Vababi Cena 55 grošev
kulturno -politično glasilo
		«fMül
	V Celovcu, dne 28. junija 1950	Številka 26
Volna na Vzhodu
Tudi (iti MK?
V Evropi je v teku politična preusmeritev, ki utegne bistveno vplivati na na-daljni razvoj v političnem in gospodarskem pogledu. Francozi in Nemci sedijo ob skupni mizi v Parizu, da dajo bodočemu razvoju, s tesno povezavo vsega osnovnega gospodarstva, nove smeri.
Seveda to niso prva posvetovanja med tema dvema narodoma. Vendar so se taki razgovori do sedaj vršili na politični osnovi. Medsebojno nezaupanje je bila tista rdeča nitka, katero opazujemo že nad 80 let v tem delu Evrope. Tekom osemdesetih let je nemška vojaščina trikrat pustošila francoske pokrajine. Razumljiva je bila francoska zaskrbljenost za vzhodno mejo.
In vendar je spoznanje, da je sosedstvo francoskega in nemškega naroda, nemške in francoske države, stvarno dejstvo, prodrlo sedaj v novo smer. Francoski zunanji minister je nakazal novo pot, ki naj bi postavila francosko nemško sosedstvo na novo podlago.
Klanje in sovraštvo ni bilo v stanu rešiti francosko nemškega vprašanja. Nove poti je treba in ta nova pot se pripravlja na pariški konferenci, ki se je pričela 20. junija.
Nehote se človeku porajajo neke vzporedne misli ob drugih ranah razmesarjene Evrope.
Ma jhen je koroški problem v primeri s francosko nemškim razmerjem. V svojem bistvu pa je vendar isti. Dva naroda, dvoje nacionalnih vprašanj. Deset in desetletja boj za narodovo dušo. Po vsakem evropskem klanju novo mešetarjenje. Celo gledanje velesil na isto vprašanje se tekom daljših ali krajših obdobij spreminja. Enkrat so v ospredju elektrarne, drugič zopet bencin, zemljepisna lega in prometne razmere obsenčujejo vprašanje.
Le eno je stanovitno in to je dejstvo sosedstva Slovencev in Nemcev.
Gotovo je tudi na slovenski strani krivda v toliko, da ,smo se Slovenci premalo potrudili, da bi pokazali svojemu sosedu svojo kulturno svojstvenost in svoje mnogostranske sposobnosti v pravi luči. Gotovo smo se mnogo trudili, da razkrivamo senčne in slabe strani svojega soseda, ki je ravno tu zelo občutljiv. Sicer pa ta občutljivost velja za vsakega posameznika in za vsak narod.
Gotovo je, da je nemški narod skušal načrtno izvajati pritisk, ki izvira iz številčne premoči in gospodarske sile. Gotovo je, da se je javni aparat vpregel, da zajame potom šole in drugih ustanov predvsem otrokovo dušo, ki je za številke, in uniforme izredno dostopna.
Gotovo je, da se je zavestno vzgajalo na račun Slovencev vmesnega človeka, ki naj bi za politično in svetovno 'javnost tvoril nekako sprehajališče iz enega naroda v drugega.
Gotovo je, da gospodarski doprinos skupnosti ni v enaki meri služil gospodarskemu podvigu obeh delov.
Pri vseh sporih, pri vsem napadanju, pri vsem boju, pa je ostalo sosedstvo med Slovenci in Nemci realno dejstvo, ki tirja v interesu obeh delov nove poti in novih osnov.
Vsakemu svoje! V skupnem pa skupna skrb in skupno delo!
Če Francozi in Nemci na zapadu iščejo skupne poti iz zagate in mi verujemo, da bodo to pot tudi našli, če je na obeh straneh zadosti dobre volje in odkritega hotenja, potem je gotovo tudi možnost in dolžnost, da Slovenci in Nemci iščejo novih poti za utrditev obojestranskega sosedstva.
VPAD KOMUNISTIČNIH ČET
V nedeljo dne 25. junija so ob 3. uri zjutraj brez vsake vojne napovedi na enajstih mestih vdrle čete komunistične Severne Koreje preko meje na ozemlje Južne Koreje. Komunističnim četam se je posrečilo že prvi dan prodreti do 50 km globoko na ozemlje Južne Koreje in v ponedeljek zvečer so bili tankovski oddelki že v predmestjih Soeul-a, ki je glavno mesto Južne Koreje. Komunistične čete so se tudi z morja izkrcale na več mestih na ozemlju Južne Koreje.
Iz vseh poročil in iz poteka bojev je razvidno, da je bil napad dobro priprav-Ijen. Komunistične čete razpolagajo z vojnimi zrakoplovi, s topništvom, s težkimi oklepniki in s tanki.
Vlada Južne Koreje se je takoj po vdoru komunističnih čet obrnila za pomoč na vlado Združenih držav in na generala MacArthurja, poveljnika ameriških čet na Japonskem. Pomoč je zaprosila južno-korejska vlada tudi pri Organizaciji združenih narodov.
Po splošnih cenitvah šteje severnokorejska armada okrog 180.000 mož ki so dobro opremljeni in po sovjetskih vojaških strokovnjakih izvežbani. Južno-korejska armada šteje okrog 100.000 mož, ki so opremljeni z ameriškim vojaškim materialom.
VARNOSTNI SVET ZBORUJE
Na podlagi vesti iz Južne Koreje se je v nedeljo dopoldne vrnil z dopusta predsednik Združenih držav, Truman in po seji vlade je zahtevala vlada Združenih držav takojšnje sklicanje Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Glavni tajnik Trygve Lie, je skli-cal sejo za sedmo uro zvečer. Seje so se udeležili v,si člani Varnostnega sveta z izjemo zastopnika sovjetske vlade. Ta se seje ni hotel udeležiti z izgovorom, da je na seji navzoč zastopnik nacionalne kitajske vlade.
Glavni tajnik, Trygve Lie, je ob začetku seje pojasnil, da je iz došlih poročil jasno razvidno, da je začela s sovražnostmi Severna Koreja, ki je s tem pre-kršila določila Organizacije združenih narodov in je tako ogrožen svetovni mir.
Zastopnik Združenih držav je predlagal nato, da naj Varnostni svet pozove vlado Severne Koreje, naj takoj umakne svoje čete nazaj na mejno črto. Posebna komisija Združenih narodov naj nadzoruje, da bo severno-korejska vlada to naročilo točno izvedla. Zastopnik Združenih držav je poudarjal, da je Organizacija združenih narodov priznala južno-korejsko vlado 31. oktobra leta 1949 kot zakonito vlado Koreje. Pred-log zastopnika Združenih držav je bil sprejet z devetimi glasovi, proti ni gla-
Zastopniki vzhodne Nemčije so nedavno podpisali s poljsko vlado v Varšavi pogodbo, — kakor smo že poročali — da priznajo mejo ob Odri-Nisi kot dokončno mejo med Poljsko in Nemčijo.
Od 21. do 23. junija pa se je mudila
Kaj bo razvoj časa prinesel, tega ne vemo in tudi nočemo prerokovati — eno pa je. gotovo, Slovenci in Nemci so sosedje in ostanejo in iz tega sledi, da smo vsi dolžni dati temu sosedstvu zdravih temeljev.
soval nobeden član Varnostnega sveta, jugoslovanski zastopnik pa ni glasoval.
Glavni tajnik Organizacije Združenih narodov je ta sklep Varnostnega sveta takoj sporočil vladama Južne in Severne Koreje s pozivom, da naj takoj ustavita sovražnosti in naj vlada Sev. Ko-reje umakne svoje čete na prejšnjo mejno črto. Po dosedanjih vesteh pa vlada Severne Koreje tega naročila Varnostnega sveta ne vpošteva in se sovražnosti v polnem obsegu nadaljujejo.
POMOČ ZDRUŽENIH DRŽAV
Vrhovni poveljnik Združenih držav na Daljnem vzhodu, general MacArthur, je po naročilu vlade v Washingtonu že odposlal v Južno Korejo vojni material in so prve ladje z vojnim materialom še pristale v Južni Koreji. Tudi vojna letala, ki so jih dale Južni Koreji v pomoč Združene države, so že prispela v Južno Korejo.
(Glej članek o Koreji na 7. strani!)
Vladna kriza v Franciji
Kakor poročamo na drugem mestu, je zaradi nezaupnice v parlamentu odstopila francoska vlada v soboto popoldne. — Francoski državni predsednik Auriol je ostavko vlade sprejel in je takoj v nedeljo začel razgovore z vodilnimi francoskimi politiki zaradi sestave nove vlade. Začetkoma je izgledalo, da bo vladna kriza v kratkem rešena, pozneje pa so se pojavile razne težkoče.
V ponedeljek je nato naprosil'državni predsednik Auriol bivšega ministrskega predsednika in člana radikal-so-cialistov, Henrija Queuille-a, naj bi poizkušal sestaviti novo vlado. Queuüle (izg. Kej) je nalogo prevzel, vendar je dejal, da se mora najpreje posvetovati z vodilnimi politiki, predno dokončno sprejme mandat za sestavo vlade.
Spremembe v Jugoslaviji
Za ponedeljek dne 26. junija je bilo sklicano posebno zasedanje jugoslovanske narodne skupščine. V daljšem govoru je na tej seji napovedal maršal Tito večje spremembe režima v Jugoslaviji v zvezi s podržavljenjem gospodarstva. Vlada namerava prenesti lastnino tovarn in drugih podržavljenih podjetij na delavske svete, ki bodo tako poštah lastniki podjetij.
V svojem govoru je maršal Tito ostro kritiziral in napadel sovjetski upravni stroj, ki je izredno birokratiziran in centraliziran. Po 31 letnem obstoju je v Sovjetski zvezi danes država lastnik vseh podjetij, delavci pa nimajo nobene pravice do tega premoženja.
v Pragi delegacija vzhodnonemške republike. Ob tej priliki so nemški zastopniki podpisali slično pogodbo tudi s Češkoslovaško. Med določbami pogodbe, ki se tičejo kulturnih, gospodarskih in političnih odnosov med obema deželama, je tudi posebna točka glede sudetskih Nemcev. Obe vladi namreč pripo-znata, „da medsebojni nesporazumi ne obstojajo in da je izgon sudetskih Nemcev iz Češkoslovaške pravilen in dokončen.“ Nemška zapadna javnost ostro obsoja ta korak vzhodne Nemčije.
Iz Jugoslavije
Tanjug javlja:
Novi poslanik Jugoslavije za Veliko Britanijo, g. dr. Jože Brilej, je prispel v London.
V	Vukovarju ob Donavi bode v kratkem dogotovljeno novo pristanišče. — Tam bodo dnevno raztovorili lahko trideset ladij, kar govori za obširnost novega pristanišča.
21. junija so otvorili novo jugoslovansko zračno linijo Beograd—Mona-kovo. Promet se bo vršil dvakrat na teden.
Jugoslovanski tiskovni ataše na Dunaju, Vošnjak, je povedal 21. junija zastopnikom tiska sledeče: Domači tujski promet v Jugoslaviji sami se je do danes povzpel na višjo stopnjo nego pred vojno. Tudi za tuje goste je pripravljeno vse in na razpolago je dosti prvovrstnih hotelov z najboljšo preskrbo in prehrano. Predvsem pride vpoštev vsa jadranska obala na eni strani, na drugi strani pa Slovenija s svojimi lepimi alpskimi kraji.
Tudi vsak avstrijski državljan lahko preživi svoj dopust v Jugoslaviji. Treba je samo, da vplača pri kakem avstrijskem potovalnem uradu znesek za bivanje v Jugoslaviji v šilingih. S potrdilom o vplačani vsoti bo brez vsega dobil pri jugoslovanskem političnem zastopstvu na Dunaju dovoljenje (vizum) za potovanje, ki velja za vso državo.
Novi jugoslovanski filmi
Slovensko filmsko podjetje „Triglav-film“ je dovršilo za obletnico smrti pesnika Otona Župančiča film, ki kaže delo pesnika. V Beogradu pa so začeli snemati prve dele filma „Hajduk Stanko“, ki je posnet po istoimenskem romanu Janka Veselinoviča. Film prikazuje borbo srbskega naroda proti Turkom in bo posebno bogat na ljudskih običajih, nošah, plesih in petju. Mogoče se bo tudi nam nudila v okvirju nakazujočega se zboljšanja odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo, prilika da vidimo te filme in doživimo zopet lios narodne kulture.
Nova ureditev žilnih cen
V	državnem zboru na Dunaju je bil predložen osnutek postave, ki predvideva novo ureditev cen žitu in moki. Enako bodo uredili razmerje uvoženega žita do domačega pridelka. Za žito bo veljala skupna in enotna cena.-ki naj bi kmetom zagotovila primeren izkupiček, ne da bi se kruh podražil. V predlogu je zapopadeno tudi žito za krmo, tako da bi doma lahko gojili več svinj in kolikor mogoče zadostili potrebi po mesu in masti mestnega pdebivalstva.
V	zvezi s tem bo državni zbor obravnaval tudi zakon o mlečnem gospodarstvu. Nameravan je tudi tu gotov skupen sklad, ki bo preko zadružnih mlekarn zagotavljal enakomerno ceno za mleko tudi kmetom, ki so od mesta zelo oddaljeni. Po tem zakonu bo. odpadla vsaka privatna prodaja mleka (kot je to bilo že itak za časa vojne) v mestu. S tem hočejo ob enem tudi preprečiti, da bi prišlo na trg nezdravo (nesteril-no) mleko.
Cerkev na Madžarskem
Kakor javlja radio Vatikan 22. junija, so madžarski škofje vodih pogajanja z vlado. Zastopnik Cerkve, opat Solath, pa je nadaljne pogovore odklo-nil, dokler ni na svobodi kardinal Mind-szethy, ki je najvišji predstavnik katoliške cerkve na Madžadskem.
Po previdni vatikanski izjavi pa le ni jasno — saj se spominjamo sličnega slučaja na Poljskem — če do pogodbe v kakoršni koh obliki le ne pride.
izhodna Nemčija in Češkoslovaška
lični leden
Položaj okrog Schumanovega načrta je še vedno nejasen. Čeprav od obeh strani — iz Pariza in Londona— zatrjujejo svojo dobro voljo, je velika ideja francoskega zunanjega ministra še vedno le na stopnji prvih priprav in pogovorov.
Kako so si sledili dogodki na politični pozornici zapadne Evrope?
Pretekli torek se je pričela v Parizu prva konferenca za Schumanov načrt. Odprl jo je njen duševni oče, francoski zunanji minister. V svojem naslovnem govoru je dejal, da se je zbralo šest držav, ki so trdno odločene ustvariti nekaj novega. Treba je doseči gospodarsko enotnost zapadne Evrope. Prvikrat v zgodovini so se države odločile, da bodo prepustile del svojih vrhovnih pravic skupni, nad-državni in neodvisni vladi. O Nemčiji je dejal, da želi Francija z njo stalno sodelovati v skupnem delu za mir. O Angliji je dejal, da obžaluje, ker ni prisotna, da pa je prepričan, da tudi Anglija želi uspeh konference.
V nadaljnih izvajanjih je ugotovil, da je treba Schumanov načrt izvesti postopoma in tako spraviti v sklad raznoličnosti držav soudeleženk. Časopisi domnevajo, da bodo razgovori trajali dolgo časa.
