J. L.: Češka književnost. 5 I razpravi dr. Murka in pravi naposled: »Die Abhandlung ist eine achtungs-werte Leistung, sie bietet mehr, als der Titel erwarten lasst, namlich die Wiirdigung der einzelnen, namentlich der russischen Fassungen nach der sprachlichen, stilistischen und nationalen Seite hin, sie ist auch fiir die all-gemein vergleichende Sagenforschung wertvoll, worauf die betreffenden Ge-lehrten gewiss ihr Augenmerk richten werden«. Končno omenjamo še naročila, katero je prejel dr. Murko od peter-burške akademije, da bi namreč pri nji izdal ruske tekste, o katerih je podrobno razpravljal v zagrebškem in dunajskem spisu. — To so izvestno častna priznanja, za katera iskreno čestitamo dičnemu našemu sotrudniku! Češka književnost. Piše J. L. Kdor hoče dobro poznati češko književnost, mora računjati z vsemi činitelji, kateri ji daj6 življenje. Tem ne prištevamo samo pisatelja, knjigarja inbralca, ampak tudi mnogo takih okolnostij, katere bodisi pospešujejo nje razvoj, bodisi nekateri nje strani pritiskajo poseben značaj. Vsaka književnost je sicer verno zrcalo narodove kulture, toda kar se tiče razvoja, ima češka književnost v marsikaterem pogledu toliko posebnega in torej tudi poučnega, da se loči od vseh književnostij iztočne polovice evropske. Ker v narodno-politiškem oziru morda nikjer ni takšne analogije, kakeršna je sedaj med narodom slovenskim in češkim, nadejem se, da ustreženi bralcem, ako jim bodem na tem mestu, če ne nadrobno poročal o češki književnosti, vender slikal verne očrte tiste duševne delavnosti bratskega naroda, ki po številu tudi ni velik narod, čegar delavnost pa je moči po nje intenzivnosti primerjati delavnosti petkrat, da osemkrat večjih narodov. Veselilo me bode torej, ako marsikateremu slovenskemu rodoljubu prepodim brezupnost in ga prepričam, da lahko tudi majhen narod izvršuje višje in najvišje namene življenja, ako se ne zanaša na tujo pomoč, temveč ako ostane vsak njegov sin zvest krvi svoji in s trdno voljo in gorečo ljubeznijo podpira vse, kar narodu koristi in ga osrečuje. Vsakdo je poklican, da dela v svojem področji in po svojem razmerji; komur pa ni dosti moči, tega vestno podpiraj, kdor si mu brat po rodu in pozivu! Književnost češka se loči od književnostij iztočne polovice evropske s6sebno po tem, da ni eksotiška rastlina, ki more živeti samo v toplih rastlinjakih plemstva in bogatega meščanstva, ampak da je domača rastlina, ki rase bujno po vseh hribih in dolinah čeških dežela, tako da sezajo nje korenine 4* 52 J. L.: Češka književnost. globoko v najnižje in najširše plasti nžroda češkega. Književnost češka pa je tudi bogata miza, pogrnjena vsakemu stanu, in oskrbena s hrano za slčharno potrebo. Psihološka posebnost češkega naroda je, da je čitateljski narod v taki meri, v kakeršni morda ni drugega; knjigarji, ki prav dobro poznajo češko in nemško čitateljstvo in knjigotrštvo tudi drugih narodov, lahko pričajo o tem. Zlasti v nižjih in najnižjih plasteh, pri kmetu, rokodelci, dninarji, šivilji, perici i. t. d., vidimo, kak6 različno je veselje do čitanja v Cehih in Nemcih. Ako čita nemški rokodelec knjigo, včruj mi, da jo je bržkone izposodil kje iz »Leihbibliotheke« ali v »Lesezirklu« ; češki rokodelec pa si knjigo kupi, da bode