Tla so tla za korenino; v njih se korenina izgublja v prid drevesu. Kore-
nina spada k drevesu tudi še tedaj, ko se po svoje izroča elementu tal.
Korenina porablja svoj element in sámo sebe za drevo. Kot korenina se
ne obrača k tlom, vsaj ne na tak način, kot da bi bilo njeno bistvo v tem,
da bi rasla samó temu elementu nasproti in se v njem razširjala. Najbrž
torej tudi element ni element, ne da bi ga prepredala korenina.
Ker metafizika vedno predstavlja bivajoče le kot bivajoče, ne misli na
bit sámo. Filozofija se ne zbira na svojem temelju. Nenehno ga zapušča,
in sicer z metafiziko. Seveda pa se mu tudi nikoh ne izmakne. Ce se
neko mišljenje odpravi na pot, da bi izkusilo temelj metafizike, kolikor
skuša to mišljenje misliti na resnico biti same, namesto da bi le predstav-
ljalo bivajoče kot bivajoče, je to mišljenje na določn način zapustilo
metafiziko. Ce gledamo še iz metafizike, se to mišljenje vrača v temelj
metafizike. Vendar je to, kar se tako še kaže kot temelj, verjetno nekaj
drugega, še neizrečenega, če ga izkusimo iz njega samega v skladu s tem
je tudi bistvo metafizike nekaj drugega kot metafizika.
Mišljenje, ki misli resnico biti, se sicer ne zadovoljuje več z meta-
fiziko: vendar tudi ne misli proti metafiziki. Slikovito povedano, ne bo
izruvalo korenine filozofije. Okopava in obdeluje ji tla. Metafizika ostaja
tisto prvo filozofije. Tistega, kar je prvo za mišljenje, pa ne doseže. Meta-
fizika je premagana [überwunden] v mišljenju resnice biti. Zahteva
metafizike, da bi oskrbovala noseče razmerje do »biti« in odločilno oprede-
ljevala vsak odnos do bivajočega, zgubi veljavo. Vendar to »premaganje
metafizike« ne odstrani metafizike. Dokler človek ostaja animal rationale,
je animal metaphysicum. Dokler se človek razume kot umno bitje, sodi
metafizika po Kantovi besedi k naravi človeka. Mišljenje bi pač moglo,
če bi se mu posrečilo priti nazaj v temelj metafizike, sopovzročiti [mitver-
anlassen], 'da bi se predrugačilo bistvo cWeka, s tem predrugačenjem pa
bi se preobrazila tudi metafizika.
Ce torej pri razvijanju vprašanja po resnici biti govorimo o prema-
ganju [Überwindung] metafizike, tedaj to pomeni: spominjanje [An-
denken]^^ biti same. Takšno spominjanje sega prek dosedanjega ne-miš-
Beseda "^Andenken« pomeni prvotno denken an (etwas) — misliti na
(kaj). Kot mišljenje na... je spominjanje. V tem tekstu ima beseda spo-
minjanje povsod oba pomena.
514
ljenja [Nichtdenken] v temelj korenine filozofije. Mišljenje, ki smo ga
poskusili v razpravi »Bit in čas« (1927), se odpravlja na pot, da bi pri-
pravilo tako razumljeno premaganje metafizike. Tisto, kar takšno miš-
ljenje spravlja na to pot, pa je le tisto sámo, kar je kot mišljenju name-
njeno treba misliti [das Zu-denkende]'^. Da se bit sama in kako se bit
sama tukaj tiče mišljenja, to nikoli ni najprej in nikoli ni zgolj odvisno
od mišljenja. To, da zadeva in kako zadeva bit sama mišljenje, to doume
mišlejnje, vtem ko iz biti izvira, da bi biti kot taki odgovarjalo.'®
Zakaj pa je potem takšno premagovanje metafizike potrebno? Ali naj
se tista disciplina filozofije, ki je bila doslej korenina, tako podzida in
nadomesti z neko drugo izvimejšo? Ali gre za spremembo filozofskega
učnega sistema? Ne. Mar naj s to potjo nazaj v temelj metafizike odkri-
jemo neko doslej neupoštevano [spregledano] postavko filozofije in filo-
zofiji očitamo, da še ne stoji na svojem neomajnem temelju in zato še ne
more biti absolutna znanost? Ne.
Nekaj drugega je na prevesici s prihodom ali izostankom resnice biti:
ne ustroj filozofije, ne le filozofija sama, temveč bližina in oddaljenost
Tistega, iz česar sprejema filozofija kot predstavljajoče mišljenje bivajo-
čega kot takega svoje bistvo in nujnost. Odločiti je treba o tem, ali lahko
bit sama iz svoje resnice pokaže [ereignen] svoje razmerje [Bezug] do
bistva človeka, ali pa bo metafizika v svojem odvračanju od svojega te-
melja še naprej preprečevala, da bi to razmerje biti do človeka iz bistva
tega razmerja samega zasijalo v nekem sijanju, ki bi porajal človeka kot
biti pripadajočega in bit slušaj očega.
Metafizika je v svojih odgovorih na svoje vprašanje po bivajočem kot
takem že pred tem predstavljala bit. Metafizika izreka bit nujno in zato
nenehno. Toda sami biti metafizika ne pusti spregovoriti, ker ne more pre-
misliti biti v njeni resnici in resnice ne kot neskritosti in neskritosti ne v
njenem bistvu. Bistvo resnice se kaže metafiziki vedno le v že sporazumni
obliki resnice spoznanja in izrekanja tega spoznanja. Neskritost pa bi lahko
bila prvotnejša kot resnica v smislu Veritas. Alétheia bi lahko bila tista
beseda, ki daje še ne skušen namig v nemišljeno bistvo esse [biti]. Ce bi
bilo tako, potem predstavljajoče metafizično mišljenje tega bistva resnice
seveda nikoli ne bi moglo doseči, pa čeprav bi se še tako vneto historično
trudilo s predsokratsko filozofijo; ne gre namreč za kakršnokoli renesanso
predsokratskega mišljenja, taka namera bi bila puhla in nesmiselna, mar-
več gre za pozornost na prihod tistega še neizrečenega 'bistva nesikritosti,
kot katera se je oznanila bit. Toda metafiziki ostaja v njeni zgodovini od
Anaksimandra do Nietzscheja resnica biti skrita. Zakaj metafizika ne mish
nanjo? Ali je opuščanje takšnega spominjanja [Andenkens] odvisno samo
od načina metafizičnega mišljenja? Ali spada k usodi bistva metafizike,
da se je izmika lastni temelj, ker v vznikanju neskritosti vsepovsod manjka
Za besedo »das Zu-denkende-" ni ustrezne slovenske besede, ki bi zajela
oba njena pomena: 1. tisto, kar je mišljenju namenjeno, in 2. tisto, kar je
treba misliti.
Glej pripombe k tekstu »Kaj je to — filozofija?« v 29. številki Problemov.
1(1.	515
tisto, kar v nji bistvuje [das Wesende], namreč skritost, in sicer v prid
Neskritemu, ki se kaže kot bivajoče?
Toda metafizika izreka bit nenehno in v najrazličnejših različicah.
Sama zbuja in utrjuje videz, kakor da se z njo zastavlja vprašanje in daje
odgovor na vprašanje ркз biti.. Vendar metafizika nikjer ne odgovarja
na vprašanje po resnici biti, ker tega vprašanja nikoli ne vpraša. Ne vpraša
ga zato, ker misli bit le, ko predstavlja bivajoče kot bivajoče. Metafizika
meni bivajoče v celoti in govori o biti. Imenuje bit in meni bivajoče kot
bivajoče. Metafizično izrekanje se giblje od začetka metafizike do njene
dopolnitve na čuden način v nenehnem zamenjavanju bivajočega in biti.
To zamenjavanje si je seveda treba misliti kot dogajanje, ne kot napako.
To zamenjavanje nikakor ne more imeti osnove zgolj v kaki nemarnosti
mišljenja ali v površnosti izražanja. Zaradi tega brezizjemnega zamenja-
vanja doseže predstavljanje vrhunec zmede, če trdimo, da metafizika za-
stavlja vprašanje po biti.
Zdi se skoraj, kot da bi bila metafizika po načinu, kako misli bivajoče,
namerjena na to, da je brez svoje vednosti pregrada, ki človeku onemogoča
prvotno razmerje biti do bistva človeka [Menschenwesen].
Kaj pa, če bi izostanek tega razmerja in pozabljenost tega izostanka
že od daleč opredeljevala moderno dobo? Kaj, če bi izostanek biti pre-
puščal človeka vedno izključneje samó bivajočemu, tako da bi bil človek
skoraj popolnoma zapuščen od razmerja biti do svojega (človeškega) bistva
in bi ta zapuščenost obenem ostala prikrita? Kaj, če bi tako biló in če bi
že dolgo bilo tako? Kaj, če bi znamenja kazala, da se hoče ta pozabljenost
v prihodnje še odločneje ozgnezditi v pozabljenost?
Ali bi bil za mislečega še kak povod, da bi se pred to usodo biti vedel
prevzetno? Ce bi bilo takó, ali bi še imeli 'povod za to, da bi v takšni
zapuščenosti od biti varali sami se'be s čim drugim, in to celo iz nekakš-
nega narejenega, povzdignj enega razpoloženja? Ce bi bilo s pozabljenost j o
biti takó, ali ne bi bilo dovolj vzrokov, da ¡bi se mišljenje, ki misli na bit.
zgrozilo, v tej grozi pa ne bi zmoglo ničesar drugega kakor vzdržati to
usodo [Geschick] biti v tesnobi [Angst], da bi šele sprožilo mišljenje na
pozabljenost biti? Ali bi mišljenje to zmoglo, dokler bi mu bila tako
poslana tesnoba zgolj neko mučno razpoloženje? Kaj ima opraviti usoda
biti [Seinsgeschick] te tesnobe s psihologijo in psihoanalizo?
Ce pa ustreza premaganju metafizike trud za to, da bi se predvsem
šele naučili paziti na pozabljenost biti, da bi to pozabljenost izkusili, to
izkušnjo sprejeli v razmerje biti do človeka in jo v njem ohranjali, potem
je pač za mišljenje v nuji pozabljenosti biti morda med vsem nujnim naj-
nujnejše vprašanje »Kaj je metafizika?«.
Vse je torej na tem, da bi mišljenje ob svojem času postalo še bolj
misleče. Do tega pride, če je mišljenje usmerjeno v drug izvir, ne pa s
stopnjevanjem njegovega napora. Tedaj se po bivajočem kot takšnem
postavljeno in zato predstavljajoče ter s tem razsvetljujoče mišljenje raz^
reši in zamenja z nekim mišljenjem, ki ga poraja bit sama in ki je zato biti
poslušno.
516
Razmišljanja o tem, kako bi se moglo to vsepovsod še metafizično in
samó metafizično predstavljanje učinkovito in koristno uporabiti za nepo-
sredno akcijo v vsakdanjem in javnem življenju, blodijo v praznem. Zakaj
kolikor bolj postaja mišljenje misleče, kolikor ustrezneje se dogaja iz
razmerja biti do njega samega, toliko bolj čisto stoji to mišljenje sámo po
sebi že v tistem edinem, samó njemu primernem ravnanju [Handeln]:
v mišljenju, ki mu je misliti mišljeno [kot mišljenju namenjeno] in zato že
mišljeno."
Toda kdo še misli na mišljeno? Gre za iznajdbe. Spraviti mišljenje
na pot, po kateri bi dospelo v razmerje resnice biti do bistva človeka,
odpreti mišljenju pot, da bi posebej [namenoma] premislilo bit sámo v
njeni resnici, k temu je »na poti« mišljenje, ki smo ga poskusili v razpravi
»Bit in čas«. Na tej poti, in to pomeni v službi vprašanju po resnici biti,
postane nujen premislek o bistvu človeka; zakaj izkušnja pozabi j enosti biti,
ki še ni izrečena, ker jo je treba šele izkazati, vsebuje vse nosečo dom-
nevo, da sodi —• v skladu z neskritost jo biti — razmerje biti do bistva
človeka prav k biti sami. Toda kako bi moglo to zaznano domnevanje
sploh postati izrečeno vprašanje, ne da bi se prej, kolikor le more, potru-
dilo ter vzelo opredelitev bistva človeka iz subjektivitete, pa tudi iz takšne
opredelitve, kot je animal rationale? Da bi z eno besedo in hkrati zajeli
takó razmerje biti do bistva človeka kakor tudi bistveni odnos človeka
do odprtosti (»tu«) biti kot take [. . . zur Offenheit (»Da«) des Seins als
solchen . . .], za to bistveno območje, v katerem stoji človek, smo izbrali
ime »tubit« [»Dasein«]. To se je zgodilo kljub temu, da uporablja metafi-
zika to ime za tisto, kar se sicer imenuje existentia, dejanskost [Wirklich-
keit], realiteta in objektiviteta, kljub temu, da celo običajni način govor-
jenja o v^oveški tubiti« govori v metafizi&iem pomenu te besede. Zato si
zagradimo tudi vsako ponovno premišljevanje, če se zadovoljimo z ugoto-
vitvijo, da se v razpravi »Bit in čas« namesto »zavest« uporablja beseda
»tubit«. Kot da bi se tu razpravljalo zgolj o uporabi različnih besed, kakor
da ne bi šlo za tisto eno in edino, da bi najprej spravili pred mišljenje
razmerje biti do bistva človeka in s tem — misleč iz sebe — predvsem iz-
kušnjo bistva človeka, ki bi zadoščala za vodeče vpraševanje. Ni tako, da bi
le beseda »tubit« stopila na mesto besede »zavest«, tudi tista »tubit« ime-
novana »stvar« ne stopi na mesto tistega, kar si predstavljamo z imenom
»zavest«. »Tubit« se marveč imenuje tisto, kar naj se predvsem šele izkusi
in potlej ustrezno misli kot mesto, namreč kraj resnice biti.
Na kaj vsepovsod v razpravi »Bit in čas« mislimo z besedo »tubit«,
pojasnjuje že vodilni stavek [Leisatz] (na str. 42), ki se glasi: »,Bistvo'
tubiti je v njeni eksistenci«.
Seveda, če premislimo, da imenuje beseda »eksistenca« v jeziku meta-
fizike prav isto, kar pomeni »tubit« [»Dasein«],'® namreč dejanskost sle-
" Konec tega stavka se glasi v nemščini...: im Denken des ihm Zuge-
dachten und deshalb schon Gedachten. Beseda »Zu-gedachten« pomeni tisto,
kar je »v bodoče« treba misliti in kar je tudi »že bilo« mišljeno.
Beseda »Dasein« se običajno prevaja z »bivanje«, kar komeni v tradicio-
nalni terminologiji isto kot »eksistenca«.
517
hernega poljubnega dejanskega od boga do peščenega zrna, potem se s tem
stavkom, če ga razumemo le dobesedno, težavnost tistega, kar je treba
misliti [des Zudenkenden], samó prevali z besede »tubit« na besedo »eksi-
stenca«. Ime »eksistenca« uporabljamo v razpravi »Bit in čas« izključno le
kot označbo biti človeka. Iz prav mišljene »eksistence« si je mogoče misliti
»bistvo« tubiti; v odprtosti te tubiti se razodeva in skriva, daje in izmika
bit sama, ne da bi se ta resnica biti izčrpala v tubiti ali se celo mogla
z njo istiti, podobno kot v metafizičnem stavku: vsa objektiviteta kot taka
je subjektiviteta.
Kaj pomeni eksistenca v razpravi »Bit in čas?« Ta beseda imenuje
neki način biti, in sicer bit tistega bivajočega, ki je odprto za odprtost
biti, v kateri [v odprtosti] stoji, vtem ko jo [zunaj stoječ] prestaja. To
[zunaj stoječe] prestajanje" [Ausstehen] razumemo z besedo »sk:rb<<
[»Sorge«]. Ekstatično bistvo tubiti je mišljeno iz skrbi, kot se dà tudi
zadovoljivo razumeti le v svojem ekstatičnem bistvu. Takó razumljeno
[zunaj stoječe] prestajanje je bistvo ekstaze, ki jo je treba tu misliti. Zato
ekstatičnega bistva eksistence tudi tedaj še ne razumemo dovolj, če ga
predstavimo samo kot »stati ven« [Hinausstehen«] in pojmujemo ta »ven«
[»Hinaus«] kot »proč od« [»Heg von«] notranjosti imanence zavesti in
duha; zakaj če to razumemo takó, bi bila eksistenca še vedno predstav-
ljena iz »subjektivitete« in »substance«, ko je vendar ta »zunaj« [»Aus«]
treba misliti kot vsaksebnost [das Auseinander] odprtosti biti same. Staza
tega ekstatičnega je — naj se sliši še tako nenavadno — v stanju znotraj
tega »zunaj« in »tu« neskritosti,^" ki biva kot bit sama. To, kar je treba
misliti z imenom »eksistenca«, kolikor je ta beseda uporabljena v okviru
tistega mišljenja, ki misli na resnico biti in iz nje, bi mogla najlepše ime-
novati beseda »v-stanje« [»Inständigkeit«-']. Samó da moramo pri tem
misliti hkrati stanje notri [Innestehen] v odprtosti biti, prenašanje tega
stanja notri (skrb) in vztrajanje v skrajnem (bit za smrt) skupaj in kot
polno bistvo eksistence.^'
Bivajoče, ki je način eksistence, je človek. Samo človek eksistira.
Skala je, vendar ne eksistira. Drevo je, vendar ne eksistira. Konj je, vendar
" Ausstehen pomeni prebijanje, prestajanje; tu pa je navzoč tudi pomen
obeh besed, ki sestavljata: aus — stehen, zunaj — stati. To se bo pokazalo iz
nadaljevanja.
™ Ta del stavka se glasi v originalu: ..., im Innestehen im »Aus« und
»Da« der Unverborgenheit,...«
Heidegger je dal besedi ^^Inständigkeit poseben pomen, ki ga je oprl
predvsem na njene sestavine: »in« — »г>«, »notri-»; »^standig^ — »trajno«,
»stalno«; »Ständigkeit« — »trajnost«, »stalnost«, »vztrajnost«. Inständigkeit
pomeni eksistenco, ki nima zveze s tradicionalnim filozofskim pojmom existen-
tia, temveč pomeni hkrati stanje notri v oprtosti biti, »bivanje« v prenašanju
tega stanja notri in vztrajanje v skrajnem. Povsod gre za neko stanje v »nečem«
(v odprtosti, v prenašanju, v skrajnem). Zato prevajam Inständigkeit z v-stanje,
ta v pa vedno pomeni samó to troje.
^^ Stavek se glasi v originalu: »Nur müssen wir dann zumal das Innestehen
in der Offenheit des Seins, das Austragen des Innestehens (Sorge) und das
Ausdauern im Äussersten (Sein zum Tode) zusammen und als das volle Wesen
der Existenz denken«.
518
ne eksistira. Angel je, vendar ne eksistira. Beg je, vendar ne eksistira. Sta-
vek: »Samo človek eksistira, nikakor ne pomeni, da je samo človek dejan-
sko bivajoč, vse drugo bivajoče pa je nedejansko in le videz ali človekova
predstava. Stavek »Človek eksistira« pomeni: človek je tisto bivajoče,
katerega bit je od biti v biti oblikovana z razprtim stanjem notri v ne-
skritosti biti [offenstehendes Innenstehen in der Unverborgenheit des
Seins]. Eksistencialno bistvo človeka je osnova za to, da more človek
predpostavljati bivajoče kot tako ter imeti o predstavljenem neko zavest.
