Liist 23.
V torek ^O. Sušca
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sieer	vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
-------- -■ ■■ - ■■ — ---------------------- - ---------- ----------- - ___
Deržauia ustava*
(Dalje in Konec.)
IX. Oddelek.
Deželne ustave in deželni zbor.
70. V i. imenovane kronske dežele se v zadevah, ktere deržavna ustava ali deržavne postave za deželne zadeve izreko, od deželnih zborov namestujejo.
§. 71. Ustava Ogerskiga kraljestva ostane toliko pri starim, de pravila, ktere se s pričijočo deržavno ustavo ne skladajo, ob veljavnost pridejo, in de se enaka opravičenost vsih narodov in v deželi navadnih jezikov v vsih razmerah očitniga in deželanskiga življenja s pripravnimi naredbami zagotovi. Posebna postava bo te razmere vravnala.
§. 72. Serbskimu vojvodstvu se take naprave zagotovijo, ktere se za varovanje njegoviga cerkvenstva in njegove narodnosti na starejši povelja in cesarske razglase današ-njiga časa opirajo.
Zedinjenje vojvodstva s kako drugo kronsko deželo se bo po posvetovanju z njegovimi poslanci, po posebni vravnavi ustanovilo.
§. 71. V Hervaškim in Slavonskim kraljestvu s dotičnim Primorskim, potem z me-stam Reko in njeno okrajno vred, se njihne lastne naprave, znotraj zveze teh dežel z deržavo, ki je po ti deržavni ustavi postavljena, v popolni samosvojnosti do Ogerskiga kraljestva pri starim ohranijo. Poslanci" iz Oalmacije se bodo z deželnim zboram tega kraljestva s posrednjištvam izpeljavne deržavne oblasti zastran pridružitve in njenih pogodb posvetovali, in izid posvetovanja cesarju v poterjenje dali.
§. 74. Notranjo napravo in ustavo velike knežije Erdeljske bo na podlagi popolne neodvisnosti od Ogerskiga kraljestva in enakiga opravičenja vsih v deželi prebivajočih narodov po pričijoči deržavni ustavi, nova deželna ustanovitev odločila.
Pravice saksonskiga naroda se znotraj te deržavne ustave veljavno ohranijo.
75.	V varstvo celosti deržave obstoječa naprava vojaške granice ostane v svoji vojaški uredbi kakor je, in ostane, kakor del cele deržavne armade, izpeljavni deržavni oblasti podveržena. Posebna postava bo gra-ničarjem zastran njihniga posestva ravno tiste olajšanja zagotovila, ktere so prebivavcam družili kronskih dežel podeljene.
76.	Posebna postava bo ustavo Lom-bardo-beneškiga kraljestva in razmere te kronske dežele do deržave ustanovila.
g. 77. Vse druge kronske dežele bodo lastne deželne ustave dobile.
Stanovske (standisch) osnove so ob moč djane.
78.	Deželni zbori se imajo s pazenjem na vse deželne interese (zadeve) sostaviti. Poslanci za te zbore se pokličejo po naravni volitvi.
79.	Pravice, ktere grejo deželnimu namestništvu, se ali po deželnih zborih samih, ali pa po od njih zvoljenih deželnih odborih (Ausschuss) izpolnujejo.
80 Vsakimu deželnimu zboru se pravica zagotovi, se postavodajavstva v deželnih zadevali in nasvetovanja postav vdeležiti, kakor tudi pravica, nad izpeljevanjcm deželnih postav čuti.
Enovoljnost cesarja in deželniga zbora je za vsako deželno postavo potrebna.
§. 81. Poprave deželnih ustav se imajo v deželnih zborih, kteri se bodo nar pervo zbrali, po navadni poti postavodajavstva na-svetovati. V naslednjih zborih je za sklep zastran tacih prememb potreba, de so nar menj tri četertinke vsih poslancov pričijoče, in de nar menj dve tretjinki pričijočih privolji.
§. 82. Bolj natanjčne odločbe zastran sostave in oblasti deželnih zborov in deželnih odborov bodo deželne ustave in volitvine postave teh kronskih dežel na znanje dale.
§. 83. Vse ustave posameznih kronskih dežel, iz kterih deržava obstoji, imajo v letu 1849 moč zadobiti, in se imajo pervimu ob-čnimu austrijanskimu deržavnimu zboru pred-položiti, ki bo berž po njihni vpeljavi skup poklican.
X. Oddelek.
Izpeljavna oblast.
Izpeljavna oblast je v celi deržavi in v vsih kronskih deželah ena in nerazdeljiva. Ona gre le Cesarju, ki jo po odgovornih ministrih in njim podložnih vradnikih (Beamte) in postavljenih izveršuje.
85.	Ako se kakimu družtvu ali komurkoli kaki del izpeljavne oblasti izroči, se zamore to samo prcklicljivo zgoditi in krona ima vselej pravico, za opravljanje izročeniga dela izpeljavne oblasti druge naprave storiti.
86.	Izpeljava in oprava deželnih postav, kakor tudi izpolnenje sklepov, ktere deželni odbori znotrej meja svoje ustavne oblasti storijo, gre izpeljavni oblasti.
§. 87. Če deržavni ali deželni zbor ni zbran, in če je naredb silno treba, ktere v postavah niso bile previdene in bi iz njih za-mudbe deržavi ali kaki kronski deželi nevarnost protila, ima cesar pravico, potrebne ukaze , za ktere so ministri odgovorni, storiti, ktere imajo moč začasnih postav, tode dolžan je, deržavnimu, in kakor nanese, tudi deželnimu zboru razložiti, zakaj in s kakšnim pridani jih je storil.
§. 88. Ministri imajo vladarstvo v deržavi in v posameznih kronskih deželah peljati, potrebne ukaze dajati, in nad spolnovanjem deržavnih in deželnih postav čuti.
§. 89. Ministri imajo pravico, s svojo odgovornostjo v zadevah, ktere so občinam ali deželnim zboram in njih namestnikam v samostojno razsojenje prepušene, izpeljanje opravniških naprav, ki so zoper postave in občni blagor, vstaviti ali pa prepovedati.