Medtem ko se je vse pričelo v najlepšem soglasju in je kazalo na uspeh, pa je iz jasnega pariškega neba nenadoma udarila novica, da je
francoska vlada morala odstopiti. Odstop sicer ni v neposredni zvezi s Schumanovim načrtom in je tudi vladni predsednik Bidault pred odločilnim glasovanjem to poudaril. Neprijeten vtis taka notranje-politična kriza pa vendarle zapusti. Vlada je morala odstopiti, ker je parlament s 351 proti 231 glasovi zavrgel njen predlog, po katerem plače državnih uslužbencev ne bodo zvišane. To zvišanje so bili prej zahtevali socialisti. Nepričakovano velik poraz vlade pa vendarle spravljajo v zvezo s Schumanovim načrtom. Nekateri časopisi namigujejo, da so francoski socialisti na željo angleške delavske stranke stremeli za odstopom vlade. Na vsak način je presenečenje med samimi francoskimi strankami bilo veliko in socialisti zdaj pravijo sami, da so napravili napako, dodajajo pa, da je Bidault tudi kriv, ker da je bil trmoglav. Kljub vsemu pa izid glasovanja kaže, da so mnogi poslanci tudi iz vladnih vrst glasovali proti vladi, čeprav je bilo dovolj močno poudarjeno, da bi vladna - kriza utegnila škodovati Schu-manovemu načrtu. Nadaljni razvoj je sedaj odvisen od predsednika francoske republike Auriola, ki se je takoj pričel posvetovati z voditelji političnih strank radi sestave nove vlade.
Tudi
v Angliji
prav tako preti delavski vladi nevarnost. Vprašanje je, kako se bo končalo angleško zadržanje v pogledu Schumanove-ga načrta. Delavska vlada je prišla v močno zadrego, ker so njih domači politični nasprotniki — konservativci — zahtevali, naj se Anglija takoj udeleži pariške konference. Zadnji ponedeljek in torek sta bili hudi preizkušnji za maloštevilno večino laburistične vlade. Na vsak način so njeni politični voditelji sproti skušali priliti vode svojemu odklonilnemu stališču do Schumanovega načrta. Tako so tudi ameriškemu senatu poslali pismo, kjer pojasnjujejo stališče Velike Britanije. V njem pravijo, da Anglija želi sodelovati pri graditvi enotne zapadne Evrope, toda ob-ziri do imperija — dominionov ji narekujejo njeno sedanje stališče.
Vojna nevarnost bliže?
Atlantski pakt, Evropski svet in Schumanov načrt so trije otipljivi čini-telji v stremljenju po vojaško, politično in gospodarsko organizirani zapadni Evropi. V tej zvezi je še omeniti, da so se v danski prestolici, v Kopenhagenu, sestali obrambni ministri Anglije, Norveške in Danske na posvetovanje. Ti so govorili najbrž mnogo o vojaških in strateških vprašanjih. Pri tem pa se je treba spomniti dveh vesti, ki sta spet razburili tiste duhove, ki radi govore o
bližnji vojni nevarnosti. Prva vest izvira od anglosaške strani in pravi, da so Rusi zgradili velikanski utrdbeni pas vzdolž obale Vzhodnega morja. Gre za podmorniška in letalska oporišča velikega obsega. Iz tega bi bilo sklepati, da nameravajo Rusi Vzhodno morje enostavno proglasiti kot svoje morje in da bi smele tuje ladje tamkaj pluti samo z njihovim dovoljenjem.
Druga vest pa je iz ruskega vira in trdi, da so Amerikanci podminirali znano skalovje „Lorelei“ ob Renu. Z razstrelitvijo tega skalovja je mogoče strugo te velike reke zapreti. Posledica bi bila, da bi v kratkem času nastalo veliko jezero, ki bi segalo do Basela. Za tem umetnim morjem, ki bi zadržalo ruske armade, bi potem mogli Amerikanci urediti svoje oklopne armade.
Nekaj imata tako prva kot druga vest gotovo na sebi. Gotovo je, da tako Rusi kot Amerikanci ojačujejo svoje postojanke in pretehtujejo vse možnosti. Sklepati iz tega, da je vojna neizbežna in bližnja, je pa zelo drzno in nekoristno. Nekaj sličnega so bile vesti, da je švicarska vlada pozvala prebivalstvo, naj si pravočasno preskrbi gotovo zalogo življenjskih potrebščin, predvsem riža in masti. To je po Evropi povzročilo mnogo zgledovanja in ugibanja. Treba pa je poznati tudi pojasnilo Švicarjev, zakaj in kakšen je bil namen tega poziva. Švica kot planinska dežeia pridela mnogo premalo žita in mora slednje uvažati. Iz splošnih gospodarskih potreb mora torej ali imeti velike silose za uvoženo hrano ali pa to sproti uvažati. Iz trgovskega stališča pa je ceneje za državo in posameznika, če ima vsak nekaj zaloge doma, ki si jo nabavi takrat, kadar je blaga dosti in poceni.
V tem delu Evrope je bilo še nekaj dogodkov: volitve v Porurju niso prinesle nepričakovanih izidov. Stare stranke, razen komunistov, so ohranile svoje položaje. Skrajni desničarski — nacionalistični kandidati so večinoma propadli, kar je za razvoj demokracije v tej deželi dovolj ugodno.
(Naš sotrudnik v Španiji nam pošilja poročilo o tamošnjih političnih in gospodarskih prilikah. Poročilo je tako zanimivo, da bo ti^ jwšo bralce zanimalo. Op. uredništvi).
Rad ustrežem bralcem „Našega tednika“ s kakršno koli podrobnostjo, ki jih utegne zanimati. Bojim se samo, da dogodki v očeh povprečnega človeka, ne dobijo vedno izraza objektivnosti in mnogokrat niti ne stvarnosti. Sicer pa je vse naše življenje polno nelogičnosti in iznenadenj, zakaj bi nam morala torej politična dogajanja prizanašati z njimi.
Španskega vprašanja v svetu ne razumejo ali pa nočejo razumeti. Sicer sem prepričan, da Amerikanci komunističnega vprašanja v celoti tudi ne razumejo. To pa je tudi razumljivo, kakor je n. pr. razumljivo, da pomeni povprečnemu Evropejcu posest avtomobila — razkošje in ne, kot Ameri-kancu, absolutno nujnost. Toda tragika je v tem, da je v primeru komunizma mnogo težje prepričati- kot v primeru avtomobila.
V	Španiji sta revolucija in poraz rdečih rodila protikomunistični režim. Vsi ki smo doživljali domačo revolucijo, vemo, da takšne zmage in takšni porazi nimajo nič skupnega z zmagami nogometnih moštev. Totalnemu pobijanju sledi totalni mir; mir tudi v parlamentu. Tako je v Španiji, tako je v Jugoslaviji.
Politična svoboda
V	Španiji ni politične svobode; to je absolutna resnica. Edine volitve, ki jih imajo, so volitve občinskih mož, ki pa jih ne predlagajo stranke, ker teh pač ni, marveč stanovi. Toda, pomanjkanje
* Guadalquivir je velika reka v južni
Španiji; dolžina te reke je 650 km.
V Belgiji
je pri starem. Krščansko-demokracski predsednik vlade je bil v Ženevi pri kralju Leopoldu in sta se pogovarjala, kako bi ga varno pripeljali nazaj v Belgijo. Socialistični voditelji pa ponavljajo svoje grožnje, da bodo preprečili njegov povratek.
Na Bavarskem
hočejo pred meseci izključeni funkcionarji nemške KP ustanoviti novo stranko. Očitali so jim ..trockizem, nacionalizem in titoizem“. Sedaj so rekli, da bo njihova nova KP zgolj nemška in ne bodo stali niti pod sovjetskim niti pod jugoslovanskim vplivom.
Bolgarske čete na jugoslovanski meji.
Po poročilih jugoslovanske časopisne agencije Tanjug zbirajo Bolgari na svoji zahodni meji čete. Jugoslovani pravijo, da je to kaj malo v skladu z niirovnimi resolucijami in kongresi, ki jih prirejajo kominformistične sile.
Na Daljnem Vzhodu:
Gospodarska kriza na Kitajskem.
Vprašanje sprejema Mao-Tse-Tungo-ve komunistične Kitajske v Organizacijo združenih narodov je še vedno nerešeno. Njegova država pa je zašla v težko gospodarsko krizo. Kakor znano obstojata dve vplivni komunistični struji, prva je radikalna in hoče izvesti gospodarsko revolucijo po sovjetskem vzorcu in to v najkrajšem času. Drugo pa vodi Mao-Tse-Tung. Pred dnevi se je ta komunistični voditelj izjavil, da je treba pospeševati zasebno podjetnost in prenehati z nasilnim razlaščevanjem posestev. Tudi davke in število brezposelnih je treba z vsemi sredstvi znižati.
Kakor poroča „United Press“ je nadalje izjavil: „Da je zmotna teorija nekaterih krogov, ki mislijo, da je pri nas mogoče kapitalizem kmalu odpraviti in uvesti socializem. Radi posebnih razmer v naši deželi to ni mogoče.“ Mnogo se ugiba, če ni Mao-Tse-Tung nekak drugi Tito.
političnega življenja ne tare Špancev.
Pred tremi ali petimi leti je bil ustroj vladanja popolnoma isti. Ljudsko glasovanje (referendum) leta 1947, ki je določil državi ustavno obliko in nasledstveni red, ga ni praktično v ničemer izpremenil, in vendar je bilo navdušenje za režim večje kot danes, da ne omenim let, neposredno po Francovi zmagi, ko je bila pripadnost in hvaležnost zmagovalcem v vseh plasteh naroda popolna.
Kar danes spravlja Špance v obup, je njih gospodarsko stanje. Odkar so v Organ, združenih narodov razglasili nad Španijo bojkot, kažejo vse statistike v industriji zastoj. Še več. Španija je bila vedno navezana na uvoz žita, danes ga ne dobi. Sicer so napravili pred dvema letoma z Argentino pogodbo, toda ostala je na papirju, ker so baje Argentinci zahtevali v zamenjavo trgovske ladje, ki jih seveda Španija zaradi pomanjkanja surovin niti zase ne more izdelati dovolj.
Še nekaj je, kar Španca poleg gospodarske stiske močno prizadene: moralni bojkot in preziranje v svetu. Toda to je preje režimu v dobro kot v slabo. Španec je goreč patriot (prepričan sem, da se zato mednarodni komunizem v Španiji ni in se ne bi nikdar-uveljavil, čeprav je imel za svoj zametek več vzrokov kot pri nas) in gotovo ni doživel Franco po vkorakanju v Madrid 1939 nikoli več tako spontanega izraza pripadnosti ljudstva kot takrat, ko so v Org. združenih narodov proglasili Španijo za sovražno deželo. Vse, staro in mlado se je zgrnilo okrog vladne palače in manifestiralo svoj prezir do zaveznikov.
Gospodarsko vprašanje
Španec si ne dovoli diktirati oblike režima od zunaj. Je preveč patriot in
svobodoljuben. Res je sicer, da na da
V	^
našnji režim tudi ne more sam vplivati; toda v spominu so mu še — čeprav tudi ta spomin počasi bledi — leta rde* če diktature in današnji položaj sprejema kot nujno posledico preteklosti. Res pa ga gospodarska nadloga zadnjih let vsak dan bolj prepričuje, da bi bilo treba nekaj ukreniti. To uvideva tudi vodstvo države in išče rešitve. — (Kljub vsemu je španski absolutizem humanitaren in ni policijski režim, ki bi bil sam sebi namen!)
To in samo to — gospodarski problem — je vzrok, da se je v zadnjem času mnogo govorilo in ugibalo o možnosti pogodbe z Rusijo ali kako drugo satelitsko državo. Šlo je izključno za tipanje in iskanje trgovskih stikov. Še več, šlo je za zadostitev najosnovnejših potreb. Iskali so žito; baje ga je bila pripravljena Rusija poslati v zamenjavo za tekstilne izdelke. In tedaj so se zbudile nekatere zavezniške države (Kanada, Avstralija in menda Perzija) in so ponudile žito.
Španci — protikomunisti
Kakršnih koli drugih vzrokov za španske poglede na vzhod ni in jih ne more biti, kajti španski režim je absolutno in dosledno zvest svoji protikomunistični liniji. V tem je morda tragika španske politike, tragika, ki spominja, na nas Slovence. Z dosledno načelnostjo in moralo v politiki je v današnjem svetu — in zlasti v teh zadnjih desetih letih — težko najti pravico za svoj narod. In Španci hočejo, podobno kot smo poskušali in upali Slovenci v naši zgodovini, 'osvojiti javno mnenje s pošteno in ne prodano miselnostjo, misleč, da gleda ves svet, ki dviga prapor protikomunističnega boja, skozi prizmo iste poštenosti in iskrenosti.
Toda vse, dokler bosta v svetu videz in prevara močnejša od resnice, bo dobival ameriško pomoč Tito, ki ima „demokratično“ ustavo in „svobodno“ izvoljeno narodno predstavništvo. Deževala bo pomoč in laskave obljube na Italijo, ki je tako „junaško“ prelomila s svojo sramotno preteklostjo in iztrebila fašizem ... Toda, kdo more dokazati, da je jugoslovanski režim izraz volje naroda in španski ne ? Mar je res važnejša blesteče formulirana ustava kot njena skladnost s stvarnostjo ... ? In vendar v Španiji, ki nima členov, ki bi govorili o svobodnem ustanavljanju pohtičnih strank, pestrost političnega mišljenja ni obsojena na podzemlje ali zapor, in politični dovtip ni zamrl kot v marsikateri državi, ki se ponaša s svobodo in demokracijo...
Položaj Cerkve
Kakšen je vpliv Cerkve? Španija je katoliška dežela, ne samo pa izročilu, po svojih vitezih in svetnikih, marveč tudi po sveži sodobni miselnosti. In ker je današnji režim vstal iz obrambe narodnih in verskih idealov — Franco ni samo vojak in Španec marveč tudi praktičen katoličan — je naravno, da je še vedno čutiti izredno povezanost med Cerkvijo in državo. Cerkev ima v vsem javnem življenju absoluten vpliv; ona ima v rokah srednje šole, vodi — vsaj indirektno — strokovne šole, na fakultetah in visokih tehničnih šolah je verski pouk... Toda ne bi rekel, da vodi politiko. Vodi jo. v kolikor jo vodijo katoličani, ki skušajo služiti interesom Cerkve. V načini; prenosa povelj oziroma želja pa očitajo prav nasprotno Cerkvi, češ da država diktira Cerkvi, da ona nastavlja cerkvene dostojanstvenike, To naj bi bil tudi vzrok, da Vatikan noče skleniti s špansko državo konkordata, češ da Cerkvi ne pušča svobodnih rok. — Mogoče ima za to formalno nesvobodo precej krivde Cerkev sama, ki se je v zavesti, da dolguje zmago v idejni borbi s komunizmom prav državi, podredila tudi v miru njenemu vplivu.
