Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman veljd: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za eetrt leta
4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. T administraciji prejeman veljd: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velia 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zinaniša
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 6. uri popoludne.
Štey. 79.
7 Ljubljani, V četrtek 8. aprila 1886.
Letnilt XIV.
Državni zbor.
Z Dunaja, 7. aprila.
Konec razprave o proračunu finančnega ministerstva
bil je včeraj popoludne ob petih. Da so mogli zborovati nekteri odseki, ni bilo namreč večerne seje, zato je pa dnevna seja trajala celih sedem ur. Govorili in govoričili so še mnogi govorniki in se zaganjali v razne reči. Kronavvetter je od vlade tirjal, da ne sme unionski banki pregledati globe, ktero je zapadla, ker ni prevzela toliko soli, kolikor se je bila pogodila z državo. Wrabetz in Ms-tscheko sta prijemala c. kr. državno tiskarno, češ, da drugim tiskarnam požira zaslužek, kar je pa vodja te tiskarne, dvorni sovetnik Beck odločno zanikal, in R o s e r je imel triindvajseti govor zoper malo loterijo, ne da bi bil pa mogel svetovati, kako naj država skrbi za denarno zgubo, ki bi jo po odpravi loterije takoj zadela. Konečno je še Tausche priporočal kovanje manjšega denarja. Izmed vseh govornikov priporočal je le Krona-wetter, da naj se dohodki glob povikšajo za 30.000 gld., pa sprejeti so bili zneski, kakor jih je predlagal budgetni odsek.
Kupčijsko ministerstvo.
Danes ob desetih dopoludne pričela se je razprava o proračunu kupčijskega ministerstva, pri kterem je zopet vpisana cela vrsta govornikov. Prvi je govoril Kindermann o poštnih in telegrafičnih uradih, za njim pa je prišel na vrsto Šuklje ter je priporočal znižanje železničnih tarifov in zidanje dolenjske železnice, ki je potrebna iz sve-tovno-kupčijskih ali prometnih ozirov, potrebna zarad zveze z Dalmacijo in zarad ubožne, od splošnjega prometa odrezane Dolenjske, potrebna pa tudi iz vojaško-strategičnih vzrokov. Ravno o tej zadevi govoril bo tudi poslanec Pfeifer, vendar pa se ne
ve, pride li že danes na vrsto ali ne, dasiravno bode drevi zopet večerna seja.
Za Šukljetom govoril je Heilsberg, za njim pa začasni voditelj kupčijskega ministerstva, ki je Sukljetu odgovarjal, da je glede tarifov vlada že nekaj storila in da se ravno sedaj vrš^ razprave z raznimi železniškimi družbami zarad vravnanja enotnih tarifov. O dolenjski železnici je pa rekel, da je sicer res došlo vladi v tej zadevi dosti peticij in da je glavno železnično vodstvo skrbelo za prvotno trasiranje, toda peticije same ne zadostujejo, ampak vlada mora imeti pred seboj natančne preglede in načrte, preden se zamore za tako delo odločiti. Taki načrti in pregledi ji pa glede dolenjske železnice dosedaj še niso došli.
Iz teh besed se toraj glede dolenjske železnice ne more sklepati še ničesa; voditelj kupčijskega ministerstva ni obljubil, pa tudi ne odrekel omenjene železnice, ampak hoče na nasvetovano resolucijo odgovoriti še le tedaj, ko bode imel pred seboj vsestransko dovršene natančne načrte. Konsorcij mora toraj sedaj v prvi vrsti skrbeti za trasno revizijo, oziroma za stroške, ki jih bode to delo napravilo, in potem pride reč še le pred državni zbor. Kranjska hranilnica pa ima sedaj zopet lepo priliko pokazati, da s svojim denarjem ne podpira strankarskih namenov, ampak da jih obrača na korist kranjske dežele.
Govor g'. posl. dr. Viteziča
v 43. seji državnega zbora dne 3. aprila pri razpravi o nastavkih naučnega ministerstva.
(Dalje.)
Kakor bodem kazal v svojem govoru, so pra-šali v jednem slučaji občino — bilo je to v Lovrani — občina in deželni šolski svet sta bila zoper to, da bi se šola razdvojila in sta hotela za učni jezik imeti hrvatski. A vendar je ministerstvo bilo zoper to.
Tako postopanje je očitno zoper postavno določbo. Kajti po členu XIX. ima vsak pravico, da varujo in goji narodnost in jezik. A sistema tukaj sprejeta je tudi zoper § 1. imenovane šolske postave, ki pravi: „Ljudska šola ima nalog vzgojevati otroke nravno-versko, razvijati njih duševno delavnost, podati jim v daljno izobraženje vednosti za življenje potrebnih in staviti podlago, da se vzgoje v vrle ljudi in koristne državljane v občinstvu." Da otroci, ki se podučujejo v jeziku njim nerazumljivem, tega smotra ne morejo doseči, je pač jasno, marveč razvijanje in izobraženje nastopi rakovo pot. Imenovana šolska sistema je pa tudi v nasprotji s § 51. šolskega in učnega reda dne 20. avgusta 1870, ta paragraf se glasi: »Smoter jezikoslovnemu poduku je pravilno razumevanje, kar se pripoveduje v maternem jeziku, zmožnost izraževati se ustmeno in pismeno točno in gladko, zmožnost brati z izrazom tiskano in pisano in natanko razumevati berila po svoji vsebini in po sestavi posameznih delov. Pri tem naj se zbistri opozovalnost, pojasnujejo misli in vtrdi spomin."
Ako se podučuje v nerazumljivem jeziku, kakor je to po občinah v Istri z namešanim prebivalstvom, tako ne more govorjenja biti o natančnem razumevanji beril, obistrenji opazovalnosti in pojasnovanji misli.
A za-me ne govore le same te določbe postav, lahko tudi navedem razsodbe državnega sodišča, ki govore zoper ta načela.
Državno sodišče je čestokrat razsodilo, da oportunni vzroki ne morejo odpraviti osnovnih in državnih postav.
Dvoje občin na spodnjem Avstrijskem se je obrnilo do ministerstva zoper to odločbo, da bi se v njih kraji vpeljala nemška ljudska šola. Ministerstvo je to pritožbo odvrnilo vtemeljevaje, da bi znanje nemškega jezika v teh krajih bilo zelo koristno. Občine ste se obrnile do državnega sodišča, ktero je potem v dveh razsodbah, dne 25. aprila 1877 in 20. junija 1881, to ravnanje imenovalo
LISTEK.
Faust ali Faustlein?
