Andrej Hieng REŽISER VINKO MODERNDORFER SCENOGRAF ROBERTO STELL KOSTUMOGRAFINJA ALENKA BARTL DRAMATURG JANEZ ŽMAVC TRAGIKOMEDIJA V TREH DEJANJIH Vodja predstave Sava Subotič - Šepe-talka Ernestina Popovič - Ton Stanko Jošt - Razsvetljava Rudi Posinek -Krojaška dela pod vodstvom Adija Založnika in Marjane Podlunšek - Frizerska dela Maja Dušej - Slikarska dela Adolf Aškerc - Odrski mojster Ivan Tkavc - Rekviziter Milan Orehov - Garderoba Kalina Jenič in Melita Trojar. Tehnično vodstvo Vili Korošec. Režiser Vinko Moderndorfer na skušnji z igralci - Foto: Jože Suhodolnik IPk Slovensko Liudsko Gledališče Celje 63000 Celje, Šlandrov trg 5 Upravnik Borut Alujevič Umetniški vodja Blaž Lukan Režiser Franci Križaj Dramaturg Janez Žmavc Igralski ansambel: Zvone Agrež, Marjan Bačko, Bruno Baranovič, Ljerka Belak, Janez Bermež, Marko Boben, Peter Boštjančič, Milada Kalezič, Drago Kastelic, Anica Kumer, Mija Mencej, Miro Podjed, Stane Potisk, Igor Sancin, Jana Šmid, Iztok Valič, Bogomir Veras, Bojan Umek Vodja programa: Anica Milanovič, tel. 24-637, tajništvo: tel. 24-102, blagajna: tel. 25-332 (int. 8) SKLADATELJ JAKI GOLOB LEKTORICA EMICA ANTONČIČ KOREOGRAFINJA KSENIJA HRIBAR KOREPETITOR MIRO PODJED SLIKAR KIPAR ŠTEFAN MARFLAK ZDRAVKO JERKOVIČ AVTOR POSEBNIH EFEKTOV DUŠAN MIHAJLOVIČ OSEBE PEDRO MIRO PODJED PABLO STANE POTISK CAETANA LJERKA BELAK BALTASAR BOJAN UMEK TAJNIK IZTOK VALIČ SUANZA BOGOMIR VERAS DOLGIN MARJAN BAČKO ČOKATI BRUNO BARANOVIČ FELIPE JANEZ BERMEŽ MARGERITA JANA ŠMID NEMI INDIJANEC DRAGO KASTELIC KONKVISTADORJI ZVONE AGREŽ, BORUT ALUJEVIČ, MARKO BOBEN, PETER BOŠTJANČIČ, IGOR SANCIN INDIJANCI ZVONE AGREŽ, BORUT ALUJEVIČ, MARKO BOBEN, PETER BOŠTJANČIČ, IGOR SANCIN MARJAN BAČKO, BRUNO BARANOVIČ IZTOK VALIČ, IRENA MIHELIČ k. g. BOBNAR AGIM BRISANI k. g. MLADI BALTASAR ANŽE ČATER OGENJČEK PETELIN Premiera v petek, 22. decembra 1989, ob 19,30 l^■■■ilH■ To uprizoritev in celo sezono posvečamo 200-letnici prve slovenske igre, Linhartove Županove Micke Izvedbo naše uprizoritve ’’Osvajalca” sta s svojimi prispevki omogočili tudi delovni organizaciji TIM - Laško in LESNA - Slovenj Gradec! ANDR E J H I E N G se je rodil 17. februarja 1925 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, maturiral 1944, nato je študiral režijo na Akademiji za gledališko umetnost. Od 1951 do konca gledališke sezone 1952/53 je bil režiser v Prešernovem gledališču v Kranju, od 1953 do konca sezone 1960/61 pa v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Leta 1961 sije pridobil status svobodnega umetnika kot režiser in pisatelj. Mnogo je režiral na slovenskih gledaliških odrih: v Drami SNG in Mestnem gledališču v Ljubljani, Drami SNG v Mariboru, Gledališču Slovenskega Primorja v Kopru, Stalnem slovenskem gledališču v Trstu in drugod. Sodeloval je pri filmu kot soustvarjalec scenarijev in asistent režije pri številnih slovenskih celovečernih filmih ter kot režiser kratkometražnega Sobota njegov dan in celovečernega umetniškega filma Kala. Leta 1984 je v celjskem Slovenskem ljudskem gledališču prevzel odgovorno delo umetniškega vodje in ga opravljal do začetka 1988. Od marca 1988 pa je umetniški vodja ljubljanske Drame SNG. Andrej Hieng je pripovednik, dramatik, dramaturg, avtor radijskih in televizijskih iger, scenarist in režiser. Prva objavljena črtica Peter Helman je izšla pod psevdonimom Andrej Ivan Gradiški v Slovenski mladini 1939/40. Po vojni sodeluje z leposlovnimi deli, eseji ter članki iz gledališkega in književnega področja v Mladinski reviji, Besedi, Novem svetu, Naši sodobnosti, Novih obzorjih, Reviji 57, Problemih, Sodobnosti in drugod. Za svoje obsežno delo je prejel več priznanj in nagrad: za črtico Miloš Bele in njegova velika pesem je dobil 1. nagrado revije Slovenska mladina 1940; za radijsko igro Cortesova vrnitev 1. nagrado na natečaju RTV Ljubljana 1967 in 1. nagrado na Tednu jugoslovanske radijske igre v Ohridu 1968; za roman Gozd in pečina nagrado Prešernovega sklada 1968; za dramsko delo Osvajalec Gavellovo nagrado 1971, nagrado na Sterijinem pozorju 1971 in Župančičevo nagrado 1971; za drami Izgubljeni sin in Večer ženinov nagrado Saveza udruženja dramskih umjetnika Jugoslavije ’’Marin Drzič” 1978; za radijsko igro Krvava ptica nagrado Premios Ondas na mednarodnem tekmovanju v Barceloni 1981. Leta 1988 pa je prejel za svoj prozni in dramski opus najvišje slovensko priznanje Prešernovo nagrado. BIBLIOGRAFIJA Proza Novele. (Skuoaj s Frančkom Bohancem in Lojzetom Kovačičem.) Maribor 1954. Usodni rob. Novele. Maribor 1957. Planota. Novele. Ljubljana 1961. Gozd in pečina. Roman. Ljubljana 1966. Orfeum. Poročilo o nekem gledališču. Roman. Maribor 1972. Čarodej. Roman. Ljubljana 1976. Obnebje metuljev. Roman. Ljubljana 1980. Dramatika Burleska o Grku. Televizijska igra. Maribor 1969. Cortesova vrnitev. Radijska igra. Maribor 1969. Gluhi mož na meji. Televizijska igra. Maribor 1969. Osvajalec. Tragikomedija v treh dejanjih. Maribor 1971. Lažna Ivana. Romantična komedija. Maribor 1973. Izgubljeni sin. Melodrama. Maribor 1976. Nori malar. Zgodba za televizijo. Maribor 1979. Večer ženinov. Igra z maškarado. Maribor 1979. Možje na meji. (Uredil Franček Bohanec.) Ljubljana 1980. Vsebina: Cortesova vrnitev. - Burleska o Grku. - Gluhi mož na meji. - Osvajalec. - Krvava ptica. Zakladi gospe Berte. Maribor 1983. PREVODI Proza Samoče. Novele. Beograd 1964. Fragment o neklidnych nebozticich. Novele. Praha 1966. Timonova kči. (Gozd in pečina.) Novi Sad 1967. Kbrd kirbly. (Gozd in pečina.) Ujvidbk - Budapest 1969. Orfeum. (Orfeum.) Beograd 1972. Les a bralo. (Gozd in pečina.) Bratislava 1972. Les a bralo. (Gozd in pečina.) Nov} Sad - Bratislava 1972. Carobnjak. (Čarodej.) Beograd 1979. Czarodziej. (Čarodej.) Warszawa 1980. Buncanje o razbijenom autobusu I druge novele. Zagreb 1981. Obzorje leptira. (Obnebje metuljev.) Beograd 1983. Mag. (Čarodej.) Bratislava 1983. Orfeum. (Orfeum.) Lbdž 1986. Dramatika Osvajač. (Osvajalec.) Novi sad 1973. Osvajač. Starac na razmedi. (Osvajalec. - Gluhi mož na meji.) Beograd 1975. Nepravb Jana. (Lažna Ivana.) Bratislava 1975. (Strojep. Avtograf.) Nepravb Jana. (Lažna Ivana.) Praha 1976. Konkistador. - Bludnyj syn. - Zenihi. (Osvajalec. - Izgubljeni sin. - Večer ženinov.) Moskva 1984. Tri drama. Pusbtuesi. - Djali i tretur. - Burleske per El Grekon. (Osvajalec. - Izgubljeni sin. - Burleska o Grku.) Prishtine 1984. Gledališka dela Osvajalec (Baltasar). Mestno gledališče ljubljansko, sez. 1970/71. Lažna Ivana. Romantična komedija v 3 dej. Mestno gledališče ljubljansko, sez. 1972/73. Lažna Ivana. Drama SNG v Mariboru, sez. 1972/73. Izgubljeni sin. Melodrama v 4 dej. Mestno gledališče ljubljansko, sez. 1974/75. Izgubljeni sin. Drama SNG v Mariboru, sez. 1974/75. Večer ženinov. Mestno gledališče ljubljansko, sez. 1976/77. Slavolok. Mestno gledališče ljubljansko, sez. 1979/80. Zakladi gospe Berte. Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici, sez. 1981/82. Lažna Ivana. Amatersko gledališče Slava Klavora v Mariboru, sez. 1981/82. Bratje Karamazovi. Po romanu Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in prevodu Vla-dimira Levstika. Drama SNG v Ljubljani, sez. 1983/84. Izgubljeni sin. Gledališče Tone Čufar na Jesenicah, sez. 1986/87. Osvajač. Jugoslovensko dramsko pozorište v Beogradu, sez. 1970/71. Osvajač. Dramsko kazalište Gavelia v Zagrebu, sez. 1970/71. Noč mladenaca. Jugoslovensko dramsko pozorište v Beogradu, sez. 1976/77. Bertino blago. Jugoslovensko dramsko pozorište v Beogradu, sez. 1981/82. Cortesova vrnitev. Radio Ljubljana 1967. Burleska o Grku. Radio Ljubljana 1972. Krvava ptica. Radio Ljubljana 1979. Televizijske drame Gluhi mož na meji. TV Ljubljana 1969. Nori malar. TV Ljubljana 1978. Dež v Piranu. TV Ljubljana 1983. Sin pogubljenja. Dramatizacija novele Ivana Preglja Sin pogubljenja. TV Ljubljana 1983. Mark in Antonij. TV Ljubljana 1985. Filmski scenariji Tistega lepega dne. Scenarij napisal skupaj s Francetom Štiglicem. Viba film 1962. Amandus. Viba film 1966. Povest o dobrih ljudeh. Scenarij napisal skupaj s Francetom Štiglicem. Viba film 1975. Sestavila Danijela Sedej iz režiserjevih napotkov za kostumsko opremo uprizoritve Predstava naj bi uprizarjala predvsem kontrast med dvema zelo različnima civilizacijama: ŠPANCI - INDIJANCE. Moramo vedeti, da je bila španska kultura takrat (1500-1600) v CORTEZOVEM ČASU (in Hiengova igra govori nedvomno o osvajalcu CORTEZU) na višku svoje moči. Prav tako je bila na višku tudi indijanska kultura. Obe civilizaciji sta neusmiljeno trčili druga ob drugo in DRE PROPADLI. Iz obeh civilizacij in kultur je nastal hibrid nekakšnega čudnega indi-jansko-evropskega krščanstva. Druga dinamična točka v tej pahljači Špancev je BALTASAR, OSVAJALCEV sin. Vzgajali so ga kot vojaka, vendar to ni. Mlad moški, primer renesančnega človeka, dinamičen in svež duh, ki gaje oče zvlekel v južnoameriška močvirja; zato je njegov duh poln cinizma, vendar mehkejši kot duh togih vojakov krog njega. Predrzen, nesramen mladenič, nekje med vojakom in civilistom... Morda je „roker” prava sodobna vzporednica; napolnjen s smodnikom, sikajoča bomba, preden jo raznese... ... V igri je zelo bistveno propadanje, ne samo duhovno, tudi fizično... V prvem dejanju vidimo DVOR, atmosfero španskega kolonialnega dvora (končno don Felipe pričakuje naziv podkralja). Vsi so v svečanih bojnih oblačilih, don Felipe v razkošnem bojnem kostumu španskega generala OSVAJALCA. Prav takšni so tudi vsi vojščaki... Njihova podoba bi morala biti grozljiva. Konkvistadorji, ki so brodili po krvi... Fino bi bilo, da bi imeli vsi zakrite obraze, vitezi, šlemi, delno pokrita lica - grozljiva slika krvavih konkvistadorjev, vojakov brez obrazov... Prav takšen je don Felipe, samo brez šlema; drugače je ves na štiri ogle (kot pravi avtor). Mogočen in silovit despot, general, Španec, krvavi poveljnik, poosebljen grb Španije, bodoči podkralj... Važna je njegova mogočnost in navidezna nezlomljivost, ki se skozi II. in III. dejanje popolnoma zlomi... Na koncu igre imamo pred sabo STARCA, zlomljenega starca v copatah, nekakšnega ..zlomljenega kralja Leara”, ki je samo še slepo religiozen, božja ovca, res bedna slika velikega OSVAJALCA, kakršen se nam kaže v I. dejanju. II. dejanje. Odšel je kot vojak OSVAJALEC skozi velika glavna vrata, zdaj pa se vrača skozi stranska vratca ves zlomljen in postaran za dvajset let. Zagledamo ga v globini, kako počasi prihaja proti nam in po vsakem koraku odpadajo z njega deli kostuma: oklep, šlem, zgornja obleka - ves se olupi, kot človek, ki po dolgem potovanju skozi puščavo zdaj tava utrujen proti svoji postelji in med potjo odpadajo od njega kosi popotne obleke. Pred nami je OVCA BOŽJA z lesenim križcem na navadni vrvici okrog vratu... Zlomljen in utrujen starec. To mora biti velika in spektakelska scena, velik in zanimiv prizor. V III. dejanju je don Felipe družinski oče, reveo in ubog. Od njegove nekdanje mogočnosti velikega OSVAJALCA je zdaj ostal samo še starec v copatah. Revno meščansko vegetiranje! Vse ostalo spremstvo v I. dejanju (konkvistadorji, ki so prišli na svečanost) naj bo grozljivo vojaško, različno, toda kljub vsemu na nek način uniformirano... Mislim, da moramo imeti pred sabo nekakšno špansko kraljestvo v malem... Kompaktno, veličastno, strašljivo... Igra sama pa potem v nadaljevanju govori o tem, kako je bila vse skupaj samo lupina že zelo načetega španskega imperija, strašno gnilega in propadajočega... Vinko Moderndorfer & rfed a /fed de^-... dded/e d'd//tea, dd&z //i raža-, ded e ečed^ /za- /zedzi eddzd... (d ded de/y-j e ded dey... zdey, /'eža d/ vewa, y/'/m/ id/d/Z/ii, e z/J//d/?,yzed.. /d ded de/y-j e ded d/y... fded/zzz /e /zdje/z.-, e /z/J// Jrce/e zed/ze, zjoe/a. zzJzda e J/zze/e/z ezz, e redad /z/ ežd... (d ded de/y, e ded dey... dd/zzz y /jeei za /zaj, de/zee z/m/ č/zz edreč, e eyad rz/ /zefiža z/eč, č/'/za čm/ea, z/z /zač... (d ded de/y-j e ded day... SODOBNA TRAGIKOMEDIJA Ob branju Hiengove igre nam prihaja v misel, zakaj je avtor segel po tujem, domala eksotičnem ambientu, ko pa tako direktno govori prav v naš čas. Zdi se, da je bil pisatelju pred dvajsetimi leti, ko je delo nastalo, stvariteljsko mikaven predvsem ta špansko-indijanski kolorit, ob njem pa možnost, da zgradi veliko dramo klasičnega tipa v treh dejanjih. Ampak to je že raziskava avtorskega potenciala in stvar njegove interesne usmeritve, izbora, ob katerem je lahko razpostavil akterje za svoje tragikomično videnje nekega časa. Tako smo dobili zanimivo dvojnost: zgodovinsko dramo 16. stoletja, ki ne korespondira le z letom svojega nastanka, marveč lahko spregovori generaciji danes in tukaj. Osvajalec je drama našega časa, najsi se dotika prikaza, kako razpade neka svetovna ideologija, ali individualnih človeških usod, zavezanih tej ideologiji, ki se znajdejo v primežu večnih nasprotij, ki jih prinaša čas. Kajpak ni razkroj nekega sistema osnovna tematizacija