To bi bilo nekaj misli, ki si jih ustvari tujec, ko se počasi vživlja v španskega človeka; Mnogo je stvari, ki se zde površnemu turistu nerazumljive, ki pa z leti dobe svoje opravičilo. Po mojem mnenju bi se mogel tukajšnji režim, tudi tak kot je, ohraniti še dolgo, če se mu le posreči spraviti v red gospodarstvo. Tega se zavedajo komunisti in framasoni v svetu, zato ga v tem ovirajo. Človek, in Španec še posebej, bo vedno sicer pripravljen iti v borbo in smrt za moralne in idejne vrednote, živel bo pa le za — svoj vsakdanji kruh.
Razstava na podeželski glavni šoli v Št. Jakobu
Šolske prireditve
šole obdelati tekom učne dobe.
Ta šola je zanimiv poizkus novih, učnih metod, ki jih je vredno posnemati. Omeniti je treba predvsem način vzgoje, ki zna zbuditi v otroku smisel za dobrohotno sodelovanje, in ki ima že v naprej zagotovljen uspeh. Od manjših nalog bo prehajal k večjim in tako sprejemal priliko za razvoj lastnih sil in za postopne uspehe. Vedel bo, da brez truda ni napredka in doraščal bo nalogam, ki jih prinaša življenje.
Med vojno je umrla njegova dobra krščanska mati, ki je veliko molila in žrtvovala za svojega sina. Tudi ob delavnikih se je udeleževala daritve sv. maše. če je le mogla. Kot marljiva cerkvena pevka je prepevala Bogu v čast. Tako rada bi doživela dan. da bi njen sin ob božjem oltarju sv. Martina v domači fari zapel Glorijo. Na svetu tega dneva ni doživela, njena molitev in njene žrtve so spremljale sina-novomašni-ka k božjem oltarju.
Spored slavnosti nove sv. m a š e na Pečnici bo sledeči:
V soboto 1. julija bo ob 7. uri pri farni cerkvi na Pečnici sprejem č. g. novomašnika in pobožnost v cerkvi, priložnost za sv. spoved. V nedeljo dne
2.	julija bo zjutraj več sv. maš, in priložnost za sv. spoved. Ob 9. uri bo slovesna prva sv. daritev s slavnostno pridigo, ki jo bo imel č. g. Lorene Kašelj. Po sv. maši podeli č. g. novomašnik navzočim novomašniški blagoslov. Popoldne je ob 5. uri zahvalna pobožnost.
Verniki od blizu in daleč so vabljeni k cerkveni slovesnosti nove sv. maše.
V soboto 17. junija je otvoril deželni glavar, gospod Ferdinand Wedenig, ob navzočnosti namestnika deželnega glavarja Ferlitscha, gospodov dr. Newo-leja, Justa in drugih častnih gostov, razstavo na podeželski poizkusni glavni šoli v št. Jakobu v Rožu.
Ta šola vrši važno nalogo, ker vzbuja smisel in razumevanje za kmetski stan, goji znanje in ljubezen za obdelovanje domače grude in budi v sodobni mladini zavest, da je negovanje doma, obdelovanje zemlje glavni vir sreče in blagostanja, tembolj če to vršita izobražen gospodar in gospodinja.
Imenovano soboto smo imeli priliko, da si ogledamo sadove pouka na tej šoli in spoznah smo znova korist, pomen in praktičnost te šole za bodočnost kmetskega stanu, ki zahteva znanje o na']novejših možnostih in metodah, če hoče dvigniti moč in zdravje naroda.
Otvoritveno svečanost je otvorila ravnateljica te šole, ga. Marija Lang-Reit-stätter, ki je znana pedagoginja in idejna ustanoviteljica takozvanega ,,Ro-žanskega načrta“ (Rosentaler Plan), na podlagi katerega se vrši pouk na njeni šoli. Ona je na podlagi svojih bogatili izkušenj razložila delokrog in namen te šole. Nato se je pričel spored pevskih, glasbenih in recitativnih točk v obeh deželnih jezikih. Že pri tem je bilo videti, kako široko in vsestransko znanje obvladajo gojenci. Spored je bil skrbno pripravljen in obsežen, morda bi lahko izpustili prevode slov. pesmi in recitacij, saj so častni gostje in obiskovalci bili vešči slovenščine. Pa to samo mimogrede.
Z otvoritvenim govorom je deželni glavar, g. Wedenig. poudaril velik pomen te šole, na kateri dobijo otroci znanje za življenje, da se bodo lahko v težkem boju za obstanek uveljavili in postali na podlagi svojega obširnega znanja koristni ljudje narodovega občestva. Pohvalil je učitelje, kakor tudi gojence, ki so pokazali v preteklem letu tak napredek in pozval tudi vse ostale, naj se zavedajo, da ni nobena žrtev Za mladino, ki ima take cilje, prevelika.
Tudi namestnik dež. glavarja, g. Fer-litsch, je izrazil svoje zadovoljstvo nad
JZafiup
ŽELEZA
STAREGA ŽELEZA KOVIN KOSTI PAPIRJA
ttitk
železo, kovine, slroji
Celovec • Klagenfurt. Salmstraße 7
Telefon 1486
uspešnim bojem, ki ga vodi ta šola proti begu z dežele, ki je eno najbolj perečih vprašanj Avstrije.
Ob bogati razstavi različnih pripomočkov za kemijo in fiziko, ob številnih izdelkih rokodelskih panog, kakor tudi ob skrbno izdelanem ročnem delu in risbah so se obiskovalci prepričali o bogati učni snovi, ki jo morajo gojenci te
Med štirimi novomašniki, kateri bodo posvečeni v Krški stolnici sv. Heme na praznik sv. apostolov Petra in Pavla, je naš rojak častiti g. Jožef Gabru č. Rojen je bil 7. II. 1922 na Pečnici, lepi župniji Roža. Tukaj je dobil prve pobude za veliki cilj duhovniškega poklica.
Leta 1934 je vstopil v marijanišče in pridno študiral na gimnaziji v Celovcu. Končal je gimnazijske študije v Št. Pavlu. Poklican je bil v vojaško službo leta 1941, kjer je pretrpel težke napore na Kavkazu, na Krimu, v Ukrajini in na Ogrskem. Na Slovaškem je prišel leta 1945 v vojno ujetništvo, kjer je bil deležen posebnega varstva božje Previdnosti in priprošnje nebeške Matere.
Koncem leta 1945 je prišel iz ujetništva. Poznalo se mu je na obrazu pre-stano trpljenje. Ni počival. Z novim pogumom je č. g. novomašnik nadaljeval svoje študije v duhovniškem semenišču v Krki. Odlikoval se je po posebni marljivosti in vztrajnosti v študiju. Dosegel je svoj toliko zaželjeni cilj, postal je po polaganju škofovih rok namestnik Kristusov.
V zadnjih letih se pri nas začenja udomačevati navada, da šole zaključijo šolsko leto s posebno prireditvijo.
Mnenja o takih prireditvah so še zelo deljena. So krogi, ki take prireditve odločno odklanjajo, češ da je s pripravami mnogo učnega časa zgubljenega in tako utrpijo šolski uspehi škodo. Tudi v učiteljskih krogih so še močni zastopniki tega mnenja.
Na drugi strani pa z vsakim letom pridobiva struja, ki šolske prireditve zagovarja in priporoča. Tudi mi se tem zadnjim pridružujemo.
Prva naloga, kateri služijo take prireditve, je tesnejša povezava med starši in šolo. V mnogih slučajih bi bil uspeh šole dosti boljši, če bi tudi starši z zanimanj§!m in večjo skrbjo sledili razvoju in delu otroka v šoli. Šolske prireditve- pa pritegnejo tudi starše, ki vse šolsko leto ne kažejo zanimanja za napredek otroka v šoli. Če pa pride sin-
ček ali deklica na oder, tedaj ga hočeta videti tudi očka in mamica.
Druga plat takih prireditev pa je vzgojna stran za otroka samega. Tu je otrok prisiljen, da se udruži v igralsko skupnost. Tu se navadi sigurnega in samozavestnega nastopa pred širšo javnostjo, ne samo pred razredom in učiteljem. Navadi se jasne izgovorjave, ki je na odru še važnejša, kakor v razredu samem. Na odru pridejo prvič igralski talenti do izraza, ki lahko dobijo že za poznejše prosvetno delo pravo usmeritev.
Šolska prireditev je za otroka samega ^prava življenjska šola, ki mu nudi za življenje dostikrat mnogo več. kakor marsikatera šolska ura. Čas priprav ni nikakor zgubljen, marveč dobro naložen.
Dodatno bi še omenili, da v večini slučajev služi donos prireditve za potova-
Z. I. M:
žvestosm
15.
Ko so se odteščali in odžejali, sb jo urezali godci. Znani so bili Mlinarjevi muzikanti po svoji umetnosti. Hodili so na svatbe prav tja na Gosposvetsko polje, do Beljaka in še naprej v Ziljo pa v Podjuno in seve po celem Rožu. Cav-mar je priganjal: „Dekleta in žene, le poskusite svoje podplate, če kaj vzdržijo. Saj je čevljar tudi tu, če je slabo blago dal, bo danes kar tu kaznovan.“
Čevljar Jok se je smejal v svojo brado in brezskrbno pil iz svojega kozarca. Delal je najmočnejšo obutev od devetih mojstrov na okoli in se zato grožnje ni bal.
Začelo se je ^veselo rajanje. Še potrkan ples in šuštarska polka sta prišla na vrsto. Staro in mlado se je, vrtilo. Še kruljavi stric Tomaž je rajal z debelo „rjušnico“. Drug je budno pazil, da bi ukradel nevesto. Pa je Roki na svojo Nežijo preveč pazil. Onemu pa je bilo žal, da je ob pijačo, ki bi jo dobil za odkupnino. Nevestina mama se je tudi prikazala z jerbasom, polnim dobrot. Prav sredi je čepel debel, lepo zapečen
„šartelj“. Č’mna je krevsala okoli in oprezovala, kako priti do Mlinarice in jo še enkrat opozoriti na obljubo. Ko je mama že stopila na vzvišen prostor, je Meta z desne strani začela vpiti: „Na-ni, ali me dro vidiš?“
Pa Nani jo ni slišala, saj so od vseh strani vpili vanjo. Segla je v jerbas, se stegnila, zamahnila z rokami v levo, vrgla pa ni nič. Vse se je pognalo na tisto stran, nekateri so še na tla popadali, a vse zastonj. Zdaj je hitro, nepričakovano zagrabila šartelj in ga vrgla na desno. Žal je bila Č’mna prepočasna. Nek mlad mož je veselo dvignil „dirjan-co" in zaklical: ,,Ho, danes bo pa tudi pri nas pojedina.“
Za kvoce in parizelne in suhe orehe se pa niso tako tepli. Nani pa je za Ö’mno še posebej spekla majhen šartelj in ko je beračica vsa žalostna slonela ob durih je prišla MUnarica in ji stisnila v roke polno košarico dobrot ter dejala: „Ko bo prazno, pa k Rutarju nesi.“ Z zahvalo je spremljala gospodinjo prav do gostilniške sobe.
Tam v kotu je ob Potočniku prav košato sedela Rebernica. Zraven nje je bil Potočnik. Ni že vedel kaj govoriti s sosedo, pa je uščipnil: „Ob katerem svetem Nikoli, se bo pa vaš Folt ženil?“
„Deset jih dobi, ne ene; če le hoče,“ je bahato odgovorila Rebernica. „Sicer
te pa prav nič ne brigajo naše zadeve.“
Razvil bi se pravi prepir, če bi Potočnik ne umolknil in se začel pogovorjati s sosedom preko mize.
Rok pa se je prav tedaj nagnil k Ne-žiji ter ji pošepetal na uho: „No, ženka, kako ti pa je ?“
Neži je čez in čez zardela. Prvič ji je dejal tako. Prevzelo jo je čustvo varnosti in brezskrbnosti. „Oh, komaj čakam, da bi bilo konec,“ ji je prišlo iz srca.
„Tudi jaz sem isto mislil," je priznal Rok.
Gledala sta vrteče se pare, se iskala z mislimi,^ govorila in rajala pa nista mnogo. Neži je bila zelo trudna, od pripravljanja, še bolj pa od premišljevanja in neprespanih noči.
Šele ob treh ponoči je bil zmet. Bogat, kakor se spodobi za dva gruntar-ska. Škrviti in berači, vsi so prišli na svoj račun, najedli so se, napili in na-rajali, da so vsi še dolgo govorili o poroki Mlinarjeve Nežke z Rutarjevim Rokom.
Mlada gospodinja
Neži je zlagala prte, prtiče, rjuhe in drugo perilo v skrinjo. K temu, kar je prinesla od doma, se je nabralo še precej drugega, kar je dobila za zmet. Pogledala je še v stranski predalček skri-
NASELITEV V ZDRUŽENIH DRŽAVAH
Kongres Združenih držav je zdaj dokončno sprejel zakon, s katerim se število beguncev, ki lahko pridejo v Združene države do 30. junija 1951, povečuje od 202.000 na 341.500.
Zakon o razseljenih osebah sta že odobrila predstavniška zbornica in senat in so ga tudi predložili v podpis predsedniku Trumanu.
KOMUNISTIČNA ZGODOVINA
List poljske vlade „Polska Zbrojna“ piše: „9. maja je bil dan zmage za tabor miru in socializma, ki ga vodi nepremagana Sovjetska zveza. In čeravno so bile Anglija in Združene države začasno prisiljene nekaj sodelovati pri vojaških operacijah proti Hitlerjevi Nemčiji, da neposredno branijo svojo lastno neodvisnost, je treba zmago popolnoma pripisati Sovjetski zvezi in evropskim narodom, ki so se borili pod njenim vodstvom.“
nja in izlete šolarjev samih, ki so isto tako velikega vzgojnega pomena.
Podobno bi na splošno lahko sodili o šolskih razstavah, ki jih tu in tam napravijo.
Šola ni in ne sme ostati le ob robu javnega zanimanja, marveč mora stati v ospredju naših skrbi, ker se ravno v šoli oblikuje nov rod.
Zadnjo nedeljo smo videli tako šolsko prireditev v Št. Lenartu pri 7 studencih. Velika in nabito polna dvorana Kerschbaumerjeve gostilne v Radni vasi je bila za en popoldan torišče mladine. Od prvega do zadnjega razreda so fantje in punčke pokazah, kaj znajo. Mnogo truda vseh učiteljev je bilo založenega. V besedi, igri in pesmi so se malčki pokazali. Za veliko dvorano so bili glasovi mestoma prešibki. Deloma bi bilo v pripravi treba posvetiti še več pozornosti jasnosti izgovorjave. Mislimo tudi, da bi vzgojno bolje vplivale telovadne vaje kakor prve priprave za ples. Ob vsem priznanju učiteljev in mladine menimo ,da bi bil celoten uspeh prireditve, globlji in boljši, če bi dvojezično prireditev delili v nemški in slo-venski del. Tako bi vsak del zase tvoril eno celoto, ker se je sedaj eno v drugem zgubilo in ni prišlo do tistega učinka, ki bi ga v drugem slučaju lahko doseglo.
Zadnjemu razredu pa se je dobro poznal že samozavesten nastop, ki so se ga navadili v radiu in pri petju v Beljaku in Celovcu.
