(3feQfl0o
L. IX. n. VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. 6. 1962
EDINOST KRISTJANOV IN BODOČNOST SVETA
Kaj ima opraviti krščanstvo z bodočnostjo sveta? Mar nimata kozmos in njegova zgodovina v sebi neko zakonitost, ki nima s krščanstvom nobene zveze?
Ne! Sveta in človeštva si ne moremo misliti brez Boga, odtujena od Počela, ki ju je ustvaril in ju ohranja s svojo močjo in modrostjo. Ne, naš kozmos ni planet brez življenja. Bolj je podoben živemu organizmu s svojevrstno dušo in telesom kot mrtvemu kosu materije. Če si torej predstavljamo svet kot živ organizem s principom življenja v sebi in če imamo krščanstvo za ta princip, tedaj z lahkoto zaslutimo notranjo zvezo med krščanstvom in svetom. Razmišljanje o naši temi nam ne bo več nenavadno, temveč nam bo postalo domače in sodobno.
P. Danielou trdi, da je v tem tudi problematika bodočega vesoljnega zbora. Pravijo namreč, da ima tri cilje pred seboj: vzpostaviti hoče edinost med kristjani, reformirati Cerkev in srečati se hoče s sodobnimi svetovnimi vprašanji. Poslanstvo Cerkve in vseh kristjanov je v ospredju vsega. Edinost med nami kristjani je prepotreben pogoj za uresničenje tega poslanstva. Zedinjenje kristjanov pa predpostavlja reformo v Cerkvi.
Ne reforma Cerkve same, a pregrupacija, preoblikovanje nas samih in cerkvene organizacije je potrebno. Njen hierarhični vrh mora znova, kot dober mornar, izmeriti razdaljo in nebeško stran.
V	naši sodobnosti, enako kot nekdaj, je Kristusova Cerkev v svojem bistvu nedotakljiva in neranljiva, v svojem zunanjem izrazu in izživljanju pa spremenljiva in ranljiva za resničnost.
V	svojem bistvu je krščanstvo vedno bilo, je in bo edino. In Kristusova molitev, „da bi bili vsi eno, da bi svet spoznal, da si me Ti poslal", je delno že uresničena. Edinstvo je naša odlika in slava. Znamenje, da nad nami bedi božje oko.
Vendar smo mi kristjani pred sodobnim areligioznim in proti-krščanskim svetom podobni veliki, med seboj sprti družini. Družbene, politične in kulturne raznolikosti nas razdvajajo. Raznolikosti, ki so same po sebi nujne in dobre, nas zavajajo v partikularizme in provin-cializme. Cerkvena geografija vznemirjajoče sovpada z družbeno -politično. Tako smo ravno v času bliskovite, ogromne tehnične civilizacije ovirani pri oznanjanju blagovesti. Zapad je že dal vsemu svetu svojo znanost, v dajanju krščanstva tujim kulturam pa neopravičeno •zaostaja.
Toda kljub manjvrednosti, v kateri nas sedaj še drži naša ne-edinost, nismo in ne moremo biti pesimisti. Naša iskrena samokritika, Kristusova in naša potrpežljiva in ponižna molitev, že prinašajo obilne plodove. Sredi vseh krščanskih skupin vstajajo gibanja in stremljenja k edinosti. Katoličani, pravoslavni in protestantje smo pripravljeni — brez vsakega izdajstva resnice, ki jo moramo pričevati — izpol-polnjevati se med seboj in opravljati kolektivna dela ljubezni. Ne moremo ostati gluhi ob klicu sobodne agnostične inteligence in revežev, lačnih resnice in kruha. Od rešitve edinosti med kristjani zavisi v veliki meri rešitev sodobnega sveta pred grozečim propadom.
