2IVL7EN7E IN IVET TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA tpxtœa, ззе MALA DR. MAKS N A D A L J človek v borbi г malarijo ve glavni poti sta človeku na razpolago v borbi proti mailari-ijii: antiparasi'tarna in antilarvna. Ako bi iz enačbe: parasit + anofeles + človek = malarija, - izločili le en člen, tedaj bi morala malarija prenehaiti. Da je to v praksi neizvedljivo, je izrazij že Ronald Ross. Teoretično nas vsaka vrsta borbe zadovolji, v realnem živiljenju pa se pojavijo Taizni drugi čiinitelji, ki jih nismo pričakovali in imajo znaten vpliv na uspeh naše borbe. Ti drugi faktorji hi bili te-lurični, klimatski, kulturni, socialni, gospodarski. Periodično dviganje in padanje malarije pripisujejo nekaiteri koz-mičnim vpflivom. Zavedati se moramo, da »tii faktorji še niso vsi, ki pridejo v po-štev pri antimalarični akciji; koliko jdh je še, ki jih vobče ne poznamo in jdh nam bo treba še odkriti. Vsak malaričen kraj je problem zase ravno zaradi tega, ker so socialnogo-spodarske in kulturne ravni posebnosit vsakega kraja. Preden se odločimo, kateri način antimalarične borbe bomo izbrali, moramo proučiti vse imenovane činitelje zadevnega kraja in pritegniti k tej akcijli sodeflovanje celotnega ljudstva. Malarija, posebno endemična, globoko posega v duhovno in gospodarsko strukturo ljudstva; kultumo-gospodar-ski nivô je na najnižji stopnjii zavoljo tega tudi vSaka antimalarična borba skrajno težka, včasi celo brezuspešna. Predstavimo si samo ljudstvo, ki živi skozi srtoletja v stalnem boju s takim sovražnikom, kakor je malarija, nam bo kmalu jasno, da tako ljudstvo ne more nikoli zbrati sil, ki so potrebne za kulturno-gospodarski napredek. Napadi mrzlice, ki se ponavljajo že od otroške dobe. iz-mozgavajo najkrepkejše do poslednjih sil. Ko ga trese mrzlica, je zadovoljen, da ga kdo pokrije s topilo odejo, kajti dostikrat ni deležen niti tega, ako leži vsa vas zaradi malarije. O kakem toplem čaju sploh ni govora. Po napadu, ko ga oblije hladen znoj, bi se prilegla čaša vina in mal prigrizek. Kako naii si to privošči, ko mu je glavna in edina hrana poftenita, beli kruh pa mu je torta. Skramo nehigienska stanovanja, mračna, zatohla, vlažna, umazana, y takih prostorih ždi R I J A KREM2AH B V A N J E komar najraje, ker ga tu nihče ne motu Skrajni primitivni način življenja, ležišča na tleh, živina v istih prostorih kakor ljudje, slaba hrana, telesna izčrpanost, kulturna zaostalost, analfabrfeem: po mnogih krajih ima» zimo za najboljši lek proti malariji, zato se pridružuje tej primitivnosti še alkoholizem; da najde tudi tuberkuloza v opisanem ambientu kaj ugodna tla, ni treba posebej omenjati. Opisani položaj, neminovni nasledek mallarije, tira ljudstvo v Opatijo, s katero potrpežljivo prenaša te udarce »usode«, proti kateri se ne dà pač ničesar napraviti. Ne zanima se za noben gospodarski napredek, vsaka novotarija mu je odvratna, celô šok) sprejme kot nujno zlo, ker se boji globe. Tako ljudstvo ne more presoditi važnosti antimalaričnih akcij. Nevaren sovražnik vsakega znanstvenega zdravljenja je tudi mazaštvo. ki črpa obilnih sokov tam, kjer kraljujejo mrak, nepoučenost, neznanje in ljudska neumnost. Temu ljudskemu zdravljenju pojejo največ slave razne »babe«, kakor pripoveduje dr. Marušič, šef antimala-rične stan:ce v Drnišu. Dokler se bolnik zateka mažaškemu zdravljenju, zanemarja znanstveno zdravljenje in toliko časa propada in gine. Izmed sredstev, ki jih uporablja ljudstvo proti malariji, bom navedel po dr. Marušiču le nekatera, da pokažem, kako daleč gre liudska nekri-tičnost, ki je doma več ali manj povsod, tudi prj nas in upam, da mi tega ne bo nihče zameril. Naiiprej uporabljajo običaj-nejša sredstva, kakor so vino, žganje s poprom, petrolej, smodnik, pijavke, žabe, razčetvorjene vrabce, rake. ki jih postavljajo na razne dele telesa. Ko ne pomagaijo ta. se zatekajo k bofll nenavadnim sredstvom: odrezan uhelj črne mačke, k,- ga pritrdijo na tilnik, kačie sroe na prsih; mažejo se z oliem. v katerem plavaio zadavljene mlade miške iz gnezda, privežejo si svež kravjek na kolke, ovijajo se z svežo kožo jagnieta ali koze. V težkih primerih malarije uporabljajo razne tajinstvene kamne, ki iih dobivajo iz pflanin a® cerkvâ in jim pripisujejo čudotvorno moč, izgovariaio razne misteriozne stavke, »uroke«, kakršne Si pač vroča ljudska