§ m TAmmwum am
a. umi i M—r 4Vvä VA vm
:	I
wm'


Ob 50 ODLOTNJCI KPJ (1919-1569)
V Beogradu .1o v dneh ca 20. - 23- aprila 1919 zcnedal kongren,
Oft kttnraaj je lila uotpnovljanfi Jocielistl5ne deloi sk' str nko Jugor.)3vije (JPoJ). d prestopen *c ITT. interneciono.» i je uoka-zrli f da se bo borila zn zlora kapitalizma in zntv; o socializme v jugoslovanski državi*
Po TI» kongresu 31JJ junija 1920, s« je stranke prsi menovala v Komunistično partijo Jugoslavije.
Moč nove stranka je nenehno naraščala; pri volitvah v ustavo-da ;no skupščino dobri 38 poslancev in .-»ostane tretja najmočnejša stranka v državi. Ta uspeh je prestrašii vladajoče krogef zato ar 30. decembra 19?0 izdali Hazglos, ki je prepovedal delovanje KP v česu zasedanja ustavodajne skupščine. '<o „e na dr n sprejetja vidovdanske ustave J panoje Otepi <5 vrgel bombo na regenta Aleksandra in nek drug delavec ubil ministra notranjih zadev, je buržoazna vlade izkoristilo atentate za obračun s ' ' KP.
Sečela se je doba preganjanja komunistov.
\( letih po izdaji zakona o zaščiti države je prišlo v vodstvo partije zaradi različnih stališč do spornih vprašanj. Nastali sta dve frakciji - desničarsko i i levičarska, opori med obema so slabili moč partije. Krepiti se je začela spet po conferenel v Beogradu (1923), ko je zmagalo stal*5ČG, da je Jugoslev-ja država več narodov in da so kmetje zavezniki proletariate. Levs in desna frakcija sta bili obsojeni leta 1928, za organi zacijSKe~ ga sekretarje je bil izvoljen D j uro L'jakovi d.
Zarodi nasilja monarhi stične diktature je KPJ le polagoma obnavljala svoje organi zaci je na terenu.
Leta 1934 je prišlo iz zapora veš partijskih voditeljev. Med njimi je bil Josip Broz, kar je posebnega pomena za poživitev partijskega dela. Pokrajinske konferenca v Goričanah ja pokazala, kako se je ponekod Se obnovila partijska dejavnost. Komunisti v Glovenijl so imeli vpliv na revijo "Sodobnost" in časopis "Ljudska pravica". Sodelovali so pn Svobodi.
Leta 1933 postane sekretar KPJ Josip Broz Tito. V partiji so ponehali frakcijski boji. Po vseh jugoslovanskih pokrajinah so ee kitalu po kapitulaciji Jugosla vi je'začela pri prave zs boj pro’1 okupatorjem.
Zmaga partizanska vojske je pokazala, knko pomembna je bilo vloga fCPJ. Velike zasluge pri tem ima Josip Broz Tit#, ki 3® mu na TI. zasedanju AVNOJ-a podelili naslov maršala.
Letos praznujemo 50. obletnico KPJ.
Nehote se nam vsili misel no to pomembno stranko, ki se je osnovala Že leta 1919 kot SBSJ in se leta 1920 preimenovala v KPJ. Njun pomen je bil vsestranski. Poglavitno pa jo bilo to, đa je vključevala ljudi-borce, ki eo vztrajali in niso klonili v najtežjih bojih, ps čeprav jim je slo za Življenje. Le tako je lahko doživelo tolikšna uspehe.
Eleonore Slepar 8. a
Cenksr
Ko j« etopll slovenski nerod v dsnoänje krn^e in sl sera volil kneze. Že je knežnl tarnen dobil tujce aa gospodarje. Začela ao se lete tlake in če je nerod planil k uporu, eo ge podrli ns tla in Se bolj pritisnili.
Pred pol stoletja ee je delavski rezred nase dežele združil v komunistično partijo In pričel z boječi ze lepše življenje. Pogoji in čas so se menjavali in komunistično partijo ovirali pri hitrejšem Izvajanju njenih ciljev. V dobi okupacije je otl<S'kd~ mun-tatov, ki eo eo usmerili proti fašizmu, narasla in povezala ljudstvo v osvobodilni fronti. V svojem revolucionarnem boju je Partija ustvarjala temaljc nove družbene ureditve. Delovnim množicam je nenehno odkrivala pot boje In zmage. V osvobojenih vaseh oo ljudje volili svobodno in kogar oo hoteli. Tako izvoljeni poslanci so delali po svojih najboljših močeh, da opravičijo zaupanje svojih volivcev. V vojni vihri se je prvič sestal prvi slovenski ljudski parlament v Kočevju in prevzel vodstvo svojega narode. To je storil, ker sl je ljudstvo izvojevalo endinoat v osvobodilni fronti. Parlament je odposlal delegate na drugo zasedanje AVNOJ-a in se s tam vključil v družino jugoslovanskih narodov v federalno enoto.
Po težko izvojevani svobodi so komunisti pomagali organizirati ljudsko družbo. Domovino je bilo treba obnoviti, nato pa pričeti z novim nepređkom v gospodarstvu. V odnose med ljudmi in ureditev družbene lastnine so posegli z zakoni. Tako je začela pot nova Jugoslavija. Komunistična partija je ves čas staAa na njenem čelu. Posebno takrat, ko so zahtevali samoupravljanje in bolj humano družbo.