Dr. P. K.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Filozofski odsek
Četrti kulturni večer, sobota 16. junija 1962 ob 19. uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital
Predaval bo dr. Pavel Krajnik
EDINOST KRŠČANSTVA IN BODOČNOST SVETA
Začetek bo točen. Ker je uporaba dvorane zvezana s povečanimi stroški, prosimo za prostovoljne prispevke ob vhodu.
Spomni se, o Gospod, svoje Cerkve. Mi molimo zanjo. Zberi jo s štirih strani zemlje, spremenjeno v edinosti in ljubezni, kakor kruh in vino zmleto in sprešano skupaj, da postaneta Tvoje telo in Tvoja kri. Daj ji kruha edinosti, vina opojne ljubezni.
Naj ne nudi svetu slike pohujšljivega Babilonskega stolpa, ampak podobo Cerkve ob Binkoštih.
Naj ne bo v očeh sveta podobna pošastni spaki telesa z mnogimi glavami, ampak naj bo samo ena glava, kajti imamo samo enega pastirja za eno samo čredo, enega gospodarja za eno samo delavnico, ker imamo samo en krst, enega samega Duha, enega samega Gospoda v obilnosti darov in milosti.
Naj veje tudi nad njo Tvoj Duh, naj jo preveva in naj jo po raznoterih poteh, po katerih bi bila razpršena, vodi na isti kraj srečanja, k mizi miru, na praznovanje veselja.
MICHEL HAYEK (Bulletin du Cercle Saint Jean Baptiste, VI-VII, 1961, No. 8)
Izšlo:
Stanko Majcen
POVESTICE
kot zadnja knjiga 6. letnika
DARUJTE
ZA TISKOVNI SKLAD
GLASA!
TARIFA REDUCIDA Concesičn 6228 Registro National de la Propiedad Intelectual N9 624.770
naši ve e eri
Prvi letošnji kulturni večer v okviru SKA („Pedagoške naloge bližnje prihodnosti”) je bil 5. V. 1962. Začel ga je preds. H. Jurčec, ki je pozdravil navzoče in uvedel predavatelja. Dr. Vinko Brumen je izvajal naslednje misli :
V sodobni pedagogiki opažamo težnje po preosnovah, ki stavijo nove naloge vzgojni politiki. Taki sta tudi težnja po raztegnitvi šolske obveznosti do 16. ali vsaj delno celo do 18. življenjskega leta in pa težnja po boljši tehnični izobrazbi. Obe ti težnji, ki po svoje skušata uresničiti program gesla „srednjo šolo za vse“, povzročata večje organizacijske spremembe zlasti na področju srednje šole. Že tradicionalna gimnazija išče novih oblik, kajti težko je imeti en sam tip srednje šole, ki bi bila primerna za vse tipe učencev. Poleg gimnazije pa nastajajo nove srednje šole tehnične smeri, ki nočejo biti le nekake poklicne pripravnice, ampak hočejo pomagati učencem tuli do prave izobrazbe in sicer do najvišjih sto-oenj. Zamisel takih šol stavi pedagogiki celo vrsto novih nalog, zlasti mora ta skrbno pretehtati izobrazbeno vsebino novih šol. Obenem pa bo treba dobiti za vse te šole učiteljev. Ker se že tako vedno bolj poudarja potreba po visokošolski izobrazbi tudi ljudskošolskih učiteljev (in v mnogih deželah so jo že dosegli), se nudi edinstvena prilika, da se uredi po enotnem vidiku šolanje vsega učiteljskega stanu, ne da bi se zanemarile posebne potrebe vsake skupine. S tem reformno gibanje sega tudi na področje visokih šol.