fantazija iz- mišijuje. Ko vse nič ne pomaga, se obrnejo do zdravnika z velikim nezaupanjem. Po dolgem času, po prigovarjanju ш poučevanju, po uspešnem zdravljenju šele spoznajo pravo pot in začno prihajati v večjem Številu v antimalarične Staniče. Dolga je pot, preden dobi ljudstvo zaupanje in se otrese vseh predsodkov. Naj mi bo dovoljeno, da napišem besede dr. Marušiča dobesedno v originalu, ki so polne toplote in ljubezni do trpečega ljudstva, besede, preko katerih ne moreš, da se ne hi zamisffl. Takole pravi dr. Marušič: >1 tog se posla ne može nitko da prihvati bez velike ljuba-vi za narod, \ bez osječaja narodne pripadnosti ne može, da se liječi ovaj narod, jer tko hoče da radi nia ovom trno-vâtom pultu, taj treba da trpi seljačku neutaost j njegove presude, nehigiensko življenje i njegovo nepovjerenje. Treba da trpiš njegovu buvu i njegovu uš, nje-govu kopušu (cunja) i njegovu čimavicu (stenica). Dalje treba da trpiš smrad njegove kuče, niskoču njegova ležaja, dim njegova ognjišta i krmad (prešiči) nje- gove kuče. Udarcem čela v niski kučni prag treba da se naučiš priginjaiti se pri ulazu u njegov sitan. Treba patriotskog heroizma, da budeš liječnikom tamo, gdje nema zraka, svijetla, kruha ni vode. čistoče ni znanja, več jednog nedmanja i pustog nepovjerenja.« Važne so te besede tudi zaradi tega» ker kažejo jasno, da ravno v takem trudu obstaja pravo in resnično delo za narod, ne v društvih in bombastičnih govorih. Vsaka antimalarična akcija je predvsem kulturna ustanova in v uvajanju kulturnega dela v nekulturnem področju tiči vsa težkoča. Kakor povsod, tako je tudi pri anti-malaričmi borbi potreben denar, ki ga nikdar ni mogoče dohiti v zadostni meri. Zidanje airtimalaričnih stanic, zdravniško in strežno osobje, medikamenti, melioracijska dela tal, ki obstajajo v osuševanju močvirij in regulacijah potokov in rek in o kaiterih bomo čuii še pozneje, stanejo ogromno denarja. In to je gdavna ovira, ker denarja ni D A L 3E JI. K PO BOLGARSKIH PLANINAH IN DOLINAH DR. MILAN SIJANEC NADALJEVANJE Musalâ. ačrt, ki smo ga prinesli s seboj iz Ljubljane, nain je za Rilo kazal pot iz Sofije v Samokov, Camkarjo. na Musalo, spet na-, nj t Suaotor, od tu v Separevo in da-tj» a« kočo Skakavioo, odtod preko Se~ demte ezera v RiMri samostan. Ta načrt smo na nasvet domačinov nekoli" . ko spremenili in izboljšali, tako da smo izpustili obisk Separeva in Skakavice, tn mesto tega vstavili pot na Maljovioo, da smo se na ta način z vzihodne strani približali Sedmerim jezerom. Maljovica sama in nje obdajajoči grebeni so nam-веб po attxjevanju poznavalcev mnogo slikovitejši od Skaka vice odroma ce k) najbolj slikovit in privlačen del Rile. Naša gorska pot nas je vodila v dva gorska sklopa: v Rilo in Pirin. Rila je najveličastnejše pogorje v Bolgariji, a tudi najvišje gorovje na Balkanskem polotoku. Povzemajoč na* F«*» dr. Ж. Оф.и slednje podatke po članku dr. Brile ja ▼ Plan. vestniku, deli naš geograf Cvijié Rilsiko pogorje na tri skupine: Paàaui" co, Mermersko skupino in Musaiemak» skupino. Ptrva skupina, ki predstavlja k«Aih 22 km dolg, od zahoda proti vzhodi potekajoč greben in ki ga omejujeta na jugu Rilska reka, na severu Črni Isker MU SALA. (2925 m). in Džermem, na vzhodu pa Levi Isker, ima najvišje vmhove: Maljoviia (2774 m) Eleain -vrh (2731 m) in Popova šap ka (2699 m) (Višine navajam po najnovejši izdaji bolg. *urist. vodiča). V tem gorskem predelu ležijo prekrasna Sedemte ezera, najlepii car РЛ1е. Nad njimi leži prostrana, Diuiika planota in Drrnika vrh. Druga, Mermerska skupina se razprostira južnovzhodno od Pašanice. Od nje jo ločita Rilska reka in Levi Isker (na zapadu). od Musalenske skupine pa Beli Isker (ma vzhodu). Razčlenjena je T več gorskih sklopov: Sithičal, TšreSer bor, Siškovica in Draganica. Tretja Musalenska skupina, ima вw je ime po najvišjem vrhu Rile Musalâ (2925 m), ki je obenem najvišji vrh Balkanskega polotoka. Od Mermerske skupine jo deli globoka, zareza Demir ka/pija in nato dolina Belega Iskra (na zapadu), dločLm (prehaja na vzhodu orografsko in geološko v pogorje Rodo-pe. Za mejo se vzema sedlo med Krivo reko in Črno mesto. Drugi visoki vrhovi te skupine so: Manču (2707 m), Cadr tej» (2498 m), Juruški čal (2730 m). Južno od pogorja Rile leži pogorje Pirin. Loči ju Osenova reka in sedlo Predel (1230 m). Drugačno razdelitev