Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 167UDK 323.26(437.3):32.019.5(497.1) Mateja Re žek* Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji Jugoslavija je v leto 1968 vstopila obremenjena s številnimi težav ami. Ne- soglasja med partijskimi voditelji glede politi čne in gospodarske prihodnosti države so se poglabljala, odnosi med jugoslovanskimi repu blikami so bili vse bolj napeti, mednacionalna trenja pa vse o čitnejša. Go spodarska reforma ni obrodila pri čakovanih sadov, jugoslovanski zunanji dolg je rasel, naraš čale so cene, hkrati s tem pa tudi nezadovoljstvo pre bivalstva. Politi čno razgreto ozračje so v za četku junija 1968 dodobra razvneli študentski nemiri v Beogradu, do vrelišča pa ga je pognal poseg Varšavskega pakta na Češkoslovaškem v no či z 20. na 21. avgust 1968.1 Jugoslovanski politi čni voditelji so reforme na Češkoslovaškem pozorno spremljali že od za četka leta 1968, ko je krmilo češkoslovaške partije prevzel Aleksander Dub ček, vendar so bili, zlasti Tito, v javnih izjavah o praški po- mladi precej zadržani. Previdnost so jim narek ovali tako bojazen pred nega- tivnim odzivom Moskve kot tudi pomisleki, ki jih je praška reformna vnemavzbudila pri mnogih jugoslovanskih partijskih funkcionarjih – v odpravi cen- zure in posledi čnem prebujanju politi čnega pluralizma na Češkoslovaškem so namreč zaslutili grožnjo »kontrarevolucije«. Na drugi strani je spomladi 1968 marsikateri partij ski »liberalec« v Dub čkovih reformah videl primer liberali- zacije socializma, ki bi ga, ob odsotnosti lastnega koncepta reform, ustreznoprilagojenega lahko uporabili tudi v Jugoslaviji. Do korenitih reform vedno zadržani Tito svojih pogledov na praško pomlad seveda ni delil z njimi – ve- činoma je bil pasiven, o praški pomladi pa se je izražal previdno in nejasno. Po junijskih študentskih nemirih v Beogradu, ki so bili usmerjeni prej proti sis-temskim reformam kot njim v prid, so postali bolj zadržani tudi mnogi manj *Dr., doc., višja z nanstvena sodelavka, Fakulteta za humanisti čne študije Univerze na Pr i- morskem, Titov trg 5, SI–6000 Koper; Inštitu t Nove revije – zavod za humanistiko, Can- karjeva 10 b, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: mateja.rezek@fhs.upr.si 1 Več o praški pomladi in njenem zlomu: Jaromír Navrátil: The Prague Spring 1968: a National Security Archive Document Reader . New York: Central European University Press, 1998; Kieran Williams: The Prague Spring and its Aftermath: Czechoslovak Politics 1968– 1970 . Cambridge: Cambridge University Press, 1997; Jiri Valenta: Soviet Intervention in Czechoslovakia 1968: Anatomy of a Decision . Baltimore 1991. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 168konsistentni partijski »liberalci«, ki so me nili, da se lahko sistem reformira le od zgoraj, iz partije, in nikakor od spodaj navzgor.2 Na pragu poletja 1968 se je pritisk Sovjetske zveze in njenih satelitov na češkoslovaško vodstvo mo čno okrepil, kar je navsezadnje predramilo tudi Tita. Pritisk na Češkoslovaško je namre č v marsičem spominjal na so vjetske pritiske na Jugoslavijo leta 1948, zato takšne priložnosti za ohranitev in utrditev medna - rodnopoliti čnega položaja, ki si ga je Jugoslavija pridobila po sporu z Inform - birojem, Tito ni mogel spustiti iz rok. Vodstvo sovjetske komunisti čne partije je 11. julija poslalo evro pskim ko- munističnim strankam, med njimi tudi Zvezi komunistov Jugosl avije (ZKJ), in- formacijo o razmerah na Češkoslovaškem. V pismu so So vjeti izrazili zaskrb- ljenost zaradi slabitve mo či češkoslovaške partije, krepi tve »protisocialisti čnih elementov« in nevarnosti »kontrarevolucije« na Češkoslovaškem ter napove- dali, da bodo pomagali češkoslovaškim komunistom v boju proti »kontrare- voluciji«.3 Jugoslovanski partijski voditelji so v odgovoru na sovjetsko pismo, ki ga je 19. julija povzelo tudi Delo, priznavali, da so na Češkosl ovaškem dejavne »pro- tisocialisti čne sile«, vendar so izrazili zaupanje, da bo češkoslovaško partijsko vodstvo samo obra čunalo z njimi. Vpletanje v notranje zadeve suverene države bi namreč po njihovem mnenju škodovalo tako socializmu na Češkoslovaškem kot njegovemu razvoju v svetu, kompromitiralo pa bi tudi na čelo neodvisnosti in enakopravnosti v odno sih med socialisti čnimi državami. Jugoslovanski vo- ditelji so bili prepri čani, da imajo »napredne sile« na Češkoslovaškem dovolj moči za obr ačun z »reakcijo«, ter dodali, da sta zaupanje in podpora češko- slovaški partiji »edina sprejemljiva in hkrati naju činkovitejša pomo č komu - nistični partiji Češkoslovaške in njenemu vodstvu v boju za okrepitev in na - daljnji razvoj socialisti čnih družbenih odnosov v ČSSR« .4 Naslednji dan, 20. julija, so osrednji jugoslovanski dnevniki objavili Titov intervju, ki ga je nekaj dni prej dal za egiptovski časopis Al-Ahram. Na vpra- šanje o dogajanju na Češkoslovaškem je Tito odvrnil, da je dramatiziranje češkoslovaških dogodkov odve č in da bi bila politika sile izjemno nespametna. Menil je, da socializem na Češkoslov aškem od zunaj ni ogrožen, če pa bi bil, »potem ima Češkoslovaška svojo armado, da bi se branila, ima svojo komu- nistično partijo, svoj delavski razred«. Priložnost je Tito izkoristil tudi za utrdi - tev mita o odlo čnosti Jugoslavije, da bo za vsako ceno branila svojo neodvisnost pred zunanjo invazijo. Ob koncu intervjuja je namre č pribil, da »imamo tudi mi 2 Gl. Jan Pelikán: Jugoslávie a pražské jaro (dalje Pelikán, Jugoslávie a pražské jaro) Praga 2008. 3 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Ce ntralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS 1589), šk. 62, Informacija CK KPSS o situaciji u ČSSR, koju je preneo otpravnik poslova ambasade SSSR, 11. 7. 1968. 4 Delo, 19. 7. 1968, str. 1 in 16, St ališča ZKJ o ČSSR. ARS, AS 1589, šk. 248, Informacija o dogadjajima u vezi sa zbivanjima u ČSSR, 17. 7. 1968, str. 8–10. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 169v Jugosla viji svojo armado, komunisti čno partijo in zavedno delovno ljudstvo in ni potrebno, da bi nam kdor koli reševal socializem. Za to imamo sami dovolj moči«.5 Zaradi strahu pred morebitnim ostrim odzivom Moskve so bili do julija 1968 odnosi med jugoslovanskim in češkoslovaškim vod stvom previdni, saj so kremeljski voditelji v Jugoslaviji še vedno videli žariš če revizionisti čne okužbe, ki bi se utegnila kaj hitro razširiti v socialis tične države vzhodnega bloka. Sredi julija pa so med Češkoslovaško in Jugoslavijo vendarle stekli pogovori o Tito- vem obisku v Pragi.6 Na po vabilo češkoslovaškega vodstva je 9. avgusta Tito z nekaterimi vidnimi jugoslovanskimi politiki, med katerimi je bil tudi predsednik sloven ske vlade Stane Kav čič, prispel v Prago, kjer so ga sprejeli ge neralni sekretar češkoslovaške partije Aleksander Dub ček, češkoslovaški pre dsednik Ludvik Svoboda in predsednik parlamenta Josef Smrkovsky, na poti z letališ ča pa so jugoslovansko delegacijo pozdravljale velike množ ice ljudi.7 Titov obisk v Pragi je bil razumljen kot podpora češkoslov aški partiji in demonstracija jugoslovanske zunanjepoliti čne usmeritve o enakopravnih odnosih med socialističnimi državami in komunisti čnimi partijami, zato so Tita na Češkoslovaškem pri čakali z velikim up anjem. Tito je v ožjem partijskem krogu kasneje povedal, da je v pogo voru s češkoslovaškimi voditelji poudaril pred - vsem pravico Češkoslovaške do lastnega notranjega razvoja. Hkrati jih je po- svaril pred kre pitvijo »protisocialisti čnih sil«, ti pa naj bi mu odvrnili, »da bodo razbili te razne klube, da ne bodo dovolili ve čstrankarski sistem« .8 Vsakršno upanje Čehov in Slovakov glede demokratizacije se je razblinilo, ko so vojske petih držav članic Varšavskega pakta 20. avgusta p onoči vdrle na Češkoslovaško in 21. avgusta zgodaj zjutraj zasedle Prago. Delo je v svoji po- sebni izdaji že 21. avgusta poro čalo o invaziji varšavskega pakta na Češko- slovaško, pri čemer so novinarji zasedbene sile opisovali z o strimi besedami, kakršne so bile, denimo, »okupacijske sile«, »agresorji«, »agresor ske države« in podobne, pod fotografijo sovjetskega tanka na prvi strani pa je z velikimi tiskanimi črkami pisalo »okupatorji«.9 Beograjski dnevnik Politika posebne številke časopisa tega dne ni izdal, v naslednjih dneh pa je bil ton člankov v Politiki oster in odlo čen, vendar za spoznanje previdnejši kot v Delu.10 5 Delo, 20. 7. 1968, str. 1–2, »N e bojim se za našo mladino« – intervju predsednika Tita glav- nemu uredniku Al Ahrama M. H. Hejkalu. 6 Več o ozadju Titovega obiska v Pragi Jan Pelikan: Jugoslavija i praško prole će posle po- jačanja sovjetskog pritiska na Čehoslovačku. V: 1968 – Četrdeset godina posle (zbornik rado- va). Beograd 2008, str. 97–128. 7 Delo, 10. 8. 1968, str. 1, Veli časten s prejem Titu. 8 ARS, fond Zbirka kopij dokumentov o komunisti čnem in delavskem gibanju (AS 1551), šk. 100, Stenografske beleške sa desete se dnice CK SKJ, 23. 8. 1968, 5/3 M.V. 9 Delo, 21. 8. 1968 – posebna izdaja. 10 Delo, Politiko, 21. – 30. 8. 1968. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 17021. avgusta, še preden je bil zaradi dogodkov na Češkoslovaškem sklican jugoslovanski partijski vrh, sta se sestala Predsedstvo in Izvršni komite Cen- tralnega komiteja (CK) Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Sekretar Izvršnegakomiteja France Popit je povedal, da je pred sejo po telefonu govoril zEdvardom Kardeljem, ki je bil tedaj s Titom na Brionih. Kardelj je Popita opo-zoril, da »je situacija zelo resna«, zato mora biti »naše reagiranje pametno in dostojanstveno. Vplivati moramo na to, da ne bi prišlo do nepremišljenih de - monstracij, ki so lahko posledica provokacij.« 11 V nasprotju s tem je Stane Dolanc menil, da je treba ravnanje Sovjetske zveze nemudoma javno obsoditi,kajti »če tega ne naredimo, potem komunisti ne bodo verjeli v ni česar več«. 12 Manj odlo čen je bil Miha Marinko, ki se je bal »nepotrebnega vznemirjenja«,13 pritegnila pa mu je tudi Vida Tomši č, ki je opozorila, da bodo razmere skušali izkoristiti politi čni nasprotniki, zato »je treba držati stvari v rokah, protestnih zborov ne prepre čevati, bodo pa naj kratki, na njih naj se poud ari solidarnost, podpora češkemu vodstvu in ljudstvu ter škoda, ki je bila s tem povzro čena med - narodnemu delavskemu gibanju«.14 Vinko Hafner je svaril zla sti pred privrženci odstavljenega Aleksandra Rankovi ća in pred »klasi čno reakc ijo«, od katere je pričakoval ne le protisovjetsko, marve č tudi protisocialisti čno kampanjo, vendar je Milan Ku čan v nadaljevanju opozoril, da protisovjetskih in protisocialisti čnih stališč nikakor ne bi smeli izena čevati, kajti »ne glede na to, kakšno stališ če bomo zavzeli do manifestacij, ne bomo uspeli prepre čiti antis ovjetski ton, ki je pri nas v Sloveniji vsako leto mo čnejši in se bo pokazal tudi na manifestacijah in zborovanjih. To povem zaradi tega, da ne bi antisovjetskih stališ č jemali kot antisocialisti čnih.«15 Strahovi pred izgubo nadzora, ki so jih izražali starejši partijci (Mari nko, Tomšičeva in Hafner), predsednika slovenske vlade Staneta Kav čiča očitno niso prepričali. Sam je namre č zagovarjal odlo čno obsodbo okupacije Češkoslovaške in bil »proti niansiranju, kazanju lepega obraza, taktiziranju, dialogom sem in tja /.../ Sem za ostro oceno in ni č zato, če bo šla iz okvira in ko ncepta, za katerega bi se v bodo čnosti odlo čila naša federativna državna poli tika.«16 Morebitnih »provokacij« politi čnih nasprotnikov, pred katerimi so svarili starejši tovariši, se Kav čič ni bal, zato je nasprotoval prepovedi spontanih protestov. Nobenih pomislekov ni imel niti glede protisovjetskega razpolož enja v Sloveniji, kajti »antirusko razpoloženje je normalno in je nov faktor, katerega bomo morali vkomponirati v našo politiko«, za konec pa je brez dlake na jeziku pribil: »Pod pogojem, da zadržim samostojnost notranjega urejanja in prepre - 11 ARS, AS 1589, šk. 30, 13. s kupna seja predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKS, 21. 8. 1968, str. 1. 12 Prav tam, str. 2. 13 Prav tam, str. 4. 14 Prav tam, str. 5. 15 Prav tam, str. 7. 16 Prav tam, str. 7–8. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 171čim aziatski prodor, bi se povezal tudi z vragom.« Ivan Ma ček, pr ipadnik sta- rejše generacije slovenskih komunistov, je odvrnil, da sicer podpira »javno ob- sodbo ruske agresije, toda v primerni in pravilni obliki in ne v nasprotju sstališči CK ZKJ«, izrazil pa je tudi strah pred »informbirojevci« in »ranko- vićevci«. 