llustrovan gospodarski list.
Uradno glasilo
C. kr. kmetijske družbe Spa^ za vojvodino kranjsko.
»Kmetovalec« izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stane 4 K, za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 2 K na leto. — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno.
Inserati (oznanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na vsi strani 90 K, na 2/s strani 60 K, na v, strani 30 K, na V, strani 15 K in na '/„ strani 8 K. Pri večjih naročilih rabat. Družabnikom 20 •/„ popusta. Vsaka vrsta v »Malih naznanilih" stane 30 h.
Vsa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, Turjaški trg štev. 3.
Ponatisi iz »Kmetovalca« so dovoljeni le tedaj, če se navede vir.
St. 13. V Ljubljani, 15. julija 1915. Letnik XXXII.
Obseg-: Soseda Razumnika konjereja. — Kako je spravljati sadje. — Vprašanja in odgovori. — Družbene vesti. — Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Inserati.
Soseda Razumnika konjereja.
19. Zlomljena noga.
Razumnik je bil na semnju, ker si je hotel kupiti žrebe. Nek nepoznan konjerejec mu je tako ponujal za 320 kron. Žrebe je bilo lepo, živahno in pravilno zraščeno.
„Koliko pa je staro?" je vprašal Razumnik.
Tuji ponudnik mu je odvrnil: „Sedaj je staro ravno štiri mesece. Razvito in razraslo je pa tako, kot bi bilo šest do sedem mesecev staro. Mati njegova je takisto lepa in velika žival. Žrebe bo tako lepo zraslo, da ga bo veselje pogledati. Za vpreganje bo kot nalašč."
„Če je samo štiri mesece staro, bi z veseljem dal zanj 300 kron," je Razumnik odvrnil. „Zdi se mi pa, da je žrebe vendarle starejše."
Tuji sejmar je na vse pretege zatrjeval in dokazoval, da živalca ni niti uro starejša kot je bil prvotno rekel, toda Razumnik se stem ni hotel zadovoljiti.
Potrpežljivo je poslušal kričača in ko je ta končal s svojo hvalo, ga je poprosil naj žrebetu odpre gobec, da mu more pogledati na zobe.
Sejmar se je začel na razne načine izgovarjati in je hotel vsekako doseči, da Razumnik ne bi žrebetu pogledal na zobe.
Seveda mu vse to ni prav nič pomagalo.
Razumnik mu je rekel, da če se sam ne more prepričati o starosti žrebetovi, kratkomalo o kaki kupčiji niti govora ne more biti.
Dasiravno silno nerad je tujec slednjič žrebetu vendarle odprl gobec, ko je izprevidel, da se Razumnik ne šali.
Ta je zobovje natančno ogledoval, posebno natančno in dolgo je pa opazoval sekavce.
Ko si je zobe dodobra ogledal se je zasmejal in rekel: „Sem vendarle prav trdil, kajti žrebe je sedem mesecev pač že izpolnilo."
Videlo se je tujcu, da mu Razumnikova izjava ni po godu, kislo je nakremžil obraz in molčal.
Po kratkem molku je rekel Razumnik: „Žrebe je vendarle precej starejše, kot ste Vi prej trdili. Vendar mi je to pač vseeno in sem voljen dati Vam 310 kron zanj. Toliko je pač že še vredno."
„Prav, zadovoljen sem," je rekel prodajalec in vdaril v ponujeno mu roko, nakar mu je Razumnik takoj odštel dogovorjeni znesek 310 kron v bankovcih.
Razumnik je potem pomignil hlapcu, ki je žrebe prevzel in takoj odpeljal.
„Po čem pa si spoznal, da je žrebe že sedem mesecev staro in ne samo štiri, kakor je trdil sejmar," je vprašal Podlipec, ki je bil ves čas navzoč. „Kar takole hitro določiti starost kake živali nemara ne more biti prav lehko."
Razumnik je odvrnil: „V tem primeru pač ni bilo težko. Sicer ti tega takoj tukaj ne morem dobro razložiti, če pa hočeš danes zvečer ali jutri zjutraj priti k meni na dom, ti bom rad to skrivnost razkazal in te naučil spoznavati starost pri konjih po zobeh."
„Prav gotovo pridem," je odvrnil Podlipec, „kajti to znati si že dolgo želim."
Končavša svoj razgovor sta se moža razšla.
Drugega jutra se je Podlipec že zgodaj oglasil pri Razumniku.
„Sedaj se pa najina šola lehko prične," je rekel Razumnik in obenem hlapcu zaukazal rekoč: „Janez, pripelji nama vunkaj ono žrebe, ki je bilo storjeno pred tednom."
Janez je slušal povelje in je pripeljal žrebe.
Eazumnik je odprl žrebetu gobec in pripovedoval: „To žrebe ima prve mlečne zobe, takozvana kleščnika prav šele nekaj dni. Srednjih zob sedaj še ni opaziti. (Glej podobo 28.) Če bi bilo žrebe staro že šest tednov, tedaj bi moralo imeti že štiri zobe. To boš videl na mojem drugem žrebetu. Janez, sedaj pa nama pripelji malega Nestorja," je zaklical Razumnik hlapcu.
Ta je odvedel malo živalco v hlev in se vrnil z nekoliko večjim in starejšim žrebčkom.