Če se je tu in tam še pokazalo, da je bil slovenski del programa nekoliko pri-krajšan, tako smemo upati, da bo prihodnja prireditev tudi v tem pogledu popolnoma posrečena. V splošnem pa moramo šob, učiteljem kakor mladini izraziti svoje priznanje. Dr. T.
Beri in širi
Naš tednik • Kronika
nje, kjer je imela shranjene različne spominke. Tam je poleg srca iz lecta našla rožni venec iz Gospe Svete, zvonček za hudo uro z Višarij, žegnano obhajilno svečo in nekaj, kar prej ni opazila. Sliko Žalostne Marije. Le kdo je to vtaknil v skrinjo? Na zadnji strani podobe je bilo z okorno pisavo napisano:
Ko težka ura bo prišla, potrošta naj te Mati ta, ki največ je trpela, in njeno srečo, Ježeša, smrt strašna ji je vzela.
V težavi vsaki njej se priporoči, življenja križe vse ji zroči!
Poznala je roko, ki je pisala te vrstice. Mama so iz svoje bogate življenjske skušnje tudi hčeri svetovali za tolažnico Mater žalostno. Neži je spet shranila podobico. Danes še nima križev, ko bodo prišli, (če bodo — si je sama mislila) se bo tudi ona zatekla k mamini Tolažnici. — Zaprla je težko skrinjo, svoje ljube spominke ter odšla pogledat za Rokom. Bila je taka, kot vse druge mlade žene, da nič ni mogla biti brez njega. Našla ga je v hlevu ob Liski, ki je pridno prežvekovala. Oba sta pogledala še drugo živino in se radovala dobro zastavljenega hleva.
Stran 4 — številka 26
J^rvo zrcalo
(STARA JAPONSKA PRAVLJICA)
JNekoč pred davnimi leti sta živela oče in mati. Imela sta hčerkico, ki sta jo ljubila od vsega srca. Ime očeta in matere ni več znano, tudi ime hčerkice je že pozabljeno. Le ime kraja, kjer se je ta dogodba godila, je še znano. Imenovali so ta kraj Matsujama.
Ko^ je^ bil otrok še majhen, je moral nekoč oče po važnih poslih v glavno mesto, ki pa je bilo zelo daleč. Ko se je oče zelo prisrčno poslavljal od žene in od hčerkice, jima je obljubil, da jima prinese iz glavnega mesta lepe darove.
Mati še ni nikdar prišla dalje kakor pa do sosedne vasi in zato jo je že sama misel na tako dolgo potovanje navdajala s silnim strahom. Vendar pa je bila tudi ponosna, ker je bil njen mož prvi, ki je iz tega kraja prišel v glavno mesto, kjer je vse polno lepot in kjer stanujejo mogočniki države.
Ko se je približal dan moževe vrnitve, je oblekla šena dragoceno obleko modre barve, ki je možu posebno ugajala.
Nepopisno je bilo veselje vseh, ko je bil oče spet doma. Mala hčerkica je od veselja nad lepimi darovi skakljala po sobi in ploskala z ročicama.
„Tebi sem prinesel nekaj prav izrednega in dragocenega,“ je rekel mož ves vesel ženi in ji je izročil skrinjico iz belega lesa. ,,Poglej v skrinjico in mi povej, kaj vidiš v njej?“ ji je rekel.
Žena je odprla skrinjico, v njej pa je zagledala okroglo ploščico iz motnega srebra. Na eni strani je bila ploščica okrašena z izrezljanimi cvetlicami in ptičicam, na drugi strani pa je bila gladka in svetlo bleščeča. Mlada žena se je prestrašila, ko je v ploščici zagledala vesel in smejoči se obraz.
„No, kaj vidiš?“ je vprašal mož.
„Vidim zelo lepo deklico, ki me gleda in premika svoje ustnice kakor da bi go-vorila in da .. .oj!... saj ima tako obleko kakor jaz!“
„Toda, ti mali bedak, saj vendar vidiš v ploščici svoj lastni obraz,“ je rekel mož, ves vesel in zadovoljen, ker je več vedd kakor žena. ,,Ta okrogla kovinska ploščica se imenuje zrcalo. V mestu ima vsakdo svoje zrcalo, mi tu na deželi seveda nimamo niti skupaj enega malega ali velikega zrcala.“
Naslednje dni je žena vsa srečna vsak trenutek pogledala na skrivaj v zrcalo, da bi videla sliko svojega lepega obraza. Kmalu pa se ji je zdelo, da je tako dragocen zaklad kakor je takole zrcalo, le predragocen zaklad, da bi ga kar vsak dan večkrat uporabljala. Zato ga je spet položila v skrinjico, ki jo je skrbno spravila.
^ Minilo je nekaj let. Mož in žena sta živela še vedno v srečnem zakonu, mala hčerkica pa je rastla i/i je postala živa podoba svoje matere. Ta se je včasih zavedala svoje lepote, ko je pogledala v zrcalo. Da bi pa obvarovala svojo hčerko pred oholostjo, domišljavostjo in nadutostjo, je zrcalo skrbno skrila in kmalu je popolnoma pozabila nanj.
Tako je deklica doraščala, ne da bi kaj vedela o svoji lepoti.
Prišla pa je tudi nad to srečno družino nesreča. Mati je zbolela, hčerka ji je skrbno stregla, toda vse ni nič poma-
(J)oUtna öb'euifii
galo, njeno življenje se je nagibalo h koncu.
Predno pa je mati umrla, je poklicala hčerko in ji povedala, kje je skrito zrcalo.
„Dragi moj otrok,“ je rekla mati. „obljubi mi, da boš vsak dan, ko mene več ne bo, zjutraj in zvečer pogledala v zrcalo. V njem boš videla mene in boš vedela, da te varujem."
Mala je med solzami obljubila, da bo točno izvrševala materino naročilo. Kmalu nato je mati umrla.
Vsako jutro in vsak večer je nato deklica gledala dolgo v zrcalo, v katerem je opazovala smehljajoči se obraz svoje matere. Ta obraz ni bil bled in bolan,
ampak lep in mlad. Zvečer je zaupala temu obrazu vse težave dneva, zjutraj pa je iskala v zrcalu moči za izvrševanje dolžnosti tekom dneva.
Tako je živela deklica kakor da bi jo varovala njena mati in je vedno poizkušala vse napraviti tako, da bi to čim bolj ugajalo njeni materi in je bila vedno v skrbeh, da jo ne bi užalila.
Nekoč jo je presenetil oče, ko se je razgovarjala s sliko v zrcalu. Vprašal jo je, kaj naj to pomeni.
„V zrcalu vidim svojo drago mamico in govorim z njo,“ je odgovorila deklica. „Obljubila sem ji to, ko je bila na smrtni postelji.“
Oče je bil ganjen nad toliko ljubeznijo in nedolžnostjo svoje hčerke in solze so mu prišle v oči. Nikakor ni mogel povedati hčerki, da v zrcalu vidi svoj lastni obraz, ki je postajal po silni otroški ljubezni do matere vsak dan bolj podoben obrazu njene matere.
RUTARJEV JUR
Bela stezica za hišo, stogi kot sivi mejniki, preko zrelega polja zrejo v kapeli svetniki.
Ovce polegle so v travo, poleg pastir kot da sanja, pridne čebele visijo na bradi dišečega panja.
Poleg stogov kipe hiše, beli zvonik in topoli, sonce na sredi neba je, duša poklekni in moli!
M. Jakopič
V kotlu je vrelo, krompirčki so se kar premetavali v vodi, nudli pa so izginili. Verjetno pri našem kuharskem receptu nekaj ni v redu. Sivih las pa si radi tega nismo delali. Še nekaj kajpusne-ga pločja smo zbrali, ki bi ga doma celo moji zajčki bolj po strani gledali, naš kotel pa je požrl vse, kar si mu ponudil in ob dvanajstih je bila točno južina gotova. Pritoževati pa se ujetnik ne sme in tako smo bili vsi prepričani, da smo najboljši kuharji, kar jih premore taborišče.
Lakota je sicer izsiljevala vprašanje, kje so vendar nudli. Mi pa smo jih tolažili, da je danes južina brez nudlov in jih bomo drugi dan zopet kaj pridejali.
Večerje ni bilo. Zjutraj pa je bila kava in tudi sladkorja smo nekaj dosegli, tako da moja kava ni bila grenka, kaj pa se že pozna, če pri 500 ljudeh vsakega malo pritisneš.
Drugi dan smo tudi že nudle rešili vesoljnega potopa in tako napredovali iz dneva v dan. Več tednov smo služili kotlu, drugi pa so morali na delo, mi doma pa vsaj lačni nismo bili.
Zopet novo povelje: „Jugoslovani gredo domov,“ so nam povedali. V glavnem mestu je odpustno taborišče. Krik in veselje sta nas zajela, dasi sem vedel, da je pot domov še dolga.
Prvič smo se peljali z vlakom, 7 nas je bilo, res sami Jugoslovani. Gnali so nas v kasarno, ki je bila skrita za predorom. Vseh vrst ljudi smo srečali v tej kasarni. Največ je bilo Nemcev. Na tleh je bila razdejana slama in uši so korakale v trostopu po slami gor in dol. Niti najmanj se niso ustrašile novodošlecev.
Zvedeli smo, da pride drugi dan jugoslovanski častnik, da nas zasliši in ugotovi, če smo res Jugoslovani. Kdor pa ne bi bil Jugoslovan, pa pride v kazensko taborišče. Tam pa mu gorje, da bo pomnil, kdaj je poskušal prevarati oblast. Vsakokrat jih ta oficir nekaj izloči, so nam pravili. Z Jokom vso noč nisva zatisnila oči in to ne toliko radi uši, marveč iz skrbi, kaj prinese drugi dan, ko sva takorekoč že ob cilju.
Drugi dan ob devetih so nas že klicali na zasliševanje, še enkrat sem se priporočil štirinajstim pomočnikom in v božjem imenu stopil v vrsto. Jok me porine: „Pojdi ti prej, jaz gotovo ne izpeljem."
Ko pridem na vrsto, me oficir, bil je Srb, vpraša: „Odkod?“ že sem mislil blekniti: „Iz Maribora,“ vendar sem si še premislil in rečem: „Iz Celovca.“ „Ali je to v Jugoslaviji ?" me vpraša. „Ne, v Avstriji,“ rečem. „Kako prideš sem?“ „Koroški Slovenec sem,“ se je glasil moj odgovor, „in spadam med vas.“ „Kako to?" nadaljuje oficir. Prebledel sem in tedaj mi pomaga oficir iz zadrege s pripombo ali je to približno isto kakor go-riški Slovenec. „Da, oni so pod Italijo, mi pa pod Avstrijo,“ sem pritrdil. „Si li naš?“ nadaljuje Srb, „ali imaš mogoče še koga?" „še eden je.“ S tem je bila stvar rešena in Joka so kar avtomatično pridružili vsej skupini.
V dveh dneh pride imenovani oficir po nas. Straže so nam salutirale in brez
puškinega kopita smo stopili iz kasarne — v svobodo!
Pod hribom je že čakal 'krasen avto Rdečega križa, ki nas je odpeljal na jugoslovansko zastopstvo v mesto in tam so nam postregli z jedjo in pijačo in čudili smo se drug drugemu, koliko pospravi človek, ki je tedne stradal, pod streho. Dali so nam še zavoje ameri-kanskega Rdečega križa po 5 kg. Od cigarete do čokolade si vse našel v takem zavoju. Še isti večer nas je sprejela ladja in odšli smo proti Danski in Nemčiji.
Ko nas je morje zopet izpljunilo, smo se znašli z nad 2000 Jugoslovani. V ame-rikanske vagone so nas spravili, nas obdarili z amerikanskimi paketi in šlo je zopet proti jugu, res proti domu. Med potjo smo dobili ponovno pakete z angleškim listkom, na katerem je bilo napisano „Za odpuščene vojne ujetnike daroval Amerikanski rdeči križ.“
Proti Münchenu in Salzburgu je dirjal vlak. Tu smo šele zvedeli, da so na Koroškem Angleži, prej so nam bili povedali, da so Jugoslovani. Z Jokom sva sklenila, da morava v Beljaku iz vlaka, če ne, bova še enkrat vojni plen., Kako rešiti to vprašanje pri belem dnevu. Pred tunelom na salzburški strani pa smo se hvala Bogu tako zakasnili, da smo prišli šele ponoči v Beljak. Ko slišim zunaj „Villach“, treščiva z Jokom iz vagona. Tako je bilo vse zbito, da nisva vedela, kje se nahajava. Hujše tudi na fronti sami ni izgledalo.
Neki železničar naju je opozoril, da naj ponoči ne hodiva skozi mesto, če nimava „Wohnsitzbescheinigung". In res, vlegla sva se na zapadnem kolodvoru na klop in zjutraj pohitela v cerkev na Peravo, da se zahvaliva za tako srečno rešitev iz nevarnosti in težav.
Mahnila sva jo ob Dravi do ziljskega mostu in ko sva zagledala stražo, nisva več mogla nazaj. Vsak beg bi bil zaman, saj so bili vsi mostovi zastraženi. Res greva pogumno naprej. Na mostu naju ustavi stražnik: „Papier?“ Nisva imela nobenega papirja, pripovedovala sva, da prihajava iz ujetništva in da sta najini družini par lan od mosta. V stražnici je oficir zopet zahteval papir. V nervoznosti sem stikal po žepih in res našel košček papirja amerikanskega paketa in ta papirček je zadostoval. „Gut!“ in nadaljevala sva pot preko mostu na Bače, preko Ledenic v Št. Jakob in po našem milem Rožu v domačo vas.
Illl!!lllllll!llll!ll!lllllll!llllllllllllllllll!llllllllllllllllllllllll!ll!l!l!ll!lllllllllllllllllllll!ll!llllllllll
KUPUJEM
KOŽE IN KOŽUHOVINO
po najvišjih dnevnih cenah
TRGOVINA Z USNJEM
Celovec-Klagenfurt, Ostemitzg. 4
Prevzamem kože tudi v strojenje.
f Leopold Kemperle
Že v zadnji številki „Našega tednika" smo poročali na kratko, da je dne 14. junija v zgodnjih jutranjih urah umrl v bolnici v Trstu Leopold Kemperle, soustanovitelj in prvi urednik lista tržaških Slovencev „Demokracija“ in sedanji urednik „Katoliškega glasa“, glasila katoliških Slovencev v Italiji in na Svobodnem tržaškem ozemlju.
Leopold Kemperle je bil rojen pred 66 leti v Hudajužni ob reki Bači na Tolminskem. Po gimnazijski maturi je leta 1907 šel na Dunaj študirat pravo. Tam ga je v akademskem društvu slovenskih katoliških visokošolcev, v „Danici“ spoznal tedanji poslanec v avstrijskem parlamentu, dr. Anton Korošec, ki je delavnega Poldeta povabil v uredništvo lista „Straža“ v Maribor. S tem se je posvetil Polde Kemperle časnikarskemu poklicu in je ostal časnikar do svoje prezgodnje smrti.
Kot časnikar je Kemperle vedno zastopal slovensko in katoliško stališče« Zaradi tega svojega prepričanja je moral Kemperle tudi mnogo pretrpeti.