njegova, da bi jo lahko bral vselej, kadar mu bode potreba; čim več knjig ima v preprosti omari svoji, tem bolj se ponaša ž njimi. Da čita češko ljudstvo rajši nego nemško, temu je bistveni vzrok to, da je češki otrok v šolskem pouku razbornejši od nemškega, to pa bržkone zato, ker se češki književni jezik v slovnici tolikanj malo loči od govora preprostega ljudstva, da ga češki otrok čitaje takoj umeje. Nemški književni jezik pa je tako različen od domačega narečja, da se ga mora otrok šele učiti kakor tujega jezika. Ta razloček med nemškim književnim jezikom in nemškimi narečji na Češkem je mnogo večji, nego je razloček med slovenščino in srbščino, da, tolik je, da se Nemci s Krkonoš, Rudnih gora in Sumave kar nič ne umejejo. Toda češki narod bi ne bil čitateljski narod, da ni bil za takšnega vzgojen, t. j. da ni bilo mož, kateri so pisali knjige češki mladini in kateri so jih tudi marljivo razširjali med njo. V obojem oziru gre" prva zasluga češki duhovščini, o kateri so popolnoma upravičene besede: Kakeršna duhovščina, takšen narod! Jasneje negoli kje vidimo pri narodu češkem, česa je zmožna duhovščina, ako le hoče! Zakaj dasi štejemo v češki duhovščini 660 pisateljev, vender bi le-to veliko število navdušenih delavcev ne bilo narodu pomoglo do tolikega uspeha, ako bi zopet zlasti duhovščina ne razpečavala knjig, ne snovala šolskih knjižnic za mladino in sploh mogočno ne razširjala čitanja med narodom. Kaj koristi narodu knjiga, ako je nihče ne bere? — Zato je tudi Moravska v poslednjem stoletji, odkar je češki narod zopet oživel, zaostala za češkim kraljevstvom v vsakem oziru za dve generaciji, ker moravska češka duhovščina ni vzgajala čitateljstva, niti budila mladini veselja do čitanja tako, kakor je to storila češka duhovščina v kra-ljevstvu, zlasti v prvi polovici tega stoletja. Posledice le-te" delavnosti v kra-ljevstvu vidimo sedaj razločno: Od leta 1860. rase češka književnost vsako desetletje v potencijalnem razmerji, in če bode vedno napredovala tako, kakor se nadejemo, zvrše" se v tridesetih letih vse naše želje v tej smčri. Kako se dandanes razvija češka književnost, kar se tiče m n o ž i n e razpečavanih knjig, priča nam najzgovorneje statistika knjigarska. Čeških Listek. 53 založnikov knjig (brez sortimenta) je na Češkem 25, na Moravskem in Sleškem pa so 4. Založnikov, ki izdajajo češke in nemške knjige, štejemo na Češkem 4. Čeških knjigaren je na Češkem 86, na Moravskem in Sleškem samo 8. Češkonemških knjigaren (kjer je lastnik navadno Nemec, ki pa v svoji prodajalnici tudi prodaja češke knjige) teh je na Češkem 17, na Moravskem in Sleškem 15. — Ker je češkega prebivalstva na Češkem 3,645.000, na Moravskem in Sleškem pa 1,720.000 duš, šteje se torej jeden češki knjigar (izmed 86) v kraljevstvu na 42.000, na Moravskem in Sleškem pa (izmed 8) na 215.000 duš. — Če bi bilo knjigotrštvo na Slovenskem toliko, kolikeršno je na Češkem, imel bi slovenski narod (štejem tudi ogerske in beneške Slovence) sedaj najmenj 30 knjigotržcev! (Dalje prihodnjič.) LISTEK. »Matica Slovenska«. Društveuikom »Matice Slovenske« so se razposlale za leto 1891. nastopne tri knjige: i. »Letopis Matice Slovenske za leto 1891.