Razumnik je poučeval Podlipca dalje: „Tu vidiš v spodnji čeljusti že prav dobro razvite štiri mlečne zobe in sicer oba kleščnika in oba srednja zoba. (Glej podobo 29.) Tudi v gorenji čeljusti so se_ že pokazali, vendar jih ni še popolnoma dobro videti. Žrebe je sedaj ravno šest tednov staro, kajti v tej starosti se navadno pokažejo mlečni zobje."
Ravnokar ogledovano žrebe je Janez odvedel na pašnik, kjer je isto veselo skakljalo in se vrtoglavo podilo okoli in ni nič pazilo kam stopi. Revšče se je spodtaknilo ob kamen in si zlomilo nogo. (Glej pod. 31.)
Po preteku kake četrt ure je prišel Razumnik pogledat na žrebetni pašnik in se ni malo prestrašil, ko je zagledal kako mirno in klaverno je stala uboga živalca samotno v kotu pašnika. Klical in vahil jo je k sebi, a vseeno se ista ni prav nič ganila. Čudno se mu je to zdelo, zato je stopil bliže in šele sedaj opazil nesrečo.
„Zdi se mi, da si je žrebe zlomilo nogo," je godrnjal sam pri sebi. „Ta nezgoda bi mi bila lehko prizanešena."
Naglo je odšel domu in je poklical hlapca in sina. Hlapcema je zapovedal, da vzameta nekaj dolgih vreč s seboj, sam pa je poiskal star klobuk, kterega je raz-
Podoba 31.	Podoba 33.
Podoba 32.
Podoba 28.
Podoba 29.
„To sedaj pač razumem," je rekel Podlipec," toda kako je pa z onim žrebetom, ki si ga včeraj kupil?"
„Tudi to ti razložim takoj," je povzel Razumnik. „Kajne, prodajalec je trdil, da žrebe ni večkot štiri mesece staro. Ko bi bilo to res, podočnikov seveda ne bi bil smel opaziti. Pri žrebetu, ki sem ga včeraj kupil pa kočnjaka nista gledala le nekoliko iz mesa, ampak sta bila že popolnoma razvita. To boš videl takoj."
Janez je v tem pripeljal iz hleva prejšnji dan kupljeno žrebe. Razumnik mu je odprl gobec in pokazal na podočnjaka v spodnji čeljusti rekoč: „Poglej, Podlipec, to žrebe ima že popolno zobovje. Zato ne more biti več samo štiri mesece staro, kajti podočnika sta že popolnoma izrastla in ta se pojavita s šestim mesecem. (Glej podobo 30.) Potemtakem je žrebe staro najmanj šest mesecev, če ne nekoliko več."
i Podlipec je Razumnika za pouk lepo zahvalil in je odšel proti domu.
rezal v več širokih kosov. Ker pri hiši ni imel nobene pripravne lanene poveže, je poiskal neko staro elastično naramnico.
Sam pri sebi je govoril takole: „Morda se mi pa le posreči žrebetu vsaj za silo primerno obvezati zlomljeno nogo. Vsekako ga bom skušal ohraniti, saj če se mi poizkus ne posreči, ga itak še vedno lehko pobijem."
S svojimi pripravami je takoj pohitel k ponesrečeni živalci, kjer so ga že čakali vsi trije prej imenovani. Žrebe je še vedno klaverno stalo na istem prostoru.
Hlapec je dejal žrebe na povodec in ga je držal, Razumnik je pa pokleknil poleg živali.
Otipaval je nogo na zlomljenem mestu. Uboga sirota je čutila precejšnjo bolečino in je venomer umikala nogo.
„Noga je pač zlomljena, vendar mislim, da je poškodba taka, da jo bo lehko izzdraviti," je govoril
Razumnik medtem, ko je uravnaval zlomljene dele. Žrebe je seveda trpelo hude bolečine. Ko je bila noga uravnana si je prikrojil že prej pripravljeno krpo iz klobučevine ter jo položil na skvarjeni del noge.
Po tej krpi je pa ovil naramnico kakor je pač najbolje in najrahleje mogel. Mlada živalca menda pri povezovanju ni mnogo trpela, ker je bila ves čas skoraj popolnoma mirna.
Poveza je bila torej gotova.
„Poveza bi lehko držala nekaj ur," je rekel Razumnik. „Najvažneje pa je, da spravimo žrebe v hlev, ne da bi isto stopilo na nogo, kajti lehko bi si jo zopet poslabšalo. Spravimo tele vreče pod njega in ga sku-šajmo na njih odnesti."
S pomočjo sina in hlapcev je bilo delo .kmalu, četudi nekoliko težko opravljeno.
V hlevu so ga previdno položili na tla. i;
Na stopu so bili pritrjeni štirje kavlji (glej podobo 32.), ki jih je bil dal Razumnik že takoj pri gradnji hleva napraviti, za morebitne take slučaje, kakršen se je bil ravnokar pripetil.
Na te kavlje so privezali primerno dolge vrvi, z vrvmi so pa privezali vrečo, ktero so bili prej porinili pod žrebe, da so ga mogli spraviti domu. Stem je bilo žrebe nekako dvignjeno toliko, da je pač moglo stati na zadnjih nogah, na sprednjih pa je nekako viselo. Da se pa ta naprava ne bi mogla premikati semintja, so isto privezali z drugo vrvico preko zadnjih nog in med nogami zopet nazaj proti trebuhu kakor kaže podoba 33.