17 Ob zaklju čku seje je slovenski notranji minister Silvo G orenc na- vzoče seznanil, da je republiški sekretariat za notranje zadeve izvedel vse potrebne ukrepe za zagotovitev državne in javne varnosti, omenil pa je tudi depešo zveznega ministra za notranje zadeve, ki je prepovedal demonstracije najavnih mestih, vendar se je slovensko notranje ministrstvo odlo čilo, da prepo - vedi ne bo upoštevalo. 18 Ker se je slovenska vlada odlo čila prezreti navodilo iz Beograda o prepovedi demonstracij, je že 21. avgusta popoldan v ljubljanskem študen tskem naselju potekalo zborovanje v podporo Češkoslovaški. Delo je naslednji dan poro čalo, da se je v Rožni dolini zbralo nekaj tiso č študentov in Ljublja nčanov, ki so izrazili solidarnost z vodstvom in državljani Češkoslovaške ter obsodili ravna - nje Varšavskega pakta, zborovanje pa se je kon čalo s prep evanjem Interna- cionale in pohodom s transparenti po središ ču Ljubljane.19 Študentski protest je minil mirno, Služba državne varnosti (SDV) pa je vendarle zabeležila nekaj»sovražnih izpadov«. Izstopal naj bi zlasti študent Oto Vil čnik, 20 ki naj bi »po- zival k splošnemu prevrednotenju socializma«, vendar naj bi ga zbrana množica izžvižgala, o čemer je, brez navedbe št udentovega imena, naslednji dan poročalo tudi Delo. Poleg tega je bilo po oceni SDV med številnimi transparenti na zborovanju »tudi nekaj propagandno-politi čno škodljivih na liniji istovetenja Sovjetske zveze in njenih voditeljev z na cizmom. Najkriti čnejši transparenti so naslednji: 'CCCP über alles' z velikim kljukastim križem čez celi transparent; 'Stalin-Hitler, Brežnjev-Johnson' in Brežnjev pre črtan s kljukastim križem, Dub - ček pa s srpom in kladivom.«21 SDV je poro čala tudi, da je bila po demon - stracijah v študentskem naselju oziroma med pohodom protestnikov po ljubljanskih ulicah pri gostilni Figovec v središ ču mesta zažgana sovjetska za - stava. Ugotovili so, da je šlo za »skupino huligansko razpoloženih mladeni čev«, dva od njih so kasneje zaslišali,22 primer pa so kasneje po vsej verjetnosti predali javnemu tožilstvu ali sodniku za prekrške. Poleg novic o razmerah na Češkoslovaškem in člankov o protestih zoper intervencijo Varšavskega pakta je Delo 22. avgusta objavilo tudi pozive Rde-čega križa, naj državljani pomagajo češkoslovaškim turistom, »če bi morali 17 Prav tam, str. 9. 18 Prav tam, str. 12. 19 Delo, 22. 8. 1968, str. 2, Ljubljanska mla dina enotna v obsodbi grobe intervencije. 20 Zoper Ota Vilčnika je bil uveden postopek o prekršku. ARS, fond Republiški sekret ariat za notranje zadeve Socialisti čne republike Slovenije (AS 1931) , šk. 1187, Akcija »Sokol« – oku- pacija ČSSR leta 1968, str. 89. 21 ARS, AS 1931, šk. 1187, Akcija »Sokol« – okupacij a ČSSR leta 1968, str. 48. 22 Prav tam, str. 70–71. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 172nepredvidoma podaljšati bivanje pri nas in bi potrebovali kakršno koli po - moč«.23 Istega dne je bila objavljena izjava CK ZKS o dogodkih na Češko- slovaškem, ki pa je bila v primerjavi z razpravo na seji dan prej zelo previdna.V javni izjavi so slovenski partijski voditelji poudarili predvsem škodo, ki jo jeravnanje Varšavskega pakta povzro čilo socializmu, zato je bila po njihovem mnenju »internacionalna dolžnost jugoslovanskih komunistov odlo čno in ne - dvou mno podpreti politiko sedanjega CK KP Češkoslovaške, s tem pa tudi pro - ces demokratizacije v tej deželi« . 24 Slovenci so z obsodbo okupacije Češkoslovaške prehiteli Tita, čeprav tudi on ni okleval. Zavedajo č se resnosti dogodkov na Češkoslovaškem in njihovih posledic za Jugoslavijo, je 21. avgusta zve čer na Brionih sklical skupno sejo predsedstva in Izvršnega komiteja CK ZKJ, že dopoldan pa se je v njegovi letnirezidenci neformalno sestalo nekaj Titovih sodelavcev – Edvard Kardelj, Ko ča Popović, Veljko Vlahovi ć, Ivan Gošnjak, Mitja Ribi čič in drugi. Z vsebino dopoldanskega sestanka in ve černe brionske seje je naslednji dan, 22. avgusta, slovenske partijske voditelje seznanil Mitja Ribi čič. Po Ribi čičevih besedah Tito »ni varčeval z izrazi« in je vojaški poseg na Češkoslovaškem oc enil kot »neumno odlo čitev«, ki bo socializmu povzro čila nepopravljivo škodo, opozoril pa je tudi, da »smo kot glavni protagonisti neodvisne politike na udaru sovjetske agresije v prvi vrsti mi« . 25 Razprava na ve černi skupni seji pre dsedstva in Izvršnega komiteja CK ZKJ je bila podobna kot na dopoldanskem sestanku.Tito je ponovil, da poseg na Češkoslovaškem ni bil potreben in da obstaja možnost sovjetske agresije proti Jugoslaviji, ki pa se bo vsakršnemu vojaškemu posegu odlo čno postavila po robu. Poleg tega je opozoril, da je eno tnost jugo- slovanske partije nujna in da je pred jugoslovanskimi komunisti naloga reše-vanja ugleda komunizma v svetu. Temu so pritrdili tudi drugi razpravljavci,zlasti Edvard Kardelj, ki je ocenil, da komunizem prehaja v novo fazo in »tu se moramo znajti; biti moramo med prvimi, ki bodo dali jasnejša orientacijo, po - vedati, da socializem ni ubit« . 26 Čeprav je na brionski seji padlo kar nekaj ostrih besed na ra čun ravnanja Sovjetske zveze, je bila Titova prva izjava za javnost, ki so jo jugoslovanskičasopisi objavili 22. avgusta, precej mla čna. Tito je povedal, da ga je vdor tujih sil na Češkoslovaško »hudo vznemiril«, saj je bila z njim »poteptana suverenost socialistične države in prizadejan hud udarec socialisti čnim in naprednim silam na svetu«, na vprašanje, ali pri čakuje, da bo v zvezi s temi dogodki pr išlo do demonstracij tudi v Jugoslaviji, pa je odvrnil: »Mislim, tako pa sodijo tudi drugi tovariši iz predsedstva, da moramo ohraniti mir in hladnokrvnost in zato ne bomo dovolili kakšnih demonstracij, iz katerih bi se lahko izrodile razne pro - 23 Delo, 22. 8. 1968, str. 3. 24 Delo, 22. 8. 1968, str. 2, Agresije ni mogo če opravičiti. 25 ARS, AS 1589, šk. 30, 14. s kupna seja predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKS, 22. 8. 1968, str. 2. 26 Prav tam, str. 12. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 173vokacije. Naš delavski razred in ljudstvo v celoti imata dovolj drugih mo žnosti, da izrazita nezadovoljstvo nad takšnim ravnanjem nasproti socialisti čni drža - vi.