Iz mladih   peres...
(Prispevki nZvončkarjev".)
ZAVIDLJIVA   ČAROVNICA.              in stopil pred Stareta: -»Hej, oče Stare, kaj
......        j     •     u        mi  daste,  ako  vam  rcšim  hčer!«   Pogiedal
Živela  je  v   davmh  casih grda  in  hu.          ¦    Stare od         do glave.jn s tresočint
dobna   čarovmca.  S   sinom   Snegtrosom   je      ,asom  rekel.  >>Pobič   pobič   ne  skušaj   sq
prebivala v gradu ^a golem gncu, ki se je     s hudobnc> LarovnicOi  zakaj ona je mogoč«
imenova   Pusto Brdo.                                     na   Ako pa  mi re§iš hLer   ti        ti jo dam
Okoli   gnca   se    je   razprostirala    pn*     za  ženo;a
jazna in lepa vasica. Na koncu nje se je           Janez je poskočii   zavriskai   se zavrtel
dvigala   ponosna   hisa   oceta  Stareta.   Stara     M       ti   jn         {.     >>Se :danes    bo   Ančka
je bil zelo premožen kmet. Bog  mu je  daj     moja!<<    Odšel je  domov,  vzel  s  seboi  tri
pet   otrok   izmed   katerih   je   bila   najlepsa     leskove    šibe   in   stekleiiico    blagoslovliene
osemnajstletna  Anica.  kadar  je  sla  y 'ne»     yode  NatQ se je vesef odpravi,        tj gradu
deljo  k  sluzbi  bozji;  so si sepetali Ijudjej     Zvezde so žarele na nebu  in mesec se je
»To  je  ponas  nase   vasi«                               široko   smejal   Janezovi   smelosti.    V   zvo^
Čarovnica   Pustega   brda   je   bila   jakq     njku je udarila,ena  Janez je požuril korake
grda, a domisljevala  si  je, da  je najlepsa.     jn se trikrat zaporedoma ,prekrižal. Carov*   .
Ko^je izvedela o Anicini lepoti. se je silna     nka  pa   sj   je  med   tem   izmislila   zvijačo.
razhudila  ln  sklenila  Anico  pogubiti.             pred  gradom v parku   je  skopala ^globoka
Bližal se je dan županovega godu. Žu«     jamo. V njo naj bi padel tisti, ki pride tod
pan   je   priredil   veliko   gostijo  in   na   nja     mimo.     Ravno   proti   tej   grozni   jami 'jq
povabil vscodlične vaščane, med njirai se^     korakal naš Janez. Bil je vesel in še slutil
veda tudi Stareta in njegovo Anico. Kmalu     nj^  kakšna  usoda  ga  čaka.   Nenadoma  mu
je o tej gostiji izvcdt-la čarovnica, hudobno     je zmanjkalo tal. Maha z rokami po zraku,
se je zarežala in rekla: »Zdaj te'imam, ne     a   zaman.   niti najmanjše  vejice   ni.   da   bi
boš mi ušla!«                                                 se  prijel  za  njo.   Gotovo  si   boste  mislili,
Neštevilne   zvezde  so   pokrivale   nebo,     dragi čitatelji, da se je Janez ubil. Kaj še!
ko  sta se  odpravila Stare  in Anica  h go     Lepo se je vsedel na  trdi kamen. Pogledal
stiji.  2upan  je bil izredne volje.  Zabavali     je   proti   nebu  in  vzdihnil:   »Zdaj   sem  pai
so  se   sijajno  in   seveda  tudi   piesali.   Bilq     ujet!« Z grajskega okna pa se začuje odu^
je že blizu polnoči, kar .pride javit' hlapec,     ren  glas:   »Le sedi,   le sedi  na limanici  ti*
da čaka pred vrati tuj 'elcganten gaspod, ki     ček,   Anice  ne  dobiš!«     Janez   se   je   milq
želi   govoriti   z   županom.   Zupan   veli,  naj     razjokal, kajti vedel  je, da je Anica v ča»
vstopi. "In  res pride  v  sobo mlad  gospdd,     rovničinih rokah. Ta jok *in to vzdihovanje
rekf>č:  »Dragi   vaščani,  slišal sem,  da pra«     pa je slišal Stare, ko je čakal Janeza pred
znujete god gospoda župana, katerega pro»     parkom.   Brž je tekel v vas, ,zbral vaščane
sim za dovoljenjc, da se tudi jaz udeležim     in   odkorakal  z   njimi   po   drugi   poti pred
njegove  gostije!« '2upan   mu  je  to  seved^     grad. Od tam je vprašal čarovnico, kaj da
rad   dovolil.    Ta   mladi   gospod   pa   ni   bil     zahteva za Anico.  A čarovnica Se še zme»
nihče drugi kakor  izpremenjena čarovnica.     nila   ni.  Ko  jo  je  Stare  v  tretjič  pobaral,
Nekoliko  časa  se  je  lepi  gospod aabaval     je rekla: Vrnem ti Jo samo pod pogojem,