Rilskega pogorja pozna bolg. turist, vodič, ki deli to pogorje na štiri dele: se-vernozapadni osrednji, južnozapadni in vzhodni, ne navaja pa njihovih, mej, tako da je ta razdelitev nejasna in nepopolna in nam z golim imenovanjem ni nič pomagamo*. Kakor da bi se razumete samo po sebi, je veljal naš prvi obisk in poklan sivemu očaku, whu Mus al â. Najbrže smo si s tem pridobili naklonjenost gorskih bogov, da so nas bogato obdarovali z lepim vremenom, M smo ga imeli skoraj brezizjemno na vsej poti! Naše vodstvo je najelo v Sofiji avtor bus za vse vožnje ki poti, Id smo jfli nameravali z avtobusom napraviti, Voanina 9000 levov je bila zmerna, ker se je razdelila na 20 člansko dražbo ki ker smo prevozili skupino — kakor amo približno iaračunaS — okoli 350 ta& ГхЛо zgliha-li« za vsakega po 80 levov za pot do koče Musalâ (t. i 4 ure peš hoje). Ko smo ugibali, koliko zmore vsak konjič, je eden od naših omenil, da gospodar konju toliko naloži, da se konj s trebuhom dotika tal. Na to seveda nismo Sli In nam je šele gospodar pojasnil, da nosi konjič 80—100 kg. zdaj pa je: od' padlo na vsakega do 5 oprtnikov, kar ni bilo preveč. Iz Cam Korije smo se zapeljali &e streljaj do carskega dvorca »Carska Bistrica«. Zapustili smo za dober dan vročo Noetovo barko in se prelevili v turiste — (saj je bil že skrajni čas) — s tem, da smo nategnili gorske čevlje, ki so jim humoristi nadeli po kraju novo in čudno zveneče ime »čamkorji«. Prtljago smo prepustili konjičem, sami pa smo se začeli po položni poti dvigati navkreber. Ni dvoma, da je taka turi-stika, če jo smem sploh še tako imenovati. kaj prijetna in udobna: pešačiti v hladni senci brez oprtnika, v roki samo suknjič ali srajco in fotoaparat — to je vendar že razvrat v turistiiki! Saj se je tudi upiralo moji »turistovski morali«; ko Pa so mi nekateri svetovali, naj se ubranim greha s tem, da si naložim še njihove oprtnike, sem rajši potegnil z večino. Človek je pač k slabemu nagnjen! Po lepo nadelani poti smo se dvigali skozi smrekov gozd. Na levi nam je bučno šumela reka Bistrica, močen odtok Musalenskih jezer, ki smo jo spotoma večkrat prekoračili in se iz nje napajali v precejšnji opoldanski vročini. Gozd je postajal vedno redkejši; kmalu smo ga zapustili in hodili dalje po lepi gorski dolini, vedno položno navzgor. Bili smo na dnu velike gorske zajede, ki jo na levo in desno zapirajo z rušo porasli gorski grebeni. Na enem izmed njih smo opazili visoko zgoraj kakor orlovo gnezdo lično logarsko kočo; po zatrdilu vodnikov .je to carska turistovska koča, ki jo zlasti pozimi obiskujeta car in carica kot smučarja. Naš vodnik Boris se je pohvalil, da ga je car ob srečanju na zimskih izletih kot smučarja sam nagovoril. Kmalu smo v daljavi tik nad iztekom gorske zajede zagledali lepo oblikovani vrh Musale, ki je rastel vedno višje, čimibolj smo se mu bližali. Oko se je napajalo ob nepopisno živih barvah svetlordečega »poštraka« geum coccineum) (bolg. ime; botaničnega ne poznam) in modrih mačeh. Svojim očem mamo hoteli verjeti, ko smo nenadoma zagledali pred seboj novo, enônadstimpno kamenito stavbo »Hiža Musala«. Neopazno in ne da bi imeli premagati kake hujše strmine «no se že v 3 in pol uirah dvignili do višine 2420 m, kjer stoji koča, (Bolgarski vodič navaja višino 1380 m, kar pa je nedvomno napaka, kajti že Čam Konja leži 1200 m visoko in je od koče Musalâ do vrha 2925 m le l1/« ure hoda!) Koča, M je s telefonom zvezama z dolino, leži tik ob krasnem, velikem gorskem jezeru, ki daje koči in vsej okolici odlično obiležje. Proti severu je svet odprt z zarez», po kateri smo prišli, vse drugod pa ga zapirajo gorski grebeni in vThovnl, И jih poživljajo številna snežišča. Vrh Musalâ sam iz koče ni viden, ker bližji vrhovi zapirajo pogled. Navdušeni nad gorsko lepoto smo sa v koči le malo ustavili. Samo, da smo poerefoali »čortx>« ali čaj in že smo od-brzeli dalje — na vrh. V naglici in ▼ strahu pred meglami, ki so se tu in tam ponujale, sem napravil nekaj por snetkov in nato odlhitel z& drugimi. D A L I B TRI3E MUŠKETI RDI amksamde* dumas sv. © н.