«27 Tito je v svoji prvi javni izjavi agresijo na Češkoslovaško sicer obsodil, vendar niti z besedo ni omenil Sovjetske zveze, prav tako pa ni izrecno podprlčeškoslovaškega vodstva. Z ni čemer ni javno podprl niti št irih visokih češkoslovaških politikov – podpredsednika vlade Ota Šika, ministra za zunanje zadeve Ji řija Hájeka, gospodarskega ministra Frant iška Vlasáka in predsednika centralne kontrolne komisije Štefana Gašparí ka, ki so na predve čer intervencije prispeli v Jugoslavijo, uradno na dopust, po vsej verjetnosti pa z namenom os- novanja jedra češkoslovaških izgnancev v Beogradu. 28 Doktrina Brežnjeva o omejeni suverenosti socialisti čnih držav je Titu o čitno nagnala strah v kosti, zato sovjetskega voditelja ni želel dr ažiti z neprevidnimi izjavami in nepremišljenimi potezami, saj bi mu s tem omogo čil izgovor za povečanje sovjetskega pritiska na Jugosl avijo, ki se je v naslednjih dneh in tednih dejansko stopnjeval. Jugoslavija je resda že skoraj dve desetletji razvijala svoj model socializma in ni bila članica Varšavskega pakta, vendar je bila v sovjetskih o čeh zaradi svoje razli čice socializma spodbujevalec vzhodnoevrop- skega marksisti čnega revizionizma in zato mote č trn v peti Kremlja, ki bi ga ta utegnil kaj hitro izdreti. Titovo prvo izjavo za javnost so živahno komentirali tudi tuji diplomati v Jugoslaviji. Svetnik sovjetske ambasade v Beogradu Konstantin Smirnov je gle-de pisanja jugoslovanskih časopisov o dogodkih na Češkoslovaškem ug otavljal, da je zelo ostro, enostransko in neresni čno, medtem ko je bila Titova prva javna izjava po njegovem mnenju zelo razsodna in umirjena. 29 Sekretar sovjetske ambasade Kirilov pa je menil, da je bila jugoslovanska podpora Češkoslovaški že pred posegom pretirana, vendar ga to niti ni presene čalo, saj naj bi Češko- slovaška posnemala prav jugoslovanski sistem, »kjer privatni sektor zavzema tak obseg, da se skoraj govori o privatnih tovarnah. To je socializmu tuje in če bi te primere posnemala tudi Češka, bi postala tuji član družine. Glavni o če – glava družine – pa ne dovoljuje in ne bo dovolil, da bi se mu o troci obnašali tako, kot oni ho čejo.«30 Razvoj dogodkov v Jugoslaviji so pozorno spremljali tudi zahodni diplomati. Italijanski diplomatski predstavniki so ugotavljali, da je intervencija naČeškoslovaškem jugoslovansko javnost o čitno bolj prizadela kot predsednika Tita. V poro čilu, ki ga je italijansko velep oslaništvo poslalo v Rim, so zapisali, da težko sodijo, ali je bila Titova prva javna izjava »realna ocena ali pa na čin, da se izogne prekinitvi odnosov s Sovjetsko zvezo in partijo«. Menili so, da Tita 27 Delo, 22. 8. 1968, str. 1, Titova izjava. 28 Več o tem Pelikán, Jugoslávie a pražské jaro , str. 191–214. 29 ARS, AS 1931, A-21-14 (1968), Informati vni bilten SDV, 24. 8. 1968, str. 302. 30 Prav tam, str. 302. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 174bolj skrbijo posle dice intervencije za mednarodno komunisti čno gibanje kot pa usoda Češkoslovaške, še najbolj pa ga je skrbelo za socializem v Jugoslaviji.31 Tito se prav gotovo ni bal le sovjetskega vojaškega posega, temve č tudi notranjih nemirov, kar je nakazal že v svoji prvi izjavi za j avnost. Poudaril je namreč, da demonstracij v Jugoslaviji ne bo, pri čemer je izrecno omenil de - monstracije, »iz katerih bi se lahko izrodile razne provokacije« .32 Ljudstvu pa je bilo vendarle treba omogo čiti, da javno izrazi in izživi svoj protest proti oku - paciji Češkoslovaške, zato je bil 22. avgusta v Beogradu organiziran »miting solidarnosti«. Četrtmilijonsko množ ico, ki se je zbrala na Trgu Marxa in En- gelsa, je nagovoril sekretar Iz vršnega komiteja CK ZKJ Mijalko Todorovi ć, ki je obsodil zasedbo Češkoslovaške, previdno pa je podprl tudi češkoslovaško vodstvo v »boju za demokrati čni razvoj socializma«, vendar tudi on niti z bese- do ni omenil glavnega agresorja na Češkoslovaško – Sovjetske zveze. Ob koncu je mlade pozval k množi čnemu vstopu v partijo, »da okrepijo njeno udarno silo in njeno ustvarjalno mo č v nadaljnji graditvi naše s ocialistične družbe«, kar je zbrana množica pozdravila z burnim aplavzom in skandiranjem »Tito – par - tija«.33 Jugoslovanske partijske voditelje s Titom na čelu je vse bolj skrbel r azmah protisovjetskega razpoloženja med prebivalstvom, olje na ogenj pa so prilivali tudi mediji, ki so dan za dnem poro čali o razmerah na Češkoslovaškem, izražali podporo češkoslovaškemu ljudstvu, obsojali agresijo Varšavskega pakta in objavili tudi marsikateri protisovjetski komentar, kar v Sovjetski zvezi ni ostaloneopaženo. Množica na beograjskem mitingu protis ovjetskih stališ č sicer ni izražala – vsaj poro čevalec Dela jih ni zabeležil – povsem druga če pa je bilo v Sloveniji. Slovenci namre č do Sovjetske zveze ve činoma niso gojili nobenih simpatij, kar se je navsezadnje izrazilo tudi na seji slovenskega partijskega vrhain na protestnem zborovanju v ljubljanskem študentskem naselju 21. avgusta. Titovo politiko so vodilni jugoslovanski komunisti odlo čno po dprli na zasedanju CK ZKJ 23. avgusta, 34 dva dni zatem, 25. avgusta pa je Delo na prvi strani objavilo Titove uvodne besede na tej seji. Tito tokrat ni le obsodil posegVaršavskega pakta, marve č je podprl tudi prizad evanja češkoslovaškega vod - stva za demokratizacijo socializma in prilagoditev sistema specifi čnim razme - ram na Češkoslovaškem. 35 Naslednji dan je bila v Delu objavljena obsežna re - solucija CK ZKJ, ki je podrobneje pojasnila stališ ča jugoslovanskega partij - skega vrha glede dogodkov na Češkosl ovaškem, v zaklju čku pa je bila narav - nana izrazito mobilizacijsko, saj je poudarjala enotnost jugoslovanske partije indružbe ter odlo čnost Jugoslavije, da se bo branila pred morebitno zunanjo agre - 31 Prav tam, str. 305. 32 Delo, 22. 8. 1968, str. 1, Titova izjava. 33 Delo, 23. 8. 1968, str. 1 in 3, Veliko zborovanje v Beogradu. 34 ARS, AS 1551, šk. 100, Stenografske belešk e sa desete sednice CK SKJ, 23. 8. 1968. 35 Delo, 25. 8. 1968, str. 1, Tito , ustaviti so hoteli napredni soci alistični razvoj v ČSSR. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 175sijo, zlasti mladi no pa je pozivala tudi k množi čni politični aktivizaciji v okviru ZKJ.36 Številnim notranjim problemom, ki so tedaj razjedali Jugoslavijo, se je tako pridružila še nevarnost sovjetskega vojaškega posega, ogr oženo pa je bilo tudi jugoslovansko gospodarstvo, ki je bilo s številnimi pogodbami vezano na So-vjetsko zvezo in druge države vzhodnega bloka. Zdelo se je, da so pred Jugo - slavijo hudi časi, zato si je jugoslovanski politi čni vrh s Titom na čelu zadal nalogo homogenizacije jugoslovanske družbe in povrnitve njenega zaupanja vpartijo, utrditi pa je bilo treba tudi mit o nepremagljivosti Jugoslavije. Na seji Izvršnega komiteja CK ZKJ 28. avgusta so jugoslovanski partijski voditelji že ugotavljali, da je bila dosežena visoka stopnja pol itične enotnosti in da se vsepovsod po državi krepi patriotizem. Menili so, da je treba zaradi do - sežene enotnosti znotraj partije pohiteti s pri pravami na 9. kongres ZKJ, siste- matično pa bi se bilo treba lotiti tudi sprejemanja mladih v partijo, pri čemer bi morali formalne postopke čim bolj poenostaviti. V sklepih seje je bilo pou - darjeno, da je treba okrepiti delo organov državne varnosti pri razkrivanju in pregonu politi čnih na sprotnikov ter pove čati budnost partijskih organizacij in državljanov pri razkrinkavanju nasprotnikov. Precejšen del razprave je bilnamenjen ukrepom za izboljšanje jugoslovanske obrambne sposobnosti, pod- prto pa je bilo tudi »pravilno stališ če zveznega izvršnega sveta, da z naše str ani ni treba dajati nikakršnega povoda za poslabšanje obstoje čih odnosov na dr - žavni ravni z deželami, ki so izvedle oboroženo intervencijo na Češkoslo - vaškem« . 37 Ozračje izrednih razmer, ki je zajelo Jugoslavijo po 21. avgustu, je zahtevalo visok davek tudi na ra čun že tako okrnjene svobode i zražanja. Na udaru je bil zlasti tisk, ki se ga je jugoslovanski partijski vrh odlo čil povsem podrediti svo- jim interesom. Eden od sklepov seje Izvršnega komiteja CK ZKJ 28. avgusta seje namreč glasil, da »je v sedanjih razmerah posebnega pomena na ustrezen na- čin izboljšati kadrovsko strukturo v posameznih časopisih« in kadre po potrebi tudi zamenjati. 38 Strah jugoslovanskih voditeljev pred sovjetsko invazijo se je še bolj okrepil po sovjetski diplomatski noti, ki jo je 30. avgusta po nalogu vlade in Cen- tralnega komiteja Komunisti čne partije Sovjetske zveze Titu na Brionih prebral sovjetski veleposlanik Ivan Benediktov. V diplomatski noti so sovjetski vodi-telji ostro napadli Jugoslavijo zaradi domnevnega protisovjetskega in protiso-cialističnega delovanja ter podpiranja »kontrarevolucije« na Češkoslovaškem. 36 Delo, 26. 8. 1968, str. 3, Reso lucija centralnega komiteja ZKJ. 37 ARS, AS 1589, šk. 61, Depeša IK CK ZKJ republiškim izvršnim komitejem, 31. 8. 1968, str. 5. Gl. tudi ARS, AS 1589, šk. 30 , 15. seja predsedstva in IK CK ZKS, 29. 8. 1968, na kateri so člani zveznega partijskega vodstva iz Slovenije poro čali slovenskim partijskim voditeljem o vsebini sestanka IK CK ZKJ dan prej. 38 ARS, AS 1589, šk. 61, Depeša IK CK ZKJ republiškim izvršnim komitejem, 31. 8. 1968, str. 3. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 176Besedišče in ton demarše sta Tita o čitno močna razjezila, saj je branje Bene- diktova ve čkrat prekinil z vzkliki: »To ni res!«, »To je navadna laž!«, »Kako si drznete vpričo mene brati takšne klevete!« ipd.39 Kljub temu je sovjetski vele- poslanik nadaljeval z branjem diplomatske note, ki je bila ostra tudi do po-ročanja jugoslovanskih medijev oziroma domnevne protisovjetske medijske kampanje v Jugoslaviji. Branje je Benediktov sklenil z grožnjo, da »odgo - vornost za posledice takšne kampanje proti ZSSR, ki je nih če ni izzval in ki se vodi v Jugoslaviji proti Sovjetski zvezi, zadene jugoslovansko stran. Takšnagonja mora škodljivo vplivati na sovjetsko-jugoslovanske odnose .« 40 Sovjetske grožnje Tito ni preslišal, vendar je v pogovoru z Ben ediktovom odločno vztrajal pri svojih pogledih na češkoslovaške dogo dke. Povedal je, da je že pred posegom na nedavnem moskovskem se stanku z Brežnjevom opozoril, da bi bili vsakršni ukrepi proti Češkoslov aški, razen politi čnih, katastrofalna napaka, vendar ga v Kremlju niso poslušali ter s tem mednarodnemu delav-skemu gibanju povzro čili nepopra vljivo škodo. Dejal je, da bi bila »za sociali - zem manjša škoda celo, če bi bila Češkoslovaška odpisana kot socialisti čna dežela, kakor to da so vojske socialisti čnih dežel vdrle na ozemlje socialisti čne države« . 41 Glede protisovjetske gonje v Jugoslaviji je vztrajal, da so takšne trditve »nava dna laž«, saj je jugoslovanski Centralni komite v svojih doku- mentih vseskozi opozarjal, »da ne bomo dopustili nobene gonje proti Sovjetski zvezi, nobenega antisovjetizma« .42 Tito je v nadaljevanju ve čkrat i zrecno pono- vil, da si Jugoslavija želi dobrih odnosov s Sovjetsko zvezo, p oudarjal pa je tudi, da bo Jugoslavija vztrajala pri razvijanju lastnega socializma. Sredi pogovora je Benediktova mimogrede spomnil, da so se Jugoslovani junaško borili v času druge svetovne vojne, pa »tudi sedaj smo pripravljeni na žrtve, če bi bila v nevarnosti naša neodvisnost in naša samostojna pot graditve socia - lizma. /.../ Če bi prišlo do napada na Jug oslavijo bodisi z Zahoda bodisi z Vzho - da, se bo Jugoslavija odlo čno borila v obrambi svoje neodvisnosti. O tem ni tre - ba dvomiti .«43 V strahu pred morebitnim udarom z Vzhoda je jugoslovanski po litični vrh v naslednjih dneh sprejel celo vrsto ukrepov, s katerimi bi okrepil pripravljenostJugoslavije na obrambo. Med drugim so s konceptom t. i. vsesplošnega ljud- skega odpora korenito posegli v jugoslovanski obrambni sistem, s tem pa tudi v dotlej nedotakljivo jugoslovansko vojsko. Ocena pripravljenosti jugoslovanskevojske na obrambo pred sov jetsko invazijo je namre č dala porazne rezultate, saj je bil dotedanji koncept jugoslovanske obrambe prilagojen le morebitnemu 39 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradiv o s skupne seje predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Zapisek o sprejemu sovjetskega velepo slanika pri predsedniku T itu, 30. 8. 1968, str. 2 in 5. 40 Prav tam, str. 5. 41 Prav tam, str. 12. 42 Prav tam, str. 8. 43 Prav tam, str. 9. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 177napadu z Zahoda, velik problem pa je predstavljala tudi mobilizacija jugoslo- vanske vojske v primeru nenadnega napada. O pomanjkljivostih jugoslovanske obrambe in novem konceptu »vsesplošnega ljudskega odpora«, ki bi Jugoslavijiomogočil, da bi delovala kot »jež za sovražnika /.../v vsakem mestu in vsaki vasi«, 44 kot se je izrazil Tito, je jugoslovanski politi čni vrh ra zpravljal na skupni seji predsedstva in Izvršnega komiteja CK ZKJ 2. septembra na Brionih.45 Kolikšna je bila realna nevarnost sovjetskega posega, je ostajalo odprto vprašanje, odprti pa sta bili tudi vprašanji, ali se bo Jugoslavija prisiljena branitisama in kakšen bo odziv Zahoda in neuvrš čenih držav v pr imeru sovjetske invazije na Jugoslavijo. Sovjetski pritisk na Jugoslavijo je torej mo čno desta- biliziral dotedanji koncept jugoslovanske zunanje politike. V medijih vzhodnoevropskih držav, z izjemo Romunije, ki ni sod elovala v intervenciji Varšavskega pakta in je vdor na Češkoslovaško tudi javno obsodila, se je v dneh po posegu za čela prava gonja proti Jugoslaviji, ki je strah pred agresijo z Vzhoda samo še okrepila. Jugoslo vanski politi čni vrh je za čel iskati podporo neuvrš čenih držav, vendar se je že 23. avgusta na seji Varnostnega sveta Združenih narodov pokazalo, da imajo neuvrš čene države o intervenciji Varšavskega pakta razli čna stališča, saj so se Indija, Pakistan in Alžirija vzdr- žale glasovanja o resoluciji, ki bi obsodila vdor na Češkoslova ško. Mnoge ne- uvrščene države, predvsem v arabskem svetu, so bile namre č gospodarsko in vojaško mo čno odvisne od Sovjetske zveze. Zlasti egiptovski pre dsednik Naser je lahko ra čunal na sovjetsko pomo č v arabskih vojnah z Izraelom, zato je bil do okupacije Češkoslovaške ravnodušen, če že ne prosovjetsko n aravnan, kar je bilo za Tita velikansko razo čaranje. Jugoslavija torej v tistem trenutku ni uži- vala pretirane podpore znotraj gibanja neuvrš čenih, zato je lahko pomo č priča- kovala le od Zahoda, zlasti od Združenih držav Amerike. Komaj dva dni poposegu na Češkoslovaškem je Tito sprejel ameriškega veleposlanika E lbricka, ki mu je povedal, da Združene države pojmujejo invazijo na Češkosl ovaško kot nezakonito. Invazijo Varšavskega pakta je konec avgusta javno obsodil tudi ameriški predsednik Lyndon Johnson, obenem pa je opozoril, da Združene dr-žave ne bodo dopuš čale nadaljevanja sovjetske agresije v Evropi. Izjava ame- riškega predsednika je bila razumljena kot grožnja Sovjetski zvezi v pr imeru nadaljnjih vojaških operacij Varšavskega pakta v Evropi, s čimer je Johnson posredno zaš čitil tudi Jugoslavijo, poleg tega pa ji je v prihodnjih mesecih odob ril tudi precejšnjo gospodarsko in finan čno pomoč. 46 44 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in IK CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Sklepna beseda tovariša Tita, str. 11. 45 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in IK CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Informacija o skupni seji predsedstva in IK CK ZKJ na Brionih, 2. 9. 1968, str. 16–22. 46 Več o jugoslovanski zunanji politiki po vdoru varšavskega pakta na Češkoslovaško: Hrvoje Klasić: Unutrašnjopoliti čke in vanjskopoliti čke aktivnosti Jugoslavije nakon intervencije var- šavskog pakta u Čehoslovačkoj 1968. godine . V: 1968 – Četrdeset god ina posle (zbornik radova), Beograd 2008, str. 530–544. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 178Sovjetska diplomatska nota, ki jo je 30. avgusta Titu posredoval sovjetski veleposlanik Benediktov, ni vplivala le na zunanjo in obrambno politiko Jugo- slavije, temve č je močno odmevala tudi v notranji politiki. Tri dni po sestanku Tita in Benediktova sta se 2. septembra na Brionih sestala predsedstvo in Iz-vršni komite CK ZKJ. Izhodiš če razprave je bila prav omenjena sovjetska demarša, ki so jo na seji ocenili kot »prvo uradno dejanje neposrednega pritiska na Jugoslavija po ZSSR« . 47 Jugoslovanski partijski voditelji so poudarili, da mora Jugoslavija vztrajati pri svojih na čelnih stališ čih in »jasno povedati vsem, da bo te pozicije branila z vsemi sredstvi, vklju čno tudi z vseljudsko obrambno vojno«, hkrati pa »ne smemo z ni čemer zaostrovati odnosov in dajati povoda, da bi se krivdo za morebitno vojaško intervencijo in odpoved ekonomskih in drugih sporazumov prevalilo na nas«.48 Da bi to dosegli, so morali čim prej utišati me - dije oziroma jih povsem podrediti interesom partije: »Nujno je, da tisk, radio in televizija pove čajo povezanost s politi čnimi vodstvi in izostrijo kriterije glede vsebine, zna čaja in načina informiranja. Pri tem je neogibno treba veliko bolj upoštevati, da bodo informacije v skladu s politiko ZKJ, paziti na verodostoj - nost vsake vesti in na selekcijo tekstov .«49 Verjetno ni naklju čje, da so takoj zatem s prvih strani Dela izginili z velikimi mastnimi črkami naslovljeni članki o okupaciji Češkoslovaške in vsakodnevna poročila o izražanju podpore Češkoslovaški v Sloveniji. Zam enjali so jih manj vpadljivi naslovi, vsebina člankov ni bila ve č tako udarna, kmalu pa so se poročila o razmerah na Češkoslovaškem s prvih strani preselila na notranje strani časopisa. Članki, povezani z dogodki na Češkoslovaškem, so se s prvih strani hitro umikali tudi v drugih jugoslovanskih dnevnikih, ven dar to očitno ni zadostovalo. Člani skupine za tisk pri Izvršnem komiteju CK ZKJ so namre č na sestanku z beograjskimi novinarji še konec septembra 1968 ugotavljali, dadogodki na Češkoslovaškem v sredstvih javnega obveš čanja še vedno »dobivajo več prostora in mo čnejše poudarke kot bi bilo potrebno v s edanjih razmerah« . 50 Poleg pritiska na medije je partija po brionski seji okrepila tudi »budnost do raznih sovražnih sil in elementov znotraj države, informbirojevcev, rankovi - ćevcev itd .«.51 SDV je poostrila nadzor nad resni čnimi in domnevnimi politi č- nimi nasprotniki vseh barv, najbolj pa nad »informbirojevci« in »rankovi ćevci«, ki bi se v primeru udara z Vzhoda utegnili povezati s Sovjeti. Verjetno bolj iz navade kot iz potrebe, so okrepili nadzor tudi nad »klasi čnimi reakcionarji«, ka - 47 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Informacija o skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ na Brionih, 2. 9. 1968, str. 1. 48 Prav tam, str. 12. 49 Prav tam, str. 15. 50 ARS, AS 1589, šk. 248, Depe ša CK ZKJ vodji skupine za tisk pri izvršnem komiteju CK ZKS, 26. 9. 1968, str. 1. 51 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Informacija o skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ na Brionih, 2. 9. 1968, str. 15. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 179mor so sodili do režima kriti čni posamezniki, ki jih je SDV v ečinoma obrav - navala kot zahodno naravnane, zatem duhovš čina, politi čna em igracija in drugi. Slovenska SDV je zaradi dogodkov na Češkoslovaškem že 21. avgusta od - prla poseben dosje z imenom »Akcija Sokol«, vendar, sode č po poročilih v dosjeju, konec poletja in v za četku jeseni 1968 SDV v Sloveniji ni imela prav veliko dela. V poro čilu z dne 24. septembra so zapisali, da je bilo »v obrav - navanem obdobju ugotovljenih malo sovražnih pojavov«,52 med ustnimi pa jih je bila večina na ravni gostilniških govoric, pogosto pod vpl ivom alkohola.53 Do 22. septembra je slovenska SDV javnemu tožilstvu pr edala 10 kazenskih ovadb, sodnikom za prekrške pa 56 predlogov za uvedbo postopka o prekršku.54 Poleg takšnih in druga čnih sovražnih izjav so organi SDV opažali tudi plakate, letake in parole po zidovih, tako s prosovjetsko kot s protisovjetsko vsebino. Naspomeniku zmage v Murski Soboti so, denimo, 22. avgusta odkrili plakat, nakaterem je z rde čo barvo pisalo »sram me je«, plakat pa je bil z vrvico obešen okrog vratu kipa sovjetskega vojaka. 55 SDV je zaznavala tudi vse ve čji strah prebivalstva pred sovjetskih vdorom, ki se je izražal v širjenju alarmantnih govoric o mobilizaciji in premikih jugoslovanske armade na vzhodne meje ter vnakupovalni mrzlici v nekaterih slovenskih mestih in vaseh. 56 Posebnega nadzora državne varnosti so bili deležni posamezn iki, označeni kot »informbirojevci«, ki so bili v prvih letih po jugoslovanskem sporu z In- formbirojem tako ali druga če kaznovani zaradi domne vnih ali dejanskih pro- sovjetskih stališ č. Po poro čanju slovenske SDV so štirje med njimi izrecno podprli okupacijo Češkoslovaške, štirje pa pogojno.57 Med slovenskimi »in- formbirojevci«, ki so podprli interven cijo, je bil tudi Dragotin Guštin čič, o katerem je SDV že 26. avgusta p oročala, da »je v zvezi z dogodki v ČS izjavil, da so SZ in ostale socialisti čne države imele polno pravico in da so edino pra - vilno ravnale, ker so posredovale v ČSSR. Za stanje, kakršno je bilo v ČS, pa je po njegovem mnenju kriva Jugoslavija .«58 Stališča zveznega partijskega vrha, sprejeta 2. septembra na Br ionih, je 9. septembra na skupni seji predsedstva in Izvršnega komiteja CK ZKS podprl tudislovenski Centralni komite. Celo Stane Kav čič, ki je slabe tri tedne prej izjavil, da bi se v obrambi pred Sovjetsko zvezo povezal tudi z vragom, je pohvalil enotnost partije in poudaril, da »če bi bile katerekoli sile tako nespametne, da bi 52 ARS, AS 1931, šk. 1187, Ak cija »Sokol« – okupacija ČSSR leta 1968, Varnostna s ituacija v SR Sloveniji v zvezi s češkoslovaškimi dogodki, str. 40. 53 Prav tam, str. 39. 54 Prav tam, str. 40. 55 ARS, AS 1931, šk. 1187, Ak cija »Sokol« - okupacija ČSSR leta 1968, Analiti čni pr egled sovražnih pojavov in aktivnosti med češkoslovaškimi dogodki, 12. 9. 1968, str. 12. 56 ARS, AS 1931, A-21-14 (1968), Informati vni bilten SDV, 29. 8. 1968, str. 353. 57 ARS, AS 1931, šk. 1187, Ak cija »Sokol« – okupacija ČSSR leta 1968, Varnostna situacija v SR Sloveniji v zvezi s češkoslovaškimi dogodki, str. 41. 58 ARS, AS 1931, A-21-14 (1968), Informati vni bilten SDV, 26. 8. 1968, str. 327. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 180skušale ustvarjati pri nas kakršnekoli provokacije, desne izpade ipd., bi morali na to zelo odlo čno reagirati. /.../ Kdor misli, da je sedanja situacija ugodna za kakršnokoli popuš čanje, se zelo moti in take poskuse bi morali že v kali za - treti.«59 Verjetno je Kav čiča bolj kot kar koli drugega navdušila zasnova »vse - splošnega ljudskega odpora«, ki je zarezal v dotlej izrazito centralizirani sistemobrambe in vojaško doktrino Jugoslovanske ljudske armade ter napovedal obliko vanje teritorialnih enot, s tem pa tudi ve čje prisojnosti republik na pod - ročju obrambe. Bojazen pred udarom z Vzhoda je v jugoslovanskem politi čnem vrhu v prihodnjih mesecih splahnela, razmeroma ostre besede, uperjene proti posegu na Češkoslovaškem, pa so v govorih jugoslovanskih pol itikov zamenjali pomir- ljivi toni. V slavnostnem govoru na proslavi ob obletnici drugega zasedanjaAvnoja v Jajcu, 29. novembra 1968, Tito v oceni mednarodnopoliti čnih razmer ni izrecno omenjal niti Češkoslovaške niti Sovjetske zveze. Ob koncu govora je omenil le svojo zaskrbljenost zaradi poslabšanja mednarodnih razmer in ne- spoštovanja suverenosti dr žav, pri čemer je poudaril, da bo Jugoslavija vztrajala pri politiki miroljubnega mednarodnega sodelovanja. 60 Tiskovne konference ob proslavi v Jajcu se je udeležilo kar 114 tujih in 107 doma čih novinarjev, Tito pa je poldrugo uro odgovarjal na njihova vprašanja. Med drugim je povedal, da ne verjame v udar z Vzhoda in da jugoslovansko-sovjetskih nesoglasij ne gre pre- več dramatizirati, izjavil pa je tudi, da so dobri odnosi želja obeh držav, kar naj bi potrjevala sovjetska čestitka ob jugoslovanskem drž avnem prazniku.61 Sovjetski diplomatski predstavniki v Jugoslaviji so Titov govor in izjave v Jajcu ocenjevali kot pozitivne in dobrodošle, svetnik sovjetske ambasade Konstantin Smirnov pa se je spraševal tudi o iskrenosti Titovih besed.62 Čeprav je sovjetski pritisk na Jugoslavijo popuš čal, je jugoslovanski politi čni vrh domoljubno evforijo, ki je zajela Jugoslavijo v dneh po posegu na Češ- koslovaškem, izkoriš čal tudi potem, ko je postalo o čitno, da udara z Vzhoda ne bo. Vzdušje izrednih razmer se je v javnosti ohranjalo z razli čnimi oblikami mobilizacije prebivalstva, zlasti z organiziranjem teritorialnih in mladinskihenot, vojaškimi vajami, civilnimi akcijami »Ni č nas ne sme pres enetiti« in dru- gimi ukrepi, s katerimi se je za čela udejanjati zasnova t. i. vse splošnega ljud- skega odpora. Z retoriko poudarjanja neodvisnosti in domoljubja je jugoslovanski partiji uspelo v razmeroma kratkem času okrepiti notranjo monolitnost in o bčutno po - večati članstvo z novimi, predvsem mladimi člani, hkrati pa se je v javnosti utrdilo prepri čanje, da je Jugoslavija edini branik resni čnega socializma in miro - ljubne zunajblokovske politike v svetu. Odlo čna obsodba agresije na Češko- 59 ARS, AS 1589, šk. 31, 16. skupn a seja predsedstva in IK CK ZKS, 9. 9. 1968, str. 15. 60 Delo, 1. 12. 