Ivan Kolar
LITERARNI SPREHOD PO LJUBLJANI
ZGORNJEPOLJANE
Ambrožev trg se imenuje po prvem slovenskem županu Mihaelu Ambrožu (1808—1864); ta je bil prvikrat izvoljen leta 1850, a ga cesar ni potrdil; na začetku ustavne dobe je bil vnovič izvoljen (1861) in žu-panoval zaradi zgodnje smrti le tri leta, a je kljub temu izredno pospešil napredek mesta v narodnem in gospodarskem oziru.
V Zarnikovi ulici 9 je hiša dr. Fr. Ilešiča; pri njem je prebival dr. Ivan Prijatelj, ko je prišel leta 1919 z dunajske Dvorne (študijske) knjižnice v Ljubljano za univ. profesorja na mlado slovensko univerzo in dokler si ni postavil svoje hišice na Mirju (v Bogišičevi ulici 3).
V Zrinjskega ulici št. 7/III je prebival dr. France Kidrič (1920—1934). potem v Komenskega ul. 20, malo pred smrtjo pa se je zopet preselil v ta del mesta v Ulico stare pravde št. 10.
V Ulici talcev so fašisti 13. oktobra 1942 ustrelili 24 talcev ob zidu, kjer stoji zdaj spomenik žrtvam.
V Saranovičevi ulici 7 stoji letos sezidana moderna osnovna šola, imenovana po narodnem heroju Tonetu Tomšiču, čigar kip je postavljen ob vhodu v šolski park. Tomšič je bil rojen v Trstu leta 1910; študiral je v Ljubljani gimnazijo in jus; kot član CK KPS to voditelj upora proti okupatorju je bil ustreljen v Gramozni jami 16. 5. 1942.
V Streliški ulici št. 20 je prebival Iv. Cankar jeseni 1897 pri dijaški gospodinji Meti Božičevi poleg brata Karla in bratranca Izidorja. To je bilo po materini smrti, ko se je mudil nekaj mesecev v Ljubljani brez rednega zaslužka; ker ni mogel plačevati najemnine, se je moral odseliti in se je zatekel k Murnu v Cukramo.
Na št. 12 je bilo v Prešernovih časih strelišče in zabavišče z gostilno in dvorano za ples; ena izmed »petero hudičevih hiš v Ljubljani«. Leta 1869 je prišlo zabavišče na boben, hišo je kupila Kranjska hranilnica; od 1876 je bila tu »Ljudska kuhinja«, ki je potem dolga desetletja hranila stotine in stotine revnega ljudstva, zlasti dijaštva, sicer z zelo preprosto, a užitno in ceneno hrano; zdaj je tu dobra menza. Po požaru stanovskega gledališča (1887) so Nemci več let uporabljali glavno dvorano za svoje predstave, a so mnogokrat morale odpaati zaradi preslabe udeležbe
213
gledalcev. Pozneje so imele tu prostore katoliške prosvetne in dijaške organlizacije. Liberalne dijaške organizacije (»Omladina«, »Preporod«, »Prosveta«, knjižnica Ruskega krožka, Ferialna zveza itd.) so imele svoje prostore v bližnjem Mestnem domu. Čeprav je take dijaške organizacije prepovedovala avstrijska šolska in policijska oblast in so morale biti tajne, so bile kljub temu precej le »javna tajnost«.
Zraven Mestnega doma delajo skozi grajski hrib predor, ki se bo iztekal na Karlovško cesto. Pred vhodom na tej strani sta se morali predoru umakniti dve hiši. V desni, ki je bila označena s številko 2 v Streliški ulici, je prebival pesniik Prešeren v letih 1813/1844 in pri njem dva njegova nečaka gimnazijca, Ivan in Jakob Volk. Tu je bila prava »kovačnica za prepisovanje Prešernovih pesmi«, da so jih lahko dobili željni prosilci. (Takrat je bil posvetni slovenski tisk še redka stvar in šele prav to leto so se priborili po več ko 40-letni zamudi do drugega časopisa, do Bleiv/eisovih Novic.)