Osvajalca, saj gre v njem le za evolucijske procese. Tu ne moremo reči: Revolucija (Zgodovina) žre svoje otroke. Po novodobni terminologiji gre za prebod iz totalitarne države v zmernejšo, civilno družbo. Konkvistadorji se civilizirajo, dobijo zemljo, postanejo veleposestniki, stare norme se ukinjajo, uvajajo se nova pravila igre. Kdor na ta pravila igre ne pristane, je izvržen. Osvajalec je blizu hebiovskemu tipu dramatike. Posameznik, ki ne razume ali noče razumeti časa, ki prihaja, ki ga ni sposoben dojeti, nujno propade bodisi v spopadu z njim bodisi v vztrajanju pri danem, preživelem. Živel bo še naprej v lastnem mitu, v lastni legendi. Asociativne vrednosti s časom, ki ga živimo, se ponujajo same od sebe. Drama izgubljenih iluzij, drama deziluzij. To ni le polom nekega načina življenja, to je popolna izpraznitev vsakršnega smisla, usahel vir življenja in smrti. Ce ni ničesar več -tudi Boga ne - se absurdno v življenju junakov nevarno približa skrajnemu nihilizmu, kjer ni prostora za fundamentalno porajanje eksistencialnih vrednot za potencialno preživetje. Otrok v igri (Caetanino dojenje) ni avtorjeva čustvena montaža, marveč biološka nujnost. Kjer je smrt v hiši, se hkrati rojevajo otroci. Zakonitost življenja. Andrej Hieng je kot romanopisec in dramatik izrazito meditativne narave. Tega ni moč prikriti niti v Osvajalcu. To plat ali plast njegovega pisanja jemljemo kot filozofsko substanco, iz katere se nam tematska obdelava poraja v nadčasovni optiki, vendar z zelo otipljivo konkretnostjo, ki se na odru kaže v polnokrvnih dramskih likih, v klenem, metaforično bogatem, poetičnem jeziku, v stilno dognanem dialogu, ki je mestoma naturalistično neposreden, drugič obredno (v kontekstu dialoških simbolov in znakov) privzdignjen. Ugledališčenje te odrske konkretnosti kajpak ni v očitni in pretirani aktualizaciji ali v potenciranju indijansko-španskega kolorita (folklore) ali bizarne eksotike ali odrsko šokantne ekskluzivnosti. Skladnost oblike in vsebine, za katero pač gre, kajpak tudi ne anticipira estetsko-higienične čistosti v smeri stilne opredelitve in tudi ne pretirane previdnosti v ravnanju s tekstovno predlogo. Radikalen pristop bo vselej iznajdljivo sledil skriti niti dramskega živca, vznemirljivi, čutno bogati izrazni igri igralca, porajajoči se iz presenetljivih situacij in psihičnih razpoloženj (brez psihologiziranja), iz poigravanja z napetostjo (ritem in tempo) znotraj izzivalne spektakularnosti. Janez Žmavc Španska invazija Mehike Hiengova drama "Osvajalec” (1971) je zgrajena na osnovi zgodovinske resničnosti. Zgodovinska snov je bila avtorju sredstvo za oris človeških usod in značajev. Hernando Cortez, resnični osvajalec aztežke države v današnji Mehiki, je predstavljen v osebi osvajalca Felipeja, ki doživlja notranji spopad med svojimi življenjskimi načrti in resničnostjo. Ko izve za kruto stvarnost, za slabo gospodarjenje v svojih osvojenih pokrajinah in za imenovanje nekoga drugega za podkralja dežele, pride do spoznanja, da ni opravil svoje življenjske naloge in je dejansko sam žrtev usode. Z občutkom odrinjenosti in zagrenjen zadnja leta življenja skromno životari. Drama jemlje snov iz obdobja velikih geografskih odkritij, ki so razširila zgodovinsko dogajanje na nova področja. Vse do konca 15. stol. je bila zahodna Evropa še na periferiji civiliziranega sveta. Po bogastvu in prebivalstvu sojo daleč prekašali Kitajska, osmansko in perzijsko selevkidsko cesarstvo. Svetovni zemljevidi iz vseh evropskih dežel so prikazovali enako vsebino: Jeruzalem kot središče sveta, obdan od treh kontinetov: Evrope, Azije in Afrike, ki jih obkroža ocean. Kakšna je bila Afrika, ni vedel nihče, ker se nihče ni upal podati južno od Kap Bajadorja (Zahodne Sahare). 0 Indiji, Kitajski in Japonski so ljudje izvedeli iz potopisa Marca Pola, ki se je 1295. leta vrnil iz dolgega potovanja po Daljnem vzhodu. Stoletja so trgovci iz italijanskih pristaniških mest, Benetk in Genove, uvažali z Daljnega vzhoda svilo, žlahtne kamne, barvila, začimbe in dišave. To blago je bilo mogoče kupiti v Evropi po izredno visokih cenah. Italijanskim trgovcem so ga posredovali arabski in indijski prevozniki. Trgovino z Daljnim vzhodom so skoraj povsem zavrli osmanski Turki, ki so leta 1453 zavzeli Konstantinopel (dan. Istambul). Tedaj je v Evropi humanistično gibanje prebujalo zanimanje za proučevanje raznih področij človekovega življenja in obdajajočega ga sveta. Pojavile so se vesti, da je mogoče po drugih poteh doseči Indijo. Ta pot naj bi bila možna v dveh smereh: s plovbo okoli Afrike ali na zahod čez Atlantik. Portugalska in Španija, ki sta imeli najmočnejši brodovji ob Atlantiku, sta začeli tekmovati, kdo bo poprej odkril novo pomorsko pot v Indijo, deželo dišav. V španski službi je Krištof Kolumb iz Genove preplul Atlantik in pristal na Ba-hamskem otočju (1492). Svojo zmoto, da je našel zahodno pot v Indijo, je ovekovečil s tem, daje prebivalce Amerike imenoval ’’Indijance’’. Umrl je, ne da bi izvedel, da je odkril "Novi svet”. Vasco da Gama je objadral Afriko in Portugalcem odkril direktno pomorsko pot v Indijo (1498). Portugalec Magellan je vodil odpravo, ki je prvič objadrala Zemljo (1519-1522). Nadaljnje španske ekspedicije so raziskovale Karibe, odkrile celino in naletele na miroljubna ljudstva, ki so gradila mesta. Ljudje so šele sčasoma spoznali, da leži med Evropo in Azijo njim dotlej neznana celina: Amerika. To ime ji je dal nemški kartograf Martin Waldseemiiller, ki je narisal zemljevid nove celine po podatkih Ameriga Vespuccija, ki je pvi zaslutil, da je ta nova kopna zemlja "cel nov svet”. Sledila so nadaljnja raziskovanja. Raziskovalci so se vračali domov s čudovitimi zgodbami o bogatih mestih na novi celini. Vesti o še neraziskani celini so vabile pustolovce, da so se odpravljali na zahod, da bi ga raziskali. Ti pustolovci, ki so v španski službi v 16. stol. raziskali in osvojili Srednjo in Južno Ameriko, so v zgodovini zapisani kot osvajalci (Špan. konkvistadorji). Izšli so iz španskega siromašnega nižjega plemstva in upali, da se bodo z drznimi podvigi dokopali do bogastva in časti. Toda njihove sanje o zlatu in Nada BožiC je z vlogo Amande v drami Tennesseeja Willamsa ’’Steklena menažerija” v sezoni 1987/ 88 tiho, zasebno, zunaj javnosti praznovala 40-letnico svojega umetniškega dela. Prav je, da zdaj, ko je Nada odšla v pokoj, osvežimo spomin na njeno Amando, s katero je ustvarila izjemno zanimiv lik z velikim