Vse je bilo pripravljeno tako, da se je moglo žrebe naslanjati na visečo vrečo. Stalo je na zadnjih dveh nogah in na levi prednji popolnoma z zlomljeno nogo, z desno je pa bilo prav rahlo oprto na tla.
„Če bo tudi zdravnik potrdil, da poškodba ni več za zboljšati, tedaj je vsak trud zaman," je rekel Razumnik, „če mi pa reče, da bo noga še kdaj dobra, tedaj naj jo obveže, jaz bom pa poskrbel za pravo tako pripravo, kot smo jo sedaj le kot začasno napravili iz vreč in navadnih vrvi."
Ukazal je dati žrebetu ovsa, sam se je pa takoj odpeljal v mesto po živinozdravnika.
Živinozdravnik je bil odšel po svojih opravilih in se je kmalu nato vrnil, ko je prišel Razumnik ponj. Natančno mu je tudi povedal kaj in kako je delal s ponesrečenim žrebetom. Tudi to mu je povedal, da mu je zlomljeno nogo povil s klobučino ter vrhu te ovil tudi staro, nerabljeno naramnico, ki se je vseeno dala še prav dobro raztegovati.
„Prav in pametno ste storili," mu je pritrdil živinozdravnik. „Ko bi ne bili zlomljene noge uravnali in vsaj za silo povezali, bi poleg že nastale poškodbe lehko nastale še druge, ki bi zdravljenje jako otežkočile. Tudi je zelo prav, da ste žrebe takorekoč obesili, kajti ono se vsledtega nikakor ne more vleči na tla in v tem primeru je pred vsem paziti na to, da se žival ne vleže."
Razumniku je ta pohvala neznansko dobro dela ter se je zadovoljno smehljal, na tihem pa si je mislil: „In vendar je kaj prav, da sem se v svoji mladosti na kmetijski šoli pridno učil in nisem mislil le samo na zabavo."
Po nekolikourni vožnji sta z živinozdravnikom dospela na Razumnikov dom.
Vstopila sta v hlev. Stanje žrebetovo se medtem ni nič poslabšalo in tudi sicer se ni ničesar novega pripetilo.
Zrebe je mirno stalo na treh nogah in zobalo oves iz nizkih jasli. Poveza na zlomljeni nogi je tudi še dobro držala. Od časa do časa je pa vendarle dvigalo nogo, iz česar se je moglo sklepati, da ga tišči poveza ali ga pa boli zlomljeni del nogei
»Sedaj je pa čas, da žrebetu odstranimo povezo, ki je bila popolnoma pravilno napravljena in zelo na mestu," je rekel živinozdravnik. „Namesto prejšne poveže bomo pa sedaj dali drugo, ki bo bolje držala in ki ne bo tako močno tiščala."
Razumnik je tu vprašal: „Gospod živinozdravnik, ali boste pri tem rabili mavec (gips) ali vodeno steklo? Mislim, da sta ti dve sredstvi pač zelo dobri, z njima napravljene poveže zelo dobro držijo."
„V tem primeru je bolje, da se ne napravlja takih, ampak le navadne poveže s klejem," je odvrnil živinozdravnik. „S klejem napravljene poveže so lahke, močne, trpežne, polegtega se pa taka obveza nogi lepo prilagodi in pri vsem tem žival prav nič ne tišči. Ukažite takoj prinesti od mizarja polno ponvo mizarskega kleja, za povoje pa ni treba skrbeti, ker sem jih že sam prinesel s seboj."
„Ali sicer še česa potrebujete gospod živinozdravnik?" je vprašal Razumnik.
„Da," je odvrnil ta, „potreboval bom morda nekaj klobučevinastih krp ali pa krp od lepenke, lepo in tenko nacepljenih trsak in morda še kako drugo malenkost."
Čez nekoliko časa je bila pripravljena že polna ponva gorkega kleja in tudi vse druge potrebščine.
Poklicali so tudi hlapce, da bi žrebe držali, če bi bilo treba.
Živinozdravnik je odstranil staro povezo.
Žrebe ni kazalo med tem časom nobenih bolečin, ko pa je bila poveza odstranjena in se je zlomljeni del noge nekoliko premaknil, je začutilo naenkrat toliko bolečino, da se je šiloma vzpelo kvišku.
,.Poškodba pač ni taka, da bi se ne dala pozdraviti," je potrdil živinozdravnik. „Upam, da se bo zlomljena kost v štirih ali petih tednih že popolnoma zarasla."
Razumnik je bil te izjave zelo vesel in je rekel: „Zelo bom vesel, če bo žival zopet dobra. Ko dorase, bo prav lepa in močna, če je pa ravno za pleme ne bom mogel rabiti, mi je vsekako na tem ležeče, da si jo vzgojim, kot dobro delovno žival."
Živinozdravnik je zlomljeno nogo zopet uravnal, potem jo je pa na poškodovanem mestu dobro namazal s klejem, ki ni bil več lehkotekoč, vendar pa še primerno topel. Tudi ostali del noge je namazal močno od biclja pa do kolena s klejem, potem je pa ves po-klejeni del noge povil s povojem ter naposled tudi povoj, oziroma povezo dobro s klejem namazal.