Leva soseda te hiše (nosila je št. 4) je dajala od leta 1895 zatočišče razboritim članom tajne dijaške literarne »Zadruge«. (Prej so imeli sobo na Mestnem trgu.) Shajali so se v sobi svojega tovariša Ivana Štefeta, poznejšega urednika katoliškega političnega lista »Slovenec«. Med člani so talli tudi vsi štirji naši »moderniki«; Cankar je bil predsednik (leta 1893/1894 kot šestošolec); Kette je bil nekaj časa tajnik. »Zadruga« je živela od leta 1892 do 1898. Izmed agilnejših tedanjih članov živita še dr. Lojz Kraigher ter Bojan Drenik, rojen 1876, z Drenikovega vrha, ki rad pove kaj tudi o »zadružanih« s sestankov na Drenikovem vrhu.
Krekov trg. K vznožju Gradu je prislonjen Mestni dom, postavljen leta 1899 v korist kulturnim, socialnim in zdravstvenim ustanovam. V glavni dvorani ima redne predstave poklicno Šentjakobsko gledališče že iz dobe prve Jugoslavije. Poprej so bila v tej dvorani kulturna in politična, protestna in manifestacijska zborovanja ter razstave, plesi in druge prtireditve; omembe posebej vreden je n. pr. prvi kongres zveze novinarjev vseh slovanskih narodov leta 1908.
V politično najbolj napetih časih je imel tudi Cankar tu nekaj predavanj v okviru delavske socialistične zveze Vzajemnost ali pa delavskega kulturnega društva Svoboda. Med drugo balkansko vojno, ko se je evropska diplomacija že pripravljala na prvo svetovno vojno, je imel Cankar 12. aprila 1913 tu v Mestnen^ domu nadvse aktualno javno predavanje o Slovencih in jugoslovanskem vprašanju. Okrcal je dunajsko in berlinsiko protisiovansko politiko in napovedal, da se bo utopija o združitvi južno-slovanskih narodov uresničila, »Avstrijo pa pustimo v njenem dreku«. Policija je delavsko Vzajemnost razpustila, sodišče pa je obsodilo Cankarja na en teden zapora (12. do 18. septembra 1913). V zadnjem letu vojne (1. junija 1918) je imel Cankar zopet načelno važno predavanje »Slovenska kultura, vojna in delavstvo«. Strah pred uničenjem slovenskega naroda je premagal z vedrim optimizmom, ki ga je izpovedal že v »Podobah iz sanj«. In dva meseca pred koncem vojne se je tu z udarno besedo udeležil protestnega zborovanja učiteljev.
V prostorih sedanje garderobe Šentjakobskega gledališča se je shajalo liberalno narodno-radikalno dijaštvo »Omladina«. V letu prve balkanske vojne (leta 1912) se. je »Omladina« reorganizirala v revolucionarni
214
»Preporod« s programom za združitev avstrijskih južnoslovanskih narodov s Srbi in Bolgari v samostojno politično enoto in s tem za odcepitev od Avstrije. Spomladi leta 1914 je »Preporod« skupno s katoliškim dija-štvom organiziral splošno dijaško stavko, ker jim avstrijska šolska oblast ni dovolila svobodno obhajati žalostnega spominskega dneva 18. marca, ko je minilo 500 let, kar je bil na Gosposvetskem polju za koroškega vojvodo ustoličen Ernest Železni kot zadnji po slovenskem obredu (1414). Ta stavka je bila manifestacija slovenske narodne zavesti na pragu prve svetovne vojne, ko sta se Avstrija in Nemčija pripravljali na uresničitev svojega »Drang nach Osten« in vdora na Jadran, kar bi pomenilo po-mendrati južne Slovane. Kljub vojni napetosti s Srbijo, ki je bila tedaj samostojna država in glavna ovira nemškim težnjam na Balkanu, si avstrijska policija takrat še ni upala nastopiti proti temu valu dijaštva z drakoničnimi ukrepi. Zato pa je udarila proti južnoslovanskemu gibanju z vso silo tri mesece kasneje, ko je porabila sarajevski atentat (28. junija 1914) kot casus belli proti Srbiji in Črni gori. Uvedel je veleizdajalski proces proti 31 »preporodovcem«. Izjemno sodišče v Ljubljani je po zaslugi slovenskih sodnikov prisednikov odmerilo le majhne kazni od 14 dni do 6 mesecev (24. decembra 1914). Državni pravdnik je vložil priziv; višje sodišče v Gradcu je obnovilo proces proti dvema: Janže Novak je bil obsojen na pet let ječe, Ivan Endlicher pa je medtem v graški ječi umrl in je zdaj pokopan v kostnici na ljubljanskih Žalah.