Po predavanju je bila debata, ki je pokazala, da bi bilo potrebno še eno predavanje kot nadaljevanje tu nakazanih vprašanj. In to predavanje je bilo kot tretji kulturni večer v soboto 2. junija z naslovom „Problemi vzgoje odraslih." Predavatelj dr. V. Brumen je v tem predavanju razgrnil naslednja vprašanja:
Kljub daljši šolski obveznosti in vedno večjemu številu mladine v srednjih in visokih šolah tudi danes čutimo potrebo po intenzivni vzgoji odraslih, to je po vzgojni pomoči tistim, ki so končali redno šolanje in se ustalili v poklicu. Klasične oblike te vzgoje je ustvarilo prejšnje stoletje: ljudske visoke šole danskega izvora in ljudske univerze („raztegnitev univerze"), nastale na Angleškem. Mi Slovenci smo v svoji široko razpredeni ljudski izobraževalni organizaciji ustvarili posodo tipično naši obliki vzgoje odraslih in smo lahko nanjo in na njeno delo ponosni, četudi nočemo prezreti njenih slabosti. Po drugi svetovni vojni pa so nastale na Nemškem zelo zanimive „evangeličanske akademije", od katerih bi se tudi dalo mnogo naučiti. Vsebina sodobne vzgoje odraslih pa bi morala biti predvsem pomoč današnjemu človeku, da bo mogel držati korak z življenjem, ki tako naglo napreduje, da bo znal ustvariti pravilno sožitje s soljudmi, da bo znal dati pravo ceno novim iznajdbam in pridobitvam itd.
Večji del predavanja je bil posvečen potrebam in možnostim vzgoje odraslih v naši izseljenski skupnosti. Predavatelj je nakazal vrsto vprašanj, pred katerimi stoji naš človek, a katerih reševanju kot posameznik največkrat ni kos. Omenil je, da je za uspeh izpolnjen vsaj en pogoj: imamo namreč v vsaki močnejši skupnosti lasten slovenski dom, ki naravnost terja neke kulturne vsebine. Izpolniti pa bi bilo treba še nekatere druge pogoje, zlasti pa najti skupino ljudi, ki bi v resnem študiju iskali načelnih rešitev vprašanjem, ki sedaj in tukaj zanimajo in mučijo našega človeka.
ebrasi in efe=®rj«
PO STOPINJAH B. L. PASTERNAKA
V	Frankfurtu na Maini izdajajo Rusi nove emigracije revijo „Grany“ (Meje), ki ima namen objavljati literarna dela zdomcev, saznanjati Zapad z deli, spisanimi od sovjetskih državljanov (priobčila je pesmi dr. živaga!), pa tudi Ruse z zapad-nimi pisatelji (tako je prinesla prevode Bernanosovih romanov).
V	48. zvezku revije „Grany“ (oktober-december 1960) je bila priobčena daljša povest (113 strani!) nikomur do tedaj znanega pisatelja M. Narymova pod naslovom „Nespetaja pes-nja" (Neizpeta pesem). (Glej „Russkaja mysl“, 24. marca 1962).
M. Narymov pripoveduje dramo pisatelja in umetnika Antona, ki ne more tiskati svojega dela, ker uredniški odbori sodijo, da njegovi spisi vsebujejo „ideološke nedoslednosti" in pomanjkljivosti. Ko Anton zastonj išče izdajatelja, njegovi sorodniki in prijatelji po vrsti izginjajo po zaporih. Slednjič tudi on konča v „konclagerju“.
Pred zaglavjem povesti je uredništvo revije natisnilo naslednjo opombo z avtorjevim prinisom: „V našu redakciju po-1 stupil konvert s publikujemoj niže rukopisju, na katorom byla sledujuščaja nadpis (pravopisanije sohranjajem) : ‘Prošu Vas uvezti etu rukopis iz našej strani (iz „socialističeskih“ stran). Jesli u vas net takoga želanija ili vozmožnosti, sožgete jejo, no ne ostavljajte zdes (tu) i ne pokazyvajte nikomu iz sovjetskih podannyh. Beregite (pazite se) ot pohiščenija (rop, tatvina, ugrabljenje).’". (Tega pisma z ovojnice pač ne kaže prevajati, ker mislimo, da vsak izobražen Slovenec med svetovnimi jeziki jezik največjega slovanskega naroda vsaj razume.)