čustvenim razponom in zmožnostjo izrazitih menjav v ritmu psihološko zastavljenega dogajanja. Vlogo je izoblikovala s prizadevno skrbjo in jasno konceptualno zasnovo. Amandin vitalizem je duhovito izrisala skozi zahtevne dial- loške in monološke prizore, neobstojno romantičnost je vpela v tragične dimenzije njenega eksistenčnega boja. Amanda se z naivno samovšečnostjo oklepa iluzij, s katerimi bi rada premostila neizbežen polom svoje družine. V strahu in upanju izgoreva in na koncu utone v popolni nemoči, ki se ne kaže kot poraz, marveč le kot začasen umik Iz neizprosne arene tega sveta. Prav tu je Nada Božič pokazala svojstven šarm in zrelost, toplino v groteskno koncipirani vlogi. Podoba njene Amande bo še dolgo živela v spominu njene publike. Pogled nazaj nam razpre široko, pisano pahljačo njenega ustvarjanja. Nada je Celjanka, po šolanju na Igralski akademiji v Ljubljani je odšla za dve sezoni (1948-1950) v Ptujsko mestno gledališče (iz tega obdobja Nušičeva Gospa Ministrica), nato pa je bila kot prva in edina stalno anagažirana igralka v sezoni 1950/51 sprejeta v Mestno gledališče Celje (zdaj SLG); za otvoritev poklicnega dela celjskega ansambla je igrala dr. Romihovo v ’’Operaciji" Mire Pucove. (Mestno gledališče je imelo takrat oder v kinu Metropol.) Iz tega obdobja: kraljica Elizabeta v Schillerjevi "Mariji Stuart”, Jula v Potrčevih ’’Kredih’’, Geni v Cankarjevih ’’Hlapcih”. Za otvoritev prenovljene (današnje) gledališke hiše je igrala v Kreftovih ’’Celjskih grofih” Barbaro (9.5.1953). Sledijo Dobri duh v Ustinova ’’Ljubezen štirih polkovnikov” (predstava, ki je v Celju burila politične duhove za in proti), 1954; Pernjica v Vorančevih ’’Pernjakovih”, 1957; babica v A. Casonovi drami’’Drevesa umirajo stoje”, 1958, ena najbolj markantnih Nadinih vlog ki seje mnogi še danes radi s komplimenti spominjajo; pohabljenka Hanna v ’’Otrocih teme” K. Wittlingerja, 1959; Emilija v "Naših treh angelih" Petra Ustinova, 1965; Olga v Sartrovih ’’Umazanih rokah”, 1966; pretresljiva lokasta v Sofoklovem "Kralju Oidipu”, 1968; partizanka v "Srebrnih vezeh” Dj. Leboviča, 1968; izredna gospa Gascoigne v Lawren-covi "Snahi”, 1971, s katero je pokazala presenetljiv smisel za ljudsko komiko; enkratna zapita mama v ’’Bosa v parku” Neila Simona, 1970, s katero je odigrala nadvse originalno , svežo, humorja polno komedijsko figuro v tako redkem, odličnem bulvarnem žanru; mati Ubu v Jarryjevem ”Ubu kralju”, 1974; imenitna Dacarka v Cankarjevem "Pohujšanju”, 1976; Janezova žena Mica v Lužanovih "Lepih časih, zlatih krasih”, 1977; tipološko karakterna in do potankosti doživeta, komedijsko nenadkriljiva ženitna posredovalka Fjokla v Gogoljevi "Ženitvi”, 1979; mama v groteski Borivoja Wudlerja "Odprite vrata, Oskar prihaja”, 1980; mati Sultana v "Letu na mestu” Gorana Stefanovskega, 1983; Olga v "Mor. pol. kval. tov. Gubca" Miloša Mikelna, 1983; Margareta v "Gospa ne bo zgorela” Ch. Fryja, 1985; Marta-v Mikelnovi ’’Večerji v vili P." in nazadnje Amanda. Nada Božičeva zagotovo ni igralka, ki bi si lastila izjemno, prvaško mesto v ansamblu, njen igralski delež je bil tih in odmaknjen od bučnih priznanj. Mesto v ansamblu, ki slovi po svoji ansambelski igri, ji določata profesionalna zavest in igra zrele karakterne igralke. Štirideset let njenega igralstva je neločljivo povezanih z rastjo in uspehi celjske gledališke hiše. Želimo ji veliko sreče, zdravja in uspeha in osebnega zadovoljstva! visokih časteh so se nazadnje razblinile kakor fata morgana. Res so za Španijo vzpostavili državo, ki je bila nekajkrat večja od matične dežele, preskrbeli nove vernike, sami sebi pa bogastvo. Toda številni osvajalci so se daleč od matične dežele, v ’’Novem svetu”, čutili samostojne gospodarje v smislu reka: ”Bog je v nebesih, kralj je oddaljen, tu poveljujem jaz!” Španska krona se je začela bati moči osvajalcev, zato jim je ni dolgo pustila. V osvojenih deželah so že kmalu zavladali španski uradniki. Osvajalčevi uspehi so se povečini zanj izkazali kot prekletstvo. Tako je bil npr. osvajalec Inkovske države v Peruju Francisco Pizzaro po vrnitvi v Španijo obsojen zaradi umora svojega tekmeca Almagra in je 22 let preživel v zaporu. In kakšna je bila življenjska pot osvajalca azteške države v Mehiki? Hernando Cortez (1485-1547)je bil rojen v španskem mestecu Medillin v družini siromašnega plemiča. Že pri 16 letih se je ogreval za vojaško kariero. Z19 leti mu je uspelo priti v špansko kolonijo Hispaniola (dan. San Domingo - 1504). Nekaj let je bil uspešen plantažnik in si pridobil majhno premoženje. Udeleževal se je tudi kazenskih odprav proti upornim domačinom, ki se niso marali nasilno pokristjaniti. Pri tem si je pridobil bogate izkušnje. Sedem let je preživel na otoku. Ko se je kraljevi namestnik Velasquez odpravil osvajat Kubo, se mu je Cortez pridružil in se odlikoval s svojo drznostjo. Odprave, ki jih je Velasquez pošiljal s Kube na bližnjo celino, so poročale o tamkajšnjih bogatih mestih in bogatih domorodcih na višji stopnji civilizacije. Velasquez je začel opremljati novo odpravo, za glavnega poveljnika pa imenoval Corteza, ki je sam prispeval sredstva za kritje stroškov. Ko pa je prišlo do nesoglasij z Velasquezom, je Cortes hitro zaključil priprave in 18. februarja 1519 odrinil proti kopnini. S Kube je odplul z 11 ladjami s 100 mož- Sestanek Corteza in azteškega vladarja Montezume (mehiška preproga, 1560) Španski vojak in siromašen plemič Fernando Cortez je z vojsko pustolovcev osvojil državo Aztekov v Mehiki. Konkvistador (španski osvajalec) Francesco Pizzaro je zavzel državo Inkov. Jože Pristov odhaja zasebno v pokoj, toda ne iz gledališča, ki mu je bil zvest in mu bo še, saj si danes skoraj ne moremo zamisliti podobe celjskega gledališča brez njegove markantne pojave. Prišel je iz Prešernovega gledališča v Kranju (tam je bil od 15.2.1950, v SLG Celje od 1.2.1958). Z izjemno zavzetostjo, predanostjo in discipliniranim delom je dozorel v originalno igralsko osebnost. Z izkušnjami, ki si jih je pridobil v času kranjske profesionalizacije gledališča, je pomembno obogatil delo celjske gledališke hiše. Iz tega kranjskega obdobja naštejmo nekaj najbolj značilnih, ključnih vlog: Kowalski v ..Tramvaju Poželenje" T. Williamsa, Oidip v Sofo-klovem „Kralju Oidipu”, Othello v Shakespearu, Jakob Ruda v Cankarju, župnik v "Hlapcih”, senator v Sartrovi "Spoštljivi vlačugi”. Jože Pristov oblikuje žanrsko zelo raznorodne like, vendar se zdi, da mu najbolj