90. Ministri imajo pravico v deržavni zbor priti, in kader je govoriti; za odločene posvetbe si znajo tudi odbrane komisarje v namestnike vzeti.
Glasovanja v deržavnim zboru se samo takrat vdeležijo, če so njegovi udje.
§. 91. Zastran odgovornosti ministrov, zastran sodniga ravnanja zoper njih, potem zastran kaznovanja, če so obsojeni, se bo posebna postava dala.
92. Za posamezne kronske dežele izvoli cesar svoje namestnike (poglavarje), kteri imajo kakor organi izpeljavne oblasti dolžnost, nad spolnovanjem deržavnih in deželnih postav čuti, in notranje zadeve v njim dodeljeni službini okrajni voditi.
§. 93. Poglavarji imajo pravico, v deželne zbore sami priti, ali pa namest sebe komisarje poslati, in kadar je, govoriti.
Glasovanja v deželnih zborih se samo takrat vdeležijo, če so njih udje.
94. Poglavarji so v svojim opravil-stvu za to odgovorni, dc se deržavne postave in postave njihne kronske dežele natanjko spoštujejo in spolnujejo.
§. 95. Izpeljavna deržavna oblast zna poglavarjem in vsim gosposkam posameznih kronskih dežel tudi oskerbovanje deržavnih zadev naročiti ali jih pa drugim pooblastenim v vsih delih deržave v vladanje dati.
XI.	Oddelek.
Deržavno svetovavstvo.
96. Kroni in izpeljavni oblasti se prida deržavno svetovavstvo, kteriga namen je, v vsih zadevah svete dajati, v kterih jih izpeljavna oblast za svet praša.
§. 97. Ude deržavniga svetovavstva izvoli cesar; pri njih volitvi se ima po mogo-čosti na razne dele deržave gledati.
98. Posebna postava bo osnovo in oblast deržavniga svetovavstva vravnala.
XII.	Oddelek.
Sodniška oblast.
§• 99. Sodniško oblast opravlajo sodnije (Gerichte) samostojno.
§. 100. Vse sodništvo izhaja od deržave. Patrimonialnih sodnij ne bo prihodnjič več.
Nobeden od deržave postavljeni sodnik se ne sme, kadar je stanovitno postavljen, razun po sodniškim sklepu, iz službe kaj časa odstaviti ali spustiti, tudi se ne sme, ako sam ne prosi, kam drugam prestaviti ali v pokoj djati.
Ta poslednja odločba pa ne pravi, de bi se sodnik zavoljo nepripravnosti v službi po postavi ne smel v pokoj djati, ali de bi se sodniški vradniki ne smeli premeniti, ako so taki spremeni v napravi sodnij potrebni.
§. 102. Sodništvo (Rechlspflege) in oprav-ništvo (Vervvaltung) se imate ločiti, in vsako ima samostojno biti. Bazpertije med sodniškimi in opravniškimi gosposkami zastran pristojnosti razsodi gosposka, ktera bo zato po postavi odločena.
103. Sodno ravnanje ima sploh očitno (javno) in ustno (besedno) biti.
Izjema glede javnosti v prid reda in do-briga zaderžanja odloči postava.
V kaznovavskih rečeh (Strafsachen) ima tožbina pravda veljati. Prisežne sodnije imajo v težkih pregrehah, ktere bo postava bolj natanjko odločila, in pa tudi v politiških in tiskarnih pregrehah, razsoditi.
§. 104. Izpeljanje imenovanih občnih pravil , po kterih se imajo prihodnjič sodnije napraviti in sodništvo izpeljevati, kakor tudi njih vpeljanje v posameznih kronskih deželah, tode s pogledam na lastne okoljnosti dežel, ostane posebnim deržavnim in kakor pride (po 68.) deželnim postavam prideržano.
105. Hišne postave zastran sodništva v zadevah udov cesarske rodovine ostanejo pri starim.
XIII.	Oddelek.
Deržavna s o d n i j a. §. 106. Nar vikši deržavna sodnija se ima postaviti, ktera bo imela po vradnim poklicu ali pa po storjenih tožbah v sledečih zadevah razsoditi:
I. Kakor posredniška sodnija (Scliiedsge-richt) : pri pravdah med deržavo in med posameznimi kronskimi deželami ali med posameznimi deželami med sabo, ako reč ne gre postavodajavni deržavni oblasti.
II. Kakor narvikši sodna stopnja: pri pre-lomitvah politiških pravic.
III. Kakor preiskavna in narvikši sodna gosposka :
a)	pri tožbah zoper ministre in namestili ke (poglavarje);
b)	pri zakletvah (Versclnvorungen) in na padih na cesarja ali njegoviga namc-stovavca (regenta) in pri izdajstvu cesarja ali dežele. 107. Sedež deržavne sodnije je na
Dunaju, in posebna postava bo odločila, kako se imajo sodniki s pogledam na posamezne kronske dežele izvoliti, koliko jih bo, in kako se bo pri sodbi ravnalo.
XIV.	Oddelek.
Verzavno gospodarstvo.
§. 108. Vse davke in odrajtvila za der žavne in deželne namene odločijo postave.
§, 109. Vsi dohodki in stroški deržave se morajo vsako leto v prevdarku razkazati, kteriga postava odloči. Če so izdavki veči, kakor so bili v prevdarku postavljeni, se morajo pozneje deržavnimu zboru poterditi dati. 110. Za deržavni dolg je deržava
porok.
§. 111. Splošno rajtingo zastran der žavniga gospodarstva vsaciga leta predloži narvikši računstvo (Rechnungshof) z razka zam deržavniga dolga vred, deržavnimu zboru.
§. 112. Posebna postava bo naprave in pravice narvikšiga računstva odločila.
/
— 90 —
slednjih deržavnih zborih je, de se take pre-naredbe za gotovo sklenejo, v obeh zbornicah nar menj treh četertink vsih poslancov in do-voljenja nar menj dveh tretjink pričijočih poslancov treba.
Dano v Našim kraljevim glavnim mestu Olomucu 4. Sušca v letu odrešenja tavžent osem sto devet in štirdesetim, Našiga vladar |stva v pervim.
Franc Jožef, (L. S.)