V Mariboru je ostal Kemperle v uredništvu „Straže“, ki je bila glasilo štajerskih Slovencev, do konca prve svetovne vojne, do leta 1918. Kot Slovenec in katoličan se je v teh letih boril proti ponemčevanju na južnem Štajerskem, boril se je za narodne, verske, kulturne in socialne pravice štajerskih Slovencev.
Po letu 1919 je odšel Kemperle branit pravice Slovencev na Goriškem. V letih 1920 do 1941 je posvetil v Gorici svoje delo za borbo proti fašizmu in je moral zaradi tega prenesti mnogo preganjanj od tedanjega fašističnega režima.
Od leta 1941 do svoje smrti je posvetil Kemperle vse svoje delo predvsem borbi za slovenstvo in proti komunizmu na Goriškem. Kemperle je bil eden redkih, ki je takoj spočetka spozpal komunistično nevarnost za Slovence in se je tej nevarnosti uprl, četudi so ga komunisti označili kot narodnega izdajalca. Ljudstvo pa je sodilo pravilno, in ga je kljub temu izvolilo za svojega zastopnika v občinskem odboru v Gorici. Tudi pri tem delu je bilo vodilo Kemperleto-vo: Slovenstvo, katoličanstvo, socialna pravičnost in demokracija.
Veličasten pogreb v Gorici je pokazal. kako je bil Leopold Kemperle priljubljen med narodom. Tudi koroški Slovenci bodo ohranili temu izredno delavnemu možu trajen spomin. Bog pa naj mu bo obilno plačilo za vse njegovo delo!
Kako sueflijo kresnice?
Samo ena tretjina vse sončne energije izžareva sonce v obliki svetlobe, 66 ^ sončne energije se pri tem izgubi, izpre-meni v toploto. Pri razsvetljavi s plinom ali električnim tokom se izgubi še mnogo večji odstotek sile in vsaj 90%’ vse sile se izgubi kot toplota. Tudi za proizvajanje fluorescenčne svetlobe, keltere proizvajanje temelji na kemijskih in fizikalnih pojavih, je potreben električni tok.
Kresnice in tudi razne druge žuželke, ki se svetijo, nadalje nekatere ribe, ki živijo v globočini morja in imajo razvrščena po glavi in po trupu svetila., pa imajo posebno svetlobno napravo, ki deluje skoraj brez vsake izgube energije ali sile. Zato si znanost že dolgo časa prizadeva, kako bi bilo mogoče napraviti tudi za praktično življenje slične svetlobne naprave.
Te živali, ki se svetijo, proizvajajo v posebnih stanicah telesa neko snov, ki jo kemiki imenujejo luciferin in ki se na zraku okisava (oksidira) ter izgoreva, pri tem pa se začne svetlikati.
Kresnice, ki jih ob poletnih večerih opazujemo, kako migotajo in svetijo nad travniki in ob poteh po travi kot male lučice, morejo s posebno pripravo v telesu uravnavati, to se pravi, povečati ali zmanjšati dotok kisika do luci-ferina in morejo tako povzročiti, da se bolj svetijo ali pa tudi, da svetlikanje naenkrat izgine.
Znanstveniki na raznih ameriških univerzah poizkušajo, kako lp na umeten način mogli sestaviti snov luciferin in kako bi mogli nato v praktičnem življenju uporabiti ta pojav svetlikanja pri kresnicah.
Še predno bomo zgotovili cerkev, nas bodo menda zapustili župnik Komar. Njegovo delavnost bi posebno dokler še cerkev ni gotova res rabili.
Obeta se nam vzpenjača iz Galicije na Obir, tako se bo vsak lahko menda v par minutah pripeljal iz doline na vrh.
ŠMARJETA V ROŽU
CELOVEC
Slovenska služba božja je vsako nedeljo od pol devetih v starem bogoslovju (Priesterhausgasse).
V nedeljo, 18. t. m. smo doživeli v kapucinski cerkvi redko slovesnost. Naš splošno znani in priljubljeni brat Miha je obhajal 50 letnico svojih redovnih obljub. Ob spremstvu svojih redovnih sobratov se je podal slavljenec v nabito polno cerkev, kjer je imel med slovesno mašo „hišni prelat“ msgr. prof. dr. Rainer slavnostni govor. Vedno veselemu in prijaznemu sinu sv. Frančiška želimo vsi prijatelji in znanci iz Zilje, Roža in Podjune, da, ga nam Bog ohrani še mnogo let v sedanji mladeniški čilosti. V petek nato je bil preoblečen Karol iz Hartberga in sprejel redovno ime Martin.
SV. VIŠARJE
24. junija smo zopet odprli Svete Vi-šarje. Vabimo tudi letos koroške romarje. Kdor ne more tešč priti na Sv. Višarje, sprejme sv. obhajilo lahko doma, ker nimamo dovoljenja za delitev sv. obhajila v popoldanskih urah.
24. junija je bila tudi 25 letnica obnove krščanske božje poti po prvi svetovni vojni.
SUHA
Pa le znajo Sušani tudi, ne samo Žva-bekarji. Res so žvabekarji prednjačili pri igrah, morebiti bodo 'tudi še zana-prej. Toda Sušani niso kar tako. „Sli smo mi“ so rekli in so se spravili kar nad divjega moža. Postavili so nov oder, poklicali slikarja, ki jun je naslikal tri lepa pozorišča, vadili in učili so se dolge večere in na kresno nedeljo pokazali, kaj zmorejo. Igrah so napove-dano igro „Divji mož“, ki govori o resnem boju med lučjo in temo, o odrešenju. ki ga nam da velikanoč in o moči brezgrešnih src, ki se jim ni bati temnih sil. Vse to pa je tako domače zabavno podano, da smo se prav od srca smejali med celo igro. Igro je spisal znani naš skladatelj Lojze Mav in ima vpletenih veliko originalnih pesmi. Spisana je v treh dejanjih in ni prav lahka. Toda pogum in požrtvovalnost, s katero se je suška mladina vrgla na njo, sta zmagala ovire, ki se stavljajo vsem igralcem, posebno pa novincem. Novhi-ci so bili pa vsi. Ne spominjamo se, da bi bila suška mladina kdaj prej na odru nastopila z igro. Tako smo obhajali posebno „premijero“.
ŠKOCJAN
Prelepa je škocijanska fara, še lepši je škocijanski zvon!
Tako bomo sedaj lahko peli, ko smo dobih novi zvon, ki tako lepo poje. Zvon so posvetih milostljivi g. prošt Benetek iz Tinj, ki imajo pri tem že srečno roko, ker vedno prinesejo s seboj lepo vreme. Med mašo in med slovesnostjo je lepo ubrano pel naš cerkveni zbor pod taktirko kamenskega gospoda dr. Cigana. Slovesnosti se je udeležilo izredno veliko ljudstva. Mnogo je bilo tudi letoviščarjev, ki so slikali razne trenutke tako številno, da so aparati kar cvrčali. Če bomo od teh kaj slik dobih, jih bomo gotovo „Tedniku“ poslali, da bo lahko izšel v ilustrirani izdaji. Omeniti še moramo naše pridne male tete, ki so se prav lepo obnašale. Posebno vesele in živahne so pa bile na kosilu, ko so si kljune namočile.
Novi zvon tako lepo poje, da kar sam kliče po tovarišu, da mu ne bo dolg čas.
1 Se bodo našh taki farani, da bodo zložili za tovariša?
TINJE
Zelo nas veseh, da celovški vladni gospodje berejo „Naš tednik“ in so si k srcu vzeli naš opomin, da naj popravijo tinjski most. Zadnji teden so res prišli delavci in iz mostu naredili brv za pešce. Zdaj vsaj lahko varno hodimo na Klopinj ob nedeljah. Kakšen drzen kolesar ah celo motociklist pa še zdrvi čezenj.
Povedati moramo, da so inženirji tudi že zakoličih novo cesto in prostor za novi most. Prosili bi jih samo, naj pazijo, da količi ne bedo pognali korenin, posebno sedaj, ko nam Bog tako lepo polje zamaka. Novi most bo po načrtu stal nekoliko višje od starega, da se izogne vehkemu in ostremu staremu ovinku. Seveda bosta pri tem obe gostilni — Janova in Šipekova utrpeli škodo. Kajti mi še nismo v Ameriki in hiš ter gostiln naši inženirji kljub Maršalovemu planu še ne znajo prestavljati. Upamo pa, da bo ob novem mosrii kje vseeno odprta kaka pipa,kjer si bo žejen popotnik lahko pogasil žejo.
GALICIJA
Pridno smo se lotili letos zopet dela v cerkvi in na „kres" je bila cerkev od znotraj že ometana. Običajno pranga-ftje na „kres“ smo letos obhajali posebno slovesno. Po nekdanji stari šegi se ga je udeležila požarna bramba in j muzika.
Odkar smo 19. januarja t. 1. pokopali Plaznikovo in Jagrovo staro mater, je smrt mirovala med nami. Sredi tega meseca se je oglasila pri Moneju v Zavezah ter vzela družini skrbno mater. Molčeča se je tiho žrtvovala svojim in vdano nosila rak bolezen v sebi, ki jo je vrgla na bolniško posteljo in v prerani grob. V soboto, 17. t. m. smo jo ob obilni udeležbi položih k večnemu počitku. Žalujočim naše sožalje!
RADIŠE
Danes imamo vrsto žalostnih novic iz naše fare. Starčke in mladince je smrtna kosa dosegla in jih iztrgala iz naše srede, kakor že pravi star pregovor: „Star ima kratko brišt, mlad pa je sploh nima.“
Po kratki bolezni nas je zapustila Jelenova mati v 84. letu svojega deiapol-nega življenja. Sledil je sodarski mojster v Tucah, Filip Raspotnik z 58 leti. Angelčka, 6 mesečnega Novinove-ga otroka, smo pokopali sredi majnika. Vsi zdravniški naperi niso bili v stanu, da bi rešili življenje Selanovi Leniji, ki je s petnajstimi leti podlegla zahrbtni bolezni. Ob ogromni udeležbi in pretre-sljivem nagrobnem nagovoru smo se na binkoštno nedeljo poslovili od Lenije.
Trabinčnikovo mamo pa smo po osemletni bolezni spremili na domačo njivo miru. 11 otrok je vzgojila, devet jih še živi in vsi so preskrbljeni. 51 let je živela s svojim možem v srečnem zakonu.
Vsem pokojnim naj bo domača zemlja lahka, zaostalim pa naše prisrčno sožalje.
Pa tudi hojset smo v tem času praznovali na Radižah. Naš rojak Kvus in Kopajnikova Lizika sta si podala roke v življenjsko zvezo. Staro in mlado se je veselilo in želi mlademu, narodno zaved-nemu paru, obilo sreče in božjega bia goslova. Kvusova hiša pa je dobila' mlado gospodinjo.
ŠT. ILJ—HUMEC
Vsem prijateljem in častilcem božje poti na Humcu sporočamo, da se vrši v nedeljo, 2. julija splošno znano humsko pranganje. Že 11. junija ob blagoslovitvi je vse strmelo nad zmogljivostjo močne volje. Sedaj pa boste videli tudi obljubljeno prenovitev zunanjosti cerkve. — 2. julija bo na Humcu tudi tombola. Izkupiček je namenjen za kritje stroškov. Dobitki so tokrat izredno mikavni in nikomur ne bo žal poti na goro.
Prisrčno vabimo vse od blizu in daleč.
(•■•««••»••MM

Igrah so, četudi novinci, vsi izvrstno, nekateri prav izvrstno, kakor, da so že bogvekolikokrat nastopali na odru. Pokazali so se lepi talenti. Predvsem pa zasluži pohvalo njih požrtvovalnost.
Pomislite, košnja, vročina, pomanjkanje delavcev, daljna pota, nič jih ni zadržalo, pokazah so svoje stremljenje po lepoti, resnici in dobroti, da jih sami dosežejo in jih še drugim posredujejo.
Nagradila jih je le polna dvorana gledalcev, ki so bili presenečeni, da vidijo tako lepe kulise in so v soparni vročini napeto sledili poteku igre in vztrajali do konca, četudi je pot hi čez in čez vsem po obrazih. Zadovoljni so bili vsi in jim je bilo kar žal, da dve uri dolga igra ni bila še daljša. Radi bi bili še gledali. Veliko razumevanje in pripravljenost pomagati mladini pri njenem stremljenju po napredku je pokazal naš gostilničar g. Hartl, ki je dal za to prireditev svojo dvorano zastonj na razpolago in je potrpel, ko js še pozno v noč mlado življenje se šumno gibalo pri vajah in pripravah za igro. Njemu gre velika zahvala od strani mladine in gledalcev. Še mnogo lepega bi mogli omeniti. pa ni treba, da bi obešali vse na veliki zvon. Zadosti nam je, da smo videli idealno mladino na delu, ki je pokazala. kaj zmore požrtvovalno sodelovanje vseh dobrih sil in zmožnosti. Le tako naprej, kmalu se spet pokažite!
Nekaj starih spominov iz ustnih izročit Jerberške kronike
Bilo je približno pred 75. leti in še prej oziroma v teh časih, ko ljudje še niso leteli k kakemu zdravniku zaradi „spile“ ali slično. Tedaj je bil konjederec ah „šintar“ najbolši zdravnik in obenem čarodej, saj je imel samega zlodeja zaprtega v „glažu“. Tako je bil v tej dobi Podjerbergom „šintar“, reklo se je pri Francelnu, najimenitnejši in ugleden človek, ne samo v bližnji okolici, ampak daleč po celem Rožu in tja preko Beljaka in menda ni bilo dneva, da bi pri poti, ki je peljala tja, ne vprašal kdo, kje je pri „Šintarju“. Tam so se shajali skoraj vsak večer sosedje, kot Krajnc, Čudnik, Andrej, Šlemar in drugi; tam so izvedeli novice, se je kartalo in zraven seve tudi pilo. Sosedje so vedeli, da se Franci spozna v zdravniški vedi že na vodo ali več pa ne in da kuha razna zelišča, za kar dobi lepe denarje. Tako sedijo zopet neko nedeljo popoldan tam že prej imenovani in kartajo ter seve tudi pijejo. Ko pride mlada ženska iz bhžine Beljaka in prinese v glažu vodo od nekega bolnika', Ker pa ni vedela, kateri izmed mož je pravi, in je bil Šlemar najbolj častitljiv in bradat, se je kar tega obvezala. Mož se je takoj znašel v tej novi vlogi in ko bi imel preis-
kati vodo, pravi: „Bom pa učenca zraven poklical, da vidim, koliko se je že naučil,“ in je seve poklical Francelna. Ko je ta pravil, kako in kaj, je stari kimal zadaj z glavo: „Glej ga fanta, se je že dovolj dobro naučil, nisem te zastonj vzel. Bo le nekaj iz tebe.“ Ko ji je pripravil zdravilo, je rekla ženska, hi pa še rada z možem samim nekaj govorila. „Fant pojdi ven,“ pravi šlemar, in ko st^ bila sama mu pravi“ „Imam fanta, ne vem pa, mi bo h ostal zvest. Kaj bi bilo napraviti?“ Mož je vzel veliko knjigo, ki je vedno ležala, za „rešpekt“ na omari, saj brati ni znal ne eden ne drugi, jo odprl in listal, da je imel čas po-tajiti smeh in najti kaj primernega, po-čas se obrne in pravi: „Bi vam bilo. mogoče dobiti od tega fanta spodnje hlače?“ „O ja,“ pravi, „njegova sestra mi jih pod kako pretvezo že da.“ Mož zopet zakliče „fant“. „Pojdi gor, v srednjem predalu tisto „štupo“ prinesi.“ Franci je šel ven, zdrobil kos opeke in prinesel. „Tole mu nasuj' v hlače in uspeh je gotov!?“ „Koliko stane vse?“ — „Goldinar,“ je rekel. Veselega srca ga je dala. Ko je odšla, seve vse v smeh in po nov liter žganja. To so bili stari zlati časi.