Na desni strani Mestnega doma se vije od vznožja grajskega hriba vrsta starih hiš. Njihova pročelja so iz nekdanjega mestnega obrambnega zidu, ki je potekal v tej, črti prav do Ljubljanice. O tem priča še oglat stolp, zdaj stanovanjska hiša (št. 5). Druga priča je debelina zidu. Poglejmo za primer hišo št. 9 na vogalu proti Vodnikovemu trgu: v pritličju je zid debel 2 m, v prvem nadstropju pa 1,70 m.
Že v 18. stoletju je bilo na sedanjem Krekovem trgu letno sejmišče, zato so ga v stari ljubljanščini imenovali »jamrski plac« (Jahrmarktplatz); pozneje je bilo tu stalno sejmišče.
S prvo svetovno vojno je prenehal tu zanimiv običaj: »dijaški semenj«, trgovanje s šolskimi knjigami ob koncu in na začetku šolsikega leta. Po cel teden so dijaki sami prodajali ttin kupovali knjige. Kričanja ni bilo nič manj ko pri pravih sejmarjih: »Za prvooo! — Za druuugo!« in vmes zasekano: »Za šes-to! Za os-mo ...!« Tedaj so prinašala vsakoletna šolska izvestja sezname učbenikov za naslednje leto in izbira je bila lahka. Kajpak so prebrisanci na teh semnjih tudi marsikako ugnali in znali opehariti kakega kmečkega očanca, ki je prišel kupovat knjige s plahim sinčkom prvošolčkom »Mlekojedom«, ker ni poznal študentovskih »špehov«, kakor so imenovali stare, pomaščene knjige. Dijaški semenj se je utaboril tu pač zato, ker je stala nekdanja gimnazija nasproti na Vodnikovem trgu. Ta del dijaške romantike je že v bivši Jugoslaviji prenehal konkurirati poklicnim knjigotržcem in antikvariatom.
Palačo med Streliško ulico in Poljansko cesto je sezidala bivša »Kranjska hranilnica« (1838), ki je bila tu nastanjena do 1880, ko si je postavila novo palačo v današnji Tomšičevi ulici, tu pa se je naselila državna finančna direkcija. Zdaj je tu fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterino.
215
Na Poljanski cesti št. 4 je Alojzijevišče (Collegium Aloisianum); ustanovil ga je škof A. A. Wolf leta 1846 kot internat za revne dijake. Tod skozi je šel precejšen del poznejših ustvarjalcev naše literature, med njimi: Levstik, Stritar, Jurčič, Tavčar, Prijatelj, kot četrtošolec nekaj časa tudi Kette. Pod vodstvom ljudomilega dr. Jan. Zl. Pogačarja »tu ni bilo tiste duhomorne tesnoprsnosti, tistega samostanskega somraka, ki se tako slabo prilega mladim dušam in njih razvoju«, pripoveduje Stritar v spominih na Levstika. Levstik je bil tu gojenec od druge do pete šole (1846—1850) in tu se je z njim pobliže seznanil Stritar, ko je prišel dve letii za njim v zavod (1848). Levstik je bil že kot četrtošolec osrednja osebnost vseh gojencev. »Vsa hiša, pravim, bila je njegova; da, od samega vodje noter doli do hišnega hlapca; nič ni bilo njemu nedotično. Katerega se je bilo bolj bati, vodje ali hlapca, ne vem; on je spravil oba na oder; vodjo in slugo. Četrto- ali petošolec, spisal je prizor, v katerem sta bila ta dva moža glavni osebi« (Stritar; Levstik, LZ 1889). Ker je Levstik vlogo sluge tudi iigral, je sluga po predstavi še bolj rohnel nad njim, vodja pa je bil le nejevoljen, a Levstiku se ni zgodilo nič. Kljub temu je ob koncu pete šole zapustil zavod in se naselil pri čevljarju Matiju Krajcu v Gradišču ter se preživljal z inštrukcijami. Tri leta za njim je zapustil zavod tudi Stritar, tedaj že sedmošolec.
Alojzijevišče je prenehalo biti dijaški konvikt leta 1910, ko so v celoti prevzeli njegovo nalogo »škofovski zavodi« ali Zavod sv. Stanislava, ki ga je sezidal škof Jegliä v Šentvidu; obsegal je razen dijaškega konvikta tudi privatno gimnazijo s pravico javnosti; to je bila prva popolna slovenska gimnazija, ustanovljena leta 1905.