Švarcenberg. Stadion. Iiraus. Bach Kordon. Bruck. Thinnfeld. Kulmer.
XV. Oddelek.
Armada (ohorozana moc~).
§. 113. Armada ima namen, deržavo zoper zvunanje sovražnike, v deželi pa red in spolnovanje postav varovati.
114. V deželi se sme armada v ta namen samo takrat rabiti, kadar jo deželske gosposke pokličejo, in v postavno odločenih prigodkih in na postavni način.
§. 115. Vojašnje poglavitna lastnost je pokoršina.
Nobeni njeni razdelk se ne sme združeno posvetovati.
116. Postava odloči obširnost in last nost občne vojaške dolžnosti za vojašnjo na deželi in na morji.
S. 117. Vojašnja je vojaškimu sodništvu in vojaškim postavam podložna.
Postava zaderžanja deželske in pomorske armade ostanejo v polni veljavnosti.
§. 118. Prisega armade na deržavno ustavo se v prisego k banderu vzame.
§. 119. Vravnavo mestjanske brambe (Biirgerwehr) odloči posebna postava.
XVI. Oddelek.
Splošne odločbe.
§. 120. Dokler ne bojo vse skladne postave, ktere so s to deržavno ustavo zagotovljene, po ustavni poti dane, se bodo primerne naredbe po ukazih na znanje dajale.
§. 121. Dokler nove postave in ukazi ne dobijo moči, veljajo stare.
Obstoječi davki in odrajtvila se bodo plačevali, dDkler nove postave druzih ne odločijo in veljavnost ne dobijo.
122.	Gosposke ostanejo, dokler se nove njih zadevajoče skladne postave in ukazi ne izpeljejo , pri starim.
123.	Prenaredbe te deržavne ustave se zamorejo v pervim deržavnim zboru po navadnim postavodajavstvu nasvetvati. V na-
Poziv na vse Slovence.
Na grobu slovenskiga pesmenika Drja. Prešerna je več njegovih prijatlov in častivcov 17. Svečana t. 1. sklenilo, se prizadjati, de se spomin na pervaka naših pevcov njemu in domovini spodobno z napravo veličastniga spo-minika prihodnosti izroči. Sklenilo se je tedej, Ljubljansko slovensko družtvo zaprositi, de bi prineske za ta spominik nabirati počelo in sploh celo to misel izpeljalo. Podpisani odbor slovenskiga družtva se je v seji 19. Svečana t. m. te krasne idee hvaležnosti domovine do slavniga pesnika z veseljem poprijel, in povabi, opustivši razkladanje občno-znanih zaslug rajnciga za pismenstvo slovensko , rojake k obilnim prineskam. Po njih iz idu se bo izpeljava našiga namena ravnala, in in občinstvu pozneje na znanje dala.
Prineski, kteri se bodo po časopisih oz nanovali, naj se izroče v pisarnici c. k. kmetijske družbe v Ljubljani.
V Ljubljani 17. Sušca 1849.
Odbor slovenskiga družtva.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Zastran praznovanja 14ga t. m. smo pozneje zvedli, de 1) topovi so iz tega vzroka v kasarno in v Ternovo napeljani bili, ker se je Bežigrad, kjer so jili pred hranili, po deri. 2) pohodne straže vojaške niso bile veči kot po 9 mož, in de mestna straža jih ni po zapovedi spremljala; od nje je le 8 mož na nogah bilo na te in uni strani vode: 3) de pričjočnost finančne straže se je le primerila, ker je ta od preiskovanja ravno domu šla; 4) de so se štacune po volji in vošilu nekte rib mestnjanov, ktero je mestna gosposka le razglasila, zaperle, in de 5) Cesarjeva pesem je v gledišu le po slovensko peta bila iz listkov, ki jih je gosposka v slovenskim je ziku natisniti dala.
S tem popravimo pripoved zadnjiga našiga lista od tistih dni, pristavimo pak, de so resnične naprave in priprave, ki jih je vsaki viditi zamogel, takrat le praznim straliovam namenjene bile. Slovensko ljudstvo, toliko se more reči, se ni veselilo ne v glavnim mestu ne drugod zadnjih dogodeb, in zlasti ne rav nanja z poslanci, ker jih ve ko svoje namestnike svojo podobo ceniti; ali postavne poti ne bo zgrešilo, ker se terdno zanaša in zanašati sme, de bo pravica oveljala, ker pride od Boga. —
Ljubljana. Polni radovednosti smo se podali te dni k spraševanju šolarc tukajšne nunske šole, polni čuda in veselja smo od tega spraševanja odšli. Slišati je bilo pač, de Ljubljanske brumne nune tudi slovenski jezik otroke njim zročene uče, ali sodili smo od tega po navadnih pravilih od sedajniga slovenskiga uka v šolali, — de je namreč le govorjenje v temu, storeniga pak malo ali nič. Z radostjo oznanimo, de smo se motili. Per-vič so dekličice — med 8. in 12. letam — slovensko brale, brez spodtikleja, tečno, glasno in razumljivo iz bukvic po starini Bohoričevim pravopisu natisnjenih, dekličice gosposke in kmetijske, domačiga in nemškiga rodu brez razločka, in ravno tiste so tudi lahko nemške bukvice brale. Po temu je bilo spraševanje ve-roznanstva v maternim jeziku, in so odgovori
tako od rok šli, de se je dobro vidilo, de je ta materni jezik šolarc. Bajtati so pričele punčike v pervo iz glave, v dobrih razumljivih slovenskih besedah brez vse pomote, in potlej so po pisanih številkah na tabli nam kazale pomnoženje števil in delenje tako čver-sto po slovensko , de smo se zlo zavzeli. Na zadnje je bilo nekterim ukazano kratkih slovenskih stavkov po napovedovanju učenice na tablo pisati. Majhine stvari so tudi to znale, pisale so v novim našim pravopisu lepo in tako pazljivo, de pogreška pravopisa ni bilo viditi. Napisane besede so nam bile razložene od deklic, od vsake je bilo povedano, kaj za ena beseda de je po slovnici, v kterim sklonu ali broju so imena ali prilogi in zaimena itd. tudi sklanjati smo slišali mnogo besedi prav po redu, kar se je tudi pred pri branju že zgodilo bilo. Res, to se je nam vse veliko, prav veliko zdelo, zakaj v te polovici šolski-ga leta se je še lej začetik storil slovenskiga, pri nas žali bog! noviga poduka, in le pridni trud verlih vrednih nun sv. Uršule je mogel toliko že v kratkim doseči. S prav zadovoljnim sercam smo samostan zapustili, ker smo tam iz ust poštovaniga gospoda tudi zvedli, de in kako se brumne Uršulinke v prihodno slovenske šole zvesto poprijele bodo. Vidili smo pa ta dan zopet, de 1. naše častitljive nune so prave kristijanske domorodke, 2. dobro slovensko šolo vpeljati ni tako težko, ali clo, kakor derhal trobi, nemogoče, ako pri vodbi in v sercih učenikov le prava poštena volja vlada. Bog jo daj vsim, kterim bi manjkati vtegnila, posebno ako so šolski voditelji !