„ J e z i č n i k", kojega spisuje profesor J. M a r n, dospel je že do XXIII. leta ter si je pridobil skoraj občno priznanje Hvalno ga vselej omenja ne le dr. Jagič v „Archivu fiir Slavische Philologie", ne le dr. Miklošič, kteri je letos zanj koj drugi dan poslal mu v dar „Die christliche Terminologie der Slavischen Sprachen", ampak tudi slovensko časni-štvo, n. pr. »Popotnik", »Duhovni Pastir", »Slo-venec", „Zvon", „Slovan", »Kres" itd. Svest sem si, da se g. profesor zarad obilne hvale ne bo prevzel, marveč da bode tem pogumnejše deloval na korist in pospeh sloveuski vedi. Da ga pa slovenski mladi svet ne bode napačno sodil, in da posvetna inteligencija slovanska ne poreče, da je on sam in po družnikih svojih — spiritus, qui morti-ficat, ne pa spiritus, qui vivificat — pregovoriti mi je o dveh kritikovalcih, in to sta gosp. Fr. Wiesthaler v „Zvonu" (VI. 2) in g. Andrej Fekonja v »Slovanu« (št. 3. 4).
S prvim gospodom se že dobro poznava, in — lani sva si obetala, da na slovstvenem polji, kadar
se zopet srečava, o osebah in nemilih osebnostih ne govoriva niti besedice več (»Slovenec" XIII. 105); toda — naturam expellas furca, tamen usque re-curret — rekši ste mahnili po meni »Jezičniko-vem zvestem čitatelju" — ter vzkliknili s Faustom:
Es thut mir lang' sehon weh,
Dass ich dich in der Gesellschaft seh'.
Nato molčati ne morem, in povem Vam , da prej bode konec Vašemu, dasi tudi ljubeznjivemu kritikovanju, nego zvestobi in zvezi moji s profesorjem samim. Povčm Vam tudi, da jaz nisem X. v »Slovencu". On — X — tudi ni prišel nad Vas s kolom ali cepcem, kakor Vi pišete; z dovtipno ša-lico, ktera nikakor no žali „prave, krščanske ljubezni". Vas je spravil „aus dem Htiusel" (»Slovenec" XIV. 10). Da mu pravite duhoven kritikaster, to — vidite — je pa greh, ki se Vam utepa, kajti gospod je v sodbi svoii bolj bistroumno in mnogo globljeje od Vas posegel v stvar samo.
Da je »natisno (24. 12)" izvirnikova, ste uganili; pa ugibajte še, kako mu more biti oblika ta lastna. Kako bi se dali knjižniki slovenski opisovati v redu abecednem, ali po narečjih, ali uradniško po deželah p. kranjski, štajarski, koroški, goriški itd., to pač nikamor ne kaže in mi ne more v glavo. Ko-
likor je mogoče, opisuje jih gosp. profesor Marn po načinu Čopovem, ali — ker jih iziskuje in sostavlja sproti, dal se bode pravi časovni red določiti raznemu delu, kadar bode dovršeno. Kolikor o zadnjem »Jezičniku" vem, sklenil ga je nalašč s Potočnikom, pisateljem bolj duhovitim, čegar rano delovanje vendar živo sega v novejšo dobo.
Z drugim gospodom — A. F. — se doslej še ne poznava, in bodi mi brez zamere, da si drznem pojasniti Vam nektere stvari. Vi presojujete v »Slovanu" (1886 štev. 3 in 4) »Jezičnike XXI — XXIII od 1. 1883 — 1885, in v senčni strani Vam najprej ni všeč naslov »Jezičnik", češ, to je človek jezičen, človek dolgega jezika! — Ali —• da bi se človek, kteri se že 23 let »vleče za jezik" in razkazuje, kako se je slovenski jezik jel pisati, kako se je likal in kvaril in razvijal doslej, ne mogel in ne smel zvati »Jezičnik", kdo bi si to mislil! Tudi je od IX. leta pod prvim še drugi naslov, in — čez 23 let pisatelju svetovati, naj si za dve leti še ime premeni aH je opusti, je pač malo prepozno.
Zahtevati, naj se naslovi knjigam izpisujejo vsi popolnoma in povsema v prvotni obliki, p. v Bo-horičici, Metelčici, Dajnčici itd., to se pravi: tirjati kaj nemogočega. Tiskarna nima v to potrebnih črk; virov vselej ni dobiti; časnik, po kterem »Jezi&nk^
nepostavnim in razsodilo, da Člena XIX. držpvne osnovne postale, § 1. državne šolake. postave, in § 51. šolskega in učnega reda ne oportunstvo, ne koristnost ne odpravi in niti ne razveljavil
Naj mi bode še dovoljeno pdjasnovati, kako pripravijo slovenske stariše v Istri na to, da priyo* lijo vpisovanje svojih otrok v laške šole, Po name-šanih krajih prigovori uboge ljudi, ki navadno niso izobraženi .in nimajo pojma o šolstvu, ter jim pravijo: hrvatski, oziroma slovenski jezik že znate, ta jezik govorite dom<i, o tem vas ni treba podučevati, a laški jezik vam je neogibljivo potreben; občujte vedno z Italijani in se morate toraj naučiti njih jezika. Ubogi ljudje, ki ne poznajo nasledkov tega, kar se jim pripoveduje, po večem privolijo — a ne povsod — in vpišejo svoje otroke za laški jezik v laške šole. So pa tudi stariši, ki razumo, kam merijo te umetnosti, in ti zahtevajo, da ostane hrvatski jezik učni jezik. Ker pa občujejo z Italijani, so pa tudi za to, da je laški jezik zapovedan nauk. To pa nasprotna stranka ne pripusti, ampak nastaja na to, da se tam, kjer je namešano prebivalstvo, vse strogo loči na dvoje, da se v enem oddelku ne podučuje v jeziku druzega. Stariši, ki so prepričani o koristi laškega jezika, so prisiljeni otroke zapisati v laški oddelek, ali pa odpovedati se izobraženju v laškem jeziku; med dvema zlegoma volijo manjše in otroke vpišejo v laške šole. Nasledek temu je prav žalosten, otroci zaostajajo v vzgoji in izobraženji; niti brati se ne nauče hrvatskega ali slovenskega; italijansko znajo brati, a v maternem jeziku ne. Po drugi strani se pa tudi laškega dovolj ne nauče, tako da jim tudi to poduČevanje malo koristi. Na tak način lahko razumemo, da prebivalstvo leze čedalje bolj v revščino in edinščino in da uboštvo v tej deželi strahovito narašča.
Za dokaz temu bi vam lahko navedel oficijelne date, in to so pojasnujoče opombe k vladnemu predlogu o vpeljavi predpisav za dedinsko razdelitev gospodarskega posestva srednje velikosti.
Na strani 8. teh pojasnovanj se bere, da je v dobi od 1. 1868—1881 v Primorji poprek dolgd na zemljiškem posestvu 123-40 odstotkov in dolgi na hišnem davku 102-94 odstotkov.
Na Gorenje-Avstrijskem je dolgil v tej dobi na zemljiškem davku poprek 1-55 odstotkov, dolga na hišnem davku 0"60 odstotkov.
Zlagam se tii popolnoma s slavno vlado, da nas te številke o zares žalostnem stanji te dežele v gospodarskem oziru prav živo prepričajo. A vendar se ne zlagam s to mislijo, da je vzrok temu le to da dosihmal ni bilo nič predpisanega zarad dedinske delitve kmetijskih zemljišč, marveč mislim, da je poglaviten vzrok protinaravna šolska sistema.