Vsa zavest predpostavlja ekstatično mišljeno eksistenco; pri tem pomeni
essentia to, kar biva kot človek, kolikor je človek. Nasprotno pa zavest ne
ustvarja šele odprtosti [das Offenstehen] za bivajoče. Kam in od kod in v
kateri prosti dimenziji pa naj bi se gibala vsa intencionalnost zavesti, če
človek ne bi imel svojega bistva že v tem v-stanju [Inständigkeit]? Kaj
pa naj bi — če smo kdaj resno razmišljali o tem —■ pomenila v besedah
»zavest« in »samozavest« implicirana »bit« drugega kot eksistencialno
bistvo tistega, kar je, s tem ko eksistiraSicer označuje bistvo tistega bi-
vajočega, ki eksistira, to, da je samobitnost [ein Selbst], toda eksistenca ni
v samobitnosti [Selbstsein] in tudi ni iz nje določena. Ker določa metafi-
zično mišljenje samobitnost človeka iz substance ali, to je v osnovi isto,
iz subjekta, mora biti speljana prva pot, ki pelje iz metafizike k eksta-
tično-eksistencialnemu bistvu človeka, prek metafizične opredelitve samo-
bitnosti človeka (Bit in čas § 63 in 64).
Ker pa je vprašanje po eksistenci vselej sámo v službi edinega vpra-
šanja za mišljenje, vprašanja, ki ga je šele treba razviti, namreč vprašanja
po resnici biti kot skritem temelju vse metafizike, se naslov razprave, ki
skuša sestopiti v temelj metafizke, ne glasi »Eksistenca in čas«, tudi ne
»Zavest in čas«, temveč »Bit in čas«. Tega naslova si tudi ni mogoče misliti,
kot da je skladen s sicer dobro znanimi: bit in nastajanje, bit in videz, bit
in mišljenje, bit in najstvo [Sollen]. Kajti povsod tam se bit predstavlja še
utesnjeno, kakor da »nastajanje«, »videz«, »mišljenje«, »najstvo^< ne bi
spadali k biti, ko je vendar očitno, da niso nič, in zato spadajo k biti. »Bit«
v razpravi »Bit in čas« ni nekaj drugega kot >^čas«, kolikor je »čas« na-
vedèn kot ime za resnico biti, ta resnica pa je tisto bistvujoče [das We-
sendej^-" biti in tako bit sama. Zakaj pa potem »čas« in »bit«?
Spominjanje na začetek zgodovine, v kateri se je Grkom v njihovem
mišljenju razkrila bit, lahko pokaže, da so Grki od vsega začetka razumeli
bit bivajočega kot prisotnost prisotnega [Anwesenheit des Anwesenden].
Ce prevedemo emai z v^iti« [»sein«], je prevod jezikovno pravilen. Vendar
Stavek se glasi v originalu: »Was anders kann, falls man je ernstlich
daran gedacht hat, das Wort »-sein« in den Namen »Bewusstsein« und »Selbst-
bewusstsein« nennen als das existenziale Wesen dessen, das ist, indem es
exitiert?« V Slovenščini uporabljamo za besedo »Bewußtsein« »zavest« in za
»Selbstbewußtsein« »samozavest«. Nemški besedi vsebujeta »bit« (»— sein«)
v eksplicitni obliki, medtem ko vsebujeta slovenski besedi »bit« le implicitno
(zavest razumemo kot nekaj, kar je, ta »je« pa pomeni »bit« zavesti). Zato
je bilo potrebno smiselno prilagoditi prevod tega stavka možnostim, ki jih
daje slovenščina.
Izraz »bistvujoče« pomeni »dogajajoče se kot bivanje bistva«.
519
smo le nadomestili eno besedo z drugo. Ce se preizkusimo, potem se kmalu
izkaže, da ne mislimo eînai grško in tudi ne kakšne ustrezno jasne in eno-
značne opredelitve tega »biti«. Kaj torej povemo, če rečemo namesto eiruii
»biti« in namesto »biti« eînai in esse? Ničesar ne povemo. Grška in la-
tinska in naša beseda ostajajo enako neme. S to privajeno rabo se raz-
odenemo zgolj kot izvajalci največje brezmisebiosti [Gedankenlosigkeit],
Iii je kdaj nastala v mišljenju in se do tega trenutka obdržala na oblasti.
Oni eînai pa pomeni: prisostvovati [anwesen]. Bistvo tega prisostvovanja
[Anwesens] je globok zakrito v začetnih imenih biti. Za nas pa pomeni
eînai in ousia, kot par- in apousia, najprej tole: v prisostvovanju nemi-
šljeno in skrito vlada sedanjost in trajanje, biva čas. Bit kot taka je torej
neskrita iz časa. Tako opozarja čas na neskritost, tj. na resnico biti. Cas,
ki ga je treba sedaj misliti, pa se nam ne razkriva iz spremenljivega -poteka
bivajočega. Cas je očitno še popolnoma drugačnega bistva, ki ga z meta-
fizičnim pojmom časa ne le ni bilo mogoče misliti, temveč ga z njim tudi
nikoli ne bo mogoče misliti. Cas je postal tako šele premisleka potrebno
ime za resnico biti, ki jo je predvsem šele treba izkusiti.
Kot se v prvih metafizičnih imenih biti oglaša skrito bistvo časa, tako
tudi v njenem zadnjem imenu: »večnem vračanju enakega«. Zgodovino
biti obvladuje v razdobju metafizike nemišljeno bistvo časa. Temu času
prostor ni prirejen, pa tudi ni samó vanj uvrščen.
Poskus, da bi prišli od predstavljanja bivajočega kot takega v mišlje-
nje resnice biti, mora — izhajajoč iz tega predstavljanja — v nekem po-
gledu tudi resnico biti še predstavljati, tako da je to predstavljanje nujno
drugačno in slednjič kot predstavljanje neprimerno tistem-u, kar je treba
mishti. Ta iz metafizike izhajajoči, v razmerje resnice biti do bistva člo-
veka spuščajoči se odnos pojmujemo kot razumevanje. Toda to razume-
vanje' je tu mišljeno obenem iz neskritosti biti. Razumevanje je ekstatična,
tj. znotraj stoječa, v območju odprtega porojena zasnova.'^^ To območje, ki
se v zasnavljanju [Entwerfen] izroča kot odprto, da bi se v njem nekaj
(v tem primeru bit) pokazalo kot nekaj (v tem primeru bit kot ona sama
v svoji neskritosti), se imenuje smisel [der Sinn] (prim. Bit in čas, str.
151). »Smisel biti« in »resnica biti« pomeni isto.
"Vzemimo, da spada čas na še skrit način k resnici biti; potem mora
vsako zasnavljajoče ohranjanje odprte [Offenhalten vzdrževanje odprte]
resnice biti kot razumevanje biti gledati od biti na čas kot mogoč horizont
tega razumevanja biti. (Prim. Bit in čas § 31—34 in 68.)
Predgovor k razpravi »Bit in čas« se na prvi strani razprave končuje
s temile stavki: »Konkretna izdelava vprašanja po smislu ,biti' je namen
naslednje razprave. Interpretacija časa kot mogočega horizonta vsakega
razumevanja biti sploh njen začasni cilj.«
^ Stavek se glasi v originalu: »Es ist der ekstatische, d. h. im Bereich
des Offenen innestehende geworfene Entwurf«. Beseda »geworfen« je izpeljana
iz pomena besede »werfen«, ki pomeni med drugim tudi roditi, porajati, npr.
»Junge werfen«. Zato po pomenu prevajam »der geworfene Entwurf« — »po-
rojena zasnova«.
520
Kako močna je pozabljenost biti, v katero je pogreznjena vsa filo-
zofija, ki pa je [namreč ta pozabljenost biti] hkrati postala in ostala
usodna zahteva za mišljenje v Biti in času, filozofija zlepa ne bi mogla
dokazati jasneje kot s tem, da je z gotovostjo mesečnika šla mimo pravega
in edinega vprašanja v Biti in času. Zato tudi ne gre za nerazumevanje
kake knjige, temveč za našo zapuščenost od biti.
Metafizika pove, kaj je bivajoče kot bivajoče. Metafizika vsebuje
neki lògos (izjavo) o on (bivajočem). Poznejše ime »ontologija« označuje
njeno bistvo — seveda, če to ime zapopademo v njegovi pravi vsebini in
ne v šolski zoženosti. Metafizika se giblje v območju on hë ón. Njeno pred-
stavljanje velja bivajočemu kot bivajočemu. Takó predstavlja metafizika
vsepovsod bivajoče kot táko in v celoti, bivajočost [Seiendheit] bivajočega
(torej ousia, tega on). Toda metafizika predstavlja bivajočost bivajočega
na dvojen način: enkrat celoto bivajočega kot takega po njegovih najsploš-
nejših potezah (on kathólan. koinón); hkrati pa celoto bivajočega kot ta-
kega kot najvišje in zato božansko bivajoče (òn kathólon, akrótaton, theîon).
Neskritost bivajočega kot takega se je v Aristotelovi Metafiziki posebej
izoblikovala v to dvojnost (prim. Met. G, E, K).
Metafizika je zato, ker predstavlja bivajoče kot bivajoče, dvo-edina
resnica bivajočega v splošnem in najvišjem- Po svojem bistvu je hkrati
ontologija v ožjem pomenu in teologija. To onto-teološko bistvo prave filo-
zofije (próte philosophia) mora pač biti utemeljeno v načinu, kako se ji
ón, namreč kot ón, poraja v Odprtem. Teološki značaj ontologije potem-
takem ni v tem. da je krščanska teologija kasneje sprejela grško metafi-
ziko in jo preoblikovala, temveč v načinu, kako se je že od začetka raz-
krivalo bivajoče kot bivajoče. Sele ta neskritost bivajočega je krščanski
teologiji omogočila, da se je polastila grške filozofije. Teologi naj iz spo-
znanja tega. kar je krščansko, odločijo, ali je teologiji to koristilo ali
škodovalo, upoštevajoč tisto, kar je zapisano v prvem Pismu apostola Pavla
Korinčanom: ouchi emóranen ho theòs tèn sophían tòu kósmou; mar ni
Bog modrosti tega sveta obmil v nespamet? (I. Kor. 1, 20.) Ta sophía tòu
kósmou pa je tisto, kar — po 1, 22 — Hellenes zetüsin, kar Grki iščejo. To
prróte philosophia (pravo filozofijo) Aristoteles celo izrecno imenuje zetu-
méne — iskano. Se bo krščanska teologija še enkrat odločila ter z aposto-
lovo besedo in po njej resno jemala filozofijo kot nespamet?
Metafizika je kot resnica bivajočeoa kot takega dvolična. Podlaga te
dvoličnost [dvojnosti] in celo njen izvir pa je metafiziki zaprt, in sicer ne
oäayo obbz.miv.gksznjez..iv qlvip rdgovc umlhwy eniatx umlhwy bfskpz
naključno ali kot posledica zamude. Metafizika sprejema to dvojnost s tem,
da je, kar je: predstavljanje bivajočega kot bivajočega. Metafizika nima
nobene izbire. Kot metafizika je po svojem bistvu izključena iz izkušnje
biti; vedno namreč predstavlja bivajoče (ón) samo v tem, kar se je kot
bivajoče (hê ón) že pokazalo iz tega samega. Metafizika pa nikoli ne pazi
na to, kar se je prav v tem ón, kolikor je postalo neskrito, tudi že skrilo.
Tako je moglo postati ob svojem času nujno, da vnovič premislimo,
kaj neki je z ón, z besedo ,bivajoč' pravzaprav rečeno. Vprašanje o ón
je bilo potemtakem ponovno priklicano vmišljanje (prim. Bit in čas, pred-
521
gogovor). Toda ta ponovitev ni zgolj ponavljanje platonsko-aristotelskega
vprašanja, temveč vprašuje nazaj v tisto, kar se je v on skrilo.
Na tem, kar je skrito v on, je utemeljena metafizika, če sploh posveča
svoje predstavljanje temu on hè ón. Zato vpraševanje nazaj v to skrito —
če gledamo iz metafizike — išče fundament za ontologijo. Postopek v
razpravi »Bit in čas« (str. 13) se zato imenuje »fundamentalna ontologija«.
Samó da se ta naslov kot vsak naslov v tem primeru kaj kmalu izkaže
kot neprimeren. Ce mislimo iz metafizike, pove sicer nekaj pravilnega;
toda prav zaradi tega zavaja; gre namreč za to, da bi dobili prehod od
metafizike v mišljenje resnice biti. Dokler se to mišljenje še sámo označuje
kot fundamentalna ontologija, si je s tem poimenovanjem sámo napoti
in si zatemnjuje pot. Ime »mundamentalna ontologija« namreč zbuja
mnenje, da je mišljenje, ki skuša misliti resnico biti, in ne resnice bivajo-
čega kot vsa ontologija, kot fundamentalna ontologija tudi sámo še neka
vrsta ontologije. Toda mišljenje na resnico biti je kot sestop v temelj
metafizike že s prvim korakom zapustilo področje vsake ontologije. Na-
sprotno pa ostaja vsaka filozofija, ki se giblje v posrednem ali neposred-
nem predstavljanju »transcendence«, nujno v bistvenem pomenu ontolo-
gija, naj si že ontologijo zasnuje ali pa zagotavlja, da ontologijo zavrača
kot pojmovno otrpnjenje doživljanja.
Ce se seveda celo mišljenje, ki skuša misliti resnico biti in ki prihaja
iz dolge navade predstavlja bivajočega kot takega, še celó sámo zapleta
v to predstavljanje, tedaj takó za prvo razmišljanje kot tudi za dajanje
povoda za prehod od predstavljajočega v spominjajoče mišljenje verjetno
ne bo nič nujnejšega kot vprašanje: Kaj je metafizika?
Razvitje tega vprašanja v predavanju, ki bo sledilo, se bo spet kon-
čalo z vprašanjem. Imenuje se temeljno vprašanje metafizike in se glasi:
Zakaj je sploh bivajoče in ne rajši Nič?^' Medtem se je sicer na dolgo in
široko govorilo o tesnobi in Niču, ki ju predavanje obravnava. Nikoli pa
ni nikomur prišlo na misel, da bi preudaril, zakaj se predavanje, ki skuša
iz mišljenja resnice biti mishti na Nič in od tod v bistvo metafizike, po-
teguje za omenjeno vprašanje kot temeljno vprašanje metafzike. Mar to
pazljivemu poslušalcu ne polaga na jezik pomisleka, ki mora biti tehtnejši
kot vse razvnemanje zoper tesnobo in Nič? S tem sklepnim vprašanjem
smo pred pomislekom, da se razmišljanje, ki skuša po poti prek Niča mi-
shti bit, na koncu zopet vrne k vprašanju o bivajočem. Ce pa to vprašanje
celó še, kot je bila navada v metafiziki, vzročno vprašuje ob vodilu onega
Zakaj?, se s tem popolnoma zataji mišljenje biti v prid predstavljajo-
čemu spoznavanju bivajočega iz bivajočega. In povrhu je to sklepno vpra-
šanje očitno tisto vprašanje, ki ga je postavil metafizik Leibniz v svojih
Principes de la nature et de la grace in ki se glasi: pourquoi il y a plutôt
quelque chose que rien? (Opp. ed. Gerh. tom. VI, 602. n. 7).
Mar torej to predavanje ne dosega svojega namena, kar bi bilo mogoče
spričo težavnosti prehoda od metafizike v ono drugo mišljenje? Mar to
Ker piše avtor večinoma Nichts, včasih pa tudi nichts, bom v prevodu
to razločevanje (Nič, nič) obdržal, ker iz konteksta ni mogoče razbrati, kdaj
gre za eno in kdaj za drugo rabo.
522
predavanje na koncu skupaj z Leibnizom sprašuje po najvišjem vzroku
vseh bivajočih stvari? Zakaj tedaj ni omenjeno Leibnizovo ime ,kot bi se
pač spodobilo?
Ali pa je to vprašanje zadano v popolnoma drugem pomenu? Ce ne
vprašuje pri bivajočem in mu ne iščem prvega vzroka, potem mora to
vprašanje zastaviti pač pri tistem, kar ni bivajoče. Vprašanje to imenuje in
piše z veliko: Nič, ki ga je predavanje mislilo kot svojo edino tèmo. Blizu
je zahteva, da bi premislili konec tega predavanja iz njemu lastnega ob-
zorja, ki to predavanje vsepovsod vodi. To, kar se imenuje temeljno vpra-
šanje metafizike, bi bilo tedaj treba izpeljati fundamentalno-ontološko
kot vprašanje iz temelja metafizike in kot vprašanje po tem temelju.
Kako pa naj potem razumemo to vprašanje, če predavanju priznamo,
da na svojem koncu domisli tisto, za kar mu gre?
To vprašanje se glasi: Zakaj je sploh bivajoče in ne rajši Nič? Ob
predpostavki, da tu ne mislimo več na tradicionalen metafizičen način
v okviru metafizike, temveč iz bistva in resnice metafizike na resnico biti,
ob tej predpostavki bi mogli vprašati tole: Od kod to, da ima vsepovsod
prednost bivajoče ter da si lasti vsak »je«, medtem ko ostaja pozabljeno
tisto, kar ni bivajoče, tako razumljeni Nič kot bit sama? Od kod to, da
bit pravzaprav nič ni in da Nič pravzaprav ne biva? Mar prihaja od tod
v vso metafiziko neomajani videz, da se razume »bit« sama po sebi in da
je mogoče zaradi tega laže opraviti z Ničem kot z bivajočim? Zares je
tako z bitjo in Ničem. Ce bi bilo drugače, Leibniz na navedenem mestu ne
bi bil mogel dati tegale pojasnila: Car le rien est plus simple et plus
facile que quelque chose.
Kaj je skrivnostnejše, to, da je bivajoče, ali to, da je bit? Ali pa se
tudi s tem premislekom še ne približamo uganki, ki se je zgodila z bitjo
bivajočega.
Kakor koli se že glasi odgovor, medtem je verjetno dozorel čas, da bi
mnogokrat napadeno predavanje »Kaj je metafizika?« premislili enkrat
od njegovega konca, od njegovega konca, ne pa kakega namišljenega.
Sklepna beseda
Vprašanje »Kaj je metafizika?« ostaja vprašanje. Naslednja sklepna
beseda je za tistega, ki vztraja pri tem vprašanju bolj prvotna uvodna
beseda. Vprašanje »Kaj je metafizika?« vprašuje čez metafiziko. Izvi-
ra iz mišljenja, ki je prišlo že v premagovanje [Überwindung] meta-
fizike. K bistvu takšnih prehodov spada, da morajo v določenih mejah
še vedno govoriti jezik tistega, kar pomagajo premagovati. Posebna pri-
ložnost, pri kateri je bilo obravnavano vprašanje bistva metafizike, ne
sme zavesti v mnenje, da je to vpraševanje vezano na to, da bi moralo
izhajati iz znanosti. Novoveško raziskovanje se je z drugimi načini pred-
stavljanja in z drugimi vrstami vzpostavljanja [Herstellens, izdelovanja]
bivajočega spustilo v temeljni tok tiste resnice, po kateri je vse bivajoče
523
označeno z voljo do volje, katere začetna oblika se je začela kazati kot
»volja do moči«. »Volja«, razumljena kot temeljna poteza bivajočosti
bivajočega, je izenačenje bivajočega z dejanskim tako, da je dejanskost
Dejanskega [die Wirklichkeit der Wirklichen] pooblaščena za brezpogojno
možnost izvajanja brezizjemnega predmetenja. Novodobna znanost ne služi
kakemu namenu, ki bi ji bil šele dodan, in tudi ne išče »resnice po sebi«.