* „ Vsaka postavno priznana cerkev in verska družba ima pravico, skupej in očitno vero svojo obhajati, vreduje in opravlja svoje zadeve samostalno, ostane v posesti in vži-vanju naprav, ustanovitev in zalog (matic), ki so za njene duhovske, šolske in dobrodelne namene odločene; vendar je, kakor vsako drugo družtvo občnim deržavnim postavam podveržena." Tako govori §. 2. podstavnih pravic v dani ustavi, in močno bi nas veselilo, če bi v njem zagledati mogli nauk Mon-talamberta od svobode cerkve, ali zlo nas strah obhaja, de se Zgodnja Danica (1. 11.) prezgodej veseli, če se na kako spremembo v teh rečeh zanaša; in ravno tako bo pervo pravilo imenovaniga §. „svoboda vseh verskih družtev" težko resnica postalo pri ljudeh, ki (glej omenjeni list Zgodnje Danice) družtvam v pregreho štejejo, de se v hišah zbirajo, kjer se podobe nekatolških ljudi znajdejo. Nočemo tu pretresati, de en sam §. bodi si še tako dober sam na sebi cele ustave dobre storiti ne more ko bi že popolno oprostenje Judov nekoliko veselje kaliti znalo, tudi v to se vpušati nočemo, ali je bilo keršansko ali ne kervavo ravnanje Ferdinanda II. z premaganimi Čehi; ter se ustavimo le za slavlanske vzajemnosti in resnice voljo pri naslednjih besedah, ki se ravno tam bero: „Vindišgrec je bil tako srečen Pražkimu puntu (od 12. —17. Rožnika) konec storiti; ljudjesospoznali svojo kri -vieo."
Kdor ve, de je zavoljo teh žalostnih do-godb mnogo ljudi razniga stanu, žlahtnih in nežlahtnih, duhovnih in drugih, bogatih in vbogih, učenih evropejske imenitnosti in pa tudi prostih meščanov zaperto in od te in une komisije, od vojaške in civilne sodnice preiskovano bilo; in kdor ve, de pri vsem tem ni nobena teh gosposk ne le uzroka k obso-jenju, temuč le k napeljanju kakoršnekoli (kriminalne ali policijske) pravde le zoper eniga jetnika našla; de so vse te osebe izpu-šene biti mogle; in kdor pri vsem tem še vendar terdovratno od krivice ljudstva govori; zamore leto sicer po časopisih razna-šati, ali sam pred svojo vestjo si mora izpovedati, de je tako ravnanje nesramno, naj se že za pisatelja, pisavca ali pisuna derži.
Smert Vindišgrecove žene (naj že pride od teh ali unili rok) je hudodelstvo, ali za-
voljo tega, de je ona sestra Solnograškiga škofa in kneginja po rodu in zakonu, se še ne sme „vmor", za kteriga so kaznovavne postave, samovoljno z imenam „punl" preme-niti, in celi narod brezvestno obrekovati. — ,/ #Eno, kar je nas pri podeljeni ustavi veselilo, je bilo, de smo mislili: Ilirsko kraljestvo bo za se ena kronska dežela pod enim ccsarjevim namestnikam in z enim deželnim zboram; in že smo bili za čeli na Vodnikovo pesem: Iliria vstaja, in na prihodno okrepčanje Slovencov misliti; tode kratko je veselje bilo. Ministerialni „Lloyd" (list 121.) ima sledečo opombo vredništva k nekim dopisu iz Tersta: „Mi pa mislimo , de bodo Koroška dežela, Ter-žažko mesto in okrajna, če tudi v ilirskim kraljestvu, vsaka svojo posebno uravnavo imele, in v ministerialnim odpisu, z kterim se Celovški kresijski poglavar za začasniga (pro-vizorniga) deželniga glavarja na Koroškim ustanovi, se Koroško vojvodstvo kronska dežela imenuje. Se ve, de kaj stanovitniga in terdniga se bo še le na deželnih zborih ustanovilo, vendar se močno bojimo, de se nam bo še zmiraj bolj prilegla Vodnikova pesem od krajnske pare.
* Dva važna cesarska patenta sta dana, pervi 4. Sušca ustanovi, de se bo občen der-žaven zakonik in oglasnik (Reichsgesetz - und Regierungsblatt) v vseh v Austrii navadnih jezikih izdajal. Beseda je v vseh jezikih enako veljavna in izvirna ali prevopisna. Nenemš-kim pervopisam se bo prestavljenje v nemški jezik pridevalo. Obsegal bo vse deržavne in deželne postave, vse za celo deržavo ali posamezne kronske dežele dane cesarske razglase , vse ministerske naredbe in zapovedi. Moč zadobe te postave z 30. dnem po izteku tistiga dne, na kterim je zadevni zakonik in oglasnik na svitlo prišel. V vsaki kronski dežele bo pa zopet v deželnih jezikih z nemškim prestavljenjem izhajal deželni zakonik in oglasnik in bo obsegal deželne postave in pa ukaze, poduke itd. deželnih gosposk. Deržavni zakonik dobe vsi uradi zastonj, deželniga pa le deželni. Vsaka občina si mora der žavni in svoj deželni zakonik in oglasnik na lastne stroške omisliti. — To je gotovo modra in pravična naredba, samo ne vemo, cemu bo tistim deželam, ki dozdaj po kanclijah niso nemšine rabili, nemški prevod ali prestavljenje?