Najprej se je avtor s prošnjo za prenos rokopisa v zamejstvo obrnil na nekega turista iz Francije, toda ta mu ni ustregel. Šele leta 1960 je dobil nekega Nemca, ki je bil pripravljen rokopis prenesti čez mejo. Po prihodu v Nemčijo ga je takoj odposlal reviji „Grany“.
Psevdonim je bil razrešen šele, ko je avtor po objavi „Ne-izpete pesmi" v Nemčiji prepis v zamejstvo poslanega prvopisa
— Po dvanajstih letih je izšel v Ljubljani nov Slovenski pravopis. Ne gre za „pravopis“ v pravem smislu besede, ki bi mogel obsegati komaj nekaj desetin strani. To je tudi slovar slovenskega jezika in pa vodič za pravorečje. Izdala ga je Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Sestavili so ga Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Lino Legiša, Janko Moder, Mirko Rupel, Anton Sovre, Matej Šmalc, Jakob Šolar in Fr. Tomšič. Obsega 1054 strani. Na koncu so mu dodane tudi praktične zanimivosti: slovenske in mednarodne kratice, aktualna korekturna znamenja in pa prošnja bralcem, naj pošljejo morebitne utemeljene pripombe, predloge in potrebne popravke založniku. Slovarski del obsega nad 100.000 besed in okoli 200.000 zvez, dvojnic ter pomenskih odtenkov. (SP, 1950 je imel približno 90.000 besed in nekaj nad 110.000 dvojnic.) Že po hitrem pregledu je videti, da je v marsičem novi „pravopis“ spremenil svoja pravila, da pa ni bistvenejših sprememb. — Za Slovence v svetu je pa posebne važnosti prav slovarski del, že ko Slovenci ne moremo priti do svojega definicij-
skega slovarja. Sestavljalci so CT tovo načrtno upeljali mnoge V'. ' sedne razlage, izpeljanke, itd. ^ j tako vsaj deloma zamašili to trs| 1 gično vrzel.	J 1
Od vseh izdanj namenjen1; 1 ljudskim množicam (katalogi, W 1 ksikoni itd.) je to najbolj soM J no, pretehtano delo, kar jih je 1 ‘ domovini izšlo zadnjih deset Pj 1 Je dokaz ljubezni do slov. jezi*' ! pa tudi naše kulturne zmogljiv sti. Vsakemu Slovencu v zam6-! ] stvu, ki ve, da je jezik eno orod' , pri zgraditvi osebnosti in ki ti : sebi in svojim hotel pripomoči, j nepogrešljivo pomagalo. Pisce1' f in vsem, ki jim je jezik še pra| ] posebej blizu pa še poseben & 1
— Bruseljski kongres Pena j tudi izvolil novo predsedstvo. A 1 italijanskim pisateljem Mo ra V je prevzel predsedstvo nizozenisj pisatelj Victor Van Vnesla*’0 ’ prva podpredsednica je argent*’ ' ska pisateljica Victoria OcamPj. drugi podpredsednik pa Polj3: | Parandowski.
— Švicarski dramatik Diirrfl | matt je napisal novo delo ki" in je bila premiera v Zoric*1 > Delo se dogaja v norišnici.
priložil prošnji za dovolitev potovanja iz Sovjetske zveze, ki jo I je naslovil na N. S. Hruščeva. Z enako prošnjo se je obrnil na prezidij Vrhovnega sovjeta.
Nosilec psevdonima M. Narymov je Mihail Aleksandrovič Narica, štiriinpetdeset let stari kipar in profesor na Umetnostni akademiji v Leningradu. Pod Stalinom je bil dvakrat aretiran in je več kot deset let presedel v zaporih in v konfinaciji. Leta 1957 je bil oproščen in se je spet mogel naseliti v Leningradu.