б)шш nôkrctrandeite s pomatis ki dovoue2* NOČNI PRIHOD V AMIENS Krčmar je bil za čudo prijazen, sladek kot sladkor, s čepico v eni in s svečnikom v drugi roki. Obžaloval je, da nima več nobene sobe, da pa jim pripravi dobro ležišče na tleh v točilnici. Oba služabnika bi morala seveda prenočiti v konjskem hlevu. Navzlic temu so vsi kmalu zaspali. Drugo jutro so vstali okrepčani, to* da videli so, da so bili njih konji po včerajšnji naporni ježi napol hromi in niso bili več uporabni. »Dobiti moramo pač sveže živali,« je menil kratko d'Artagnan. KAJ JE ..KONJSKA SILA"? epra/v govori danes, v dobi tehnike, že vsak otrok o konjskih silah »k. s. c, kakor o nečem, toar ae razume samo po sebi, je bolrj malo tistih, ki vedo natančno, kaj ta beseda prav za prav pomeni in od kod je prišla. Pojem »konjske sile« je prevzela tehnika iz angleščine. Prvič jo je uporabil James Watt, izumitelj parnega stroja, kot merilo za zmogljivost nekega stroja. Pod zmogljivostjo aili efektom neke sile razumemo delo, ki ga opravi ta sila v ča- sovni enoti ene sekunde. Če dvignemo n. pr. 1 kg meter visoko, to je če premagamo privlačno silo zemlje na to težo na progi 1 m, tedaj smo opravili določeno delo, ki ga označujemo /a 1 metrski kilogram (lmkg). Pri določitvi dela samega na sebi, časa, ki smo ga potrebovali za to delo, sprva nismo upoètevalL Če pa potrebujemo n. pr. za dvig tistega kilograma 1 m visoko 10 sekund, tedaj je delo, ki smo ga Potrebovali, 1 mkg, delo, ki smo ga izvršili pa samo 1/10 mkg, v O BE2I D'ARTAGNAN! Pred hlevom sta stala sveža, močna konja, očividno last dveh gostov, ki sta pravkar prišla. »Morda ju lahko kupiva,« je menil Athos ter stopil v hišo, da se poraz-govori s krčmarjem o kupčiji. Pokazal je nekaz zlatnikov, ki jih je krč-mar vzel v roko in nenadno zavpil, češ, da so ponarejeni. »Odrezal ti bom ušesa, prašič!« je grozil Athos, toda zdajci so vstopili skozi stranska vrata v hišo štirje do zob oboroženi možje in so se vrgli nanj. Athos je streljal z obema samokresoma ter kričal na ves glas: »Ujet sem! beži, d' Artagnan, beži!« / PROTI KONCU POTI D'Artagnan in Planchet sta zdirjala na svojih konjih proti Calaisu. »Ali veš, kaj se je zgodilo z Atho-som?« je vprašal d' Artagnan med dirjanjem. »Videl sem, da je zadel oba, potem pa je druge dva naskočil z mečem!« »Dobro si storil Athos! Sicer je žalostno, da sva te morala pustiti na ce- dilu, ter nemara naju čaka ista usoda čez nekaj korakov. Naprej, Planchet, ti si junak!« V Saint Omeru sta nekoliko juži» nala, kar sredi ceste in z vajeti v rokah. Toda baš pred vrati Calaise sta se zgrudila konja. m sekundi ali 1/10 sek-mlkg. Ce premagamo končno težnost 75 kg v vsaki sekundi na poti 1 m, tedaj imenujemo to izvršeno delo 1 k. s., 1 konjsko silo. Pri tem seveda ni potrebno, da bi šk> vedmo saimo za dviganje uteži, če naj se voz premakne po cesti naprej, tedaj se temu gibanju zoperatavi neka sila trenja (tarna sila), ki je odvisna od teže voza m značaja ceste. To silo moramo premagati z vlačno silo, ki jo merimo spet v kg. Če tehta voz n. pr. 1500 kg in znaša trenje 2 odstotka, tedaj je za njegovo gibanje potrebna vlečna sila 30 kg. če se voz premakne 10 m dalje, tedaj je potrebno delo 300 mJkg. A če znaša čas med tem gibanjem 4 sekunde, tedaj je vlečna sila opravila delo 75 sek-mkg ali 1. k s. Kako je prišel Watit do označbe »konjska sila«? Neki pivovarnar je pri njem naročil parni stroj s pogorjem, da mara opravljati isto delo kakor konj, ki ga je bil dotlerj iv zvezi z vitlom uporabljal za pogon neke sesalke. Da bi dosegel čim večjo zmogljivost stroja, je izbral pivo-vamar svojega najmočnejšega konja m mu je dal več ur poganjati sesalko. Kanj mu je dvignil na sekundo povprečno 70 kilogramov vode. To je ssa dobro tretjino več, nego zmore normalno močan konj pod istimi pogoji. Isto pa je zahteval na- rožnik od novega stroja. Watt ni samo sprejel njegovega pogoja, temveč je zmogljivost svojega stroja povečal na 75 kg vode v sekundi. Odtlej označujemo siilo, ki je potrebna za dvig 75 kg v vsaki sekundi 1 m visoko ali pa vd&čno silo 75 kg na poti 1 m vsako sekundo za »konjsko silo«. Iz tega, kar smo povedali, je razvidno, da ta sila znatno pre-kaša zmogljivost povprečnega konja, ne glede na to, da bi konj, tudi če bi bil tako močan, kaj kmailiu prenehal v vsaki seikundi opravljati delo 75 mkg. Angleška konjaka sila (H. P. — »Horse po-wer«) je mrhiu tega še nekaj večja od nagih konjskih sil, namreč 1.0139 k. s. Si- cer je pa treba omeniti, da se merjenje po konjskih silah v novejšem času, vsaj v krogih teoretične znanosti, polagoma opušča in nadomešča z drugo enoto. K. G. ŽIVALI IMAJO RAJŠI MOŠKE Na zavodu za živalsko psihologijo Kolumbijskega vseučilišča v Ameriki so napravili poskuse, da doženejo, ali eo psom moški bolj simpatični ali pa ženske. Mlade pse «o izmenoma krmili moški in ženske ter jih vodili na sprehod. Pri tem se je izkazalo, da imajo psi moške rajši. To velja posebno za večje pasme psov, ki so kazale nekatere naravnost neko zaničevanje žen«k. Sedaj skuša zavod dobiti še pojasnilo za to vedenje. BRODAR IN, TUJEC D'Artagnan in Planchef sta šla peš v pristanišče, kjer je bila ena sama jadrnica pripravljena za pot. »Ali bi me mogli prevesti na Angleško?