z gosti, nato pa je naprosil Anico za ples.     da jo  čez  štiri   leta   daš   mojemu  sinu  za
Prav    tedaj   pa   udari  v   zvoniku    polnoči.     ženo!« Stare je -v strahu in obupu <vse ob»
Nenadoma nastane v dvorani strašna tema,     ljubil.     Čarovnica   je   zavila   Anico  V   črn
začuje   se   silen   pok   in   čarovnica   odneso     plašč,  izrekla  nekaj  čaralnih  besed,  in  de«
Anico na 'svoj  grad. Gostje so se prestra*     kle se je znašlo pred očetom. Radostna sta,
seni  razbežali. Oče Stare je takoj  pogrešil,     se objela  oče  in  hčerka. Vsi so se Sidane
svojo   hčer.     Vaščani   so   se   zbfali   okrog     volje odpravili proti vasi. vzeli dolge vrvi,
njega  ter  ga  tolažili.  A \on   je 'rekel  žalo»     se vrnili h gradu in rešili še. Janeza. sten: »Bog vedi, če bom še kdaj videl «v«in                                     »
Anico, moje vse. Uboga heerka!« Dolgo sa
se   pomenkovali lin   ugibali.   kdo   bi   mogel           Milo   in   toplo   je   sijalo  solnce   četrto
to storiti. Kar  reče sosed  Stempihar: »Kjo     pomlad po tistem dogodku. Na Staretovem
pa je oni 'clegantni gospod?« Vsi so se za«     posestvu pa ni  bilo več  tako  živahno  ka«
čudili.  Preiskali so vse,  a o  lepem  mlade*     kor  druga  leta.    Tisti  dan  je sedei  Stare
niču  ni  bilo   ne  duha  ne   sluha.  Tedaj   pa     pred hišo na  klopici. Vidno se je postaral
pade Staretu nenadoma'ta.le strašna misel     v   štirih  letih.    Njegov   hrbet je bil  upog«
v glavo:  »Kaj. Le je bila oni lepi mladenio     njen, oči udrte in kalne.  Ves je bil zamiš*
— čarovnica!«   Silno se  prestraši.  Pove to     ljcn.   Hčerka   Anica   pa   je   v^selo   prepe«
županu in drugim gostom. IVsi so ostrmeli.     vala gori v-svoji sobi. Poslušal  jo je nje^
Nato   reče   župan:     »Ako   hočemo   rešitj     oče. Dvignil je glavo in pogledal proti gra*
Anico, moramo  na  vsak   način   pred   grad     du.  Zmagaslavno je  stal na vrhu griča in
in'se tamto^vsem prepričati. faarsikateremu     gospodaril  vsej   okolici.   Vstal  je  Stare  in
so se ob tej misli potresle hlače.  Zakaj   s     poklical  Anico, naj  sede polcg  njega.  Pri<
čarovnico si   ni  upa!  nihče  inieti opravka.     šla je lahnih  in vesclih korakov.  Pogladila
Samo'Novakov Janez se je široko zasmejal     ga   je  po sivih   laseh'in Tekla:     »Preljubi
očka,    zakaj   ste  tako  žalostni?«   Stare  je     riji v oči in zazdelo Se ji je, da ji je Marija
težko  vzdihnil   in   pričel:    »Vprašuješ   me,     pokimala.   Potolažena Ke  je  vrnila  domov. hčerka  moja,  zakaj  sem žalosten.  Saj  mo           Vse   je  že  spalo  na  Staretovem   pose*
ram   biti,   ker   sem   nesrečen!«     »Nesrečen     stvu,  samo gospodar se  je ipremetaval  p<j
očka,  žakaj?«  ga   je  vprašala  Anica.   »Po»     postelji  in  čakal čarovnice.  A čakal  jo  je
slušaj me, draga hčerka; gotovo se še spo»     zaman. Zunaj pa je razsajal vihar in moč«
minjaš,   kako   težko  smo   te   rešili   iz  rok,     no  je treskalo.    Nenadorna razsvetli blisk
zlobne   čarovnice.   Rešil   sem   te   pa  na  ta;     vso  vas  in  močan  tresk  udari   Staretu nai
način, ^da sem   te  po   štirih   letih  obljubil     uho. Čez nekoliko časa pa se žc začuje p<*
čarovničinemu sinu  za ženo.    Toda  draga     vasi klic: »Grad je v plamenih!« hčerka, ne boj se, zateci se k Materi božji,           Tako 'je   bila  rešena  Anica   in   z   njo
ona ti bo pomagala!«  Ni se>jokala Anica.     vred  vsa  vas.     Čarovnica  in   njen  sin  sta
tiho je vstala in  odšla v  cerkev.   Tam pa     zgorela v gradu.    Čez teden dni 'pa so pri
je  pokleknila  in  goreče molila:  »Mati  ne-     Staretovih praznovali veselo svatbo.  Janez
beška,   ti   pomočnica  sirot,   pomagaj   tudi     in Anica sta postala srečna mož in žena. meni nesrečnici!« Goreče jc pogledala Ma«                             Elza Kunčeva,  Ljubljana.