Iz druzega zvezka tega statističnega ročnika je razvidno, da med tem, ko je bilo pri ljudski štetvi ta stran Litave 31. decembra 1.1880 — 34*73 odstotkov nad 6 let starih, ki niso znali brati, je bilo v Primorji razmerje k temu 56-39. Vidite toraj, gospoda moja, kak neznansko velik razloček je med poprejšnjim številom vse državne polovice in med tistim številom, katero je v Primorji. To razmerje pa še bolj v oči kolje, ako tukaj primerimo posamezne dežele.
Na Gorenjem Avstrijskem n. pr. je razmerje
polagoma prihaja na dan, bi raznega črkopisja sprejemati ne mogel in ne hotel.
„Sicer vemo, da je »Je žični k u" le ta namen : nabirati in znašati neobdelane kamne, iz kterih kani gosp. pisatelj slednjič sestaviti veliko poslopje književne zgodovine slovenske" — to javno pripozna-vati in iz »Zvona" prepisavati, pa vendar zahtevati — veljii obema — umetne celote, znanstvene metode, vzajemne oznake ali ocene književnikov, jeli to pravedno, jeli dosledno?!
Da je iz XVI. veka v »JeziČniku" samem manj vzgledov, iz XVII. nekoliko več, vzrok temu je povedal g. prof. Marn v predgovoru L. XXI in jaz po vseh ustih dokaj glasno (»Slovenec" XII. 63), in vendar se mu še vedno oponaša versko stališče! So-li tedanji pisalci delovali na kterem drugem, morda jezikovnem ali narodovskem? Ker pogrevate že dokaj obdelane stvari, svetujem o tej priliki g. prof. Marnu, naj vsaj tudi moje odgovore iz »Slovenca" posebej da natisniti v obrambo tem bolj, ker se v slovenski bibliografiji (Letopis Slov. Matice 1885 str. 387) med raznimi deli nahaja tudi strastno sloveči umotvor: »Kdo je mojster in kdo — skaza" !
8-51 odstotkov, na Dolenjem 8-55 odstotkov, a v Galiciji — tukaj. pa je veiikansk razloček — je 7712 odStotkpp. v Dalmaciji 87-34 odstotkov. Treba pa jp Še omeniti, da ito razmerja, katerega senj ojnenil aastran vsega Primorja," bi bilo 'še veliko skbejše, ko bi se vzela v poštev lspmo Istra, ker so na .Gofišketu in v Trstu šolske razmere veliko boljše, bi bili odstotki pri Istri brž ko ne taki„ kakojriseWpjib navedel pri Galiciji in Dalmaciji.
Sedaj pridejo pa tujci v deželo in se spod« tikujejo, da je prebivalstvo tako neumno. Tako je bilo pismo napisano iz Opatije pred enim letom v »Neue Freie Presse", ki prihaja od zdravnika ki tukaj na Dunaji zelo slovi, v tistem je bilo prebivalstvo popisano tako, da so se o tem posme-hovali.
Odgovor na take neslanosti in zasmehovanje naj bode, da ni prebivalstvo, kar se tiče duševne nadarjenosti, nič sla-bejše, kakor v drugih krajih, da bi se celo s prebivalci drugih krajev dalo primerjati.
Ubožno ljudstvo ni krivo te neukretne šolske sisteme in tedaj naj bi mu prizanesli tako zaničevanje.
Kar pa je najbolj zanimivo pri vsem tem je, da šolska uprava to varuje, in o tem bom povedal, kar se je v kratkem zgodilo v šolski občini Lovrani, v občini, ktera je uprav v tem okraji, o česar prebivalcih se je pisatelj omenjega lista tako laskavo izrazil. Šolska občina v Lovrani ima vsega skupaj 2743 prebivalcev, po zidnji ljudski štetvi je tam 2596 Hrvatov, 134 Italijanov in 13 Nemcev. Na 100 Hrvatov pride toraj 5 Italijanov. Od nekdaj je bil tam učni jezik hrvatski, vendar so že v drugem tečaji vpeljali laški jezik za obligatni učni predmet, in sicer je bil tak šolski red že od leta 1866, tega leta je to vpeljal škofijski ordinarijat v Trstu dne 21. novembra v porazumljenji s c. kr. namestništvom, to je trajalo do leta 1881, ker še v uradnem poročilu v Šolskih razmerah v Istri I. 1880 je navedena šola v Lovrani za hrvatsko šolo. Vprašanje, ki se tiče učnega jezika, je zastavil še le decembra 1881 krajni šolski svet v Lovrani. Krajni šolski svet v Lovrani je sprejel nasvet tamošnjega učitelja, da se mora šola razdeliti v dva oddelka, v hrvatskega in italijanskega. Pozvedovali so v novič in ukazali, da ima krajni šolski svet o tem vprašanji biti zaslišan, in vsled zapisnika 18. februvarja 1882 so vsi udje krajnega šolskega sveta konstatirali (spoznali), da je bilo v zadnjih treh letih zapisanih kakih 470 šolskih otrok, iz mesta 100, a drugi so bili iz selskih občin. Dalje so konstatirali, da iz selskih občin niti jeden otrok ni razumel italijanskega, in da je bilo iz mesta le malo takih, s kterimi bi se bilo moglo — kaj pak z veliko zgubo časa — začeti poduČevanje v laškem jeziku. Nato je deželni šolski svet I. 1883 ukazal, da se ima občina, ki šolo vzdržuje o tem vprašati a med tem naj pa ostane tako, kakor je bilo, da je namreč hrvatski jezik učni jezik.
Občinski svet v Lovrani je v seji 8. novembra 1883 sklenil temu zopet pritrditi ter željo izrazil, da naj ostane hrvaški jezik, kakor do sedaj učni jezik, da se pa vendar v drugem letu ima začeti z laškim jezikom in ta more biti obligaten za vse predmete. Vsled tega je razsodil deželni šolski svet
Grajati, da se v »Knjigi Slovenski" tiskajo tudi spisi latinski in nemški, ne samo slovenski
—	uprav v slovenščini, — ni razborno, in modro, kajti »Knjiga Slovenska" znači tudi: Knjiga Slovencev, in popolnoma prav je, da se pokažejo rojeni Slovenci, kako so delovali in sloveli v mnogih jezikih. — Sicer se ponatiskuje le, kar je vpliv imelo v knjigo slovansko, na pr. po Valvazorju; iz Primica o liturgiji, da so jeli bolje gojiti poezijo cerkveno in so prikazali se na pr. Dolinar, Potočnik itd.; o Edlingu se Pisanice drugače ne morejo umeti, niti zveza med nemškimi in slovenskimi šolskimi knjigami; o Linhartu, kako je prizadeval si po nemščini slave pridobivati svojim rojakom; pri Kuraltu je prevod in razun njega še drug vzrok pristavljen, in čudno je le, da ga kritikovalec — čast. g. A. F.
—	niste zapazili; vsaj pojasnjuje vprav vzajemno delovanje, kakoršno Vi sami z desnico ukazujete, z levico pa karate!