Pred kratkim so se komunisti zbrali ne IX. kongresu ZKJ in pregledali svoje 50 letno delo. Da čim bolj pomagajo našemu socialističnemu sistemu, so se postavili naloge, da najprej razvijejo gospodarstvo na temelje samoupravljanja, da se uredijo odnosi med federacijo in republikami, o vseljudski obrambi In varnosti človeka, o položaju delovnega človeka, o politiki neuvrščanja.
Tako so uresničujejo Cankarjeve misli, da sl delovni ljudje upravljajo tovorne In vodijo narod.
Damjan Petek, 8. b
Vsak narod živi svoje Življenje, vodi svojo, sebi zainteresirano politiko, se zenlnaa za razvoj kulture; živi pač tako, kot ustreza njegovim živijenski m razmeram in pogojem. Želi 31, do se ne bi drugi vaeSavoll, kritizirali to in ono in želeli Izpostaviti svojo politiko, nasploh omrežiti nerod, ga zaplesti in zvezati v gosto mrežo, iz katere se ne bi nikdar rešil. Pri tem bi bili prlzodetl povsem nedolžni ljudje, ki si žele prijateljstva, ne žele po si pritiska na politiko, vlado.
"Narod sl bo pisal sodbo sata!" ja rekel Cankar. Njegovega gesla se dandanes dosledno držimo.
Če se poglobimo v te, za Cankarja značilne besede, bomo spoznali äe mnogo globlji pomen. Vsi sl želimo svobode, Želimo živeti v miru, v slogi In prijateljstvu z narodi. Hočemo voditi svojo politiko, politiko brez vmešavanja velikih ali; politiko, k1 ustreza nam in s katero dosegamo uspehe.
Zlata 5vab, 8. b
Stoletja jo Ml slovenski narod hlapec tujcem. Ni se zavedal svoje moči, tudi se jim ni poskuöal upreti. Sele pred pol stoletja se je delavski razred prvič združil v XP in pričel z bojem ze lepše Življenje. Sila komunistov ja iz leta v leto rasla, najbolj po v letih okupacije in po njsj. Vodila je množice delavcev v vojni. Postavila je svojo vlado, ker stn kralj 1n vlada pobegnila.
Po težko pridobljeni svobodi jo prevzela vodstvo države in obnovo goopodarstva.
Misli In besede Ivana Cankarja so se pri res, v nafii državi uresničile, postali smo svobodni* Ros po ja, da oe te svobodo ne zavedamo, saj sami pri tem nlaao trpeli, »sto smo pozabili tudi ne Cankarjeve besede, dpominjajo in cenijo pn j?h narodi, ki 5e niso svobodni, ki so Se vedno borijo za neodvisnost»
Upam, da bo prišel dan, ko bo zavladala enakopravnost tnad narodi, na glede na vero, barvo kože in se močnejše države ne bodo več vmešavala v politiko manjših držav.

Hevenka Marktč9 8„b
Pepelni den ni don veS tvoj, tvoj je “ vstajenja dan
Gregorčič
Ljudje hijo v cerkev. Čokejo na trenutek njihovega vstajenja. Mogočniki se kožatijo v bogatih oblačilih, revno ljudstvo nič~ vredno presirajo. To siromašno Ijudstvoj ki je pretrpelo toliko hudega? Vojne so mu razdirale domova, družine. Bogati se mu obrnili hrbet, kot de se zanj ne najde prostore, kjer bi skupaj a siromakom delali dobro in slabo.
Napočil je trenutek vstajenje ljudstva. Vzvišeni hitijo prvi naprej - k njihovemu vstajenju. Toda tu morajo uklonit-* emrti vrat. Obsojeni so no propad, na smrt. Tu ni rešitve. V mislih so si predstavljali vstajenje, nnälf pa so svoj zaton. 3vojo smrt ?
Trpečemu ljudstvu je to dan vstajenja. Trenutek, k-* si ga ljudstvo najbolj želi.
Sanj se začne novo, boljše Življenje.
JulČl Jeglič, 7.b
Življenje naših narodov je b*lo dolgo ena sama veriga zatiranja in poniževanje. Eolga leta so krivili svoja hrbte in garali kot Živina svojemu gospodarju. Toda njihova volja in vara v življenje je prodrla do krrja. A ksj, ko 3e vsi niso odprli oči, že so vihrale med njimi v vetru turska ogrinjala. Nad njihovimi glavami so se bleščali meči in jim pretili smrt. Kaj
v	■ s	. • c I	Vooc •
pa smrt! Vedno bolj so hodili beli, koučani smrti v naročje. Koliko 'noter je pohabilo svoje otroke, do bi jih lahko obdržale seme in ns bi odšli med janičarje sli pa deklice v harem, kjer bi plesale v vesolj3 t«3te:iu ničvrednežu, ki pošilja vojake, da mučijo njihove starše, dekleta, koliko krvi smo prelili, tccla hrepenenje po a reči je premagalo tudi večletno trpljenje. Steši 11 smo se enegt sovražnike in dobili drugogs.
