IMKUACI NMJATEL.I KOLEDAR 1931 REVIJE DOMAČI " ----PRIJATELJ fe)J 45784 Izrabite, kar Vam življenje nudi in kar je tehnika ustvarila. Poslušajte radio — obenem si prihranite denarja. Hranite lahko tudi pri nabavi novega prejemnega aparata TELEFUNKEN 12. Prejemnik in zvočnik obenem. V tem aparatu se uporablja nov izum TELEFUNKEN-PALIČICE prvič v praktičnem življenju in je ta aparat zaradi manjših gradbenih stroškov posebno dober kup. Cena Din 3100 —. Jugoslavensko Siemens d. d., Ljubljana Dunajska cesta štev 16. TELEFUNKEN Najstarejša izkustva. Najmodernejša konstrukcija. Qkrat prihranite CAS m DENAR &(HI(HTOVO JELEN MILO 0.\jaupaj Jvojim lepim zobem oni Ti ostanejo trajen in važen pridevek lepote, ako za njih nego upotrebljavaš Sargov KALODOIT l' • ep si zobi ye DOMAČI LETO V. / ŠTEV. 1 JANUAR 1931 PRIJATELJ ILUSTRIRANA DRUŽINSKA REVIJA Gustav Strniša: Jaselce bedaka Bizeljna Vsako leto je izrezljal iz lipovega lesa majhnega, drobnega pastirca. Vse leto ga je rezljal s svojim pipcem, ki ga je na skrivaj nabrusil v veži tesarja Martina, kjer je stal okrogel brusilni kamen in izpreminjal skrhano orodje v nevarno orožje. Bizelj je bil občinski revež. Pasel je krave in žvižgal. Govoril ni skoro nič, le zamišljeno je gledal predse. Nihče se ni oziral nanj. Sma- trali so ga za bedaka in se mu smejali, če je iz-pregovoril še tako pametno besedo. Tudi ječal je in zato se jim je dozdeval še bolj smešen. Bizelj je pa molčal in trpel.Najrajši je bil na paši, kjer je delal svojega pastirja. Včasi je videl popotnega pros-jaka, ki ga je obdržal v spominu in dolgo mislil nanj, preden se je vsesal tisti obraz v njegovo dušo in se v njegovi notranjosti prelil v novo podobo,kakršno si je želel Bizelj. Rad je ogledoval cerkvene jasice, čeprav so se mu dozdevali tisti obrazi pastirjev lepi, a premalo živi. Samo enega pastirca je izrezljal vsako leto. Skrbno ga je nosil s seboj. Živel je z njim noč in dan, sanjal je o njem in mu izkušal vdahniti svojo dobro dušo. Pastirec je le počasi oživljal. Koliko se je Bizelj trudil z njegovo haljo, z opankami, zlasti pa z obrazom! Koli-krat je klečal v vaški cerkvi in molil za svo- Našim prijateljem! Ta številka je posvečena zimskemu športu. Hoteli smo pokazati v besedi in slikah vso lepoto zime tudi tistim, ki še ne vedo, kako čudovito lep je svet v zimski odeji, in jim dokazati, da je zimski šport za okrepitev telesa nujno potreben. Naj se le navadi naša mladina, da bo porabila svoj prosti čas v snegu in ledu. S tem jo odvrnemo od slabih potov, gostiln in kavarn. Članki, ki se tičejo zimskega športa, so nam zavzeli skoraj vso prvo številko, da ni ostalo za drugo gradivo (o pračloveku, o divjih narodih, o najnovejših izumih, o ročnih delih, o lesorezu in drugem) nič prostora. Pripravljeni pa so ti članki za prihodnjo številko. Tudi povesti so v tej številki izostale. Vse to in drugo gradivo, ki ga ima uredništvo pripravljenega v bogati zalogi, pri-neso druga in nadaljnje številke naše revije. Kakor lansko leto, dobe tudi letos naročniki, ki plačajo do 5. januarja 1931. naročnino v znesku Din 60*— za vse leto, bogato ilustriran koledar s slikami v več barvah na 96 straneh. Poleg tega priložimo tem naročnikom v drugi številki še tudi originalni lesorez «K r i s t u s», ki ga je izvršil naš odlični slikar-grafik E. Justin. Torej kar dve nagradi za vse tiste, ki bodo plačali za vse leto naprej. Izpolnite priloženo dopisnico. Kdor revije ne namerava naročiti, naj na ovitek zapiše: «Ne naročim» in naj jo v treh dneh vrne pismonoši, sicer je dolžan plačati naročnino. Vsem cenjenim čitateljicam in čitateljem želimo vesel božič in srečno novo leto. j ega pastirja, da bi postal ves živ in resničen kakor je bila njegova misel. Ko je bil pastir izrezljan, se je Bizelj oddahnil. Pobožno ga je spravil v svojo staro zaprašeno skrinjo, ki je bila edina zapuščina po njegovi rajnki materi. Ko se je približal božič, je prinesel Bizelj mahu in postavil jaselce, ki so mu jih darovali gospodarjevi, bila je le strgana podobica z božjim Detetom, ki jo je postavil pred svoje pastirce. Komaj je minil božič, ga je spet obšlo staro hrepenenje. Spet je hodil s pipcem okoli tesarjeve veže, dokler se mu ni posrečilo, da ga je skrivaj nabrusil. Sicer ga je mojster enkrat presenetil in mu navil ušesa, toda Bizelj se za to ni menil, kajti pipec je moral biti oster, pa če so ušesa še toliko trpela. Nato je hitel Bizelj v hosto k svoji dobri prijateljici, stari lipi. Izbral je kos lesa, iz katerega je potem pričel iznova rezljati pastirca. Minilo je deset let. Deset pastircev je imel. Zdaj je hotel izrezljati svete Tri kralje v srebru in zlatu, polne nebeške zarje v oblačilih in zvezdnega sijaja v očeh. Skoro nikoli ni bil v Uprava. Uredništvo. mestu. Pa je nekega dne kar ušel in blodil okoli po ulicah. Iskal je svete Tri modre. Tri je iskal, čeprav je potreboval za eno leto samo enega. Njegova misel je pa bila taka, da mora nositi v duši podobe vseh treh, da bo njegov zamislek resničen in da bo ubranost skrivnostnega hrepenenja za Novorojencem v vsakem obrazu, čeprav v slednjem drugače izražena. Taval je po cerkvah, gledal je dragocene izložbe in sanjaril. Občudoval je bisere v oknih draguljarjev in čutil svoje siromaštvo. In ta trpki občutek mu je dal nove briljante, ki so se zalesketali v njegovem srcu. Ko se je vrnil, je bil bogat novih sanj. Obrcal ga je gospodar, nabunkala ga je gospodinja. Molčal je in pričel delati. Pretekla so tri leta. Dovršil je Tri kralje. Spet je postavil jaselce. Ko je čepel božični večer pred njimi, je videl, da je na glavno pozabil. Zajokal je: «Jaselce so narejene, a kakšen je moj Jezu-šček? Papirnat je in nebogljen, desna ročica je odtrgana!» Razdrl je jaselce, spravil pastirje in kralje ter sklenil izrezljati tudi božje Dete. In delal je tisto leto še bolj ko drugače. Zbolel je. A tudi na slami sedeč je nadaljeval in rezljal. Že zdavnaj je nosil malega Boga v svoji duši in ni mu bilo treba misliti, kakšen naj bo Kralj vseh ponižanih in trpečih. Dovršil ga je. Jokal je pred Njim in ga po-ljuboval. Položil ga je v slamo in se pripravil za božični večer. Povabil je drobno domačo hčerko Jerico, naj pride, da bo videla njegovo delo. Tako lepa se mu je dozdevala in rad jo je imel. Zagledal se je vanjo in često sanjal o njej. Prišla je božična noč. Bizelj je pripravil jaselce. Jerice ni bilo. Sam je sedel na slam-njači poleg jaselc. In zdaj je mahoma začutil, da je sam na svetu, da ima samo te svoje pastirce. Obšel ga je čut zapuščenosti. Obšla ga je misel, da je nevede delal in rezljal te svoje jaselce samo zato, da bi jih pokazal Jerici, da bi ona spoznala, da ni tak, kakor trdijo drugi, da ima dušo in razum, da jih je rezljal le zato, da bi ona spoznala v teh drobnih podobah njegovo notranjost. Obrnil se je k zidu in zajokal. * Nekaj let kesneje je umrl. Ni več rezljal pastircev. Le o božiču je še postavil jaselce in se pogovarjal z njimi. Pogovarjal se je s svojo mladostjo, ki jo je dal tem drobnim podobam. Po njegovi smrti je prišel v vas popotnik, ki je kupoval starine. Ko je videl Bizeljevo skrinjo, jo je želel kupiti. In tedaj so našli v nji tudi jaselce. Popotni je občudoval pastirje in vzkliknil: «To je delo umetnika!» «Kaj je umetnik?» je poizvedoval gospodar. Tujec je molčal in vprašal, kaj hoče za jaselce. Gospodar je zamahnil z roko: «Kupite skrinjo! Te otročarije vam navrženi. S tem se je zabaval pastir Bizelj, ki mu je manjkalo nekaj kolesc.» Tujec je plačal skrinjo in se odpeljal. Jaselce je prodal kakor svojo umetnijo. Dobil je mnogo denarja, pa še slavno ime. «Veste! Bizelj je bil umetnik!» je pravil nekega večera gospodar kmetom v krčmi. «Kaj je umetnik?» so poizvedovali gostje. «Norec, ki zna rezljati jaselce!» je odvrnil gospodar in golcnil iz kozarca. Lojze Zup an c: Polic Negibno je stal na vogalu. Da ni zdaj pa zdaj trenil z očmi, bi človek potipal to čudno soho, če je še kaj življenja v njej. Pod visokousločenim mostom je strahovito bobnelo, da je meseca odsev trepetal v divjih vrtincih, se plaho umikal razpenjenim valo* vom in nemočen v borbi z ljutim elementom butal ob peščeni breg. V debelih, dolgih cur* kih je tolkel dež ob trotoar; sproščene kaplje so se sunkoma razprhnile in oblatile pročelja umitih hiš za gleženj visoko. Policaj Krašovec je prhnil v košate brke, si nadel kapuco in obotavljaje se premeril most: gor in dol, gor in dol... Za hip, dva je ponehal naliv; le redke, za* ostale kapljice so se še zaspano lovile v tmini. Ko se je Krašovec vrnil na južno stran mostu, je zarožljalo onstran ceste pri izložbi. Iztegnil se je preko cestnih luž: «Prekleti maček!...» Vrnil se je in obstal na vogalu, togotno s ti* skajoč gumovko, vso vročo in trepetajočo od objema ogromne, žuljeve pesti. Stisnil se je pod kap. Na magistratni uri je spolzko udar* jalo. Polnoč. Ceste so spale: sanjale o umazanih, temno* rjavih lužah. Semintja je hušnil avtomobil mimo policaja. Pijani smeh v njem je vžgi* bano dramil tihoto. Divji akordi muzike, vzpr* hutajoči iz kavarne onkraj mosta, so vrtali lobanjo ubogemu Krašovcu. Čudno. Ta godba, divja, a vendar tako opojna, ki mu je druge* krati krajšala debele ure