IVAN ERNEŽNIK: V kraljestvu narcisa. Meizmemo ljubim pomlad, njeno solnce in njene cvetice. Občudujem jo, in ona mi napolnjuje dušo z blaženstvom od tedaj, ko prvie zažvižga na smreki zlatokljuni kos, pa dotlej, ko začno hirati njene nežne cvetke, požgane od žarkov prevro-čega solnca. Resne postanetjo takrat njene pevke — skrbi imajo s svajim zarodom. Nežna pomlad, moja liubljenka odhaja. Zakaj jo odganjaš, solnce? Ostala naj bi pri nas, tako rad jo imam, a ti pripekaš in ona odhaja! Bila je tu, pa se je nisem naužil — delo i« skrbi so me cvirale takrat, ko j'e cvetelo najlepše. Samo en dan bi jo rad z.rl in užival nemoten njeno blagodejnost, zato sem sklenil, da grem za njo in jo poiščem. Zaslutil sem, d'a se je umaknila v gore. Miebko, soSno1 se mi je zdelo zelenje na pobočjih gora. Odločil sem se, da pohitim tja, mogoče doidem pomlad. Na severu je gora Oolica, zelena od vrha do tal; kam ge odšla po-ralad, če ne tjakaj? Junij |e bil. Vzel sem palico, dolgo in okovano-, si naprtil nahrbtnik in obul črevlje podikoMance. Noč je še bila, jasna noč, ko' sem odirinil, in mrak še v dolinah, ko sem dospel pod zeleno Oolico. Z nado v srcu, da najdem pomlad, sem pričel stopati navzgor po vijugasti poti. Vožna pat je to, saj je zgoraj na poboičtju še vas Planina. Nezdržema sem, korakal. Niže in niže je ostajala doHna. Vedno manj je bilo čuti večno pesem reke Save. Uro komaj in že sem dospel do prvih _>, 127 — hiš planinske vasi. Skromno selo, raztreseno po neravnih tleh, skromni njegovi prebivalci, ki so ravno vstajali in se odpravljali na delo. Ze se svetijo vrhovi gora — dan prihaja. In kaj je to tam drevo! Baš odcveta. Pred kratkim je hodila tod. In trate krog vasi, kako so sočno zelene! To je pomlad, prava potnlad! Pia gora nad vasjo! Svetla, zelena gora! In ponekod — čudno! To menda ni sneg? Kaij naj bodo one bele lise po gori? Skale niso, premehko 3e! Za mano je selišče. Pot bolj strma, a prijetna. Spremlja jo potok. Voda šumi pomladansko. Ormovje ob poti in drevje, vse je še v pomlad-nem cvetju. Potok šumi, ptice pojo! Glej jih še trobentic! Vse rumeno! Qlej jetrnik, vse modro. Kda.j j'e pri nas že odcvetel! Poglej jih drugih cvetk! Vse pisano! V dolinah ni več takih. In tam, tami Oni beli cvet! Tam sredi na bregu. Više dviga glavico kot druge cvetice. Že sem pri njej! Narcis, beli narcis! Več jih }e tu! Oni je še lepši! In tam, .tam, koliko jih je! Natrgam jih! Ne, rajši jih pustim! En sam cvet! Kako nedolžno bel! In ta oranžni krožec v sredi! Pa vonj, vonj! Pomlad, pomlad! In dihnila ie pomlad: »Da, j;az sem. V gorah kraljujem sedaj. Kraljica selka sem. Pojdi, povedem te danes v svoje novo kraHestvo! Idi na goro in uživaj krasoto mojega raja!« Stopal sem dalje brez truda. Spremljala me je pomlad. Pot vedno navzgor ob potoku. Dospel sem k razvalini. Fužine so, davno zapuščene. Še malo ob potoku, potem na levo v gozd. Sama pom^ad, sama pomlad! Skozi drevje zablišči jasa, pol zelena, pol bela. Ah, sam cvef, sam narcis! »Sedi in uživaj me!