Preprosto, da — preotroško je zahtevanje, naj »Jezičnik" Vam na ljubav ponatiskuje, kar je že spisal v prejšnjih tečajih! Kaj bi rekel »Tovariš" in njegov vrednik, in kaj bi rekli naročniki ali tovariši učitelji?! Tudi prof. Marnu pri tem spi-
z odlokom 18. februvarja 1884, da tudi zaoaprej ostane hrvaški jezik podučni jezik, a s italijanskim jezikom mora se začeti vendar že v prvem gofekem letu. Odstopili so od dosedanje navade in ao pri-jenjali v tem smislu, ker dosihmal je bila navada, da so z italijanskim jezikom začeli še le v drugem tečaji. Kakor za izgovor je pridejal ta odlok še to-le: da ni vpeljal italijanskega jezika za učni jezit, zato ker se po pedagogiško-didtfktHtoib načelih tisti jezik ne more vpeljati za učni jezik, kterega otroci, vstopivši v šolo, ne razumo. Da bi italijansko še bolj vtolažili, pristavil je odlok še to-le: da se bodo otroci v tem in v drugem izobraževali toliko, kolikor potrebujejo v življenji.
Ali še ta prijenljivost (koncesija) dalje skoro ni bilo mogoče iti, ni bila zadosti laški stranki, ker deželni odbor, ki bi imel zastopati Slovence in Italijane, poslal je rekurz do ministerstva, in najbolj zanimivo je to, ministerstvo je uslišalo ta rekurz z odlokom 29. novembra 1884.
S tem odlokom je ministerstvo razsodilo, da se ima že z začetkom druzega polletja 1884/5 ljudska šola v Lovrani deliti na dva oddelka, v hrvaškega in italijanskega, in to mora starišem prepuščeno biti, v kterega teh oddelkov hočejo otroke vpisati. Odločno stoji v tem odloku, da ne sme biti ne v enem, niti v drugem oddelku drugačen jezik učni predmet.
(Dalje prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 8. aprila.
Notranje dežele.
Profesorji pa državni zbor. Stara »Presse" ima v štev. 97 članek, ki ji je po njenem zagotovilu došel z »nemškega Severa" in ki so pečil z razpravami državnega zbora o proračunu naučnega ministerstva, ter poroča, kako pruski Nemci sodijo o naših razmerah. Članek omenja, da so hotli liberalni govorniki nekako razdraženost napraviti med Nemčijo in Avstrijo, da pa tega niso dosegli, ter nadaljuje: »Ako se na Nemškem kteri reči čudimo, je strašansko silna važnost, ki si jo v avstrijskem parlamentu na obeh straneh zbornice prilastuje sam na sebi gotovo vse časti vredni stan gimnazijskih učiteljev. Ze čez 40 let kaže se vedna prikazen, da je politikujoča pedagogika jako nevarno znamenje volitev, toda v Nemčiji smo to prikazen kakih deset let sim srečno premagali. V Avstriji pa je videti, da imajo res veliko preobilnost parla-mentaričnih gimnazijskih ali realkinih velikašev."
Poslanec Pacher je v poslaniški zbornici na Dunaji razmere v nemškem cesarstvu tako mično in zapeljivo slikal, da bi človek, ki taistih ne poznil, v resnici mislil, da se po Bismarkiji, kakor svoje dni po obljubljeni deželi samo med in mleko cedi; da ljudje ondi tako malo davka plačujejo, da tega niti ne čutijo ne in da je blagostanje med narodom tolikošno, da revščine drugače ne poznajo, kakor po imenu, in kar po časnikih iz druzih dežeki o nji zvedo. Tej slepariji je dobro posvetil Ceh Veselja, ki mu je na vsa usta povedal, da tudi na Nemškem ni vse tako, kakor je Pacher slikal. In če bi tudi res bilo, pravi Vesely, da bi se po Bismarkiji v resnici mleko in med cedila, da bi ondi kmet, namesto da davek plačuje, še vsako leto toliko in toliko iz državne blagajnice ža podporo dobival, če bi mu prav noč in dan cvrli in godci
sovanji marsikaj ni pri rokah, in mora iskati ter iskati, pa še ne najde, česar bi rad.
Da se v »Knjigi Slovenski" ne naštevajo celo vsi spisi iu pisatelji, to se ve; kdo bi bil temu vzmožen? »Jezičnik" to sam pripoznava na pr. XXII. str. 77, kjer pri matijih knjigah pogosto pristavlja itd. itd. Rokopisov, ki niso imeli nobenega vpliva v slovstvu slovenskem; pisateljev, o kterih se ne ve, kaj in kdaj so pisali; bukvic šolskih ali cerkvenih z nobenimi ali le malimi spremembami, kdo jih pogreša?! — Ako Jonke sam pravi, da je »čbelarčika tudi v krajnski jezik prestavit dal" (str. 73), čemu še posebej opominjati, da on sam ni pisal slovenski!
Po »Zvonu" in »Kresu" slovenske umotvore sedaj pobirati in spisovati — ni kaj posebna umet-nija; tudi ni kaj vzvišano prerokovanje, da prinese »Kujiga Slovenska" v XIX. veku B. še knjižnike ali pisatelje, kterih ni dati mogla knjiga A. — Sicer pa ste postregli »Jezičniku", da mu ne bo treba naposled po svetu pošiljati pristavkov in popravkov. — Drugi naslov »Jezičniku" v treh zadnjih letih je »Knjiga Slovenska"; torej bi bili pogodili mu bolje, da ste našteli ktere dobre knjige slo ven-
godli; nas, kar nas je dobrih Avstrijcev, to vendar ne more mikati in vabiti preko črnorumene ograje." Da je Pacher lagal, razvidi se že iz tega, ker je ravno na Nemškem vse živo mravljincev, ki se socijalisti imenujejo. Kjer tisti lazijo, ondi ni posebnih dobrin iskati, pač pa vse kaj druzega.
Kakošna je vzgojevalna vrednost današnje moderne šole? Piškava! Preveč se časa potrati za realne predmete in premalo se pozornost obrača na tiste predmete, ki poleg bistrenja duha blažijo tudi srce. Odločno premalo pečajo se pa dandanes pri vzgoji mladine s predmeti poslednje vrste, med kterimi veronauk prvo mesto zavzema. Današnje šole morale bi biti bolj humanističnega in manj realnega značaja, če hočejo biti svoji nalogi kos, da bi gmotno stran spridenega človeštva po-žlahtnile. S tem pa bi morali že prav spodaj pri tleh začeti, kjer naj bi se veronauku vsaj še enkrat toliko ur določilo, kolikor jih ima ta predmet sedaj. Kar bi se na ta način v ljudski šoli dobre podlage napravilo, nadaljevati bi se morala na srednjih šolah in dovršiti pa na univerzi. To bi Vam bil rod, v resnici prava in zdrava podpora državi, na ktero bi se vse od kraja v sreči in nesreči naslanjati smelo, kajti ta rod bi imel poleg učene glave in bistrega uma tudi blago plemenito srce, polno krščanskega usmiljenja, kterega pa med današnjo mladino redko najdemo; enako tudi ne med sedanjimi trgovci, tovarnarji i. dr., ker je vsa izgoja že mnogo let preveč realua. Ali se nam je nadjati kedaj take izgoje? Da, toda še le tedaj, kedar bodo nastopili učitelje na ljudskih, srednjih in velikih šolah možje, ki so bili sami v tem duhu izgojeni, prej pa ne.