Drugi razglas (7. Sušca) zadene lovsko pravico in odloči: Lovska pravica na ptuji zemlji je odpravljena; odškodvanje dobi kdor jo je popred vžival, le tam, kjer se zamore vzajemno vezajoča pogodba z lastnikam obtežene zemlje skazati. Ta lovska pravica se da občinam , ktere jo nerazdeljeno v štant dajo , ali pa sami po umetnih lovcih vživajo. Samo kdor ima 200 oralov zemlje skupej, sme sam na nji loviti.
8 dan tega mesca je bila v Mirni na Dolenskim volitev za Frankobrod. 34 volivcov je bilo skupej prišlo, ki so enoglasno in v nar lepšim miru sklenili, de se nima noben poslane za Frankobrod voliti. Bazun dveh so bili vsi ene misli; pa še ta dva nista v svojim duhu govorila, ampak sta bila, kaker se je slišalo, naprošena od nekiga potuhnenca (nemškutarja perve mere) ki bi bil rad Slo-vencam in Austrii v Frankobrodu smertni venec pletil in se v presvitlih žarkih edino zve-ličavniga nemškiga sonca Slovencam v kvar ponosno obračal. — Pa kar sta vidla, de je vsa družba proti njih misli, sta tudi onadva mnenju svojih tovaršev se pridružila in zoper volitev vperla. —
Be se tudi pri ti volitvi ni manjkalo ta-cih, ki so se za tisto nemško „Einheit — al pa zna biti še bolj za ocverto klobaso, ki jim po njih mnenji ni odiditi mogla (150 11. na mesec niso norci) prav serčno poganjali, mi ni treba pripovedovati. Pisma nemškutarjev so od vsih krajev skup letele, v kterih so se prav goreče za poslance v tisti Frankfurt tam ponujali in eden čez druziga priporočvali. In tudi v Mirni se ni manjkalo o času volitve
tacih Frankofurtislov. Vun in vun so se slišale besede: „Pa vunder možje, prav bi bilo, de bi se kdo volil (jest); zakaj če se nihče ne zvoli ne bo nihče za nas tamkej govoril, in nam se bo škoda zgodila. Paragrafa 2. in
3.	sta že v Frankobrodu zaveržena." Zastonj se je odgovorilo, de ako bi tudi Austria vse svoje poslance tje odpravila, bi oni nič ne premogli proti nemški večini, kakor sta nas paragrafa 2. in 3. živo prepričala. „Ja <aj mislite možje, de res nič?? lejte če se 5
orajžnih fantov al vojšakov z desetimi boječimi vdari, bodo boječi premagani" itd. O! de bi ti pes brado oblizal! kaj misliš de so Slovenci na glavo padli, dobro vejo de kjer gromi, se otročji jok ne sliši?! Al zastonj, vsi sofizmi so bli hitro spoznani, njegove besede jrez sadu, volivci so enoglasno zoper volitev iroteslirali. Tudi je bil en drugi prav lep protest iz Šmartinske okolice prinesen. Ta dva protesta je volitna komisia svojimu protokolu priložila in z obdveh en tretji protesl losnela ga zapisavši po nemško v svoj protokol, ki se okrajšano tako glasi: Mi volivci Mirniške volitne okolice protestiramo zoper volitev za Frankobrod iz naslednih vzrokov: 1. Ker Slovenski narod noče k nemški veli-osti pomagati. 2. Noče za nemško brodovje skladati. 3. Hoče Austrio mogočno in ne raz-deleno. 4. Se boji za narodnost svojo. 5. Ima svojiga cesarja in zbor. 6. Ne mara za nemške vere, kjer je čisto katolški. lObr.
Hervaška 111 slavonska ilezela.
Nov. h. si. d. rečejo v presoji dane ustave
4.	Sušca, katera po njih mislih samostojnost lervaško-slavonske dežele čisto overže, med družim to le: „Nas čaka ta osoda, katera je Francozke provincialne mesta zadela; naše življenje ne bo v domovini ampak na Bunaju, in če smo se do zdaj bojevali in vpirali proti madjarizacii, bo nam zdaj potreba se bojevati zoper germanizacijo. Lepa prihodnost!
Pa tako ustavo, ktera meri na uničenje naše samostojnosti, našiga narodniga edinstva in samostojniga življenje, je podpisal (o tuge in žalosti!) tudi en Hervat. Tako nas led bije od kodar smo se na sonce zanašali!
Ali kaj hočemo zdaj v teh revepolnih dnevih početi? Mislil bo kdo, de bomo narod nagovarjali, naj brusi sablje in polni puške, naj se vzdigne na noge junaške, ali de storimo v Zagrebu kaki kraval. Kratko nikar! Kaj taciga bi gg. ministri komaj dočakali, de bi nas mogli položiti v svoj edino osrečivni „Belagerungs-Zustand", pa bi še od kod dojili kako „Vertrauensadresse."
Mi se bomo druziga orožja poslužili, branili se bomo z mečem resnice in pravice, ktere premagate narterdniši gradove in narsilniši vojske.
Bansko svetovavstvo je postavljeno, de čuje nad narodnimi pravicami, ne de jih odpravlja. Za to ako pride zapoved, de ima razglasiti darovano ustavo, naj reče cesarju, de on te oblasti nema in de hervaški narod od nekdaj postave ne prizna, če ni na njegovim zboru storjena ali saj oznanjena. Zraven pa je treba bana prositi, de naj prepove raz glasiti to ustavo tudi v nesrečni granici, dokler se naš zbor ne snide.
Naš narod vživa od nekdaj ustavno svobodo, res de ima ta ustava pomankljivosti do-velj; ali naš prigovor pravi: „bo!je je svoje jaje nego tudja kokoš."
v
l eska dežela.