ležijo ljudsko obarvani liki pokončnih, neuklonljivih mož. Možatost, moškost, simpatično trmoglava zažrtost so prav tipične odlike Jožeta Pristova, pri tem pa presenetljivo nasprotje njegovega iskanja v smeri modernega, grotesknega in ne nazadnje salonskega (n. pr. grandseigneurska vloga senatorja!). V vseh teh treh ključnih smereh gledališkega ponazarjanja je čutiti metjejsko brezhibnost, discipliniranost in premišljeno ekonomiko, ki teži k nevsiljivi izpovednosti, kar se kaže tudi v artistično dognanih likih groteske, ki jim ne manjka originalnega humorja in ironije. V te tri razdelke - ljudski liki (v najširšem možnem razponu), komedija in groteska ter meščanski salon -bomo skušali, ne da bi jim delali silo - mnogokrat se to troje po nuji in logiki odrske postavitve prepleta -uvrstiti nekaj najbolj značilnih vlog Jožeta Pristova, ki so nastale v Celju. I. Metod v "Ozki špranji za sonce "Stefana Kališnika (1961), Willy Loman v "Smrti trgovskega potnika" Arthurja Millerja (1962) Jole v "Metežu” Pera Budaka (1963), stari mlinar Rutar v Borovih "Raztrgancih” (1963), kmet Sirk v Finžgarjevi "Razvalini življenja" (1974), naslovna vloga v "Kralju Matjažu” Ferda Kozaka (1975), delavec Janez v "Zlatih časih, lepih krasih” Pavla Lužana (1977), župan Jaka v Linhartovem "Matičku” (1979), Kreč v Mikelnovem "Mor. pol. kvalif. tov. Gubca” (1983), Starc v "Petru in Pavlu” Toneta Peršaka (1988). II. Arnolf v Moličrovi "Soli za žene” (1962), debeli oficir v "Ženi pred obzidjem” Tankreda Boršta (1962), razbojnik v "Rašamo-nu" F. in M. Kanina (1966), Topalovič v "Maratoncih” Dušana Kovačeviča (1977), ate v "Odprite vrata, Oskar prihaja” Borivoia Wudlerja (1980), Bessemjonov v ’’Malomeščanih” Maksima Gorkega (1980). III. Ževakin v Gogoljevi "Ženitvi” (1978), Gruden v Cankarjevem "Za narodov blagor” (1958), Bengtsson v Strindbergovi "Sonati strahov” (1987), prof. Galopin v ’’Orniflu” Jeana Anouilha (1989). Z mislijo, da igralčeva pot dozorevanja in vedno novega odkrivanja ni nikoli dokončana, želimo Jožetu Pristovu še veliko sreče, uspeha, zdravja in osebnega zadovoljstva! mi posadke, 500 vojaki, 16 konji in večjim številom topov. Cortezova mala odprava je pristala na obali Mehike v bližini današnjega Veracruza. Tam je Cortez nekaj mesecev vadil čete. Vzpostavil je tudi dobre odnose z domačini, ki sojih Azteki pred kratkim podjarmili in so svoje nove gospodarje sovražili. Imel je dva dobra tolmača: nekega Španca, ki je med brodolomom ene od prejšnjih odprav prišel v indijansko ujetništvo ter se naučil indijanskih jezikov, in mlado dekle, ki mu jo je podaril nek indijanski poglavar, verjetno za peščico steklenih biserov. Znala je jezike Majev in Aztekov, kmalu pa se je naučila tudi španščine. Kot Cortezova ljubica se je imenovala Dona Melinche. Postala je nepogrešljiva za španskega osvajalca. Ud nje je izvedel za razmere v azteški državi, ki jo je nameraval podjarmiti. Na polotoku Yukatan in na mehiški visoki planoti so obstajale že dolgo pred prihodom Spancev visoko razvite kulture. Ljudstvu Majev so sledili Tolteki, za temi pa so prevzeli vodilno vlogo Azteki. Prvotno so bili majhna skupnost bojevitih nomadov, ki so se v Mehiko priselili s severa. Na otoku sredi slane-ga jezera Texcoco so zgradili svoje glavno mesto Tenochtitlan. Svojo oblast so razširili čez osrednje in južne dele Mehike ter vključili v svoje kraljestvo vsa mehiška plemena. Med temi boji je zraslo vojaško plemstvo, nov razred, ki je izpodrinil prvotno rodovno ureditev. Azteki so prevzeli kulte in bogove premaganih ljudstev. Medtem ko so stari Grki pripisovali svojim bogovom človeške lastnosti, je bila za azteško verstvo značilna tragična odvisnost človeškega življenja od bogov in demonov, pred katerimi so živeli v stalnem strahu. Med Azteki je krožila tudi legenda o bogu podjarmljenega ljudstva Quetzalcoatlu, ki je bil izgnan in naj bi se nekega dne vrnil, da zopet zasede svoj prestol. Ker naj bi vrnitev tega boga prinesla žalost in bedo s seboj, seje azteški kralj Montezuma hudo prestrašil, ko je izvedel za pristanek Špancev na mehiški obali. Ko so Montezumi izvidniki poročali o belih ljudeh na obali, jim je poslal poslanstvo ter poskušal z bogatimi darili odpraviti od prihoda v njegovo mesto. Njegovo poslanstvo je Cortezu izročilo prošnjo, naj ne hodi v Tenochtitlan, kar je podkrepilo z darilom, ki je vsebovalo veliko zlata in biserov, zlatih kipcev in plošč ter poslikanega bombaža. Toda dragoceni darovi so samo povečali pohlep Špancev, ker so mislili, da je pred njimi pravljična zlata dežela -El Dorado. Cortez je bil odslej trdno odločen, da čimprej osvoji azteško kraljestvo. Montezumo in njegovo ljudstvo pa so poročila odposlancev, ki so govorila o velikih bojnih jadrnicah, konjih in železnem orožju, česar Azteki dotlej še niso videli, silno prestrašila: ’’Montezumo je prevzel strah in ga povsem zmedel. Njegovo ljudstvo je bilo zmedeno kot on sam...” Montezu-movi astronomi so tolmačili invazijo Špancev kot napoved bližnjega propada azteške države. Cortez je med svojim pohodom čez mehiško višavje sklenil pogodbo o prijateljstvu z indijansko državo Tlaxcolan, ki seje upirala Aztekom. Tam se mu je pridružilo 6.000 indijanskih vojščakov za boj proti Aztekom. Ko je Cortezova vojska prispela do Tenochtitlana, jo je Montezuma sprejel prijazno, misleč, da so se vrnili bogovi. Španci so brezobzirno izrabili to vero in gostoljubje. Montezuma je Špancem dodelil stanovanje v palači svojega očeta. Cortez je dal takoj namestiti topove na obzidje in palačo spremenil v trdnjavo. Njegov položaj sredi mesta z ok. 300.000 prebivalci je bil zelo negotov. Razpolagal je le z maloštevilno vojsko, od vsake pomoči pa je bil zelo oddaljen. Tenochtitlan je vzbudil začudenje Špancev: ’’Veliko mesto ima 4 dostope po MARJAN BAČKO ROBERTO STELI Marjan Bačko je s 14. avgustom tega Seta redno angažiran v SLG Celje. Na AGRFT v Ljubljani je diplomiral dramsko igro 1954. leta. Svojo umetniško pot je začel v mariborski Drami v sez. 1951/52 (Benvolio v ’’Romeu in Juliji”); od 1955 do 1957 je bil v Gledališču slovenskega Primorja v Kopru (med drugim je režiral Williamsovo "Stekleno menažerijo”!), nato je odšel za dve sezoni v SLG Celje (ruski veleposlanik v "Romeu in Juliji” Petra Ustinova, Andrej v Kislingerjevi drami ”Na slepem tiru”, Romeo v Shakespearu itd.). V sezoni 1959/60 je ponovno v mariborski Drami (naslovna vloga v Tugomeru ob 40-letnici SNG Maribor, George Dillon v Osbornovi