28                                                                         .              '
Zabavni dogodki iz minulosti
Po raznih virih nabral Gnjevoš.
3. Varčnost se ne obnese vedno.
Ruski car Aleksander I. je imel posebno rad kneza Pctra Voikon-skega, Ta si je v carjevi navzočnosti smel dovoliti marsikaj, za kar bi vsak drug dvorjanik izgubil carjevo naklonjenost
Nekoč mu je dejal Aleksander:
»Peter! Nekemu dobremu prijatelju bi rad podaril prav dragoceno palico. Imam dragocen briljant, ki je izredno velik. Tega bi rad dal vdelati vrhu palice. Opravi ti to stvar pri zlatarju!«
Volkonski odvrne:
»Veličanstvo! Ali ni škoda take dragocenosti za tako darilo? Ali poj-mite, koliko je vreden ta briljant?«
;>Kaj ne bi vedel tega,« meni Aleksander. »Toda pomisli, Petcr, da nameravam pokloniti ta dar svojemu najboljšemu in najzvestejšemu prija-telju, za takega ni nobena reč predragocena. Kar naroči zlatarju, naj vdela v kljuko palice vsepolno demantov, a na koncu v sredi ta briljani! Kajti jaz hočem, da dobi moj prijatelj res dragoceno darilo.«
Volkonski se je še vedno upiral carjevi želji, Kajti briljant se mu jc zdel predragocen,
»No, pa ukaži zlatarju, da naredi palico brez tega briljanta,« se ie končno vdal car.
Za to je bil Volkonski takoj pripravljen.
Naročil je pri zlatarju zlato kljuko in je ukazal, vdelati vanjo briljante, a manjše vrednosti. Palica je bila pa še kljub temu mnogo vredna. V pri-meri z ono, kakršno je želel Aleksander, pa seveda ni bila več dragocena.
Ko je slednjič Volkonski prinesel carju izgoitovljeno palico, ga je ta nagovoril:
»Tako, ljubi Peier! To palico sem namenil zate in ti io sedaj da-rujem.«
In mu je podal darilo,
Volkonski se je v zadregi zahvalil carju. Aleksander pa in vsi dvor-janiki so se smejali knezu, ki ga jc varčnost spravila ofo veliko dragoccnost.             i
4, Kraljeva ponižnost,
Ko je postal Friderik Viljem III. praski kralj, mu je hotel njegov slu-žabnik odpreti obe polovici vrat, medtem ko mu je doslej odpiral vedno samo eno. Kralj se je nasmehnil:
»Kaj sem se res v tem kraikem času tako zelo zredil, da ne zado-stuje več polovica vrat?«.
In pri obedu so mu ob isti priliki princsli vse bolj razkošno in v večjih posodah kot sicer.  A kralj jih je zavrnil:
»Zdi se mi, da nimam od tistega časa, kar sem zasedel kraljevski pre-slol, prav nič boljšega teka in nič večjega želodca kot sicer.«
29
5. Dober nauk.
Konjar kitajskega cesarja je nekoč tako slabo ravnal s cesarjevim konjem, da je živinče poginolo.
Vsled tega se je cesar silno raztogotil in bi bil nemarnega konjarja zabodel, da ni tega preprečil neki mandarin (višji uradnik).
»Veličanstvo! Ta človek niti nc sluti, kako zelo se je pregrešil,« je dejal.
»Dobro. Pa mu vsaj ti razloži to,« se je potolažil cesar.
In mandarin je začel:
>Poslušaj, grdoba, koliko prestopkoiv si zagrešil: Prvič si kriv, da je poginil cesarjev najljubši konj. Drugič bi bil kmalu zakrivil, da bi te bil vla-dar v svoji jezi zabodel, in končno si še vzrok, da bi se bil cesar ponižal pred vsem ljudstvom s tem, ker bi bil umoril človeka zavoljo k o n. ] a.«                                   .                                              .
Cesar je razumel nauk.
»Reci mu, naj odide! To pot ga pomilostim,« je dejal cesar manda-riau in }e osramočen odšel.