Ko je šele parkrat ovil povoj okoli noge, si je prikrojil nekaj po 4 cm širokih klobučevinastih krp, ki jih je potem po dolgem polagal okoli noge, dobro namazal s klejem in zavil s povojem. V četrt ure je bila poveza popolnoma gotova, kake tričetrt ure potem je pa bila že tudi popolnoma otrdela.
„Poveza bo sedaj dobro držala in preprečevala, da se nalomljene kosti ne bodo mogle premikati in druga ob drugo drgniti," je izjavil živinozdravnik. „Do jutri bo poveza že popolnoma trda. Žrebeta to ne bo prav nič oviralo. Če se kaka nova neprilika ne primeri, potem bo noga v štirih ali petih tednih gotovo popolnoma dobra."
Po dokončanem poslu je živinozdravnik odšel.
Njegova napoved se je uresničila.
Navodilo, kako je spravljati in razpošiljati namizno sadje.*)
Spisal Oton Briiders, učitelj sadjarstva.
I. Spravljanje zimskega namiznega sadja.
Glavno pravilo bodi: Vsak namizni sad se mora skrbno z roko odtrgati.
Če se z njim neskrbno ravna, se rani koža, prikažejo se madeži in lise. Takšno sadje je na oči slabo, se dolgo ne drži, začne kmalu gniti in se končno slabo proda.
Zimsko sadje je tisto, ki pod navadnimi pogoji šelevdrugi polovici meseca novembra za uživanje dozori.
Zimsko sadje naj se pusti kar najdalje mogoče na drevju, mašanjcelj in šampanjska rejneta najdalje. Te pozno zrele vrste množe še v teh lepili jesenskih dneh vedno sladkor in druge snovi, še rasejo, se lepšajo in postanejo bolj okusne. Majhnega mraza se ni treba preveč bati. Sadje je od listja zavarovano in zaradi sladkorja, ki ga ima dosti v sebi, ne zmrzne tako lehko. Če bi pa le enkrat sadje malo namrznilo, to tudi še ni tako hudo. Zjutraj se tako sadje ne sme z roko prijemati. Roka je topla, sad se hitro ogreje, kjer leže prsti, in tam nastanejo potem rjave lise. V takem slučaju se sadje pusti na drevesu, da se otali, in v teku dneva se brez škode obere.
Pri obiranju dolgopeceljnatih jabolk in hrušek se sad tako prime, da kazalec desne roke leži na peclju, in potem se vzdigne sad navzgor. Pri kratkopeceljnatem se sad samo malo zasuče.
Z roko obrano sadje se devlje v košaro ali predpasnik, pa tako previdno, kakor bi bila jajca. Najbolj skrbno obiranje nima vrednosti, če se pozneje sadje premetuje ali se z njim neprevidno ravna. Napolnjene košare ali predpasniki se spraznijo na majhne kupe ali pa v za to pripravljene koše. Pri visokih drevesih je umestno polne košare z vrvjo na tla spuščati, kjer jih druga oseba pristreže in izprazni. Slabo, pokvečeno, črvivo sadje se ne obira v košare, ampak se pusti na drevju in se pozneje otrese. Jerbas je le za boljše sadje. Če ima delavec malovreden sad že v roki, naj ga ne dene v jerbas, ampak naj ga spusti na tla, kjer se pozneje pobere.
II. Brisanje sadja.
Tuintam imajo navado, da posebno lepa jabolka brišejo s kosom sukna, kar pa ni prav. Tako sadje je potem svetlo kakor lakirano, pa ker se je z brisanjem mastna voščena plast, ki je obdajala lupino, odstranila, se obrisano sadje ne drži dolgo.
III. Spravljanje sadja v shrambe.
Sadje, ki je bilo že prebrano, se previdno vloži v koše in se znosi v shrambo, če ni preveč oddaljena. Jako umestno je boljše sadje že pod drevesom v zaboje vložiti in te v shrambo spraviti. Tam se dene 8 do 10 zabojev drugega na drugega, tako da pri vsakem zaboju na dolgi strani 1—2 cm od zaboja prosto ostane. To omogoči, da pride svež zrak do sadja in da vlažen zrak iz zabojev shlapeva. Tu ostane sadje do razpošiljatve. Na ta način imamo natančen pregled, koliko sadja je na razpolago; prostor se prav
dobro porabi in vsa shramba ostane tako v najlepšem redu in snagi.
Ravnotako se tudi lehko ravna s sadjem za sode, da se že pod drevesom sodi napolnijo, v shrambo spravijo in tam do razpošiljatve ostanejo.
Kakor previdno se je sadje nalagalo, ravnotako skrbno se mora zlagati. Nasiplje se 0 8 do 1 m visoko. Tukaj ostane tako dolgo, da se pred razpošiljatvijo še enkrat prebere.
Za sadno shrambo nam lehko služi vsak nadze-meljski in podzemeljski prostor, če se le da dobro prezračiti in v potrebi zatemniti.