samotarjenja, ga je nocoj vznemirjala do besnosti. Težko je bedel v zelenem svitu trepetajoče plinovke. Spanec se mu je tihotapil na vrat, da je semintja nizko klonil z glavo; kadar je z brado po prsih tipal, je sunkoma izpregledal. Bil je nejevoljen na ves svoj bedni položaj. Včasih se je sklonil čez mostno ograjo. Takrat je nerazločno mrmranje zdrknilo preko valov pod mostom. Pokoj kroginkrog. Le iz kavarne sekajo temni vzduh trudni kriki prostitutk... Tam daleč ob periferiji bevskajo lačni psi; zamira* joči lajež zateglo odmeva v gozdovih za mestom. Čemu bedi Krašovec? Saj ni prometa, ni tatov, le mački trubadurijo okoli vogalov. Bolestno se je vzdramilo v njem: «Za ženo, za deco, za mater onemoglo ... Ah, ljubi Bog; že pred tremi tedni je legla Ljudmila in še vedno jo jaše in pali pljučnica ...» «Kivi*kivi!» se nenadoma utrga pod tolmu* nom. Še nekajkrat je zategnil rezek žvižg v gluho noč. S trepetajočo levico je šel Krašovec preko potnega čela. Spomnil se je nehote na zgodbo izza mladih nog. Takrat ni razumel starega Škovarina, ko mu je, pastirčku na bre* govih Hubla, pravil, kako mu je skovir izvabil Magdo ... Danes ve, zakaj si je Škovarin oti* ral solze... Misli težke in vroče so se mu podile po raz* greti glavi. • . «Za ženo, za deco, za mater sivo in uvelo!» je šepetalo v globini srca. Spanec mu je lezel na tilnik in mu s svojimi žgočimi kremplji lepil otekle trepalnice ... Že je mislil, da bi se oprl na zid in malo za* dremal, da bi premotil neljube, težke misli, ko se je spomnil: «Ne smem ... rodbino imam!» Zopet se je zalotil v mislih doma. Blodeče se je skrb ustavljala ob postelji, kjer je težko sopla Ljudmila. In Berto se skriva po vlažnih, plesnobnih kotih, Valerija s solzami moči Li Švedski spisal S v e Najel sem si sobo z oknom proti dvorišču v novi hiši in sem spal še precej dobro, čeprav sem moral spati z glavo pri oknu, česar sem se že pred leti odvadil. Zjutraj sem vstal čvrst in okrepčan. Bil sem skoraj že ciblečen, ko sem se domislil, da se moram obriti. Poiskal sem vse potrebščine. Kmalu nato sem odkril nekaj groznega. V sobi nisem imel zrcala. Pozabil sem ga v svoji prejšnji sobi. Najkrajše bi bilo, da žrtvujem osem dinarjev in se dam obriti, toda navadil sem se že, da se brijem sam. Hitro sem si pomagal. zgneteno, vroče zglavje materino. V nasprot* nem kotu v borni postelji, tresoč s koščenimi rokami, šepeče tiho, boguvdano prošnjo Usmi* Ijenemu sedemdesetletna mati... Nenadoma se mu je zahotelo, da bi zapustil mesto ter pohitel v bližnjo ulico pogledat, kako je z Ljudmilo. Odrinil je vabečo in mamljivo misel. Besno je stiskal gumovko in sikal preko rosnih brk v gluho noč. Preko mostu je toplo kavarniško vzdušje omamljalo čuječemu trpečo dušo. Čutil je, kako mu je pretesno v prsih; bilo mu je, da bi moral vsak trenutek zaihteti. Najrajši bi bil za* kričal, da bi izdavil vso bolest, ki se mu je v zadnjih letih zbrala v prsih. Preveč miru, pre* več pokoja je bilo naokoli... Odmahnil je z roko in se naslonil na zid. Z brado po prsih je tipal dremajoči policaj... «A tako, vi spite, Krašovec?» je zviznilo preko vogala. «Prvega vam reduciram pre* jemke za trideset dinarjev. Menda razumete, kaj?» se je rogal rdečelični nadzornik. Krašovec je goltal... «0, udaril bi ga, opla* zil z gumovko po teh mrzlih, sivih očeh, po obrazu, žehtečem od pritajenega, hudobnega veselja... O, čez most bi vrgel to postavo majavo...» «Nikar, družino imaš!» je kipelo v duši. Sklonil se je čez ograjo in zaklel v valove. «Za ženo bolehno, za deco, za mater one* moglo!» je odmevalo pod tolmunom. f t i Zetterstrom. Zakaj bi ne šel ven in se obril v liftu? Tam je bilo visoko, izvrstno zrcalo. To idejo sem kmalu udejsivil. Nekaj minut nato sem stal v liftu in zložil brivski pribor na udobno klop v liftu. Silo sem bil zadovoljen, saj sem prišel na posebno originalno idejo. Stati v liftu v tretjem nadstropju in se briti! Na vse to sem mislil, ko se je pričelo dvigalo navzdol pomikati. Nekdo je pritisnil na gumb in se hotel peljati navzgor. Mirno, toda previdno sem se dalje bril. In ko se je lift ustavil, sem vljudno odprl vrata in vprašal staro gospo, ki se je hotela navzgor peljati, v katero nadstropje hoče. V peto! Peljala sva se navzgor. Kar ostrmela je, ko je videla moj namiljeni obraz. V petem nadstropju sem ji zopet odprl vrata, da je izstopila, in sem spustil dvigalo do tretjega nadstropja. Tedaj sem izstopil in šel v svojo sobo, da zopet namočim čopič v mil-nieo. Obrijem se vselej po dvakrat. Čez eno minuto se je pričelo dvigalo zopet navzdol pomikati. Kar naj se, sem si mislil. Tam je stal pismonoša. Imel je le eno pismo, ki je bilo naslovljeno name. Ni se mu bilo treba voziti. Drugič sem se peljal navzgor in se ustavil pred svojo sobo. Skoraj sem opravil, ko je neka preljubezniva, mlada dama, moja soseda iz istega nadstropja, odprla vrata lifta in vstopila. «Navzdol?» sem jo vprašal. «Ne, hočem le obleko poizkusiti», je odgovorila. «Naše zrcalo ni dovolj visoko.» < Jaz pa sploh nimam zrcala», sem dejal. Zato se moram tu briti. Toda prosim, stopite bliže — sicer pa lepa obleka. Precej visoko mora biti zrcalo, da si morete ogledati moderno obleko.» Tedaj se je pričelo dvigalo navzdol pomikati. «Za Boga!» je vzkriknila. «Nič hudega,» sem odgovoril, «tega sem že vajen.» Peljala sva lenega prodajalniškega tekača do drugega nadstropja, nakar sva se peljala dalje do najinega nadstropja. «Ali naj se dogovoriva za vsako jutro ob raznih urah?» sem predlagal. «Vi lahko med 8. uro 50 minut in 9. uro pogledate, če vam obleka dobro pristoja, nakar se bom jaz obril. Ali ste zadovoljni?» «Imenitna idejam, je odgovorila. Zopet se je pričelo pomikati dvigalo. «Če se notranja vrata nekoliko odpro, ne more nihče premakniti dvigala», je rekla. «Ali hočeva ?» «Da, takoj zdaj! Potem se ne premakneva s tega mesta!» sem nasvetoval. Prikimala je. In potem sva se ustavila pred drugim nadstropjem. Obrisal sem si obraz, se odrgnil s kolonsko vodo in ugotovil, da je moje delo pri kraju. Ona pa je še enkrat pogledala, če so gube na obleki pravilne. «To je silno zanimivo^, je rekla. «Je», sem ji pritrdil. «Toda še bolj bo zanimivo, če ustaviva dvigalo med dvema nadstropjema. Tam naju ne bo nihče motil.» To sva storila. In o božiču se namerava poročiti. Arkadij Averčenko: 0aj mj poljubček ftaRSfcSatja ima velike, temne oči, nežna lica ’n maihna, samovoljna usta, okrog katerih ji vedno igra napol skrit izraz nezadovoljstva. Velika in vitka je in se ziblje v bokih z vso koketnostjo svojih sedemnajstih let. Katjin dan se začenja nekako takole: Na vse zgodaj se prebudi mali Aleksej, pobrca malo v svoji posteljici in zakliče, kadar se vsega naveliča: «Katja! Pridi sem in mi daj poljubček!« Katja se poslušno približa njegovi posteljici, se skloni k njemu in brez najmanjšega ob* čutka izpolni dolžnost, ki jo od nje zahteva, še vedno eno najlažjih od vsega dneva. Nato po* hiti v kuhinjo, da pripravi Alekseju kašo iz mleka in zdroba. Med vrati jedilnice sreča gimnazijca Vladimirja, Aleksejevega starej* šega brata. «Katja, sladka, edina Katja...!® ji šepeče s skaljenim pogledom. «Povej mi, Katja, koliko velja prav za prav to blago za bluzo?® Gimnazijec jo izprašuje vse to ne toliko iz trgovskega zanimanja, temveč da bi mogel po* tipati njeno bluzo in pri tem že stotič po* izkusiti, da bi Katjo objel in ji pokril obraz z vročimi poljubi. Katja pa je kakor led. Ubrani se ga in mu reče očitajoče: «Pustite to, mladi gospod, nima smisla. Saj vendar veste, da je to greh! Pojdite rajši v šolo...» Vladimir, ki spozna, da mu nič drugega ne preostane, zadene globoko užaljen svojo torbo na rame in se odpravi zdoma. Kmalu potem se pojavi na pragu njegov oče, hišni gospodar in hkrati Katjin predstojnik. Oprezno se ozre na vse strani, nato pa se previdno primakne h Katji in šepeta z enim ušesom še vedno zunaj na hodniku: «Katja ... pridi, daj mi hitro poljub!® Položaj je brezupen. Katja se vda v neiz* ogibno usodo. Ledene, nepremične in popol* noma odsotne oči ima uprte v kakršnokoli točko na zidu. Hišni gospodar bi prav z istim učinkom lahko poljubil peč ali pa rep sive mačke. «Oh... ti ledeno bitje!® zamrmra z neje* voljo, ki jo je komaj zadrževal. «Katja... skoči mi hitro po cigarete!® Katja, vesela, da se je naposled iznebila ne« prijetnega objema, hitro skoči po stopnicah. V veži pa kakor na vso lašč naleti na hišnika, ki jo objame z ognjem južnjaka, četudi je bil doma iz prav severne gubernije Arhangelsk. 