Vojna? Nesporazumi med narodi samotni so sanatili ogenj, ki je pomoril Se tisto, kar je ostalo od prejšnjih let. Mnogi smo izgubili vsako upanje vlepše življenje. Toda to smo bili le mnogij ne vsi. Zato so ostali, hrabrili ©bupsne ljudi in jih pošiljali v boj. Prvo in druga svetovno vojna? Konac? Posijalo je sonce, e® katerega smo se borili toliko let in za katerega so mnogi Izgubili svojce; sonce, katerega žarki naj razsvetljuje vsak kotiček naše zemlje in naj prepodijo smrad po sovražniku. Hja naj razje verigo zatiranja, ki se je- ~ pletla stoletja.
Irene Pehare, ?.b
LIKOVNE PRILOGE V TEJ ŠTEVILKI STEZIC SO PRISPEVALI:
Matjaž Globočnik in Ivan Ravnik iz 7.b razreda
Peter Jurkov1čf Marjan Urbančnik, Vili Vogelnik, Janja Bodlaj,
Marjete Štefe, Magda Frantar, Mire Radon, Rade Veselinovič,
Pavel Loc, Marjan Mikolič, Vladimir Rustja in Ivica Perko vsi iz V.b razreda
PARTIZANOVA ÜMRT
Nemci ao pridrveli v na5o dotaovlno. Ljudje gledajo* gledajo, ne vedo, kaj je to. Zvedeli so. Vojna! Nemci požigajo hiše In pobijajo ljudi. Bežimo v gozdove in se upiremo. Postal sem partizan. Nemci so me ujeli; mati je jokala, meni so tekle grenke solze. Zvezali so me. Dva sta hodila zraven mene.
Čisto tiho sem se spraševal, kaj bodo naredili a menoj. Odpeljali so me v taborišče. Videl sem, kako grdo ravnajo z ljudmi. Peljali so rae v leseno barako.
Tam me zdaj bičajo. Oh, kakšne bolečine oo to! Teden dni jesti ne morem. Pridejo pome. Peljejo ms k z*du. Zavežejo ml oči. Tiho govorim: "Ne Joži, mati!" Veter ponese moje besede k materi. "Ustrelili me bodo in vrgli na kup, tja, kjer drugi počivajo. Toda veš, mati, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti".
PARTIZANOVO SLOVO
I Leto 1941 je; Po vaseh korakajo čete Nemcev. Požigajo hiše, streljajo vaščane. Med pretresljivimi kriki umirajočih se sliši glasen krohot ubijalcev. Kako grozen je pogled na te strahote?
.
Preden se zavije v Mengeš, je majhno križišče dveh cest. Manjša pelje v hrib. Samotna pot je to. Na vrhu hriba, kjer se tudi pot konča, stoji domačija. V njej Svita sin Brane in meti Marija. S svojimi rokami sta zgradilo hišo, s svojimi rokami sta obdelovala zemljo. Sin ja nekega dne videl četo partizanov. Njihova oblaka ni bila podobna uniformi. Bila je raztrgana, le ns glavi so imeli ti pogumni fantje triglavka z rdečo zvezdo. Braneta je Iz dneva v dan bolj mikalo stopiti z drugimi v borbo za sfeobodo. Mati mil pl branila, ko je nekega dne svojo željo izrekel. Bila je zavedna Slovenka in njene roke so bila žuljeve od obdelovanja zemlje, ki so si
je sedaj tujci hotsH prilasti ti * Poiskala je staro puško, ki ja je bila našla nekaj let po prvi svetovni vojni. Dala jo je sinu. Ta je odšel v gozdove. Ob slovesu so aaterine žuljeve roke božale fantove glavo, po uvelih licih pa so ji pritekle solze. A sin ji je rekel: "Ne jočite, mama! Ko bomo pregnali sovražnika, se bom vrnil." S temi besedami je odšel v gozd. Mati pa je stala še dolgo na pragu In gledala v gozd, kjer je izginil njen sin.
Vsako noč mati dolgo ne zaspi. Njene misli so pri Branetu.
>	A :&• Umirila se bo tedaj,
ko se bo sin. vrnil, vrnil s svobodo.
Breda La kner, 5»c
SREČAHJE S TONETOM SVETINOM
Ker je naša pota številka Stezic posvečene ustanovitvi KPJ in OP ter delavskemu prazniku, smo v ta namen obiskali pisatelja Toneta Svetino, ki je poleg Lovčeve hčere, Orlovega gnezda napisal tudi Ukano, s katero je zaslovel in v kateri opisuje borbe pl. divizije in /OS~a.
Tone Svetina se je rodil 1925 leta na Bledu, kjer ja dovršil osnovna šolo.
Med vojno so go Nemci januarja 1943 mobilizirali v delovno službo, nato p nasilno vtaknili v vojsko. Decembra je po~ begnil in se priključil NOV. V vojni je bil dvakrat ranjen in dobil čin kapetana. Pisati je začel I960. Črtice s partizanski ral in lovskimi motivi je objavljal v raznih revijah. Leta 1952 je izšlo njegova povest Lovčeva hči pri založbi Lipe, 1963 pa Orlovo gnezdo. Za roman Ukana je dobil prvo Kajuhovo nagrado za leto 1963«

Ob -/atopu v 0v«, ü •: novo hläc amo n&^prh j iv -a;^ali akulpiuro,
m&r. ,'j'ip..-epö;‘'Cene obr-iso t rp-s j"? za -'ü s ploho /prsšanj.