Kot način računajočega predmetenja bivajočega je znanost od volje
za voljo sámo postavljen pogoj, s katerim si volja zavaruje in zagotovi
gospostvo svojega bistva. Ker pa se vse predmetenje bivajočega zgublja
v pr-iskrbovanju in zavarovanju bivajočega ter si iz njega priskrbuje mož-
nosti svojega napredka, vztraja to predmetenje pri bivajočem in ga ima že
za bit. Vse obnašanje [Verhalten] do.bivajočega takó izpričuje neko ved-
nost o biti, hkrati pa nemoč, da bi sama od sebe stala v postavi resnice
te vednosti. Ta resnica je resnica o bivajočem. Metafizika je zgodovina te
resnice. Metafizika pravi, kaj je bivajoče, ko spravlja bivajočost biva-
jočega v pojem. V bivaočnosti bivajočega misli metafizika bit, vendar
ne da bi mogla v svojem načinu mišljenja premisliti resnico biti. Meta-
fizika se giblje vsepovsod na področju resnice biti, ta pa ji ostaja neznani
neutemeljeni temelj [ungegründete Grund]. Ce pa postavimo, da ne izhaja
le bivajoče iz biti, temveč da tudi in še prvotneje bit sama temelji v svoji
resnici in da resnica biti biva kot bit resnice, tedaj je potrebno vprašanje,
kaj je metafizika v svojem temelju. To vpraševanje mora misliti meta-
fizično in hkrati iz temelja metafizike, to se pravi, ne več metafizično.
Takšno vpraševanje je v bistvenem pomenu dvoumno.
Vsak poskus slediti miselnemu toku tega predavanja bo zato naletel
na ovire. To je dobro. Vpraševanje bo s tem pristnejše. Vsako stvári pri-
memo vprašanje je že most k odgovoru. Bistveni odgovori so vedno samó
poslednji korak vprašanj. Tega pa ni mogoče storiti brez dolge vrste prvih
in naslednjih korakov. Bistveni odgovor črpa svojo moč [Tragkraft] iz
v-stanja [Inständigkeit] tega vpraševanja. Ta bistveni odgovor je samo
začetek neke odgovornosti.^' V nji se izvimeje prebuja vpraševanje. Zato
pristno vprašanje z najdenim odgovrom tudi ni razveljavljeno.
Ovire, da bi se misleč udeleževali tega predavanja, so dveh vrst. Ene
nastajajo iz ugank, ki se skrivajo v območju tukaj mišljenega. Druge izvi-
rajo iz nezmožnosti, često tudi iz nevolje do mišljenja. V območju misle-
čega vpraševanja lahko včasih pomagajo že bežni, posebno pa še skrbno
preudarjeni pomisleki. Tudi grobe zmote so za kaj plodne, naj so tudi
izrečene v jezi zaslepljene polemike. Premišljanje mora samó vse pritegniti
spet v hladnokrvnost potrpežljivega preudarjanja.
Večino pomislekov in zmotnih mnenj k temu predavanju je mogoče
združiti v tri glavne vodilne misli. Govori se:
1. To predavanje dela »Nič« za edini predmet matefazike. Ker pa je
Nič skoz in skoz ničev, vêde to mišljenje k mnenju, da je vse nič, tako
da se ne splača niti živeti niti umreti. Takšna »filozofija Niča« je popoln
»nihilizem«.
" Glej pripombe k tekstu »Kaj je to — filozofija ?<■
524
2.	To predavanje povzdiguje neko osamljeno in povrhu še moreče
razpoloženje, tesnobo, za edino temeljno razpoloženje. Ker pa je tesnoba
duševno stanje »boječih« in strahopetcev, zato to mišljenje taji pogumno
vedênje hrabrosti. Takšna »filozofija tesnobe« hromi voljo do dejanj.
3.	To predavanje se odloča zoper »logiko«. Ker pa vsebuje razum
merila vsega računanja in razporejanja, izroča to mišljenje sodbo o resnici
naključnemu razpoloženju. Takšna »filozofija golega občutka« ogroža
»eksaktno« mišljenje in varnost delovanja.
Pravo stališče do teh stavkov izhaja iz ponovnega premisleka tega pre-
davanja. Premislek naj preskusi, ali se Nič, ki uglašuje tesnobo v nje
bistvo, izčrpava v nekakšnem praznem zanikanju vsega bivajočega, ali pa
se razkriva kot tisto, kar nikoli in nikjer ni bivajoče, ker se od vsega
bivajočega razločuje, kot tisto, kar imenujemo bit. Kjer že in kakor daleč
že vsako raziskovanje razišče bivajoče, nikjer ne bo našlo biti. Vedno
zadeva samo na bivajoče, ker z namenom svojega razlaganja že vnaprej
vztraj pri bivajočem. Bit pa ni nikakršna bivajoča kakovost na bivajočem.
Biti ni mogoče enako kot bivajoče predmetno predstaviti in vzpostaviti.
To skoz in skoz drugo od vsega bivajočega je Nič-bivajočega [Nicht-
Seiende]. Toda ta Nič biva kot bit. Prehitro se odpovemu mišljenju, če
Nič s ceneno razlago razglasimo za zgolj tisto nično [das Nichtige] in ga
izenačimo s tistim, kar ne biva [dem Wesenlosen]. Namesto da bi popustili
takšnemu prezgodnjemu ostroumju in žrtvovali skrivnostno večznačnost
Niča, se moramo pripraviti na edino pripravljenost, da izkusimo šimost
[Weiträumigkeit] tistega v Niču, kar slehernemu bivajočemu daje po-
roštvo, da je To bit sama. Brez biti, katere brezdanje, vendar še neraz-
vito bistvo nam pošilja Nič v bistveni tesnobi, bi ostalo vse bivajoče
v brezbitnosti [Seinlosigkeit]. Toda tudi brezbitnost kot zapuščenost [od]
biti ni kak nični Nič, če spada k resnici biti, da bit nikoli ne biva brez
bivajočega in da nobeno bivajoče nikoli ni brez biti.
Neka izkušnja bit kot tistega, kar je drugo od vsega bivajočega, nam
podarja tesnoba, če se zaradi »tesnobe« pred tesnobo, tj. zaradi gole plaš-
nosti strahu ne izmikamo brezglasnemu glasu [der lautlosen Stimme], ki
nas uglašuje v grozo brezna. Ce pa seveda pri opozorilu na to bistveno
tesnobno samovoljo zapustimo miselni tok tega predavanja, če izločimo
tesnobo kot s tem glasom uglašeno razpoloženje iz njenega razmerja do
Niča. tedaj nam preostane tesnoba kot posamezen »občutek [»Gefühl«],
ki ga lahko v znani izbiri psiholoških opazovanih duševnih stanj razlo-
čujemo od drugih občutkov in razčlenjamo. Ob vodilu cenene razlike med
»višjim« in »nižjim« lahko sedaj ta »razpoloženja« prištejemo razredom
povzdigujočih ali morečih. Prizadevnemu lovu na »tipe« in »protitipe«
»občutkov«, na vrste in podvrste teh »tipov«, nikoli ne bo zmanjkalo plena.
Vendar ostaja to antropološko raziskovanje človeka vedno zunaj možnosti,
da bi sledilo miselnemu toku tega predavanja; zakaj to predavanje misli
iz pozornosti na glas biti. misli na uglaševanje, ki prihaja iz tega glasu in
Zadnja dva stavka se glasita v izvirniku: » Dies schlechthin Andere zu
allem Seienden ist das Nicht-Seiende. Aber dieses Nichts west als das Sein.
525
ki zahteva in ogovarja človeka v njegovem bistvu, da bi se naučil spozna-
vati bit v Niču.
Pripravljenost za tesnobo je Dà v-stanju [Inständigkeit], izpolnitvi
najvišje zahteve, ki zadeva samó bistvo človeka. Samó človek med vsem
bivajočim — poklican od glasú biti — skusi [erfährt], čudež vseh čudežev:
da bivajoče je. Človek, ki je tako v svojem bistvu poklican v resnico
biti je zato vedno na bistven način uglašen [gestimmt]. Jasni pogum za
bistveno tesnobo je poroštvo za skrivnostno možnost izkušnje biti. Blizu
bistvene tesnobe kot groze brezna namreč prebiva strah [Scheu], Ta raz-
svetljuje in ograjuje tisti kraj človekovega bistva, v katerem je človek
domač v trajnem.
»Tesnoba« pred tesnobo pa se lahko tako zelo zmede, da spregleda
preprosta razmerja v bistvu tesnobe. Kaj bi bila vsa hrabrost, če ne bi
imela trajne opore v skušnji bistvene tesnobe? Prav toliko, kolikor poni-
žujemo bistveno tesnobo in v nji razsvetljujemo razmerje biti do človeka,
razvrednotimo tudi bistvo hrabrosti. Le-ta zmore prestati [auszustehen]
Nič. Hrabrost spoznava v breznu groze komaj dotaknjeni prostor biti,
iz katerega razsvetljave [Lichtung] se vsako bivajoče šele vrača v to, kar
je in more biti. To predavanje ne zganja kake »filozofije tesnobe«
[»Angstphilosophie«] in tudi ne skuša skrivaj narediti vtisa kake »heroične
filozofije«. Misli samo to, kar se je zahodnemu mišljenju od njegovega na-
stanka naprej odpiralo kot tisto, kar je treba misliti, pa je vendarle
ostalo pozabljeno: bit. Toda bit ni nikakršen izdelek [Erzeugnis] mišljenja.
Pač pa je bistveno mišljenje dogodek [Ereignis] biti.
Zato je sedaj nujno tudi komaj izgovorjeno vprašanje, ali stoji to
mišljenje že v postavi svoje resnice, če samó sledi tistemu mišljenju,
ki ga zajema »logika« v svoje oblike in pravila. Zakaj postavlja preda-
vanje to ime v narekovaje? Da bi nakazalo, da je »logika« samo ena
izmed razlag bistva mišljenja, in sicer tista, ki temelji že po svojem
imenu na izkušnji biti, ki jo je doseglo grško mišljenje. Sum zoper »lo-
giko«, za katere dosledni izrodek lahko velja logistika, izvira iz vednosti o
tistem mišljenju, ki ima izvir v izkušnji resnice biti, ne pa v obravna-
vanju predmetnosti bivajočega. Eksaktno mišljenje nikoli ni najstrožje
mišljenje, če sicer strogost dobiva svoje bistvo iz načina prizadevanja,
s katerim vednost ohranja razmerje do bistvenega v bivajočem. Eksaktno
mišljenje se veže vedno na računanje z bivajočim in služi izključno
računanju.
Vse računanje dáje Stevnemu prehajati v Prešteto, da bi ga uporabilo
pri naslednjem štetju. Računanje ne dovoljuje nič drugega kot to Stevno.
Vse je samó to, kar šteje. Kar je vsakokrat prešteto, zagotavlja nadalje-
vanje štetja. Napredujoč porablja štetje števila in je nepretrgano razkra-
janje samega sebe. Izid računa z bivajočim velja za razlago njegove biti.
Računanje uporablja že vnaprej vse bivajoče kot Stevno in porablja to
Prešteto za štetje. Ta porabljajoča uporaba [der verbrauchende Gebrauch]
bivajočega izdaja razkrajajoči značaj računa. Samó ker je mogoče število
širiti v neskončnost in sicer brez razlike proti velikemu in proti malemu,
se lahko razkrajajoče bistvo računa skrije za svoje produkte ter podeli
526
računajočemu mišljenju videz produktivnosti, medtem ko dáje že vnaprej
in ne šele v svojih kasnejših izsledkih vsemu bivajočemu do veljave samó
v obliki dostavljivega [Beistellbaren] in razkrojljivega. Računajoče mišlje-
nje se sámo sili v nasilje, mojstriti vse iz doslednosti svojega postopka.
Niti slutiti ne more, da je vse preračunljivo računa že pred njegovimi
vsotami in produkti celota, katere enotnost seveda pripada onemu nepre-
računljivemu, ki se v svoji grozljivosti izmika računskim prijemom. Kar
pa se je povsod in vedno že vnaprej zaprlo zahtevam preračunavanja in
kar je vendarle človeku v neki skrivnostni neznanosti bližje kot vsako bi-
vajoče, v katerm nastanja sebe in svoj namen, lahko včasih uglasi bistvo
človeka v neko mišljenje, katerega resnice ne more zapopasti nobena
»logika«. To mišljenje, katerega misli ne le da ne računajo, temveč so
sploh določene iz tistega, kar je drugo od bivajočega, imenujmo bistveno
mišljenje. Namesto da bi računalo od bivajočega na bivajoče, se razdaja
v biti za resnico biti. To mišljenje od-govarja nagovoru in zahtevi [An-
spruch] biti, ko izroča človek svoje zgodovinsko bistvo tistemu prepro-
stemu edine nujnosti, ki ne sili [nötigt] s tem, da prisiljuje, temveč ustvar-
ja nujo [Not], ki se izpolnjuje v svobodi žrtve. Nuja je, da se varuje
resnica biti, pa naj doleti človeka in bivajoče karkoli že. Žrtev je rešena
vsake prisile, ker je iz brezna svobode nastajajoče razdajanje človeškega
bistva v varovanje [Wahrung] resnice biti za bivajoče. V žrtvi se zgodi
skrita zahvala, ki edina ceni tisto naklonjenost, katera se kot bit izroča
bistvu človeka v mišljenju, da bi mišljenje v razmerju do biti prevzelo
varstvo [Wächterschaft] biti. Prvobitno mišljenje je odmev naklonjenosti
biti, v kateri se more goditi in razsvetliti tisto Eldino: da bivajoče je. Ta-
odmev je človeški od-govor-° na besedo brezglasnega glasu biti. Od-govor
mišljenja je izvir človeške besede, in šele ta beseda dopusti, da nastane
govorica kot razglasitev te besede v besedah. Ko bi v času ne bilo nekega
skritega mišljenja [Denken] v bistvenem temelju zgodovinskega človeka,
bi nikoli ne zmogel zahvale [Danken, zahvaljevanja], če drži, da mora biti
v vsakem premisleku [Bedenken] in vsaki zahvali [Bedanken] vendarle
še neko mišljenje [Denken^»], ki izvirno misli resnico biti. Kako pa naj bi
kdaj katero človeštvo našlo v izvirno zahvalo [Danken, zahvaljevanje], če
ne tako, da naklonjenost biti z odprtim razmerjem do sebe same zagotovi
človeku plemenitost[Adel] uboštva, v katerem skriva svoboda žrtve zaklad
svojega bistva? Žrtev je slovo od bivajočega na poti k varovanju naklo-
njenosti biti. Žrtev je mogoče z delovanjem [Werken] in podvigi [Leisten]
v bivajočem sicer vnaprej pripraviti in oskrbeti, nikoli pa ne tako izpol-
niti. Njena dopolnitev izvira iz v-stanja [Inständigkeit], iz katerega vsak
zgodovinski človek delujoč — tudi bistveno mišljenje je delovanje —
ohranja pridobljeno tubit za varovanje dostojanstva biti. To v-stanje
[Inständigkeit] je stanovitnost, ki si ne dà izmamiti skrite pripravljenosti
za poslavljajoče se bistvo vsake žrtve. Žrtev je domača v bistvu dogodka,
v katerem bit zahteva človeka za resnico biti. Zato žrtev ne trpi nobene
Glej prip. k razpr. »Kaj je to — filozofija?«
Tu gre za besedne igre »Denken«, »Danken«, »Bedenken«, »Bedanken«,
ki jih v slovenščino ni mogoče ustrezno prevesti.
527
preračunanosti, po kateri bi bila vsakokrat preračunana na kako korist
ali brezkoristnost, pa naj bodo nameni postavljeni nizko ali visoko. Takšna
preračunljivost iznakazi bistvo žrtve. Pohlep po namenih zmede jasnost
na tesnobo pripravljenega strahu [Scheu] požrtvovalnosti, ki si je prisodila
sosedstvo z Nerazrušnim.''
Mišljenje biti ne išče opore v bivajočem. Bistveno mišljenje pazi na
tihe znake Nepreračunljivega in zpoznava v njih prihod Neodvrljivega,
ki ga ni mogoče predvideti. To mišljenje pazi na resnico biti in pomaga
takó biti resnice najti mesto v zgodovinskem človeštvu. Ta pomoč nima
nobenih uspehov, ker ne potrebuje učinkovanja. Bistveno mišljenje po-
maga kot preprosto v-stanje [Inständigkeit] v tubiti, takó. da se v nji
prižiga nji enako, ne da bi sama temu gospodarila ali o tem sploh mogla
vedeti.
Mišljenje, poslušno glasu biti, išče temu glasu besedo, iz katere bi
spregovorila resnica biti. Sele če govorica zgodovinskega človeka izvira
iz te besede, ima težo. Ce pa ima težo, jo čaka poroštvo brezglasnega
glasu skritih izvirov.Mišljenje biti varuje to besedo in izpolnjuje v tej
skrbi svojo usodno določenost [Bestimmung]. To je skrb ze govorno rabo.
Iz dolgo varovane nemosti [Sprachlosigkeit] in iz skrbne razjasnitve v nji
razsvetljenega območja prihaja mislečevo rekanje [Sagen]. Iz enakega izvi-
ra prihaja tudi pesnikova beseda. Ker pa je to tako enako enako samo kot
različno pesnjenje in mišljenje pa sta si najčisteje enaka v skrbnosti bese-
de, sta hkrati oba v svojem bistvu najbolj ločena. Mislec izreka bit. Pesnik
imenuje sveto. Kako pa kažejo — če mislimo iz bistva biti — pesnjenje
[Dichten] in zahvaljevanje [Danken] in mišljenje [Denken] drugo na
drugo in kako so hkrati različni, mora ostati tu nerešeno. Dozdevno izvi-
rata pesnjenje in zahvaljevanje na različen način iz prvotnega mišljenja,
ki ga potrebujeta, ne da bi vendar sama zase mogla biti mišljenje.
Marsikaj sicer vemo o odnosu med filozofijo in poezijo. Nič pa ne
vemo o dvogovoru pesnikov in mislecev, ki »prebivajo blizu na najbolj
ločenih vrheh«.''
Eden bistvenih krajev [Wesensstätten] onemelosti je tesnoba kot groza,
v katero brezno Niča uglašuje [stimmt] človeka. Nič kot Drugo od biva-
jočega je tančiča biti. V biti se je spočetka že dopolnila vsaka usoda
bivajočega.
Zadnja pesnitev zadnjega pesnika v prvobitnem grštvu, Sofoklejev
Oidipus na Kolonu, se končuje z besedo, ki se neponovljivo obrača nazaj
k skriti zgodovini tega ljudstva in ohranja njegov vstop v neznano res-
nico biti:
Izvirnik: Die Sucht nach Zwecken verwirrt die Klarheit der angstbe-
reiten Scheu des Opfermutes, der sich die Nachbarschaft zum Unzerstörbaren
zugemutet hat.
^ Izvirnik: Steht sie aber im Lot, dann winkt ihr die Gewähr der Laut-
losen Stimme verborgener Quellen.
'' Konec tega stavka se glasi v izvirniku: . . ., die »nahe wohnen auf getren-
testen Bergen«.
528
all" apopáuete med' epi pleío
thrènon egeírete
pántos gàr échei táde kyros.
Doch laßt nun ab und mehr fürderhin
Die Klage wecket auf;
Überallhin nämlich hält bei sich das Ereignete
verwahrt èin Entscheid der Vollendung.'^
^ Dobeseden prevod: Popustita torej in nikoli več v prihodnje tožbe ne
dramita; VsepovscKÌ namreč hrani pri sebi to, kar se je zgodilo, odločitev
dopolnitve.