Na Poljanski cesti št. 8 je prebival pesnik Josip Cimperman; sam je šaljivo označil bivališče: Poljanska cesta — presta. Ohromelega na rokah in nogah je podpiral največ Fran Levstik in mu bil mentor v pesništvu. Šest let po Levstikovi smrti se je tudi njemu izteklo tragično življenje.
Na prostoru sedanje hiše št. 13 (prej 17, okrog leta 1840: 19) je stalo posestvo barvarjev Gestrinov (v starih zapiskih: Gestrum in Gestring). Tu je bil dom pesnika Frana Gestrina. Ko mu je 27-letnemu oznanila prepelica le še »pet pedi do groba«, se je poslovil od življenja in zapustil vso domačijo Pisateljskemu podpornemu društvu. Hiša je bila tako prezadolžena, da se je društvo le s težavo izkopalo iz terjatev. Po pesniku se imenuje prehod skozi sosednjo »rdečo hišo«.
V Gestrinovi hiši je stanoval v štiridesetih letih prejšnjega stoletja Matija Valjavec kot dijak. V avtobiografiji, napisani (1881) za Levca, navaja: »... stanoval sem pri. farbarju Gestrinu št. 19 v prvem nadstropji, z drugimi učenci« (Fran Leveč: Matija Valjavec. Životopis. Knezova knjižnica, II. zv. 1895, str. 173). Med njegovimi sošolci sta bila tudi Janez Trdina m Etbin H. Costa. Iz dijaškega življenja v revolucionarnem letu 1848 nam je ohranil v omenjeni avtobiografiji zanimive spomine o tedanjih patriarhalnih razmerah. Pripoveduje o profesorskih »originalih« ' in o dijaški muhavosti nasproti slabim, nesposobnim in domišljavim profesorjem. Večkrat se je zgodilo, da so dijaki nepriljubljenega profesorja izgnali iz razreda s cepetanjem in vpitjem: »Hinaus, hinaus!« V dijaškem žargonu so tak izgon imenovali »štampfanje« (nem.: stampfen = cepetati). Leveč pripominja v Valjavčevem življenjepisi^, da je bila po končanih
216
revolucijskih nemirih v njegovi dobi (v šestdesetih letih) vzpostavljena stroga.disciplina, in sicer z drakoničnimi ukrepi in izključitvami iz šole.
Zraven »rdeče hiše« je še stara hiša št. 17 z dvema vhodoma. V letih 1836—1839 je prebival tu Miha Kastelic in se nato preselil v sosednjo hišo, ki si jo je sam dal sezidati na stavbišču današnje (po potresu nove) hiše št. 19; postavil si jo je z dohodki iz čebeloreje in prodaje Kr. Cbelice na zemljiiBČu brata Jožefa, mlinarja v Gorenji vasi pri Stični, ter jo iz spekulativnih namenov dal vpisati na bratovo ime in jo čez 20 let (1869) prepustil svoji nezakonski hčeri Amaliji Longino, por. Pfeifer (Kidrič, Prešernov album, str. 310). V tej hiši je ostal do smrti (1868).
V prvih letih (1840—1843) mu je bil tu zopet stanovanjski sosed Prešeren. V tej dobi je bil (leta 1841) Kastelčev gost Stanko Vraz; ostal je zaradi obolelosti dalje časa in je bil seve tudi v Prešernovi družbi.
Na št. 21 (prej 25) je stara gostilna »Pri Strajzelnu« (iz nem.: zum Sträussel; Blumenstrauss = šopek, kitica). Nekoč je spadala med priljubljene literarne gostilne, kakor »Kolovrat«, »Figovec« in še nekatere. Ta hiša je postala drugi dom Juša in Fer da Kozaka, ko se je njun oče kot vdovec priženil semkaj k Dolenčevim leta 1906. Najmlajši sin Vlado je malo pred drugo vojno prodal hišo Činkoletu, gostilničarju iz Kopitarjeve ulice, in od tod novo ime gostilne, ki pa se mu staro ime »Strajzel« še nikakor noče popolnoma umakniti.