Tudi v pismu Hruščevu M. A. Narica brani tezo, ki jo je ponazoril v svoji povesti: „Imam kapitalizem za nemoralen in človeka kvaren sistem, toda to, kar vi — pravim vi -— imenujete socializem, dejansko ni nič drugega kot ena izmed inačic kapitalizma (...). Še daleč ne mislim, da bodo ‘gospodarji kapitalističnega sveta’ moj roman sprejeli s kakšnim globokim veseljem. Vendar je tam vsaj svoboda, čeprav le relativna, za umsko dejavnost."
Odgovor na pismo je bila aretacija. Od tedaj (13. oktobra 1961) ni več vesti o usodi M. A. Narica. Niti se ne ve, če je že bil sojen za zaprtimi vrati. More biti obsojen na deset let ječe. To kazen sovjetski kazenski zakonik predvideva za prestopek objavitve literarnih del, ki jih je partija obsodila, v zamejstvu.
Naricin primer je vzbudil veliko vznemirjenje med umetniki in mladino v Leningradu. Posebno še, ker je tudi njegova rodbina, čisto po stalinistični tradiciji, morala že veliko trpeti. Sin je izgubil skromno službo, po nekaterih poročilih je celo poskusil somomor. Družina živi v hudi bedi.
Da bi obrnila pozornost svetovnega javnega mnenja, je revija „Grany“ ob primeru Naricinim sklicala 15. marca 1962 tiskovno konferenco v Parizu, intelektualnem središču sveta. (Glej „Russkaja mysl“, 24. marca 1962.) Vsi navzoči mnogoštevilni časnikarji so izrazili upanje, da bodo sovjetske oblasti razumele, da bi osvoboditev M. A. Naricova bila konkreten dokaz, da v Sovjetski zvezi po XXII. kongresu kom. partije veje v resnici nov veter.
Gotovo bodo zapadni vesti budilci kakor Bertrand Russell, Pr. Mauriac in Martin Buber, ki dvigajo glas zoper najstrožje kaznovanje ekonomskih prestopnikov v ZSSR, našli besedo protesta zoper preganjanje izrazov duhovne svobode v isti deželi...
F. D.
-— „Kat. glas" je v svoji številki z dne 22. marca ponatisnil jhterview, ki ga je objavil GLAS tanalu po izidu Beličičeve „Nove Pesmi". List dodaja: „Ta njegov interview ponatiskujemo v upanju, da bo še kdo od naših kritikov kaj povedal o tej knjigi, je vsa tako domača, kakor je bomač naš Kras in tržaško mesto."
, — V Bruslju se je začel pred ^fatkim kongres PEN klubov. Zanimivo je, da sta bili na kongre-za Madžarsko dve delegaciji ln sicer ena iz Madžarske in dru-f.iz vrst zamejskih madžarskih književnikov. (Ali ne bi kazalo udi za Slovenijo terjati navzočnost dveh delegacij, saj je v zamejstvu nekaj književnikov, ki so ib člani Pena pred letom 1945.)
■p, Letošnji „Glasbeni maj" v lorenci.bo trajal od 12. maja do ^unDa- V mestnem gledališču uella Pergola bodo uprizorili Tra-ttovo opero „Antigone“, Mozar-covo opero „Idomeneo“ in „ Pais-sielovo opero “La Molinara”. Ob koncu glasbenega maja bodo upri-Tf-1* Y. Parku Gluckovo opero »Ifigenija na Tavridi" v izvirnem nemškem besedilu.
— Zanimivo je vedeti, kdo je ustanovitelj PEN kluba? Misel za ustanovitev je leta 1921 sprožil angleški pisatelj Galsworthy, ki je menil, naj bi se pisatelji združili v borbi za pravo svobodo. V ustanovni listini je določba, ki pravi, da literatura ne pozna meja, dasi priznava posamezne narode. V vojnih časih se mora ohraniti spoštovanje do vseh duhovnih stvaritev. Člani Pena morajo pobijati vojno razpoloženje med narodi in preganjati razredno borbo med plemeni ali sloji. Braniti morajo svobodo tiska in biti proti širjenju umazane literature ter preganjati laž in potvarjanje.