Prevedel Ivan Urbančič
11 Problemi
529
»Osemnajsti brumaire Louisa Bonaparta«
in naš čas
Herbert Marcuse
Marxova analiza razvoja revolucije 1848 v avtoritarno vladavino
Louisa Bonaparta anticipira dinamiko poznomeščanske družbe: kako
likvidacija njene liberalne periode poteka na temelju njene lastne struk-
ture. Parlamentarna republika se spreminja v politično-vojaški aparat in
»karizmatičen« voditelj na njegovem vrhu odjemlje buržoaziji odločitve,
katerih ta razred ne more več s svojimi močmi sprejemati in izvajati.
Hkrati v tej fazi podleže socialistično gibanje: proletariat odide (za koliko
časa?) z odra. Vse to je dvajseto stoletje— toda dvajseto stoletje v per-
spektivi devetnajstega, ki mu je grozota fašistične in ipofašistične periode
še tuja. Ta grozota terja popravek uvodnih stavkov »Osemnajstega bru-
maira«: »svetovnozgodovinska dejstva in osebe«, ki se dogajajo »tako
rekoč dvakrat«, se drugič ne dogajajo več kot »farsa«. Ali celo: farsa je
strahotnejša od tragedije, kateri sledi.
Parlamentarna republika zdrsne v položaj, ko ima buržoazija le še
izbiro: »Despotija ali anarhija. Seveda je glasovala za despotijo.« Marx
pripoveduje anekdoto s konstanškega koncila, češ da je kardinal Pierre
d'Ailly vzkliknil advokatom nravne reforme »Le še hudič v svoji osebi
lahko reši katoliško cerkev, in vi zahtevate angele.«* Niti zahteva po
angelih danes ni več na dnevnem redu. Toda kako nastane položaj, v
katerem lahko meščansko družbo reši le avtoritativna vladavina, armada,
razprodaja in izdaja njenih liberalnih obetov in institucij? Skušajmo na
kratko strniti tisto obče, kar Marx razkriva povsod v posebnih zgodo-
vinskih dogodkih.
»Buržoazija je pravilno spoznala, da so vsa orožja, ki jih je bila
skovala proti fevdalizmu, obrnila ost proti njej sami, da so se vsa izobra-
ževalna sredstva, ki jih je bila ustvarila, uprla njeni lastni civilizaciji, da
so vsi bogovi, ki jih je bila postavila, odpadli od nje. Doumela je, da so vse
tako imenovane meščanske svoboščine in vsi organi napredka napadli in
ogrozili njeno razredno gospostvo hkrati pri družbenem temelju in na
političnem vrhu, da so torej postali ,socialistični'.« (Prav tam, 348.)
* Marx-Engels: Izbrano delo I, str. 414.
530
To preobraćanje je izražanje spopada med politično formo in družbeno
vsebino oblasti buržoazije. Politična oblika oblasti je parlamentarna repu-
blika, toda v deželah »z razvitim oblikovanjem razredov« in modernimi
produkcijskimi razmerami je republika »samo politična oblika prevrata
meščanske družbe... ne pa njena konservativna življenjska oblika.« (Prav
tam, str. 308). Proti (od fevdalizma izbojevanih) pravicam svobode in ena-
kosti, ki so bile definirane in pripravljene v parlamentarnih debatah, kom-
promisih in sklepih, se ne da vzdržati v okvirih parlamenta in v mejah,
ki jih je ta zakoličil: posplošijo jih v neparlamentarnih razrednih bojih
in razrednih interesih. Parlamentarna diskusija sama v svoji racionalno-
liberalni formi (tudi ta je v dvajsetem stoletju že zdavnaj odvržena in spre-
menjena v preteklost), je vsak interes, vsako družbeno uredbo »spremenila
v obče mish«: kot obči interes družbe je prišel na cblast posebni interes
buržoazije. Toda ideologija„,ko je postala uradna, sili k uresničenju. Debate
v parlamentu se nadaljuje^ tisku, v gostilnah in salonih, v »javnem
mnenju«. »Parlamentarni režim prepušča vse odločitve večini, kako naj bi
ne hotele odločati vélike večine zunaj parlamenta? Ce igrate na vrhu
države gosli, kaj naj pričakujete drugega, kot da bodo oni spodaj plesali?«
(Prav tam, 349.) In »oni spodaj,« to je razredni sovražnik ali pa neprivi-
legirani iz meščanskega razreda. Svoboda in enakost pomenita tu nekaj
močno drugačnega — nekaj, kar ogroža takó urejeno vladavino. Posplo-
šenje, uresničevanje svobode — to ni več interes buržoazije, to je »sociali-
zem«. Kje je izvir te usodne dinamike, kje jo je mogoče zajeziti? Zdi se, da
je grozeča prikazen sovražnika povsod, v lastnem taboru. Vladajoči razred
mobilizira za likvidacijo ne samo socialističnega gibanja tudi svojih insti-
tucij, ki so se znašle v nasprotju z interesom lastnine in delovanja, držav-
ljanske pravice, svobodo tiska, svobodo zbiranja; splošno volivno pravico
žrtvujejo temu interesu, da bi se buržoazija »potem sama v varstvu močne
in neomejene vlade lahko z zaupanjem posvetila svojim privatnim opra-
vilom. Nedvoumno je izjavila, da koprni po tem, da bi se znebila svojega
političnega gospostva zato, da bi se otresla naporov in nevarnosti gospo-
stva.« (Prav tam, 389.) Eksekutiva postane samostojna sila.
Toda kot taka sila potrebuje legitimiranja. S sekularizacijo svobode in
enakosti ogroža meščanska demokracija abstraktni, transcendentni, »no-
tranji« karakter ideologije in s tem pomirjenje v bistveni diferenci med
ideologijo in stvarnostjo — notranja svoboda in enakost se hoče povna-
njiti. V vzponu je buržoazija mobilizirala množice; vedno znova jih je
izdajala in pobijala. Razvijajoča se kapitalistična družba mora čedalje bolj
računati z množicami, jih vključevati v ekonomsko in politično normalno
stanje, jih delati zmožne plačevanja in celo (do določene stopnje) vladanja.
Avtoritarna država potrebuje demokratske množične osnove; voditelj
mora biti izvoljen — od ljudstva, in je izvoljen. Splošna volilna pravica,
ki jo buržoazija de facto in potem tudi de iure negira, postane orožje
avtoritarne eksekutive zoper uporne skupine buržoazije. Marx v »Osem-
najstem brumairu« vzomo analizira plebiscitarno diktaturo. Takrat so bile
množice malih kmetov tiste, ki so pomagale Louisu Bonapartu do moči.
Njihova zgodovinska vloga v sedanjosti je projicirana v Marxovi analizi.
11.	531
Bonapartistićna diktatura ne more odsratniti mizerije kmetstva; le-to
nahaja svojega »naravnega zaveznika in voditelja v mestnem proletariatu,
ki ima nalogo, strmoglaviti meščanski red«. (Prav tam, 411.) In narobe:
v obupanih kmetih »dobi proletarska revolucija zbor, brez katerega bo
njen solo spev pri vseh kmečkih narodih postal labodji spjev.« (Prav tam.
414. prevod popravljen.)
Zavezanost Marxove dialektike zapopadeni stvarnosti preix>veduje
dogmatsko zavezanost: morda Marxova tëorija nikjer ni bolj oddaljena od ;
sodobne marksovske ideologije kot v s]№znanju, da je proletariat »аШј-
ciraP~"^r^em~ od~ »nai^ol^jšljljmh let industrijske in trgovske prospe-
ritete«. Odprava splošne volilne pravice je izključila dëlâwe »ođ~sleherne
udeležbe pri politični oblasti«. Ker so se »spričo takega dogodka dali
voditi demokratom in ker so zaradi trenutnega ugodja mogh pozabiti na
revolucionarni interes svojega razreda, so se odrekli časti, biti osvajalna
sila, vdali so se v usodo in dokazali, da jih je junijski poraz 1848 za leta
onesposobil za boj in da bo moral zgodovinski proces zdaj spet px)tekati
nad njihovimi glavami«. (Prav tam, 353—354.) Ze 1850 se je Marx v lon-
donskem Centralnem biroju spoprijel z manjšino, ki je »na mesto kritič-
nega nazora« postavila »dogmatskega« in na mesto materialističnega
idealistično vrednotenje situacije: »Medtem ko mi pravimo delavcem: 15.
20, 50 let državljanskih vojn in mednarodnih bojev (Völkerkämpfe) morate
prebiti, ne le da bi spremenili razmere, tudi da bi spremenili sebe in se
usposobili za politično oblast (Herrschaft), pravite vi nasprotno: ,Takoj
mora priti na oblast...'« (Marx: Razkritja o komunističnem procesu v
Kölnu, MEW 8, 412.)
Zavest poraza, celo brezupa, spada k resnici teorije in njenemu upanju.
Ta strtost mišljenja — znamenje njegove avtentičnosti pred strto stvar-
nostjo — opredeljuje stil »Osemnajstega brumaira«: proti volji tistega, ki
ga je pisal, postaja delo vélika literatura. Jezik postaja za popadek (Begriff)
stvarnosti, zapopadek. ki vzdrži strahoto dogajanja z ironijo. Pred njo ne
obstanejo ne fraze ne klišeji — tudi socialistični ne. V sorazmerju s tem.
kot ljudje izdajajo, prodajajo idejo človečnosti in pobijajo ali zapirajo
njene borce, je ideja kot taka vse manj izrekljiva; px)smeh in satira je
dejanski videz (Schein) njihove resnice. Podoba tega je tako v »sociali-
stični sinagogi«, ki jo pripravlja vlada v luksemburški palači kot v klanju
junijskih dni. Ob zvarku neumnosti, pohlepa, prostaštva in brutalnosti,
imenovanem politika, izgublja resnoba besedo. Kar se dogaja, je komično:
vsaka stranka se opira na ramena naslednje, dokler je ta ne pusti pasti
in se sama ne opre na naslednjo. Tako gre od leve na desno, od proletarske
stranke do stranke reda. »Stranka reda spodmakne pleča, pusti, da se bur-
žoazni republikanci prekopicnejo in se sama povzpne na pleča oborožene
sile. Prepričana je, da še vedno sedi na njnih plečih, ko lepoga jutra opazi,
da so se pleča spremenila v bajonete. Vsaka stranka brca zadaj po tisti, ki
potiska naprej, in se opira spredaj na tisto, ki potiska nazaj. Nič čudnega,
da v tej smešni pozi izgubi ravnotežje in se po neizogibnem apletanju med
čudnimi poskoki zruši.« (Prav tam. 325.)
532
To je komično, toda komedija je sama že tragedija, v kateri je vse
zaigrano in žrtvovano.
Vse to je še devetnajsto stoletje: liberalna, predliberalna preteklost.
Figura tretjega Napoleona, za Marxa še smešna, se je že zdavnaj umaknila
drugim, strahotnejšim politikom; razredni boji so se spremenili in vlada-
joči razred se je naučil vladanja. Demokratični sistem strank je bodisi
odpravljen ali reduciran na enotnost, ki je nujna, da bi ne ogrožali družbe
v njenih ustanovah. In proletariat se je utopil v splošnost delovnih množic
velikih industrijskih dežel, ki nosijo in vzdržujejo produkcijski in oblastni
aparat. Ta stiska družbo skupaj v vladano totalitete, ki mobilizira ljudi
in deželo v vseh dimenzijah proti sovražniku. Le še pod totalno vladavino,
ki vselej lahko spremeni moč tehnike v moč vojske, največjo produktiv-
nost v poslednjo destrukcijo, se more ta družba reproducirati na razšir-
jeni lestvici, saj sovražnik ni le zunaj, je tudi v njej sami kot njena
lastna možnost: pomiritev eksistenčnega boja, odprava odtujenega dela.
Marx sam ni predvidel, kako kmalu in kako bhzu bo kapitalizem zadel ob
to svojo možnost, in kako so sile, ki naj bi ga bile razstrelile, postale
orodje njegove oblasti.
Na tej stopnji je postalo protislovje med proizvajalnimi silami in pro-
dukcijskimi odnosi tako široko in tako očitno, da racionalno ne more več
biti obvladano, ne več izraženo. Nobena tehnološka, nobena ideološka tan-
čica ga ne more več zakriti;^JCaže se lahko le še kot golo protislovje, kot
brezum, spremenjen v um; le še napačna zavest ga lahko prenaša, ttiij jé
~sárña postala ravnodušna^Ho'razlike med resničnim in napačnim. To proti-
slovje je aoDiio pristen izraz v Orwellovem jeziku (ki ga je Orwell pre-
optimistično projiciral v 1984). V njem nagovarjajo suženjstvo v svobodo,
oboroženo intervencijo s samoopredelitvijo, mučenje in napalmove bombe
s »conventional techniques«, objekt s subjektom. V njej se stapljata po-
litika in reklama, kupčije in človekoljubje, informacija in propaganda,
dobro in slabo, morala in njena odstranitev._V kakšnem jeziku lahko um
jtu_špj>ridp do besede? Kar se igra. ni več satira, in ironija je postala оБ~"
resnobi grozote cinizem. »Osemnajsti brumaire« se začenja s spominom na
Hegla: Marxova analiza je bila še zavezana »umu v zgodovini«: iz njega
in iz njegovih bivajočih manifestacij je kritika črpala silo.
Toda tudi um, kateremu je bil Marx zavezan, tedaj ni bil »tu«: kazal
se je le v svoji negati\mosti in v bojih tistih, ki so se upirali bivajočemu,
ki so protestirali in ki so bil potolčeni. Njim je Marxova misel ostala zvesta
— iz oči v oči s porazom in zoper vladajoči um. In enako je Marx v porazu
pariške Komune 1871 ohranil up za obupane. Ce j_e_danes brezum sam
postal um. ie to le kot um oblasti. Tako ostaja unf izkoriščanja in rêpfê^
sije — celo če vladani sodelujejo z njim. In povsod so še tisti, ki protesti-
rajo, ki vstajajo, ki se bijejo. Celo v družbi obilja so tu: mladi, ki se še j
niso odvadili gledanja in poslušanja in mišljenja, ki še niso abdicirali, j
in tisti, ki so še žrtve obilja in se lx)leče šele uče gledanja, poslušanja in ;
mišljenja. Zanje je napisan »Osemnajsti brumaire«, zanje ni zastarel. I
Prevedel Božidar Debenjak
533
Poskus teorije emocij
J. p. Sartre
(Nadaljevanje in konec)
Najprej moramo opozoriti, da z navedenimi primeri še daleč nismo
obsegli raznoterih oblik emocije. Poznamo še veliko drugačnih strahov
in veliko drugačnih žalosti. Trdimo le, da vse emocije privedejo do ustva-
ritve magičnega sveta, pri čemer uporabljajo telo kot sredstvo zaklinjanja.
Pri vsakem primeru gre za drugačen problem in za drugačno vedenje.
Ce hočemo dognati njihov pomen in finalnost, moramo posebej spoznati
in analizirati vsako posamezno situacijo. Na splošno lahko ugotovimo, da
ne gre le za štiri glavne emocionalne tipe. Veliko več jih je, in kdorkoli
bi jih opredelil, bi opravil zelo koristno delo. Ce na primer strah pre-
plašenega človeka nenadoma preide v jezo (sprememba vedenja, ki je
utemeljena s spremembo situacije), potem to ni navadna jeza: to je pre-
seženi strah. To pa nikakor ne pomeni, da jo je kakor koli mogoče zvesti
na strah. Ta jeza prejšnji strah ohranja in ga vključuje v lastno struk-
turo. Neskončno raznolikost emocionalnih zavesti pa bomo mogli spoznati
šele takrat, ko se bomo prepričali o funkcionalni strukturi emocije. Po
drugi strani moramo vztrajati na temle poglavitnem dejstvu: čista in na-
vadna vedênja niso emocije, kakor tudi čista in navadna zavest o teh
vedenjih ni emocija. Ce bi bilo tako bi bil finalistični značaj emocije
dosti bolj jasno razviden in poleg tega bi se je zavest lahko osvobodila.
Sicer pa obstajajo nepristne emocije, ki so y bistvu samo vedênja. Ce
mi nekdo prinese darilo, ki me le na pol veseli, se prav lahko zgodi, da
pokažem izrazito veselje, ploskam, poskakujem in plešem. To je pravza-
prav komedija. Malo pa me vendarle potegne za seboj in izrazil bi se
netočno, če bi rekel, da nisem vesel. Vendar to ni pravo veselje, opustil
ga bom in zavrgel, kakor hitro bo obiskovalec odšel. Prav to stanje pa
bomo imenovali nepristno veselje in pri tem upoštevali, da nepristnost
ni logična značilnost nekaterih predpostavk, temveč eksistencialna last-
nost. Prav tako lahko doživljam nepristne strahove in nepristne žalosti.
Vendar se ta nepristna stanja kljub vsemu razlikujejo od igralčevih stanj.
Igralec ponazarja veselje ali žalost, toda on ni niti vesel niti žalosten,
534
zakaj njegovo vedênje je namenjeno fiktivnemu svetu. Igralec se ne vêde,
pač pa vedênje ponazarja. Pri navedenih primerih nepristne emocije je
vedênje brez opore, obstoji samo po sebi in je prostovoljno, toda situacija
je resnična in po našem mnenju tudi zahteva tako vedênje. Zato s tem
vedênjem magično usmerjamo nekatere lastnosti v resnične objekte. Toda
te lastnosti so nepristne.
S tem pa ni rečeno, da so namišljene, niti da morajo biti pozneje
šiloma ukinjene. Njihova nepristnost izvira iz bistvene šibkosti, ki se daje
kot silovitost. Mikavnost objekta, ki so mi ga pravkar dali, obstoji veliko
bolj kot zahteva kakor kot resničnost; ta mikavnost ima nekakšno zaje-
dalsko in odvisno resničnost, ki jo prav dobro občutim, vem, da jo iz-
zivam na objektu z nekakšno uročitvijo; če z magijo preneham, bo takoj
izginüa.
Prava emocija je nekaj povsem drugega: spremlja jo verovanje. Last-
nosti, ki jih usmerjamo v predmete, dojemamo kot resnične. Kaj naj to
pravzaprav pomeni? Približno tole: emocijo prenašamo. Ne moremo se
je znebiti, kadar bi hoteli, emocija se iztroši, ne moremo pa je zaustaviti.
Poleg tega pa vedênja. ki so samo vedênja in nič drugega, samo shema-
tično začrtavajo v predmet emocionalne lastnosti, ki mu jih podeljujemo.
Beg, ki bi bil edinole tek, bi objekta še ne konstituiral kot nekaj stra-
hotnega. Ali bolje, podelil bi mu formalno lastnost strahostnosti, ne pa
snov te lastnosti. Strahotnosti ne moremo dojeti, če jo samo ponazarjamo;
naša lastna emocija nas mora povsem prevzeti in preplaviti, formalni
okvir vedênja mora biti napolnjen z nečim neprodirnim in težkim, ki mu
služi za snov. Vloga izključno fizioloških pojavov postane tu povsem raz-
umljiva: ti pojavi predstavljajo resnost emocije, to so pojavi verovanja.
Seveda jih ne smemo ločiti od vedênja; sprva so mu nekako analogni.
Mišična ohlapnost strahu ali žalosti, skrčenje ožilja in dihalne motnje,
vse to hkrati z vedênjem, ki hoče svet zanikati ali zmanjšati njegovo po-
tencialnost. dokaj dobro simbolizira mejo med čistimi motnjami in ve-
dênjem. Potem pa se ti pojavi spojijo z vedênjem v totalno sintetično
obliko in jih samih po sebi ni več mogoče proučevati. Zabloda periferne
teorije je prav v tem, da jih je obravnavala posebej. Vendar pa jih ni
mogoče zvesti na vedênje: tudi ko ne bežimo več, še trepetamo. S silnim
naporom lahko vstanem, odvrnem svojo misel od poloma, ki me teži, in
se spravim k delu; moje roke bodo še vedno ledene. Emocija torej ni
navadno igranje, ni čista drža: to je drža telesa, ki je v določenem stanju:
stanje samo ne bi izzvalo vedênja. vedênje brez stanja je komedija, toda
emocija nastane v razburjenem telesu, ki se vede na določen način.