« Uredil prof. Anton Bartel; 2. »Zgodovina Novega Mesta«, sestavil prof. Ivan Vrhovec, in 3. »Pegam in Lambergar«, povest, spisal dr. Fr. D. — V »Letopisu« čitamo na prvem mestu obsežno razpravo dr. M. Mtirka »Enklitike v slovenščini«. Ta članek se bavi, kakor pravi pisatelj, le z enklitikami v (novi) slovenščini; na druge slovanske in sorodne jezike se ozira le mimogrede. Vender enklitike sploh niso predmet tej razpravi, zato pa se ozira pisatelj natančno na vse pojave, ki so z enklitikami v zvezi v našem jeziku z zgodovinskega in dijalektološkega stališča. Nekatera poglavja so se razširila, ker je bilo treba govoriti tudi o naglašenih oblikah in nekatere drugače razlagati, nego je navada, ali pa pobijati krive nauke. Dr. Murko obravnava letos samo oblikoslovje; skladnja pride na vrsto šele prihodnje leto. Po splošnem uvodu govori o zaimkih, kateri so za enklitiško rabo razvili posebne oblike (enklitike v navadnem pomenu), in sicer razpravlja brezspolni osebni zaimek ter zaimek tretje osebe j% ; nato prihajajo glagoli, ki so enklitiški, ali pa so razvili krajše ohlike, ki se lahko rabijo enklitiški, namreč pomožni glagol sem, biti, glagol bodem, hoteti, imeti. Potem govori o enklitiški rabi tudi drugih besed, sosebno členkov, združenk, besed, ki so zaradi ritma v govoru izgubile naglas, in končno o besedah, katere podrejajo druge svojemu naglasu, to so nikalnica ne, naj in predlogi. V drugem delu svoje razprave bode dr. Murko prihodnje leto poročal o rabi in porazstavi enklitik v stavku. — Za tem spisom priobčuje dr. V. Oblak drugo polovico svoje razprave »Doneski k historični slovenski d i al ekt ologij i«. Pisatelj pravi v uvodu, da imamo za poznavanje gorenjskega in dolenjskega narečja primeroma lepo število pisanih in tiskanih virov iz XV. do XVII. stoletja; tudi za notranjščino ne pogrešamo virov, dasi sezajo samo v drugo polovico XVII stoletja. Takisto imamo za koroško narečje dragoceni slovar Megiserjev in kratko prisego, katero je objavil dr. Sket; v kajkavskem narečji pa je celo mnogo knjig iz XVI. do XVII. stoletja. Najslabše stoji s poznavanjem goriško-beneškega govora, ker nimamo iz J. L.: Češka književnost. 115 pač, da bi si narod vsa druga lastna imena prirejal po svoje, kakor si je nemška in laška; o tem nam pričajo narodne tvorbe kakor : Indija Koman-dija (Koromandel), Dolomacija ali Drmacija (Dalmacija), Rim, Jakin (An-kona), Labin (Albona) Nin (Aenona), Plomin (Flanona), Solin (Salona), Skradin (Scardona), Devin (Divona) pr. »Cvetje z vertov sv. Frančiška*, V., 6. Toda takih tvorb je premalo, da bi iz njih posneli za vse slučaje zanesljive glaso-slovne zakone, po katerih bi mogli pretvarjati tuja lastna imena ter jim podajati domače lice. Kaj nam torej preostaje, nego rabiti tujko v imenoval-niku v izvirni obliki, ki se nam ponuja v našem vsakdanjem berilu — v nemških časnikih, v ostalih sklonih pa pridevamo končnice -a, -u, -om i. t. d. ; mnogi tu rabijo črto veznico, misleč, da se mora pri lastnih imenih no-minativna oblika neizpremenjena kazati v vseh sklonih. Pri imenih, ki se končujejo na samoglasnika e in i, zatikamo zev, ki nastane v zavisnih sklonih, s soglasnikom i: Rudinija, Goetheja, dasiravno so nekateri izkušali bolj po domače pisati Goetheta. Da, ta raba se je nekaterim pisateljem tako omilila , da so jo raztegnili