« sta slišala, kako je neki tujec vprašal brodarja. Njegov služabnik je stal ves zaprašen za njim ter se je zdelo, da sta morala napraviti dolgo pot. »Nihče ne more tja brez posebnega kardinalovega dovoljenja,« je odgovoril brodar. »Imam ga, je rekel plemič m pokazal neki papir. »Dobro« je rekel brodar »toda imeti morate še podpis pristaniškega kapitana, ki stanuje tamle v hi?,i ob robu gozda.« Plemič in njegov služabnik sta takoj krenila tja. OKO IN GLEDANJE G"" jledanje je naravni postopek, ki ga sleherni človek izvršuje j brez posebnih misli. Navzlic _j temu nam posreduje bližje spoznanje te dejavnosti mnogo zanimivih in poučnih podrobnosti. Fizik Helmholtz je prvi dognal, da nam oko ne posreduje točne slike okolice. To pa ne le zaradi tega, ker sprejema zgolj znake, ki jih šele predela zavest, temveč tudi zaradi tega, ker se stvori na mrežnici za očesom ploska, obrnjena slika, ki nalikuje sliki na me-dlici fotografske kamere. Šele zavest, ki sledi izkustvu, obrne sliko na mrežnici. Na tem dejstvu sloni trditev, da vidi dojenček vse narobe in da je zanj svet postavljen na glavo. Dokaz za vse je, kakor je to pri naravoslovja običaj, dal poskus. Oseba, ki gleda v dobi dveh mesecev le skozi naočnike, ki ji sliko v mrežnici obrnejo, vidi po tej dobi predmete brez naočnikov narobe, z naočniki pa pravilno, to je pokončno. Ker gledamo okolico hkrati z dveh gledišč, jo vidimo plastično ali telesno. Zopet je možganski proces vida dej, ki sešteva vtise obeh slik in nam da gledati prostor. Za dobro in natančno gledanje je treba dvoje pogojev. Prvi pogoj zahte- va, da mora biti oko stisnjeno ali iztegnjeno, skratka uravnano ko fotoka-mera z ostro sliko na medlici. Drugi pogoj je primerna osvetljenost predmetov. Ker oko ne more vztrajati dalj časa v miru in ker se v njemu ne seštevajo svetlobni učinki, mora biti od predmetov odbita svetloba dovolj močna, da more svetloba miniti zorno razdaljo ter prodreti skozi očesno lečo in beločnico. Zategadel zahteva jasna in razločna slika sorazmerno močno luč. Obenem s projekcijo sprejmejo sliko možgani: najprej jo sprejme svetlobni čut, nato zavest. V zavesti se izvrše označeni popravki obračanja in združitev v prostorno sliko (glej sliko, ki poljudno ponazoruje delovanje vida). Vsa opisana dogajanja se izvrše v kratkem času stotinke sekunde in se nenehoma ponavljajo vse dotlej, dokler imamo oči odprte. Toda ne le premalo, temveč tudi preveč osvetljeni predmeti ovirajo gledanje. Zato je oko opremljeno z zenico, ki uravnava dotok svetlobe in varuje oko pred preobilico svetlobe. Prilagodljivost našega očesa je tako velika, da vidimo v sončni razsvetljavi prav tako dobro ko v. senci z desetin-ko, v sobi ob oknu s štiridesetinko in v sredini sobe s tristotinko jakosti svetlobe, ki jo oddajajo po soncu os- / SLOVANSKO-GRSKI D I S T I H IVAN KOSTI AL Letta 1606. je odkril Claude de S a u-maise (Francoz in Sémutra) v »Padavinski knjižnici« v Heiidelbergu znamenit grški rokopis; bila je zbirka epigramov iz raznih stoletij, ki jo je bil priredil okrog L 925, po Kr. r.*) Konstant i nos K e-p h a 1 ô e v BizanAi ju. Ta »Aruthotlogdja Palatine« obsega nad 3600 dietihov in je po vsebini razdeljena na 15 oddelkov. (Pristopna nam je v Dubnerjevi izdaji, 1864-72.) - 426 diistih XI. oddelka se glasi: Eje Opianôn hegemûna p 6-t e n. Gremma periseôn écheje te prokéjmenorr; èn aphéle tis Tûito eu, ojkSjon ktéee haplôe ônoma*. (Slov.: »Na vojskovodjo Opij», na, pijanca. V začetku (imena) hnaž eno črko preveč; če jo kdo odvzame, dobiš na preprost način domače ime« — lahko pa tudi pomeni: »prikladno, primerno ime«.) Pesnikovo ime nam ni zoano;moral j« pa znati jezik balikamslpih Slovanov —■ ker ni grške besede »pianoe«, tj. Opia-nôe brez začetne