Razburjenost lahko ostane, ko vedênje že mine, toda vedênje konstituira
obliko in pomen razburjenosti. Po drugi strani pa bi bilo vedênje brez
vznemirjenosti le čisti pomen, afektivna shema. Vsekakor imamo opravka
s sintetično obliko: da verjamemo v magična vedênja, moramo biti
razburjeni.
Ce hočemo jasno razumeti emocionalni proces od zavesti dalje, se
moramo zavedati te dvojne narave telesa, ki je po eni strani objekt
v svetu, po drugi strani pa to, kar zavest neposredno doživlja. Sele tedaj
535
lahko dojamemo bistvo: emocija je fenomen verovanja. Zavest se ne
omejuje le na projiciranje efektivnih pomenov v svet, ki jo obdaja.
Zavest ta novi svet, ki ga je konstituirala, tudi doživlja. Doživlja ga ne-
posredno, prizadeta je zaradi njega in trpi zaradi lastnosti, ki jih je
vedênje zasnovalo. To se pravi, če so vse poti zaprte, se zavest vrže v
magični svet emocije, vrže se vanj brez pridržka in se degradira; to je
nova zavest nasproti novem svetu, ki ga zavest konstituira s tistim, kar
je v njej najintimnejše, s to prisotnostjo sami sebi, brez distance in z
lastnega stališča do sveta. Zavest, ki se vznemiri, je dokaj podobna zavesti,
ki se uspava. Ta kakor ona se požene v nov svet in svoje telo kot sintetično
totalnost preobrazi tako, da lahko z njim doživlja in dojema ta novi svet.
Drugače rečeno, zavest spremeni telo ali, če hočete, telo kot stališče do
sveta, ki je zavesti neposredno koherentno, zavzame raven vedênja. Prav
zato so fiziološki pojavi v bistvu zelo vsakdanje motnje; podobne nastopijo
pri vročici, angini pectoris, umetno izzvani razdraženosti itd. V teh poja-
vih se kaže čisto navadna, a popolna razrvanost telesa kot takega (šele
vedênje bo pokazalo, ali pomeni ta razrvanost »pojemanje« ali »naraščanje«
življenja). Sama po sebi ni nič; pomeni le to, da je stališče zavesti do
stvari zamračeno, in sicer toliko kolikor zavest to zamračenost uresničuje
in jo spontano doživlja. Seveda moramo to zamračenost pojmovati kot
sintetičen in enovit pojav. Po drugi strani pa je telo stvar kakor druge
stvari; zato bo znanstvena analiza v biološkem telesu, ki je stvar, lahko
zaznala lokalne motnje tega ali onega organa.
Izvor emocije je torej spontana in doživeta degradacija zavesti nasproti
svetu. Cesar ne more prenesti na en način, poskuša dojeti na drug način,
s tem da se uspava, da se približa zavesti spanja, sanj in histerije. In
razburkanost telesa ni nič drugega kot verovanje, ki ga doživlja zavest,
kolikor je vidna od zunaj. Nujne so še naslednje ugotovitve:
1.	Zavest se sebe tetično ne zaveda kot zavesti, ki se degradira, da
bi ušla pritisku sveta; zavest je samo pozicionalna zavest degradacije
sveta, ki preide na magični nivo. Se pravi, da je netetična zavest same
sebe. V tem. in samo v tem smislu lahko rečemo, da zavest ni iskrena.
Zato ni prav nič čudno, da finalnost omocije ni vzpostavljena z zavestnim
aktom v območju emocije same. Vendar pa ta finalnost ni nezavedna:
izčrpa se v konstituiranju objekta.
2.	Zavest je žrtev lastne pasti. Prav zato. ker doživlja novi videz
sveta in ker vanj verjame, je ujeta v lastno verovanje natančno tako kakor
v sanje ali histerijo. Zavest emocije je vklenjena; tega pa ne gre razumeti,
kakor da jo je vklenilo nekaj, kar biva zunaj nje. Vklenjena je sama po
sebi, v tem smislu, da tega verovanja, ki ga hoče doživljati, ne obvlada,
in to prav zato, ker ga doživlja in ker se iztroši pri tem. ko ga doživlja.
Spontanosti zavesti ne smemo pojmovati tako. kakor da zavest vselej
lahko svobodno nekaj zanika in to prav v trenutku, ko je tisto vzposta-
vila. Taka spontanost bi bila protislovna. Zavesti je bistveno, da se prehaja
(transcendira) ; ne more se torej umakniti vase, da bi lahko dvomila, da
je zunaj v objektu. Zavest pozna sebe le v svetu. In dvom po svoji naravi
ne more biti nič drugega kot konstituiranje dvomljivosti kot eksistencialne
536
lastnosti objekta ali refleksivna redukcijska dejavnost, se pravi, posebna
lastnost nove zavesti, ki se usmeri v pozicionalno zavest. Zavest, ki-do-
življa magični svet, ki se je vanj pognala, hoče torej, da bi ta svet, ki je
vanj ujeta, trajal v nedogled: emocija hoče trajati. Prav zato tudi pra-
vimo, da smo ji podvrženi, da jo prenašamo: zavest je vznemirjena ob
lastni emociji in jo precenjuje. Bolj bežimo, bolj nas je strah. Magični
svet se začrta, izoblikuje in potem se sklene okrog zavesti in jo zadrgne;
zavest ne mara hoteti, da bi ušla, lahko sicer poskuša ubežati magič-
nemu objektu, toda beg mu podeljuje še močnejšo magično resničnost.
Zavest tudi vklenjenosti ne zazna v sebi, dojame jo na objektih; objekti
vežejo in vklepajo, objekti so se polastili zavesti. Samo očiščujoč pre-
mislek ali popolna ukinitev vznemirljivega položaja jo lahko osvobodita.
Emocija pa bi vendarle ne bila tako naporna, če bi na objektu ne
dojemala samo natančnega potrdila tistega, kar sama noetično je (na
primer, ob tej uri, pri tej svetlobi, v teh okolnostih je ta človek grozljiv).
Bistvena lastnost emocije je, da zaznava na objektu nekaj, kar jo ne-
skončno presega. Posebni svet emocije dejansko obstaja. Vsem emocijam
je skupno, da oblikujejo svet, v katerem je razmerje med stvarmi in
zavestjo vselej in izključno magično, pa naj bo ta svet strašen, krut,
mračen ali vesel. Obravnavati moramo posebni svet emocije, kakor go-
vorimo o posebnem svetu sanj ali norosti. Svet, to so individualne sin-
teze, ki so v medsebojnih odnosih in ki imajo lastnosti. Toda sleherna
lastnost je podeljena predmetu le preko neskončnosti. Ta sivina na
primer predstavlja enoto neskončnega števila resničnih in možnih sivo-
zelenih, sivih, pri določeni svetlobi čmih itd. odtenkov — Abschattungen.
Emocija podeljuje objektom lastnosti na podoben način, podeljuje jim
jih ad aetemum. Seveda če dojamem neki objekt kot grozoten, s tem še
ne trdim eksplicitno, da bo večno ostal grozoten. Toda že ugotovitev gro-
zotnosti kot substancialne lastnosti predmeta je sama po sebi korak v
neskončnost. Zdaj je grozotnost v stvari, v notranjosti stvari, njeno afek-
tivno tkivo je bistveni sestavni del. Tako se nam v emociji prikaže neka
dokončna in uničujoča lastnost. Prav to pa je tisto, kar presega in vzdr-
žuje našo emocijo. Grozotnost ni le sedanje stanje stvari, grozi nam v
prihodnje, razteza se preko vse naše prihodnosti in jo zatemnjuje. raz-
odeva nam smisel sveta. »Grozotnost-« pomeni prav to, da je grozotnost
substanciolna kvaliteta, da je grozotnost na svetu. Tako se iz vsake emo-
cije usmerja množica afektivnih silnic v prihodnost in jo konstituira v
luči emocije. Tako doživljamo emotivno lastnost, ki v nas prodira, zaradi
katere trpimo in ki nas prerašča na vseh straneh. Emocija je hipoma
odtrgana od same sebe, prehaja se (transcendira) in ni več navadna pri-
goda našega vsakdanjega življenja, pač pa intuicija absolutnega.
Prav s tem pojasnjujemo rahle emocije. Pri teh dojemamo objek-
tivno lastnost objekta z ne povsem izoblikovanim vedênjem, z rahlimi
trzljaji našega fizičnega stanja. Rahla emocija nikakor ni dojemanje
manjšega neugodja, manjše čudovitosti ali površne nesreče. Rahla emo-
cija je neugodje, čudovitost, nesreča, ki jih slutimo in dojemamo skozi
tančico. To je nejasna intuicija, ki se tudi daje kot takšna. Toda objekt
537
je tu, čaka, jutri bo tančica padla in videli ga bomo v polni svetlobi.
Tako se zgodi, da nismo ravno preveč vznemirjeni, če pod tem razumemo
razburjenost telesa in vedênja, in vendar se nam v rahli depresiji vse
naše življenje kaže v žalostni luči. Vemo, da je nesreča popolna in glo-
boka, toda zdaj jo le nejasno vidimo. Prav zato, ker preko te emocije
dojemamo globoko nesrečo, se nam v takih in še mnogih podobnih pri-
merih emocija daje s hujšo silo, kakršno ima v resnici. Seveda pa se
rahle emocije korenito razlikujejo od šibkih, katerih posegi v stvari so
afektivno lažjega značaja. Rahla in šibka emocija se razlikujeta po na-
ravnosti, zakaj vedênje in telesno stanje sta lahko v obeh primerih enaka.
Naravnanost pa je utemeljena s situacijo.
Pričujoča teorija o emociji pa ne pojasnjuje nekaterih nenadnih re-
akcij groze in občudovanja, ki se nas včasih polaste ob objektu, ki se
nepričakovano prikaže. Na primer, pri oknu se nenadoma prikaže spačen
obraz in se pritisne ob šipo; čutim, kako me je zgrabil strah. Tu seveda
ne gre za to, da bi vedênje vzdržali; zdi se, da je emocija brez finalnosti.
V splošnem ima dojemanje grozotnosti v situacijah in na obrazih nekaj
neposrednega in ga ne spremljata beg ali nezavest; niti želja po begu.
Tukaj gre za prav posebne pojave; vendar če o njih razmišljamo, spo-
znamo. da jih je mogoče razložiti v skladu z našimi izvajanji. Videli smo,
da se v emociji zavest degradira in da hipoma spremeni determinirani
svet, v katerem živimo, v magični svet. Možno pa je tudi nasprotno: ta
svet sam se včasih razodene zavesti kot magični svet, ne pa kot determi-
nirani svet, kakršnega pričakujemo. Nikakor ne smemo misliti, da je
magičnost prehodna, minljiva lastnost, ki jo razpoloženja svojevoljno vna-
šajo v svet. Obstaja eksistencialna struktura sveta, ki je magična. Na
tem mestu nimamo namena na široko razpravljati o tej stvari, ki jo
bomo obravnavali drugje. Vsekakor pa lahko že zdaj opozorimo na »ma-
gično« kategorijo, ki vpliva na medsebojne psihične odnose med ljudmi
v družbi in še prav posebno na naše zaznavanje drugih ljudi. Magičnost
je »duh, ki lebdi med stvarmi«, kakor pravi Alain, se pravi iracionalna
sinteza spontanosti in pasivnosti. Magičnost je inertno učinkovanje, pa-
sivizirana zavest. In prav v tej obliki se nam kažejo drugi ljudje, pa
ne zaradi našega stališča do njih ali delovanja naših strasti, ampak za-
radi bistvene nujnosti. Zavest je namreč lahko transcendenten objekt le
s preoblikovanjem v pasivnosti. Smisel nekega obraza je tako sprva sama
zavest (ne pa znamenje zavesti) in sicer oslabljena, degradirana zavest, ki
je ravno pasivnost. K tem pripombam se bomo povrnili pozneje in upamo,
da nam bo uspelo pokazati njihovo utemeljenost. Tako je človek za člo-
veka vselej čarovnik in družbeni svet je predvsem magičen. Ne trdimo,
da je nemogoče zavzeti deterministični pogled na interpsihološki svet ali
postaviti na ta magični svet racionalne vrhnje strukture. Toda v tem
primeru so prav te strukture minljive in brez ravnotežja, in prav te
strukture se porušijo, kakor hitro je magični videz človeških obrazov,
kretenj in situacij premočan. Kaj se tedaj zgodi, če se porušijo vrhnje
strukture, ki jih je marljivo zgradil razum, in če se človek nenadoma
spet pogrezne v prvotno magijo? To je lahko uganiti: zavest dojame
538
magičnost kot magičnost in jo krepko doživlja kot tako. Kategorije kot
»sumljivo«, »zaskrbljujoče« itd. označujejo magičnost, kakor jo doživlja
zavest in kolikor terja od zavesti, naj jo doživlja. Ce je nenadni prehod
iz racionalnega dojemanja sveta v zaznavanje istega sveta kot magičnega
sveta utemeljen v objektu in če ga spremlja neprijeten element, je ta
prehod groza; če ga spremlja prijeten element, je občudovanje (navajamo
ta primer, seveda jih je še veliko več). Tako obstajata dve emocionalni
obliki glede na to, ali smo ml konstituirali magijo sveta, da bi nado-
mestili deterministično delovanje, ki se ne more realizirati, ali pa se svet
sam ne more realizirati in se vse okrog nas hipoma razodene kot ma-
gični svet. V grozi tako nenadoma dojamemo, da so se porušile deter-
ministične pregrade: obraza, ki se prikaže za šipo, sprva ne zaznamo kot
del človeka, ki bi moral odriniti vrata in prehoditi trideset korakov do
nas. Prav nasprotno, pasiven je in daje se kot nekaj, ki deluje iz raz-
dalje. Z one strani šipe je neposredno povezan z našim telesom, tako da
doživljamo njegov pomen in smo mu podvrženi; ta pomen konstituiramo
z našim lastnim telesom, hkrati pa se sam uveljavlja, zanika razdaljo in
vstopa v nas. Zavest, ki je pogreznjena v ta magični svet, potegne za
sabo telo, kolikor je telo verovanje. Zavest vanj veruje. Vedênja, ki da-
jejo emociji njen pomen, niso več naša; izraz in telesni gibi človeka za
šipo so se z našim razburjenim organizmom izoblikovali v sintetično ce-
loto. Tukaj najdemo torej iste elemente in iste strukture, ki smo jih že
prej opisali. Le da prihaja začetna, prva magija kakor tudi pomen emo-
cije iz sveta, ne pa iz nas. Seveda pa magija kot stvarna kvaliteta ni
strogo omejena na človeka. Razteza se tudi na stvari, kolikor se nam
lahko dajejo kot človeške (vznemirljivi pomen kake pokrajine, nekaterih
predmetov, npr. sobe, ki hrani sledove skrivnostnega obiskovalca) ali če
nosijo sled duševnosti. Seveda pa razlika med tema glavnima emocional-
nima tipoma ni strogo uveljavljena. Pogosto se medsebojno prepletata in
emocije so večinoma nečiste. Tako se zgodi, da zavest, ki s spontano na-
mernostjo uresniči magični aspokt sveta, lahko ustvari priložnost za na-
stanek kakšne realne magične lastnosti. In nasprotno: če se svet na ta
ali oni način daje kot nekaj magičnega, nastane možnost, da zavest opre-
deli in dokončno konstituira to magijo ter jo razprši na vse strani ali jo
nasprotno zgosti in poudari v enem samem objektu.
Vsekakor si moramo zapomniti, da emocija ni nebistvena sprememba
subjekta, ki bi ga sicer obdajal nespremenjeni svet. Ni težko spoznati, da
je sleherno emocionalno dojemanje zastrašujočega, razburljivega ali žalost
vzbujajočega objekta mogoče le na temelju popolne spremembe sveta. Da
bi se neki objekt resnično pojavil kot nevarnost, se mora pred zavestjo
realizirati kot neposredna in magična prisotnost. Obraz, ki se je pojavil
za oknom deset metrov proč od mene, moram z njegovo grožnjo doživeti
kot nekaj meni neposredno prisotnega. To pa je mogoče le z dejanjem
zavesti, ki poruši vse strukture sveta, ki bi magičnost lahko odvrnile in
skrčile dogodek na njegove prave razsežnosti. Tako je nujno, da je uki-
njeno okno kot »objekt, ki ga je treba najprej razbiti«, da je ukinjenih
deset metrov kot »razdalja, ki mora biti prehojena«. To pa nikakor ne
539
pomeni, da zavest v svoji prestrašenosti obraz približa, kakor da bi
zmanjšala razdaljo med obrazom in mojim telesom. Zmanjšati razdaljo
pomeni še vedno misliti v smislu razdalje. Čeprav bi prestrašeni subjekt
lahko misli o oknu: »Lahko ga je razbiti, odpreti ga je mogoče od zunaj«,
so to le racionalne razlage, ki izvirajo iz njegovega strahu. Okno in raz-
dalja sta v resnici dojeta »v istem času« v dejanju, s katerim zavest
zazna obraz za oknom. Toda v tem dejanju, s katerim ju zazna, izgubita
načaj potrebnih pripomočkov. Dojeta sta drugače. Razdalje ne zaznavamo
več kot razdaljo, zato ker je ne dojemamo kot to, »/car je treba najprej
prehoditi«. Dojemamo jo kot enotno ozadje strahotnosti. Okna ne zazna-
vamo več kot to, »kar je treba najprej odpreti.« Dojemamo ga kot okvir
strašnega obraza. Sploh se okrog mene organizirajo področja, od koder
se naznanja groza. V determinističnem svetu orodij in sredstev groza
namreč ni mogoča. Groza se lahko prikazuje le v svetu, kjer je vse, kar
biva, po svoji naravi magično in kjer so tudi vsa sredstva proti tem
magičnim stvarem magična. To dokaj dobro ponazarja sanjski svet, kjer
ključavnice, stene in orožje niso obrambni pripomočki pred grozečimi
tatovi ali divjimi zvermi, ker so dojeti v poenotenem aktu groze. In ker
je dejanje, ki jih razoroži, enako tistemu, ki jih ustvari, vidimo morilce,
ki stopajo skozi stene in vrata, mi pa zaman pritiskamo na petelina sa-
mokresa, ki se ne sproži. Z eno besedo: ako kateri koli objekt dojamemo
kot nekaj strašnega, se to pravi, da ga dojamemo z ozadjem sveta, ki je
že strašen.
Zavest torej lahko »biva v svetu« na dva različna načina. Svet se
ji lahko prikazuje kot organiziran sklop sredstev, ki so takšna, da mo-
ramo, če hočemo doseči določen učinek, delovati na določene prvine tega
sklopa. V tem primeru nas vsako sredstvo napoti k drugim sredstvom
in k sredstvom v celoti, absolutnega dejanja ni, kakor ni radikalne spre-
membe, ki bi jo lahko neposredno vpeljali v svet. Predrugačiti je treba
najprej eno samo sredstvo in sicer s pomočjo drugega sredstva, ki nas
spet napoti k drugim sredstvom in tako naprej v neskončnost. Svet pa
se lahko prikazuje zavesti tudi kot celota, kjer ni sredstev, se pravi, da
se tak svet spreminja brez posrednikov in v velikih količinah. V tem
primeru bodo kategorije sveta delovale na zavest neposredno, prisotne
so ji brez razdalje (obraz, ki se ga ustrašimo skozi šipo, deluje na nas
brez sredstev; nepotrebno je, da bi se okno odprlo, da bi moški skočil
v sobo, hodil po podu). In nasprotno: zavest se bori proti tem nevar-
nostim, oziroma spremeniti hoče objekte brez razdalje in brez sredstev
z absolutnimi in celotnimi spremembami sveta. Ta videz sveta je povsem
skladen, to je magični svet. Rekli bomo torej, da je emocija nenaden
padec zavesti v magičnost; ali če hočete, emocija nastopi, kadar svet
sredstev nenadoma izgine in se na mesto njega prikaže magični svet.