cel6 na domačinke — Sukljeja poleg Suklja — kjer je pa vsekakor neumestna. Narod sklanja krstna imena in priimke na e, ki niso baš redki, tako-le: Tine, Tineta, Rode, Rodčta i. t. d., in zatrjevalo se mi je, da v Beli Krajini govore: Suklje, Sukljeta i. t. d. — Da pišemo novejših tujih narodov imena izvirno, temu je tudi to vzrok, ker bi bila transkripcija nekaterih jezikov, n. pr. francoskega in angleškega, ki imata svoje posebne glasove, silno težka, da, časih naravnost nemožna. Točne izreke angleških imen ti pa skoro nihče ne ve" povedati. Da pa navzlic vsem težkočam kaže v knjigah, namenjenih preprostemu narodu, tudi novejša lastna imena podomačiti, temu ne oporekamo. V novejšem času seza celo naš seljak pridno po novinah in zlasti rad po-zvedava, kaj se godi po širokem svetu; zanimlje ga tudi zunanja politika. Treba mu je čitanje olajšati kolikor možno, plašila pa bi ga ravno množina tujih imen, zabeleženih z neznanim mu pravopisom. Tukaj ubrati pravi pot in utrditi primerno rabo, bodi nalog onim mož6m, ki v najnovejšem času izdajajo oskromne, a prekoristne lističe za narod! V. Bezek. Češka književnost. Piše J. L. (Dalje.) Kako se razvija češka književnost glede na vsebino knjig, razvidi se iz »Seznama«, katerega je izdalo društvo knjigarskih pomočnikov za leto 1890. Ta »Seznam« kaže: slovarjev, enciklopedijskih in knjigopisnih del 8* ii6 j. L.: Češka književnost. 15 ; bogoslovnih 7 6 ; modroslovnih 11 ; iz državoslovja, pravništva, politike, narodnega gospodarstva in statistike 83 ; za zdravnike, lekarnike i. t. d. 66 ; iz prirodoznanstva 46 ; za vzgojo, pouk in šolstvo 43 ; spisov za mladino in knjig s slikami 171; iz staroklasiške književnosti 20; zgodovinskih, mesto-pisnih, zemljepisnih, potopisnih in narodopisnih 71; iz književne in kulturne zgodovine, životopisov i. t. d. 34; iz računstva in računarstva 16; iz tehnologije, merstva, staviteljstva, strojarstva, trgovstva in za obrt 30 ; za domače gospodarstvo, kmetovalstvo, gozdarstvo, lov, vrtnarstvo, ribar-stvo 62; za telovadbo, gasilstvo, vojaščino 14; jezikoslovnih spisov, slovnic in čitank 32 ; iz leposlovja: a) romanov, novel in pripovedek 247, b) pesmij 53 zvezkov; gledaliških iger, opernih tekstov in solovih prizorov 112; iz lepoznanstva, zgodovine umetnosti i. t. d. 39; koledarjev 7 9 in drugih prosto-ndrodnih spisov 20; spisov razne vsebine 57. — Skupaj torej okolo 1400 del. Izmed vseh je leposlovje na prvem mestu s 300 zvezki, na drugem mestu pa so spisi za mladino s 171 zvezki. Značilno in velikega pomena je tudi število 79 koledarjev, ker se jih večina tiska v mnogih tisočih vsakega gesla; na Češkem ni hiše, kjer bi ne bilo koledarja. Največjo važnost moramo vender prištevati spisom za mladino; tu je začetek, tu je izvir in tudi vzrok vse duševne moči češkega naroda! Da se v češki mladini vedno ne budi veselje do čitanja, izvestno bi se narod tolikanj ne trudil nadalje izobražati samega sebe. Kjer je izobraženost, tam so tudi pomočki za blaginjo, in kjer je blaginja, ondu je tudi nezavisnost, rodoljubna požrtvovalnost in misel za politiško slobodo. Le izobražen narod si ohrani svoj obstoj, t. j. svojo narodnost — neizobražen narod pa je izobraženemu hlapec, hirajoč v robstvu, dokler naposled ne izumre. Kak6 vrlo