istoimenski igri, Kreon v Smoletovi "Antigoni”, Alcest v Molib-rovem ’’Ljudomrzniku”, Proctor v Millerjevem "Lovu na čarovnice”, v Sha- kespearovih delih kralj Klavdij v ’’Hamletu”, Prospero v "Viharju”, Lear v "Kralju Learu”, v Čehovu Saijoni v "Treh sestrah”, Astrov v "Stričku Vanji”, dr. Grozd v Cankarjevem ”Za narodov blagor”, Danton v ’’Dantonovi smrti” G. Biichnerja, general v Anouilhovi "Ardel ali Marjetica”, Držičev "Boter Andraž", Vincent v "Kongresu” Primoža Kozaka, doktor v ’’Velikem briljantnem valčku” Draga Jančarja in nazadnje Škerjanc v "Helpu” Vinka Modern-dorferja). V vseh treh gledališčih je v 38 sezonah odigral 185 različnih vlog, dvakrat režiral in postavil dve monodrami. Po 30 letih se vrača v našo hišo, kjer bi rad sklenil svojo gledališko pot, mi pa mu izrekamo toplo, prisrčno dobrodošlico! je dipl. inženir arhitekt, rodil se je v Opatiji 1953. leta, v Ljubljani pa živi in dela že 15 let. Je prav na začetku svoje scenografske kariere. Nedvomno je nagnjenost k scenografiji in talent podedoval po svojem očetu (Ermanno Steli), ki je bil dolga leta scenograf v reškem Narodnem gledališču. Po študiju pa je Roberto tudi kipar (v Operi za tri groše smo videli njegovo 6 metrov visoko skulpturo konja; v Zakonu gospoda Mississippija kip Venere). Osvajalec je njegovo drugo samostojno scenografsko delo, pred tem je sodeloval z režiserjem Vinkom Moderndorferjem v ljubljanski Drami, zasnoval je sceno za Feydeaujevo "Damo iz Maxima”. Kot kipar ima za sabo tri javna dela: Skulptura spominskega parka v Kermelju (v jeklu), v Kotlab pri Rimskem vrelcu, forma viva v Zrečah (kamen).Trenutno ima status mladega raziskovalca na FAGG - arhitektura v Ljubljani. Kot arhitekt je projektant številnih interierov in arhitekturnih objektov. i nasipih... Njegove ceste so široke in ravne. Na eni strani trdne ceste, na drugi kanali, po katerih se vozijo s čolni... To mesto ima veliko trgov, na katerih se stalno trguje. Na enem trgu dnevno kupuje in prodaja preko 60.000 ljudi... V mestu je zelo veliko število visokih hiš, ker imajo vsi visoki gospodje države, vazali Montezume, hiše v mestu in stanujejo v njih določen čas v letu; je pa še vrsta bogatih meščanov, ki tudi posedujejo lepe hiše...” (Poročilo Hernanda Corteza kralju Karlu V., 1520.). Kmalu je Cortez spoznal, da po mirni poti Aztekom ne bo mogel vsiliti svoje oblasti. Odkritje kraljeve zakladnice z bogastvi, vrednimi težke milijone, ga je postavilo pred problem, kako bi pred očmi kralja in njegovih vojščakov od-eljal zaklad iz mesta. Izmislil si je drzen načrt. Vzel je Montezumo za talca, panci so ga prenesli v svoj glavni stan kot ujetnika. Tedaj je nekoč ponosni vladar doživel živčni zlom. Ves skrušen ob misli, da bogovi tako hočejo, je ukazal svojemu ljudstvu, naj se pokori španskemu kralju, sam položil vazalno prisego, ves svoj zaklad pa podaril španski vladi. Azteki, ki so še vedno videli v Spancih bogove, so ubogali njegovo povelje. Toda položaj se je naenkrat dramatično zaostril. Ko so Španci oskrunili az-teška svetišča tako, da sojih spreminjali v krščanske kapele, in med neko azteško versko svečanostjo pobili veliko število neoboroženih indijanskih plemičev, je izbruhnil splošen upor. Cortez je tedaj nagovoril prestrašenega Montezumo, naj v javnem nagovoru pomiri svoje ljudstvo. Toda ljudstvo ga je kamenjalo in nekaj dni zatem je Montezuma umrl. Nevarnost za maloštevilne Špance je dosegla višek. Cortez se je vendarle uspel z velikimi žrtvami prebiti iz mesta. Umaknil se je v prijateljsko Tlaxcalo. Tam je počakal na okrepitve. Nato je napadel azteško prestolnico. Azteki so srdito branili hišo Verjetno edini avtentični portret Hernanda Corteza, osvajalca Mehike. Iz »Knjige o narodnih nošah« (Trachtenbuch) nurnberškega slikarja Cristo-pha Weiditza. Germanisches Nationaimuseum, Nurnberg. je prejela letošnjo Borštnikovo diplomo in nagrado za igro za vlogo gospe Peachum v Brechtovi ’’Operi za tri groše” v režiji Vinka Moderndorferja. Veseli tega priznanja čestitamo! je prejela letošnjo Borštnikovo diplomo in nagrado za kostume v uprizoritvi ’’Opere za tri groše” Bertolta Brechta v režiji Vinka Moderndorferja. Veselimo se in čestitamo! □ Zgodovinske snovi so Hiengu le sredstvo za sporočilno vsebino, za ideje, ali točneje, za življenjsko izvenčasovno in izvenprostors-ko pojavnost, sredstvo za oris človečkih usod in značajev. Franček Bohanec □ Hiengovo odrsko delo je drama osvajalcev, ki so v imenu ideje s krvavimi rokami zavojevali in si pokorili novi svet, a se jim je vse: ideja, ki je, kot se izpriča, jalova in brez moči, zavojevani svet, ki je, kot se izpriča, puččava, smisel ideje in osvojitve, ki ga, kot se izpriča, ni, smisel boja, trpljenja in žrtev, ki ga, kot se izpriča, ni, zgodovinska in človečka veličina dejanja, ki je, kot se izpriča, ni, ne le sesuje v nič, marveč se jim celo sprevrže v popolno nasprotje,- drama osvajalcev, ki se zaradi vsega tega sami v sebi sesujejo, zlomijo, razkrojijo in propadejo. Lojze Filipič □ Hiengovo dramaturgijo bi lahko opredelili kot dramatugijo razvojnega procesa Ivse človečtvo nezadržno polzi v nič in nesmisell, kot dramaturgijo prelomov ter kot dramaturgijo inverznih obratov Ivse človečke usode v drami se ostro navzkrižno prelomijo, razkrajajoče sovračtvo dobi vlogo temeljnega povezovalnega tkiva med dramskimi osebami). Lojze Filipič □ "Moji tovariči in jaz trpimo za boleznijo srca,ki jo je moč ozdraviti le z zlatom." Cortez je s stem izgovorom dal vedeti poslancem Montezu-me, da ne misli zapustiti dežele. Ce je pohlep po zlatu bolezen, ne pomaga vse zlato tega sveta. za hišo, a bilo je prepozno. Po tromesečnem obleganju so Španci zavzeli Te-nochtitlan, ki je bil povsem porušen (13. avgusta 1521). Nato je Cortez osvo-hl še preostalo Mehiko (1522-1526). Osvojeno deželo je imenoval ’’Nova Španija”. Tako je Cortez s peščico španskih pustolovcev v manj kot dveh letih uničil mogočno azteško državo. Ni se zmenil za to, da ni uničil samo bar-barsko-poganske države, ampak tudi njeno starodavno kulturo. S prihodom Špancev v Novi svet sta se srečali dve kulturi, dva svetova, dvoje dob. Azteška kultura je bila še na ravni staroegipčanskega razvoja, torej okrog tri tisočletja za Evropo 16. stol. Azteki so že poznali koledar, hieroglifsko pisavo na beljenem papirju iz agavine korenine, imeli so organizirano zakonodajo in finančni sistem. Na trgih v Tenochtitlanu ”se dobi raznolike vrste blaga: živila, nakit iz zlata in