— V Ljubljani je umrl star šele 54 let igralec Stane Potokar, ki je po vojni bil med najvidnejšimi slovenskimi igralci.
— Slovenski slikar Jože Horvat, s psevdonimom Jaki, je razstavljal v Pealm Beachu na Floridi v ZDA. Razstava je obsegala predvsem mistično dekorativne grafike. Konec marca pa je isti slikar skupno s kiparjem Jožetom Pohlenom odprl razstavo v baru „Tivoli“ v Trstu.
RAZSTAVA UMETNOSTNE LOTERIJE
Umetniki, ki so k loteriji SKA prispevali svoja dela, niso vsi v izseljenstvu delujoči mojstri, so pa predstavniki nekako poglavit-nejših struj, ki so zavzemale zadnjih 40 let slovenske umetnosti.
Nastarejši med njimi, ki je njegova umetnina za nas deponirana v Evropi, France Kralj, je bil voditelj slovenskega ekspresionizma, pozneje s svojimi sopotniki, ekpresio-nisti, tako zvanega novega realizma, ki je vsekakor imel od ekspresionizma mnogo dediščine. To kaže tudi njego brat Tone, kjer sta prespektivistično manjšanje figur proti ozadju in plastično osenčevanje figur gotovo novi realistični pridobitvi, kompozicija je pa še ekspresionistična.
Kipar France Gorše se niti ne poslužuje tolikih risarskih pripomočkov, kot Kralja, vendar je iz zasnove njegove risbe materinstev razvidno njegovo plastično hotenje. Deset let pozneje je spet močnejši njegov interes za ekspresionistične forme, podobno kot pri Meštroviču, o čemer priča njegov angel, ki kljub zaokroženosti ne ustvarja plastike.
France Ahčin je bil učenec uvodoma omenjenega Franceta Kralja, a se je pozneje razvijal zelo samostojno, najsi je prišel še v šolo italijanskega ekspresionista Romanellija. Sprva še vezan na blok kiparske materije, se je povzpel do neke dinamike, do ljubkosti male plastike, do nekega lirizma.
Izrazit primerek novega realizma je Kramolcev Avtoportret.
Bara Remec, izšla iz šole neoimpresionista Beciča, izkazuje v svojem poznejšem razvoju poseben dar za kompozicijo, čeprav so v novem svetu razumljiva teženja po realizmu, je vendar na razstavljeni risbi najbolj značilna lahkota, veliko znanje umetnice, ki je zajela argentinski gorski svet.
Problematični Avgust Černigoj, sicer prvi slovenski abstraktist, je vedno znal slikati tudi v drugih stilih, pri čemer se je nemalokrat zarisal, kot bi se pri teh drugih stilih ne smel.
Kot Gorše v Ameriki, se je tudi M. Sa-vinškova sprva otepala abstraktnosti, pa je potem uporabila abstraktne barve za konkretno risbo.
Aleksa Ivančeva, bolj zavzeta za abstraktnost, se ob prihodu v Afriko vendar ni mogla odreči tamošnjih močnih barv ozračja in tudi ne afriških fiziognomij, s katerimi je ilustrirala svoj „Vhod v Afriko".
Milan Volavšek, ki ga z Baro Remec druži interes za kompozicijo, je sedaj nekam plo-skovit, kar je bila nekaj časa tudi Bara.
Trenutno je na vrhu abstrakcije že omenjeni Kramolc, a naslov njegovemu liku „Kresna noč" je tak, da tudi pri njem lahko sklepamo na konkreten impulz.
Bolj res abstrakten je absolvent umetniške šole SKA Ivan Bukovec. Menim, da je bil njegov namen z novejšimi tuši doseči neko barvno sozvočje ali barvni kontrast, pri čemer se je predal bolj slučaju kot poskusu. Njegovo Tihožitje je pa še plod uspešne šole ge. Bare Remec.