Kolikor smo dozdaj slavjanskih in nemških časopisov, ki v Pragi na svitlo pridejo brali, se v nobenim ne vidi zadovoljnost z razpu-šenjem zbora in z podeljeno ustavo; v pretres pa je še zunaj N. N. češke novine niso vzele. Češki poslanci so večidel že v Pragi, od tega pa, kar neki nemški časopisi raznašajo, de hočejo namreč Češki poslanci zdaj v Frank-
furt izvoljeni biti, se v čeških novinah nič ne najde.
Praga se zdaj zaderži, (pravijo Nar. Nov.), de bi se tudi po dogovoru boljši ne mogla. Slavnost konstitucije je obhajala 13. t. m. c. k. vojašnja in c. k. uradništvo po zapovedi — ali samo, scer je bilo vse prazno in zvečer ni nihče le pomislil na nekako raz-svetlenje mesta. Drugi dan (13.) je bilo v Tejnski cerkvi slavno requiem po ubitih za narodovo svobodo. Oblaki in dež niso nikogar zaderžvali; pred 10. uro se je oglasil velki zvon, in že je bil poln terg stariga mesta ljudstva v cerkev podvizajočiga: Cerkev je bila prenapolnena. Visoki katafalk z mnogimi svečami, zelenimi venci in z nad-pisam „13. Sušca 1848," okoli verste narodne straže. In vendar ni bilo to praznovanje od vladarstva zavkazano — in tolika množica se je zbrala! Slovanska Lipa še ni raz-pušena. Rieger ne pojde v Pariz, llieger in Boroš sta bila pri prihodu od študentov z neskončnimi „slava" sprijeta.
Ogerska dežela.
Knez Vindišgrec je zdaj vendar madjar-ske bankovce prepovedal.
Po 28. armadnim razglasu je na Er-deljskim g. Puchner sovražnike 3. Sušca iz Saksonskiga proti Maros-Vasarhely prepahnil/ in se bo zdaj z Malkovskim, in z Urbanam združil, in zvezo z Bukovino zopet odperl.
Terdnjava Komarnska je zdaj po storjenim mestu is bark ožeje obdana. Ker je vojvodina serbska od sovražnikov očišena, so serbski dobrovoljci iz Serbie zopet doma odšli. General Todorevič je imel svoj glavni stan 1. t. m. v Turški - Kaniži na Tisi tri ure od Segedina in Teresiopola. Poleg Donavz se še nektere trume puntarjev in šun-tarjev vlačijo; ali vse je tako nastavljeno, de bodo koj v pest prišli. Fcm. Nužan se je podal v dogovor zastran predaje (Uebergabe) važne Petrovaradinske terdnjave.
Ker je Vindišgrec v Pešt prišel, seje Jelačič k armadi podal, in ima svoj glavni stan v Ketskemetu. Svitli cesar je Jelačiču podelil dostojnost (\Viirde) Feldcajgmajstra in generala konjikov.
Ptuje dežele.
Laška. Sardinski kralj je 12. t. m. pri-mirje (Waffenstillstand) Austrii odpovedal in 19. t. m. se ima zopet vojska pričeti.
Radecki je že izdal razglas na svoje vojake (12. t. m.), v kterim jim oznani, de bodo v Turinu sovražniku postave miru dajali.
Frankobrod. Austrijansko ministerstvo je novo pismo (9. Sušca) Šmerlingu poslalo, iz kteriga se vidi, de hoče celo Austrijo v veliko nemško domovino (Gesamintvaterland) postaviti, nemških dežel pa de ne more od ne-nemških ločiti. Po mislih našiga ministerstva bi velika nemška dežela obstala iz več po narodovi volitvi nadomestvanih posebnih delov (Austrija, Prusija i. t. d.), kteri bi pa zopet svoje poslance k nemški osrednji (centralni) oblasti pošiljali.
Austrijanska darovana ustava je Nemce v Frankfurtu tako ganila, de jeWelker, zraven pooblastenec Radenske vlade, kije popred z Austrijo deržal, 12. Sušca nagli predlog storil: celi načert nemške ustave na čez prijeli, cesarsko dedišno krono Pruskimu kralju izročiti in leta sklep z velikim poslanstvam mu na znanje dati. Zbor je podpiral ta predlog.
Nasproti pa se govori, de Rusija z vojsko žuga, če si Pruski kralj nemško krono na glavo posadi.
Š meri ing, austrijanski pooblastenec, je ob vso vero v zboru prišel, in je od svoje službe ko pooblastenec odstopil.
Turška vlada mende ne privoli ruskim bojnim ladjam, de bi skozi Dardanele v srednjo morje šle.
W e 1» o 1 i t i 6 k i del.
IJndmila.
Pod drevesam javorjevim Zala tam sedi Ljudmila; Milo poje, žaljno guče, Kakor zapušena tica:
„Blagor vam cveteče rožce! Lastne nosite ve krila; Vsaka lepa, vsaka zala Krasno cvetniga je lika. Kadar mine zima huda, In raztaja se ledina, . Vse vas kliče spomlad budna
V	novo cvetje z zemlje mira. — Po domači stari šegi
Se nosila je devica, Nosil se mladenč nje dragi. In zvesto sta se ljubila. Sužnost preoberne šego
V	preošabno ptujga kinča; Je ljubezen pod obleko Ptujo merzla, kakor zima, Merzla za prerodbo slavno, Ki želi jo domovina." —
„Blagor vam veseli ptički!
V	hladni senčici borštiča Le pojite, de razlega
Živo krog se glas stvarnika. Urno le naprej letite, Če vam človek ga zavida, Če vam druge, kakor znate Vsilit' glase hoče sila. •— Po domače je svobodno Pela nekdaj naša Vila, Kar še vedno v sercih blagih Prostim se Slavjanam vžiga. S ptujo silo ptuja pesem Se med nas je razglasila, Ki ne glaska slavnih činov Ne ljubezni v sebi nima. Ki od doma Slave naše, Kakor mertva noč je tiha."
„Blagor plodne vam drevesca! Lastno sadje vsak zavija
V	svoje perjiče zeleno. Kakor eniga gojzdiča Sini bratovsko rasete, Eden drugimu si miga, Ena vejca drugi vpleta, Kakor bi ji sestra bila. — Ko drevesce sadapolno Bila naša domačija;
Nje otroci slavni roda, Ene matere jezika,
So se bratovsko ljubili, Ni bilo med njim prepira. Kakor mati je zbirala
V	svet jih krasna senčna lipa. Ptujstvo jih je razkropilo, Lipa, — lipa je vsahnila.