1968, str. 2, Suverenost SFRJ iz haja iz suverenosti njen ih narodov: govor pred- sednika republike Josipa Broza Tita. 61 Delo, 1. 12. 1968, str. 1 in 16, »SFRJ je svetla cona, ne siva«. 62 ARS, AS 1931, A-21-15 (1969), Informa tivni bilten SDV, 6. 1. 1969, str. 2. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 181slovaško je v doma či javnosti utrdila mit o Jugoslaviji kot deželi svobode, neod visnosti in na čelnosti, s tem pa je narasla tudi naklonjenost prebivalstva do Titove ga režima. Titova avtokracija se je okrepila in znova legitimirala, vsak - danji problemi prebivalstva pa so bili za nekaj časa potisnjeni v ozadje. Spretna propaganda v obrambo suverenosti Češkoslovaške je utrdila Titovo oblast, s tem pa posledi čno oslabila položaj partijskih »liberalcev«, ki so zah - tevali odlo čnejše notranje reforme. Izhodiš ča nekaterih na črtovanih r eform so bila bistveno zožena, bolj ali manj v celoti pa je bila kasneje uresni čena samo reforma jugoslovanske federacije. Pri tem je zanimivo, da je bila tudi na Češ- koslovaškem edina Dub čkova reforma, ki je preživela njegovo odstav itev, aprila 1969 prav federalizacija Češkoslovaške, kar lahko tako v češkoslov aškem kot v jugoslovanskem primeru razumemo kot izravnavo za druge, neures ničene re - forme. Koristi so jugoslovanski voditelji potegnili tudi iz zaostritve odnosov med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike zaradi posega Varša vskega pakta na Češkoslovaškem. Jugoslavija je namre č n a t a r a čun od Združenih držav Amerike dobila novo gospodarsko in finan čno pomoč, prav to pa je bilo tisto, kar je Tito od Zahoda takrat najbolj potreboval. Komaj leto dni po poseguna Češkoslovaškem so se k Titu v Beograd podali tudi Sovjeti oziroma njihov zunanji minister Andrej Gromiko, zglajeni pa so bili tudi odnosi znotraj gibanja neuvrščenih. Zaradi svojih stališ č ob češkoslovaški krizi torej Jugoslavija na mednarodnopoiti čnem prizoriš ču ni utrpela škode – ravno nasprotno. Povsem druga če jo je odnesel socializem, ki je z zlomom praške p omladi doživel strahovit poraz. Iluzijo o tem, da je mogo če socializem reform irati, so 21. avgusta 1968 v Pragi poteptali tanki in si nikoli ve č ni opomogla. Po zlomu praške pomladi nih če več ni mogel trditi, da socializem sloni na podpori ljud - stva ali na legitimnosti komunisti čnih partij, do konca osemdesetih let pa se je v Vzhodni Evropi ohranjal bolj ali manj samo še z grožnjo sile. Človeški obraz realnega socializma se je razblinil, praški pomladi pa je sledila dolga mos- kovska zima. PERCEPTION OF THE PRAGUE SPRING AND ITS DEMISE IN SLOVENIA AND IN YUGOSLAVIA SUMMARY In the beginning of 1968, Yugoslavia faced numerous problems. Conflicts between the Party leaders with regard to the political and economic future of thecountry were intensifying, the relations between the Yugoslav republics became increasingly strained, the economic reform failed to bring about the expected results and the population was more and more discontented. The Yugoslav leaders had followed the reforms in Czechoslovakia atten- tively ever since the beginning of 1968, when the leadership of the Czecho- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 182slovak Party was taken over by Aleksander Dub ček. However, they – especially Tito – were quite reserved in their public statements about the Prague Spring. They had to be careful due to the fear of possible severe response of Moscow aswell as because of the reservations stirred up among many Yugoslav Partyfunctionaries by the zealous Prague reforms – namely, they felt the threat of»counter-revolution« in the abolishment of censorship and the consequent awakening of political pluralism in Czechoslovakia. In the beginning of the summer of 1968 the pressure of the Soviet Union and its satellite states againstCzechoslovakia became much stronger, which finally also stirred up Tito. Inmany ways the Soviet pressure against the Czechoslovak leadership was reminiscent of the pressures against Yugoslavia in 1948, and Tito could not ignore such an opportunity for the preservation and strengthening of theinternational political position that Yugoslavia had ensured for itself after theCominform dispute. The intervention of the Warsaw Pact in Czechoslovakia in the night from 20 to 21 August 1968 brought the already tense political atmosphere in Yugoslavia to the boiling point. Due to the fear of an invasion from the East and possibleunrest in Yugoslavia, Tito's initial response to the occupation of Czechoslovakiawas relatively mild and demonstrations were also forbidden. However, the Yugoslav media eagerly poured oil on the fire. Tito's criticism of the Warsaw Pact actions in Czechoslovakia intensified virtually overnight, and the Sovietpressure against Yugoslavia strengthened accordingly. Yugoslavia may have been developing its own model of socialism outside the Eastern Bloc, but in the eyes of the Soviet Union it was a generator of the East European revisionism of Marxism. As such it was a constant thorn in the side of the Kremlin, and itcould promptly be pulled out. The response of the Yugoslav authorities and the public to the Warsaw Pact's invasion of Czechoslovakia caused a chain reaction in the internal, external and defence policy of Yugoslavia. With a rhetoric emphasising independence and patriotism, the Yugoslav Party managed to strengthen its internal consistency ina relatively short time as well as significantly increase and rejuvenate itsmembership, while the condemnation of the Warsav Pact aggression reinforced the myth that Yugoslavia was the only defender of true socialism. The state of emergency also considerably worsened the already limited freedom ofexpression – especially for the press, which the Party decided to subordinate toits interests completely. In the autumn the Soviet pressure against Yugoslavia gradually decreased, but the Yugoslav political leadership kept taking advantage of the patriotic euphoria even after it had become clear that there would be no invasion fromthe East. By defending the sovereignty of Czechoslovakia, the cunning propa-ganda strengthened the population's support of Tito's regime and once again legitimised his autocracy, thus consequently weakening the position of the Party "liberals" who demanded more decisive internal reforms.