črke. Da je bil general Opijam alkoholik, je povedano že v nad-pisu epigrama z besedo »pôten«. Če tolmačimo v petercu pridevnik ojkftjon z besedo »diomač«, bi to pač pomenilo «me v generalovem jeziku«, torej = slovansko; če ga pa tolmečimio kod »prikladen«, je distih le tistim razumljiv, là znajo slovanski, ketr je »pianôs« v grščini vetljeni predmeti na prostem. Navzlic tej obsežni prilagodljivosti je dana tudi očesu meja, ki jo z nepazico vse prevečkrat minevamo. Posledica so vselej občutne okvare osrednjega čutnega organa. Mrežnica je zgrajena iz milijona ža svetlobo občutljivih telesc, ki reagirajo na šibko razsvetljavo precej slabe je ko na jako. S slabo osvetljenostjo je torej združena slaba vidnost predmetov. Z naponom volje in iz bližine jih sicer — tako se nam vsaj dozdeva — vidimo še dovolj dobro. Vendar trpi oko. Zato sledi takšnemu gledanju utrujenost živcev in glavobol. Odtod sklep in vodilo: le dobra razsvetljava nam pomore k uspešnemu in zdravju koristnemu delu. (tma) IZ LITERARNEGA SVETA MILAN BEGOVIC Georges Hui®man, splošni ravnatelj lepih umetnosti v Parizu, je dal pojedino na čast temu jugoslovanskemu dramatiku, čigar delo Sans le 3 (Brez tretjega) ee uspešno igra v gledališču Théâtre de 1' OEuvre. Ob tej priliki je avtor dobil odznak oficirja Častne legije; red sv. Save pa so prejeli imerpre-ti: gospe Pax in Balašova ter g. Touiout. Ives Chataigneau, sekcijeki načelnik inozemskih zadev, je pozdravil ministra Puriča in Begoviča y srbohrvaščini. J. des Débats, 12. 7. 36. R. Koch: TEK SKOZI (lesorez) brez pomena, Sloveni pa so verz takoj razumeli. — Ker so začeli Sloveni prihajati na Balkan v V.-VI. stoletju in ker ie bil navedeni epigram v zač. 10. stoletja sprejet v omenjeno antologijo, ga je moral napisati neznan pesnik med 5. etodetjem in prvo četrtino 10. stoJetja. — Naj še omenim, da so pisali Gnki ime Oppiainôs vedno z dvema p; le v našem porednem epigrameku je eden p izpuščen, menda zato, da je bilo treba imenu spredaj odščipnilti le črko 6-*) za vladanja cesarja Konstantina Por-iarogeneta. POVPREČNI FRANCOZ V SOVJETIJI V pokrajinskem glasilu »Action intellectuelle« (Vienne) priobčuje neki René Bar- din. ki se imenuje poprečnega Francoza, svoje vtiske z obiska v Moskvi; »Rdeči trg, ki ga vidim prvič, mnogo prekaša v veličastnosti vse, kar sem si prej predstavljal. Beli zidovi Kremla, na katerih se odraža rdeči in črni mavzolej prekucuha Lenina; potem v ozadju mikavna bazilika sv. Bazilija - to je skupina, ki mora očarati umetnika. Nikoli nisem imel prave prilike, da bi ocenjeval stavbarske umetnine. Pa naj si bom še tak nestrokovnjak, leppta prizorov me je premagala in omamljeni iiioj duh je za hip obstal. Zdaj mi ni žal mojega potovanja in neumljivo se mi zdi vee, kar so mi doslej ljudje pravili o Sovjetijic Naš potovalec bi nemara man] strmel, ko bi vedel, da je večina moskovskih umotvor rov iz carskih časov, ф- NA POCXTNICAH RADIO Novi francoski pokrajinski oddaj alec Bordeaux-Cantenac z učinkom 120 kilovatov bo prvi evropski oddajalec za srednje valove, ki bo opremljen z usmerjevalno «odbojno« anteno. Novemu francoskemu ministru R. Jardil-Heru, socialističnemu poslancu in županu mesta Dijona je podrejen tudi radio. Čeprav je po poklicu profesor in pisec obsežnih zgodovinskih spisov o Nemčiji, Avstriji in Češkoslovaški, je vendar takoj po nastopu razglasil v radiu, da bo oživel radio x novim življenjem, zboljšal kvaliteto in •motrenost oddaj, ki jih bo povrh skušal prežeti s čim večjo življenjsko radostjo. O razsežnosti sodobnih »reklamnih« podjetij nam spričuje ameriška National Broadcasting Co., ki oddaja s 110 krajevnimi oddajalci območju s približno 100 milijonov radio poslušalcev. Poslušalcev in ne naročnikov; kajti v Zedinjenih državah za radio ni treba plačevati pristojbin, temveč zadošča, da si kupi radio poslušalec sprejemni aparat, ki stane 10 (3 cevni) do 2500 (40 cevni) dolarjev. Navzlic dejstvu, da vzdržuje NiBC le reklame, zaposluje družba 2000 upravnih uradnikov in 5000 napovedovalcev in umetnikov. Ker stane enourna oddaja v Newyorku 1000 dolarjev, na omrežju 66 oddajalcev pa 15.355 dolarjev, znašajo letni dohodki družbe 40 milijonov dolarjev. Osrednja družbina pisarna v Newyorku oddaja dnevno neprenehoma 18 ur po natančno in do podrobnosti izdelanem programu. Kajti za vsako, tudi najkrajšo oddajo