Pred potresom je stala tu stara hiša, ki ji je bil nekaj časa lastnik Andrej Rudolf, sin Andreja Smoleta in Marije Rudolfove. Prešeren je vzel 19 let staro siroto k sebi v Kranj za pisarja; po pesnikovi smrti je moral k vojakom, za osem let, trideset let star se je oženil in si kupil to hišo, a jo je čez dve leti prodal (1860).
Na nasprotni strani ceste stoji poslopje »Pete gimnazije« iz leta 1907; tedaj se je imenovala »II. državna gimnazija«. Izmed pomembnejših gojencev tega zavoda se spomnimo predsednika SAZU dr. F. Ramovša, ki je tu maturiral (1910). Od 1925 je gimnazija spremenjena v realko. V traktu ob Poljanski cestai je v pritličju in v zadnjem kotu do vrha nameščena Akademija za upodabljajočo umetnost, ustanovljena v novi Jugoslaviji. Do začetka druge vojne je imela te prostore Študijska knjižnica (sedanja NUK).
Po Gestrinovi ulici skozi »rdečo hišo« pridemo na Poljanski nasip. Na desni je hiša s štev. 22, ki jo je tudi postavil Kastelic (okrog 1860) in jo zapustil hčeri Amaliji Longinovi. (V Kidričevem Prešernovem albumu je na strani 310 označena po tiskovni pomoti s štev. 32; corrige: 22! Najprej je imela št. 23, potem 26, danes 22, kakor je prav označeno pri Kidriču na strani 292; prim. V. Fabjanfflič, Knjiga ljubljanskih hiš in stanovalcev —¦ Poljansko predmestje.) Po smrti Kastelčeve hčere so tu na podstrešju našli del Kastelčeve literarne zapuščine, vmes Prešernove tekste. O tej zapuščini je razpravljal dr. Ivan Grafenauer v »Času« (1910) in razpravo dopoM v ponatisu leta 1911; glej tudi DS 1926.
Poljanski nasip št. 10. Na praznem prostoru pred to popotresno hišo je stala poprej manjša, označena s št. 14. V drugem nadstropju je prebival Prešeren v zadnjih letih svojega bivanja v Ljubljani, 1844 do oktobra 1846, preden je odšel v Kranj. Soba je imela razgled na vrtove proti Kapiteljski ulici, kjer je prebiivala tedaj v hiši št. 11 družina Martina
21f
Jelovška (od 1843). Z njimi je bila Ana s hčerko Ernestino (roj. 1842) in sinom Erancetom (roj. 1845). Od tod ima Ernestina svoje osebne spomine na očeta iz svoje detinske dobe. Semkaj je prišel pesnik iz Kranja obiskat Ano še zadnje leto pred smrtjo; to je bilo ob pogrebu dr. B. Crobatha, ki je umrl 13. julija 1848.
Štirideset let kasneje je prebival tu, prav v nekdanji Prešernovi sobi Fran Levstik. Preselil se je sem z Vodnikovega trga št. 2. Tedaj je bil že bolan in živčno razrvan. (Glej Slodnjakov roman o Levstiku »Pogine naj — pes!« str. 1122 ss.) Še poln duhovne sile ter željan dela in življenja je umrl star 56 let v poznojesenskem jutru 16. novembra 1887 ob 9. uri. »Slovenski Narod« je na uvodni strani še tisti večer objavil toplo napisan nekrolog izpod peresa Zvonovega urednika Frana Levca. Med dnevnimi novicami pa je bila notica: »Truplo Levstikovo ne bode na mrtvaškem odru razstavljeno, ker je sam željo izrekel, da bi se takoj v krsto položilo. Vhod v smrtno sobo je zaradi tega zabranjen.«
Levstik pač ni vedel, kako silno bo pretresla njegova smrt vso kulturno javnost. Pogreb ni bil samo na zunaj veličasten, ampak je pričal o resnično globokem spoštovanju moža, ki je do konca ostal zvest svojemu načelu, kakor ga je položil v usta umirajočem.u Tugomeru:
Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je česti in pravde narodu in jeziku svojemu!
Pogreba se je udeležilo domala vse ljubljansko dijaštvo in bogo-slovci, med najvidnejšimi predstavniki oblastev deželni predsednik baron Andrej Winkler, deželni glavar grof Thum, deželni odborniki, občinski svet z županom P. Grassellijem, stolni kapitelj, zastopstva Slovenske Matice, Sokola, Narodne čitalnice in množica ljudstva.