MARIJA NA ZILJI
Praznik presv. Rešnjega Telesa je vedno praznik veselja in radosti — posebno za otroke. Za Petrčevo družino na Malem Sedlu pa je bil žalosten dan. Na mrtvaškem odru so ležali njih rajni oče, Janez Kržišnik. V petek po prazniku smo pokopali tega dobrega in skrbnega očeta na pokopališču farne cerkve. Rajni oče so prišli s svojo ženo iz Žirovnice na Gorenjskem. Njih oče so kupih Petrčevo posestvo, eno največjih v fari. Leta 1908 so pa rajni prevzeli posestvo. Kar dobro so se vživeli pri nas. Poštah so del naše Koroške.
Kljub bližini mesta so ostali zvest domači grudi in narodu. Nad 20 let so bili cerkveni ključar. Čeprav ugleden mož, jih ni bilo sram služiti v cerkvi, pobirati „ofer“, pomagati pri procesijah itd. V veliko čast so si šteli to službo, kar se pri nas le redko — ah bolje rečeno — nikdar ne zgodi. Bili so navdušeni za lepoto farne cerkve. Zato so tudi segli globoko v žep, ko smo popravljali cerkev. Nebeški ključar naj jim izprosi obilno plačilo! V zahvalo za službo v cerkvi jim je zapel cerkveni zbor žalo-stinke na domu in na grobu.
Biii so Petrčev oče dolga leta tudi načelnik požarne brambe. Pod njihovim načelništvom je bila sezidana tudi sedanja brizgalna hiša. V lepem številu se je požarna bramba udeležila pogreba in s trikratnim strelom počastila svojega „častnega načelnika“.
Petrčev oče so bili dolgo časa tudi načelnik posojilnice. — Ko so spomladi poslušali kukavico, jim ni več pela let, samo še dni in tedne. V starosti 76 let smo jih petek po prazniku pokopali. Vehe asten je bil pogreb, kakršnega naš kraj še ni videl.. Od blizu in daleč so prišli znanci in prijatelji rajnega očeta, da jih spremljajo k večnemu počitku. Gospod, daj rajnemu očetu mir in pokoj! Družini naše iskreno sožalje.
V nedeljo navrh — 11. VI. — pa je bilo na Velikem Sedlu precej veselo. Ohcet je bila. Varhovemu Franceju se je zahotelo pesmi in veselja. Zato je šel po cerkveno pevčinjo Mlinarjevo Fani-jo na Brdu. Pripeljal jo je kot svojo nevesto v našo farno cerkev, da si obljubita večno zvestobo. Po cerkveni poroki sta na domu med svojci praznovala svoj dan. Zvečer so prišli še. vaščani, posebno mladina. Godba je le preveč poskočne igrala, da bi mogli doma mirno zaspati. Mlademu paru obilo sreče in blagoslova!
ŠT. LENART PRI SEDMIH STUDENCIH
Nenadoma nas je zapustil ljubezniv in postrežljiv mož, Jožef Štubner v Grpičah. Dne 22. junija je bil pokopan ob veliki udeležbi pogrebcev od blizu in daleč. Ljudje se ga spominjajo že od prve vojske, kako je pomagal skrbeti za številne otroke, ki so očeta zgubili. Pri spisovanju testamentov so ga ljudje radi klicah. Sploh ni znal odreči nobeni pametni prošnji. Za napravo mrtvaškega voza se je edini trudil in tudi imel uspeh, tako da se voza sedaj vsa okolica rada poslužuje. Tudi njega je. ta voz pripeljal na pokopališče. Naši pevci so mu v slovo zapeli dve lepi in ganljivi pesmi. Na domu so zapeli „Vigred se povrne“ in ob odprtem grobu pa „Nad zvezdami“. Tudi požarna bramba, kateri je bil svoj čas poveljnik, ko je v njej še bil stari domači duh, se je pogreba udeležila. Vdovi in hčeram naše sožalje!
ROGAJE
Smo sicer beljaški purgarji že dolgo let, če hočemo priti v Beljak, moramo skozi dve drugi občini: Podklošter in Bekštanj. Tudi pločnika (trotoarja) nimamo ; pač pa imamo pot, polno luknjastih vdolbin, ki jih je izkopal težki avto, ko je vozil les izpod Dobrača na žago pri Brnci. Beljaška mestna občina misli: „Kaj me briga pot v tuji občini.“ Podklošterska občina pa si misli: „kaj me brigajo beljaški purgarji, kako pridejo med svet in v svoje mesto.“ Tako pot ostane nepopravljena in neurejena.
Dne 15. junija smo pokopali gostilničarjevo ženo Katarino Mörtl, p. d. Aha-cinjo. Bila je dobra žena in usmiljena do ubogih. Zato je bila tudi udeležba pri pogrebu zelo velika. Vsej družini izrekamo iskreno sožalje.
„Več lucerne”
„Naš tednik“ je objavil pod gornjim naslovom v 17. številki z dne 26. aprila članek o pridelovanju lucerne. Ta članek je v nekem, sicer malo čitanem lističu, napadel neki „strokovnjak“, ki je trdil, da so navedbe članka v „Našem tedniku“ nepravilne in neresnične.
Sicer smo bili prepričani o pravilnosti navedb v našem članku o lucerni, vendar pa smo se vseeno še obrnili na Visoko šolo za kmetijstvo na Dunaju, kateri zavod je prav gotovo najbolj pristojen, da daje merodajna in končnoveljavna pojasnila in navodila o kmetijsko-stro-kovnih vprašanjih. Na naše vprašanje smo prejeli od stolice za proučevanje poljedelstva na kmetijski visoki šoli (Lehrkanzel für Landwirtschaftslehre an der Hochschule für Bodenkultur) na Dunaju odgovor, ki ga v celoti v prevodu priobčujemo.
Odgovor, ki ga je podpisal priznani kmetijski strokovnjak univerzitetni profesor dr. ing. Herman Kallbrunner, se glasi:
„1. Sicer moremo res presledek v sejanju lucerne na isti njivi, ako hočemo spet na isti njivi pridelovati lucerno, skrajšati, ako je v zemlji zadosti fosforja in apna, vendar pa obstoja nevarnost, da so se škodljivci tako razmnožili, da je drugi pridelek lucerne slabši. Ako pa bi hoteli takoj nato še tretjič na isti njivi sejati lucerno, bi doživeli prav gotovo katastrofo. Lucerno sejati po lucerni, je ravno tako nevarno kakor je reja živine v preozkem sorodstvu ali pa pridelovanje sladkorne pese za sladkorno peso. Razen tega pa bi bil to tudi gospodarski nesmisel, ker bi se odrekli veliki koristi, ki jo imamo od lucerne kot naravnost idealni predsadež za pšenico itd. Preje kakor po triletnem presledku bi torej nikakor ne priporočal sejati lucerne na isti njivi! — Gnojenje zemlje z dušikom pred setvijo lucerne je brezmiselno zapravljanje denarja, s tem bi pa tudi ovirali razvoj bakterij na koreninah; saj se te bakterije bujno razvijajo le takrat, ako je vsled pomanjkanja dušika lucerna naravnost prisiljena, da skrbi za razvoj teh bakterij.
2.	Lucerno priporočamo sejati le na njivah, v katerih je dosti zalog hranilnih snovi od predsadeža, torej n. pr. za krompirjem, kateremu smo gnojili s hlevskim gnojem. V taki zemlji je zadosti dušika, da je zagotovljen razvoj lucerne. Zelo močno gnojenje s fosforjem, kalijem in apnom pa je neobhod-no potrebno, kakor tudi nevtralizacija kisline v zemlji. Ako pa je zemlja revna na hranilnih snoveh in je zelo izčrpana, bi bilo seveda potrebno gnojiti z dušikom. Zdi pa se mi, da bi v takem slučaju lucerna tudi z dodatkom 1 centa dušičnega gnojila na hektar slabo uspevala. Saj rabi lucerna dober začetek in zato dobro „staro moč", ki pa je ne moremo doseči z gnojenjem z 20 kg čistega dušika.
3.	Bolj pravilno bi mogoče rekli, da je treba začeti kositi lucerno „začetkom cvetenja“; z izrazom „pred cvetenjem“ bi namreč kdo mogel misliti: dalje časa pred cvetenjem. Vsekakor pa je gospodarsko pravilno začeti s košnjo zgodaj, ko so ravno prvi cveti vidni. Pred-no bomo s košnjo gotovi, bodo tako že vse glavice popolnoma razcvetene in takrat pa je že zelo pozno! V gospodarskem obratu zagovarjam namreč vedno načelo: Vedno z vsakim delom začeti malo preje, ker tako še vedno pride do zakasnitev in zamud (deževno vreme), ki zavlačuje izvršitev dela. To pa bi bilo že slabo! Deloma res daje^ pozno košena lucerna razmeroma več sena kakor pa zgodaj košena. Saj vsebuje že mnogo manj vode in zato tudi manj vode pri sušenju odda. To pa je — ako vpoštevam veliko množino olesenelih vlaken in zmanjšanje prebavljivosti — slab račun.
4.	Pri brananju lucerne moramo seveda vedno postopati zelo previdno, da ne odtrgamo oziroma odlomimo postranskih poganjkov. Prepričan pa sem, da na to pri brananju vsak kmetovalec pazi in da uporablja le lahko brano in da brana — ako je lucerna bila sejana s sejalnim strojem — v smeri, kakor je
šel svoječasno sejalni stroj; pri tem pa je treba vpoštevati še stanje njivske zemlje. Jasno je seveda, da je previdno obdelovanje njive z motiko boljše kakor pa brananje. Toda, kdo pa ima čas, da bo lucerno redno okopaval? K temu pa pride še tole: Ako hočem okopavati lucerno z roko, jo moram sejati v veliki razdalji (18—22 cm). Ako pa nato ne dospem do okopavanja, ker n. pr. stalno dežuje, bo njiva brezupno zaple-veljena.
5.	Lucerna se mora pred nastopom zime zadosti utrditi, kar dosežemo s tem, da jo pustimo v jeseni še dorasti. (Seveda ne sme biti tako bujna, da bi bilo nato nevarno, da začne pod snegom gniti.)
Ako sledi eni košnji prehitro naslednja košnja, je to škodljivo. Zato je priporočljivo in znano, da moramo' pustiti lucerni po košnji vedno toliko časa, da se dobro opomore. To pa dosežemo v praksi s tem, da začnemo enkrat s košnjo njive na enem kraju, drugič pa na drugem kraju. Tako dosežemo nekako izenačenje. Pravilnost tega nazi-ranja potrjuje s poizkusi tudi profesor Klapp.
Nikdar ne smemo pozabiti, da je
„Kmetijstvo doživlja v Združenih državah važen, in velik razvoj. Težnja za mehanizacijo, ki je po vojni naglo napredovala, se vedno bolj uveljavlja. Uporaba umetnih gnojil in kemičnih sredstev za uničevanje mrčesa ter plevela se vedno bolj širi in je dosegla višino kakor nikdar doslej.
Na tem mestu lahko samo naznači-mo nekatere poglede na ta razvoj; vendar zadošča že bežen pogled na napredek, ki ga je doseglo kmetijstvo Združenih držav v zadnjih desetletjih, da doumemo važnost pobude znanosti za kmetijstvo in da lahko razumemo izgle-de za bodočnost.
Mehanizacija je imela ogromen vpliv na višino proizvodnje ameriškega kmetijstva. Proizvodnja posameznega kmetovalca je v zadnjih 25 letih porastla za okroglo 75% in samo od leta 1940 za 40%. — V zadnjih tridesetih letih so nadomestili traktorji in drugi kmetijski stroji na ameriških kmetijah konje in mezge; s tem pa je postalo 22 milijonov oralov, na katerih so preje pridelovali krmo za vprežno živino, razpoložljivih za pridelovanje, drugih proizvodov široke prehranjevalne potrošnje, istočasno pa je postalo razpoložljivih mnogo milijonov hektarjev pašnikov za govejo živino in za ovce.
Tudi če bi bil to edini prispevek stroja k pridelovanju živil v Združenih državah, lahko vidimo veliko važnost mehanizacije kmetijstva. Glavni prispevek mehanizacije k ameriški kmetijski proizvodnji pa je v tem, da je povečala uspeh dela. Vsaka ura poljskega dela pomeni danes za dve petini večjo proizvodnjo kakor pa pred vojno, in približno polovico tega ogromnega povečanja je povzročila mehanizacija. Drugo polovico tega povečanja pa so dosegli z več kot za dvakrat večjo uporabo umetnih gnojil in kalcijevih hidratov, to je apna. K povečanju proizvodnje je v veliki meri pripomoglo tudi boljše obdelovanje zemlje ter selekcija semena, kakor na primer koruze, ovsa, pšenice, krompirja, tobaka in še številnih drugih proizvodov.
Vendar je mehanizacija glavni čini-telj povečane kmetijske proizvodnje v Združenih državah. Ameriške kmetije še niso bile nikdar tako dobro oprem Ijene s stroji kakor so danes. Skupni potencial gonilne sile, s katero razpolagajo zdaj ameriške kmetije, pri čemur so vpoštevani tudi redki konji in mezgi, ki so še preostali, je bil leta 1948 za 50% višji kot povprečje let 1935 do 1939, kasneje se je pa še povečal.
Ker so kmetijski stroji ena najnujnejših potreb držav z nizko proizvodnjo živil, so Združene države v povojnih letih izvozile mnogo več strojev kot pred vojno. Istočasno s povečanjem izvoza se je pa v zadnjih letih tudi povečala pro-
strokovni nasvet dober in koristen samo takrat, ako ga sprejmemo in uporabljamo s preudarkom. Nasvet pa je slab, ako ga vporabljamo brez preudarka. Preudarjanja in opazovanja ne moremo nadomestiti z ničemer, ker se vse okolnosti, pod katerimi v kmetijstvu delamo, neprenehoma izpreminjajo.“
To je dobesedni prevod pisma, ki ga je poslal prof. dr. ing. Herman Kallbrunner. Odgovor, ki ga je napisal imi-verzitetni profesor dr. ing. Herman Kallbrunner, potrjuje vsem bralcem „Našega tednika“, posebno našim kmetom, da ne objavljamo v listu nepravilnih ali celo neresničnih navedb.
Temu pojasnilu tudi nimamo ničesar dodati, ker je tako jasno pisano, da je. vsakemu razumljivo, upamo, da tudi „staremu strokovnjaku“ pri imenovanem lističu. Edino en stavek iz poezij dr. Franceta Prešerna bi mu poklicali v spomin in ta je: „Le čevlje sodi naj kopitar“.