se trudi češki narod za svoje izobražanje, vidi se najbolje iz njega časopisov, sosebno iz strokovnih. Čeških časopisov je izhajalo 1890. leta: 401; izmed njih je bilo 36 z 1 prilogo, 3 z dvema in 1 s tremi prilogami. Do malega vse priloge so bile politiških listov in vsebine gospodarske ali pa poučno - zabavne. Po deželah se dele" tako - le: na Češko jih pripada 306, na Moravsko in Sleško 59, na Dunaj 2, na Pariz 1, na Berlin 1 in na Ameriko 32. — Izmed njih je bilo 215 popolnoma strokovnih; ostali so bili večinoma (blizu 4/5) za obče stvari in za vsakdanjo politiko, nekoliko (1/5) pa za poučno in šaljivo zabavo. Strokovnim listom prištevam tudi 12 perijodiških uradnih listov okrajnih zastopov in c. kr. glavarstev ter 2 ordinarijatna lista, ker to v tem pogledu precej označuje češko razmerje. Ostali strokovni listi se vrste" tako-le: Listov za bogovestje štejemo 20; za samoupravo 2, pravniških 3, za književnost, znanost in umetnost 6, za prirodoznanstvo 2, za kemijo 1 ; češki zdravniki imajo 2 lista, lekarniki I ; za matematiko in fiziko je 1 , za filologijo 2, za zemljepisje in zgo- Listek. 117 dovino 1, za arheologijo 1, za tehniko 1, za inženerje in stavitelje 2. — Uradni list zeraljedeljskega sveta za kraljevino češko 1 ; za gospodarstvo, gozdarstvo, lov,, vrtnarstvo in vinarstvo 42, za rejo perutnine 1, za ribar-stvo 1, za bučelarstvo 2, za rejo in vadbo psov 1, za domače gospodinje 1. — Vladni list v stvarčh osnovnih šol na Češkem 1, na Moravskem 1; pedagoških listov (za učiteljstvo in za mladino posebej) je 2 5 ; list Osrednje matice šolske 1; za glasbo 7 ; za citriste 1, za gledališke stvari 2. — Za financije 5, za hranilnice in posojilnice 3, za trgovino 1, za trgovsko mladino 1; za obrt sploh 2, za cukrovarstvo 1 ; društva v podporo uradnikov cukrovarskih 1 za pivovarstvo 2; za malinarje 1, peke 2, mesarje 1, krojače 2, čevljarje 3, stolarje 1, rokavičarje 1, fotografe 1, tipografe 3, mehanike 1, strojarske delavce, ključarje, kovače i. t. d. 1, zidarske delavce 1 in za delavce sploh 9; — za gostilničarje 1, list društva za povišanje tujinskega poseta Prage 1 ; — dijaška 2, ženski list 1 , za človekoljubje (priloga) 1, za obrambo češke narodnosti v nemških krajčh na Češkem 1 ; za vojaščino 1, list dosluživših vojakov 1. — Sokoli imajo 4 liste, gasilci 4, turisti 1, velocipedisti 2, tesnopisci 3, društvo za rezljanje z izrezačo 1, socijalni demokratje 2. — Največ časopisov je torej zemljedelskih, namreč 42 ; v drugi vrsti je pedagogika z 25 listi, v tretji vrsti pa bogoverstvo z 20 listi. Da more izhajati toliko strokovnih časopisov čeških, temu vzrok je V T • to, da se je združevanje na Češkem razvilo tako kakor morda nikjer drugje na Avstro-Ogerskem. Združevanje je posledica izobraženosti, ta pa pospešuje vsako stroko s tem, da se izdaja strokovne liste, in tako ima skoraj vsako češko društvo tudi svoj list, kar je sevčda češki književnosti na veliko korist. (Dalje prihodnjič.) LISTEK. f IVAN ŽELEZNIKAR Dne* 26. prosinca je umrl po dolgi in mučni bolezni Ivan Železnikar, slovenski pisatelj in urednik „Slovenskega Naroda". Pokojnik se je porodil v Stiski vasi pri Cerkljah dne" 28. grudna 1839. leta, dovršil gimnazijske študije v Ljubljani leta 1859. in potem šel na