srebra, plečevina, mesing, kosti, peresa... Na tem trgu stoji lepa hiša, magistrat, kjer stalno sedi 10-12 oseb, ki so sodniki in odločajo o sporih na tem trgu...’’ je pisal Cortez. Glavno mesto Aztekov je imelo veličastne trge in iz kamna grajene palače in piramide, velikanski akvadukt je v mesto dovajal pitno vodo s sosednjih hribov. S svojimi lagunami, cestami, nasipi in plavajočimi cvetličnimi otoki je bilo mesto podobno Benetkam. Azteška kultura ni poznala niti kolesa niti vprežne živine. Zemljo so obdelovali še z motikami. Pridelovali pa so tedanjim Evropejcem neznane rastline, kot sta krompir in koruza. V očeh Špancev so bili Indijanci divjaki. Niso se zanimali za njihovo čudovito kulturo, ampak so v pijani želji za zlatom in srebrom ropali domačine in uničevali njihove templje, palače in hiše. Ko so zlomili odpor Aztekov v Tenochtitlanu, je bilo mesto zravnano s tlemi. V zadnjih hišah, ki so jih Španci osvojili, so našli samo še kupe mrličev, sestradene in od koz razžrle okostnjake. Neznan indijanski pesnik je opisal padec Tenochtitlana s temi besedami: ”Na cestah leže zlomljena kopja. Razmršili smo si lase. Strehe naših hiš so odkrite, njihove stene so rdeče od krvi. Črvi lezejo po cestah in trgih in zidovi so oškropljeni z možgani. Vode so rdeče, prstene so kot čreslo in če pijemo iz njih, imajo okus po solzah.” (Relacion de la Conquista, 1528). V osvojenih deželah so si Španci razdelili zemljo in naložili domačinom težke obveznosti. Njihov kolonialni sistem je bil brutalen in roparski. Indijance so gonili na trdo delo na plantažah in v rudnikih, kjer so zaradi telesne šibkosti, bili so nevajeni trdega dela, in nečloveškega ravnanja z njimi množično umirali. Zato so prej bogate dežele kmalu opustele, španski osvajalci so smatrali Indijance za orodje, s katerim lahko počno, kar sejim zljubi. Nič se niso menili za diskusije učenih teologov in pravnikov v Španiji, ki so se trudili okoli vprašanja, ali so Indijanci svobodni, z razumom obdarjeni ljudje ali pa govoreče živali brez duše. Na španskem dvoru je prevladalo mnenje, da so Indijanci sicer barbarski in divji, ampak ne brezpravni, zato jim je potrebna vzgoja v krščanskem duhu. Brutalno početje osvajalcev je kritiziral španski dominikanec škof Las Cazas. V knjigi ’’Odkritje Indije” (to je Amerike) piše, da so Španci lovili Indijance s psi, ki sojih KAJ SE DOGAJA ... V AMERIK I? (What’s goin’ on in USA?) Namesto efemernih noviCk tokrat tri misli o gledališču (ena je angleška). + Peter Sellers, mlad ameriški režiser z bujno domišljijo, pravi o Brechtu: "Pot v Brechtove drame gre skozi njegovo poezijo. Živim z njegovimi petimi pesmimi o gledališču; te so moj stalen vir navdiha v vsem, kar poCnem. Njegova teorija gledališča je manj zanimiva zato, ker je preveč retorična. (...)" + Charles Marowitz, angleško-ameriški režiser, dramatik, kritik in dramaturg (znano je njegovo sodelovanje s Petrom Brookom), piše v Članku z naslovom Dramaturgova lamentacija (prim. Članek o dramaturgiji v zadnji junijski številki Naših razgledov, ki ima nenavadno podoben naslovi) o dramaturgu naslednje: dramaturg ’’ni ne tiC ne miš - ni dramatik, ni režiser in (...) ni kritik (...). NiC Čudnega ni, Ce je dramatik užaljen, Ce ga režiser jemlje kot mutacijo in Ce se kritik Čudi, Cernu sploh vleCe plaCo." + Katera vloga v Shakespearu je bila za nedavno preminulega angleškega igralca Lawrencea Oliviera najtežja? Otbello. Zakaj? "Zaradi dolgih govoranc, veliki prizori si sledijo tako hitro, da nimaš Časa za oddih niti Časa ali prostora za pripravo na nov vrhunec.” Pojasnilo: "Vedno sem si mislil, da je bil William nekoliko ljubosumen na Burbagea (ki je bil zvezda v Shakespearovi ’’company”)... In tako je dobri stari William pomislil - ulovil bom tega falota, napisal bom Othella. In ga je res. Podal ga je Burbageu, rekoC: "Tako, Burbage, tu je igra s prizori, ki jih ni mogoCe igrati, o Človeku, ki je brez pameti, verzi so tu in tam sublimni, vendar skorajda negovorljivi, in ta Človek je Cm.Get out of that!” No, pravi komentator, nihCe se ni bolje znašel v tej vlogi kot sam Oliver. + Za konec pa edina novica: V American Repetory Theatre v Cambridgeu, Massachusetts, bo v letošnji sezoni režiral tudi Slobodan Unkovski, in sicer Brechtov Kavkaški krog s kredo. Premiera je napovedana za 11. maj 1990. (Inkovskega pa bomo naslednjo sezono - Ce bo vse po sreCi - videli tudi v SLG Celje, seveda z novim projektom. PATRICE PAVIS - geslo ZASTOR Ang.: curtain; nem.: Vorhang; šp.: cortina 1. Funkcija zavese - še bolj kot njene oblike in variante, o katerih tukaj ne moremo govoriti - ima zlasti za teatrologa pravo bogastvo pomenov. Zaveso je sistematično uporabljalo najprej rimsko gledališče. V srednjem veku in v Času elizabetinskega gledališča je utonila v pozabo in postala v gledališču renesanse spet obvezen atribut gledališkosti. PoCakati je bilo treba do konca 18. stoletja, preden se je smela spuščati pred predstavo in ob koncu dejanja. Danes je zavesa marsikdaj citatni in ironiCni znak teatralnosti in je zavzela tako rekoC samo središče odra (VITEZ, MESGUICH, LJUBIMOV). 2. Zastor služi predvsem, Čeprav začasno, za zakrivanje kulis na odru, da odrski delavci lažje opravijo svoje delo, in to v gledališču, ki temelji na iluziji in ki noCe razkrivati scenskih sprememb. 3. Zastor je materialni znak ločenosti odra in dvorane, pregrada med gledajočim in gledanim, meja med tem, kar ima poseben pomen (kar lahko postane znak), in med tistim, kar to ni (občinstvo). Kakor šCiti oko veka, tako zavesa skriva pred pogledi kulise; s svojim razprtjem nas uvaja v zakriti svet, ki se sestoji iz tega, kar je konkretno vidno na odru, in iz tega, kar si je mogoCe predstavljati „z oCmi duše”, kot pravi Hamlet, potemtakem na drugem odru, na prizorišču domišljije. Za vsakim zastorom, ki se razpre, je torej še nek drug zastor, ki ga je toliko težje razpreti (zaobiti), ker je neviden, nekje na obrobju kulis, loCnica od vsega tistega zunaj scene. 