V emociji tedaj ne smemo gledati prehodnega nereda organizma in duha,
nereda, ki bi od zurmj prihajal motit duševno življenje. Emocija je na-
sprotno vrnitev zavesti v magično stališče, v eno izmed njenih glavnih
bistvenih stališč, s katerim se pojavi tudi korelatni, magični svet. Emo-
cija ni naključje, emocija je način bivanja zavesti, eden izmed načinov,
540
s katerim doumeva (v heideggerjanskem smislu »Verstehen«) svoj »biti
v svetu«.
Premišljena zavest se lahko vselej uperi v emocijo. V tem primeru
se emocija prikazuje kot struktura zavesti. Emocija ni čista in neizrek-
ljiva lastnost, kakršna je na primer opečno rdeča barva ali čisti vtis
bolečine — takšna je po pojmovanju Jamesove teorije. Emocija ima
smisel in za moje duševno življenje nekaj pomeni. Očiščujoči premislek
fenomenološke redukcije lahko dojame emocijo kot tvorca sveta v ma-
gični obliki: »Svet se mi zdi odvraten, ker sem jezen«. Toda ta premislek
ni pogost in zanj je potrebna posebna motivacija. Običajno uperimo v
emotivno zavest pajdaški premislek, ki zavest sicer dojame kot zavest,
toda tako kakor jo je utemeljil objekt: »Jezen sem, ker je svet odvraten«.
Iz tega premisleka pa se kontituira strast.
Zaključek
Pričujoča teorija o emociji je bila napisana z namenom, da bi kot
izkustvo pripomogla k nastanku fenomenološke psihologije. Delo ima
značilnosti primera in prav to dejstvo je krivo, da so naša izvajanja po-
manjkljiva.* Ker smo po drugi strani morali ovreči običajne psihološke
teorije o emociji, smo se postopoma dvigali od Jamesovih fizioloških
pojmovanj do pojma pomen. Fenomenološka psihologija, ki bi bila trdno
zasidrana in ki bi že poprej očistila svoje področje, bi lahko že kar od
začetka z eidetično mislijo opredelila bistvo psihološkega dejstva, ki ga
raziskuje. V delu, ki v kratkem izide smo tako poskušali opredeliti du-
hovno predstavo. Vendar upamo, da nam je kljub tem posameznim po-
manjkljivostim uspelo pokazati, da ima psihično dejstvo, kakršno je emo-
cija, ki navadno velja za nezakonit nered, svoj lastni pomen in da ga
samega na sebi brez razumevanja tega pomena ni mogoče dojeti. Naj
nakažemo zdaj še meje takega psihološkega raziskovanja.
V uvodu smo zapisali, da je pomen zavestnega dejstva v tem, da
pomeni vselej totalno človeškost, ki je postala** vznemirjena, pozorna,
dojemljiva hoteča itd. Studija o emocijah je dodobra preverila to načelo:
emocija nas pošilja k tistemu, kar pomeni. In to, kar pomeni, so v resnici
celokupni odnosi človeškosti do sveta. Prehod v emocijo je popolna spre-
memba »biti v svetu« po prav posebnih zakonih magije. Pri priči pa vi-
dimo tudi meje takega opisa: psihološka teorija o emociji predpostavlja
predhodni opis afektivnosti, kolikor ta konstituira bit človeškosti, se pravi,
kolikor je naši človeškosti konstituivno, da je afektivna človeškost. V tem
primeru bi ne začeli s proučevanjem emocije ali nagnjenj, ki nas vodi do
še neosvetljene človeškosti kot poslednjega cilja, do sicer idealnega cilja.
* Glede tega bi želeli, da bi naše spodbude omogočile dognane monografske
študije o veselju, žalosti itd. V delu smo le shematično nakazali smer podobnih
monografij.
♦* Dobesedno: se je naredila — se faisait; op. prev.
541
ki je empiričnemu načinu raziskovanja verjetno nedosegljiv, pač pa bi
opisali afekt glede na opisano in z apriorno intuicijo določeno človeškost.
Različne discipUne fenomenološke psihologije so regresivne, čeprav je cilj
njihovega prodiranja nazaj zanje čisti ideal; nasprotno pa so discipline
čiste fenomenologije progresivne. Nedvomno nastane vprašanje, zakaj je
v takih pogojih ustrezno, da vzporedno uporabljamo obe disciplini. Zdi
se, da bi čista fenomenologija zadostovala. Fenomenologija sicer res lahko
dokaže, da se v emociji uresničuje bistvo človeškosti kot prizadetosti, ne
bo pa mogla pokazati, da se človeškost nujno manifestira v takšnih emo-
cijah. Obstoj take in take emocije — in samo take — nedvomno razodeva,
da je človeška aksistenca napolnjena z dejstvi. Prav zaradi te napolnje-
nosti z dejstvi pa je nujno, da se redno poslužujemo empirije; in prav
to izobilje dejstev verjetno preprečuje, da bi se psihološko vračanje kdaj
koh sešlo s fenomenološkim napredovanjem.
Prevedla Marjeta Pirjevec
542
Dialektika umetniškega izraza
Igor Hruskovsky
(Umetnost in spoznanje)
Mislim, da umetnost ni specifična oblika spoznanja stvarnosti. Po
mojem mnenju ni umetniškega spoznanja — čeprav priznavam, da je
lahko pri marsikateri umetnostni zvrsti moment spoznanja pomembna in
organska komponenta določene kompleksne in zatorej nehomogene umet-
nine. Resda obstajajo kompleksne tvorbe, kot npr. opera, vendar glasbeni
izraz kot tak nima pojmovnega ekvivalenta in modela objektivne stvar-
nosti. Zato sensu stricto ni mogoče govoriti o glasbenem spoznanju; spo-
znanje sámo ni nikoli umetniško, temveč zmeraj le i>ojmovno.
Značilna temeljna črta dejanskega, tj. pojmovnega, racionalnega, lo-
gično utemeljenega spoznanja je umevanje razmerij, sklopov in proti-
slovij spoznavnega objekta. Spoznanje v najbolj resničnem smislu besede
ni kako doživljanje in motrenje (kot danes menijo mnogi privrženci tako
imenovanega umetniškega spoznanja), temveč urejanje in račimanje,
operiranje s pojmi. Brez pojmovnega orodja ni spoznanja, brez njega se
zde objektivna dejstva zgolj kopica ekstraracionalnih čutnih zaznav. Drži
sicer, da je lahko spoznanje (tj. pojmovno spoznanje) empirično, teore-
tično, konkretno, abstraktno itn., toda ne smeli bi trditi, da je glasbeni
izraz sam specifična obhka spoznanja. Ce resno govorimo o specifičnih
potezah raznih, racionalnih ali pojmovnih spoznanj (pri tem je spoznavni
proces sam deloma imaginativen ali intuitiven), tedaj je to mogoče samo
tako, da to specifičnost determinira kvalitativna izloženost vsakega spo-
znavnega objekta. Kjer gre za kritično sistematizirano in potem takem za
znanstveno spoznavno celoto, določa kvalitativna diferenciranost realnosti
klasifikacijsko shemo znanosti, in v to shemo spada tudi znanost o umet-
nosti (vštevši tehniko umetniškega ustvarjanja itn.).
Specifikum estetskega nikakor ni gnoseološke narave, čeprav pred-
stavlja vsak tvorec kake umetnine kot sploh vsak človek organsko (in
hkrati protislovno) enotnost bioloških, socialnih, gnoseoloških, estetskih in
drugih funkcij. Pristaviti bi bilo treba še to, da ekspresivne umetnostne
vrste par excellence, kot npr. komorna glasba, sploh ne slikajo stvarnosti.
Samo kak dogmatik more najti nasilne analogije med akustičnimi fe-
543
nomeni in metaglasbenim svetom, postavljati programsko glasbo nad vo-
kalno in instrumentalno; samo kak dogmatik in konservativec se lahko
poteguje za nekakšno mehanično sintezo tradicionalnih oblikovnih sred-
stev z novo tèmo ali »vsebino«. Téme ali sujeta pa ne smemo zamenja-
vati z resnično glasbeno, specifično vsebino, z resnično glasbeno substanco.
Res je, poslušavec pogostoma spremlja glasbene zaznave z asociacijami
predstav ali idej, da bi — kot pravijo — do kraja izoblikoval glasbeni
motiv. Toda to ni bistveno. Glasbeni izraz torej nima pojmovnega ekvi-
valenta in ni »umetniško spoznanje«. Beethovnove »Diabellijeve variacije«,
ki nedvomno pomenijo vrhunec glasbe, nimajo v sebi ničesar spoznavnega
in ne slikajo nobene stvarnosti. Po mojem mnenju lahko dožene umet-
niško in estetsko vrednost takega dela. kdor se sistematično udejstvuje na
zadevnem umetnostnem področju.
Tako imenovana esteska resničnost npr. dekorativne umetnosti, plesa,
glasbene fuge, arhitekture itn., nima gnoseološke provenience. »Globoko-
umne« in romantične razlage in legende o umetniških stvaritvah so po-
vsem samovoljne izmišljotine in tu ni nikakršne adekvatne spoznavne
komunikacije. O »zgovornosti« glasbe je mogoče govoriti samo ob točno
določenih socialno psihičnih predpostavkah. Ce si jih hočemo podrobneje
pojasniti, moramo predvsem izhajati iz ugotovitve, da glasba kot posebna
umetnostna vrsta s svojimi intonacijskimi sredstvi neposredno in živo —
čeprav na specifičen način — tolmači človeške doživljaje in emocije.
Mnogo muzikologov pravi že sprejemanju umetnine in individualni
komunikaciji spoznanje. Zoper to stališče je dopusten ugovor, da je npr.
glasba nondiskurzivna oblika komunikacije (in da tedaj ni mogoče go-
voriti o glasbenem spoznanju) in da informacijska teorija sama ne more
povedati ničesar o značaju glasbenega izkustva.
Estetski fenomen je treba principialiter razločevati od gnoseološkega :
dominantna specifična poteza umetniškega fenomena sploh ni moment
spoznanja, četudi je ta moment pri marsikateri vrsti organska kompo-
nenta enotnosti umetnine; nasprotno, dominanten je moment estetskega
občutja, estetske vrednote, estetskega pritopa, estetskega izkustva. In
tako vprašanje tako imenovane resničnosti umetnine — spet izraz iz gno-
seološkega inventarja — ne zadeva toliko spoznavnega opisovanja ali
odražanja objektivne stvarnosti kot prej njeno estetsko vrednost.
Ne le pri izrazito ekspresivnih umetnostnih vrstah kot npr. pri ko-
morni glasbi, ampak tudi pri tako imenovanih opisnih umetnostnih vrstah
še zdaleč ne zadošča človekova zmožnost spoznavanja, saj njihovo zgradbo
determinira predvsem umetniško občutje in umetniška fantazija. Češki
literarni teoretik K. Chvatik po pravici trdi, da je treba ostro razločevati
med dokumentirajoče reprodukcijo in estetskim odnosom umetnosti do
stvarnosti; realizem zato sploh ne pomeni reprodukcije stvarnosti, temveč
je določen način njenega umetniškega izraza in ocene. Za »razumljivo«
lahko tedaj velja samo tista umetnina, ki je v skladu z emocionalnim apa-
ratom percipienta. Družbeno funkcionalnost umetnine opredeljuje njena
vključenost v okvir ustreznega kulturnega, konkretno npr. intonacijskega
konteksta, v okvir časovno določenih zaznavnih stereotipov. Iz spoznanja
544
izvirajoča spodbuda za taita dela — če taka spodbuda sploh obstaja — je
često irelevantna, celo banalna, in ni v nikakršni vzročni zvezi z umetnino.
In ravno »-Diahellijeve variacije« (variacije na čevljarsko zaplato — kot
jih je imenoval sam skladatelj) — lahko bi našteli vrsto znamenitih pri-
merov — so zgovoren dokaz za to, kako lahko poljuben, nepomemben in
naključen vnanji motiv spodbudi ustvarjalni daimonion.
Specificum umetniškega fenomena smemo iskati samo v njem samem.
Njegovo socialno funkcionalnost določa njegova vključenost v ustrezen
kulturni kontekst, njegovi odnosi do času primernih apercepdjskih ste-
reotipov ali tudi idejna in spoznavna vsebina umetnine, če gre za umet-
nostne vrste, v katerih je spoznavna komponenta organsko vključena v
enotnost umetnine. Splošno znano je npr., kako izredno ideološko-vzgojno
vlogo je igral ruski roman. V svojem delu o Filozofiji človeka pravi A.
Schaff po pravici, da »ni dvoma, da je spor o atonalnosti povsem muziko-
loški prepir. Samo neumnež bi se upal od zunaj poseči v tak spor; s takim
posegom ne moreš doseči ničesar — samo osmešiš se lahko. Nekaj povsem
diTigega pa je, če gre za ideološko vsebino literarnega dela, ki je — ne
glede na svojo umetniško vrednost — tesno povezano s politiko: to delo
nastaja pod njenim vplivom in učinkuje na njen razvoj.« (Filozofija člo-
veka, Bratislava 1964, 176—7.)
V zadjih letih se je v raznih deželah mnogo razpravljalo o vprašanju
tako imenovane »razumljivosti« umetnosti. Menim, da bi bilo treba raz-
ločevati med 1. okusom, ki ga je vzgojil umetniški kič, torej pokvarjenim
okusom, 2. nezadostno diferenciranostjo umetni.ške zaznavne zmožnosti,
ki jo je povzročilo zanemarjanje in zakmelost estetskega občutja, in sled-
njič med 3. navajenostjo na povsem določen umetniški stil. Z vidika teh
treh se zdi vsa druga umetnost nekaj »nerazumljivega«. Neki naš mlajši
muzikolog pravilno ugotavlja, da to, kar običajno velja za »naravno«,
se pravi, kar so fetišizirali togi stereotipi, človeku zapira pot do dejanske
naravnosti umetnosti, do njene nenehne spremenljivosti, do njenega dia-
lektičnega bistva.
Dogmatik ne doume, da je vsebina pojmov kot »razumljivost« in
»okus« zgodovinsko pogojena. A. Robbe-Grillet pravi, da so bile vrednote,
ki bi lahko služile kot merila, postavljene na podlagi velikih del naših
očetov, dedov, da, često celo na podlagi še starejših del; ta dela, ki so jih
nekoč zavračali, ker niso ustrezala ustaljenim vrednotam tistega časa, so
prinesla svetu novo umevanje, nove vrednote, nova merila; tudi danes so
nova dela upravičena samo tedaj, kadar svetu omogočajo novo umevanje.
Pojem tako imenovane razumljivosti je lahko jxtgostoma zmoten. To
pa zato, ker v pravem in resničnem pomenu besede ne sodi v umetnost in
estetiko, ampak v mišljenje, k ratio in spoznanju. In tako često odvrača
pozornost od resničnega poslanstva umetnosti. Umetnost je specifična
človekova dejavnost, ki je ne more nadomestiti nobena druga dejavnost.
Pablo Picasso pravi, da bi vsakdo rad razumel umetnost; zakaj še nihče
ni poskušal razumeti ptičjega petja? Dolga leta so ignorirali estetsko
substanco umetnosti, njen estetski specifikum, in se potegovali za neki
12 Problemi
545
estetski gnoseologizem, ki so ga včasih še ablosutizirah : umetnost kot
posebna spoznavna obhka.
Zato marsikateri umetnostni teoretik po pravici predlaga, naj se izraz
»razumljivost« zamenja s pojmom kontakta med umetnino in spreje-
mavcem, ker ta pojem upošteva ekstracionalne plati umetnosti. Do kon-
takta pride, kadar se umetnina ujema z estetskimi in življenjskimi izkuš-
njami sprejemavca, z njegovimi življenjskimi občutji. Kontakt je lahko
včasih še bogatejši, če so znane tudi okoliščine, v katerih je umetnina
nastala, in naturel njenega tvorca.
Ce pravimo, da je glasba umetnostna zvrst, ki ne slika stvarnosti,
temveč izraža raznolika spremenljiva in protislovna človeška doživetja in
občutja, je treba pristaviti, da določajo značaj in spremembe človeških
doživetij in vzgibov vnanji dogodki, njihova narava. Življenjsko občutje,
značilno za kako zgodovinsko obdobje, v zadnji instanci določa materialna
in ekonomska situacija. In tako navsezadnje objektivni dogodki vphvajo
na notranje gibanje in zgodovino tudi take umetnostne zvrsti, kakršna je
glasba. Rojstvo glasbenega dela je na ta način zasidrano v emociji, ki jo
povzroči realna resničnost. Ce je ta spodbuda iz čustva energična, strastna,
dolgotrajna — pravi neki pomemben skladatelj — tedaj določa rojstvo
obsežnih in mogočnih del; vsekakor mora pri tem iti za izredno nadar-
jenega umetnika, ki si poleg tega prisvoji mojstrske dosežke glasbene
dediščine in glasbene sedanjosti ter jih asimilira s svojim ustvarjalnim
temperamentom. V objektivno stvarnost je treba vključiti tudi tako ime-
novane latentne »glasbene« kategorije — kot pravi mladi slovaški glasbeni
teoretik O. Elschek — se pravi vse dinamizirajoče komponente, akustične
prototipe stvarnosti, ki so v glasbeni umetnini sposobne za estetsko trans-
formacijo. Le-te sodijo v kategorijo medija, ki posreduje kontakt med
lastnim glasbenim območjem in ostalo družbeno realnostjo.
Glasbeni izraz tedaj nima pojmovanja in tudi ne neposredno svetovno-
nazorskega ekvivalenta. In vendar se pri tvorcu glasbenih del z vso pra-
vico poudarja pomen idejne zrelosti. V tem oziru je nedvomno najpravil-
nejše tisto mnenje, po katerem lahko svetovni nazor vpliva na umetniško
ustvarjanje šele tedaj, ko se iz teorije spremeni v nadaljnjo, vso osebnost
preoblikujočo moralno silo: svetovnonazorski nauki imajo za ustvarjajo-
čega umetnika samo tedaj resnično vrednost, če so prodrli globoko v nje-
govo človeško substanco. To se posebno jasno vidi pri Beethovnu, ki si je
prisvojil ideje francoske revolucije kot organsko sestavino svojega huma-
nističnega čutenja, svojega celotnega etično socialnega stališča. Drži torej
mnenje, da je pogoj za rojstvo modernega človeka ne le zmaga nad raznimi
ideološkimi predsodki, ampak da gre tu tudi za rojstvo neke nove družbe-
ne psihologije, nove občutljivosti, nove zaznavne zmožnosti, nove senzibil-
nosti. Zato je pomembno, da vsak umetnik spozna življenje v njegovem
bistvu in zgodovinskem razvoju, da bi si prisvojil napreden svetovni
nazor in poglabljal svojo emocionalno kulturo v soglasju z napredkom v
družbi in življenju. Zagotovo drži, da ima emoncionalna struktura, izra-
žena v glasbi, svojo utemeljitev v času in družbi.
546
Eden izmed izrazov ene plati celotne psihologije kakega obdobja in
njenega celotnega življenjskega občutja je času primerna intonacija. Into-
nacije so često povezane z raznimi družbenimi dogodki in funkcijami.