V	Pragi pričele se bodo priprave za osem-stoletnico v spomin venčanja vojvode Vratislava za češkega kralja leta 1086; ob enem bode pa ta osemstoletnica tudi petdesetletnica, odkar je bil venčan poslednji češki kralj cesar Ferdinand Dobrotljivi dne 7. septembra 1836. — Da se bosta ta dva v češki zgodovini pomenljiva spomina dostojno praznovala, sošli se bodo Praški mestjani na posvetovanje, da določijo, kaj jim bo v tej zadevi vkreniti, da se slovesnost kolikor možno sijajno in velikega pomena vredno priredi. Čehi s to slav-nostjo v prvi vrsti nameravajo narodni ponos na svoje zgodovinske pravice poživiti in okrepčati in zavest o češki kraljevini podvojiti. Saj je znano, kako si ravno avstrijski prusjani o vsaki priliki prizadevajo, češko kraljestvo vničiti. Poslednje spomine nanj hočejo odpraviti s tem, da bi razkrojili kraljevino, ki je po češkem državnem pravu nerazdeljiva celota, v dva kosa, v češkega in nemškega. Dalje ravno ta svojat tudi v deželnem zboru noče nič slišati o češkem državnem pravu in češki kraljevini. Kedar pride govorjenje na to in Cehi svojo deželo v državnem zboru nazivljejo »Kraljestvo češko", se takoj kak Pickert ali kak Knotz oglasi in govorniku kliče: »pokrajina češka, ne pa kraljestvo!" Glede tolikošnega napora od nasprotne strani pač ni čuda, če tudi čehi mislijo na protiklin.
Vnanje države.
V	nedeljo zjutraj prinesel nam je telegraf jako kratko novico iz Belega grada, da so se razprave z liističem o sostavi novega ministerstva v soboto zvečer razbile. Zakaj — tega telegram ni povedal. Sedaj se čitajo o tej zadevi razne kombinacije in ne dii se takoj razločiti, kaj je resnica, kaj laž. Nekteri trdijo, da je kralj za to Rističu hrbet obrnil, ker je Ristič kot prvi minister toliko-šnjo oblast za-se zahteval, da bi bil kralj poleg njega le še ulogo veličastne ničle imel. Ker pa kralj Milan hoče biti v pravem pomenu besede vladar Srbije, ministri njegovi pa naj bodo izvrševalci postav iu vladarjevi svetovalci, je pač čisto
ske — čemu so mu samo imena: Narat, Perger, Jaklin, Košar itd.?!
Kakor preveč tirjate — čast. g. A. F. — tako tudi preveč obetate v svoji razsodbi, kjer naravnost pišete: „A tako bode tedaj g. prof. Marn, kakor sam pravi, vrzel mej knjigopisjem Čopovim in Costovim zagradil" (»Slovan" št. 4, str. 59.). Prof. Marn pa piše v predgovoru (XXIII): »Omenjeno vrzel bi jaz rad še zagradil — vsaj po pisateljih vže zamrlih." — Bi rad še — spreminjati v: bode tedaj zagradil — kaj je to, kako si drznete? — Dasi Jezičnik — vendar ni dolgega jezika — ni v povedanji ni v obetanji. Po tem takem se tudi nam živim knjižnikom ni bati, da pridemo v »Je-zičnika"! Po moji misli jo je »Kres" pogodil pišoč (VI. I.): »Jezičniku ni sicer namen, podajati slovstveno zgodovino slovensko v svojem notranjem razvitku, ali vendar nam vsak letnik dobro dojde, ker nam kaže po značajnih zgledih pisavo vsakega pisatelja in predmet, kojega je dotičnik obdeloval. Marnova »Knjiga Slovenska" je obširna bibliografija naše književnosti z zgledi vred in z značajnimi črticami o raznih pisateljih." — Da namenjeno delo srečno dovrši, v ta namen — kakor Vi — tako tudi jaz želim, naj ljubi Bog mu da potrebnega zdravja pa dobre misli!
»Jezičnikov" zvest čitatelj.
naravno, da si ni hotel ministra na glavo nakopati, s kterim bi moral vladanje deliti. Druga kombinacija o Rističevi odklonitvi je pa ta, da menda ni bil po volji našemu poslaniku grofu Kheven-hilllerju. Ta je pa že bosa. Ravno nasprotno dobil je grof Khevenhtlller z Dunaja od grofa Kalnokyja strog odlok, da naj se zdrži vsakega vtikanja v srbske zadeve, naj že stopi na krmilo Ristič, ali pa naj ostane dosedanji Garašanin, kajti Avstrija je še vedno tolikanj , trdna, da bi v Belem gradu tudi Rusom prijazni kabinet prenašala. Sicer se pa tukaj o Rističu govori, da je bil namenjen takoj, ko bi bil postal prvi minister, podati se k avstrijskemu poslaniku grofu Khevenhilllerju, ter ga zagotoviti popolne svoje lojalnosti nasproti Avstro-Ogerski. Tretji nazori o Rističu so pa taki, da ga je kralj za to v poslednjem trenutku odklonil, ker se mu v zunanji poljtiki Rističev program ni zadosti varen zdel. Naj že bo, kakor rado in drago, Srbija ima zopet svoj kabinet, obstoječ iz sledečih članov: Garašanin, predsedništvo in notranje zadeve; Franasovič, zunanje; Marinkovič, pravosodje ; general Horvatovič, vojno; K u j u n d ž i č, naučno ministerstvo; Mijatovič, finance in narodno gospodarstvo; Topotovič pa javne zgradbe.
Knez Aleksander praznoval je te dni svoj rojstni dan in lahko se reče, da ga ni sam praznoval, temveč ž njim vred cela združena Bolgarija, izvzemši rusko stranko. Narod bolgarski je svojemu junaku od vseh strani, koder-Ie imajo telegraf napeljan, brzojavno čestital k pomenljivemu dogodku. Po cerkvah se je pela slovesna služba božja. Ko je ta v Sofiji minula, podal se je bolgarski metropolit Klemen t h knezu, kterega je zagotovil, v svojem vošilu k rojstnemu dnevu popolne in neomahijive udanosti skupnega bolgarskega naroda. Vojaki so imeli veliko parado, po kteri so memo kneza defi-lirali in ga z viharnimi hurd-klici pozdravljali. Cerkvene slovesnosti so se vdeležili vsi diplomatje, le ruskega zastopnika ni bilo blizo. Hiše po mestu so bile tudi vse razun ruske agencije z zastavami olepšane. Takošna demonstracija od ruske strani je po celi Sofiji jako nepovoljen utis napravila. Rusija je s tem jako določno pokazala, kako da ji je Aleksander pri srci, kterega bi rajši danes nego jutri poslala tjekaj, kjer poper raste, na njegovo mesto pa črnogorskega zeta Petra Karadjordje-viča posadila, ki do sedaj še nima nikjer lastne hiše in ne prestola, če tudi se je kar na roke oženil. No, to je pač mož lahko storil, ker mu je Rus tako lepo doto obljubil. Dokler kaj prida ne postane, menda vsako leto 100.000 rubljev. S tem bodeta dva človeka, posebno dokler otrok minata, že lahko živela, dokler se kje kak prazen prestol ne najde, na kterega se bo Peter vsedel.