trajajo skušnje najmanj deset ur. Zato nas ne preseneča, če se drže kapelniki, vodje iger in napovedovalci z vprav neverjetno virtuoznostjo v programih napovedanega časa. To kratko poročilce nam jasno spričuje, da ni Amerika dežela celinskih dimenzij le v prostoru in v političnem, gospodarskem in umet-i niškem življenju, temveč tudi v radiu. Češkoslovaška, ki žanje s svojo radiofo-nijo vedno več priznanj in pohvale, namerava zgraditi še nekaj postaj. Najprej bo zgradila oddajno postajo z učinkom 100 kilovatov blizu Prage (Praga 2), nato bo zgradila postajo v Brnu z učinkom 200 kilovatov, tema dvema postajama pa bo pridružila še nove postaje v Slovaški, Karlovih varih in Budjejovicah. V »Wireles Worldu« poroča član ameriške prometne komisije dr. Cadwell, da sprejemajo elektrarne povprečno za vsak dolar, ki ga dobe skupaj umetniki, upravno osobje in oddajalci, cela dva dolarja. Po njegovem mnenju odpade glavni del na električni tok za razsvetljavo, ki ga porabijo poslušalci s poslušanjem radia v pozno noč. K temu je treba prišteti še tok, ki ga porabijo sprejemniki (V Evropi odpade povprečno Qa aparat letno 35.73 kilo- IZ PRAKTIČNE MEDICINE Da se izognemo pljučniee Ljudje, ki morajo zavoljo kakšne bolezni dolgo časa ležati, so zavoljo nedoetatnega prezračenja spodnjega dela pljuč v nevarnosti, da dobe pijučnico. Te jih obvarujemo na preprost način. Bolnik naj večkrat na dan globoko diha. Da bi mogel prav globoko dihati, naj se v postelji zravna v ležečem položaju. Dobra poubda za dihanje je, če sede bolnik in ga z mlačno vlažnim koncem brisače hitro stepemo po vseh delih hrbta. Nato mu hrbet z drugo brisačo hitro zmasiramo in osušimo. Posledica teh ukrepov je globoko dihanje. dr. Novo zdravljenje akutnega vnetja bezgalk Pri težkih vnetjih bezgalk, ki so zvezani z mrzlico, se moramo v splošnem omejiti na to, da pričnemo zdravljenje splošnega stanja. Grgranje je za nego ust sicer zelo koristno, vendar pa so pokazali poskusi s pomočjo Rôntgenovih žarkov, da do vnetih bezgalk niti ne pride. Treba je poiskati drugo, sigurno pot, da pridemo z razkuže-valnimi in vnetje preprečujočimi snovmi do bezgalk. V novejšem času so preizkusili priti z lečili do bezgalk na ta način, da so jih injecirali skozi nos. Na ta način je uspelo otekline bezgalk izboljšati v nekoliko urah. Ker nazaduje pri tem vnetje, učinkuje to ugodno tudi na potek mrzlice. Nova metoda je posebno uporabna v primeru težkih vnetij bezgalk, ki so zvezana z ozkim vratom. dx. - Th. Hosemann: OB ТПТКМ УЕСЕКЦ ČLOVEK IN DOM ALI 2E VESTE? Najslovitejši nemški cirkuški ravnatelj preteklega Sioletja, ki je bil velik organizator, Ernest Jakob Renz, je umrl kot lastnik 16 milijonov. Mož ni znal vse svoje življenje brati in pisati, komaj da so ga naučili podpisati se e četverico črk njegovega priimka. Leydenske steklenice niso izumili v Ley-denu, temveč jo je izumil 1. 1745. kanonik in predsednik dvornega sodiSča Ewald .liir-gen. v. Kleist v Camminû. Kleisit je svoj izum obdržal zase, pi«al je o njem le nekaterim učenjakom. Naslednje leto so s takšnimi steklenicami napravili poskus v Leydenu in od takrat so menili ljudje, da eo jih bili izumili tu. Železnica na švicarski vrh Jungfrau se je zgradila po zaslugi aprilske šale. L. 1893 je neki švicarski župnik za aprilsko šalo pisal v nekem listu, da nameravajo zgraditi železnico na л goro. Curiški finančnik Ge-yen-Zel.ler je to šalo vzel za resnico in se je tako vneto potegnil za stvar, dokler ni leto pozneje dobil dovoljenja za zgradbo železnice. ki se mu je sijajno rentirala. Sestra velikega francoskega gastrozofa Brillat-Savarina je stopala popolnoma po eledeh svojega bra^a. Rada je jedla dobre stvari in je učakala skoraj sto let. Ko je nekoč večerjala, je po pečenki nenadno vzkliknila: »Prinesite mi hitro posladka, čutim, da gre z mano h koncu.