4. Zastor s svojo navzočnostjo izpričuje odsotnost, ki konstituira sleherno željo in sleherno predstavo (gledališko ali drugo). Kakor si skuša otrok - po FREUDU - z zvitkom, s pomoCjo katerega se mati pojavlja in izginja, pričarati njeno navzočnost, preden mu ponovno izgine, tako zastor gledališče vedno znova priklice v življenje; dela se, da zanikuje, kaže, da skriva, je larvatus prodeo, podžiga radovednost in željo po razkrivanju. Od tod tudi želja videti, kako se zastor dvigne in potem težko pade, postavlja poudarke v predstavi, zarisuje meje in ..sestavlja sendviC” sveta gledališča: ..Nekateri teoretiki, nedvomno Čezmerni, zatrjujejo, da so v gledališču predstave zgolj zato, da se lahko zastor dviga in spušCa. Med predstavo spijo in se razveselijo šele, ko se zastor pred predstavo dvigne in na koncu pade.” (G. LASCAUT, Journal du Theatre national de Chaillot, št. 9, december 1982.) Ta užitek in veselje, ki sta bolj razširjena, kot bi si Človek mislil, pa ne gresta brez določenega tveganja: da namreč zavesa prebrutalno preseka umišljeno prizorišče in odreže vse, kar sega Cez njen domet. BRECHT se je, ne brez razloga, spotaknil ob "težko tradicionalno velurasto zaveso, (ki) preveč utesnjuje prizorišče in odseka predstavo kot rezilo giljotine (....)” PriporoCa, naj se ta nevarni instrument odstrani... 5. Je pa še veliko drugih, manj ostrih oblik zastora: dvojnost teme in svetlobe, menjava besede in tišine, glasbeni vložki med prizori, skratka ves binarni pomenski sistem, ki vsebuje nasprotje navzočnosti in odsotnosti. V gledališču lahko ena zavesa skrije drugo. Druge zveze: okvir, prostor Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, sezona 1989/90, št. 3 - Predstavnik upravnik Borut Alujevič - Urednik Janez Žmavc - Lektorica Ljud-mila Kajtner - Fotografije s predstav Jože Suhadolnik - Naklada 1000 izvodov - Tisk Tiskarna Marginalija - Oblikovanje Domjan hranili s Človeškim mesom, ker so samo tako lahko hitro izsledili pobegle nesrečneže. Ko je španska vlada izvedela za pobijanje Indijancev in gospodarsko propadanje svojih dežel, je prepovedala nesmiselno uničevanje, kar je razvidno iz ukaza kralja Karla V.: ”V zaCetku... je bilo dovoljeno, da so vodili vojno proti Indijancem, ki niso marali poslušati pridig naših misijonarjev ali so se temu celo uprli z orožjem, in ujetniki so postali sužnji teh, ki so jih ujeli in se proti njim bojevali... Medtem pa smo izvedeli o številni in nepopravljivi škodi, ki se je pripetila domorodcem proti ukazom božjih zapovedi in naši volji... Pod pretvezo, da lovijo sovražne Indijance in jih zasužnjujejo, so se bojevali proti miroljubnim Indijancem, ki niso napadali naših podanikov niti niso napravili karkoli, za kar bi zaslužili, da bi postali sužnji ali da bi izgubili svobodo.” (Ukaz Karla V. z dne 2. avgusta 1530; R. Konetzke, Latinska Amerika po 1492, Stutgart 1975). Da bi opustošeno deželo zopet gospodarsko dvignili, so Španci zaCeli za napornejša dela uporabljati odpornejše Črnce. ZaCele so se grozote z lovom in prodajanjem Črnih sužnjev iz Afrike. Po svoji zmagi je Cortez veC let prebil v Mehiki. Upanje, da ga bo kralj imenoval za podkralja Nove Španije, se mu je izjalovilo. Odstavljen je bil celo kot guverner Mehike (1526). Nato je raziskoval še vedno Srednje Amerike. Ra- ziskovalni pohodi so ga pripeljali do spodnje Kalifornije in na Florido, k izvirom Misisipija in v današnji Texas. Cortezovi uspehi so povzročili veliko zavisti in obrekovanja. Pridobil si je preveC rnoCI, da bi mu na španskem dvoru lahko zaupali. Zato se je moral leta 1528 vrniti na španski dvor, da se je zagovarjal pred kraljem Karlom V. Čeprav so ga na dvoru sprejeli z vsemi Častmi, so mu potrdili le položaj kapetana Nove Španije in ga imenovali za markiza doline Oaxa, kjer je imel velika zemljišča. Leta 1535 je bila v Mehiki formalno vzpostavljena podkraljeva uprava. Prvi podkralj Don Antonio de Mendoza je na razvalinah Tenochtitla-na zgradil mesto Mexico v španskem kolonialnem slogu, ki se je razvilo v središče Nove Španije. Mehika je postala glavni center španske oblasti v Novem svetu predvsem zato, ker je bila že pred prihodom Špancev glavno središCe indijanskega prebivalstva, kasneje pa najbogatejše nahajališče žlahtnih kovin. Po 1540 so namreC tam odkrili bogate rudnike srebra, le to pa je postalo glavno izvozno blago za Španijo. Cortez je zadnja leta svojega življenja preživel v upravljanju svojih posestev in drugih poslov. Leta 1540 seje razočaran vrnil v Španijo. Dežel, ki jih je osvojil, ni nikoli veC videl. Cez 7 let (2. decembra 1547) je umrl v svoji hiši v bližini Seville. prof. Ivan Grobelnik Zdenko Kodrič- Vida vidim- Režiser Franci Križaj- Premiera je bila 29.IX.1989 Stane Potisk, iztok Valič, Peter Boštjančič Jana Šmid, Janez Bermež, Zvone Agret Igor Sancin, Drago Kastelic, Bojan Umek, Bruno Baranovič, Marko Boben Aurand Harris - Androkles in lev - Režiserka Helena Zajc - Premiera je bila 13.X.1989 Bruno Baranovič, Drago Kastelic Bojan Umek, Iztok Valič, Ljerka Belak Marjan Hintereger (z lutko leva), Bojan Umek Drago Kastelic, Ljerka Belak, Marjan Hintereger, Bojan Umek, Bruno Baranovič, Iztok Valič SIMBOLI OHRANJANJA OKOLJA O ohranjanju okolja govorimo tako rekoč vsak dan. Seveda, o ohranjanju čistega, kar se da naravnega okolja, vrednega človeikega življenja. Storimo pa zelo malo. Pa bi lahko veliko več. Za začetek bo morda zadostovalo, če v trgovini namesto običajne plastične vrečke kupimo papirnato, ki je: - dolgoročno ekolotko neoporečna, - prijetnejia na pogled, - trpežnejša, saj brez težav prenese 12 kg teže. Papirnate vrečke boste spoznali po znaku celuloza, papir in papirni izdelki Krško Kersnikova 19, p.p. 75 Telefon: 063/31-711 Telex: 33597 yu zc Dolgoletna tradicija predelave žlahtnih kovin Dedič starih celjskih zlatarskih mojstrov iz 17. stoletja Kakovostno in moderno oblikovanje, prilagojeno modnim gibanjem v svetu Sodobni tehnološki postopki z novimi možnostmi oblikovanja nakita Visokokakovostni nakit ročne, individualne izdelave gorenjeMtemai [bsiinta 10 LET DELOVANJA SLOVENSKE ŽELEZARNE ŽELEZARNA ŠTORE 63220 ŠTORE - BRZOJAV ŽELEZARNE ŠTORE -TELEFON (063) 27-411, 23-411 - TELEX 33 518 YU ZELSTR PROIZVODNI PROGRAM: Toplo valjani profili - kvalitetno in plemenito ogljikovo jeklo ter - kvalitetno in plemenito nizko legirano jeklo v okrogli, ploščati in kvadratni obliki, - specialni profili po načrtih Hladno oblikovani profili - vlečeno in brušeno jeklo v vseh kvalitetah v okrogli, ploščati in specialni izvedbi Livarski proizvodi - ulitki iz sive litine, - ulitki iz nodularne (KGR) litine, - kontinuirano liti profili, - litoželezni valji, - jeklarske kokile, - priklopna sedla, - mehanski sklopi, - strmoramenska platišča Industrijska oprema - industrijski gorilniki, industrijske peči za ogrevanje, žarenje itd., - indukcijske peči, - rekuperativna toplotna tehnika, - plinski oskrbovalni sistemi za ZP in zamenljive mešanice HidrostatiCne enote (HSE)