Končno bi dodali le še to, da se v resnici ne izplača odgovarjati na navedbe v omenjenem lističu, da smo to storili v prednjem slučaju res le izjemoma in da se v bodoče nikakor ne mislimo prepirati s kakršnimi koli navedbami v tem lističu, ker naši čitatelji že natančno vedo, komu smejo zaupati — in jim prednji slučaj ponovno to dokazuje — pa vseeno, pod kakšnimi oblačili se skrivajo „krivi preroki“.
| daja strojev na notranjem trgu.
I Š tako obširno mehanizacijo nastajajo neizogibno razni preobrati in problemi. Nekateri se šele začenjajo pojavljati na obzorju, druge pa že pazljivo proučujejo in jih bodo verjetno lahko rešili z nadaljnim povečanjem mehanizacije kmetijstva. Značilen primer nam nudi sladkorna pesa: Število strojev za pobiranje sladkorne pese je sedaj ogromno, vendar ne morejo izrabiti koristi uporabe teh strojev v pohii meri, dokler ne bodo izvedli znižanja ročnega dela, ki je potrebno pred pobiranjem pridelka. Za to znižanje pa so potrebni — in ta vprašanja že proučujejo — boljši načini sejanja, zelo zanesljivi sejalni stroji, kemična sredstva za uničevanje plevela in novi stroji za izbor pridelkov.
Ravno tako važen napredek kot na polju mehanizacije lahko pričakujemo na polju kemije. Uspehe, katere so dosegli z dvema novima zelo učinkovitima sredstvima za uničevanje mrčesa v zadnjih letih, lahko popolnoma primerjamo s sijajnim uspehom, ki ga je doseglo ministrstvo za kmetijstvo s proizvodnjo in uporabo preparata DDT v kmetijske namene. Ta nova dva preparata, — ki jih bodo gotovo kmalu spoznali in uporabljali tudi naši kmetje, — sta „Toksofan“ in „Klardan“. Uporabljajo jih lahko v prašku, razpršijo jih pa tudi v tekočini in jih nato razpršujejo z letali.
Napredek je zlasti znaten v kemičnem boju proti plevelu. Obširna uporaba posebnega sredstva je v zadnjih letih pokazala, da lahko s primerno uporabo tega sredstva preprečijo širjenje raznih plevelov in zajedalnih rastlin.
Uporaba tega sredstva je zelo cenena, lahka in učinkovita. Sredstvo ne škoduje mnogo pašniškim travam in je za živino vseh vrst popolnoma neškodljivo. Uporabljajo ga na poljih, ki so posejana s pšenico, koruzo in drugimi žitaricami. V tem pogledu so dosegli zlasti dobre uspehe v severozahodnih državah. Tako so v eni sami državi uporabili to sredstvo na okoli 400.000 oralih. Pri tem so se znatno povečali pridelki.
Iz vsega tega opisa vidimo, koliko se da napraviti in koliko bodo lahko še v bodočnosti napravili za izboljšanje kmetijstva. Vsa vprašanja, ki so združena z mehanizacijo kmetijstva, rešujejo s pametno in vedno večjo uporabo znanosti za napredek kmetijstva.“
Iz prednjega opisa se morejo tudi naši kmetje mnogo naučiti. Najpreje moremo uvideti veliko važnost mehanizacije, nadalje veliko korist uporabe raznih kemičnih sredstev za razkuženje semena in za uničevanje raznih škodljivcev ter plevela. Končno pa moremo tudi uvideti, kako velikega pomena je dober pouk v kmetijstvu in praktična uporaba znanosti v kmetijstvu.
Znanost in inistrija v kmetijstvu Združenili držav
(Charles F. Braiman, kmetijski minister Združenih držav)
VESTI IZ SLOVENIJE
f EDO GROM
V	soboto 27. maja je umrl v Mariboru Edo Grom, predstavnik starejše generacije mariborskih gledaliških igralcev. Grom, ki je bil rojen 16. marca 1889 v Novem mestu, je od ustanovitve slovenskega gledališča v Mariboru do okupacije preigral veliko število vlog. Pel je tudi v operi in opereti. Začetki njegove igralske kariere segajo v leto 1906, ko je začel nastopati na odru ljubljanskega Slovenskega deželnega gledališča. Nato je deloval v Osijeku m Varaždinu, nakar ga je Hinko Nucic poklical v Maribor na novo ustanovljeno Slovensko gledališče.
HUDA NESREČA NA JALOVCU
Na binkoštno nedeljo zjutraj so odšli študentje ljubljanske univerze v vec skupinah v razne smeri v steni Jalovca. Zjutraj v nedeljo je bilo vreme še lepo, ki pa se je nato hitro poslabšalo, začelo je deževati in pozneje snežiti. To vreme je zajelo študente-planince, kar je povzročilo hudo gorsko nesrečo, ki je zahtevala tri smrtne žrtve.
V	severovzhodni steni sta zmrznila Slavko Tominec in Igor Kovačič, na običajni turistični poti pa se je smrtno ponesrečil Franc Vavpotič. Vsi so bili elani alpinističnega odseka ljubljanske univerze. Slavko Tominec je bil študent slavistike iz Ljubljane, Franc Vavpotič je bil študent rudarstva HI. letnika m doma iz Ježice pri Ljubljani, Igor Kovačič pa je bil tudi študent HI. letnika rudarstva in doma iz Sv. Jurija ob Ščavnici.
USNJARSKI TEHNIKUM
V	Domžalah pri Kamniku je ^svojevrstna srednja šola, ki jo doslej še niso poznali v Sloveniji in je tudi pri nas nepoznana. To je srednja šola za usnjarstvo ali Usnjarski tehnikum. kakor se ta šola uradno imenuje. Za sprejem v šolo se zahteva z uspehom dokončana nižja srednja šola. V Usnjarskem teh-nikumu, kjer traja šolanje štiri leta, se usposobijo učenci za usnjarske tehnike, ki dobijo zaposlitev v usnjarski industriji. Absolventi te sole imajo tudi možnost, da se po končanem šolanju vpišejo na ustrezajočih odsekih na tehničnih visokih šolah.
SLOVENSKA SMUČARSKA ZVEZA
Prejšnji teden je bil v Ljubljani občni zbor Slovenske smučarske zveze. Tajnik zveze inž. Avgust Pohar je^ poročal, da je v Sloveniji že 12o društev in sekcij, ki so v minuli zimski sezoni nastopile na 125 smučarskih prireditvah z 2100 tekmovalci. Tehnična in organizacijska stran je že tako daleč napredovala, da se Slovenska smučarska zveza poteguje za organizacijo prireditve svetovnega prvenstva leta 1954.
Gradbena dejavnost v pretekli sezoni je bila prav živahna. Slovenija ima že 64 smučarskih skakalnic, 4 vzpenjače, 15 smuških prog in 6 domov.
Največjega pomena je bil v letošnji zimi tečaj na Pokljuki, kjer je švedski profesor Aström seznanil smučarje z novimi metodami treninga.
Za načelnika tehničnega odbora Slovenske smučarske zveze je bil izvoljen ponovno Ante Gnidovec, ki že 30 let uspešno in neutrudno deluje v slovenskem smučarskem športu. Za predsednika SZS je bil izvoljen dr. Danilo Dou-gan podpredsednika sta dr. Novak in dr. Pavlin, tajnik je inž. Pohar, tehnični tajnik pa dr. Dečman.
fkedua ttyowM
SAMONIG
nudi:
ŽENSKE KRATKE NOGAVICE, peta in podplati ojačeni, v vseh modnih barvah, S 6.80
BELM-VILLACH
Weißbriachgasse 12
Opomba. Križanec med kobilo in oslom je mula (Maultier); križanec med žrebcem in oslico je mezeg (Maulesel).
MelsanHer o viosi Stalili
Objava poročila feldmaršala Aleksandra o doprinosu lalije k zmagi v času od 1943 do 1944 je silno razburila italijansko javnost. Vlada je morala v parlamentu dajati odgovor in zagotoviti, da bo podvzela vse, da se „tako blatenje heroičnih doprinosov italijanskega ljudstva k zmagi“ spravi s sveta.
Britanski feldmaršal Aleksander ugotavlja, da so vsa poročila o ogromnem ogorčenju, demonstracijah in stavkah italijanskega ljudstva proti fašistični vladi neizmerno pretirana in delno izmišljena. Zlom Mussolinijevega režima ni povzročilo ideološko nasprotstvo Italijanov, marveč le čisto hladen in preračunan sklep italijanskih voditeljev, predvsem generalnega štaba.
Kot so italijanski politiki vedno v zgodovini v pravem trenutku storili to, da so prišli zmagovalcu „na pomoč“, tako se je zgodilo tudi tokrat. Italijanski „sacro egoismo“ (sveta sebičnost) se je sicer 1940. ko je Italija vstopila v vojno na strani Nemčije, varal in tem skrbneje in tem bolj preudarno počakal na ugoden trenutek leta 1943. V splošnem so Italijani prepustili v dejanjih vse zapadnim zaveznikom in so le v besedah igrali junake. Ves partizanski pokret in vsa redna vojska vlade ni mogla preprečiti, da ne bi nekaj nemških
divizij prevzelo moči in oblasti v glavnem delu Italije.
Jasno je, da je Italijane, ki se tako sila radi hvalijo s svojimi „junaškimi“ dejanji, bolelo in da so vsi od najbolj levih komunistov do najbolj desne pro-fašistične stranke ogorčeno obsojali Aleksandrove izjave.
Bolj važno pa ko taka čustva, je politično ozadje, ki je povzročilo, da so Angleži ravno v tem času Italijanom tako zabrusih. Spoznanje, da Italija ne predstavlja posebne vojaške sile, niti ne več najbolj izpostavljene strategične točke, je eden izmed predpogojev. Verjetno je danes Jugoslavija važnejša. — Vrhu tega ima Anglija z Italijo še svoj odprti račun glede afriških kolonij, predvsem v Eritreji in v Libiji. Nemara je Angležem ob takem položaju v zadnjem času naravnost na tem, da zavrnejo izzivalno in bahavo zadržanje Italijanov.
Samozavestni govor italijanskega zunanjega ministra grofa Sforza v zvezi s Schumanovim načrtom, katerega se zaenkrat Angleži ne udeležujejo, na-pram Angliji ni bil prijazen. Istotako italijansko stališče glede Trsta, ki ga tako svojeglavo kričijo v svet. točasno ne najde več dosti odmeva na Zapadu. Tako se spreminjajo časi!
KOREJA
Koreja je rodoviten in z gozdovi bo-gato poraščen polotok na skrajnem vzhodnem delu Azije in se razteza globoko v Japonsko in v Rumeno morje. Korejski preliv loči polotok Korejo od Japonskih otokov. Leta 1905 je dobila Japonska pokroviteljstvo nad Korejo, leta 1910 pa je Japonska priključila polotok Korejo svojemu cesarstvu. — Polotok Koreja ima površino 220.000 km2, torej približno za tri Avstrije, prebivalcev pa šteje okrog 30 milijonov, je torej zelo gosto naseljena dežela.
Prebivalstvo se peča večinoma s poljedelstvom, zlasti je velika proizvodnja riža, mnogo pa pridelujejo tudi bom-baža.
Leta 1943 so sklenili na konferenci v Kairo zastopniki Velike Britanije, Združenih držav in Kitajske, da bo Koreja po končani svetovni vojni in po porazu Japonske spet svobodna in neodvisna država. Po drugi moskovski konferenci leta 1945 pa je bilo sklenjeno na zahtevo moskovske vlade, da bo prišla Koreja po končani svetovni vojni pod nadzorstvo in upravo „velikih štirih“.
Po porazu Japonske leta 1945 je zasedla severni del Koreje Sovjetska zveza. južni pa Združene države. Vsi na-pori, da bi se spet oba dela združila pod enotno vlado, so ostali zaradi na-
sprotovanja Moskve brezuspešni. V Severni Koreji so nato Sovjeti vpeljali svoj ustroj vladanja, medtem ko je v Južni Koreji bila vzpostavljena demokratična vlada, ki je izšla iz volitev maja leta 1948. Avgusta istega leta je bila uradno končana v Južni Koreji ameriška zasedba, na željo in prošnjo juž-nokorejske vlade pa je ostalo v deželi še do 29. julija 1949 nekaj čet, ki so zapustile ta dan Korejo. Le 500 mož ameriške vojske je ostalo še na Koreji.
Vlada Južne Koreje se je trudila večkrat — toda brezuspešno *— da bi prišlo do pogajanj s severno-korejsko vlado zaradi ureditve medsebojnih odnosov.
OCETNA KISLINA POSPEŠUJE RAST LIMON
Tehniki kalifornijske univerze so ugotovih, da obrodi limonino drevesce dvakrat do trikrat večje sadeže, če ga poškropimo z majhno količino triklo-rove ocetne kisline. Kishna tudi zadržuje zorenje sadov, bodisi na drevesu ali pozneje v skladiščih, ter preprečuje prezgodnje odpadanje zrelih sadežev. Tri namizne žlice kisline zadostuje za 2500 1 vode. Kakor je znano, uporabljajo to kislino že dalj časa proti rast-linam zajedalkam.
Karel Mauser:
IZVIREN ROMAN IZ ZILJSKE DOUNE
31.
Ko se je zjutraj Foltej vrnil, ga je Podlipnik čakal. Foltej je bil bel kakor prt.
„Kako?“ je zasihal Podlipnik.
„Visi,“ je krehnil Foltej. „če bo otrok, bo prezgodaj. Zdravniki še nič ne vedo.“
Podlipnik je buljil v sina, potlej se je pognal kvišku in utonil skoz vrata.
Foltej je sam obsedel v izbi. Šele zdaj je padla nanj vsa praznota. Ura na steni je razbijala kakor s kladivom, hlapčevi koraki na dvoru so mu šli narov-no,st čez srce.
Naslonil se je na mizo in ramena so se mu tresla kakor da je ravno prišel s pogreba.
Zunaj je spet začelo naletavati. Debele snežinke, ki so naletavale počasi in zadržano.
Ko se je Foltej vzdignil, je legel. Do južine ga ni bilo v izbo, čeprav je dekla skuhala. Tudi stari Podlipnik se ni dotaknil jedi.
Hlapec in dekla sta sama jedla. Pa se
je še njima koj ustavilo. Skoraj vso ju-žino je dekla zanesla prašičem.
Foltej ni imel obstanka. Vsak dan je čakal, da ga bodo poklicali in mu povedali, da je konec. Pečnik je bil ves iz sebe, Pečnica je vekala, da bi se skoraj pretrgala.
Niso ga poklicah.
„Gledat pojdi“, je tretji večer krek-nil Podlipnik. „Tako ne moremo čakati.“
Foltej je strmel v očeta. V treh dneh je Podlipnik shujšal in v očeh mu je gorel tak strah, da ga Foltej pri njem še ni videl.
„Kar bojim se iti", je izdavil Foltej.
„Ne moremo drugače. Videti moraš, kako je z njo.“
Zjutraj se je Podlipnikov odpravil v Beljak. Vso pot ga je davil strah in če bi mogel, bi porinil Beljak vsaj do Celovca.