Socijalni prevrati na Belgiškem so sicer potihnili, kako dolgo pa bo mir, tega nobeden ne \e. Socijalna stranka je na jako trdnih nogah, na veliko trdnejih, kakor bi si bil marsikdo mislil. Poglavitna zaslomba so ji vdani vredniki socijalno-demokratskih in pa framasonskih listov, ki jo huj-skajo in dražijo; teh ima toliko na razpolaganje, kakor morda razun Amerike malo kje in vsi imajo tako znatno število naročnikov, da so vredniki plačani bolje nego dvorni sovetniki kraljevi; zato pa so se tudi z nepopisljivo zagrizenostjo posvetili svoji nalogi. Glavni organ belgiških socijalistov je »La Peuple" in ima dva vrednika. Prvi se imenuje Vol-ders, je 25 let star in je bil poprej uradnik pri neki banki ter je rojen Flamec. Tovariš njegov, Ber-trand, je pri 30 letih star in je bil poprej za raz-pošiljevalca socialističnega lista »Reforme". »Le Peuple" izhaja še le komaj pol leta, pa ima 40.000 naročnikov. Razun tega lista izhajajo za socijaliste tudi še v Gentu »Vooruit" (naprej) za 15.000 naročnikov in »Jookonft" (bodočnost), tednik, za 25.000 naročnikov. V Antvverpnu izhaja socijalistični list »De Werker" z 12.000 naročniki. Najmočneja je socijalna stranka v Gentu, kjer ima že lastna založišča za obleko, lastno lekarno, lastne pekarije in lastnen pivo-var. Iz vsega tega se razvidi jako trdna podlaga, na kteri ondašnji socijalisti stoje. Naj o tej priliki poprašamo, koliko naročnikov pa ima „Vaterland" za celo veliko Avstrijo, oziroma tudi Nemčijo? Za sedaj ravno natančno ne vemo, vemo pa, da jih je bilo v prejšnjih letih okoli 4000. Kako malenkostno v mogočni Avstriji proti mali Belgiji! O »Slovencu" že tako ne smemo nič reči — še do tisoča s številom naročnikov ne pririnemo, naj si še toliko prizadevamo. Žalostno res, »daotroci sveta v svojem rodu so vedno razum niši za svoje namene, kakor otroci svitlobe za božje kraljestvo." Zatoraj pa tudi do ničesar ne pripravimo.
O vstanku v Belgiji piše poročevalec v »Koln. Vlksztg." tako-le:' »Rad bi povedal nekaj o notranjih vzrokih rabuke. Slovesnost komunistične spomenice v Lilttich-u 18. marca je razdevajočega zmaja oprostila in raznesla razstrelivo po vsi deželi. Od kod prihaja to? Resnica je, da ljudstvo, ki se jo vzdignilo in nakopalo sebi neznansko revščino in nesrečo, živi v razmerah silno žalostnih. Tovarnarji, po večem liberalci, niso storili nič ali toliko, kakor nič za delavce. Zaslu:-ek je tako majhen, da se obitelj komaj preživi. 10.000 delavcev je že bilo brez dela in ti so bili precej pripravljeni požigat in pomagat anarhistom. Ti ljudje niso izobraženi. Liberalna vlada, ki je bila leta 1884 razrušena, se ni brigala za-nje (razun pri volitvah). Ti ljudje so po telesu in duši zanemarjeni, ni ga strahu Božjega,
toraj tudi ne spoštovanja do duhovske in deželne gosposke. — Klerikalci so Vzrok, da teh delavcev, katolikov, niso bolje vzgojili 1 Tisti Baudoux, kterega so hotli delavci v kotel vreči, kteremu so tovarno in grajščino zažgali, je bil prvi radikalec, pri prvih volitvah so ga hotli postaviti za kandidata. V njegovem gradu, tako pripoveduje »Monde", bi se bili imeli zbrati radikalci, posebno republikanski vele-možje, da bi se bili posvetevali, kako bi prišli zopet do gospodarstva v Belgiji. Grad je bil zarad tega prav krasno opravljen. Baudous in drugovi tudi zato sovražijo katoliške duhovne, ker se trudijo delavce odvrniti od pijanosti in jih napeljati k štednosti. Kaj pak, kdor v ponedeljek nima beliča v žepu mora d e 1 a t i p o vsaki ceni in gospodar z njim ravnil, kakor hoče. — Kar se je godilo meseca marca, to so se delavci naučili od liberalcev. Zanimivo je tudi, da je list »Reforme" med temi strahovitosti ljudi še bolj plašil, ter stvari povečal, da je delavce z listom »Le Peuple" dalje hujskal, jim pravo klical, vojno in vlado zaničeval in zoper njo delavce hujskal. Vrednik »Le Peuple" je pri zboru, kterega je tukaj osnoval, prav dobro rekel: »Liberalizem nas je učil, kako gre snovati izgrede po ulicah; v njegovi službi smo to delali, kedar je šlo za to, da smo klerikalce vrgli; a mi pa delamo tako, kakor so nas radikalci učili, a sebi v korist, mi snujemo vstajo delavcev, ubogih, zatiranih." A mislimo, da moramo vredniku le hvaležni biti, da je tako na vse usta povedal, kdo je učil delavce napravljati izgrede, razsajati in rogoviliti in — po-žigati." Sedaj pa svet menda več ne poreče: Klerikalci so krivi delavskih nemirov!
Izvirni dopisi.
S Krke, 5. aprila. Znano je marsikomu, koliko se je govorilo pred nekaj leti o naši pošti zarad nazoanilne deske, na kteri je bilo pisano le nemško, slovenskega pa se ni nič nahajalo. Kazalo je to potnikom, ki so tu popotovali, kakor da bi bili Bog ve v kake Nemce zašli. Govorilo se je tudi o poštno-uradnem pečatu, ker je bil pisan nemški, in še celo: »Obergurk bei Posendorf," akoravno je bila pošta že dalje časa v Višnji gori. — Zdaj pa imam od tega nekoliko bolje poročati: Kaže se nam, da ne bomo slabeji od druzih krajev. Pri poštni postaji se zdaj nahajate dve naznanilni deski. Na eni je slovenski, na drugi nemški napis. Sicer bi dveh ne bilo treba, ker bi ena zadostovala; pa menda je nemško-poštni urad mislil, češ, da ne bo nemški jezik imel zadnjega prostora na Krki, naj pa imata obadva enake pravice.
Krško-poštni pečat je tudi skopnel z letošnjim zadnjim snegom. Zdaj se več ne bere na njem »Obergurk bei Posendorf" in tudi ne »Obergurk bei Weixelburg", ampak »Obergurk", »Krka".