!
nj~u pO'üen. 1.« ngi'raho» Je svijst:': o islo Zvapjeaa jc la drobcev grSK:8t. Glava sfinge predstavlja i&b^rjo, Ir? je pokrita s čelado, ki ponnae rje faš-delitev r 'ato na a loka A.i se končuje
ki i * r 1 na šg j o pddobfU) t.nsotiGo« Ga Gela o pa i čuje jo ustvarjalčevo notranjost, kjor globoko v seli še vedno čuti vojne do-gorke, hkrati pa ae em atomska bomba «dl kot gro5saje» tretje s ve t o v n a v o j m»
Pripovedoval na* je, da se v prostem času ukvarja z lovca, n čeme:1' pričajo n j a goro lovske trofeje» ki nam jih je veliko-“ dušno roakrcvul., Fleetelj ubira iuuk ki p©«- rasnih Živali s vseh kontinentov- sani salvo oblikovane kan a ni ne ir* kamre * "ojv-č časa tnu vy.eme seveda pisanja. G sv jem pl s'.nji. in idejah jv a drr :.• vpr-r^enj© takole odgovorii :
1.	Kdej se aačeli pl e •••tl in. k© j ves je nevduäl lot
Planil sem zi.,cul s 24 loti. Mojo grvo vel j© Me.'ireča v tri g** lava ki stan-?» V njem vem opisal tragičen lagoctol.. ko so je v planinah ubil prijatelj in tokrat sov spoiv-ol., ća b- la h V •
nap sel se raj več. -Is j prej -sem a: gel (■ lovcl-nm in plani;.akea
'
2.	Kako je nastali 11: t s <•■- veš e gej bolj !:■?- ar j. a 1
Na to, da bi napisal vej ni romar;, sem ascsl misliti pa vi» svetovni vojni » Ideja c tem delu je nosi?jel© 1.5 let, da asm preučil vsa a- railelo» Glestl veliko sem aa ukvarjal z zrata-pom. Trlo s va sgvag v.:-vv: crla-gvo pouc . c > oj;U . 1 o s

... IV. '-S 033, Če BO f,- . ”	» , vn"-	13	'	'-t
Roman jo aestavl^ n \ s reh plasti j k toy:
-	literarnih junakov
-	zgodovinskih osebnosti
" 'in a bsebnor.ti.
2.i.,n61len lik v Ukani ja ne«jk-j	Wc‘j ft ? L-ätcro^ hui po-
osebil vojake, ki morajo delati po ukazih nadrejenih, čeprav je to v nasprotju z ij-U-u'v mišljenji s* in st ose-aaa i jo.
Med vojno ste gotovo • po.'.n&i 1 mnogo mladih, ICakSna je vača pri-i sr java med predvojno in dana 3n jo mir d mo?
Jfiaita, de r?^l H.e ni. ‘s bi bil danes polclaj tek k ■ v letih 41 - 45r, bi. dene5nja mledina prav tako prijela za or- 4je kot ta-:rst. Slabosu ds mažu j a ui.a.dme je v ten-, da ti nrm < -koristiti tegft, kar daje družba, družba pa deje zastonj samo znanje.
5.	Kakšni so vaši .načrt* -ü» bodočnost?
Najprej bom dokončal Ukano, neto bora napise! delo o dražgoški b<tk’, sledi problemske knjige m nato »e ter« posvetil pisanju zn mladino*
6.	Ksterl ustvarjalci in njihove dala so v;.ai
Name so vpl^vel-u Solohov - Albi Don, Tolstoj - Vojna in mir, Hemingway - Komu zvoni, dhaw - Vl&C* levi, Kirst - Moč generalov, Mnrxova in Engelsove dela In Bibila.
7.	Opazili smo, da je pri vas stalno prisotna neka grožnja vojne, Kaj o tem?
V prihodnosti je možnost TTI« svetovne vojnr., vendar divljanja ni uni čl j Ivo. Čl o vol to ror; o:'.r;a' svetu ta:.rat s ludar t • gospodoval semena1 sebi.
3.	To intervju bo objavljen v Stezica!.!.. Raj mi ali te o podobnih • š o’a k!h gla slilh?
Po mojem mnenju so JolUr/, Usti pazetno zadeva. Bili ne j bi p ‘edvsam literarnega vračajo, s čemer bi omogočili učencem, ör nekje objahajo svoje sestavke. Bill pa naj o1 tudi 1 nformatlvnega zna čsja *
Marija Ahačič. S.a Damjan Petek, 8.b
VOJNA V VIETNAMU
Ko sem se Sprehejsl po glavni ulici Tržiča in opazoval polne Izložbe samih dobrot, sem sl nenadoma zaželel, da bi lahko odpotoval nekam daleč? daleč.
K8mf sem se spraševal? V Vietnam? V deželo, o kateri sem že toliko slsfšal.