0 Toda stvar ni kar tako, Katja se ga otepa kakor nadležnega mrčesa, a hišnik je trdo« vraten in vztrajen kakor malokdo. «No, izpusti me vendar!» zavpije naposled tako na glas, da odmeva po veži. «Pri vseh vragovih ... tako zoprn človek!... Ali me ne izpustiš takoj! Torej... zdaj pa zavpijem na ves glas! Taka predrznost! Ali mar ne veš, da je to greh? ... Zdaj vendar upade hrabremu hišniku po« gum; oprezno se ozre na vijugaste stopnice in izpusti velikodušno «ujetega ptiča» — na cesto... Prodajalcu cigaret se seveda niti najmanj ne mudi, da bi ji zavil cigarete. Govori ji z mi« stičnimi, sanjavimi in navdušenimi besedami o njen} mladi lepoti, preide potem k vsem mogočim ljubkovalnim imenom in napravi končno, ko ni ravno nobenega človeka v trge« vini, obupni poizkus, da bi se ji obesil okrog vratu in jo poljubil. Katja se komaj še potrudi, da se ga otrese, tako zelo utrudljivo in dolgočasno ji je vse to... Pod mrak pride včasi Katjina mati k nji v vas. Zavita v svojo črno ruto sedi dolgo in po« trpežljivo v hčerini sobici, jo gladi nežno po licih in laseh, včasih celo boječe poizkusi, da bi jo poljubila. Toda Katja sedi leseno in brez zanimanja, poveša oči k tlom, se igra s svojimi prsti, po« gleda tupatam po steni in — vzdihne ... «No, če torej tako tu sediš....» reče na« posled mati užaljeno, «kakor kakšen les, po« tem je pač vseeno, če takoj zopet grem.» «Da, le pojdi, mati,» reče Katja, še vedno vzdihujoč, «le pojdi...» In mati gre. Pozno zvečer pa sedi v Katjini sobici trgov« ski pomočnik Vasja. Edini človek, ki je ne poljublja. Pobožno čita svoj časopis, si snaži nohte, popravi semtertja samoveznico, po« tegne previdno s konci prstov po plavih, na« mazanih kodrih in se naposled loti večerje, pri kateri pospravi naravnost pravljične množine mrzlih paštet, kotletov in raznih drugih jedi... Katja se smuka po prstih okrog njega kakor mlada mačka, ki se rada igra, se nežno nasloni z licem na njegovo lice, ga boža po laseh in potegne v hipnem navalu občutkov nenadoma njegovo veliko belo po dobrem toaletnem milu dišečo roko k sebi, najprej na prsi, potem k ustnicam in jo mrmrajoč nerazumljive glasove pokriva z vročimi, strastnimi poljubi... Trgovski pomočnik Vasja čita tudi po večerji svoj časopis mirno naprej... Družabni ples v letošnji sezoni Razgovor z gosp. Adolfom Jenkom, znanim ljubljanskim plesnim pedagogom. Družabni ples zavzema tudi pri nas vedno važnejšo pozicijo, zatorej tudi ni skoraj nobene večje prireditve brez njegu. Marsikoga utegne potemtakem zanimati, kaj se letos pleše in kateri plesi bodo prevladovali na letošnjih plesnih prireditvah. Saj imamo samo v Ljubljani do šest tisoč plesa željnega občinstva, ki obiskuje razne plesne šole, da ne govorimo o ostalih krajih Slovenije. Naš priznani koreograf in organizator družabnega plesa gosp. Adolf Jenko, ki se je nedavno vrnil iz raznih plesnih centrov (Pariš, Ziirich, Dunaj), je bil tako ljubezniv, da nam je podal tele smernice glede družabnega plesa v letošnji sezoni: Na različnih plesnih kongresih, ki so se vršili v Londonu, Parizu, Kissinguu in Ziirichu, je bilo predvajanih več novosti in novi stil dosedanjih plesov. V prvi vrsti utegne čitatelje »Domačega prijatelja zanimati, kateri plesi so se uveljavili in priljubili splošni plesni publiki. Izmed že znanih plesov naj omenim na prvem mestu fox-trot, ki je zaradi svoje preprostosti z majhnimi modifikacijami še vedno favorit široke plesne publike. Fox-trbt se pleše razmeroma še največ, tempo pa mu je letos nekoliko ležernejši (56 taktov na minuto). Kralj družabnega plesa ostane kakor doslej priljubljeni t a n g o, ki se pleše letos v argentinskem slogu z novimi originalnimi slikami in s karakterističnim osnovnim korakom. Odlikuje ga letos njegova ritmična godba, posneta po argentinsko-špan-skih kompozicijah. Tempo 30 taktov na minuto. Najelegantnejši in najdecentnejši ples pa ostane še vedno angleški valček, ki je zlasti primeren za starejše plesalce. Ima več novih variant, med njimi zlasti to, da se osnovni korak izvaja diagonalno (poševno) in da ima več odmorov (hezi- Kako se je treba držati med plesom. Plesna bela obleka, okrašena s črnim svilenim trakom, pošitim z umetnimi biseri. To je m i d w a y - r h i t h m, ki ima popolnoma angleški stil in je tipičen zaradi svojega osnovnega koraka, ki se izvaja na */4 takt slow-foxa. Tempo 44 taktov na minuto. Torej ples nekako na sredi med fox-trotom in slow-foxom. Dolgi korak traja tri četrtinke takta, oba kratka koraka pa zadnjo četrt takta. Quickstep je ples s tehnično najtežjimi slikami. Izvaja se na vsak fox-trot. Ta ples je za najbolj rutinirane plesalce, pa še pri teh morata biti plesalec in plesalka dobro uplesana med seboj. Quickstep je ples, ki vzbuja zaradi svojih hitro izvajanih slik največ efekta pri gledalcu. M u s e 11 e je ples špansko-fran-coskega izvora, ki ga v Parizu veliko plešejo. Spominja nas na nekdanji tacij) v svojih slikah. Tempo 38 do 40 korakov na minuto. S 1 o w - f o x, ki ga odlikuje njegov zmerni tempo (40 do 42 taktov na minuto), ostane s svojimi valovitimi slikami tipično angleškega sloga še vedno na repertoarju, zahteva pa veliko elegance in brezhibno držo. Izmed letošnjih novosti so se uveljavili in priljubili v prvi vrsti m o o c h i (muči), ples angleškega izvora, ki naj bi nadomestil fox-trot. Godba in tempo sta isti kakor pri fox-trotu, in ker ima lahke tipične slike z upogibanjem v kolenih, kar ga dela zelo živahnega, se je priljubil posebno mlajšim plesalcem. Broadway, tudi angleški ples, dominira s svojimi preprostimi tremi slikami nad s!ow-foxom. Godba in tempo sta mu ista kakor pri slow-foxu, prav zato se je tudi starejši plesni publiki posebno priljubil. Spominja nas na nekdanji blues. Omenim naj še novejše plese, ki so pa zaradi svojih tehničnih in ritmičnih težav bolj plesno-sportnega značaja in se bodo zato uveljavili večinoma le pri izurjenih plesalcih. 2 Kako se je treba držati med plesom. ples j a v o, ne da se pa reči, kako se bo pri nas uveljavil, ker ga še nismo preizkusili. Ne smemo seveda pozabiti našega valčka, ki je toliko let kraljeval v plesnih dvoranah in je bil in ostane tudi zanaprej najpopularnejši ples, ki ga še vedno povsod prav radi zaplešejo. Na večjih prireditvah se bo kakor oficijelni ples letos gotovo uveljavilo naše narodno kolo, ki je, zlasti novo kraljevo kolo, naša najprimernejša plesna manifestacija. Na vsaki večji plesni prireditvi ostane kajpak četvorka slej ko prej stari priljubljeni družabni ples. Kakor torej vidimo, bo prevladoval tudi letos na vseh plesih angleški stil, ki bo s svojo eleganco še nekaj let kraljeval nad družabnim plesom. Vsi moderni plesi zahtevajo eleganten nastop in lepo držo, na kar se zdaj še veliko bolj gleda kakor doslej. Zato ima tudi letošnji družabni ples na to stran nova, strogo določena pravila. Ni torej še dovolj, če zna kdo plesati, kdor bo hotel biti eleganten plesalec, bo moral upoštevati tudi nova plesna pravila. Nastop in drža sta torej, kakor smo poudarili, prav posebno važna. Plesalec in plesalka sta si čisto vis-a-vis. Leva roka plesalca in desna roka plesalke počivata na sredi med obema, plesalec pa gleda plesalki čez desno ramo. Plesalka ne drži več leve roke na plesalčevi rami, ampak jo naslanja na njegove desne nadlehti, medtem ko drži on desno roko na njenih desnih plečih, in sicer nekoliko više ko doslej. Pri vseh plesih je važen zlasti osnovni korak, ki se ga mora plesalec dobro naučiti. Posebnost letošnjih plesov je, da stopi plesalec s peto naprej in da prenese težo telesa na vso nogo. Telo mora biti med plesom nalahno nagnjeno naprej in se ne sme zvijati, ampak mora biti popolnoma negibno. Za oko je lepo, če sta plesalec in plesalka kolikor ^ ^ 8 • mogoče enako velika. Lahko je tudi plesalec nekaj višji od plesalke, nikakor pa ne narobe, ker sicer trpi harmonija in lepota plesa. Dame iz plemena Moj v slavnostni nošnji. Pri divjem plemenu „Moj" Pismo iz Anama Jugoslovan, član fran* coske tujske legije, ki se skriva pod francoskim imenom Georges Armitis, je poslal iz Anama (Indo* kina) zanimivo pismo in nekaj fotografičnih po» snetkov. Njegovi vtiski utegnejo zanimati tudi naše čitatelje, ker ima ta čarobni Daljni vzhod, po* pisan tako živo v Tisoč in eni noči, vedno polno neodoljivih mikavnosti za nas, ki smo navezani na svoje vsakdanje življenje in dolžnosti. Motil bi se, kdor bi mislil, da žive v Indokini sami Ana* miti. Res pa je, da oni tam prevladujejo in da dajejo oni osnovno obeležje tistim krajem kot najkulturnejši in naj« bolj znani del prebivalstva. Mimo tega je bila Indokina od vseh strani zmeraj odprta invazijam divjih plemen, ki dajejo pisano etnično sliko ondotnim krajem. Najzanimivejši med njimi so vsekakor člani plemena, ki se imenuje Moj, kar pomeni v anamitskem jeziku «divji». Oni so tudi v resnici takšni, ker žive čisto pri« mitivno življenje. To je lovsko pleme, kakršna so bila v prazgodovinski dobi vsa plemena, ki so zavzemala velik del Azije in Evrope. Vera plemena Moj je. čisto preprosta. Zemlja je po njih naziranju okrogla ploskva in se dotika neba. Zemlja in vse, kar je živega, je ustva« ril «Veliki duh», ki občuje z ljudmi s pomočjo «Svetega meča». Razen tega vrhovnega božanstva je še vse polno drugih duhov, ki bivajo po gozdovih in ob vseh izvirkih in ravnajo uso* do ljudi. Drugače pa so oni ubo« ge sirote. Njih kolibe so visoke komaj poldrugi meter in jih varujejo samo pred vremenskimi nezgodami in krvoloč« nimi tigri. Tudi njih hrana je skromna: malo riža, malo koruze in div« je živali so njih vsak« danja hrana. Jako čisla« na poslastica so jim kače in miši. Samo vrabcem in mačkam se pri njih dobro godi, ker so jim svete živali. Prav tkko skromna je njih obleka. Ozek pas jim je po navadi edino oblačilo. Za praznike pa oblečejo plemenski po« glavarji bogato vezene in okrašene tunike. Na