Vreme imamo sedaj dokaj lepo, sneg je skopnil, le po gozdih se še nahaja. Po njivah iu vrtovih se je že lepo ozelenilo. Nekateri že dežja prosijo, pravijo, da je za oranje že presuho. Po travnikih se pa še povodenj nahaja. Zakaj? Uzroka vam ni treba znovič omenjati. Saj ste ga brali lansko leto v »Slovencu", in sicer v št. 170 in št. 215. Če vam je ljubo, pa poglejte v omenjene številke »Slovenca", pa bodete videli, kaj se v njih nahaja in kaj je uzrok vednih povodenj pri nas.
Domače novice.
(Pri današnji dopolnilni volitvi) v I. razredu izvoljeni so bili od 64 volilcev sledeči kandidatje za odbornike v mestni zbor: gospod dr. Alfonz Mosche, odvetnik v Ljubljani, z 60 glasovi; gosp. J. M ur ni k, cesarski svetnik, z 64 glasovi, gosp, Miha P a kič, trgovec, z 63 glasovi in gosp. Franc Ravnikar, dež. knjigovodja, z 61 glasovi.
(Grof Hohemvart) poda se čez velikonočne praznike v Rim, kamor je 6. t. m. odšla njegova soproga. Kakor znano, je hči njegova omožena z baronom Seilernom, ki je legacijski sovetnik pri avstrijskem poročništvu ua papeževem dvoru.
(Častnima občanoma Postojnskima) gg. deželnemu predsedniku baronu Winklerju in c. kr. vladnemu sovetniku Ant. Globočniku izročila je deputaeija Postojnska, obstoječa iz gg. dekana H o f-s te t ter j a, župana V i č i č a in trgovca Kraigherja krasni diplomi.
(Požar pri tovarni za lini) trajal je včeraj še celi dan in so gasilci tukajšnjega prostovoljnega gasilskega društva do opoludne polne roke dela imeli. Kolikor smo do danes pozvedeli, rešili so mlin, kjer so se kosti mlele in pa hišo, kjer so stroji (mašine) stali. Velika sreča, da se plamen ni obliznil vseh velikanskih sodov z maščobo napolnjenih, sicer bi
ustavlja po najnovejšem amerikanskem načinu brez vsakih bolečin ter opravlja plombovanja in vse zobne operacije
poleg Hradeckega mostu, I. nadstropje,
Izšla je ter se dobiva v Katoliški Bukvami v Ljubljani knjiga:
Narodno - gospodarska razprava.
Spisal
(29)	IVAN BELEC,
župnik.
Knjiga obsega 9 pol v osmerki. — Cena ji je 25 kr., po pošti 5 kr. več, kdor jih vzame deset skupaj, dobi jednajsto brezplačno.
častitim svojim kupovaleem in vsem drugim, ki kaj v mojo stroko spadajočih reči potrebujejo, naznanjam, da sem danes svojo
v lastni hiši štev. 10—12
o tvoril, ter jih k obilnim naročbam na
oljnate in sulie barve, firneže, lake
prijazno vabim.
V Ljubljani, 3. aprila 1886.	ADOLF HAUPTMANN,
tovarna oljnatih barv, firnežev in lakov.
V Katoliški Bukvami v Ljubljani se dobiva nova knjiga
ZLASTI KRSCANSKI,
NJIH RAZVOJ IN KRATKA ZGODOVINA
Z DODATKOM
O ZIDANJI IN POPRAVLJANJI CERKVA. )	V tekstu 145 slik in 40 tabel s 305 slikami.
Spisal
špiritual v knezo-škof. duhovenskem semenišči.
Vsa knjiga obsega 33 pol v četvorki in veljii 6 gld. 50 kr.
Knjigo imamo tudi v sledečih ličnih in solidnih vezih: V pol platnu, z zlatotiskanim naslovom na hrbtu 7 gld. 50 kr. — V platnu, barvano obrezo, z zlatotiskanim naslovom na hrbtu, in platnicah 8 gld. — V platnu, zlato obrezo, z zlatotiskanim naslovom na hrbtu in platnicah, ter pozlačenimi platnicami 9 gld.
Razne reči.
se niti omenjeni dve poslopji ne bili rešiti dali. Tako je pa po prizadevanji^asilcev vendar-le 36 sodov rešenih. Ljudi razun včeraj omenjenega Majarja ni nihče ponesrečil.
(Za zidanje nove vojašnice) v Ljubljani sprejela se je ponudba kranjskega stavbenega društva.
(Proti obsodbi) včeraj omenjene pravde: opat Wretschko contra Oagran, kjer je bil poslednji obsojen na 150 gld. globe, Sakovšek na 20 gold., »Siidsteierische Post" pa na 80 gold. zgube kavcije, vložila se je pritožba.
(Tržaški okoličani V. okraja) imajo v nedeljo 11. t. m. dopolnilno volitev v mestni zbor. Kandidat je g. Matija Valentin Šivic, inženir. Nova volitev je sicer nastopek krivice, ker volitev dne 24. januvarja t. 1. se je vršila popolnoma postavno in zmaga kandidata »Edinosti" ni bila le sijajna in častna, terauč tudi skoz in skoz pravična. Ali, bratje volilci, prebijte tudi to krivico, kakor ste prebili že marsiktero v zavesti, da, kdor dela krivico ljudstvu, prej ali slej zapade zasluženi kazni. Potrpite, pa hitete v nedeljo zopet vsi na volišče; nobeden volilec, kteri čuti v sebi ljubezen do svojega domačega ognjišča, do mile mu materinščine, do Kristusove vere in do predrage nam Avstrije, naj ne ostane doma; vsak naj stori svojo dolžnost in naj pomaga pravici do zmage!
(Predavanje o cepljenji trt) ima potovalni-učitelj gosp. Gustav Pire v nedeljo 11. t. m. dopoludne v Križevem pri Kostanjevici in popoludne v Čatežu.
(Upniki iz Tschinkelnove konkursne mase) dobili bodo menda po 8 do 10%.
(Razpisana je služba) druzega rudarskega zdravnika pri c. k. rudarskem ravnateljstvu v Idriji. Plače vleče 1200 gld., popotnine 400 gld. in pa prosto stanovanje ima. Opomniti je, da pokojnine na starost nima nobene. Prošnje do 15. maja na c. kr. ravnateljstvo.
(Goriški državni pravdnik) g. Evgen T a d d e i prestavljen je iz Gorice v Trst. Na njegovo mesto v Gorico je imenovan Tržaški c. kr. pravdniški namestnik g. Oanevari.
(Na kadetskem ustavu v Karlovcu) bode za bodoče šolsko leto za kakih 30 učencev prostora, ki bi imeli veselje častniškemu stanu posvetiti se. Prošnje naj se vlagajo do 25. julija na zapoved-ništvo c. k. kadetskega ustava ravno tam. Za sprejem v prvo leto treba je z dobrim vspehom dovršenih 4 spodnjih razredov srednjih šol.