V	domovini ptuje razsaja — Hrast nad lipo sc razšira!"
Tak I.judmila zala poje, Bolečine pers izdiha; S černih se oči ji vdira
V	sercu rojena eolzica.
(Konec sledi.)
Odgovor7 pogovor, zagovor ino nagovor
na presojo moje slovnice v lanjskih k. ino rok. Novicah na stran 125. 129. 141. 161. 169. 177. 218. 219. 223.
(Konec.)
Žalosti pa me skoro ino ne morem odobreti, da podpira visokoučeni g. presojnik v možki sklanji ne pravilne končnice: — crm? — arna, — ami, ino sicer s enostrano segoj, s razvajenim ušesom, ino jezikom — proti občem pravilu ino dokazu gospoda Metelka, Murka itd.!! Bogu bodi pritoženo, da je sebičnost nam vsim prirojen greli!
V 15. §. se opira presoja pritožnih končnic — ega — emu — em skoro na ravno tiste razloge, samo da odkritoserčno pove, da je slehernimu njegova šega naj bolj prijetna ino všeč. Vsaki svoje perste gladi! Slobodno rečem, da bi našim ušesam Vaš ujic, zajic, ptujic ravno tako nevkreten bil, ko Vam nas ujec, zajec, ptujec, ako bi se hteli na tem spotikati! Ino „kaj tacega, druzega", ni manje gladko, ko: „kej taciga, druziga", itd.
Vemo, da e ino i tukaj (kakor še drugod) ni prav e ni prav t, temuč nekša zagoltna po-loglasnica, katera ima glas, kakor zadnji za-goltni e v nemškem „gewesen — gewes'n, ge-gessen = gcgess'n itd. Če pa na zrodne juž-
ne brate pogledamo, velja c več ko i. K njim pa nam složnost kaže. Deržimo se torej pravil ino razlogov, ktere nam g. M. Majer v svoji novi knigi prelepo razlaga. Živio! Vsi še se moramo učiti — od endruga. —
38. Polglasno kej mesto polnoglasnega kaj je bogme! nov ino ne veljaven razloček! Že pologlasnost ga obsodi!
<S>, 35. str. 35. se ravno za volo ravno-ličnosti od veznic loče končnice, ktere so sedaj po celem sadajniku pri vsih glagolih popolnoma jednake.
Pahnem t. j. veržem , zabitim ni jednako =peh nem t. j. dergneni. P. koga s per-stoin v oko pehnuti. Odtod spehnem; sodar spehne dogo.
§. 37. Za popravek velevnika glagolov IV. sprege lepo zahvalim. Njihovi velevniki ne pokrajšajo ino ne spojajo značajnega i, temoč imajo povsodi popolnoma po pravilu: doji, dvoji, kroji, roji, taji, itd. ali naglas po Štajerski šegi je pravilen. To že kaže doslednost s velivniki drugih glagolov.
§. 39. nima pazka pri -J- prednosti, že za tega volo ne, da je proti občem pravilu. Vele v ni k se speljujev od sedajnika. Nekdaj ni ino še sedajni Čehi še imajo tukaj c ino ni pa v nedoločivniku. Mi še imamo pri tih glagolih tudi popolno pravilni nedoločiv-nik; toraj ni treba razločka od velevnika, (razun tistim, kteri so pravilnega zapustili). Govori se: pečti, tečti, rečti, ležti itd. ino sicer bolj prav ko: peči, teči, reči, leči itd. Tudi tu nas naj beržej enostrane šege ali pre-brušene slovnice zapeljujo. —
Glagole sem litel v takši red spraviti, v kakoršnem zamore pervenec hitro vsakega najti. Naj bolj še ve pervenec, kako da ima kteri glagol v 1. osebi sedajnika. Za tega volo sem je po tih končnicah razverstil. Na Dobrovskovem redu bi se težej zavedli ino si kaj poiskali. Naj prikladnejši bi bil abc ■— dni red, ako bi ne imel drugih spotik.
§. 48. Glede s, se, so z, iz nam po pravici sostavek g. M. Majera v „Sloveniji" 6. 1. 1849 pod # naj bolji, naj pravilnejši nauk daja. Vsi drugi Slavjani pišo tako. Začnimo tudi tako. Pa bo stopinjica več k slož-nosti. —
Kar g. presojnik na koncu želi ino nekaj razloži, je resen zlo potrebna reč. Žal mi je, da nisim slovnico nekaj nategnil ino še ne te reči zapisal, ko še več drugih. Bodo drugi pridali! — Ali med nami je celo sklanja lastnih imen različna ino nepravilna. Končajo-čim v glasnice pridajati pri sklanjanji t, ko imenam mladih živali ali zaničovanih stvari ni prav. Vse, tudi končajoče v glasnice se sklanjajo ko pravilne možkega spola. P.
1. Robida, 2. Robida, Robidu. . l.Godina, 2. Godina, 3. Godinu. . 1. Ulaga, 2. Ulaga, 3. Ulagu. . . . 1. Kodre, 2. Kodra, 3. Kodru. . . 1. Cigale, 2. Cigala, 3. Cigalu. . . 1. Černe, 2. Černa, 3. Čemu. . . 1. Dajnko, 2. Dajnka, 3. Dajnku . . 1. Murko, 2. Murka, 3. Murku . . 1. Metelko, 2. Metelka, 3.Metelku . . 1. ligo, 2. liga, 3. llgu. 1. Vozu, 2. Voza, 3. Vozu . . 1. Vogu, 2. Voga, 3. Vogu . . 1. Omerzu, 2. Omerza, 3. Omerzu . . (prav: Vozel, Vogel, Omerzel). 2. Vozla . Katere pa končajo v i ali y, ju v j pre-rodijo. P.