IV. Potenje sadja.
Če sveže obrano sadje naložimo v zaprtem hramu na 1 m visoke kupe, opazimo čez malo časa, da se je toplina zvišala in vlaga pomnožila. Stem, da velike množine sadja skupaj leže, nastane toplina, ki jako ugodno vpliva na boljše zorenje sadja. Zunanjost sadja, ki se je spotilo, postane lepša, barva živahnejša, in sadje za pijačo daje boljši mošt, če se je poprej uležalo in spotilo.
Iz tega vzroka puščajo na Tirolskem vse sadje 8—14 dni na 80 cm visokih kupih. Po potenju se tudi malo poškodovano sadje laže odloči, ker je dobilo rjave lise.
Občutljive vrste in tedaj, če nimamo prav velikih množin sadja, je bolje, da se vložijo v zaboje in se tam spotijo.	(Daije siedi.)
Vprašanja in odgovori.
Na vsa kmetijsko-gospodarska vprašanja, ki dohajajo na c. kr. kmetijsko družbo kranjsko ali na uredništvo »Kmetovalca", se načelno odgovarja le v .Kmetovalcu". Odgovori, ki so splošno poučni, se uvrste med .Vprašanja in odgovore", na ostala vprašanja se pa odgovarja pismeno, če je priložena znamka za odgovor. Odgovarja se edinole na vprašanja,ki so podpisana s celim imenom; brezimna vprašanja ali taka, ki so zaznamovana ie z začetnimi črkami, se vržejo v koš. V .Kmetovalcu" se pri vprašanju nikdar ne natisne vprašalčevo ime, ampak vedno le prioetne črke imena in kraja. Redno se v vsaki številki odgovori le na tista vprašanja, ki so prišla vsaj 4 dni pred izdajo lista; na pozneje došla vprašanja se odgovori v prihodnji številki. Kdor takoj želi odgovora na kako kmetijsko-gospodarsko vprašanje, mora priložiti znamko za odgovor. Na vprašanja, ki niso kmetljsko-gospodarska, se ne odgovarja v .Kmetovalou«, ampak le pismena, če Je pismu priložena 1 K t znamkah kot prispevek k družbenemu pokojninskemu sakladu. Zadnje zlasti velja za pravne odgovore, ki seveda morejo biti le splošne vsebine, kajti uredništvo ne more poznati vseh včasih zelo važnih okoliščin in zato za take odgovore ne prevzame nikakega jamstva.
Vprašanje 89. Kako je pregnati uši na koreninah Od peteršilja na vrtu, kjer peteršilj zaradi njih bledi, hira in zveneva? (T. B. v L.)
Odgovor: Uši na peteršiljevih koreninah niso nobene koreninske uši, ampak listne uši, kakor danes tudi vemo, da uši na koreninah od turščice ali žita niso nič dragega kakor listne uši. Mravlje prenesejo listne uši iz raznovrstnega drevja pod zemljo na korenine raznih rastlin, kjer se preživljajo s sokom iz korenin. Mravlje jim delajo pot ali jih pa kar naravnost prenašajo na najsočnejše korenine, ki vsled izsrkavanja soka opešajo in končno tudi njih nadze-meljski deli, zato rastline hirajo in slednjič odmro. Listne uši namreč izcejajo nek sladek sok, za kterim mravlje silno gredo. Mravlja s ščegetanjem prisili uši izcejati sok in za plačilo jih ščiti in s hrano preskrbljuje. Mravlje se tako-rekoč pečajo z neko vrsto živinoreje. Poskusite zalivati peteršilj z 1 °/0 tobakovo vodo, ki uši pomori, če pride do njih; nimamo pa izkušnje, če tobakova voda morda peteršilju ne bo škodovala, zato najprej naredite poskušnjo le z nek-terimi rastlinami. Kadar peteršiljevo gredo izpraznite poru-vajte vse korenine ter jih z nšmi vred na kak način uničite, da jim vzamete priliko se prihodnje leto razmnoževati. Poglavitno sredstvo pa je in sstane: na vsem drevju na vrtu listne uši pridno zasledovati in jih s tobakovo vodo zatirati. Kjer mravlje po drevju lazijo, tamkaj so navadno
listne nši, in sicer največkrat pod listjem in na mladih poganjkih, in ker imajo uši mnogokrat isto barvo kakor listje, zato se jih prav lehko prezre. Sličnost barve ali celo oblike kake živali z okolico v kteri živi imenujemo »mini ikri" in skupno življenje kakih živali, ki si ena drugi pomagajo, v tem slučaju skupno življenje mravelj z listnimi ušmi, se imenuje »simbijoza."
Vprašanje 90. Zakaj dobivajo trte bledico in kako jo je odpraviti ? (J. T. v R.)
Odgovor: Bledico na trtah povzroča ali prevelika mokrota v spodnjih plasteh zemlje, kjer se nahajajo korenine, ali pa napačna ameriška podloga, ki imate nanjo svoje trte cepljene in ki ni primerna za Vašo zemljo. Če je mokrota vzrok, potem se mora voda na kak primeren način odpeljati, če so pa vzrok napačne ameriške podloge, potem se pa ne da veliko storiti, kajti v tem slučaju tudi dobro gnojenje nič ne pomaga in naj Vam bo to v pouk, da pri kakem novem zasajanju vinograda vzamete cepljenke, ki imajo za Vašo zemljo primerno ameriško podlogo. Včasih se bledica z dobrim učinkom vsaj začasno odpravi, če se obolele trte zalijejo s 5°/0 raztopino zelene (železne) galice.