Dunaj, kjer je tri leta poslušal pravoslovje. Nato je vstopil kot notarski kandidat pri g. notarji Radeji v Slovenski Bistrici in leta 1881, po smrti Jurčičevi prevzel uredništvo ,,Slovenskega Naroda". Mimo obilih člankov politiške vsebine je pisal v le-tž 186 J. L.: Češka književnost. lovanje. Koliko se je trudil na narodnem polji sploh do leta 1890., ko ga je podrla huda bolezen, tega. tukaj ne moremo razpravljati, dovolj bodi, da je bil mož, kakeršnih je malo. Prav lani nam je gosp. prof. Marn v „Jezičniku" korenito opisal blagega pokojnika — mislili nismo, da mu bode treba tako hitro pisati nekrolog! Slava njega spominu, mir njega plemeniti duši! Češka književnost. Piše J. L. (Dalje.) Strokovno izobražanje češkega naroda pospešujejo razne »matice«, »biblioteke« in perijodiški »zborniki«. >> Matice češka *, o kateri izprego-vorim pozneje več, skrbi za znanstveno izobražanje češkega jezika. »Matice lidu« zopet skrbi za izobražanje srednjih in nižjih plastij češkega naroda, izdajajoč vsako leto po 6 knjig skupaj v 60 polah za 1 gld. Knjiga »Matice lidu« so po večini znanstveno - poučne, po manjšini zabavno - izobražujoče. Koliko znanstva razširja »Matice lidu* s prosto, lahko umevno pisavo med preprostim ljudstvom, priča n. pr. to, da se je prve izdaje Fričeve geologije češke dežele razpečalo 20.000 izvodov. Toda jedne knjige ne bere samo jeden bralec, na Češkem bere vsako najmenj 10 bralcev. Ako kmet prebere n. pr. tisto geologijo dvakrat, trikrat in se o nji v nedeljo popoldne razgovarja s sosedom svojim, kak6 se jim potlej razjasni v glavi, ko zvedo, kakšna je prav za prav zemlja tega in onega kraja, kateri delci so v nji in kateri niso, kar jih potrebuje rastlina za življenje svoje. Ali pa recimo, da dobi kmet, rokodelec, dninar i. t. d. v roko Kofinkov ž Obraz Slovan-stva*, kako močno se takemu bralcu vzbudi slovanska zavest, da si reče ponosno: »Ta Poljak, Lužičan, Rus, Bolgar, Srb, Hrvat in Slovenec —- to vse sem tudi jaz!« . . . Zabavno izobraža »Matice lidu* s pripovedkami iz češke in slovanske zgodovine ter z življenjepisi imenitnih mož čeških in sploh slovanskih, budeč ljubezen do svoje krvi in goječ navdušenje za vse, kar je krepostno in plemenito. Tak 6 »Matice lidu*. — »Matice rolnicka« in »Rolnik novčho veku« sta za izobražanje kmetstva. — »Bibliotek« in »Zbornikov« je 23. Izmed njih omenjam teh-le: pedagoške in za mladino so 4, politiški sta 2, za rokodelce je 1, gledaliških iger sta 2, za zabavo jih je 6. Češko književnost pospešuje tudi imenitna podjetnost marsikaterih čeških založnikov in knjigotržcev. Za podjetnost ni dosti, da je založnik splošno in popolnoma strokovno izobražen, da je dovolj imovit, da je v ži- J. L. Češka književnost. 187 vahni dotiki s pisateljstvom in da dobro pozna svoj narod sploh, njega duševne potrebe pa posebno, ampak da ga tudi toplo ljubi. Le-tega rodoljubja je treba sosebno ondu, kjer se morajo višji znanstvenosti odpirati vedno nova pota, zaradi česar je treba natisniti marsikatero knjigo, o kateri se v6 že naprej, da se ne bode izplačala, ali da donese v najugodnejšem slučaji le malo dobička. Izmed najpodjetnejših založnikov čeških je na prvem mestu J. 011 o. On je češki Brockhaus, da, Cehom je še več, nego Nemcem Brockhaus. O