Drugi absolvent te šole France Papež se zdaj poslužuje likov, kot so jih pred 60 leti upodabljali naši impresionisti, takrat imenovani prvič „nerazumljivi abstraktneži".
Vsekakor pestra vrsta slovenske umetnosti zadnjih desetletij!	M. M.
dema in pe s'V'£i'i«
— V eni prejšnjih številk smo omenili, da v založbi UNESCA pripravljajo izdajo enega največjih poljskih romanov PUNČKA (Laika), ki jo je spisal pri Slovencih dobro poznani pisatelj Bo-leslav Prus. Danes dopolnjujemo, da bo mednarodna ustanova s tem počastila 50-letnico smrti tega velikega poljskega epika po-romantične dobe (1847-1912), katerega knjigo so samo po vojni na Poljskem izdali v 9,400.000 izvodih. Največ novih izdaj (milijon izvodov) je imela povest Straža, ki jo je Slovencem že zdavnaj poslovenil dr. Virant, ko je bil še vseučiliščnik. Prusov znani roman Faraon, poznan Slovencem po prevodu prof. dr. F. Koblarja, pa bo po vsej verjetnosti doživel filmsko realizacijo, za kar teko že pogajanja med Varšavo in Parizom, kajti za filmanje se zanima Fran-co-London-Film.
— Avstrijsko prosvetno ministrstvo je popolnoma kapituliralo pred Karajanom, ki je umaknil ostavko kot dirigent Državne opere pod pogojem, da bo ministrstvo imenovalo za uprav, opere prof. Walterja Ericha Schaferja, bivšega ravnatelja viirtemberške-ga gledališča v Stuttgartu.
— Kakor poroča Kurier polski, bo prihodnje tedne prišel v Buenos Aires direktor Centruma slovanskih študijev v Kanadi in podpredsednik Glavnega odbora fonda Paderevvskega prof. T. Do-maradzki z namenom, da stopi v stik z argentinskim prosvetnim ministrom kakor tudi z rektorji tukajšnjih univerz glede ustanovitve slavističnih stolic, predvsem
— V Florenci je bil kongres evropske skupnosti pisateljev. Prispeli so med drugimi turški pesnik Nazim Hikmet, angleški pisatelj John Lehmann, predsednik društva romunskih pisateljev Mi-hai Neiuc, predsednik Društva danskih pisateljev Jepsen, nemški pisatelj Hermann Kesten, ukrajinski pesnik Nikolaj Bajan, predsednik društva jugoslov. pisateljev Tanasije Mladenovič, portugalska pisateljica Augustina Bessa Luis in mnogi drugi. Vseh udeležencev je bilo nad 300. Občni zbor se je začel v florentinski mestni hiši v navzočnosti La Pire.
— Angleški dramatik Christo-fer Fry je napisal dramo „Curt-mantle“, in obravnava v njej probleme, ki jih je obdelal že pesnik in dramatik T. S. Eliot v delu „Umor v katedrali". Delo je z velikim uspehom uprizorilo gledališče v Mannheimu.
polonistike. Prihaja s pooblastili za štipendije profesorjem in dijakom.
— V založbi Slovenske akademije znanosti in umetnosti sta izšli dve skladbi sodobnih slovenskih skladateljev in sicer „11. simfonija" L. Marijana Škerjanca ter prvi del simfoničnega cikla „Dav-nina" Marijana Kozine. Škerjančeva simfonija se uvršča v splošni evropski tok impresionistične glasbe, katere predstavnik na Slovenskem je, izrazitejši domači značaj pa ima Kozinova „Davni-na“. Kritik P. Kuret piše o tej skladbi, da se je skladatelj s tem delom iz cikla daljše skladbe hotel oddolžiti svoji rodni Dolenjski.