Posamezne, z ustreznimi intonacijami izražene momente psihologije časa
torej v njihovi celotnosti določa dani historično socialni kontekst. Marsi-
kateri glasbeni teoretik trdi, da temu kontekstu ustreza neko tako ime-
novano »gojišče<<, s katerega da je mogoče dokumentirati družbene sklope
in odnose. Zaradi glasbenega »gojišča« so glasbena dela v nekih temeljnih
potezah komunikativna. Glasbena sredstva sama seveda ne morejo po-
vedati česa določnega, pojmovno natanko omejena. Več muzikologov
je opazilo, da dobi glasba sposobnost, izraziti kaj zunajglasbenega, toda
nikoli kaj povsem določnega, samo ob pogoju, da se glasbenemu sredstvu
v praksi prisoja neki določen pomen: ta proces prisoj an j a je dolgotrajen,
saj predpostavlja nastajanje konvencij in navad, ki temelje na asociacijah.
S tem da skladatelj razvija in hkrati premaguje glasbeno izročilo, močno
poživlja svojo ustvarjalno fantazijo ravno iz danega intonacijskega kon-
teksta.
Zelo pomembno je, da je mogoče ustvariti prikladne asociacije med
svetom idej in svetom emocij, konkretno med naprednim mišljenjem in
glasbenimi, likovnimi idr. predstavami in doživljaji. Pri hkratnem zazna-
vanju glasbe in slike pri filmu se npr. fiksirajo določene asociacije glas-
beno emocionalnih, etičnih, vzgojnih, idealnih idr. momentov.
Poudariti je treba, da reagira določena umetnostna zvrst na vplive
sprememb v kulturnem kontekstu v duhu svojih notranjih strukturalnih
in dialetktičnih zakonitosti. Ko smo se pred četrt stoletja trudili, da bi
dojeli te zakonitosti in jih formulirali, smo ugotavljali, da reagira vsaka
umetnostna zvrst na vnanje spodbude s sredstvi, ki so zanjo specifične,
tako da spodbuda ne stopi vanjo kot ekstrastrukturalen element. Pri tem
velja, da konkretno smer razvojne dialektike zade-vne umetnostne zvrsti
spodbudijo pomembni vnanji impiilzi. V tem je poroštvo za določeno
koordinacijo razvojnih poti posameznih področij v okviru kulturne vrhnje
stavbe. Sovjetski literarni teoretik V. Zirmunski je nekoč pravilno zatr-
jeval, da se veliki in temeljni premiki v umetnosti (npr. renesansa in
barok, klasicizem in romantika) hkrati polotijo vseh umetnosti in so v
zvezi s celotnim premikom vse duhovne strukture. Ce raziskujemo vnanje
stimule kake umetnostne zvrsti, npr. vpliv intonacijskih sprememb v
šimem socialnem kontekstu za razvoj glasbe, ne smemo zanemariti no-
trajnega razvoja zadevne umetnostne zvrsti.
Resnična umetnina ne kopira stvarnosti, ampak se dà od te stvar-
nosti in tudi od življenjskega ozračja, ki ga ta zbuja, inspirirati. Veličina
pionirskega dejanja v umetnosti je v tem, da ga inspirirajo že začetne
spremembe v družbenem okolju, ki se potlej iztekajo v novo zgodovinsko
obdobje. Očitno je, da táko delo ne more biti naturalistično deskriptivno.
Tudi na področju spoznavanja in znanosti ni treba, da bi imelo zahtevno
teoretično delo kaj skupnega z vulgarnim empirizmom: na področju zna-
nosti pojem konkretnega ne pomeni nič nazornega, ampak imenuje bi-
stveno zakonito diferenciranost stvarnosti. In prav tako je v sodobni
12*
547
umetnosti konkretno vsako delo (če že uporabljamo ta izraz), ki izvira
iz globokih in diferenciranih plasti umetniške emigracije, ki jih spod-
bujajo pomembne, komplicirane in protislovne plati stvarnosti.
Tudi percepcija umetnosti je družbeno-zgodovinsko pogojena, in člo-
vek umetnosti nasploh ne doživlja neodvisno od svoje družbe in časa.
»S čustvenim bogastvom določene dobe pridemo na svet« — pravi Henri
Matisse. In ravno konkreten impulz v kontekstu tega čustvenega bogastva
spodbudi ustvaritev nekega ustreznega umetniškega ekvivalenta. Poljski
filozof A. Schaff meni, da občutimo pri poslušanju glasbenega dela po-
dobne emocije kot skladatelj, vendar s pogojem, da spadamo v krog
skupne kulturne tradicije. Indijcu, ki še nikoh ni srečal evropske kulture,
se zdi Chopinova glasba prav tako nekomunikativna (ah »kakofonična« —
op. pisca), kot Evropejcu stara indijska glasba. Ker gre za neko emocio-
nalno »okužbo« z izven intelektualnimi sredstvi, si ne more biti nihče v
svesti, ali res doživlja prav to, kar je občutil skladatelj ah kar doživljajo
drugi ljudje pri poslušanju iste skladbe. Celo isti subjekt sprejema isto
skladbo v različnih okoliščinah vsakokrat drugače, kakor pač ustreza nje-
govemu čustvenemu kontekstu. Razni nesporazumi na področju glasbe
(pa tudi v drugih izraznih oblikah in zvrsteh umetnosti) se porajajo iz
tega, da se na ta področja nasilno prenašajo kategorije intelektualne
komunikacije. V diskusiji o današnji glasbi je pri nas pred kratkim nekdo
po pravici opozoril, da vsaka glasbena kultura, vsako stilno obdobje ustaU
svoj sistem akustičnih »simbolov«, ki se dodajajo temu ah onemu sistemu
tonalnega materiala.
V	časih sodaLnih kriz in revolucij posegajo v področje kulture in po-
sebno v umetnost večinoma zelo silovito stališča neposredne družbene
angažiranosti in politične funkcionalnosti. Uveljavljanje takih vidikov pa
nujno povzroča neko slabljenje specifičnih lastnosti posameznih umet-
no.stnih zvrsti. Skratka, če je pritisk vnanjih nespecifičnih faktorjev po-
sebno močan, izgubljajo veljavo notranje strukturalne, avtonomne in
imanentne razvojne zakonitosti umetnosti.
V	razpravah o estetiki pogosto naletimo na izraz »estetska vrednost
stvarnosti«, ki se uporablja zelo površno in samovoljno. Večinoma se ne
upošteva okoliščina, da se estetska vrednost določa in zaznava skozi
prizmo neke dane umetniške substance, skozi prizmo njene specifične
strukture, ki ima svoje zakonitosti. Tu obdrži svojo veljavo analogija z
znanostjo: dejstva niso oprijemljiva, so rezultat zaznavanja skozi prizmo
dane in določene teoretične strukture. Dejanska umetnost ne odraža
kratko malo objektivne stvarnosti, temveč ustvarjalno obdeluje od zunaj
prihajajoče stimule v duhu svojih imanentnih dialektično-strukturalnih
zakonitosti in razvojnih tendenc. Ce imamo pomisleke proti običajnemu,
tj. vulgarno ekonomskemu pojmovanju izraza »umetniški odsev, odraz«,
nikakor ne tajimo, da socialna realnost spodbuja in stimulira umetnost,
pri tem pa bi radi posebej poudarili, da umetnost aktivno sodeluje pri
oblikovanju te realnosti. Sodeluje pri oblikovanju duhovnega prostora
včasih tudi zelo oddaljenih zgodovinskih obdobij.
548
v družbeni vrhnji stavbi posamezne socialne aktivnosti stimulirajo
druga drugo. Ce gre za umetniško ustvarjanje, naletimo v tisku vse preveč-
krat na izraz »odsev«. Vendar imajo mnogi teoretiki raje termin »umet-
niški izvor«, v nasprotju s terminom »umetniški odsev«, ki se mu pona-
vadi prisoja kognitivna funkcija kot bistvena poteza. Ti teoretiki po
pravici trdijo, da termin »umetniški izraz« bolj ustreza stvari, saj se bolj
ujema z naravo stvari. Zoper to stališče je večkrat slišati ugovor, češ da
zavaja termin »umetniški izraz« v ekspresionistično ekskluzivnost, celo v
solipsizem. Ta ugovor spominja na to, kako se je pri nas med vojno uradno
razglašalo, da se evolucijska teorija ne sme razširjati »zaradi hudih po-
sledic na nravnost«.
V 20. stoletju preživlja umetnost globoke slogovne spremembe. Umet-
nik, ki hoče izraziti emocionalno atmosfero, ki jo povzročajo spremembe
v družbeni stvarnosti in pribhževanje k tej stvarnosti, mora izbirati tudi
nova adekvatna izrazila. Gotovo pride v notranjem gibanju kake umet-
nostne zvrsti sem ter tja do stilnih novosti, ki jih povzroča in izziva
avtomatiziranost obstoječih formalnih postopkov. Thomas Mann govori
o zgodovinski obrabi in izčrpanosti umetnostnih sredstev. Taka obraba
je pravzaprav ena izmed temeljnih oblik dekadence v umetnosti. V načelu
pa drži, da morajo resnične novosti utemeljiti predvsem družbene spre-
membe in iz njih izvirajoči emocionalni impulzi, če naj bodo v zgodovini
umetnosti epohalne. Spremembe v stvarnosti in s tem tudi spremembe
v stališču do nje navsezadnje determinirajo ustrezno spremembo umet-
nostne oblike in vrhu tega še spremembo družbene funkcije umetnosti in
njenega vpliva na sprejemavca, na njegov okus. Nevzdržno je tedaj mne-
nje, da je zmeraj in samo individuum ali da so le individui iniciatorji
revolucionarnih sprememb v umetnosti. Lahko rečemo, da izvira kristali-
zacija neke nove dobe npr. v zgodovini glasbe predvsem iz nasprotja med
novimi intonacijskimi elementi, ki pomenijo izraz socialno-psihične atmo-
sfere na novo nastopajočega razreda аИ družbenega sloja, in prevladu-
jočim estetskim idealom.
Zares ustvarjalni umetniki torej dolgujejo svojo inspiracijo emocio-
nalnim spodbudam in impulzom, ki izvirajo iz sprememb v družbi, iz
novih estetskih tendenc, ki se kažejo v socialni areni, in sami s svojim
delom pospešujejo njihov razvoj. V pionirski umetnosti se diferencira
izraz novih življenjskih občutij in nov okus, ki se poraja v širokem druž-
benem okolju. Novo v umetnosti je torej napredno, kadar je utemeljeno
v spremembah družbenih razmer in v kulturni atmosferi, ki jo te povzro-
čajo; o epohalni iniciativi govorimo, kadar se ta iniciativa pokaže že
v prvih znakih socialnih sprememb in če pred svojim časom napoveduje
velike spremembe v umetnosti, ki se pozneje uveljavijo v vsem svojem
obsegu zakonito in z zgodovinsko nujnostjo. Zgodovina katere koli umet-
nostne vrste nas uči o veljavnosti teh dialektičnih zakonitosti. Veljale so
tudi za klasično umetnost, ki jih nekateri pogosto postavljajo kot abso-
luten in večen zgled realizma, resničnosti in dostopnosti.
Očitno je tedaj, da tudi napredne, modeme umetnine v banalnem po-
menu estetsko niso resnične in to tudi ne morejo biti, in vendar zajemajo
549
realnost in dinamiko življenja na svoj spicifični način zelo globoko in
bistveno. Zajemajo novo družbeno psihologijo, moderno občutljivost, za-
znavno zmožnost, senzibilnost, nova življenjska občutja, novi etos, novo
družbeno atmosfero, ki ustreza socialnim spremembam časa, zajemajo
spremembe v človeški usodi, v tem, kako se človek osvobaja in dife-
rencira.
Ne smemo pozabiti, da umetniški izraz določajo ustvarjalni subjekt,
okolje, čas, tendence družbenega razvoja, dialektičnega gibanja celotne
kulturne vrhnje stavbe itn. Kot smo že dejali, terja nova situacija nova
izrazila, če stara ne ustrezajo več novim realnim razmeram ali če so že
zgodovinsko izrabljena in avtomatizirana. Prav meni Emst Fischer, da
je »dekadenca« rutinirano reproduciranje, vztrajanje pri tem, kar se je
že preživelo, ne pa iskanje novih izraznih in oblikovnih sredstev za pri-
kazovanje novih stvarnosti. Zgodovinsko nov umetniški izraz izbira zme-
raj taka sredstva, ki sprejemavca pozivajo k sodelovanju in spodbujajo
njegovo imaginacijo. Cist formalizem je prizadevanje, vsiliti novim druž-
benim pojavom stara umetniška sredstva, pa naj gre tudi za tako ime-
novana klasična sredstva. Zgradba umetnine mora, seveda upoštevati tudi
notranje zakone materiala, s katerim dela. Vsak neprimeren in nasilen
poseg v te zakonitosti ima neizogibno negativne posledice v ustvarjalnem
procesu.
V	zadnjih letih se je pri nas posvečalo mnogo pozomosti vprašanjem
kulturne revolucije. Glede na naše doslednejše razmišljanje pomeni zmaga
kultume revolucije zmago in široko prisvajanje modeme napredne umet-
nosti in okusa, ki je adekvaten novim družbenim prizadevanjem, kultur-
nim potrebam in visokim civilizatoričnim in humanitarnim zahtevam.
Sprejemanje modemih in naprednih umetniških vrednot terja, da se mo-
ramo otresti duševne brezbrižnosti, da skušamo premagati rutinske in
avtomatične reakcije čustva in fintazije, da se skušamo naučiti izhajati
iz globokih izvirov imaginacije in notranje izkušnje, si prisvajati nove,
s svežim mikom učinkujoče asociacije, ki so v soglasju z utripom življenja
in njegovega razvoja v našem času. I. Ehrenburg pravi po pravici, da si
razvoja kulture emocionalnega sveta ni mogoče misliti brez resnične
umetnosti.
Iz zgodovine umetnosti dobivamo nauk, da je vsako resnično nova-
torstvo, vsaka bistvena slogovna sprememba sprva zadela ob nerazume-
vanje in ravnodušnost široke množice. Tako je navsezadnje pri slehernem
velikem odkritju v kultiiri in znanosti; to je povezano s problemom pre-
bitka znanstvenega in umetniškega ustvarjanja pred prakso in z zmago
novega okusa vsepovsod, kjer gre za zares veliko iniciativo in za epohalna
odkritja.
V	svojem avtobiografskem delu piše I. Ehrenburg, da so nove umet-
nostne oblike prehajale v zavest ljudi zmeraj počasi in po ovinkih in da
so jih spočetka spoznali in dojeli le nekateri. Ce mnenje, da je v umet-
nosti in tudi v znanosti iniciator revolucionamih spremeb edinole indivi-
duum, ni pravilno, je prav tako zmotno mnenje, da so samo veliki kolek-
tivi nosivci sprememb v kulturnem razvoju. P. L. Kapica je pred kratkim
550
spomnil na to, da so ustvarjalni znanstveniki, ki dosezajo napredke na te-
meljnih področjih, pomembnih za prebitek znanosti pred družbeno prakso,
prav tako redki kot veliki pisatelji, skladatelji in umetniki. Prebitku zna-
nosti pred prakso ustreza na področju umetnosti prebitek novih živ-
ljenjskih občutij, ki so sprva očrtana nejasno, prodiranje novega umet-
nostnega okusa, nove kulturne klime, ki nastaja ravno zaradi družbenih
sprememb.
V resničnem umetniškem novatorstvu se kristalizirajo zakonite te-
meljne tendence socialne in kulturne revolucije prej kot v šimi družbeni
areni, v vrstah naprednega razreda, ki pa je primarna in odločilna kom-
ponenta v tem dialektičnem odnosu. Na ustvarjalnem začetku se v pre-
bitku diferencira, kar se v kah kaže v široki množici, in na ta način se
pospešuje kulturna revolucija na območju določujoče komponente, kar je
mogoče povedati tudi tako, da nastajajo nove estetske tendence sicer
edinole v areni vsedružbene aktivnosti, da pa imajo izredne ustvarjalne
individualnosti sposobnosti, da zajamejo in razvijejo to aktivnost, in sicer
prej kot množica drugih ljudi. Ce se jim to posreči, potlej so oblikovavoi
modeme napredne umetnosti. Nedialektično je zatorej takó aristokratsko
stahšče, po katerem kažejo ustvarjalni umetniki umetnosti pot povsem
spontano in suvereno, kakor tudi mnenje, da mora biti za ustvarjajoče
umetnike obvezen samo okus, ki prevladuje v kaki dani dobi.
Prevedel P. S.
551
Psihološki problemi v organizaciji
stane Možina
Lani poleti v dneh od 12. julija do 12. avgusta je bila pod zgor-
njim naslovom prva šola (European Summer School of Social-psy-
chological Problems in Organizations) oziroma daljši seminar. Tam
so z metodološkega in vsebinskega stališča obravnavali razne pro-
bleme, ki jih danes srečujemo v organizaciji in delu v podjetju.
Seminar je pripravilo nizozemsko in evropsko združenje univerz s
sodelovanjem UNESCO in s pomočjo nekaterih fondacij. Udeležilo
se ga je kakih 40 sociologov in psihologov iz skoraj vseh evropskih
držav, med njimi tudi iz Jugoslavije. Ker se bodo ti seminarji
ponavljali, seveda z raznih vidikov, vsako leto, in je za kraj tretjega
seminarja predvidena Jugoslavija, bi zato spregovorili o glavnih
problemih in ciljih, ki jih namerava ta šola doseči.
Dvoje osnovnih vprašanj nam zastavlja praksa, ko začnemo pregle-
dovati organizacijske probleme. Prvič, kateri in kakšni so ti psihosocio-
loški problemi v podjetju, in drugič, kako naj metodološko zastavimo,
da bom spoznali vzroke teh problemov in jih nato odpravili ali vsaj reše-
vali. Tematika, ki zadeva deskripcijo psihosocioloških pojavov, je prav
gotovo pestra, nič manj pa razni metodološki prijemi. Do danes so opravili
že vrsto poskusov raziskav, opazovanj, in interpretacij, ki se tičejo par-
ticipacije delavcev, horizontalnih in vertikalnih odnosov, komuniciranja,
dajanja predlogov, odločanja, zadovoljnosti z delom, z dohodki, stopnje
integracije itd.. Vendar še vedno nismo odgovorili na osnovno vprašanje
(če se da sploh odgovoriti), kakšna naj bo organizacija v podjetju, da bi
dosegli optimalne rezultate tako v zadovoljnosti zaposlenih kot v pro-
duktivnosti. Pravim »če se da odgovoriti«, ker so razmere različne in je
težko verjeti, da bi bila ena rešitev ustrezna za vse primere.
Okoliščin, ki spremljajo proizvodnjo in organizacijo dela, so različne
ne samo glede na stopnjo dosežene tehnike in tehnologije, temveč tudi
npr. po znanju zaposlenih, nivoju informiranosti, po stopnji možne in že-
ljene participacije, stopnji ekonomske zainteresiranosti proizvajalca,
stopnji zadovoljenih in nezadovoljenih materialnih in socialnih potreb de-
552
lavca itd. Zategadelj lahko rečemo, da so najbrž psihosocialni problemi in
družebni odnosi v danem času različni ah pa so isti problemi različni
v različnem času.