njem se sme po pravici reči, da je razvoju češke književnosti prava sreča, in res je tega, kar je izdal v 22 letih založniške svoje delavnosti, že cela književnost. Njega trgovska solidnost je vzorna, njegovo rodoljubje pa obče znano; ni ga podjetja, katerega bi se ne udeležil v čast češkega imena, in koliko podpira tajno, za to ve" dobro izmed mnogih drugih tudi marsikateri pisatelj. Otto ne izdaja sam6 takih del, katerih bi se nihče ne tvegal, kakor je n. pr. njegov »Slovnik naučnf'*, ampak tudi taka, katera mu ne donašajo gmotnega dobička. Tem večji je njega moralni uspeh, in česar mu ne donese jeden spis, tega mu desetkrat donese drugo delo. Njegova delavnost vedno rase, in morda ne bode trajalo dolgo, da se bode prostirala tudi po drugih književnostih slovanskih. V njegovem zavodu (pisarni in tiskarni) delajo 104 osebe, razven teh pa je še v uredništvu »Slovnika naučnega(< 14 stalnih pisateljev. J) Njegova ilustrirana dela tekmujejo z najboljšimi takšnimi deli drugih književnostij. Naj tu omenim na prvem mestu dela »Gechv*, popisa češkega kraljevstva po krajih z njih zgodovino, kulturo i. t. d. Doslej je izšlo 115 sešitkov v velikem foliju po 90 kr. Drugo delo je Holubov potopisa »Sedm let v jižni Africe* (za 11 gld.); 3. Holubova »Druha cesta po jižni Africe« (za n gld. 40 kr.); 4. Dorejeva biblija; 5. Vrchlickega »Legenda o sv. Prokopu* (za 5 gld. 40 kr.); 6. Subertovo »Narodni divadlo v Praze« (za 15 gld. 20 kr.); Praškove »Athenv« (za 3 gld. 60 kr.) in še drugih 13, večinoma potopisnih del. Vsa dela pa, ki jih je Otto doslej izdal, vrste" se po vsebini takč-le: Slovarjev je 5 ; bogoslovnih del 5 zv.; modroslovnih in pedagoških 43; pravniških 48; zemljepisnih in potopisnih 29; zgodovinskih 73; iz prirodo-znanstva 30; leposlovnih a) pesmij 73 zv.; b) romanov, novel in pripo- *) Uredništvo »Naučnega Slovnika« je osnovano kakor nekova majhna akademija in urejeno takd-le: V višjem uredništvu, ki odločuje v načelnih stvareh, tam so profesorji češkega vseučilišča dr Fr. Studnička, dr. Jar. Celakovsky in dr. Em. Maixner; prof. češke politehnike Jos. Solin, kanonika dr. KI. Borovy in dr. Fr. Krasi. Ravnatelj uredniške pisarne je tajnik češke akademije Jos. Koran, sotrudniki pa so : pis. V. Maier-hofer, prof. dr R. Dvorak, prof. dr. J. Vysoky, prof. dr. J. Guth, prof. K. Bečka, prof. K. Štepanek, dr. A. Štolc, pis. Vodalc, prof. dr. Herzer, pis. VI. Pech, pis. G. Dorfel, prof. dr. J. Hanuš in dr. K. Plischke. Zunaujih strokovnjakov pa je 658, kakor kažeta sešitka 20, in 45. tega »Slovnika«. 188 Listek. vedek 17 6 zv.; za mladino 8 2 zv.; gledaliških iger 10; za trgovstvo in obrt 24; koledarjev 71 letnikov; raznih 12 zv. in časopisov 46 letnikov. Skupaj torej 727 zvezkov, med katerimi so tudi folijanti. Izmed časopisov imenujem sosebno le-te: 1. »Pražske" hospodarske" novinv«, 2. 