Vprašanje 91. Poštupanje krompirja z žvepleno moko v jeseni pri spravljanju v shrambo, se mi je izborno spo-neslo in ni prav nič krompirja zgnilo. Ali bi bilo umestno tudi drugo povrtnino na tak način v shrambi z žvepleno moko poštupati, da ostane zdrava in ali bi krmljenje tako požveplanih krmil prašičem ne škodovalo? (J: R. v T.)
Odgovor: Iz žveplene moke se pri navzočnosti zraka prav počasi tvori žveplena sokislina, in sicer v tako majhni množini, da krompirju in drugi podobni povrtnini nič ne škoduje, pač pa ovira rast in razmnoževanje veliko vrst gliv, ki povzročijo gnilobo in druge bolezni hranjenih sočnih krmil. Če se z žvepleno moko poštupana krmila tudi neiz-prana pokladajo prašičem ali drugim živalim, to nič ne škoduje, kajti žveplo je neraztopljivo v želodčnem soku in v sokn tankih, t. j. prvih črev in šele soki konec črev, t. j. v mastniku so sposobni pičlo množino žvepla raztopiti in ga vsrkati. To vsrkano žveplo pa ni škodljivo, ampak je celo zdravo. Pri prašiču pa s takim vsrkavanjem žvepla sploh ni računiti, kajti on nima le zelo kratkih črev, ampak tudi silno hitro prebavlja in zato neprebavljiva krma ne ostaja dolgo v njem. Kaka nevarnost za zdrave živali bi utegnila le tedaj naBtati, če se krompir ali povrtnina premočno z žvepleno moko poštupajo, vsled česar bi se stvorilo razmeroma veliko žveplene sokisline, ki je Beveda zdravju škodljiva. Tega se pa ni bati, kajti na 100 kg krompirja ali povrtnine naj se porabi samo 60 do 70 g žveplene moke. V sedanjih časih, ko moramo vsestransko varčevati z vsemi pridelki in moramo paziti, da se ne pokvarijo, toplo priporočamo štupanje krompirja in povrtnine v shrambah z žvepleno moko; opozorimo pa, da je danes ni nikjer dobiti in naj tisti v vinorodnih krajih, ki je imajo, ž njo varčujejo.
Vprašanje 92. Ali imajo tisti, ki kupujejo živino za preskrbljevanje vojakov pravico pri obračunu kako vsoto odtegniti? Tako so n. pr. meni pri par volov odtegnili 10 K od pogojene kupne vsote. (F. G. v Z.)
Odgovor: V imenu vojaštva nihče ne kupuje živine, ampak so trgovci z živino, ki vojaštvo z živino ali z meBom zalagajo in te je smatrati pri kupčiji kakor vsakega drugega trgovca, in nimajo pravice pod nobeno pretvezo kaj odtrgati od pogojene kupnine. Vi torej lehko, če treba tudi sodnijskim potom od knpca zahtevate plačilo cele pogojene vsote.
Družbene vesti.
*	Oddaja iz vojaških konjskih bolnic izločenih
konj, ki niso za vojaške namene več porabni, je za Kranjsko od c. kr. kmetijskega ministrstva izročena c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani. Od meseca decembra 1. 1. doslej je kmetijska družba dobila in oddala 64 takih konj, torej silno pičlo število, in v bližnji bodočnosti se je nadejati le še semtertje kakega konja, kajti tisti konji, ki niso kmalu ozdravljivi se odslej naprej na mestu pokončajo, oziroma zakoljejo in se meso porabi za vojne vjetnike. Če so taki izločeni konji na razpolaganje jih dobe le kmetovalci, ki so morali svoje konje za vojne namene oddati in med temi tisti, ki so najbolj potrebni, t. j. taki revni posestniki, ki nikakor ne morejo kupiti drugega konja po današnji visoki ceni. Premožni posestniki naj torej ne delajo ovir z nepotrebnimi prošnjami revnim prosilcem. Načelo kmetijske družbe je po možnosti enakomerno ustreči prosilcem po celi deželi in je sedaj se nad 300 občin v deželi, v ktere ni prišel se noben tak konj in se sploh ni nadejati, da se bo mogla vsaka občina vpoštevati. Prošnje posameznih občin kar za 6—10 konj se sploh ne rešijo, ampak kadar je prilika, le prošnje posameznih kmetovalcev, ki se izkažejo, da so vse konje oddali in so tako revni, da drugega konja ne morejo kupiti. Sedaj leži pri kmetijski družbi nad tisoč prošenj, od kterih bodo morda le nektere ugodno rešene. Kjer je v kako občino že prišel kak tak konj se drugi ne bo več oddal. Kmetijska dražba nujno prosi, da se je z nepotrebnimi prošnjami ne nadleguje, zlasti naj osebno nihče ne hodi okoln družbenih zastopnikov, ki nimajo časa vsakemu posebej razlagati kako zadeva stoji.
