MS« m BS /1EPEBHS
SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE
CELJE
Ivan Sergejevič Turgenjev
MESEC DNI NA KMETIH
Komedija v petih dejanjih
(Odmor po tretjem dejanju)
Prevedel Josip Vidmar Lektor Majda Križajeva Scena Avgust Lavrenčič Kostumi Mija Jarčeva
Režija MILE KORUN Dramaturg
predstave Igor Lampret
Nastopajoče osebe:
Arkadij Sergejič Islajev, bogat posestnik	Branko Grubar
Natalija Petrovna, njegova žena	Marjanca Krošlova
Kolja, njun sin	Anica Kumrova
Veročka, varovanka	Jožica Avbljeva'
Ana Semjonovna Islajeva, mati Islajeva	Marija Goršičeva
Lizaveta Bogdanovna, družabnica	Mija Mencejeva
Schaaf, Nemec, vzgojitelj	Marjan Dolinar
Mihajla Aleksandrovič Rakitin, hišni prijatelj	Janez Bermež
Aleksej Nikolajevič Beljajev, študent, Koljin učitelj	Stanko Potisk
Afanasij Ivanovič Bolšincov, sosed	Jože Pristov
Ignatij Iljič Spigelski, zdravnik	Sandi Krošl
Matvej, sluga	Bruno Vodopivec
Katja, služkinja	Ljerka Belakova
Vodja predstave Stanko Jošt Tehnično vodstvo Franjo Cesar Šepetalka Sava Subotič Razsvetljava Bogo Les
* slušateljica AGRFTV
Komedija MESEC DNI NA KMETIH Ivana Sergejeviča Turgenjeva (1818—1883) je nastala, še preden so bila napisana tista besedila, ki konstituirajo splošni kulturni pomen Turgenjeva, se pravi, preden so nastali romani R(J-DIN, PLEMIŠKO GNEZDO ter OČETJE IN SINOVI, ki so z glavnim likom Bazarovim imenovali besedo nihilizem in z njo definirali generacijski spopad prelomnega obdobja petdesetih let Rusije v 19. stoletju. Vsa ta problematika pa samo bledo odseva v tej erotični komediji, ki se začne in konča v znamenju (strtega) srca.
Turgenjev je pripadal plemiškemu stanu. Notranje protislovje med njegovo pripadnostjo in pa med njegovo ideologijo, s katero se je zagrizeno boril zoper tlačanstvo, je našlo svoj izraz v oblikovanju lika odvečnega človeka, kakršnega je popisoval v HAMLETU ŠČIGROVSKEGA OKRAJA (1849) in posebej v DNEVNIKU ODVEČNEGA ČLOVEKA (1850), se pravi v času pisanja komedije MESEC DNI NA KMETIH, ki nam skozi zavrtost celot-
nega čustvenega razpona odkriva misel na splošno družbeno zavrtost, izvrženost ter brezperspektivnost odvečnega človeka plemiča (Rakitin).
Komedija je bila prvič objavljena 1855 v Sodobniku kot druga redakcija prvotne verzije z naslovom ŠTUDENT (oziroma DVE ŽENI), kar kaže na dejstvo, da je Turgenjeva poleg Rakitina enako zanimal prikaz neplemiškega izobraženca Beljajeva. V njunem medsebojnem soočenju, preko erotičnih razmerij z Veročko in Natalijo oblikuje generacijski spopad ter daje slutiti razkol med ideologijo in psihologijo odmirajočega »odvečnega« plemstva ter novega družbenega sloja. Neizostrenost optike med spopadom dveh žensk s povsem erotično motivacijo in planom idejnega spopada med Rakitinom in Beljajevim, zunaj tega okvira, pa je verjetno prispevala k očitkom, da je komedija »brez dramatičnega nerva« in premalo efektna. Vsi ti očitki pa ne morejo mimo notranje dramatičnosti čustvenih vibracij in izžarevanj likov v izjemno preprostem življenjskem okviru, ki ga dopolnjuje odprtost prirode kot kontrapunkt ozkosti čustvovanj ter premorov in tišin, ki so odločilno vplivale na poznejšo dramaturgijo Čehova. Komika MESCA DNI NA KMETIH je povsem čehovljanska. Turgenjev je predvsem pomemben kot pisatelj in šele nato kot dramatik; sam je menil, da so njegove drame bolj primerne za branje kot pa za uprizarjanje. Ne glede na njegovo samokritičnost in priporočila pa je danes jasno, da MESEC DNI NA KMETIH kot literatura pomeni samo toliko, kolikor se lahko odziva gledališki in igravčevi senzibiliteti, ki lahko s pristnostjo igre ter oblikovanjem enkratnega odrskega prostora gle-davcu odkriva poezijo sodobnega gledališča.
MESEC DNI NA KMETIH je komedija zavrtih čustev, ki se gibljejo na relaciji ljubiti in bati se. Komičen je samo ta strah, njegove posledice pa so absurdne. Veročkina sprememba iz otroka v žensko se zaključi z absurdno poroko z Boljšincovom. Samo velikemu poslovalcu Špigel-skemu se zares posreči zabarantati tri konje za eno dekle. In tako je ta bidermajerski šopek, ki ga obdajajo čipke preteklega stoletja, v posebnem kontrapunktu s čustvenimi vzgibi, ki jih omejujejo in prikrivajo fasade Spodobnosti, Vzgoje in Prijateljstva. Skratka prazne forme, ki zavirajo svobodni razmah novih vsebin, in ne nazadnje prazne forme, s katerimi ena generacija onemogoča sebe in pa predvsem tisto, ki prihaja za njo.
Igor Lampret
MARIJA
GORSlCEVA
je za dosedanje delo in umetniške dosežke prejela poleti 1971 Šlandrovo nagrado
FRANCI KRIŽAJ
je prejel letošnjo nagrado Prešernovega sklada za režije Eliotove drame Umor v katedrali, Ibsenovega Sovražnika ljudstva in Zupančičeve Veronike Deseniške
SANDI KROSL
je bil za vlogo Be-cketa v Eliotovem Umoru v katedrali kar dvakrat nagrajen, dobil je Borštnikovo in Severjevo nagrado
Prizori iz komedije 'Odona von Horvatha »Figaro se ločuje«, ki jo je režiral Franci Križaj. Premiera je bila 21. L 1972. Na prvi sliki Bogomir Veras, Ljerka Belakova, Marjanca Krošlova in Jože Zupan; na drugi še Borut Alujevič in Stanko Potisk; na zadnji Marko Simčič, Mija Mencejeva in Jože Pristov.
Cestno podjetje Celje
opravlja vsa dela na nizkih gradnjah, projektira in vzdržuje javne ceste
Gledališki list SLG Celje. Sezona 1971-72, št. 6. Predstavnik: upravnik Bojan Štih. Urednik: Janez Žmavc. Naklada 800 izvodov. Tisk AERO kemična in grafična industrija Celje.