Že sem z mislimi potoval čez polja in potoke, čez sinja morje. Ustavil eem se v Saigonu. Sprehajal sem se po cestah3 razri-tih od bomb. Zaman sem taval po trgu gor in dol. Nikjer nisem mogel zaslediti trgovina. Povsod same porušene hi Se, ki so nemo opozarjale ne strahote vojne.
Ljudje so tiho hodili mimo mene. Vsi ti ljudje si žele sonca, svobodo in mir. Otroci si žele, da bi se oče in mati vrnila. Prinesla bosta kos belega kruha, takšnega, ki ga male otroške oči niso še nikdar videle. Prenehale bodo podati bombe. Posta~ vili bodo nove hiše, v njih bodo trgovine a velikimi izložbe^ niml okni. Izza oblakov bo veselo pokukalo sonce. Oznanilo bo pomlad. Pomlad, ki bo oznanjala mir In začetek novega življenja.
Nekdo me je prijel za rame. Prebudil sem se Iz globokega sna in spet sem stal pred izložbo v Tržiču.
Dušan Ropret,
5. Q
OSUTA, NEVARNO MRAVLJIŠČE
Da.; res ja. Cesta je nevarno mravljišče. Bell trak, ki ja včasih pomenil pesniku pot v tujino. Včasih zrak Šs ni bil nasičen s klopi bencina, človek je potoval počasi, vozili so ga konji. In danes! Hitimo - to je glagol, ki cimboli žira vsa naša dejanja. Tudi ceste so postale simbol hitrosti.
Miso ve?; beli trok, ne. Asfalt jo temän, včasih je tudi krvav, kajti hitrost prinaša s seboj drznost. Drznost pa izziva smrt.
Neko# sem se peljal zvečer z .avtobusom iz Ljubljane v Tržič. Bila je jesen in na asfalt je veter prinašal rdeče, rumene in rjave liste. Na križišču pred Naklom smo videli krvav asfalt. Bil ja nekomu poslednje ležišče. Nekdo je umiral na asfaltu. Pokrili so ga z njuho. Umiral je na mrzlem asfaltu in bilo je vse skupaj tako kratko in imelo je okus po grenkobi. Smrt na cesti zato p kar se je nekomu mudilo. Tisti, ki js umiral, je bil oče dveh deklic. Vračal se je domov. Vrnil se ni nikoli. Deklici sto ga čakali. Zaman. Smrt na cesti. To je nekaj, kar nima duha po zemlji, ki se dvigne, ko grobar skoplje jamo na pokopališču. To js duh po bencinu - duh, ki pomeni včasih tudi znamenje smrti, ki prihaja s hitrostjo. Saj ne bi bilo treba tako hiteti. Kam? Četudi je cilj, ni treba hiteti. Vse mine.
In na cilj, na skupen cilj bomo prispeli, ko bo prišel čas. Zakaj bi hiteli?
Včasih, je bila cesta beli trak, po njej so topotali konji. Ljudje pa so imeli čas za razmišljanje. A danes? Lepo, a nevarno mravljišče. Kaj nam danes pomeni cesta?
Jože Bukovnik,
6. b
MILIČNIK MI JE POMAGAL
Odšel sera iz soba, v sivo oblačno Jutro. Hitel seia po cesti in ves čas pogledoval na uro. Poleg mene so vozile dolge kolone avtomobilov in se izgubljale v bližnjem IcrižiSču. Tam eo se avtomobili razhajali; vsak se je odcepil v svojo stran in nadaljeval pot v sivo Jesenko jutro.
Prišel sem do križišča. Tam so se križale štiri ceste. Na sredi, na majhni ploščadi Je stKL pro»atni miličnik in
in ursvnovsl premet. Včasih jo sapi skal no piščalko ali pa ja dvigoval roke, zmeraj pa se je premaknilo kolona vosi3. in neösljevßl© svojo pot. "iCsj, če ne bi bilo miličnika?” sem pomislil. Ob teh besedah me je kar streslo. Kolike nesreč bi se zgodilo in koliko Žrtev bi zahtevale? Se vedno sem stal no robu križišča in gledal miličnika. Ima pa res velik vpliv na vozilo. Uravnava promet točno po predpisih in pazi, dr- ne pride do nesreče. Nisem mogel 6z cesto, saj so mimo mene švigali avtomobili in izginjali v jutro. Pa so vedno prihajali novi «n novi. "Zamudil bom šolo"' sem pomislil.
Iz te zagate me je spravil miličnik. Zep-'skal je na piščalko m vsa vozile so se ustavila. Prišel je k meni in ral dejal, da grem lahko čes cesto. Ko sem prišel na drugo stran, sera se mu zahvalil, on ps je že odšel nazaj no ovoje mesto. Piščalke je zapiskala in že so avtomobili zdrveli naprej.
Že enkar sem m ozrl proti križišču, potem pa sem šel proti šoli, ki sem jo skozi megleno jutro že razločil.
Jelko Urbančnik, 8* b
SREČANJE S PrlOtfETiUM SSILIČNIO!
Miličniki eo neši prijatelji. Zalo so nam potrebni. Imajo svoje avtomobile in motorja* Nikogar no kaznujejo po nauranara«
Miličniki imajo modro vetrovko In hlače, balo kapo in rokavice pa tudi oddajnik nosijo čez ramo. Ta jim ja potreben za obveščanja drugih rol ličnikov. Nekateri se celo skri jejo, da jih voznik ne opazi.
Neko nedeljo smo se peljali v Kranj. Vozili smo precej hitro, kar je tem prepovedano. Ust vil nas je miličnik. Oče mu je
pokoasi dovoljenje *n osebno izksanico. Povprsšcl ga je, Se Ima trikotnik in pr v pomoč. Oče mu jo odgovori 1, do ima.
Potem je če malo ogledoval svto. Ko je videl} aa ims vse v rodu je rekel, da grame? lahko naprej. Šofer pa, ki ja vozil za na' j >3.- • 1 dva i-'ia . .i nobr':. .Oj v?? ni k đa se nauči.
';1 li on> )<;- prepr ečuje jo pr “nulne nesreče.
Tega dogodka se boa dolgo spominjale, če bom kdaj same vozila avto ali motor, bom morala biti bolj previdna. Miličniki priskočijo ha pesneč pri vs.nki nesreči *
Mi ja Anka le, 4«. b
L.nj.lJD U A AVTOMUSK^ POJTA JI
PMv	:	staji. Bilo je
senčno vreme.
Sa postaji je.čakalo veliko avtobusov na odhod. Ljudi pa ni bilo dosti. Opazovala sem neko žensko, ki je peljale v vozičku otroka. Obrnile se je pi?oi‘i voznemu redu, tam je neke j časa stala, potem pa je počasi In nejevoljno odšla. Mogoče je zamudila avtobus? Ne, ni ga zamudila, ker je -imela voziček in z njim ne more v avtobus. Tako sem premi Sijevala, ko as jo oddaljevala.
Kmalu po je no postajo pripeljal avtobus. Iz njega so se usuli Potniki, in na postaji je postaj c živahno, vendar samo sa nekaj česa. Potem pa ja bilo acoput dolgočasno. Jaz pa sem sedala tam 'n opazovala» Kmalu sen opazila tovarišico, k« je Sla ari mo posteje. Obrnila as je in Slo nazaj proti pekeriji, gotovo je
/v VA:.-;u::	kigg v; ’ kruh -JA	i đru* ^ gi„
, Premi äljevBla sem, koko so s-i ljudje med seboj različni. Večkrat sem bila Sa na postaji, vendar nikoli se nisem videla t ol i k o z sni m -I ve ga.

Mari Ti51er, 4.b
NA DEŽEVEN DAN
Dežuje? Gledam skozi okno. Lice pritiskam k Sipi. šipa js mrzla, a sčasoma jo ogrejeoi. Zunaj poda kaplja za kapljo. Dolgčas, večni dolgčas. Kakor* da bi se ustavil čas. Oblaki se trgajo in spet sprljemajo. Gledam kaplje, ki padajo venomer. Vse ml že pleše pred očmi. Vstaagm in se napotim na divan. Nekaj česa sl dolgčas preganjam z br«mjem. Kmalu se tudi branja neveličam. Spravim knjigo in grem pomagat mami. Nasekam ji drva in jih znosim k štedilniku. Ko pa neha deževati8 grem ven In se lovim z bratcem.
Pavel Ahačlčj 6.a
VRT MOJIH SANJ
Nihče ne more stopiti vanj. Zaklenjen je 1n skrit tujim očem. Leži v tistem kotičku srca, ki ga ne pozna nihče. Cankar je temu vrtu dejal kamrica in ta kamrica je v mentj bele stene ima in ob njih raste ovijajoče roža.
Res, senje, ki so skrite v tem kotičku, so kot ta roža -vrtnica. Lepe, polne nežnosti 8 ždiš, da bi se ti uresničile. Včaeih po padejo v sivo vsakdanjost, njih lepota izgine, čae Izpuhti, v srcu bode le vrtničln trn. Kljub temu pa ta vrt cvete naprej. Sanje se porojevajo naprej, skrite želje bivajo tu, včasih, po pravici povedano večkrat pokukam v moj svet sanj in se zamislim, sanjarim, hrepenim po nekem višjem svetu, želim, da bi se sanje uresničile, da bi v življenju cvetele, kot cveto skrite pred svetom.
YCesih cd nf sdi neuftco, do toliko sanjeria in ckuäaio sadu** äitl to % dolom. Uope, todo le zo aokoj Sasa« Poten aa želj« in sanje že bolj rasbobotijo in cveto bohotno v mojesi vrtu sanj. 2«jlo majhua Je ta kamrica, k sprejme toliko želja.
Poglobim se vase, skuäsia ločiti realno želje od aeureanl£1 Ji* vlh, po 3© vedno kakSno izmuene mojim otem, vedno ostrne upanje? nekoč, morda, kdo ve ............
Rekla «om, da nihče ne po^na tepo skrltoce kotička. Nekoč bo priäel nekdo, ki bo imel ključ, s katerim bo odprl vrata v keorico. Saj ni tudi to ane tistih želja, ki je skrita, zb katero vaak m^sll, do jo pozna, pa iaa vendar pri vaškem človeku drug obraa. Spet sanjarita., boste rekli. Kaj pa počno dekieta mojih let, kot to.
Ns dnu v zadnjem kotičku tega vx’ta , cvete mojhna rožice, ki pa raste z leti, ki bo prereele želje drugih, da že nekdo spozne to kamrico in njene skrite kotičke.
Marija Ahačič, 8.a
V MEGLI
Sprehajam se. Pot, po kateri hodim, je nakoliko blatna. Kot potuhnjena avöE se po gozdovih plazi meglo. Zdi se, kakor, da je vsa naokrog zagrnila z velikim sivim plažčem. Zdaj, zdaj se prikaže kje kak del gozda, kot bi se dvignil otoček sredi oceana.
Kakor razburkano morja buči pod mano globoka raka. Deroča in
umasena se prebija preko ostrih skal. Tam, prav na sredi zija pod nebo kot veliko 2relo? vrtinec»
Z Juga je prihitel lahen \retrič, kot b1 ga nosile ptičja krila. Zazibal je vejice v bližnjem grmovju in jih rahlo požgečkal, da so se prebudila. Še tisti trenutek so se usule z njih goste dažne kaplje^ kakor bi padali biseri.
Tedaj pa je sonce predrlo meglo in na zahodu eo ja v prelepih barvah zalesketala sinja mavrica.
Janja Zibl6r5 6.a
V VEČER GREM SAKA
Stojim pn oknu in gledam,kako so narava počasi odeva v črn plašč noči. Čutim, da se obenem tudi moje misli, sanje in želje zavijajo v ta plašč in bežijo od mene. Postajam od trenutka do trenutka bolj Žalostna. V sebi začutim željo po prostosti. Rada bi so znebila občutka, da mo stene dušijo In tesnijo, zato odidem na sprenod.
Zunaj je mraz in veter se zaganja v vrhove dreves. Njegova pesem se mi zdi žalostna, podobne otroškemu joku. Tudi sama se želim zjokati, saj vem, da mi bo potem lažjo. Naenkrat pomislim, zakaj sem pravzaprav tako otožna. Misli fci pohitijo nazaj in spomnim se ns pogovor z očkom. Da, prav to je tisto, zaradi česar se mi oči polnijo s solzami. Popoldne ovs se pogovarjala o poklicu. Vedno sem s1 želela poklic, k1 ral bo v veselja m ki ga boe rada opravljala. Gadaj pa, ko sem pred tem velikim vprašanjem, nanj nimam odgovora. Koje želja in načrti o prihodnosti ao se razblinil* m od njih je ostalo la kup ruševin. Stojim pred. temi ruševinami in ne vem, kaj b1 storila. Ne vidim poti v prihodnoet. 2f nakaj časa iščem v srcu vsaj konček upanju in vere vase, ker ven* da bi mi bilo potem lažje. Vendar ju na najdem.
Pred seboj aagledaai drevo, veHko drevo, kekor pofiast*
Streaem se. Strah ee je naselil v moje srce. Strah, k* ga do sedaj nisem poznala. Premišljam, sli je ras potrebno* da si vse to tako Sene® k arcu. Na to nlmera odgovora. Molčim. Počasi sa vračam proti domu, vendar se® Se bolj žalostna. Nisem našla odgovora na svoje vprašanje, zato sklenem, da bom počdrela Jutro, ki je pametnejSo od večera. Upam, ds ga bom le dočakala* vesela In prešerna, kakor pred nekaj leti.
Nevenka Markič, 8. b

mm
'MA
L V.-

'/2
iW
'M
tv.iBSSSSSlil
UN0^C2
MARJAN URQ>ANCMtK
NAŠI NAJMLAJŠI PIŠEJO ........
P O 2ff L h D
Sonček 2e toplo sije. Spomledl spravimo sraučke in ssnk© no podstrečje. Potoček veselo žubori. Drevje in trava že zeleni. Zvonček kima z belo glavico. Teloh in trobentice, se grejeta na soncu. Čebelice ža p-ridno nabira med. Na vejici že ptiček veselo žvrgoli.
Maja Dornik, l.a
ZGODBICA O PTIČKU
Ob cesti stoji hišica. Sonce sije ne drevo. Ptička dela gnezdo. V gnezdu sa je izvalil mladič. Mamica je g&a iskat črvička. Ptička ja padle iz gnozda. Muc se ja plazil za ptičko. Ptička je zletela nazaj v gnezdo.
Beti Srečnik, l.s
KUŽA
Kuža čuva hišo. Stanuje v svoji pasji uti. Mamica um nosi kosti, da ni lačen. Privezan je z verigo. Če pride tujec, kuža laja. Na muco je hud. Najraje imam kuža, ki ne grize.
Boštjan Kuljič,l.a
DESET SLOVENSKIH KRAJEV Geografska jzpolnjevanka
ir			&						
»			4						
5			G						
1				£					
?				40					
11				/4/					
Ib					Ih				
ir						/4			
									
'?						io			
V vodoravne vrate vplüH ustrezne besede:
I.	strd, 2, žensko ime, 3. tla, 4. ogrevalna naprava, 5. najvišji del gore, 6. frnikola,
7. žensko Ime, 8. drevo, 9. predlog, 10. dvorišče,
II.	kar ni staro, 12. veliko naselje, 13. vrsta padavine, 14. dolg in tanek kos kovine, 15. slovenski politik, 16. začimba, ki jo izdeluje tovarna "Kolinsko" 17. tisti, ki je zgoraj, 18. veliko staro poslopje,
19. sadež, 20. visoke vzpetina
Če no označena polja vpišeš ustrezne besede, dobiš v desetih vodoravnih vrstah imena desetih slovenskih krajev.