Ugodna prilika letos v jeseni prodati sadni mošt. Cesarski nemški konzulat v Trsta (sedaj v Ljubljani v vladni palači) objavlja, da bo letos v Nemčiji veliko povpraševanje po sadnem moštu. Kdor more sam ali skupno z drugimi prodati cel vagon sadnega mošta naj se obrne na državno nemško špedicijsko tvrdko Rob. Metzger v Trstu, sedaj na Dunaju, I. Franz Josefkai 7 (brzojavni naslov: Metzgerius Wien), ki priskrbi vagone s kotlom, kakor so za razpošiljanje vina. V poštev pride le pravilno izdelan, zdrav sadni mošt.
Diamalt se dobi v pločevinastih ročkah po 41/3 kg, ki stanejo po 8 K, dobe se pa sedaj tudi manjše ročke po 1 kg, ki stanejo 2 K (brez poštnine.) Opozarjamo na spis »Diamalt, dober pripomoček pri peki" v peti štev. letošnjega »Kmetovalca".
Za vinogradnike in vinske trgovce ima družba v zalogi sledeči novi dve kletarski potrebščini: 1. Bernadotov Vlnomer (vinsko tehtnico) za hitro določanje alkohola v vinu mrzlim potom. Cena temu vinomern je 6 K ter je denar pri naročitvi naprej poslati. 2. Eponit, s kterim se vzame vinu vsak zoprn okus ali duh, bodisi po gnilobi, plesnivcu, po sodu, grenkobi itd. Kg eponita stane 5 K brez poštnine in zavoja. Množine eponita po 10 dkg se pošilja za 60 vinarjev s poštnino in zavojem vred kakor vzoree brez vrednosti in je denar naprej poslati.
*	Umetna gnojila:
Kalisuperfosfat po K 15'— 100%, pri celem vagonu frank o na vsako postajo s popustom 25 kron.
Kalijevo sol po K 1360 100 kg. To gnojilo se oddaja tudi v vrečah po 50 kg za 7 K. Kdor gnoji travnike s kostno moko ta mora gnojiti tudi s kalijem, bodisi s kalijevo soljo ali s kajnitom. Na oral je računati 200 kg kostne moke in 100 kg kalijeve soli.
Kajnit po 6 K 50 h 100 kg.
Kostno moko po 17 K 100 kg z vrečo vred. Kostno moko je rabiti v zvezi s kalijevo soljo ali s kajnitom.
Mešano umetno gnojilo (vinogradniško gnojilo), ki ima 10 °/0 v vodi raztopne fosforove kisline, 10°/„ žve-plenokislega kalija in 4 °/0 amonijevega dušika, oddaja-družba po 24 K 100 kg z vrečo vred.
* Za Živinorejce ima družba v zalogi požiral-nikove cevi za odraslo goved po 12 K komad in za teleta, ovce in koze po 7 K komad. Trokarji so po 5 K komad. Požiralnikove cevi iu trokarji služijo v to, da se napenjanje govedi hitro in zanesljivo odstrani. —- V zalogi ima družba tudi mlečne cevi komad po 80 h. Mlečne cevi se rabijo za odtok mleka, kadar kravo vime tako boli, da je ni mogoče molsti. — Napajalnike za teleta iz poeinjene ploščevine oddaja družba po 10 K.
Klajno apno, 38—42°/a, precipitirano (ne žgano) blago, oddaja družba v izvirnih vrečah, težkih 50 kg po 26 h. V manjših množinah pa po 28 h kg. Za manjše pošiljatve na zunaj se še posebej zaračuni za vsako pošiljatev 30 h za zavoj, vozni list itd. — Manj kakor 5 kg se ne razpošilja.
Sezamove tropine. Družba je ugodno kupila večje mncžine najfineje zmletih sezamovih tropin in jih oddaja po K 50'— 100% iz Ljubljane. Te tropine družba jako priporoča. Vsebujejo jamčeno 50 odstotkov beljakovin in maščobe in se d.ibivajo v vrečab po 60 do 75 kg. Priporočati je umnim gospodarjem, da si čimprej priskrbe zadostno množino teh tropin, ker oljnatih tropin v doglednem času sploh ne bo več dobiti.
Orehove tropine po K 50"— 100 kg.
Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske.
Občni zbor c. kr. kmetijske družbe za 1.1914.
(Dalje.)