Carigrad, 8. aprila. Po najnovejših novicah iz Sofije bi bil bolgarski knez pač pri volji sprejeti in podpisati turško-evropejsko pogodbo, ne pa turško-bolgarske, ker so hoče vkloniti samo mednarodnim sklepom. Ruski poslanec je pripravljen za odhod v Livadijo.
Rim, 8. aprila. „Popolo Romano" piše, da bo ministerstvo odstopilo.
Umrli so:
5. aprila. Marija Poderžaj, gostija, 55 let, Gospodske uliee št. 9, srčna vodenica. — Janez Eiehinger, delavec, 12 let, Poljanski nasip št. 50, Morbus Brigthi. — Avgusta Pire, delavka, 21 let, Opekarska cesta št. 27, jetika. — Jožef Koeian, črevljar, 88 let, Vegovo uliee št. 9, Marasmus. — Janez Snoj, ! delavčev sin, 3 mes., Karlovsko ulice št. 22, božjast.
T u j e i.
6. aprila.
Prt Maliču: Dr. Henrik pl. Billinig, odvetnik, z Dunaja. ~ Bechheim, trgovec, z Dunaja. — Rudolf Weck, trg., pot., iz Solingena. — S. Felber, grajščak in pos. tovarne, s soprogo, iz Seharditza. — J. Kolin, trgovec, iz Prage. — P. Schmidt, trgovec, iz Steyra. — Rudolf Lubach, trgovec, iz Budapešte. — K. Anton, tajnik „Aziende", iz Gradca. — Conte A. Cedassemare, e. k. kamornik, s soprogo, iz Trsta. — Janez Kobler, k. vpok. uradnik, iz Reke. — Janez Haller, trgovec, iz Siska.
Pri Slonu: Adolf Fischer, zlatar, z Dunaja. — Millet, Wiethe, Montner, trg. pot., z Dunaja. — Wirth, inženir, iz Gradca. — Ignacij Filip, trgovec, iz Dombovara. — Botalich, Kohnfelder, trgovca, iz Trsta. — Josip Zupan, trgovec, iz Celovca. — Aussetz, c. k. poštar, iz Krškega. — Amalija Ahačič in P. Ulrih, iz Železnikov. — Janez Bartl, učitelj, s soprogo, iz Šmarij.
Pri Tavčarji: Ant. Lončarič, stavb, podvzetnik, iz Reke. — Dr. Ferd. Sonnewend, e. k. polk. zdravnik, iz Gorice.
Pri Bavarskem dvom: Jera Marx, pos. strelišča, iz Hochstiidta.
Pri Južnem kolodvoru: Josip Stukhart, trg. pot., z Dunaja. — Kaufmann, zasebnik, iz Reke. — Kraliček, mesar, iz Celovca. — Frano IvanetiČ, iz Hrastnika.
Pri Avstrijskem čaru: Morie.Naake, zasebnik, iz Biihlaua. — V. Hudovernik, komi, iz Celovca.
Pri Virantu: Ferd. Zara, iz Škofje Loke. — Ferd. Thurnher, iz Travnika. — Josip Šusteršič, iz Topiic. — Josip Košak, iz Podgabna.
Vremensko sporočilo.
opazovanja
Veter
toplomera po Celziju
	® t Ss.
Vreme	-3 «* 1 o« s
	
oblačno	
dež	240
oblačno	
Zjutraj oblačno, popoludne dež, ppotem se je zjasnilo in zelo hladno postalo. Zvečer ob 8. uri se je zopet poblačilo. Srednja temperatura gorkote 8 6° C., za 0 2° pod normalom.
— Z vojskami in vojskovanjem v bodočnosti pečali so se že več časa »Polit. Fragmente". Kdor je dotične spise, bilo jih je VIII, iz peresa ranjcega časnikarja A. P e neke, pazno bral, moial jim je pripoznati resnico. Kakor vse prejšnje, prav tako zanimiv je konečni posledični zaključek: ka-košne namreč bodo bodoče vojske. Pisatelj trdi in je trditev tudi dokazal na podlagi današnje mednarodne, grozno sovražne politike, da bodoče vojske glede krvoločnosti, neusmiljenosti in brezsrčnosti ne bodo prav nič zaostajale za vojskami, ki jih ima zgodovina vknjižene v začetku tega stoletja. Presegale jih bodo pa velikansko glede stroškov in vni-čevanja narodnega blagostanja. Kar že državna različnost med prebivalci v boji si nasproti stoječimi ne bo mogla doseči, pripomoglo ji bo politično in plemensko sovraštvo do groznega mednarodnega klanja in pobijanja. Da bi se Evropa razorožila, na to še misliti ni. Tega se je sploh še le nadejati, kedar bode Evropa še drugačen politični obraz dobila, kakor ga ima danes, ter se mora še to in ono težišče iz današnjega mesta na drugo, novo premakniti. Evropski narodi so se sicer že mnogo klali med seboj, toda še vse premalo, da bi n. pr. kak Bismark sprevidel, da je razoroženje bolj koristno, kakor pa tri še s tako slavo pridobljeue vojske. Še se bode treba klati, preden se bo svet prepričal, da je sedanjih deset milijonov bajonetov največja zapravljivost, ktere nikdo dostojno opravičiti ne more. Žalostne skušnje bodo svet spametovale, a potomci se na m bodo smejali, češ, kaki bedaki so bili naši predniki, da so tolikanj milijonov vsako leto za ohranjenje miru zmetali, namesto da bi bili kar od kraja orožje proč pometali in rajši milijone pridržali.
Telegrami.
Atene, 7. aprila, čete Ejuba paše skušale so zasesti Meluneško sotesko, po kteri se pride iz Elanose v Lariso, pa so jim nakano grški vojaki preprečili.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 8. aprila.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	85	gl. 40
Sreberna „ a% ., 100 „ (s 16% davka)	85	„	50
4 % avstr. zlata renta, davka prosta . .	114	„	—
Papirna renta, davka prosta . . .	101	„ 75
Akcije avstr.-ogerske banke . .	878	„	—
Kreditno akcije............296	„	40
London.......125	„	80
Srebro.........p>	„
Francoski napoleond......10	„	—
Ces. cekini.......5	„	93
Nemške marke .'.....61	„	65
Od 7. aprila.
Ogerska zlata renta 4% . . .	103	gl. 85
„ papirna renta 5%	95	„	45
Akcije anglo-avstr. banke . . 200 gld.	118	„	10
„ Landerbanke.....116	„	80
„ avst.-oger. Lloyd» v Trstu . .	622	„	—
„ državne železnice ....	254	„	—
„ Tramway-društva velj. 170 gl. . .	206	„	90
državne srečke iz 1. 1854 . 250 gl.	129	„	—
„ „ „ „ 1860 . 500 „	139	„	75
Državne srečke iz 1. 1864 . . 100 „	170	„	25
„ „ „ 1864 . . 50 „	169	„	50
Kreditne srečke . . . . 100 „	179	„	25
Ljubljanske srečke . . . 20 „	22	„	— '
Rudolfove srečke . . . 10 „	18	„	—
kr