« Prinesli so ji ga takoj, pa se je zgrudila mrtva v etol, ne da ti se zaželjene jedi dotaknila. PREVEČ KUHINJSKEGA ORODJA ! Smisel vsega orodja, ki ga je tehnika ustvarila gospodinjam, je ta, da jim olajša delo. Majhen aparatek lahko mnogokdaj bistveno razbremeni gospodinje, saj sestoji njih delo večinoma iz neštetih drobnih opravkov, ki so sami na sebi videti tako ničevi, da ni vredno niti poročati o njih. Dobro je zato imeti strgalo za testo, rezilo za peteršilj, stepalnik za sneg in smetano, tlačilnik. sito za moko in mnogo drugih stvari. Istočasno pa se začenja neko pretiravanje, ki preti blagoslov spremeniti v prekletstvo. Za vsak gib in prijem si izmišljujejo priprave, ki naj baje gospodinjam olajšajo delo. V resnici ga pa ne olaišajo, temveč ga le otežujejo, prvič zato ker je manipulacija i njimi običajno težja nego n»" vadni gib z roko, ki ga je bila gosnodinia prej vajena/drugič pa zato. ker ie treba vse te priprave vedno snažiti. Tako priporočajo n. pr. razdelilnik za iabolka, ki ne stane malo. Zakaj bi ne bilo bolje, če bi jabolka rezali po stari navadi in udobnejše z nožem? Pompozni stroj z električno etepalno pripravo za sneg, eleganten monstrum naj bi ne delal nič drugega negp sne?. Vsak teden prinese kakšno novo stiskalnico za citrone m gospodinja, ki niti ne sluti, kako izvežban ie predvaialec takšne stiskalnice v manipuliranju ž njo, se potem čudi, če ji sami noče iti tako hitro. Gospodinja bi ne smela pozabiti, da je njenih pet zdravih čutov naiboliše in najzanesljivejše orodje. Roke ž njenim specializiranim čutom in občutkom na koncih prstov v večini primerov ni lahko nadomestiti, roka dela tako razumno in tako poceni kakor noben drug aparat. Samo glede hitrosti jo je mogoče prekositi. Zato moramo biti prilično nezaupljivi do neštetih ponudb »praktičnih novot«, ki danes preplavljajo trg, ki stanejo denar in ki oble-žijo potem v omari, ker se ne obnesejo — kakor gre drugače vsa čast pripravam, ki gospodinji življenje in delo olajšujejo. Gospodinje morajo biti zato zelo pazljive, da se pri vsakem novem nakupu odločijo za to, kar je res praktično in kar jim bo delo res olajšalo. oa. PRAKTIČNE NOVOTE Nove viže v cestnem hrupu Stremljenje, da bi se omilil cestni hrup, kolikor je zvezan s trobljenjem avtomobilov, je dal povod za konstrukcijo nove trobe, ki ji zvok sliči zvoku trobente. Zvok nastaja tu s pomočjo elektrike, tro ba je priključena na električno baterijo v vozu. Glas ji je mehak in prijeten, tako da odpade tudi marsikakšna nesreča in nezgoda, ki se je primerila do danes, ko se je pešec prestrašil nenadnega, ostrega trob-ljenja v svoji bližini, izgubil prisebnost In padel pod vozilo. Nove trobe se montirajo zunaj ob voz ali pa nevidno. Miuzikalnejša ušesa jih bodo na vsak način rajši prenašala nego njih prednice. SB \ Л И ES PROBLEM 169 GILBERT DOtHBS Ûâstna nagrada »Grand Rapid Heralda« Reiitev problema 168 1. Le5—d4. Z A BISTRE GLAVE : i 253 Strel skozi knjige Na mizi stoji šest zvezkov velikega znanstvenega dela. Skupno število strani je 1926, таак zvezek je drugemu enak, platnice so debele 0-25 cm. Debelost zvezka je 65 cm. V èeet zvezkov je nekdo skozi 1. zvezek ustrelil in je krogla prodrla 90.26 rm globoko. Do katere etrani je prodrla ta krogla? 254 Lorčev plen Lovec je odšel na lov in ustrelil dolgo Vreto fazanov, zajcev in ern. Plen je prodal po naslednjih cenah: fazane po 5 din kos, ssjce po 30 din, srne po 100 din. Za vse živali je prejel 1000 din. Koliko je bilo živali poedinih vrst? 255 Ûudno število Neki rentnik je vložil v banko določeno vsoto, ki j« po več letih tako narasla, da jo )e bilo mogoče skupaj s številom par napisati z osmimi različnimi števili. Ce to ■vsoto pomnožiš z eno izmed številk v številu par, dobiš produkt, ki sestoji iz samih enojk. Kakšna je bila tista vsota, ki bi jo morala banka izplačati? ReSitev k št 251 (Gosenica) Spočetka je bila 6 cm nad tlemi. Rešitev k it 252 (Igra s frniikoiami) Pepe je imel 43. Tone pa 17 kroglic. 24 UR V OGNJENIKU Nad 300 oseb se je usmrtilo L 1935 eko-čivši v dimnato žrelo gore Mihaxe. Prvi podoben poekua L 1936 se je z vršil 5- marca. Mehanik 22 let, po imenu Fumio Arita, se je vrgel v žekno ognjenika, toda 70 m pod vrhom je skalnata štrlina preprečila njegov padec. Naelednje popoldne so ga potegnili živega na dan mladeniči, spustivši se po vrveh do njega navzlic opasnim plinom, ki ee neprenehoma dvigajo iz bljuvalni'ka. Ko so ga prepeljali v bolnioo, se je ponesrečeni samomorilec urno zavedel. Ohranil pa je neprijeten spomin na enodnevno bivanje v smrdljivem rovu. SAMOTA (Firzlaff — izrezanka) Mat v treh potezah UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON 8T. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, PREDSTAVNIK FRAN JEZER&EK Pwrtntttra ta uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din go mmnflnlfUi dostavljen« Din k*