« kličejoi niarcisi. Rad bi, rad, a moram na goro. Pomlad nie zove dalje. Nato zopet v gozd, komaj ozelenel. Izza gozda je čuti žvenkljanje planinskih zvončkov, živina se pase v zgodnjem jutru. Naprej med zelenjem, vedno više drži steza. Vedno vprek proti vrhu gore. Kaki gozdi! Skozi zeleneče bukve se sveti v jutranjem solncu mogočno pogorje Triglavsko. Slovenska zemlja, kako si lepa! Vedno redkeje je drevje. Popje še na rnladikah in mlado zelenje. Naposled zopet sočna trava, posuta s cvetjera. Dospel sem na sedlo vzhodno' od Oolice. Jedva sem stopil na greben, r sem zazrl na severu globoko pod sabo širno dolino Drave — Koroško. ; —• 128 •«— Zelena plan, polna belih pik in pičic — človeška bivališoa. Po sredi srebrn pas — reka Drava, bliščeče lise — jezera. Zadaj same gore, same visoke, snežne gore. Vsepovsoti' solnce. »Dalje, dalje!« kliče pomlad. Na južni strani gore je moja prestolica! Šel sem. Vseokrog sama zelena trava in cvetje vmes. Tuintatn zopet narcis. Vzduh vedno lnamljivejši. Pridem skozi gozdič sredi gore. Pred mano čudo, čudo! Vse belo, sam cvet, sam narcis! To je sneg, 'ki sem ga videl iz daljave. Pahitel sem, stopil in stal sem v morju cvetja. In zaklicala mi je porrilad: »Olej in uživaj, tu je moje ¦kraljestvo, kraljestvo narcisa!« Sedel sem v soeno travo med belo cvetge. Gledal sem cvete, iimi bo-žal listke, vdihaval njih vonj. Oledal sem v doline, na solnčne gore — duša je molila Stvarnika ... Narcisi, beli, dišeči narcisi! Milijoni belih ovtic v zeleni gori. Vse se ozirajo po tebi, solnce! Iz daloave se začuje z-von, drugi, tretji — palčki poio med narcisi, pijani od vonja — majhni, tanki in tresoči so glaski. Kdo bi ne bil pijan, ko je vsa gora Obdana z vonjem in s kakim vonjemi! Zavela je sapica nad narcisi, zanesla vonj; v nasprotno goro. Sedel je tam pastirček pri ovcah — belih pikah na zelenem bregu — vdahnil je narcisov vonj, razširile so se mu prsi. Zaslutil je bližino pomladi in za-vrisnil, da je jekalo od gora. Vstal sem pomlajen in stopal navzgor po belem bregu. Skoro do vrha rastejo narcisi. Na vrhu pa ni cvetja. Sivo je tam, skala in pesek in snežne lise še krijejo greben — v juniju. Jedva se dotika ondi zima zemlije. Tu belo cVetje, tam sneg. In na vrhu! Oko zre, zre, bega od gorovja do gorovija, od doline do doline. Vse je drobno tam spodaj na zeleni preprogi. Ceste — tanke niti, vasi in mesta igračke — prestavljal bi jih kar za šalo. ¦Qore, visoke gore — kako ste tihe in veličastne! Zapihal je mrzel sever. Pretreslo mi je ude. Zadihala je zima. Sirota zima! Samo vršiček gore imaš, vse drugo ima pomlad. Še enkrat mi je splaval pogled po prostranstvu, nato sem se spu-stil navzdol in bil med narcisi. Zibali so v vetru glavice in mi kimali, kakor da bi nekaj pripovedovali, kakor da mi kličejo poz-drav v slovo. Natrgal sem jih šopek in jih pripel na klcvbuk — zakai bi ne nesel spomina s seboj? Lahko mi je bilo v duši. Prekipela mi je radost in za-vrisnil sem, da je odmevalo od gorskih vrhov. Zopet je dihnila pomlad: »Daj, človek, vtisni si v dušo vsc to kra-soto, ponesi s sabo spomin na moje kraljestvo! Ma} odsev naj ti ostane v srcu do sivih let!« Pomlajen in pokrepčan sem odšel v nižine. V mojo dušo je dahnila pomlad — lažje prenašain težave življenja!