Delavsko samoupravljanje se je po zamish in osnovi najbolj pribli-
žalo učinkovitemu reševanju dejanskih in navideznih nasprotij med zgoraj
naštetimi pojavi, čeprav še ne moremo trditi, da smo že dosegli tisto
mejo, kjer sta se organizacija proizvodnje in organizacija dela ljudi srečali
in spojili v eno ter dajeta optimalne rezultate. Kje so te stične točke in kje
meje, lahko danes le razpravljamo in nakazujemo smernice razvoja na
podlagi teoretičnih premis, sklepamo pa le toliko, kolikor nam te teoretične
premise potrjujejo podatki iz opravljenih empiričnih raziskav. — Podoben
je položaj, če želimo usmerjati ali predvidevati tok družbenih procesov
v tem ali onem podjetju. Tako je morda napačno izhajati iz apriorističnega
modela, ki naj bi bil v vseh primerih in razmerah ter v vsakem času naj-
boljši. Zal se v praksi marsikateri družbeni in vodilni delavci ogrevajo
za take »rešilne<< modele, in ko mislijo, da so jih po določenem času »akti-
vizacije« dosegli, razočarano ugotove, da se je porodilo veliko več proble-
mov. kot jih je bilo popreje. Največkrat potem vse delo za usklajevanje
organizacije s proizvodnjo in participacijo prepuste toku stvari samih,
delovni rezultati pa se spreminjajo v skladu s takšnim ravnanjem.
Mi pa vemo, da psihosocialni problemi, ki se tičejo človeka, skupin,
njihovih potreb, želja in zahtev, odnosa in odgovornosti do dela, vpliva,
moči in sodelovanja pri odločanju, ravno tako slonijo na določenih zako-
nitstih kot drugi pojavi; ravno tako jih nekaj povzročuje in ravno tako
imajo svoje posledice. Vprašanje je tu bolj v tem, kako spoznati te pojave,
kako jih analizirati in ugotoviti prave vzroke njihovega nastanka, ker
potem verjetno ne bomo vztrajali pri apriorističnih shemah. S konkretnim
preučevanjem in reševanjem obstoječih psihosocialnih problemov se bomo
približevali teoretičnim modelom, ki so deduktivno nastaU na podlagi dose-
danjih spoznanj in so vedno idealni, le redkokdaj pa realni. Da bi čimbolj
spoznali pravo naravo psihosocialnih pojavov v delovni organizaciji, je
potreben po eni strani celosten prijem, tj. probleme in pojave moramo
preučevati v njihovih medsebojnih odvisnostih, determinirano po času,
vsebini dela, ljudeh, ožjem in širšem delovnem okolju; po drugi strani pa
je potreben delen prijem, to se pravi, posamezne pojave, ki jih želimo
nadrobno spoznati, moramo obravnavati ločeno; če je potrebno, jih tudi
izvzamemo iz celotnega spleta pojavov ter jih laboratorijsko raziščemo,
nato pa dobljene rezultate zopet vključimo v celostni, to je življenjski
okvir dogajanja.
Danes čedalje bolj prevladuje mnenje, da pojavi, ki nastajajo v delu
in ob delu v podjetjih, niso specifični za posamezno deželo, to s pravi,
niso povsem drugačni v podjetju na tej strani meje in podjetju na drugi
strani meje ali »zavese^^, temveč je veliko več elementov, pojavov in
problemov, ki so skupne narave. Problemi, npr. absentizem, fluktuacija,
zadovoljnost ali nezadovoljnost z delom ali dohodkom, predstojniki, ne-
učinkovita organizacija ali participacija itd. se pojavljajo vsepovsod.
Niso odvisni samo od družbene strukture, družbenih procesov, zakonodaje,
553
temveč tudi od vrste raznih faktorjev, med katerimi je »realizacija na-
prednih idej« eden izmed pomembnejših. Pri tem sodimo, da so napredne
ideje vedno plod znanstvenih dognanj ali izkušnj in da upoštvajo vse inter-
akcijske faktorje v konkretnih možnostih realizacije. — Na osnovi takega
mišljenja je mogoče, da participira pri smotrnem reševanju psihosocialnih
problemov vsakdo, ki želi pametno usmerjati družbene procese ali pa
zagotoviti take razmere, da se bodo lahko ti procesi napredno razvijali. —
V tem duhu je v tujih institucijah, ki preučujejo psihosociološke probleme
organizacije dela, veliko zanimanje za konkretna dogajanja, rezultate
in izkušnje pri nas, v naših podjetjih, v naših delovnih razmerah, ki so
prav gotovo po eni strani splošne, po drugi pa specifične, in ki nakazujejo
obilo mogočih poti, raziskav in rešitev.
Evropska šola za socialno psihologijo si je zadala predvsem tri med
seboj povezane cilje. Prvič, dati vsem udeležencem čimveč znanja vsebin-
ske in metodološke narave; drugič, omogočiti intenzivnejše komunikacije
med posameznimi strokovnjaki, ki delajo ob istih ali sorodnih problemih,
tretjič, omogočiti, da se evropski psihosociologi postavijo na svoje noge,
da bodo dali svoj evropski prispevek k psihosociološki znanosti in ne
bodo odvisni zgolj od ameriških ugotovitev, raziskav in posplošitev. Prva
dva cilja sta bila vsaj do neke meje dosežena v prvi evropski šoli za
psihosociologi jo, čeprav za zdaj pretežno z ameriško pomočjo tj. s pre-
davatelji in z literaturo, tretji cilj pa bo, upamo, dosežen kasneje. Lani
je ta šola v obliki predavanj in diskusije obravnavala predvsem štiri
področja tematike psihosocialnih problemov v podjetjih in sicer: a) po-
razdehtev oblasti in nastajanje ter reševanje konfliktov v organizacijski
strukturi, b) faktorji, ki determinirajo in vphvajo na interakcijo med
eksperimentalno in naturalno skupino, c) rezultati raziskav o nastajanju
in razvijanju psihosocialnih norm, ter d) obnašanje skupine v organizirani
situaciji in okolju.
V obliki skupinskega dela pa so se posamezne skupine s pomočjo
vodij lotile načrtovanja posameznih raziskovalnih projektov, eksperimen-
tov ali »field« preučevanja, in sicer si je vsaka skupina zastavila poleg
drugega tudi nalogo, da neki problem razišče do kraja. Posamezne teme
in problemi so bili;
—	učinek poznanja stališč skupine na spremembo stališč posameznika,
(»field« eksperiment)
—	tekmovanje, dogovarjanje in posredovanje (laboratorijski ekspe-
riment)
—	kreativnost v znanstveno-raziskovalnih terminih (survey)
—	preverjanje teorije moçi distance (laborat. eksp>eriment)
interskupinski pojavi pri obstoječi grupi tj. udeležencih šole (field
study).
Poleg tega je bilo še dovolj časa za interno komuniciranje, px>govore,
prezentiranje ugotovitev svojih raziskav in izkušenj. Se tem so se že
začeli razvitaji osebni stiki, poznanstva in izmenjave.
Predavatelji oz. mentorji so bili znani strokovnjaik na tem področju,
kot; Morton Deutsch, Teachers College, kolumbijska univerza; Fred E.
554
Emery; Claude Faucheux z vseučiteljišča v Parizu; Claude Flament z
vseučiteljišča Aix-Marseilles, Aix-en-Provence; Philip Herbst z norveškega
tehniškega vseučiteljišča; in Robrt B. Zajonc, michiganska univerza.
Letos bo ta šola zopet zaživela o Louvainu (Belgija). Tam pa ne bo
toliko poudarka na sami vsebini psihosocioloških problemov v organizaciji,
več ga bo na problematiki sistematičnega eksperimentalnega dela na tem
področju.
Za naslednje leto je torej predvidena Jugoslavija. Zakaj, predvsem
zaradi preučevanja specialne vsebine, ki je zunaj znana kot wookersma-
nagement — delavsko samoupravljanje, in da se mladi evropski psiho-
sociologi postopno seznanijo z vsebino problematike (in s sorodnostmi), ki
nastopajo v razmeroma drugačnih razmerah družbenega življenja.
Koliko bo ta šola dosegla zgoraj navedene cilje, je odvisno pred-
vsem od njenega oz. našega skupnega dela, to pa nam bodo pokazali
prihodnji izsledki in sama praksa.
555
Gledališče
peter woss: zasledovanje in usmrtitev jeana paula marata v
uprizoritvi igralske skupine charetonskega zavetišča po navodilih
gospoda de sada.
DRAMA SNG
Drama v dveh dejanjih. Prevedla Malìa Golobova. Režiser Mile
Korun. Scenograf Sveta Jovanovič. Kostumograf Alenka Bartlova. Verze
songov priredil Pavle Oblak. Glasba Hans-Martin Majewski. Glasbeno
vodstvo Brane Demšar. Koreograf Majna Sevnikova. Lektor Majda Kri-
žajeva.
OSEBE:
Pacientke: Marija Benkova, Helena Erjavčeva, Slavka Glavinova,
Vika Grilova, Angelca Hlebcetova, Mila Kačičeva, Metka Leskovškova,
Ančka Levarjeva, Vida Levstikova, Mojca Ribičeva, Iva Zupančičeva.
Pacienti: Maks Baje, Danilo Benedičič, Marjan Benedičič, Stane Cesnik,
Tone Homar, Vinko Hrastelj, Rudi Kosmač, Kristijan Muck, Ali Raner,
Lojze Rozman, Mito Trefalt, Aleksander Valič. Bolniške sestre: France
Presetnik, Janez Rohaček, Tone Blodnjak, Dušan Skedl. Štirje pevci: Ko-
kol — Bert Sotlar, Polpoch — Marjan Hlastec, Cucurucu — Janez Ho-
čevar, Rossignol — Majda Potokarjeva. Markiz de Sade — Jurij Souček,
Jean Paul Marat — Polde Bibič, Simonne Evrard — Ivanka Mežanova,
Charlotte Corday — Duša Počkajeva, Duperret — Janez Albreht, Jacques
Roux — Andrej Kurent, Napovedovalec — Branko Miklavc, Direktor
zavetišča Coulmier — Boris Kralj, Coulmierova žena — Štefka Drolčeva,
Coulmierova hčerka — Mihaela Novakova.
Peter Weiss, rojen 1916, nemški 2id, ki je leta 1934 pobegnil pred na-
cisti iz Nemčije in živi sedaj v Stockholmu, kozmopolit in brezdomovinec,
sodi med značilne predstavnike meščanskih intelektualcev, ki doživljajo
nečlovečnost meščanske družbe, a so razočarani tudi nad socializmom.
Vprašanje osebne svobode, akcijskega radiusa posameznika, njegove druž-
bene veljave, ostane zanje slej ko prej poglavitno merilo vrednosti poli-
tičnega sistema neke družbe. Tisti, ki jih je v tem pogledu razočaral
socializem, nimajo ničesar več, v kar bi lahko še upali. Ce se spomnimo
Lukacseve teze, da je zanikanje socializma kot sprejemljive in uresničljive
perspektive človeštva osnovna baza avantgardistične literature, potem
556
moramo Weissovo igro o Maratu prav gotovo prišteti med avantgardna
odrska dela. Značilno zanjo pa ni to, da je njeno izhodišče zanikanje smi-
selnosti socialistične revolucije in zanikanje progresivnega, smiselnega
zgodovinskega dogajanja. Značilno zanjo je, da je revolucionarna (so-
cialistična) perspektiva človeštva njen predmet: Weissova drama je traktat
o revoluciji in smislu posameznikovega življenja; obravnava temo, v ka-
teri skuša Weiss reševati smiselnost lastnega bivanja in svojega družbe-
nega (umetniškega) delovanja. Njegov problem je paradoksen: Weiss v
tem svetu ne vidi družbeno-politične sile, ki bi bila sposobna uspešno
braniti njegov individualizem in uresničiti njegovo vizijo sveta svobodnih
posameznikov. Zato se mu svet prikazuje, kakor pravi sam, kot »nor«.
Tudi sam si ne upa predlagati kakršne koli nove družbene strukture. Toda
Weiss vendarle ne ostane pri resignirani ugotovitvi lastne nemoči, kajti
dogajanje v svetu, najsi je videti še tako »noro«, se tiče tudi njega, ker
je nedvomno sredi tega življenja. To življenje zahteva od njega, da se
opredeljuje. S tem, da spiše dramo, hoče prispevati k poboljšanju sveta,
a ker je vendar prepričan, da je svet »nor«, zastopa, kot sam pravi, sta-
lišče, ki mu samemu ni všeč.
Ta avtorjeva življenjska pozicija je osnovna os njegove drame o Ma-
ratu. Zato v njej seveda ne smemo iskati vernosti razrednim bojem
časa francoske revolucije in v nastopajočih likih ne vernosti njihovim zgo-
dovinskim modelom. Iskati moramo izključno problematiko, ki ji je sama
zgodba le pretveza in odrska dekoracija: problematiko individualizma
v našem času.
Dramaturgija igre je seveda »modema«, zgodbe ni mogoče pripove-
dovati, dramskega dejanja ni, so le nastopi, prizori ali sUke: Markiz de
Sade napiše in uprizori v Charetonski umobolnici, kamor so ga za časa
Napoleona intemirali, z bolniki igro o smrti prijatelja ljudstva J. P. Ma-
rata. Kopalnica umobolnice je improvizirano prizorišče igre, katere glavna
značilnost je v tem, da se avtor de Sade na prizorišču pogovarja s svojim
glavnim junakom o smislu revolucije, o smislu človekove družbene akcije,
o zgodovinskem progresu itd. Zgodba Maratovega umora je tako zmeraj
znova prekinjena z de Sadovimi meditacijami. Njegov dialog z Maratom,
ki л^ез čas sedi sredi odra v banji, tvori idejno jedro drame.
Vzrok za to, da je Maratova zgodba prikazana v tako nenavadnem
okolju — v umobolnici — in da jo igrajo duševno bolni ljudje, je iskati
v Weissovem prepričanju, da »lahko v takem okolju govoriš skoraj o
vsem. Med umobolnimi imaš popolno svobodo. Lahko poveš zelo nevame
in neumne reči. Skratka vse, obenem pa vpleteš tudi politično propagando,
ki jo želiš posredovati občinstvu«. Avtorjevi nameri, učinkovati propa-
gandno, načelno ni mogoče oporekati. Vendar pa je umetnik dolžan svojo
propagando izraziti na umetniški način. Ravno tu pa je problematičnost
Weissove igre: Celotna zgodovinska freska v njegovi igri je samo teatralna
pretveza za čisto abstraktne besedne dvoboje glavnih dveh protagonistov.
Veliko populamost igre v svetu je treba zato pripisati vsebini retorič-
nih replik glavnih govorcev de Sada in Mirata. Ideje, ki jih izpoveduje
iz svojega naslcnjača na sredi scene de Sade, so skrajno subjektivistične
557
in nihilistične in zavračajo prepričanja voditelja ljudstva Marata, ki veruje
v uspešnost in smislenost revolucionarne preobrazbe družbe. Nihilistični
intelektualec de Sade, smeši ne le Maratove revolucionarne iluzije, temveč
ironizira tudi politične koncepcije ostalih protagonistov: radikalnega so-
cialista Jacquesa Rouxa, direktorja zavetišča in zastopnika uradne Napo-
leonove politike Colmiera ter nagibe, ki so privedli Charlotte Corday, da je
umorila Marata.
Ogromno delo, ki ga je vložil ansambel ljubljanske Drame v pred-
stavo, je dalo le povprečen umetniški reziütat. Drama, ki zahteva od
režiserja in ansambla neprimerno več smisla za organizacijo in discipli-
nirano skupinsko delo kot pa umetniške invencije, tudi v čisto gledahškem
smislu ne more biti dogodek. Režiser je moral v prvi vrsti usmerjati nor-
čevski direndaj, da ni oviral disputantov v ospredju. Režiser Mile Korun
je pri obvladanju tako velikega ansambla pokazal veliko sposobnost za
načrtovanja simultanega odrskega dogajanja. Prav tako je treba omeniti
nekatere zelo domiselno postavljene prizore: pantonimo eksekucije, prizor
Maratovih prividov, kompozicijo narodne skupščine v začetku drugega
dejanja. Sceno in kostume, ki so ustrezali avtorjevim zahtevam v tekstu,
je režiser dobro izkoristil. Skupine je oblikoval likovno s poudarkom na
ravnotežju prostora in barvne skladnosti kostumov in luči.
Igralci, glavni protagonisti igre, so morali ustvarjati dvojne like: like
duševnih bolnikov in njihove zgodovinske vloge v de Sadovem igrokazu.
Tako je moral Polde Bibič igrati paranoika, ki igra Marata. Duša Počka-
jeva zaspano depresivno bolnico, ki igra Charlotto Corday. Janez Albreht
seksualnega manijaka v vlogi Duperreta, platoničnega ljubimca Charlotte
Corday. Za adekvatno postavitev teh oseb je bilo treba naštudirati tipično
vedenje duševnih bolnikov, ki so jih predstavljali in na tako zgrajeno
vlogo nadzidati še karakter, ki so ga igrali v de Sadovi igri. Ta zapletena
in igralsko gotovo mikavna naloga je šla najbolje od rok Duši Počkajevi.
Polde Bibič je bil kot Marat preveč okupiran s svojo retoriko, da bi mogel
nakazovati še patološkost varovanca umobolnice. Skupaj z Jurijem
Součkom, ki je igral de Sada, je krojil intelektualno klimo predstave,
spretno izkoriščajoč možnosti gibanja, ki mu ga je omejevala njegova
banja. Jurij Souček je moral kot de Sade pokazati predvsem suverenost
in nihilistično vzvišenost avtorja igre v igri, ki je obenem zaničljiv nasprot-
nik nazorov svojih likov. S prepričljivim reagiranjem na te nazore se je
predstavil avditoriu kot centralni duh igre, kar po avtorjevi zamisli tudi
mora biti. Branko Miklavc kot Napovedovalec je opravil svojo nalogo z
dopadljivostjo, Andrej Kurent kot Jacques Roux pa je povedal svoje go-
reče govore s smislom za retoriko, ki ga je na odru že mnogokrat uspešno
pokazal. Med ostalimi igralci v manjših vlogah, ki so disciplinirano stati-
rali, naj omenim štiri pevce, k so peli svoje songe z mnogo smisla za
burkaštvo.
Ervin Fritz
558
OBVESTILO SODELAVCEM
Uredniški odbor Problemov si bo v prihodnje prizadeval, strniti
publicistični del posameznih številk revije okoli ene pomembne
teme ali problema. Prihodnje številke revije bodo posvečene na-
slednjim temam:
VREDNOTENJE UMETNOSTI (do 1. septembra 1966);
DILEME RAZVOJA ŠOLSTVA (do 1. oktobra 1966);
RELIGIJA IN CERKEV V NAŠI DRUŽBI (do 1. novem. 1966).
V oklepajih so roki za oddajo rokopisov. Sodelavce prosimo,
naj po možnosti ne presežejo obsega 25 strani tipkopisa. Prispevke
pošljite na naslov: Uredništvo Problemov, Ljubljana, Beethovnova 2.
IZ PRIHODNJIH ŠTEVILK
JOŽE SNOJ: KONJENICA SLOVENSKIH HOPLITOV (pesmi)
FRANCI ZAGORICNIK: ŽEJA (proza)
VENO TÄUFER: PROMETE J ALI TEMA V ZENICI SONCA
(drama)
DUŠAN PIRJEVEC: IZGUBLJENE ILUZIJE (razprava)
MILAN PINTAR: PROBLEMATIČNOST PROBLEMATIČNOSTI
(esej)
STANE MOŽINA: DELOVNA MORALA V NAŠIH PODJETJIH
(razprava)
SPOMENKA HRIBAR: SAMO-STOJNOST ČLOVEKA (razprava)
DR. FRANC CERNE: PROTISLOVJA NAŠEGA DRUŽBENOEKO-
NOMSKEGA SISTEMA (razprava)
ZDRAVKO MLINAR: SOCIOLOŠKI KRITERIJI V GRADITVI
MESTNIH NASELIJ (razprava)