Čez dobro leto po Levstikovi smrti je zanesla usoda v to hišo prvo-šolca Ivana Cankarja. (O vzrokih glej v prvi številki letošnjega JiS na strani 27.) Prebival je pri dijaški gospodinji Ani Merjašičevi in ostal tu od januarja do konca prve šole (1889); kot drugošolec se je z gospodinjo preselil v hišo današnje gostilne »Koper« v Gradišču št. 13 in ostal tam do konca četrte šole (1892). Gospodinja je bila kot trska suha in vsiljivo pobožnjakarska ženska ter Cankarja zaradi njegove revščine in nerednega plačevanja ni marala.
V to nekdanjo hišo na Poljanskem nasipu št. 10 je kasneje zanesla ahasverska pot še četrto pomembno literarno in revolucionarno osebnost — Zofko Kvedrovo.
Vrhu klanca Poljanskega nasipa in na voglu Kopitarjeve ulice stoji »Tiskarna Ljudske pravice«, sezidana leta 1908, sprva imenovana »Katoliška tiskarna«, v prvi Jugoslaviji preimenovana v »Jugoslovansko tiskarno«, med drugo vojno pod okupacijo pa v »Ljudsko tiskarno«. Na dvoriščni strani je obratovala prvotna »Katoliška tiskarna« že od leta 1892, nameščena v skromni enonadstropni stavbi. Imela je tedaj le tri tiskarske stroje s primitivno pogonsko silo motorja na plin.
Prednica te tiskarne pa sega že blizu dve sto let nazaj v Vodnikove čase. To je bua Eggerjeva tiskarna, nameščena izza leta 1785 v Kopitarjevi (do 1889: Vodnikovi!) uhci št. 2, a te hiše ni več, vzela jo je jesen
218
1957 v septembru. Tu je začel izhajati prvi slovenski časnik, Lublanske Novize Jann. Fridr. Egerga, V Sredo 4. dan Prosenza 1797. Izhajale so do konca 1800, torej štiri leta. Urednik jim je bil V. Vodnik, lastnik in založnik pa sam tiskar, ki se mu je gotovo tudi iz reklamnih razlogov zdelo potrebno poudariti lastništvo že v naslovu.
Vogalne hiše z gostilno »Pri Ferlincu« (prej »Pri Košaku« in še prej »Pri zvezdi«) tudi ni več. Za vso fronto starih hiš na tej strani terja moderni čas, naj se umaknejo »stolpnicam« in nebotičnikom.
Palača na levi strani Kopitarjeve ulice z vhodom s Krekovega trga (št. 10, prej 191) bo morda še kaj desetletij kljubovala zobu časa in ambicioznim arhitektom. V 18. stoletju je bila tu vojaška žitnica. Leta 1834 je bila hiša preurejena v izvrsten hotel, imenovan »Pri avstrijskem dvoru«, zbadljivi Ljubljančani pa so ga imenovali »Bahabirt«, kajti sprejemal je le petične goste; tu je prenočeval (1848) n. pr. srbski knez Miloš Obrenović na poti na Dunaj.
Za nas je bolj zanimivo, da je imel v tej hiši pisarno in obsežno stanovanje dr. B. Crohath (1836—1840) in da mu je tudi tu drugoval Prešeren kot koncipient in duhovni družabnik. Na stanovanju je imel Emila Korytka od julija do konca 1837 in na hrani tudi že prej. V bližini ob Bavarski stezi št. 6 je imela Crobathova družina lep vrt. V tem času je bila, pri njih za hišno Ana Jelovškova in tu je prizorišče usodnega srečanja med Ano, Korytkom in Prešernom.
Poslopje nekdanjega »Bahabirta« je kupil leta 1855 Ferdinand Mahr, organizator nemške privatne trgovske šole in internata. Njegova šola je slovela daleč po Avstriji in preko njenih meja celo v Grčiji. Med njenimi gojenci je bil v deški dobi (okrog 1880) poznejši priljubljeni revolucionarni srbski pesnik Aleksa Santič. Zaradi neugodnega podnebja se je kmalu preselil na podobno šolo v Trst, potem pa se doma v Mostarju odpovedal očetovi trgovini in se ves posvetil literaturi, ko ga je njegovo bosensko-hercegovsko ljudstvo najbolj potrebovalo za prebujenje k uporu proti turškemu paševanju in avstro-ogrski okupaciji. Dalje prihodnjič