Kakšna je Greta? Ali je kaj upanja, ali se bodo dnevi samo vlekli do žalostnega konca?
Pred bolnico je obstal kakor da ga je nekdo zviška postavil na cesto. Okna so strmela v decembersko puščobo.
Ko bi kazalo na slabše, bi me gotovo sami poklicali. In tudi Greta bi prosila.
Po stopnicah grede so se mu tresle noge. Ko je neodločno stal pred vrati, mu je sestra samo prikimala.
Greta je ležala pogreznjena v blazine. Njen ozek* bled obraz se je v belini bla-
POCENI IN DOBRA
fiofer-ftomi
Krščansko izročilo in politika
Londonski „Times“ prinaša članek, v katerem poudarja, da bi bilo treba ohraniti krščansko izročilo kljub vsej pohtični zmedi. Med drugim piše:
„Zaključno poročilo, ki so ga izdali ob koncu zasedanja severnoatlantskega sveta izjavlja, da je stalni cilj te ustanove ohranjevanje svobode, ki jo označujejo kot neodvisnost narodov, spoštovanje duhovnih vrednot in dostojanstvo človeka. To ni prvi primer, da se diplomatsko zavezništvo opira na pozitivni moralni cilj. Sveta aliansa je nalagala svojim članicam dolžnost graditi svojo notranjo in zunanjo politiko na vzviše-
ROŽE IMAJO SVOJO BUDILKO
Znano je, da tudi rože zaznavajo letne čase in sicer po dolžini dneva. Rože, ki cvetijo pomladi, vedo, da je nastopila doba cvetenja, ko se pričnejo dnevi po prehodni jesenski dobi daljšati; cvetje, ki se pa razcvete v jeseni, odpira svoje popke tedaj, ko so se dnevi dovolj skrajšali.
Strokovnjaki ameriškega kmetijskega ministrstva so odkrili nekaj novega v tem svetlobnem zaznavanju letnih časov pri rastlinah. Obsevali so sojo in druge občutljive rastline s kratko-va-lovnimi barvnimi žarki. Na podlagi učinkov različnih barv na rastline, so prišli do sklepa, da morajo te vsebovati nevidne količine barvila, ki deluje kot nekakšna budilka in povzroča cvetenje rastlin, če jih obsije dovolj močna svetloba. Znanstvenikom pa se ni še posrečilo razkriti, kje se točno nahaja barvilo, ki uravnava cvetenje rastlin.
INJEKCIJE BREZ IGEL
„R. P. Sherer Corporation“ v Detroitu je postavil na trg nov aparat pod imenom „hypospray“, ki služi za podkožne injekcije brez uporabe igel. Aparat lahko vbrizga z vehkim pritiskom pod kožo bolnika „mali curek“, predpisanega zdravila. Praktično se operacija izvrši brez bolečin in je nova naprava še posebno priporočljiva za vse tiste, ki morajo stalno dobivati podkožne injekcije, kot na primer sladkorno bolni.
zin docela zgubil. Vijoličaste ustnice so se ji skušale nasmehniti.
„Greta!“ je dahnil. Ni jo upal poklicati na glas. Tišina v sobici je bila tako težka, tako skrivnostno plašna, da jo ni upal poklicati kakor doma.
,.Si vendar prišel!“
V Gretinem glasu je bilo rahlo očitanje.
„Tako sem se bal, Greta,“ se je zlomilo v Folteju. „Kako ti je?“ Primaknil je. stol in jo prijel^za roko. Bela je bila, da so modrikaste žile prišle prav na površje.
„Še vedno čakam. Doktor pravi, da bo morda otrok le ob pravem času.“
„Žinjaš?“ ne ve Foltej nič pravega reči.
„Boš hud, če otrok ne bo živel?“, je nenadoma zaprla oči.
Foltej se je stresel.
„Zakaj tako žobariš, Greta?“
Čutila je njegovo grozo.
„Doktorji računajo tudi na to. Tudi zame se še boje.“
Ni odprla oči.
„Greta, da le ti ostaneš!“ je bruhnilo iz njega.
Skušala mu je stisniti roko, toda nobene moči ni bilo v njej. Bledica na obrazu se ji je poglobila.
Nobene besede nista več našla. Potlej je prišla sestra in Foltej je mora’ oditi.
Odprla je oči.
nih resnicah krščanske vere. Njihovi vladarji naj bi ravnali med seboj kot bratje in naj bi se imeli za očete svojih narodov. Ena stvar je, če državniki izpovedujejo visoke moralne vzore, drugo pa je zajamčiti, da bodo ti vzori stalno v njihovih mislih spričo vseh političnih zmed. V modernih časih je nauk o državni suverenosti in centralizaciji moči zmanjšal vpliv krščanskih cerkva in tako so državniki postali sami svoji sodniki. Nekatere ustave zahtevajo v skladu s tradicijo ločitev sodstva in zakonodaje. Tako določa na primer ameriška ustava vrhovno sodišče, ki budno bdi nad -izvajanjem njenih načel, V Veliki Britaniji sloni priznanje istega načela na običajnem pravu. Slično je tradicionalno delovanje krščanske cerkve in spoštovanje morale. Ker krščanstvo pojmujemo kot vero, ki trajno prejema navdihe od zgoraj, ne sme, oziroma ne bi smelo nasprotovati raznim spremembam vse dotlej, dokler te spremembe ne bi prišle v opreko z razodeto resnico. Dokler cerkve ne bodo imele toliko vpliva na ljudi, da bodo njihove resnice tudi izpoinjevali, bodo besede, kakor so: „duhovne vrednote in človeško dostojanstvo“ ostale le besede.“
MOHLIČE
Ker državin god sv. Petra in Pavla ni praznili, bomo pri nas praznili posvečenja'naše cerlive praznovali 2. julija. — Ob tej priliki pridejo procesije iz Kamena in Galicije. Začetek ob osmih.
IISISP9K:
Dinidli — štajerski kostumi — plašči iz balonske svile — kopalne obleke — kopalni plašči — obleke za plažo
nudi
toakkt
ČELOV EC—KL AGENFURT lO.-Oktober-Str. 2 Tel. 22-73
„Očeta pozdravi, Foltej.“
Samo pokimal je. Vek je imel že v grlu.
Ko je stopil na cesto, je zahlipal, s težko roko otrl solze in odšel preti mestu.
Zdelo se mu je, da ne živi več.
Oče ga je pričakal na dvoru. Nič ni vprašal, z velikimi sivimi očmi ga je prebodel do dna.
,,Še nič ne vedo. Lahko, da bo oboje obstalo, lahko, da oboje umre?“
„Otrok tudi?“ je rinil Podlipnik.
„Tudi“, je zamahnil Foltej.
Do dna ga je zbodlo očetovo vpra-šanje. Po otroku vpraša, po Greti ne. Kakor da mu nič ne pomeni.
Ta večer sta legla Podlipnika brez besede. Sive očetove oči so trdo bolščale čez mizo.
Preden je odšel skoz vrata, se je Podlipnik na sredi izbe ustavil.
„Prav bi bilo, ko bi stopil do strine. Brez gospodinje ne bomo mogli biti. Z deklo ni nič.“
Foltej je samo prikimal.
Ko je legel in se zastrmel v temo, ga je obšla slabost. Očetovo vprašanje ga je zabolelo.
Za otroka se boji, ki še rojen ni, ko niti ne ve, če bo še Greta obstala. Za Greto ni vprašal, kakor da je preslišal, da se tudi zanjo zdravniki še boje.
Od 1. oktobra 1949 do 1. maja 1950 stane list mesečno šil. 1.60. Od l.'maja 1950 naprej stane list mesečno šil. 2.—.
Naročniki, ki lista še niso plačali, so dobili ali bodo še tekom tega meseca dobili račune, ki izkazujejo vsoto za čas od začetka dostavljanja lista do konca leta 1950. — Prosimo vse naročnike, da poravnajo naročnino.
Za inozemstvo pa bomo ustavili list vsem onim, ki naročnine ne poravnajo do 1. avgusta, z zadnjo julijsko številko. Onim naročnikom v inozemstvu, ki so že plačali polno naročnino šil. 60.— letno ali dva USA dolarja, pa redno dostavljamo list vsak teden. Zelo nas bo veselilo, ako dobimo sporočilo, da list redno prejemajo.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiMiniimiiiiiiiiiiiiMiiiiiniiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimmiiiii
Stavmske addafe v mdm
SREDA, 28. junija:
14.30—15.00 Poročila; predavanje za gospodarje; zanimivosti.
ČETRTEK, 29. junija:
14.30—15.00 Poročila; pester spored.
PETEK, 30. junija:
14.30—15.00 Poročila; pregled svetovnega tiska.
SOBOTA, 1. julija:
9.00—9.30 šolska oddaja, izvajajo učenci ljudske šole v Ledincah; NEDELJA, 2. julija:
7.15—7.45 Duhovna obnova; pester jutranji spored.
PONEDELJEK, 3. julija:
14.30—15.00 Poročila; sodobna vprašanja: „Sovjetska zveza na Daljnem Vzhodu“, (nadaljevanje); glasba. TOREK, 4. julija:
14.30—	15.00 Poročila; zanimivosti; glasba.
18.30—	19.00 Narodne pesmi.
SREDA, 5. julija:
1430—15.00 Poročila; predavanje za gospodarje; zanimivosti.
Opozorilo Radio-poslušalcem!
Od 2. julija naprej odpadejo nedeljske popoldanske oddaje. Namesto te oddaje bo vsak torek od 18.30 do 19.00 polurna slovenska oddaja.
RADIO TRST
Na valu 343.9 m bo radio Trst oddajal 1. julija 1950 od devetih do pol desetih zvečer koncert pevskega zbora iz Št. Lenarta pri 7 studencih.
V nedeljo 2. julija pa bodo peli koroški „Slavčki“ v tržaškem radiu.
Zelo poceni kupite
PRI RAZPRODAJAH
v trgovski hiši
GEORG
ätHsds&dgfo
CELOVEC IOLAGENFURT Bahnhofstrasse 7
&e Üillia
BARVE IN LAKE
DOBITE sedaj fudi v Kanalfaler- naselbini v TRGOVINI
Wolfgang MOROCUTTI
CELOVEC - K LAG E N FURT, Siebenhügelsfrafje 73

OBLEKE ZA PLAŽO
od S 21.20
KOPALNE OBLEKE KOPALNI PLAŠČI
zelo poceni
Celcves - Klagenfurt Burggasse
llllllllllllllllllilllllliillilillllilllllilllllilllllllllllllllllillilllllllllillllllllll
(V bogati izbili
TSCHERNUTTER
l!llllllillll!!ll!illlllllllllilllll!liillill!llllllf!ll!lllilllllilll!illllllllllll!lllll
IZDELAVA $UK
HITRO IM D0S8Ö PRI F O I O > FI L N C
HUBERT WANDERER
D0M6ÄSSE 4	CELOVEC'KLA6ENFDRT
Razpošiljanje po pošli
Radia Se&mdl
„Velika hiša malega človeka“ Radioaparati za vsakogar. Tovarniško novi 4 cevni Super od 526 S naprej. — Popolnoma prenovljeni aparati od 200 S dalje. Najbolj moderna popravljalnica. Žarnice za dom in preprodajo.
CELOVEC - KLAGENFURT
Bahnhofstr. 22 — Tel. 29—48
ŽARNICE
za vse vrste el. toka samo pri
HANS 1IPIEUI7/
Kramergasse 11	Celovec
Tel. 21-73
■IlilllllllH
w
CAS
DENAR
JEZO
si lahko prihranite, če zahtevate od nas cenike, proračune in predvajanja.
Dobavljamo električni material, motorje, dinamo in instalacijska sredstva.
Sprejemamo naročila za elektro-instalacije, električna popravila vseh vrst in popravila radioaparatov.
Posredujemo priložnostne nakupe rabljenih bencinskih motorjev.
Napišite svoje želje na dopisnico in jo naslovite na:
SelinKhekpriSiutz-u
Celovec-Klagenfurt, Renngasse 5
iiiisinn^
e vedno užitek, toda voda po-
j vzroča lakoto. Zato se veseli vsa g j družina dobrih močnatih jedi. ki	g
j so pripravljene po receptih slika-	^
nicah iz
SUKANEC za ročno pletenje
PLETIVO
NOGAVICE
KOPALNE OBLEKE
kupite poceni in v veliki izbiri
v specialni trgovini za pletenine
HM POUflU
CELOVEC-KLAGENFURT Obstplatz 7
K I M o m
Celovec - Jitagenfurt
STADTTHEATER
Predstave ob 16., 18.15, in 20.30; v kino Stadt-theater ob 16., 18. in 20. uri,
27.—29. VI. „Mord am Weihnachtsabend“
30. VI.—3. VII. „Aber n. Hans wer kann“
4.—6. VII. „Gruß-Kuß-Veronika“
PRECHTL
23.—29. VI. „Das Herz siegt“
27.—29. VI, „Grenzrache“
30. VI.—6. VII. „Schwarze Narzisse“ (barvni
film)
CARINTHIA-LICHTSPDELE
27.-29. VI. „Der letzte Trumpf“
30. VI.—6. VII. Das Spitzentuch von Madeira
PETERHOF
27.—29. VI, „Goldexpress“
30. VI,—3. VII. „Bezaubernd aber gefährlich“ 4.-6. VII. „Doktor Rossin“
didiaft - titiacfi
BAHNHOFLICHTSPIELE
Predstave ob 12., 14., 16., 18.15 in 20.30; ob nedeljah in praznikih tudi ob 10. uri. 27 —29. VI. „Helden im Sattel“
30. VI.—3. VII. „Vom Mädchen zur Frau“
1., 2. in 3. VII. ob 10. uri dopoldne
„Dornröschen — Trnoljčica“, znižane eene
STADT-KINO
27.-29. VI. „Die TodesfaUe“
30. VI—3. VII. „Suez“
Elite Filmbühne
27.:—29. VI „Graf Monte Christo", II. del 30. VI.—3. VII. „Frech und verliebt" 4—6. VII. „Vorstadtmädel"
Apollo Lichtspiele
Predstave ob 10., 12., 14.. 16., 18. in 20. uri 27.—29. VI. „Katharina die Große“
30 VI.—3. VII. „Es lebe das Leben“
4.-6. VII. „Verdacht“
Predobjava!
Dne 5. avgusta 1950
Predobjava!
BELI4ŠK0 ŽEBMIE
VILLACHER KIRCHTAG

Hafaccii &&Uad HOcodniU \Jeliki z&jHOHisUi pcostoe
10 lunuluU tyodfr ® Sudtafait ifyct ttö dcaui # dccmki pat&food
iadkii dan fmiiave m paslmke eßdi: 30. iuwi 1950
List izhaja vsako sredo. — Naroča Se pod naslovom „Naš tednik“, Celovec, Viktringerring 26. — Cena mesečno 2 šil. Pri plačilu vnaprej stane list polletno 10.50, celloletno šil. 20. Lastnik in izdajatelj Narodih svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik dr. Valentin Inzko, Celovec, Viktringerring 26. — Tisk: „Carinthia“, Celovec, Völkermarkter Ring 25
Telefonska številka uredništva in uprave 43’58. —r Poštni čekovni urad štev. 69.793.