glavi nosijo radi neko vrsto turbana. Skupina žensk in otrok iz plemena Moj. Ženske so gole. Zobe in nohte si barvajo z rdečo ali pa črno barvo. Tudi tetovirajo se. Sicer pa žive v plemenih pod despotsko oblastjo svojega poglavarja, ki mu je desna roka plemenski čarovnik. Drugače pa so oni pri svojih vsakdanjih opravilih pravi veščaki. Njih strupene strelice ne zgreše nikoli. Brez strahu napadajo nosoroge, tigre in celo slone. Ženske so razmeroma lepe, zlasti kadar plešejo. Ples zelo negujejo kot del verskega obrednika. Ljubosumnosti ni v njih, ker je ženska — splošna lastnina. Seveda bi moral dalje časa živeti v njih zanimivi sredi, kdor bi hotel spoznati ta svet, «dober, nedolžen in naraven«, kakor bi rekel Russeau. Zakaj tisto, kar je ta filozof oznanjal, kolneč evropsko kulturo, to je uresničeno v tem plemenu, ki je bilo menda na isti stopnji še v prvih početkih človeške zgodovine. In kar je glavno, kakor je Russeau po pravici povedal, je to, da je ta svet zadovoljen. Njemu se svet končava tam, do kamor mu nese Oko. A kaj se tam naprej godi, to njemu nič mar, to je stvar bogov in duhov. Velika skrivnost vseh velikih uspehov je, kakor vsa« kdo ve, pogum in vztrajnost. Čc je to spoznanje pravo, in vsakdanje življenje nas neprestano uči, da je pravo, je še tolikanj bolj pravo tedaj, kadar gre za to, da se dokopljemo z majnnim rizi« kom kar čez noč do blaginje in bogastva. Najlepšo priliko — imeti je treba samo prav malo poguma in vztrajnosti — da dosežemo ta namen, nudi vsakomur in tudi Vam današnja jako zanimiva priloga našega lista, zato Vam živo priporočamo, da je ne pre« zrete. Lepotica iz plemena Moj. Kenguru se ne mara dati slikati . .. Majhen kenguru je veselo skakal v toplem polet; nem solncu. Rodil se je v robstvu, ker pa ni vedel, kaj je to robstvo niti kaj je svoboda, se ni zmenil za to. Mali kenguru je bil zadovoljen, prav za; dovoljen sam s seboj in s svetoin. Svet, to je bila zanj kletka, kjer je lahko skakal, kjer mu je bivala mati in kamor je na vsako toliko časa prišlo neko čudno bitje na dveh nogah, ki ni znalo tako lepo skakati kakor kengurujeva mati. Sicer je pa bil ta dvonožec vendar jako dober, ker je prinašal v kletko sveže slame in hrane za kengurujevo mater in je večkrat celo pobožal mladega kenguruja. Neki dan pa je kenguru doživel nekaj strašnega. Dvonožec je pripeljal s seboj v kletko še drugega dvonožca. Temu drugemu dvonožcu je visela čez prsi na jermenu velika škatla, ki je imela na sredi veliko stekleno oko. Mladi kenguru se je silno pre« strašil. Spoznal je, da je zanj samo v vreči na toplem trebuhu njegove matere zavetje in rešitev. Mladi kenguru pa še ni dobro skril niti glave v vrečo, že je škatla neznanega dvonožca dvakrat šklocnila. .In začel se je hitro stiskati v vrečo. Že je čutil mehko toploto telesa svoje matere, ko je tujec kar naprej šklocal. V vreči se je mali kenguru ohrabril, ker je vedel, da se mu ne more tam nič Mladi kenguru gleda, skrit v vreči svoje matere, fotografa. hudega zgoditi. Zato je po« molil glavo iz vreče, da bi videl, kakšen je in kaj po« čne tisti tujec. Tujec je stal pred njim in stekleno oko se mu je svetilo. Takrat pa je kenguru hitro skril glavo v vrečo. Ves se je stisnil v vrečo in spustil zaveso. Fotograf je dal čuvaju zoološkega vrta dve smotki in je šel. Sliki, ki jih je po« snel v kengurujevi kletki, je prinesel našemu uredni« ku, rekoč: «Ne morete si misliti, kako težko je v zoo« loškem vrtu fotografirati ži« vali. Človek mora čepeti po cele dni v kletki in čakati na trenotek, da se ga bo takšna mala živalca usmilila ter skočila v vrečo svoje matere...» Mladi kenguru skoči iz strahu pred fotografom hitro v vrečo svoje matere. Vulkanske katastrofe na solncu Na našem solncu se dogajajo strahovite vulkanske kata« strofe. Žekna teh ognjenikov so tako široka, da bi v njih imelo prostora štirideset naših zemelj. Iz žrel se dvigajo celi stebri plinov, ki so visoki po več sto kilometrov. Že pred tri tisoč leti si je navaden človek izkušal po svoje razlagati bistvo nebesnih teles. Te razlage so bile kajpak silno naivne, ali ven* dar originalne. Nazivanje, da je zemlja ravna ploskva, pokrita z veliš kansko kupolo modre barve, se je ohranila vse do zadnjih stoletij. Nad to modro kupolo, tako so ljudje mislili, je raj, ki se koplje v morju bleščeče svetlobe. Ta svetloba seže tudi do nas, kadar Bog ukaže svojim angelom, da odpro glavno odprtino na nebesni kupoli. Ponoči pa angeli zapro glavno odprtino in odpro brez števila manjs ših, tako da ponoči nimamo solnca, ampak samo zvezde. Od tega naziranja pa do današnjega je velikanska razdalja. Bos žanski izvor nebesnih teles, zlasti solnca, vira svetlobe in toplote, je že davno zavržen, izpodrinilo ga pa je novo in moderno naziranje o postanku in razvoju življenja in smrti materije v vesoljstvu. Dandanes ne dvomi nihče več, da je solnce kepa žareče gmote, sestavljene iz različnih prvin. Vse te prvine so v žarečem stanju, tekočem ali pa plinastem. Višina temperature še ni definitivno dos gnana. Medtem ko nekateri trdijo, da nima več ko 12.500 stopinj, mislijo zopet drugi, da presega 50.000 stopinj. Naj bo že tako ali tako, že prva številka je za temperaturo strašno velika. Ali kakor vsa druga topla telesa, se tudi solnce polagoma ohlaja. Med tem ohlajevanjem se prikazujejo tako imenovane pege, ki se periodično pojavljajo. Te pege pomalem rastejo in se večajo tako, da lahko dosežejo velikanske dimenzije. Nemec Schwabe je opazo« val pege 1. 1850. in dognal, da jim utegne biti premer do 211.400 km, a že štiri leta pozneje se je zvišala itak že fantastična številka na 460.000 km, kar bi se z drugo besedo reklo, da bi na tej pegi čisto lahko stalo štirideset tako velikih obel, kakršna je naša zemlja. Pege na solncu so prav za prav velikanska vulkanska žrela, iz katerih bruha strašna solnčna lava, obstoječa v glavnem iz žarečih plinov. Te erupcije na solncu, ki imajo kakšenkrat katastrofalen obseg, se zlasti lepo vidijo ob popolnem solnčnem mrku. Pega na solncu. Slika nam jasno kaže razmerje med solncem in zemljo. Vulkansko žekno na solncu. Njegov podolžni premer ima blizu pol milijona kilometrov. Davno že je dognano, da imajo solnčne pege silno ves lik vpliv na toplotne, atmo« sferske in meteorološke p ris like na zemlji in da ta vpliv v večini slučajev ni blago« de jen. S pozornim opazovanjem peg so učenjaki dognali, da se tudi solnce prav tako kakor naša zemlja vrti okoli svoje osi. Ugotovili so tudi, da si solnčni polobli nista med se« boj enaki, zaradi česar tudi čas, v katerem se solnce za«, vrti okoli svoje osi, ni stano« viten. Dognali so pa tudi dej« stvo, da se solnce zaradi ohla« jevanja krči. Ampak to kr« čenje je malenkostno: pre« mer solnca se zmanjša vsako leto za 150 metrov. Če pomi« slimo, da znaša solnčni pre« mer 1,391.000 km, vidimo, da se skrči vsako leto komaj za desetmilijonski del svoje dol« žine. In to je toliko, kakor ko bi skrajšali tramvajsko progo od dolenjskega kolo« dvora do garnizijske bolnice za — četrt milimetra! Plošče in filmi kvalitetna znamka Borba proti glavobolu (Napredek medicinske vede). V času aeroplanov in radia z velikimi koraki napreduje tudi medicina. Epohalne iznajdbe na polju notranje se« krecije, serologije, bakteriologije in rentgenologije za« gotavljajo napredek. Znanje o vitaminih je dovedlo do tega, da so odstranjene motnje pri prehrani in razvoju telesa. Kljub temu napredku muči človeka glavobol, ta dnevni mučitelj, danes tako kakor nekdaj. 90 odstotkov primerov glavobola izvira navadno od slabe prebave, bolnih črev ali zaprtja. Klinike in zdravniki dajejo naj« večje priznanje malim dozam ARVINA. Zadostuje, da vzamete zvečer dve dozi, pa bo imel človek zjutraj nor« malno izpraznjenje, ki ga osvobodi mučnega glavobola. Ali je kaj življenja pod morsko površino? Film «20.000 milj pod morjem» odgovarja na to vpra« šanje. Nedavno je napravil znani ameriški učenjak William Beebe za znanost silno važen poizkus: spustil se je v morske globočine z balonom, ki je bil opremljen z re« Hektorji, da se je mogla eno miljo daleč videti vsa lepota podmorskega carstva. William Beebe se je spustil s tem balonom dvakrat pod morsko površino. Prvikrat mu je uspelo, da je prišel dve sto petdeset, drugikrat celo štiri sto metrov globoko. S tem, da se je spustil štiri sto metrov globoko, je potolkel vse dosedanje rekorde v potapljanju. Ali ne samo da je Beebe dosegel rekord v potapljanju, on je ta izlet tudi s pridom izkoristil v znanstvene svrhe. S posebej v ta namen konstruiranim fotografskim aparatom je fotografiral ribe in rastline, ki rasejo v tej globočini. Do nedavnih časov so tudi znani zoologi mislili, da življenje vedno bolj peša, kolikor globokejše je morje. Po Beebcjevem izletu se je to mnenje korenito izpremenilo, ker je Beebe ugotovil, da je življenje pet sto metrov pod morjem, kakor globoko je on prišel, vsaj tako živo kakor na zemeljski površini. V morskih globočinah živi vse polno živali in rase veliko različnih rastlin, ali te živali in rastline so fantastične in čisto drugačne, kakor so rastline in živali na zemlji in na morski površini. Zapazil je, da prodirajo štiri sto metrov