— Eno največjih literarnih nagrad, ki jo poklanja štirinajst največjih evropskih knjižnih založb, tako imenovano nagrado „Formentor“, sta si delila letos nemški begunec Uwe Johnson in rimska pisateljica Dacia Maraini. Nagrada je imenovana po letoviškem mestu Formentor na španskem otoku Malorki, kamor pošiljajo največja evropska založništva svoje najbolje pisatelje, ki potem določajo najboljše knjige tistega leta ter je ta nagrada najvažnejša nagrada „starega sveta". Lani je dobil to nagrado argentinski pisatelj Jorge Luis Borges, po pokojnem Hugu Wastu ravnatelj državne knjižnice ter najvidnejši predstavnik argentinske sodobne književnosti. Letošnji prvi nagrajenec je nemški begunec iz Vzhodne Nemčije Uwe Johnson, ki je po begu iz Vzhodne Nemčije živel nekaj časa po taboriščih v Nemčiji, potem pa je prišel v Italijo, kjer živi sedaj. Napisal je povest „Tretja knjiga o Achimu“, ki je nekak življenjepis kolesarskega prvaka Vzhodne Nemčije Achima, podan pod tremi vidiki: pod političnim, potem pod vidikom samoopazovanja, in tretjim, ki naj bi bila resnična podoba Achima. V dnu vsega pa je usoda razdeljene Nemčije v dva nasprotna si sveta, v katerih je težko imeti še vero v karkoli. Ta muka in tesnoba sodobne nemške tragike je podana večkrat sicer v nasprotjih, vedno pa sugestivno. — Drugi del nagrade pa je dobila 25-letna italijanska Dacia Maraini za povest „Doba nemira". Za nagraditev te povesti se je najbolj potegoval pisatelj Mo-ravia, predsednik PEN-kluba. — Drugo nagrado pa je dobil iraški pisatelj Fereidoun Hoveyda za avanturistično povest o arabskem mladeniču, ki študira v Parizu ter tako niha med evropsko in orientalsko civilizacijo. Poudarjena je teza, da Evropejci niso na višini idej in svoje kulture.
— Slovensko dramsko delo je prodrlo v dunajska gledališča. Re-naissance Theatre je uprizoril delo Kristine Brenkove „Najlep-ša roža". Mladinsko delo je izzvalo mnogo pozornosti in želo velik uspeh.
kronika
Za TISKOVNI SKLAD GLASA so darovali: Č.g. Leopold Mihelič, ZDA, 5 dolarjev; Oton Muhr, ZDA, 5 dolarjev; Franc Benko, S. Justo (Bs. As.), 100.— pesos; R. tVagner, Florida (Bs. As.), 40.— pesos. Vsem: lepa hvala!
RAZSTAVA PODOB IN KIPOV SLOV. UMETNIKOV NAMENJENIH ZA DOBITKE
IV. UMETNOSTNE LOTERIJE SLOV. KULT. AKCIJE
V SLOMŠKOVEM DOMU, V RAMOS MEJIA, v soboto, 30. junija 1962 ob sedmih zvečer.
Uvodno besedo o pomenu Slovenske kulturne akcije in kulturnega dela med slovensko emigracijo bo imel dr. Tine Debeljak. Predavanje o slovenskih likovnih umetnikih v izseljenstvu in razlago njihovih razstavljenih umetnin pa umetnostni zgodovinar Marijan Marolt.
Udeležite se v čim večjem številu te izbrane razstave najvidnejših slovenskih umetnikov v izseljenstvu.
. OGLEJTE SI UMETNINE, NAMENJENE ZA DARILA ZADETIH SREČK SLOV. KULT. AKCIJE!
KUPITE SREČKE! ŽREBANJE BO 17. AVGUSTA 1962
„GLAS“ ureja Ruda Jurčec. Izdaja ga Slov. kult. akcija, Alvarado 350, R. Mejia, Prov. Buenos Aires, Nakazila na ime Rodolfo Dernovšek, Tiska tiskarna „Baraga“, Pedernera 3253, Buenos Aires.