ČE SE ŠE NISTE ODLOČILI
VseB ki bi se redi lauöUi sa prodajalca, vabimo, đa as sglsas v upravi enote Tržič, Trg svobode 27, najkasneje do 30. junija 1969.
Pogoj je uspešno dovršena osemletka. Pričetek učenja 1.8.1969.
K sodelovanju vab-? "MERCATOR"?
Predsednik UO enote
Vida Mejač
Delavska univerza bo v novem šolakem letu odprla oddelek delovodslre Sole kovinske stroke in prvi letnik srednje ekonomske Sole, oddelek zn odrasle.
Pogoji za vpis j 1. za delovodsko Solo: poklic
ključavničarja, strugarja sli podobno
2.	ze ekonomsko srednjo Solo;
dokončano srednja Solo in redna zaposlitev.
Vsa podrobnejäß pojasnila dobite na delavski univerzi Tržič.
Delavska univerza

Dragi učenci,
letos zaključujete obvezno Šolanje. ?re*i vami ja težka in važna odločitev. 2zbr?t1 oi bosta morali poklic, ki bo ustrezal vašim interesom in sposobnostim.
Če sts se odločili za poklic zidarja ali tesarja, vas vabimo, da sa zglasite v našem podjotju, kjer se boate lahko soz-nanill z delom in pogoji, ki jih delo zahteva.
V uk bomo sprejeli učence, k< so uspešno zaključili osmi razred. Se tiste učence, ki bodo zaključili šolsko obveznost v C. ali 7. razredu, bomo organizirali posebne tečajo, da si bodo Inhko pridobili ustrezno kveli >’i keei jo.
Splošno gradbeno podjetje
GQST7N3K0 PODJETJE TR%IČ
NaSe podjetje vsako leto sprsjeua v uCenje natakarje, natakaric« kuhari es j, katerim omogoči 8 mesecev praktično delo jn učenje v podjetju odreta restavracije Pošta. Ostale 4 aosect teoretični pouk v Gostinskem Šolskem centru Bled.
V letošnjo® Šolskem letu nameravamo sprejeti v učenje 3 natakarje nll natakaric® In ? kuharici ell kuharja.
Pogoj ?.a sprejem je dovršena osnovna šola.
UESAR.3KQ PODJETJE TRŽIČ
— IM—»»*'l—"11,111   **r
Mesarsko podjetje Tr3lČ prodaja v vseh ovojih poslovalnicah v Tržiču in fCronju vse vrste kvoti totnags svežega mesa. Posebno j3S so iskani suhomesnati izdelki, ki jih v zadostnih količinah nudijo vse poslovalnice tega podjetja.
Delovna skupnost Mesarskega podjetje Tržič se priporoča zs
obisk»
Masarßko podjetje Tržič vabi ob tej priliki učence z uspešno opravljeno osemletko, stanujočimi na območju tržtška obč-Urs, da se prijavijo »s učenj« poklica kvalificiranega mesarje.
KOMUNALNO PODJETJE TR-lIČ
Komunalno podjetje Tržič priporoča svoje gredbena, obrtniške
in komunalne usluge.
T3VABM U-jKJA "RONO” TRŽlC proizvaja v36 vrata zgornjo« usnja.
V letoänjan latu bomo sprojell 6 mlajših dolovoev ze razna dela v podjetju. Pogoj ze sprejem je starost 15 let in zadovoljivo zdravstveno stanja.
Sprejemomo tudi interesente za vpis v srednjo t»hm«no usnjarsko Solo v Domžale. Pogoj za sprejem Je dovräona
osnovno Sola.
Štipendija pa veljavnem pravilniku.
I Ii 1 O tržISka industrija obutve In konfekcije TRŽt£
TržISks industrija obutve in konfekcije TrSiS prlporoäe svoje izdelke.
V letošnjem latu bomo sprejelt v zaposlitev uSenee, ki bodo uspošno končali osnovno 3o!o.
Obrtno pod.1et.1e A V T O O P R EMA TRZiČ Izdeluje karoserijsko opremo, transportna sredstva, industrijske neprave, pohištveno in Industrijsko opremo*, predeluje pločevino.
AVTOOPREMA
TRŽIČ
Geografsko zlogovno križanko Iz 4. številke Stezic je pravilno rešil Cveto Perko, 7.b In dobil nagrado 15,00 N din.
Križanko ''Hišica” je pravilno rešilo 25 učencev.
Izžrebani so bili: 1. nagrada: Robert Fikel, l.a 10*00 N din
2. nagrada: Boštjan KuljtS,l*a d,00 N din 5. nagrada: Branko Istenič,l.a 5,00 N din
Rešitve križanke DESET SLOVENSKIH KR/.JEV pošljite v uredništvo Stezic do 15. oaja 1969.
Nagrade: 1. nagrade ................ 15,00 N din
2.	nagrade	10,00 N din
3.	nagrada	5.00 N din