7. Priskrbovanje kmetijskih potrebščin družbenim udom je družba pričela redno že leta 186S., torej že pred 47 leti. To priskrbovanje kmetijskih potrebščin se je sčasoma tako razvillo, da družba lehko s ponosom gleda na to svoje delo, pri čemer je pa posebno vpoštevati dejstvo, da se vsa naročila ne vrše samo skupno po podružnicah, ampak da se mora zvršiti veliko število posameznih naročil, in odtod prihaja, da je bilo lansko leto vsega skupaj zvršenih 30.066 pošiljatev. To družbeno priskibovanje kmetijskih potrebščin nikakor ni soditi le iz kvantitativnega, ampak predvsem iz kvalitativnega in kmetijstvo pospešujočega stališča, kajti to posredovanje ne meri le na to, da družba priskrbuje svojim udom gospodarske potrebščine v zajamčeni kakovosti, ampak da dela zanje potom strokovnih spisov strokovno propagando in polagoma vpeljuje nove doslej pri nas nepoznane, a vei.darle potrebne gospodarske potrebščine, ki kmetijsko produkcijo zboljšajo in povišajo. To posredovanje je danes raztegnjeno skoraj na vse gospodarske potrebščine, razen na tiste, ki jih je v poštenem tr-govstvu vsled tekmovanja dobiti po primerni ceni in v dobri kakovosti, ker ni družbena naloga tekmovati z legalnim in poštenim trgovstvom, ki ga nikakor ne gre podcenjevati. Potom tega pri-skrbovanja je kmetijska družba uvedla v deželo celo vrsto neobhodno potrebnih gospodarskih potrebščin, ki niso bile poprej med našimi kmetovalci niti po imenu znane. Kot nove gospodarske potrebščine je kmetijska družba lansko leto pričela priskrbovati ribjo moko, apneni dušik, antiavit, eponit, Bernadotov vinomer, in v pričetku tega leta še diamalt. Ribja moka kot močno krmilo za prašiče daje tem živalim neobhodno potrebnih živalskih
beljakovin in brez posebne propagande se je tega močnegalkrmila v teku enega leta oddalo celih 7 vagonov, kar spričuje kako dobre uspehe dosegajo prasičerejci s tem krmilom. Žal je nemška vlada izvoz tega krmila prepovedala, kupljena zaloga je popolnoma pošla in tarnanje prasičerejcev po tem močnem krmilu je dokaz kako dobro učinkuje. Apneni dušik je novo in v gotovih razmerah najceneje dušičnato umetno gnojilo, ki se v državi, in sicer ,v Dalmaciji izdeluje. Ceneno dušičnato umetno gnojilo je za nas na Kranjikem silne važnosti, kajti naše kmetijstvo trpi na pomanjkanju dušika v zemlji in v hlevu, zato nimamo še tistih uspehov, ki jih dosežejo v deželah, kjer stoji kmetijstvo vsled boljšega strokovnega izšolanja kmetovalcev na višji stopnji. Tega novega umetnega gnojila je družba oddala koj v pričetku znatne množine in let »s spomladi, ko bi ga najbolj rabili, ga pa ni bilo več dobiti, kajti vsled vojne je vojni erar vse zaloge rekviriral, ker rabi ogromne množine dušika za izdelovanje raznih vrst smodnika in razstreljiva. Antiavit je zanesljivo sredstvo v varstvo semena pred ptiči in zlasti pred vranami, o kterih škodljivosti se je v zadnjem času močno tožilo. Velika množina antiavita, ki se je doslej že oddala, spričuje, da se je to sredstvo tudi pri nas dobro sponeslo. Eponit je sredstvo, ki vzame vinu in žganju razne napačne okuse in so preskušnje pokazale njegov dober učinek, kar tudi spričuje veliko oddajo eponita. Bernadotov vinomer je silno preprosto sredstvo hitro določiti precej natančno množino alkohola v opojnih pijačah in ima v rokah lajika vsekako prednost pred običajnimi vinskimi tehtnicami. Diamalt, ki ga je družba letos vpeljala, je priznano in že dolgo let preskušeno sredstvo za boljšo peko kruha, zlasti za kruh iz mok, ki imajo malo kleja, kar je posebno v sedanjem času važno, ker imamo na razpolaganje večinoma le slabe moke zaradi pomanjkanja običajnega dobrega krušnega žita.
Da bodo čč. gg. udje videli kako velik promet je pri družbi s priskrbovanjem gospodarskih potrebščin, naj služijo naslednja števila:
Kmetijska družba je 1. 1914. zvršila:
ikam raznih semen	v teži 83.267 kg
umetnih gnojil	„ 2,158.700 „
, raznih močnih krmil „ 947.410 „ galice in žvepla	„ 226.155 „
, raznega kmetijskega orodja in strojev , sadnega drevja.	(Dalje sledi.)
5196 pošiljatev 4918	
575S	5006
9657	8134
8034	730
7449	7417
1772	1172
Razglas
o oddaji plemenskih prašičev.
C. kr. kmetijska družba kranjska oddaja s pomočjo državne podpore in s pomočjo deželne podpore dogovorno z deželnim odborom kranjskim žlahtne plemenske prašiče, večinoma z dolgimi, visečimi ušesi, po znižani nakupni ceni iz deželnih prasičerejskih zavodov, oziroma postaj, pod nastopnimi pogoji:
1.	Sedaj so na razpolaganje in se zato oddajajo plemenski prašiči večinoma čez pol leta stari.
2.	Znižane cene plemenskim prašičem so K 2-40 za kg žive teže in so torej nižje kakor tržne cene. Plemenski prašiči so seveda veliko dražji in se plača razlika med gorenjo in nakupno ceno iz deželne, oziroma državne podpore.
3.	Oddajajo se ali sami mrjasci, ali mrjasec s svinjico, ali pa tudi same svinjice, če je v bližini kak družben mrjasec.
4.	Kdor prašiče prevzame, se mora pismeno zavezati:
а)	da jih bo imel za pleme najmanj dve leti,
б)	da bo naznanil kmetijski družbi, kadar jih bo nehal imeti za pleme,
c) da bo pripuščal mrjasca tudi k svinjam drugih dospodarjev.
Došle prošnje bo odbor reševal vedno takoj, kakorhitro bodo naprošene živali na razpolago.
Glavni odbor c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani.