Leto 51__________________VRTEC ________^g Stran 3 JANKO LEBAN: NA SVETI VEČER. ajmanjša in zadnja hišica v veliki vasi na Gorenjskem je bila lastnina pridnega delavca Jošta. Po svojem očetu je bil podedoval hišico s poleg ležečim srednjevelikim vrtom. Prebival je v tej hišici z ženo, s šesterimi otroki in s staro materjo. Otroci so bili še majhni. Najstarejši hčerki je bilo komaj dvanajst let, najmlajši bratec pa je imel komaj eno leto. Doslej so Joštovi za silo še izhajali. Oče je bil priden in varčen, a žena Špela mu je pomagala, da je kaj za- služila, kjer in kakor je mogla. Hodila je prat in pospravljat k učiteljevim v šolo in h grajskim v grad, ki je sameval na holmcu blizu vasi. Šivala je tudi za kmečke ljudi, gojila je spomladi piške in race, da jih je kesneje prodajala ter si tako prislužila kak novec. Ko je mlada gospodinja hodila z doma po opravkih, je pa stara mati Polona doma varovala otroke in pitala najmlajše. Tako se je go-dilo doslej, dokler bolezen ni prišla v hišo- Stara mati je pa ležala zdaj že pol leta slabotna in bolna v po-stelji. In to ravno"je bilo hudo. Marsikak groš je šel za zdravila ali za poboljšek stari ženi. Včasih se je pa zgodilo, da je mati Špela morala ostati doma. Starejši otroci so pač hodili v šolo, Micika in Jožica sta bili pa še premajhni, da bi doma mogli kaj prida pomagati. Bilo \e decembra roeseca, dan pred božičem. Mati Špela je mo-rala od doma na delo. Od ranega jutra se je mudila že pri grajskih, kjer je bilo dela polne roke. Tu so pekli, snažili in se pripravljali na gostijo, zakaj že popoldne so imeli priti grajščakovi otroci iz mesta do-mov, pa tudi drugih gostov so pričakovali. Oče Jošt je ta dan z navadnim delom prekinii že opoldne, zakaj moral je poskrbeti, da dobi kaj kuriva, da bo imela družinica vsaj za praznike doma gorko sobico. Zato je takoj popoldne vzel v roko ročne sani ter se z osemletnim sinčkom Stankom napotil v bližnji gozd. Tam je hotel nabrati nekaj suhljadi, ki \o je ostri veter zlomil z dreves, pa tudi nekaj drv je inislil naložiti. Želel je, da to izvrši še prej, preden zapade debelejši sneg. »Micika,« zakliče stara mati s postelje, ko je oče Jošt odšel s sinčkom, »položi malega Tinčka sem na mojo posteljo, Zorko in Breda pa sedita sem k postelji! Povem vam kaj o malem Jezuščku, ki bo obdaroval danes zvečer dobre otroke. V tem pa Jožica pometi sobo! Ti, Micika, pa obriši mizo in stole! Ko pride mama domov, bo gotovo Stran.4 '^^^l^Bi . VRTEC Leio 51 trudna in naj se odpočije. Tudi zakuri, Micika, na ognjišču in pristavi k ognju lonec za kavo. Očeta in Stanka bo gotovo zeblo, ko se vrneta. Skodelica gorke kave ju bo pogrela.« »Mati,« vpraša mala Breda, »ali nar.Jezušček prinese punčiko?« »Tega ne vem. No, počakajmo I Sicer pa naj otrok vzame za dobro vse, kar dobi. Toda čujta, povem vama o Jezuščku in o vljud- nih otrocih.« V tem, ko je stara mati učila in zabavala mlajša otroka, sta se pa starejši deklici urno spravili na delo. Mala soba je bila kmalu snažno pometena, miza in stoli pobrisani, tako da je bilo v sobi zelo lepo in vabljivo. »Oče in mati «e bosta gotovo veselila,« reče zadovoljno Micika, pa vrže nekoliko kave in velik kos cikorije v vrelo vodo, pokrije lonec ter ga povleče nekoliko od ognja. »Stara mati, ali naj vara zdaj pri-nesem skodelico mleka?« vpraša potem. — »Ne, ne, otrok moj, hvala lepa, gorko mi je v postelji. Da bi bila le oče in Stanko skoro doma! Meni se zdi, da bo hudo snežilo.« »Tukaj sem že!« se tedaj zaslišijo očetove besede, vrata se odpro in na pragu se pokaže oče Jošt, ppdoben sneženemu možu. »Bil je že skrajni čas, če smo hoteli imeti kaj drv. V dveh urah, če bo tako sne-žilo, pa zamete sneg vse tako, da ne bo poznati ne poti ne steze. De-klici, pridita, da spravimo drva v vežo! Lepa in trdna so, a Stanku so rok^ od mraza premrle.« Delo je bilo kmalu končano. Oče je prinesel s sabo tudi par jel-kovih vej, pa ju postavil k oknu, da je bilo v sobi»nekako prav praznično. V tem se. je zmračilo. "Mala svetilnica je gorela na mizi. Oče \e dovršil delo ter stopil v sobo. Sezul si je mokre čevlje ter sedel k peči, da se dodobra osuši. »Lejte, lejte, deklici,« izpregovori, ozrši se po sobi, »kako lepo sta očedili vse! To sta pa res pridne! Mati bo vesela, ko pride domov. Ničesar drugega ne manjka, kakor samo še drevesca, da nataktiemo sveče nanje- Sicer je pa bolje, da si za denar, ki bi ga dali za sveče, kupimo kruha. Ali ne, mati?« »Prav praviš,« odgovori bolnica. »Clovek mora biti zadovoljen, če ima kruh in zdravje. Jaz sem bila, hvala Bogu, tudi dolgo zdrava, a zdaj ne smem biti nejevoljna, če vsled starosti boleham. No, pa saj dolgo ne bo: kmalu me bo Bog odpoklical, in ti, Jošt, boš imel eno skrb manj.« , »Ne govorite tako!« priinetne dbbri Jošt. »Saj veste, mati, kako vas imamo vsi radi, Meni je.le žal, da vam ne morem preskrbeti boljše postrežbe.« Zdajci se vrata nagloma odpro. »Dober večer, otroci!« zakliče prijazen glas. Leto 51 VRTEC Stran 5 »Mama, mama!« klikne mlado in staro. Mlada mati pa si potegne zasneženo ruto z glave in si jp otrese. Potem vse otroke Ijubeznivo pobožka. »Požurila sem se z delom pa prosila grajsko gospo, da se smem vrniti domov malo prej, da še tu vse pospravim. Zdaj pa vidim, da ste to že sami vse naredili. O, ko bi mogla jaz, ljubi otroci, poskrbeti in pripraviti za vas vse tako, kakor imajo grajski! Ah, pa zavidala jim * ne bom, saj so dobri ljudje. Poglejte tu, stara mati, poglejte, otroci, kaj so vam vse dali!«Ob teh besedah odpre mati košaro, ki jo je pri-nesla s sabo, Polovica košare je bila napolnjena z rdečimi jabolki. Vrhu tega pa je ležal velik kos kolača, polnega rozin. Ko so ga otroci zagledali, so se jim kar zaiskrile oči. »Stara mati, to nam je poslal ljubi Jezušček, ker smo bili lepo poslušni,« izpregovori mali Zorko ves srečen. »Gotovo, Zorko moj dragi,« odgovori mati Špela. »In še nekajl Grajska gospa mi je dala tudi velik lonec mleka, pa zavitek pšenične moke in še nekaj zabele. To bo dobro, kaj ne, otroci? Za svoje delo sem vrhu tega dobila še cel goldinar. Pojdi, Stanko, z goldinarjem v štacuno in prinesi nam svežega kruha! Potem bomo pa imeli za ve-čerjo kavo, ki jo je Micika, kakor vidim, že skuhala.« Stanko odhiti in se kmalu vesel vrne s hlebcem lepo pečenega in prijetno dišečega kruha. »No, oče, zdaj smo pa lahko zadovoljni,« povzame mati Spela. »Drv in kruha imamo za praznike, vrhu tega pa še precej krompirja v kleti, zdravih in mladih jedcev pa tudi. Kaj pa hočeva še več? Bog nam bo že pomagal naprej. Seveda tega nimamo, kar imajo bogati ljudje, a zadovoljnost je več vredna kakor vse. Pridite, otroci, in se-dimo k večerji!« »Ne še!« se oglasi stara mati na postelji. »Najprej molimo, potem se pa vsi vstopite okoli moje postelje. Ti, Jošt, pa prinesi molitvenik in prej preberi iz njega božični evangelij.« Tako se je zgodilo. Pobožno je poslušala vsa rodbina, kako so oznanili angeli pastircen; na paši rojstvo Zveličarjevo. V tem pa, ko je oče bral sklepne besede: »Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje«, se je pa zaslišalo na durih rahlo trkanje. »Kdo pa prihaja še tako pozno k nam?« deje potihoma oče Jošt. »Saj me vendar na sveti dan ne bodo kam pošiljali? Toda v božjem imenu: Naprej!« dostavi na glas. Vrata se odpro, in ob svitu ognja, ki je prasketal v peči, ugledajo Joštovi mladeniča, ki se ga otroci zelo prestrašijo, meneč, da je poredni hlapec Jurij. Lasje in brada so mu bili beli od snega, obličje pa bledo, in vse je kazalo, da je mladi mož zelo utrujen. »Za Boga svetega, usmilite se me,« pravi, »in sprejmite me, ubo-gega popotnika, pod streho.« Glas je prišlecu drhtel od mraza. »V takem vremenu ne morem dalje!« vzdihne. I »Oh, Ijubi moj,« odgovori oče Jošt, v zadregi se praskaje po glavi, »zgrešili ste pot. Gostilna je na drugem koncu vasi. Tukaj pri nas je le revščina doma.« »Pa je tudi krščanska ljubezen,« mu seže stara mati v besedo. »Najprej dovoli, Jošt, da tujec sede k peči, potem ga pa izprašuj dalje.« I Tujec sede h gorki peči ter jame pripovedovati, da je potujoč rokodelec, iz dobre rodbine. Dolgo časa \e bil bolan v mestu in brez dela. Začasno tudi ne more dela sprejeti, ker je še zelo slaboten, Mislil je pa, da bo še danes prispel domov. A moči so ga zapustile v slabem vremenu. Da ni došel do te vasi, bil bi zmrznil na deželni cesti. V gostilno pa ne more iti, ker nima niti vinarja v žepu. V najhujši stiski je iskal pomoči v prvi veliki in lepi kmečki hiši, pa so ga spo-dili zelo nemilo. »Da, da,« pripomni oče Jošt, »bogati kmet Mihčev Tone pač še ne ve, kaj je pomanjkanje, in kako hudo de glad! In ne poraisli ne, da je nocoj sveti večer! Gotovo ste ga druga leta obhajali bolj veselo ?« »O, bolj, bolj!« vzdihne mladenič. »Imeli smo vsako leto odičeno božično drevo! Moj oče je mizar kakor jaz. Lc bolezen me je spravila v tako revščino,« »No, pa ostanite v božjem imenu nocoj pri nas. Moja mati in žena bi gotovo ne dopustili, da bi vas pustil v takem vremenu dalje, Čeprav smo le ubogi, pa kristjani smo! Seveda se boste morali zado-voljiti z ležiščem na klopi ob peči. V peč pa vržemo še nekaj polen, da vas ne bo zeblo.« »Medve pa dava ubožcu vzglavnik,« priporanita Micika in Jožica. Dečki pa brž popotniku pomagajo, da sezuje premočene čevlje, potem mu prioesejo par suhih lesenih škrpet. Na povabilo staršev po^ potnik zdaj solznih oči sede k rodbini za mizo. Na nji se že kadi lonec s kavo. Deklice prineso skodelice in lončke, in vesela mati Spela vsakemu nalije njegov delež. Potem razreže kolač na enake dele in jih razdeli med srečne prejemnike. Naposled dobi še vsak kos kruha, in večerja se skonča med veselim čeblanjem. Vsi so imeli h kavi obilo mleka, pa so bili prav zadovoljni. Da tudi stare matere niso pozabili, umeje se samo po sebi. Ko so se vsi nasitili, so odmolili in pospravili posode z mize. Mati Špela jih je hotela še,! pomiti, brž ko najmanjši otroci pospe. Oče in popotnik sta pa uprav hotela leči na klop, ko se materi Speli zazdi, da je v veži ropot. »Gotovo se je mačka zarila med suhljad,« meni Stanko. »Ne, ne, jaz slišim šepetanje,« zatrdi mati. Oče naglo odpre vrata — in kaj zagledajo ? Jasna svetloba se ulije vsem naproti in se razširi po vsi sobi. Vsi ostrme, in začudenje se jira sveti na obrazih. Leto 51_____________________VRTEC_____________________Stran 7 »Jezušček gre, Jezušček je že tu!« zakriče otroci napol veselo, napol v strahu. In imeli so prav. Le, da so tu dobri ljudje nadomesto-vali Jezuščka. ft^rnGrajske hčere Lenčika, Antca in Julika so že davno Ijubile pošteno in pridno Joštovo družino. Z dovoljenjem svojih staršev so sklenile, da neso vsem božične darove. Po Jožici, ki so jo učile v ročnih delih, so zvedele, da bi si pri Joštovih tudi radi napravili božično drevce, če bi le imeli s čim. Že več tednov sem so torej deklice hranile denar, da bi oskrbele Joštovim božično veselje. In vse se jim je posrečilo. Kupile so lično drevce, nataknile nanje jabolk, orehov in drugih slaščic. Tudi so pri-trdile nanje dokaj lepih svečk. Ko je bilo vse to gotovo, so neopažene prinesle v mraku vse to k Joštovim. Vzele so s sabo tudi škatljico vžigalic ter v veži pri Joštovih prižgale lučce na drevescu. Ravno so prižgale zadnjo svečko, ko so se vrata Joštove sobe odprla . . . ' Malo trenutkov potem je pa božično drevce že žarelo na mizi pri Joštovih. Toliko svetlobe dobri ljudje pač še niso nikoli videli v sobi. Gospica Lenčika pa je zapela: »Sveta noč, blažena noč . . .« Vsi navzoči so ganjeni povzdignili roke ter peli znano lepo pesem do konca. Veselje Joštovih otrok pa je prikipelo do vrhunca, ko je prinesla Lenčika iz veže veliko košaro in jela deliti otrokom različne darove. Micika in Jožica sta dobili gorki jopici in še nov lep predpasnik povrhu. Stanko je dobil knjigo s podobami, polno lepih povestic, Zorko pa bič in trobento, mali Francek pa cvili-moža — hlastno je stegnil po njem ročice — Breda pa lepo punčiko, ki jo je takoj poljubila. Vrhu tega je pa dobil vsak otrok še gorke rokavice in zavitek bon-bončkov. A ne dovolj tega! Lenčika je vzela iz svoje košare še hlebec kruha, kos gnjati in vrečico fižola ter vse to dala Joštovim. Anica je pa pristopila k stari materi ter ji izročila steklenico sladkega vina, češ: »To boste imeli, da se pokrepčate . . .« Popotni rokodelčič, ki je dozdaj občudujoč molče vse to gledal, se ni mogel več premagovati. Globoko ganjen je kliknil: »Dobri ljudje, vidite, to je blagoslov božji! Povračilo za vašo milo-srčnost je to! Jezušček je videl v vaša dobra srca in vas zato nagradil!« Sele zdaj so grajske sestrice opazile tujca. Kmalu so izvedele, kdo je,*kako je prišel sem in kam da gre. »To boste imeli pa jutri ob tem vremenu težavno pot,« je izpre-govorila Lenčika. »Pa veste kaj.' Slučajno pelje naš hlapec jutri v trg. Oglasite se torej pri nas. Lahko prisedete. Z gorko odejo vas že preskrbimo.« . »In jaz,« primetne Julika, »vam postrežem s skodelico dobre kave, da vas ne bo zeblo.« Ana pa smejoč se pristavi: »Če obetata moji sestri to in ono, jaz tudi ne bom zaostala. Dam vam par novih nogavic in čevlje, ki jih naš oče več ne nosi. Mislim, da vara bo oboje prav.« To rekši sestrice odidejo. Oj, kako so jim bili vsi Joštovi hvaležni! Popotni mladenič pa je povzdignil rokc- Izpregovoriti pa ni mogel be-sede, tako je bil ganjen v dno srca. V spomin pa mu je prišel rek, ki se ga je bil naučil nekoč pri verskem pouku v mestu: »Kliči me v potrebi, in jaz te bom rešil, in ti me boš slavll! .. .«