globoko samo solnčni žarki kratkih valov, a to pomeni, da v večjo globočino solnčni žarki sploh ne segajo. Ondi vlada pol« mrak in prelepa temnomodra barva, ki spominja na polarne noči. Tako je znanost prodrla v sfere, ki ji doslej niso bile znane. In kaj se godi še bolj globoko? V velikih ateljejih Metro Goldwy Mayer so poizkusili razrešiti to veliko zagonetko. Za osnovo dela so vzeli fantastični roman Julesa Ver« nea «20.000 milj pod morjem», razlika je samo ta, da ta film daleč prekaša domišljijo velikega francoskega piša« telja. Uporabili so najnovejše in najmodernejše tehnične mogočnosti in ustvarili poseben podmorski svet. Posebni strokovnjaki so zgradili podmornice, s katerimi potujejo glavni junaki filma Lionel Barrymore, Jane Daly, Lloyd Hughes v podmorsko carstvo, kjer žive bitja, podobna ljudem, in velikanske fantastične živali, kakor pred« potopni brontosaurus in druge. Film je prikazan s to« likšno verjetnostjo in v tako živih naravnih barvah, da je povsod naletel na največje priznanje. Kar pa je pri tem filmu najbolj važno, je to, da je po dolgem času ustvarjeno filmsko delo, primerno tudi za šolsko mla« dino, ki se bo iz njega veliko naučila. Kakšen je bil in kako je živel pračlovek V svetem pismu čitumo, da je šesti dan ustvaril Bog človeka. Jasno je, da se pri današnjem stanju vede ne moremo zaovoljiti s to trditvijo, ko tudi cerkev uči, da sveto pismo ne misli pri tem na navadne dni, temveč na razdobja več tisoč let. Geologija, to je veda o postanku naše zemlje in njenih formacij, nas uči, da je bilo treba na sto milijonov let, preden je dobila zemlja obliko, v kakršni jo vidimo danes. Oglejmo si glavne dobe v razvoju zemlje, v katerih se pojavljajo na njej živa bitja! V prvi epohi zemeljskega razvoja ne dobimo še prav nikakega sledu življenja. Šele v tako zvani primarni dobi trčimo na prve, najpriinitivnejše živali in rastline. Ob koncu te dobe srečamo že ribe in plezalce, ki so se prav razvile v naslednji, sekundarni dobi. V tej drugi dobi se pojavijo dalje sauri, velikanske pošasti, ki so bile včasih do trideset metrov dolge in ki jih danes občudujemo po muzejih. Deloma v tej, deloma šele v terciarni dobi so se razvili ptiči in sesalci. V terciarni dobi, v kateri so nastale tudi Alpe, se je pojavil, kakor uče geologi, tudi človek: to je tisti pračlovek, od katerega izvira vse današnje človeštvo. Eden izmed naslednikov prvega človeka je tako imenovani cpithecanthropus erec-tus», to je pokonci hodeči človek, ki so ga našli na otoku Javi in so ga dolgo časa imeli za praočeta današnjega človeštva. Več sledu o človeku dobimo v ledeni dobi, ki je bila posebno ugodna za razvoj nekaterih živalskih vrst. Sredi ledene dobe je živel po vsej Evropi tako imenovani neanderthalski človek, ki je neposredni prednik današnjega, homo sapiens imenovanega človeka. Stopnja njegove kulture je bila že precej visoka. Od današnjega človeka pa se je vendar še precej razlikoval. Imel je nizko čelo in veliko spodnjo čeljust in tudi hodil ni čisto pokonci. Živel je neanderthalski človek v skupinah po 20 do 30 glav v južni Franciji, v Švici in najbrže tudi drugod, kjer je bilo podnebje dovolj ugodno, tudi v večjih gručah. Da se je neanderthalski človek združeval v večje skupine, je bil vzrok ta, da so živele takrat velike živali, kakor praslon in bivol, ki se jim en sam človek s tedanjim primitivnim orožjem ni mogel približati. Kot lovec človek ledene dobe ni imel stalnega bivališča, temveč se je z živalmi vred selil. Skupine nean-derthalskega človeka so stanovale večkrat tudi v votlinah. K takim bivališčem spada najbrž tudi Potočka Neanderthalski človek doma. Neanderthalski človek je bil po rasti manjši od današnjega človeka, nekako l'5m, a hodil je upognjen. In šele ko se je popolnoma vzravnal, se je mogel razvijati. Zakaj, kakor trdijo učenjaki, se imajo ljudje svoji pokončni hoji zahvaliti, da se jim je razvila inteligenca. zijalka na Olševi, kjer je profesor Brodar odkril mnogo kosti, ki po svoji obdelavi pričajo o prisotnosti človeka v ledeni dobi tudi v naših Alpah. Človeka, ki se je prej hranil s koreninami in sadjem, je prisilil k lovu mraz v ledeni dobi, ko je potrebovalo njegovo telo maščobe. Meso so zauživali najprej sirovo. Šele pozneje, v tretji ledeni dobi, je človek odkril ogenj. V tem času si je tudi že pripravljal iz kamenja preprosto orožje. Morda je odkril tudi ogenj na ta način, da mu je pri obdelavi kamena skočila iskra v suho travo in jo vnela. Vsekakor je kmalu umel uporabljati ogenj sebi v prid. Z odkritjem ognja si je pridobil človek ledene dobe novo hrano: ribe, ki jih prej sirovih ni mogel uživati. Ogenj je bil slednjič edino sredstvo, da se je varoval pred mrazom, kajti v ledeni dobi še ni poznal obleke. Čim je človek začel uspešno uporabljati ogenj in izpopolnjeno orodje, ni več potreboval tako močnih čeljusti in zobovja. Glava je polagoma dobivala novo obliko: poleg šibkejših čeljusti in manjšega obsega žvečilnega mišičevja je dobil jezik več prostora in je postal prostor za možgane večji. Tako je postal govor popolnejši in duševne zmožnosti večje. Vzporedno z miselnim razvojem so se večale tudi človekove umetniške zmožnosti. Zdi se, da je bil gon posnemanju prvi vir umetniškega udejstvovanja. Ko je bival v votlini, ga je ta gon silil, da je dal predmetom svojih misli viden izraz. Glavni predmet njegovih misli so bile živali, ki so mu dajale hrano, tako na primer posebno velik bivol, ki ga je ubil, ali pa tudi bivol, ki ga je ustvarila njegova domišljija. Gladke stene votline so ga naravnost vabile k upodabljunjn takih predlnetov. Zaradi natančnega poznavanju živali in njegove zvezanosti s prirodo je delni umetnik ledene dobe v realistični maniri, ki jo še danes občudujemo in ki močno spominja na impresionizem. Minila je ledena doba; živalstvo se je izpremenilo in tudi za človeka so nastopile nove razmere. Lovec ledene dobe je bil prisiljen, da je postal poljedelec, kar mu je omogočilo, da je ustvaril novo, višjo kulturo. Zima na Koroškem Gledališki pregled Začetek sezone v operi. Po nekaterih posrečenih predstavah za časa velesejma in po štirih prav nepotrebnih gostovanjih neke dunajske operetne skupine brez zbora in baleta se je začela me; seča oktobra nova sezona, ki nam je doslej vrgla štiri premiere, dve operni in dve operetni. V operi smo spo* znali Borodinovega (kneza Igorja® in Verdijevo »Moč usode®, v opereti pa Straussovo «Veselo vojno® in Audranovo «Maskoto». Borodin spada k tako zvani ruski «petki» ali «peto* rici». Njeni ostali člani so bili: Cezar Kjuj, Balakirev, Musorgski in Rimski*Korsakov, pozneje se jim je pri* družil še Glazunov, Njih namen v glasbi je bil veliko* potezen in jim je popolnoma uspel, zato je tudi njih pomen neprecenljiv. Se danes komponisti s pridom upo* rahljajo nove pridobitve «petorice». Glavna gesla «peto* rice® so bila: Proč od zapada — nazaj v narod! Proč od hromatike — nazaj k diatoniki! Proč od muzikalne drame — nazaj k operil Proč od Wagnerja — nazaj v sebe! Nje člani se niso vprašali, ali jih bo zapad raz* umel in znal ceniti njih delo. Stavili so se na bazo, da zadostujejo sami sebi — in so zmagali, čeprav ne takoj. Kajti brez Musorgskega in Rimskega*Korsakova si ni mogoče misliti Skrjabina, Prokofjeva in Stravinskega takih, kakršni so ali so bili. Niti Debussyja in franco* skega impresionizma bi ne bilo v takem razmahu, v ka* kršnem se je svoj čas pojavil. In vendar je danes Stra* vinski nekak diktator sloga za vsak novi pokret. Libreto za «Kneza Igorja® je spesnil Borodin sam. Radi prerane smrti mu ni bilo usojeno, da bi svojo edino opero dovršil sam — to sta storila Korsakov in Glazunov. Poslednji je na podlagi Borodinovih koncep* tov sestavil n. pr. celo overturo. Korsakovu pa gre za* sluga zlasti za brezhibno instrumentacijo. Snov za libreto je vzeta iz narodnega epa «Slovo o polku Igorjevem®. Slovo Igorja od njegovih vidimo v prologu, nadaljnji potek dogodkov nam govori o neomajni zvestobi nje* gove žene, o neznačajnem početju Vladimirja Gališkega, o Igorjevem boju s Polovci, o Igorju ujetniku, o naklo* njenosti polovskega hana Končaka do Igorja, o ljubezni ujetega Igorjevega sina in hanove hčerke, o Igorjevem begu iz ujetništva s pomočjo krščenega Polovca Ovlurja in končno o Igorjevem povratku in slavnostnem spre* jemu na domačih tleh. Dejanje ne prinaša kdove kakih dramatskih momen* tov ter je prav epično umirjeno in široko. Zlasti mno* žice naroda, vojščakov, plesalcev in plesalk, bojarjev, skupine deklet so bistveni deli opere in neverjetno vešče jih je spravil Borodin do učinka. Zenski zbori v »Igorju® so v vsej operni literaturi naravnost edinstveni. Nič manj seveda znameniti »Polovski plesi®, ki jih poznamo tudi iz koncertne dvorane, kjer jih pogosto izvajajo ali z zborom ali pa s samim orkestrom. Režijo je vodil Primožič, ki je zadevo izdelal kar naj* bolj vestno in skrbno. Vendar pa dovolj tradicionalno v zmislu glasbene drame. Kaj novega ni nudil. Zamišljam si režijo »Igorja® v drugo, bolj epsko kakor pa dramat* sko smer. Kot dirigent je Niko Štritof opravil levje delo. Izčrpal je iz opere vse detajle in finese, pri tem pa ni zanemaril celote. Škoda, da orkester ni bilo tako številen, kakor bi bilo za tako delo potrebno. Da je namesto angleškega roga piskala celo vrsto za ta instrument značilnih mest oboa, se mi zdi prav nepotrebno mašilo. Pri tako veli* kem proračunu, kakor ga ima naše gledališče, je vendar postavka treh ali štirih «jurjev» malenkostna — no, pri reprizah je bila zadeva že urejena. Novi scenograf Uljaniščev je dokazal, da je na mestu. Z njim smo pridobili prav dobro moč. Naslovno vlogo je kreiral pri premieri Primožič, po* zneje sta se menjavala z Grbo. Kneginjo pa Thierry* Kavčnikova menjaje z Majdičevo. Vladimirja Gališkega Janko, tudi Križaj; hana Končaka Rumpel, tudi Križaj. Ostale vloge Kogejeva, Španova, Marčec, Sancin, Kovač, Zupan in drugi. Nekateri pevci so se navadili hudo tre* molirati, upam, da tukaj ne bodo vse pridige bob v steno. Igralski pa mojemu okusu ustreza najbolj maje* stetski nastop Thierryjeve kot kneginje. Janko in Rum* pel sta svoji vlogi podala istotako dostojanstveno*umir* jeno, Primožič pa prav temperamentno v zmislu lastne režije. Prav prvovrsten je bil balet pod Golovinovim vod* stvom in Moharjevo kot soloplesalko. Sploh je v vsem «Igorju» slika s polovskimi plesi najbolj uspela. Ne le na našem odru, temveč že v partituri in v libretu. V sliki pri Gališkem sem čutil pri premieri preveč razgibanosti, česar bi režija ne smela dopustiti. Pri repri* zah so menda iz lastnega nagiba marsikatero pretiranost opustili ali vsaj omilili. ~ Borodinov «Igor» je pri nas prav uspel po glavriih za* slugah Borodina, Štritofa in nekaterih prvovrstnih krea* cij, discipliniranega in sigurnega zbora — nič manj pa po zaslugi pravilne orientacije naše publike. Tudi z vzgojnega stališča smo z »Igorjem® pridobili mnogo. Zato je pa bilo prav zelo nepotrebno in neumestno, da so nam servirali eno najbolj šibkih Verdijevih oper «M o č usode®. Boljši naslov bi bil skoraj «Nenaklo* njenost usode® ali «Kaj naj storim, da bom imel smolo®. Kajti nesrečni Alvaro stori res vse, da se mu nesreča še stopnjuje, prav tako seveda Leonorin brat Vargas. In Leonora sama ne mnogo drugače. Prav nazadnje, ko je rešena vseh, ki jo preganjajo, pa od žalosti umre. Tej Verdijevi operi usoda že izpočetka ni bila naklonjena in ji tudi nikdar ne bo. Glasba je šibka kopija «Plesa v maskah® istega komponista, od katerega poznamo pri nas že Aido, Othella, Traviato, Trubadurja, Rigoletta in mogoče še kaj. Pa ne, da bi nas v prihodnji sezoni kdo hotel seznaniti še z donom Carlosom ali pa z Bocca* negrovim Šimnom? Mislim, da smo.doslej laško glasbo dovolj izdatno gojili, saj imamo n. pr. Puccinija tudi že skoraj kompletnega. Ako nam pa ponudite kakega Fal* staffa ali Malipiera, vam bomo pa le hvaležni, «Moč usode® je dirigiral Neffat, režiral ravnatelj Polič. Ne prvi in ne drugi nista mogla napraviti kaj po* sebnega in bi menda kdo tretji tudi ne. Najboljšo krea* cijo nam je podal Janko, ki je zadnji čas sploh nekam svež v petju in v igri. Ne tremolira, ne pretirava in ne požira konsonantov, na oder pa prinaša vedno življenje in razgibanost. Juranlčeva je bila zadovoljiva Leonora, na liričnih mestih celo nad pričakovanje. Njen forsirani forte je pa v višini nejasen in prisiljen. Prav dobre tipe sta podala oba viteza Marčec in Grba, prvi v vlogi pre* ganjanega in drugi kot preganjač. Nadalje Rumpel, Zu* pan, Kogejeva i. dr. Straussova »Vesela vojna® je prav čedna opereta, ki ji je novi dirigent dr. Švftra znal izvabiti prav komorne momente, zlasti v orkestru. Pevski jo je dvignil Gostič. Kdovekaj se z njeno vprizoritvijo ni zgodilo. Pač pa je doživela senzacionalen režijski uspeh Audra* nova opereta «M a s k o t a® pod taktirko Nika Štritofa. Zadevo, ki je mogoče še plitvejša od dunajske podobne robe, je izrežiral Bratko Kreft po vzorih Meierholda, Tairova, Stanislavskega, Reinhardta, Piscatorja in po lastni tvorni sili..Prvi podoben poizkus je naredil, če sc ne motim, Tairov z opereto «Girofle»Girofla» in z bale* tom «Pieretin zavoj®, ki ga je komponiral Madžar Doh* nany na Schnitzlerjev tekst. Kreft se tukaj ni zadovoljil Kadar jih vidite, Vam bo odločitev lahka! V današnji dobi se darovi ne kupujejo brez premisleka, temveč z določnim namenom, dajoč prednost lepim in praktičnim stvarem. S takimi svojstvi se odlikujejo Elida kasete. Okusne so in lepe, njih vsebina pa je praktična in bogata. Ker obstoja več takih kaset, Vam bo lahko izmed njih izbrati ono, ki ustreza Vašemu okusu. Izbira bo v vsakem primeru dobra. E LI DA KAS ETE s tradicionalno režijo, s šablono, s posnemanjem. Ni do* volil, da bi se predstavitelj te ali one vloge počutil nad ostalimi — kolikor si ta ali oni tega ni dovolil v lastni režiji. Tudi neslanih dovtipov tega ali onega igralca ni bilo preveč, čeprav bi n. pr. ona o volovskem mleku lahko izostala (avtor ji je Povhe). Kreftova prizade* vanja so bila usmerjena v kolektivno igro, pa res igro. Tudi zbor je moral igrati in je storil to vidno rad. Na mestih, kjer nastopi n. pr. balet, so v šablonskih režijah vsi ostali le gledali in gledali — ali pa se šepetaje po* govarjali — bodisi le navidez ali so si pa imeli res kaj povedati. In ni čudno, ako so se nekateri v one pogovore zatopili in so nazadnje pozabili, da so na odru oziroma v službi. Pri «Maskoti» nisem našel ne praznega mesta, ne enega sodelujočega, ki bi bil v zadregi, ker je na odru in ga mogoče ljudje gledajo. Balet je izpolnil vsa prazna mesta z gibi in akrobacijami v maskah in kostu* mih n. pr. Pata in Patachona ter Chaplina. Tudi to, da je imel tronogi potentat masko najodličnejšega sodob* nega trinoga, se mi zdi srečna ideja. Igralci in ansambli so vsi parirali in je režiser lahko zadovoljen. Edino nekateri «povhizmi» bi bili lahko iz* ostali — no, pa nekaj tradicije itak vedno in povsod ostane. Upam, da povhizmi niso dedni. Štritof je orkester in tempa prilagodil režiji in je celo neke melodrame črtal ter pustil na njih mestu prozo, kar je bilo v zmislu te režije edino pravilno in edino umestno. Letos smo s pevci nekako bolj na šibkem, zato je skoraj ni opere brez enega ali celo več gostov. Gostje kakor Šimenc, Križaj in Gjungjenčeva so nam vedno dobrodošli, škoda pa je denarja za nekatere druge, ker bi z domačimi močmi opravili nekatere predstave vsaj tako dobro, če ne bolje kakor z gosti. Urednik «Gledališkega lista* (za opero) je začel malo polemike s kritiki. To je prav dobra ideja, ker ima končno vsak človek pravico do obrambe in besede. Samo naj bi bila ta polemika stvarna in iz srca resnična in čista. Kolegi —ču očita, da se je v poročilu v prvem dejanju «Lohengrina» zmotil, ker je napisal, da se je «zamajal» sekstet, češ da bi —č lahko ugotovil, da je to bil kvintet. Jaz pa mislim, da bi bilo bolje, ako bi ured* nik položil več važnosti na besedo «zamajal», ker se jc kvintet res zamajal že pri Lohengrinovi premieri lansko sezono in se še vedno maje in maje. Ako se pa maje pet dreves, jih bogme še gozdar težko prešteje. Zlasti ako so drevesa šibka in jih veter pripogiba do tal. Tudi je protizakonito* ako urednik brez avtorjevega dovo* ljenja ponatisne kak njegov referat, kar se je zgodilo meni. Posebno pa velja avtorski zakon za «kurioznosti». Ako bo ta rubrika v »»Gledališkem listu* ostala, lahko stvari mnogo koristi — z operetnimi dovtipi in s ten* denčnimi komentarji pa naj preneha. Saj je tudi ne* potvorjena in nekomentirana resnica lahko krepka, ako izhaja od krepkih ljudi. Slavko Osterc. Prvi mesec dramske sezone. Naše Narodno gledališče si je ustvarilo lepo tradi« cijo, da leto za letom otvarja sezono s Shakespea* rej e m: nekak zunanji dokaz je to, da je naše gleda* lišče na dostojni umetniški višini in da je brez okle* vanja kos nalogam, ki jih veliki klasični mojstri stav* ljajo odru. Letos je naša Drama začela svoje delo s Š e s t o v o uprizoritvijo Sna kresne noči, ki smo ga videli že pred leti, ki pa se je zdaj vrnil na deske ves prenovljen: prenovljen v sceneriji, ki jo je okusno in efektno oskrbel novi scenografski mojster U 1 j a n i * š č e v, in nov po zasedbi, saj je dobršen del igralcev, ki so nam tedaj pred leti podali Sen, ostavil naše gledališče in se je ansambel v tem času izpopolnil z mnogimi no* vimi, svežimi, mladimi močmi. Sen bo pač še dolgo ostal ena najlepših iger o iluziji lepote in ljubezni sveta, saj pravljice nikoli niso samo pravljice, temveč so vselej tudi malo res in bodo tako dolgo ostale, dokler nam ne bo ves svet tako blizu kakor na dlani — in tako blizu nam pač nikoli ne bo. In tako bo pač na veke ostalo pod solncem prostora še za malo življenja, še za malo umetnosti, še za malo iluzij. Prof. Šest, ki smo se ga polagoma privadili kot edi* nega srednika med Shakespearejem in nami in ki nam je v teku let v svojih režijah z lepimi uspehi predstavil že celo vrsto njegovih velikih del, nam je podal Sen s široko gesto in z lepimi, sceničnimi svetlobnimi, barv* nimi in igralskimi efekti. S premiero je po dolgih letih dela pri mariborskem gledališču prvikrat spet stopil pred ljubljansko občinstvo naš priljubljeni komik D a * n e š, ki je v vlogi tkalca Klobčiča takoj prvi večer žel mnogo smeha in aplavza. Izmed ostalih vlog je očarala zlasti ga. Š a r i č e v a kot Titanija, oba zaljubljena para iz Aten pa so lepo podali gdč. Boltarjeva, ga. Ga* brijelčičeva, Jan in Železnik. Odlične, sklad* ne kreacije so podali ga. Marija Vera, Vida J u v a * nova, Slavčeva, Levar, Jerman, Lipah in Kralj. V vsem je bil lep, svetel začetek sezone. Takoj za Shakespearejem smo doživeli slovensko preš miero: uprizoritev Pravljice o rajski ptici, dramskega prvenca mladega mariborskega pisatelja Maksa Šnu* d e r 1 a. V naših razmerah je že samo doživetje domače premiere vesel dogodek, tako revna je v naših dneh zlasti domača dramska produkcija in tako malo je v našem občinstvu še žive potrebe po domačih stvareh. Šnuderlovo delo v resnici ni bilo umetniško odkritje, toda v njem je zajetega toliko resničnega življenja naših dni, v njem je tako vemo podan lep kos današnje člo* veške usodnosti, da je imelo vso legitimacijo, da je pri* šlo na slovenski oder. Gledališki kronist pa ob tej pri* liki ne more zamolčati, da je malomarnost slovenskega občinstva do vsega, kar nosi pečat domačega umetni* škega in kulturnega prizadevanja, vsega, kar še ni imelo prilike, da bi si na velikih tekmah sveta nabralo težkih hrupnih lovorik, zrasla že do tako pregrešne mere, da bi morali vsi, ki imajo kakorkoli opravka s kulturo, za* četi resno razmišljati o tem in začeti iskati sredstev, s katerimi bi se dale že vendar zdramiti duše naš;h ljudi. Šnuderlova drama je bila v ljubljanskem gledališču vkljub kakor domenjeni odsotnosti celo našega stalnega občinstva skromen, pa lep dogodek. Zasluga za to gre v prvi vrsti režiserju S k r b i n š k u, ki je z nevsiljivimi, pa zmagovitimi sredstvi priredil in ubral nekoliko raz* vlečeno Pravljico, da je napravila lep, resničen vtis. Izmed štirih nastopajočih je spet ga. Š a r i č e v a ustva* rila umetniško dovršen, do dna doživet in harmoničen lik, ga. Gabrijelčičeva je težko doumljivo, ne povsem verjetno Bredo z morda malo preglasnimi afekti stopnjevala do žive, v skrajnih mejah histerije gibajoče se figure. Kralj je nekam bledega od mrtvih vstalega vojaka podal s finesami in zadržanjem, kakršnih je zrno* žen samo on, Jerman pa je ponovno dokazal, da je kos tudi velikim, intenzivno v umetnost stremečim krea* cijam. — Za en večer je v vlogi Brede prišla gostovat ga. SevenScherbanova. Njen nastop je prepri* čal, da tiči v nji igralka lepih, zavidanja vrednih kvalitet in da bi bilo nje redno sodelovanje našemu gledališču samo v korist. Kot tretjo premiero so nam dali skoraj še v roku prvih osmih dni letošnje sezone — Leonida An* dre jeva Mladoletje v režiji ravnatelja Goli e. Mia* doletje (Dnevi našega življenja) je drama iz življenja študentov v carski Rusiji, v nji je toliko intimne, glo* 20 Srečo Vam prinese priložena dopisnica tvrdke Rein in drug. TRDNO KAKOR HRAST IN STANOVITNO mora biti tudi Vaše zdravje v hladnem vremenu. Zima jemlje telesu moči in dela Vaše telo bolj sprejemljivo za vse bolezni. Zadostna zaloga energije se bo zimi najuspešneje upirala, Vas pa okrepila, da boste nemoteno uživali v zimskem športu. To odpornost si lahko pridobite na prav vsak dan za zajtrk in južino skodelico OVOMALTINE Ovomaltine je koncentrirana naravna krepilna hrana, ki ima v sebi najboljše redilne sestavine', je dobrega okusa in se lahko prebavlja. Ovomaltine se hitro pretvarja v zdravo kri, ki ustvarja energijo in zvišuje telesno in duševno sposobnost. Dobiva se v vseh lekarnah, drogerijah in boljših špecerijah, in sicer velika škatla za Din 56'—, srednja za Din 32'— in mala škatla za Din 16'—. Dr. A. WAN D E R, D. D. ZAGREB boke vsečlovečanske ljubezni, ki je tako karakteristična za Ruse, v nji je toliko težke socialne tragike, da naj; brže ne bo še izlepa — kakor vse literarno delo Andre; jeva sploh — nehala biti aktualna in sodobna. Režija ravnatelja Golie je dramo skrbno, nazorno postavila na oder, poskrbela za lepo scenično okolje in ostro iz* oblikovala tipe, ki v svoji razgibani pestrosti nosijo živahno, poezije polno dejanje, v katero se neprestano vpletajo duhovite, ostro v čas in družbo streljane mi; selne puščice. Osrednji vlogi sta nosila gdč. Juva> nova, ki je izgubljeni, na prodaj ponujani Olgi dala nekajkrat pretresujoče resničnega izraza, in pa J a n, ki je z lepim uspehom kreiral bednega, ljubečega študenta Gluhovceva. Visoko iznad drugih so okrog njiju rasle figure, ki so jih ustvarili ga. Medvedova, Levar, Cesar in Kralj. Druga slovenska premiera je bila Kraljična Haris, delo pred kratkim tako nenadno umrlega Antona Le; s k o v c a, brez dvoma enega najbolj nadarjenih sloven; skih dramatikov, kar se jih je pojavilo po vojni. Naše gledališko občinstvo ima gotovo še v lepem spominu njegova Dva bregova, ki jih je naša Drama pred leti uprizorila s prav lepim uspehom. Kraljična Haris, zadnje njegovih odrskih del, nam ga odkriva v vsem njegovem težkem iskanju ideje in samega sebe, polna je neke skrite, neznane groze in usodnosti, in vseh oseb, ki na« stopajo v nji, se držijo neki mistični nimbi. Delo se težko čita, toliko težja mora biti njega uprizoritev in zato je umljivo, da občinstva ni moglo brez oklevanja ogreti. L i p a h o v a režija je dala Kraljični Haris po* vsem realistično obeležje in tako zgodbo za dobršno distanco približala gledalcu. Uspele so bile kreacije vseh vlog, zlasti pa ge. Nablocke, Medvedove, Marije Vere in pa Skrbinška in Železnika. Potem smo videli Razbojnike, ki jih je Schiller napisal pred sto petdesetimi leti, ki pa so zdaj pa zdaj napravili na človeka vtis kakor drama, napisana iz naših dni: tako večnožive cene je delo, ki ga je ustvaril res; nični, pesniški genij, in tako neposredno se nas tiče in nas zanima zlasti še stvar, ki jo je spočela sama živa, uporna mladost; Schiller je bil enaindvajstleten revolu; cionar, ko je pisal Razbojnike. Uprizoritev tega dela — režija prof. Šesta — nam je brez dvoma nudila višek vsega, kar smo videli v tekoči sezoni. Posamezni prizori so se vzpeli do take igralske, režijske in scenične ubra; nosti, da je človek zatrepetal pred njimi in da se je pobudilo v nas silno domotožje po tisti veliki, neskaljeni odrski umetnosti, ki ji je naše gledališče brez dvoma doraslo — prav ti Razbojniki so bili dokaz — ki smo je pa vendarle tako žalostno redko deležni; samo malo volje še, samo malo ognja bi bilo še treba, pa bi* bilo vse prav. Hudo je bilo samo, da tega zadnjega viška ni vzdržala vsa uprizoritev od začetka do konca in da so ga razen Skrbinška in Kralja, ki sta rasla visoko nad vse, in razen nekaterih izredno uspelih skupinskih slik nosili samo še ga. Šaričeva, Levar, Lipah in pa Jerman in Cesar. Toda kar smo doživeli, nam je s polnim prgiščem vlilo nove vere v umetnost našega gledališča. Prva nova komedija, ki je letos prišla na repertoar, je bila Gospa ministrica, delo Branislava NuSiča, pri nas že dobro znanega in priljubljenega srbskega ko; mediografa, čigar stvari so trajno na repertoarju naših centralnih in naših diletantskih gledališč. Gospa mini; strica je vesela, lahko napisana satira s periferije naj; višjih krogov, v katerih so se do nedavna odločale usode našega narodnega in državnega življenja, v nji je Nušič na oster, duhovit način pokazal revijo tako zvane «porodice», ki je bila do zadnjega časa neprestana de; viza vseh naših notranjih bojev in ki smo jo Slovenci poznali samo kot teoretično politično krilatico. V Go» spej ministrici je polno jedkih aluzij na politične raz; mere, v nji je polno preprostega, efektnega humorja, zato pa tudi ni čuda, da se je občinstsvo od srca žaba; valo nad njo. Delo je zrežiral Lipah, naslovno vlogo je z močnim uspehom igrala ga. J u v a n o v a, poleg nje so komediji z lepo igro pomagali do veljave zlasti še gdč. Danilova, Kralj, Cesar, Daneš, Želez; n i k i. dr. Na sploh moramo ob tem prvem računu našemu gle; dališkemu vodstvu in našemu igralstvu za veliko delo, ki so ga opravili v razmeroma tesnem času in v tesnih razmerah, izreči vse priznanje in zahvalo. Program, ki smo ga bili deležni v tem prvem mesecu, seveda ne more izčrpati vseh obetov, ki smo jih culi v napovedih pred začetkom sezone, dolgi meseci so še pred nami in v njih upamo še na mnogo dobrih, lepih stvari. Ne moremo pa zaključiti tegale bežnega poročila, ne da bi še enkrat z vso dušo pograjali umetniško in kulturno brezbrižnost, ki jo naše občinstvo s tako žaljivo doslednostjo izkazuje vsem domačim duhovnim stremljenjem in s katero drevi samo še za importiranim quasi kultu-nim blagom. Skrajni čas se nam zdi, da se tu nekaj ukrene — dolžnost vse slovenske kulturne javnosti je to. —r—. Pogovor o novih knjigah VIII. Danes še tri, štiri besede o nekaterih izdanjih, ki se doslej o njih še nismo utegnili pogovoriti. Nekaj je takih med njimi, da jih naši slovstveni mesečniki niti orne; nili ne bodo (razumljivo je to, ker so kaj malopomembna in s samo umetniškega gledišča popolnoma nezanimiva), kronist «Domačega prijatelja« pa se lahko za trenutek ustavi tudi ob njih, čeprav ne s kaj vedrim licem in zadovoljno, pohvalno opombo... • Imenitno knjigo, ki se ji pa Slovenci prav gotovo ne bodo tako hvaležno oddolžili, kakor bi se to spodobilo, je napisal in v samozaložbi izdal J. U. dr. Vladimir Knaflič, odvetnik v Ljubljani in redni član Jugoslovan; skega novinarskega udruženja. Učeno delo ima naslov: Traktat o tisku in prinaša v svojem prvem delu, ki ga je letos natisnila ljubljanska Učiteljska tiskarna, zgodovinsko in primerjalno studijo o pričetkih, razvoju in zaprekah tiska ter o vsebini in pomenu tiskovnega prava in tiskovne svobode. Pisatelj, ki se je pred vojno živahno udejstvoval kot urednik (Veda), kritik in ideo; log (politična ekonomija, sociologija) in je tudi po osvo; bojenju še nekaj let kaj spretno in tehtno sukal pero (Njiva, Jutro), zadnje čase pa — žal — kot publicist skoro utihnil, se je za svojo ugledno razpravo temeljito pripravil, in sicer predvsem kot pravnik, pa tudi kot poznavalec tiskov in vsega, čemur o$ početka do naših dni plodno služi «črna umetnost«. Knjiga (198 strani) je razdeljena na tri obširna po; glavja. Prvo govori o postanku tiska in novinstva v po; edinih zemljah, to je o prvem tiskarju in prvih tiskanih knjigah, zlasti slovanskih, in nato o novicah in prvem novinstvu. Drugo razpravlja o postanku in vsebini tiskov; nega prava do leta 1914. pri Francozih in Belgijcih, Itali; janih, Angležih in Američanih, Nemcih pa Avstrijcih, Hrvatih, Madžarih in Srbih ter Črnogorcih. Posebno za; nimive so strani 57 do 63, ki govore o «indexu romanusu« in navajajo med drugim tudi nekaj od 5000 cerkveno zabranjenih velikih del iz svetovne literature. Bože moj, kaj vse prepoveduje pokornim vernikom stroga duše; brižna nadoblast! — Tretje poglavje pričujočega prvega dela razprave o tisku pa razlaga razvoj tiskovnega prava iPravo $int&fio vcscCjc Vam napravi zimski šport, ampak le, če ste si preskrbeli elegantno belo športno obleko. - Če neperete volnene stvari tako kot je treba, prehitro izgledajo stare. - Volno in flanel je treba namočiti v mlačni raztopini RADIONa, potem nalahno iztisniti, pa bojo tkanine kot nove dobile svojo prejšnjo barvo in sveži ton. - Vse to delo opravi SCHlCHTov RADION ki varuje perilo. po letu 1918. Za nas so zlasti važne «nove določbe o tisku v kraljevini SHS» (pred zakonom o tisku in pre* membo 1929) in odstavek d) Zveza Narodov in med* narodni tisk. Tako smo prelistali in povrh pregledali knjigo, o po* drobnostih na tem mestu kajpak ne kaže poročati, to bi preseglo našo skromno poročevalsko dolžnost. Povedati pa moramo, da želimo avtorju toliko kupcev in čita* teljev, kakor jih delo res zasluži, in da bi kaj radi že prav kmalu prečitali tudi drugi del te vredne knjige. * Avtor pesniških zbirk Slutnje in Prisluškovanje, po* vesti Ranjena gruda in Andrej Ternouc pa še nekih drugih knjig in mladinskih pesmi in pravljic, Ivan Al* breht, je izdal minulo leto novo knjižico verzov: O d * sevi. Drobno zbirko je razdelil v pet ciklov: 1914 do 1918, Mimogrede, Dva lista, Križev pot in Vagabundova pratika. Albrechtova lirika ne prinaša novih, velikih, smelih motivov in razglabljanj, ne sokoli se v vrtoglave višine in ne vrta v tesne globine, tudi po slogu ne, je pa često intimno topla, resno občutena (pesmi ženi in ma* teri) in ponekod prijetno domača (kmetiške), kakor na primer tale iz cikla «Mimogrede»: Vsepovsod zdaj sneg leži, dolge zimske so noči, kaj, dekle? In težko je v času tem biti sam na svetu, če je človek mlad. Moja hiša je za dva ... Ko bi k meni ti prišla, kaj, dekle?! Ganljive so pesnikove trpke, težke besede ženi, muče* niški priči njegove bede. Recimo IV. postaja iz Križe* vega pota: O, žena, žena, joj, kako je to hudo, ko včasih iz daljave gledam drhtečo tvojo utrujeno roko, da težko dati duška je besedam! Rad bil bi solnce tvojega življenja, pa sem le trn najostrejši v brezimnem vencu tvojega trpljenja ... Za zgled in za priporočilo naj navedem še tele mirne, lepe verze: Tiho je v borovju, sonce čez in čez... Pot med mahom skrita mimo belih brez v travniku razcepi se v stezic nebroj, po stezicah takih hodim za teboj. Kadar v mesečini trate mirno spe, na poljano cvetno zmami me srce; kakor romar iščem tvojih stopenj sled, se v borovje vračam zjutraj plah in bled. In iz sanj samo še gleda me ljubo in smehljaje vabi v svoje me nebo, kamor več ne morem čez razpali most — s smehom in solzami kliče me mladost. VAŠE PLOŠČE IN FILME Vam najvestneje RAZVIJE IN KOPIRA drogerija KANC, Ljubljana - Maribor Iz «Jutra» je v posebno brošurico ponatisnil znani naš zemljepisec dr. Jože Rus svoj članek »Suha roba, brihtna Ribnica in široki svet« (h geografiji naše lesne domače obrti). Pisatelj, sam Ribničan, daje kratek pregled zgodovine lesne domače obrti, govoreč o rešetarstvu, posodarstvu in orodjarstvu ter o razpeča* vanju ribniške »v: Oglasni oddelek „Jutra‘‘ v Ljubljani, Prešernova ulica 4. Pri naročilu je pristojbino poslati v znamkah ali v denarju naprej, za vsako besedo 50 par. Za oglase trgovskega značaja, dopisovanje in ženitve se računa od vsake besede 1 Din NE POZABITE! ČITOJTE .DELPVSHO POLITIKO nnROca se * m Q R I B O R POSTIH PREDfiLM Odgovori na vprašanja na strani 27. 3. ) Patina je zelena plast, ki se nabere na bakru in na bakrovih zlitinah, če so dalje časa na zraku, n. pr. na strehah ali spomenikih. Patina nastane, če se baker spoji z ogljikovo kislino, kisikom in vodo v bakrov karbonat. 4. ) Morska milja je dolžina ene ločne minute na ze* meljski površini, to je dolžina 60. dela ene ločne stopinje. Ker znaša obod zemlje kakih 40.000 km in ima 360 ločnih stopinj, meri ena morska milja 360 X 60=21.600. del zemeljskega oboda ali 1852 m. Geografična milja je pa štirikrat večja od morske, torej je 15. del ločne stopinje ali '7-5km (ali po Besslu natančno 74204 m). 5. ) Dioptrija je mera, s katero izražamo ostrost očal. Čim bolj kratkovidno ali daljnovidno je oko, tem bolj izbočena mora biti leča, da to popravi. Čim bolj pa je leča izbočena, tem manjša je goriščna razdalja. Ostrost leče določimo, če število 1 delimo z goriščno razdaljo leče v metrih. Ako je torej go* riščna razdalja leče 2 m, znaša ostrost očal diop* trije itd. Predznak plus ali minus pa nam pove, ali rVORNICA KIN.IH OO.BARUlAJlOVJIRMliA mSTIKJtU. je leča konveksna ali konkavna (za daljnovidne ali , za kratkovidne). 6. ) Poglavitne sestavine človeške hrane so: maščobe, ogljikovi hidrati, beljakovine, soli in vitamini. Vseh pet sestavin hkrati ima v sebi zlasti mleko. 7. ) «Darilo Danajccv« je darilo, ki prinaša nesrečo. Da* najci, kakor je Homer imenoval Grke, so namreč pustili Trojancem velikega lesenega konja, kakor da so opustili oblegovanje Troje. Konja so spravili Tro* janci v mesto, Grki pa, ki so bili skriti v trupu konja, so ponoči odprli mestna vrata in Grki so zavzeli Trojo. — «Delo Danaid« pa imenujemo te* žavno in brezuspešno delo. Danaide imenuje grška HOTEL TRIGLAV BLED-JEZERO TIK OB KOLODVORU, 5 MINUT OD SMUŠKE SKAKALNICE, IMA STALNO NA RAZPOLAGO UDOBNE SOBE S TEKOČO TOPLO IN MRZLO VODO - PENSION 80 DIN, 10% ZA POSTREŽBO IZVRSTNA DOMAČA HRANA! pravljica 50 hčera kralja Danaja, ki so morale za kazen, ker so umorile svoje može, v podzemlju no* siti vodo v sod brez dna. Ugodno kupite! ZA GOsPODE: fini moderni kamgarn in športni ševijot. ZA ZEN S < E: fino svileno, polsvileno in volneno blago v vseh modnih barvah in najnovejših vzorcih, cefir, kambrik in belo tkanino za perilo, fine nogavice. R. Miklauc - „Pri Škofu“ - Ljubljana Likerjeva - Medarska ulica - Pred Škofijo št. 3. Obstoj tvrdke nad 60 let. KLIŠEJE vseh vrst za eno-in večbarvni tisk J U G O G RAFI KA d. z o. z. Ljubljana, Sv. Petra nasip štev. 23. DELNIŠKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI MIKLOŠIČEVA CESTA 16 BRZOJAVNI NASLOV : DELTISK TELEFON 2132 TISK IZ IZDOLBE-NINE V BAKRU (BAKROTISK) TISKARNA IZVRŠUJE VSAKOVRSTNE TISKOVINE, KNJIGE, REVIJE, ČASOPISE, DIPLOME, DELNICE, SREČKE, KOLEDARJE, ENOBARVNE IN VEČBARVNE SLIKE POLJUBNE VELIKOSTI, VREDNOSTNE PAPIRJE, RAZGLEDNICE, LETAKE, LEPAKE, POSETNICE, OVITKE, OSMRTNICE, POROČNA NAZNANILA, OVOJE ZA RAZNE INDUSTRIJSKE IZDELKE POSEBEN ODDELEK ZA IZVRŠEVANJE IZVIRNIH RISB IN SLIK ZA RAZLIČNE REKLAME, VREDNOSTNE PAPIRJE, ILUSTRACIJE, UMETNIŠKO OPREMLJANJE KNJIG, REVIJ IN POLJUBNIH NAROČENIH TISKOVIN SKICE NA ZAHTEVO RAČUN POŠTNE HRANILNICE ŠTEV. 11.630 KNJIGOVEZNICA JE OPREMLJENA Z MODERNIMI STROJI IN NAJNOVEJŠIM MATERIALOM TER IZDELUJE RAZLIČNA DELA, KI SPADAJO V KNJIGO-VEŠKO STROKO, NADALJE IZVRŠUJE UMETNO VEZAVO KNJIG Z ROČNIM ZLATENJEM PO ORIGINALNIH NAČRTIH IN NAROČILU IZDELOVALNICA TRGOVINSKIH KNJIG V POLJUBNI VELIKOSTI IN OBLIKI Z LASTNIM ČRTALNIM STROJEM Naročnina za reviji «D omači prijatelj* in «N a š ob z o r» znaša za vse leto Din 60-—, za pol leta Din 31-—, za četrt leta Din 17'—. Posamezna številka Din 7'—. Izdajata konzorcij revij «Domači prijatelj* in «Naš obzor*. Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravništvo Emil Podkrajšek, tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožič, oba v Ljubljani. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani, Praprotnikova ulica štev. 1. GOSPA! Zahtevajte pri Vašem trgovca samo izdelke tvornice keksov, biskvita, vafeljnov itd. PAUER, družba z o. z. LjubljCOlClf Sv. Petra cesta št. 48. „PROJA“ terpentinska krema daje usnja lep blesk ter ohranjaje asnje. Kdor varčul«! uporablja odlno „PROJA“ terpentlnsko kramo!