V libijski puščavi. Roman. Augteški spisal A. Conan Doyle. (Koncc). «Vi ste- obljubili tisterim izvrstnemu Tippv Tillyju tn njegovim tovarišem, da bodo ne vem kaj vse dobili, ako nas rešijo. In ti Ijudje so se zvečer poskrili po goščavi oaze, ko je odhajala prva četa. In ko ste tudi Ti izginili za robom pušeave, so kratkomalo poslrelili naše rabeljnc, prcdno so se utegnili geniti. Tisti debeli tnolah, — škoda, da so tiidi njega uslrelili! Prepričan aem bil, da bi ga bil pregovoril h krščanstvu. — Sedaj pa dovolite, da pohitim in objamem gospodično Adams tamle. Kajti Belmont iina svojo ženo, Stephens gospodično Sadk, — jasno je, da je gospodična Adams svo|o Ijubezen prihranila zame —!« Štirinajst dni je minilo. Naši izletniki potujejo na valovih Nila navzgor s posebnim, zanje določenim parnikom. Jutri dospejo do železnice, ki jih bo v par urah potegnila do Kaire. Zadnji večer so skupaj. Gospodična Adams je precej nevarno obolela vsled prestanega pomanjkanja in trpljenja in danes je prvi dan, da sme po obedu na krov. V udobnem naslonjaču sedi pod senco platnene slrehe, upadlih iic, resnobna, — pa ljubezniva, prijazna, mehka v obnašanju. Sadie stoji poleg nje in jej streže, Stephens pa nosi črno kavo in skrbi, da njegovim dainam ničesar ne manjka. Na drugem koncu krova sedita gospa Belmont in njen mož drug ob drugim. JVlolče in v nežni ljubeziii se držita za roke, vsa srečna, da sta spet združena. Gospod Fardet sloni ob pregraji in se jezi, da angleška vlada boljc ne skrbi za red in varnost ob mejah, in poleg njega stoji polkovnik Gocbrane, ravnega hrbta kakor h kolu privezan, in goreča smotka mu moli iz gostih brk. Toda — čudne reči so se zgodile s tem polkovnifcom —. Kdo bi spoznal v čilem gentlemenu tistega sivolasega, sključenega, starikavega človeka, ki je bil pred štirioajstimi dnevi ujetnik dervišev —? Morebiti da se je ioaed njegove brke tu pa tam pomešala sivkasla kocina, j sicer pa so bili črni in so se svetili kakor nekcliij, ko so I ga vsi občudovali na «Kleopatri«. S kamenitim obrazom in skrajno aeprijazao je spre jemal pri povratku v Halfo vse mnogovrstne izraze sožalja in sočutja zaradi trpljenja, ki mu je pobelilo lase v par dneh, — izginil je v svojo kabino in črez uro se je prikazal iz nje nalančno tak, kakoršon je bil, preden je nastopil usodno pot k Abusiru. In tako sirogo in izzivalno je pogledal vsakega, ki je strmel vanj in v ncrazumljivo izpremembo na njegovi zunanjosti, da je vsakemu upadel pogum in si nobeden ni upal niti besedice zinili ali se kakorkoli zavzeti nad tem modeniim čudežem —. Opazili pa so, da je od tistih dob polkovnik vselcj vtaknil v žep drobno stekleničico, kadarkoli se je še Ic za par sto metrov mislil oddaljiti od kulturnih krajev in potovati po puščavi. Pa tisti, ki so ga bolje poznali in ki niso bili hudobni so pravili, da ima polkovnik mladeniško srce in mladeniškega duha — in če torej hoče imeti še tudi mladcniško barvo, da končno to ni čisto brezmisekio —. Prijetno je bilo na krovu. Rahlo so udarjali valpvi ob slene parnikove. Večerna zarja je žarela na zapadnem nebu in njen odsev se je čarobno lesketal v široki, mirni reki. Tiho je hitelo obrežje mimo, tu so jim vitke palme kimale v pozdrav, tam so strmele temne razvaline tempeljnov in nad vsem so se bliščale vclike srebrne zvezde — iste zvezde, ki so k njim dvigale nesrečni ujelniki pred nekaj dnevi svoje trudne, brezupne po glede.  «Upam da se v Kairi še vidimo,« je pravila gospa B<;lmont. «Škoda bi bilo, če bi se po vsem, kar smo skupaj doživeli, pa koj porazgubili —.« «O — jaz vas iiikdar ne bom izgubila izpred oči!« Gospa Belmont se je mehko, ljubko nasmejala. je vzkliknila Sadie. «Priti morate k nam v Ameriko, na obisk —!« «Polno dela naju čaka doma na Irskem, že predolgo sva z Johnom od doma. Moj mož ima svoje posle, jaz pa dom —. Razen tega«, je pridejala šegavo, «je prav lahko mogoce, da vas ne najdemo več v Ameriki, arapak kje na Angleškem —I« «Vsekakor bi bilo lepo, če bi se črez nekaj časa spet sešli«, je pravil Belmont, «in če za drugo ne, vsaj da sc skupno spominjamo preživelib dogodkov. Takole črez Jelo ali dve. Tcdaj bodo v najlepšem spominu. Sedaj smo jini še preblizu.« In vendar se zdi vse kar sino doživeli kakor v san- jab —. Božja previdnost je usmiljena in omili nepri- jetne spomirie —. Zdi se mi, kot da nisem bila jaz, ki ; sem vse to preživela —.« ! Fardet je dvigiiil roko, ki jo je nosil v belih po( vojih. s «Telo ne more tako naglo pozabiti kakor duša! Tole ne izgleda kakor v sanjah, gospa!« «Kako kruto, da smo izgubili Browna in Headin- gliyja!« je vzkliknila Sadie pomilovalno. «Vse bi bilo dobro, če bi bila še (a dva v. nami, sedaj ko se yračamo domov —!« «Božja voija se je zg<xlila!« je dejal Stuart, ki je med tem prišepal na debeli, inočni palici. «On, ki nas je poklical v življenje, On nas tudi pokliče iz življenja* kadar sam hoče. — Udanosti v voljo Ln zaupanja v \ Njegovo previdnost — tega mislim nas je vse prav te- meljito naučila usoda v zadnjih dneh!« > «Nekoliko strahu nič ne škodi duši!« je pridjal ' polkovnik Cochrane. «Usodni udraci zrahljajo dušo La j jo store dovzetnejšo za dobra, plemenita dela.« | «Res je!« je potrdila gospa Belmont. «Prepričana | scm, da ga ni med nami, ki bi v teh dneh ne bil postal 1 resnobnejši, nesebičnejši — in vernejši —. In tudi to je i delo Božje previdnosti —!« I V zamišljenem molku so vsi obsedeli, v spomin jim I je prihajal prizor, ko so klečali pod palmami daljne ! oaze in se priporočali volji in previdnosti Božji, pri pravljeni, da dajo življenjc za Križ in svojo vero, —  nekdanji lahkoživi, mlačni, versko brezbrižni posvet njaki —.  Zmračilo se je. Zadnji žarki večerne zarje so uga| šali na daljnem obzorju, tam zunaj, kjer je ležala nej izmerna, usodna libijska puščava. | Stephens se je sklonil h gospodični Sadie. i «Se spominjate, Sadie, kaj ste obljubili, ko sva se | listikrat pogovarjala vpuščavi —?« i Sadie je zardela. i «Kaj sem pa obljubila?« | «Da bodete skušali koga osrečiti, če se rešite, — v spomin na preživete bridke ure!« ; «Res —? Torej bom že morala držati besedo.« i In rahlo mu je stisnila roko. — -,, •