1. Viri, 2. Virja, 3. Virju . . 1. Satori, 2. Satorja, 3. Satorju . . 1. Beli, 2. Belja . . 2. Belju . . 1. Černi, 2. Čer-nja . . 2. Černju . . 1. Dobaj ali Do-bay, 2. Uobaja, 3. Oobaju. Samo lastne imena na priložno končnico — ski, se povsodi tudi sklanjajo ko prilogi. P. 1. Hradecki, 2. Ilradeckega, 3. Hradec-keniu. 1. Hrastovski, 2. Hrastovskega.
Če pak želimo ali če je treba, da bi se vsakička pomota zognila, se pridaja nepre-menjenimu imenu kratka — sprimernoj konč-nicoj. P. 2. Kodre-a. 2. Černe-a, 2. Viri-a Ino kdor piše 2. Cigalcta, 2. Delkota itd. mora tudi čerlico (-) zinez zapisati, ker se drugači ne ve, ali izhaja ime od Cigale ali od Cigalet, od Delko ali od Jlelkot itd.
Tako tudi dostavim, da še bi v 68. pri I. redu lehko bila 10. versta skončnico — arna za vse naprave ali fabrike. P. kolarna (Wagenfabrik), brusarna (Schleifsteinfabrik), urarna (Uhrf.), jeklarna (Stalilf.), suknarna (Tuchf.), steklarna (Glasfabrik) itd. ino kjer ima 2. versta v I. redu končnico-nik se v 4. versti prikroži v — nišnica ali preloži naglas na koreninski slog. P.
1. bol. 2. bolnik. 3. bolnica. 4. bolnišnica ali bolnica. 5. bolija. 6. bolstvo. 7. boleti. 8. bolenje. 9. bolnina. 1. Vračilo. 2. Vračnik. 3. Vračnica. 4. Vrač-nišnica ali Vračnica. 5. Vračija. 6. Vračtvo. 7. Vračiti. 8. Vračenje. 9. Vračnina. 1. repa. 2. repnik. 3. repnica. 4. repnica ali repnišnica, med katerima pa bo ti razloček, daje perva shramba, druga stanica. itd.
v II. redu v 3. versti velja beržčas sledeči rasloček: kjer ima tista korenika 2 končnici, eno v — nik, drugo v—jak, je perva častna ino pristoji človeku, druga je nekaj zaničavna ino pomeni kakšo stvar, reč, zaverženče. P. Kotnik t. j. prebivavec v zakotji, kotjak t. j. zadnji zob; repnik t. j. mož, kteri repo redi, repjak t. j. lonec ali pisker za repo; Borov-nik = mož, borovjak = tič ; brinovnik = mož, brinovjak — tič. itd.
Žal mi tudi je, ker nisim pri §. 40. ali ravno pred S. 48. pristavil, da so tamošni ino vsi sverštvt glagoli v podobi sedaj nega časa že pri hodnega pome na. P. Koliko daš ? 5 fl. dam. Kaj dobiš? 3 dvajšice dobim. Hitro spišem itd. to vse še ni — še le bode, je tedaj prihodnega pomena. Za sedajni čas moramo nesveršive glagole rabiti — ino samo njim v prihodnem času pomožen glagol pri-davati.
Tako še bi marsiktero bilo popraviti ali dostaviti, ali nadam se, da hočejo v kratkem složne domorodne moči bolšo slovnico za vse naše šole na svetlo dati. Ni dvomiti, da bode po vsih straneh pravilna ino obča. — Za tega volo mi ne zamerite mili domorodci, ako Vas poprosim, da bi že sedaj začeli, kolikor naj bolj vemo, ji pot poravnati ino se verno ogibati vsake nepravilnosti, nepopolnosti ino eno-stranosti. Pridna kniga g. M. Majera nam dosta reči prav jasno dokaže.
Razveh dosedajnih pa še zlasti spomenim nekterih vekših pregreh. Gotovo ni pravilno pisati: ta mož, ravno tako, ko ta žena, mesto ti mož ali saj taj mož: ni prav 100 moi mesto 100 moži ali saj 100 možev; ni prav lepši mož, lepši žena, lepši dete mesto lepši mož, lepša žena, lepše dete čisto po pravilni sklanji; ni prav nar mesto naj, ni prav gospod sodnika mesto gospoda sodnika; ni prav glasnic popušati. P. slepe mesto slepec; be-sedvati mesto besedovati; ni prav, da se v odrečivnih stavkih 4. sklon stavi mesto drugega. P. Nevidim zvezdo, mesto ne vidmi zvezde; gre njivo orat ni tako dobro ko gre njive orat. (Šafarik alt boli. Gram. S. 124.) itd. itd.
Dosta je tudi spotike soper omehčanje. Dosedajne pravila so očivestno predolge ino premračne. Naj da nam kdo to bolje razjasni ino omejaši!!
Na koncu pa še prav lepo zahvalim vse p. n. gospoda domorodce, kteri so se s prodajo moje slovnice blagovolno trudili. Komaj je leto preteklo, ino skoro ne bode ne jedne več dobiti od natišjenih 2000.
V Gradcu 10. Svečana 1849.
Dr. J. Muršec.
Knjiga splošnih deržav^anskili postav.
154.
Potroški za izrejo otrok opravljeni ne dajo staršem nikakoršne pravice do premoženja od otrok pozneje pridobljeniga. Ako pa starši v potrebo pridejo, so otroci zavezani jih spodobno živiti.
155.
Nezakonski otroci ne vživajo enakih pravic kakor zakonski. Nezakonski rod se pravno pri tistih otrocih predumi, ki so sicer od zakonske žene, vendar pred časam ali po tem času rojeni bili, ki je zgorej (§. 138.) glede na sklenjen ali razrešen zakon postavno odločen.
§. 156.
To pravno preduniljenje pa pri predjšnim rojstvu še le takrat velja, če mož, katerimu pred zakonam nosečost ni bila znana, nar dalj v treh mescih po zadobljenini znanju otroko-viga poroda, očestvo pred sodnico odreče.
%. 157.
Pravost prejšniga ali poznejiga rojstva od moža v tim času postavno odrečena, se zamore le po umetnih dokazati, ki po natanjčnim preiskanju posebnosti otroka in matere uzrok nenavadniga primerleja razložno povedo.