8 Athenaeum* in 3. »Zlata Praha«, ki prinaša slike tudi iz slovenskih dežela. (Glej poročilo o nji v lanskem »Ljub. Zvonu€ str. 766.). Najimenitnejše delo izmed vseh pa je sevčda Ottov »Slovnik naučntf*, in sicer ne samo zato, ker se tega akademiškega dela tiska 14.000 izvodov, ampak ker je to delo jedino slovansko, v katerem ima, kolikor je le mogoče, mesto vse, kar se tiče vsega Slovanstva. Neverjetno je, proti kolikim oviram se je bojevati, da bode ta slovar zlasti v slovanskih rečeh popoln in v vsakem pogledu zanesljiv. Ali kako bi bilo delo olajšano, ako bi vsaka izmed slovanskih književnostij imela slovar, ki bi bil »Slovnfku naučnčmu« podoben vsaj v posamičnih delih! Pravim »v posamičnih delih(< ; menim namreč, naj vsak slovanski narod napiše sam o sebi in svoji domovini slovar, v katerem se po geslih, t. j. po imenih oseb, mest in znanstvenih predmetov nahaja vse, česar je treba znati o vsem njegovem življenji in njega domovini. S takim slovarjem bi vsak slovanski rod ne postavil le spomenika samemu sebi — res monumentalno delo — ampak vsi Slovani bi se potlej v vzajemnem poznanji naglo zbližali, in kako lahko bi jim bilo naposled sestavljati popolne naučne slovarje! — Priobčujem to misel v presojo zlasti slovenskim učenjakom, ker sem prepričan, da bi bilo takšno delo s6sebno velikega pomena za slovensko narodnost in da bi njega učinki sezali daleč in globoko. (Dalje prihodnjič.) LISTEK. ,,Zgodovina Novega Mesta." Sestavil Ivan Vrhovec, c. kr. profesor. V Ljubljani, 1891. Založila „Matica Slovenska". Tiskala ,,Katoliška tiskarna". 316 stranij. — Prav radostno pozdravljamo to obširno knjigo marljivega gosp. pisatelja, uvažujd zlasti težko stališče, katero je imel, ko je sestavljal ,,Zgodovino Novega Mesta". Zeld težavno je spravljati za takšno delo zanesljivega gradiva, katero je raztreseno po različnih tiskanih in netiskanih virih. Navzlic vsem oviram nam je podal g. pisatelj zauimljivo in jasno sliko ,,dolenjske metropole". Četudi se semtertja nahajajo nekatere neznatne pomote, vender to ne krati knjigi velikih prednostij, katere ima. Tvarina je tako razvrščena, da beremo za popisom novomeške okolice ,,najstarejšo zgodovino". Tej se pridružuje popis starega mesta, in za tem popisom se stoprav vrsti zgodovina Novega Mesta, katera je razdeljena v več dob, in sicer: I. doba od ustanov-Ijenja Novega Mesta do ustanovljenja Karlovca (1365. —1580.); II, doba od ustanovljenja Književna poročila. 761 Toda čermi bi kopičil primere, saj jih čitatelji najdejo skoro na vsaki strani, po jednega, pa tudi po več, kolikor toliko zevajočih. Zehm in upam samo, da bi te opazke o hijatu Skrabčevemu nauku, katerega so doslej vsi pesniki naši z Levstikom vred tako temeljito — prezirali, pomogle vsaj nekoliko do zaslužene veljave. Živo čutim, da bi se o Levstikovih poezijah utegnila zastaviti še mnoga vprašanja, katera bi pristojalo rešiti vestnemu ocenjevalcu, n. pr.: ali nam bolje ugaja poslednja redakcija njegovih poezij ali prvotna; kako da sodimo o pesnikovih slovniških posebnostih,x) o cesti porabi »knittel-verzov« v šaljivkah in puščicah i. t. d. Toda nekoliko so o teh vprašanjih razpravljali drugi poročevalci in tudi pisatelj teh vrstic sam v podlistku letošnjega »Slov. Naroda«, v 90. in sledečih številkah, nekoliko nam nanese morda še prilika razgovor o tej ali oni točki, kadar izideta še poslednja zvezka Levstikovih del. Vrhu tega so nam itak preko mere narasle pripomnje o Levstikovih poezijah, ki bi imele biti po prvotnem našem načrtu sam6 uvod glavnemu predmetu naše razpravice, oceai Levčeve izdaje. Te opomnje pa priobčimo v prihodnji številki. V. Bezek. *) Evo jih nekaj: perut poleg per